30. številka. Ljubljana, v sredo 6. febrnvarja XVII. leto. 1884.
Izhaja vsak dan »večer, izimSi nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za avatrij sko-ogerske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po
10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če bo trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.  Uredništvo in upravništv o je v Ljubljani v Frana Kolmana hiši, „GledaliŠka stolba". Upravništvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Gospod profesor Šuklje — oponent
—o.— Nedavno pečali smo se na tem mestu z jednim delom osupljivega vedenja, kakeršno moramo nekaj mesecev sem v našej narodnej politiki gledati in trpeti od Btrani narodnega zastopnika, gospoda profesorja Šukljeja. Z jednim delom — kajti mi smo hoteli opozoriti le na istino, kako nevarno se pač profesor Šuklje igra s členom XIX-tim temeljnega državnega zakona, s tisto skalo, ki je na njej po sedanjem našem zakonu zidana slovenstva sedanjost in bodočnost, katero skalo pa gospod profesor Šuklje oglodati hoče! Do sedaj smo se v narodnih naših naporih sklicavali in opirali na člen XIX-ti „en bloc", ali odslej, po drznih eksperimentih rečeaega slovenskega poslanca bode nam vselej treba dostavljati, kako Bi ustavni člen XIX ti mislimo, ali vsaj povedati nam bode, da si ga ne mi-Klimo po logiki gospoda profesorja Šukljeja. Kajti ta slovenski poslanec nam je z le-tem narodnostnim brambovcem hotel „sans facou" za slovensko deželo zagovarjati in prikupiti 6no na 600 goldinarjev cenjeno neobligatno nemščino, on nam je v Ljubljanskem meBtnem zboru ta isti člen v podobi polena metal pod noge, ko smo hoteli storiti, a smo preko njega tudi storili zopet jeden korak naprej za narodni naš program. Jeden in drugi pot pa nam je ta politik nedolžno veselje, ki ga še nad čleuom XIX-tim imamo, kalil brez posebne potrebo, ako ne smatramo za posebno potrebo hudomušnost njegovo, iz katere baš poganjajo o p o z i cij s ke težnje samozavestnega gospoda profesorja! Zlasti tudi za tega delj smo javno izrazili svojo nevoljo in posvarili smo gospoda profesorja Šuklje-ja, naj sedaj, ko mu je slovenski narod odkazal tolikanj častne in odlične delokroge, ne navrtava onega ščita, s katerim branimo in zaslanjamo sveto narodno stvar, katerega bode tudi on celega živo potreboval, ko bode, izpolnjujoč svoje posebne narodne dol ž noBti in naloge, delal za utrjenje narodne ideje, za slovenski narod, kot narod, ako gajeto misel in poštena volja! To smo skušali povedati v onem članku.
Na to oglasil se nam je gospod profesor Šuklje v 23. Številki „Slovenca"*), priobčujoč članek z na-
*) Mi smo še-lo čez nekoliko dnij bili opozorjeni na to, da se jo gospod profesor Šuklje zopet zatekel k „Slo-
LISTEK.
Potovanje križem domovine.
Opisuje ProstoBlav Krotanov. XXXIII
Na Gorjancih. V „Asjinem dvorci" tam doli v Metliki bilo je res prijetno in veselo, toda ves ta čas pa vender neBem bil ondu; a kje da sem tičal ta dva metjeca iu pol — o tem drugikrat! Sicer pa človek pri najboljši volji ni prišel do besede; kajti brezimni podlistkar prerešetaval je „časnikarstvo in naše časnike" toli neusmiljeno, da se je vse kadilo; posebno tja čez K m s je veter baje zanesel mnogo prahu in plev; a veleučeni naši zgodovinarji mu bodo Že dokazali njegovo — „literarno tatvino", — vsaj napovedujejo že dosti dolgo ta novi svoj zgodovinopisni čudež. — In prav privoščim mu, „neukemu podliBtkarju", namreč to strokovnjaško ošeškanje coram publico! Čemu se je ponašal toli oblastno, ko vender nema patenta za „begeisterte, form-vollendete" govore; in pa —toliko časa je zadrže-
slovom: „Član XIX. in ljubljanska realka". Že ta naslov nam pravi, da hoče gospod pisatelj v svojej obrambi nekaj braniti, Česar mi nesmo napadali. Mi sploh smo cele zadeve o nasvetu Ljubljanskega mestnega zbora za obligatno slovenščino na realki Ljubljanskoj le toliko omenjali, kolikor smo je potrebovali pri našega člauka glavnem namenu, ki meri le na to, pokazati in obsojati neosnovane nazore gospoda profesorja Šuklje-ja o členu XIX-tem našega ustavnega zakona, nazore, ki nam, v svojih skrajnih posledicah uživotvorjeni, utegnejo vzeti lep del naše narodne bodočnosti. To pa, da gospod profesor Šuklje v polemiki z nami zavoljo člena XIX-tega razlaga ves pomen rečenega nasveta in debato o njem v Ljub-ljanskej mestnej zbornici 4. januvarja t. 1., da nadalje gospod nasprotnik pri tej svojej razlagi, uprav po pravilih nazornega nauka opisuje samega sebe, kako se (nQui bene diatinguit, bene docet" !) namreč on odlikuje od vseh druzih svojih sotovarišev v Ljubljanskem mestnem zastopu, zlasti pa od gospoda poročevalca H rib ar-j a: to nas je napotilo, da po njegovem vzgledu tudi mi, zavračajoči napačno in nevredno njegovo tolmačenje člena XIX-tega, protresemo večkrat omenjeni nasvet — Bog nas! ne na slavo gospodu profesorju Šuklje-ju!
Rešuje" dano si nalogo, pričakujemo jako hladnokrvno tudi še bodočih tacih odlikovanj, s kakeršnimi uaa je gospod profesor „stvarno in jasno, ne oziraje se na osobne opazke, brez nepotrebnega pathota" v dnem „Slovenci44 „klasificiral"! Gospod profesor, ki se predrzne pisati: „Meni je bilo takoj jasno (zelo poučno!), da nasvet finančnega odseka spada v ono kategorijo nesrečnih predlogo V („plaudit<*!), Uteri niso sad temeljitega stvarnega ra z m o t riva uja , teinuč le efemerni proizvod („plaudtte, aruici, plau-dite!") razburjene narodne občutljivosti („ploudite" !) — ta gospod profesor res misli, da se o gospodih odbornikih Ljubljanskega mesta sme tako govoriti, kakor morda on govori o svojih razposajenih šolskih dečakih! Zoperuo nam je, da smo morali zapisati to osobno-kritično opazko, ali (asih ni možno, javno delovanje odločiti od osobe,
vencu", ki mora pač znano svetopisemsko veBelje imeti nad tem „jednini Bpokorjenim grešnikom". Zato so nam je donašnja razprava zapozuila. Op. pisateljova.
val besedo — nam „privilegovanim" podlistkarjem: prav mu je torej, da ga zlasajo — čemu se meša mej toli učene može" —
Kakor sem rekel: v „Asjinem dvorci" doli v Metliki bilo je prijetno iu veselo; prijatelj Senko je pridno natakal svojo cekinasto metliščino, ljubezniva domačica pa kupičila pred nami na mizi okusne slad-čice in zornolični njujini otroci — kdo bi se jih bil nagledal ! A naposled sva se s prijateljem Navratilom vender le poslovila.
