PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE MUSEUM HISTORIAE NATURALIS SLOVENIAE SCoPOLlA Revija Prirodoslovnega muzeja Slovenije Journal of the Slovenian Museum of Natural History Suppl. 5 Kraljestvo Tetide The Kingdom of Tethys CODEN SCPLEK - ISSN 0351-0077 sCOPOLIA Suppl. 5 SCOPOLIA Suppl. 5 / 2010 Glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Ljubljana Journal of the Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana Izdajatelj / Edited by: Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana, Slovenia Sofinancirata/ Subsidised by: Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. /Ministry of Culture and Slovenian Book Agency. Urednik / Editor: Boris KRYŠTUFEK Uredil/ Edited by: Janez GREGORI Uredniški odbor / Editorial Staff: Breda ČINČ-JUHANT, Igor DAKSKOBLER, Janez GREGORI, Miloš KALEZIC (SB), Mitja KALIGARIČ, Milorad MRAKOVČIC (HR), Jane REED (GB), Ignac SIVEC, Kazimir TARMAN, Nikola TVRTKOVIC (HR), Al VREZEC, Jan ZIMA (ČR) Naslov uredništva in uprave / Address of the Editorial Office and Administration: Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p.p. 290, Sl - 1001 Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, PO.B. 290, SI - 1001 Ljubljana, Slovenia Račun pri UJP / Account at UJP: 01100-6030376931 Avtorji / Authors: Tomaž HITIJ, Jure ŽALOHAR, Bogomir CELARC, Matija KRIŽNAR, Silvio RENESTO, Andrea TINTORI Recenzent / Reviewer: Matevž NOVAK Lektorica za slovenščino / Reader for Slovene: Tina LUŠINA BASAJ Lektor za angleščino / Reader for English: Henrik CIGLIČ Oblikovanje / Design: Boris JURCA Tisk / Printed by: Schwarz d.o.o., Ljubljana Izideta najmanj dve številki letno, naklada po 600 izvodov The Journal appears at least twice a year, 600 copies per issue. Natisnjeno / Printed: december / December 2010 Naslovnica/ Front cover: Riba iz rodu Placopleurus (T-994), Robanov kot, Strelovška formacija, dolžina 33 mm. Fish of the Placopleurus genus (T-994), Robanov kot Valley, Strelovec Formation, length 33 mm. foto / Photo: Jure ŽALOHAR Scopolia (0351-0077) Scopolia Suppl. (ISSN 0354-0138) Revija je v podatkovnih bazah / Journal is covered by : COBIB, BIOSIS Previews, Referativnyi Zhurnal, Zoological Record, Abstract of Mycology SCOPOLIA Suppl. 5, 2010 Kraljestvo Tetide Okamneli svet triasnih vretenčarjev Kamniško-Savinjskih Alp The Kingdom of Tethys The Fossilized World of Triassic Vertebrates from the Kamniško-Savinjske Alps Tomaž Hitij Jure Žalohar Bogomir Celarc Matija Križnar Silvio Renesto Andrea Tintori PRIRODOSLOl/NI MUZEJ 5:;ivrNl, F MUZEJ 5:;ivrNi Ljubljana, 2010 Avtorji fotografij: Jure Žalohar, Tomaž Hitij, The authors of photos: Bogomir Celarc, Mati.ja^ Križnar, Nina Turnšek, Miloš Miler, Ciril Mlinar Cic in Stefano Rossignoli. Avtorji stratigrafskih stolpcev, Jure Žalohar, Matija Križnar, tektonskih in paleogeografskih kart: Tomaž Hitij in Bogomir Celarc. The authors of stratigraphic columns, tectonic andpaleogeographic maps: Avtorji risb in rekonstrukcij: Matija Križnar, Tomaž Hitij, The authors of the drawings Tamara Korošec in Jano Milkovič. and reconstructions: CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 567/569(234.323.6)"615.1" KRALJESTVO Tetide : okameneli svet triasnih vretenčarjev Kamniško-Savinjskih Alp = The kingdom of Tethys : the fossilized world of Triassic Vertebrates from the Kamniško-Savinjske Alps / [avtorji Tomaž Hitij ... [et al.] ; uredil Janez Gregori ; avtorji fotografij Jure Žalohar ... [et al.] ; avtorji stratigrafskih stolpcev, tektonskih in paleogeografskih kart Tomaž Hitij in Bogomir Celarc ; avtorja risb Matija Križnar ... et al.]. - Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije = Slovenian Museum of Natural History, 2010. - (Scopolia, ISSN 0351-0077. Supplementum, ISSN 0354-0138 ; 5) ISBN 978-961-6367-23-3 1. Vzp. stv. nasl. 2. Hitij, Tomaž 3. Gregori, Janez, 1941253566208 Vsebina/Contents Predgovor..............................................................................1 Introduction............................................................................3 Utrinek z nekega potepanja Tomaž Hitij...................................................4 TRIAS_ Permsko-triasno izumrtje - kako (skoraj) uničiti življenje na Zemlji? Tomaž Hitij.............10 Prvi sunek.........................................................................11 Drugi sunek - konec starega in začetek novega........................................11 Kaj je trias? Jure Žalohar...............................................................15 Vsezemlja - Vsemorje: Zemlja v triasu................................................15 Sedimentacijske razmere v triasu in juri...............................................18 Alpski prostor v triasu...............................................................20 Podnebje v triasu...................................................................23 Podnebje v triasu na ozemlju današnje Slovenije.......................................24 Življenje v triasu Matija Križnar.........................................................26 Rastlinstvo v triasu.................................................................27 Živalstvo v triasu...................................................................28 GEOLOŠKA ZGRADBA KAMNISKO-SAVINJSKIH ALP_ Pregled dosedanjih najdb triasnih vretenčarjev iz Slovenije Matija Križnar...................36 Pregled dosedanjih geoloških raziskav v Kamniško-Savinjskih Alpah Bogomir Celarc........39 Geološka zgradba Kamniško-Savinjskih Alp Jure Žalohar in Bogomir Celarc.................43 Lega in nastanek in Kamniško-Savinjskih Alp........................................43 Stratigrafski pregled................................................................47 DVOŽIVKA IZ MATKOVEGA KOTA_ Spodnjetriasne plasti v slovenskih Alpah Jure Žalohar in Bogomir Celarc.....................54 Skitske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah...........................................55 Fosili spodnjetriasnih plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah Tomaž Hitij.....................56 Spodnjetriasna dvoživka (Amphibia) iz Matkovega kota................................57 VLADARJI MORJA V ANIZIJU_ Anizijske plasti Kamniško-Savinjskih Alp Jure Žalohar in Bogomir Celarc..................64 Anizijski dolomit..................................................................64 Sledovi anizijskih tektonskih premikov..............................................64 Nastanek triasnih anoksičnih bazenov................................................66 Horizont Velike planine - dom triasnih morskih pošasti Tomaž Hitij, Matija Križnar, Jure Žalohar, Silvio Renesto in Andrea Tintori.............................................68 Čudovita morska lilija (Crinoidea) iz Horizonta Velike planine..........................71 Vodni plazilci (Sauropterygia) iz Horizonta Velike planine..............................74 Pahiplevrozavri (Pachypleurosauria)..................................................75 Rekonstrukcija sedimentacijskega okolja..............................................82 STRELOVSKA FORMACIJA - TRIASNI PALEONTOLOSKI ZAKLAD Stratigrafske značilnosti Strelovške formacije Bogomir Celarc in Jure Žalohar................86 Nevretenčarji (Invertebrates) Strelovške formacije Matija Križnar in Tomaž Hitij..............91 Kačjerepi (Ophiuroidea).............................................................91 Ostvarji (Limulidae)................................................................95 Dekapodni raki (Decapoda)..........................................................98 Tilakocefalni raki (Thylacocephala).................................................103 Ribe Strelovške formacije Tomaž Hitij in Andrea Tintori....................................108 Rod Habroichthys.................................................................111 Rod Placopleurus..................................................................113 Rod Eosemionotus.................................................................115 Rod Saurichthys...................................................................119 Rodova Furo in Sangiorgioichthys...................................................124 Plazilci Strelovške formacije Tomaž Hitij in Silvio Renesto..................................132 Pahiplevrozavri (Pachypleurosauria).................................................132 Plakodonti (Placodontia)............................................................136 Ihtiozavri (Ichthyosauria)...........................................................137 Rekonstrukcija sedimentacijskega okolja Strelovške formacije Jure Žalohar in Tomaž Hitij .... 141 Ostanki rastlin tipa Voltzia..........................................................143 Celestin...........................................................................143 Odlaganje dolomita................................................................143 Kje so se torej odložile plasti Strelovške formacije?....................................144 OBDOBJE LADINIJA - CAS VELIKIH SPREMEMB_ Ladinijske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah in Južnih Karavankah Bogomir Celarc in Jure Žalohar.....................................................................148 Idrijska tektonska faza.............................................................148 Vulkanske kamnine................................................................150 Ukovške breče.....................................................................150 Začetek odlaganja bazenskih plasti..................................................152 Bazenske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah........................................152 Bazenske plasti v Južnih Karavankah................................................153 Bogastvo fosilov v ladinijskih plasteh Kamniško-Savinjskih Alp in Južnih Karavank Tomaž Hitij, Matija Križnar in Jure Žalohar..............................................157 KOROSISKA FORMACIJA - ZADNJI LADINIJSKI ANOKSICNI DOGODEK_ Zgornjeladinijske plasti in fosili v Kamniško-Savinjskih Alpah Jure Žalohar, Bogomir Celarc in Tomaž Hitij......................................................................172 Fosili Korošiške formacije..........................................................173 Rekonstrukcija sedimentacijskega okolja.............................................177 ZGORNJETRIASNI GORSKI MASIVI_ Zgornjetriasne plasti Slovenskih Alp Jure Žalohar in Bogomir Celarc........................180 Karnij............................................................................180 Julske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah...........................................181 Rabeljski dogodek.................................................................182 Martuljški apnenci v Kamniško-Savinjskih Alpah....................................183 Norij in retij.......................................................................185 Zgornjetriasno izumrtje v družbi »velikih pet« Tomaž Hitij................................188 Primerjava s triasnimi nahajališči po svetu Andrea Tintori in Tomaž Hitij....................192 Summary............................................................................194 Zaključek............................................................................196 Historia magistra vitae. Zgodovina je učiteljica življenja. M' • / Predgovor Marsikdo se sprašuje, kaj nas žene v blatne jarke, mrzle potoke, vroče peskokope, visoko v gorske, težko dostopne grape. Žene nas želja po odkrivanju novega, želja po spoznavanju in razumevanju preteklosti. S spoznavanjem in razumevanjem preteklosti namreč lažje razumemo sedanjost in predvidimo prihodnost! Zgodba o triasu se je začela v Tunjiškem gričevju, v času naših izkopavanj miocenskih fosilnih žuželk in najstarejših morskih konjičkov na Zemlji. Ob teh drobnih živalcah, ki so pogosto komaj vidne s prostim očesom, se je Jure nekega dne pošalil, da bomo kmalu pozabili na konjičke, ko bomo iskali dinozavre po Alpah. Toda ta misel se je zdela neverjetna in oddaljena, triasne kamenine tam visoko v gorah pa so bile za nas zbiralce še pred nekaj leti le »tist ta bel kamen«, v katerem ni prav veliko zanimivih in lepih fosilov. Zdelo se nam je zelo nenavadno, da je lahko razmeroma dolgo obdobje, ki je pri nas zapustilo ogromne, več 1000 metrov debele kamnite skladovnice Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp, tako siromašno s fosili. Vendar smo se motili. V knjigi vam bomo poskušali predstaviti slovenski trias v novi luči. Predstavljamo vam presenetljive najdbe iz zadnjih let, ki bodo v prihodnosti verjetno precej spremenile pogled geologov na slovenski trias. Upamo, da boste ob listanju in prebiranju knjige začutili vsaj delček tistega, kar smo začutili mi, ko smo v nedostopni grapi, kamor stopi le gamsja noga, zagledali ... Raziskovanje v grapi pod Rjavčkim vrhom. Research work carried out in the ravine under Mt Rjavčki vrh. J» Introduction This issue of Scopolia is dedicated to new fossil sites and fossil material from the Early and Middle Triassic beds of the Kamniško-Savinjske Alps, Slovenia. Between the years 2006 and 2010, several fossil rich horizons with well preserved plant, mollusk, decapod, brachiopod, echinoid, ophiuroid, crinoid, fish, amphibian, and reptile remains were discovered in the Lower and Middle Triassic beds of the Kamniško-Savinjske Alps. To date, the new fossil sites yielded the most abundant Triassic marine vertebrate fauna from Slovenia. Detajl repa ribe iz rodu Eosemionotus iz Strelovške formacije (T-1015). A detail of the fish tail of the genus Eosemionotus from the Strelovec Formation (T-1015). Utrinek z nekega potepanja V dolino Kamniške Bistrice smo pogosto zahajali. V strugi Kamniške Bistrice ter v njenih pritokih smo v oligocenskih plasteh nabirali fosilne ribe in debla dreves. Prišla je zima 2006 in v gorah je zapadla večja količina snega. Jure mi je omenil, da se je sprožilo nekaj večjih plazov, zato sem se odločil, da grem pogledat. Pri pregledovanju plazovitega terena sem v snegu zagledal črne plošče. Glede na to, da smo v podobnih, vendar mlajših ploščah oligocenske starosti našli fosilne ribe, sem zaslutil, da bi bilo lahko tudi v tem primeru enako. A žal sreče z ribami nisem imel. Na splazeli sneg, ki se je počasi topil, sem se večkrat vrnil. Naposled mi je v debelih rumenih ploščah le uspelo najti nekaj, za kar sem takrat menil, da so ribje luske (bili so drobni ramenonožci). Ves navdušen sem prepričeval Jureta, naj si pride pogledat nahajališče. Naposled je Jure popustil in s sabo pripeljal še Matija. Kakor se je že večkrat zgodilo, je bila prav Matijeva srečna roka tista, ki je pobrala drobno sivo ploščico, na kateri je bila polovica ribe. Kar nismo mogli verjeti. Tu so triasne ribe! A kosov, ki bi bili primerni za še kakšno najdbo, je bilo v okolici zelo malo. Treba bo poiskati primarni izdanek, morda nekje visoko v hribih. Jure in Matija sta me prepričevala, naj ne upam preveč, ker je izdanek lahko previsoko in da je lahko teren nedostopen. Vendar sem bil odločen izdanek najti. Nekaj dni za tem sem se odpravil po grapi navzgor. Nisem prišel daleč, kajti pot mi je zaprla dobrih 50 metrov visoka, popolnoma gladka stena. Uspelo mi je najti prehod, kjer bi steno lahko zaobšel, in odločen sem se bil Prva riba iz Strelovške formacije. Eosemionotus sp. (T-943), dolžina 25 mm. First fish from the Strelovec Formation. Eosemionotus sp. (T-943), length 25 mm. vrniti. V drugem poskusu mi je uspelo priti že kar visoko. Iskal sem prehod nazaj v grapo, vendar se mi je zdelo pobočje prenevarno. Naposled sem se obrnil, kajti bil sem sam in teren mi ni bil domač. V tretjem poizkusu se mi je Jure pridružil. Bila sva odločena, da najdeva plasti z ribami. V domišliji sva si že predstavljala ogromen plaz, na katerem bodo kar ležale plošče z ribami. Vzpenjala sva se po strmem terenu in oprimki iz bukovih korenin so postajali zelo koristni. Naposled sva le kakih 50 m nad mestom, kjer sem se zadnjič obrnil, zagledala plošče. Čutila sva, da so ribe že blizu. A v ploščah ni bilo ničesar. Sledila sva jim v smeri proti grapi in za borovci se nama je nenadoma odprla ogromna grapa, polna črnih plošč. Po borovih vejah sva se spustila vanjo in gledala, kje bi lahko bile ribe. Vendar jih na najino začudenje ni bilo. Bil sem preveč pogumen, ko sem na robu skalnega previsa pregledoval teren. Nenadoma mi je zdrsnilo in na srečo sem se uspel ujeti. Malo je manjkalo, da bi si zvil gleženj. Popraskan, a s spoznanjem, da moraš biti pri stopanju po plazu iz plošč pazljivejši kot sicer, sem se vrnil k Juretu. Prečila sva manjši grebenček v drugi krak grape in se obrnila po njem navzdol. Rib spet ni bilo in nadaljevanje spusta nama je preprečil manjši skok. Uspelo nama je najti prehod in že sva bila spet v gozdu. Tokrat na drugi strani grape. Pri sestopanju nama je uspelo najti neugleden kos z nekaj ribjimi koščicami. Ribe vendar so! Odločila sva se in se spustila v nižji del grape, da bi preverila, če bova imela tam kaj več sreče. Ko sva prišla vanjo, ga je Jure nenadoma zagledal. Še preden Izdanek Strelovške formacije nad dolino Kamniške Bistrice. Outcrop of the Strelovec Formation above the Kamniška Bistrica Valley. Tomaž Hitij (levo) in Jure Žalohar (desno) in pred prvo najdbo triasnega plazilca v Kamniško-Savinjskih Alpah po 132 letih. Tomaž Hitij (left) and Jure Žalohar (right) in front of the Triassic reptile found for the first time after 132 years in the Kamniško-Savinjske Alps. S težko skalo na hrbtu po neznanih poteh v dolino. With a heavy rock on the back walking along unknown paths down to the valley. je uspel zavpiti, sem ga zagledal tudi jaz. Tam, točno na sredini grape. Nisva mogla verjeti! Oba sva se začela na glas dreti. Reptil! AAAA! Reptil! Na nekaj manj kot 40-kilogramskem kosu je bil repni del morskega plazilca. Po fotografiranju sva se spraševala, kako naj ga spraviva v dolino. V Juretov nahrbtnik sva prestavila vso mojo opremo. Sam pa sem plazilca zavil v bundo in ga komaj stlačil v svoj nahrbtnik. Nahrbtnik sem nato postavil v pokončni položaj. V sedečem položaju sem si ga zapel in se dvakrat »zaguncal«, da sem se postavil na vse štiri. Kolena so malo potrpela in kmalu se mi je uspelo postaviti v polpokončni položaj. »A bo šlo?!« - »Bo,« sem odgovoril in se po štirih podal v strm breg, ki je vodil iz grape. Kam pa zdaj? Nazaj po isti poti in s tako težkim nahrbtnikom? Treba je bilo najti novo pot navzdol. Poskušala sva prečiti pobočje in priti do markirane poti. Ker nisva vedela, kaj naju še čaka, sva lahko le upala, da bo teren prehoden. »To je edina možnost,« sva se oba strinjala. Jure mi je posodil svoje palice in v položaju stoletnega starca sem mu sledil navzdol. Na nekaterih mestih je bilo res zelo strmo in bukove korenine so opraskanim rokam ponovno prišle zelo prav. Jure je neutrudno iskal najlažjo pot in končno sva si skozi grmičevje utrla pot do markirane planinske poti. Počutil sem se, kot da bi z luknjastega makadama zavil na štiripasovno avtocesto. Ko sva prišla do avtomobila, sva oba vedela, da se je Juretova prerokba: »Boš videl, ko bova iskala dinozavre po Alpah, takrat bova pozabila na te majhne morske konjičke,« uresničila. Trajalo je nekaj dni, da sva se umirila po tem presenetljivem odkritju. Jure pa me od takrat naprej vedno draži, kako sem izgledal takrat, ko sem moral v nahrbtniku nositi tisto ogromno skalo. Tomaž Hitij Triasni vodni plazilec na nahajališču (T-801). Strelovška formacija, dolžina 14 cm. A Triassic reptile specimen in situ (T-801). Strelovec Formation, length 14 cm. er. I^V V Trias The Triassic Za številne je trias zgolj začetek dobe dinozavrov, vendar je veliko več kot to. Prav v triasu so se zgodili prvi koraki na poti proti vzpostavitvi današnjega kopenskega ekosistema. Trias je bil talilni lonec starega in novega. Prelahko je sanjariti o pogledih na čudovite nenavadne živali in gledati na svet v triasu kot na nekaj zelo odmaknjenega in povsem drugačnega. Vendar se moramo zavedati, da so takrat živali prav tako dihale kisik, morale so se prehranjevati in živeti v soodvisnosti. Prav zato lahko v svojih predstavah o takratnem svetu, v katerem so vladale številne nenavadne živali, iščemo podobnosti s svetom, kakršnega poznamo danes. Tako začetek kot konec triasnega obdobja sta zaznamovana z velikima katastrofama, ki sta povzročili množično izumiranje. Nahajališče fosilnih vretenčarjev v plasteh Strelovške formacije v Robanovem kotu. The outcrop with fossil vertebrates in the beds of the Strelovec Formation in the Robanov kot Valley. Permsko-triasno izumrtje -kako (skoraj) uničiti življenje na Zemlji? Tomaž Hitij The Permian-Triassic extinction event The beginning as well as the end of the Triassic period was characterized by a mass extinction event. The Permian-Triassic extinction event was the Earth's severest extinction event, with up to 96 % of marine species and 70 % of terrestrial vertebrate species becoming extinct (Benton, 2005). The fossil evidence shows that the extinction was a process, which lasted several million years and ended with a strong pulse at the end of the Permian period. Most probably, there were two major extinction pulses few million years apart (Ward et al., 2005; Jin et al., 2000; Rampino et al., 2000). The boundary between the Middle and Upper Permian has for long been known as a period of sea regression (Hallam & Wignall, 1999). It is supposed that there is an evident correlation between this regression and the first extinction pulse, since the sea regression caused large and biologically diverse shallow-water marine areas on carbonate platforms to disappear (Jin et al,, 1994; Hallam & Wignall, 1999; Shen & Shi, 1996; Hallam & Wignall, 1997). However, the second extinction pulse was much more devastating. It caused the extinction of about 80 % of marine species alive at that time, whilst the other losses occurred during the first pulse or the interval between the pulses (Stanley & Yang, 1994). The second extinction pulse started with the flood basalt eruptions, which produced the Siberian Traps. The initial global warming caused by the eruption of approximately 2 million km3 of volcanic material melted frozen gas hydrate bodies in the ocean floor (Reichow et al., 2002). The methane rich in '2C rose to the surface of the oceans in huge bubbles. The released methane increased global warming, consequently melting further gas hydrate reservoirs. The process continued in a positive feedback spiral - the "runaway greenhouse" phenomenon. Some sort of threshold was probably reached, pushing the ecosystems far beyond the natural equilibrium. The system spiraled out of control, leading to the biggest crash in the history of life (Wignall, 2001; Erwin et al., 2002; White, 2002; Berner, 2002). V času perma pred približno 260 milijoni ledenih prostranstev. Na prvi pogled je bilo let bi Zemljo iz vesolja težko prepoznali. skoraj vse tako kot je dandanes - skoraj. Ko Vse velike kopenske mase so bile združene bi stopili nekoliko bližje, bi opazili, da je živi v en superkontinent, ki je segal od »pola do svet drugačen. V zgornjem permu je kopno pola« - kontinent Pangea. Pangeo je obdajal poseljevala množica najrazličnejših primitiv- ocean Panthalassa. V sredino velike Pangee nih plazilcev terapsidov in ogromnih dvoživk, se je z vzhoda zajedalo morje Paleoteti- ki so živele ob rekah in gozdovih. Gozdove so da. V zahodnem delu Paleotetide pa so se tvorile velike praprotnice, družbo pa so jim v bližini ekvatorja nahajali deli ozemlja delali nekoliko redkejši iglavci in ginkovci. današnje Slovenije. Če bi se spustili na V morjih so koralni grebeni tvorili bogata Zemljo, bi na kopnem lahko prepoznali naj- življenjska okolja; školjke, morske lilije, ra- različnejša okolja od bujnih pragozdov, rdečih menonožci najrazličnejših oblik in velikosti, vročih puščav pa vse do Antarktiki podobnih jate nenavadnih rib z oklepi iz drobnih lusk in amoniti. Le redko je blatno dno prečesaval kak trilobit, kot le še daljni spomin na stare čase. V teh zapletenih in bogatih ekosistemih so živali in rastline živele v medsebojni odvisnosti v stalni borbi za preživetje. Prihajal pa je že veter sprememb, čas, ko bo staro zamenjalo novo. Cas največje katastrofe v zemeljski zgodovini, zaradi katere bo izginilo kar 96 % vseh morskih vrst in 70 % vrst kopenskih vretenčarjev (Benton, 2005). To je permsko-triasno izumrtje, ki mu upravičeno pravimo tudi »veliko umiranje«. Prvi sunek Dolgo že poznamo ta prelomni dogodek v Zemljini zgodovini, a smo do nedavnega o vzrokih vedeli le malo. Najnovejša strokovna literatura nam ponuja veliko novih odgovorov in še več vprašanj ter različnih interpretacij. Se vedno ostaja nekaj nejasnosti glede poteka, časa in trajanja izumiranja, ker le-to ni prizadelo vseh skupin živali naenkrat. Izumiranje je različne skupine živali in rastlin v različnih obdobjih ob koncu perma prizadelo različno močno (Benton, 2005). Dokazi nakazujejo, da je bilo izumiranje proces, ki je trajal nekaj milijonov let, končal pa se je z najmočnejšim sunkom v zadnjem milijonu let perma (Ward et al., 2005; Jin et al., 2000; Rampino et al., 2000). Teorija (Stanley & Yang, 1994), ki jo še vedno podpirajo nekateri novi članki (Re-tallack et al., 2006), pravi, da sta bila za izumiranje kriva dva večja sunka, ki sta se zgodila v presledku 5 milijonov let. Po tej teoriji se je prvi sunek zgodil na prehodu iz srednjega v zgornji perm (Stanley & Yang, 1994). Plitvovodne morske favne karbonatnih okolij so bile še posebej močno prizadete. Tako so številne fuzulinidne foraminifere, iglokožci, ramenonožci, mahovnjaki in korale postali žrtve prvega vala izumiranja (Gta & Isgzaki, 2006; Shen & Shi, 2002; Wang & Sugiyama 2000; Jin et al., 1994). Izumrli so tudi vsi, razen enega samega rodu plazilcev podreda Dinocephalia (Retallack et al., 2006). Prehod iz srednjega v zgornji perm je že dolgo poznan kot interval morske regresije (upada morske gladine) (Hallam & Wignall, 1999). Povezava med morsko regresijo in izumrtjem je zelo močna in večina študij kaže, da je prav velika izguba tega najbogatejšega morskega okolja povzročila prvi sunek izumiranja (Jin et al., 1994; Hallam & Wignall, 1999; Shen & Shi, 1996; Hallam & Wignall, 1997). Drugi sunek - konec starega in začetek novega Po prvem močnejšem valu izumiranja je sledilo vmesno obdobje, temu pa zadnji končni sunek, ki je bil veliko močnejši in je povzročil še dodatnih 80 % izgub med morskimi vrstami, ki so preživele prvi sunek in vmesno obdobje (Stanley & Yang, 1994). Ceprav je bilo po odkritju vzroka za izumrtje dinozavrov na meji med kredo in terciarjem veliko predvidevanj, da je trk ogromnega bolida povzročil tudi permsko-triasno izumrtje, dandanes za to ni nobenih prepričljivih dokazov. Najden ni bil noben velik meteoritski krater podobne starosti in prav tako ni nobenih prepričljivih sledi o trku v sedimentnih kamninah iz perm-sko-triasne meje (French & Kgeber, 2010). Danes je splošno sprejeto, da so glavni krivci za izumrtje ob koncu perma siloviti vulkanski izbruhi na področju današnje Sibirije, ki so po ocenah izbruhali kar 2 milijona km3 bazaltne lave (Reichgw et al., 2002). Naj za primerjavo navedemo izbruh Tambore leta 1815 (največji zabeležen vulkanski izbruh), ki je izbruhnil »pičlih« 160 km3 vulkanskega materiala in pov -zročil vulkansko zimo ter posledično najhujšo lakoto v 19. stoletju (Gppenheimer, 2003). Lava orjaških vulkanskih izbruhov na področju današnje Sibirije je prekrila 1,6 milijona km2 veliko področje vzhodne Rusije in ustvarila plast vulkanskih kamnin z debelino od 400 m pa vse do 3000 m (Bentgn & Twitchett, 2003). Te ogromne sibirske izbruhe so z novimi ra-diometričnimi metodami datirali točno na permsko-triasno mejo (pred 251 milijoni let). Starostni razpon bazalta od dna pa do vrha plasti je 600.000 let, kar gledano v geološkem smislu pomeni, da se je dogodek zgodil tako rekoč preko noči (Bowring et al., 1998; Renne et al., 1995; Mundil et al., 2001). Nekateri