Kronika 2020, letnik 68, številka 2 Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 1. junija 2020 Naslednja številka izide/ Next issue: oktober/ October 2020 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gasperšič - angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Peter Radics: Bergfahrten in Österreich. Eins und Jetzt 1363–1887. Augsburg, Leipzig: Amthor’sche Verlagsbuchhandlung, 1888 (Narodni muzej Slovenije). Na zadnji strani/ Back cover: Detajl poslikave t. i. viteške dvorane v prvem nadstropju župnišča v Veliki Nedelji (foto: M. Kemperl) / Detail of the painting in the so-called Knight’s Hall on the first floor of the parish house in Velika Nedelja (photo: M. Kemperl). Razprave Metoda Kemperl: Baročno župnišče v Veliki Nedelji. Načrta Jožefa Hofferja za prezidavo ............................167 Patrizia Farinelli: Od Danteja do Casanove. Italijanske knjige v Zoisovi knjižnici............................181 Tanja Gomiršek: Oljkarstvo v Goriških brdih od novega veka do pozebe leta 1929 .....................................................191 Miha Šimac: Iz življenja pozabljenega mecena. Oporoka Venclja Arka (1826–1901) ............................207 Robert Devetak: Začetki in razvoj telefona na Goriškem in Gradiškem do prve svetovne vojne ..............................217 Marija Mojca Peternel: Planinski vodniki po slovenskem gorskem svetu od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne .......227 Tina Potočnik, Tanja Simonič Korošak: Arkade na Navju. Monumentalna pokopališka arhitektura 19. stoletja in Plečnikova predelava ...........241 Jelka Piškurić: Začetki zapora na ižanskem gradu (1946–1956) .........257 Barbara Vodopivec: Zakonodajni in institucionalni okvir transferjev predmetov kulturne dediščine v povojni Jugoslaviji .....273 Andrejka Ščukovt, Katja Kosič: Vas Slapnik v Goriških brdih .......................................293 Martin Bele: Pogumni vojaki in zviti politiki. Boji in spletke spodnještajerskih plemičev v 13. stoletju (Matjaž Bizjak) ......................................315 Lilijana Žnidaršič Golec: Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)prezentacija (Matjaž Ambrožič) ......316 Ocene in poro~ila Po razstavah Žele(z)na dama. Kneginja s Kapiteljske njive (Petra Stipančić) ...........................................................307 Jubilej Šestdeset let Marte Verginella (Katarina Keber in Irena Selišnik) .................................311 Drago Kolenc: Grajska gospoda iz raja na Krasu. Pivški graščini Ravne in Šilentabor (Igor Gardelin) ....317 Jurij Perovšek: Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes (Ivan Smiljanić) .......319 Matjaž Grahornik: Dvorec Mala Loka. Sledi časa in lastnikov (Boris Golec) .............................322 167 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 72.034.7:726.9(497.412Velika Nedelja) Prejeto: 16. 1. 2020 Metoda Kemperl red. prof. dr., Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Kardeljeva pl. 16, SI–1000 Ljubljana E-pošta: metoda.kemperl@pef.uni-lj.si Baročno župnišče v Veliki Nedelji Načrta Jožefa Hofferja za prezidavo IZVLEČEK V članku je obravnavano baročno župnišče v Veliki Nedelji, ki je najbolj razkošno in najbolj arhivsko dokumen- tirano baročno župnišče v Sloveniji. Obravnavana je baročna prezidava in nadzidava ter načrti zanjo. 4 x 8-osna enonadstropna stavba je ena od štirih stavb, ki oblikujejo urbani del naselbine ter stojijo zahodno od cerkve in gradu. Načrta zanjo je izdelal najpomembnejši poznobaročni spodnještajerski arhitekt Jožef Hoffer, gradili so jo med leto- ma 1749 in 1751, kmalu zatem (še v 18. stoletju) pa so nekatere sobe tudi poslikali. Ohranjena Hofferjeva načrta utrjujeta atribucije drugih njemu pripisanih posvetnih stavb, kot so Hofferjeva hiša v Mariboru in dvorci Gornja Bedekovčina, Zgornja Polskava ter Jareninski dvor. KLJUČNE BESEDE Velika Nedelja, poznobaročna arhitektura, župnišče, Jožef Hoffer, gradbeni načrti, profana arhitektura, nemški viteški red ABSTRACT BAROQUE PARISH HOUSE IN VELIKA NEDELJA. JOŽEF HOFFER’S REBUILDING PLANS The article discusses the Baroque parish house in Velika Nedelja, the most luxurious and archivally documented parish house in Slovenia. The discussion focuses on its Baroque rebuilding and extension as well as plans for it. The 4x8 axial single-storey architecture is one of the four buildings that form the urban part of the settlement standing to the west of the church and the castle. The plans for it were drawn by the most important late-Baroque architect from Lower Styria, Jožef Hoffer. The parish house was built between 1749 and 1751, and soon after that (still in the eight- eenth century), most rooms on the first floor were painted. Hoffer’s preserved designs reinforce the attributions made regarding other secular buildings that are attributed to him, such as Hoffer’s house in Maribor, the mansions Gornja Bedekovčina, Zgornja Polskava, and the Jarenina manor. KEY WORDS Velika Nedelja, late-Baroque architecture, parish house, Jožef Hoffer, construction designs, profane architecture, Teutonic Order 168 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 Uvod Monumentalnih župnišč z izrazitejšimi baroč- nimi ali poznobaročnimi arhitekturnimi elementi oziroma dekoracijo je v Sloveniji izredno malo. To je razumljivo, saj so bivališča za duhovnike večino- ma prezidali ali na novo postavili po veliki reformi župnijske organizacije leta 1782, torej tik ob koncu 18. ali v prvi polovici 19. stoletja, ko so še vedno usta- navljali lokalije in vikariate. Pred tem so bila žup- nišča večinoma pritlična, manj prostorna, nekatera celo lesena. Redka so velika župnišča, ki so v jedru še srednjeveška, kot na primer v Radovljici, Laškem in Slovenskih Konjicah. Nekatera zanimiva baročna pa so že podrli, kot na primer v Dolnji Košani. V 19. stoletju sezidana oziroma povečana mogočna župni- šča danes neredko samevajo ali pa so jih preuredi- li v knjižnice, občinske upravne stavbe, domove za ostarele ali hotele, včasih pa v njih poteka tudi pouk, ko krajevno šolo bodisi prenavljajo ali je neuporab- na zaradi naravne nesreče. V 19. stoletju, ponekod še globoko v 20. stoletje, so bila župnišča poleg cerkve in šole najbolj monumentalne stavbe v kraju, zato so še danes ponekod na podeželju pomembne urbani- stične dominante. O arhitektih oziroma gradbenih mojstrih, ki so gradili župnišča na Slovenskem, vemo izredno malo. Do leta 1782 je teh podatkov manj, po cerkveni re- formi pa jih je več, saj je za to obdobje ohranjenih precej več arhivskih virov. V tem času župnišča in cer- kve niso smele biti več okrašene, cene gradenj pa so bile strogo nadzorovane.1 Največ podatkov o gradnji župnišč smo doslej zbrali za slovensko Štajersko v drugi polovici 18. stoletja. Celjski mestni zidarski mojster Karel Lipuš (1715–1771) je leta 1766 prezi- dal beneficiatno hišo v Celju, leto pozneje pa župni- šče v Gotovljah.2 Njegov delavniški naslednik Leo- pold Tušinger (1735–1815), ki je prav tako opravljal službo celjskega mestnega zidarskega mojstra, je leta 1763 sezidal župnišče v Sv. Miklavžu nad Laškim, med letoma 1772 in 1776 je gradil cerkveno hišo pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem, leta 1776 pa je s tesarjem Janezom Kruhom sezidal novo kaplanijo v Šmartnem v Rožni dolini.3 Po reformi je Leopold Tušinger med letoma 1787 in 1794 s prekinitvijo zgradil pritlično župnišče v Polju ob Sotli, leta 1797 pa je izdelal načrt in predračun za gradnjo župnišča na Vranskem, ki ga pozneje sicer niso gradili po njegovih načrtih. Leta 1807 je obnovil župnišče v Rečici ob Savinji, nasled- nje leto pa izdelal načrt in predračun za župnišče župnije Sv. Mihael pri Šoštanju in ga naslednje leto tudi postavil.4 Slovenjgraški mestni zidarski mojster Janez Franc Messiner (ok. 1745–1820) je leta 1775 1 Benedik, Organisierung, str. 22–25. 