f>0. številka
Ljubljana, v torek 14. niarcija.
XV. leto, 1882.
Izhaja vsak dan »večer, izimsi nedelje in praznike, terveljapo pošti prejemal) za a v str ij s ko-oge rake dežele za vse leto 16 gld., za pol leta S gld za četrt leta 4 gld — Za Ljnbljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 pld. 30 kr., za joden mesec 1 cld. 10 kr. Za pošiljanje na dom racnna se po 10 kr. xa mesec, po SO kr, za četrt
leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plaCnje se od četiristopne petit-vrste po G kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če so trikrat ali večkrat 4b*ka Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Frana Kolmana hiši „CiledaliSka itolbft". U pravni štvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamnrije. oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
V Ljubljani 14. marcija.
Bivši minister Andraši, ki sedaj na svojem posestvu Terebes prideluje papriko, izustil je pri nekej priliki krilate besede, da se na vrabce ne sme streljati s topovi. Če tedaj danes mi v uredniškem delu lista, in to na prvem mestu, streljamo na vrabca, storimo to ne zaradi vrabca samega, marveč zbog tega, kar za vrabcem tiči in ker mislimo, da prepodimo ne samo jednega, temveč celo tropo gladnih vrabcev iz svojega prosa.
Poročali smo zadnjič, da je šolski nadzornik Sima nepostavno ravnal in jednega otroka pustil zaprtega tri cele ure, kar je celo za zdravje dotič-nega šolarčka imelo nasledke, ker je po noči fantazira). Gosp. Sima je na to v „Laibacher Zeitung", ne v uredniškem delu, temveč na mestu, kjer se navadno trakulje in članki, kakor „Schmerzlos obne Einspritzung" šopirijo, priobčil nekak odgovor, v kojem pa ničesa ne zanika, ampak le potrjuje staro prislovico: „Qui s'excuse, s'accuse!"
Gosp. Sima namreč nij imel jednega, ampak več (sedem) otrok, brez nadzorstva zaprtih od 4. do 7. zvečer, akoravno je le jednourni zapor po postavi dopuščen, a s tem pogojem, da morajo zaprti otroci biti pod nadzorstvom in da se jim odloči gotovo delo. Gosp. Sima pa jih nij nadzoroval, niti jim določil delo, kar bi tudi ne imelo nikacega pomena, ker bi otroci v temnej sobi itak ne videli delati.
Gosp. Sima je na otroke popolnem pozabil, in da se roditelji dotičnih ne bi bili brigali, ostali bi biJi otroci vso noč v temnej šolskej sobi, in kaki bi bili lehko nasledki?
Vsesa tega gosp. Sima nikakor ne zanika. Kako se drzne potem svoj trakuljasti odgovor nadpisati „V obrambo", ko se niti z jedno besedo ne brani, nam je popolnem ne-iznadljivo in nerazumljivo. Vidi se, da njegova roka
nij vajena rapirja, še „ s t. .bila" ne ume sukati, ugaja mu le brezovka in lopar. Kaj pomaga, če tveze o razlogih in posledicah, o u/roku in učinku, to že nij logika, to njegovega postopanja nikakor ne opravičuje. Čemu navaja, da je bi kaznovani učenec
lén, da niti krščanskega nauka nij znal, ali to opra- nadzornikov in takih, ki  svoje dolžnosti
objavi? Čemu je nadzornik, mari zato, da bode molčal in držal jezik za zobmi, kakor bi imel torbo navezano? Bas nadzornikova dolžnost je, objaviti in odstraniti vsako nerednost. nij mu treba prsta polagati na usta, kakor sv. Janez Nepomuk. Slabih
vičuje Simovo nepostavno ravnanje ? Po tej logiki bi smel Sima posebno slabemu učencu tudi našteti pet in dvajset batin, mari ne? Naj bo učenec tak ali tak, več nego predpisane kazni mu ne smete določiti, zlasti pa ga ne smete po zimi puščati v temnej sobi brez nadzorstva, in to skozi tri dolge ure.
Pa to nij posamičen slučaj. Gospod nadzornik Sima je mnogokrat Uže prestopil postavne predpise. Postava ne pozna rnkakega „llausarresta", a gosp. Sima uporablja to sredstvo tako cesto, da je exempli gratia jednemu samemu otroku določil „Hausarrest" na celih štirinajst d nij. Bivši deželni nadzornik Wretsehko je nekega učitelja karal zaradi tridnevnega domač-ga zapora, rekoč, da sede otroci itak uže preveč, in da se s tako kaznijo (Hausarrest) ne kaznujejo samo deca, marveč tudi njih roditelji in sokrvniki, katerim se vsled tega prepreči marsikaka zabava, marsikak sprehod. Kje so razlogi, kje uzroki, kje pedagogična pravila za tako postopanje, gospod Sima?
Kakor uže omenjeno, se gospod Sima v svojej obrambi prav nič ne brani, temveč le obdolžuje, a plemenit od nog do glave in h!»zega srca, kakor ga uže poznamo, bi vender vsaj „d enuncij acij o" rad spravil mej svet, pišoč namreč, naj se mi ogledamo najprvo mej svojimi somišljeniki, tam bo-demo našli reči, ki kriče v nebo in katerih nemški listi aus „Zartgefühl" nijso objaviti hoteli. Pa kakor se okoren strelec časih sam ustreli, tako si je Sima s temi slovesi sam sebi založil zaušnico. Akoj« khj napačnega,  zakaj molči,  zakaj dotične dogodhe ne
ne izpolnjujejo, pa ntrn kratko in malo treba nij. Za svoje somišljenike mej učiteljstvom se mi nikakor ne bojimo, tudi se bodo moral in vedel vsak sam opravičevati, a g. Sima nam nij razjasnil, zakaj bi mi morali gledati in paziti najprvo na svoje somišljenike. Mari misli, da bi potem na njega pozabili, kakor on na zaprte otroko? Zelo smešno pa jp, če govori človek, kakoršen je g. Sima o nZart-geftlhl", isti Sima, kateri v svojej „Laibacher Schulzeitung", o listu, katerega izdavajo njegovi kolegi, cinično piše: „Ein hiesiges Fachblatt hat in seiner schon an H lö d sinn grenzenden Naivität ... (glej st. 2. *tran 10). Ta „Zartgefühl" je gotovo BUčne vrednosti, kfikor oni, s katerim je navdihnen jeden Fimej Simovih somišljenikov, ki se huduje nad svojimi učenci, rekoč: „Sehet mir einmal diese Ritubergesichter an!" Je-li to pedagogični napredek? Če se poslužujejo učitelji tacih izrazov nasproti mladini, kako se bode slednja oblažila, omikalaV Če je to nežno čuv-stvo, kakovo more biti še le ono čuvstvo, katero nij bas nežno?