znanstveniki so trdili, da je izbruhe povzročil trk ogromnega bolida, ki naj bi se zaril globoko v zemeljsko skorjo današnje Sibirije (Jones et al., 2002). Vendar narava teh izbruhov v ničemer ne kaže, da se je to zgodilo. Nobenih dokazov ni, da bi trk bolida povzročil kateri koli izbruh na Zemlji ali na katerem koli drugem planetu (Erwin et al., 2002; White, 2002). Povsod po svetu so v kamninah na perm-sko-triasni meji ugotovili, da je prišlo do znatnega povečanja vsebnosti lahkega ogljikovega izotopa 12C (Hallam & Wignall, 1997; Wignall, 2001; Erwin et al., 2002; Wignall & Twitchett, 1996; Wignall & Twitchett, 2002). Geologi in drugi raziskovalci, ki se ukvarjajo z atmosferskimi modeli, so se zelo trudili pojasniti vzrok za tako močno povečanje. Niti nenadno uničenje vsega življenja na Zemlji in posledično spiranje '2C v oceane niti ves ogljikov dioksid, ki se je sprostil pri orjaških vulkanskih izbruhih na področju današnje Sibirije, ne bi zadostovala za povečanje vsebnosti '2C, ki so ga izmerili. Nekaj je manjkalo in ta povzročitelj je moral biti dovolj močan, da je lahko premagal vse normalne atmosferske uravnalne mehanizme. Danes so si znanstveniki enotni (Wignall, 2001; Erwin et al., 2002; White, 2002; Berner, 2002), da je edini do sedaj znani možni povzročitelj metan, ki se nahaja v obliki zamrznjenih plinskih hidratov na morskem dnu. Globalno segrevanje, ki so ga povzročili orjaški vulkanski izbruhi na področju današnje Sibirije, je povzročilo sproščanje metana iz zamrznjenih hidratov in ogromne količine metana, bogatega s '2C, so se dvignile z oceanskega dna na površje. Metan, ki se je sprostil, je še dodatno segreval ozračje in po principu pozitivne povratne zanke so se topile še večje količine zamrznjenih plinskih hidratov. Prišlo je do t. i. pobeglega učinka tople grede. Neke vrste prag, do katerega so lahko naravni mehanizmi uravnavali in zniževali količino ogljikovega dioksida, je bil presežen in smrtonosna spirala, ki se je začela odvijati s sproščanjem metana, je pripeljala do največjega zloma v zgodovini življenja na Zemlji (Benton & Twitchett, 2003). Zgornjepermske kamnine tik pod mejo s triasom kažejo, da je v morju kar mrgolelo od življenja. Močno so bioturbirane, kar kaže na vrsto bentoških živali, ki so živele, se hranile in gibale v sedimentu. Po izumrtju pa se je, nasprotno, zelo razširilo odlaganje temno obarvanih sedimentov, polnih pirita z redkimi sledmi lazenja in redkimi ostanki nevretenčar-jev (Benton & Twitchett, 2003). Ta opažanja skupaj z geokemičnimi dokazi kažejo na izrazito spremembo pogojev na oceanskem dnu iz dobro prezračenega morskega dna v močno pomanjkanje kisika (Wignall & Twitchett, 1996; Wignall & Twitchett, 2002). Povečana kislost in anoksične razmere so bile najusodnejše za organizme s kalcitnim ali ara-gonitnim skeletom, kot so na primer korale, mahovnjaki in ramenonožci. Manjši vpliv pa so spremembe imele na organizme, ki imajo sposobnost fiziološkega uravnavanja izmenjave plinov (na primer školjke) (Fraser, 2006). Pred katastrofo je bila oceanska favna razdeljena na različna vrstno bogata biogeografska področja. Po njej pa je celotne oceane in morja poseljevala le peščica oportunističnih vrst (Reichow et al., 2002). Izumiranje na kopnem in v morju je potekalo hkrati (Twitchett et al., 2001). Pred katastrofo je bilo življenje na kopnem izjemno raznoliko. Kopenska terapodna favna (dvoživke in plazilci) je dosegla visoko stopnjo raznovrstno -sti in kompleksnosti, ki se lahko primerja celo s kompleksnostjo današnjih sesalskih skupnosti (Benton, 2005; Retallack, 1999). Številne skupine rastlin so tvorile raznolika življenjska okolja. Del flore je bil endemičen, kar kaže na geografsko diferenciacijo glede na klimatska območja (Retallack, 1999). Izumiranje terapodov je nekoliko bolje dokumentirano v Južni Afriki, kjer kaže, da je bilo izumiranje hitro (Smith & Ward, 2001). Na kopnem je z marsikaterega področja spralo prst, tako da so bile glive edini preživeli organizmi. V Italiji in Izraelu so ugotovili, da ostanki gliv pred katastrofo predstavljajo 10 % peloda in spor. V plasteh iz časa katastrofe in po njen pa dosežejo ostanki gliv skoraj 100 % vseh spor in peloda (Eshet et al., 1995). Življenje na Zemlji je bilo pred 251,4 milijoni leti že skoraj popolnoma uničeno. Na srečo je 5 % vrst preživelo (Raup, 1979). Trajalo je celih 100 milijonov let, da se je svetovna biodiver-ziteta na stopnji družin povrnila na stopnjo pred izumrtjem (Hallam & Wignall, 1997). Na srečo je bilo okrevanje okolja hitrejše in zapletene grebenske združbe so se pojavile že v srednjem triasu, približno 10 milijonov let po katastrofi (Benton & Twitchett, 2003). Za začetek triasa je bila značilna zelo majhna raznolikost morske in tudi kopenske favne. Okolje v začetku triasa je bilo tako prazno igrišče, ki komaj čaka na eksplozijo evolucijske aktivnosti (Fraser, 2006). Delež izumrlih rodov morskih nevretenčarjev po skupinah na meji med permom in triasom. Foraminifere 97 % Radiolariji 99 % Koralnjaki 96 % Mahovnjaki 79 % Ramenonožci 96 % Školjke 59 % Polži 98 % Glavonožci 97 % Morske lilije 98 % Blastoidi 100 % Trilobiti 100 % Morski škorpijoni 100 % Ostrakodi 59 % Benton, M. J., Twitchett, R. J. 2003: How to kill (almost) all life: the end-Permian extinction event. Trends in Ecology and Evolution, 18 (7): 358-365. Benton, M. J. 2005: When Life Nearly Died: The Greatest Mass Extinction of All Time. Thames & Hudson. Berner, R. A. 2002: Examination of hypotheses for the Permo-Triassic boundary extinction by carbon cycle modeling. Proc. Nat. Acad. Sci. U. S. A., 99: 4172-4177. Bowring, S. a., Erwin, D. H., Jin, Y. G., Martin, M.W., Davidek, K., Wang, W. 1998: U/Pb zircon geochro-nology and tempo of the end-Permian mass extinction. Science, 280: 1039-1045. Erwin, D. H., Bowring, S A., Jin., Y. 2002: End-Permian mass extinctions: a review. Geol. Soc. Am. Spec. Pap., 356: 363-383. Eshet, Y., Rampino, M. R., Yisscher, H. 1995: Fungal event and palynological record of ecological crisis and recovery across the Permian-Triassic boundary. Geology, 23 (11): 967-970. Fraser, N. C. 2006: Down of the Dinosaurs: life in the Triassic, Indiana University Press. French, B. M., Koeber, C. 2010: The convincing identification of terrestrial meteorite impact structures: What works, what doesn't, and why. Earth-Science Reviews, 98: 123-170. Hallam, A., Wignall, P. B. 1997: Mass Extinctions and Their Aftermath. Oxford Univ. Press, Oxford. Hallam, A., Wignall, P. B. 1999: Mass extinctions and sea-level changes. Earth-Science Reviews, 48: 217-250. Jin, Y. G., Wang, Y., Wang, W., Shang, Q. H., Cao, C. Q., Erwin, D. H. 2000: Pattern of Marine Mass Extinction Near the Permian-Triassic Boundary in South China. Science 289 (5478): 432-436. Jin, Y., Zhang, J., Shang, Q. 1994: Two phases of the end-Permian mass extinction. Can. Soc. Pet. Geol. Mem., 17, 813-822. Jones, A. P., Price, G. D., Price, N. J., Decarli, P. S., Clegg, R. A. 2002: Impact induced melting and the development of large igneous provinces. Earth Planet. Sci. Lett., 202 (3-4): 551-561. Mundil, R., Metcalfe, I., Ludwig, K. R., Renne, P. R., Oberli, F., Nicoll, R. S. 2001: Timing of the Permian-Triassic biotic crisis: implications from new zircon U/Pb age data (and their limitations). Earth and Planet. Sci. Lett., 187 (1-2): 131-145. Oppenheimer, C. 2003: Climatic, environmental and human consequences of the largest known historic eruption: Tambora volcano (Indonesia) 1815. Progress in Physical Geography, 27 (2): 230-259. Ota, a., Isgzaki, Y. 2006: Fusuline biotic turnover across the Guadalupian-Lopingian (Middle-Upper Permian) boundary in mid-oceanic carbonate buildups: Biostratigraphy of accreted limestone in Japan. Journal of Asian Earth Sciences, 26 (3-4): 353-368. Ramping, M. R., Frokofh, A., Adler, A. 2000: Tempo of the end-Permian event: High-resolution cyclostra-tigraphy at the Permian-Triassic boundary. Geology, 28 (7): 643-646. Raup, D. M. 1979: Size of the Permo-Triassic bottleneck and its evolutionary implications. Science, 206: 217-218. Reichow, M. K., Saunders, A. D., White, R. V., Pringle, M. S., Al'Mukhamedoy, A. I., Medvedev, A. I., Kirda, N. p. 2002: 40Ar/39Ar dates form the West Siberian Basin: Siberian flood basalt province doubled. Science, 296: 1846-1849. Renne, P. R., Black, M. T., Zichao, Z., Richards, M. A., Basu, A. R. 1995: Synchrony and causal relations between Permo-Triassic boundary crises and Siberian Flood Volcanism. Science, 269: 1413-1416. Retallack, G. J. 1999: Postapocalyptic greenhouse paleoclimate revealed by earliest Triassic paleosoils in the Sydney Basin, Australia. Geol. Soc. Am. Bull., 111: 52-70. Retallack, G. J., Metzger, C. A., Greaver, T., Jahren, A. H., Smith, R. M. H., Sheldon, N. D. 2006: Middle-Late Permian mass extinction on land. Bulletin of the Geological Society of America, 118 (11-12): 1398-1411. Shen, S., Shi, G. R. 1996: Diversity and extinction patterns of Permian Brachiopoda in South China. Hist. Biol., 12: 93-110. Shen, S., Shi, G. R. 2002: Paleobiogeographical extinction patterns of Permian brachiopods in the Asian-western Pacific region. Paleobiology, 28: 449-463. Smith, R. M. H., Ward, P. D. 2001: Pattern of vertebrate extinctions across an event bed at the Permian-Triassic boundary in the Karoo Basin of South Africa. Geology, 29: 1147-1150. Stanley, S. M., Yang, X. 1994: A Double Mass Extinction at the End of the Paleozoic Era. Science, 266 (5189): 1340-1344. Twitchett, R. J., Looy, C. V., Morante, R., Visscher, H., Wignall, P. B. 2001: Rapid and synchronous collapse of marine and terrestrial ecosystems during the end-Permian biotic crisis. Geology, 29 (4): 351-354. Wang, X. -D., Sugiyama, T. 2000: Diversity and extinction patterns of Permian coral faunas of China. Lethaia, 33 (4): 285-294. Ward, P. D, Botha, J., Buick, R., De Kock, M. O., Erwin, D. H., Garrison, G. H., Kirschvink, J. L., Smith, R. 2005: Abrupt and Gradual Extinction Among Late Permian Land Vertebrates in the Karoo Basin, South Africa. Science, 307 (5710): 709-714. White, R. V. 2002: Earth's biggest 'whodunnit': unravelling the clues in the case of the end-Permian mass extinction. Philos. Trans. R. Soc. London, Ser. B, 360: 2963-2985. Wignall, P. B. 2001: Large igneous provinces and mass extinctions. Annu. Rev. Earth Planet. Sci., 53: 1-33. Wignall, P. B. ,Twitchett, R. J. 1996: Oceanic anoxia and the end Permian mass extinction. Science, 272: 1155-1158. Wignall, P. B.,Twitchett, R. J. 2002: Extent, duration, and nature of the Permian-Triassic superanoxic event. Geol. Soc. Am. Spec. Pap., 356: 395-413. Kaj je trias? Jure Žalohar What is Triassic? After the Permian-Triassic extinction event, the Triassic period began. It was the first period of a new era - the Mesozoic. The Triassic extended from 251 to 199 million years ago and is subdivided into the Lower (Early), Middle and Upper (Late) Triassic. All the land was joined into one supercontinent called Pangea. The overall uplift of the Pangea, regression of the near land seas, and formation of mountain chains and high plateaus had a strong influence on the Triassic sedimentologic and climatic conditions (Zharkov & Chumakov, 2001; Golonka, 2007). As a consequence of such paleogeographic settings, dry deserts and sedimentary basins spread all over the Pangea, while the land-surface water runoff decreased considerably. The polar ice-caps melted and large areas with arid to semi-arid climate spread all over the Pangea, whilst the size of areas with humid climate decreased. Vast land areas of the Pangea positioned along the equator were ideal for the development of Triassic monsoon (Fraser, 2006). In the sea, numerous carbonate and evaporite-carbonate platforms were formed (Zharkov & Chumakov, 2001). In the Triassic, the Slovenian region was a part of a large Adriatic-Apulian microplate (Stampfl: et al., 2002; Tari, 2002). This region was subject to extensional tectonics accompanied by strong subaeric sinsedimentary volcanism. In the Upper Carnian, the Dachstein carbonate platform spread all over the region. A relatively peaceful period followed until the Lower Cretaceous, when the convergence and inversion in the wider area of the Tethys began (Haas et al,, 1995; Tari, 2002; Gaetani et al, 2003). This process has lasted already 95 million years and has caused the formation of large mountain chains of the Himalaya and of course - the Alps. Po permsko-triasnem izumrtju je nastopilo Gaia Zemlja), ki je nastal že v starem zemelj- novo geološko obdobje, imenovano trias. Trias skem veku (paleozoiku), natančneje v karbonu je prvo geološko obdobje v srednjem zemelj- (Golonka, 2007). Južni del Pangee, imenovan skem veku - mezozoiku. Ime »trias« je leta Gondvana, je vključeval današnje kontinen- 1834 skoval Friederich Von Alberti po tridelni te Južno Ameriko, Afriko, Indijo, Avstralijo razdelitvi kamninskih skladov v Nemčiji in Antarktiko. Severni del Pangee, imenovan (latinsko trias pomeni triada). Triasno obdobje Lavrazija, pa je vključeval Severno Ameriko, se je začelo pred približno 251 milijoni let in Baltik, Sibirijo in Kazahstan. Pangea se je raz- se je končalo pred približno 199 milijoni let. prostirala vse od južnega pola preko ekvator- Razčlenimo ga na tri dele: na spodnji (zgodnji), ja do severnih geografskih širin okoli 75°-85° srednji in zgornji (pozni) trias, v geološki litera- (Zharkov & Chumakov, 2001). V poznem pa- turi pa je v uporabi še podrobnejša razčlenitev. leozoiku so vzdolž obal Pangee nastale sub- dukcijke cone (območja podrivanja litosfer-skih plošč), ki so predstavljale t. i. Pangein Vsezemlja - Vsemorje: Zemlja v triasu ognjeni obroč. Tf je bil .aktiven v .triasu in je •• J J bil povezan z intenzivnim vulkanizmom, šir- V triasu je bilo vse kopno na Zemlji združeno v jenjem kopnih območij in nastankom dolgih in en sam »superkontinent« Pangea (gr. pan vse, ozkih podmorskih t. i. zaločnih bazenov, (ang. »back-arc basins«). Zaločni bazeni nastajajo v conah subdukcije. Danes se jih veliko nahaja v zahodnem delu Pacifika. Tak je na primer Marijanski jarek. Na vzhodu se je v Pangeo kot ogromen zaliv zajedalo morje Neotetida (Neotetis), ki se je v triasu še nadalje širilo na račun zapiranja starejšega oceana Paleotetida (Paleotetis). Ocean, ki je obkrožal Pangeo, se je imenoval Pantha-lassa ali »Vsemorje«. Že ob koncu perma se je ogromna Cimmerijska litosferska plošča (vključevala je današnjo Turčijo, zahodni in centralni Iran, severni Tibet ter Burmo in Malezijo) začela odmikati od Gondvane in se približevati Lavraziji. Pri tem se je med Gondvano in Cimmerijsko ploščo začela formirati Neotetida. Ta se je v mezozoiku razprostirala na istem mestu kot v paleozoiku Paleotetida. Natezno napetostno stanje na območju Ne-otetide je nastopilo že v zgornjem karbonu, razpiranje (rifting) pa se je začelo nekoliko Kamniško-Savinjske Alpe s Klemenče jame nad Logarsko dolino. The Kamniško-Savinjske Alps from Klemenča jama above the Logarska dolina Valley. kasneje, in sicer v spodnjem permu (Gaetani et al., 2003). Cimmerijska plošča je potovala proti Lavrazijski plošči vse do srednje jure, ko se je Paleotetida dokončno zaprla. Pri tem je prišlo do t. i. cimmerijske orogenetske faze, ko je pri subdukciji vsa oceanska skorja Paleoteti-de potonila pod Cimmerijsko. Superkontinent Pangea je v spodnjem triasu začel razpadati. Razpadanje je potekalo v več fazah. Intenzivnost razpiranja in razpadanja se je povečala v zgornjem triasu (noriju). Prva faza se je začela v triasu in se nadaljevala med spodnjo in srednjo juro, druga je bila v spodnji kredi, tretja pa ob začetku novega zemeljskega veka - kenozoika. Ta razčlenitev in interpretacija faz seveda ni edina, zato znanstveniki razpadanje Pangee interpretirajo nekoliko različno. Med juro in kredo je razpadla Gondvana in potisnila Afriko in Indijo proti severu preko območja Tetide, pri tem pa se je odprl Indijski ocean. Zaradi gibanja Afriške litosferske plošče proti severu se je Tetida v kenozoiku zapirala in postala le ozek morski prehod, ki je povezoval Atlantski in Indijski ocean. Danes se Indija, Indonezija in Indijski ocean nahajajo na mestu, kjer je bila nekoč Tetida. Turčija, Irak in Tibet pa pripadajo Cimmerijski litosferski plošči. Ostanki Tetide so danes Sredozemsko, Črno, Kaspijsko in Aralsko morje. Sedimentacijske razmere v triasu in juri Paleogeografski razvoj Pangee in spremembe v sedimentacijskih okoljih od perma do spodnjega triasa so povezane z zelo počasnim splošnim dvigom superkontinenta, regresijo (umikanjem) obrobnih morij, nastajanjem priobalnih in notranjih kolizijskih gorovij in visokih planot ter Kvartar § c Terciar Kreda n 0) S Jura Trias Perm Karbon ^ 1 Devon (d cs q_ Silur Ordovicij Kambrij 23,0 199,6 251,0 488,3 542,0 Retij Sevat Norij Alaun t: o O} N Lac CO < o: Karnij Tuval Jul H "E" TJ Ladinij Langobard Fassan £ w Anizij Ilir Pelson Bitin Egej 'E" 1 Olenekij Li CO USSBI 199,6 203,6 216,5 228,0 237,0 245,0 249,7 251,0 Geološka časovna lestvica in razdelitev triasa (prirejeno po USGS in po Dalla Vecchia, 2008). Geological time scale and subdivision of the Triassic (according to USGS and Dalla Vecchia, 2008). ravnin. Kot posledica takšne paleogeografije so se širom Pangee močno razširile suhe puščave in suhi sedimentacijski bazeni, površinsko odtekanje vode v morje pa se je zmanjšalo. Perm-sko-triasno globalno segrevanje je povzročilo izginotje ledenih pokrovov v spodnjem triasu in povečevanje območij z aridno in semiari-dno klimo. Močno so se zmanjšala območja s humidno klimo, zato nikjer na nekdanji Pangei ne najdemo plasti premoga iz spodnjega triasa. Za zgornji perm in spodnji trias je značilen zelo intenziven razvoj karbonatnih in evapori-tno-karbonatnih platform (kontinentalnih polic), ki so se razprostirale med 40° in 45° severne geografske širine ter med 40° in 50° južne geografske širine ob vzhodnih in zahodnih obalah Pangee ter ob Cimmerijskem mikrokontinen-tu. Primerne razmere za razvoj karbonatnih platform v tropskih in zmerno hladnih temperaturnih pasovih so bile povezane z zmanjšanim kopičenjem detrita (usedlinskega drobirja) in terigenega materiala s kopnega. V zgornjem permu so imela območja s terigeno sedimen-tacijo zelo omejen obseg. Praviloma so bila omejena le na severno in južno obrobje Pangee, na zmerne in polarne geografske širine s humi-dnimi pasovi in na tropsko-ekvatorialni vlažni pas. Razširjenost terigene sedimentacije se je nekoliko povečala v spodnjem triasu na račun močno zmanjšane karbonatne sedimentacije predvsem ob severnem in južnem robu Pangee. Kasneje v triasu so nastale obsežne karbonatne platforme predvsem ob robu Neoteti-de in Paleotetide ter Cimmerijske litosferske plošče (GOLONKA, 2007). Nastajali so algno-ko-ralni grebenski apnenci in plitvovodni platform-ski apnenci in dolomiti. Na prostoru zahodne Tetide so se največje karbonatne platforme razprostirale na ozemlju Apulije (današnja Italija, Jadransko morje in Dinaridi) ter dalje proti vzhodu preko Helenidov na ozemlje Taurusa (Golonka, 2007). Te so nastale v vseh šelfnih morjih v tropskem in subtropskem pasu. Na območju današnjih Dolomitov, Karnijskih Alp in Karavank, Durmitorja, Krasa in Dinaridov so bile zelo pogoste zlasti evaporitno-karbona-tne platforme (Zharkov & Chumakov, 2001). Kolizija Kitajskega in Cimmerijskega bloka ob koncu triasa in začetku jure je pomenila dokončno konsolidacijo azijskega dela Pangee Paleogeografska rekonstrukcija Zemlje v srednjem triasu (poenostavljeno po Scotese, 2001, in Zharov & Chumakov, 2001). Paleogeographic reconstruction of the Earth in the Middle Triassic (simplified after Scotese, 2001, and Zharov & Chumakov, 2001). (Gglgnka, 2007). Vsi glavni kontinenti in glavne plošče so bili združeni, z izjemo nekaterih območij Tetide in severozahodnega dela Severne Amerike in Panthalasse. Razdruževa-nje Severne Amerike se je začelo v triasu, nadaljevalo pa se je v spodnji in srednji juri. Na območju med Afriko in Severno Ameriko je prevladovala sedimentacija kontinentalnih kla-stičnih kamnin, ki jo je spremljal intenziven vulkanizem. Ta vulkanizem je pripadal t. i. Cen -tralnoatlantski magmatski provinci (Gglgnka, 2007). Alpska Tetida se je odpirala hkrati s Centralnim Atlantikom v času spodnje in srednje jure. Začetek oceanskega širjenja postavljajo v spodnjo juro (bajocij), sledila pa je faza spodnje -jurskega razpiranja. V zahodnem delu Tetide se je odpiral ocean Pindos, ki se je nahajal med robovi Gondvane in vrsto mikroplošč. Neoteti-da se je razdelila v severni in južni del. Karbonatna sedimentacija je prevladovala vzdolž robov Neotetide v pasu med 35° severne in 35° južne geografske širine. Severozahodni del Neotetide je bil sestavljen iz večjega števila horstov (relativno dvignjenih blokov glede na okolico), na katerih so se formirale karbonatne platforme. Vmes so nastali jarki, ki so jih zapolnjevali globljevodni temni muljevci in skrilavci z veliko vsebnostjo organske primesi (Gglgnka, 2007). Plitvovodni platformni apnenci in glo -bljevodni apnenci so se odlagali na pasivnih robovih šelfov na področju zahodne Neotetide. Izolirane karbonatne platforme so bile povezane z mikroploščami severne Neotetide. Notranjost platform je spremlajala delna dolomitizacija, še posebno na območjih z evaporitno sedimenta-cijo. Grebenske združbe organizmov pa so bile takrat redke. Alpski prostor v triasu Slovensko ozemlje se nahaja na stiku Vzhodnih in Južnih Alp, Dinaridov in Panonskega bazena. V triasu so Južne Alpe in Dinaridi Paleogeografska rekonstrukcija Neotetide v spodnjem Noriju. Z rdečo piko je označena lega območja današnje Slovenije. Prirejeno po Stampfli et al. (2002). Paleogeographic reconstruction of the Neotethis in the Lower Norian. The red dot marks the position of present day Slovenian territory. Simplified after Stampfli et al. (2002). pripadali Jadransko-Apulijski mikroplošči, ki je predstavljala najzahodnejši del Cimmerij-ske strukturne enote (Stampfli et al., 2002) in se je v zgornjem permu odcepila od Gondvane (Tari, 2002). Apulijska plošča je razdeljena na dva dela. Na jugu je Apulijski del (Italija), na severu pa Jadranski del (Dinaridi). Dinaridi pripadajo severovzhodnemu delu Jadranske mikroplošče (Tari, 2002). Oba dela sta bila v triasu udeležena v cimmerijski koliziji in sta bila del Afriške plošče vse do spodnje krede. Po variscični orogenezi v poznem paleozoi-ku se je Apulija nahajala v severnem šelfnem delu Gondvane in je na severovzhodu mejila na ocean Paleotetida. V poznem paleozoiku se je med notranjim delom Karpatov in Avstroalpi-nom (Severne Apneniške Alpe) odprl Meliata--Hallstattski ocean kot posledica kontinuirane subdukcije vzdolž vzhodnega dela evropskega roba (Stampfli et al., 2002). Proti severu usmerjena subdukcija je povzročila odpiranje zaločnih bazenov že v karbonsko-permskem obdobju, ta proces pa je v sredozemski regiji trajal vse do zgornjega triasa. V srednjem triasu je kontinuirana subdukcija povzročila preskok razpiranja v področje oceana Meliac, kasneje v zgornjem triasu pa še v področje oceana Pindos. Odpiranje oceanskih področij Melia-ta-Meliac je ustvarilo vsesplošno toplotno reorganizacijo zemeljske skorje, čemur je sledilo obsežno poglabljanje ozemlja in transgresija morja v zgornjem permu (belerofonski facies) in spodnjem triasu (Stampfli et al., 2002; Tari, 2002). Ta morska transgresija predstavlja na našem ozemlju začetek alpskega sedimenta-cijskega cikla (Haas et al., 1995), višek pa je dosegla v srednjem triasu, ko je morje preplavilo širši prostor današnje Evrope. Srednjetri-asno obdobje torej v tektonskem smislu predstavlja izjemno živahno obdobje. V tem času je na našem ozemlju prevladovala ekstenzij-ska (natezna) tektonika. Tektonska dogajanja je spremljal tudi intenziven sinsedimentni vulkanizem. Glavni vir večinoma subaerskega Porazdelitev facielnih con v zgornjem triasu (noriju) (po Haas et al., 1995). Distribution of facies zones in the Upper Triassic (Norian) (after Haas et al, 1995). (kopenskega) vulkanizma je bil lociran južno od današnjih Južnih Alp (Haas et al., 1995). Zaradi ekstenzijske tektonike so karbonatne platforme v srednjem aniziju razpadale na manjše bloke, na prostoru Južnih Alp so nastali številni intraplatformni bazeni, karbonatne platforme pa so bile pogosto izolirane. Prostorska porazdelitev platform in bazenov je bila precej nepravilna. Morsko sedimentaci-jo je spremljalo nastajanje zelenih tufov »pietra verde«, ki jih pogosto najdemo v srednjetria-snih plasteh (npr. v Buchensteinski formaciji). Za zgornji karnij je značilno predvsem širjenje Dachsteinske karbonatne platforme, ki se je dokončno izoblikovala v spodnjem in srednjem noriju (Haas et al., 1995), ko je nastopilo relativno mirno obdobje. V širokem šelfnem območju okoli Meliata-Hallstattskega oceana se je formirala relativno enotna kailbo-natna platforma, na kateri je prevladovalo odlaganje Dachsteinskega apnenca. V Južnih Alpah je kot ekvivalent Dachsteinskega apnenca nastajal tudi Glavni dolomit. Do zgornjega triasa so bili na ozemlju Slovenije številni plitvi bazeni večinoma zapolnjeni, zato je severni del današnje Slovenije prekrivala relativno homogena karbonatna platforma. Od zgornjega triasa dalje je sledila druga faza ekstenzijske tektonike, za katero je značilen preskok razpiranja v oceansko področje Pindos. Ekstenzijska tektonika je povzročila diferenciacijo karbonatnih platform (Haas et al., 1995). Ekstemi del Greban platforme Intraplatformni bazen Interni del platforme 2): 6): Shematski prikaz sedimentacijskih razmer na karbonatni platformi, kakršna se je razprostirala v srednjem triasu na ozemlju današnjih Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Karbonatna platforma je predstavljala bolj ali manj obsežno sedimentacijsko okolje, kjer so se odlagali pretežno karbonatni sedimenti. Topografija karbonatne platforme je bila odvisna od različnih faktorjev, na primer od rasti grebena, od sinsedimentne tektonike, morskih tokov in vetrov. Tropske karbonatne platforme, kakršne so pri nas nastale v triasu, navadno razdelimo v tri dele: greben, laguna in rob (pregib) grebena. V času triasa so grebene pri nas tvorile večinoma korale, morske gobe in alge, v manjših količinah pa so na njih živeli še ostali organizmi, kot so polži, školjke, foraminifere itd. Za grebeni so obstajale lagune, v katerih je bila voda plitva. V triasu so se apnenci na karbonantnih platformah odlagali pod močnim vplivom plimovanja. V podplimskem okolju so se odložili različno plastnati apnenci, v medplimskem okolju so se odložili stromatolitni apnenci, v nadplimskem okolju pa so nastajale apnenčeve breče in konglomerati. Ti trije tipi sedimentacije se ciklično pojavljajo zlasti v zgornjetriasnem dachsteinskem apnencu. Pravimo, da je dachsteinski apnenec v loferskem razvoju. Zaradi srednjetriasne sinsedimentne tektonike so se v notranjih delih karbonatnih platform nekateri bloki relativno ugreznili. Tam so nastali intraplatformni bazeni, v katerih so se odlagali temni bituminozni in pogosto laminirani laporovci, dolomiti in apnenci. Zunanji deli karbonante platforme so predstavljali pregib, ki je prehod v bazen. V tem okolju so se odlagali bolj grobozrnati sedimenti (raznovrstne breče, konglomerati, krinoidni in oolitni apnenci), ki so nastali iz materiala prinešenega s karbonatne platforme. Podobni sedimenti so se odlagali tudi na robu intraplatformnih bazenov. Legenda: 1) bazenski sedimenti, 2) grobozrnati sedimenti pregiba karbonatne platforme (podobni sedimenti so se v srednjem triasu odlagali tudi na robu intraplatformnih bazenov), 3) grebenski sedimenti, 4) lagunski sedimenti pred nastankom intraplatformnih bazenov, 5) lagunski sedimenti v času sinsedimentnih tektonskih premikov in 6) sedimenti intraplatformnih bazenov. V Južnih Alpah se je na primer odlagala formacija Riva di Solto, ki kaže na zaprte bazenske razmere. V Dolomitih, Julijskih Alpah in Karavankah pa je prevladovala karbonatna sedimen-tacija. V tem času (karnij) se je na mediteranskem območju in srednjem vzhodu Paleotetida popolnoma