2 Kemperl, Korpus, str. 43. V seznam so vključeni mojstri, ki so živeli in delali pretežno v drugi polovici 18. stoletja. 3 Prav tam, str. 44. 4 Prav tam, str. 45. popravil župnišče v Šentjanžu pri Dravogradu ter med letoma 1786 in 1788 povečal župnišče v Šentilju pod Turjakom.5 Celjski okrožni inženir Andrej Jer- nitz (om. 1786–1803) je leta 1791 izdelal načrt za hišo kurata v Stopercah, leta 1794 pa izdal predra- čun za popravilo župnišča na Stražah pri Radmirju in 1801 za lokalno kaplanijo pri Sv. Jerneju.6 Vsa ta dela so bodisi precej utilitarnega značaja bodisi so bila prezidana ali pa niso več ohranjena. Župnišča sta načrtovala oziroma gradila tudi oba najpomembnejša mariborska arhitekta Jožef Hoffer in Janez Nepomuk Fuchs. Hoffer (1706?‒1762) je leta 1756 izdelal specifikacijo stroškov zidarskih in drugih del za prezidavo župnišča v Laporju,7 nasled- njega leta pa je izrisal načrt za dozidavo in prezidavo župnišča v Hočah ter izdelal specifikacijo zidarskih in drugih stroškov. Na tem načrtu je predvidel fasadira- nje z lizenami, dekorirane okenske okvirje in posebej bogato dekoriran portal. Župnišče je prezidal njegov naslednik Janez Nepomuk Fuchs (1727–1804), ki je načrte upošteval le delno, na okenskih okvirjih pa je uporabil zase značilno dekoracijo.8 Leta 1766 je nari- sal tudi povsem utilitaren načrt za vikariatno hišo na Vurberku.9 Med letoma 1774 in 1776 je popravljal župnišče v Rogatcu, ki pa je bilo pozneje še enkrat prezidano.10 Pripisano mu je leta 1780 zgrajeno žup- nišče v Šentjurju pri Celju, saj kaže zanj značilno drobno dekoracijo okenskih okvirjev.11 Po letu 1773 je izdelal predračun za prezidavo župnišča v Selnici ob Dravi,12 med letoma 1788 in 1791 pa je zgradil župnišče na Zgornji Velki. Leta 1787 je izdelal načrt za postavitev župnišča v Ožbaltu ob Dravi, naslednje leto pa načrt za novogradnjo župnišča v Framu,13 ki so ga zgradili leta 1797. Zanimivo je, da je načrt po- polnoma brez dekoracije, izvedena stavba ima lizene, okni v mansardnem delu pa imata drobno štukirano dekoracijo. Leta 1790 je izrisal načrt za postavitev župnišča v Svetinju pri Ljutomeru,14 naslednje leto pa je izdelal načrt za hišo kurata v Stopercah.15 Hofferjev načrt za nadzidavo in prezidavo župni- šča v Hočah je torej edini do sedaj znan baročni načrt župnišča z izrazitejšo členitvijo in dekoracijo. Ta je bil pri prezidavi tudi deloma upoštevan. Po velikosti, členitvi in dekoraciji fasade in za- radi fresk v notranjščini med še baročnimi gotovo izstopa župnišče v Veliki Nedelji, ki še ni doživelo umetnostnozgodovinske obravnave. Jože Curk ga je opisal v topografskem gradivu občine Ormož, kjer je 5 Prav tam, str. 46. 6 Prav tam, str. 47. 7 Prav tam, str. 52; StLA, GSTA, Fasc. 541. 8 Kemperl, Korpus, str. 52; Kemperl, Načrt, str. 279–286. 9 Kemperl, Korpus, str. 53; StLA, GSTA, Fasc. 418/9. 10 Kemperl, Korpus, str. 53. 11 Prav tam, str. 54. 12 Prav tam, str. 118. 13 Prav tam, str. 54. 14 Prav tam. 15 Prav tam. 169 2020 METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 tudi zapisal, da je bilo župnišče zgrajeno med letoma 1749 in 1751 ter leta 1838 v notranjščini popravlje- no.16 Na kratko je omenjeno v Korpusu poznobaroč- 16 Curk, Kulturni spomeniki, str. 23. Curk je podatek o času gradnje črpal iz kratkega zapisa v župnijski kroniki. Kratki zapis je ponovil še večkrat, s tem da je navedel napačno loka- cijo fresk z upodobitvijo grških bogov (Curk, Ormož, str. 22; Curk, Razvoj urbanih naselbin, str. 65; Curk, O samostanih, str. 143). Po Curku sta letnico nastanka ponovila še Me- tod Krajnc (Krajnc, Velika Nedelja, str. 8) in Emilijan Cevc (Cevc, Umetnostnozgodovinska pričevalnost, str. 60). Župni- šče je omenjeno tudi v umetnostnem vodniku po Sloveniji (Šumi, Slovenija, str. 118). ne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem leta 2007 kot možno delo ptujskega mestnega zidarskega mojstra Simona Janeza Plimmicha,17 istega leta pa je Igor Sapač župnišče postavil v bližino mariborskega arhitekta Jožefa Hofferja.18 Omenjeno je še v knji- gi Prepovedane freske iz leta 2014, v kateri je Janko Štampar predstavil vse odkrite in restavrirane freske, saj je bila večina od njih to tedaj skrita pod beležem.19 17 Kemperl, Korpus, str. 59, 60, brez slogovne analize. 18 Sapač, Baročni arhitekti, str. 242, brez slogovne analize. 19 Štampar, Prepovedane freske. Pogled na glavno fasado župnišča v Veliki Nedelji (foto: M. Kemperl). Pogled na stransko fasado župnišča v Veliki Nedelji (foto: M. Kemperl). 170 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 V Centralnem arhivu Nemškega reda na Dunaju (Deutschordenszentralarchiv) je o gradnji župnišča ohranjene nekaj dokumentacije in načrtov, tako da lahko kar dobro rekonstruiramo baročno fazo grad- nje.20 Velikonedeljsko župnišče je ena od štirih stavb, ki oblikujejo urbani del naselbine ter stojijo zahodno od cerkve in gradu. Poleg župnišča so to velika enaj- stosna dvonadstropna šola iz leta 1895, ki stoji na isti strani ceste kot župnišče, ter dve malenkost manjši enonadstropni trgovski hiši na drugi strani.21 Zgodovina velikonedeljske župnije Župnija v Veliki Nedelji je povezana s prihodom vitezov nemškega viteškega reda na to območje, ki je bilo pred tem neposeljeno. Salzburški ministerial Friderik Ptujski, ki je to mejno območje varoval pred Ogri, je leta 1190 na pomoč poklical nemški viteški red. Na griču, kjer se Pesnica izliva v Dravo, naj bi vitezi na veliko noč leta 1199 premagali Ogre, zato so kraj poimenovali Velika Nedelja. V zahvalo za pomoč je Friderik Ptujski naslednje leto tu ustano- vil zemljiško gospostvo in dal na griču postaviti ko- mendo nemškega viteškega reda s hospitalom Device Marije. Ustanovi je podaril pol desetine ter ji predal cerkev in patronat nad župnijo. Leta 1236 je salzbur- ški škof Eberhard II. ta patronat tudi potrdil. Že leta 1219 je