Drugi dan sva ogledovala zopet Metliko in njene znamenitosti, na pr. Zavinščekov odrti grad od zunaj in znotraj; romantično stoječe poštno poslopje in kanonične križe nemškega reda ondu po cerkvenih zidovih. In ko sva prišla zopet doli na Kolpin most, prepričala sva se, da sva se pri ocenjenji njegove starosti bila zmotila za celih devetdeset let — kajti most preko Kolpe neao postavili 1875. leta, nego leta 1785, — bode torej drugo leto obhajal svojo prvo Btoletuico! No, to je bil takozvani nalip of the pen", katerega ne bodeva zvračala ,, tiskarskemu škratku•' na dušo, vedoča, da kaj jednacega se more pripetiti vsakemu še o belem dnevu, tembolj pak o
katero ono isto zvršuje. Tudi naj še gospodu nasprotniku, predno preidemo k stvari, damo besedo, da vzlic njegovemu pogovarjanju ostanemo patetični zagovorniki nazorov, ki jih gojimo za narodno-slovensko politiko, kar se nam vidi tem potreboiše v dobi sedanjej, katera nam itak rodf ventilatorjev odveč za vse sile in potrebe!
Finančni odsek Ljubljanskega mestnega zbora je v seji 4. dne januvarja t. 1. stavil predlog: „Naj bo slavnemu c. kr. deželnemu šolskemu svetu odpošlje prošnja, da bi se na ces. kr. višjej realki v Ljubljani upeljala počenši b šolskim letom 1884/85 slovenščina kot obligaten učen predmet po vseh razredih in za vse dijake brez razločka, in mestnemu magistratu naroča, da ta sklep kar najpreje mogoče zvršf".
Gospod Hribarje torej v imenu finančnega odseka predlagal prošnjo, peticijo do c. kr. deželnega šolskega sveta kranjskega in mestni zbor je to prošnjo podprl z vsemi glasovi, izvzemši dva glasa gospodov odbornikov dra. Blei-vveisa in profesorja Šukljeja. Pravica do take peticije, bi gre mestnemu zboru po členu XItem državnih osnovnih postav, tudi nasprotnik gosp. profesor Šuklje ne taji. Kaj pa se sploh doseza s peticijami in prošnjami v političnem in državnopravnem oziruV Mi Slovenci smo v 17letnej ustavnej dobi tolikokrat se poslužili peticijakega prava po členu Xl-tem, da dobro vemo, kaj amo nameravali s takimi prošnjami, kaj smo riosegli, kaj da Me sploh doseči d&! Ko so naši narodni voditelji sklicavali narodne tabore, in v ognjevitih govorih polagali brezštevilnemu narodu na ustna peticijo na peticijo, pritožbo na pritožbo, tedaj ho pač imeli žalostno zavest, da navzlic soglas-nej prošnji zvestega a tlačenega naroda ne bodo hipoma prenehali pritiski narodnih njegovih sovražnikov, temveč da bodo gotovo še naprej absolutični krogi zakon, ustvarjen za naroden napredek, prevračali za narodno zatiranje, in da ne bode čez noč zmanjkalo tacb tolmačev avstrijskega ustavnega zakona, kakeršue si je za uzor vzel gospod profesor Šuklje! Brez števila prošenj, pritožeb proti nepri-meruej pOBtavi ali nje krivičnemu zvrsevanju se je v našem političuem boji že tako ali tako zloHlo iu oglasilo, najšteviiniši shodi in najugledniši javni za-stopi se neso sramovali tacih (kakor b: gospod na-
juternem mraku, ko se vrača iz vesele družbe na Hrvatskem!
In tretji dan zadel sem zopet svojo potno torbo pa hajdi dalje — v pisani svet!
Na severni strani Metlike, takoj za mestom navzgor dviguje se prijazno brdo Veselica s prisojnimi goricami, izmej katerih se blesti gori na vrhu bela Kramaričeva vila.
Tja gori sem se bil napot'1, da bi si ogledal pred Bvojim odhodom mesto in okolico s „ptičje perspektive". Stopajočega po vinogradovi grivi navzgor, pozdravlja me že od daleč gori na balkonu v belo-kranjski Bvoji obleki stoječi lastnik vile. Ko pridem gori k njemu, pomoli mi v „dobro-došlico" — čašo vina. Ozršega se na Bolnce, ki je plavalo še precej nizko nad Pokolpskimi hribi, zavrne me prijatelj Kramarič: „Da-li v Ljubljani pijete vino le ob — plinovi luči? Metliščini pa se ne treba skrivati pred solncem!" io ko se izgovarjam z ravnokar povžito kavo, zategne mož porogljivo usta. rekši: .„Kava je za gliste!" ter privh če iz torbe kos po-vojene slanine . . .
Dolgo sem sedel tam gori na solnčnem bal-
srečno končana, obravnave a Portugalijo, Turčijo, Koreo. in Meksiko o obnovljen)! kupčijskib pogodb dobro napredujejo. Egiptovska politika vlade se ne bode nič spremenila. Vlada je hotela zmanjšati angleške garuizije v Egiptu, pa se jej radi pobitja egiptovskih vojsk to po tem ni umestno zdelo. Su dan ostaviti je pa vender sklenjeno. General Gordon bil je odposlan, da poroča o položaji v Sudanu in stori, kar je potrebuo. da se o i tam umaknejo egiptovske čete. Nadalje napoveduje prestolni govor volilno reformo, da se zopet razširi volilna pravica in reformo Londonskega municipij«. Poleg tega navaja govor, da pride v tem zasedanji na vrsto bil o zboljšanji varnosti življenja mornarjev in predloga o od-vrnitvi podkupovanja pri municipijsk h volitvah
Ejjlptov*ki podkralj dobil je baje nek telegram od Backer-paŠe, v katerem mu ta poroča, da je bil pobit pri Tokkarji in je izgubil 2000 vojakov in 6 topov.
Dopisi.
