Ljubljena dežela
Franjo Frančič
V faraonskih jutrih sanjam paže
belo krzno zore zareže v steklo očesa
mehko se prebudijo čuti dneva
ostro zabolij o robovi sveta
nov dan trka na vrata srca
spet bo treba storiti tako kot je odločeno
1047
1048
Franjo Frančič
]
leteče pernate misli postajajo svinčene
kosmi upov in želj se izgubljajo v lavi resničnosti
živahna šoja skoči med veje
težka fazanova krila gluho odmevajo
droben dež zaprši po jagodah grozdja
toliko tega je treba opraviti
od rojstva do smrti
dva pola na tehtnici
votli aktivizem in razbita zrcala
večne sanje o izgubljenem otroku
o steklenem gradu in ječah spomina
kot pena se vrača preteklost
preplavlja zaris giba
prekriči odmev koraka
sklonim se nad grudami zemlje
klovn brez nasmeha
sedmi dan samote
ptice se odpravljajo na jug
burja se zaganja v polkne
olive poljube vabijo od templjev sonca
kot prozorne niti se vračajo razbite podobe
vrč je prazen
v steklu vino
čas ljubezenskih iger izštet
sedim na robu korone
zrem na solinarske hiše brez streh
te mrtve ladje razbičanih rodov
občudujem kamnate zidove v objemu pokrajine
za hip sem začuden kot otrok
plašen kot zajec bežeč iz grmičevja kanel
tipam za imeni smrti
garam za ta prazen dan
ko ni moč razmejiti
sem jaz ah dvojnik
nič ni oprejemljivega
samo neuresničeno hrepenenje
in ljubljena dežela
istra
klečim in molim k tebi
Parecag 1. september 1991