Srečanje gorenjskih aktivistov in borcev bo 21. junija v Mostecu Ob 40-letnici oborožene vstaje na Gorenjskem Letošnje srečanje poteka štirideset let za-tem, ko se je začela vstaja jugoslovanskih, slovenskih in s tem tudi gorenjskih domo-ljubov. Zato je to ustrezna priložnost, da oži-vimo nekaj podrobnosti o vstaji in osvobodil-nih bojih v prvem, 1941. letu. Še posebej zato, ker se je vstaja razvijala v vsaki pokra-jini na svojevrsten način, dasiravno je bila vodena in navdihovana iz enega središča. Tudi na Gorenjskem, kjer sta se vstaja in NOB v prvem letu razplamtela do zavidljivih razsež-nosti, predvsein pa ob silovitem terorju nem-škega okupatorja. Zato je pri tem prav veliko posebnosti in nekaj jih bomo našteli v nada-ljevanju. • Mogočna Hitlerjeva Nemčija je aiprila 1941 zasedla največji lin tudi najbogatejši del Slovenije, i-n sicer Padravje, Mežiško dolino, Stajersko in Gorenijsko. Tako na Stajerskem kot na Gorenjskam je od konca aprila 1941 nato vse potekalo pod vplivom Hitlerjevega naročila: »Napravite to deželo zopet nemško«! To je pometiilo nasilno panemčevanje, in sicer tako naglo, da toi bila Gorenjska germanizdra-na že konec oktobra 1941. 2e v začetku maja so začeli aretiralti prve rodoljube ter jih od-ganjati v begunjske zapore in v Šentvid, v škofove zavode. Komec maja 1941 je bilo v be-gunjski graščini zaprtih že blizu 500 ljudi, v Šenlvid pa so jih. zvozili že okoli 800. Le-ti so bili med prvimi namenjeni za izgon. Podat-ke o tem, kateri so nacizmu »nevarni« Ijudje. so okupatorji prinesU že s seboj, kar pomeni, da so imeli spiske ipripravljene že v Avstrdji. Med takinii »nevarnimi osebami«, ki so jih po-zaprli že do konca maja in jih je bilo v tem času že 1.300, je bilo 130 duhovnikov, 24 ad-vokatov. 26 zdravnikov, 139 učiteljev, 13 di-rektorjev, 184 uradnikov, 34 študentov ter po 14 inženirjev m sodnikov. Očitno je bilo med temi le malo komunistov in njihovih simpa-tizerjev, ki so pač prvi pripravljaili pot obo-roženi vstaji. Nacisti so se torej lotiili raznih slojev in predvsem ljudii, ki so dotlej v stari družbi kaj pomenili. • Nato so nacisti začeli te Ijudi izganjati iz doniače dežele. Po prvem juliju 1941 so sko-zi Ljubljano in Zagreb viozili žalostoi transpor-ti v razne kraje Srbije, npr. v Užiško Požego, v Veliko Orašje ali v Vafjevo in o-kolico. Na-predne ljufoljanske množice so te transporte ustavljale na ijubljanBiki postaji, se z njimi soHdarizirale, jdh obdarovale s hrano ter nato prirejale protestne demonstracije. • Nemiška oblast, uvajanje tneinških šol, nemških orožnišikih postaj, .nemšikih napisov, uničevanje slovenskih Iknjig, policijski režim najostrejše vrste, ipredvsem pa izganjanje in aretiranje številnih naprednih družin in posa-meznikov, je hudo vznemirjalo prefoivalstvo, kaj'ti nacisti so oibljubljali »reov, boljši red«, kot je bil doitlej. Razmere so bile na prvi po-gled videti brezupne, okupator je deloval in ponemčeval nezaustavljivo. • Toda po 27. apriiu 1941 je v to temino posijal žare!k upanja, ki je nakazoval pot iz-hoda. Kommnisti so z najnaprednejšimi sode-lavci ustanovili Osvobodilno fronto slovemske-ga