Rekli smo, da je g. Sima v svojej obrambi (?) omenjal razloge in uzroke, posledice in učinke in tako rekoč na prsi trkal, češ : „Docti sutnus!" Koliko pa je prebavil in prisvojil si logike, jasno kaže stavek, katerega je z latinskimi črkami načrgotal v 2. številko svojega lista: „Doch zumeist ist das, was man gewerblichen Unterricht zu nennen beliebt, weit was anderes als ein solcher und gewöhnlich nichts weiter als ein im Geleise des Mechanismus einher-schreitendes Lehren ohne Saft und Kraft." (Sic!)
LISTEK.
»F ©V-
(Spisal I. Turgenjov, preložil M. Malovrh.) Prva Um; XX.
(Dalje.)
„Mi nikogar ne trebamo, ki hoče le polahkem naprej," krulil je Markelov.
„P lahkem so zdaj naši voditelji zgorej delali," rekel je Solomin, „začnimo mi zdolej istotako; morda z boljšim uspehom."
„Čemu tega vraga!" začel je Goluškin hitro;
— „na jedenkrat moramo vse imeti, vse na jedenkrat !"
„To je, vi bi radi skozi okno skočili?" »Dakako!" vpil je Goluškin, „kar skozi okno!"
— „In moj Vaška skoči za menoj! — Ako mu ukažem, skoči koj! Je-li Vaška ?"
Vaška izlil je, kar je še vina v kozarci imel, v grlo in rekel:
„ kamor greste vi, kapitan Andrejič, tja grem
tudi jaz. — Smeli revež, ko sem jaz dolgo govoriti?"
„Mislim, dane sme! Jaz bi vas kmalu naučil!" tulil je Goluškin.
Kmalu potem bili so naši znanci v stadiji, ki ga jezik pijancev zove babilonsko zmešnjavo — brezkončno vpitje in razsajanje. Kakor prve snežinke hitro padajo, tako so se tudi cule in vrstile raznovrstne besede: progres, vlada, književnost, žensko pitanje, cerkveno pitanje, pitanje o reformi sodnij in davka, klasicizem, realizem, komunizem, nihili-zem, klerikalec, liberalec, administracija, organizacija, asocijacija — da celo kristalizacija! Goluškin bil je silno navdušen .... „Vidite li, kdo sem jaz? Umaknite se, inače vas povozim — Goluškin je tu!J tako po priliki mislil je zdaj. Njegov komi Vaška pak je bil tako pijan, da je sopihal ko konj ter z nosom na krožniku začel govoriti — potem skočil je najedenkrat raz svojega sedeža in zavpil: „Kaj hudiča je . .    progimnazij ?!"
Zdaj vzdignil se je Goluškin in tulil s celim, debelim in krvavorudečim obrazom, raz katerega se je moglo videti surovo tiransko samoljubje in tajna bojazen: „J»z žrtvujem še „tisoč" !   Vaška izplačaj
jih I" — na to odgovoril je Vaška: „Da, tisoč orehov!" — Paklin pak skočil je bled ko smrt in ves poten raz svojega stoli, obe roki nad glavo vzdignil in težko govoril: ..Jaz žrtvujem! ... Ta le pravi: jaz žrtvujem! — O! v koko porabo ... si prišla ti . . . sveta . . . beseda! . . Nihče nijma toli moči in volje izpolniti vse dolžnosti, kar jih ti naložiš : nihče — vsaj nas tu nav;:očnih — a ta sam v se zaljubljeni človek, ta bedasti bogataš z velikim svojim trebuhom vrže nekoliko denarjev na mizo ter pravi: „Jaz žrtvujem!" A zato hoče da smo mu hvaležni, ter se nadeje lavorjevega venca — ta — lopov!!"
Goluškin morda nij slišal, kaj je Paklin govoril, ali ga nij razumel ali pak mislil, da je to šala, kajti ponavljal je še jedenkrat: „I)a, tisoč rubljev! Kar kapitan Goluškin obljubi — to izpolniti si smatra v sveto dolžnost." — Segel je v žep in zavpil: „Evo denarje! Mislite na kapitana!" —Vedno, kadar je bil navdušen, govoril je o samem sebi v tretjej osobi. Markelov zbral je molče raz polite mize bankovce in jih utaknil. — Ker nij bilo uz-roka se še delj tu muditi, torej so vsi vstali, svoje kape vzeli in odšli.
imamo priložnost, da so svojo prvotno naravo samo povr.šno pobelili z nemško oliko: jedro pa je ostalo, kakor je bilo. Kakor je videti, govore ti gospodje, kadar govore o nas, samo o „sIovenisches Gesindel", „slovenische Bagage" in tako naprej. In ljudje, ki trejo t-^ke fraze mej svojimi čeljustmi, sedijo na krmilu pri nemškej našej kliki, ter se sicer vedo, kot da nosijo v svojih možganih nekaj istih atomov, ki so se nahajali nekedaj v možganih večno-slavnih nemških klasikov! Politična stranka, ki ima v svojej sredi take korifeje, ter se ponaša s takim glasilom, kakor je nemški ljubljanski tednik, ne more biti nevarna, in če ta stranka v silovitej svojej ošabnosti pri tujih lehkovernežih vero vzbuja, da zastopa v naših kronovinah omiko, ter da širi mej nami nemško kulturo, tako je to vsaj toliko kakor nesramno obrekovanje (freche Verlaumdung)! Resnica pa je, da bodo ta klika, če se jej kmalu ne izvije vsako gospodarstvo iz rok, zapravila še tisto malo kredita, k o j e g a uživa nemštvo mej nami. Upamo, da Vode to gospodarstvo v mestnem zboru ljubljanskem ponehalo uže letos, če bode le vlada toliko objektivna, da ne bode dopuščala svojim uradnikom pomnoževati vrste fak-cijoznih naših oponentov, — da tedaj ne bodemo doživeli, da se oglasi zopet letos kak Chorinskv secundus!
Politični razgled.
Notranje dežele.