imela komenda svojega komturja in župnika Ditriha. Posest vitezov je v srednjem veku narašča- la in tako je v osemdesetih letih 15. stoletja merila skoraj 20.000 oralov. Poleg gospodov Ptujskih in nji- hovih sorodnikov so komendi bogate posesti pokla- njale tudi druge štajerske viteške družine. Tako je fevdalna posest obsegala skoraj celoten del vzhodnih Slovenskih goric ter ravninske predele ob Dravi in Pesnici.22 Točnega leta ustanovitve cerkve v Veliki Nede- lji ne poznamo, vsekakor pa je to bila zadnja praž- upnija med Dravo in Muro, ki je nastala okrog leta 1200 in je prvotno obsegala celoten nekdanji ormo- ški sodni okraj. Že v srednjem veku so se od nje osa- mosvojile župnije Ormož, Središče in Sv. Miklavž, v novem veku pa Polenšak, Sv. Lenart, Svetinje in Sv. Tomaž.23 Dušnopastirsko delo so tu križniki iz 20 DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1. Župnišče na- mreč med letoma 1749 in 1750 ni bilo sezidano, kot je zapisal Curk (gl. opombo 16), ampak so starejšo stavbo na tem mestu prezidali in nadzidali. 21 V večji od njiju je bila na začetku 20. stoletja gostilna Mikl (Curk, Kulturni spomeniki, str. 23). Hiši sta lepo vidni na do- pisnici iz leta 1916, ki jo hrani Muzej krščanstva na Sloven- skem (inv. št. 510:STI;0005280). Dostopno na https://mu- seu.ms/collection/object/233027/velika-nedelja-grossontag, 20. 6. 2019. 22 Mlinarič, Križniške župnije, str. 81, 82; Mavrič Žižek, Velika Nedelja, str. 210. 23 Za natančnejši obseg župnije gl. Mlinarič, Križniške župnije, str. 83. Velike Nedelje opravljali sami ali s pomočjo svetne duhovščine.24 Nekaj podatkov o duhovnikih in njihovih zadol- žitvah v 18. stoletju lahko razberemo iz poročila in vizitacij arhidiakonata v Strassgangu, kamor je takrat spadala Velika Nedelja.25 Leta 1739 je v velikone- deljski župniji živelo 4485 ljudi,26 zato je imela poleg župnika še dva kaplana. To so bili župnik Anton Ta- dej Miklaus, doma s Prevalj na Koroškem, ki je bil križnik, in kaplana Pankracij Rebernik iz Kamnice pri Mariboru ter Jožef Perne iz Sevnice, ki je bil prav tako križnik. Maševali so ob nedeljah in praznikih s pridigo, zvečer pa so imeli tudi večernice. Katehezo so v zimskem času opravljali ob nedeljah pred mašo ali v popoldanskem času, poleti pa po raznih krajih v župniji.27 Leta 1760 je bilo stanje podobno: v župniji je živelo 4445 ljudi, na župniji sta prebivala župnik Karel Perne, križnik, doma iz Krškega, in kaplan Frančišek Žagar, doma iz Kamnika, pomagal pa jima je še eden od miklavških kaplanov. Maše so opravlja- li ob nedeljah in praznikih, in sicer tako, da je bila zjutraj ob sedmih ali osmih tiha maša, ob devetih pa peta s pridigo. Veronauk je bil ob nedeljah popoldne. Župnik je vodil matične knjige, skrbeti pa je moral še za pet revežev, saj je k župniji sodila tudi oskrbni- šnica.28 Leta 1773 so bili na župniji že trije pomoč- niki. Župnijo je upravljal križnik Jurij Gojmerec iz Metlike, kaplana sta bila Jurij Hoblaj iz Čakovca in Matija Karin iz Vinice, supernumerarij pa Jožef Re- isberger iz Ljutomera.29 Ob preureditvi župnij leta 1782 je vanjo spadalo 49 vasi s 1185 družinami in 5919 prebivalci.30 Dva velikonedeljska župnika iz 18. stoletja poznamo celo po portretih, ki sta nekdaj vi- sela v cerkvi v Veliki Nedelji. Maksimilijan Kreiner, ki je bil tu župnik med letoma 1694 in 1719,31 se je dal portretirati leta 1706, ko je bil star 46 let,32 nad- župnika in križnika Tomaža Hrovatina (1719– 1730)33 pa je slikar Jakob Michl portretiral leta 1727.34 Torej je že vsaj leta 1739 v župnišču prebivalo 24 Prav tam, str. 82. 25 Prav tam, str. 87. Seznam župnikov in kaplanov od leta 1644 do leta 1987 je pripravil Anton Ožinger (Ožinger, Križniška župnija, str. 30–44). 26 Upoštevani niso otroci, ki še niso prejemali obhajila. 27 Mlinarič, Križniške župnije, str. 87; Mlinarič, Župnije na slo- venskem Štajerskem, str. 377. 28 Mlinarič, Križniške župnije, str. 88; Mlinarič, Župnije na slo- venskem Štajerskem, str. 203, 204. 29 Mlinarič, Križniške župnije, str. 91, 92; Mlinarič, Župnije na slovenskem Štajerskem, str. 317. 30 Ljubša, Preureditev župnijskih mej, 1925, str. 36, 37. 31 Ožinger, Križniška župnija, str. 38. 32 Mesesnel, Razstava portretnega slikarstva, str. 8. 33 Ožinger, Križniška župnija, str. 38. 34 Mesesnel, Razstava portretnega slikarstva, str. 16. Oba portre- ta hrani Pokrajinski muzej Ptuj Ormož (za podatek se zahva- ljujem dr. Branku Vnuku, kustosu muzeja). Tretji portret, ki je nekdaj visel v cerkvi v Veliki Nedelji in kaže dekana Janeza Nepomuka Reitza (1779–1806) (Ožinger, Križniška župnija, str. 38) pri 55 letih in je nastal leta 1792 (Mesesnel, Razstava portretnega slikarstva, str. 17), pa trenutno ni v razvidu. 171 2020 METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 več duhovnikov, gotovo skupaj s kuharico in služin- čadjo. Če je bil župnik križnik, bi lahko celo domne- vali, da je stanoval v gradu, ne glede na to pa sta v žu- pnišču morala prebivati kaplana. Zato je razumljivo, da so leta 1749 obstoječe župnišče znatno povečali in prezidali. Večje župnišče je upravičilo potrebo tudi leta 1785, ko je bila tu ustanovljena dekanija.35 Opis župnišča Župnišče v Veliki Nedelji je velika, delno podkle- tena enonadstropna stavba z zelo visoko štirikapnico. 35 Mavrič Žižek, Velika Nedelja, str. 210. Glavna (vzhodna) fasada je osemosna.36 Pritličje je členjeno s petimi (na desni strani) oziroma šestimi (na levi strani) rahlo izstopajočimi horizontalnimi pasovi. V tretji osi z leve je kamnit konzolast pravo- koten portal, v prvi osi z desne pa preprost pravoko- ten portal. Okna imajo štukirane ušesaste okvirje s temenskimi kamni. V nadstropju so med okni po en ali po dva stilizirana pilastra. Ti imajo namreč baze in kapitele le nakazane, pod kapiteli pa imajo traka- 36 Zahvaljujem se priorju Janku Štamparju, ki mi je velikodušno razkazal župnišče in mi priskrbel skenirane načrte iz arhiva, ter Luki Vidmarju za skrbno pregledano besedilo in dobro- došle pripombe. Detajl glavne fasade župnišča v Veliki Nedelji (foto: M. Kemperl). 