zaprla, odpirati pa se je začel Centralni Atlantik in nekoliko kasneje (v spodnji in srednji juri) še Alpska Tetida (Stampfli et al., 2002). Alpska Tetida je bila podaljšek Atlantika proti vzhodno ležečemu tetidinemu področju. Med odpiranjem Centralnega Atlantika in Alpske Tetide se je oceanska skorja Meliatskega oceana začela podrivati proti jugu v povezavi s proti jugu usmerjeno subdukcijo v Kyre bazenu (današnja severna Turčija). Ta proces je v srednji juri vodil do nastanka Vardarskega oceana (Stampfli et al., 2002). Zaradi odpiranja Južnega Atlantika in rotacije Afriške litosferske plošče v nasprotni smeri urinega kazalca je v spodnji kredi nastopilo obdobje konvergence in inverzije na širšem prostoru Tetide (Gaetani et al., 2003). Ta proces poteka že približno 95 milijonov let, od ceno-manija do danes. To obdobje lahko razdelimo na dve periodi oziroma dve orogenetski fazi. Prva faza je potekala v kredi, ko se je najprej konvergenca razširila preko večine ozemlja današnje Evrope in začela se je eoalpska orogeneza. Morske povezave med Severnim morjem, zahodnoevropskimi in vzhodnoevropskimi bazeni so se postopoma zapirale. V drugi fazi v ke-nozoiku pa je zaradi neprekinjene konvergence prišlo do progresivne kontinentalne kolizije in nastali so gorski grebeni Pirenejev, Alp, Karpatov, Dinaridov, Pontidov, Tauridov, Mag-hrebidov in Zagrosa (Gaetani et al., 2003). Podnebje v triasu Na prehodu iz perma v trias je bila klima v povprečju zmerna. Na to kaže razširjenost rastlin iz rodu Glossopteris, ki so uspevale v razmeroma hladnih in vlažnih območjih. Za ta čas je značilna tudi velika nesimetričnost podnebnih pasov med severno in južno poloblo (Chumakoy & Zharoy, 2003). Na južni polobli so kape polarnega ledu segale skoraj do aridnih pasov v srednjih geografskih širinah, medtem ko severna polobla najbrž ni imela polarne kape. Ob koncu perma je prišlo do povečevanja ari-dnosti Zemlje in povečevanja simetričnosti klimatskih razmer med severno in južno poloblo (Chumakoy & Zharoy, 2003). Na tak trend je pomembno vplivala razporeditev kopnega, ki je bilo združeno v en sam ogromen superkontinent Pangeo. Oceanski tokovi v obkrožajo-čem oceanu Panthalassa so zato nemoteno prevajali toploto zaradi sončnega obsevanja od ekvatorja proti polom, kar je v triasu onemogočilo obstoj ledenih polarnih kap. Aridni in semiaridni pasovi na Pangei so se postopoma širili celo proti zmernim geografskim širinam, medtem ko se je ekvatorialni vlažni pas močno zožil in je segal le do geografske širine okoli 15°. Aridni in semiaridni pasovi so tako ob začetku perma zavzemali okoli 40 % kopnega, na začetku triasa pa že kar 80 % (Chumakoy & Zharoy, 2003). Nekoliko vlažnejše razmere so v spodnjem triasu prevladovale v višjih geografskih širinah. Vendar je zanimivo, da je vsaj za severno poloblo takrat značilna popolna odsotnost premogovih plasti. Od perma dalje je bila klima najbolj nespremenjena v območju oceana Tetida, kjer so se spremembe kazale predvsem v spreminjanju širine posameznih podnebnih pasov. Na območju današnje Evrope (Francije, Nemčije) so na prehodu iz perma v trias obstoj aridnih in semiaridnih razmer povezovali s prisotnostjo rdečih plasti, eolskih peščenjakov in evaporitov. Takšne plasti najdemo pogosto v spodnje- in srednjetriasnih plasteh tudi pri nas. Po klasičnih interpretacijah so bile potemtakem permske in triasne puščave rdeče, prav tako pa bi morale biti rdeče vse današnje puščave, kar seveda ni res. Modernejše interpretacije (Fraser, 2006) predvidevajo, da je nastanek rdečih plasti povezan s sezonskim izmenjavanjem suhih in vlažnih klimatskih razmer. V vzhodnem delu Severne Amerike denimo v podobnih sedimentih najdemo številne rastlinske ostanke, ostanke rakov in črvov in odtise dežnih kapljic, kar kaže na vsaj sezonski padavinski režim. Rdeča barva sedimentov zato najverjetneje izvira iz raztapljanja železovih mineralov v vlažnem obdobju leta in s kasnejšim izločanjem rdečega hematita v suhem obdobju. Sezonsko izmenjavanje suhih in vlažnih obdobij pojasnjujejo z nastankom monsuna. Spodnjetriasni in srednjetriasni monsunje imel le omejen obseg oziroma vpliv (Chumakov & ZHARov, 2003), pomemben pa je bil predvsem v začetnem delu zgornjega triasa, v karniju (Fraser, 2006). Razmere za nastanek monsuna so bile v triasu ugodne predvsem zaradi razporeditve kopnega. Pangea je ležala približno na sredini ekvatorja in zaradi ogromnih razsežnosti kopnega na ekvatorju so nastale velike temperaturne razlike med obalnimi in celinskimi območji. Izdatno sezonsko segrevanje zračnih mas nad kopnim je tam povzročilo območje nizkega zračnega pritiska, dvigovanje zraka in posledičen nastanek vetrov, ki so pihali od morja proti kopnemu. Vpliv monsuna je bil posebno močan ob obalah Tetide, nekoliko šibkejši pa v notranjosti kontinenta (Chumakov & ZHARov, 2003). V zgornjem triasu se je intenzivnost monsunske faze še dodatno krepila zaradi (karnijskega) razpiranja kontinenta Pangee, povečevanja količine CO2 (zaradi povečanega vulkanizma) in posledičnega učinka tople grede (Fraser, 2006), kar je celotni atmosferi dalo še več energije. Podnebje v triasu na ozemlju današnje Slovenije V srednjem permu so na ozemlju Slovenije v puščavskem podnebju nastajale grödenske plasti, ki sestojijo predvsem iz rdečih in vijoličnordečih, redkeje zelenkastosivih, sivih in belih kremeno-vih peščenjakov, kremenovih konglomeratov in skrilavih glinavcev. Takrat je dviganje Pangee povzročilo obsežno okopnitev, podnebje paje postajalo vedno bolj sušno (Zharkov & Chumakov, 2001; Stampfl: et al., 2002). V današnjo okolico Bleda je segalo plitvo in toplo morje, v katerem so se odlagali sivi Neoschwagerinski apnenci z luknjičarkami, morskimi gobami in ramenonož-ci. Na ozemlju Severnih Karavank, ki pripadajo Alpidom, pa so se rdeči peščenjaki, konglomerati in glinavci odlagali še v zgornjem permu (Herlec & Hlad, 2005). Podobne klimatske razmere so se nadaljevale tudi v spodnjem in srednjem triasu. Naši kraji so bili takrat del evaporitno-karbona-tnih platform v zahodnem delu Tetide. Redki, skoraj odsotni rastlinski ostanki v spodnje- in srednjetriasnih plasteh ter prisotnost evapori-tnih mineralov kažejo na razmeroma vroče in suho podnebje. Občasno so bila od tega povprečnega vzorca klime odstopanja, ki jih bomo podrobneje opisali v naslednjih poglavjih. Chumakov, N. M., Zharkov, M. A. 2003: Climate during the Permian-Triassic Biosphere Reorganizations. Article 2. Climate of the Late Permian and Early Triassic: General Inferences. Stratigraphy and Geological Correlation, 11 (4): 361-375. Fraser, N. C. 2006: Down of the Dinosaurs: life in the Triassic. Indiana University Press. Gaetani, M., Dercourt, J., Yrielynck, B. 2003: The Peri-Tethys Programme: achievements and results. Episodes, 26 (2): 79-93. Golonka, J. 2007: Late Triassic and Early Jurassic palaeogeography of the world. Palaeogeography, Palaeocli-matology, Palaeontology, 244: 297-307. Haas, J., Koyacs, S., Krystyn, L., Lein, R., 1995: Significance of Late Permian - Triassic facies zones in terrane reconstructions in Alpine - North Pannonian domain. Tectonophysics, 242: 19-40. Herlec, U., Hlad, B. 2005: Rojstvo, rast in propad gora. Geotrip '02 v Sloveniji, Agencija RS za okolje. Scotese, C. R. 2001: Atlas of Earth History, Volume 1, Paleogeography. PALEOMAP Project, Arlington, 52 p. Stampfl:, G. M., Borel, G. D., Marchant, R., Mosar, J. 2002: Western Alps geological constraints on western Tethyian reconstructions. V: Rosenbraun, G., Lister, G.S. (ured.): Reconstruction ofthe evolution of the Alpine-Himalayan Orogen. Journal of the Virtual Explorer, 7: 75-104. Tari, Y. 2002: Evolution of the northern and western Dinarides: a tectonostratigraphic approach. EGU Stephan Mueller Special Publication Series (European Geoscience Union), 1: 223-236. Zharkov, M. A., Chumakov, N. M. 2001: Paleogeography and Sedimentation Settings during Permian-Triassic Reorganizations in Biosphere. Stratigraphy and Geological Correlation, 9 (4): 340-363. V (Rj • I! A V Življenje v triasu Matija Križnar Life in Triassic After the Permian-Triassic extinction event, the Earth was biologically impoverished. However, it offered numerous empty ecological niches which were waiting to be filled. The Triassic was important for many groups of animals; none of the groups, however, profited as much as the vertebrates from the 50 million years of evolution. In the Triassic, the first lissamphibians, turtles, crocodiles, pterosaurs, dinosaurs, and mammals appeared - the building blocks for later vertebrate faunas. Rastlinstvo v triasu Rastlinstvo triasa se je zaradi podnebnih in tektonskih sprememb spreminjalo. V spodnjem triasu je bilo življenje v morju še siromašno. Kmalu pa so morsko dno množično poselile kalcitne zelene alge (Dasycladales). Njihovo življenjsko okolje so bila plitva, do nekaj deset metrov globoka morja s peščenim ali muljastim dnom. V aniziju so se tako pojavile nekatere vrste rodov Diplopora in Teutloporella. V ladiniju sta bila ta dva rodova z drugimi vrstami še vedno prisotna, v karniju pa se pojavi še rod Clypeina. Kopenska flora je uspevala v priobalnih območjih ter tudi na višje ležečih celinskih (kontinentalnih) predelih. Skozi celotno obdobje triasa lahko na Lavrazijskem kontinentu spremljamo vsaj tri glavne floristične združbe, poimenovane flora Voltzia (tudi flora Pleuromeia), flora Scytophyllum in flora Lepidopteris (Dgbru-skina, 1988). Prva združba, t. j. flora Voltzia, je uspevala v spodnjem triasu in aniziju. Sestavljali so jo predvsem sestoji iglavcev rodu Voltzia, različne preslice rodu Equisetites in cikade rodu Pterophyllum (Kustatscher et al., 2006a, b). V ladiniju in karniju se pojavi nova združba rastlin, in sicer flora Scytophyllum, ki jo predstavljajo predvsem vrste rodu Scytophyllum s širokimi suličastimi listi, pojavijo pa se še nove skupine rastlin, kot so npr. Bennttitales, Cyca-docarpidiaceae in Dipteridaceae (Dgbruskina, 1994; Rgghi et al., 2006 ). V poznem triasu (norij Brana iz Kamniške Bistrice. Mt Brana from the Kamniška Bistrica Valley. in retij) izumrejo številni predstavniki srednjetri-asne flore. Nadomesti jo druga združba rastlin -flora Lepidopteris. Zanjo sta značilna rodova Dictyophyllum in Clathropteris. V prehodu iz triasa v juro se je sestava flore zaradi pestrega tektonskega dogajanja ponovno spremenila. Živalstvo v triasu Nevretenčarji (Invertebrates) Najmanjši prebivalci triasnih morij so bili različne luknjičarke ali foraminifere (Forami-neferida) in mreževci ali radiolariji (Radiola-ria). Na dnu toplih triasnih morij so uspevale različne morske gobe ali spužve (Spongia). Korale (Anthozoa), katerih množično izumrtje je preživela le peščica, se pojavijo s skupino hete-rokoral (Scleractinia) šele sredi triasa. Med najpogostejšimi koralami lahko omenimo rodove Margarophyllia, Margarosmilia in Volzeia. Veliko izumrtje na prehodu iz perma v trias je prizadelo tudi mehkužce (Mollusca). Mnoge skupine spodnjetriasnih mehkužcev so bile zastopane z le nekaj rodovi ali celo samo vrstami. Med školjkami (Bivalvia) so v spodnjem triasu množično uspevali predstavniki rodov Claraia (od induanija do spodnjega dela olenekija), Co-statoria in Eumorphotis. Nekoliko pogostejše so bile školjke v srednjem triasu, kjer že najdemo značilne rodove Enteropleura, Posidonia in Daonella. Rod Daonella je zastopan predvsem z vrstama Daonella lommeli in Daonella (Arze-lella) tyrolensis iz zgornjeanizijskih in ladinij-skih plasti. Zgornjetriasne školjke so že zastopane z mnogo vrstami iz rodov Halobia (karnij do srednji norij), Eomonotis (srednji norij), Monotis (zgornji del norija), Gruenewaldia (ladinij in karnij), Bakevellia, Myophoria, Tri-gonodus, Pachycardia, Lopha in drugi. Zadnji štirje rodovi so pogosti predvem v karniju, kjer je vrsta Myophoria kefersteini vodilna za julsko podstopnjo. Malo starejša je vrsta Pachycardia rugosa, ki je pogosta v zgornjem delu cordevolske podstopnje in nastopa skupaj z vrstami rodu Trigonodus (Trigonodus carni-olicus, Trigonodus bittneri, Trigonodus proble-maticus). V dachsteinskem apnencu so pogoste megalodontidne školjke (družina Megalodon-tidae). Podobno kot pri školjkah so v spodnje-triasnih plasteh zastopani redki, a zelo značilni predstavniki polžev (Gastropoda). Med prvimi triasnimi polži najdemo vrsto Werfenella recte-costata s stopničasto hišico in Natiria costata, katere hišica ima radialna rebra in ovalno ustje. V srednjem triasu so ostanki polžev redkejši in šele v zgornjem triasu jih spet zasledimo v večjem številu. Med zgomjetrjasnjmi polži so najpogostejši rodovi Worthenia, Zygopleura, Ampezzopleura in Omphaloptycha. Zgornjetri-asni Dachsteinski apnenec pa pogosto vsebuje tudi žepe z mnogimi ostanki polžev rodov Dis-cohelix in Loxonema. Glavonožci (Cephalopoda) so v triasu zastopani v treh skupinah, med katerimi prevladujejo amoniti (Ammonoidea). Prvi predstavniki amonitov spadajo v rodove, kot so Tirolites, Dinarites in Meekoceras, ki se pojavljajo predvsem v zgornjih delih spodnjetria-snih plasti (induanij in olenekij). Prav tirolitesi so značilni spodnjetriasni amoniti, saj je vrsta Tirolites cassianus pogosta v srednjem delu olenekija. Nekoliko mlajša vrsta Tirolites carnioli-cus (skupaj s Tirolites idrianus), z večjo hišico in manj trni na njej, pa se pojavlja v plasteh zgornjega dela olenekija. Pestrost oblik amonitov se poveča v srednjem triasu (anizij in ladinij), kjer najdemo rodove Balatonites, Paracerati-tes, Kellnerites, Lardaroceras, Sturia, Flexop-tychites, Gymnites in Arcestes. Vodilne vrste v aniziju so Balatonites balatonicus, Paracerati-tes trinodosus in konec ladinija Protrachyceras archelaus inMonophyllites wengensis. Zgornjetriasne plasti se začnejo s pojavljanjem nekaterih vodilnih amonitov, med katerimi sta rodova Frankites in Daxatina (spodnji karnij). Rod Tra -chyceras se pojavi v karniju z vrsto Trachyceras aon (srednji del spodnjega karnija) in nekoliko mlajšo, julsko vrsto Trachyceras aonoides, najdemo pa tudi primerke rodu Carnites. Med zgornjejulsko favno spada vodilni amonit vrste Austrotrachyceras austriacum. Na koncu karnija, v tuvalu pa nastopijo amoniti iz rodov Tropites in Anatropites (Ramovš, 1974). Veliko redkejši so v triasu ostanki glavo-nožcev iz skupine navtiloidov (Nautiloidea). Pojavljajo se oblike z večjimi hišicami in manj izrazito ornamentacijo. Ravno hišico, podobno cigari, imajo predstavniki ortocerasov, med katerimi je tudi triasni rod Michelinoceras. Običajno navtiloidno hišico pa ima rod Pleuro-nautilus, ki je bil najden tudi v Sloveniji. Iglokožcem (Echinodermata) pripadajo morske lilije (Crinoidea), ki so zelo pogoste v vseh geoloških obdobjih. Ker so njihova telesa sestavljena iz ogromnega števila ploščic, jih zelo pogosto najdemo v kamninah, mnogokrat so celo kamnotvorne. Skozi ves paleozo-ik so bile morske lilije zelo razširjene. Konec perma je njihovo število zelo upadlo, tako da je verjetno le nekaj vrst preživelo prehod v trias. Množično se pojavijo šele v srednjem triasu, ko ponovno zavzamejo pomembno mesto v morskih okoljih. Med prvimi triasnimi rodovi morskih lilij so Dadocrinus, Holocrinus, Che-locrinus, Tollmannicrinus in najbolj poznan rod Encrinus z velikimi čašami. V zgornjem triasu se pojavijo še predstavniki družine Isocrini-dae z rodovi Laevigatocrinus, Singularocri-nus in Tyrolecrinus (Hagdorn, 1995), katerih predstavnike poznamo tudi iz karnijskih plasti pri Mežici. Velik del omenjenih morskih lilij je naseljeval celotno območje triasne Paleote-tide, vključno z Germanskim bazenom (Muschelkalk razvoj). Kačjerepi (Ophiuroidea) so podobno kot morske lilije na koncu perma skoraj izumrli. Kljub močnemu zmanjšanju raznovrstnosti se že v srednjem delu spodnjega triasa množično pojavljajo na nekaterih nahajališčih. Med najbolj množične spada rod Pra-eaplocoma, katerega ostanke smo našli tudi v Sloveniji. V srednjem triasu se kačjerepi na posameznih območjih Tetide pojavljajo tudi v t. i. plasteh s kačjerepi (ang. »brittlestar beds«), ki vsebujejo zgolj njihove ostanke, ki so običajno zelo dobro ohranjeni. Najpogostejši so primerki Biostatigrafska razširjenost nekaterih triasnih mehkužcev v Sloveniji (školjke, polži in amoniti). Biostratigraphic range of some Triassic mollusks in Slovenia (bivalves, gastropods, and ammonites). iz rodov Aspidurella, Arenorbis in Ophioder-ma. Kačjerepi so skozi celotno geološko zgodovino ostajali v senci drugih iglokožcev z manj kot desetimi različnimi rodovi. Razbohotili so se šele v neogenu (Clarkson, 1986). Triasni morski ježki (Echinoidea) se množično pojavijo šele v karniju. Najverjetnejša prednika vseh pravilnih triasnih morskih ježkov izhajata iz rodov Miocidaris (induanij) in Lenticidaris (olenekij). V začetku zgornjega triasa se pojavi mnogo različnih rodov, ki imajo majhne korone in zelo pestro oblikovane bodice. Skoraj vsi so predstavniki cidaroidnih morskih ježkov in so zastopani s karnijskimi rodovi, kot so npr. Tri -adocidaris, Mikrocidaris, Zardiniechinus, Leu-rocidaris inMegaporocidaris. V noriju in retiju postanejo morski ježki spet redkejši, pojavijo pa se nove oblike iz rodov Hemipedina in Pseu-dodiadema (Kier, 1977). Členonožci (Arthropoda) so pomembna skupina že od začetka paleozoika, saj sem spadajo tudi izumrli trilobiti. Začetek mezo-zoika, ko trilobitov ni več, je bil pomembno obdobje za razvoj ostalih skupin členonož-cev, med katerimi nekatere še danes poseljujejo morja in kopno. Ostvarji (Xiphosura) so zelo stara skupina živali, ki se je pojavila že v pa-leozoiku. Izredno veliko pestrost so doživeli v devonu in karbonu, pri prehodu v mezozoik pa je njihova številčnost upadla. Najbolj poznani so ostanki ostvarjev Mesolimulus walchi iz jurskih ploščastih apnencev, ki jih lomijo v okolici mest Solnhofen in Eichstätt v Nemčiji. Ostvarji so živi fosili, med njimi danes lahko opazujemo še štiri vrste rodov Limulus, Tachypleus in Carci-noscorpius, ki se le malo razlikujejo od mezo-zojskih predstavnikov rodu Mesolimulus. Iz obdobja triasa je poznanih nekaj rodov ostvarjev (Limulitella, Tarracolimulus in Psammoli-mulus), ki se razlikujejo predvsem po velikosti in ornamentaciji oklepa. Raki (Crustacea) so se pojavili že v spodnjem kambriju. Delimo jih v štiri razrede, med katerimi so najbolj poznani višji raki (Malacostraca). Za biostratigrafske členitve so zelo pomembni ostrakodi (Ostraco-da), ki se prav tako pojavijo v kambriju. Med triasnimi višjimi raki so pogosti predstavniki rodov Schimperella (družina Eucopiidae), Dusa (družina Penaeidea), Antrimpos (družina Penae-idea), Glyphea (družina Glypheidae) inArchae-opalinurus. Ti rodovi so zastopani predvsem na območju triasne Tetide. Slabo poznani so členo-nožci iz skupine izumrlih tilakocefalnih rakov (Thylacocephala). Ramenonožci (Brachiopoda) so zelo stara skupina, ki po obliki lupin spominja na školjke. Že v paleozoiku so živele raznolike vrste in večji del jih ni preživel prehoda v mezozoik. Med triasnimi ramenonožci je mogoče zaslediti le nekatere primitivne oblike iz rodu Lingula, pogosti pa so tudi predstavniki iz skupin tere-bratulidnih, rinhonelidnih in spiriferidnih rame-nonožcev. V srednjetriasnih plasteh so pogosto najdemo ostanke rodov Mentzelia, Tetractinella in Coenothyris. Pogostejši so v zgornjetriasnih kamninah, kjer se pojavljajo rodovi Amphiclina, Koninckina, Thecospira, Rhaetina in Halorella. Kljub majhni velikosti so bili tudi mahov-njaki (Bryozoa) pomembni graditelji mnogih koralnih grebenov, pogosti pa so bili tudi na morskih tratah z algami. Navadno so njihova telesa hitro razpadla v razburkanem morju, zato le redko najdemo dobro ohranjene primerke. Vretenčarji (Vertebrata) Fosilni ostanki vretenčarjev spadajo med zelo pomembne paleontološke zaklade, saj so za razliko od nevretenčarjev njihovi ostanki veliko redkejši. Nekatere skupine vretenčarjev (ribe, dvoživke in plazilci) se pojavijo že v paleozoiku, druge (sesalci in ptiči) pa dobijo priložnost za hiter razvoj kasneje in še danes naseljujejo skoraj vse kotičke sveta. Pomembni fosilni ostanki vretenčarjev, čeprav zelo majhni, so konodonti (Conodontophorida), saj so za sodobno biostratigrafijo nepogrešljivi. Najpogosteje najdemo posamezne elemente njihovih čeljustnih aparatov. Za paleontologijo so zanimivi predvsem zaradi hitrega razvoja oblik, ki se pojavljajo v zelo kratkih časovnih intervalih. Izumrli so v zgornjem triasu. Ribe (Pisces) so zavladale morju že v času devona, med prvimi prebivalkami so bile primitivne ribe oklepnice ali plakodermi (Placodermi). Ob njih so se pričele razvijati tudi druge skupine rib, kot so hrustančnice (Chondrichthyes) s Poenostavljeni prikaz evolucije vretenčarjev (prirejeno po Bentgn, 1997). Simplified illustration of vertebrate evolution (according to Bentgn, 1997). SP. JURA Retij 1 Norij « < Kamij a. "č* 'S Ladinij CO Anizij 1 CO Olenekij Induanij ZG.PERM a I' ?? f Plesiosauria Simosauridae Nothosauridae Placodontia Pachypleurosauridae s/™sauras NBUSOcosaurus Stratigrafska razširjenost triasnih vodnih plazilcev (Sauropterygia) (prirejeno po Stgrrs, 1993). Stratigraphic range of the Triassic marine reptiles (Sauropterygia) (according to Stgrrs, 1993). triasnimi hibodontnimi morskimi psi (Hy-bodontidea) in kasneje s sodobnimi oblikami morskih psov in skatov. Med triasnimi predstavniki morskih psov so znane oblike z bodicami na hrbtnih plavutih in z durofagnim zobovjem za drobljenje mehkužcev. Pogosto naletimo na ostanke rodov Acrodus, Asteracanthus, Palaeo-bates, Lissodus in Hybodus, ki so najpogostejši v srednje- in zgornjetriasnih plasteh. Med seboj se ločijo predvsem po obliki in morfologiji zob, saj so njihovi kostni ostanki redki. Ribe žarkoplavutarice (Actinopterygii) so prav tako zasedle svoje mesto v paleozoj-skih morjih, a današnjo stopnjo raznolikosti so pričele dosegati šele v mezozoiku in ke-nozoiku s pojavom pravih kostnic (Teleostei). V triasnih morjih so plavale različne oblike rib, med katerimi je vidno mesto zasedal red Palaeonisciformes z rodom Birgeria in mnogi drugi kot so Luganoiiformes (rod Habroichthys), Peltopleuriformes (rodova Pel-topleurus in Placopleurus), Saurichthyiformes (rod Saurichthys) itd. Ob omenjenih redovih so se razvile tudi druge ribe iz skupine neopterigij (Neopterygii), med katerimi izstopajo Semio-notidae, Macrosemiidae, Halecomorphi in zelo skrivnostna skupina piknodontnih rib (Pycno-dontidae) z značilnimi durofagnim zobovjem. Poleg množice vseh naštetih rib so se pojavile že prve kostnice, ki pa so zavladale morjem in ostalim vodnim okoljem šele konec krede (Carroll, I9SS). Na kopnem so se v triasu pojavili številni predstavniki vretenčarjev. Štirinožni vretenčarji (Tetrapodi), med katerimi zasledimo tudi sorodnike dvoživk, zastopajo na primer predstavniki iz družin Brachyopidae, Metoposauri-dae, Plagiosauridae in Capitasauridae (Carroll, Poenostavljen prikaz evolucije nekaterih mezozojskih (predvsem triasnih) skupin rib (prirejeno po Carroll, I9SS). Simplified evolution of some Mesozoic fish groups (mostly Triassic) (according to Carroll, I9SS). Okrajšave / abbreviations: Sa. - Saurichthyiformes; Palae. - Palaeoniscoidea; Ph. - Pholidopleuriformes; Lu. - Luganoiiformes; Per. - Perleidiformes; Re. - Redfieldiformes; Pel. - Peltopleuriformes; Sem. - Semionotiformes; Pyc. - Pycnodontiformes; Mac. - Macrosemiiformes. 1988; Benton, 1995). Iz karbonskih prednikov pa se razvijejo tudi amnioti (Amniota), ki združujejo plazilce, ptice in sesalce. Najpomembnejša skupina amniotov so sinapsidi (Synapsida) s triasnimi predstavniki dikinodonti (Dicynodon-tia) in cinodonti (Cynodontia). Prav slednji pa so najverjetneje predniki prvih sesalcem podobnih živali. Drugi dve skupini štirinožnih vretenčarjev se delita na anapside (Anapsida) in diapside (Diapside). Anapsidi imajo v triasu malo predstavnikov, čeprav se v zgornjem triasu pojavijo prve živali, podobne želvam (Testudines). Diapside pa lahko uvrstimo v najuspešnejšo skupino vretenčarjev v mezozoiku. Z njimi so se pojavili prvi dinozavri, vodni in leteči plazilci, združeni v dve veliki skupini arho-zavrov (Archosauria) in lepidozavrov (Lepi-dosauria). Iz arhozavrov so se že v srednjem triasu razvili predniki dinozavrov (Dinosau-ria) in predniki krokodilov (Crocodylotarsi). Lepidozavri pa danes združujejo vse skupine plazilcev od kuščarjev do kač. Prav posebna skupina diapsidov so vodni plazilci, imenovani tudi zavropterigiji (Sauropterygia), ki jih bomo natančneje predstavili posebej, saj so plavali tudi v triasnih morjih, ki so pokrivala ozemlje današnje Slovenije. Triasni vretenčarji so zelo pomemben mejnik v evoluciji, saj se v sedimentnih kamninah iz zgornjega triasa pojavijo že skoraj vse za nadaljnjo evolucijo najpomembnejše skupine vretenčarjev: prvi pterozavri, prvi dinozavri, prvi sesalci, želve in krokodili ter živali iz razreda Lissamphibia, ki vključuje vse danes živeče dvoživke. Ob koncu triasa so bili tako pripravljeni že vsi gradniki današnje kopenske vretenčar-ske favne. Bentgn, m. j., 1997: Vertebrate Paleontology: Biology and evolution. Chapman & Hall. carrgll, R. L. 1988: Vertebrate paleontology and evolution. W.H. Freeman and Copmany. clarksgn, E. N. K. 1986: Invertebrate palaeontology and evolution. Allen & Unwin Ltd. Dalla Vecchia, F. M. 2008: Vertebrati fossili del Friuli. 450 milioni di anni di evoluzione. Pubblicazioni del Museo Friulano di Storia Naturale, 50: 5-303. Dgbruskina, I. a. 1988: The history of land plants in the Northern hemisphere during the Triassic with special reference to the floras of Eurasia. Geol. Paläont. Mitt. Innsbruck, 15: 1-12. Dgbruskina, I. A. 1994. Triassic floras of Eurasia. Österrichische Akademieder Wissenschaften Schriftenreihe der Erdwissenschaftlichen Kommissionen, 10: 1-422. Hagdgrn, H. 1995: Triassic crinoids. Zbl. Geol.Paläont., 2 (1/2): 1-22. Kier, p. M. 1977: Triassic Echinoids. Smithsonian Contributions to Paleobiology, 30: 1-88. Kustatscher, E., Meller, B., van Kgnijnenburg van ciTTERT, J. H. a. 2006a: Old treasures newly discovered: Scytophyllum bergeri from the ladinian of the Dolomites in the historical collections of the Geologische Bundesanstalt Wien. Geo.Alp, 3: 47-54. Kustatscher, E., van Kgnijnenburg-van cittert, J. H. A., Gianglla, p. 2006b: The Kühwiesenkopf / Monte Pra della Vacca (Prags / Braies Dolomites, Northern Italy): An attempt to reconstruct an Anisian (lower Middle Triassic) palaeoenvironment. 