V L j u b l j a n i 14. marca. V 12. dan t. m. vršilo se je na Dunaji skupno ministersko posvetovanje in uri tem govorilo se je tudi o položaji na jugfii. Vojni minister dal je prav veselo poročilo o položaji in o dobrem uspehu naše vojske. Onih 8 milijonov, kateri so se dovolili izvenrcdno od delegacij, ne bode zadostovalo, da se VStaja popolnem uduši, ker se zdaj ne morejo čete takoj nazaj poklicati, treba hode nove svote, da se utrdijo mejne črte. Te nameravane utrditve bi zahtevale okolo 1,500.000 gld. Treba bode torej, da bodo zopet delegacije dovolile to svoto za utrditev mej in za potrebe vojakov, vkup okolo 10 do 12 milijonov.
„Narodni list" poroča ponataneno o okupaciji Krivošij tako le: Ko so v 9. dan t. m. zelo rano v jutro pomikati se jele čete daljo, preplezala je jedna kompanija višine pri Svečavi ob G. uri v jutro in zasela potem Unirino brez upora. Še le ob 8. uri postavili so se uporniki nasproti in vnel se je boj. V Ubljih sprejelo je prebivalstvo z velikim veseljem čete. Vstaši iz Vratla in Ubelj, v bojazni, da bi jim četa ne odrezale poti v Črno goro, zapustili so pozicije pred dohodom čet in se potegnili v Cerkvice nazaj, kjer so se združili. Cerkvice so se sicer kmalu v/e!e, a po velikem odporu in sicer s pomočjo iz Vratla došlih čet. Iz Cerkvice prepodeni vstaši potegni!i so se v ugodne pozicije na Veliki Zagvozdak. kjer so se zopet ustavili. Uže pa je šla kolona polka Weber urno z gore Orjen proti Velikemu Zagvozdku. Druga kolona polka Hess prišla je iz Orahovca ob Črnogorske)
meji, da bi vstaše na Velikem Zagvozdku in Kanu obkolili. To postopanje je 'melo zelo dober uspeh, da si je kazal sovražnik dosti zvitosti in srčnosti. Regiment baron Weber kazal je veliko hrabrost m imel je več ranjen h. Tudi odpor vstuáev n¿d Gorenjo Ledenico je bil velik."
„Pester LI." prinaša ta telegram: „Boj t Krivošijah je končan, in zdaj se morajo le storiti koraki, da se ohranijo uspehi. Vsekako bodo morale ostati Krivošije vojaško močno zasedene. Po dnevi so operacije vsled dobrega vremena lepo napredovale, toliko več pa so imele Čete trpeti po noči, ker začno ledeni vetrovi takoj po solncnem zahodu hudo pihati in vojaki nijso imeli ni odej ni Šatorov, kratko, prav nič, izimši kar so nosili na životu. Baron Jovanovič vrne se s štabom še denes (10. marca) v Dubrovnik."
Upor v Krivošijah bil bi torej zadušen in zdaj se bode skrbelo, da zopet ne vzplamti!
%'m«uij** države.
Zadnja številka „Golosa" prinaia dolg članek o stranki šovinistov v Rusiji in jih po-irija z vso močjo. Golos pravi: Nikjer nij pravega uzroka za vojno. Šovinisti ne delajo druzega, nego da vznemirjajo duhove. Umrli car, kateri je na to delal, da se je Nemčija zjedinila in utrdila, je bil v prijaznej razmeri z Nemčijo, kajti on je vsak čas vojno mej Nemčijo in Rusijo smatral za največjo nesrečo. Zdanja vlada ima isto politiko; zatorej govorimo v imenu pravice, zdravega človeškega razuma in ljubezni do naroda, katero se je proti svojej volji spravilo pod varuštvo panslavjanske nadeje da bodo prizadevanja šovinistov ostala brez uspeha. Mi hočemo mir, in upamo, pred vsem mir z Nemčijo. V slučaji vojne bi celó zmagujoča stran zmago drago plačala,
Mej Carigradom in Berolinom je velika prijaznost. Nemški izvenredni poslanik knez liad .i-\vill bil je v avdijencl pri sultanu in ta ga je posebno odlikoval kot prijatelja nemškega cesarja Viljema.
Pariški „Temps" donaša vest, da mislijo evropske vlasti Turčiji prepustiti, da zopet uvede v I'>4igi<?3 mir in red. A „ Temps" temu poročilu dodaj e odločne besede, da Francija nij s tem zadovoljna, „da se bode Freycinet rajši odločil, da se loči od drugih vlastij, nego podpiše Francijo pod tako pismo".
Italijanski konzul v Xuiiezijl pritožil se je pri temošnjej vladi, da so prebivalci pred nekaterimi dnevi ubili pet italijanskih trgovcev na poti v Kairuan in konzul je ob jeduem od vlade odločno zahteval, da bolje skrbi za varnost potujočih tujih trgovcev.
Kakor poročajo moskovski listi, izročilo se bode v kratkem ozemlje Itulflža Kitajcem. Okolo 100.000 družin, Dunganov, Tarančev in tudi Kitajcev se je izreklo, da hočejo se preseliti na rusko zemljo. Definitivna izročitev se bode izvršila v Ta-škendu.
Iz Paname poroča „Standard Herald", da je strašen potres v državi Costarica uničil mesta : Alajuela, Sanramon, Grecia Heridia. V Alajueli je pobitih več tisoč Ijudij, preživeti so pod milim nebom.
Dopisi.
Iz Srnarija pod Ljubljano. (Kako nabirati  najlažje  za  „Narodni dom" na
Dokazali smo, da 3e je g. Sima z logiko spri, dokazali, da je otroke protipostavno zapri in še bolj protipostavno na nje pozabil, da jim daje protipo-stavne kazni, da svoje dolžnosti kot šolski nadzornik zanemarja ker ne objavi in ne odpravi nerednosti, da mu nedostaje i nežnega čuvstva, s katerim bi nam bil rad imponiral, tedaj nam preostaje samo še obžalovanje, da je tak Človek še šolski nadzornik.
Razloga niti uzroka, zakaj je g. Sima na otroke pozabil ter ravnal nepostavno, ne vemo, ker ga g. Sima povedati neče, o učinku smo dovolj govorili, posledica pa utegne biti, da bode nadzorstvo prešlo v sjaetnejše roke, katere ne bo.lo zakrivile toli nepostavnosti, ker skrajni čas je uže, da se tempelj oč;sli vseh tistih, kateri ga hote skruniti.
