GLAS
LETO XX. ŠT. 49 (963) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 17. DECEMBRA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
G. Klemen Zalar
Zaupajmo v Božjo usmiljenost!
  ragi prijatelji!
Letošnji advent je s praznikom Brezmadežne zaznamovan z
izrednim letom (Božjega) usmiljenja, ko so se ponovno odprla
sveta vrata naših stolnic ter drugih romarskih cerkva. To izredno leto
usmiljenja se naglo preveša v božični čas, ki nam je morda še najbolj
prijeten, še bolj pa pomemben za premislek o preteklem in
prihodnjem letu. Kot vsako leto ob praznovanju Božiča človek rad
pogleda v preteklost osebnih in skupnih praznovanj, kako je doživljal
Kristusovo rojstvo, bodisi doma bodisi v cerkvi.
Toda, kaj je tisto, kar daje Božiču smisel? Kot duhovnik večkrat
poudarjam, da se mora Kristus vedno rojevati najprej v naših srcih, in
to vsak dan, ne samo enkrat na leto ob Božiču. Tokrat pa nas je sveti
oče papež Frančišek še dodatno presenetil z odločitvijo, da bo razglasil
leto usmiljenja. Marsikdo me je že vprašal, kaj to pomeni, da bo
usmiljenje? Saj ga na svetu itak ni več..., to lahko opazimo kar sami.
Res je, vedno več je sovraštva, a o tem se govori že ves čas. Zakaj ne bi
enkrat premislili, kaj je resnično temelj rojstva Kristusa v našem srcu?
To je nedvomno ljubezen! Ljubezni pa ne morem doseči, če ne
odpustim svojemu bližnjemu, če mu ne pomagam v nesreči, v težavah
in če nisem spravljen tudi sam s seboj. Mnogo ljudi pravi, da si ne
morejo odpustiti določenih stvari v življenju. In potem trpijo, ker
sami tako hočejo. Toda, če Bog odpušča in se je rodil zato, da bi
prevzel nase vse naše grehe in nam pomagal priti v nebeško
kraljestvo, mi tega ne zmoremo? Marsikdo pravi, sem le človek in ne
Bog in zato ne gre! Pa gre, z Božjo pomočjo gre vedno marsikaj, ker
Bog je za in samo nas še čaka. Zato je leto usmiljenja velika priložnost,
da napolnimo naša srca še pred Božičem z usmiljenjem, upanjem in
ljubeznijo, da bo tega več na svetu, in da verjamem v zmago Božje
ljubezni, ki prebiva v meni.
Veliko ljudi je danes opustilo zakrament sv. spovedi, kot opažam.
Opažam pa tudi, da jih mnogo želi imeti pogovor in da je to zanje
neke vrste osebna spoved, v kateri radi zaupajo svoje skrbi in težave,
predvsem pa iščejo nasvet. Dobro je, če opravimo tak pogovor, saj
dobimo vedno novo upanje za nov zagon. Ravno zato je dal sveti oče
možnost duhovnikom, ki smemo spovedovati, izredno dovoljenje za
odvezo od večjih grehov, kar je svojevrstna zgodovinska priložnost.
Vendar se mi zastavlja vprašanje: kako nekaterim ljudem približati to
možnost novega rojstva v njihovem srcu, ki je lahko močno obteženo?
/ str. 2
D
Mira Ličen Krmpotič, Sveta Družina
www.noviglas.eu
Svet okrog nas
17. decembra 20152
Povejmo na glas
Človekova in božja
volja po sreči
S 1. strani
Zaupajmo v ...
  o ni le naloga nas
duhovnikov, temveč
predvsem družin, v
katerih se posameznik čuti
sprejetega. Vsi smo lahko
kdaj na taki poti in sedaj je
priložnost, da oddamo to
breme in sprejmemo novo
življenje v Kristusu.
Človek je bitje, ki lahko
sprejme tisto dobro in lepo,
za katerega se trudi v svojem
življenju. Ne nazadnje
imamo veliko zgledov v
svetnikih in tistih, ki to
morda še niso postali, a so
zapisani v naših srcih.
Vzemimo si jih za zgled. Tudi
oni so se kdaj zmotili, a so
zaupali v usmiljenost Boga, v
tisto dobroto, ki je danes
človek ne dobi od sočloveka,
ampak samo od Boga. Naj
nam bodo v spodbudo še
zlasti duhovna in telesna
dela usmiljenja, ki so morda
ravno v tem prepotrebnem
času strpnosti zelo na mestu.
Kristusovo rojstvo pa naj bo
vsak dan in vse dni našega
življenja zaznamovano s
stavkom: “Bodite usmiljeni,
kakor je usmiljen tudi vaš
Oče”.  (Lk 6,36).
Blagoslovljen Božič ter vse
dobro v letu Gospodovem
2016!
T
  e pazljivo pogledamo
vase in v svoje življenje,
potem slej ko prej ugo-
tovimo, da je tisto, od česar
živimo, naša volja oziroma žel-
ja po sreči. Za srečo si prizade-
vamo, k sreči stremimo, med-
tem ko se prebijamo skozi
opravila in skrbi, ki jih nikoli
ne manjka. Sreča bi nas za vse
poplačala in želimo si, da bi v
nas za vedno ostala in mi v
njej. Toda sreča za vedno v nas
in pri nas ne ostane, lahko smo
njene miline deležni tudi dalj
časa, a nekega dne odide. To
nas zaboli in ne preostane nam
drugega, kot da jo hočemo po-
novno doseči, in v tem mine-
vajo naši dnevi, posejani s
težavami in skrbmi, dokler se
nam sreča spet ne približa in se
v njeni blagosti odpočijemo. In
potem se seveda vnovič od-
makne. Žal smo ustvarjeni ta-
ko, da po eni strani srečo še ka-
ko potrebujemo, po drugi stra-
ni pa hitro porabimo. Nave-
ličamo se dobrih stvari, ki so
nas navdušile, naveličamo se
celo lepega odnosa z drugim
človekom, tudi nadvse čudovit
odnos se izvotli in del naše
sreče se od nas umakne. In
vendar ne moremo nič, da bi
to spremenili. Razlog je v
našem bitju, kakršno je, smo
namreč minljivi tja do umrlji-
vosti in podvrženi nenehnemu
spreminjanju v sebi. Ne more-
mo biti trdni in vselej zanesljivi
za druge ter narobe, drugi ne
morejo biti vselej trdni in za-
nesljivi za nas. In tako so na
svetu, ki smo mi vsi, na delu
nenehna spodmikanja in od-
daljevanja, zaradi česar se mo-
ramo stalno boriti za trdnost in
približevanje. Znotraj takšne
usode je naše hrepenenje po
sreči izjemno močno, zaradi
naše prirodne šibkosti pa je
sreča bolj ali manj porabljena
za nas same, za našo osebno
rešitev. Srečo torej krčevito po-
trebujemo, a porabimo jo
predvsem zase. Nimamo je do-
volj še za drugega človeka in
druge ljudi, zelo težko ljubimo
drugo družino, zelo težko na-
rod ljubi drug narod, vera dru-
go vero in tako prihaja do veli-
kih zaostritev bodisi v oseb-
nem življenju kot v večjih raz-
sežnostih - zadnje čase lahko
opazujemo vojno, ki vsak dan
bolj dviga glavo. Kot rečeno,
srečo potrebujemo, a jo
použijemo. Drugače je pri Bo-
gu. Tudi on želi srečo in ta želja
oziroma volja po sreči je pri
njem velikanska in veličastna.
On sreče namreč ne potrebuje,
ker ni minljiv in podvržen
umiranju. V njem ni spremin-
janja, ni rušenja harmonije, ni
tesnob in skrbi za lastno
življenje, sta zgolj trdnost in ab-
solutna zanesljivost, v njem je
z eno besedo popolnost. Zato
je njegova volja po sreči eno sa-
mo izročanje sreče drugemu in
drugim, vsemu, kar obstaja, in
še posebej človeku, vsakemu
od nas in vsemu človeštvu. Je
kot sonce, ki ne potrebuje to-
plote in jo zato vsem daje. In v
osebi svojega sina nam je v želji
po naši sreči povedal, da je za
vsakogar od nas, za vse ljudi in
narode najbolje, da za drugega
in druge skrbimo vsaj toliko
kot za samega sebe. Da naj nam
bo sreča drugega in drugih ne-
nehno pred očmi, in če bomo
tako živeli in delovali, nas bo
tako bogato poplačal, da bomo
rešeni vsakršne ogroženosti ter
bo njegova božanska pomirje-
nost objela vsakega posamez-
nika in ves svet.
Janez Povše
Č
ZVEZA SLOVENSKE
KATOLIŠKE PROSVETE
želi članom, 
društvom, pevskim 
zborom, 
organizacijam 
in vsem, ki njeno 
delo podpirajo 
in spremljajo, 
duhovno bogat praznik 
Gospodovega 
rojstva in 
Božji blagoslov 
v novem letu 2016
ZDRUŽENJE 
CERKVENIH 
PEVSKIH 
ZBOROV
želi vsem svojim 
članom, sodelavcem
in prijateljem 
blagoslovljene 
božične praznike 
in uspešno 
novo leto 2016
Blagoslovljen 
in vesel Božič 
Vam želi
KULTURNI 
CENTER 
LOJZE 
BRATUŽ
Vsem svojim članicam, sodelavcem in prijateljem  
voščita srečen Božič in zdravja polno 
novo leto 2016
. . .
SLOVENSKA 
PROSVETA
ZALOŽBA MLADIKA
Združenje ARS,
ki Vas bo 
tudi v prihodnje
osrečilo z odličnimi 
razstavami naših umetnikov,
Vam vošči vesele božične
praznike, miru in dobrega
v novem letu!
Naš urednik Jurij Paljk je postal vitez!
Prefektinja goriške Pokrajine dr. Isabella Alberti je v ponedeljek, 14.
decembra 2015, na krajši jutranji slovesnosti v reprezentančni dvorani
vladne palače na Travniku v Gorici podelila diplomo za odlikovanje z
redom Viteza za zasluge italijanske Republike našemu odgovornemu
uredniku Juriju Paljku. S tem pomembnim priznanjem italijanski
predsednik odlikuje zaslužne osebe, ki so se posebno izkazali na po-
dročju znanosti in literature. Slovesnosti so se udeležili predstavniki
najvišjih krajevnih oblasti, veliko je bilo županov in tudi oficirjev obo-
roženih sil. Listino je prejelo šest oseb, ki so se odlikovale na področju
znanosti, književnosti, umetnosti, gospodarstva, pa tudi s človekoljub-
nimi in humanitarnimi dejavnostmi oz. s posebnimi zaslugami v ci-
vilni ali vojaški karieri. Ob prefektinji, ki je podelila Paljku diplomo, je
stal predsednik goriške Trgovinske zbornice Gianluca Madriz.
To dragoceno priznanje zasluženo ovrednoti Paljkovo ustvarjalno delo
in kulturno udejstvovanje in njegovo iskreno prizadevanje za plodno
povezovanje slovenske in italijanske narodne skupnosti in nedvomno
za tisto drobno, a trdno mrežo stikov z različnimi ljudmi, ki jo zna tka-
ti v vsakdanjiku s tako iskrenim, pristnim in prijateljskim odnosom.
Za našega urednika je viteški naslov tudi spodbudna nagrada za vztraj-
no delo pri Novem glasu, kljub nenaklonjenim časom, in potrditev,
da je njegova uredniška smer prava.
Ob pomembnem priznanju našemu uredniku iskreno čestitamo in se
z njim veselimo!
Msgr. Marino Qualizza na srečanju pod lipami
Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbena vprašanja Anton
Gre gorčič vabita v četrtek, 17. decembra 2015, ob 20. uri na Srečanje pod
li pami na temo: Duhovna misel za Božič. Gost večera bo msgr. Marino
Qua lizza, zlatomašnik iz Benečije, teolog, odgovorni urednik kulturno-
ver skega lista Dom, odličen uvodničar in slovenski narodni delavec.
Ve čer bo vodil veroučitelj na špetrski šoli in družbeni delavec Matjaž
Pintar.
Pevma / Srečanje ob božični pesmi
Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje, KD Naš Prapor,
Župnija sv. Mavra in Silvestra, KD Sabotin, Lovska družina Pevma,
Združenje proizvajalcev rebule-Oslavje, Ribiško društvo Čarnik, Zavodni
svet Večstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom, Združenje staršev
OV Pikapolonica vabijo na Srečanje ob božični pesmi, ki bo v petek, 18.
decembra 2015, ob 19.30 v cerkvi v Pevmi. Večer, ki ga bo povezovala
Barbara Uršič, bodo izoblikovali Zbor otroškega vrtca Pikapolonica iz
Pevme (vodi Anita Kerpan), Ženska vokalna skupina Vinika (vodi Franka
Žgavec), Zbor OŠ Josip Abram iz Pevme (vodi Marta Ferletič), MePZ
Mirko Špacapan - Podgora (vodi Peter Pirih), MoPZ Štmaver (vodi Nadja
Kovic). Božično misel bo izrekel župnik Marijan Markežič.
Betlehemska luč - Luč miru
Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje, KD Sabotin,
Župnija sv. Mavra in Silvestra, Turistično društvo Solkan, Župnija Sol -
kan v sodelovanju s skavti obveščajo, da bodo Solkanci izročili Bet le -
hemsko luč sosedom iz Pevme, Štmavra in z Oslavja ter vsem tistim, ki
si želijo lučko miru, v soboto, 19. decembra 2015, ob 17. uri v Štmavru na
kmečki domačiji Grad Štmaver št. 1 (pri Barnabi). S Solkanci se bodo
srečali na nekdanjem kmečkem mejnem prehodu. Kulturni program
bodo izoblikovali Mladinski pevski zbor Štmaver, skavti s poslanico miru,
Vokalno-instrumentalna skupina Sanje, MoPZ Štmaver. Po kulturnem
sporedu bo družabno srečanje z izmenjavo božičnih in novoletnih voščil.
Kratke
Aktualno 17. decembra 2015 3
  Walter Bandelj
Razveseljivo je, da imamo na
vodilnih mestih mlade ljudi!
POGOVOR 
  b iztekajočem se letu
smo na pogovor pova-
bili predsednika Sveta
slovenskih organizacij Walterja
Bandlja, da bi nam orisal stanje
naše krovne organizacije, predv-
sem pa nam prikazal načrte za
prihodnost.
Letos ste postali predsednik
SSO. Ste rade volje sprejeli to
zahtevno nalo-
go?
Ob koncu prejšnje-
ga mandata za po-
krajinskega predsed-
nika za Goriško si
sploh nisem pred-
stavljal, da bom
prevzel krmilo Sveta
slovenskih organi-
zacij. Vem, da je to
zahtevno mesto,
vem pa tudi, da, če
imaš dobro ekipo,
lahko marsikaj nare-
diš. V izvršnem od-
boru imamo veliko
mladih, in kot je re-
kel nekdanji pred-
sednik odv. Drago
Štoka, je danes SSO
v rokah štiridesetlet-
nikov, kar nam bo
gotovo v pomoč za
našo prihodnost.
Kadrovanje je po-
membno, zato si
sam želim, da bi se
v prihodnje ta starostna meja
približala tridesetletnikom. Naša
krovna organizacija ima torej v
svojih vrstah danes na vodilnih
mestih mlade ljudi. Vsak, ki je na
tem ali kakem drugem odgovor-
nem mestu, lahko seveda tudi
zgreši. Nihče ni brez napak.
Kakšno je stanje v SSO danes?
To je šele “moj” začetek, čeprav
je že minilo sedem mesecev,
vendar bo še pestro in bo še veli-
ko treba postoriti v naši organi-
zaciji. Kriza je še pred nami in ji
ni videti konca, kar nam gotovo
ni v pomoč. Vsi se moramo za-
vedati, upravitelji, uslužbenci in
drugi, da to niso več nekdanji
zlati časi in da bo potrebno de-
lati čim bolj povezano, ekipno,
če smem tako reči. Našim zapo-
slenim moramo pustiti, da se še
sami predstavijo z novimi ideja-
mi. Vprašati jih moramo, kaj
menijo o katerikoli zadevi, in jih
vključiti v reševanje novih izzi-
vov. Večkrat se zdi, da so naši
upravitelji oddaljeni od njih, in
to je velika napaka. Prav to mi je
pred kratkim potrdila nekdanja
sodelavka občine Gorica Nika Si-
moniti, ko mi je rekla, da je v
občini Nova Gorica drugače in
kako lahko rasteš v taki skupini.
A ni to lepo?
Ko ste nastopili mesto pred-
sednika SSO, ste dejali, naj
vam pustimo nekaj mesecev,
da se “vpeljete” v delo. Vas
lahko danes vprašamo, ali je
dela več, kot ste si takrat pred-
stavljali, je bolj zahtevno ali je
tako, kakršno ste si predsta-
vljali, ko ste postali predsed-
nik?
Res je, da sem vam rekel, da me
pustite nekaj mesecev pri miru,
a žal vam moram povedati, da
nisem še spoznal v celoti vseh
težav in dejanskega stanja v naši
organizaciji, zato bi vam najraje
kar rekel, da se pogovorimo kdaj
drugič … No, pa pustimo šalo.
Veliko dela me še čaka, čas pa
mineva zelo hitro! Nekaterih or-
O ganizacij mi ni še uspelo obiska-ti, ker najraje sam preverim, kajin kako delajo društva. To je edi-
ni način, da se lahko poglobiš v
posamezne zadeve in tako hitro
spoznaš, kje in tudi kateri so naj-
večji problemi, težave. Povem pa
lahko, da sem imel v tem času s
sodelavci kar nekaj plodnih
srečanj. Nekatera so bila le repre-
zentančna, nekatera pa delovna.
Naj še posebej omenim vrsto
srečanj v Kanalski in Terski doli-
ni, na katerih smo skupaj iskali
rešitve za poučevanje slovenske-
ga jezika, ki je v Beneški Sloveniji
nujno potrebno. Rad povem tu-
di, da smo dejavno sodelovali pri
odprtju kulturnega društva Čer-
net v Kanalski dolini, kot bi tudi
izpostavil obisk v Mačkoljah na
Tržaškem.
V svoji čestitki staremu in no-
vemu predsedniku druge
krovne organizacije, SKGZ,
Rudiju Pavšiču ste poudarili
dobro sodelovanje in si v pri-
hodnosti zaželeli še boljše. Ka-
ko sodelujeta in sodelujete?
Do zdaj nisva še imela možnosti
za neposredno sodelovanje. Te
dni bova imela prvo srečanje
izvršnih odborov SSO in SKGZ
in to je začetek načrtovanja, da
skupaj predstavimo najpomem-
bnejše problematike slovenske
narodne skupnosti v Italiji. Go-
vorili bomo seveda tudi o skup-
nih članicah, ustanovah, ki so
enako potrebne kot naša
društva. Začel sem se seveda naj-
prej soočati z delom v naših
društvih in pri članicah; na
srečanju z njimi sem spoznal, da
je tesno sodelovanje zelo potreb-
no. Gotovo je naša prisotnost na
našem območju izjemno potreb-
na, ker ima, žal, pri nas skorajda
vsakdo občutek, da živi na robu
in da se zanj nihče ne zmeni.
Zadnje čase se vse bolj govori
o tako imenovani “družbeni
imovini”, kar preprosto po-
meni, da se vse bolj govori o
upravljanju z lastnino, gre za
stavbe, ki so namenjene slo-
venski narodni skupnosti v
Italiji. Nam lahko predstavite,
katere domove, stavbe, nepre-
mičnine upravlja, posredno
seveda, SSO?
Slovenska narodna skupnost
ima veliko imovin, in to je eden
največjih problemov, ki tare, vsaj
s finančnega vidika, slovensko
manjšino. Nekatere stavbe so v
boljšem stanju, druge pa so v sla-
bem, dotrajane in razpadajo. Naj
izrecno omenim Kulturni center
Lojze Bratuž, ki bi že potreboval
nekaj vzdrževalnih, obnovitve-
nih del, in poslopje Šolskih se-
ster pri Sv. Ivanu v Trstu. Kar se
tiče Goriške, moram seveda
omeniti tudi najstarejšo sloven-
sko stavbo na Placuti, za katero,
žal, še danes ni finančnih sred-
stev, s katerimi bi jo
lahko obnovili, je pa
za Goriško vsaj toli-
ko pomembna kot
tržaški Kulturni
dom. Vemo, kaj bi
potrebovali, a denar
je, kot vedno, na-
menjen za druge po-
trebe.
Navadili smo se že,
da se takrat, ko se
znajdemo v krizi,
vedno najdejo tisti,
ki zahtevajo, naj se
od sedaj naprej dela
drugače. Preprosto
povedano: ko se za-
brede v dolgove,
morata krovni orga-
nizaciji kar naenkrat
obe skupaj zadevo
reševati, pa čeprav
prej ta ni bila v do-
meni obeh krovnih.
Takih reševanj smo
videli zadnje čase
cel kup, vedno gre
kar naenkrat za izjemno po-
membne ustanove, za katere
morata skrbeti obe krovni. Za-
kaj je tako in zakaj SSO prista-
ja na to?
Trenutno SSO ne pristaja na no-
bena prenagljena in nepre-
mišljena skupna reševanja. Seve-
da pri SSO-ju gledamo, kako se
svet obrača. Ko je treba “kasira-
ti”, nas mirno držijo ob strani,
ko pa so dolgovi, je reševanje
preprosto dolžnost vseh Sloven-
cev. A ni lepo, da se ob tej stvar-
nosti lahko zabavaš kot Hlapec
Jernej?
/ str. 15
Jurij Paljk
Naši domovi, bogastvo ali breme? (2)
Placuta št. 18
  tavba na Placuti spada v po-
membno zgodovinsko de-
diščino Goriških Sloven-
cev. Katoliško tiskovno društvo
jo je odkupilo leta 1923 in v njej
namestilo Zadružno tiskarno.
Prostore je v njej dobila tudi Go-
riška Mohorjeva družba, ki je bi-
la ustanovljena istega leta in še
vedno deluje, a sedaj v prostorih
nad Katoliško knjigarno na go-
riškem Travniku. V času fašizma
je KTD lastništvo stavbe preneslo
na posameznike, da ne bi prišlo
do zaplembe. KTD je celotno la-
stništvo ponovno pridobilo leta
1963.
V povojnem obdobju je v stavbi
na hišni številki 18 na Placuti de-
lovala tiskarna Budin, v zgornjih
prostorih pa se je razvilo po-
membno kulturno in vzgojno
središče Slovencev na Goriškem.
Svoj sedež in dvorano si je uredi-
la Marijina družba in v teh pro-
storih je imela svoj referenčni
center tudi mladina. Deloval je
tudi Marijin vrtec; otroci so sem
zahajali k popoldanskemu pou-
ku, učili so se tudi peti in spoz-
S navati glasbo. Športno združenjeOlympia je na Placuti imelo svo-je ustanovno srečanje. Leta 1951
se je ravno tu ustanovilo Sloven-
sko katoliško prosvetno društvo,
ki danes nosi ime Zveza sloven-
ske katoliške prosvete. Glasbena
šola pa je začela na Placuti delo-
vati leta 1954. Leta 1988 se je
preimenovala v Slovenski center
za glasbeno vzgojo Emil Komel.
Prav tako so na Placuti delovali
tudi Dobrodelno društvo, ured-
ništvo in uprava Katoliškega gla-
sa ter mladinske revije Pastirček.
Od leta 1973 je na Placuti dobilo
svoj sedež tudi Združenje cerkve-
nih pevskih zborov.
V 90. letih so se na zgodovinski
stavbi na Placuti pojavile težave
glede varnostnih in protipožar-
nih predpisov, ki so zahtevali po-
membne finančne naložbe, zato
so se pri KTD-ju odločili za pre-
selitev vseh dejavnosti v druge
prostore na Travniku in v Kultur-
ni center Lojze Bratuž. Tiskarna
Budin si je zgradila lastno po-
slopje v goriški industrijski coni
pri Štandrežu.
Po izpraznitvi prostorov v stavbi
na Placuti so se pojavili različni
predlogi glede njene prihodnje
uporabe. SCGV Emil Komel si je
zamislil, da bi imel tam svoj se-
dež, potem ko je v letih število
učencev naraslo do skoraj 400.