naroda. Zato je bila prva naloga komuni-stov, ki iso bili pobuidniki in voditelji te fronte, da so takoj po otupaciji čimbitreje utrjevali svoje, sicer inaloštevilne, a z domoljubjem prežete vrste ter Mcrati razvijali odbore OF. • Komunistjov torej Hitlerjev napad na Ju-goslavijo ter nato nagel razpad stare kraljeve države ni pfesenetil, zato so v pogojih oku-pacije takoj delovali naprej, in sicer v smisUi priprav na oborožen upor. Tako ludi in takoj na Gorenjs-kem. Prvi okrožni im drugi odbori OF so bili na ipobudo komun.istov ustanovlje-ni — seveda v strogi tajnosti — že v maju 1941. • Ker je bila že od vsega začelka OF us-merjena na upor proti okupatorjem in njilio-vim doimačim pomočnikom, je bilo hkrati treba misliti ipredvsem na organiziranje oboroženega boja. Da toi to potekalo bolje, je CK KPS usta-navlja'1 ipo pokrajinah viojno-revolucionanie kamiteje. Nekaiteri prvoborci vedo, da so te komiiteje po okrožjih ponekod imenovali vo-jaške komiteje, ponekod tudi operalivne komi- Stane Žagar, član CK KPS in glavnega po-veljstva slovenskih partizanskih čet teje. Tako tudi na Gorenjskem. Pokrajinski komite je vodil Stane Žagai, člani pa so bili še Lojze Kebe-Štefan, Jože Gregorčič-Gorenjc in Torao Brejc-Pavle. • Ta komite je organiziral tudi okrožne vojno-revolucionarne komiteje, sestavljene iz komunistov. Organizacija je bila naslednja: • vojno-revolucionavni komite za jeseniško okrožje so sestavljali: Jože Gregorčič-Gorenjc, vodja; člani pa Jože Ažman iz Bohinja, Lojze Hrovat iz ^ Beyunj, Polde Stražišar z Jesenic-Javor-nika in Ivan Bertoncelj-Johan z Dobrave pri Kropi (ta je edini preživel vojno); • vojno-revolucionarni komite za kranjsko okrožje: Franc" Vodopivec, vodja; člani pa Jože Janežič iz Tržiča, Franc Mrak s Kokrice ter Rudi Papež in Anton Naitnik-Crnivc iz Kranja (vsi so padli); • vojno-revolucionarni komite za kamniško okrožje: dr. Marijan Dermaslia, vodja, člana pa Tone Šturm in Slane Žerovnik (vsi prež.i-veli). • Sredi junija 1941 so ti komiteji že jasno razpravljali o pvipravah na oboroženo vstajo, glede česar so njihovi ipredstavniki dobili do-ločnejše napotke na posvetovanju CK v Ljub-ljani 1. in 2. jiinija 1941 pri Ivančičevih ob Malem grabnu. Nemški okupator je bil seveda najbolj pozoren na s>tare komuniste in njihove simpatizerje ter jih je v začetku maja tudi za-čel vztrajno iskati. Vendar se jih je večina umaknila aretacijam. Zgrabili so jih le nekaj. • Prelomnica v pripravah na oborožen u-por in na končno prehajanje v rlegalo pa je bil 22. junij 1941 — dan, ko je HitleTJeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Taistega'. dne se je zgodilo dvoje pomembnih reči: ta-koj so bili komunisti Gorenjske prek To-neta Tomšiča iz Ljubljane opozorjeni, naj se ne-mudoma umaknejo v ilegalo, v ipartizane, kajti grozila je neposredna nevarnost, da bo gesta-po zdaj še bolj vneto iskal komuniste kot do-tlej. To se je tudi uresničilo. Vendar se je ve- Skoiovi zavodi v Šentvidu — zbirno taborišče preseljencev z Gorenjske čina komunistov izmaknila gestapovskim krempljem. • Drugo, še pomembnejše dejanje zgodo-vinskega pomena pa je bila takojšnja