Z  Dunaja 4. februvarja.   [Izviren dopis.] Slovansko dijaštvo na Duniji obbajalo bode v kratkem spomin Ivaua  Sergejeviča Turgeujeva. Zjedi-nila  so se akademična  društva „Akademicky Spo-lek', „Slovenija", „Tatran", „Zorau, „Zvonimir", na čelu jim ruska „Bukovina". Še pred izvršitvijo Miklošičeve slavnosti poudarjala se je pristojnost, praznovati spomin velikega ruskega pisatelja. Primauj-kanje časa,  še bolj pa gmotnih  in duševnih moČij, ko je vender Miklošičeva slavnost terjala največjo požrtvovalnost v obeh slučajih,  bilo je  uzrok odložiti  Turgenjevljevo svečanost na 8. svečana  t. 1. Slovanska mladež pokazati je hotela tudi pri tej priliki,  da zna in hoče slaviti svoje genije, kakor dostojno; do onega časa imela bi dokaj priložnosti zbrati in zjediuiti svoje sile. Posamezna društva zastopana so bila po delegatih, ki so si izvolili g. W. F. DudvkeviČa  predsednikom  slavnostnega odbora. Vsako društvo zavezalo se |e,  poleg gotovega doneska, dostaviti najboljše umetniške sile in pripraviti svoje pevske zbore tako, da bode imela svečanost popolnem slovanski značaj  in  izognilo se ko-merau. Tudi godba, znana Fatbachova kapela, igrala naj bi izključljivo slovanske narodne.   Husi podado violinisto K  Iguo Grigoroviča, pianisti Stepauova in Wienzkovskaja, učenki imenitnega Lesetickega, bivšega prof na konzervatoriji v Peterburgu, kateri se je odpovedal iz zdravstvenih ozirov s svojo soprogo i Esipovo.   Čehi  povabi'i so c. kr. dvornega  pevca 1 Broulika, ki je  sodeloval že pri Miklošičevi slavnosti,  Hrvatje Bianko Bianch', c. kr. kamerno in dvorno pevko, (rodom iz Gline).   Pevski zbor rado-voljno je ponudilo slovansko pevsko društvo, ki bode predaval tri ruske pesni poleg himne pisane in zložene za ta večer po g. L. A. Lmdau-u, članu društva „Bukovine in B. G. MUjuki, duhovniku v Kre-chov-u <v Galiciji).   Svečanost deli se v akademijo in   dijaški  večer   (tako   imenujejo   Rusi nemški kornera)
Spored, kolikor se ga je določilo sedaj, je za akademijo: Himna, poje slovansko pevsko društvo pod vodstvom g. A. Buchta, duo na gosi h in gla-sovirji gosp Grigorovič in gospdč. Stepanova, solo Biunca Bianchi, pevski zbor, solo Broulik, solo Gri-gorovifc, piano Stepanova in Wien/.kovskaja, pevski zbor. Spored dijaškega večera sestavljajo govori vrsteči se z narodnimi pesnimi  posamičnih slovan-
skih narečij. Govori naj bi bili kolikor mogoče kratki, ter se sukali okoli jednega predmeta t. j. pomen I. S Turgenjeva. Bil je zvesti sin naroda, tudi v tujini, zajel svojo moč v narodnosti in deloval v korist njega. Dovel je rusko slovstvo do vrhunca postavil je v jedno vrsto z druzimi narodi. Tega bi je slovansko dijaštvo v svesti in slaviti hoče spomin prvega ruskega, slovanskega človeka. Skupno hoče pokazati svetu, da ima ruski narod moža, da so ponosni na njega vsi Slovani. Slaviti ga hoče v narodni samosveati, v trdni nadi, da bode to odvrglo vse zapreke naših narodnostij, slaviti ga hoče v duhu, ki veje nad njegovimi umotvori, v duhu smernem. Utope se v ujega spomin, v spomin mirne žalosti preteklih dob in mirnega povzda-nja na boljšo prihodnjost ohranila bode svečauost čisto in mirno, vredno svojega imena. Vsak Slovan naj čuti, da je pisatelj, vzuikel iz naroda, opirajoč se na njega in povzdigujoč ga istinita vez nas vseh. Tu vzkliknil naj bi vsak: „on je prvi naš učitelj, bodimo mu verni Blušalc1, razumimo ga in razumeli se bodemo mej Beboj."
Uvodna himna glasi se tako: Kak on moguč, kak on velik, On s nami žit ne ptivstaiiet! Blestjaščej slavy on dostig I v vek ta slava rie uvjaiiet. Iz roda v rod ona pojdjot Kak sonce svetom ozarjaja, I razrast i o t i rascvetjot Lubov vsa obščuiu vš 'laja. A kto jevo lub'vi ne zuajet? O pust1 zeruo jevo idej Cvetkom razkošnvm rasevetajet! Ztoj rok jevo u nas otujal, No duch jevo cant mež nami, Jevo mogučij ideal, Ugadan našimi serdeami. My pamjat več nuj u poj om Tebe velikij russkij genij, Tebe chvalu my vozdajom Ot vsech slavjanskicb pokolenij! ■z Trsta 4. februvarja.  [Izv. dop.] Veliki ples delavskega podpornega druUva v 1. dan t. m. je povsem dobro izpal;  bilo je   navzočnih najmanj 1800 oseb. Gospoda Economo  in Reinelt sta darovala vsak po 20 gld. da bi mnogo naše gospode te dva posnemalo! lahko bi v kratkem narastla velika svota za pokojninski  zaklad,  kateremu je bil čisti dohodek tega ple.sa  uamenjem; ali  naša gospoda se zato prekoristno  društvo premalo zmeni. Občna je tudi želja,  da bi  zopet  oživelo  pri tem društvo petje, a stari pevci so  preveč  navskriž z mladimi. Naj opustijo to mržnjo ter z vstrajnostjo, marljivostjo in vzajemnostjo zopet sestavijo močen slovenski zbor in širijo slovensko petje, katerega zdaj že pogrešamo.
„Siavjanska Čitaonica" imela je na 2. dan t. m. drugo svojo zabavo t plesom, ki je bila zopet prav dobro obiskana. Bilo je videti raznih vojašk'h častnikov, ki so se bolj domače čutili nego v Šiler-vereinu. Četvorko je pl« salo do 70 parov.
Pekovsko pevsko društvo „Jadranska Zarja" imelo je na 31. p m. svoj redni občni zbor. Nameravano je bilo in tuli  splošna želja  mej dru-
sprotnik dejal:) „golih demonstracij jako dvomljive "vrednosti", četudi si od njih neso vsega odrešenja obetali! In zakaj neso bili sovražniki peticij, kakor to je naroden oponent? t Dalj« prih.)
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 6. februvarja
Budgetni odsek državne«* zbora je predlagal, da se uravna arh varstvo na Češkem m na-Btavi poBebni arhivar s 1400 gld. na leto in nsj se za letoB njegova plača za 8 mesecev postavi v izredni državni budget.
V vČerajšnjej seji državnega zbora dalje ministeraki predsednik pojasnila o izjemnih naredbah, in navajal je kot u*roke poslednje umore v Beču in Bkrivno razširjevanje rovolucijonarnih tiskovin, ki pred vsem prihajajo iz inozemstva. Namen tem na-redbam je pa le, da se ohrani red in varnost premoženja iu življenja. Proti predlogi sta govorila Kopp in Schonerer, za predlogo pa grof IIohenwart. Kopp je hudo napal te vladne naredbe, a vse kar je navajal bile so uajveč prazne fraze, kakerane lahko čitamo v vsakem Dunajskem židovskem časopisu. Samo to ima morda nekaj zase, kar je navajal proti
"iztiranji nevarnih oseb. Po njegovem mnenji so take osebe manj nevarne na Dunaji, kjer je cela garni-zija policajev, Kakor bi pa bile kje na samem na deželi. Konci svojega govora je dr. Kopp iuterpe-loval pravosodnega ministra o češkem državnem pravu, čemur je bila povod neka izjava justičnega ministra pri jezikovuej debati.
V levičarskih krogih se zdaj bavijo z vprašanjem, ali bi zaputili državni zbor. Sicer se še zdaj ni nič odločnega sklenilo, vender prevaguje misel, da m dobro nastopiti pasivne politike. Večina njih se že zgovurja s tem, da je opozicija ravno zdaj potrebna v državnem zboru, če tudi ne prodre z nobenim predlogom, to že kažejo i/jeiune naredbe. To je prašen izgovor, v resnici pa nikdar neso mislili na pasivno politiko, s tem so hoteli le prestrašiti većino iu vlado pri posvetovanji o jezikovnem vprašanji. Vsi lev ftatfji dobro vedo, da bi s tem sami sebe pokopali. Zahteve n i iti volilcev, da naj ustavijo zbor, katere so sami umetne i/.vali, jim že presedajo
Kakor se „Nar. Lystonr' poroča, se je desnica sporazumela, da v/.prejme novelo o pristojbiuah, predlagala bo le nekatere spremembe v korist kmetov pri prepisovanji manjših posestev. Ta novela pride v zbornici še le na dnevni red, ko bode desnicu končula svoja posvetovanja o potrebnih spre-menbah Potem se ima rešiti še predloga o zavarovanji del-ilcev proti poškodbam in boleznim, o vzprejemu Franc Josipove železnic« v državno oskrb )d nakladni kredit za zboljšanje stanja nižjega duho-venstva.