Drugi predlogi so predvidevali
preselitev nekaterih uradov slo-
venskih organizacij in pri tem bi
del prostorov preuredili v manjša
zasebna stanovanja. Upoštevan
je bil tudi predlog, da bi prodali
celotno stavbo, kar pa je bil zelo
zahteven korak, predvsem zaradi
kulturnega, narodnega in zgodo-
vinskega pomena tega prostora,
na katerega so goriški Slovenci še
vedno zelo navezani, in zaradi
gospodarske krize, ki se pozna tu-
di v gradbenem sektorju.
Danes je stavba na Placuti v zelo
slabem stanju in neuporabna. Za
njeno preureditev bi bilo potreb-
nih več milijonov evrov, ki jih
družba KTD nima. Če bi se zanjo
zanimala tudi Slovenija, bi se
lahko pripravil obnovitveni pro-
jekt, ki bi po eni strani omogočil,
da bi stavba ostala v lasti Sloven-
cev, po drugi strani pa bi bil fi-
nančno vzdržljiv. Placuta bi tako
lahko prišla v poštev pri procesu
integracije Gorice in Nove Gori-
ce, ki se kljub manjšim in večjim
težavam iz leta v leto bolj razvi-
ja.
Julijan Čavdek
Goriška nadškofija
Obrazi, zgodbe in 
vrata usmiljenja
  ubilej usmiljenja se je za goriško nadškofijo
začel na posebno prazničen način in ob ude-
ležbi nepričakovano velike množice ljudi v
soboto, 12. decembra. Verniki so ob 20. uri do
zadnjega kotička napolnili cerkev pri kapucinih,
kjer je direktor škofijske Karitas g. Paolo Zuttion
uvedel in povezoval štiri pomenljiva “pričevanja
usmiljenja”.
Štirje možje - Franco, Livio, Abdul in Mario -, šti-
ri povsem različne zgodbe, štirje obrazi usmil-
jenja. Spregovorili so o tem, kaj pomeni se roditi
v družini, ki jo je krvavo zaznamoval pobesneli
ideološki
boj izpred
70 let, od-
pustiti in si
prizadevati
za slogo in
mir; o tem,
kako se vo-
di manjše
družinsko
podjetje, ki
kljub go-
spodarski
krizi nudi
zaposlitev
in oporo na
rob družbe
odrinje-
nim; o tem, kako je izkušnja sprejetosti in lju-
bezni korenito spremenila življenje beguncu, ki
sedaj pomaga pri sprejemanju priseljencev; in
nazadnje o tem, kako je za jetnike pomemben
človeški stik, da sploh ohranijo človeškost in do-
stojanstvo. Papež Frančišek posveča v jubilejnem
letu posebno pozornost zapornikom, saj je v buli
Misericordiae vultus zapisal, da jetniki, ki pre-
stopajo prag svoje celice z mislijo na Očeta, sto-
pajo skozi sveta vrata, je povedal g. Zuttion.
Množica je nato v sprevodu šla od kapucinske
cerkve mimo občinske palače do stolne cerkve.
Tam je nadškof Carlo Redaelli, po molitvi, odprl
sveta vrata (na levi strani fasade) in stopil v cer-
kev. Za njim so skozi ista vrata stopili zelo številni
ljudje; med njimi sta bila tudi župan Romoli in
prefektinja Alberti. V homiliji se je nadškof med
drugim vprašal, ali je možna milost brez kazni,
pravičnost brez maščevanja, mir brez urejenih
razmer, odpuščanje brez poravnave, odrešenje
brez spreobrnjenja. In vendar je Jezus prišel zdra-
vit bolne, ne zdravih. Vsakokrat, ko grešnik
sprejme usmiljenje, se uresničuje Jezusovo po-
slanstvo. V svetem letu Jezus od nas morda
pričakuje le to, da razumemo, kako nas ima rad
take, kakršni smo, tudi z napakami. Naša življen-
ja niso popolna, “so pa naša življenja in Gospod
jih ima rad v celoti”. V svetem letu smo klicani,
da sprejemamo odpuščanje, ki je brezplačen, za-
stonjski dar. “Ni treba, da naredimo nič”!
Nadškof je nato uvedel branje Lukovega evan-
gelija usmiljenja, ki se je ob prisotnosti različnih
skupin verskih gibanj in združenj nadaljevalo v
noč. Vse do jutra pa so verniki bdeli pred Naj-
svetejšim v kapeli stolne cerkve.
Naslednjega dne, 13. decembra, je msgr. Redaelli
najprej maševal v goriškem zaporu, popoldne
pa je svečano odprl sveta vrata v oglejski baziliki.
/ DD
J
Foto JMP
Skozi sv. vrata v Gorici ... in v Ogleju
Kristjani in družba17. decembra 20154
POGLED SKOZI GROB
Ko srečujemo ljudi, spoznavamo njihovo
življenje in ustvarjalnost, da ljubijo in se ve-
selijo, obenem so tudi krhki in minljivi. Ne-
koč bodo tudi sami umrli in pristali v grobu.
Vsak Adamov potomec ve za to dejstvo. Smrt
je tako nezmotljiv dokaz, da nismo gospo-
darji nad življenjem, ki ne izhaja iz nas, am-
pak nam je podarjeno. Za vernike je pomem-
bno, da je Božji Sin stopil v našo smrt in gro-
bove. Doživel je njeno tragičnost, ki pa ga ni
mogla zadržati.
Ko je minil sobotni dan, so se žene zgodaj
zjutraj odpravile h grobu. S seboj so vzele
dišave, da bi mazilile Jezusovo mrtvo telo.
Telo je spomin na osebo in srečanja, ki še
živijo. Obstaja pa grešna sebičnost, ki si želi
polastiti drugih za spomin. Prava ljubezen in
nežnost nikoli ne zadržujeta drugega, tudi če
je mrtev. Tako je Marija Magdalena iskala Je-
zusa v njegovem grobu. Želela se je skloniti k
mrtvemu telesu in ga obdati z ljubeznijo ter
nežnostjo, da bi ga imela zase in za spomin.
Toda umrlih ne smemo zadrževati, ampak
jih položiti v večni, Božji spomin, da so v
miru. Zato moramo gledati na smrt skozi Je-
zusovo smrt in njegovo žrtev. Bog je postal
človek in stopil v človeške grobove, da bi
mogel v njih obuditi in razcveteti seme ne-
smrtnosti. Pri tem nam lahko pomagajo iz-
kušnje prednikov, svetnikov, tudi angelov in
Marije.
Umrljivi človek težko sprejme dejstvo, da
grob ni trajen in da je z njim konec vsega.
Prinašalke dišav so osupnile in se prestrašile,
ker niso našle Jezusovega trupla. Marija Mag-
dalena ga je zamenjala z vrtnarjem, ker še ni
dozorela za pogled, ki bi šel skozi grob in
preko njega. Le počasi, z notranjim uvidom
in osebno rastjo so mogli priti do spoznanja
o Vstalem. Tudi nas prazen grob spominja
na Kristusa in njegovo ljubezen, ki je prema-
gala minevanje. Zato nam prihaja naproti in
pomaga, da bi se osvobodili sebičnosti in ni-
kogar ne zadrževali v njegovi smrti. Za Kri-
stusa ni nihče mrtev in odpisan. Nekateri bi
radi še ostali v svoji pasivnosti in skrivanju,
toda vsem kliče: Prenehajte umirati, ker je
čas življenja pri življenju Vstalega.
Stvarnost praznega groba vabi k resnemu in
dejavnemu življenju pred Božjim pogledom,
da umiramo svoji sebičnosti in se rojevamo
za rodovitno podarjanje. V odprtem grobu
tako srečamo Jezusovo poveličano telo, v ka-
terem se obnavlja stvarstvo. Ko se odvija
osebno darovanje, se spreminja tudi telo.
Nekoč bo prišlo do popolne združitve naših
teles s Kristusovim poveličanim telesom. Ma-
rijo Magdaleno je Jezus pred praznim gro-
bom povabil v nov način ljubezni pri Očetu,
ki je živa in navdušena v hčerinski in sinov-
ski predanosti.
GLEDATI SKOZI POGLED (13) Primož Krečič
Cerkveni in družbeni antislovar (12b)
K kot KLERIKALIZEM (2)
  adaljujemo s klerikaliz-
mom, smrtno boleznijo
ali “rak rano” Cerkve po
zadnjič omenjenem blogerju, pa
ne samo, saj dodajam tudi kako
svojo misel. Kaj je pomenilo to,
da so bili navadni verniki, laiki,
torej neposvečeni verniki prak-
tično izključeni? Vse bolj so se
“posvétili”, torej so postali po-
svetni oz. se vse bolj sekularizira-
li, če uporabimo tujko. Tu je bila
zadeva močno podobna prote-
stantskemu svetu - tam so seveda
želeli vernike karseda vključiti, s
tem pa so sekularizirali Cerkev,
saj so se tudi duhovniki spustili
na raven laikov in v bistvu sploh
ne govorimo več o službenem
duhovništvu, temveč le o verni-
kih, ki imajo znotraj cerkvene
skupnosti posebne naloge in
službe. Dokler jim je uspelo, so
katoliški duhovniki vzdrževali
določeno izročilo (tradicijo, s tuj-
ko - tradere = izročiti), pogosto je
šlo za vse bolj formalno ohran-
janje tega izročila, zato pa se je le-
to na koncu moralo podvreči
uporabniški, funkcionalistični
logiki, plodu racionalizma, ki je
vse bolj obvladal katoliški svet.
Izročilo je bilo potrebno zato
spremeniti, ga reformirati, se pri-
lagoditi svetu. S tem Cerkev ni bi-
la več in ni več živa resničnost in
uresničevanje Božje skrivnosti,
kjer se dejavno in stvarno živi
življenje v Duhu, ta pa vodi
življenjski stil Cerkve, kakor tudi
njene odločitve in izbire. Morda
se jo še vedno kot tako pojmuje,
se tako govori in uči, v resnici pa
je prav lepa pravljica za lahko
noč. Bog je le še neka oddaljena
ideja, morda še to ne več, ne pa
stvarna resničnost. Svet Cerkve
danes je svet duhovnikov, ki s
(m) o vase zaprti in, če rečemo s
papežem, avtoreferentni. V bi-
N stvu gre za Cerkev znotraj Cerkve,kar pa se v resničnosti odraža po-gosto kot ubijanje Cerkve kot
“skrivnost Duha”, kakor so jo
pojmovali v antični dobi cerkve-
nih očetov in v visokem sred-
njem veku, upoštevajoč vse meje,
ki so jih ta obdobja imela. Bloger
Pietro pravi, da se tudi pravoslav-
ni (kar je tudi sam) ozirajo na ka-
toliške in protestantske brate pri
določenih cerkvenih strukturah,
saj občudujejo njihove organiza-
cijske in razumske sposobnosti.
Razumeti moramo, da že nekaj
stoletij stvari niso prave. Že dolgo
traja ta klerikalizem, kjer do-
ločeni posvečeni vsiljujejo svoje
osebne ideje in prepričanje dru-
gim, misleč, da ne obstaja nobe-
na drugačna možnost. Po tem
prepričanju seveda po eni strani
drug duhovnik, ki je na tej kleri-
kalni lestvici nižje postavljen, ni-
ma v nobenem primeru prav, ka-
kor bi se tudi moral obnašati ta-
ko, kot oni mislijo, da bi se mo-
ral. Tudi misliti in govoriti bi mo-
ral prav tako, delati vse po tistem
vzorcu, gledati na vse tako kot
oni. Laiki so seveda vredni še
manj, saj so samo vir zaslužka,
zastonjskih uslug in novih du-
hovniških moči. Tako ni bistvene
razlike med, če tako rečemo, “tri-
dentinskim” in sodobnim kleri-
kalizmom, ki sta pravzaprav v te-
snem sorodu. Prej namreč ni bilo
tako pomembno izročilo Cerkve,
kolikor bolj vse tisto, kar daje
moč svoji lastni “stranki”, za-
vračali pa so vse tisto, kar je tisto
“njihovo stvar” zasenčevalo, pa
četudi bi prihajalo z vrha. V vsa-
kem primeru imamo popolno-
ma uporabniško, utilitaristično,
koristoljubno idejo upravljanja
Cerkve, nemalokrat je mišljena
seveda lastna korist. Če pa je še
do včeraj obstajalo vsaj neko
izročilo, so se tega izročila brez
težav znebili takoj, ko se je izka-
zalo, da je tako bolj koristno, kar
je znamenje, da izročilo kot razo-
devanje nadzemeljskih danosti,
ki pa se izražajo v življenju Cer-
kve, še zlasti v njenem bogo-
služju, sploh ni bilo pomembno,
temveč so bile pomembne zgolj
človeške kalkulacije. To je tako
“rak rana” Cerkve, ki bi se je mo-
rali zavedati na eni in na drugi
strani. Nima smisla se pritoževati
nad tem, kako je svet sekularizi-
ran, kako je Cerkvi obrnil hrbet,
kako ga je potrebno, zlasti na Za-
hodu, spet evangelizirati. To je si-
cer že morda vse res, a kako lahko
prenovi Cerkev cerkveni am-
bient, ki tudi takrat, ko govori o
duhovnosti, v resnici sledi temu
sekulariziranemu svetu, nad ka-
terim se pritožuje, prava duhov-
nost pa mu je deveta briga? V
pravi duhovnosti bogoslužje ni
nekje tam daleč zadaj, kot zadnja
in najbolj nepomembna stvar, na
prvem mestu pa je vedno neka
“pastorala” in je vse “pastoral-
no”, kar pomeni hkrati vse in
nič. Na katerem mestu je v resni-
ci tu Gospod?
Andrej Vončina
  enjeni prijatelji in
dobrotniki!
Prisrčen pozdrav,
tokrat kar iz domovine,
tik pred vrnitvijo v Ugan-
do. Dne 6. septembra le-
tos smo blagoslovili grad-
nje novega misijona Atede
Parish na severu Ugande,
dežele blizu Viktorijinega
in Belega Nila. Petletno
delo je bilo uspešno, tudi
pastoralno, saj je bilo
krščenih 1500 otrok. Od
12 podružnic so bile vse
razen dveh na novo pozi-
dane ali obnovljene.
Zaživele so seveda mnoge
aktivnosti, ki so rezultat sodelo-
vanja ljudi, raztresenih na pri-
bližno 400 kvadratnih kilome-
trov. Misijon smo gradili z večin-
skim deležem dobrotnikov iz
C
Pismo misijonarja
Besede zahvale in oris dela 
v daljnem misijonu
Slovenije, zamejstva in zdom-
stva. Misijonsko središče iz Slo-
venije je prispevalo dobršen del
za gradnjo nove župnijske cer-
kve, posvečene apostoloma sv.
Petru in Pavlu.
Rad poudarim,
da se je okoli 30
pridnih prosto-
voljcev iz Slove-
nije v tem času
petih let zvrstilo
za mnogovrstno,
po večini stro-
kovno pomoč, ki
so jo ti ljudje,
izčrpani od 23 let
vojne, še kako
potrebovali.
Vsem vam do-
brotnikom in tu-
di prostovoljcem
se danes, ob kon-
cu del, iskreno zahvaljujem. Ce-
loten delež pomoči iz Slovenije
smo namenili spominu na
našega rojaka, pionirja začetkov
misijonarjenja ob reki Nil, Igna-
Advent, pogled 
na vrt
Ogolele veje
na listih pričakovanj.
Hrepenenje po pomladi,
jabolčno zeleno
kot zadnji čvrsti sadeži
vztrajanja
na jablani
na pragu zime.
V zraku se vrtinčijo
božična razpoloženja.
Pravljica o
beguncu
Tiste oči
so se vozile s teboj.
Nosil si jih s seboj
po svetu,
dragocen spomin,
daleč od domovine.
Trpke, tesno priprte,
polne ugasle bolečine.
Tiste oči
so hodile s teboj
po svetu,
plule z barko,
se vozile, zdaj
z vlakom, zdaj
z avtobusom, zdaj
s kolesom.
Trajalo je dolgih sedem let.
Sanjajoči, speči otrok
ti je zdaj
utrgal nasmeh,
da je bolečina
padla iz oči
v naročje brez besed.
Sedem dolgih dolgih let,
tvoj nasmeh,
pravljica za sodobni svet.
Bakreno
Skozi megleno
zaveso bakreno
se spušča
preproga
do napušča zvezd.
Sončeve vile
razvile so trak,
da si ne zmočijo nog.
Onkraj morja mrak
hrastovega listja,
ožganega jagodičja,
borovega igličja,
ruja, ki ogoleva,
gmajne, ki poboleva.
Nežen korak
bakreno odmeva
v kratkosti,
krhkosti popoldneva.
Sončeve vile
sezuvajo čeveljce,
s prsti rišejo
zadnje kroge na vodi,
nadevajo si peruti,
gladijo jih
za veliki angelski let.
V daljavi zdaj zdaj
bakreno zasije božični
komet.
Majda Artač Sturman
Pesniški utrinki
cija Knobleharja, iz Škocjana na
Dolenjskem. Ob posvetitvi oltar-
ja je domači škof vanj vstavil re-
likvijo blaženega Lojzeta Grozde-
ta, mučenca, ki smo jo dobili po
dobroti novomeške škofije. Slav-
je s pogostitvijo približno dva ti-
soč gostov in domačinov je tra-
jalo 8 ur. Priložnostni film, ki je
ob tem nastal, vam je na razpo-
lago pri založbi Salve na Rakov-
niku v Ljubljani. Na tem slavju
je bil predstavljen nov župnik
domačin, naš sobrat Thomas.
Pridružil se nam je tudi bogoslo-
vec na stažu, Kennedy. Tako smo
sedaj kar štirje. Čez 4 tisoč osnov-
nošolskih otrok, okrog 200 otrok
v vrtcu in obiski vernikov v trav-
natih savanah bo kar dober zalo-
gaj za ekipo, poleg rednih nedel-
jskih maš v 13 podružnicah in
sedmih šolah. Dve podružnični
cerkvi čakata na gradnjo. V eni
mašujemo pod drevesom, v dru-
gi pa v enem od razredov bližnje
osnovne šole. Seveda bi radi čim
prej začeli graditi nižjo srednjo
šolo - zanjo bomo potrebovali 4
leta -, ki bi številnim otrokom
novega misijona dala pogoj za
nadaljnjo vzgojo za različne po-
klice. Da za to gradnjo pridobi-
mo prostor v bližini novih žup-
nijskih prostorov, hočemo pre-
staviti osnovno šolo s tisoč učen-
ci na primernejšo lokacijo, ven-
dar še vedno na župnijski zemlji.
To bo združeno z novim fi-
nančnim zalogajem. Zadnji val
beguncev čez Slovenijo nas uči,
da moramo misliti na normalno
šolstvo v deželah, od koder pri-
hajajo begunci. Le tako bomo
rešeni mnogih frustracij z obeh
strani. Pomagajmo jim danes v
njihovi domovini, da ne bomo
jutri želi neukost. Potrebujemo
jih, saj je v mnogih državah
Evrope rodnost premajhna. Če
bo solidarnost oblikovala globa-
lizacijo, bo za vse dovolj vsega na
tem planetu. Zato vas prosimo,
da radi podpirate naše misijon-
ske načrte na črni celini, ki je v
mnogih pogledih upanje za ves
svet. To ni nikakršno 'Sizifovo
delo', kot mi je pred dnevi nami-
gnil dobri človek, ki občuduje
naše delo in tudi sam pomaga.
Stvari se vendarle premikajo na
bolje in to mi, ki živimo afriški
vsakdan, vidimo tudi 'od zno-
traj', kjer se oblikuje duhovni
človek. Nekje sem rekel, da so vse
preproste okrogle hišice-slam-
njače naših ljudi – 15.000 – manj
vredne kot misijonarjevo teren-
sko vozilo. Toda v njih so številni
otroci, nasmejanih obrazov,
brihtnih glav in vedoželjnih.
Prav ti so nam in vam, dragi do-
brotniki, priložnost in upanje za
boljši svet dobrih državljanov in
kristjanov, kot je bil moto sv. Ja-
neza Boska.
Želim vam lepo adventno pripra-
vo na Božič in zdravih telesnih
in duhovnih moči v letu 2016.
Papež Frančišek, ki bo obiskal ko-
nec tega novembra Ugando in se
njegovega obiska vsi veselimo,
nam bo dal novo spodbudo za
poglobljeno vero in zaupanje v
hoji za Kristusom. Potrebni so bi-
li kri in vera ugandskih mučen-
cev ter predano delo misijonar-
jev in domačih sodelavcev-kate-
histov, da nas je katoličanov že
več kot 42% od 36 milijonov pre-
bivalcev Ugande. Čudež le 120-
letne evangelizacije!
Hvaležni Danilo Lisjak,
iz misijona ob Nilu
Kristjani in družba 17. decembra 2015 5
  esoljna Cerkev je stopi-
la v sveto leto usmil-
jenja z veliko novostjo:
prvič v zgodovini Cerkve sveta
vrata niso samo v Rimu, tem-
več v vseh katedralah sveta.
Na praznik Marijinega brezma-
dežnega spočetja, 8. decembra
2015, je papež Frančišek med
slovesno mašo odprl sveta vra-
ta Petrove bazilike oz. vrata
usmiljenja. Bogoslužja se je
udeležilo okoli 50.000 oseb, je
poročal Radio Vatikan. Navzoč
je bil tudi zaslužni papež Bene-
dikt XVI. Obred odprtja je bil
po obhajilu. Svečano ga je na-
povedal diakon, ki je med dru-
gim rekel: “Kristus sam nas po
služenju Cerkve vodi v tolažbe pol-
no skrivnost Božje ljubezni, ljubezni
brez mere, ki objema vse človeštvo”.
Sveti oče je pred vrati najprej molil,
da bi doživeli milosti jubileja, “ugo-
den čas” za ljubezen do Boga in bra-
tov v evangeljskem veselju. Pri vra-
tih je rekel: “To so Gospodova vrata.
Odprite mi vrata pravičnosti”.
Odprl je sveta vrata in se v molitvi
za nekaj trenutkov ustavil na pragu,
zatem pa prvi stopil v baziliko. Takoj
za njim je prag prestopil Benedikt
XVI. Sledili so mu somašniki, neka-
teri predstavniki redovnikov in ver-
ni laiki. V procesiji so se napotili
proti oltarju konfesije, kjer je pote-
kal sklepni del maše.
Vrata usmiljenja bodo v Petrovi ba-
ziliki odprta do 20. novembra 2016,
ko se bo na praznik Kristusa Kralja
končalo sveto leto. Kdorkoli bo v
tem času stopil skoznje, bo lahko
“občutil ljubezen Boga, ki tolaži, od-
pušča in daje upanje” (Obličje
Usmiljenja, 3). “To je ugoden čas,
da spremenimo življenje! To je čas,
da se pustimo dotakniti v srcu”.
Zakaj jubilej?
Dan kasneje, 9. decembra, je papež
med splošno avdienco poudaril, da
Cerkev potrebuje ta izredni dogo-
dek. V dobi velikih sprememb je
“poklicana ponuditi svoj prispevek
ter narediti vidna znamenja Božje
navzočnosti in bližine”. Jubilej je za
vse nas ugoden čas, kajti s premišlje-
vanjem božjega Usmiljenja, ki pre-
sega vsako človeško omejitev, lahko
postanemo bolj prepričane in učin-
V
kovite priče. Obrniti pogled k
usmiljenemu Očetu in k bratom, ki
potrebujejo usmiljenje, pomeni
usmeriti pozornost na “bistveno
vsebino evangelija”. Sveto leto nam
je ponujeno, da bi izkusili “blag in
prijeten dotik Božjega odpuščanja,
njegove navzočnosti ob nas in nje-
gove bližine, predvsem v trenutkih,
ko to najbolj potrebujemo”. Jubilej
je privilegirani trenutek, da bi se
Cerkev naučila izbirati samo “to, kar
je Bogu najbolj všeč”, je še dejal pa-
pež: odpuščati svojim otrokom in
imeti do njih usmiljenje, da bodo
tudi oni sami lahko odpuščali bra-
tom. “Nič ni pomembnejšega od iz-
bire tega, kar je Bogu najbolj všeč:
to je njegovo usmiljenje, njegova
ljubezen, njegova nežnost”.
Tudi potrebno delo prenove cerkve-
nih ustanov in struktur je po pa-
peževem prepričanju sredstvo, ki
nas mora voditi v živo in poživlja-
jočo izkušnjo Božjega usmiljenja.