usta-novitev glavnega poveljstva slovenskih pav-tizanskdh čet. Spočetka se je glavno poveljstvo imenovalo Vrhovno poveljstvo slovenskih par-tizainskih čet, :kar je bilo spremenjeno po 26. septembnj 1941, po posvetu v Stolicah. Ses-ta-vljali so ga: Franc Leakošek-Luka, koman-dant, Boris Kidrič, politični komisar, dr. Alež Bebler, pomočnik komandanta, člana pa sta postala še Oskar Kovačič in Sl.ane 2agar sta-.rejši. Giavno poveljstvo je tako nasledilo prej- šnjo vojaško 'komisijo pri CK KPS, ki jo je dotlej vodil dr. Aleš Bebler. Kmalu, že konec junija, je bilo glavno poveljstvo razširjeno z novimi člani. Vanj so prišli še Miloš Zidanšek, dr. Marijan Brecelj in Dušan Podgornik. Tako smo Sloveinci prvič v zgodovind dobili svoje vojaško povedjstvo, veredar povezano z vrhov-nim~ štabom, ki ga je vodil tovariš Tito. • Ker je bilo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet osnovano v Šiški, in sicer v hiši glasbenika Filipa Bernarda Pod hribom na Vodnikovi št. 27 in je od tega natanko 40 let, je to še posebno zanimivo.' • To poveljstvo z ostalimi komiteji je ime-lo veliko dela in že sredi julija je sklenilo (na seji med 14. in 16. julijem), naj se oboro-žena vstaja po različnih krajih po vsej Slovc-niji začne 20. julija, ?.ato je treba partizanske skupine maglo povezovali v čete. Zaradi ra/-ličnih težav pa se je ta začelek nekaj zakasnil. Pomembno pa je, da je prav tedaj glavno po-veljstvo slovenskih partizansfcih čet sestavilo ohsežen »Parlizanskd zakon« pod naslovom »Pravila Glavnega poveljs-tva slovenskih par-tizanskih čet o ustroju, delu in na.logah parti-zanskih čet«, in lo v izredno kratkem času (se-stavila s>ta ga Fraaic Leskovšek >in dr. Aleš Bebler, ki je imel izkušnje že iz Španije). • V teh pravilih je bila naipisaTia tudi parli-zanska prisega in vse to skmpaj je bila orga-nizacijska osnova, živo napotilo pri snovanju in delu partizanslkih čet in balaljonov, kajti vse je bilo movo, vse je 'bilo treba šele snova-ti. To je redek dokument in znamenit toliko bolj, ker tako zgodnjih pravil o organizdranju partizanskih enot ne poznamo v nobeni drugi naših republik, dasiravno so prvi uporniški streli v SBbijd začeli odraevati že 7. julija 1941. • S tem »Pravilnikom« :in s partizansko prisego je pTišel na Gorenjsko član CK KPS glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet Stane Žagar in se sestal z nekaterimi or-ganizatorji vstaje na Gorenjsikem že 17. julija 1941 na Jelovici. Naslednji sestanek s partij-skimi in vojaškimi organizatorji je Zagar imel že 20. julija, spet na Jelovici, in sicer pod Malim Gregorjevcem. Ko je Žagar prišel na Gorenjsiko, je našel v gozdovih že 11 skupin ilegalcev. Njegova naloga je bila le skupine povezati .v čete in bataljoTie in neposredno pri-praviti začeLek vstaje, čeprav partizanov še m bilo veliko. To so bili predvsem komunisti in njihovi simipatizerji iz delavskih središč kot so Jesenice, Tržič, Kranj ali iz okolice Kamni-ka. Tam so tudi nastale prve partizanske če-te. ' • • Slane 2agar je gorenjake organizatorje vstaje seznanil s partizanskim pravilnikom in s pwsego ter z nalogami. Na osnovi tako sve-žih m jasnih navodil so gorenjski partizani začeli snovai.i prve čete. Najiprej je bila nad Veternim pod Krišiko goro ustanovljena Tr-žiška čela, in sicer 26. julija, islega dne pa so začeli snovati na Cegelnici pri Naklem tudi Kranjsko čelo, kar so zaključili 2. avgusta. 