Kakor se poroča iz Zadra N. L., poklican je dalmatinski cesarski namestnik Jovanović od Nj. Vel.čanstva cesarja na Dunaj, in se neki več ne vrne m svoje mesto. Govori se, da bode njega na-eleduik grof Ricbard Ciam, baron Godel ali pa dvorni Bovetnik Autonietti.
Vnaiue države.
Mej v »tri Jo in IVaneijo se je sklenila provizorična trgovinska pogodba za jedno leto.
Jutri bode v Gusinji posvetovanje načelnikov alhaiiMliili rodov o položaji v deželi.
Nek telegram Cochinchinskega gouvernerja objavlja, da so razmere na dvoru v IIue ugodne za f?raiieljo, in da so tamošnji državniki popolnem zadovoljni z novimi odnošaji s to evropsko vlastjo.
/kiiajrleMkl prestolni govor poudarja dobre razmere z vsemi  vlastmi.   Tamatavska  epizoda je
konu, ter zrl doli na mesto. Zlati blišč solnčn.h žarkov je odseval po skodljastih strehah in iz okajenih dimuikov valili so se lehki oblački v prozorni, z jutranjo meglo pretkani vzduh — prijatelj Kra-marifi pa je otipaval rebra svojim vinskim sodom, pripravljal kad; in obroče za bližajočo se trgatev, in ko je zvršil svoj posti, trčila sva še jedenkrat in či'a sivca, katera je v tem napregel čvrst njegov sinko, zdirjala sta z nama po vijugasti cesti mej vinogradi gori na soltičuo — ltadovico.
Dospevša na Kramuričev doni, vzprejme naju veselo se smehljaje krepka, rudečelična gospodinja v beli svoji obleki in preduo sva si dobro ogledala vse prijateljevo gospodarstvo, zibali so se na mizi ocvrti piščanci.
Po kosilu sname prijatelj Kramarič raz klin velik železni ključ in napotila svu se po vrbu doli v njegovo viuo^radno klet ali zidanico.
Na prijaznem, z bujnim trsjem nasajenem griču stoji ta Kramaričeva vinogradna zidanica; košate trte i-e vijejo ob njenih stenah, in okoli nje se razgrinja mehka trata. Tu se ti odpira diven razgled po vsej širnej Belej Krajini tja do Kleka, po vinorodni Vivolini in po Žumberškik holmih do gozdnatih Gorjancev.
V radostne razgovore zapletena, sedela sva tu ves popoludan. Tu pred nama je lesketalo v solnčnem svitu zlato metliško vino, ob najinem vznožji peli so čiriči svojo milo jesensko pesen in prijatelj Kramarič, sedeč na vinskem sodu v tesni svoji belo-kranj-ski obleki, pripovedoval je različne vesele, anekdotske dogodbe iz dobe svojega deželnega  poslanstva ter uplel marsikatero pikro opazko o sedanjem deželnem zboru kranjskem, katerih pa tukaj ne bodem navajal,   da   mi   vrlega  prijatelja Kramariča kak visokoučeni  dopisnik  ne  stlači v predale kakega umazanega lista, kar bi mu bilo izvestuo manj ljubo, nego da ni več — poslanec.   „Prosim te," zavrnil je veseli mož moje dotično vprašanje, — „jaz uesem — kakor bi rekel naš Levstik — za takšne „ceri-meuzeljne"! Le poglej me, kako sem okoren — pa bi se uklanjal tam vsakemu škrijcu!4 Posilil me je smeh, in tudi on sam se je smejal, ko sem ga pogledal, ter še le zdaj opazil, kako je — životen, in se ga obleka drži, da človek ne ve, kako jo spravi nase.   ,.s temi le težkimi škornji da bi stopical po gladkem parketu redutue dvorane — k  temu je treba  elegantuih  črevljičkov  in   pa — gibčnosti! Prav je dejul oni poslanec, ki je priporočal starejšim   svojim drugom — „mladostno elast —u no,
sploh: za kmeta to ni j V* pristavi jovijalui moj prijatelj ter opisuje prijetnosti kmetskega življenja. „Glej!" rekel je, „kdo ima prijetnejše življenje, nego-li kmet? V tem, ko vi bledi gospođici ondu po mračnih mestnih duplinah čepite in svoja peresa grizete, prepiraje se, da-li ni morda ta ali ona pismenska pika predebela, sprehaja se prosti seljak svobodno po svojem posestvu; ni mu treba ni plesati po sekundnih udarcih birokratske ure, niti proračuuavati svojega zaslužka z milimetrskim merilom: ko je odštel svoj davek, — je kmet sam Bvoj gospod, ki ne pozna druzega poveljnika, nego li — Boga! Iu vender vsak sili le v mesto! Ni čudo, da ste potem drug diuzemu na potu, ter se izpodrivate in pulite za bore skorjico kruha, kakor vrabci ztf zrnce prosa ..."
Tu so dospeli gostje iz Vivovidne, ter pretrgali najine pogovore. In pričelo se je novo, veselo življenje! Kozarci so zveneli skladnoglasno, napitnice, hrvatske in slovenske so se menjale in — večerni mrak je pregrinjal že hribe in doline, ko smo se razšli.
PrenoČivši pri gostoljubnem Radoviškem gosp. župniku Schvveigerji, poslovil sem se drugo jutro ter krenil, s potno torbo čez ramo, proti za-
Žabniki, da bi se prenaredila pravila, da postane društvo podporno društvo, a ker se ni ničesar ukrenilo, ostalo je vse pri starem.
Bili so voljeni: Predsednikom Fran Jeršek, (Ljubljančan), Anton Kralj podpredsednikom, J. Lulek blagajnikom in A. Trevižon tajnikom odborniki : V. Moder. Dragotin Dobčnik namestniki V. Levičmk. A. Nemec. A. Brumotti.
To društvo napravi v 10. dan t. m. veselico ▼ dvorani pri Monte Verde. Veselice so vsacemu društvu na korist, zlasti pa temu, ki ima toliko udov, ki navadno nemajo prilike, udeležiti se tacib zabav, ki imajo vsekako ugoden upliv na člane Za veselice in sploh za društvo si jako veliko prizadevata gospoda Fran Jeršek in A. Kralj, katerima gre vsa hvala, da to dru'tvo obstoji in dobro napreduje.
O«! Savinje 3. februvarja. [Uv. dop.] Kdor je opazoval zadnji čas narodno gibanje pri nas na Štajerskem bo moral pritrditi, da tako napetih razmer mej ponemčenimi meščani in slovenskim ljudstvom z dežele ni bilo še nikdar kakor par let sem. Ta gotovo nevesela prikazen naj nam daje povod, poisketi uzroke teh strastnih nasprotij.