V LJubljani 14. marcija. —.r.—  Če pregledamo vrste narodnih svojih nasprotnikov, potem moramo priznati, da ?e izvoljeno to nemško krdelce po vsej krivici zavija v plašč omike in tako zvane nemške kulture. Kadar popiše politična  sapa,  tedaj  privzdigne se plašč in prikažejo se gole kosti.   Osobe, ki bi se uže vsled soci-jalnega svojega pomena morale varovati pred vsako trivijalnostjo, prinašajo ostentativno na trg plodove duševne svoje surovosti, katera se z nikako frazo prikriti ne da.  Kdor ne veruje na nemštva prihol-njost v slovenskih pokrajinah,  kdor z vsem svojim prepričanjem gori za slovenščino, ki je vender glavni jezik mej nami, tega takoj proskribirajo in izroče ga političnim  svojim  fantičem, da naj ga oglodajo in osmešijo v tistem organčku, ki je vredno glasilo obupanih naših Nemcev.   V istini, kjer ne znajo, kaj bi  odgoverjali,   padejo  po osobi ter jo poskušajo osmešiti s kakim otročjim dovtipom.   Kjer pa jim poidejo tudi slabi dovtipi,  tam pograbijo po palici, ter mahajo z osobnimi napadi okrog sebe, meneč, da bodo s tako  surovostjo zatrli   mej   našo narodno stranko veselje do političnega delovanja. Verlaumder, LUgner, Bube in druge take umazane kaplje prše teden za tednom iz umazanega  lističa, v katerem razstavljajo pl. dr. Sehrev, Deschmann,  Pirker in drugi nemški naši veljaki svojega razsrjenega duha nezrele sadove! V boj, kjer nam nasprotnik druzega ne škoduje,  nego da nas z blatom omečlje,  se ne Bpuščamo radi! Ali za duševne razmere, mej nemško  našo kliko vladajoče, je preka-r akte cistično,   da  s  to  politično kliko n i k a k a spodobna  polemika več mogoča n ij! Pri vsej svojej ošabnosti so komaj v stanu iz-državati reven tedniček, ki  polni soboto za soboto s surovostmi prazne svoje predalčke, ter živi od kosti, ki so odpale narodnim časopisom.   Za te surovosti odgovorna pa je klika sama,  in ker je glasilo surovo, surova mora biti tudi klika, katera ga izdaje! To je logičen dokaz,  kar mora izprevideti vsakdo ! Ali tudi v privatnem življenji nij stvar mnogo boljša. Kjer se nam  pokaže  pogled za  kulise, opazovati
Prišedši v prosti zrak začelo se je vsem v glavi vrteti — osobito Paklinu.
„No? Kam pa zdaj V" vprašal je z velikim dušnim naporom.
„Kam vi pojdete, ne vem," odgovoril Solomin, Jaz grem domov."
„V tvornico ?a
„Da, v tvornico."
„Zdaj, po noči in peš V"
„Zakaj ne V Tu nij ni volkov ni razbojnikov — šetnja v noči pa je zdrava."
„Tvornica je štiri vrst od tu V"
„Da jih je pet —■ kaj zato V — Na svidenje gospoda moja."
Solomin zapel si je suknjo, si kapo do nosa potlačil ter z gorečo smodko v ustih pot pod noge ubral.
„In kam greš ti V" obrnil se je Paklin do Než-danova.
„Jaz? k njemu" — pri teh besedah pokazal je na Markelova, ki je bil roki na prsih prekrižal in molče čakal odhoda Paklinovega. „Nas čakajo konji."
„To je lepo ... a  meni ne  preostane nič
druzega, nego se vrniti v svojo „zelenico" k Fimuški in Fomuški. — Veš, kaj ti bodem še povedal'? Tam je vse bedasto — in tukaj tudi. Samo da bedarija iz osemnajstega stoletja ruskemu čuvstvu bolj prija, nego ta iz devetnajstega. — Prosim gospoda, ne zamerite mi mojih besedij — jaz sem pijan. — Toda .... še nekaj: boljše žene nego je moja sestra Snandulija nij na celem svetu in vender je
— grbasta ter se zove Snandulija. Tako je na svetu! A ime je baš izbrano zanjo; kajti veste li, kaj je bila sveta Snandulija V — Krepostna ženu, ki je v ječe hodila, zaprtim rane celila in bolnikom stregla. Toda, zdravstvujte ! — zdravstvuj Neždanov
— obžalovanja vredni človek!  —   Tudi ti častnik
— brrrr!"
Napotil se je proti „zelenici". Markelov in Neždanov šla sta v gostilno, v katerej sta imela tarantas in konje, ki sta jih upreči ukazala, ter se uže pol ure pozneje po   velikej  cesti odpeljala.
XXI.
Na nebu zbrali so se tamni oblaki in akopram še nij bilo povsem tamno in so se še vozni sledovi na ulici malo videli, vender je bilo na desnej in na levej vse megleno in glavne črte vseh tam stoječih
stvarij se skoro nijso jedna od druge ločile. Bila je žalostna noč; veter bril je na páb, a zrak duhtel je po pšenici. Ko so se do hrastovega gozdiča pripeljali, kateri jim je bil kažipot, ter tu v stran zapeljali, postala je vožnja še bolj opasna; ozki pot je čaBih povsem izginil .... kočijaž moral je konje za držav ati.
„Da bi le pota ne zgrešili!" dejal je Neždanov, ki je do zdaj molče v vozu Bedel.
„Kaj pa še, pota ne bodemo zgrešili!" zaren-čal je Markelov. „Dvojna nesreča v jeden dan — to bi vender preveč bilo."
„Dvojna nesreča?  Katera je bila prva?"
wKatera? Nij li ta dan povsem izgubljen — nij vam li to nič."
rDa .... se ve da ... . ta Goluškin! Da nijsmo toli vina popili, bilo bi vse drugače. Mene zdaj glava boli!"
„Jaz ne govorim o Goluškinu. Ta je vsaj nekaj denarja dal; — naš pohod pri njem imel je vsaj jedno basen."
^Obžalujete li, da nas je Paklin k svojima . . . . kako je uže rekel .... k svojima ptičkama peljal?"