Usmiljenje lahko zares prispeva k iz-
grajevanju bolj človeškega sveta, je
še poudaril papež. Res je, “storiti je
treba še veliko”, a “treba je vedeti,
da je izvor pozabe usmiljenja vedno
samoljubje”, iskanje izključno la-
stnih interesov, zadovoljstev in časti,
ki so povezani z željo po kopičenju
bogastva, medtem ko se v življenju
kristjanov pogosto preobrazi v hi-
navščino in posvetnost. Vse to je na-
sprotno usmiljenju. Zato je nujno
priznati, da smo grešniki, da bi v se-
bi okrepili gotovost o božjem usmil-
jenju, je pripomnil papež Frančišek.
Je naivno verjeti, da lahko to spre-
meni svet? Ja, človeško gledano je
to norost. Vendar pa je
“Božja nespamet mo-
drejša od ljudi in Božja
slabotnost je močnejša od lju-
di” (1 Kor 1,25).
“Peta sveta vrata”
V Rimu so po tradiciji štiri glav-
na sveta vrata, v štirih papeških
bazilikah (sv. Peter, sv. Janez v
Lateranu, sv. Pavel zunaj obzid-
ja, sv. Marija Snežna). Papež
Frančišek pa je želel, da bi bilo
tokrat več vrat. Tako so vrata
dveh novih sprejemnih struktur
škofijske Karitas na postaji Ter-
mini v Rimu že prekrstili v “peta
sveta vrata”, “vrata ljubezni”, “ju-
bilejna vrata revnih”. Uradno jih
bo odprl papež Frančišek v petek,
18. decembra, ob 16.30, trak pa
so prerezali 10. decembra zjutraj
v prisotnosti oblasti, gen. tajnika
Italijanske škofovske konference
msgr. Nunzia Galantina in števil-
nih uglednih gostov. Pred tem je
kard. Agostino Vallini odkril vra-
ta, nad katerimi je velik mozaik,
ki upodablja motiv logotipa ju-
bilejnega leta; izvedel ga je in po-
daril p. Marko Ivan Rupnik. Nato
je kardinal blagoslovil nove pro-
store: gre za zavetišče za revne s
300 posteljami in primernimi pro-
stori tudi za dnevno sprejemanje ter
večerno menzo, kjer bodo vsak
večer lahko nudili najbolj potreb-
nim do 500 obrokov. Prvo je poi-
menovano po ustanovitelju rimske
škofijske Karitas g. Luigiju Di Liegru,
drugo pa po sv. Janezu Pavlu II.
Msgr. Galantino je poudaril, da
“sveta vrata niso samo vrata cerkve,
temveč tudi vsa tista vrata, skozi ka-
tera stopamo in onkraj katerih se
srečujemo z revnimi”. Ravnatelj
rimske Karitas msgr. Enrico Feroci
pa je podčrtal, da je sveti oče
Frančišek revolucioniral jubilej: v
preteklosti je bilo treba poromati v
Rim ali Jeruzalem, sedaj pa papež
vabi, da bi stopali skozi vrata, kjer
so revni.
Z odprtjem svetih vrat v lateranski
baziliki so bila prejšnjo nedeljo od-
prta vrata vseh svetovnih bazilik. /
DD
Homilija svetega očeta
ob odprtju svetih vrat
   malu bom z veseljem
odprl sveta vrata
usmiljenja. To dejan-
je, ki sem ga storil tudi v Banguiju,
tako preprosto, a obenem tako
močno simbolično, opravljamo v
luči Božje besede, ki smo jo po-
slušali in ki postavlja v ospredje
prvenstvo milosti. V teh berilih se
dejansko pogosto ponovi izraz, s
katerim se je angel Gabriel obrnil
na presenečeno in vznemirjeno
deklico, izraz, ki nakazuje skriv-
nost, ki jo bo obdala: 'Veseli se, pol-
na milosti! ' (Lk 1,28).
Devica Marija je poklicana predv-
sem k temu, naj se veseli za vse, kar
je Gospod dovršil v njej. Obdala jo
je Božja milost in jo usposobila, da
je bila vredna postati Kristusova
mati. Ko Gabriel vstopi v njen
dom, postane ta milost zanjo tudi
najgloblja skrivnost, ki presega
vsak razum, razlog za veselje, razlog
za vero in razlog za predanost be-
sedi, ki ji je razodeta. Polnost milo-
sti je sposobna preobraziti srce in
ga naredi sposobno za tako veliko
dejanje, ki bo spremenilo zgodovi-
no človeštva.
Praznik Brezmadežnega spočetja
izraža veličino Božje ljubezni. Bog
ni le tisti, ki odpušča greh, ampak
v Mariji celo prepreči izvirno kriv-
do, ki jo vsak človek prinese s seboj,
ko prihaja na ta svet. Prav Božja lju-
bezen prepreči, prehiteva in rešuje.
Začetek zgodbe greha v edenskem
vrtu se razplete v načrtu ljubezni,
ki odrešuje. Besede Prve Mojzesove
knjige kažejo na vsakdanje izku-
stvo, ki ga odkrivamo v svojem
osebnem življenju. Vedno je nav-
zoča skušnjava nepokorščine, ki se
izrazi v hotenju, da bi načrtovali
svoje življenje neodvisno od Božje
volje. Prav to sovraštvo nenehno
napeljuje življenje ljudi, da bi jih
postavilo v nasprotje z Božjim
načrtom. In vendar tudi zgodbo
greha razumemo samo v luči lju-
bezni, ki odpušča. Greh je mogoče
razumeti zgolj v tej luči. Ko bi bilo
vse prepuščeno grehu, bi bili naj-
bolj obupani od vseh stvari, med-
tem ko obljuba, da bo Kristusova
ljubezen zmagala, vse sprejme v
Očetovo usmiljenje. Božja beseda,
ki smo jo slišali, ne pušča glede tega
nobenega dvoma. Brezmadežna
Devica je pred nami kot privilegi-
rana priča te obljube in njene iz-
polnitve.
“K To izredno leto je tudi dar milosti.Vstopiti skozi ta vrata pomeni od-kriti globino Očetovega usmiljenja,
ki sprejema vse in gre osebno vsa-
kemu naproti. On je tisti, ki išče
nas, On nam prihaja naproti. To bo
leto, v katerem naj bi rasli v pre-
pričanju o usmiljenju. Koliko kri-
vice naredimo Bogu in njegovi mi-
losti, ko trdimo predvsem, da nje-
gova sodba kaznuje grehe, ne da bi
na prvo mesto postavili, da jih nje-
govo usmiljenje odpušča (prim. Av-
guštin, O vnaprejšnji določitvi svet-
nikov 12, 24)! Da, prav tako je!
Usmiljenje moramo postaviti pred
sodbo. V vsakem primeru bo Božja
sodba vedno v luči njegovega
usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta
vrata, naj torej začutimo, da smo
soudeleženi v tej skrivnosti ljubez-
ni in nežnosti. Opustimo vsako
obliko strahu in bojazni, ker to ne
pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje
uživajmo veselje srečanja z milo-
stjo, ki vse preobrazi.
Ko bomo danes tukaj v Rimu in v
vseh škofijah po svetu stopili skozi
sveta vrata, se želimo spomniti še
enih vrat, ki so jih pred petdesetimi
leti očetje koncila na stežaj odprli
v svet. Te obletnice se ne smemo
spominjati samo zaradi bogastva
dokumentov, ki so jih tam spisali
in ki do današnjih dni omogočajo,
da spremljamo velik napredek v ve-
ri. Na prvem mestu je bil koncil
srečanje. Pravo srečanje med Cer-
kvijo in ljudmi našega časa. Srečan-
je, zaznamovano z močjo Duha, ki
je poganjal svojo Cerkev, naj zapu-
sti plitvine, v katerih se je mnogo
let zapirala sama vase, in se z nav-
dušenjem odpravi na misijonsko
pot. Znova je stopila na ceste, da bi
šla naproti vsakemu človeku tja,
kjer živi: v njegovo mesto, v njegov
dom, na delovno mesto … kjer je
človek, tja je Cerkev poklicana, da
dospe do njega, da mu prinese ve-
selje evangelija, da prinese usmil-
jenje, Božje odpuščanje. To je torej
misijonski vzgib, ki se ga po teh de-
setletjih lotevamo z isto silo in
istim navdušenjem. Jubilej nas iz-
ziva, da se odpremo, in nas obve-
zuje, da ne bi zaobšli duha, ki je
izšel iz drugega vatikanskega kon-
cila, duha Samarijana, kot je ob za-
ključku koncila omenil blaženi Pa-
vel VI. Naj nas hoja skozi sveta vrata
danes obveže, da bomo tudi mi ta-
ko usmiljeni kot dobri Samarijan”.
  ne 8. decembra je bilo v Rimu gotovo na-
jhladnejše jutro v vsej jeseni. Tako mrzlo in
neprijazno, z rahlim dežjem in ledeno hlad-
nim vetrom, ki je pihal na premočene lase. Presene-
tilo me je, priznam, tako kot tudi meteorologe, ki
so ustrelili mimo. Verjel sem jim in šel na Trg sve-
tega Petra premalo oblečen. Kako mi je bilo žal! Ko
se je zdanilo, me je zeblo tako zelo, da sem začel
trepetati. Tako zelo me je zeblo, da sem razmišljal,
ali se ne bi raje kar odpravil nazaj domov. Pa sem
vendarle ostal. Še dobro.
Poleg mene je sedel mlad fant, krepko zatopljen v
molitev. Pridružil sem se mu. Tudi zato, da bi lažje
prestajal dve uri čakanja na mrazu, da se maša začne.
Potem pa je ta fant kar na lepem segel v svojo torbo
in mi podal svoj šal. Rekel je: “Vem, da ni dosti, ne-
kaj pa je, da vam bo bolj toplo”. Nisem odklonil.
Res me je zeblo. In sem se zavil v ta šal. Res ni bilo
veliko, mi je bilo pa toplo vsaj tam, kjer je to res po-
membno. In mi je bilo toplo.
Tako nekako kakor Mariji, ko jo je obiskal angel in
ji oznanil prihod Boga. Prihod Boga, ki je milost.
Če hočete reči drugače, dar. Usmiljenje Boga do člo-
veštva. Sprejeti ta dar pomeni začeti sveto leto usmil-
jenja, stopiti skozi na stežaj odprta sveta vrata, ki so
Božja rešitev človeka. Tako smo poslušali papeža
Frančiška: “Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti
globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre
osebno vsakemu naproti. To bo leto, v katerem naj
bi rasli v prepričanju o usmiljenju. /…/ Usmiljenje
moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru
bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja.
Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da
smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti.
Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne
pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje
srečanja z milostjo, ki vse preobrazi”.
Tudi če papež tega ne bi povedal, sem to pridigo čutil
okrog sebe. Mir, tišina, poslušanje, prav ganljiva to-
plina, pa čeprav je bilo vreme tako neprijazno mrzlo.
Morda ravno zato. Ker človek lahko stopi skozi vrata
usmiljenja šele tedaj, ko se zave, da jih potrebuje, da
v svojem življenju potrebuje Boga in njegovega
usmiljenja. Ko lahko skupaj z Marijo reče: “Dekla
sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi”.  (Lk
1,38) In to je težko – sprejeti usmiljenje. Ker to po-
meni, da si šibek, majhen, da si grešnik. In vendar
ni druge poti odrešenja in vendar ni druge poti sve-
tosti kot stopiti skozi vrata, ki ti jih odpira Bog.
Željno, v tišini in pričakovanju smo čakali na ta sveti
dogodek. In ko je sveti oče na koncu maše odprl vra-
ta, se je izza oblaka pokazalo sonce in nas ogrelo in
jata golobov je zletela čez trg. Ljudje so navdušeno
vzklikali in ploskali. Zaradi spektakla? Ne, zaradi
veselja. Tudi k nam je na neki poseben način
prišel angel iz nebes in rekel: “Razveseli se, polna
milosti, Gospod je s teboj”! (Lk 1,28)
Polni milosti smo, polni daru. Vsi, ki smo bili na
trgu, smo se veselili, ker Božje usmiljenje ni pra-
vljica, ampak je nekaj konkretnega. Res, samo sko-
zi vrata je treba stopiti. Samo to. Samo sprejeti.
Kako to vem? Tik preden smo se razšli, sem se
obrnil k temu svojemu dobrotniku, ki mi je po-
sodil šal, se mu zahvalil in mu ga vrnil. On pa me
je prijazno pogledal in mi dejal, naj bo ta šal nje-
govo darilo meni za sveto leto usmiljenja. “In an-
gel je šel od nje”. (Lk 1,38)
Tako sem razumel usmiljenje. Dobiti šal, ki si ga
nisem zaslužil. Dobiti šal, ki me je rešil bolezni.
Dobiti šal, ki je nekomu nekaj pomenil. In dobiti
ga zastonj. In ga sprejeti. Kdor ga sprejme, tudi
sam postane vrata, vrata Božjega usmiljenja za
druge. Za konkretne ljudi, s katerimi živi.
Sam še nisem šel skozi sveta vrata. In sem vendarle
šel. Vzel sem šal, ta dar Boga, da ne bi v tem hladnem
svetu zmrznil. Vzel sem Dar, ki me je obvaroval mra-
zu in me spremenil. Usmiljenje.
Marko Rijavec
D
Sprejeti dar
Šal usmiljenja
Prisega na božično noč
Morda je noč
in zvezde vanjo tlijo
in smreke so oblečene
v kristal.
Morda je dan
s poletno melodijo:
morje s svetlobo pleše,
z valom val.
Morda je noč.
Morda je dan
za Božič.
A kjer postane Dete
Hostija.
Nebo se v tiho srčno srečo
zoži
in spet priseže,
da bo konec zla!
In bomo mi, Slovenci,
res svobodni
na novi zemlji,
srečni vekomaj.
In bomo Sinu Božjemu
podobni:
Slovenci novi
Za Ljubezni Raj.
Vladimir Kos
Papež Frančišek je odprl sveta vrata ob sv. letu usmiljenja
Usmiljenje za izgradnjo 
bolj človeškega sveta

Goriška 17. decembra 2015 7
Obvestila
Pobiranje podpisov za obnovo
rajonskih svetov bo v petek, 18.
decembra 2015, ob 19.30 v
Pevmi pri župnijski cerkvi, ob
božičnem koncertu.
Praznik miru in prijateljstva v
Štandrežu Društvo sKultura 2001
bo v nedeljo, 20. decembra, ob
15. uri v štandreški župnijski
cerkvi priredilo Praznik miru in
prijateljstva. Sodelujejo
štandreška osnovna šola F.
Erjavec in vrtec Pika Nogavička,
osnovna šola iz Vrtojbe, župnija in
domača društva.
AŠZ Olympia - Gorica vabi na
božičnico Čarobni...  Božič v
ponedeljek, 21. decembra 2015,
ob 17. uri v telovadnici AŠZ
Olympia - Drevored 20. septembra
85 Nastopajo: deklice in dečki
predšolske skupine Gymplay,
deklice špor tne ritmične
gimnastike, dečki orodni telovadci
in špor tno plesne skupine
Olympia.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja tradicionalno
silvestrovanje v torek, 29.
decembra, v kraju Corno di
Rosazzo; srečanje bo v
zgodovinski beneški vili Nachini.
Vpisujejo po tel.: 0481 884156
(Andrej F.), 0481 20801 (Sonja
K.), 0481 882183 (Dragica V.),
0481 78138 (Sonja Š.).
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana lah-
ko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom:
za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Infor-
macije na tajništvu SCGV Emil Komel,
tel. št. 0481 532163 ali 0481
547569.
Male oglase bomo objavil i
prihodnjič.
Darovi
Za katoliški tisk: N. N. 100 evrov.
Za Novi glas: dr. Pietro Pavlica,
Bologna 200 evrov.
Voščilo
Svojim članom vošči lepe
božične in novoletne praznike
Društvo goriških upokojencev.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 18.12.2015 do 24.12.2015)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,
103.6 Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan od
20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 18. decembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Sobota, 19. decembra, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 20. decembra, ob 21. uri:
Ponovitev sobotne oddaje Okno v
Benečijo.
Ponedeljek, 21. decembra (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna
in zabavna glasba - Zborovski
kotiček - Novice iz naših krajev -
Obvestila in večerni vic.
Torek, 22. decembra (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem
prostoru - Glasbena oddaja z
Matjažem.
Sreda, 23. decembra (v studiu
Danilo Čotar): Pogled v dušo in
svet: Jezusovo rojstvo v zapisih
prerokov in zgodovinarjev - Izbor
melodij.
Četrtek, 24. decembra (v studiu
Andrej Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila in
večerni vic.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Božični koncert
NAJ STRUNE RAJSKO ZAZVENIJO
Girotondo d'Arpe
Tatjana Donis, umetniški vodja
Polona Kante Pavlin, sopran
Simfonični orkester NOVA 
Nikolaj Pintar, bariton
Simon Perčič, dirigent
Kulturni center Lojze Bratuž
Ponedeljek, 21. decembra 2015, ob 20.30
Rezervacija in nakup vstopnic na tel. št 0481 531445 ali pa na
info@centerbratuz.org
28. Nagrado Dušana Černeta bo prejel 
Andrej Kosič
Priljubljeni goriški slikar, javni delavec in trgovec Andrej Kosič bo za
svoje življenjsko delo in bogato ustvarjalnost prejel 28. Nagrado
Dušana Černeta. Tako je sklenil odbor, ki pri Knjižnici Dušana Černeta
v Trstu zadnja leta skrbi za podeljevanje nagrade, ki ima dolgo
tradicijo, saj jo je prvič prejel beneški časopis Dom leta 1976.
Nagrada je namenjena našim zamejskim osebnostim ali
organizacijam, ki izpričujejo vrednote slovenstva, krščanstva in
demokracije. Andrej Kosič, ki se je rodil 20. septembra 1933 v Rupi,
je ob uspešnem razvijanju družinske trgovine s pomočjo nedavno
preminule žene in njunih petih otrok od mladih let gojil likovno
umetnost. Znan je predvsem po svojih liričnih akvarelih, v zadnjem
obdobju pa je presenetil tudi z nizom olj Trpeča metamorfoza, v
katerih odmevajo tragedije vojn in nasilja, od soške fronte do povojnih
pobojev. Razstavljati je začel leta 1954, za sabo pa ima več kot sto
osebnih in 150 skupinskih razstav. Ves čas je tudi dejavno vključen
zlasti v goriško javno življenje. Podelitev nagrade, združene z nagovori
in glasbeno točko, bo v nedeljo, 27. decembra, ob 11. uri v Močnikovem
domu ob cerkvi sv. Ivana v Gorici.
Božični koncert Kulturnega centra Lojze Bratuž
Harfe in mladinski simfonični orkester bodo programsko opredelili
tokratno božično prireditev Kulturnega centra Lojze Bratuž z
naslovom Naj strune rajsko zazvenijo. Dogodek bo v ponedeljek, 21.
decembra, ob 20.30. Ansambel harf Girotondo d'Arpe in mladinski
simfonični orkester NOVA filharmonija iz Nove Gorice bosta zavzela
središčno vlogo prazničnega dogodka. Z njima pa bosta kot gosta
zapela sopranistka Polona Kante Pavlin in baritonist Nikolaj Pintar.
Ustvarjalni zagon zasedba Girotondo d'Arpe, ki izvaja na keltske
harfe, črpa v glasbeni tradiciji Irske in Velike Britanije. V Centru Bratuž
bo Girotondo d'Arpe, ki je začel delovati l. 2003 s prof. Tatiano Donis,
poskrbel, da bo božični koncert odet v skrivnostnost pristne keltske
dediščine. V programu bo tudi več zanimivih in času primerno
obarvanih skladb in pesmi. Osemdesetčlanski mladinski simfonični
orkester NOVA filharmonija Glasbenega društva NOVA sestavljajo
dijaki in študenti slovenskih in italijanskih konservatorijev in
akademij, nadarjeni osnovnošolci, ljubitelji in tudi profesionalci z
Goriške in iz FJK. Orkester deluje od leta 2010 pod vodstvom Simona
Perčiča. Na koncertu bo predstavil mogočno orkestrsko pripoved, ki
bo zaobjemala dve mojstrovini iz simfoničnega repertoarja iz
zgodnjega 20. stoletja. Ob odlomku iz Simfonije št. 2 ameriškega
skladatelja Charlesa Ivesa, bo zabaven Vodič po orkestru Benjamina
Brittna poskrbel za veliko umetniških trenutkov. Tudi v programu
NOVA filharmonije bo nekaj drobnih glasbenih božičnih presenečenj;
nekatera bodo klasično obarvana, druga pa bodo kot odsev tradicije
v današnjem času. Naj strune rajsko zazvenijo bo preplet svežine in
mladosti, vendar z občutkom za tradicijo. Vstopnice so na voljo v
Kulturnem centru Lojze Bratuž (www. centerbratuz. org). / Metka
Sulič
Kratke
Ob bridkem slovesu 
drage žene, 
mame in none
MARICE, 
ki je po dolgi bolezni 
spokojno zaspala 
v Gospodu, sočustvuje 
z možem, slikarjem 
g. Andrejem Kosičem, 
s hčerami, sinovoma, 
vnukinjami in vnuki 
ter ostalimi sorodniki 
in jim izreka
občuteno sožalje
KULTURNI CENTER 
LOJZE BRATUŽ
ZAHVALA
MARIJA (Marica) BENSA por. KOSIČ
Ob slovesu naše drage žene, mame in none Marice se iskreno
zahvaljujemo vsem za ljubeč stisk roke, za tople sočutne be-
sede.
Posebna zahvala g. Marijanu Markežiču, g. Karlu Bolčini,
patru Davidu Brescianiju, msgr. dr. Rafku Valenčiču, molil-
kam rožnega venca v cerkvi, vsem pevcem iz vse okolice za
lepo in občuteno petje, dirigentu Z. Klanjščku in organistu
F. Valentinčiču, darovalcem cvetja in sveč ter tistim, ki ste
darovali v dobre namene.
Naša ganjena hvaležnost gre vsem, ki ste jo počastili in v
tako velikem številu pospremili na zadnjo pot.
Spomin nate bo večen, vedno boš v naših srcih!
VSI TVOJI
In memoriam 
Marija (Marica) Bensa
por. Kosič
  rejšnjo sredo, 9. decembra,
se je velika množica v cerkvi
sv. Silvestra v Pevmi poslo-
vila od gospe Marice Bensa, žene
znanega goriškega trgovca in
umetnika Andreja Kosiča. Po dolgi
bolezni je v 84. letu starosti umrla
dva dni prej v družinskem krogu.
Pokopali so jo v družinsko grob-
nico v Rupi.
Kot prva izmed petih otrok se je
rodila Valentinu Bensi z Oslavja in
Romani Colja iz Cerovega, v
družini, ki je bila posebno preda-
na zborovskemu petju. Po poroki
leta 1959 je z možem najprej žive-
la v Pevmi, nato sta se preselila na
Livado. Rodili so se jima Mirjam,
Tatjana, Aleksandra, Benedikt in
Simon, ki so se s časom vključili v
že dobro uveljavljeno družinsko
podjetje in ga po svojih sposobno-
stih - kljub neprijaznim ekonom-
skim okoliščinam - še naprej raz-
vijajo. Hči Tatjana se je po žalnem
obredu - v imenu vseh petih - z
ganjenostjo spomnila, kako je ma-
ma tudi v zadnjih dneh nešteto-
krat izrekla besedo “hvala”. Od
vseh se je poslovila “s presenetlji-
vo hvaležnostjo”. V dolgih letih
bolezni in trpljenja se je veselila
vsakega trenutka, ki so ga skupaj
preživeli v družinskem krogu.
Vedno jih je potrpežljivo bodrila
in spodbujala k zaupanju v pri-
hodnost. Vera ji je bila v oporo,
domača cerkev hram, petje v cer-
kvi hrana za dušo, Marijino petje
srčno veselje, je dejala Tatjana, pre-
pričana, da ljubljena mama sedaj
mirno počiva v Božjem objemu.
V imenu devetih vnukov - Diana,
Marko, Matija, Veronika, Valenti-
na, Tadej, Mitja, Peter in David - je
prva izmed njih obudila nepozab-
ne otroške spomine na nono; na
čase, ko so se kot “žabce” (tako jim
je pravila) potepali po velikem
vrtu, ki ga je skrbno negovala, te-
P
kali in plezali po drevesih, a vedno
pod njenim budnim pogledom. V
kuhinji jih je vedno pričakala z
malico. Pri njej so “vedno občutili
objem tople domačnosti”.
Poleti so skupaj nabirali češnje,
pozimi so se zbirali ob ognjišču in
peli božične pesmice ob jaslicah.