Znano je, da tako imenovani srednji stan posebno po malih mestih  že od  nekdaj ni maral za politiko, čemu se pa ni toliko čuditi, ako se pomisli, da je z večim delom pri  rokodelstvu z naučenjem dotične obrti, pri trgovcih i naučenjem v njih stroko spadajočih predmetov, bila dosežeua uajvišja stopinja omike. Naravno je tedaj, da so  prepuščali politiko večkrat ljudem jako dvomljive vrednosti.  To so pa o pravem času opazili naši nasprotniki, ter v svojo korist porabili s tem, da so jim po večkrat, usiljenih listih in lističih, deloma pa po prostovoljnih in plačanih kričačih v glave vbijali njihove nazore, oziroma nazore tiste stranke,  katera jim pomaga vzdržavati list. Znali so že naprej, da so ljudje, ki neso zmožni samostalno misliti, lahko pristopni  najvećim neumnostim in vsakemu humbugu, in tako je postal dotični list s'časom jedina duševna hrana večine meščanov in v nekaterih   krajih  tudi  tržanov, njegov zadržaj pa jim je evangelij, akoravno bi se lahko vsaki dan prepričali,  da ga  ureduje golo sovraštvo do Slovencev in  slepa strast;  ali zato so kakor rečeno preleni ali pre — naivni. Da nam te razmere neso na korist, nego nam mnogo škodujejo, prepričali smo se nedavno pri voiitvah  v okrajni zastop Ptujski, v občinske zastope Celjske okolice  in pri Sv. Krištofu. Vse pa, kar nasprotuje našim načelom, kar ovira razvoj narodnega napredka in izvrševanje našega narodnega programa, mora se po mogočnosti odstraniti ali vsaj omejiti.   Treba bo torej misliti na to, kako obvarovati, da drevje nemških šovinistov ne doseže nebes,  kar se najlaglje, zgodi, ako od slovenskih grošov preobjedenirn nemškim advokatom, trgovcem, katere je prevzel „furor tevtonicus" da imajo le takrat   prijazno  besedo  za slovenskega kmeta, kadar mu ta svoje groše prinese,  in onim zaslepljenim obrtnikom, kateri  v  svojej nevednosti ali hudobnosti ne vidijo,  da  se bodo  njih izdelki samo takrat za primerno ceno v denar spravili, ako jih bo ljudstvo mej katerim  žive, kupovalo, da se torej  vsem imenovanim našim  nasprotnikom jasli malo bolj visoko obesijo.
Morda kdo poreče, da to ni mogoče. Pisec teh
vrntic je pa osvedočen, da bi šlo, samo treba je resne volje, vztrajnosti in dobre organizacije, katera naj bi se po vsem dolenjem Štajerskem — na Kranjskem so menda razmere ugodnejše — raztezala, držeč se strogo načela: „Svoji k svojim!" Da bi uspeh ne bil gotov, ni dvomiti, kar nam potrjuje jednako postopanje Čehov, kateri so to prakso celo v bogatem Duuajskem mestu uspešno uveli. —
V podrobnosti organizacije se pisec teb vrstic seveda ne more spuščati, nego prepušča iste spret-nejšim rokim, katerih se hvala Bogu ne manjka; v glavnih potezah pa si usoja omeniti, naj bi se združilo v vsakem mesteci nekaj veljavnih mož, katerih zadača bi bila, delovati na to, da bo slovenski kmet podpiral samo take odvetnike, notarje, trgovce in obrtnike, ki neso strastni sovražniki naroda, kateri jih živi. Ta komite naj bi si poiskal po deželi v vsakej občini poverjenike, kateri bi vsak v svojem krogu deloval za razširjenje teh načel. —
O tem predmetu se je že večkrat pisalo, torej pisec teh vrstic nikakor ne misli vzeti privilegija na izvirnost, ako je tedaj to stvar sprožil, storil je to, ker se mu zdi čas primeren, da jedenkrat poravnamo račune z našimi najhujšimi nasprotniki.
Iz Borovnico 4. februvarja. [Izv. dop.] (Veselica,) katero je sinoči napravilo nam naše narodno bralno društvo, bila je obiskana jako številno in dala je celemu večeru ven in ven zdravo, zabavo ter veselo lice. Po nagovoru društvenega predsednika g. Iv. Majarona in po tomboli, zvršivšej se društvu v prid, razvila se je živahna, neposiljena domača zabava, ki je družila iu bratila vse kroge, a to s prostimi govori, s petjem (kjer gre zahvalno omenjati dobro došla gosta iz Kranja in Ljubljane) in slednjič ali bolje povedano — da se namrač prikupim plesalkam in plesalcem! — v prvej vrsti z okroglim plesom. Veselilo nas je videče nekoliko gostov na tej našej narodnej zabavi tudi iz sosednih vasij, to pa tembolj, ker se je kakor po navadi veliko pričakovanih domačinov tudi ta pot odlikovalo s svojo odsotnostjo. Naše bralno društvo pa je že s Binočnjo jako lepo veselico izpolnilo pred-pustno svojo nalogo, tudi če nas ta predpust nič več ne zvabi v svoje prostore, kar pa si vender dovoljujemo še obetati od vrlega društvenega odbora, zaaluživšega sinoči našo zahvalo. —
Iz lurlaiii)«' 4. februvarja. [Izv. dop.] (Iz F urla nije — v Bosno!) Zadnje dni ravno preteklega meseca bil je v Cervignanu (blizo Ogleja) očitno prilepljen razglas, s katerim bosensk posestnik vlaške dninarje na svoje posestvo vabi. Ta poziv je delalce v Črču (Terzo), kjer jih je v prevelikem številu, tako navdušil, da so takoj nepotrebne reči poprodali iu — v 4. dan tekočega meseca pomikalo bo je že proti železnici 10 voz, natlačenih z otroci, ženami, s skrinjami, lopatami iu z drugimi jim neogibno potrebuitni rečmi. Pred vozmi korakal je z zastavo zbor mladeničev, ki je izseljence prepevajo spremljal do druge sosedne vasi, kjer so se mej jokom in stokom od prijateljev, znancev in žlahte ločili. Sledile jim bodo neki še druge družine v novo domovino, kamor je iz prav iste vasi 24. decembra ravno minulega leta 51 osob odpotovalo.
Up do bolje prihodnosti je že marsikoga na ptuje spravil. Toda če se uveselji.ni auinar nerednemu življenju ne odpove, ampak nadaljuje svoj Čez
teden krvavo zasluženi sold ob nedeljah in ponedeljkih v žganje vtapljati in brespametno razsajati, bo gotovo tudi v novi domovini za „mizerijo" z družino vred konec jema'. In strastni žganjepivci so, kakor je v Vlahih sploh znano, oni dninarji iz Črča (Tako imenujejo beneški Slovenci Terzo blizu Cervignana.) večjidel, ki se izselujejo. Uboga Bosna!
Občni zbor c. kr. kmetijske družbe kranjske.
V Ljubljani 30. januvarja.
(Dalje.)