„Obžalovati  tu  nič  nij..... ali tudi nič,
deželi.) Zidanje toliko potrebnega .,Narodnega doma", kjer naj se bode koncentrovalo vse delovanje našega naroda, vzbudilo je po vsej Sloven-skej pozornost in radost mej zavedenim ljudstvom, kar lehko razvidimo iz od vseh strani dotaajajočih izjav in dopisov v naših listih. Da se bode ljubljanskemu centralnemu odboru pridružilo mnogo pododborov po mestih, trgih in druzih večjih krajih po deželi in da bodo ti pododbori povsodi marljivo nabirali doneske, o tem nij dvomiti. V mestih, trgih in večjih vaseh, kjer se nahajajo čitalnice in tudi druga narodna društva, kjer so večje gostilnice, bode nabiranje vsakako uspešno uapredovalo, kajti vsaka veselica, vsak shod porabil se bode lehko v ta namen in v mnogoobiskovanih gostilnicah nabralo se bode tudi kaj v pušicah. Drugače bodo pa v manjših krajih po deželi, posebno tam, kjer so kmetje zelo razkropljeni. Tu bode uspešno nabiranje dosti težavneje. Koliko kmetov je, ki po cele tedne ne gredo drugam od doma, kakor v cerkev ali pa na somenj, ki pridejo malo v dotiko še celo s svojimi sosedi No, tudi ti dali bodo radi kak krajcar, da se jim le od prave straui pove in stvar razjasni. Za to najsposobnejše osobe so pa vsakako župani, kajti nihče na deželi ne občuje toliko s kmeti, kakor ravno oni in oni morajo za to stvar poprijeti. Da se pa ne bode morda kedo ustrašil prevelikih situostij ali dela pri tem, hočem nasvetovati prelehki način nabiranja. Vsak kmet, ki žene živino na somenj, mora imeti od županstva živinski potni list. Takih listov izda se v vsakej občini na stotine na leto. Naj t^daj župani vsakega, ki pride po tak list, nagovore, da doda k neznatuej svoti, katero ta list stane, če ne več, vsaj j eden krajcar za ,,Narodni dom", kar gotovo nihče odrekal ne bode in nabrala se bode na leto lepa svota. Boljše prilike ko ta, je na deželi težko najti in na ta način udeleži se tudi zlaganja ves narod, če tudi z malimi zneski, no iz malega vzraste veliko in „Narodni dom" postane res to v pravem pomenu besede. Na delo tedaj narodni župani, uporabite svoj vpliv pri tem slučaji in uspeh bode gotov! V. O.
9/, iitiijMkcg-a okraja |l/v. dop.j Ako denašnja „Togesposta" v št. 69 trdi, da naš narod našega pismenega jezika ne ume, moramo reči, da slepec o barvah nij kompetenten razsoievati, jeli barva rudeča, višnjeva itd. Isto tako gg. uredniki navedenega psevdo-liberainega lista nij so kompe-tenti soditi, če naše ljudstvo, osobito pri nas na Štirskem, naš pismeni jezik razumi. V dokaz, da naš narod prav dobro tudi pismeni jezik umeje, mi služi „Slovenski Gospodar", kateri list ima ka-cih 1800 naročnikov; ti naročniki so večinoma na spodnjem Štirskem in sicer kmetje.
„Tagespo.-ta" tudi v tem članku trdi, de. pritožbe ne prihajajo iz naroda, ampak, da so „kunst-
Česar bi se veselili. Jaz ne pripadam onim ljudem, katere takšne burke vesele. O tej nesreči nijsem govoril."
»Nego?«
Markelov nij nič odgovoril ter se v svojem kotu bolj v plašč zavijati začel; Neždanov nij od njegovega obraza nič videl, nego črne dolge brke, toda uže od jutra znal je Neždanov, da z Marke-lovom nij več v onih razmerah kot prej in da se ta nanj nekaj jezi, ali te jeze izraziti neče.
„Čujte, Sergej Mihajlovič," začel je Neždanov, „ste li res tako zavzeti za onega Kisljakova, katerega pisma ste mi denes za čitanje posodili V Cela stvar je ... . oprostite izraz .... neumno besedičenje !"
Markelov odgovoril je strastno in srdito.
„Prvič,a je dejal, „vam moram reči, da nijsem teh mislij glede Kisljakovih listov; meni se vidi, da bo jako važni in ... . ker so vestno pisani! Drugič pak dela Kisljakov ozbiljno in — kar je glavno: veruje da je možna revo—lu—cija ! Še nekaj Aleksej Dimitrič: meni se vidi, da vi, vi nijste več za našo Btvar tako zavzet: kot prej, da ste vi vso vero izgubili!"
(Daljo p rib.;
lich" napravljene. Da je tudi ta trditev popol- i nem neresnična, svedoči dokas, da so našega okraja občine razen dveh vse odposlale peticije državnemu zboru za upeljavo slovenščine v urade. Ako tedaj vi, gospodje uredniki „Tagespo9te" mislite, da so te peticije našega ljudstva nkiinstliche'i, dobro, poskusite vi svoje delovanje in prepričali se bodete prav hitro, da za vas pri nas nij polja. Gotovo, gospodom Nemcem nij treba skrbeti za naš narod, če naš pismeni jezik umeje, zakaj pa vi ne skrbite, da bi vaš zgorenji Štajerec vašo sodnijsko nemščino bolje razumel ? Sicer pa je to vse prazno govoričenje, mi dobro vemo, za katerim grmom zajec tiči, toda pravica vender le mora jedeukrat zmagati nad to dolgo trajajočo krivico, katera se godi našemu narodu.
Hvala pa, presrčna hvala našemu vrlemu poslancu g. dr. Vošnjaku za njegovo moško potegovanje za upeljavo slovenščine v urade. Gosp. dr. Vošnjak si bode s tem pridobil velikanske zasluge za svoj narod in nadejamo se, da nam za piruhe (pisanke) prinese vsaj drobtinico ravnopravnosti. — Našega okraja poslanec pa naj tudi ne pozabi svojih slovenskih volilcev in naj se krepko potegne za nas!
Domače stvari.
— (Našemu poslancu gosp. vitezu Schneidu) se je zdravje uže skoro popolnem po vrnilo. Mogoče mu je uže sprehajati se v divnej okolici Goriški'.). Ta za vsacega domoljuba radostna vest bode tem večja, ako dostavimo, da namerava gospod vitez Schneid preseliti se v Ljubljano.
— (Peticijo na državni zbor) za upeljavo slovenskega jezika v urade in napravo nad-sodni.je v Ljubljani odposlalaje občina Cerklje pri K r a n j i.
— (Odgovor.) Neko revse me v zadnjej številki „Liub. vVochenblatta" napada, češ, da sem v svojem članku v številki od 27. febr. t. 1. „Slov. Naroda" trdil, da se ustavov rna kranjska stranka čez meje ozira in izvel-carja drugod išče itd. itd. Ker se mi niUe.iar nij vredno zdelo o kranjskih U8tavovernih razmerah ka; pisati, ne morem tudi želji tega gospoda ustreči, da bi preklical, kar nijsem pisal. Zaradi surovega napada na me pa omenim, da sem jaz svoj članek podpisal, da si pa su-rovež svojega podpisati nij upal. Tako postopa le strahopetnež. Dr. A. M.