Vnukom je vlila veselje do glasbe,
znala jim je biti ob strani, se z nji-
mi pogovarjati in jim svetovati.
Ob njej so rastli v skupnosti, spoz-
navali, kaj so družina, hvaležnost,
ustvarjalnost, je še povedala Dia-
na. Zato bo za vedno ostala živa v
njihovih srcih in spominih.
Vsem svojcem izražamo iskreno
sožalje!
Ob zasluženem prejetju 
viteškega naslova 
iskreno čestita 
JURIJU PALJKU
KULTURNI CENTER 
LOJZE BRATUŽ
Pogovor / Boris Pahor
Življenje je bilo in je še vredno živeti!
  a mizi pisalni stroj in ku-
pi papirjev. Knjige, pose-
jane po vsem prostoru,
na mizi, na stolih, na policah: “Te
knjige so pripadale moji sestri,
pustil sem jih tu, na svojem me-
stu”. Med publikacijami, ki so v
kupih stale pred neuporabljenim
kaminom, nekaj izvodov biogra-
fije izpod peresa Tatjane Rojc Ta-
ko sem živel. Stoletje Borisa Pa-
horja in njegova knjiga Rdeči tri-
kotniki, na katero je močno na-
vezan. Veliko časopisnih izrezkov,
na stenah slike naših veljakov,
med njimi Špacalova marina. Ne-
kaj fotografij, Cankarjev portret,
če me spomin ne vara, tudi Koc-
bekov.
Januarja prihodnje leto bo naš
časopis slavil 20-letnico nove po-
ti. Nove poti namreč, saj ima Novi
glas za sabo dolgo tradicijo, ki je
vselej temeljila na prepoznavnih
vrednotah, česar se prof. Pahor
dobro zaveda...
Brez samovšečnih namigo-
vanj: ali bi lahko začeli naš po-
govor ravno pri tej obletnici...
Veseli me predvsem dejstvo, da se
je Novi glas sploh rodil! Katoliški
glas je imel težko življenje, še
težjo pot pa je imel Novi list. Spo-
jitev med obema časopisoma je
bila pametna in daljnovidna.
Ohranila se je krščanskosocialna
podlaga nekdanjega tržaškega
tednika, po vzoru, ki ga je dal
Šček. Ščekova ideja, da se o do-
godkih poroča resno, natančno,
sicer sintetično, je bila prava. No-
vi glas je to odliko ohranil. Obe-
nem je Novi glas ohranil tudi
težnjo po vrednotenju narodne
pripadnosti. Vaš tednik ima do-
bro uredniško politiko, vsebinsko
je bogat in v njem se lahko najde
marsikaj, česar v drugih zamej-
skih medijih ni mogoče brati.
Upam, da bo tudi v prihodnje
znal Novi glas ohraniti neko
stvarno distanco do preteklosti.
Naj vaš časopis na pravičen način
obravnava osebke,
ki so bili svojčas
proti osvobodilne-
mu boju, vendar
brez nepotrebnih
ekstremov, da bi po
eni strani ceneno
obžaloval njihova
dejanja, po drugi
pa, da bi poveličeval
njihove izbire. Moja
želja je, da bi v naši
slovenski družbi
prišlo do premirja.
Naj naš prostor in
vaš časopis ne sledi
ljubljanski polariza-
ciji mnenj, kjer ne-
kateri na nasprot-
nih si bregovih še danes drug dru-
gemu odrekajo pravico do lastne-
ga spomina. Verjamem, da so na
eni strani pogrešili komunisti, ki
so zaradi hlastanja po oblasti
streljali na svoje sovražnike, še
preden bi bili ti organizirani proti
njim. Ta zmotna politika je dose-
gla svoj višek s povojnimi poboji:
celo do 12 tisoč ljudi je bilo likvi-
diranih! V isti sapi pa priznavam
veličino pravičnega narodnoo-
svobodilnega boja: sprašujem se,
kaj bi bilo z nami, s slovenskim
narodom, če ne bi imeli osvobo-
dilnega boja in pa tudi tedanje vo-
dilne garniture, ki je na strani
zmagovalcev druge svetovne voj-
ne lahko računala na svojo poga-
jalsko težo v odnosu z močnim
zahodnim sosedom. In ravno v
tem ideološkem ravnovesju je bil
eden izmed predhodnikov Nove-
ga glasa, Novi list, daljnoviden.
Vse, kar je Novi list snoval, je bilo
N na ravni iskanja nekega sporazu-ma, neke sinteze, ki je temeljilana sinergiji, ne pa na razdoru.
Želim, da bi šel Novi glas svojo
pot naprej, ker je to prava pot;
želim, da bi vaš časopis imel fi-
nančno podlago, na kateri bi na-
daljeval svoje poslanstvo, in da ga
bodo bralci še naprej podpirali
kot doslej. In še to: želim, da bi
Novi glas dal mladim čim več
možnosti, da izrazijo svoja mnen-
ja. Vem, da je danes mlade težko
dobiti. Prav v tej smeri je treba
storiti največ!
Ali bi lahko strnili vaše življen-
je v eno misel?
Citiral bi Draga Jančarja, ki je na
podlagi misli Alberta Camusa ne-
koč zapisal, da “sem uporen člo-
vek – l’ homme revolte’’. Uporen
človek ne pomeni, da si revolu-
cionar. Ni bila moja izbira ta, da
bi postal uporen človek: tak sem
postal, ker me je v upor sililo
življenje! Najprej sem se začel
upirati fašizmu. Travmo požiga
Narodnega doma sem doživel še
kot sedemletni otrok: s sestro, ki
je bila tri leta mlajša od mene, sva
stekla od doma, na ul. Commer-
ciale, do Narodnega doma. Naz-
nanjali so, da poslopje gori, da
ljudje skakajo z oken. Oče je zmer-
jal črnuhe … Zarodek fašizma v
naših krajih, ki se je kazal prav v
požigu Narodnega doma, sem
doživel kot travmo, ne pa kot
upor. Travmo sem doživel tudi ta-
krat, ko so mi odvzeli slovensko
šolo. Ko sem prestopil v peti ra-
zred, sem se znašel v popolnoma
drugačnem okolju: nisem razu-
mel, zakaj sem moral postati Ita-
lijan! Tedanji šolski neuspehi so
posledično odražali to izgublje-
nost: šele v semenišču se mi je na-
to začelo svitati: šele takrat se je v
meni pojavila potreba po uporu.
Bil je to zame sprva kulturni upor,
ko sem končno začel prebirati slo-
venske knjige. Nato sem tudi
spoznal, da Slovenci imamo že or-
ganizacije, ki se bojujejo proti
fašizmu. In takrat sem že bil na
Kocbekovi strani, na strani
krščansko-socialcev.
Kocbekova poezija je bila vse-
bina tudi diplomske naloge po
vojni.
Na univerzi sem diplomiral, ko
sem se vrnil iz taborišča oziroma
francoskega sanatorija. Sam sem
profesorju predlagal temo diplo-
me: Kocbeka in njegovo zbirko
Zemlja. Hotel sem dokazati levici,
da Kocbek s svojo poezijo ni ostal
vklenjen v krščanski svet, a je že
prešel v nov realizem. Profesor se
je s tematiko strinjal, a škoda, da
je bila končna ocena nizka: to je
bilo odvisno od slabo opravljene-
ga izpita iz latinske književnosti
in zgodovine … Spominjam se še
izpita, ko sem moral pred profe-
sorjem prevesti odlomek iz del Ti-
ta Livia: neki glagol sem iz la-
tinščine prevedel na pravi način
– tisti izraz je bilo mogoče prevesti
na kar tri načine, a profesor je bil
neizprosen. Trikrat sem moral
opraviti izpit! Škoda, ker je ta iz-
kušnja negativno učinkovala na
končno oceno …
Kaj vam pomeni dejstvo, da
imate za seboj več kot stoletje
dolgo življenjsko dobo?
Meni pomeni predvsem in pre-
prosto to, da če je človek pri
zdravju, lahko uživa življenje, na-
ravo in vse, kar pripada temu. Da-
našnja politika, vojne, terorizem
in vse mogoči napadi na človeka
nam to ravnovesje kvarijo. Na več
mestih so o meni napisali, da sem
kljub vsemu prestanemu gorju
vseeno znal ljubiti in ljubezen tu-
di sprejemal. Življenje je bi-
lo in je še vredno živeti! Kar
mi je dano še živeti, izkori-
stim zato, da to svoje pre-
pričanje širim naprej: na
vse načine poskušam oza-
veščati ljudi glede tragedij
20. stoletja, da se ne bi po-
novile več. To je moj dopri-
nos družbi, v kateri živim,
in s tem sem tudi skladen s
svojim življenjskim pre-
pričanjem. Gotovo me k te-
mu žene moja izkušnja
med vojno, ko sem bil dva-
krat na tem, da umrem: za-
prli so me v delovno tabo-
rišče, ki je bilo vsekakor v
svoji osnovi uničevalne na-
rave …
Kaj vam pomeni ljubezen do
življenja danes, kaj pa nekoč?
Nekoč sem rekel, da rešitev člove-
ka temelji na ljubezni, in tega svo-
jega mnenja nisem spremenil in
niti ga ne bom. Ljubezni nisem
nikdar pripisoval zgolj telesne raz-
sežnosti med moškim in žensko,
ampak to čustvo razširil predvsem
na odnos, ki ga človek ima do
sočloveka v evangeljskem vidiku:
mislim na solidarnost zlasti do
ljudi, ki jo potrebujejo. Človeška
narava mora človeka obvezati, da
svojemu bližnjemu pomaga. Ni
druge rešitve od te. Že Antigona
nas uči, da smo rojeni za ljubezen,
ne za sovraštvo. Mislim, da ta vi-
dik presega golo religiozno speci-
fiko in se raje uvršča v osnovno
človekovo modrost – lahko bi jo
celo imenovali zdravo pamet.
V času ste vzpostavili prav po-
seben odnos do francoske kul-
ture. In ravno Francija je
država, ki je na mednarodni
ravni najprej ovrednotila vaše
literarno delo. V preteklih ted-
nih je bila država na udaru za-
radi terorističnih napadov
skrajnega islamskega gibanja t.
i. Islamske države. Kako ste
spremljali krvave dogodke v
Parizu?
Poglejte: Franciji se iz srca zahval-
jujem, da je bila med prvimi, ki
je cenila moje delo. Ne morem pa
prezreti njenega nesramnega od-
nosa do manjšin in manjšinskih
jezikov. Če ne bi najvišjega držav-
nega priznanja Legion d’Honour
prejel za delo Nekropola, na kate-
rega me veže poseben odnos, bi
odlikovanja ne sprejel prav zaradi
stališč, ki jih francoska država zav-
zema do etničnih in jezikovnih
skupnosti na svojem ozemlju.
Na podlagi tega zornega kota pre-
sojam krvave dogodke v Parizu.
Verjamem, da vsako dejanje pov-
zroča določene učinke: sprašujem
se zato, zakaj je bila Francija v
Evropi tarča takega okrutnega te-
rorizma. Očitno te dinamike izvi-
rajo iz nepoštenega odnosa, ki ga
je Francija v preteklosti imela do
islamske kulture in zaradi do-
ločenih geopolitičnih interesov
postkolonialnega kova. Citiral bi
Noama Chomskega, ki je po aten-
tatih 11. septembra leta 2001 de-
jal, da je prišel čas, ko si moramo
izprašati vest!
Kakšno razlago dajete temu
nečloveškemu početju? Kje so
razlogi za nastali položaj v
francoski in na splošno evrop-
ski družbi in njeni politiki v
odnosu do islama? Ali gre po
vašem mnenju za spor med
kulturami, med verstvi …?
Nacifašizem so zavezniki pre-
magali z orožjem, kako pa
naj sedanjemu sporu z eksre-
mističnim islamom naredi-
mo konec?
To je spor, ki ima za temelj inte-
rese in pohlep po oblasti in
imetju svetovnih velesil! Ta
evropska in ameriška kolonialna
politika ima globoke korenine na
Bližnjem vzhodu in Afriki ter Azi-
ji. Surovine, ki bi morale po zdra-
vi pameti pripadati tamkajšnjim
narodom, so kolonialisti črpali se-
bi v korist. Danes je zato prišel
čas, ko si morajo Francija, Anglija,
ZDA in ostale države izprašati vest
in organizirati ustrezno pomoč
nekoč izkoriščenim državam. Na-
rodom na Bližnjem vzhodu in
Afriki je potrebno pomagati na
“licu mesta”, ne pa tako, da se
pod pretvezo terorizma z orožjem
raznesejo nad tamkajšnjim prebi-
valstvom. Te države potrebujejo
pošteno in tvorno vsestransko go-
spodarsko politiko.
Kakšne posledice bo sedanje
trenje po vašem mnenju pusti-
lo v evropski kulturi?
Težko se o tem izrečem. Če
upoštevam sedanje stanje, se mi
prihodnost kaže s temnimi nian-
sami. Ponavljam, dokler si evrop-
ski in zahodni človek ne izpraša
vesti in ne ukrepa na drugačen
način kot doslej, ne pričakujem
nič dobrega. Kopičenje zla zaradi
nekdanjih in sedanjih zamer so
bo le stopnjevalo. Storimo korak
v pravo smer in rešimo, denimo,
vprašanje Palestine! Pokažimo
kanček dobre volje.
Ali se še čutite evropski človek?
Kako ocenjujete stanje evrop-
ske kulture? Ali sploh še obsta-
ja evropska kultura?
Še vedno se imam za evropskega
človeka, a hkrati čutim prav zara-
di tega veliko nelagodje, ki meji
na sramoto. Ta občutek me oble-
ga vsakokrat, ko prejmem po
pošti nešteto prošenj za podporo
mednarodnim človekoljubnim
organizacijam. Zahodni kapital je
pravi naslovnik teh prošenj: do-
kler bo denar gospodar sveta, se
stvari ne bodo premaknile na bol-
je. Gotovo ni vojna prava rešitev!
To nas uči polpretekla zgodovina,
Vietnam, Irak, Bližnji vzhod in še
in še bi lahko našteval.
Poglejte: Evropa je bila vedno pro-
stor krvavih vojnih spopadov. Ne
mislim le na preteklo 20. stoletje.
Pogled usmerimo v obdobje rim-
skega imperija: cesarjev meč je
imel hudo uničevalno moč. Kar
danes počenja evropski človek, ni
zato nič novega. Dominacija je
pač dominacija.
Kakšno je po vašem mnenju
danes stanje nacionalnega du-
ha držav v EU? Prav glede na
migracijske tokove in terori-
zem se v Evropi vse bolj krepijo
ekstremistična nacionalistična
stališča.
Tudi to je težnja, ki je od nekdaj
prisotna v evropskem duhu. Julij
Cezar je bil rimski nacionalist.
Sam nacionalizem meji na rasi-
zem. Podjarmiti narode, ki se jih
ima za manjvredne, je izraz na-
cionalizma. Slovenci zelo dobro
poznamo to politiko, saj smo bili
žrtve Ducejevega imperializma.
Lep del vaše konferenčne de-
javnosti je namenjen mladim.
Kaj bi jim radi dopovedali?
Da ker mi je do tega, da mladi zve-
jo marsikaj, kar ni v šolskih knji-
gah. Tako malo vejo o fašizmu, o
nemških taboriščih, v glavnem
poznajo usodo Judov, o
uničevanju s plinom, bolj malo
pa o uničevalnih taboriščih pri-
silnega dela in smrti zaradi lakote
in bolezni, ki je bilo določeno za
politične jetnike, ki so prihajali iz
domala vseh evropskih držav. O
vseh teh sem spregovoril v
knjižici Rdeči trikotniki, s kateri-
mi so bili zaznamovani protina-
cistični uporniki, med katerimi
smo bili Slovenci številčno
močno zastopani. Mladi morajo
biti o vsem tem na tekočem, če
ne so vsi tisti, ki se niso vrnili, ker
so postali pepel, umrli zastonj ali
zaman, saj sedanja egoistična
družba pozablja nanje, na drugi
strani pa ni rečeno, da se fašizem
ne bo več pojavil.
In kako se mladi odzivajo?
Napeto sledijo, večkrat tudi celo
uro in več. Tako, da ni res, da je
mladina brezbrižna, če jo sezna-
niš z osebnim doživetjem, na-
sprotno, ko končam, me obkroža
in postavlja dodatna vprašanja.
Zanima jo, kako sem se rešil, kdo
me je ovadil. To bi vse že vedeli,
če bi brali, če bi jim kdo svetoval,
kaj naj berejo... A nekaj so tudi sa-
mi krivi, preveč so navezani na
računalnik, na internet itd.
Za to je odgovorna globalizacija,
to se pravi znanstveno-tehnični
razvoj, ki je seveda velika prido-
bitev na eni strani, veliko zlo na
drugi. Vsi namreč moramo imeti
radi Mater Zemljo, skrbeti, da je
ne uničimo, da ne bo propadla,
vsi moramo biti solidarno njeni
sinovi, a obenem moramo skrbeti
za posamezne dežele, ki na zemlji
prebivajo, za narode in za jezike,
ker svetovna civilizacija, če bi do-
segla enotnost na škodo različnih
kultur, bi ustvarila nezanimiv,
dolgočasen svet. V tem svetu bi
bili človeški možgani odvisni od
računalnikov, kar bi bilo skrajno
obupno, in ne bi vedeli, kar se že
itak danes na primer dogaja, ko-
liko denarja v trgovini uporabimo
brez tiskanja na računalnik. Saj ne
znajo seštevati brez tehnične in-
teligence. Inteligenca, ki je izumi-
la stroj, vas je tudi obenem nare-
dila revne. Zato ste bogati in revni
obenem. To je tudi globalizacija:
bogastvo in hkrati revščina. Civi-
lizacija denarja. Denar v listnici
ali, če ga imaš več, v banki, v
možganih pa revščina.
Na več mestih ste vedno zatrje-
vali, da je negovanje jezika za
našo skupnost (in vsako et-
nično skupnost nasploh) neza-
dostno, če jezika samega ne se-
jemo v humus narodne zave-
sti.
Tako. Prepričan sem, da nas sam
jezik ne bo rešil, če nas ne bo prej
rešila narodna zavest. To sem še
enkrat potrdil na akademiji, ki jo
je stranka Slovenska skupnost
imela v Gorici. Rudi Pavšič je ob
ponovni izvolitvi na čelu krovne
organizacije SKGZ znova potrdil
skrb za slovenski jezik, a to je sto-
ril le zato, da ne bi izrazil težnje
po narodni pripadnosti. Levica se
pojma o narodni zavesti še vedno
otepa, ker se noče kazati, da je in-
ternacionalistična. Boris Kraigher
je svojčas že poudarjal, da si
Slovenci v Italiji ne moremo
dovoliti slovenske stranke, ker
bi nas ožigosali za nacionali-
ste. Za del slovenske manjšine
se danes ne smemo izrekati za
Slovence. Še enkrat podčrtu-
jem, da je narodnost eno, na-
cionalizem, ki sem ga poprej
omenil, pa drugo. Levica osta-
ja levica, ki se za vsako ceno hoče
kazati za internacionalistično. Pri
drugih ‘levicah’ po Evropi ni bilo
tako: ni bilo Italijana, ki je prene-
hal biti Italijan, ko je prestopil
prag komunistične partije!
/ DALJE NA STR. 9
“Inteligenca, ki je izumila stroj,
vas je tudi obenem naredila
revne. Zato ste bogati in revni
obenem. To je tudi globalizacija:
bogastvo in hkrati revščina. 
Civilizacija denarja. Denar v
listnici ali, če ga imaš več, v
banki, v možganih pa revščina.”
“Prepričan sem, da nas
sam jezik ne bo rešil, 
če nas ne bo prej rešila
narodna zavest.”
“Nobene knjige 
ne zanikam. Vse, 
kar sem napisal, 
sem napisal
pošteno.” 
Foto IG
Kultura17. decembra 20158
Kultura 17. decembra 2015 9
Naj nam svetijo do konca dni ...
Glej zvezdice božje …
  predbožičnem času spo-
mini še posebej oživijo.
Radi poromajo v otroštvo,
na dom, v mladost … Rad se spo-
minjam očeta, kako sva zvečer na
hišnem pragu opazovala zvezde.
To so bile moje prve ure astrono-
mije. Ko sva po kakšnem tednu
zopet sedela in gledala nebo, sem
imel izpit: lepo sem ločil veliki,
mali voz, zvezdo severnico, pa še
cel kup drugih ozvezdij, ki se jih
ne spominjam več.
Bili so temni in mrzli zimski
večeri. Po večerji smo se ob pe-
trolejki še pogovarjali, pa je nek-
do močno potrkal na vrata. Oče
je šel odpret in v hišo je vstopilo
več mož. Bili so zelo slabo
oblečeni. Na glavi so imeli kape,
nekateri tudi klobuke z rdečo
zvezdo. Mama jim je napravila
večerjo, polento zabeljeno s špe-
hom, pogovarjali so se, sam sem
bil nekje v zapečku in jih opazo-
val.
Potem je prišla toliko opevana
svoboda. Nekega dne so se pred
našo hišo zopet pojavili možje.
Tudi ti so imeli na kapah zvezde.
Bili so oboroženi. Vstopili so v
hlev in odpeljali vola. Zaman so
domači ugovarjali, kako bomo
orali, kako bomo vozili … Oni se
za naše jadikovanje niso zmenili
V in so odšli z našim volom...Pri vojakih smo imeli na kapizvezdo. Niti me ni motila, ker je
bila že zelo zguljena. Nekateri so
jo po odsluženju vojaščine odne-
sli domov. Jaz sem kratko rekel,
da nimam kaj z njo, in sem jo pu-
stil v kasarni.
Tudi na cerkve radi postavljamo
zvezdo, še zlasti ob Božiču. Ime-
nujemo jo repatica, ker ima rep.
Ob cerkvi sv. Ignacija v Gorici je
bila skromna trgovinica, kjer si
dobil vse, kar si potreboval za
elektriko. Tam sem kupil lepe
okraske za božično drevo, velike,
ki so imeli namesto balončkov
zlate zvezde. Postavili smo jih na
dve visoki smreki, ki sta rastli ob
cerkvi. Svetile so že ves advent,
na sveti večer, nekako ob 16. uri,
pa so me poklicali na sodišče.
Med enournim čakanjem sem
premišljeval, kako bom “zvozil”
maše, ki so se začele ob 19. uri,
višek pa je bila polnočnica.
Končno so me le poklicali v sod-
no dvorano. Mlajši sodnik mi je
prebiral neke člene zakona, ki me
sploh niso zanimali, zato jih tudi
nisem poslušal. Tudi nad njim je
bila poleg standardne slike
Maršala velika rdeča zvezda.
Obrazložil mi je, da sem naredil
velik prekršek, ker sem na smreke
postavil zlate zvezde, češ da je v
dolini pod cerkvijo železnica in
bo strojevodja gledal te zlate
zvezde na smreki in spregledal si-
gnal. Tako ogrožam državno
imovino pa tudi povzročam ne-
srečo, ker bi kdo bil lahko mrtev
po moji krivdi. Kaznovan sem bil
na tri leta zapora, pogojno eno
leto, s plačilom vsote, ki je
znašala toliko, kot sem dobil za
maševanje v štirih mese-
cih. Vesel, da je bilo so-
jenja konec, sem podpi-
sal obtožbo, pogledal
zvezdo nad sodnikom in
odšel svetemu večeru na-
proti … Zlate zvezde na
smreki ob cerkvi so žare-
le, mladinci so pra-
vočasno prišli iz Ljublja-
ne in pripravili prelepo
božičnico ob polnočnici
z besedilom, ki ga je na-
pisal Pavle Zidar in je bi-
lo prvič uprizorjeno prav
tisti sveti večer.
Potem smo dočakali
združeno Evropo s pre-
krasno zastavo na modrem polju
z dvanajstimi zvezdami. Vsi ve-
mo, da je ta simbolika nastala
prav na podlagi dvanajstih zvezd,
ki krasijo Marijino podobo.