Dr. vitez Bleivveis-Trsteniški poroča o delovanji   podkovske   šole ljubljanske. Podkovska Šola, reorganizovana, bi bila morala začeti že s 1 no ve m lir. 1881 svoje delovanje, a ker takrat ni še bilo dovolj učencev, odprla se je z dovoljenjem c. kr. vlade še le 1. januvarja 1882. Vodstvu zdelo se jo potrebno že v prvem letu predlagati nekatere spremembe o učnem načrtu, katere so važne in koristne za napredek in sicer: 1. da imata biti vsako leto dva šolska tečaja, katera začenjata se z 1. ja-nuarjom in 1. julijom,  končata  se pa koncem junija in decembra;  2. uvrstiti se ima učnemu načrtu tudi teoretičen in praktičen  pouk ogledovanja Živine in mesa in ta predmet učiti v vsakem tečaji skozi G tednov.   Mislilo je vodstvo, da bi bila raz-širjatev pouka in  ustanovitev dveh tečajev veiike koristi,  kajti vsled  take spremembe bode mogoče pomnožiti število dobrih kovačev po deželi, tudi bode pouk podkovstva za učence v dva tečaja razdeljene bolj vspešen.
Da se vzprejme pouk ogledovanja živine in mesa v učni načrt, zdelo se je vodstvu še bolj važno. Jako je želeti, da bi bili po deželi izučeni ogledovalci za živino in meBo. Dosedaj opravljali so ta ogled, večidelj slabo, učitelji, cerkovniki ali še manj pripravni ljudje. Namesto dosedanjih dobivali se bodo izučeni in izkušeni ogledovalci in tako se bode odpravila velika pomanjkljivost v urejenji zdravstva po deželi. Ogledovanje živine in mesa se zdaj v podkovskej soli tem ložje poučuje, ker je v njeni bližini velika mestna klavnica, katera je po najnovejših skušnjah izdelana. Ondu bode možno učence tudi seznanjati z živalsko in nekoliko tudi s patologično anatomijo. Razširjenje učnega načrta bodo gotovo privabilo tudi večje število učencev, ne samo iz Kranjskega, ampak tudi iz druzih slovenskih pokrajin, ker se tukaj poučujeta predmeta, katerih znanje bode učencem v prihodnje tudi v materijalnem oziru donašalo dober sad.
Priredile so se potrebne bukvice, v katerih je ogledovanje živine in mesa po razmeri omike učencev vredjena tako, da učeuci lahko priuče tva-rine. Te bukvice so: „Nauk ogledovanja živine in mesa".
Poročilo nadalje obširno slika vspeue v podkovskej šoli, kateri so bili povsem jako povoljni in občni zbor vse poročilo jako pohvalno na znanje Vzame. (Dalje priti.)
Domače stvari.
— (Gosp. Mackenzie VVallace) nadaljuje v „Times" svoje članke pod naslovom: „Among the Southern Slavs".   Madjarskim listom,  na čelu
padu in po/večurni utrudljivi hoji s hriba na hrib, dospel smo gori na vzvišeni podgorjanski vrhunec, jic - Sv. Nedelji v Rad uto viči. Dospel sem florej. mej( JJskoke. Tu se mi je odprl nov oddelek n&rotmega življenja : pozdravljali so me zdaj brdke, črnooke Vlahinje, zdaj visokostasni možje z dolgimi brkami — vsi iskreno, prijazno, zvedavo za mano gledaje.
Ondi sem pohodil tamošnjega grško-katoliškega župnika g. Jovana Hraniloviča, plodovitega ter nadarjenega pesnika hrvatskega, kateri me je vzprejel s prav jugoslovansko gostoljubnostjo. Tu sem se seznanil tudi z g. Lopašičem, izvrstnim hrvatskim feljtonistom.
Da se je naš pogovor vrtel ob narodnih in književnih razmerah na Slovenskem, tega mi pač ni treba naglašati. G. Hranilovič, prišedši mi nasproti z — Gregorčičevimi „poezijami" v roki, vprašal me je najprvo, kedaj sem bil zadnjič pri našem pesniku ter poizvedoval po raznih podatkih iz njegovega življenja. Govorilo se je o njegovih baš ondaj izišlih pesnih in tu sem slišal grenko obsodbo onega tesno-srčnega tolmačenja teh nad vso zemeljsko počut-nastjo vzvišenih poezij. „Gospodine! i ja sam pjevao
anakreontske pjesme, a nijedan čovjek na svem Hrvatskem mi nije predbacivao nemoralnosti!" rekel je v svetem srdu mladi pesnik, čemer je pritrdil tudi njegov prijatelj Lopašift; in ko sem nju opozoril na razliko mej uašim in njihovim svečeništvom, kateremu ne veže srca ona stroga odpoved, vzklikne mož: „Svejedno — umetnost neka nam bude sveta! A koji uima pojma o poeziji, neka ne kritikuje ova-kovib stvari ili kao kaže vaš Preširen: „Le čevlje sodi naj Kopitar!"
In s tem smo krenili v drugi tir razgovora, razpravljaje to in ono vzajemno naše vprašanje. Ura je potekla za uro, in ko sem se poslovil, nagibalo se je ^olnce k temenu pred mano v nebo se dvi-gajočih Gorjancev.
Srce me je gnalo po hribu navzgor, vedno višje in višje, čez pečine in udore: lahni kot smeli srnjak hitel sem gori mej košatim bukovjem in Čem višje so me zanesle noge, tem bumeje mi je plalo v prsih srce — O, kolika vam je to slast — hoja na strmo goro! Človek čuti se svobodnega, vzvišenega nad vso zemeljsko bedo in neslanost in blažena, prej nepoznana čuvstva mu pluskajo v razširjenih prsih. In ko dospeje na vrhunec in mu po-
gled vzplava po širnem razgledu, prošme ga božanska slast navdušenja za vso prirodino krasoto —
Krasen, nepopisno diven razgled odpira se tu gori na jasnem vrhunci mogočnih Gorjancev. Pred njim v širnem nepreglednem okrožji se ra/griuja velikanska pokrajinska slika: tam na severu štajersko hribovje tja doli do Rogaške gore in Ivančice, proti iztoku morju podobna planota Pasavne daleč po Slavoniji do Srbije; na jugu strmo gorovje, izmej katerega se dviguje veličastno teme s pravljiškim čarom prepledenega Kleka in tja gori proti zapadu razgrebajo se nalik razburkanemu morskemu valovju, groinade gorostasnih planin, mej katerimi se bleste" ondu v večerni zori, kot srebrni otok sredi žarečega morja, snežni vrhovi Triglava .... Lahen sinji sopar bil je razlit po vsej pokrajini in sladek mir vel je po večernem vzduhu.
Dolgo sem stal tu gori, zamaknen v pokrajinsko panoramo, nad katero se je polagoma razvijala vijoličasta koprena večernega somraka . . .
Pozno na večer dospel sem doli v — Drage, na gostoljubni dom č. g. župnika Po po viča.
jim pa „Pester Llovdu/ ni nič kaj po godu, da se odnosa j i mej Ogersko in Hrvatsko v naj -uplivnejem angleškem dnevniku razpravljajo v za Hrvate laskavem smislu. GOsp. Mackenzie Wallace peča se v zadnjih listih osobito z razmerami mej Hrvatsko in Ogersko in z uzroki, ki so zakrivili sedanji ostri antagonizem. V ta namen posega v zgodovini nazaj do 1. 892, ko je bil hrabri župan Mutimir vodja Hrvatom, zasleduje potem hrvatsko zgodovino skozi vsa stoletja do naše dobe in razpravlja temeljito in z izredno objektivnostjo sedanji položaj, svareč Madjare, naj se ne dotaknejo hrvatskih svoboščin in pravic. „Pester Llovd", ki se s tem člankom peča na uvodnem mestu, se tolaži s tem, da imajo Madjari v Budimpešti svojega „TimeBa-dopis-nika, ki bode razmere mej Ogersko in Hrvatsko postavil v pravo luč in razjasnil g. Wallace-a — če tudi neprostovoljne — pomote. Vidno je, da Arpa-dovim potomcem presedajo Wallace-jevi članki in da se boje, da bi uplivali na javno mnenje Angležev v laskavem smislu za Hrvate.