9. International Symposium on Mesozoic Terrestrial Ecosystems and Biota, 27-29.05.06, Manchester, Abstract and Proceedings Volume: 63-66. Ramovš, A. 1974: Paleontologija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo. Rgghi, g., Kustatscher, E., van Kgnijnenburg van cittert, J. H. A. 2006: Late Triassic Plant from Julian Alps (Italy). Boll. Soc. Paleont. It., 45 (1): 133-140. Stgrrs, G. W. 1993: Function and phylogeny in sauropterygian (Diapsida) evolution. American Journal of Science, 293A: 63-90. Geološka zgradba Kamniško-Savinjskih Alp Geological structure of the Kamniško-Savinjske Alps Kamniško-Savinjske Alpe ležijo v severnem osrednjem delu Slovenije. Na jugu leži mesto Kamnik, proti severu pa mejijo na Karavanke. Čudovita gorska veriga, imenovana tudi »kamniški kot« se vzdiguje nad Ljubljanjsko kotlino v obliki vrhov Grintavčevega masiva, Rink, Turske gore, Planjave, Ojstrice, čudovite Dleskovške planote in vsem znane Velike planine. Med visoke apnenčaste gore se zajedajo ledeniške alpske doline Kamniške Bistrice, Robanovega kota, Logarske doline in Matkovega kota. V svojih nedrjih Kamniško-Savinjske Alpe skrivajo mnogo skrivnih kotičkov, zanimivih alpskih potokov in rek, tolmunov, strmih sten, gostih gozdov, predvsem pa lepih razgledov, ki privabljajo turiste od vsepovsod. V gorah pa se je ohranil tudi dih davnine v obliki fosilnih ostankov pradavnih živali in rastlin, ki so živele v nekdanjem velikem oceanu Tetis. Storžič z Jamnika. Mt Storžič from Jamnik. Pregled dosedanjih najdb triasnih vretenčarjev iz Slovenije Matija Križnar Review over the previous Triassic vertebrate finds from Slovenia Prior to the new discoveries presented in this issue of Scopolia, not many vertebrate fossils were known from the Slovenian part of the Southern Alps. The only documented reptile from the Kamniško-Savinjske Alps was found in the year 1874 by Guido Stache on the northern slopes of the Storžič Mountain (Deecke, 1886). The incomplete specimen was identified as pachypleurosaur sauropterygian of the Serpianosaurus - Neusticosaurus clade in the year 1997 by Rieppel (1997). Next to this reptile specimen there were also some individual finds of the Triassic fishes. In the southern part of Gradišče near Begunje na Gorenjskem a fish was found in the Langobardian beds of the Buchenstein Formation (Ramovš, 1998). From the Julian-Tuvalian »Raibl beds« in Belca Valley in the Karavanke Mountains fish of the genus Peltopleurus were documented by Dgbruskina et al. (2001). The best known site with the Triassic vertebrate fauna was found in the Carnian (Tuvalian) Limestones of the Julian Alps. Here, the most important find was an 84 cm long complete fish specimen belonging to Birgeria (Jurkgvšek & Kglar-Jurkovšek 1986). From the Julian Alps also the first documented amphibian from Slovenia was described from the Lower Triassic (Olenkenian) beds of the Studorski preval. The specimen probably belongs to the family Capitosauridae (Lucas et al., 2008). V triasnih plasteh Slovenije so do nedavnega našli le nekaj ostankov vretenčarjev. Leta 1874 je dunajski geolog Guido Stache v grušču na severnem pobočju Storžiča našel ostanek morskega plazilca. Stache je prinesel primerek v določitev geologu Deeckeju, ki je prvi leta 1886 poročal o najdbi triasnega morskega plazilca na slovenskem ozemlju (Deecke, 1886). Najdbo »ogrodja neke gaščarice« v čudovitem poljudnem geološkem in krajinskem opisu Kamniško-Savinjskih Alp iz leta 1907 omenja tudi utemeljitelj slovenske geologije Ferdinand Seidl (Seidl, 1907/1908). Ta med drugim napiše: »Ne prej ne slej ni nikdo več našel na severnih podankih Storžiče-vih česa podobnega.« Isti primerek je kasneje ponovno zbudil zanimanje strokovne javnosti. Olivier Rieppel je leta 1997 najdbo strokovno obdelal. Plazilca je določil kot pahiplevrozavra (Pachypleurosauria) in ga uvrstil v rodovno skupino Serpianasaurus in Neusticosaurus (RiEPPEL, 1997). Kratek zapis oziroma sliko tega triasnega plazilca so v svojih člankih podali tudi Ramovš (1985), Herlec & Hlad (1995) ter Jurkgvšek & Kglar - Jurkgvšek (1995). Najstarejši ostanek vretenčarja pri nas je bil nedavno odkrit v spodnjetriasnih plasteh (olenekij) na Studorskem prevalu v Julijskih Alpah (Lucas et al., 2008; Kglar - Jurkgvšek, 2009). Lucas in sodelavci so ostanek rebra pripisali dvoživki iz skupine temnospondilov, ki verjetno pripada družini kapitozavrov (Capitosauridae). Ostanek spodnjetriasnega vretenčarja pa smo odkrili tudi v okolici Žirov. Omenjena kost je najbrž del lobanje, ki verjetno tudi pripada temnospondilni dvoživki. Pri Škofji Loki pa je bilo v spodnjetriasnih plasteh »T -W ■ Siliyn^ vn 9. Prtiry^r IHmh W. Pillll* L'pb*r TDI El 4 r rn D h*r'b'iT p;Ti ■ b d'la.a h d lido AlrintrAlpc'i ^eiA-BBillci-SiirLerrrifDtkL H(fT ilbahfitna |ir, t^Nfbr tiu» «r fr*r l^n^llrfcktU. blr H1 [T«j» -«u lu ALiTikh«in O) LU 1 O / Dachsteinski ( apnenec Dachsteinsi • Vladarji morja v aniziju Masters of the ocean in the Anisian Pohodniški raj s čudovitimi pastirskimi hišicami in enkratno gorsko kuliso - to je Velika planina. Velika planina je s kar 5,8 km^ površine največja slovenska planina. Kapelica Marije Snežne, Velika in Mala Vetrnica ter Trniči so le nekatere od njenih zanimivosti. V geološkem smislu je bila Velika planina pomembna predvsem zaradi izkopavanja boksitov (Rifelj, 2006) in številnih manjših rudnikov žvepla in boksita v oligocenskih plasteh na Kopi nad Kamniško Bistrico (Teller, 1885). Večji del Velike planine sestoji iz anizijskih plasti. Do nedavnega nismo vedeli, da so ponekod v teh plasteh izjemna nahajališča triasnih morskih vretenčarjev. Srednjetriasni dolomiti anizijske starosti so v Sloveniji (vsaj v njenem severnem delu) zelo razširjeni. Najdemo jih v Julijskih Alpah, Južnih Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah, v Škofjeloško-Polhograjskem hribovju in še kje. Iz paleontološkega stališča te kamnine niso zelo zanimive. Pokazale pa so se kot uporabne za posipanje cest, saj je dolomit izjemno krhek in drobljiv. Najdbe triasnih vretenčarjev v anizijskih plasteh na Veliki planini so zato še toliko presenetljivejše in predstavljajo pomemben doprinos k poznavanju triasnega življenja v Tetidi. Detajl čeljusti lepo ohranjene ribe iz Horizonta Velike planine (T-999). Detail of a fish jaw from the Velika planina Horizon (T-999). Anizijske plasti Kamniško-Savinjskih Alp Jure Žalohar in Bogomir Celarc Anisian beds in the Kamniško-Savinjske Alps Above the Lower Triassic rocks, the Anisian succession was deposited. Lower Anisian dolomites or algal limestones with leading foram Meandrospira dinarica correspond to the Lower Serla Dolomite of the Italian Southern Alps. Laterally, they pass or intercalate with the conglomerate and breccia horizons or dark laminated bituminous limestones and marlstones, which are laterally confined. On Velika planina Mountain appears some 200 m thick vertebrate-bearing succession of dark laminated bituminous limestones of the Velika planina Horizon. The Velika planina Horizon probably represents lateral equivalent of the Lower Anisian dolomite. However, the relatively extensive conodont sampling gave no results. Therefore, the exact age determination remains an open question. The deposition of the Velika planina Horizon was related to the formation of several anoxic basins all over the Southern Alps (Zharkoy & Chumakoy, 2001). These basins were positioned in the central parts of evaporite-caTbonate platforms and were characterized by a significant influx of dense salty waters from the shallow parts of the platforms. Such circumstances were ideal for the development of anoxic or hypoxic conditions in the lower part of the water column. Anizijski dolomit Nad skitskimi plastmi Werfenske formacije kontinuirano sledijo srednjetriasne plasti anizijske starosti. V Kamniško-Savinjskih Alpah so anizijske plasti zelo pestro razvite in sicer kot ploščast apnenec in dolomit, tan-koplastnat laminiran dolomit, svetlosiv satast dolomit in sataste breče, svetlosiv masivni dolomit, svetlosiv, slabo plastnat do masiven dolomit in apnenec z vložki temnosivega do črnega apnenca s školjčnimi lumakelami ter breče (Celarc, 2004). Zelo pogost anizijski li-tološki različek v Kamniško-Savinjskih Alpah je svetlosiv do srednje siv masivni, redkeje slabo plastnat dolomit, ki ga lahko vzporeja-mo s Serlskim dolomitom v italijanskih Južnih Alpah. Debelina anizijskega dolomita močno variira. Ocenjujemo, da dosega od 50 do 500 metrov. V dolomitu nam ni uspelo najti fosilnih ostankov oziroma diagnostičnih fosilov, ki bi potrjevali anizijsko starost, kakršna je npr. fo-raminifera Meandrospira dinarica, ki jo je v dolomitu našel Mioč (1983). Na podlagi številnih normalnih prehodov v talninske skitske plasti in krovninske plasti Strelovške formacije sklepamo, da je dolomit anizijske starosti. Sledovi anizijskih tektonskih premikov V triasu je Slovenska karbonatna platforma pretrpela dve glavni fazi ekstenzijske tektoni-ke. Prva faza se je začela prav v aniziju, ko se je osrednji del platforme močno pogreznil ob globokih prelomih. V globokih vmesnih jarkih so se odlagali rdečkasti do svetlosivi gomo-ljasti apnenci tipa Han Bulog, ki naznanjajo začetek kasnejšega popolnega razpada karbonatne platforme (Buser et al., 2007). V bazenskih sedimentih pri Polhovem Gradcu je bila najdena bogata anizijska amonitna favna 5 . Buctiensteinska formacija Contrinska formacija Streiovšita formacija Spodnji Serisid doiorrit Horizont Veiiite pianine r^ Sauropterygia , Actinopterygii _ ^ (vendarneSaurfchffjys) » ichtyosauria Saurichthys Poenostavljen shematski stratigrafski stolpec anizijskih plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah. Simplified stratigraphic column of Anisian beds in the Kamniško-Savinjske Alps. (Petek, 1998). Začel se je formirati globljevo-dni Slovenski tektonski jarek, ki je Slovensko karbonatno platformo ločil na Julijsko karbonatno platformo na severu in na Dinarsko karbonatno platformo na jugu. Tudi Julijska karbonatna platforma je deloma diferencirano razpadla na posamezne bloke, med katerimi so nastali številni manjši bazeni. Diferencirane tektonske premike na ozemlju današnjih Kamniško-Savinjskih Alp na primer kaže breča, ki se lokalno pojavlja znotraj ani-zijskega zaporedja (Celarc, 2004). V desnem pobočju potoka Suhelj nad kmetijo Icmank se nad laporovci in laporastimi apnenci Wer-fenske formacije in pod masivnimi anizijski-mi dolomiti pojavljajo breče oziroma slabo zaobljeni konglomerati. Očitno je v tem predelu v času odlaganja sivih dolomitov prišlo do lokalne erozije, ki je ponekod prizadela samo del anizijskih dolomitov, ponekod pa vse do tedaj odložene dolomite in še del spodaj ležečih laporovcev in laporastih apnencev. Verjetno erozija ni imela širšega regionalnega vpliva, saj ne najdemo presedimentiranih pa-leozojskih kamnin. Breče so lahko nastale z vsipanjem grušča preko rampe sinsedimentar-nega preloma. Če je dolomit, ki tvori njihovo krovnino anizijske starosti, potem so iste starosti tudi breče. C O N Izdanek anizijskega Spodnjega Serlskega dolomita ob poti s Plesnikove planine proti Logarski dolini. Outcrop of the Anisian Lower Serla dolomite along the road between the Plesnik mountain pasture and the Logarska dolina Valley. Izdanek ploščastih laminiranih do tankoplastnatih apnencev Horizonta Velike planine na pobočju Velike Planine. Outcrop of platy laminated to thinbedded limestones of the Velika planina Horizon on the slope of Mt Velika planina. Nastanek triasnih anoksičnih bazenov V spodnjem in srednjem triasu so se zelo razširili anoksični bazeni, v katerih so se v okolju z majhno vsebnostjo kisika (anoksično ali hi-poksično okolje) odlagale črne bituminozne la-minirane kamnine. Takšni bazeni so pripadali trem različnim tipom (Zharkov & Chumakov, 2001): (1) globokomorski šelfni bazeni, (2) in-traplatformni anoksični bazeni karbonatnih in evaporitno-karbonatnih platform in (3) kopenski anoksični jezerski bazeni. Za naše kraje so pomembni predvsem bazeni drugega tipa, kamor štejemo tudi manjše bazene, omejene na mejna območja med platformami z visoko vsebnostjo soli v morski vodi in evaporitnimi karbonatnimi platformami. Med takšne bazene spadajo med drugimi Severnoita-lijanski in Slovenski anoksični bazeni na karbonatnih platformah. Nastanek anoksičnih bazenov drugega tipa je bil povezan z intenzivnim izhlapevanjem (evaporacijo) na karbonatnih platformah, kjer je nastajala s soljo prenasičena slanica z veliko gostoto. Ta je postopoma tonila in odtekala v globlje potopljene dele karbonatnih platform ali globlje šelfne bazene, kjer so nastali ugodni pogoji za stratifikacijo vodnega stolpca - še posebej v primerih, če so bile karbonatne platforme povezane z odprtim morjem, od koder je pritekala sveža, s kisikom bogata, redkejša in zato lažja morska voda. Podoben učinek na stra-tifikacijo vodnega stolpca je imela tudi sladka voda s kopnega. Zaradi stratifikacije je prišlo v globljih delih do zastajanja vode ter posledično Čudovito ohranjen in naravno izprepariran sakralni del pahiplevrozavra iz Horizonta Velike planine na najdišču (T-882). Dolžina 9 cm. C O N Beautifully preserved and naturally prepared sacral region of pachypleurosaur from the Velika planina Horizon in situ (T-882). Length 9 cm. do nastanka hipoksičnih oziroma anoksič-nih razmer, v katerih so se odlagali temni, bi-tuminozni, z organsko primesjo bogati se-dimenti. Diferencirani premiki posameznih tektonskih blokov Julijske karbonatne platforme so privedli do nastanka prvih anizijskih ano-ksičnih bazenov tudi na ozemlju Kamniško-Sa-vinjskih Alp. Buser, S., Kglar - Jurkgvšek, T., Jurkgvšek, B. 2007: Triassic conodonts of the Slovenian Basin. Geologija, 50 (1): 19-28. Gelarg, B. 2004: Geological structure of the northwestern part of the Kamnik-Savinja Alps. Ph. D. Thesis, University of Ljubljana: 137 p. Mioč, P. 1983: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač za list Ravne na Koroškem. Zvezni geološki zavod, Beograd, 69 str. Petek, T. 1998: Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah in pomembne najdbe zgornjeanizij-skih fosilov. Geologija, 40: 119-151. Rifelj, v. 2006: Kamniški čistilni prašek. Kamniški zbornik, 18: 197-206. Teller, F. 1885: Oligozänbildungen im Feistritztal bei Stein in Krain. Verh. d. k. k. geol. R.-A.: 193. Zharkgv, M. A., Ghumakgv, N. M. 2001: Paleogeography and Sedimentation Settings during Permian -Triassic Reorganizations in Biosphere. Stratigraphy and Geological Correlation, 9 (4): 340-363. Horizont Velike planine -dom triasnih morskih pošasti Tomaž Hitij, Matija Križnar, Jure Žalohar, Silvio Renesto in Andrea Tintori The Velika planina Horizon - home to the Triassic sea monsters The beds of the Velika planina Horizon yielded several vertebrate and other fossils. Coprolites and isolated reptile remains are among the most frequent, while fish specimens are rare. Among the fishes, the following genera were identified so far: Eosemionotus, Placopleurus, and Saurichthys. Additionally, two fragmentary articulate reptile specimens have been collected, which most probably belong to pachypleurosaurid sauropterygians. Mollusks and brachiopods are rare and occur only in few beds. Among rare echinoderms, one well preserved crinoid was found, which cannot be easily ascribed to any of the known genera. Poseben in za nas najpomembnejši je spodnji del anizijskega zaporedja, ki so smo ga poimenovali Horizont Velike planine. Na Veliki planini ga sestavlja približno 200 m debela skladovnica temnega laminiranega do tan-koplastnatega bituminoznega apnenca, ki verjetno predstavlja lateralni ekvivalent ani-zijskega dolomita. Na žalost konodontne raziskave niso dale pozitivnih rezultatov, zato je natančna določitev starosti vprašljiva. Glede na stratigrafsko lego med anizijskim Serlskim dolomitom ga uvrščamo v spodnji anizij. Podobni, a veliko tanjši horizonti, ekvivalnti Horizonta Velike planine, se znotraj anizijskega dolomita pojavljajo še na številnih drugih lokacijah v Kamniško-Savinjskih Alpah (npr. Planina Osredek, ob poti iz doline Korošice proti Mokrici, vzhodno od doline Podvolovje-ka, v bližini Plesnika ^). Zelo podobne plasti so znotraj anizijskega dolomita tudi mnogo zahodneje na vzhodnih pobočjih doline Za-vršnice (ob cesti med Rovtom in Plečami) ter na grebenu Žarkovih peči severno od Zgornjega Jezerskega. Našli smo jih tudi na območju Špičastega hriba med Joštom in Sv. Mohorjem pri Kranju. Odlaganje plasti Horizonta Velike planine povezujemo z nastankom večjih ali Izdanek ploščastih laminiranih do tankoplastnatih apnencev Horizonta Velike planine na pobočju Velike Planine, kjer smo našli dobro ohranjene ribje ostanke. Outcrop of platy laminated to thinbedded limestones of the Velika planina Horizon on Mt Velika planina where well preserved fish specimens were found. C O N Nedoločen primerek ribe (T-999), Horizont Velike planine, dolžina 112 mm. Undetermined fish specimen (T-999), Velika planina Horizon, length 112 mm. Eosemionotus sp. (T-949), Horizont Velike planine, dolžina 61 mm. Eosemionotus sp. (T-949), Velika planina Horizon, length 61 mm. Aptih amonita (T-1018), Horizont Velike planine, velikost 7 mm. Aptychus (T-1018), Velika planina Horizon, size 7 mm. manjših intraplatformnih bazenov s hipoksič-nimi do anoksičnimi razmerami v globljih vodnih plasteh. V delu 200 metrov debelega Horizonta Velike planine je bilo na pobočjih Velike planine odkrito eno izmed verjetno najpomembnejših nahajališč triasnih vretenčarjev v Sloveniji in eno pomembnejših srednjetriasnih nahajališč na svetu. Kljub izjemni debelini horizonta smo fosile našli le v plasteh skupne debeline približno 30 m. Fosilne najdbe so izjemno redke in zato še toliko bolj neprecenljive. Najpogostejši so fosilni iztrebki vretenčarjev - koproliti. Najdbe koprolitov že same po sebi kažejo na to, da se v plasteh nahajajo tudi ostanki živali, ki so jih iztrebile. Po pogostosti jim sledijo posamične kosti, ki večinoma pripadajo morskim plazilcem - pahiplevroza-vrom. Že ob odkritju nahajališča je bilo najdeno prvo delno ohranjeno artikulirano okostje (kar pomeni, da so kosti še vedno v prvotni medsebojni legi), kasneje pa še dva dela. Skeleti rib so dokaj redki. Večina primerkov je nekoliko slabše ohranjenih, kar otežuje določevanje. Artikulirani ribji ostanki so izjemno redki in se pojavljajo v plasteh skupne debeline zgolj 5 m poleg ostankov pahiplevrozavrov. Le na enem mestu so bili najdeni tudi odlično ohranjeni primerki rib, v plasteh skupne debeline zgolj 0,5 metra. Doslej smo ribe uspeli uvrstiti v rodove Eosemionotus, Placopleurus in Sa-urichthys. V teh plasteh se pojavljajo tudi ostanki najrazličnejših školjk, ramenonožcev, redki ostanki morskih ježkov in razmeroma pogosti ostanki morskih lilij. Našli pa smo tudi zelo lepo ohranjene aptihe (čeljustni aparat amonitov). Aptihi so sestavljeni iz dveh delov in po obliki spominjajo na školjke. Ponavadi so kalcitni, medtem ko je hišica amonita ara-gonitna. Hišice amonitov so se očitno raztopile, tako da so se ohranili le njihovi aptihi. Vsi aptihi, ki smo jih našli najverjetneje pripadajo isti vrsti. Če nam jih bo v prihodnosti uspelo določiti, bomo mogoče z njihovo pomočjo uspeli razvozlati natančnejšo starost Horizonta Velike planine. Čudovita morska lilija (Crinoidea) iz Horizonta Velike planine Morske lilije so sestavljene iz številnih kalcitnih ploščic, ki jih povezuje vezivno tkivo, zato se izjemno redko ohranijo v celoti. V plasteh Horizonta Velike planine smo našli eno najbolje ohranjenih morskih lilij (T-958), ki so bile do sedaj najdene v Sloveniji. Morska lilija je iz plasti skupne debeline pol metra, v katerih je bila poleg številnih koprolitov najdena tudi večina artikuliranih ostankov rib in posamezni ostanki pahiplevrozavrov. Ohranil se je celoten skelet, visok 29 mm z lepo vidnimi ciriji, čašo in rameni s pinulami. Čaša je visoka 3 mm in je dicikličnega tipa. Po pregledu dostopne literature nismo zasledili nobene podobne oblike, zato smo se obrnili na dr. Hansa Hagdorna, strokovnjaka za triasne morske lilije, ki je potrdil, da gre verjetno za nov rod in vrsto. Primerek bi lahko pripisali družini Dadocrinidae, vendar pri tej družini ne najdemo značilnih cirijev, ki jih naš primerek ima. Primerek ima tudi veliko značilnosti družine Holocrinidae, vendar se od nje razlikuje po tem, da nima značilne sodčasto oblikovane čaše in zvezdasto oblikovanih posameznih elementov peclja. Za natančnejšo določitev bi bilo potrebno nabrati še posamezne izolirane dele čaš in pecljev. Predstavniki družin Dadocri-nidae in Holocrinidae so pogosti predvsem v sre-dnletriasnih plasteh Evrope. Najpogostejše vrste iz družine Holocrinidae so Holocrinus dubius, Holocrinus acutangulus, Holocrinus meyeri in Holocrinus doreckae. Prvi primerki holokri-nidnih morskih lilij se pojavijo že v spodnjem triasu (vrsta Holocrinus smithi), v zgornjetria-snih plasteh pa so našli tudi rod Tollmannicri-nus (Hagdorn, 1995). Družini Dadocrinidae pripisujejo samo rod Dadorcinus, ki se pojavlja večinoma le v spodnjih delih srednjega triasa (anizij). Značilna vrsta Dadocrinus gracilis se pojavlja v anizijskih plasteh Italije in Poljske (Hagdorn, 1996, 1999). Posebno zanimiva so italijanska nahajališča Cava di Gesso in Monte Rove, kjer se ostanki morskih lilij množično pojavljajo. Poleg omenjene vrste sta bili opisani še Dadocrinus kunischi in Dadocrinus grundeyi (Hagdorn, 1996; Lefeld, 1958). C O N Primerjava čaš triasnih morskih lilij iz rodu Dadocrinus in Holocrinus. A. Primerek iz Horizonta Velike planine; B. Dadocrinus gracilis; C. Dadocrinus grundeyi; D. Holocrinus wagneri. Po Lefeld (1958) in Müller (1966). Comparison of calyces of crinoids belonging to the Dadocrinus and Holocrinus genera. A. Specimen found in the Velika planina Horizon; B. Dadocrinus gracilis; C. Dadocrinus grundeyi; D. Holocrinus wagneri. After Lefeld (1958) and Müller (1966). Čudovito ohranjena morska lilija (T-958), Horizont Velike planine, dolžina krone 9 mm. Beautifully preserved crinoid (T-958), Velika planina Horizon, length of the crown 9 mm. C O N Čudovito ohranjena morska lilija (T-958), Horizont Velike planine, dolžina krone 9 mm. Beautifully preserved crinoid (T-958), Velika planina Horizon, length of the crown 9 mm. Hagdgrn, H. 1995: Triassic crinoids. Zbl. Geol. Paläont., 2 (1/2): 1-22. Hagdgrn, H. 1996: Palökologie der Trias-Seelilie Dadocrinus. Geol. Paläont. Mitt. Innsbruck, 21: 18-38. Hagdgrn, H. 1999: Triassic Muschelkalk of Central Europe. V: Hess H., Ausich, W.I., Brett, C.E., Simms, M. J. (ured.): Fossil Crinoids. Cambridge University Press:164-176. Lefeld, J. 1958: Dadocrinus grundeyi Langenhan (Crinoidea) v triasu. Wierchowego Tatr. Acta Palaeonto- logica Polonica, 3 (1); 59-74. Müller, A. H. 1966: Lehrbuch der Paläozoologie, Invertebraten, Band 2. Gustav Fischer Verlag, Jena. Vodni plazilci (Sauropterygia) iz Horizonta Velike planine Že ime Sauropterygia v latinskem prevodu pomeni kuščarje s plavutmi. Gre za zelo uspešno skupino vodnih plazilcev, ki so se pojavili na začetku triasa. Med zavropterigije prištevamo talatozavre (Thalattosauriformes), plakodote (Placodontia) in evzavropterigije (Eusauropterygia). Med slednje prištevamo starejši red notozavrov (Nothosauroidea) in naprednejši red pleziozavrov (Plesiosauria). Za vsebino naše knjige je najpomembnejši red notozavrov, ki ga delimo še na podreda pa-hiplevrozavrov (Pachypleurosauria) in no-tozavrov v ožjem pomenu besede (Nothosa-uria) (Carroll, 1988; Benton, 2004). Vsem skupinam je skupna prilagoditev oplečja, tako Okostje srednjetriasnega reptila iz rodu Pachypleurosaurus (po Carroll, 1988). Skeleton of the Middle Triassic reptile belonging to the Pachypleurosaurus genus (after Carroll, 1988). Prva najdba iz plasti Horizonta Velike planine je bilo vretence pahiplevrozavra (T-8 First fossil find from the Velika planina Horizon was a pachypleurosaur vertebra (T-881). da je le-to lahko podpiralo močne plavuti. Za-vropterigiji so se razvili v zelo uspešno in raznoliko skupino v mezozoiku. Izumrli pa so ob koncu krede skupaj z dinozavri, pteroza-vri in mosazavri. Nekateri navdušenci menijo, da je Nessie iz jezera Loch Ness v Škotskem višavju zadnji preživeli pleziozaver. Mit, ki privablja turiste in buri našo domišljijo (Harmsworth, 2009), je tako eden izmed najslavnejših primerov kriptozoologije, ki se ukvarja z raziskovanjem živali, katerih obstoja znanost ne priznava. Pahiplevrozavri (Pachypleurosauria) Pahiplevrozavri so bili kuščarjem podobne živali, ki so bile prilagojene življenju v vodi. Bili so prvi zavropterigiji, ki so se pojavili na začetku triasa, pred približno 245 milijoni let, tako da so bili prav pahiplevrozavri, ki smo jih našli v plasteh Horizonta Velike planine, verjetno eni izmed prvih zavropterigijev na Zemlji. Dosegali so velikosti od 20 cm do več kot meter v dolžino. Imeli so dolge vratove z majhno glavo, v plavuti preoblikovane noge in dolg rep. Glede na obliko navzven štrlečih koničastih zob sklepajo, da so se prehranjevali z ribami. V preteklosti so domnevali, da so tako kot današnje želve hodili na kopno in odlagali jajca. Najnovejše najdbe brejih primerkov vrste Keichousaurus hui pa so dokončno ovrgle te domneve in potrdile, da so bili pahiplevroza-vri, tako kot ostali zavropterigiji, živorodni (Cheng et al., 2004). Živorodnost jim je omogočala pomična medenica. In prav prvi artikuliran primerek iz plasti Horizonta Velike planine (T-882) predstavlja sakralni del, ki najverjetneje pripada C O N Gastralije pahiplevrozavra (T-1030), Horizont Velike planine, dolžina 4 cm. Gastralia of the pachypleurosaur (T-1030), Velika planina Horizon, length 4 cm. Sakralni del pahiplevrozavra (T-882), Horizont Velike planine, dolžina 9 cm. Sacral region of a pachypleurosaur (T-882), Velika planina Horizon, length 9 cm. pahiplevrozavru. V kosu debeloplastnatega bi-tuminoznega apnenca so čudovito ohranjene, naravno izpreparirane artikulirane kosti, ki so vidne iz trebušne (ventralne) strani. Zanimivo svetlo modro barvo jim daje mineral vivianit. Dvoje sakralnih vretenc je v celoti ohranjenih, preostali dve sakralni vretenci pa skoraj v celoti (manjka le manjši del). V celoti je ohranjen vre-tenčni lok zadnjega dorzalnega vretenca in trn z delom vretenčnega loka predzadnjega vretenca. V celoti so ohranjena pripadajoča prva tri desna in zadnja tri leva sakralna rebra. Ohranjena je tudi polovica zadnjega levega sakralnega rebra ter proksimalna dela prvega desnega sakralnega rebra in zadnjega levega dorzalnega rebra. Predzadnje levo dorzalno rebro je le nakazano. Deloma so ohranjene leva in desna črevnica, leva sramnica in desna sednica. Drugi primerek (T-1019) predstavlja del dorzalnega dela pahiplevrozavra. Artikulir-no okostje je bilo najdeno v tankoplastnatem laminiranem bituminoznem apnencu in je vidno v dorzalni (hrbtni) legi. Ohranjena so tri dorzalna vretenca. V celoti ohranjena telesa vretenc so ločena od vretenčnih lokov, ki so ohranjena v slabih dveh tretjinah. Desna tri pripadajoča rebra so zdrobljena, a skoraj v celoti ohranjena. Leva pripadajoča rebra pa so ohranjena le v proksimalnem delu, največ do polovice. Ohranjenih je še nekaj kosti, med katerimi lahko prepoznamo dve distalni polovici reber. Ostalih kosti zaradi spremenjene lege, slabše ali delne ohranjenosti ni mogoče natančneje določiti. Tretji primerek in zadnji primerek atrikuli-ranega dela okostja pahiplevrozavra (T-1030) iz plasti Horizonta Velike planine je bil najden na majhnem koščku debeloplastnatega apnenca. Ohranjena je serija delno naravno izpreparira-nih gastralij. To so rebrom podobne kosti, ki so pokrivale trebušni (spodnji, ventralni) del telesa. Njihova vloga je bila zaščita notranjih organov plazilca s trebušne strani. C O N C O N Pahiplevrozaver iz plasti Horizonta Velike planine na začetku in po preparaciji (T-1019). Dolžina 11 cm. Pachypleurosaur from the Velika planina Horizon before and after preparation (T-1019). Length 11 cm. Koprolit (T-883), Horizont Velike planine, velikost 17 cm. Coprolite (T-883), Velika planina Horizon, size 17 cm. Poleg treh delov artikuliranih okostij so bili najdeni še številni izolirani deli kosti, predvsem rebra in vretenca. Med njimi je potrebno posebej izpostaviti primerek, ki na prvi pogled zgleda kot kostna breča (T-883). Kosti so zelo zdrobljene, med njimi pa lahko prepoznamo dele vretenc, ki pripadajo pahi-plevrozavru. Po mnenju dr. Andrea Tintorija (specialista za triasne vretenčarje z milanske univerze) gre za koprolit. Ta verjetno ni v celoti ohranjen in meri 21 x 17 cm. Glede na velikost pahiplevrozavrovih kosti v koprolitu lahko sklepamo, da pripadajo vsaj meter dolgemu osebku. Kateremu plenilcu pripada iztrebek, ni znano. Lahko bi šlo za večjega plazilca iz skupine zavropterigijev ali pa za velikega ih-tiopterigija (Ichthyopterygia). Nedvomno pa je bila žival, ki se je prehranjevala z dober meter velikimi pahiplevrozavri, pravi vladar morja. Upamo, da bomo z veliko mero sreče in vztrajnim delom v prihodnosti našli tudi njene ostanke. C O N Benton, M. J. 2004: Vertebrate Paleontology, 3rd ed. Blackwell Science Ltd. Carroll, R. L. 1988: Vertebrate Paleontology and Evolution, WH Freeman & Co. Cheng, Y., Wu, X., J:, Q. 2004: Triassic marine reptiles gave birth to live young; Nature, 432: 383-386. Harmsworth, a. G. 2009: Loch-ness.org says the Plesiosaur theory is »Without doubt (the) most popular candidate among monster believers and the press« (http://www.loch-ness.org/candidates.html). Rekonstrukcija sedimentacijskega okolja Biostrationomija proučuje procese od smrti do pokopa organizma in je del tafonomije, ki poleg biostrationomije obsega še procese fo-silizacije. Na proces biostratonomije najbolj vplivajo razmere na meji sediment-voda. Bi-ostratonomija