Tudi nad betlehemsko votlino se
je zaustavila zvezda. Ko so se mo-
dreci poklonili Novorojenemu,
gotovo niso niti slutili, da nobe-
den od ustanoviteljev religij ne
bo deloval na tako ozkem prosto-
Mala Cecilijanka / Revija otroških in mladinskih zborov
Pojoči slap iz nežnih otroških grl
  a prav nastop otrok
prikliče v naše dvora-
ne največ vnetih po-
slušalcev, se je izkazalo tudi v
torek, 8. decembra 2015, ko so
se na sam praznik Brezma-
dežne, po trdno zakoreninjeni
navadi, v prenatrpani veliki
dvorani Kulturnega centra Loj-
ze Bratuž, zaslišali zvonki
otroški glasovi, ki so izobliko-
vali letošnjo Malo Cecilijanko,
revijo otroških in mladinskih
zborov. Ta lepi glasbeni dogo-
dek se vrsti že veliko let pod
taktirko Združenja cerkvenih
pevskih zborov Gorica – ob
podpori SSO -, ki mu že kar ne-
kaj let predseduje Dario Berti-
nazzi, po poklicu učitelj, še
sam zelo vnet pevec in zboro-
vodja. Prav njega je za uvodne
misli povabila pred mikrofon
D mlada povezovalka priljublje-ne popoldanske prireditve, Ka-rin Vižintin. V nagovoru se je
Bertinazzi zaustavil ob izrazih
vsakoletni in tradicionalni.
Kaj sploh pomenita danes ti
dve besedi v času globalizacije,
ko nam je preko interneta v
trenutku ves svet na dlani? Da-
nes je pomembna le sedanjost,
le trenutek, “ki ga živiš, ni pa
važen pogled v prihodnost
skupnosti, v kateri kdo odra-
ste, živi, se postara in zapusti
ta svet, a obenem pusti po-
membno sled potomcem.
Naša slovenska narodna skup-
nost se je ohranila do danes ne
zato, ker živi za sedanjost, am-
pak ker je vedno gledala v pri-
hodnost, s tem da je vzgajala
mladino k pripadnosti naro-
du, vrednotam krščanstva in
čutu odgovornosti vsakega po-
sameznika do kraja, društva,
župnije /… / Vsa mladina, ki
bo stopila na ta oder, je edini
zaklad, ki ga imamo, da bomo
v naslednjih letih lahko še sto-
pali na ta oder. Noben projekt,
deželni, evropski, meddržavni,
ne bo mogel nadomestiti tega,
kar je naše vsakodnevno delo,
požrtvovalnost, trud in odgo-
vornost do kraja in skupnosti,
kateri pripadamo. Noben pro-
jekt ne bo vzgojil otroka oz.
mladeniča, da bo odgovoren
za narod in jezik, kateremu
pripada, ampak le redno in
požrtvovalno vsakodnevno
delo. In tisti, ki se z društve-
nim, župnijskim, skavstkim,
animatorskim, oratorijskim
delom ukvarjamo-ukvarjate,
se dobro zavedamo tega. Žal,
danes gre vse v smer projektov.
Pojemo projektno, študiramo
projektno, delamo projektno,
celo igramo se projektno /… /.
Tudi stiki med ljudmi so posta-
li kratkotrajni. Tako ima danes
naša manjšina premalo spo-
sobnih mladih kadrov, malo je
odgovornih ljudi, kajti vse se
Z 8. STRANI
Kakšen vtis vam danes daje
manjšinska stvarnost?
Na splošno mislim, da je ostala
zvesta svojim kulturnim izho-
diščem. Kljub raznolikim družbe-
nopolitičnim sunkom in vihar-
jem smo vsekakor ohranili inti-
men stik s svojo literarno, umet-
niško in jezikovno dediščino,
identiteto ter zgodovino, se pravi
s tem, kar lahko imamo za bistvo
človeške biti. Kanček zahvale si
upam izkazati tudi Italiji, ki je v
svoji republiški dobi priznala slo-
venski manjšini in ostalim
manjšinam po svojem ozemlju
dostojanstvo, ki ga na primer
Francija ni bila sposobna izkazati
svojim tovrstnim skupnostim. Na
svoji koži sem doživel ta kulturni
in ideološki premik v smer priz-
navanja naše kulture s strani Ita-
lije.
Kakšen odnos imate do svojega
preteklega literarnega ustvar-
janja?
Mislim preprosto to, da sem opra-
vil svojo dolžnost! Da sem se ved-
no držal resnice, da resnice nisem
nikoli zamolčal. Vprašanje pa je,
kako sem to svojo dolžnost opra-
vil … Doslej je kritika dokaj enot-
no pozitivno ocenila moj opus.
Vesel sem te naklonjenosti tudi
zato, ker sem ob začetku svojega
ustvarjanja bil dejansko sam v
tem tržaškem okolju, nisem imel
predhodnikov, ob katerih bi se
lahko zgledoval: predhodnike
sem imel zgolj v pokončnih in
dobrih ljudeh, od Vilfanovih
edinjašev dalje. Imel sem gotovo
za zgled slovenske klasike, toda v
svojem načinu pisanja, ki je
obravnavalo realno življenje
(začenši s požigom Narodnega
doma), sem bil dejansko sam.
Sam sem se učil literature!
Katero izmed vaših del imate
najraje?
Vsako po svoje imam rad. Nobene
knjige ne zanikam. Vse, kar sem
napisal, sem napisal pošteno. Ce-
lo knjigo, ki jo posvečam svoji
ženi Radi. Verjamem, da, če bi bi-
la moja žena še živa, bi to potrdila.
Tudi moji dnevniški in ostali pu-
blicistični zapisi so vselej izražali
mojo temeljno idejno izhodišče:
to je zvestobo narodnoosvobodil-
nemu boju, do katerega sem kri-
tičen zaradi povojnih izvensod-
nih pobojev, demokratični podo-
bi matične domovine in sloven-
ski samobitnosti. Rekel sem sa-
mobitnosti, ne samostojnosti, saj
bi ta izraz svojčas pomenil dejan-
sko razklanje Jugoslavije. Jaz ni-
sem nikoli bil oseba, ki bi hotela
rušiti. Pojem samobitnosti bi lah-
ko celo udejanjili slovenski komu-
nisti, če bi se držali Cankarjevega
načela: stranka se rodi v narodu
za narod. Vemo pa, da se sloven-
ska komunistična partija ni rodila
za narod, ampak se je rodila za Ju-
goslavijo, ki je našo domovino
gospodarsko izkoriščala ves čas.
Nekoč je naš urednik Jurij Paljk
izjavlil, da ste vi naš slovenski
Albert Camus, in to še danes
trdi: kako čutite to vzpored-
nost?
Hvala za tako zahtevno primerja-
vo. Camusa bi morali v slo-
venščino veliko več prevajati. Ni
bil le uporen duh, ampak človek,
ki je globoko zrl v človeške laži.
Ni maral zgodovine, ker je zgodo-
vina v svoji naravi lažna. To sem
na svoji koži odkril šele kasneje.
Prav tako ni maral religije, ki
obljublja večno življenje. Kdo mi
garantira, da bo po smrti res tako?
Verjamem pa Spinozi, ki je zago-
varjal naš večni esprit: to je du-
hovno iskanje in hkratno gojenje
etično visokih misli. Imam se za
globoko duhovnega človeka,
kljub temu da nisem veren. Vsak
dan se klanjam večnosti vesolja!
IG
ru, pa tudi nihče živel tako kratek
čas in umrl tako mlad kot ta, ki
ga imajo pred seboj. Vendar
kakšno sled je ta betlehemski do-
godek pustil v zgodovini! Vsak
tretji človek, to je tri milijarde lju-
di, se danes prišteva med kristja-
ne … Krščanstvo je še vedno šte-
vilčno v vrhu svetovnih religij. Ta
Novorojeni je milijonom ljudi po
vsem svetu postal kažipot in me-
rilo, obenem je pa prav ta Novo-
rojeni izzival ljudi v vseh časih in
jih izziva tudi danes.
Ko so v cerkvi svetega Petra od-
prli svetoletna vrata, jih je zopet
pozdravila zvezda s smreke na
Trgu sv. Petra.
Ker pa obstajajo tudi vrata po
naših domovih, skozi katera vsto-
pamo in odhajamo, četudi nad
njimi ni zvezd, vsaj navadno jih
ni, bi bilo dobro, če bi nas takšne
in drugačne zvezde spomnile, da
niso samo zato, da na nebu sve-
tijo ali simbolizirajo takšen ali
drugačen -izem, ampak obstajajo
zato, da bi se ljudje med seboj
zbližali, si drug drugemu segli v
roko. Zvezde navadno simbolizi-
rajo svetlobo, luč, veselje – naj
nas vzpodbujajo, da ostajamo
povezani in pomagamo drug
drugemu. Dovolj je tega našega
zamejskega spotikanja in nergan-
ja – zvezde svetijo zato, da bi za-
svetile tudi v naših srcih. Zato:
naj nam vsem svetijo še posebej
svetlo v tem božičnem času in do
konca dni!
Ambrož Kodelja
dela na projekt: nihče si noče
več prevzeti dolgoročne odgo-
vornosti, vse traja nekaj mese-
cev”! Še na cerkvenih korih, je
dejal Bertinazzi, je malo red-
nih, vztrajnih pevcev, saj se je
treba za to tudi žrtvovati.
/ str. 12
Iva Koršič
- Nekaj pridevnikov več, gospod,
nekaj pridevnikov več! -
- Slog je važen, slog! -
- Rime ne, teh ne,
le malo postmoderno naj bo! -
- Zakaj pa sploh to, zakaj to? -
Le zakaj zakaj?
Kaj jaz vem, zakaj!
ker je slovenska beseda lepa,
ker na belem listu papirja drugače živi,
ker po življenju diši,
samo zato.
Ker je beseda.
Beseda.
Živa kot kri.
Jurij Paljk
Po petih letih, kar sem začela v rubriki pred-
stavljati slovensko poezijo, njene pesniške
ustvarjalke in ustvarjalce v skopih, življenjsko
zdravilnih odmerkih (če naj bo poezija lek, bal-
zam za dušo), je prišel čas, da predstavim tudi pesem
našega urednika Jurija Paljka, ki je sicer poleg proznih
del izdal več pesniških zbirk.
Med bogato bero njegovih stihov sem se odločila za
verze iz pesniške zbirke Nedorečenemu (Goriška Mo-
horjeva družba 1997), obogatene z barvno eksplo-
zivnostjo olj goriškega sli-
karja Davida Faganela. Zdi se
mi, da izbrana pesem tako
motivno kot tematsko
odlično ponazarja Jurijevo
občutje sveta, njegov odnos
do ustvarjanja, poezije,
predvsem pa do lepe sloven-
ske besede. Njene vsebine
resda ni potrebno razlagati,
tako je jasna in razumljiva -
kot je neposreden, kristalno
jasen pesnik sam. Zanimiv
pa je njegov ubesedovalni
postopek, preko katerega lir-
ski subjekt spregovori dia-
loško, vpet v interakcijo, v
odnos z “literarnimi vseve-
di”, rimarji, jezikovnimi sve-
tovalci, strokovnjaki za vse.
Zasnova pesmi me spominja
na Recept za pesnika Mileta
Klopčiča, v kateri je (bil) pesnik prav tako deležen
raznih teoretičnih, idejnih in splošnih smernic za
“kovanje verzov”. Saj pesnjenje po vnaprej določenih
namigih, takih ali drugačnih, tudi postmodernih,
nič drugega ne more biti kot prazno zamahovanje
po gluhem pesniškem nakovalu.
Paljkova obravnavana pesem bi se lahko kot marsi-
katera njegova zdela prej prozaična kot poetična, ven-
dar ima močno eksploziven sporočilni pesniški na-
boj, oblazinjen v lepoto retoričnih, stilnih in zvočnih
sredstev (od ponavljanj, asonance gospod/slog, rime
bo/to/zato ali živi/diši/kri). Ob branju izstopata di-
namičnost sloga, tudi zaradi razvejene rabe ločil, in
velika pesnikova ljubezen do (slovenske) besede.
Kljub svetovani rabi mnogih (pravzaprav več) pridev-
nikov pesnik ostaja zvest samemu sebi, ostaja pri
izčiščenem, izbrušenem bistvu svojega pesniškega
besednjaka: v repliki nasvetom izpostavi nomen, iz-
postavi (samostalniško) besedo, nosilko sporočila.
Beseda se ponovi kar trikrat, povezuje se z življenjem
in krvjo, in tudi na listu papirja zaživi samo, če je
konkretna, oprijemljiva, direktna. Za zaokroženje mi-
sli zadostujejo samo (nekateri) preprosti pridevniki:
slovenska beseda lepa,... na belem listu papirja, zlasti
pa v zadnjem delu izpostavljena misel. Beseda. / Živa
kot kri.
Po oglušujočih besedah vsevedov se lirski subjekt za-
prede v samorefleksijo o svojem odnosu do (sloven-
ske - pesniške) besede. Kot vitezu besede mu ne man-
jka pogum, manjka pa pesmi naslov. Zato naj ga do-
dam v skladu z vsem povedanim in od pesnika upo-
vedenim: Vitez besede. To naš Jurij, nagrajen s po-
membnim državnim odličjem, v resnici je - kot so-
govornik, kot časnikar, kot poet.
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman
OPZ Plešivo s pevovodkinjo Alessandro Schettino (foto dpd)
Tržaška17. decembra 201510
Kot vsako leto, na praznik
Brezmadežnega spočetja
Device Marije, so se verniki iz
Trsta in okolice zbrali v
Marij inem domu, da bi
počastili priprošnjico človeštva
Mater Marijo. Popoldansko
bogoslužje se je pričelo s
pesmijo Bodi nam
pozdravljena, o nebes Kraljica.
Sledil je nagovor msgr. Franca
Vončine, ki je skupaj s p.
Rafkom Ropretom vodil ta
praznični obred. V nagovoru je
poudaril potrebo po večji prisotnosti, zavzetosti in skrbi slovenskih vernikov za
edini slovenski Marijin dom v samem središču mesta. Pred petimi litanijami v
čast Materi Božji je blagoslovil lepo obnovljeni leseni kip, naravne velikosti
Brezmadežne Device Marije iz leta 1901. Obnovitev je opravila umetnostna
restavratorka Isabella Ciccolo iz Rojana. S petjem je celoten obred spremljal
združeni zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta, na orgle je spremljal Tomaž
Simčič. Ob koncu pobožnosti, po povzdigovanju Najsvetejšega, so sledile še
pesmi: Že pada mrak v dolino Petra Jereba, dve pesmi Vinka Vodopivca, Ti
spev si moj in Glej, o Marija, ter Zdrava Marija Franca Kimovca. Sklepna pesem
tega prazničnega popoldneva je bila nepogrešljiva Marija skoz življenje Ignacija
Hladnika. Praznovanje se je končalo v prijetnem vzdušju z družabnim
srečanjem, ki se je izteklo, ko je nad mesto že legel mrak. / P. V.
  ratje in sestre!
1. Ob Božiču se spominjamo, da je
Jezus Kristus postal človek, nase je prev-
zel našo krhko in nepopolno človeško
naravo, da bi nas povzdignil do dostojan-
stva Božjih otrok. To je tisto osvobajajoče
sporočilo, ki nas docela prevzame: in pri-
haja k nam. Sv. Avguštin je zapisal: “On
leži v jaslih, a v sebi nosi celotno stvar-
stvo; ovit je v skromne cunje, a nas oblači
v nesmrtnost; ne najde zatočišča, v krčmi
pa si zgradi svetišče v srcih svojih vernih.
Da bi krhkost postala močna, je moč po-
stala krhka” (Pridig. 190). V teh besedah
najdemo paradoksalno razsežnost
krščanstva: Božji sin, tisti, ki ga je Oče po-
stavil za “dediča vsega in po njem tudi
ustvaril svetove” (Pismo Hebrejcem 1,2)
, brez katerega ne bi “nastalo nič, kar je
nastalo” (Janez 1,2) , se rodi kot vsak člo-
veški otrok po mladi ženski, v zakotnem
in temnem kraju sveta, kjer ga povijejo
in položijo “v jasli, ker v prenočišču zanju
ni bilo prostora” (Luka 2,7) . Odreče se
slavi in se pusti zapreti v nežno in krhko
človeškost otroka. To sporočilo nam
osvetli Božjo ljubezen in milost.
2. Bratje in sestre, papež Frančišek je, nav-
dahnjen od tega sporočila Božje milosti,
ki ga prinaša Jezusovo rojstvo, proglasil
Leto usmiljenja, ki se je začelo na dan
Marijinega brezmadežnega spočetja in
13. decembra po vseh škofijah sveta. Tudi
v stolnici sv. Justa smo odprli Vrata
usmiljenja, ki čakajo vse, da stopijo skoz-
nja. Sprejmimo vabilo papeža Frančiška
in pustimo, da bo letošnji Božič Božič
usmiljenja. Usmiljenje
je klic, ki nam ga na-
menja Bog Oče, da bi
stopili na pot vrnitve k
Njemu. Pripravljen je
praznovati vsakokrat,
ko se odločimo prepu-
stiti se njegovemu
očetovskemu objemu.
To je objem tolažbe,
objem odrešenja, ki
nas upodablja v Kristu-
su; to je objem, ki ga
bogatijo neizmerni da-
rovi Njegove Besede in
zakramenti, zlasti za-
krament sprave in
evharistije. Jubilejno leto naj bo leto pre-
novitve duš, prenovitve Cerkve, preno-
vitve človeštva samega.
3. Dragi bratje in sestre, Božič usmiljenja
nas vabi, da ponovno napravimo prostor
za Boga v našem življenju, se odpremo
drugim in sodelujemo pri gradnji dobre-
ga življenja. Božič usmiljenja nas spod-
buja, da za svojo naredimo bolečino ti-
stih, ki nimajo službe, da bi tako pou-
darili pravico do dela. Za svoj moramo
narediti nemir velikega števila mladih,
ki čutijo, kako je njihova prihodnost
brez vsakega pravega upanja. Božič
usmiljenja nas spodbuja, da začutimo
kot svojo bolečino številnih bolnikov
in velikega števila oseb, zlasti ostarelih
in osamljenih. Božič usmiljenja nas va-
bi, da delimo težave razbitih družin, ki
so čustveno ranjene, da delimo drama-
tičen položaj velikega števila neljubljenih
otrok. Božič usmiljenja nas spodbuja, da
se odzovemo z občutkom skupne in večje
odgovornosti na težave, ki jih povzroča
dolgoletna gospodarska in politična kri-
za. Božič usmil-
jenja nas spodbu-
ja, da vzamemo
za svojo tragedijo
kristjanov, ki so
preganjani v dr -
žavah, kjer je pre-
povedana verska
svoboda. Božič
usmiljenja nas
kliče, naj nikdar
ne klonimo la-
skavim, a hkrati
nasilnim in ne -
človeškim ideo-
logijam. Božič us -
miljenja nas roti,
da ne bi nikdar pozabili na tiste, ki trpijo
zaradi lakote in živijo v revščini. Ob le-
tošnjem Božiču usmiljenja ne smemo
predvsem pozabiti, da je Jezus Kristus s
svojim rojstvom “…dal sam sebe za nas,
da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in
nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je
vneto za dobra dela” (Titu 2,14).
Srečen Božič vsem vam!
B
  oris Pangerc, šolnik, politični dela-
vec in oljkar, se vrača na pesniško
prizorišče z novo zbirko z naslo-
vom Vroči ledeniki. Knjigo je izdala za-
ložba Mladika, ki je pred 11 leti izdala tudi
njegovo zadnjo knjigo poezij
Odžejališče. Boris Pangerc je
namreč ‘star znanec’ tržaške za-
ložniške hiše, saj je kot dvajse-
tletni študent pri Mladiki izdal
svojo prvo knjigo poezij, ki nosi
naslov Amfora časa.
Nov knjižni trud dolinskega pe-
snika so predstavili v prostorih
Tržaškega knjižnega središča v
četrtek, 10. decembra, ob pri-
sotnosti avtorja in Maje Smo-
tlak, raziskovalke in dobre poz-
navalke slovenskega pripoved-
ništva v Italiji, saj je na to temo
doktorirala na Univerzi na Pri-
morskem. Smotlakova je
občinstvo spomnila, da je to
Pangerčeva deseta pesniška
zbirka, njegov opus pa sestavlja
poleg esejistike
tudi pet del
kratke pripoved-
ne proze. Zbirka
Vroči ledeniki,
ki jo je grafično
oblikoval Dani-
lo Pahor, pri-
naša 50 novih
pesniških stvari-
tev, ki jih je av-
torica spremne
besede in ured-
nica literarnega
materiala Irena
Novak Popov razvrstila v sedmih sklopih.
Da bi na jasnejši način predstavila vsebi-
no, je Smotlakova svojo kritično pripoved
začela pri naslovnici knjige. Na njej kral-
juje Pangercu draga narava, sicer tokrat s
sivimi niansami, iz ozadja katere se proti
ospredju vali skrivnostna rdeča gmota.
Tudi v tej podobi je očitna vsebinska
razčlenitev pesniškega korpusa, ki se s po-
larizacijskimi sunki premika v smer dua-
lističnega prežemanja življenjskih tema-
tik, narave in ljubezni: v sam naslov zbir-
ke – Vroči ledeniki – se namreč zgošča ok-
simoron, ki neoporečno dokazuje, da se
je Pangerčevo pero tudi zaradi globlje vpe-
tosti v bivanjska vprašanja predalo silno
reflektivnemu literarnemu ustvarjanju.
Življenje se tako neločeno razpleta ob
slutnji smrti, kjer je edini izhod v spreje-
manju darov, ki jih lahko daje ljubezen,
saj na koncu za nami “ostaja le
prgišče zemlje ali še manj”. Na-
rava je za pesnika metafora za
človekove občutke, je nosilka
trajne lepote, a tudi nasprotnih
elementov (ogenj, kri, pepel), ki
človeka prizemljijo v tostranski svet: me-
stoma se strogost obravnavanih tematik
razneži v lepoti srebrno zelene oljke,
“kraljice Sredozemlja”, ki je pravi topos v
Pangerčevi poeziji. Prav tako je ljubezen
skrivnostna sila,
ki se vzporeja z
misterijem nara-
ve. Če je temna
podoba tega
čustva opevana s
pojmi osamlje-
nosti, hrepenen-
ja in melanholi-
je, se pesnik rav-
no na podlagi pi-
sane besede pre-
daja nekemu pre-
drugačenemu
smislu ljubezen-
skega doživljan-
ja, ki se tudi zara-
di kolektivne po-
vezanosti z izvor-
no skupnostjo,
predaja vdanosti, zaprisegi in zvestobi do
drugega: telesno doživljanje je v tej poe-
tični fazi Borisa Pangerca nadomestilo
globlje erotično duševno čustvo, čustvo
take ljubezni, ki traja do “konca vsega”.
Pangerc je občinstvo TKS pospremil v ta
svoj pesniški svet med branjem svojih ver-
zov, začenši s pesmijo Sporočilo, ki dejan-
sko uvaja v duha pesniške stvaritve. V
poeziji je pesnik zaupal lepo misel, v ka-
teri je povzel srčiko svojega verznega
ustvarjanja: “Pesem mora pošepetati
duši”...
Prisrčen dogodek v novi tržaški knjigarni
je obogatilo petje Dekliške pevske skupi-
ne Primorsko - Mačkolje. Kot je
pojasnila zborovodkinja Aleksan-
dra Pertot, nekdanja Pangerčeva
dijakinja, je zbor nastop sestavil
na podlagi domačega repertoarja
ljudskih pesmi. Po uvodni Svitaj
se svitaj z božičnim pridihom, ki
jo je priredil Ubald Vrabec, je pev-
ski sestav sklenil pesniški pred-
večer s skladbami Dekle na vrtu,
So ptičice zbrane in Čuk se je
oženil, ki jo je prav tako priredil
Vrabec.
IG
B
Spoštovani g. nadškof msgr. Alojz Uran,
vest, da vam je Sveti sedež dovolil vrnitev ‘domov’ v
Slovenijo, nas je zelo razveselila, čeprav bi vas radi
še zadržali v Trstu.
Vaš postanek pri Sv. Ivanu smo sprejeli kot Božji dar,
ki nam je ogreval srca pri bogoslužnih srečanjih,
posebno pa ob velikih praznikih in slovesnostih.
Koliko lepih doživetij! Vaše petje, vstajenjska Aleluja,
vaši spodbudni nagovori, somaševanje pri polnočnici
v stari cerkvici skupaj z našim duhovnikom g.
Milanom … Tudi svetoivanska procesija v čast
župnijskemu zavetniku sv. Janezu Krstniku je z vašo
prisotnostjo prinesla duhovno obogatitev. Na veliki
petek smo skupaj z vami in italijanskimi verniki
prehodili križev pot do stare cerkvice in opazili smo,
da tudi sami nosite delež
Jezusovega križa.