27. j-ulija je Antorn Nartnik na desni strani Sa-ve na Sv. Mohorju ustanovil še eno (im.anjšo) Narodni heroj Lojze Kebe-Štefan, član po-krajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, po-litkomisar I. grupe odredov, ranjen 16. 10. 1942, umrl 20. 10. 1942 kranjsko četo, nato pa so jeseniški partizani 28. julija na Obranci na Mežaiklji ustanovili Jesemško ali Cankarjevo četo. Dan za tem, 29. julija, so iz partizanskih skupin iia Jelo-vici ustanuvili četo Ilije Gregoriča ali Jelovško četo, ki jo je Stane Zagar zaprisegel najprej. • Drugače je bilo nad Rašico in v karaniš-ki okolici. Tam je šmarnogorsika skupina iz-vedla prvo organiziraino akcijo 22. julija, in sicer z napadom v Tacnu na nemš'kega sode-lavca; ta dan je zato postal obeležen kot dan vstaje slovenskega naroda. Nato se je ta sku-pina združila s črnuškiinii partizani in še s tre-tjo skupino, nakar so 24. julija nad Rašico se-stavili Rašiško četo, prvo na gorenjski strani. • Vojno-revolucionarni koniite za Gorenj-sko je v sodelovanju z drugimi organ.izatorji vstaje določil, naj se oborožene akcije začno 27. julija. Medtem ko so druge čete na Goreuj-skem začele akcije zaradi različnih vzrokov razvijati pozneje, so na Kamnišikem začeli z oboroženim uporom na dogovorjeni datum. Tu-daj, 27. julija, pa še n-iso imeli oblikovanih čet, temveč so se zibrale bojme skupine (v Kanuiiku, v Črni, v Duplici, v Radomljah; v Mengšu, Traiiru in v Domžalah) ter v noči na 28. julij začele z akcijami. Sklenili pa so tudi, da bodo osnovaili štiri čete in jih povezali v Kamniški bataljon. Ne boun našteval vseh ak-cij teh skupin, ki so bile seveda še slabo oljo-rožene, navedem naj le to, da so minirali ce-sto, na njej postavljald zapreke (Črna)., uniče-vali so mostove prek Karaniške Bistrice, uni-čevali telefonske vode, stroje v Remčevi to-varni, poškodovali železniško progo in izved-li več drugih sabotaž. Razu.mljivo je, da ni vse pot^kalo, kot bd moralo, saj je bil to začelsk vsega in Nemci so takoj reagirali, vendar je bil okupator zaradi očitne organiziranosti de-janj zelo vznemiTjen. To noč sta na Perovem ob Kamnišiki Bistrici padla tudi prva slovenska partizana, in sicer skojevca Tone Miklavčič in Dominik Mlakar, oba stara po 20 let. Oka-pator se je odzval takoj in silovito, k čemur se bomo povrndli kasneje. • Voidstvo vstaje na Gorenjskem je v vsa-kem partijskem dkrožju hotelo sestaviti svoj bataljon. Poleg tega je s partizanskvmi čefa-mi zgornjega predela Gorenjske hotelo napa-sti begunjske zapore in osvotooditi več sto ak-tivdstov, prd čemer so sodelovald tudi aktivisti na terenu. Da bi to izvedli čdmlbolj učinkovito, so hiteli z ustanavljanjem bataljonov. Zato so Tržiški in Krahjskd četi na območju Storžiča veleli, naj se čimprej združita v bataljon, ki bo deloval v Karavamkah, prav taiko pa naj bi se v bataljon združdili Jeseniška