— (Novo tiskarsko društvo) Bamber-gove tiskarne, ker jedino le stavci iste so udje novega društva, dovolila je c. kr. deželna vlada pod zelo jednacim imenom, kakor ga ima dosedanje že nad 20 let staro tiskarsko društvo. (Pravila predložila so se samo v nemškem jeziku.) V novem društvu nosijo zvonec inozemci, načelnik društvu, katerega odbor se je volil na podlagi novih pravil, je Saksonec Hermanu Sperling. Bam-bergova domača blagajnica posodila bode novemu društvu pol svojega imetka, s pogojem, da ako se društvo razruši, se ima povrniti posojilo z obrestimi. Kaj pa, ako bole pri razrušenji blagajnica nemškega podpornega društva praznaV Kar so v desetletjih prihranili stavci Kleinmaver-Bambergove tiskarne, gre za nemško glorijo prav lahko v teku par let rakom žvižgat. — Proti slovenskim stavcem ti pru-saki še v jednomer hujskajo, in bi jim v druzih uemških mestih, v Ljubljani pač ne gre, radi škodovali. Tako na pr. ueso hoteli v Celovcu v tiskarsko društvo, kjer imajo Nemci večino, vzprejeti slovenskega stavca Koleuca. Naj bi tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci posnemala g. Riiting-a, Prusa z Meklenburškega, ki nemške stavce, kolikor jih dobi, vzprejema v Bambergovo tiskarno. Vice versa, v tiskarni družbe sv. Mohora, vzprejemajte le slovenske stavce, vsaj znajo staviti tudi nemški. Klin s klinom ! Nemški stavci razposlali so vabilo, da kdor hoče vstopiti k njihovemu novemu nemškemu društvu, naj se prijavi v petih dneh, sicer mora plačati večjo vstopnino. To bo goječa!
— (Vabilo k Vodnikovi Besedi), katero priredi Šišenska ('tal niča v nedeljo 10. febru-varja 1884 v prostorih Kozlerjeve zimske pivarne. Program: 1. Overtura, svira oddelek c. kr. vojaške godbe domačega pešpolka baron Kuhu. 2. Prolog, zložil g. Koder, govori gospodičina Zor-ova. 3. Avg. Leban — „Slovenske dekleta", mešani zbor. 4. Iv. plem. Zajec — „Jurešičeva putnica", možki zbor. Fran Grbic — „Moj spominek", mešani zbor. 6. J. Kocijančič — „Slovo", poluzbor. 7. Garibaldi. Gluma v 1 dejanji, poslovenil Kalan. Ples. Mej posameznimi točkami sporeda in pri plesu svira oddelek c. kr. vojaške godbe domačega pešpolka baron Kuhn. Začetek ob 7. uri zvečer. Ustopnina za č. društvenike prosta. P. n. gostje plačajo 40 kr. Odbor.
— (Krajčeve „Narodne biblioteke") izšla sta 8. in 9. snopič vkupe v jednem zvezku, obsezajočem 147 stranij. Vsebina obeh snopičev je Nesrečnica. Povest, Ruski spisal Ivan Sergejevič Turgenjev. Poslovenil J. P. Cena združenima snopičema je 30 kr. — Kakor že večkrat, ponavljamo danes še jedeukrat svoje nujtopleje priporočilo tega jako koristnega in vseskozi solidnega podjetja, ki vsled jako nizke cene vsacemu omogoči, omisliti si za malo novcev prav lično knjižnico, da sedaj 9 snopičev za 1 gold. 35 kr.
— (Vojaški nabor za 1884.) Po naznanilu c. kr. deželne vlade za Kranjsko bode I. naborna komisija (za naborni okraj 17. pešpolk) 7. in 8 dan marca t. 1. bavila se v Ljubljani, od 10. do
15. marca v Litiji, od 17. do 24. v Kamniku, od 2G. marca do 3. aprila v Kranji, od 5. do 10. aprila v Radovljici. II- Naborna komisija: od 10. do 18. m arca v Ljubljani; od 20. do 29. marca na Krškem, od 31. marca do vštetega 8. aprila v Ru-doifovem, od 15. do 19. aprila v Kočevji. — Naborna komisija pešpolka št. 97, bavi se: 15. in
16. dan  aprila  v Vipavi,  od 18. do  23. aprila v
Logatci, 24, 25. in 26. dan aprila v Postojini, dne 28. in 29. aprila v Ihrskej Bistrici.
— (Iz Trsta) se nam piše v 4. dan t. m., da je bil ples delavskega podpornega društva jako dobro obiskan, da si ga bode vsak, ki ima le iskrico narodne ljubezni, zapisal v zlato knjigo društva. Vender je tega našega dopisnika nekaj nemilo dir nulo. Bilo je jako veliko število zastav malih in velikih, v raznovrstnih barvah, le narodne ni bilo videti. Toda stoj, nad vratami pri uhodu bila je jedna, a še ta ni predstavljala narodne, kajti visela je narobe. Kdo je temu kriv? Pa menda vender ne teksti, ki se pred ljudmi rad pobaha, da je on Slovence rešil — kali?
— (O delavskega podpornega društva v Trstu) plesne j veselici čitamo v Dunajskih listih telegram z 2. febr.: „VČeraj je bila v „Amfiteatre fenice" plesna veselica slovanskega delavskega podpornega društva, kateremu je pokrovitelj \isoki carjevič nadvojvoda Rudolf. Dvorana je bila jako okusno olepšana z zastavami, državnimi, deželnimi in mestnimi grbi. Sredi dvoraue bila sta pod baldahinom postavljena doprsnika Njinu Veličanstev cesarja in cesarice, obdana z eksotičnimi rastlinami. Ko je VBtopil dvorni sovetnik R. pl. Rinaldini, do-Šel v imenu namestnika zapelo se je cesarsko pesen, ter jo ponovilo mej navdušenimi živio-klici. Ples je bil nenavadno dobro obiskan in videti je bilo mnogo slikovitih kril. Veselica je trajala do ranega jntia."
— (Vabilo k občnemu zboru) Čitalnice v Mozirji dne 10. februvarja t. 1. ob 5. uri popo-ludne v Čitalnični sobi. Dnevni red: 1. Nagovor. 2 Poročilo blagajnikovo. 3 Volitev odbora za pregled računa. 4. Volitev čitalničnega vodstva t. j. novega odbora. 5. Nasveti. Po občnem zboru vese lica s sledečim sporedom: a) Slavnostni govor v spomin V. Vodnika, b) Deklamacija in petje, c) Tombola v korist Čitalnice, d) Ples.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 6. februvarja. V mestnem zboru Dunajskem stavil se je nujni predlog, da se odpošlje peticija na državni zbor, naj bi se izjemne naredbe, katere je vlada določila, le omejeno uporabljale. O tem predlogu sklenil se je 65 proti  21   glasom motiviran dnevni red.