172 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 sto ornamentiko z zvončkom spodaj. Pilastri slonijo na gredi, ki ločuje pritličje od nadstropja, podpirajo pa rahlo profilirano ogredje. Vsako okno ima zgo- raj profilirano ravno čelo, spodaj pa visoko blazina- sto ploščo, na kateri je simetrična trakasta in vitiča- sta ornamentika z zvončki. Na strehi je na tej strani preprosto strešno okno. Prav tako kot glavna fasada je členjena in dekorirana tudi 4-osna južna fasada, ki gleda proti cerkvi oziroma pozneje zgrajeni šoli. Zahodna in severna fasada nista ne členjeni ne de- korirani. Na desni strani od glavne fasade je zid, ki zamejuje cesto in dvorišče. Na dvorišču so danes ga- raže in večnamenska dvorana. Vhodna veža župnišča je obokana z visokim zrcalnim obokom. Ravni del stropa je zamejen s paličasto profiliranim štukiranim okvirjem. Po stenah teče prav tak profiliran zidec, ki se prilagaja vratnim odprtinam. Levo od veže je pre- prosta ravno stropana soba, kjer je danes župnikova pisarna, za njo pa je še ena preprosta soba. Desno od veže je soba z visokim zrcalnim obokom, ki služi za jedilnico. Usločeni del oboka je na vseh straneh okrašen s plitvo trakasto štukaturo. Za jedilnico je kuhinja, v katero je dostop s hodnika in ki je banjasto obokana, poleg nje in poleg jedilnice pa sta banjasto obokani shrambi. Na zadnji strani veže je stopnišče, ki vodi v klet in nadstropje, poleg je stranišče. Na skrajni desni je enoosni prizidek, ki ima v pritličju poseben vhod s stopniščem, ki vodi v bivšo kaplano- vo sobo v nadstropju, za njim pa hodnik, ki vodi na dvorišče. Klet je sestavljena iz velike kleti na desni strani in treh manjših prostorov na levi. V nadstropju po stopnišču najprej pridemo v dvorano, ki danes slu- ži kot knjižnica. Ta ima banjast strop. Stene od stropa loči profiliran štukiran zidec. Na temenu je razgiban profiliran štukiran okvir s fresko, ki kaže predajo tabel postave Mojzesu. Okrog tega večjega okvirja je deset manjših profiliranih okroglih okvirjev z upodobitva- mi starozaveznih zgodb, ki kažejo deset božjih zapo- vedi. Med njimi je 13 posameznih plitvih štukiranih baročnih ornamentov. Njihov vzorec se ponavlja. Iz dvorane na desni pridemo v najrazkošneje oblikova- no dvorano, ki ji danes rečejo viteška dvorana. Obo- kana je z nizkim zrcalnim obokom, ki ga od sten loči profiliran zidec. Na ravnem delu oboka je velik raz- giban profiliran štukiran medaljon nepravilne oblike s fresko, na kateri so upodobljeni grški bogovi Atena, Apolon in Hermes.37 Ostali del ravnega stropa je po- krit s plitvo trakasto štukaturo. Usločeni del stropa je od ravnega ločen s tankim profiliranim zidcem. V tem delu so štirje pravokotni profilirani okvirji s freskami, v vogalih pa okvirji zvončastih oblik, prav tako izpolnjeni s freskami. V pravokotnih okvirjih so 37 Večino poslikav so nemški vojaki med drugo svetovno vojno prebelili in tako je ostalo do leta 2008. Odkrili in restavrirali so jih pred letom 2014, ko jih je prior Janko Štampar objavil in poskusil ikonografsko opredeliti (Štampar, Prepovedane freske). Ikonografija fresk v t. i. župnikovem stanovanju še ni razrešena, eden od treh olimpijskih bogov na stropu t. i. vite- ške dvorane pa je Apolon in ne Orfej, kot je zapisal Štampar (Štampar, Prepovedane freske, str. 26). Najbolje so ohranjene freske v t. i. viteški dvorani, ki niso bile prebeljene in so sodeč po slogu nastale kmalu po dograditvi župnišča, morda proti koncu petdesetih let 18. stoletja. Slog fresk kaže nekatere po- dobnosti s ptujskim slikarjem Francem Antonom Pachma- yerjem. Ta je sicer leta 1747 umrl, a je imel naslednika, posi- novljenca Franca Jožefa Fellnerja (Mirković, Slika ormoške Sočutne, str. 50–62), o katerem pa žal vemo tako malo, da bi bile vsakršne atribucije preuranjene. Pogled v vogal t. i. viteške dvorane v prvem nadstropju župnišča v Veliki Nedelji (foto: M. Kemperl). 173 2020 METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 prizori: Davidov boj z Goljatom, David seka Goljatu glavo, Samson in lev ter putta s trombo in lovorjevim vencem. V zvončastih okvirjih so naslikana cvetlična tihožitja. Stene jedilnice so členjene s po štirimi pi- lastri. Ti imajo stilizirane kapitele in izvotljeno deblo z zvončasto dekoracijo zgoraj. Iz te jedilnice pridemo v zadnjo, preprosto sobo. Na drugi strani dvorane sta t. i. župnikovi sobi; obe imata zrcalni štukiran in po- slikan strop. V prvi je na ravnem delu v profiliranem štukiranem okvirju upodobljena personifikacija Pra- vice, okrog okvirja pa poteka plitva trakasta štukirana ornamentika. V drugi sobi so poleg centralnega štu- kiranega okvirja še štirje manjši taki okvirji, med nji- mi pa plitva trakasta ornamentika. V glavnem okvirju je upodobljena oseba, ki še najbolj spominja na evan- gelista Janeza z vizijo jezdecev apokalipse. V štirih okvirjih so prizori s še nepojasnjeno vsebino. Skrajno desno sta kaplanovi sobi s straniščem, ki imata prej omenjeni svoj dostop. Vse pomembnejše sobe imajo bledo rumene stene in stropove, zidci, okvirji in štu- kature so beli, pilastri pa rožnati.38 Predstavitev načrtov Ohranjeni arhivski dokumenti kažejo, da je pred- račun za prezidavo in povečanje župnišča pripravil mariborski arhitekt Jožef Hoffer.39 Po njegovem predračunu bi stroški znašali 2.195 goldinarjev in 15 krajcarjev.40 Hoffer je predračunu predložil načrta 38 Ni znano, ali gre za prvotne barve. 39 DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1. 40 Gl. Prilogo. prezidave in dozidave. Prvi načrt je levo spodaj signi- ran, drugi pa ne, a je glede na pisavo in detajle deko- racije gotovo tudi ta njegov. Ne predračun ne načrta sicer niso datirani, a so vloženi v arhivsko mapo, ki je bila pozneje datirana z letom 1750. Najverjetneje pa so tako načrta kot predračun nastali vsaj na začetku leta 1749, saj so v isti mapi ohranjeni tudi podatki o izdatkih za gradnjo. Iz njih je razvidno, da so gradnjo začeli vsaj že aprila 1749, saj se prvi obračun nanaša na čas med 18. aprilom in koncem avgusta tega leta. Hofferjev signirani načrt obsega tlorise kleti, pri- tličja in nadstropja, naris glavne fasade in prečni pre- rez z narisom portala, ki vodi na dvorišče. Iz načrta najprej razberemo prvotno velikost župnišča, ki so ga želeli povečati. Župnišče je bilo prvotno pritlično in je obsegalo 2 x 7 osi. Osi že prvotno niso bile ena- komerno razporejene, torej lahko domnevamo, da je bila stavba že prej vsaj enkrat prezidana oziroma po- večana. Vhod je vodil v vežo, ki se je na levi odpirala v večjo sobo, na desni pa v dve manjši. Stavba je bila v desnem delu podkletena. Hofferjev načrt predvi- deva razširitev celotne stavbe v zadnjem in desnem delu ter povišanje za eno nadstropje s podstrešjem. Na desni je dodana še ena os – tako je arhitekt pri- dobil prostor za poseben vhod in stopnišče, ki vodi v zgornje nadstropje, kjer je samostojno kaplanovo stanovanje z dvema sobama. V zadnjem delu je stav- ba razširjena za skoraj še eno širino oziroma dve osi. Tako je veža podaljšana s stopniščem, ki vodi v nad- stropje oziroma podstrešje in klet. Levo od njega je večja soba, desno od stopnišča pa dve manjši sobi. Razporeditev sob v nadstropju je enaka razporeditvi pritličnih. Vse sobe imajo zrcalne oboke. Klet je raz- Detajl poslikave t. i. viteške dvorane v prvem nadstropju župnišča v Veliki Nedelji (foto: M. Kemperl). 