predstavlja zato enega ključnih kriterijev pri rekonstrukciji sedimentacijskega okolja (Tintori, 1992). Tafonomija vretenčarjev, še posebno rib, je zelo učinkovita in zanesljiva, saj je njihov skelet sestavljen iz velikega števila elementov, s tem pa je artikuliranost fo-siliziranega skeleta v veliki meri povezana s sedimentacijskimi pogoji (Tintori, 1992). Med ribjimi ostanki iz Horizonta Velike planine število neartikuliranih (razpadlih) primerkov presega število artikuliranih (celih), zaradi česar lahko sklepamo na prevladujoče anaerobne pogoje. Našli smo tudi primerke, ki kažejo jasne znake usmerjenosti razpršenih ribjih ostankov. Zanjo je značilna enaka orientacija podobnih elementov skeleta, ki jo lahko razložimo z občasnim transportom z morskimi tokovi (Elder & Smith, 1988). Popolnoma artikulirani ribji skeleti in odlično ohranjen primerek morske lilije so bili najdeni v plasteh, katerih različna barva in struktura sedimenta kažeta na epizode hitre sedimenta-cije in na anoksične razmere. Na razmere na meji sediment-voda so verjetno vplivali tudi morski tokovi, ki so imeli verjetno sezonski značaj. Na obdobja, ko je bilo na morskem dnu prisotnega več kisika, kažejo tudi najdbe školjk, pri katerih sta ohranjeni leva in desna lupina, po čemer lahko sklepamo, da niso bile prinesene in da so živele na mestu fosili-zacije (in situ). Ko so se tokovi umirili, se je na morskem dnu in v globljih plasteh vodnega stolpca porabil ves kisik, zato so se vzpostavile anoksične razmere. Glede na popolno odsotnost rastlinskih ostankov bi lahko sklepali, da so se plasti odlagale v večji oddaljenosti od obale. Na to kaže tudi popolna odsotnost fosilov v večjem delu Horizonta Velike planine. Ribe in plazilci oz. njihovi kadavri so tako priplavali iz oddaljenih delov, preden so potonili na globoko morsko dno. Prav neugodne anoksične razmere so bile tiste, ki so omogočile ohranitev artikuliranih okostij vretenčarjev. S kisikom bogata okolja poseljuje množica živali, ki živi na dnu Stena iz ploščastih laminiranih do tankoplastnatih apnencev Horizonta Velike planine, ki so se odložili v intraplatfornem bazenu. Rockwall composed of platy laminated to thinbedded limestones of the Velika planina Horizon that were deposited in an intraplatform basin. ali v sedimentu. Te živali, ki jih s skupnim imenom imenujemo bentos, se prehranjujejo z organskimi ostanki in neprestano mešajo sediment. Zaradi tega se skeleti organizmov, kot so ribe in plazilci ne ohranijo v celoti. Prav zato so najdbe artikuliranih fosilnih okostij vretenčarjev nekaj posebnega in redkega. Plasti Horizonta Velike planine v tem pogledu prav gotovo predstavljajo pravi zaklad v svetovnem merilu, saj podobna nahajališča iz sre-dnjetriasnega obdobja lahko preštejemo na prste ene roke. C O N Elder, R. L., Smith, G. R. 1988: Fish taphonomy and environmental inference in palolimnology. Palaeoge- ogr. Palaeoclim. Palaeoecol., 62: 577-592. Tintori, a. 1992: Fish taphonomy and Triassic anoxic basins from the Alps: a case history. Riv. It. Paleont. Strat., 97 (3-4): 393-408. Strelovška formacija - triasni paleontološki zaklad The Strelovec Formation -paleontological treasure from the Triassic JSI Visoko v pobočjih alpskih dolin Kamniško-Savinjskih Alp so med apnence in dolomite ukleščene plasti belega dolomita in črnega apnenca z vonjem po nafti. To so plasti Strelovške formacije. V sebi skrivajo čudovito ohranjene fosile rakov, rib in plazilcev, ki spadajo med najlepše srednjetriasne fosile na svetu! Ob vedno novih odkritih nahajališčih in novih najdbah fosilov se zastavlja eno samo vprašanje. Kako je mogoče, da so v dosedanji slovenski geološki praksi te plasti, predvsem pa njihov paleontološki zaklad, ostale spregledane? V poljudnoznanstveni literaturi različni avtorji pogosto pišejo o slovenskih gorah in njihovi »triasni zgodbi«. Največkrat lahko preberemo o triasni tektoniki, karbonatnih platformah, megalodontidnih školjkah in Severni triglavski steni. Slovenskemu triasu je manjkala zgodba o spektakularnih plazilcih in ostalih nenavadnih živalih, ki so v zemeljskem srednjem veku vladali morju, zemlji in nebu in ki navdihujejo domišljijo ljudi. Toda zdaj ni več tako! V osrčju gora je bila odkrita velika skrivnost, za katero smo prepričani, da bo spremenila naš pogled in odnos do »triasne zgodbe« slovenskih Alp. t". T J.: Na snežnem plazu pod plastmi Strelovške formacije v Robanovem kotu. Walking on the snowslide below the Strelovec Formation beds in the Robanov kot Valley. Stratigrafske značilnosti Strelovške formacije Bogomir Celarc in Jure Žalohar Stratigraphy of the Strelovec Formation Above the Lower Anisian dolomites, the vertebrate rich Strelovec Formation was deposited. The Strelovec Formation represents a very distinct stratigraphic and/or lithologic reference in the investigated area of the Kamniško-Savinjske Alps. The outcrops of the Strelovec Formation are exposed in a wide area of the Kamniška Bistrica Valley, Robanov kot Valley, Logarska dolina Valley, and Matkov kot Valley. Recently, new outcrop was also found in the Krma Valley in the Julian Alps. The Strelovec Formation is composed of up to 60 meters thick succession of interchanging dark laminated bituminous limestone and bright laminated to thin bedded limestone. Locally, breccias and tuffs occur as well. Conodont analyses were negative. Therefore, the exact age of the Strelovec Formation is unclear. Based on the stratigraphic position above the Lower Anisian carbonates and below the Upper Anisian Contrin Formation, it could be of the Middle Anisian, probably Pelsonian age. Preden se lotimo opisov čudovitih paleontolo-ških odkritij, moramo navesti nekaj geoloških in stratigrafskih podatkov. Nad plastmi Serl-skega dolomita sledi pestro zaporedje klastič-nih, vulkanoklastičnih in karbonatnih kamnin, ki so jim v starejši literaturi določali ladinijsko starost. Novejše raziskave (Celarc & Goričan, 2007) pa kažejo, da je precejšnji del tega zaporedja anizijske starosti. V tej knjigi smo zgornje-anizijsko in ladinijsko zaporedje nad Serlskim dolomitom razčlenili na Strelovško formacijo, Contrinsko formacijo, Ljubeljsko formacijo, Buchensteinsko formacijo, Ukovško brečo in apnenec tipa Pontebba. Zaradi izjemno raznolikih sedimentacijskih okolij so se podobne plasti na različnih mestih odlagale v različnih časovnih obdobjih. Na prostoru Kamniško-Sa-vinjskih Alp so denimo plasti, ki jih vzporeja-mo z Buchensteinsko formacijo, zgornjeanizij-ske do spodnjeladinijske starosti, enake plasti v Južnih Karavankah pa so nekoliko mlajše, fas-sanske do langobardske starosti. Nad plastmi Serlskega dolomita sledijo najprej pestre bazenske anizijske plasti Strelov- ške formacije, ki predstavlja vodilni (markirni) horizont v celotnih Kamniško-Savinjskih Alpah. Bauer et al. (1982) postavljajo te plasti v ladinij in jih vzporejajo z Buchensteinsko formacijo, ki v večjem delu Južnih Alp sledi nad anizijskim dolomitom. Gianolla et al. (1998) ugotavljajo, da v celotnih Južnih Alpah ležijo bi-tuminozni, črni, laminirani bazenski sedimen-ti na kamninah anizijskih karbonatnih platform. Sprememba sedimentacijskih pogojev naj bi se zgodila zaradi močnega pogrezanja ozemlja in dviga nivoja morske gladine. V Kamniško-Sa-vinjskih Alpah so bazenske plasti Strelovške formacije starejše od ladinija in pripadajo verjetno srednjemu delu anizija (domnevno pelsonu). Na Strelovcu (1763 m) je Strelovška formacija razvita na največji površini, območje pa je tudi relativno lahko dostopno in primerno za raziskovanje. Sicer je na drugih mestih formacija bolje razgaljena, vendar pa je težje dostopna. V njej doslej nismo našli vodilnih fosilov. Spodnjo mejo Strelovške formacije predstavlja normalni stik z anizijskimi dolomiti, zgornjo pa normalni stik s svetlimi masivnimi E JS >Sg o lO Bogomir Celarc pri delu na izdanku Strelovške formacije v Robanovem kotu. Bogomir Celarc at work on the Strelovška Formation outcrop in the Robanov kot Valley. apnenci ali masivnimi dolomiti. Ponekod najdemo v njihovem spodnjem delu še do 20 m plastnatega dolomita, vendar pogosteje ležijo na masivnem dolomitu. Plasti se navzgor postopoma tanjšajo in so temnejše barve, apnenci postajajo bituminozni. Debelina formacije močno variira. Največjo debelino okoli 60 metrov dosežejo plasti Strelovške formacije na območju Rjavčkega vrha, Strelovca in Robanovega kota, proti severu in vzhodu (Matkov kot, Jezersko) pa se mestoma tudi popolnoma izklinijo. Strelovško formacijo zasledimo na zahodu na avstrijsko-slovenski meji na Matkovem sedlu. Še dlje proti zahodu se ponovno nadaljuje na slovenskem ozemlju severno od Babe in južno od Skubrovega vrha na Jezerskem, kjer nad njo normalno leži keratofir na Štularjevi planini. Na vmesnem grebenu med Matkovim kotom in Logarsko dolino jo najdemo v zahodnem pobočju hriba Koran. Spet se plasti pokažejo na območju Rjavčkega vrha in ga diagonalno obkrožijo. Tu je njihova zgornja meja deloma narivna. Majhne izdanke najdemo še pod severno steno Ojstrice, kjer so plasti večinoma prekrite z melišči. Strelovško formacijo lahko ponovno sledimo zahodno od Krofičke; njena debelina se postopoma veča proti Strelovcu. Na pobočjih Strelovca zaradi vpada plasti vzporedno s pobočjem obsega največjo površino. Formacija se spet prikaže v Robanovem kotu, od koder se vleče v nižjih delih ostenja Križevnika in se spusti v dolino Savinje. Spet se dvigne pod Raduho in jo lahko sledimo čez vsa njena severozahodna pobočja. Strelov-ška formacija je zelo razširjena tudi v dolini Kamniške Bistrice, kjer jo najdemo na številnih mestih. Triasno zaporedje je tam namreč večkrat ponovljeno. Plasti izdanjajo tudi visoko v pečinah Kalške gore in Kalškega grebena na kokrški strani, saj v grapah nad Suhadolnikom najdemo navaljene številne kose kamnin teh plasti. Izdanek Strelovške formacije smo opazovali tudi v soteski pod Malo Babo nad Jezerskim, kjer so plasti močno pretrte, nagubane in ukleščene ob prelomih. Veliko presenečenje pa je letošnje odkritje teh plasti v Julijskih Alpah. Našli smo jih v zatrepu doline Krme, kjer so razvite popolnoma enako kot v Kamniško-Savinjskih Alpah. Takšen razvoj nedvomno dokazuje, da je bil prostor današnjih Julijskih Alp takrat del istega Plasti Strelovške formacije na Strelovcu. Beds of the Strelovška Formation on Mt Strelovec. Fosil ribe iz rodu Eosemionotus iz najbogatejših plasti z ribami v Strelovški formaciji. Fish of the genus Eosemionotus from the richest beds with fish fossils in the Strelovec Formation. Matija Križnar na izdanku Strelovške formacije. Matija Križnar on the outcrop of the Strelovec Formation. sedimentacijskega okolja kot prostor Kamni-ško-Savinjskih Alp. Mogoče je, da se v Julijskih Alpah plasti Strelovške formacije pojavljajo tudi drugod, vendar jih doslej še nismo sistematično iskali. Strelovška formacija predstavlja menjavanje bituminoznih ploščastih apnencev in dolomitov, laporovcev in glinavcev. Vmes se ponekod pojavljajo horizonti, tanke plasti ali pa samo lamine zelenih tufov »pietra verde«. Ponekod najdemo vmes debelejše plasti svetlejšega dolomita, vendar je ne glede na to njihova glavna in prepoznavna značilnost temna (črna) barva in ploščasti izgled kamnin. Za Stre-lovško formacijo so značilne sinsedimenta-cijske teksture, ki so razvite v obliki zdrsnih gub (slumpov) in budinažev. Drugod so razviti erozijski kanali, tako da se na kratko razdaljo spreminja debelina posameznih plasti, tanjše pa se tudi izklinijo. Bauer, K. F., Cerny, I., Exner, C., Holzer, H. L., Husen, D. Y., Loeschke, J., Suette, G., Tessensohn, F. 1982: Geologischen karte der Karawanken 1: 25.000, Ostteil.-Geologische Bundesanstalt, Wien. Celarc, B., Goričan, Š. 2007: Diferenciran razpad anizijske (ilirske) karbonatne platforme v Julijskih Alpah (Prisojnik) in Kamniško-Savinjskih Alpah (Križevnik). Reports, 18th Meeting of Slovenian Geologists, 18: 11-15. Gianolla, p., De Zanche, Y., Mietto, P. 1998: Triassic Sequence Stratigraphy in the Southern Alps (Northern Italy): Defenition of Sequences and Basin Evolution. Mesozoic and Cenozoic Sequence Stratigraphy of European Basins, SEPM Special Publication, 60: 719-747. Nevretenčarji (Invertebrates) Strelovške formacije Matija Križnar in Tomaž Hitij Invertebrates of the Strelovec Formation Within the Strelovec Formation, several fossil sites have been discovered, all rich in vertebrate and invertebrate fossils. Among the invertebrates, mollusks, ammonites, echinoids, crinoids, ophiuroids, arthropods, crustaceans, and brachiopods were found. The most characteristic invertebrate fossils are small, approximately 8 mm long brachiopods. Individually or in groups, bivalves of the genus Gruenewaldia can be found. However, the most abundant are bivalves of the genus Gervilleia, which occur in the upper part of the Strelovec Formation in the Kamniška Bistrica Valley. The gastropods are rare, however, they can occur locally in large numbers. One of the most unexpected finds was the discovery of a Brittlestar bed in the Kamniška Bistrica Valley. The ophiuroids belong to the Aspiduriella genus and appear in large numbers together with rare crinoid plates. The next exceptional find was the discovery of Xiphosura specimen, which probably belongs to the genus Limulitella or Psammolimulus. Among crustaceans, two different genera were found. The first are several well preserved specimens of the genus Schimperella. The second is a single well preserved front half of a crab belonging to the Palinuridae family, most likely to the Archaeopalunurus genus. Amongst the arthropods, a very rare unusual group of animals named Thylacocephala were also discovered on a single fossil site in the Kamniška Bistrica Valley. Two specimens of thylacocephalan arthropods belong to the Microcaris minuta, while the third specimen remains undetermined. In the Strelovec Formation, plant remains are almost absent. We have found only a few poorly preserved Voltzia remains. These are more common only in Mt Rjavički vrh. V plasteh Strelovške formacije so izjemno in polžev so sicer redke in so vezane le na bogata nahajališča anizijskih vretenčarjev, določene plasti. predvsem rib in morskih plazilcev. Pojavljajo pa se tudi drugi fosili, kot so polži in školjke, ostvarji, raki, ramenonožci, morski ježki, morske lilije in kačjerepi ter redki rastlinski ostanki. Med najznačilnejšimi fosili so drobni, Odkritje plasti s fosilnimi kačjerepi v dolini približno 8 mm veliki ramenonožci s hitinskim Kamniške Bistrice je bilo eno izmed večjih ogrodjem. Njihove ostanke smo našli na števil- presenečenj. Kačjerepi so sestavljeni iz številnih mestih, kjer izdanjajo plasti Strelovške for- nih drobnih kalcitnih ploščic, ki jih povezuje macije. Posamezno ali v manjših skupinah se mehko vezivno tkivo, zato se zelo redko pojavljajo školjke iz rodu Gruenewaldia. Naj- dobro ohranijo. Fosilni kačjerepi se poja-pogostejše najdbe pa so školjke iz rodu Ger- vljajo bodisi posamezno ali pa v velikih na-villia, ki se množično pojavljajo v zgornjem kopičenjih, ki jih imenujejo tudi plasti s ka-delu Strelovške formacije v Kamniški Bistrici, čjerepi. Za te plasti je značilno, da vsebujejo kjer so skoraj kamnotvorne. Najdbe školjk običajno le ostanke kačjerepov ene vrste, ki Kačjerepi (Ophiuroidea) E JS >Sg iE Ü0 Nahajališče s kačjerepi v dolini Kamniške Bistrice. S številko I9 je označena plast s kačjerepi. Site with ophiuroid fossils in the Kamniška Bistrica Valley. Ophiuroids were found in bed no. I9. so zelo dobro ohranjeni (Radwanski, 2002), le redko pa jih spremlja druga favna. Pri naših raziskavah smo odkrili plast, bogato z ostanki kačjerepov. Dobro ohranjeni primerki ležijo med številnimi kalcitnimi ploščicami kačjerepov, katerih telesa so razpadla. Izkopana je bila dober kvadratni meter velika plošča, na kateri lahko vidimo tudi do 6 v celoti ohranjenih kačjerepov na I dm2 (T-9S5). Med njimi se pojavljajo tudi ostanki pecljev morskih lilij. Nekateri primerki kačjerepov so obrnjeni z ustno odprtino navzgor, kar nakazuje na šibke tokove, ki so prenašali telesa. Več podatkov o nastanku oziroma tafonomiji plasti s srednje-triasnimi kačjerepi bomo izvedeli, ko bodo dokončani vsi preparatorski posegi. Ostanki kačjerepov najverjetneje pripadajo rodu Aspi-duriella. Za ta rod so značilne močne ploščice diska in dokaj kratki kraki. Premer diska je od 5 do 6 mm, kraki pa so dolgi približno I2 mm. Dimenzije primerkov se dobro ujemajo s kačjerepi vrste Aspiduriella ludeni iz nekaterih poljskih nahajališč (Radwanski, 2002; Salamon & Boczarowski, 2003). Rodu Aspi-duriella pripada sedem doslej znanih vrst, med katerimi sta najpogostejši Aspiduriella E JS >Sg o lO Kačjerepi iz rodu Aspiduriella (T-985), Strelovška formacija, velikost 25 mm. Ophiuroids of the Aspiduriella genus (T-985), Strelovec Formation, size 25 mm. ludeni in Aspiduriella scutellata, medtem ko so ostale vrste opisane na podlagi enega samega primerka. Zanimivo je, da se obe vrsti pojavljata v germanskem triasu (Muschelkalk), preostale pa so iz alpskega triasa. Med drugimi rodovi triasnih kačjerepov lahko omenimo še rod Ophiomusium (z vrsto Ophiomusium simile), ki pa je manjša in ima premer diska le okoli 2 mm. Nekoliko večji so primerki iz rodu Arenorbis, ki se od rodu Aspiduriella razlikujejo po obliki diska in krakov. Velike diske imajo tudi primerki iz rodu Ophi-oderma, saj dosežejo okoli 22 mm in so jih našli v Nemčiji in na Poljskem (Radwanski, 2002). Hess (1965) je opravil pregled vseh triasnih kačjerepov in nekatere rodove tudi revidiral. Pri stratigrafski razvrstitvi posameznih vrst triasnih kačjerepov je opaziti, da je pogostost pojavljanja velika le v srednjem triasu (anizij, ladinij) in najmlajšem delu zgornjega triasa (retij), medtem ko se v zgornjem triasu, karniju in noriju pojavljajo izredno redko (Broglio Loriga & Cavicchi, 1969). Sele najnovejše raziskave nekaterih kitajskih nahajališč razkrivajo, da se pojavi večje število vrst kačjerepov v olenekiju (Chen & McNamara, 2006), prehod med permom in triasom pa preživi samo nekaj paleozojskih vrst. V Sloveniji smo do sedaj poznali ostanke kačjerepov iz spodnjetriasnih plasti v Polho-grajskem hribovju (Cimerman, 1987) in okolici Ledin, med Idrijo in Žirmi (Ramovš & Ye-likonja, 1992), kjer se pojavljajo množično v eni sami plasti. Očitno je ta plast nastala v podobnem okolju kot plast s kačjerepi v Kamniški Bistrici. Paleogeografska karta srednjega triasa (po Scotese, 2001) z označenimi nahajališči kačjerepov (Ophiuroidea) iz spodnjega in srednjega triasa: 1. Nemčija, 2. Poljska, 3. in 14. Madžarska, 4. in 15. Italija, 5. Španija, 6. Črna gora, 7. Severna Kitajska, 8. Južna Kitajska, 9. Japonska, 10. Iran, 11. Pakistan, 12. Avstralija in 13. ZDA. Slovenija je označena z zvezdico. Povzeto po Twitchett et al. (2005), Bachmayer & Kollmann (1968), Radwanski (2002) in Chen & McNamara (2005). Paleogeographic map of the Middle Triassic Earth (after Scotese, 2001) illustrating paleogeographic position of the fossil sites where ophiuroids (Ophiuroidea) were found in the Lower and Middle Triassic beds: 1. Germany, 2. Poland, 3. and 14. Hungary, 4. and 15. Italy, 5. Spain, 6. Montenegro, 7. Northern China, 8. Southern China, 9. Japan, 10. Iran, 11. Pakistan, 12. Australia, and 13. USA. Slovenia is marked with a star. After Twitchett et al. (2005), Bachmayer & Kollmann (1968), Radwanski (2002), and Chen & McNamara (2005). Bachmayer, F., Kollmann, H. A. 1968: Ein Ophiure aus der Trias Jugoslawiens. Ann. Naturhistor. Museum Wien, 72: 645-648. Broglio Loriga, C., Cayicchi, A. B. 1969: Praeaplocoma hessi n.gen., n.sp., un'ofiura del werfeniano (trias inferiore) del Gruppo della Costabella, Dolomiti. Memorie Geopaleontologiche dell'Universit. di Ferrara, 2 (2): 185-197. Chen, Z. Q., McNamara, K. J. 2006: End-Permian exinction and subsequent recovery of the Ophiuroidea (Echinodermata). Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology, 236 (3-4), 321-334. Cimerman, f. 1987: Okamneli kačjerep prvič najden pri nas. Proteus, 50:89-90. Hess, H. 1965: Trias-Ophiuren aus Deutschland, England, Italien und Spanien. Mitt. Bayer. Staatssamml. Paläont. hist. Geol., 5: 151-177. Radwanski, A. 2002: Triassic brittlestar beds of Poland: a case of Aspiduriella ludeni (V. Hagenow, 1846) and Arenorbis squamosus (E. Picard, 1858). Acta Geologica Polonica, 52 (4): 395-410. Ramovš, A., Yelikonja, G. 1992: Nova najdba fosilnih kačjerepov v Sloveniji. Proteus, 55: 148-50. Salamon, m. a., Boczarowski, A. 2003: The first record of Aspiduriella (Ophiuroidea) in the Upper Muschelkalk of Poland. Geological Quarterly, 47 (3): 307-310. Scotese, C. R. 2001: Atlas of Earth History, Volume 1, Paleogeography. PALEOMAP Project, Arlington, 52 p. Twitchett, R., Feinberg, J. A., O'Connor, D. D., Alvarez, W., McCollum, L. B. 2005: Early Triassic Ophiuroids: Their Paleoecology, Taphonomy, and Distribution. Palaios, 20 (3); 213-223. Ostvarji (Limulidae) Najdba ostvarja v srednjetriasnih plasteh Ka-mniško-Savinjskih Alp pomeni velik prispevek k slovenski paleontologiji. Gre za prvo najdbo ostvarja v Sloveniji (T-993). Kljub slabši ohranjenosti so na plošči bituminoznega tankoploščatega apnenca lepo vidne nekatere glavne značilnosti ostvarjev. Primerek ima polkrožno prosomo (glavni ščit), ki se proti zadnji strani zaključi s krajšima konicama. Celotna širina prosome je 28 mm, dolžina pa okoli 20 mm. Zadek (abdomen ali opistoso-ma) je približno enako dolg kot telzon (repna konica). Celotni primerek meri v dolžino približno 50 mm. Ostale značilnosti našega tria-snega ostvarja pa žal zaradi slabe ohranjenosti niso razvidne. Ohranjenost ostvarja vsekakor ni zadovoljiva, a je s tafonomskega stališča razvidno, da je po odmrtju ostal nedotaknjen. Telesa ostvarjev so dokaj odporna na razpad. Ob odmrtju najprej odpadejo noge in razpadejo škrge, nato se odmakne telzon, šele v zadnji fazi pa se Paleogeografska karta srednjega triasa (po Scotese, 2001) z vrisanimi nahajališči triasnih ostvarjev (Merostomata) in nekaterimi ostvarji. Slovenija je označena z zvezdico. Povzeto po YiA (1987), Romero & Yai Boada (1977), Riek (1967) in Dunlop et al. (2010). Paleogeographic map of the Middle Triassic Earth (after Scotese, 2001) illustrating paleogeographic position of the fossil sites where Xiphosura (Merostomata) and some other horseshoe crabs were found. Slovenia is marked by a star. After Yia (1987), Romero & Yai Boada (1977), Riek (1967), and Dunlop et al. (2010). E JS >Sg o lO Prvi slovenski ostvar (T-993), Strelovška formacija, dolžina 50 mm. First Xiphosura fossil from Slovenia (T-993), Strelovec Formation, length 50 mm. ločita prosoma in opistosoma (Babcock et al., 2000). Naš primerek je bil verjetno hitro pokrit s sedimentom, saj so glavni deli nedotaknjeni. V času triasa je živelo okoli osem različnih rodov ostvarjev: Limulittella, Paleolimu-lus, Heterolimulus, Austrolimulus, Limulus, Mesolimulus, Psammolimulus in Tarracolimu-lus (Romero & Yia Boada, 1977; Dunlop et al., 2010). Za taksonomsko določitev so pomembni morfološki znaki, kot je oblika šiva na prosomi, velikost konic na prosomi, velikost primerka in druge značilnosti. Glede na velikost bi naš primerek lahko uvrstili v rod Limulitella ali Psammolimulus, vsi ostali rodovi so namreč veliko večji. Rod Limulitella (družina Paleo-limulidae) je bil zelo pogost v srednjetriasnih plasteh osrednje Evrope in Rusije. Posebno pogosti so primerki vrste Limulitella bronni, ki so jih odkrili v Nemčiji in Franciji (Yia, 1987; Pfannenstiel, 1928). Vrste rodu Limulitella so običajno majhne in dosežejo dolžino okoli 60 mm. Imajo kratke konice na prosomi z nekoliko daljšim telzonom. V rod Psammolimulus je uvrščena samo ena vrsta Psammoli-mulus gottingensis, ki je bila opisana v okolici nemškega mesta Göttingen (Meischner, 1962; Yia, 1987). Ta je zelo pogosta, saj so odkrili preko sto primerkov in je zato dobro raziskana. Ostvarji Psammolimulus gottingensis so veliki okoli 45 mm in imajo močne konice na prosomi in opistosomi, medtem ko je telzon manjši. Naš primerek bi glede na obliko pripisali rodu Limulitella, a je njegova dimenzija manjša. Po velikosti se ujema z rodom Psam-molimulus, toda na ostanku ni vidnih značilnih konic. Mogoče bomo ob nadaljevanju raziskav teh plasti odkrili nove, bolje ohranjene ostanke ostvarjev, ki bodo pomagali razvozlati tudi to skrivnost. E JS >Sg o lO Babcock, L. E., Merriam, D. F., West, R. R. 2000: Paleolimulus, an early limuline (Xiphosurida), from Pen-nsylvanian-Permian Lagerstätten of Kansas and taphonomic comparison with modern Limulus. Lethaia, 33: 129-141. Dunlop, J. a., Penney, D., Jekel, D. 2010: A summary list of fossil spiders and their relatives. V: Platnick, N. I. (ured.) The world spider catalog, version 11.0 American Museum of Natural History (http://research. amnh.org/entomology/spiders/catalog/index.htm). Meischner, K.-D. 1962: Neue Funde von Psammolimulus gottingensis (Merostomata, Xiphosura) aus dem Mittleren Buntsandstein von Göttingen. Paläontologische Zeitschrift, 36 (1), 185-193. Pfannenstiel, M. 1928: Eine Jugendform von Limulus Bronni aus dem Plattensandstein Badens. Central-blatt für Mineral. Geol. und Paläont., B: 536-549. Romero, A., Yia Boada, L. 1977: Tarracolimulus rieki, nov. gen., nov. sp., nuevo limulido del Triasico de Montral-Alcover (Tarragona). Cuadernos de Geolog^a Iberica, 4: 239-246. Yia, L. 1987: Arthopodos fosiles Triasicos de Alcover-Montral. II. Limulidos. Cuadernos Geologia Iberica,11: 281-282. Scotese, C. R. 2001: Atlas of Earth History, Volume 1, Paleogeography. PALEOMAP Project, Arlington, 52 p. Dekapodni raki (Decapoda) Raki so poznani že od zgodnjega kambrija. Delimo jih v štiri razrede, ki združujejo pale-ontološko pomembne ostrakode (Ostracoda) in bolj poznane višje razvite rake deseteronožce (red Decapoda) ter rakovice (podred Brachyu-ra). Izmed triasnih višjih rakov (Malacostra-ca) so pogosti predstavniki rodu Schimperella, z današnjim kozicam podobnim telesom, ter rodovi Dusa, Antrimpos, Glyphea in Archa-eopalinurus, ki so naseljevali mnoga triasna morja. Enega izmed bolje ohranjenih dekapodnih rakov predstavlja ostanek sprednjega dela ka-rapaksa (zunanjega skeleta) v dolžini okoli 16 mm s proksimalnim delom močnih tipalk in slabo ohranjenim zadkom (T-998). Tipalke so značilno sestavljene iz posameznih segmentov. Rostrum (zadek) ima osem vidnih trnov in je ukrivljen, kar pa je lahko tudi posledica deformacije med fosilizacijo, saj je primerek močno stisnjen. Na ostanku so se ohranili tudi deli prednjih nožic, medtem ko klešče niso ohranjene. Glede na obliko rostruma in tipalk (antene) opisani rak pripada družini Palinuri-dae, verjetno rodu Archaeopalunurus. Predstavnike tega rodu so našli tudi v zgornje-triasnih plasteh Italije (Dalla Veghia, 1993; Garassino & Teruzzi, 1993; Garassino et al., 1996), kjer je zelo pogosta vrsta Archaeopalunurus levis. V plasteh Strelovške formacije so dokaj pogosti tudi ostanki višjih rakov iz družine Eu-copiidae, od katerih je eden odlično ohranjen. Najbolje ohranjeni primerek (T-834 in T-835) ima vidne vse segmente (karapaks in zadek z repom). Dolžina celotnega primerka je okoli Rak iz družine Palinuridea (T-998), Strelovška formacija, dolžina karapaksa 16 mm. A crab belonging to the Palinuridea family (T-998), Strelovec Formation, length of carapax 16 mm. 22 mm. Zadek je sestavljen iz šestih segmentov, od katerih je zadnji najdaljši, in repa z najdaljšimi zunanjimi uropodiji, telzon pa je zakrit. Lepo so vidne prednje nožice (pereiopo-diji). Zadnje nožice (pleopodiji) zadka so tudi ohranjene, a nekoliko slabše vidne. Karapaks je enostaven z neizrazitim rostrumom. Tipalke so zelo dobro vidne. Najbolje so ohranjene v proksimalnem delu. Sestavljene so iz številnih drobnih segmentov. Njihova dolžina verjetno ne presega dolžine telesa. Podobno obliko telesa in tipalk ima tudi drugi primerek, ki pa je slabše ohranjen (T-1037). Na ostanku so vidni prednji del telesa s fragmenti tipalk, del karapaksa in del zadka. Opisana ostanka pripadata rodu Schimperella, saj so oblika nožic, segmentov zadka in oblika repa značilne za ta rod. Rod Schimperella se množično pojavlla na nekaterih italijanskih (Larghi & Tintori, 2007) in kitajskih (Taylor et al., 2001) nahajališčih triasnih fosilov, kjer so našli več tisoč primerkov. Čeprav so njihovi ostanki pogosti, pa do sedaj poznamo le tri vrste: Schimperella beneckii, Schimperella kessleri in Schimperella acanthocercus. Prvi dve sta bili najdeni v srednjetriasnih plasteh Francije (Gall & Grauvogel-Stamm, 2005; Taylor et al., 2001), natančneje v anizijskih plasteh »Gres a Voltzia« formacije, tretja pa v srednjetriasnih plasteh (Falang formacija) osrednje Kitajske (Taylor et al., 2001). Rodu Schimperella je zelo podoben rod Eucopia, ki živi še danes v vseh svetovnih oceanih (Taylor et al., 2001). Našli smo še en primerek raka z deli nožic in tipalk (T-1038), ki so verjetno ohranjene v ribjem koprolitu, ter primerek z ohranjenimi distalnimi deli nožic (T-1015). Najverjetneje tudi ta dva primerka pripadata rodu Schimperella. E JS >Sg o lO Pozitiv in negativ zelo lepo ohranjenega raka iz rodu Schimperella. Spodnji dve sliki prikazujeta lepo vidne tipalke in prednji del karapaksa (spodaj levo) in nožice (spodaj desno) (T-834 in T-835). Strelovška formacija, dolžina telesa 22 mm. Positive and negative of a beautifully preserved crab belonging to the Schimperella genus. The two photos below show clearly visible tentacles and the front part of the carapax (left below), and small legs (right below) (T-834 in T-835). Strelovec Formation, body length 22 mm. Schimperella sp. (T-1037), Strelovška formacija, dolžina 17 mm. Schimperella sp. (T-1037), Strelovec Formation, length 17 mm Schimperella sp. (?) (T-1038), Strelovška formacija, dolžina 8 mm. Schimperella sp. (?) (T-1038), Strelovec Formation, length 8 mm. E JS >Sg o lO Razširjenost posameznih vrst rodu Schimperella (družina Eucopiidae) prikazana na paleogeografski karti srednjega triasa. Povzeto po Larghi & Tintori (2007) in Taylor et al. (2001). Paleogeografska karta po Scotese (2001). Geographic distribution of various species belonging to the Schimperella genus (Eucopiidae family), illustrated on paleogeographic map of the Middle Triassic Earth. After Larghi & Tintori (2007) and Taylor et al. (2001). Paleogeogprahic map after Scotese (2001). Dalla Yecchia F.M. 1993: Segnalazione di crostacei nell'Unita Fonte Santa (Triassico sup.) presso Filettino (Lazio, Italia). Gortania - Atti del Museo Friulano di Storia Naturale, 14, 59-69. Gall J.