— (Imenovanje.) Ministerstvo za uk in bogočastje imenovalo je učitelja risanja na državnej realne] gimnaziji v Kranj i Ivana F r anketa kon-servatorjem c. kr. osrednje komisije za iziskavanje in ohranjevanje umeteljnostnih in zgodovinskih spomenikov.
— (Nadsodnija v Gradci) potrdila je odlok vrhniškega sodnika, ki je pred kratkim zavrnil znano slovansko tožbo. Da bode visoka nadsodnija ta odlok potrdila, o tem nij smo prav nič dvomili. A pomenljiva je vender ta nadsodnijska odločba, ker se je izdala z nekako nervozno hitrostjo. Kakor bi pihnil, rešil se je dotični rekurz, ko morajo sicer stranke mnogokrat, vec mesecev čakati na nadsodnijske odločbe. Ker uže o našej nadsodniji govorimo, naj omenimo, da je poslanec llechbauer staknil pri njej osem Slovencev, ter s temi osmimi Slovenci dokazoval, kako krivične da so naše pritožbe. Če se tako argumentira, potem je tudi naš gospod Gertscher Slovenec! Tako naj i ven je pač samo Nemec.
— (Pavi Varavnove ustanove) dve za gimnazijce po 87 gld. za revne pridne in zmožne dijake kmetskega rodu iz Škocijanske fare in ako teh nij, za take, ki so. iz okrajnega glavarstva krškega doma, za čas, ko na kakej kranjskej gimnaziji študirajo. — Jedna po 330 gld. za jednega me-dicinca na Dunaj i kmetskega rodu, kateri je v Škocijanskej 1'ari rojen, slovenskega jezika v besedi in pisavi zmožen. Ako takega ni, za medicinca iz okrajnega glavarstva krškega in potem iz Kranjskega sploh. Mediciuec se mora tudi ho-meopatije učiti in se zavezati, da bode po prestauih
rigorozih 5 let na Kranjskem, zunaj Ljubljane prak-ticiral. Štipendijat zamore to ustanovo od prvega leta medicinskih študij počenši skozi šest let umivati. Ustanove podeli c. kr. deželna vlada na Kranj* skem. Izjemoma je ustanovnik podelil jeduo ustanovo za gimnazijce dijaku Aleksandru Bušiču in drugo dijaku Janezu Lavriču in ako bi prvi po končanej gimnaziji šel na Dunaj medicino študirat, temu tudi ustanovo za medicince. Ustanove se morajo vselej v jednem nemškem in v jeduein slovenskem časopisu razpisati.
— (Razpisana) je služba pristava pri c. kr. okrajne) soduiji v Kamniku. Obrok za prošnje do 28. t. m.
— (Premem be v lavantinskej škofiji.) Za župnika v Vržeji imenovan je gosp. Lovro Janžekovič. Umrl je g. Simon Ducman, kaplan v Šmartinem pri Velenji.
Telegram  Slovenskemu Narodu".
Dubrovnik L I. marca. (OHcijelno.) V 11. dan t. m. napali so vstaši lovski bataljon na Zagvozdku. Vstaši morali so se umakniti in popustili 50 mrtvih na bojišči. Naše čete so izgubile 1 častnika in 2 moža, 2 sta bila ranjena. V 11. dan t. m. napali so vstaši tudi cesarske čete pri Perkovci, a bili so tudi odbiti, izgubivši mnogo mož. Izmej cesarskih čet je bilo 5 ranjenih. Vojna brzojavna postaja Cerkvice se je v 12. dan t. m. odprla.
Izpred porotnega sodišča.
Hudodelstvo ponarejanja javnih u p-n i h listov.   Dne 10. in 11. marca imel se je zagovarjati pred porotniki 35  let stari  kmetski fant Janez Preširen iz Ljubna pri Radovljici doma. Za-t ženi je zelo  bolan,  ima  namreč raka v kosteh, tako da  mu  prihaje mnogokrat   slabo. Navzočni zdravnik mu, kadar omaga, daje duhati jesihi, sod-nijski sluga pa mu daje vodo in juho piti. Zatožen! je hodil v normalno šolo v  Celovci in se tam tudi nekoliko risati naučil.   Njegov oče je hotel, naj bi Preširen opravljal kmetska  dela,  a ta bi bil rajši hodii v šolo, o čemer pa oče nij uičesar hotel slišati. Kregala sta se tedaj z očetom in tudi z materjo. Komaj 21 let star, začel je zatoženec ponarejati de-Betake, in napravil jih je kakih 40.   A bili so zelo slabo narejeni, tako da so Preširna takoj zasačili. Ljubljanska deželna sodnija obsodila ga je na deset let težke ječe. Ko je imel prestati kazni še sedem mesecev, bil je zaradi svoje bolezni poinilostcu. Iz ječe se vrnivši je nekaj časa delal kot pomagač pri fotografu Mullerji v Ljubljani,  kjer je imel 12 gld. pLče na teden.   Tudi se je oženil in vzel kmetsko dekle, katero je imelo 1G00 gld. dote.  A te novce je   Prediren v nekaterih   mesecih  znosil v loterijo, kajti stavd je po 50 do 100 gld. na jedeukrat. Pustil je službo in se vrnil domov v Ljubno. Le tam je začel ponarejati stotake.   Jednega je  prodal za 60 gld.,  in isti stotak se je izdal v nekej vasi na Laškem blizu Vidma.  To je dalo sodniji povod, da je jela preiskavati  Preširnovo  stauovanje.   Ko so dne 20. marca 1881 prišli žandarji v njega stanovanje, zbežal je Preširen z nekim papirjem na stranišče in žandar, kateri ga je opazoval, je videl, da skriva nekaj na strop stranišča. Ko komisija potem stranišče preišče, najde tri ponarejene stotake. Preširna so takoj prijeli in odveli v zapor. V preiskavi je Preširen v jednomer tajil,   dr. bi bil on stotake delal.   Pri konečnej obravnavi pa pravi, da je napravil sicer on stotake, a to uže pred 12 leti, ravno takrat,  ko je delal tudi desetake.   Pozneje zopet pravi, da je delal stotake v kaznilnici  na ljubljanskem Gradu. Življenje v kaznilnici opisuje Preširen v pričo vodje g. Dragica kot jako prijetno, do leta 1874, ko je on tam bival. Delali so zaprti, kar so hoteli. G. Dragic temu oporeka, a zatoženec trdi. da je govoril resnico,  da pa se bode se ve da vodji g. Dragiču več verjelo nego njemu. Izvedenci v pi-salnej  stroki,  ki bo prišli z Dunaja, izpovedo, da je nemogoče, da bi bil Preširen delal  stotake v istem času kot desetake. Preteči je moralo naj m en j pet let, da se je Preširen kot samouk v risanji to-
liko hftfbfU, da je mogel napraviti stotake prilično tako dobro. Porotniki (načelnik g. I. Vilhar) potrdili so z 9 proti 3 glasom, da je Preširen stotake delal potem, ko je bil izpu>« en iz je< e.