Budimpešta 6. februvarja. Spodnja zbornica vzprejela je s 171 proti 131 glasom ukrepni predlog Tisze, da se predlaga o mešanih zakonih stavi raz dnevni red in da se vladi nakaže, naj uredi vprašanja in o pravem času predlogo zopet spravi pred zbornico.
D razdane 6. februvarja. Princesinja Georg umrla.
London 6. februvarja. „ Daily Telegraph" poroča: Takoj, ko je došlo poročilo o porazu Bakerja, zaukazalo se je brzojavno vsem ladi-jam, ki so z vojaki na potu v Indijo, da se ustavijo. _
Kazne vesti.
* (Kultura v Sarajevom.) Kakor čitamo v „Bosnische Pont", se v Serajevskem gledališči predstavljajo in pripravljajo igre: „Die Prinzessin von Trapezunt", „Der Pfarrer von Kirchfeld" itd. Prireja se četrta maskarada pod naslovom: „Prinz Karneval auf der Hbhe der Situation". Na ta način morajo Bošnjaci pametni postati.
* (Šestnajst vdov.) Te dni umrla je v Salt Lake City g. Mary V. Young, sedemnajsta žena pokojnega mormonskega proroka Đ ighama Youma. Šestnajst njegovih vdov je Še živih.
OvLiis^sl^a. borza
dne 6 februvarja t. 1.
(Izvirno roletcraflčno porodilo.)
Dobro mazilo. Vsakeršno unetje, trganje, po udih, otrpnenjo itd. uspešno ozdravi Moli-ovo „ Francosko žganje in sol". Cena Bteklenici z navodom vred 80 kr. Vsak dan razpošilja po postnem povzetji A. Moli, lekarnar in c. kr. dvorni založnik, na Dunaji, Tuuhlauben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj se izrecno Moll-ov preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 7 (690—3)
Tujci:
dne 4. februvarja.
Pri Sionu : Baron Klein, Friedmann, Petzinal Scho-der z Dunaja.
Pri Mnllei: Millonig iz Celovca. — Globočnik iz Železnikov.
Meteorologično poročilo.
g I Čas opa-£ J zovanja
Stanje barometra v mm.
7. zjutraj 747 07 mm. 2. pop. I 746*47 mm
Temperatura
Vetrovi
I Mo-Nebo  krina v mm.
2-0 C jbrezv. + 2-2--C  si. jz.
obi. 1000mm. jas.
9. zvečer! 74693 mm. | — 1"0»C j brezv. megla aezja.
I I i I
Srednja temperatura + 2'5», za 3-3° nad normalom,
Papirna renta .... .....	79 gld. 75			kr.
Srebrna renta ....                   . .	80	f	35	II
	101	•	25	m
	95	t	05	
	849	■	—	
Krciitne akcij«;           .... .	306	%	10	
London . .....	121	9	15	
Napoi. ........... C. kr. cokiui. ...	9	n	61«/,	•
	5		70	
Nem ikr marke ....	!S9	n	20	
4°/, državne srećke iz 1. 1854   250 gld.	123	«	25	
Državne srečke iz 1. 1S64.         1<X) gld.	172	n	—	»
4*/0 avstr. zlata renta, davka prosta. .	100	9	85	
	121	n	60	
4*1 n            n         »        — .» ....	89	tt	70	>
„     papirna renta 5°/0..... 5°/0 štajerske zemljišč. od,ez. oblig. . .	87	w	60	
	104	n	—	m
Dunava reg. srečke 5°/0    .   .   100 gld.	116		—	•
Zemlj. obč. avstr. 4V,*/0 zlati zast. listi .	120	n	50	i
Prior. oDlig. Elizabetiue zapad, železnice	105	n	80	
Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice	105	%	—	
	172	%)	75	n
Rudolfove srečke ....        10 „	20		—	»
Akcije anglo-avstr. banke .   .   120 „	115	n	—	n
Traiumway-društ. velj.  170 gld. a. v.	228	•	—	n
Popravek.
Pogreb Janeza Šnrabona ne bode jutri, v četrtek, kakor se je napačno včeraj v ms* ratu poročalo, ampak je bil danes ob štirih po-p o I u d n e.
dobro izurjen v manufakturnej kupčiji, se vzprejme pri A. Pogačniku v Cerknici. Plača 240 do 300 gld. in vse prosto. (87—2)
M elan g« Ha^ai©!®«!©
mešani salsen (rastlinski sok)
dvbiva se jako fin in svež po jako nizkej ceni, kg. po 60 kr., na debelo pa še ceneje, pri (84—2)
na Stolnem trgu št. I, na oglu Špitalskih ulic v Ljubljani.
Tiskarski učene
se takoj vzprejme v „Narodnoj Tiskarni"; pogoj je, da je obiskoval z dobrim uspehom 1.-gimnazijami ali pa saj 5. razred normalke in da je najmanj 14. leto dovršil.__
TLI i*iti tu «^
(32—8)
: zobe in z ob »v j a ♦
2 ustavlja po najnovejšem  amerikanskem načinu J
♦ brez vsakib bolečin ter opravlja ploinbovanjn in o
♦ vse sobne operacije *
♦ zobozdravnik A. Paichel, ♦
+        poleg Hradeckjjevega mostu, I. nadstropje. +
:xxxxxxxxxxxxxxxx:
Eksekutivna prodaja posestva.
Posestvo v Vipavskem okraji, ki je lastnina Josipa Puca v Gojzdu Št. 3 pri Podkrižnej gori (Unterkreutz-berg), in je sodnijsko cenjeno na 1964 gold., se na dražbi proda. Dražbe bodo
». februvarja, 11, marca in 15, aprila t, 19
in se bode pri tretjej dražbi tudi pod cenilno vrednostjo prodaJo'/' ako se na prvej ali drugoj dražbi "hiM četlilntfftiktfffc nostjo ne proda.      v '(.lahott .
•xxxxxxxxxxxxx'.
Čudovite kapljice
Sv. /Intona Pa«l<»vaii9li4>tfa.
To priprosto in naravno zdravilo je prava dobro-dejna pomoč in ni treba mnogih besedij, da se dokaže njihova čudovita moč. Če se le rabijo nekoliko dnij, olajšajo in preženejo prav kmalu najtrdovrat-nejše žeiodi-eve bolesti. Prav izvrstno ustrezajo zoper hemorojide, proti boleznim na jetrah in na vranici, proti črevesnim boleznim in proti glistam, pri ženskih mlečnih nadležnostih, zoper beli tok, božjast, zoper skropok ter čistijo pokvarjeno kri. One ne preganjajo samo omenjenih boleznij, ampak naB obvarujejo tudi pred vsako boleznijo.
Prodajejo se v vseh glavnih lekarnah na svetu; za naročbo in pošiljatve pa jedino v lekarni Crinto-ioletti v <-oi-i« i. V LJubljani judina zaloga v lekarni Jul. pl. Trnkoczy, na Mestnem trgu št. 4.
Steklenica stane 30 kr. (89—1) Varovati se je pokvarjenih posnetkov, s katerimi so zaradi dobickažoljnosti tu pa tam ljudstvo goljufa, dasi nemajo nobene moči in vrednosti.
1/.dinrli iu odgovorni urednik Makso Armič.
LaBtnina in tisk -Narodne Tiskarne*.
j