in Jelovška četa. • Na tej poti je Kranjiska četa 3. avgusta 1941 na južndh strminah Storždča ubila pr\ega nemškega okupatorjeve^a oloveka ter se zdiu-žila s Tržiško četo. Skupno so se spustili na severno stran Storžiča in ob tedanji Verbiče-vi lovski koči 4. avgusta 1941 ustanovili Stor-žiški ali Tržiško-kranjskd ibataljon. S tem je bil ustanovljen ne le prvi partizanski bataljon na Gorenjskom, teraveč na Slovenskem sploh. Naslednjega dne, 5. avgusta, pa je bil na Je-lovici na Pogrošarjevi plandni bfeu Vodiške planine ob prdsotnosti Staneta Zagarja ustanov-ljen tudi Cankarjev baitaljon. • Takoj po ustanovitvi sta se oba bataljona začela odpravljati proti Begunjarn, vendar je Caokarjev Bataljon še ostal na Jedovici. Stor-žiški bataljon — njegov večji in bolj oborožen del 45 borcev — pa je 4. avgusta zvečer že krenil profci Dobrči in Begunjam. Medteni so Nemcd zaradi izdajstva 5. avgusta zarana na-padli preostalih 21 bork in boicev, ki so sla-bo oboroženi ostald v Verbičevi koč.i za Stor-žičem ter jih ubidi kar 8. Naislednjd dan so mooni nemški policijski oddelki napadli tudi glavndno Storžišlkega bataljona na Dob.rci in nad Begunjamd ter ga tudd razbili. Akcija na begunjske zapore je hila izdana in je propad-la. O tem je bil takoj poučen tudi Cankarjev bataljon na Jelovicl, ki je zato ostal v tabo- (Nadaljevanje na naslednji strani) Cankarjev bataljon je 12. 12. 1941 v Rovtah na Gorenjskem uničil nemško policijsko pa-truljo 46 mož (Nadaljevanje s 5. stani) rišču. A tudi nje so nemški policisti napadli, in sicer že 8. avgusta. Vendar je bil ta bata-ljon trdnejši, Nemce je pričakal na ustreznih položajih na Kotliču (zdaj Partizanski vrh), mu zadal nekaj žrtev ter se umaknil. V tem pr-vem večjem boju je izgubil 3 borce, prva dva iz Jeseniške čete pa sta paidla na Obranci na Poljanah že 1. avgusta. • Vse to, zlasti pa sočasno začete akcije na Kamniškem, je okupatorju polrddlo, da je vstaja organizirana, zato je takoj ostro ukre-pal. 2e 28. julija so Nemci pospešeno lovili in pozapirali ljudi, za katere so sumili, da so-delujejo s partizani. Samo dopoldne tega dne so v kamniškem okrožju aretirali 25 oseb, naj-več v Mengšu. Da hi zadušili vstajo, so uvedli tudi obsedno stanje. Sef civilne uprave je od-redil astro policijsko uro, ki je prepovedovala gibanje med 21. uro zvečer in 4. uro zjutraj. Ob 21. uri so morale biti zaprte tudi vse go-stilne, kinematografi, javni lokali itd. Ze na-slednji dan pa je bilo imenovano posebno so-dišče za sojenje upornikom, ki je začelo dela-ti tako. Že 1. avgusta je obsodilo prve štiri aretirane aktiviste, doma iz Kamnika in Meng-ša, ki so jih naslednjega dne v Begunjah ustreiili. To so bili prvi ubiti talci na Gorenj-skem. Naslednje dni so Nemci spet pabijali talce. Samo v avgustu 1941 so jih streljali dvanajstkrat in pobili 69 ljudi. Okupator je za-četnemu naailju dodajal še hujše, vendar vsta-je Gorenjcev ni mogel udušiti. • Po teh začetnih upomiških dejanjih in po prvih sovražnikovih napadih na gorenjske partizane se je Cankarjev bataljon spet raz-delil na osnovni čet.i, ki sta nato do druge po-lovice oktobra delovali vsaka