Iskreno smo vam
hvaležni za vse, posebno
za tolažbo in milostne
nauke, ki ste nam jih
delili v zakramentu
sprave. Pogrešali vas
bomo. Spremljali vas
bosta naša srčna molitev
in prošnja, naj vam dobri
Bog po Materi Mariji
stotero povrne in nakloni
ljubo zdravje, da boste s
svojim donečim glasom
in blagim nasmehom
razveseljevali slovenske duše v teh težkih časih.
Svetoivanski verniki, duhovnik Milan Nemac
in šolske sestre
Prisrčno pismo
“Prekoračiti vrata usmiljenja pomeni izpovedovati, da je Jezus Kristus Gospod, kar
krepi našo vero Vanj, da bomo živeli novo življenje, ki nam ga je On dal. Sveti Janez
Pavel II. je že na dan izvolitve za papeža rotil svet: ‘Ne bojte se odpreti vrata Krstusu’”.
S temi besedami je nadškof Giampaolo Crepaldi nagovoril množico vernikov v stolnici
sv. Justa v nedeljo, 13. decembra, ko je tudi tržaška Cerkev stopila ob bok vesoljni,
ki jo je papež Frančišek prejšnji teden prav tako pospremil skozi Božja milostljiva
vrata. Svečan verski dogodek se je začel pri kapucinski cerkvi na griču Montuzza,
od koder je procesija, v kateri so bili slovenski in italijanski duhovniki, krenila do
stolnice. Tržaški škof je v svoji homiliji poudaril pomen tega velikega praznika, ki
mora verniku pomeniti predvsem globoko duhovno doživljanje nekaterih ključnih
izhodišč: vernik se mora namreč v sklopu svetega leta še bolj potruditi, da bo ločeval
dobro od zla, še bolj prepričano bo moral vstopiti v svet milosti in hkrati opustiti
razvado sojenja; še bolj celostno bo moral uživati zaščito, ki nam jo daje odrešenje,
in se odzvati na vzor svetosti. Verniki se bodo morali letos še bolj kot doslej posluževati
zakramenta spovedi (v ta namen je nadškof določil posebno vlogo svetiščem na
Vejni in na Repentabru ter v Starih Miljah, ter cerkvama na Montuzzi in Novega sv.
Antona) in še globlje začutiti stisko revnih, osamelih in odrinjenih (letošnje dobrodelne
nabirke v duhu telesnih del usmiljenja bo škofija namenila projektu Mission Moldova,
ki skrbi za sirote in revne odmaknjene evropske države Moldavije; duhovna dela
usmiljenja pa bodo šla Študijskemu središču, ki obravnava pekoča, aktualna
vprašanja v zvezi z odnosom med vero, znanostjo in tehnologijo). Nadškof Crepaldi
je ob koncu svoje duhovne misli poprosil Mater Božjo, naj Cerkev in njene vernike
spremlja na tej poti: saj je bila ravno ona tista, ki je na najpopolnejši način bila
deležna Božje milosti …
Vrata usmiljenja so odprli tudi v stolnici sv. Justa
Foto Damj@n
Foto Damj@n
Marijin dom / Praznovanje Brezmadežne
MOŠKI ZBOR FANTJE IZPOD GRMADE
vabi na koncert božičnih pesmi
POSLUŠAJTE VSI LJUDJE
oblikovali ga bodo: OPZ Ladjica, Mladinska skupina Devin,
Ženski cerkveni zbor Brestovica, Fantje izpod Grmade
in MeCPZ Devin
na Štefanovo, 26. decembra 2015, ob 18. uri
v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu
  Nova zbirka pesmi Borisa Pangerca
“Pesem mora pošepetati duši ...”
ZALOŽBA MLADIKA 
Božično voščilo tržaškega škofa Crepaldija
Jubilejno leto leto
prenovitve za vse
Tržaška 17. decembra 2015 11
Obvestila
Društvo Finžgarjev dom Opčine
(Dunajska cesta 35) vabi v
četrtek, 17. decembra, ob 20. uri
na srečanje Ko zadiši po Božiču,
predavanje iz cikla Za osebno
rast, vzgojo in boljšo družbo. Gost
večera bo Marko Čizman,
predavatelj, duhovnik in teolog, pa
tudi cenjen kuhar, ki bo poskrbel
za presenečenje. Razgovor bo
vodila prof. Manica Maver.
Slovenska maša v ul. Risorta 3 je
vsak četrtek ob 9. uri.
Darovi
Za Slovensko Vincencijevo
konferenco v Trstu daruje Silva
Gasperčič 50 evrov.
Za Novi glas daruje N. M. 300
evrov.
  re za tipično primorsko
zgodbo, za zgodbo o ose-
bi, ki je ena izmed nas, v
kateri se zgošča pretežen del pri-
morske zgodovine.
Tako sta urednik založbe Mla-
dika Marij Maver in zgodovi-
nar Renato Podbersič ml.
predstavila lik in življenje Vir-
gila Gomizla. Tržaška založba
je namreč docela verjela v dra-
gocen avtobiografski material
nekdanjega partizana in za-
pornika na Golem otoku, ki ga
je Podbersiču pred nekaj leti
na Dragi zaupal njegov sorod-
nik, nam dobro poznan Silve-
ster Metlika iz Boljunca. Virgil
Gomizel, ki je spomine na svo-
je življenje v daljni Avstraliji
najprej sestavil v angleškem jezi-
ku, da bi njegovi potomci imeli
prvovrstno in izvirno pričevanje
o njegovi preteklosti, je besedilu
dal širok pridih literature, saj je
slog tako prepričljiv in berljiv, da
je sam Alojz Rebula o njem dejal,
da je pravo pero, da, če bi se rodil
v drugačnih zgodovinskih in
družbenih okoliščinah, bi ned-
vomno postal velik pisatelj.
O knjigi Moje življenje je bil go-
vor na ponedeljkovem večeru
Društva slovenskih izobražencev
7. decembra. Maver in Podbersič
sta občinstvu najprej posredova-
la izris Gomizlovega življenja.
Rodil se je v kmečki družini v
Križu pri Sežani. Kot vsi pripad-
niki njegove generacije je obisko-
val italijansko šolo, in ko je bil
star 15 let, je po sili razmer, a tudi
zaradi idealizma, stopil
med partizane. Ko je bil
star 16 let, je bil težko ran-
jen v roko in koleno. Zdra-
vili so ga sprva v bolnišnici
Pavla, nato na Dolenjskem
v okolici Kočevja. Po reha-
bilitaciji je konec vojne
dočakal v rodnem Križu,
kjer je v boju proti okupa-
torju deloval kot terenec.
Po vojni je študij nadaljeval
v ljubljanskem internatu srednje
gospodarske politične šole, ki je
ponujala skromen izobrazbeni
nivo, da bi tedanji mladeniči na-
doknadili to, kar jim je bilo med
vojno odvzeto. Ko je bil star 19
let, pa se je znašel na Golem oto-
ku. V strogem zaporu je preživel
poldrugo leto. Ko je bil izpuščen,
je takoj razumel, da v novi državi
nima prihodnosti. Z dekletom je
zato zbežal čez mejo, se na
Tržaškem poročil, odšel v
Nemčijo, od koder je odpotoval
v Avstralijo in se tam nastanil.
Ustvaril si je družino in vedno
deloval v slovenskih izseljeniških
društvih v Melbournu: vedno je
ostal zvest slovenstvu in matični
domovini.
Renato Podbersič je izpostavil ne-
kaj ključnih vidikov, ki zao-
krožajo osebnost Virgila Gomi-
zla. V partizane je namreč odšel,
ko je bil še najstnik, a je moral
zaradi sile razmer postati mož.
Na zgodovino je v tistih hudih
G vojnih časih sicer gledal z otroškonedolžnostjo, čeprav je vedel, dapravičnost ne pripada izključno
eni strani. Podbersič je glede tega
citiral spopad, ki je bil 2. februar-
ja 1944 pri Dolcah na območju
med Branikom in Komnom in
pri katerem je bil Gomizel nepo-
sredno soudeležen. Partizanske
enote so zajele četo nacističnih
sil, ki so jim stali ob strani tudi
pripadniki salojske republike.
Dogodek je terjal 90 mrtvih na
nasprotnikovi strani. Čeprav se
Gomizel ne spušča v podrobnosti
tega dogodka, je očitno njegovo
odklonilno stališče glede načina,
s katerim so se partizani znesli
nad sovražniki in ranjenci. Ta ne-
prijetna izkušnja in povojna re-
presija sta ga potrdili v prepričan-
ju, da se niso borili za pravo stvar.
V knjigi je na ta račun zapisal, da
povprečen borec ni poznal na-
menov, ki so jih imeli komuni-
stični voditelji narodnoosvobo-
dilnega boja. Tudi brez organizi-
ranega boja s strani komuni-
stične partije in naše udeležbe bi
nacistična Nemčija kljub vsemu
lokalno in globalno propadla.
Nedvomno se je s temi besedami
strinjal še en predavatelj na po-
nedeljkovem večeru, Andrej
Aplenc, ki je z Gomizlom delil
sorodno zaporniško izkušnjo na
zloglasnem dalmatinskem oto-
ku. Podbersič je razgovor z
Aplencem uokviril v širšo zgodo-
vinsko razlago o tem, kaj je Goli
otok pomenil v naši polpretekli
zgodovini. Poseben zapor za ‘po-
litično rehabilitacijo’ nasprotni-
kov jugoslovanskega režima je bi-
la izkušnja, ki je “determinirala
ne le zapornike, ampak tudi nji-
hove družine”, je dejal zgodovi-
nar. To temno plat naše preteklo-
sti, ki je pomenila končno etapo
v hinavskem delovanju kolesja
tajne politične policije, je sloven-
sko zgodovinopisje začelo razi-
skovati šele v drugi polovici 80.
let. Se pravi štiri desetletja potem,
ko je zapor začel sprejemati prve
zapornike. Leta 1949 sta bila
namreč Aplenc in Gomizel na
prvem transportu slovenskih jet-
nikov, ki jih je režim namenil na
dalmatinski otok, kjer je bilo do
leta 1958 zaprtih okrog 10 tisoč
ljudi, od teh 555 poimensko evi-
dentiranih Slovencev. V skoraj
desetletju dolgi dobi je na Golem
otoku zaradi nasilja, mučenja in
bede umrlo okrog 400 oseb. Za-
porniki so bili člani KPJ in Jugo-
armije, ki so zaradi različnih ra-
zlogov padli v nemi-
lost oblastem (na to
je močno vplival raz-
kol med Stalinom in
Titom). Smisel reha-
bilitacije je bil v tem,
da so se zaporniki
lahko ‘končno’ pre-
pričali o sijajnih per-
spektivah jugoslo-
vanske države.
Čeprav Goli otok, ki
je bil po letu 1958 namenjen pri-
poru kriminalcev, v 80. letih pa
kosovskim političnim nasprotni-
kom, ni bil edino tovrstno sre-
dišče (podobni zaporniški centri
so bili razpršeni tudi drugod po
Dalmaciji in v Makedoniji), je ta
kraj postal simbol odporništva
jugoslovanski družbeni in poli-
tični ureditvi. Svoje pričevanje je
na večeru DSI prinesel tudi odv.
Bogdan Berdon, nekdanji parti-
zan in titovec, ki se je zaradi
pavšalnih razlogov prav tako
znašel zaprt na Golem otoku.
Poudaril je, da so se tedanje obla-
sti v odnosu do zapornikov po-
služevale utečenih nacističnih in
stalinističnih praks, po katerih so
jetnikom samim poverjale red in
samoupravo, kar je posledično
privedlo do internega nasilja in
obračunavanj. Mnenja je bil, da
bi morali zgodovinarji to zločin-
sko dejanje še bolj obravnavati,
tudi na podlagi objektivnih
pričevanj nekdanjih zapornikov.
V tem vidiku je besedilo Virgila
Gomizla še toliko bolj dragoce-
no. V pogovoru z Renatom Pod-
bersičem je Andrej Aplenc, ki je
bil kar dvakrat zaprt na Golem
otoku, izpostavil ravno zgodo-
vinsko težo prijateljevih besed.
Knjiga Moje življenje je zato kot
primer memoarske oziroma
pričevanjske literature dragocen
pripomoček za zgodovinsko stro-
ko: tuje zgodovinopisje tovrstno
pisanje upošteva, pri nas pa je
drugače. Zato namreč, da globlje
sežemo v neki zgodovinski dogo-
dek, ga moramo obravnavati tu-
di z emocionalnega gledišča,
drugače ostajata pripoved in ana-
liza prikrajšani ključnih člo-
veških pogledov.
Gomizlova knjiga pa ni zgolj
knjiga o Golem otoku, saj ponuja
namreč dragocen vpogled v širok
obok izkušenj primorskega člo-
veka – je dejal Aplenc, ki je prav
tako kot avtor knjige okusil izsel-
jeniško usodo. Aplenc je namreč
do osamosvojitve matične do-
movine živel v ZDA. Po vrnitvi v
Slovenijo ga je Gomizel nekaj-
krat obiskal in mu zaupal, da
snuje svojo biografijo. Aplenc je
prijateljevo besedilo na njegovo
priporočilo temeljito prebral in
vnesel nekatere manjše poprav-
ke, čeprav knjiga sloni tudi na
pogovornem jeziku s primesmi
kraške govorice, kar navsezadnje
predstavlja dodano vrednost de-
la. Na Podbersičevo vprašanje,
kaj ga je ob branju knjige najbolj
prevzelo, je Aplenc odgovoril:
“Prevzela me je predvsem zavze-
tost Virgila Gomizla za slovensko
domovino”. Naša zgodba nam-
reč …
IG
ŽELEZNINA TERČON SAS
vse za hišo in vrt
stroji za domačo in poklicno uporabo,
barve in barvila, vse za vodne 
in plinske inštalacije
ODPRTO OD PONEDELJKA
DO SOBOTE ZJUTRAJ
NABREŽINA, 124
tel. - fax 040 200122
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
želi pevovodjem, organistom, 
pevkam in pevcem ter njihovim družinam 
blagoslovljen Božič 
in srečno novo leto 2016
Svojim članom, 
prijateljem, dobrotnikom
in vsem rojakom
želi lepe božične praznike
in mnogo dobrega 
v novem letu 2016
VINCENCIJEVA 
KONFERENCA
Vsem Slovenkam
in Slovencem 
vesel Božič, zdravja 
in zadovoljstva
v novem letu 2016
želi
IGOR ŠVAB
tržaški občinski svetnik
Blagoslovljene
in miru polne
božične praznike
vošči
MoPZ FANTJE 
IZPOD GRMADE
SLOVENSKO PASTORALNO SREDIŠČE V TRSTU
ob obletnici učlovečenja Božjega Sina
ŽELI VSEM SVOJIM ROJAKOM
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN
VSE DOBRO V LETU GOSPODOVEM 2016
TRŽAŠKO KNJIŽNO SREDIŠČE
Vošči srečen Božič 
in veliko zanimivega branja 
v novem letu 2016!
Društvo slovenskih izobražencev
Trpka življenjska izkušnja
Virgila Gomizla
V knjigi je na ta račun zapisal,
da povprečen borec ni poznal
namenov, ki so jih imeli 
komunistični voditelji 
narodnoosvobodilnega boja.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV 
vabi na koncert božičnih pesmi 
ADESTE FIDELES
nastopili bodo:
Mojca Milič - sopran, Stanko Arnold -  trobenta
in Gregor Klančič - orgle
ponedeljek, 28. decembra 2015, ob 20. uri
bazilika sv. Silvestra v Trstu
Renato Podbersič ml., Andrej Aplenc, Bogdan Berdon in Marij Maver
Oberdankov trg 7 - Trst
Videmska / Goriška17. decembra 201512
Zanimiva razstava v Čedadu
Takšna je bila Ažla pred
potresom leta 1976
  nedeljo, 13. decembra
2015, se je v nekdanji cer-
kvi Sv. Marije dei Battuti
v Čedadu končala razstava foto-
grafij “Ažlanji – foto dal fondo
del cassetto / fotografije z dna
predala”.
“Gre za nenavadno izbiro”, je de-
jal na predstavitvi 21. novembra
predsednik kulturnega društva
Ivan Trinko, Michele Obit, “saj
smo prejšnja leta razstavljali slike
slovenskih umetnikov”. Letos pa
je bil na ogled dober del 560 fo-
tografij družine Jussig iz Ažle, ki
so bile posnete od začetka (prva
svetovna vojna) vse do šestdese-
tih let prejšnjega stoletja. Prvi av-
tor fotografij je bil - iz časa, ko
skoraj nihče ni imel fotografske-
ga aparata - oficir italijanske voj-
V ske, druge pa so naredili članidružine Jussig.Namen razstave je obuditi spo-
min na stare čase skozi fotogra-
fije, v katerih je čas pustil sledo-
ve: prikazujejo sorodnike,
otroška leta, potovanja na morju,
poletni čas na dvoriščih v vaseh
ali ob Nediži. To je podčrtal Ro-
berto Del Grande, ki je skupaj s
Študijskim centrom Nediža, s ka-
terim sodeluje od leta 2006, po-
skrbel za to razstavo, o kateri bo
tudi izšel katalog.
V imenu organizatorjev se je Del
Grande zahvalil gospodu Pieru
Jussigu, ki je dal na razpolago ne-
gative za digitalizacijo fotografij,
in Ažlanjam, ki so razstavo obo-
gatili. Na razpolago je tudi video,
ki ga je posnel Paolo Comuzzi, v
katerem nekateri Ažlanji kažejo
fotografije svojih družin in na
katerih je razvidno, kako je bila
pred potresom Ažla popolnoma
drugačna. V vasi je bilo pet go-
stiln in je živelo tristo ljudi.
Obiskovalci so si lahko ogledali
tudi album fotografij družine
Jussig in druge, ki so jih dali na
voljo Ažlanji in v katerih odseva
življenje do leta 1976, ko je po-
tres sprevrgel živjenje in podobo
vasi v Nediških dolinah.
V mali dvorani ob cerkvi pa je bil
na ogled video, ki ga je dala na
razpolago družina Jussig. Video
je bil posnet v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja. Skozi slike in
brez glasu kaže skupino mladih,
ki gredo neko popoldne plavat v
reko Aborno.
Na odprtju je s strani čedajske
občine, s katero KD Ivan Trinko
sodeluje ob različnih priložno-
stih, pozdravila Daniela Bernar-
di, odbornica za finance, pro-
račun, programacijo, osebje, tu-
rizem in dogodke. Podčrtala je,
kako lahko fotografija poleg
osebnega spomina postane s
časom tudi zgodovina, v kateri
lahko živimo skupaj z drugimi in
preko katere lahko spoznamo,
kako se je svet spremenil. Prisot-
na sta bila tudi špetrski župan
Mariano Zufferli in njegov podu-
tanski kolega Antonio Comu-
gnaro.
Razstavo je organiziral Študijski
center Nediža skupaj s kulturnim
društvom Ivan Trinko, čedajsko
občino in v sodelovanju z Inšti-
tutom za slovensko kulturo.
L. B.
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 15. decembra, ob 14. uri.
  nedeljo, 6. decembra, je
v Špetru, Arbeču, Brišču
in Landru nastopil svojo
novo duhovniško pot župnik g.
Michele Zanon. Mašniško slavje
je v špetrski župnijski cerkvi vodil
videmski nadškof msgr. Andrea
Bruno Mazzocato, ki je v špetrski
župnijski skupnosti predstavil tu-
di novega vikarja g. Dariusza Klo-
sinskija. “To sta dva mlada du-
hovnika, polna moči, srca in ve-
re”, je poudaril nadškof. Gospod
Zanon, ki je tudi dekan špetrske-
ga dekanata in župnik Svetega
Lenarta ter Sredenj, je ob koncu
mašniškega slavja dejal: “Gospo-
du lahko zaupamo svoje načrte
in moramo biti pripravljeni v tre-
nutku, ko nam da čutiti, da smo
njegovi, in nam pokaže pot, ki jo
je za nas pripravil. Mislim, da je
to pot naše Cerkve, v katero se
V bom skušal vključiti”.Štiriinštiridesetletni g. MicheleZanon je po rodu iz Čedada, nje-
gove korenine izhajajo tudi iz Be-
nečije, saj je bila njegova nona iz
Oblice. V duhovnika je bil po-
svečen leta 2006 in, preden je
prišel v Nediške doline, je bil ka-
plan v Tricesimu. Od leta 2012 je
župnik tudi pri Svetem Lenartu
in v Srednjah in ti dve župniji bo
še nadalje vodil.
Gospod Zanon, v kakšnem du-
hu ste sprejeli to novo imeno-
vanje?
To imenovanje sprejemam v du-
hu razpoložljivosti, s katero
želim odgovoriti na potrebe ra-
zličnih krajevnih verskih skup-
nosti.
Nastopili ste svojo službo v
Špetru. Kdaj predvidevate
sprejem v Podbonescu?
Moj namen je, da bi se postopo-
ma predstavil v raznih cerkvah,
nisem pa še določil datumov.
Vaš predhodnik msgr. Mario
  a se naši mladi ne bodo
ustrašili odgovornosti, je
vzpodbudil: “Dajmo
mladim možnost, da lahko v naši
skupnosti dorastejo, obenem pa
naučimo jih odgovornosti do vse-
ga našega slovenskega bogastva:
identitete, jezika, kulture /… / Za-
vedati se moramo, kam plove
naša barka … Ko se bomo zavedeli
tega našega socialnega in družbe-
nega problema v naši manjšini,
potem bomo tudi to lažje prebro-
dili”! Kot predsednik ZCPZ se je
zahvalil vsem pe-
vovodjem za nji-
hovo požrtvoval-
nost in staršem,
ker vozijo otroke
k vajam in jih tu-
di na tak način
učijo odgovorno-
sti za skupnost in
jim dajajo tudi
priložnost se
družiti z vrstniki
ob lepi slovenski
pesmi.
Odgovornost za
naše najmlajše iz
naše slovenske
skupnosti s svo-
jim vztrajnim de-
lom in ljubeznijo
do petja in seve-
da njim zaupanih otrok in mladih
pa nedvomno jasno izkazujejo
pevovodkinje - pevovodja je bil le
en sam! -, ki ljubeče in z veliko
potrpežljivostjo spremljajo male
pevce na prvih korakih spozna-
vanja glasbene oz. pevske umet-
nosti. Večina izmed njih se je
izšolala v Slovenskem centru za
glasbeno vzgojo Emil Komel in
sedaj pridobljeno znanje posredu-
je mlademu rodu. To je bil tudi
eden izmed namenov in ciljev
naše glasbene šole, ki jo je “k
življenju” obudil prof. Silvan
Kerševan in jo z vsem srcem vo-
dil, dokler mu ni maja l. 2012
smrt pretrgala njegovih vedno
novih načrtov za prihodnost.
Na letošnji Mali Cecilijanki so za-
peli rosni glasovi dvanajstih zbo-
rov iz Goriške: OPZ OŠ J. Abram,
Pevma (vodi Marta Ferletič,
spremljava: Martina Hlede, klavir,
Janina Marušič, flavta, Gabrijela
Vidmar Golob, citre), OPZ KD So-
vodnje – mali (Valentina Nanut;
Erika Tomsič); OPZ Rupa-Peč (Zu-
lejka Devetak; Martina Valen-
D
tinčič); OPZ Emil Komel –
Gorica (Damjana Čevdek
Jug; Elisabetta Cavaleri);
OPZ Štmaver (Nadja Ko-
vic; Martina Valentinčič,
klavir, Lenart Vogrič, zvončki);
Cerkveni OPZ Štandrež (Lucrezia
Bogaro; Damjana Čevdek Jug);
OPZ OŠ Ljubka Šorli, Romjan (Lu-
cija Lavrenčič; Zulejka Devetak);
OPZ Vrh Sv. Mihaela (Karen
Ulian; Tamara Podversic), OPZ
Plešivo (Aessandra Schettino; Eli-
sabetta Cavaleri, klavir, Simone
Gerin, violina); OPZ F. B. Sedej,
Števerjan (Martina Hlede; Marti-
na Valentinčič, klavir, Emanuela
Koren, violina, Fabijan Muzič,
harmonika, Elija Muzič, kitara,
Matija Corsi, bas kitara); OPZ Ve-
seljaki, Doberdob (Lucija La-
vrenčič; Zulejka Devetak); Mla-
dinski pevski zbor Emil Komel,
Gorica (David Bandelj; Elisabetta
Cavaleri).