-C., Grauyogel - Stamm, L. 2005: The early Middle Triassic 'Gres a Voltzia' Formation of eastern France: a model of environmental refugium. Comptes Rendus Palevol, 4 (6-7): 637-652. Garassino, a., Teruzzi, G. 1993: A new decapod crustacean assemblage from the Upper Triassic of Lombardy (N. Italy). Paleontologia Lombarda (n. s.), 1: 27. Garassino, A., Teruzzi, G., Dalla Yecchia, F.M. 1996: The macruran decapod crustaceans of the Dolomia di Forni (Norian, Upper Triassic) of Carnia (Udine, NE Italy). Atti della Societa Italiana di Scienze Naturali e del Museo Civico di Storia Naturale di Milano, 136: 15-60. Larghi, C., Tintori, A. 2007: First record of a decapod from the Meride Limestone: new data from one of the best Ladinian (Middle Triassic) taphonomic windows of a transitiolal enviroment. Memorie della Societa Italiana di Scienze Naturali e del Museo Civico di Storia Naturale di Milano, 35 (2): 68-69. Malaroda, R. 1990: Paleontologia: Paleontologia sistematica: Invertebrati. Edizioni Cedam, 635 p. Scotese, C. R. 2001: Atlas of Earth History, Volume 1, Paleogeography. PALEOMAP Project, Arlington, 52 p. Taylor, R. S., Schram, F. R., Yan-Bin S. 2001: A new upper Middle Triassic shrimp (Crustacea: Lophoga-strida) from Guizhou, China, with discussion regarding other fossil »Mysidaceans«. Journal of Paleontology, 75(2): 310-318. Tilakocefalni raki (Thylacocephala) Dokaj neznani in že izumrli so členonožci iz skupine tilakocefalnih rakov (Thylacocepha-la). Njihovo telo je sestavljeno iz oklepa (kara-paksa), ki pokriva ostale dele telesa in po obliki spominja na vrečko ali mošnjiček (grško -thylacos). Izpod tega običajno štrlijo samo velike oči in majhne nožice. Ti zanimivi raki, ki spominjajo na bitja iz vesolja, so se pojavili že v paleozoiku in izumrli šele v zgornji kredi. Gre za izjemno redke rake, kajti znanih je le malo njihovih najdb po vsem svetu. Natančen taksonomski položaj tilakocefalnih rakov še danes ni popolnoma znan, vendar jih večina paleontologov (na primer Pinna et al., 1982; Martin & Davis, 2001) uvršča med rake (Crustacea). Do danes je poznanih okoli 22 rodov ti-lakocefalnih rakov (Yannier et al., 2006), med njimi jih je bilo pet odkritih v triasnih plasteh v Italiji, Avstriji in na Kitajskem. Ostanke tilakocefalnih rakov smo našli le na enem nahajališču v Kamniški Bistrici. Odkrili smo tri primerke, od katerih sta dva zelo dobro ohranjena. Prvi primerek (T-1020) ima dolžino karapaksa okoli 25 mm in višino 14 mm. Prednji del karapaksa je podaljšan v rostrum (anteriorni rostrum), ki pa se zaradi preloma kamnine ni ohranil. Zadnji del karapaksa je prav tako podaljšan z manjšim rostrumom (posteriorni rostrum). Zgornji rob karapaksa je rahlo izbočen, spodnji rob pa je trebušaste oblike. Očesni lok na prednjem delu je velik in polkrožen. Površina karapaksa je ravna in brez večjih brazd ali izrastkov. Oblika in dimenzije karapaksa zelo spominjajo na rod Ostenocaris, ki je bil opisan iz spodnjejurskih plasti nahajališča Osteno v Italiji (Pinna et al., 1985). Drugemu rodu pa pripadata ostala dva ostanka tilakocefalnih rakov. Večji ostanek karapaksa (T-1031) meri v dolžino približno 15 mm, ohranjen pa je samo delno. Oblika kara-paksa in rostrumov ni razvidna, opazna pa je s prečnimi brazdami razbrazdana površina. E JS >Sg o lO Razširjenost triasnih rodov tilakocefalnih rakov (Thylacocephala) na paleogeografski karti srednjega triasa. Povzeto po Yannier et al. (2006), Dalla Yecchia (1993), Glaessner (1931), Pinna (1976) in Shen (1983). Paleogeografska karta po Scotese (2001). Geographic distribution of Triassic thylacocephalan arthropods (Thylacocephala), illustrated on the paleogeographic map of the Middle Triassic Earth. After Yannier et al. (2006). Dalla Yecchia (1993), Glaessner (1931), Pinna (1976) and Shen (1983). Paleogeogprahic map after Scotese (2001). Tilakocefalni rak Microcaris minuta (T-1021), Strelovška formacija, dolžina karapaksa 12 mm. >wo > o Skica tilakocefalnega raka Microcaris minuta (T-1021). Okrajšave: RA - prednji rostrum, DO - zgornji (dorzalni) rob, Ol - očesni lok, PB - prečne brazde na karapaksu. Sketch of the thylacocephalan arthropod Microcaris minuta (T-1021). Abbreviations: RA - front rostrum, DO - upper (dorsal) edge, Ol - eye arc, PB - transverse wrinkles on the carapax. Poenostavljena rekonstrukcija tilakocefalnega raka Microcaris minuta iz Strelovške formacije. Simplified reconstruction of thylacocephalan arthropod Microcaris minuta from the Strelovec Formation. Nedoločen ostanek tilakocefalnega raka (T-1020), Strelovška formacija, dolžina karapaksa 25 mm. Undetermined remain of a thylacocephalan arthropod (T-1020), Strelovec Formation, length of the carapax 25 mm. Bolje je ohranjen manjši primerek (T-1021), ki mu manjka le zadnji del karapaksa. Prednji del ima značilni rostrum in meri v dolžino okoli 12 mm. Oblika, dimenzije in razbrazdana površina karapaksa ta primerek zanesljivo uvrščajo v rod Microcaris. Dalla Vecchia & Muscio (1990) iz zgornjetriasnih plasti severne Italije in (Dalla Vecchia, 1993) iz okolice mesta Lazio opisujeta vrsto Microcaris minuta. Oblika karapaksa in dimenzije 10 - 17 mm se ujemajo z našim primerkom. Celotna združba rakov iz srednjetriasnih plasti nad Kamniško Bistrico je ena najbogatejših v svetovnem merilu. Tukaj smo prvič v Sloveniji našli tilakocefalne rake in dekapodne rake iz rodu Schimperella. (Z jS >10 Poenostavljena rekonstrukcija tilakocefalnega raka iz Strelovške formacije. Simplified reconstruction of thylacocephalan arthropod from the Strelovec Formation. Dalla Yecchia, F. M. 1993: Segnalazione di crostacei nell'Unita Fonte Santa (Triassico sup.) presso Filettino (Lazio, Italia). Gortania - Atti del Museo Friulano di Storia Naturale, 14: 59-69. Dalla Yecchia, F. M., Muscio, G. 1990: Occurrence of Thylacocephala (Arthropoda, Crustacea) from the Upper Triassic of Carnic Prealps (N. E. Italy). Bollettino della Societa Paleontologica Italiana 29 (1): 39-42. Glaessner, M. F. 1931: Eine Crustaceen fauna aus den Lunzer Schichten Niederösterreichs. Jahrbuch der Geologischen Bundesanstalt., 81: 467-486. Martin, J. W., Dayis, G. E. 2001: An updated Classification of the Recent Crustacea. Contribution in Science (Natural History Museum of Los Angeles County), 39: 1-132. Pinna, G. 1976: I Crostacei Triassici dell' alta Valvestino (Brescia). Natura Bresciana. 13: 33-37. Pinna, G., Arduini, P., Pesarini, C., Teruzzi, G. 1982: Thylacocephala: una nuova classe di crostacei fossili. Atti Della Societa Italiana Di Scienze Naturali e del Museo Civico di Storia Naturale di Milano, 123: 469-482. Pinna, G., Arduini, P., Pesarini, C., Teruzzi, G. 1985: Some controversial aspects of the morphology and anatomy of Ostenocaris cypriformis (Crustacea, Thylacocephala). Transactions of the Royal Society of Edinburgh, Earth Science, 76: 373-379. Scotese, C. R. 2001: Atlas of Earth History, Volume 1, Paleogeography. PALEOMAP Project, Arlington, 52 p. Shen, Y.-B. 1983: A new genus Yangzicaris (phyllocarids) in the Middle Triassic of China. Acta Palaeonto-logica Sinica, 22: 346-352. Yannier, J., Chen, J.-Y., Huang, D.-Y., Charbonnier, S., Wang, X.-Q. 2006: The Early Cambrian origin of thylacocephalan arthropods. Acta Palaeontologica Polonica, 51 (2): 201-214. Ribe Strelovške formacije Tomaž Hitij in Andrea Tintori Fishes of the Strelovec Formation In addition to invertebrates, the Strelovec Formation also proved to be very rich in vertebrate fossils. Among fishes, the genus Eosemionotus is the most abundant, followed by the genera Habroichthys, Placopleurus, Saurichthys, and the early neopterigians probably close to semionotiform (?Furo and ?Sangiorgioichthys). Among them, a fish that probably belongs to the genus Ctenognathichthys was also found. Locally, Eosemionotus specimens can be found in large numbers on single bedding planes (possibly mass mortality events). Numerous very well preserved fish remains are certainly the most important and remarkable fossils from the Kamniško-Savinjske Alps. New fish specimens are being found regularly during each new visit to the outcrops of the Strelovec Formation, therefore new interesting finds are expected within the ongoing field research. Fosili rib iz Strelovške formacije spadajo med najpomembnejše triasne najdbe v Kamniško--Savinjskih Alpah. Najdenih jih je bilo že preko sto primerkov. Njihova največja posebnost in paleontološka vrednost pa je v tem, da so večinoma odlično ohranjene. Fosili rib se pojavljajo tako v svetlem tanko- do debe-loplastnatem dolomitu, ki tvori spodnji del Strelovške formacije, kot tudi v tankopla-stnetem bituminznem apnencu, ki se nahaja v njenem zgornjem delu. Največ rib iz Strelovške formacije pripada rodu Eosemiono-tus. Zelo pogoste so tudi najdbe rib iz rodov Habroichthys, Saurichthys in Placopleu-rus. V svetlem tanko- do debeloplastna-tem dolomitu prevladujejo ribe, ki verjetno spadajo v rod Furo in v rod Sangiorgioi-chthys in jih v bituminoznem tankoplastna-tem apnencu še nismo uspeli najti. Najden je bil tudi en primerek večje ribe, ki verjetno pripada rodu Ctenognathichthys (T-I025). Večinoma prevladujejo rodovi majhnih rib. V današnjih ekosistemih je veliko število majhnih rib značilno predvsem za tropske koralne grebene, ki so strukturno najkompleksnejši morski sistemi (Choat & Bellwood, I99I). Primarni habitati najdenih triasnih rib so bile najverjetneje karbonatne platforme ob robu velikega anoksičnega bazena, v katerem so se odlagale plasti Strelovške formacije. Ribe so tako na karbonatnih platformah skupaj z nevretenčarji in morskimi plazilci tvorile zelo kompleksne ekosisteme, ki jih lahko primerjamo z današnjimi koralnimi grebeni. Primerki, ki jih lahko najdemo v plasteh Strelovške formacije, so najverjetneje zašli, se selili z enega dela na drug del karbonatne platforme ali pa so njihove kadavre v anoksični bazen, kjer so se odlagale plasti Strelovške formacije, prinesli morski tokovi. E JS >Sg o lO Na poti proti zgornjemu delu nahajališča v plasteh Strelovške formacije v pobočju nad dolino Kamniške Bistrice. Breaking the ice to reach the upper part of the fossil site in the beds of Strelovec Formation above the Kamniška Bistrica Valley. Riba, ki verjetno pripada rodu Ctenognathichthys (T-1025). Telo pokrivajo zelo zanimivo oblikovane luske, Strelovška formacija, dolžina 140 mm. A fish probably belonging to the genus Ctenognathichthys (T-1025), Strelovec Formation, length 140 mm. Rod Habroichthys Ribe iz rodu Habroichthys so bile v srednjem triasu razširjene na celotnem območju Tetide. Gre za rod zelo majhnih, le okoli 2 cm velikih brezzobih rib vretenaste oblike z značilno lu-skavostjo. Na vsaki strani jim je skoraj celotno telo pokrivala le ena vrsta visokih lusk. Zadnja luska v vrsti je bila za ta rod značilne trikotne oblike. Čeprav je imel močan oklep iz lusk, je bil Habroichthys verjetno dober plavalec, ki je plaval v velikih jatah. Prehranjeval se je verjetno z zelo drobnim plavajočim plenom (Bürgin, 1992). V plasteh Strelovške formacije se rod Habroichthys dokaj pogosto pojavlja. Glede na raven E JS >Sg o lO Rekonstrukcija ribe iz rodu Habroichthys. Risba: Matija Križnar. Reconstruction of a fish belonging to the Habroichthys genus. Drawing: Matija Križnar. potek pobočnice, ki je potekala skozi majhne kanale v luskah, sklepamo, da gre za nove vrste. V primerjavi z najdbami na drugih svetovnih nahajališčih so naši primerki tega rodu presenetljivo dobro ohranjeni. Najpogosteje najdemo skelete z luskami, izredno tanke in občutljive kosti glave pa vremenski vplivi hitro uničijo. Rod se pojavlja v temnem tanko-plastnetem bituminznem apnencu ter tudi v svetlem tankoplastnatem dolomitu. Habroichthys sp. (T-813), Strelovška formacija, dolžina 13 mm. Habroichthys sp. (T-813), Strelovec Formation, length 13 mm. Rod Placopleurus Ribe iz rodu Placopleurus so bile majhne, velike slabih 5 cm in vretenaste oblike. Rod je poznan iz srednjega triasa Italije, Švice, Španije in jugovzhodne Kitajske ter iz zgornjega triasa Avstrije in Italije. Skoraj dve tretjini telesa jim je pokrivala vrsta visokih lusk, ki so okrašene z vzdolžnimi črtami, značilnimi za ta rod. Ribe iz rodu Placopleurus so bile srednje dobri plavalci. Živele so v jatah in so se prehranjevale z majhnimi nevretenčarji (Bürgin, 1992). E JS >Sg o lO V plasteh Strelovške formacije se Placo-pleurus pojavlja nekoliko redkeje od rib rodu Habroichthys. Primerki, ki smo jih našli, so večinoma odlično ohranjeni. Eden je še posebej zanimiv, saj na zadnjem delu telesa nima lusk. Vidno je notranje okostje, kar je v svetovnem merilu velika redkost pri triasnih ribah. Rod Eosemionotus Eosemionotus je rod majhnih, nekoliko okroglih, dobrih 5 cm velikih rib, ki so pose-ljevale tako zahodne kot vzhodne dele Tetide. V začetku 20. stoletja je prve primerke iz sre-dnjetriasnih plasti Nemčije opisal Karl von Fritsch (Fritsch, 1906). Fosile iz rodu Eosem-ionotus so našli še v srednjetriasnih plasteh Švice, Italije, Nizozemske, Španije in južne E JS >Sg o lO Paleogeografska karta srednjega triasa (po Scotese, 2001) z vrisanimi nahajališči rib iz rodu Eosemionotus. Prirejeno po Schultze & Möller (1986) in Bürgin (2004). Paleogeographic map of the Middle Triassic Earth (after Scotese, 2001) with marked position of the fossil sites where fishes belonging to the Eosemionotus genus were found. After Schultze & Möller (1986) and Bürgin (2004). Riba iz rodu Eosemionotus (po Bürgin, 2004). Fish of the Eosemionotus genus (after Bürgin, 2004). Fosilna riba iz rodu Eosemionotus na plošči laminiranega glinavca nad dolino Kamniške Bistrice. Riba iz rodu Eosemionotus (T-1039), Robanov kot, Strelovška formacija, dolžina 70 mm. Fish of the Eosemionotus genus (T-1039), Robanov kot Valley, Strelovec Formation, length 70 mm. E JS >Sg o lO Glava ribe iz rodu Eosemionotus (T-1040), Strelovška formacija, dolžina glave 8 mm. Kitajske (Bürgin, 2004; Sun et al., 2009; Tintori et al., v tisku). Posebnost tega rodu je nenavadno zobovje, ki ga sestavlja serija podolgovatih, naprej usmerjenih, svinčnikom podobnih zob tako na medčeljustnici kot na spodnji čeljusti. Glede na obliko zobovja domnevajo, da se je Eosemionotus prehranjeval s pobiranjem in trganjem drobnih nevre-tenčarjev. Oblika zob in čeljustnega aparata, ki je bil prilagojen pritrjenemu ali počasi se premikajočemu plenu, ter oblika telesa in plavuti nakazujeta na razmeroma dobro okre-tnost in življenje v strukturiranem življenj -skem okolju (Bürgin, 2004). Eosemionotus je najštevilčnejša riba iz Strelovške formacije. V istih plasteh se pojavljajo tako juvenilni kot odrasli primerki. Najpogostejši je v bitumi-noznem tankoplastnatem apnencu, medtem ko je v tankoplastnatem dolomitu redkejši. Razlika med eosemionotusi v bitumino-znem tankoplastnatem apnencu in tistimi v tankoplastnatem dolomitu je poleg števila tudi v njihovi velikosti. V tankoplastnatem dolomitu so tudi za 2 cm večji od primerkov v bituminoznem tankoplastnatem apnencu, ki dosegajo velikost do 5 cm. Zato sklepamo, da je v plasteh Strelovške formacije prisotnih več različnih vrst rodu Eosemionotus. Med raziskovanjem smo našli tudi več primerkov v isti plasti (plast z množičnim poginom), kar nakazuje, da so eosemionotusi živeli v jatah. To jim omogočalo večjo varnost pred plenilci, kot so bili vodni plazilci ali večje ribe. Našli smo tudi čudovit primerek mlade ribe iz rodu Saurichthys, ki ima v trebuhu še neprebavljen mlad primerek eosemionotusa (T-1013). Mladi eosemionotusi so bili tako plen mladih zavrihtisov, kar je verjetno veljalo tudi za odrasle primerke. Ne glede na številčnost obeh rodov in znano plenilsko naravo zavrih-tisov nam najdba mladega eosemionotusa v trebuhu zavrihitsa daje prav poseben in redek vpogled v vedenje in medsebojna razmerja med različnimi rodovi triasnih rib. Mlad primerek iz rodu Eosemionotus (T-845), Strelovška formacija, dolžina 25 mm. Juvenile specimen of the Eosemionotus genus (T-845), Strelovec Formation, length 25 mm. Rod Saurichthys Ime Saurichthys v prevodu pomeni riba kuščar. Nedvomno so ime dobili zaradi svoje posebne zelo ozke in dolge oblike. Ti hidrodinamično oblikovani plenilci so zrasli tudi več kot meter v dolžino. Imeli so dolgo glavo z ozkimi koničasto oblikovanimi čeljustmi, ki je predstavljala velik del celotne dolžine telesa. Čeljusti so bile bogato posejane z zobmi, katerih oblika in velikost je bila prilagojena vrsti plena, za katerega se je posamezna vrsta specializirala. Za razliko od večine žarkoplavutaric niso bili pokriti z debelim oklepom iz lusk, ker bi jih le-te ovirale pri plavanju. Njihovo telo je pokrivalo majhno število tankih in ozkih lusk, ki po obliki močno spominjajo na rebra. Hrbtna in analna plavut sta bili močno pomaknjeni nazaj v smeri proti simetričnemu repu. Bili so zelo močni in hitri plavalci. Domnevajo, da so ribe lovili iz zasede (Rieppel, 1985). Njihovo dolgo in ozko telo je delovalo kot napeta vzmet. Bili so prava nočna mora za svoj plen, ki so ga zgrabili s sunkovitim gibom. Rod Saurichthys se je pojavil že v začetku in izumrl ob koncu triasa. Na njegovo veliko uspešnost kaže izjemna paleogeografska razširjenost. Njihove ostanke so našli v plasteh od spodnjega triasa do zgornjega triasa po vsem svetu, tako na severni polobli (Kanada, Grenlandija, Spitzbergi, Nemčija, Avstrija, Italija, Spanija, Turčija, Nepal in Kitajska) kot tudi na južni polobli (Južna Afrika, Malagasi, Madagaskar in Avstralija) (Beltan & Tintori, 1980). Saurichthys je bil prilagojen morskemu in tudi sladkovodnemu okolju (Griffith, 1978). E JS >Sg o lO Rekonstrukcija plenilske ribe iz rodu Saurichthys na lovu za ribami iz rodu Eosemionotus. Risba: Jano Milkovič. Za rod Saurichthys je značilna izjemna raznolikost in veliko število vrst, ki so se prilagodile različnim okoljem in ekološkim nišam. Za vrsto Saurichthys costasquamo-sus sta značilni krajši in močnejši čeljusti z velikimi zobmi, ki prekinjajo serijo manjših zob. Zobje in čeljusti kažejo na prilagoditev prehranjevanju z večjim in močnejšim plenom. Primerke, ki verjetno pripadajo tej zelo razširjeni vrsti, smo našli tudi v plasteh Strelovške formacije. Mednje spada tudi prej opisani juvenilni primerek z eosemionotusom v trebuhu. V plasteh Strelovške formacije nam je uspelo najti tudi številne primerke drugih Fosil ribe iz rodu Saurichthys. V trebuhu je viden njen zadnji plen, riba iz rodu Eosemionotus (T-1013). Strelovška formacija, dolžina 140 mm. Saurichthys sp. with its last prey Eosemionotus sp. in its belly (T-1013). Strelovec Formation, length 140 mm. vrst tega rodu. Nekateri imajo zelo dolge in ozke čeljusti s številnimi drobnimi zobmi, kar nakazuje na prehrano z manjšim bolj iz-muzljivim plenom. Najdbe odlično ohranjenih juvenilnih primerkov so zelo pogoste. Nekoliko redkejše pa so najdbe odraslih primerkov. Doslej smo našli relativno dobro ohranjeno lobanjo odraslega osebka le v Robanovem kotu (T-1000). Dolga je kar 14 cm. Raznolikost vrst rib iz rodu Saurichthys je v plasteh Strelovške formacije velika. Sklepamo lahko, da so ribe iz rodu Saurichthys poseljeva-le zelo kompleksno življenjsko okolje, kjer so si posamezne vrste izborile svoje ekološke niše. Glava ribe iz rodu Saurichthys (T-931), Strelovška formacija, dolžina 20 mm. Head belonging to the fish of the genus Saurichthys (T-931), Strelovec Formation, length 20 mm. Glava ribe iz rodu Saurichthys (T-1000), Strelovška formacija, dolžina 140 mm. Head belonging to the fish of the genus Saurichthys (T-1000), Strelovec Formation, length 140 mm. E JS >Sg o lO Rodova Furo in Sangiorgioichthys V svetlem tanko- do debeloplastnatem dolomitu so zelo pogoste najdbe rib, ki najverjetneje pripadajo rodovoma Furo in Sangiorgioichthys. Za rod Furo je značilen širok časovni razpon. Poznan je iz srednjetriasnih plasti Italije, spo-dnjejurskih plasti Anglije in Francije ter iz zgor-njejurskih plasti Francije in Nemčije (Lombardo, 2001). Ribe iz rodu Furo so bile hitre plenilke. Imele so vretenasto telo z značilno ozko glavo in močnimi kratkimi zobmi (Frickhinger, 1991). V plasteh Strelovške formacije se pojavljajo izključno v tanko- do debeloplastnatem dolomitu. Vse dosedanje najdbe pripadajo še ne povsem odraslim osebkom. Rod Sangiorgioichthys se prav tako kot Furo pojavlja izključno v tanko- do debeloplastnatem dolomitu. Gre za pred kratkim opisan rod triasnih rib s svetovno znanega sre-dnjetriasnega nahajališča na gori Monte San Giorgio na švicarsko-italijanski meji (Tintori & Lombardo, 2007). Ta 1096 metrov visoka gora ob Luganskem jezeru je eno najbogatejših nahajališč fosilov na svetu. Tam so našli nekaj tisoč primerkov fosilov; od teh 30 vrst morskih in kopenskih plazilcev, 80 vrst rib ter na stotine vrst školjk, polžev, amonitov, iglo-kožcev, rakov, žuželk in rastlin. To svetovno znano nahajališče triasnih vretenčarjev je poznano že več kot 200 let. Z ogromnim številom kar 800 znanstvenih člankov spada tudi med najbolje znanstveno raziskana nahajališča na svetu (Molinari et al., 2002). Zaradi izjemnosti je bil švicarski del gore z okolico leta 2003 vpisan v seznam Unescove svetovne dediščine. Leta 2010 pa se je območje zaščite pod okriljem Unesca razširilo še na italijanski del. Naše nove najdbe iz Kamniško-Sa-vinjskih Alp se lahko prav gotovo primerjajo s fosili z gore Monte San Giorgio, saj so se naše kamnine odlagale v zelo podobnem okolju in času, po ohranjenosti pa jih v nekaterih pogledih celo prekašajo. Paleogeografska karta srednjega triasa (po Scotese, 2001) z vrisanimi nahajališči rib iz rodu Ctenognathichthys, Sangiorgioichthys in Furo. Z zvezdo je označena lokacija današnje Slovenije. Prirejeno po Bürgin (1992), Lombardo (2001) in Tintori & Lombardo (2007). Paleogeographic map of the Middle Triassic Earth (after Scotese, 2001) illustrating the geographic position of the fossil sites where fishes belonging to the genera Ctenognathichthys, Sangiorgioichthys, and Furo were found. Slovenian sites are marked with a star. After Bürgin (1992), Lombardo (2001), and Tintori & Lombardo (2007). Riba, ki najverjetneje pripada rodu Furo (T-946), Strelovška formacija, dolžina 65 mm. Negativ. Fish most probably belonging to the genus Furo (T-946), Strelovec Formation, length 65 mm. Negative. E JS >Sg o lO Riba, ki najverjetneje pripada rodu Furo (T-947), Strelovška formacija, dolžina 55 mm. Fish most probably belonging to the genus Furo (T-947), Strelovec Formation, length 55 mm. Utrinek z izkopavanj Riba, ki najverjetneje pripada rodu Sangiorgioichthys (T-900), Strelovška formacija, dolžina 80 mm. Fish most probably belonging to the genus Sangiorgioichthys (T-900), Strelovec Formation, length 80 mm. Na najdišču. On site. E JS >Sg o lO Rezanje. Cutting. Priprava na transport. Preparation for transport. Po preparaciji. After the preparation. Beltan, L., Tintori, A. 1980: The genus Saurichtys (Pisces, Actinopterigii) during the Gondwana Period. V: Cresswell, M. M, Vella P. (ured.): Gondwana five. Selected papers and abstracts of papers presented at the Fifth International Gondwana Symposium, Wellington. Bürgin, T. 1992: Basal Ray-finned Fishes (Osteichthyes; Actinopterygii) from the Middle Triassic of Monte San Giorgio (Canton Tessin, Switzerland). Systematic Palaeontology with Notes on functional Morphology and Palaeoecology. Schweizerische Paläontologische Abhandlugen, 114: 1-164. Bürgin, T. 2004: ^Eosemionotus cresiensis sp. nov., a new semionotiform fish (Actinopterygii, Haleco-stomi) from the Middle Triassic of Monte San Giorgio (Southern Switzerland). V: Arratia, G., Tintori, A. (ured.): Mesozoic Fishes 3 - Systematics, Paleoenvironments and Biodiversity (Verlag Dr. Friedrich Pfeil): 239-251. Choat, J. H., Bellwood, D. R. 1991: Reef Fishes: Their History and Evolution. V: Sale, P.F. (ured.): The Ecology of Fishes on Coral Reefs. San Diego (Academic Press): 35-65. Frickhinger, K. a. 1991: Fossilien Atlas - Fische. Verlag Mergus, 1088 S. Fritsch, y. K. 1906: Betrag zum Kenntnis der Tierwelt der deutschen Trias. Abh. Naturforsch. Ges. Halle, 24: 217-285. Griffith, J. 1978: A fragmentary specimen of Saurichthys sp. from the Upper Beaufort series of South Africa. Ann. S. Afr. Mus., 76 (8): 299-307. Lombardo, C. 2001: Actinopterygians from the Middle Triassic of Northern Italy and Canton Ticino (Switzerland): Anatomical descriptions and nomenclatural problems. Riv. It. Paleont. Strat., 107 (3): 345-369. Molinari, M., Felber, M., Serretti, S., Furrer, H., Tintori, A., Baumgartner, S. 2002: Nomination of Monte San Giorgio for Inclusion on the World Heritage List. Agency for the Environment, Forests and Landscape (SAEFL), Bern, 56 p. Rieppel, O. 1985: Die Triasfauna der Tessiner Kalkalpen. XXV. Die gattung Saurichthys (Pisces, Actinopterygii) aus der mittleren Trias des Monte San Giorgio, Kanton Tessin. Schweizerische Paläontologische Abhandlungen, 108: 1-81. Schultze, H.-P., Möller, H. 1986: Wirbeltierreste aus dem Mittleren Muschelkalk (Trias) von Göttingen, West-Deutschland. Paläontol. Z., 60 (1-2); 109-129. Scotese, C. R. 2001: Atlas of Earth History, Volume 1, Paleogeography. PALEOMAP Project, Arlington, 52 p. Sun, z., Tintori, A., Jiang, D., Lombardo, C., Rusconi, M., Hao, W., Sun, Y. 2009: A new Perleidiform (Actinopterygii, Osteichthyes) from the Middle Anisian (Middle Triassic) of Yunnan, South China. Acta Geol. Sin., 83: 460-470. Tintori, A., Lombardo C. 2007: A new early semionotidae (Semionotiformes, Actinopterygii) from the Upper Ladinian of Monte San Giorgio area (Southern Switzerland and Northern Italy). Riv. It. Paleont. Strat., 113 (3): 369-381. Tintori, A., Sun, z.-Y., Lombardo, C., Jiang, D.