174 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 širjena pod celotnim prizidkom. Glavna fasada ima pritličje členjeno z vodoravnimi pasovi. Okna so tu preprosta pravokotna. Glavni portal ima profilirane podboje, ki se spodaj zaključujejo z volutama, zgoraj pa se dviguje profilirano stopnjevano trikotno čelo z volutnima konzolama. Med podbojem in čelom je kartuša z grbom. Nadstropje je členjeno z enojnimi ali dvojnimi pilastri, ki podpirajo profilirano ogredje. Pilastri imajo baze in stilizirane kapitele, okrašene z visečimi zvončki. Pravokotna okna imajo profilira- ne ušesaste okvirje. Pod njimi so blazinasta polja s štukaturo, nad njimi pa nizka vodoravna profilirana čela s po dvema volutastima konzolama. Na strehi so vidna štiri mansardna okna s trikotnimi čeli in volu- tami ob straneh. Očitno je arhitekt predvidel, da bi lahko podstrešje po potrebi predelali v bivalnega, saj je predvidel tudi stopnice v mansardo. Tudi dva dim- nika sta okrašena z blazinasto štukaturo. Dvoriščni portal je elipsasto zaključen. V temenu ima kartušo za napis ali grb. Ob straneh ima pilastra z zvončki in volutastimi kapiteli. Nad njima stojita vazi. Drugi nesignirani načrt prav tako kaže razširitev oziroma povečavo obstoječega župnišča, le da v malo manjšem obsegu. Načrt vsebuje tloris kleti, pritličja in nadstropja ter naris glavne fasade. Ob tem imata naris fasade in tloris pritličja dodan še dvoriščni del. Ta načrt se od prejšnjega razlikuje po tem, da leve sobe ob stopnišču ni v nobeni etaži, torej je stavba nekoliko manjša. Prav tako je na tej strani streha niž- ja. Fasada pritličnega dela in glavni portal sta iden- tično oblikovana. Namesto pilastrov, ki jih vidimo na prej obravnavanem signiranem načrtu, so na tem le lizene, okna pa imajo okrašeno le spodnjo poli- co, in sicer z zvončasto ali cofasto dekoracijo. Tu je pet mansardnih oken brez štukature, trije dimniki pa imajo prav tako štukirane blazinaste kapitele. Desno od stavbe je veliko obzidano dvorišče s hlevom na skrajni desni. Iz tega načrta pa tudi izvemo za namen posameznih sob. V pritličju je soba levo namenjena za služinčad, soba desno pa za kuharico (današnja je- dilnica). Iz te sobe vodi na desni prehod v shrambo. Zadaj za kuharičino sobo je kuhinja, vanjo pa stopi- mo s hodnika. Na zadnji strani hodnika je stopnišče, ki vodi v nadstropje in klet ter stranišče. Na skrajni desni v pritličju je poseben vhod s stopniščem, ki vodi v kaplanovo sobo v nadstropju, za njim pa hodnik, ki Načrt Jožefa Hofferja za nadzidavo in prezidavo župnišča v Veliki Nedelji, ok. 1749 (DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1). 175 2020 METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 Načrt Jožefa Hofferja za nadzidavo in prezidavo župnišča v Veliki Nedelji, ok. 1749 (DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1). 176 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 vodi na dvorišče. Dvorišče je z vseh strani obdano z zidom. Na skrajni desni strani dvorišča so prostori za voz, kravji (za šest glav živine) in konjski hlev. V nadstropju po stopnišču najprej pridemo v sobo, iz katere je na desni prehod v jedilnico (današnja vite- ška dvorana), na levi pa v dve manjši župnikovi sobi. Skrajno desno sta dve kaplanovi sobi, ki imata prej omenjeni svoj dostop. Poleg stopnišča je stranišče, kaplanovo stanovanje pa ima stranišče na zadnji stra- ni dostopnega hodnika. Stopnišče vodi tudi v klet, ki jo sestavljata dva prostora. Tretji priloženi načrt je izrisal mariborski tesarski mojster Karl Götzinger in kaže tloris ter prečni in vzdolžni prerez ostrešja.41 Interpretacija načrtov Iz ohranjenih spisov je razvidno, da so župnišče prezidavali in dozidavali med 18. aprilom 1749 in 21. novembrom 1750. Gradnjo je finančno vodil nadžupnik Janez Krstnik pl. Führenberg.42 Med 18. aprilom in koncem avgusta 1749 so za pesek, apno, opeko, prevoze tega materiala, za kovaška in kamnoseška dela skupaj z materialom, za mizarsko, ključavničarsko, tesarsko in zidarsko delo ter za delo dninarjev izplačali 1095 goldinarjev, 6 krajcarjev in 3 pfenige. Od 1. septembra 1749 do konca julija na- slednjega leta so za nabavo opeke, zidnega kamna, 41 Načrt je prvi do sedaj znani načrt tega tesarskega mojstra, za katerega smo doslej vedeli le, da je med letoma 1743, ko se je poročil, in 1751, ko je umrl, živel v Mariboru, kjer so se mu rojevali tudi otroci (Curk, Mariborski gradbeniki, str. 292). 42 Po Ožingerju je bil tu župnik med letoma 1747 in 1751 (Ožinger, Križniška župnija, str. 38). peska, apna in prevoz teh materialov, za ostrešje, ka- mnoseška, steklarska, kovaška, ključavničarska, mi- zarska, pečarska in zidarska dela, za delo dninarjev in za žeblje odšteli 1664 goldinarjev in 58 krajcarjev. Med 27. julijem in 21. novembrom 1750 pa so pote- kala zaključna dela, ki so v glavnem obsegala štukira- nje in opremljanje okenskih odprtin z okni in polkni. Tako so za opeke, kamen, apno, žico in žeblje za štu- katuro, mizarska, ključavničarska in zidarska dela ter dninarje izplačali še 327 goldinarjev in 53 krajcarjev. Torej so za prezidavo in povečanje župnišča porabili 3087 goldinarjev, 58 krajcarjev in 4 pfenige, kar je precej več, kot je predvideval Hoffer skupaj s stroški tesarja Götzingerja.43 Sedanje stanje župnišča kaže, da so ga prezidali po prvem signiranem Hofferjevem načrtu, saj je v za- hodnem delu razširjeno po vsej dolžini ter dvignjeno za nadstropje v vsej dolžini in širini. Vsi kletni, pri- tlični in nadstropni prostori so razporejeni tako, kot so bili načrtovani v prvem signiranem načrtu, skoraj vse sobe pa so imele oziroma še imajo tako funkci- jo, kot jo je Hoffer predvidel v drugem nesigniranem načrtu. Le način obokanja se ponekod za malenkost razlikuje, dodani pa so štukirani okvirji po stropovih in členitev t. i. viteške dvorane, ki iz načrtov ni razvi- dna. Desna pritlična soba je bila načrtovana kot soba za kuharico, a ker je strop štukiran, je bila bodisi že ob prezidavi narejena kot jedilnica, bodisi pa so njeno namembnost spremenili šele v 19. stoletju in takrat štukirali tudi strop. Že tako visoki stroški zidave, ki so kar za približno 890 goldinarjev presegli načrtovane, so verjetno pri- 43 DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1. Načrt Karla Götzingerja za ostrešje župnišča v Veliki Nedelji, ok. 1749 (DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1). 177 2020 METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 spevali k ne tako bogato klesanemu ali štukiranemu glavnemu portalu in štukiranemu okrasu okrog oken. Prav tako niso izdelali mansardnih oken. Glede na obliko portala lahko rečemo, da je iz 19. stoletja, prav tako morda tudi štukatura pritličnih sob. Od dvorišča je ostal le zid. Zidni portal, še viden na razglednici iz leta 1916,44 so porušili, hleve pa prezidali v garažo in večnamensko dvorano. Glede na izvedbo fasade se lahko upravičeno vprašamo, ali je Hoffer sploh bil vodja zidave ozi- roma ali je sodeloval pri fasadiranju. Če glavno fa- sado primerjamo z glavno fasado Hofferjeve hiše v Mariboru, opazimo, da je vsa velikonedeljska fasadna dekoracija precej plitva, detajli štukaturne dekoracije pa nenatančno izdelani. Pilastri so zelo ozki ter imajo šibke baze in kapitele. Gotovo pa k neostrosti detaj- lov malo pripomorejo tudi plasti poznejših beležev. To kaže, da Hoffer pri sami gradnji verjetno ni so- deloval. Od končnih obračunov je namreč v tej mapi ohranjen le že omenjeni Götzingerjev, ostalih izva- jalcev pa zaenkrat ne poznamo po imenu. Tako bi kot izvajalca del prišla v poštev že s tem v zvezi omenjeni ptujski mestni zidarski mojster Simon Janez Plim- mich (1727–1771), saj njegov načrt za urad na Ptuju kaže nekatere podobnosti,45 in ptujski mestni zidar- ski mojster Andrej Dirnberger (1703–1757), ki je s 44 Gl. opombo 19. 