368
IVAN  RIBIČ, SIN
Nikoli si nisem dovolil v recenzijah ostre in jedko odklonilne sodbe, ne morda zavoljo konvencionalne vljudnostne geste ali zaradi tega ali onega postranskega motiva, še manj sevc, ker bi tak kritični izpad terjal večjega umskega napora, zakaj naposled smO' si lahko ua jasnem, da je rušiti vedno najlaže in ¦vsaj v nekem smislu tudi najbolj popularno. Morda je moja misel naivna ali morda celO' preveč pretenciozna, res pa je, da sem na tihem vednO' veroval, da ima pra^ihio usmerjena kritiika mimo že znanih in sto in stokrat, včasi dovolj suhoparno, učenjaško razčlenjenih namenov še neki drujj. intimnejši, pa vendar dovolj funkciona!lni značaj: da utegne umetnika v ustvarjalnih krizah in iskanjih pra\i)'no usmeriti in mu dati novih vzpodbud in impulzoiv. Tudi zategadelj naj kritika vedno skrbno izlušči in poudari vrednote, na osnovi katerih talent lahko raste, in opozori na šibkosti, ki zavirajo njegov razvoj. Ta »dobrona-mernost« nas seve ne odvezuje od odkrite kritične besede, kadar opazimo pri katerem koli ustvarjalcu, da sO' ga njegova iskanja zavedla na stranpoti. V takem primeru, se mi zdi, sta ostrina in nedvoumnost najbolj na mestu.
Naj takoj preidem k jedru: zdi se, da je zašel Ivan Ribič z novim pripovednim dolom v nekoliko neroden položaj. Ne da bi naštevali njegova dela, ki so žela upravičeno priznanje, naj pribijamo kar takoj, da je izpričal že večkrat resničen pripovedni talent. Vendar, trenutno je v ustvarjalni zagati; v krizo ga je nedvomno prignala tista svojevrstna >pieračunanost« v literarnem snovanju, ki jo je neki kritik pri njem že zgodaj opazil in odklonil.
Novo knjigo Ivana Ribiča^ lahko brez posebnega premisleka in zadrege kaj na hitro označimo: »Sin« je povest izrazito špekulativne narave z zelo močno poudarjeno »idejo«. Ob tem samo majhna pripomba in pojasnilo: prav ničesar nimam tudi proti delom z izrazito tezo, le da naj tudi tedaj življenjsko gradivo, potrebno za ta ali oni spekulativni dokaz, oživi v umetniške podobe in tvori sugestivno, notranje trdno sklenjeno umetniško celoto, tako da bralec ne opazi že na prvi mah, da je v nji življenje prikrojeno v določen namen.
Prav tega pa v tem primeTU Ivan Ribič ni zmogel; njegova povest je le preveč hladno razumsko premišljena, manjka pa ji prave umetniške logike, doslednosti in verjetnosti. Pri pisanju je čutiti nenehno dovolj zavestnega napora, za vsako ceno poiskati in podčrtati dogodkom njih globlji smisel in jim določiti pomembno mesto v celotni liniji dejanja; naj opozorim s tem v zvezi le na zelo ilustrativni in značilni motivni paralelizem, ko se v obrnjeni podobi situacija tako rekoč ponovi na začetku in na koncu povesti: najprej vodi junak kot mlad avstrijski vojak revolucionarja na policijo, potem pa njega koit zavestnega upornika aretira italijanska soldateska. Aluzija je zelo skrbno in premišljeno pripravljena, vendar ne vodi praktično k ničemur: v junaku ni namreč zaslediti dovolj globokega in resničnega psihičnega obrata. Matevž je pravzaprav isti na začetku in na koncu povesti, zato tudi zaključni prizor, sam po sebi nemara najbolj prepričljiv in učinkovit, obvisi v zraku.