-Y., Sun, Y.-L., Hao W.-C. 2010 (v tisku): A new basal Neop-terygian from the Middle Triassic of Luoping County (South China). Riv. It. Paleont. Strat. Plazilci Strelovške formacije Tomaž Hitij in Silvio Renesto Reptiles of the Strelovec Formation In the Strelovec Formation, reptile remains are locally very common. Isolated bones are frequently found in the bright massive limestone, where they are often seen in cross-sections. So far, three specimens have been found, representing parts of complete reptile individuals. Two of them have been identified as belonging to pachypleurosaur sauropterygians. In addition, a small fragment of placodont armour and 7 vertebrae belonging to an ichthyosaur have been found. Outcrops of the Strelovec Formation have yielded to date the most abundant Triassic fish and reptilian fauna found in Slovenia. Plasti Strelovške formacije so najbogatejše plasti z ostanki triasnih plazilcev v Sloveniji. Najpogostejši so v masivnem svetlem apnencu, v katerem pogosto lahko opazujemo preseke modrikastih kosti. Morsko dno je bilo pri odlaganju teh plasti dobro prezračeno, zato tu ne najdemo artikuliranih primerkov. Odlično ohranjene artikulirane primerke teh srednjetri-asnih plazilcev pa lahko najdemo v tanko- do debeloplastnatem dolomitu in v temnem tan-koplastnatem bituminoznem apnencu. Pahiplevrozavri (Pachypleurosauria) Po I32 letih od Stachejeve (Deecke, ISS6) prve najdbe plazilca v triasnih plasteh Kamniško-Sa-vinjskih Alp smo septembra leta 2006 v grapi nad dolino Kamniške Bistrice odkrili drugo okostje triasnega plazilca (T-S0I). Gre za enajst artikuliranih, skoraj v celoti ohranjenih repnih vretenc z majhnim delom dvanajstega vretenca skupne dolžine I4 cm. Vretenca so se ohranila na velikem kosu bituminoznega apnenca. Ob prvih sedmih vretencih so ohranjena še pripadajoča rebra. Največje vretence je dolgo II mm, velikost naslednjih vretenc pa se postopno zmanjšuje. Loki vretenc so široki, v dorzal-nem pogledu so kvadratne oblike s širokimi zigopofizami (prezygopophysis in postzygo-pophysis), katerih artikulacijska površina tvori približno kot 20° glede na horizontalo. Vretenč-ni trni so slabo ohranjeni, zato jim ni mogoče določiti celotne dolžine. Dobro je ohranjena le njihova baza. Pri večini vretenc je viden prednji (kranialni) rob baze vretenčnih trnov, ki v sredini tvori izrastek, v katerega nalega repni rob baze vretenčnega trna naslednjega vretenca. Telesa vretenc so vidna le od osmega do enajstega vretenca, njihova oblika pa spominja na peščeno uro s konkavnim trebušnim robom. Ob prvih šestih vretencih sta ohranjena tako levo kot desno rebro, ob sedmem in osmem vretencu pa je vidno le levo rebro. Rebra so ravna, kratka in čokata. Večinoma so nepopolno ohranjena. Manjkajo predvsem distalni deli. Najbolje je ohranjeno rebro ob tretjem vretencu, ki je dolgo 23 mm. Velikost reber se od prvega do petega zmanjšuje počasi, nato pa hitro, tako daje zadnje rebro le še majhna bunkica. Prvih pet parov reber je rahlo kranialno nagnjenih, medtem ko so zadnja tri nagnjena rahlo kavdalno. Večina reber je ločena od telesa vretenc, razen zadnjih treh, ki so pritrjena v centralnem delu telesa vretenc. Pri prvih štirih do petih vretencih vre-tenčni loki tvorijo dele prečnih izrastkov. Ohranjeni so tudi slabše vidni sekundarni odtisi repnih vretenc in odtis kosti, ki verjetno pripadajo desni zadnji nogi. Vsi ohranjeni elementi .... Pahiplevrozaver z ribo iz rodu ^yyvi/~Ti^Li't'Lii »o oClri^lUr^lUlC rlLriy^. Risba: Tamara Korošec. Fotografija za ozadje: Ciril Mlinar Cic. / _ .J- «w'XXXX XVXXXXXCVX ^W-XV/. Pachypleurosaur sauropterigian V with fish of the genus Sangiorgioichthys. Drawing: Tamara Korošec. Background photo: Kranialni del repa pahiplevrozavra (T-801), Strelovška formacija, dolžina 14 cm. Cranialmost portion of the tail belonging to a pachypleurosaur (T-801), Strelovec Formation, length 14 cm. E JS >Sg o lO jasno nakazujejo, da gre za repni del zavropteri-gija (Carroll & Gaskill, 1985). Sprememba v smeri poteka reber skupaj s spremembo v arti-kulaciji reber nakazuje, da gre za najbolj krani-alni del repa. Nizki vretenčni trni z majhnimi in širokimi zigopofizami pa nakazujejo, da gre za Okostje pahiplevrozavra iz rodu Serpianosaurus (po Diedrich & Trostheide, 2007). Skeleton of a pachypleurosaur from the genus Serpianosaurus (after Diedrich & Trostheide, 2007). pahiplevrozavra. Žal natančnejša taksonomska uvrstitev zaradi pomanjkanja diagnostičnih elementov ni mogoča. Drugi artikulirani primerek (T-812) je bil najden na istem nahajališču kot prvi. Na kosu svetlega debeloplastnatega dolomita je ohranjen dorzalni del okostja, ki najverjetneje prav tako pripada pahiplevrozavru. Ohranjen je niz 10 artikuliranih stisnjenih vretenc s pripadajočimi levimi rebri in gastralijami. Vretenčni loki z nizkimi vretenčnimi trni so ločeni od teles vretenc. Vretenca od tretjega do osmega so ohranjena skoraj v celoti, ostala pa le delno. Ohranjenih je sedem proksimalnih delov reber z odtisi distalnih delov teh in ostalih reber. Pod vretenci in rebri je vidno veliko število gastralij, ki so v pravilnem anatomskem položaju. V plasteh Strelovške formacije je bilo poleg opisanih primerkov najdeno še veliko število posamičnih kosti, predvsem vretenc in reber, ki najverjetneje prav tako pripadajo pahiple-vrozavrom. Kosti so še posebej pogoste v masivnih apnencih, ki prekinjajo zaporedje plasti temnega tankoplastnatega bituminoznega apnenca. Našli smo tudi nekaj kosov, v katerih je večje število neartikuliranih kosti, ki pripadajo istemu osebku. Lahko gre za najdbe osebkov, katerih kadavri so dalj časa potovali v sedimen-tacijski bazen in so zato razpadli. Lahko pa gre ostanke plena večjih plenilcev ali pa za preprosto bolje prezračeno morsko dno z močnejšimi morskimi tokovi, kjer telesa poginulih živali hitreje razpadejo. Plasti Strelovške formacije so nedvomno med najbogatejšimi nahajališči pahiplevroza-vrov pri nas, zato v prihodnosti pričakujemo nove najdbe teh čudovitih triasnih plazilcev; upamo, da takrat v celoti ohranjenih skeletov. Plakodonti (Placodontia) Plakodonti so zelo nenavadna skupina za-vropterigijev, značilnih le za triasno obdobje. Pojavili so se že v zgodnjem triasu, izumrli pa so malo pred koncem triasa (Bardet, 1995). Doslej so njihove ostanke odkrili v srednji Evropi, severni Afriki in na Kitajskem. V osrednji Sloveniji pa je bila v ladinijskih do karnijskih plasteh najdena spodnja čeljust z zobmi plakodonta rodu Cyamodus (Buffeta-ut & Noyak, 2008). Plakodonti so bili srednje veliki morski plazilci, ki so dosegali velikosti do dveh metrov. Delimo jih na plakodonte brez oklepa in plakodonte z oklepom, ki jih je varoval pred plenilci. Tisti s koščenim oklepom so imeli negativno plovnost, kar jim je omogočilo, da so se brez truda hranili na morskem dnu. Obe skupini sta imeli značilne velike in ploščate zobe, po katerih so tudi dobili ime (Owen, 1858). Njihovi zobje so bili idealni za drobljenje lupin školjk, ramenonožcev in drugih nevretenčarjev, s katerimi so se prehranjevali. Zaradi negativne plovnosti in kratkih udov domnevajo, da so bili počasni plavalci. Živeli naj bi predvsem v plitvih morjih. Neo-drasli osebki, ki še niso imeli dovolj močnega oklepa, so bili pogost plen plenilskih zavropte-rigijev rodu Lariosaurus (Tschanz, 1989) in rib rodu Saurichthys (Mazin & Pinna, 1993). V plasteh Strelovške formacije so ostanki pla-kodontov v primerjavi z zelo pogostimi ostanki pahiplevrozavrov dokaj redki. Vendar je pogostnost plakodontov na drugih nahajališčih v Južnih Alpah in na Južnem Kitaj skem podobna. Doslej smo v Strelovški formaciji uspeli najti le posamezne dele njihovih oklepov v obliki posameznih koščenih lusk (dermalnih ploščic). Verjetno so se zaradi slabših plavalnih sposobnosti le redko podali v globlje vode. Njihova težka telesa pa so po njihovi smrti hitro potonila na morsko dno, tako da jih morski tokovi niso mogli prinesti v globok sedimentacijski bazen. Njihovo število v naravnem okolju je bilo tudi manjše od števila drugih zavropterigijev, na kar kažejo številna nahajališča po svetu. Ihtiozavri (Ichthyosauria) Ostanki ihtiozavrov so v plasteh Strelovške formacije redki. Na kosu sivega debeloplastnatega E JS >Sg o lO Ihtiozavrova vretenca (T-1014), Strelovška formacija, velikost vretenca 17 mm. Ichthyosaur vertebrae (T-1014), Strelovec Formation, vertebra size 17 mm. Mixosaurus Chaohusaurus 1 m Triasni ihtiozaver iz rodu Mixosaurus (po Carroll, 1988) v primerjavi z nekaterimi drugimi srednjetriasnimi ihtiozavri. Triassic ichthyosaur from the Mixosaurus genus (after Carroll, 1988) in comparison with some other Middle Triassic ichthyosaurs. apnenca v spodnjem delu Strelovške formacije na območju Robanovega kota smo našli šest skoraj popolno ohranjenih in dve delno ohranjeni vretenci (T-1014). Vretenca so bočno sploščena, kar je značilno za repna vretenca. Kateremu rodu pridajo, je nemogoče ugotoviti. Glede na veliko pogostost ihtiozavrov iz rodu Mixosaurus v podobno starih plasteh po svetu, gre najverjetneje za miksozavra. Njihove ostanke so našli v srednji in severni Evropi, na Kitajskem, v Jugovzhodni Aziji ter v Severni Ameriki. Ti približno meter veliki, ribam podobni plazilci so bili eni izmed prvih ihtiozavrov. Imeli so dolg nizek rep in v plavuti preoblikovane okončine, ki so bile sestavljene iz petih prstov (pri kasnejših oblikah ihtiozavrov so bile plavuti sestavljene le iz treh prstov). Sprednje okončine so bile večje od zadnjih, vsak prst pa je bil sestavljen iz večjega števila kosti, kar sta prilagoditvi, značilni prav za ihtiozavre. Imeli so podolgovato glavo z dolgimi in ozkimi čeljustmi, v katerih so bili koničasti zobje. Živeli so v velikih jatah, podobno kot dandanašnji delfini. Prehranjevali pa so se najverjetneje z ribami in glavonožci (Maisch & Matzke, 2000). E Bardet, N. 1995: Evolution et extinction des reptiles marins au cours du Mesozoique. Palaeovertebrata, 24: vi? 177-283. Buffetaut, E. & Ngvak, M. 2008: A cyamodontid placodont (Reptilia: Sauropterygia) from the Triassic of Slovenia. Palaeontology 51/6: 1301-1306. Carrgll, R. L., Gaskill, P. 1985: The nothosaur Pachypleurosaurus and the origin of plesiosaurs. Phil. Trans. Roy. Soc. London, B, 309: 343-393. Deecke, W. 1886: Ueber ein von Herrn Oberbergrath Stache in der Steiner Alpen gesammeltes Saurierfragment. Verhandlungen der k. k. geologischen Reichsanstalt., 2: 50-52. Diedrich, C. G., Trgstheide, F. 2007: Auf den Spuren der terrestern Muschelkalksaurier und aquatischen Sauropterygier vom obersten Röt bis zum Mittleren Muschelkalk (Unter-/Mitteltrias) von Sachsen-Anhalt. Abhandlungen und Berichte für Naturkunde, 30; 5-56. Maisch, M. W., Matzke, A. T. 2000: The Ichthyosauria. Stuttgarter Beitr. zur Naturkunde, Serie B, 298: 1-159. Mazin, J. M., Pinna, G. 1993: Palaeoecology of the armoured placodonts. Paleontologia Lombarda, N. S., 2: 83-91. Owen, R. 1858: Description of the skull and teeth of the Placodus laticeps, Owen, with indications of other new species of Placodus, and evidence of the saurian nature of that genus. Philosophical Transactions of the Royal Society of London, 148: 169-184. Tschanz, K. 1989: Lariosaurus buzzii n. sp. from the Middle Triassic of Monte San Giorgio (Switzerland) with comments on the classification of nothosaurs. Palaeontographica, A, 208: 153-179. ■ ■■ .1 Detajl telesa ribe iz rodu Saurichthys iz Strelovške formacije (T-1013). Detail of a fish body of the genus Saurichthys from the Strelovec Formation (T-1013). Rekonstrukcija sedimentacijskega okolja Strelovške formacije Jure Žalohar in Tomaž Hitij Depositional environment of the Strelovec Formation In the major part of Strelovec Formation, the laminated style of sediments, absence of mollusk fauna and bioturbation traces, and occurrence of well articulated fish and reptile skeletons indicate a semi-enclosed depositional environment with stratified water-body and hypoxic and/ or anoxic conditions. There are no indications of the current action and no indications of the seasonal character in deposition of the sediments. Synsedimentary structures (slump-folds, micro-faults, and resedimented blocks) are common, indicating an inclined depositional surface or irregular sedimentation rate and/or subsidence. Based on the sedimentological, paleontological, mineralogical and geographical data, we suppose that the Strelovec Formation was deposited in a deep intraplatform basin that spread in the Pelsonian throughout the present territory of the Kamniško-Savinjske Alps. With additional outcrops of the Strelovec Formation that have been recently discovered in the Julian Alps, the basin might have measured several tens of kilometres in diameter. E JS >Sg o lO V nasprotju s plastmi Horizonta Velike planine je večina ribjih skeletov v plasteh Strelovške formacije celih in artikuliranih, kar kaže na prevladujoče anoksične razmere v sedimen-tacijskem okolju. Znaki vpliva morskih tokov so zelo redki, prav tako tudi znaki, ki bi kazali na sezonski značaj razmer v sedimentacijskem okolju. Zelo pogoste so sinsedimentne teksture zdrsov, mikroprelomov in presedimentira-nih blokov, ki kažejo na relativno nestabilno morsko dno; na nagnjenost, neenakomerno hitrost sedimentacije, pogrezanje ipd. V približno 5 m debelem horizontu svetlega laminiranega do tankoplastnatega apnenca v spodnjem delu Strelovške formacije na območju Robanovega kota lahko na ribjih koščicah najdemo majhne piritne framboide, ki kažejo na hitro sedimentacijo z organskim drobirjem bogatega sulfidnega blata (Brett in Beird, 1986) in na anaerobne pogoje (Tintori, 1992). Takšna sedimentacija je bila verjetno povezana s postopnim spreminjanjem aerobnega okolja v popolnoma anoksično. Nad temi plastmi ležijo temni laminirani do tankopla-stnati bituminozni apnenci, meljevci, laporovci in glinavci, ki tvorijo pretežni del profila Strelovške formacije. Verjetno so bile odložene v okolju s popolnoma anoksičnimi razmerami in z visoko produkcijo hranil v okolici sedimentacijskega bazena (Tintori, 1992). V teh plasteh nismo našli nobenih znakov piritizacije fosilov. V redkih plasteh pa smo našli številne piritne framboide, razpršene v sedimentu, kar je tipično za anaerobne pogoje (Brett in Baird, 1986). Lokalno se med plastmi laminiranega bi-tuminoznega apnenca pojavljajo tudi do 4 m debele sekvence svetlega debeloplastnatega apnenca. V njih smo našli pogoste posamične kosti in fragmente kosti plazilcev. Te plasti zato kažejo na občasne bolj odprte oziroma prezračene morske razmere. Na vrhu horizonta temnih laminiranih bituminoznih plasti v Kamniški Bistrici sledi do 15 m debelo zaporedje temnih plasti apnenca s številnimi školjkami, ki ponekod tvorijo prave lumakele. Na drugih mestih v Kamniško-Savinjskih Alpah te sekvence nismo opazili. Tudi te plasti kažejo na občasne bolj odprte oziroma prezračene morske razmere. Ostanki rastlin tipa Voltzia Rastlinski ostanki so v spodnje- in srednje-triasnih plasteh Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank izjemno redki. V plasteh Strelovške formacije smo našli zelo redke ostanke morfološkega tipa »Voltzia«.. Izjema je le zgornji del plasti Strelovške formacije pod Rjavčkim vrhom, kjer so v približno 10 m debelem zaporedju plasti okremenjenega tufa rastlinski ostanki dokaj pogosti. Ostanki tipa »Voltzia« pripadajo triasnim golosemenkam in so značilni za vroče in aridno podnebje. Poudariti moramo, da izraz »Voltzia« ne označuje nekega določenega rastlinskega rodu. Fosilni ostanki rastlin so najpogosteje nepopolni, zato ločeno najdemo veje, liste, plodove in semena, ki jih v paleontološki literaturi pogosto opisujejo z različnimi imeni. Po Mednarodnem kodeksu botanične nomenklature (ICBN) je zato ime »Voltzia« le oznaka za sterilne vejice (Fraser, 2006). Skupaj z ostanki tipa Aetophyl-lum so ostanki voltzij najpogostejši triasni rastlinski ostanki. Domnevajo, da so bile voltzije majhne razvejane grmičaste rastline. Glede na skorajšnjo odsotnost rastlinskih ostankov v spodnjetriasnih in srednjetriasnih anizijskih plasteh lahko sklepamo, da je bilo takrat pri nas podnebje bodisi izrazito sušno in/ali pa je bilo kopno relativno zelo oddaljeno. Celestin Na relativno vroče podnebje lahko sklepamo tudi na podlagi evaporitnega minerala cele-stina (stroncijev sulfat, SrSO4), ki je pogost v nekaterih plasteh srednjetriasne Strelovške formacije. V laminiranih bituminoznih apnencih najdemo celo do 3 cm dolge cele-stinove kristale. V morskem okolju je celestin primarno prisoten kot skeletna komponenta morskih planktonskih organizmov Acantha-ria (Bernstein et al., 1992). V vodnem stolpcu se raztaplja v odvisnosti od slanosti (Rushdi et al., 1992). Skeleti akantarij se zato ne morejo fosilizirati. Prisotnost celestina lahko razložimo kot posledico evaporacije morske vode v obalnih morskih območjih. Ko so goste slane raztopine potonile v globlje dele karbonatnih platform in pronicale skozi tam odlagajoč se sediment, se je iz njih, da bi prišlo do kemijskega uravnoteženja, izločila velika količina stroncija (Hanor, 2004). Odlaganje dolomita Za rekonstrukcijo paleookolja so pomembne tudi plasti dolomita z odlično ohranjenimi ribami in členonožci, ki smo jih našli na več mestih v spodnjem delu Strelovške formacije. Fosilne ribe in členonožci so v teh plasteh tako dobro ohranjeni, da lahko izključimo kakršno koli možnost kasnejše dolomitizacije apnenca. Ta dolomit torej ni nastal iz apnenca, temveč je bil neposredno odložen na morsko dno. Dolomit nastaja s kemičnim izločanjem kalci-jevo-magnezijevega karbonatnega minerala iz nasičene morske vode (na primer Novak, 2010). Kadar je razmerje med magnezijevimi in kalcijevimi ioni višje od 0,67, reakcija poteka v prid izločanja dolomita, v nasprotnem primeru pa se izločata kalcit in aragonit. V povprečju je v današnji oceanski vodi razmerje približno 5,2, kar bi vsaj teoretično vodilo v izločanje dolomita. Zanimivo pa je, da se dolomit v normalnih razmerah kljub temu ne izloča. V procesu hitrega izločanja karbonatov se kristalna rešetka dolomita namreč ne more zgraditi. Poleg tega se zaradi hidratacije ionov magnezija z molekulami vode kalcijevi ioni hitreje vključujejo v kristalno rešetko, pri čemer nastajata kalcit in aragonit. Danes se dolomit neposredno izloča na zelo redkih krajih; v zelo slanih jezerih v južni Avstraliji, v zelo slanih lagunah v anaerobnih razmerah vzdolž obale Ria de Janeira in v globokih morjih z veliko vsebnostjo organskih snovi (Novak, 2010). E JS >Sg o lO Vejica triasnega iglavca »Voltzia« (T-815), Strelovška formacija, dolžina 60 mm. »Voltzia« conifer (T-815), Strelovec Formation, length 60 mm. Kje so se torej odložile plasti Strelovške formacije? Glede na vse zgoraj navedene podatke o okolju, v katerem je nastajala Strelovška formacija, lahko zaključimo, da je v tem delu anizija (pelson) prišlo do relativno kratkotrajnega, a za slovenske razmere pomembnega poglabljanja večjega dela Slovenske karbonatne platforme. Strelovška formacija je nastala v intraplatformnem bazenu evaporitno-kar-bonatne platforme, ki so bile takrat pogoste v zahodnem delu Tetide; točneje na območju današnih Dolomitov, Karnijskih Alp, Durmi-torja, Krasa (Zharkov & Chumakov, 2001) in očitno na območju današjih Kamniško-Savinj-skih ter Julijskih Alp. Intraplatformni bazen je obsegal celotno ozemlje današnjih Kamni-ško-Savinjskih Alp, saj so le-tu plasti Strelovške formacije povsod prisotne. Osrednji del bazena je bil na prostoru današnjega Strelov-ca, kjer dosežejo plasti Strelovške formacije največjo debelino. Poleg tega na prostoru Strelovca, Rjavčkega vrha in Logarske doline skoraj ne najdemo svetlih in debelejših plasti apnenca z ostanki plazilcev, ki so se denimo na ozemlju Kamniške Bistrice odlagale v bolj pre -zračeni morski vodi. Kot kaže, so v osrednjem delu bazena vladali dokaj konstantni pogoji z anoksičnimi ali hipoksičnimi razmerami. Proti zahodu, na ozemlju Kamniške Bistrice, ter proti jugu v Robanovem kotu so plasti Stre-lovške formacije nastajale v obrobnejših delih bazena, kar kažejo številni horizonti in vložki tanko- do debeloplastnatih svetlih apnencev s plazilci ter posamezne plasti s školjkami in ra-menonožci. Proti severu, na območju Matko-vega kota, proti vzhodu na območju Raduhe ter dalje proti zahodu pod Kalško goro nad Suha-dolnikom se debelina plasti Strelovške formacije manjša. Temni, laminirani in bituminozni muljevci, tako značilni za območje Strelovca, pa se tu nemalokrat pojavljajo v povsem podrejeni količini. Zanimivo je, da so v Julijskih Alpah pod Vernarjem v Krmi plasti Strelovške formacije skoraj enako razvite kot na prostoru Robanovega kota. Sklepamo lahko, da so tamkajšnje plasti Strelovške formacije nastajale v južnem podaljšku nekdaj enotnega sedimen-tacijskega bazena, ki se je razprostiral prek E & - JS >Sg o lO Kristali celestina (SrSO4) v laminiranem bituminoznem apnencu (T-875), Strelovška formacija, premer kristalnih skupkov 20 mm. Celestine (SrSO4) in laminated bituminous limestone (T-875), Strelovec Formation, length of the crystals 20 mm. današnjega ozemlja Kamniško-Savinjskih Alp ter severnega dela Julijskih Alp. Glede na fosilno makrofavno (kot so ka-čjerepi in ostvarji), odlaganje dolomitov z ostanki rib in prisotnost minerala celestina lahko domnevamo, da je bila globina morske vode v osrednjem delu bazena precejšnja, morda celo več sto metrov. Zaradi stalnega dotoka zelo slane in goste vode iz okoliških evaporitnih delov platforme je prišlo do stra-tifikacije vodnega stolpca, zato so v spodnjem delu nastale izrazito anoksične ali hipoksične razmere, v katerih so se odlagali temni bitumi-nozni sedimenti, dolomit in celestinovi kristali. Takšne razmere so občasno zmotili vulkanski izbruhi, s katerimi povezujemo odlaganje plasti tufa, intraformacijskih breč in številnih tekstur sinsedimentnih zdrsov. Bernstein, R. E., Byrne, R. H., Betzer, P. R., Gerco, A. M. 1992: Morphologies and transformations of ce-lestite in seawater: the role of acantharians in strontium and barium geochemistry. Geochim. Cosmo-chim. Acta, 65: 3273-3279. Brett, C. E., Baird, g. C. 1986: Comparative taphonomy: a key to paleoenvironmental interpretation based on fossil preservation. Palaios. 1: 207-227. Fraser, N. C. 2006: Down of the Dinosaurs: life in the Triassic, Indiana University Press: 305-307. Hanor, J. S. 2004: A model of the origin of large carbonate- and evaporite-hosted celestine (SrSO4) deposits. J. Sed. Res., 74 (2): 168-175. Novak, M. 2010: Dolomit - kamnina leta 2010. Proteus, 72 (9/10): 455-460. Rushdi, a. I., McManus, J., Collier, R. W. 2000: Marine barite and celestine saturation in seawater. Mar. Chem., 69: 19-31. Tintori, a. 1992: Fish taphonomy and Triassic anoxic basins from the Alps: a case history. Riv. It. Paleont. Strat., 97 (3-4): 393-408. zharkoy, M. a., Chumakoy, N. M. 2001: Paleogeography and Sedimentation Settings during Permian -Triassic Reorganizations in Biosphere. Stratigraphy and Geological Correlation, 9 (4): 340-363. Obdobje ladinija -čas velikih sprememb The Ladinian -a time of great ^hanges ravijo, da je pred viharjem navadno zatišje. In res, ob koncu anizija in v začetku ladinija se je na območju današnje Slovenije pripravljalo obdobje velikih sprememb. Toda še prej je po odložitvi plasti Strelovške formacije nastalo »zatišje pred viharjem«, ko so se na progradirajoči karbonatni platformi ponovno odlagali apnenci in dolomiti. Nad plastmi Strelovške formacije tako sledijo apnenci in dolomiti Contrinske formacije, ki gradijo ostenja gora nad zahodnimi deli Kamniške Bistrice, severne stene Planjave, Rjavčkega vrha, Krofičke in Križevnika nad Robanovim kotom. Debelina Contrinske formacije znaša do 300 m. V teh plasteh le redko najdemo ostanke fosilov. Prve tektonske premike nakazujejo neptunski dajki na območju ostenja Križevnika nad Robanovim kotom, ki so zapolnjeni z rdečim meljastim sedimentom. Nato so se zaradi izjemno močne triasne tektonike začele odlagati bazenske plasti, ki jih najdemo v Kamniško-Savinjskih Alpah, Južnih Karavankah in Julijskih Alpah. V teh plasteh neredko najdemo tudi ostanke velikih triasnih vretenčarjev. Zaradi raznolikih okolij so se v istem času od mesta do mesta odlagale zelo različne plasti, zato so iste triasne formacije v različnih delih nastajale v različnih obdobjih. Pogled na apnence Contrinske formacije, ki gradijo severna ostenja Križevnika nad Robanovim kotom. Limestones of the Contrin Formation that build the northern slopes of Mt Križevnik above the Robanov kot Valley. Ladinijske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah in Južnih Karavankah Bogomir Celarc in Jure Žalohar Ladinian beds in the Kamniško-Savinjske Alps and Southern Karavanke Mountains Massive light grey platform limestones of the Contrin Formation were deposited above the Strelovec Formation. Locally, very thin beds of dark marl and claystone occur with numerous plant remains and small brachiopods. Contrin Formation is cut by neptunian dykes, filled with red silty sediment and overlain by Illyrian (Kellnerites Ammonoid Zone) Loibl Formation, consisting of thin radiolarian-rich horizon of red pelagic limestones. The red limestones with radiolarians indicate the Upper Anisian (Illyrian) age (Celarc & Gorican, 2007) and point to the break-up and partial drowning of the platform in the Late Anisian. Loibl Formation is covered by polymict breccia or conglomerate (equivalent of the Uggowitz breccia). The megabreccias were deposited in the deepest parts of the half-graben structures that were formed as a consequence of differential movements of different blocks in the extensional tectonics. Polymict breccia or conglomerate grade upward into marlstones and marly limestones with resedimented algae (Diplopora annulata) that could correspond to the Pontebba limestone (sensu Fois & Jadoul, 1983). Laterally, thin sheets of volcanites (riolites) are present, partly resedimented as clasts in the Uggowitz breccia. As lateral equivalents of the Loibl Formation, the Buchenstein Formation can be localy observed. This is represented by a succession of limestones, marls, and breccias. Idrijska tektonska faza Povečana tektonska aktivnost je v iliru (konec anizija) ponovno povzročila diferencirano premikanje tektonskih blokov in njihovo rotacijo (Celarc, 2004; Celarc in Gorican, 2007). Močna tektonska in erozijska aktivnost je v Sloveniji poznana kot Idrijska tektonska faza (Buser, 1980), ki je povzročila popoln razpad Slovenske karbonatne platforme. Nekateri predeli so bili globoko pogreznjeni pod morje, nekateri pa so postali kopni. Le na redkih mestih so ostali manjši ostanki nekdanje karbonatne platforme. Najgloblje pogreznjen predel je bil na območju osrednje Slovenije in predstavlja začetek kasnejšega Slovenskega bazena. V globljem morju so nastale psevdo-ziljske plasti skrilavih glinavcev, drob in tufov s poredkimi plastmi temnosivega apnenca. Razpad Slovenske karbonatne platforme v triasu. Poenostavljeno po Buser et al., 2007. Disintegration of the Slovenian carbonate platform in the Triassic. Simplified after Buser et al. (2007). Izdanek zelenega tufa »pietra verde« pod Rjavčkim vrhom nad Logarsko dolino. Outcrop of the green tuff »pietra verde« under Mt Rjavčki vrh above the Logarska dolina Valley. Razpad Slovenske karbonatne platforme je bil glavni dogodek v okviru srednjetriasne Idrijske tektonske faze. Po podatkih, pridobljenih iz idrijskega rudišča, se je dogodil ob koncu srednjega ali začetku zgornjega anizija (čar, 2009). Vzrok za razpad je bil proces razpiranja (rifting), ki pa je bil že v ladiniju prekinjen. Zaradi antiklinalnega dviganja, ki spremlja začetno obdobje razpiranja, so se oblikovali dolgi in ozki brazdasti jarki. Ob srednjetri-asnih normalnih prelomih je bilo ozemlje razrezano na večje ali manjše bloke, ki so bili različno pogreznjeni in nagnjeni. Nastala je zapletena morfologija in različni sedimentacijski pogoji. Vulkanske kamnine Pri razpiranju zemeljske skorje se je ob globokih prelomih na površje prebijala najprej gabrska, pozneje pa granitna magma. Tudi na