45 Kemperl, Korpus, str. 59, 60. Hofferjem leta 1743 sodeloval pri popravilu ptujske (?) proviantne hiše.46 Jožef Hoffer sicer velja za vodilnega poznoba- ročnega arhitekta na slovenskem Štajerskem, a mu je večina del še vedno le pripisana. Med arhivsko izpričana dela, ki so še ohranjena, sodijo prezidava zvonika in notranjščine župnijske cerkve v Kamnici (1743–1751), cerkev v Malem Bukovcu pri Krapini (1757–1758), že omenjeni načrt za župnišče v Ho- čah (1757, ki ga je prezidal njegov naslednik Janez Fuchs, a ni povsem upošteval načrtov), popravilo zvonika župnijske cerkve v Zgornji Ložnici (1761) in posredno načrt za novo župnijsko cerkev v Šentjan- žu (1753, gradnjo je vodil Fuchs), gotovo pa je avtor hiše na Gosposki 29 v Mariboru, kjer je živel. Od pomembnejših z gotovostjo pripisanih del moramo omeniti vsaj prezidavo ladje župnijske cerkve na Po- nikvi (1735–1740), kapelo sv. Frančiška Ksaverja ob župnijski cerkvi v Slovenski Bistrici (1739), kapelo sv. Križa in zakristijo župnijske cerkve v Jarenini (1739– 1745), župnijske cerkve v Rogatcu (1738–1743), Ernovžu/Ehrenhausnu (1751–1753) in Dramljah (1754–1762), zidavo oziroma prezidavo dvorcev Ja- reninski dvor (ok. 1740), Zgornja Polskava (1744– 1756) in Gornja Bedekovčina (ok. 1740–1750), stop- nišče mariborskega mestnega gradu (1747–1749), romarske cerkve na Sladki gori (1744–1751), Trškem 46 Curk, Ptujski gradbeniki, str. 242. Glavna fasada Hofferjeve hiše, Gosposka 29, Maribor (foto: M. Kemperl) 178 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 vrhu nad Krapino (1749–1752) in Gori Oljki (1754– 1757) ter cerkev sv. Jožefa v Slovenski Bistrici (ok. 1755–1769).47 Prav zaradi pomanjkanja arhivskih virov sta veli- konedeljska načrta zelo pomembna za raziskovanje Hofferjevega opusa. Oba sta v fasadi zelo podobna njegovemu načrtu za prezidavo župnišča v Hočah. Pritlični deli so identični, prav tako so si zelo podob- ni portali. V nadstropju pa se hoškemu bolj približuje drugi, nesignirani načrt, saj ima le lizene in drobno dekoracijo pod okni. Načrtovani fasadi se razlikujeta le v drobnih detajlih čela portala in dekoraciji pod okni. Vsa dekoracija prvega signiranega načrta (vo- lutne konzole pod okenskimi čeli, profilirana oken- ska čela, blazinaste plošče pod okni s trakasto orna- mentiko, pilastri z zvončki) in pilastrsko členjenje nadstropja sta zelo pomembna za atribuiranje drugih njegovih del. Prav tak koncept fasade (členjenje nad- stropja z izvotljenimi pilastri, ki so zgoraj povezani s profiliranim ogredjem, pravokotna okna) in celotno dekoracijo (profilirana okenska čela, volutne konzole pod njimi, blazinaste plošče s trakasto ornamenti- ko) ima Hofferjeva hiša v Mariboru, ki je bila doslej osnova za atribuiranje drugih Hofferjevih posvetnih del; to so dvorci Jareninski dvor, Zgornja Polskava in Gornja Bedekovčina. Fasada tega dvorca v celo- ti sledi zasnovi fasade velikonedeljskega signiranega načrta. Pritličje ima vodoravne pasove in preprosta, skoraj kvadratna okna, nadstropje pa členijo izvotlje- ni pilastri, zgoraj povezani s profiliranim ogredjem. Vmes so pravokotna okna (celo profil oken je identi- čen) s profiliranimi čeli, ki jih nosijo volutne konzole, pod njimi pa so blazinaste plošče. Razlike so le v de- tajlih: na fasadi dvorca Gornja Bedekovčina na bla- zinastih ploščah ni trakaste ornamentike, pilastri so brez zvončkov, kapiteli pilastrov pa so svitkasti. Malo drugačen je tudi glavni portal, a dovolj značilen za Hofferja, saj je zelo podoben portalu dvorca Zgornja Polskava. Fasada dvorca Jareninski dvor (natančneje kapele dvorca) je poenostavljena različica, saj okna spodaj nimajo blazinastih plošč, fasada dvorca Zgor- nja Polskava pa je bolj kompleksna različica, saj je dvorec dvonadstropen in ima rizalite. Glavna razlika je to, da med okni ni pilastrov in da so plošče pod okni ploskovite. Poenostavljena različica je tudi fa- 47 Za zgodovino raziskovanja arhitekta Jožefa Hofferja in nje- gov celoten opus gl. Kemperl, Jožef Hoffer, str. 33–46; Kem- perl, Korpus, str. 12–21, 50–52, 167–173, in Sapač, Baročni arhitekti, str. 242–243 s tam navedeno starejšo literaturo. sada kavarne v Gornji Radgoni.48 Fasada sicer nima pilastrov, a ima veliko drugih podobnosti s signira- nim velikonedeljskim načrtom: pritličje je členjeno z vodoravnimi pasovi, v njem so okna skoraj kvadratna, v nadstropju pa so identično profilirana okna s pro- filiranimi čeli in volutastimi konzolami. Profilirano okensko čelo z volutnima konzolama ima tudi kapela sv. Frančiška Ksaverja ob župnijski cerkvi v Slovenski Bistrici. Na tej fasadi pa opazimo še en pomemben element, in sicer izvotljene pilastre s po tremi zvončki različnih velikosti. Take pilastre (s sicer preprostejšim kapitelom in manj detajlirano izdelanimi zvončki) pa srečamo v t. i. viteški dvorani župnišča v Veliki Nedelji. Take pilastre imajo tudi fasade Hofferjeve hiše v Mariboru in kapele sv. Križa ter zakristije ob župnijski cerkvi v Jarenini.49 Vse naštete arhitekture lahko ravno na osnovi ohranjenega načrta za župni- šče v Veliki Nedelji s še večjo gotovostjo pripišemo Hofferju. Sklep Župnišče v Veliki Nedelji je zaradi členitve in de- koracije fasade ter poslikav v notranjščini gotovo naj- bolj razkošno, pa tudi najbolj arhivsko dokumentira- no baročno župnišče v Sloveniji, ki še služi svojemu namenu. Hkrati je zelo pomembna stavba urbanega dela naselja, saj je del zanimive arhitektonske skupi- ne, ki jo poleg župnišča tvorijo cerkev, grad, šola in obe meščansko-trgovski hiši nasproti. Zato je toliko bolj pomembno, da župnišče še vedno služi svojemu namenu, saj ne bo začelo propadati ali ga ne bodo neprimerno prezidali. Župnišče je na tem mestu že stalo, a je bilo premajhno in tako so leta 1749 pre- dračun in načrte za prezidavo in nadzidavo naročili pri najpomembnejšem poznobaročnem spodnješta- jerskem arhitektu Jožefu Hofferju, ki je imel delav- nico v Mariboru. Tamkajšnji tesarski mojster Karl Götzinger pa je prispeval načrt za ostrešje. Načrta, ki sicer v členitvi in dekoraciji glavne fasade nista bila v celoti realizirana, pa tudi utrjujeta atribucije dru- gih posvetnih stavb Hofferju, kot so Hofferjeva hiša v Mariboru ter dvorci Gornja Bedekovčina, Zgornja Polskava in Jareninski dvor. 48 Hiša na Kerenčičevi ulici 9. Prvič je bila v Hofferjevo bližino postavljena v Kemperl, Korpus, str. 51. 