Sodišče obsodi Preširna na dvanajst let težke ječe, poostrene vsak mesec s postom, pa da plača sodnijske stroške.
Razne vesti.
* (Dunajski volilci.) Dunaj s svojimi desetimi okiaji ima 24.869 volilcev. Od teh jih pripada 12-8 °/0 prvemu volilnemu razredu. 206 °/0 druzemu, 66-6°/0, torej natanko d ve tretjini, pa tretjemu. Na vsakih 29 ljudij pride 1 volilec, na vsak volilni okraj pride 2487 volilcev; na prvi volilni razred vsacega volilnega okraja pride 319. na drugi razred po 501, na tretjega po 1*»Gti volilcev.
* (Prometna južnej železnici.) Decembra meseca lanskega leta je skupila južna železnica 2,916.455 goldinarjev, torej za 114.487 gld. več, kot v decembru 1880. leta. — Celo lansko leto se je prepeljalo 7,606 073 osob. Dohodki za osobe so znašali 9,353.562, dohodki za 26,809.429 gld. skupni dohodki torej 36.253.981 goldinarjev. Vsaka osoba, ki se je po južnej železnici peljala, je torej povprek zavozila 1 gld. 23 kr. in za prevažbo vsake tone tovora se je moralo plačati 5 gld. 62 kr.
* (Koliko perutnine pojedo Dunaj-čanje.) Lf-ta 1880 so pojedli Dunajčanje 1.130.000 kokoši in golobov, 1.1879 pa 1.782.00; potem 16.400 malih ptičev, 443 000 druge krotke in 50000 divje perutnine. — Da se je i. 1880 toliko manj pojedlo, je uzrok visoka colnina, namreč od vsake kokoši 2SU kr., od divje perutnine po 135 kr., od malih ptičev po pol krajcarja.
* (Največji sod) je v Monakovem v Tip-povej tovarni za špirit. Ta sod drži 74.250 litrov, je 9 čevljev in 5 palcev dolg, na koncih po 13 čevljev, pri vehi (pilki) 16 čevljev visok, je stavljen iz 73 dog in 77 končnic. Železa so uporabili 30 centov, delali pa so na tem sodu osem mesecev ter zidali zanj posebno hiiico, kjer še zdaj stoji. Slavni sod v Heidelbergu drži le 39 940 litrov.
Tujci:
13. marca.
Pri Slona: VVohlfart z Dunaju. — Mallusv iz iz Pulja. — Stein i Dunaja.
Tri Malici: Zuekt-r z Dunaja. - Dcvetak iz Tolmina. —
Dri avatrfjakeni cesarji: Sterbenc i/. Železnikov — Okorn iz Senožeč.
St. 3873.
Razglas.
(154—3
Umrli so v ljubljeni:
10. marca: Eleonora pl. Lužan, finančnega svetovalca hči, 4 1., Dunajska cesta št. 16, za skrlatieo. — Marija Trontel, delavko hči, 15 dnij, Ilradeckijeva vas št. 1, za božjastjo.
V deželnej bolnici.* 9. marca: Marij« Korošec,  6a3tnikova lici, 30 1., za plučno tuberkulozo.
ID-dr^aosl^a, "borza.
dne 14. marcija. Enotni državni dolg v bankovcih .   . . Enotni državni dolg v srebru       '   . .
Zlata renta...... ...
1860 državno posojilo .   . ...
Akcije narodne banke.......
Kreditne akcijo.........
London ............
Srebro............
Napol..............
C. kr. cekini...........
Državne marke.........
4°/0 državne srečko iz 1. 1854    '250 gld. Državne srečke iz I. 1864 .   .    100 n 4°/0 avstr. zlata renta, davka prosta . ,
Ogrska zlata renta 6°/0 ......
4.0/
„      papirna renta 5°/0.....
5°/o štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . Donava rog. srečke 5°/0 . . 100 gld. Zeiiilj. obč. avstr. 41/1°/0 zlati zast. listi . Prior. oblig Elizabetine zapad. železnice Prior. oblig. Ferdinandove sov. železnice
Kreditne srečke.....100 gld.
Kudolfove srečke..... 10 „
Akcije anglo-avstr. banko .   .    120 „ Tramnnvav-društ. volj. 170 gld. a. v. . .
Poslano.
74 gld. 80			kr
75	n	70	n
93	»	25	n
128	ji	75	ji
818	h	—	»
308	ü	80	d
120	ji	70	»
9	• n	54	ii »
5	7)	68	71
58	j|	85	n
119	ii	—	n
169	n	—	n
93		25	
118	n	40	n
87	n	35	n
86	n	60	
104	n	—	„
113	n	—	ji
119	n	—	n
98	n	25	n
105	»	—	n
176	n	—	„
21	n	75	n
124	n	16	n
208	n	—	n
		(64-	8)
GLAVNO SKLADIŠTE
najčistije lužne
K1SEL1NE
poznate kas najbolje okrepljujuče pice,
I kas Izku&an liek proti t raj noro kaši ju plučevine I želudca bolesti grkljana I proti mšhurnim kataru,
*"pXv".,w" (PASTI LLEN)
a>i^.. kod Hinke Mattonija ^10*™* c.-™-).
Dne 26. p. m. je nekemu posestniku iz sv. Flo-rijana ulice lovski pes srednje velikosti, bel, z velikimi rumenimi lisami od doma ušel in še le 3. t. m. očividno bolan domov se povrnil.
Ta pes je potem 4. t. ne. pri koujederci, kateremu je bil takoj oddan, poginil in pri sekciji se je konstatiralo, da je bil stekel.