prostoru Kamniško-Savinjskih Alp je zgornje-anizijska karbonatna platforma, na kateri so nastajali apnenci in dolomiti Contrinske formacije, razpadla. Nekateri bloki so se relativno dvignili, drugi pa pogreznili. Na majhnem območju so nastala različna sedimentacijska okolja, ob prelomih je pritekla lava, usedali pa so se tudi tufi. Lave na primarnem mestu so znane v Matkovem kotu, na Utah in Durcah (severno od Raduhe). Zeleni tufi tipa »pietra verde« pa so znani iz Grla in Rjavčkega vrha. Bližnja nahajališča v Kamniško-Savinjskih Alpah so še na območju Jezerskega (Stularjeva planina), v dolini Kokre in Kamniški Bistrici (Rakovec, 1946; Faninger, 1961; Grafenauer, 1980; Mioč et al., 1983). Ukovške breče Zaradi diferenciranega premikanja so bili nekateri bloki Julijske karbonatne platforme dvignjeni nad morsko gladino in izpostavljeni subaerskemu preperevanju in zakra-sevanju, kar je povzročilo erozijo starejših kamnin in njihovo odnašanje v nižje ležeče depresije. V teh depresijah so se odlagale raznovrstne breče (Ukovške breče), gramozovci Izdanek ukovške breče v Dovžanovi soteski. Outcrop of the Uggovizza breccia in the Dovžanova soteska Valley. in konglomerati, ki v Kamniško-Savinj-skih Alpah dosežejo debelino do nekaj 10 m (Celarc, 2004a). Prodniki in kosi, ki tvorijo brečo in konglomerat izvirajo predvsem iz skitskih in anizijskih apnencev in dolomitov, redkeje naletimo tudi na klaste vulkanitov. Breče in konglomerati so najverjetneje nastali kot podvodni vršaj v relativno plitvem morju. Konglomerati in breče so najlepše razviti v profilu Ute severno od Krofičke, nad Belškovo planino, pod vrhom Raduhe in na Durcah. Kontakt s spodaj ležečimi masivnimi apnenci je oster, ni pa popolnoma jasno, ali je erozijski, saj ni izraženega paleoreliefa ali paleokrasa, ki bi dokazoval subaersko izpostavljenost in erozijo. Razmere so take, kot da bi pričelo material prinašati od drugod, verjetno iz relativno dvignjenih predelov. Konglomerati postopno prehajajo v kalkarenite ter ploščaste in plastnate apnence z redkimi vmesnimi plastmi laporovcev, ti pa preidejo v masivne apnence. Izdanek plasti Buchensteinske formacije na Utah. Outcrop of the Buchenstein Formation on Mt Ute. m u 3 CO Izdanek apnencev tipa Pontebba na Križevniku. Outcrop of Pontebba limestones on Mt Križevnik. Začetek odlaganja bazenskih plasti Ob koncu anizija so ponovno nastali intraplat-formni jarki, v katerih so se v zelo raznolikih okoljih odlagali bazenski sedimenti. V takšnih bazenih so se na ozemlju celotnih Kamni-ško-Savinjskih Alp odložile plasti Ljubeljske in Buchensteinske formacije. Zadnja kaže na hitro in intenzivno spreminjanje sedimentacij-skih okolij, od odprtih morskih do restriktivnih bazenskih in turbiditnih. Kot lateralni ekvivalent Buchensteinske formacije se pojavljajo tudi plasti Ljubeljske formacije. Nazadnje so se odložili še apnenci tipa Pontebba (v smislu Fois in Jadoul, 1983). Tem ustrezajo plasti la-porovcev in laporastih apnencev s presedi-mentiranimi algami Diplopora annulata. Bu-chensteinska in Ljubeljska formacija sta se odlagali tudi na ozemlju današnjih Južnih Karavank, podobne plasti pa najdemo tudi v Julijskih Alpah. Na območju Križevnika sta Celarc & Goričanova (2007) določila ilirsko starost tankega horizonta rdečkastega pelagič-nega apnenca z radiolariji (amonitna cona Kell-nerites). Ta horizont lahko vzporejamo z Ljubeljsko formacijo. Kozur et al. (1994, 1996) so v Južnih Karavankah s pomočjo konodon-tnih raziskav dokazali spodnjeladinijsko (fas-sansko) starost Ljubeljske formacije. Glede na raziskavo Celarca & Goričanove (2007) pa je ta formacija v spodnjem delu še zgornjeanizij-ske (ilirijske) starosti. Večjo razprostranjenost imajo plasti Buchensteinske formacije, ki je razvita na Križevniku, na Utah med Logarsko dolino in Robanovim kotom. Njena debelina na Utah dosega okoli 30 m, na Križevniku pa okoli 10 m. Plasti Buchensteinske formacije v Sloveniji pravzaprav niso značilno razvite. Izjema so skladoviti apnenci z roženci v krovnini vulka-nitov na ozemlju Južnih Karavank (Kozur et al., 1994, 1996) in ladinijsko zaporedje južno od Bohinjskega jezera, kjer najdemo diabazom podobne predornine s tufi, ki jih prekrivajo temni ploščasti apnenci z roženci in plastmi »pietra verde«, nad katerimi sledi Schlernska formacija (Ramovš, 1970). Bazenske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah V zadnjem času odkrivamo zelo bogata in zanimiva nahajališča fosilov v plasteh Buchen-steinske formacije, v Južnih Karavankah in v Kamniško-Savinjskih Alpah. Na Utah ležijo na konglomeratnih in breča-stih plasteh (ekvivalenti Ukovške breče) kalka-reniti, v katerih najdemo bogat fosilni material, predvsem lupinice školjk, hišice polžev, poo-glenele rastlinske ostanke, presedimentirane korale vrste Volzeia sublaevis. V kalkarenitih zasledimo ponekod horizontalno laminacijo in redke plastiklaste. Prisotna je tudi bioturbaci-ja. Nad kalkareniti sledijo tankoplastnati črni apnenci z lapornatimi vložki, navzgor apnenci prevladajo in so vedno svetlejši (sivi). V njih najdemo algo Teutloporella triasina. Sivi pla-stnati apnenci navzgor hitro preidejo v svetlo-sive masivne apnence. Na območju Križevnika ležijo na brečah z ostro mejo tankoplastnati sivi do temnosivi apnenci z vložki rjavkastega lističastega lapo-rovca. Sledi horizont z več lapornate komponente, v katerem se menjavajo skrilavi, slabo kompaktni sivkasti, rjavkasto-sivkasti do zelenkasti laporovci. Vmes najdemo kompaktnejše plasti, v katerihje polno fosilov (ostanki lupinic školjk, alge, slabo ohranjeni amoniti in korale). V eni izmed teh plasti smo našli kolonijsko koralo vrste Andrazella labyrinthica (določila Dragica Turnšek), ki ima stratigrafski razpon od začetka cordevola do konca tuvala (Turnšek, 1997). Do sedaj so korale te vrste v Sloveniji našli na Mežakli (nekdanja Julijska karbonatna platforma) in v biohermah v amfiklinskih plasteh v okolici Hudajužne. Pri naših raziskavah smo jih našli v ladinijskih bazenskih plasteh tudi v dolini Drage severno od Begunj. V isti plasti kot korale je na Belškovi planini Celarc (2004) našel algo Teutloporella triasina (z razponom od ilira do konca ladinija). Višje sledijo sivi la-porasti apnenci. Na njih leži horizont sivkastega do rjavkastosivkastega gomoljastega apnenca. Navzgor ima kamnina masiven izgled in postaja svetlejša; vsebnost lapornate komponente se manjša, prevladajo svetlosivi masivni apnenci. m Schlernski apnenci gradijo ostenja Ojstrice. Schlern limestones build massifs of Mt Ojstrica. Proti jugozahodu se plasti nadaljujejo po policah proti Križevniku. V spodnjem ladiniju so se na ozemlju današnjih Kamniško-Savinjskih Alp ponovno začeli odlagati karbonatni sedimenti, med tem ko so se bazenske plasti še naprej odlagale v današnjih Južnih Karavankah. V Kamniško-Savinj-skih Alpah ladinij obsega do več 100 m debelo zaporedje Schlernskega apnenca in dolomita (Schlernska formacija). Tam, kjer plasti Bu-chensteinske in Ljubeljske formacije, Ukovške breče in apnenca tipa Pontebba niso razvite, sledijo Schlernski apnenci in dolomiti neposredno nad plastmi Contrinske formacije. Apnenci in dolomiti so ponekod masivni, drugod pla-stnati in gradijo ostenja Ojstrice in Planjave, najdemo pa jih tudi v višjih predelih Križev-nika in Krofičke. Plastnati apnenci so svetlo-sivi, ponekod tudi srednjesivi. Plastnatost je dobro izražena, debelina plasti pa se močno spreminja. Pretežno najdemo srednjeplastna-te apnence, redkeje tankoplastnate in ploščaste. Skoraj vedno so vmes debelejši (od 5 do 10 m) horizonti masivnega apnenca. Redko najdemo v sicer masivnem apnencu leče in gnezda pla-stnatega apnenca. V masivnih apnencih Ojstrice najdemo številne korale, zato sklepamo, da so ponekod apnenci grebenske tvorbe, v plastnatih apnencih pa najdemo mikrofosile: Teutloporella cf. echinata, Microtubus communis in Pynoco-poridium eomesozoicum. Bazenske plasti v Južnih Karavankah Zelo dobro so plasti Buchensteinske formacije odkrite v dolini Drage severno od Begunj ter na Ljubelju. Podrobne stratigrafske raziskave ladinijskih plasti na ozemlju Južnih Karavank, ki so jih opravili Kozur et al. (1994, 1996), kažejo, da so plasti Buchensteinske formacije tu nekoliko mlajše kot v Kamniško-Sa-vinjskih Alpah in pripadajo ladiniju, medtem ko so v Kamniško-Savinjskih Alpah nastajale nekako na prehodu med anizijem in ladinijem, točneje v iliru. Ladinijsko zaporedje je tudi v Južnih Karavankah povezano z razpadom Plasti Ljubeljske formacije med Ljubeljem in Košutico. Beds of the Ljubelj Formation in the area between Ljubelj and Košutica. Izdanki srednjetriasnih ladinijskih plasti pod starim mejnim prelazom Ljubelj. Outcrops of the Middle Triassic Ladinian beds below the old Ljubelj border crossing. karbonatne platforme (Idrijska tektonska faza). Glede na opise Kozurja in sodelavcev sledijo nad plastmi Contrinske formacije rdeči pela-gični apnenci Ljubeljske formacije. Navzgor najdemo vulkanoklastične plasti in kamnine (aglomerati, tufi, lavine breče in lave). Zaradi nadaljnjih tektonskih premikov so nato nastali bazeni, v katerih so se začele odlagati plasti Buchensteinske formacije. Bazenska sekvenca nad vulkanoklastičnimi kamninami se začne s klastičnimi sedimentnimi kamninami (po-limiktične breče, konglomerati, peščenjaki, meljevci in glinavci) v skupni debelini do 45 m. Te sedimentne kamnine so ekvivalent Ukovške breče. Z ostro mejo nato sledijo buchensteinske plasti, ki sestojijo iz plastnatih, gomolja-stih apnencev z roženci in z vmesnimi plastmi tufov in tufitov. Skupna debelina Buchensteinske formacije in klastičnih plasti pod njo glede na naša opazovanja variira, doseže pa gotovo nekaj deset metrov. Deloma je to verjetno posledica triasne topografije, deloma pa je to posledica današnje tektonske zgradbe ozemlja. Podoben profil, kot ga opisujejo Kozur et al. (1994, 1996), je razkrit tudi na slovenski strani na Ljubelju, vendar je stratigrafsko zaporedje m u 3 00 ' Saurichthys ■ Saurapterygia Ichtyosauria < Actinopterygii (vendar ne Saurichthys) Crossopterygii Poenostavljen shematski stratigrafski stolpec srednjetriasnih plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah in Južnih Karavankah. Simplified stratigraphic column of the Middle Triassic beds in the Kamniško-Savinjske Alps and Southern Karavanke Mountains. zapleteno zaradi tektonike. Pod Košutico najdemo precej razširjene rdeče peščene apnence in peščenjake ter sivorjave laporaste apnence v skupni debelini nekaj deset metrov. V teh plasteh se pojavljajo številni rastlinski ostanki, v rjavkastih plasteh pa ponekod najdemo tudi sledi bioturbacije. Med rastlinskimi ostanki prevladuje pooglenel organski drobir, ponekod pa najdemo tudi več deset centimetrov dolge veje, ki so neredko piritizirane. Velika prisotnost rastlinskih ostankov govori v prid bližine kopnega ter vsaj sezonsko bolj humidnih razmer. V rdečih peščenih apnencih in peščenjakih se pojavljajo tudi do 1 cm veliki, popolnoma okrogli prodniki, verjetno permskih kamnin, ponekod pa najdemo prave Ukovške breče, ki govorijo v prid ladinijski starosti. Glede na svoja opazovanja sklepamo, da je vsaj del sedimenta za nastanek rdečih plasti puščavskega izvora. Domnevamo, da so bile takratne puščave deloma podvržene sezonskim klimatskim razmeram, ki so omogočale razmeroma bogato vegetacijo vsaj ob vodotokih. Posamezni kosi starejših kamnin so morali ležati v strugah in v pesku precej dolgo časa, da so pridobili popolnoma okroglo obliko. Na Ljubelju so zelo razširjene tudi plasti Bu-chensteinske formacije, ki sledijo nad vulka-noklastičnimi plastmi. Najprej leži na vulka-noklastičnih plasteh več deset metrov debelo zaporedje, v katerem se pojavljajo rumenkasti apnenci ter rjavkasti, sivkasti do črni laporovci. V teh plasteh se pojavljajo številni drobni rame-nonožci, ribji ostanki in kosti plazilcev. Navzgor sledijo plasti Buchensteinske formacije, v katerih se prav tako pojavljajo ostanki plazilcev. Buser, S. 1980: Stratigrafske vrzeli v paleozojskih in mezozojskih plasteh v Sloveniji. - Simpozijum iz regionalne geologije i paleontologije (knjiga povzetkov), Beograd: 335-345. Buser, S., Kolar-Jurkovšek, T., Jurkovšek, B. 2007: Triassic conodonts of the Slovenian Basin. Geologija, 50 (1): 19-28. Celarc, B. 2004: Geological structure of the northwestern part of the Kamnik-Savinja Alps. Ph. D. Thesis, University of Ljubljana, Ljubljana, 137 p. Celarc, B., Ggričan, S. 2007: Diferenciran razpad anizijske (ilirske) karbonatne platforme v Julijskih Alpah (Prisojnik) in Kamniško-Savinjskih Alpah (Križevnik). Reports, 18th Meeting of Slovenian Geologists, 18: 11-15. Čar, j. 2009: O geološki karti Idrijsko-Cerkljanskega hribovja med Stopnikom in Rovtami. Geološki zbornik, 20: 24-27. Faninger, E. 1961: Magmatske kamnine v Kamniških Alpah in pri Laškem. Geologija, 7: 197-225. Fois, E., Jadoul, F. 1983: La Dorsale Paleocarnica anisica di Pontebba. Riv. It. Paleont. Strat., 89 (1): 3-30. Grafenauer, S., 1980: Petrologija triadnih magmatskih kamnin na Slovenskem. Dela SAZU, Razred za pri-rodoslovne vede, 25: 1-220. Kozur, h., Krainer, k., Lutz, D. 1994: Middle Triassic Conodonts from the Gartnerkofel - Zielkofel Area (Carnic Alps, Carinthia, Austria). Jahrbuch der Geologischen Bundesanstalt, 137 (2): 275-287. Kozur, H. W., Kreiner, K., Mostler, H. 1996: Radiolarians and Facies of the Middle Triassic Loibl Formation, South Alpine Karawanken Mountains (Carinthia, Austria). Geol. Paläont. Mitt. Innsbruck, 4: 195--269. Mioč, P., ŽNiDARčič, M., JerSe, z. 1983: Osnovna geološka karta SFRJ, list Ravne na Koroškem, 1 : 100.000. Zvezni geološki zavod, Beograd. Rakovec, i. 1946: Triadni vulkanizem na Slovenskem. Geografski vestnik, 2: 139-171. Ramovš, A. 1970: Stratigrafski in tektonski problemi triasa v Sloveniji. Geologija, 13: 159-173. Turnšek, d. 1997: Mesozoic Corals of Slovenia. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 511 str. Bogastvo fosilov v ladinijskih plasteh Kamniško-Savinjskih Alp in Južnih Karavank m u 3 00 Tomaž Hitij, Matija Križnar in Jure Žalohar Fossils in Ladinian beds of the Kamniško-Savinjske Alps and Southern Karavanke Mountains In the Ladinian beds, numerous fossil sites appear. In the Buchenstein Formation of the Kamniško-Savinjske Alps and Southern Karavanke Mountains, numerous plant remains, bivalves, gastropods, crinoids, echinoids, sponge spicule, corals, brachiopods, ammonites, fish, and reptile remains were found. The plant remains belong to the Voltzia, Dicrodium, and Peltaspermum genera. The crinoids often belong to the Encrinidae family. Among the echinoids, the Braunechinus and »Cidaris« genera were recognized. In the Draga Valley in the Southern Karavanke Mountains, numerous ammonites of the Trachyceratidae family occur. Among the vertebrates, isolated reptile and fish remains are common. From Ute Mountain in the Kamniško-Savinjske Alps we identified an isolated reptile tooth belonging to the Nothosauridae family. In the Draga Valley, articulated neopterygians and shark teeth of the Palaeobates genus were found. On the outcrop of the Buchenstein Formation near the Ljubelj mountain pass, fish of the genus Saurichthys, isolated ichthyosaur vertebra, and one disarticulated sauropterygian were found. Ladinjiske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah in Južnih Karavankah so izjemno bogate s fosilnimi ostanki. V njih smo našli številne ostanke školjk, polžev, morskih lilij, morskih ježkov, ramenonožcev, koral, spikul spongij in ostanke vretenčarjev (rib in plazilcev) ter številne rastlinske ostanke. V ladinijskih plasteh Buchensteinske formacije so rastlinski ostanki dokaj pogosti. V profilu Ut so med fosili polžev, školjk, rame-nonožcev in koral pogosti tudi do 5 cm veliki fragmenti fosilnega lesa, ki verjetno pripadajo voltzijam. V dolini Drage pa smo med rastlinskimi ostanki našli približno 5 cm dolg poo-glenel ostanek, ki morda pripada praprotnicam morfološkega tipa Dicrodium ali Peltasper-mum. Podobne rastlinske ostanke smo našli tudi v plasteh Korošiške formacije. Oba morfo -tipa sta bila v triasu prisotna najužni (D'angelo, 2006) in tudi severni polobli (Karasey, 2009). Dicrodium pripada družini Corystospermace-ae, ki združuje majhne in lesnate rastline, Peltaspermum pa pripada družini Peltasperma-ceae (Fraser, 2006), kamor spada tudi rod Scytophyllum. Med številnimi fosilnimi spikulami spongij, školjkami, polži, koralami, amoniti in morskimi ježki smo nad dolino Drage v ladinijskih plasteh odkrili členke morskih lilij. Po velikosti in obliki sodeč vsi pripadajo večjim morskim lilijam iz družine Encrini-dae, na kar kaže tudi odsotnost cirnih brazgotin na vseh ostankih. Gladka in ravna zunanja površina členkov peclja, razporeditev in število krenul kažejo na pripadnost rodovoma Encrinus in Chelocrinus. Ob upoštevanju starosti plasti lahko z veliko verjetnostjo pripišemo ostanke vrsti Encrinus liliformis, ki se množično pojavlja v srednjetriasnih plasteh jugozahodne Nemčije in Poljske (Hagdorn, 1995). Hitra specializacija posameznih družin morskih lilij se je odvijala v poznem aniziju in začetku ladinija, kar se odraža tako v germanskem triasnem bazenu (Muschelkalk) kot v alpskem Tetidinem razvoju triasa (Hagdorn, 1999), čeprav pri nekaterih vrstah ni zaslediti velikega endemizma (Salamon & Niedžwied-zki, 2005). Tako v ladiniju najdemo tudi strati-grafsko ozko omejeno vrsto Encrinus greppini in nekatere druge rodove. Dokaj podobne ostanke pecljev imata tudi vrsti Chelocrinus carnali in Chelocrinus schlotheimi, ki se pojavljata v zgornjem aniziju. Kot navaja Hagdorn (1999), je nahajališč z ostanki enkrinidnih morskih lilij veliko in bi bilo potrebno izvesti njihovo revizijo. Čeprav je bilo v Sloveniji kar nekaj najdb morskih lilij, so te še dokaj neraziskane predvsem v spodnje- in srednjetriasnih plasteh. Na posameznih ploščah kamnine nad dolino Drage smo našli veliko število bodic morskih ježkov. Nekatere bodice (ali radiole) pripadajo rodu Braunechinus in so zelo podobne tistim pri vrsti Braunechinus waechteri. To vrsto so našli v plasteh od anizija do karnija južne Evrope (Kroh, 2010). Isto vrsto na svojih tablah prikazuje tudi Zardini (1988), in sicer še pod imenom Cidaris waechteri. Bodica ima lepo viden vrat in telo, pokrito z vzdolžnimi nizi izrastkov ali trnov. Poleg omenjenih bodic smo odkrili še nekoliko večje bodice, ki imajo prav tako po telesu razporejene trne, a ti niso tako izraziti. Glede na velikost in obliko bodic bi jih lahko pripisali vrsti »Cidaris« veneste-spinosa ali »Cidaris« wissmanni. Slednja ima pogostejše in močnejše trne. Obe vrsti so našli v zgornjeanizijskih plasteh Kitajske (provinca Guizhou), medtem ko je vrsta »Cidaris« wis-smanni najdena tudi v plasteh anizija, ladinija in karnija Italije, Madžarske in Romunije (Stiller, 2001). Izdanki Buchensteinske formacije nad dolino Drage. Outcrops of the Buchenstein Formation above the Draga Valley. m u 3 CO Ploščica morske lilije iz ladinijskih plasti v Dragi Lupina ramenonožca iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1035), Buchensteinska formacija, velikost 5 mm. (T-1041), Buchensteinska formacija, velikost 4 mm. Crinoid plate from Ladinian beds in the Draga Brachiopod shell form Ladinian beds in the Draga Valley (T-1035), Buchenstein Formation, size 5 mm. Valley (T-1041), Buchenstein Formation, size 4 mm. Bodica morskega ježka Braunechinus waechteri iz Drage (T-1041), Buchensteinska formacija, dolžina 7 mm. Bristle of the echinoid Braunechinus waechteri from Ladinian beds in the Draga Valley (T-1041), Buchenstein Formation, length 7 mm. Rebro plazilca (?) iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1029), Buchensteinska formacija, dolžina 35 mm. Reptile (?) rib from Ladinian beds in the Draga Valley (T-1029), Buchenstein Formation, length 35 mm. Neznan ostanek vretenčarja iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1035), Buchensteinska formacija, velikost 4 mm. Unidentified vertebrate remain form Ladinian beds in the Draga Valley (T-1035), Buchenstein Formation, size 4 mm. m u 3 CO Med fosilnimi ostanki, ki smo jih odkrili na južnem pobočju Begunjščice v dolini Drage so tudi lupine ramenonožcev. Ostanki so majhni in slabše ohranjeni, toda po vidnih znakih verjetno pripadajo spiriferi-dom (red Spiriferida), ki so bili v triasu še dokaj pogosti. Sodeč po nekaterih znakih, kot sta ramenski aparat in oblika lupine bi lahko nekatere primerke uvrstili v naddru-žino Thecidaeacea, katerih predniki so se odcepili prav iz spiriferidnih ramenonožcev (Murray, 1985). V laminiranem do tankoplastnatem sivem do rjavem muljevcu v dolini Drage se pojavljajo tudi številčna nakopičenja amonitov, ki pripadajo družini Trachyceratidae. V teh plasteh smo našli tudi dobro ohranjene artikulirane ribje skelete. Na žalost smo jih doslej našli le v precej prepereli kamnini, tako da so bili ostanki precej sprani. Vendar njihova ohranjenost kaže, da bi z novimi izkopavanji lahko dobili sveže, dobro ohranjene primerke. Posamezne ostanke rib smo v istih plasteh našli tudi na Ljubelju. Našli smo 5 cm veliko lobanjo Ribja čeljust iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1035), Buchensteinska formacija, dolžina 10 mm. Fish jaw form Ladinian beds in the Draga Valley (T-1035), Buchenstein Formation, length 10 mm. juvenilnega primerka ribe iz rodu Saurichthys (T-1032) ter artikuliran skelet žarkopalvuta-rice (T-1033), ki je v postopku preparacije. V plasteh gomoljastega apnenca na Gradišču se pojavljajo tudi številni drugi ribji ostanki, predvsem gre za posamezne nedoločljive kosti in čeljusti, ki se pojavljajo skupaj z drobnimi ramenonožci, školjkami, polži, koralami in spikulami spongij. Skoraj cel skelet ribe je v teh plasteh našel tudi Stane Lamovšek (Ramovš, 1998). Odtis ribe verjetno pripada družini Peltopleuridae ali Habroichthyidae. m u 3 00 Skelet hibodontnega morskega psa iz rodu Hybodus (po Cappetta, 1987). Skeleton of a hybodont shark from the Hybodus genus (after Cappetta, 1987). Zob morskega psa rodu Palaeobates iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1035), Buchensteinska formacija, dolžina 4 mm. A shark tooth belonging to the Palaeobates genus from the Ladinian beds in the Draga Valley (T-1035), Buchenstein Formation, length 4 mm. Zob morskega psa rodu Palaeobates iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1028), Buchensteinska formacija, dolžina 11 mm. A shark tooth belonging to the Palaeobates genus from the Ladinian beds in the Draga Valley (T-1028), Buchenstein Formation, length 11 mm. Med ostanki rib kostnic smo našli tudi zobe triasnih morskih psov iz rodu Palaeobates. So podolgovati, imajo nizko krono in visoko korenino. Močno usločen zob iz doline Drage, ki smo ga pripisali rodu Palaeobates, je dolg približno 15 mm in širok okoli 4 mm (T-1028). Ornamentacija zobne krone je iz mrežasto razporejenih izboklinic, korenina je visoka z vidno notranjo zgradbo. Ostanek zoba je zelo podoben prednjim zobem vrste Palaeobates angustissimus iz klasičnega nahajališča sre-dnjetriasnih vretenčarjev Monte San Giorgio v Švici (Cappeta, 1987). V istih plasteh je bil najden še en manjši, 4 mm velik zob z visoko korenino (T-1035), ki najverjetneje prav tako pripada rodu Palaeobates. Ta rod je znan in opisan predvsem na osnovi najdb zob, bodic pred hrbtnimi plavutmi in redkih drugih skeletnih ostankov (Rieppel, 1981), ki so jih našli tudi v Nemčiji, Franciji, Romuniji, Luksembur-gu, na Nizozemskem in v Združenih državah Amerike. Čeljusti z zobmi morskega psa rodu Heterodontus (levo) in ostanek čeljusti triasnega morskega psa rodu Acrodus (desno, po Walker & Ward, 1992). Jaws with teeth of the shark belonging to the Heterodontus genus (left) and remain of the jaw belonging to the shark genus Acrodus (right, after Walker & Ward, 1992). Amonit iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1024), Buchensteinska formacija, velikost 12 mm. Ammonite from Ladinian beds in the Draga Valley (T-1024), Buchenstein Formation, size 12 mm. Riba iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1026), Buchensteinska formacija, velikost 20 mm. Fish remain from Ladinian beds in the Draga Valley (T-1026), Buchenstein Formation, size 20 mm. m u 3 CO Riba iz ladinijskih plasti v Dragi (T-1027), Buchensteinska formacija, velikost 47 mm. Fish remain from Ladinian beds in the Draga Valley (T-1027), Buchenstein Formation, size 47 mm. Podobne zobe so imeli tudi morski psi iz rodu Acrodus, ki se v triasnih plasteh pojavljajo pogosteje. Po novejših raziskavah zob (Rees, 200S) oba rodova uvrščajo v poddru-žino Acrodontinae, ki spada v družino Hybo-dontidae. Rod Palaeobates je Cappeta (I9S7) uvrstil v družino Polyacrodontidae, vendar je opozoril, da je ta uvrstitev hipotetična. Sis-tematika triasnih morskih psov je nedorečena, saj so njihovi zobje zelo raznoliki, drugi ostanki pa so izjemno redki. V Sloveniji smo do sedaj poznali le skromne ostanke rodu Palaeobates iz zgornjetriasnih plasti Poljanske doline (Križnar, 2009). Predstavniki obeh rodov Palaeobates in Acrodus so imeli zobe v čeljustih razporejene tako, da so pokrivali veliko površino in s tem omogočili učinkovito drobljenje lupin mehkužcev, glavonožcev in mogoče tudi kosti vretenčarjev. Podobne oblike zob in čeljusti se pojavljajo že od paleozoika in jih srečamo še danes pri morskih psih iz rodu Heterodontus. Poleg omenjenih fosilov smo v zadnjih letih v plasteh klastičnih sedimentnih kamnin pod Ihtiozavrovo vretence iz ladinijskih plasti iz Ljubelja (T-I023), Buchensteinska formacija, velikost I0 mm. Ichthyosaur vertebra from Ladinian beds near Ljubelj border crossing (T-I023), Buchenstein Formation, size I0 mm. Buchensteinsko formacijo (v Južnih Karavankah) in v sami Buchensteinski formaciji (v Južnih Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah) odkrili tudi bogata nahajališča triasnih morskih plazilcev. V dolini Drage smo našli le rebro (T-1029). Več njihovih ostankov pa smo našli na Ljubelju. V temnosivih ploščastih apnencih in rjavkastih gomoljastih, nekoliko brečastih apnencih so posamezne kosti in vretenca zavropterigijev in ihtiozavrov. V ma-rogastih rjavih laporastih apnencih smo našli neartikulirano okostje vodnega plazilca (T-1034). Skoraj v celoti so ohranjena tri dorzalna rebra, eno kavdalno rebro, sednica in črevnica. Ohranjenih je še nekaj fragmentov kosti, ki jih zaradi delne ohranjenosti nismo uspeli natančneje določiti. V plasteh Buchensteinske formacije na Utah nas je presenetila najdba zelo velikega zoba (T-1036). Ohranil se je le spodnji del koničasto oblikovanega zoba, ki meri 2,5 cm v dolžino. Celotna krona zoba je bila verjetno dolga vsaj 4 cm. Glede na velikost in obliko zoba sklepamo, da pripada reptilu iz družine Nothosauridae. V primerjavi s pahipleuro-zavri so bili notozavri evolucijsko mlajše oblike reptilov. Dosegali so velikosti okoli treh metrov. Imeli so dolg vrat, na koncu katerega je bila dolga in sploščena glava. Čeljusti so imeli posejane s številnimi dolgimi koničastimi zobmi, ki so štrleli navzven in so dajali notoza-vru njegov značilni videz. Notozavri so se prehranjevali z ribami, manjšimi reptili in glavo-nožci. Njihove ostanke so našli na Kitajskem, v Franciji, Nemčiji, Izraelu, na Nizozemskem, v Rusiji, Svici, Italiji in v severni Afriki. Okostje notozavra (vrsta Nothosaurus marchicus) z veliko glavo in s kratkim repom (po Diedrich & Trostheide, 2007). Skeleton of a nothosaur (Nothosaurus marchicus) with large head and short tail (after Diedrich & Trostheide, 2007). m u 3 CO Ostanki vodnega plazilca iz Ljubelja (T-1034), Buchensteinska formacija, dolžina rebra 70 mm. Sauropterygian remains found near Ljubelj border crossing (T-1034), Buchenstein Formation, length of the rib 70 mm. £ m Cappeta, H. 1987: Chondrichthyes II. Mesozoic and Cenozoic Elasmobranchi. Handbook of Paleoichthyolo- gy, 3B, GustavFischerVerlag; 193 p. ~ D'angelo, J. A. 2006: Analysis by Fourier transform infrared spectroscopy of Johnstonia (Corystosperma- ^ les, Corystospermaceae) cuticles and compressions from the Triassic of Cacheuta, Mendoza, Argentina.