na svojem sek-torju in premagovali začetne slabosti vstaje ter si nafoirali izkušnje. • Na Kamniškem je bilo malo drugače. Za-radi silovitega okupatorjevega reagiranja na začete akcije je kamniškira partizanora po 28. avgustu >le stežka uspevalo, da so sestavljali že prej načrtovane čete. Prvo, in sicer Kamniš-ko-dupliško so sestavili 1. avgusta. Radomelj-sko-mengeško so ustanovili 5. ali 6. avgusta, Rašiaka pa je obstajala že od 24. julija 1941. Po noviih spopadih v avgustu je glavno po-veljstvo slovenskih partizanskih čet vse te borce sklicalo nad Rašico in tu 17. avgusta 1941. sestavdlo Kamniški bataljon. Na tem zbo-ru rašiško-kamniških partizanov so reorganizi-rali tudi čete in sestavili štiri. To so bile: Ra-šiška, Mengeško-moravska, Radomeljska in Kamniška. Vsi borci preurejenega Kamniškega bataljona so 17. avgusta tudi prisegli, ostala dva bataljona pa s.ta to opravila ob ustano-vitvah že poiprej. Tako je vodstvo gorenjske vstaje izpolnilo načrte, da čimprej v vsakem okrožju sestavi partizanski bataljon. To dej-stvo drži, četudi je vsak teh bataljonov do-življal naslednje dni in mesece po svoje, eden bolj, drugi manj prizadet, vsi pa obogateni s prvinui uporniškdmi izkušnjami ter s spoznanji, da je nemški olkupator, ki je prav zaradi nji-hove dejavnosti moral dovažati okrepitve, si-lovit, močan in nepopustljiv. Ob vseh začetnih slabostih vstaje pa je njeno veliko vrednost ocenil okupatorski esesovski general dr. Schell, ki je že 4. avgusta svojemu podrejenemu komandazntu na Gorenjskem polkovniku Mascusu brzojavil: » . . . Prosim, da me še da-nes zvečer brzojavno obvestite, aili policija resnično ni več gospodar položaja ali pa ni več zmožna zagotoviti varnosti. Takšne raz-mere bi bile v tretjem rajhu edinstvene.« • Tako je sporočal in ugotavljal zato, ker so Nemci Gorenjsko takoj po okupaciji šteli kot del rajha. Boljšega dakaza torej, da so bile razmere zaradi vstaje na Gorenjskem v primerjavi z drugimi zasedenimi pokrajinami res izjemne, nam res ni treba iskati drugod. S tem je bila nekako prva faza vstaje na Gorenj-skem zafcljučena, dasiravno se je potem še vsak dan zgodilo veliko pomembnega. Vedno pa toliko, da Gorenjska ni bila pomirjena in zato take dežele ni bilo mogoče ne germani-zirati, ne uničiti, ne priključiti k Hitlerjevemu rajhu. Mogooni nacisti so moo-ali doživljati nekaj edin&tvenega! V tem obdobju je največ-je uspehe dosegel Kamniški bataljon. Zaradi drznih akcij in tudi šVevilnih žrtev je Izvršni SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) Kamniškemu bataljonu izrekel pohvalo ter mu 26. septembra 1941 izročil kot odlikovanje (pr-vo na Slovenskem) slovensko partijsko zasta-vo. • Med tem in vso zgodnjo jesen so gorenj-ske parbizanske enote izvršile še vrsto večjih in manjših akcij, si pridobivale izkušnje, a tudi prelivale kri in izgubiljale borce. Nemški policijski oddelki so jih zasledovali vedno bolj trdovratno, z vedno večjimi silami in jim niso dali možnosti za krepitev in oddih. Razbili so Storžiški bataljon, postopoma so redčili vrste Kamniškega bataljona, pogosto so napadli Cankarjev bataljon. V takih razmerah je