49 Ob zadnji prenovi so bili vsi ti pilastri spremenjeni v lizene, tako da lahko nekdanjo dekoracijo vidimo le še na starih fo- tografijah. 179 2020 METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI DOZA – Deutschordenszentralarchiv Ballei Österreich, Großsontag, 201/1. StLA – Steiermärkisches Landesarhiv Graz GSTA – Geistliche Stiftungsakten LITERATURA Benedik, Christian: Organisierung und Regulierung der k. k. Generalbaudirektion und deren Landes- stellen. Das achtzehnte Jahrhundert und Österreich. Jahrbuch der Österreichischen Gesellschaft zur Erfor- schung des 18. Jahrhundert, 11, 1996, str. 13–28. Cevc, Emilijan: Umetnostnozgodovinska pričeval- nost Velike Nedelje. Zgodovinski simpozij ob 750- letnici Velike Nedelje. Velika Nedelja, 22. novembra 1987, tipkopis, str. 59–61. Curk, Jože: Kulturni spomeniki na ozemlju občine Or- mož. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SRS, 1967, tipkopis. Curk, Jože: Mariborski gradbeniki v času baroka in klasicizma. Časopis za zgodovino in narodopisje 57, 1986, str. 289–313. Curk, Jože: O samostanih in samostanski arhitekturi. Časopis za zgodovino in narodopisje 64, 1993, str. 131–163. Curk, Jože: Ormož in njegova okolica. Maribor: Ob- zorja, 1973. Curk, Jože: Ptujski gradbeniki med renesanso in hi- storicizmom. Časopis za zgodovino in narodopisje 65, 1994, str. 289–313. Curk, Jože: Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Ormož skozi stoletja, 2 (ur. Peter Pavel Klasinc). Ormož: Skupščina občine, 1983, str. 61–80. Kemperl, Metoda: Jožef Hoffer (1700.–1764.) – ar- hitekt brez meja. Podravina 7, 2005, str. 33–46. Kemperl, Metoda: Korpus poznobaročne sakralne arhi- tekture na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta, 2007. Kemperl, Metoda: Načrt Jožefa Hofferja za prezi- davo župnišča v Hočah. Časopis za zgodovino in narodopisje 72, 2001, str. 279–285. Priloga: Predračun Jožefa Hofferja za prezidavo in povečanje župnišča v Veliki Nedelji, ok. 1749 (DOZA, Ballei Österreich, Großsontag, 201/1). Specification Was Vermög abrüß auf repariern auch Neӱ Zuezubauen in Pfahrhoff zu Groß Sontag Von Maurer Ma- teriallien und arbeith aufgehen mochte wie Volgt. fl: xr: 53000. Mauer Zuegl sambt der Fuehr ä pro 4 fl. fl: 212: – 134. koppig Klafter Steiner sambt fuehrlohn ä pro 2 fl. fl: 268: – 85 st(a)r(tin) Kallch ä pro 3 fl fl: 255: – 830: fuehr sandt sambt fuehr a pro 12 xr fl: 166: – 4 Centen shließ Eӱsen wo 6 stangen in ein Centen gehen ä pro 6 fl: 12 x fl: 24: 48 11000 dach Züegl ä pro 7 fl: fl: 77: 11000 Stokhotur Nögl ä pro 51 xr fl: 8.30 – 22 dratt ä pro 21 xr fl: 7: 42 – 25. Pishl Stokhotur Rohr ä pro 7 xr fl: 2: 55 – 200. Reichläden Zum Gristen und shaller ä pro 4 fl: fl: 8:- – 20 sh(ar) Grist baum(m)er ä pro 15 xr: fl: 5:- 2000: shar Nögl ä pro 1 fl: 40 x fl: 3: 20 Des mehrere Grist holz Kan Von alten gebeӱ genohmben werden. Die Maurer arbeith thuet zusam(m)en fl: 817:- Die tagwercher arbeith fl: 340:- Joseph Hoffer Burg: MauerMaister In Marburg 180 2020METODA KEMPERL: BAROČNO ŽUPNIŠČE V VELIKI NEDELJI, 167–180 Krajnc, Metod: Velika Nedelja. Župnija in dekanija Velika Nedelja: ob 750-letnem jubileju 1236–1986 (ur. Drago Avsenak). Velika Nedelja: Župnijski urad, 1986, str. 5–8. Ljubša, Matija: Preureditev župnijskih mej in usta- novitev novih župnij na levem bregu Drave ob času Jožefa II. Časopis za zgodovino in narodopisje 20, 1925, str. 21–52. Mavrič Žižek, Irena: Velika Nedelja skozi stoletja. Kronika 50, 2002, str. 203–214. Mirković, Marija: Slika ormoške Sočutne, delo ptuj- skega slikarja F. A. Pachmayerja. Ormož skozi sto- letja, 2 (ur. Peter Pavel Klasinc). Ormož: Skupšči- na občine, 1983, str. 50–62. Mlinarič, Jože: Križniške župnije Velika Nedelja, Ormož, Središče in Miklavž do konca 18. stoletja. Ormož skozi stoletja, 2 (ur. Peter Pavel Klasinc). Ormož: Skupščina občine, 1983, str. 81–98. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapiskih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1661, 1760–1764 in 1773–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1987 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 9). Ožinger, Anton: Križniška župnija Velika Nedelja skozi 750 let. Zgodovinski simpozij ob 750-letnici Velike Nedelje. Velika Nedelja, 22. novembra 1987, tipkopis, str. 30–44. Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stol. do danes (ur. France Mesesnel). Ljubljana: Narodna galerija, 1925. Sapač, Igor: Baročni arhitekti na Slovenskem. Arhi- tektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka (ur. Asja Krečič). Ljubljana: Arhitekturni muzej, 2007, str. 231–270. Štampar, Janko: Prepovedane freske. Ljubljana: Križ- niški red, 2014. Šumi, Nace, Slovenija. Umetnostni vodnik. Ljubljana: Marketing 013 ZTP. SPLETNI VIR Museums of the World, Velika Nedelja: https://museu.ms/collection/object/233027/velika- -nedelja-grossontag (20. 6. 2019). S U M M A R Y Baroque parish house in Velika Nedelja. Jo- žef Hoffer’s rebuilding plans Drawing on archival documents and architectural plans, kept in the Central Archives of the Teutonic Order in Vienna, the article discusses the architec- tural history of the parish house in Velika Nedelja, which, as previously known, was built between 1749 and 1751. Due to the articulation and decoration of its façade, as well as the interior painting, the building is undoubtedly the most luxurious and architectur- ally the most archivally documented Baroque-style parish house in Slovenia. The 4x8 axial single-storey architecture is one of the four buildings that form the urban part of the settlement standing to the west of the church and the castle. The plans for it were drawn by the most important late-Baroque architect from Lower Styria, Jožef Hoffer. The parish house was built between 1749 and 1750, and soon after that (still in the eighteenth century), most rooms on the first floor were painted. Carpentry was contributed by the master carpenter Karl Götzinger, whose plan has also been preserved as the only so far known plan by this master carpenter from Maribor. Both Hof- fer’s plans reinforce the attributions made regarding other secular buildings that are ascribed to him, such as Hoffer’s house in Maribor, the mansions Gornja Bedekovčina, Zgornja Polskava, and the Jarenina manor. As the parish house still serves its purpose today, it will most likely not fall to ruin or become subject to inappropriate rebuilding. 181 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 821.131.1:090.1:929Zois Ž. Prejeto: 28. 2. 