Kot vselej so pevovodkinje izbrale
za svoje male varovance, upošte-
vajoč njihove pevske zmogljivo-
sti, primerne pesmice v glavnem
naših skladateljev (Stanko Jericijo,
Janez Bitenc, Aldo Kumar, Walter
Lo Nigro, Lenčka Kupper, Lojze
Krajnčan …) na besedila domačih
avtorjev (Dane Zajc, Kajetan Ko-
vič, Ljubka Šorli …). Iz malih grl
je zažvrgolelo kar nekaj ljudskih
pesmic s hudomušno vsebino
(Kako se polžeku mudi, So ptički
se ženili, Ob bistrem potoku je
mlin). Nekaj zborov je izbralo tu-
di eno ali več Marijinih pesmi in
jih dobro zapelo njej v čast. OPZ
iz Števerjana, ki je pred kratkim s
koncertom obeležil 40-letnico
neprekinjenega delovanja, je po-
leg dveh pesmic ponudil cel
venček poznanih narodnih pe-
smi in seveda zelo navdušil po-
slušalce in tako še njim podaril iz-
sek z jubilejnega večera v Štever-
janu. Ti mali števerjanski pevci,
pa tudi nekateri drugi, so petje
pospremili z gibi ali pa drobnimi
glasbili, da je bilo njihovo izva-
janje še bogatejše in prikupnejše.
Mladinski pevski zbor Emil Ko-
mel, edini pod vodstvom moške-
ga pevovodje, Davida Bandlja, je
za svoj spored izbral tri zahtevne
skladbe: srednjeveško besedilo
Gaudete v priredbi Briana Kayja,
znano Bogorodice Djevo iz Večer-
nic (Arvo Pärt), po kateri segajo
naši odrasli zbori, in You raise me
up (Brendam Graham; Rolf Lo-
vland & Roger Emerson). Pri so-
lidnem nastopu tega mladinskega
zbora, ki zasleduje čim boljšo ka-
kovost petja, sta poslušalce prese-
netila solista Katja Terčič in An-
drej Rustja. Zbor je ob vztrajnem
ploskanju ponudil še ljudsko na-
rodno Dekle je pralo srajčki dve.
Mlade pevovodkinje so tudi to-
krat z veliko, “materinsko” po-
trpežljivostjo in predanostjo pri-
pravile otroke za njihov najpo-
membnejši nastop v sezoni, ki ga
gotovo predstavlja Mala Cecilijan-
ka. Pri tem so malčkom z veliko
prizadevnostjo in predanostjo
približale svet glasbe, v upanju, da
bodo ti mali pevci nekoč presto-
pili v naše zbore in nadaljevali v
preteklosti že tako dobro vpeljano
poustvarjalno delo.
Spominski dar na letošnjo revijo
je v imenu organizatorjev pevo-
vodjem izročala ljubka deklica
Martina Pelle.
V preddverju KCLB so si navzoči
poslušalci lahko kupili knjige Go-
riške Mohorjeve družbe, ki jih je
prijazno ponujala univerzitetna
študentka Micaela Passon.
(več slik na www.noviglas.eu)
Z 9. strani
Pojoči slap ...
Qualizza je v svojem
17-letnem službovan-
ju v Špetru podpiral
marsikatero izven
župnijsko dejavnost,
naj omenimo skrb za
misijon v kraju Vacas
v Boliviji. Namerava-
te nadaljevati to nje-
govo delo?
Seveda, nameravam nadaljevati
v soglasju z raznimi možnostmi.
Te pobude se bodo vsekakor na-
daljevale.
Zaradi pomanjkanja duhovni-
kov je težko biti kos vsem pa-
storalnim potrebam geograf-
sko tako razdrobljenega ob-
močja, kot so Nediške doline.
Kako in s kakšnimi dodatnimi
močmi nameravate slediti ta-
ko širokemu ozemlju?
Kar se tiče upravljanja, nimam
vnaprej pripravljenih receptov.
Prvo, kar bom naredil, kar sem
sicer tudi že naredil, ko sem
prišel v te doline, je to, da bom
skušal pobliže spoznati različne
stvarnosti in v duhu enot-
nosti dobiti v tej pastoral-
ni raznolikosti, ki se vrti
okrog moje osebnosti, tu-
di najboljše rešitve. Do-
slej sem bil župnik v dveh
župnijah, pri Svetem Le-
nartu in v Srednjah, sedaj
pa bom postal v šestih.
Skušal bom združiti vse te
raznolikosti v neko enot-
nost. V pomoč pri nedel-
jskih bogoslužjih mi bo-
do vsekakor ostali duhov-
niki g. Davide Larice in
msgr. Sandro Piussi ter
diakon Leopoldo Panta-
rotto.
Na našem ozemlju, na ka-
terem je že od nekdaj prisotna
slovenska manjšina, postaja
neobhodno potrebno, kot je
podčrtal msgr. Marino Qualiz-
za v nekem uvodniku v petnaj-
stdnevniku Dom, da se ne pre-
trgajo vezi med vero in jezi-
kom, v tem primeru z be-
neškim narečjem. Kako name-
ravate delovati v tem smislu?
Kot že delujem v župnijah, ki so
mi bile zaupane in v katerih
opažam, da so ljudje z mojim
načinom zadovoljni. Naj kar pri-
dejo do izraza verska čustva pre-
ko lastne kulture. Pri tem ni no-
benih omejitev, četudi sam ne
obvladam slovenščine.
Na peti sinodi videmske
nadškofije je bil izrecen pou-
darek na uporabi krajevnega
jezika v bogoslužju. Kako se
lahko te smernice neposredno
uresničijo v Nediških doli-
nah? Je možen neki skupni
imenovalec za vse te krajevne
skupnosti?
Osebno menim, da je ta skupni
imenovalec možen, in mislim,
da je v bogoslužju bistvenega po-
mena prav enotnost v različno-
sti.
Larissa Borghese
  Michele Zanon, novi župnik in dekan v Špetru
“V Nediških dolinah je potrebna
enotnost v različnosti”
INTERVJU 
OPZ OŠ J. Abram, Pevma s pevovodkinjo Marto Ferletič (foto dpd)
Slovenija 17. decembra 2015 13
10 let KD Stanko Vuk Miren-Orehovlje
Pod tem naslovom je 4. decembra 2015 v dvorani Gnidovčevega
doma na Mirenskem Gradu potekala osrednja prireditev ob 10-letnici
delovanja KD Stanko Vuk iz Mirna in Orehovelj. Ob številni udeležbi
domačinov in predstavnikov raznih organizacij in društev je program
začel Godalni kvartet, kateremu je sledil otroški pevski zbor osnovne
šole iz Mirna. Napovedovalka Elvira Brumat Medvešček je nato
povabila na oder Andreja Budina, prvega predsednika kulturnega
društva. Budin je spregovoril o nastanku društva in o številnih in
odmevnih prireditvah, ki so jih organizirali v desetih letih. Čeprav
društvo ne razpolaga z lastnimi prostori, je razvilo bogato dejavnost,
ki je kulturno obogatila mirensko skupnost in tudi bližnje kraje. Ko
so izbirali ime društvu, so bili vsi edini, da je priznani literat in pisatelj,
domačin Stanko Vuk, najprimernejše ime za kulturno društvo.
Povedal je tudi, da so si prizadevali, da bi Stanku Vuku postavili
doprsni spomenik, uspelo pa jim je postaviti na rojstno hišo le
manjšo ploščo.
Poleg napovedovalke je vezno besedilo prireditve pripravila Mojca
Dolinšek. Več kot enouren bogat program je vseboval tudi več
glasbenih in solističnih pevskih točk, recitacij in gledaliških prizorov.
Nastopili so predvsem mladi izvajalci, ki so v poletnih mesecih
sodelovali na srečanju mladih talentov, ki je bilo v Mirnu. Vsi so bili
deležni toplega aplavza ljubiteljev kulturne ustvarjalnosti. Pri
programu so sodelovali tudi člani Prosvetnega društva Štandrež, s
katerim mirensko društvo goji uspešno sodelovanje na gledališkem
področju in pri pripravi skupnih proslav ob Dnevih slovenske kulture.
Na besedilo Mojce Dolinšek sta Marko Brajnik in Božidar Tabaj
prikazala, kaj se v društvu dogaja, in zaigrala skupaj z Nadjo
Plesničar, Mojco Dolinšek, Roberto Marussi in Jožetom Bizjakom
prizor iz vedre igre Ah, ti kavalirji.
Program je popestrila tudi vokalna skupina Chorus’97 pod vodstvom
Laure Winkler Klanjšček. Na oder je stopil še drugi predsednik
društva in sedanji župan Mavricij Humar, ki je društvu čestital ob
obletnici in se zahvalil za uspešno delovanje v korist celotni občinski
skupnosti.
Kulturni dogodek je zrežiral Božidar Tabaj, pri tehniki pa sta
sodelovala Joško in Franko Kogoj. Ob koncu se je sedanja
predsednica Sonja Cijan zahvalila vsem, ki so sodelovali pri osrednji
prireditvi in pri pobudah, ki so jih izpeljali skozi celo leto 2015.
Zahvalila se je tudi številnim predstavnikom kulturnih društev, šolskih
in krajevnih skupnosti, ki so društvu čestitali in mu zaželeli še veliko
uspešnih in ustvarjalnih zamisli. / DP
14. razstava jaslic na Sv. Gori
Frančiškanski samostan Sveta Gora in Zavod Domus gratiae v
sodelovanju s Krajevno skupnostjo Solkan, Turističnim društvom
Solkan in Združenjem KS Pevma-Štmaver-Oslavje vabita na 14.
razstavo jaslic. Odprtje razstave bo v nedeljo, 20. decembra 2015, ob
15. uri, kapela prikazanja v baziliki na Sveti Gori. Priložnostni
nagovori: p. Pepi Lebreht, gvardijan; Matej Arčon, župan Mestne
občine Nova Gorica; Branko Belingar, predsednik TD Solkan. Odprtje
bo obogatil nastop Marka Kobala (bariton), Tomaža Plahutnika (citre)
in recitatorja Matjaža Vidmarja.
Razstava bo na ogled v Frančiškovi dvorani do 10. januarja 2016 ob
nedeljah in praznikih: 9.00-18.00, ob delavnikih: 10.00-17.00;
21.12. - 24.12.2015 in 4.1. -9.1.2016: 14.00-17.00.
Kratke
Besede koprskega škofa msgr. Jurija Bizjaka
“Moža in ženo ju
je ustvaril!”
   vetopisemska podo-
ba človeka je v naši
civilizaciji več ali
manj znana iz poročila v Moj-
zesovi knjigi, ki pravi, da je člo-
vek ustvarjen po Božji podobi!
Trditev nikakor ne bi smela biti
žaljiva niti za tiste, ki Boga ne
priznavajo, saj pojem boga ni-
komur ni tuj in tistim, ki Boga
ne priznavajo, je trditev v še
večjo čast, saj postavlja nje same
na prestol vsega stvarstva, kar
do neke mere res velja za vse lju-
di (Jn 10,34; Apd 17,28).
Razbrano iz človeškega srca
Svetopisemska podoba zakon-
ske zveze pa je v današnjih časih
nekoliko manj sprejemljiva, saj
velja za suženjsko in zatiralsko,
za zastarelo in preživeto. Vendar
pa je treba priznati, da je nave-
dena podoba zakonske zveze
najtesneje povezana s podobo
človeka, saj poročilo pravi, da je
Bog človeka ustvaril po svoji po-
dobi, po Božji podobi ga je
ustvaril, moža in ženo ju je
ustvaril (1 Mz 1,27). Moškega in
žensko!
Iz poročila je razvidno, da je cel
ali popoln človek pravzaprav se-
stavljen iz dveh, to je iz moža in
žene. Da je vsak izmed njiju le
polovica celote, potrjuje tudi
dejstvo, da sta za preživetje vrste
potrebna oba, kakor je pisano:
“Rodita in množita se ter napol-
nita zemljo”!  (1 Mz 1,28). In
kot odmev na to resnico zveni
naročilo v drugem opisu stvar-
jenja človeka, kjer piše: “Zaradi
tega bo mož zapustil očeta in
mater in se držal svoje žene in
bosta eno meso”!  (1 Mz 2,24).
Eno meso!
Kar piše Mojzes o vseh svojih
pričevanjih, da jih namreč ni
potegnil z neba in ne privlekel
čez morje, temveč jih je razbral
iz človeškega srca (5 Mz 30,14),
to velja tudi za njegovo
“S pričevanje o človeku in zakon-ski zvezi: kar je zapisal, je razbraliz človeškega srca in je zato pi-
sano človeku na kožo. Dokler
bo človek želel biti človek, bo
moral prisluhniti sam sebi in
svoji vesti in spoštovati zakoni-
tosti, ki so zapisane v njegovo
naravo, v njegovo meso in v nje-
gove kosti.
Grehi proti naravi
Človek pa seveda lahko tudi
oslepi, ne samo telesno, temveč
tudi duhovno, kakor pravi
evangelij: “Če se torej tvoja no-
tranja luč stemni, kolika bo te-
ma”!  (Mt 6,23). In v takšni temi
človek lahko greši proti svojemu
Bogu ali proti svojemu bližnje-
mu ali proti svoji naravi. In tu
si moramo priklicati v spomin
znan izrek, ki pravi: “Bog od-
pušča vedno, človek včasih, na-
rava nikoli”! Mati narava ne po-
pušča nikoli in prepričan sem,
da je Bog računal na naravo, ko
je po vesoljnem potopu sklenil
zavezo z Noetom in obljubil, da
ne bo več potopa, ki bi uničil
zemljo, kajti mati narava to hi-
tro naredi tudi brez potopa (1
Mz 9,8–17).
“Nič ni novega pod soncem”,
piše Salomon (Prd 1), in tudi
grehi proti naravi niso tuji sve-
topisemski zgodovini. Skozi vso
človeško zgodovino namreč od-
mevata zlasti dve hudi kazni, ki
ju opisuje Mojzes in sta doleteli
človeški rod, to sta vesoljni po-
top (1 Mz 6–7) in sodomsko
žveplo (1 Mz 19): prva je huda
zaradi svojega velikega obsega,
druga pa zaradi svoje strupene
ostrosti. Oba primera so za vzo-
rec in za grožnjo naknadno
uporabljali tudi drugi sveti pisci
(Iz 1,9; 13,19; Jer 50,40; Am
4,11; Mt 10,15; 11,23; Lk 10,12;
Rim 9,29; 2 Pt 2,6; Jud 7; Raz
11,8).
Razlog za obe hudi kazni pa je v
obeh primerih bila huda nrav-
na izprijenost. Razlog za vesol-
jni potop je bila nravna izprije-
nost med različnima spoloma:
“Ko so se ljudje začeli na zemlji
množiti in so se jim rodile
hčere, so videli Božji sinovi, da
so človeške hčere lepe, in so si
jih jemali za žene, katere koli so
hoteli” (1 Mz 6,1–2). Razlog za
sodomsko žveplo pa je bila
nravna izprijenost med istim
spolom: “Klicali so Lota (so-
domski meščani) in mu govori-
li: Kje sta moža, ki sta nocoj
prišla k tebi? Pripelji ju ven k
nam, da ju spoznamo”!  (1 Mz
19,5).
Oba primera navaja tudi Kristus
pri opisu konca sveta: “In kakor
je bilo v Noetovih dneh, tako bo
tudi v dneh Sina človekovega:
jedli so in pili, se ženili in se
možile do dne, ko je Noe šel v
ladjo: in prišel je potop in po-
končal vse” (Lk 17,26-27). “Po-
dobno bo, kakor je bilo v Loto-
vih dneh: jedli so in pili, kupo-
vali in prodajali, sadili in zidali;
tisti dan pa, ko je šel Lot iz So-
dome, je izpod neba deževalo
ogenj in žveplo in pokončalo
vse” (Lk 17,28–29).
Apostol Pavel razlaga takšno sle-
poto v pismu Rimljanom in pra-
vi: “Zaradi tega jih je Bog pre-
pustil sramotnim strastem: njih
ženske so namreč naravno
občevanje zamenjale s protina-
ravnim; prav tako so pa tudi
moški pustili naravno občevan-
je z žensko in so se vneli v svoji
strasti drug do drugega... In ker
niso imeli za vredno, da
bi se držali spoznanja
Božjega, jih je Bog pre-
pustil izprijenemu
mišljenju, da so počenja-
li, kar se ne spodobi”
(Rim 1,26–28).
Sad človeške napačne in
zmotne vzgoje
V zraku je čutiti ugovor
in izgovor, da so protina-
ravna nagnjenja posledi-
ca in sad naravnega raz-
voja, kar pa je seveda v
velikanski večini prime-
rov brez vsake podlage
in popolnoma zgrešeno.
Protinaravna nagnjenja
niso posledica in sad na-
ravnega razvoja, temveč so po
večini posledica in sad človeške
napačne in zmotne vzgoje,
brezkončnega mešanja in
križanja in metanja obeh spolov
v en koš in predvsem zgrešene-
ga in brezsmiselnega boja za
enakost: smo enakovredni in
enakopravni in še marsikaj, ni-
smo pa enaki! In zakaj bi bili?
Mar ne drži več pregovor, da ra-
zlika mika?
Vsi smo za enakopravnost in
enakovrednost, vendar ne v tem
smislu, da bomo zaradi lačnih
na svetu zdaj ves svet potiskali v
lakoto, temveč v smislu, da bo-
mo zdaj ves svet nahranili z
ustrezno hrano! Tudi z ustrezno
duhovno hrano, za posamezni-
ka in za zakonsko zvezo, za
moža in za ženo, za očeta in za
mater, za starše in za otroke.
Mar nas pretirano izenačevanje
in istovetenje obeh spolov ne
vodi v entropijo, to je v izginotje
tiste temeljne privlačnosti med
spoloma, o kateri piše modri Si-
rah, da 'presega vsako človeško
željo' (Sir 36,22)?
Ne samo svetopisemska podoba
človeka, ki je ustvarjen po Božji
podobi, temveč tudi svetopi-
semska podoba zakonske zveze
in družine, ki je ustvarjena po
meri človeka, ima veliko večjo
težo in vrednost, kakor ji jo na-
vadno pripisujemo in priznava-
mo. Reko je treba varovati in
čistiti pri izviru – tudi reko
življenja pri njenem izviru, pri
zakonski zvezi in družini.
(vir: http: //24kul. si)
  Vrtojbi so 8. decembra
ob prisotnosti ministrice
za okolje in prostor od-
prli centralno čistilno napravo
z zmogljivostjo 50.500 popula-
cijskih enot (PE) in kanalizacij-
sko omrežje s pripada-
jočimi objekti na Go-
riškem. Zgrajena bi mora-
la biti že pred dobrim de-
setletjem, vendar do grad-
nje zaradi spora med
občinami ni prišlo.
Projekt sedanje centralne
čistilne naprave so začeli
načrtovati pred petimi le-
ti, gradbena dela začeli le-
ta 2013 in jih jeseni letos
končali. Odtlej čistilna na-
prava poskusno obratuje.
Skupna vrednost projekta
znaša 41 milijonov evrov.
Sredstva so v večjem delu
zagotovili iz Kohezijskega
sklada EU, državni pro-
račun je prispeval pet mi-
lijonov evrov, sodelujoče
občine Nova Gorica, Šempeter-
Vrtojba in Miren-Kostanjevica
so projekt sofinancirale v višini
7,5 milijona evrov. Glede na
število prebivalcev je Mestna
V občina Nova Gorica prispevalaveč kot polovico tega zneskaoziroma 4,2 milijona evrov.
Po zatrjevanju vodje projekta
Mitje Gorjana iz novogoriškega
podjetja Vodovodi in kanaliza-
cija je to sedaj ena najsodob-
nejših čistilnih naprav v Evro-
pi.
Na območju, kjer se je izvajal
projekt, ni bilo vzpostavljenega
čiščenja odpadnih vod. Z njego-
vo izvedbo so se na novozgraje-
no čistilno napravo priključili
kraji Nova Gorica, Solkan,
Kromberk, Miren, Vrtojba,
Šempeter pri Gorici in Grgar. S
tem je dosežena vsaj 95-odstot-
na priključitev obremenitve na
javno kanalizacijo in na čistilno
napravo, kot je predpisana za to
območje.
V Vrtojbi so bili v okviru pro-
jekta zgrajeni štirje objekti - ser-
visni objekt, v katerem
so nekaj pisarn in de-
lavnice za vzdrževanje,
ter tri stavbe, v katerih
poteka prečiščevanje
meteornih in fekalnih
voda.
Na čistilni napravi ob
mehanskem in biološkem ter-
ciarnem čiščenju odstranjujejo
še dušik in fosfor. Vodo pred iz-
tokom v odvodnik spustijo še
skozi membranske filtre (ultra-
filtracija) in tako izločijo tudi
bakterije in viruse.
Poleg čistilne naprave so zgra-
dili ali rekonstruirali oz. nad-
gradili 18,74 kilometra nove ka-
nalizacije, 12 črpališč, 27 raz-
bremenilnih objektov in štiri
zadrževalne bazene.
Poleg sodelovanja treh občin je
ta projekt pomemben tudi čez-
mejno. Doslej sta neprečiščena
vodotoka Koren in Vrtojbica z
vso kanalizacijsko odplako te-
kla v Italijo, kjer sta se izlivala v
Sočo in Vipavo.
Prišlo je celo tako daleč, da je
italijanska stran Sloveniji izsta-
vila zahtevek za povrnitev
stroškov, ki jih je imela s čiščen-
jem slovenskih odplak. Zahte-
vali so skoraj milijon evrov.
Predsednik slovensko-italijan-
ske stalne komisije za vodno go-
spodarstvo Mitja Bricelj je izra-
zil upanje, da se bo dalo po ure-
ditvi razmer z italijansko stran-
jo dogovoriti.
Prepotrebna pridobitev
Po desetletju prizadevanj odprli
centralno čistilno napravo na Goriškem
Župnijska dvorana v Šempetru
Predstavitev knjige
Skozi ogenj
  ponedeljek, 7. t. m., na
predvečer Marijinega
praznika, se je g. Stanko
Sivec srečal z verniki šempetrske
župnije, najprej ob skupni daritvi
sv. maše, nato pa ob prijaznem
sprejemu v župnijski dvorani,
kjer je potekala predstavitev nje-
gove knjige Skozi ogenj, ki je izšla
v redni zbirki Goriške Mohorjeve
družbe za leto 2016. V pogovoru
z gospo Miroslavo Cencič je g. Si-
vec, ki je v letošnjem letu slavil
60-letnico mašniškega posvečen-
ja, prikazal svojo življenjsko pot,
ki je bila v težkih letih po drugi
svetovni vojni zaznamovana s
priporom, prisilnim delom, sod-
V nim procesom in zaporom. Ssvojim plemenitim in prodor-nim nastopom se je g. Sivec zau-
stavil pri marsikateri anekdoti iz
tega življenjskega obdobja, in to
s tisto vedrino srca, ki je tudi v
najhujših trenutkih zmogla vse
zlo in krivice sprejeti s popolnim
zaupanjem v Božjo pomoč in
predanostjo Njegovi volji. Prav to
Sivčevo neomejeno zaupanje je
tudi tista vezna nit, ki v knjigi
preveva skozi celotno njegovo
življenjsko zgodbo in s katero je
kar prevzel tudi šempetrske go-
stitelje, ki so njegovemu pripove-
dovanju z zanimanjem prisluh-
nili.
Gospodarstvo17. decembra 201514
NATUROPATSKI NASVETI (92)Erika Brajnik
NATUROPATSKI PRIROČNIK
ZA SAMOPOMOČ
Prejšnji teden je izšla moja druga
knjiga, ki je nastala kot spontana re-
akcija na potrebe človeka današnjega
časa. Dnevno prejemam izredno veli-
ko število elektronskih sporočil, pi-
sem in klicev. Vsi z eno prošnjo: za
pomoč! Za pomoč
pri izboljšanju zdrav-
stvenega stanja, pri
odpravljanju bolečin,
psihični stiski, nepo-
jasnjeni zdravstveni
težavi brez zdrav-
niške diagnoze idr.
Ker me osebna stiska
vselej presune in mi
ni vseeno, če kdo
trpi, po najboljših
močeh svetujem po-
samezniku, kako si
lahko sam doma po-
maga. Začenši kje?
Pri hrani!
Hrana lahko postane
naše zdravilo ali pa
nas lahko zastrupi.