Pisateljev namen je sicer vseskozi jasen: prikazati in osvetliti zapleteno življenjsko usodo invalida Matevža, ki se, kot dandanes radi malce učeno pravimo, moralno osvesti in notranje prebudi. Ni pa nezanimivo, da se ptri suhem, logicističnem snovanju in preveč površinsko zavestnem kombiniranju kaj rad pokaže svojevrsten paradoks: navkljub vsej pozornosti in previdnosti se pojavijo psihološke neskladnosti, ki nalomijo' delo v osnovi in ga razbijejo v tisoče drobcev. Ne da bi se spuščali v globokoumno psihologiziranje, si lahko na kratko ogiledamo junaka. Na prvi videz se skoraj zdi, da je močno refleksivne nature, zakaj prav rad na dolgo in široko filozofira o tem in onem. Ali hkrati in v popolnem nasprotju z burnimi pacifističnimi tiradami in humanimi socialnimi spoznanji kaže kaj sumljive poteze: odvratno kramarsko pridobit-niško naravo in zoprno moralo moške superiornosti po načelu: nam je dovoljeno vse, ženskam pa nič. Samo dva primera v dokaz: Matevž zelo bistro ugotavlja ob ustanovitvi stare Jugoslavije, da bi se moralo življenje »v temeljih izpre-meniti«, hkrati pa mu je najgloblji sen kovaška delavnica z najeto delovno silo. Njegovih deklaracij o človečnosti je mnogo, nezakonski o^trok njegove ljubice pa je zanj vedno »pankrt«; on je sočasno, ko je že hodil z dekletom, »spoznal« tudi »postelje starejših deklet«, do njenega spodrsljaja pa je superioren in grob. To moralno bergle si dovoljuje vse mogoče brutalnosti, neokusnosti in grobosti s svojim dekletom, potem pa ji vellikodušno odpušča njene pregrehe. Nerodno je. da pisatelj ne vidi protislovij, ki izključujejo drugo drugo, in veruje v vsak fakt posebej. To se ponavlja skozi vse delo, zato je razumljivo, da o razvoju junaka težko govorimo. Vsekakor prepričljiv dokaz, da pisatelj ni ustvarjal iz prvin-skega zanosa, ampak da je razumsko konstruiral zgodbo.
V povesti je nanizano nekaj res pretresljivih in tragičnih dejstev; ali namesto da bi pisatelj tragične dileme in nasprotja umetniško poustvaril in
^ Ivan Ribič, Sin. Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1959. Ljubljana 1958.
369
oživil, skuša doseči efekt z zunanjimi pomagali: s prenapetimi živčnimi izbruhi in krčevito, burno mimiko junakov. Prav zanimivoi je, koliko vpitja, posinelih lic, potnih srag, pomodrelih žil in podobnega je opaziti na premnogih straneh.
Se na nekaj velja opoizoriti ob tej priložnosti: na brutalne seksualne scene, ki se menda v znamenju realizma vlečejo z domala veristično- »verodostojnostjo« prek mnogih strani. Docela soglašam, z nekim slovenskim kritikom, ki je že večkrat ob takih in podobnih primerih opozoril na anomalijo tovrstnega »realizma«. Zdi se, da je pri nas tudi nekaterim najbolj vnetim zagovornikom te literarne smeri njeno ustvarjalno bistvo precej tuje.
Notranja umetniška nemoč pri »Sinu« se kaže in potrjuje tudi v kompoziciji in stilu.
Bilo bi seveda prav nesmiselno zanikati: Ribič dovolj spretno in rutinirano uporablja tehniko retrospektive. Vsiljuje pa se drugo, prav tehtno vprašanje, če je tovrstno eksperimentiranje pri skoraj konvencionalno realističnem motivu res nujno potrebno. Analitični prijem je smiseln in funkcionalen tedaj, kadar se v preteklosti junaiku ali tej ali oni osebi razbistri sedanjost, tako da se ta oseba povzpne do bistveno novih vidikov in spoznanj, afli pa v slabšem primeru, kadar bralcu, če drugega ne, vsaj pojasni pomembne motive iz preteklosti. Tu pa se razvijejo dogodki brez kakršne koli globlje organske povezave s končno dilemo junaka. Zdi se, da se prav v tem »modernem« formalnem eksperimentiranju dovolj očitno zrcali nesposobnost, prikazati v jasni in pregledni sintetični  razvojni  krivulji  dialektiko rasti,  vzponov  in  padcev  junako\'.
Še posebej si velja ogledati stil. Ta se je menda spet rodil v znamenju :?realizma«, vsaj tako si morda lahko pojasnimo vse moigoče in nemogoče kvante in vulgarizme. Resnično' notranjo napetost in dinamiko pa naj bi menda nadomestili bučno eksplozivni, patetično nabrekli in kaj neorgansko skonstruirani stavki. Samo nekaj primerov: »Izrigal in izkozlal bi se lahko, čeprav je bil tešč — ujezit alii razžalostit pa bi se za nič na svetu ne mogel« (str. 16). »,Je že tako; kaj pa moremo!' je izbljuval prvo misel, ki se mii je sploh ponudila« (str. 15). »K temu se je prisllinilo še nekakšno zonegavljeno poštenje, ki je bilo sicer bolj podobno škrbasti pokveki, kakor pa trdni in možati poštenosti...« (sitr. 39). »Misli... so se tedaj spremenile v nekaj, prestani jedi podobnega, kar se mu je rigalo med želodcem in goltancem« (str. 62). »Vse tisto... nekaj letno crkavanje po frontah — vse tisto se je razlezlo v nekakšno smrkavo klavinost, ki v trenutku skoraj še psovke ni bila več vredna« (str. 38). »... SO' se mu obložile misli z nečim smrkavo jokavim in jezljivim hkrati« (str. 16) ... »bi ga bržčas grizlo in peklo, kot da so se mu uši nasrale v dušo«  (str. 16).
Zares: čudno, da je prav ta knjiga dosegla tako visoko naklado.
Marjan   Brezovar
370