vod-stvo gorenjsfke vstaje preostale partizane po-klicalo in začedo zbirati na desnem bregu Sa-ve. Najprej se je v drugi poHovici oktobra spet združil Cankarjev bataljon, ki se je uta-boril na Sv. Mohorju nad Selško dolino, kma-lu pa so pokiicali v Selško, oziroma v Poljan-sko dolino tudi preostale gorenjske partizane. Tako tudi večino preživelih borcev Kamniške-ga bataljana. Po vrsti akcij, po velikih napo-rih in številnih žrtvah je na Gorenjskem zo-rela zimSka vstaja. Ta naj bi skušala dvigniti v vstajo nove borce zlaisti v Poljanski in Sel-ški dolini, v Bohinju, nad Bledom in Gorjami ter pod Stolom, v okolici Jesenic in v Zgornji Savski dolini. V ta namen je raed drugim Gla-vno poveljstvo siloveoSkih partizanskih čet os-novalo tudi gorenj&ki štab, ki naj bi vodil vstajo in spet skušal sestavljati nove partizan-ske bataljone. • Končni dogovor o tem, kako naj bi po-te!kala ziraska, decembrska vstaja, se je 1. ali 2. decembra 1941 odvijal pri Tomažinu, po do-mače Kocjanu v Bukovščici v Selški dolini, vodil pa ga je Stane 2agar. Decembrska vsta-ja je bila zasnovana v podrobnostih in na ši-roko, uspešna.se je začela, vendar jo je silo-vit okupatorjev pritisk nato zožil. Njen konec je poznan kot tridnevna legendarna dražgoška bitka, vendar tu ni zadosti prostora za širši opis. Dotaknili se bomo samo enega, zato pa tako uspešnega in znamenitega dejanja sicer tedaj maloštevilnega Cankarjevega bataljona, da je x njim prislužil tako priznaaje izvršnega odbora osvobodilne fronte, kakor Kamniški bataljon v septembru: slovensko partizansko zastavo! • To dejanje je bilo uničenje 45 policistov 181. rezervnega policijskega bataljona 12. de-cembra 1941 v Rovtu nad Škofjo Loko. Česa takega dotlej okupirana Evropa še rai dožive- la, zato so iz Berlina poslali na Gorenjsko dva nova policijska generala in nove policij-ske bataljone, ki naj bi uničili gorenjske par-tizane. • To pa jim ni uspelo, dasiravno je po-tem šlo za obstoj partizan&tva na Gorenjskem, kajti akupator je neprestano in tudi v 1942. letu svoj pritisk krepil. Če bi nemški okupa-tor tedaj izpolnil grožnjo, da bo za vsakega padlega Nemca potoil 100 moških talcev, bi marali pobiti akoraj polovico za orožje spo- sobnih Gorenjcev. Tega pa se je prestrašil in izvajal svoje nasjlje dalje po starem, a tudi po novem. • Ob tem so voditelji vstaje na Gorenj-skem ugotavljali, da je okupator kljub moči in nasilju začel vojno izgubljati, predvsem pa iz-gubljati nadzor nad Gorenjsko, nepogrešljivim členom v verigi svojih načrtov. In tako sta po-letna kot zimska vstaja na Gorenjskem — vsem slabostim navkljub — zaustavili in celo izničili okupatorjeve načrte, ki smo jih nekaj našteli v začetku. Gorenjska torej kljub tr-pljemju, kljub prelivanju krvi svojih najibolj-ših sinov, ni klondla, ni se dala germanizirati, ni se dala uničiti, ni priznala okiipacije! • Ob razmerju začetih sil je zato 1941. le-to zlasti za zgodovino Gorenjske pomembno in tega nauka nikoli ne bomo mogli dovolj dobro opisatil Vedno pa nam bo tudi izvor moči za nove napoie, ki jih neprestano terja življenje in boj za resnično socialističao druž-bo! Ivan Jak