Hrana nas lahko za-
kisa ali zasluzi, hrana lahko hrani
našo bolezen. Hrana lahko celo vpli-
va na emocije, kajti, če uživamo hra-
no, ki šibi ledveni del, bomo bolj ne-
samozavestni. Če pa uživamo tisto,
ki šibi jetrni del, bomo bolj raz-
dražljivi in nepotrpežljivi.
V priročniku je razloženo, kako do-
ma postopati. Napisan je seznam bo-
lezni in poleg so jedilniki, v katerih
piše, kako je priporočljivo doma po-
stopati s hrano. Smernice so vzete iz
7 različnih prehranjevalnih režimov
in tisočih izkušenj iz moje pisarne.
Nastajal je 4 leta, je majhen povzetek
tega, kar dejansko svetujem posa-
mezniku po pošti. Veliko ljudem sem
tudi na takšen način pomagala, zato
se je porodila ideja o priročniku.
Napisane so tudi tiste težave, ki niso
kategorizirane kot bolezen, pa nam
vseeno povzročajo težave, kot so su-
ha nožnica, srbeči
anus, prhljaj idr.
Telo nam govori, sa-
mo prisluhniti mu
moramo. Naturopat-
ski priročnik odpira
smernice branja člo-
veškega telesa z vidi-
ka celotne vzročno-
stne povezave. V tele-
su ima en vzrok lah-
ko več posledic, ki se
lahko kažejo kot bo-
lezen in nadloga in
nevšečnost in estetski
primanjkljaj (primer:
hernija, mastni lasje,
hemoroidi, starostne
lise po telesu. Oseba
bo lahko imela enega
ali vse te znake, sim-
ptome, bolezni. Vzrok je le eden - de-
ficit jeter.
Naturopatski priročnik obravnava te-
lo kot enotno neprekinjeno verigo
reakcij, sodelovanja, povezav, navez
in bivanja, ki se v našem telesu ne-
prekinjeno izvajajo in se zrcalijo
navzven skozi našo kožo, lase, oči
itd.
Izdelan je enostavno, priročno, jasno
in razumljivo vsakomur.
Iščimo zdravje!
www. saeka. si
  četrtek, 10. decembra, sta
Krožek Anton Gregorčič in
Kulturni center Lojze Bratuž
priredila v Gorici neobičajno in zani-
mivo “Srečanje pod lipami”, po-
svečeno slovenskima zamejskima
bankama. O pomenu zadružnega
bančništva, njegovi zgodovini in vlogi
za slovensko narodno skupnost v
deželi FJK sta v pogovoru s časnikar-
jem Julijanom Čavdkom spregovorila
predsednik Zadružne banke Dober-
dob Sovodnje Robert Devetta in pred-
sednik Zadružne kraške banke Adria-
no Kovačič.
Banki opravljata pomembno vlogo ne
le v slovenski družbi, temveč tudi
širše, je povedal Čavdek. Govor je bil
o zgodovinski dediščini dveh zavodov,
ki na našem ozemlju delujeta več kot
sto let, o razlikah med zadružno in po-
slovno banko, o narodni specifiki
dveh bank, o stikih z drugimi
manjšinskimi bankami, o glavnih sto-
ritvah, ki jih nudijo strankam, o mla-
dih članih, o spodbujanju podjet-
ništva in konkretnih pobudah v tej
smeri, o možnostih razvoja krajevnega
gospodarstva, o nasvetih mladim pod-
jetnikom, o odnosih s politiko, civilno
družbo in javnimi ustanovami, o go-
spodarski krizi, njenih posledicah in
obetih za leto 2016 ter o nekaterih
drugih vprašanjih. V odgovorih sta
predsednika pokazala veliko znanja,
plod izkušenj, s kančkom avtokritike
sta analizirala stanje, z zmernim opti-
mizmom pa le skušala nakazati, da da-
našnje stanje lahko kljub vsemu nudi
nove - tudi kakovostne - priložnosti.
Strateški načrti za naslednja leta
vključujejo tudi ambiciozne cilje. Spo-
jitve med bankama ne bo, so pa ojačili
sodelovanje. Avtonomijo bodo
ohranili, to pa jim bo uspelo, sa-
mo če bodo uspešni.
Devetta je poudaril zlasti odgo-
vornost upraviteljev in uslužben-
cev, da ohranjajo kapital de-
diščine, ga negujejo in zagota-
vljajo finančne storitve vsemu te-
ritoriju. “Smo tesno povezani s
slovensko narodnostjo, kulturo
in jezikom”, s specifiko, trdno
povezano z obstojem banke. Se-
danji cilji so učinkovito delovan-
je, racionalizacija stroškov, pri-
bliževanje strankam ne nujno z
odpiranjem novih okenc, ampak
z izboljšanjem storitev. “Danes ni
dobro, a mora biti bolje”. Zdaj je
čas za “konservativne strategije”,
ne pa za “rizične poteze”.
Kovačič je podčrtal pomen ban-
ke za ves teritorij in njegovo rast,
še zlasti za našo narodno skupnost.
Od leta 2008, ko so praznovali 100-
letnico, je njihov razpoznavni logotip
- ZKB - izključno slovenski. “To je za
nas dodana vrednost, kot je za ves te-
ritorij dodana vrednost sodelovanje
slovenske in italijanske narodne skup-
nosti”. Na slovensko specifiko so po-
nosni in jo želijo ohraniti v prihodnje,
čeprav jih izzivi postavljajo pred ne-
lahke odločitve. V tem času sta po-
membni strokovnost in profesional-
nost, je še dejal. Ni čas za nove po-
družnice, ampak za okrepitev in racio-
nalizacijo že delujočih. Stojijo pred
novo stvarnostjo: “Z njo se moramo
soočati”. / DD
V
  Srečanje pod lipami o zadružnem bančništvu
Današnji izzivi dveh
zamejskih bank
GORICA 
J. Čavdek, R. Devetta, A. Kovačič
Aktualno 17. decembra 2015 15
Nekaj, kar nas mori (2)
Nekoč, nekje ...
smo lepo živeli
  amnita hiša je sedaj ti-
ha, gospa Helena, ki v
njej prebiva, kljub temu
da so jo zarubile banke, je še
bolj sklonjena in žalostna. Je-
sen pa je tiha in otožna, da se
nimaš s kom pogovoriti. Tudi
prijateljice, s katero sva sprem-
ljali prenovo kamnite do-
mačije, ni, da bi si kaj povedali
o današnjih časih. Baje dela od
jutra do večera, nekje v Sežani.
Še dobro, da ima službo. Zanjo
vem, da je tako kot jaz ljubila
K svobodo. Delala je kot samo-stojni podjetnik, kot arhitektin si sama urejala dneve in ob-
veznosti. Ostajal ji je čas za
pomlad, za poletje, za knjige,
za potovanja. In za dolge kle-
pete ob čaju, na katere me je
vabila, da sva si pripovedovali
o sanjah in načrtih, predvsem
o svetu, kot sva si ga zamišljali
medve. Ker itak denarja ne po-
trebuješ veliko, potrebuješ sa-
mo veliko svobode. O tem sva
bili obe prepričani. Potem je
šlo samo navzdol, dela je bilo
vedno manj, zaslužka tudi. In
svobode, potovanj in pomladi
je bilo konec. Nekje v nekem
uradu, kjer sedaj sedi od jutra
do večera zaradi tistih nekaj
revnih stotakov, ki jim v Slo-
veniji pravijo dostojna plača.
Tudi fantu in dekletu, ki zdaj
prebivata v naši kraški hiši ne
gre bolje. Ona je že itak brez
službe, on pa jo je izgubil pred
tednom. Sedaj se skuša zaman
zaposliti na področju svoje
stroke. Najverjetneje bo moral
sprejeti delo na bencinskem
servisu na Petrolu, kjer bo
osem ur na dan menjaval olje
in filtre. Od ponedeljka do so-
bote. Vem, kako je bil vajen
živeti. Vem za otoke in gore,
vem za potovanja. Vse to
imam od nekdaj rada tudi sa-
ma. Enaki smo si. Mi, ki smo
S 3. strani
Razveseljivo je ...
Nedavno smo v intervjuju v
Primorskem dnevniku - si-
cer je to že napovedal vaš ko-
lega Rudi Pavšič - brali, da bo
namreč treba za upravljanje
Kulturnega doma v Trstu
najti: “nov pravni subjekt, za
razvoj katerega bosta skrbeli
obe krovni organizaciji v ko-
rist celotni naši narodnostni
skupnosti”. Vaš komentar.
Predsednik Rudi lahko v časo-
pisu pove, kar si želi, vendar bo
krovna organizacija SSO samo-
stojno odločala, če je to pri-
merno, transparentno, dobro
za vso našo skupnost, in bo se-
veda razmislila tudi o tem, če
tako reševanje odgovarja
našim potrebam. Nisva oče in
sin, pač pa predstavljava dve
družini, ki imata drugačno
zgodovino, drugačno misel-
nost in tudi drugačen način
reševanja težav. Ne poznam si-
tuacije imovine Kulturnega do-
ma, saj je v rokah odbora, ki ni-
ma nobene zveze s SSO-jem.
Svet slovenskih organizacij bo
stopil v take in drugačne zade-
ve samo takrat, ko bo posta-
lo vse prozorno in jasno.
Spomnimo se samo dogod-
kov v Slovenskem stalnem
gledališču v Trstu, ki so pri-
silili SSO, da je zamrznil svo-
je članstvo v tej pomembni
ustanovi.
Deželni odbornik Torren-
ti nenehno poudarja, da
imamo v slovenski
manjšini dvojnike, da se
moramo združevati. Sami
to odklanjamo predvsem za-
to, ker gre, vsaj na medij-
skem področju, za grobo
nižanje medijske pluralnosti
in je to škodljivo za vsako
normalno družbo, pa tudi
Novi glas, ki bo čez nekaj
dni obhajal dvajsetletnico,
je doslej edina velika
združitev pri nas, ki je obro-
dila dobre sadove, saj sta se
Novi list in Katoliški glas
pred 20 leti združila v so-
dobnejši tednik. Vaš komen-
tar.
Smo v kapitalistični državi,
kjer vlada pravilo konku-
renčnosti, to je tudi pravilo raz-
vitih demokracij v zahodnih
državah. Če v družbi ni plural-
nosti, bi vsi zaspali na lovori-
kah in se ne bi nihče trudil za
nove spremembe, nove rešitve,
ki so bolj ustrezne sodobnim
časom. Zmaga seveda, kdor je
boljši, kdor prodaja svoj izde-
lek na boljši, privlačnejši
način. Zaradi tega bom to
načelo vedno spoštoval, ne gle-
de, ali je to povedal odbornik
Torrenti ali ne. Seveda bodo
nekatere združitve potrebne.
Če jih ne bomo sami ure-
sničili, nam bo kdo drug vsilil
rešitve, s katerimi sami ne bo-
mo zadovoljni. Kdo je pa rekel,
kje pa je zapisano, da se ne bi
lahko naše tri založniške hiše
združile in ustanovile katoliški
dnevnik? Onstran meje ima-
mo Ognjišče, ki medijsko iz-
jemno dobro dela … Dajmo se
pogovarjati! Je stvar strategije,
to so besede, ki jih kolega Rudi
rad uporablja, stvar posamez-
nih odborov je, naj povedo in
odločijo, kaj hočemo, in tudi
to, kako se lahko načrti ure-
sničijo.
A se vam ne zdi, da gre dežel-
ni odbornik čez vsa poli-
tična pooblastila, ko tako
ravna? In navsezadnje, v po-
litiki nihče ni večen, bi se
mu zares ne dalo enkrat reči
odločni: Ne!?
Odvisno, za kaj bi rekel Ne! Za
neke vrste “nadzvezo” sem tu-
di jaz bil sprva v dvomu in sem
imel negativno mnenje, ven-
dar, ko malo pomisliš, se zaveš,
da zares potrebujemo tako or-
ganizacijo, ki bi zavzemala in
predstavljala celotno deželo.
Meni ni mar, da je skupni
seštevek finančnih sredstev
naših dveh primarnih zvez
Prosvete in ZSKP v primerjavi
z Zvezo slovenskih kulturnih
društev za 120.000 evrov
manjši. Kako to, da se tega v
vsem tem času nismo zavedeli?
Mogoče zato, ker vsakdo gleda
le svoj vrtiček in pozablja, da
imamo tudi nekatera naša
društva v Benečiji.
Kako to, da ste pristali na
dejstvo, da se morajo naša
društva povezati med seboj
in bo odslej vsaka taka “zve-
za” odgovorna za dodelitev
deželno-državnih sredstev
za posamezna društva?
Kot sem v prejšnjem odgovoru
povedal, sem pristal samo iz
enega razloga. Zaradi izgube fi-
nančnih sredstev, ki jih imata
obe naši zvezi. Ne moremo pu-
stiti same Benečije oziroma
združenja Blanchini, saj ta zve-
za združuje kar devet društev.
Druga možnost pa je, da Blan-
chini postane primarna usta-
nova, kot vsa ostala in se s tem
uravnoteži tisti finančni pri-
manjkljaj.
Vas ne skrbi dejstvo, da je
vse manj ljudi, ki se prepoz-
navajo v delovanju krovnih
organizacij, kar kaže na od-
mik današnjih ljudi od poli-
tičnih strank in nasploh jav-
nega, družbenega delovan-
ja?
Tega ne zaznavam prav tako
močno. Sam nekdanji nadškof
De Antoni je rekel, da, če ne bi
imeli slovenskih zborov v Go-
rici, ne bi bilo Božiča. Zato vaša
trditev ne drži! Seveda je ved-
no manj Slovencev, ki si prev-
zamejo odgovornosti, saj so vsi
raje “sproščeni” v vsakdanjem
življenju. Po drugi strani pa
smo tega sami krivi! Osebe, ki
so za krmilom naših ustanov
več deset let, morajo razumeti,
da obstajajo spremembe. Da
nisi večen! Da nekomu moraš
prepustiti krmilo, da z novimi
idejami in z manjšo obremen-
jenostjo zadeve spremeni in jih
sodobno uredi.
Razložite nam, prosim, kako
si predstavljate delovanje
Sveta slovenskih organiza-
cij v prihodnje.
Svet slovenskih organiza-
cij prav sedaj predstavlja
našim organizacijam,
kakšne bodo spremembe
v naših društvih. Zato je
bila urejena posebna “task
force”, ki podrobno pre-
gleduje vsa nova pravila.
Začeli smo z goriškim de-
lom, čakamo še, da še
tržaški del naredi svojo
dolžnost in da se o tej zadevi
zelo dobro med seboj pogovo-
rimo, da vse preučimo in da-
mo najboljše napotke našim
malim društvom. Da je to iz-
jemno pomembno, smo se za-
vedeli ob obisku društva v
Mačkoljah. Zato je naša skrb
tudi ta, da povemo vsem
našim društvom, kako po-
membna so, da pa bomo
združeni močnejši. O tem bom
gotovo imel še veliko povedati
…
Za konec pa še božično - no-
voletno voščilo našim bral-
kam in bralcem!
Vsem, ne samo bralkam in
bralcem, predvsem pa vsem ti-
stim slovenskim ljudem, ki
skrbijo, da smo dejavno prisot-
ni na naši zemlji s slovensko
besedo in stalnim zavzeman-
jem za naše kulturne in krščan-
ske vrednote, in tudi politične,
iskreno voščim vesel Božič in
veliko lepega, dobrega, uspeha,
zdravja in sreče v novem letu,
ki je pred vrati!
Najlepša hvala za pogovor!
TAKO PAČ JE!
Ko prihajajo božični prazniki, sem vedno v
zadregi, po eni strani se zavedam, da je noro
vse to zunanje rajanje, ki smo mu priča, saj
gre samo za razprodajo vsega možnega, po
drugi strani pa sem božičnih dni vedno vesel,
kajti vedno mi zadišijo božični prazniki iz
otroštva.
Vem, ni jih več, sedaj bi moral reči: “Tako pač
je”!, a ne bom, rad se spominjam Božiča iz
otroških dni. Znanka bi se mi ponovno po-
smehnila, kot se mi je že nekoč, da govorim o
času izpred petdesetih let, a ji tokrat ne bom
dal več možnosti, da se mi bo; ko sem jo zad-
njič srečal, sva namreč govorila le o vremenu.
“Kar lepo vreme imamo za ta čas, ne”? sem
rekel, ko sem se izognil vprašanju, kaj bom
počel za Božič.
In je razumela in sva šla vsak po svoje v svet,
ona v svojo zajedljivost do vsega, kar diši po
cerkvi in Cerkvi, jaz v svojega, v katerem
skušam izročilo krščanskih navad vsaj ohran-
jati, kolikor se seveda še da, če že drugega ne,
ker zares nisem tip, ki bi nasedal “iskanju du-
hovnega in pozitivnih energij v prazničnih
dneh”, o katerih se danes tako rado in z lah-
koto piše.
Moj Božič v otroštvu je bil povezan z revščino
tistih časov, ko smo odraščali na kmetih, bili
slabo oblečeni, po navadi v oblačila, ki so jih
prinesli že ponošena iz Trsta, in se je v vsaki
hiši na Vipavskem kurilo samo v hišnem šte-
dilniku. Čisto dovolj sem namreč star, da se
še spomnim naših primorskih hiš, v katerih
so bile na tleh namesto ploščic ali lesa v ku-
hinji skrle, kamnite plošče, otroci smo se gne-
tli okrog “špargerta”, zvečer je mama dala v
peč nekaj opek, nam jih zavila v cunje in ne-
sla v postelje, da nas noge niso zeble, sobe so
bile majhne, postelje ozke in kratke, okna so
imela tanko steklo še iz časov “izpod Italije”,
skozi špranje je vedno pihal strupen mraz, po-
kriti smo bili s slabimi, starimi odejami, za
večerjo je bila po navadi polenta z mlekom
in take jedi, ki jih danes premeteni gostil-
ničarji prodajajo kot specialiteto, ko se “gredo
kakovost za vsako ceno”! in jih potem revije
dajejo za zgled drugim. Vstajali smo zgodaj,
hodili po tri, štiri, pet kilometrov peš v šolo,
pomanjkljivo oblečeni, pa vseeno nihče ni
zmrznil; ob reki Vipavi smo vedeli za vsako
nevarno točko, počeli stvari, ki jih našim otro-
kom prepovedujemo, a se nihče ni nikdar uto-
pil, morda smo res imeli več hrast kot naši
otroci, ker smo padali s starimi kolesi na ma-
kadamsko cesto, ki okrutno oddrgne vso
kožo, kamor padeš, a nihče se ni zastrupil. V
šoli nismo imeli malice, vsaj kmečki otroci
ne, včasih smo kaj prinesli od doma, imeli
smo stare torbe, pisali smo s svinčnikom in
črnilom, v razredih je zeblo in predvsem pa:
takrat uradno Božiča ni bilo.
Za takratno oblast v Jugoslaviji Božiča ni bilo,
pa vendar so bile cerkve polne za polnočnico
in največkrat smo otroci za Božič ostali doma,
če pa smo že morali v šolo, nas je mama oble-
kla malce lepše. “Pražnje boste šli oblečeni,
danes je vendar Božič”, je rekla in smo šli v
razrede, kjer so se takratne učiteljice, ki smo
jih morali imenovati tovarišice, sprenevedale,
da ne vedo, da je Božič. Večina jih je bila
strpnih in niso na Božič spraševale, včasih je
kakšna naša mama dala v našo torbo tudi kos
potice “za tovarišico”, moj tata pa je vedno
primaknil steklenico tropinovca “za tovariša
učitelja”, ki je bil komunist, a sta se na tiho
spoštovala, čeprav je moj oče večkrat godrnjal
nad tovariševim početjem v šoli, mu jih šel
tudi krepke povedat, “ko je bilo treba”, na vasi
sem slišal, da to lahko moj oče počne, ker “je
bil borec prekomorec”.
Seveda smo otroci komaj čakali, da smo prišli
iz šole domov, odvrgli nekam torbe in bili de-
ležni božičnih dobrot, ki so jih mame spekle.
Na božični večer smo majhni občudovali
očetovo spretnost, ko je pripravljal jaslice in
nergal nad kakovostjo takratnih lučk, vedno
so pregorele in zato majhno drevesce ni bilo
osvetljeno, po navadi je bilo drevesce brin ali
majhen bor. Jaslice so bile krasne, še danes
vidim, kako je oče pazljivo postavljal kipce
svete družine v votlino, ki jo je sam naredil.
Iz starih kartonastih škatel je naredil hiše s
pravimi zaobljenimi strehami, nastal je Betle-
hem, moj oče je bil med drugo vojno v Egiptu
in je hiše videl; iz papirčkov, v katerih so bili
zaviti maloštevilni bomboni tistega časa, je
naredil okna tem hiškam... krasne jaslice so
bile.
V hiši je na božični večer dišalo po potici in
belem kruhu, po brinu, sveže usekanem boru
ali brinu, po sveže belo očiščenem lesu hišnih
stopnic in lesenih tal naših sob in seveda po
čaju, kuhanem vinu. Okrog enajstih zvečer
smo se preoblekli, še prej smo se umili s toplo
in mrzlo vodo, te zadnje je bilo več!, v lesenih
škafih, mi doma kar v kleti, kopalnic namreč
takrat ni bilo, za razliko od drugih, se mi ni-
smo hodili v hlev gret in ne umivat.
In smo šli k polnočnici v tišini v lepo
okrašeno cerkev. Ko je mežnar ugasnil luči, se
je začela polnočnica s pesmijo Sveta noč, sa-
mo jaslice so imele lučko...
In najbolj imenitno je bilo, da po maši nismo
takoj šli domov, naslednji dan, pravzaprav
isti!, smo se na poti v šolo med seboj hvalili,
kdo je manj časa spal...
Ja, bel, čist, krasen bel prt na preprosti mizi,
na kateri so bili svež hlebec belega in tudi
“maslenega” kruha in potica, domače pecivo,
čaj, kuhano vino, prižgane lučke in dobro-
dušno godrnjanje mojega očeta, kateremu so
na božični večer in na Božič nosili vsi iz vasi
“popravljat lučke”, to je moj spomin na Božič
v takratnih časih. Če je potem mama iz kake-
ga skritega kota potegnila še kakšen kos
turškega medu, kot se po slovensko reče
našemu “mandorlatu”, je bilo veselje popol-
no, en sam: “Vesel Božič”! nas je bil.
In sem zato znanki odgovoril, da imamo lepo
vreme, ko me je vprašala, kam bom za Božič
šel, ker za Božič nisem nikdar šel nikamor,
sem vedno bil, sem in bom doma, z družino.
Čeprav ne diši naš Božič več tako lepo, kot mi
diši tisti iz otroških let, pa sem Božiča vseeno
vesel, vedno znova sem ga.
In božičnih lučk tudi.
JURIJ PALJK 25
nekako drugačni, ki nam je
pomembnejša svoboda od de-
narja in uspeha. A so nam pre-
križali pot.
Ko sem bila v njihovih letih,
sem odklonila delo pri Primor-
skem dnevniku, ker nisem ho-
tela delati osem ur na dan, od
jutra do večera. Tedaj so bili
drugačni časi. Tedaj si lahko
odklonil službo zaradi svobo-
de. Tedaj je bilo lahko biti
mlad. In službo smo lahko iz-
birali. Še iskali so nas in prosi-
li, naj pridemo.
Pri Fridi, pod Kržado, pi-
jem kavo, nikogar ni, da bi
trkal na vrata in prišel na
klepet. Vse manj ljudi pri-
haja in vse manj se smeje
naša Frida, ki nam je bila
prijazna soseda in je vedno
imela na licih nasmeh za
vse. Pred nekaj leti, pred
par leti. Tedaj, ko so Slo-
venci sanjali, da se bosta
cedila med in mleko. In
sem jim jaz zaman dopo-
vedovala, naj ne vlagajo
vsega v te sklade, naj pazi-
jo na denar, naj ne verja-
mejo opojnim obljubam
bank in kapitalistične
družbe. Samo smejali so se
in niso verjeli. Skladi in
delnice gredo vedno samo
gor, brez konca, so govori-
li. Jaz sem molčala... V
ekonomiji pojem neskončno-
sti ne obstaja. Kar dobiš, mo-
raš tudi dati. V ekonomiji ni
sanj niti usmiljenja. Samo de-
nar.
/ konec
Suzi Pertot
“Sam nekdanji nadškof
De Antoni je rekel, da, 
če ne bi imeli slovenskih
zborov v Gorici, 
ne bi bilo Božiča.”