Ker je ta pes ta čas, ko ga doma nij bilo, gotovo z drugimi psi v dotiko prišel, se na podlagi postave od 29. februvarja 1880, št. 35 drž. zak. za-pove, da smejo psi v vsem mestu, dokler se ne določi kaj druzega, le s torbo (naustnico) okolo letati ali pa da se morajo zunaj hiše na vrvici voditi.
Psi, kateri bodo prosto okolo letali, se bodo polovili in pokončali, proti dotienim posestnikom pa se bo po §. 45. zgoraj navedene postave postopalo.
Ob jednem se opomni, da se bodo dotične varstvene naredbe za 4 kilometre daleč od mesta po c. kr. okrajnem glavarstvu upeljale.
Mestni magistrat v Ljubljani,
dne 7. marca 1882.
Župan: Lase lian.
Učenec,
star 13—16 let, zmožen slovenskega in nemškega jezika, sprejme t*e takoj v neko prodajainico z mešanim blagom. Več pove administracija ^Slovenskega Naroda14.     (127—6)
Marseilliška žolča
(O-sillerte)
za čistonjo in zboljievanje vina, kakor tudi navod se dobi zmerom pri
v Ljubljani, v Tavčar je vej hiši. Opomini.   Najboljši uspeh garantiram, če se žolča pri meni kupi. (98—6)
Proda
se več jabolčnih eepičev močnega debla, gospodarji na Poljanskem nasipu št. 48.
Izvó se pri (160—2)
zobni zdravnik, v Gosposkih ulicah št I,
ordinira v vseh
zobnih boleznih
in postavlja zdaj
umetalne zobe in zobovje
dobro in brez bolečin.
(77—11)
NAJBOLJŠI *
Francosk fabrikat.
PRED PONAREJANJEM SE SVARI!!! |
n Pravi je ta papir za cigarete samo ^ t' tedaj, če ima vsak list znamko LE HOUBLON in vsak  karton nosi V)    varstveno znamko in signuturo.
kWLKY £. HEîiilYjal.einiyeFaliiikantcu,PARIS
¿j xeuls Fabricants brevetés dus Marques :
Kj Couleur Maïs
(109—1)
■    w 'V
Učenec
■e sprejme (156-3)
v sladčičarni Rudolfa Kirbischa,
v Ljubljani, Kongresni trg.
Salicilna ustna voda,
aromatičiiH, vpliva oživljajoče, zapreči pokončanje zob in odpravi slab duh i/, ust.   1 steklenica ;')() kr.
Salicilni zobni prašek,
splošno priljubljen, vpliva zelo oživljajoče ?n napravi zobe blesteče bele, a 30 kr.
! Najnovejše spričalo. ~~*9m -
Vaše blagorodje! Mnogo let vporabljain  \ ■.>■'< mhI  -ilno ustno »odo   in   sii.M ilui   zobni   prašek   i izvrstnim uspehom in priporočati ja morem vsakemu najtoplejs* Pošljite zopet od vsakega 3 steklenico.
Spoštovanjem (162—1) -A-n-tom. Slama, župnik.
Vsa navedena sredstva ima vedno frišna v zalogi in jih razpošilja proti poštnemu povzetju
lekarna „pri samorogu^,
v lij lihi j a n i.  Vlestni 11-z št. 4.
Cené
ure!
šiljaiu iu dam ilniar povoljua. Vsako naro-nciiskirano.
Po poštnem povzetji po-nazaj, ču poslatev nij čilo je torej
1 cylindcr-uro od srebrnega nikla z verižico; prej gld. 13
— zdaj gld. 5.25. 1 anore-uro od srebrnega nikla z verižico; prtu gld. 15
— zdaj gld. 7.25. 1 srebrno anore-uro z verižico; prej gld. 25 — zdaj
gld. 11.25.
1 srebrno remontoir-uro-Washington z verižico; prej
gld. 30 — zdaj gld. 15. Zlate ure za gospe; prej gld. 40 — zdaj gld. 20. Zlate remontolrs; prej gld. 100 — zdaj gld. 40. Jamči h*s zu 5 let.
MI. ^IfcOMM,
Uhrenfabrikant, Rotkenthurmstrasse gegeiiiibor der Wollzeile»
Wien. (65 - 6)
Marij inceljske kapljice za želodec,
neprenežno izvrstno zdravilo zopei yse bo lezni v želodci,
in nepresežno zoper neslast do Jedi, slabi želodeo, smrdečo sapo, napibne-nje, kislo podiranje, idi-panje, katar v želodci, zgago, da se ne nareja pesek in pšeno in slez, zoper zlatenico, gnjus ln bljuvanje, da glava ne boli (če izvira bolečina iz želodca), zoper krč v želodci, preobloženje želodca z jedjo ali pijačo, črve, super bolezni na vranici, Jetrah in zoper zlato žilo.
01ji>'iiii xnlogu: Lekar C. Itrady9 Kremsier, Moravsko. .Tedna sklenica z navodilom, kako se rabi, stane flsp~ -ti kr. -*^su
Prave ima samo: V Ljubljani: lekarna Gabriel Piccoli, na dunajskej cesti; lekarna Josip S v o b oda, na Preširnovem trgu. V Novem mestu: lekarna Dom. Kizzoli; lekarna Josip Bergmann. V Postojni: Anton Le ban. V Gorici: lekarna A. de Gironcoli. V Ajdovščini: lekarna Michael (Jugi i elm o. V Celji: lekar J. Kupfersohmied. V K r a n j: lekar D rag. Ša v ni k. V K k m n i k u : lekar Josip Močnik.
Ker se v zadnjem času naš Izdelek posnemlje in ponareja, zato prosimo, naj so kupuje samo v zgoraj navedenih zalogah in pazi naj se osobito na ta znamenja: Prave Marij inceljske kapljice za želodec morajo imeti v sklenieo vtisnene besede: Echte Mariazeller Magentropten — Brady & Dostal — Apotheker, sklenica mora biti zapečatena z našim originalnim pečatom, na navodilu za rabo in na zavitku, na katerem je podoba Marijinceljske matere božje, mora biti poleg te podobo utiBneno sod-nijsko spravljeno vurHtveno «;ii»nieuje in zavoj mora biti zapečaten z našim varstvenim znamenjem. Izdelki podobnega ali istega imena, ki ne-majo teh znakov istinitosti, naj so zavržejo kot ponarejeni in prosimo, uaj so nam taki slučaji takoj na-zuanijo, da bodo sodnijski kaznovani izdelovalci in prodajalci. (487—28)
Izdatelj in odgovorni urednik Makso Armič.
Lastnina in tisk „Národne tiskarne".