2020 Patrizia Farinelli izr. prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: patrizia.farinelli@ff.uni-lj.si Od Danteja do Casanove Italijanske knjige v Zoisovi knjižnici* IZVLEČEK Prispevek obravnava del knjižnice barona Žige Zoisa, in sicer knjige v italijanskem jeziku, navedene v katalogu njegovih knjig iz leta 1782. Pri tem se osredotoči na leposlovje oziroma na naslove, ki so v veliki meri izginili iz kataloga iz leta 1821, ko je bil narejen inventar za prodajo knjig v Licejsko knjižnico. Seznam italijanskih naslovov v prvem omenjenem katalogu dokazuje Zoisovo zanimanje za sodobno književnost v Italiji, pa tudi v Franciji. Iz vsebine omenjenih knjig lahko sklepamo, da se baron ni izogibal zabavnemu branju, saj so v tej zbirki poleg klasi- kov italijanske književnosti tudi lahki žanri kot burleskna poezija, satira v verzih in prozi ter ljubezenski romani. Analiza navedenih izdaj nam hkrati omogoči ugotavljati takratne založniške in avtorske strategije pri prodaji knjig. Preučevanje teh pojavov sodi po eni strani k študiju materialne kulture, po drugi strani pa na področje zgodovine in pretoka knjig. KLJUČNE BESEDE Žiga Zois, knjižnica, Giacomo Casanova, materialna kultura, italijanska književnost, naravoslovje, 18. stoletje, razsvetljenstvo, založništvo ABSTRACT FROM DANTE TO CASANOVA. ITALIAN BOOKS IN ZOIS’S LIBRARY This article concerns part of the library of Baron Sigismund Zois, and specifically the books in Italian listed in his library’s 1782 catalogue. Its particular focus is on books whose titles largely disappeared from the later catalogue of 1821, which was created when Zois’s books were sold to the library of Ljubljana Lyceum. The list of titles in Italian that were recorded in the first catalogue shows the Baron’s interest in literature that was being published in Italy at that time. From the contents of this list, we can see that the Baron’s reading did provide some pleasant entertainment, since alongside Italian classics, his collection included lighter genres such as burlesque poetry, satire in both verse and prose, and also novels. Analysis of volumes that passed through this library also allows us to identify some clever strat- egies adopted by authors and publishers in order to sell books. This analysis falls both in the field of material culture studies and in that of circulation of print books. KEY WORDS Sigismund Zois, library, Giacomo Casanova, material culture, Italian literature, natural sciences, eighteenth century, Enlightenment, publishing. * Razprava je nastala v okviru bilateralnega projekta BI–FR/20–21–PROTEUS–009, ki ga je sofinancirala Javna agencija za razisko- valno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna. 182 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 Pomen raziskav o materialni kulturi je v zgodo- vinopisju in sociokulturnih študijah dobro znan.1 V pričujočem prispevku pa poskušamo poudariti tudi pomen knjig bogate zasebne knjižnice iz 18. stoletja kot nosilcev kulturnih pojavov pri prenosu znanja. Predstavljamo žanre italijanske literature in speci- fične izvode knjig, ki so se znašli v knjižnici barona Žige Zoisa in so posledično imeli določen odmev v kranjskem intelektualnem okolju, saj vemo, da so se okoli barona Zoisa zbirali številni intelektualci tiste- ga časa. Ta raziskava analizira usmerjenost lastnika knjižnice k izbiri italijanskih knjig in izpostavlja ne- katere vidike kulturne dinamike v drugi polovici 18. stoletja, med drugim oblike pretoka znanja (o tem pričajo časopisi in prevedene knjige). Ne nazadnje raziskava razkriva tudi spretne strategije širjenja in trženja knjig v času, ko avtorske pravice še niso bile natančno določene. Žal je bila fizična analiza knjig mogoča le v manjšem obsegu, saj je humanistično in literarno gradivo knjižnice le delno ohranjeno. Veliko leposlovnih del iz knjižnice Žige Zoisa je namreč ob prodaji skoraj zagotovo »zase obdržal« njegov nečak in dedič Karel Zois.2 Najprej omenimo, kar je zapisal že France Kidrič: med Zoisovimi knjigami so v katalogu iz leta 18213 med literarnimi deli prevladovali predvsem latinski klasiki.4 V starejšem katalogu iz leta 17825 pa so bila navedena številna literarna dela, ne samo latinski klasiki, ampak tudi klasiki iz francoske in italijanske literature ter sodobna evropska književnost v izvir- niku ali prevodu. Iz tega gradiva pričujoči prispevek obravnava le knjige v italijanščini. Navedeni podatki torej temeljijo predvsem na vsebini prvega ohranje- nega kataloga, in sicer na delu, imenovanem »De’ Li- bri Italiani«. Gre za knjige, ki jih je imel v svoji zbirki Zois, takrat star 35 let. Žanri italijanskih knjig Čeprav je pri baronu Zoisu prevladovala naravo- slovna literatura, je njegova knjižnica v glavnem še vedno sledila ideji univerzalnega znanja.6 To namero 1 Usmeritev in cilje raziskav materialne kulture (material culture studies) ter njihovo uporabo v zgodovinopisju in so- ciokulturnih študijah je potrdila tudi zbirka raziskav, ki sta jih uredila Petrizzo in Sorba, Storia e cultura materiale, str. 439–482. 2 Svoljšak, Knjižnica Žige Zoisa, str. 11. 3 NUK, Rokopisi, Ms 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baro- nis de Zois Catalogus [1821]. »Leta 1821 je Zoisovo knjižnico […] popisal licejski bibliotekar Matija Kalister, ocenil pa jo je knjigarnar Viljem Henrik Korn« (Vidmar, Zoisova zbirka, str. 99). 4 »Iz področja beletrije so bili med temi skoraj le rimski klasi- ki« (Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 9). 5 ARS, AS 1052, fasc. 19, Katalog der Bücher, die sich in der Bi- bliothek des Herrn Baron Sigmund Zois Freiherrn v. Edelstein befinden [1782]. 6 Zois je imel v svoji knjižnici več priročnikov o urejanju knjiž- nic in katalogiziranju knjig. Gl. Svoljšak, Knjižnica Žige Zoi- sa, str. 15. najjasneje vidimo v sistematični razčlenitvi njegovih knjig po tematskih področjih znanja v katalogu, ki ga je Jernej Kopitar sestavil leta 1803 ali 1804: gre za izgubljeni inventar, omenjen v Kidričevi razpravi Zgodovina slovenskega slovstva.7 V katalogu knjižnice, ki je nastal leta 1782, pa gradivo ni razvrščeno po žanrih, pač pa po jezikovnih rubrikah, in sicer po naslednjem zaporedju: knjige v nemščini, latinščini, italijanščini, francoščini, angle- ščini in slovanskih jezikih. V delu s knjigami v itali- janskem jeziku je navedenih 188 naslovov. Eden od njih je tam lahko pogojno: gre za furlanski prevod Eneide goriškega kanclerja Giovannija Giuseppeja Bosizia (1660–1743),8 »nenavaden primer burleskne travestije klasičnega besedila«.9 Velik del italijanskih naslovov, približno 40 od- stotkov, obsegajo spisi o mineralogiji, metalurgiji, kemiji, fiziki, naravoslovju in agronomiji. Približno 30 odstotkov je literarnega gradiva; del, ki je manjši od 5 odstotkov, obsegajo slovarji, slovnice in rimarji; še dobre 4 odstotke je del s področja ekonomije in prava. Dobrih 5 odstotkov obsegajo mestni vodniki ter praktični priročniki. Na vseh področjih najdemo tudi prevedena dela, njihovi prevajalci pa so pogosto znane osebnosti s področja znanosti ali literature (kot na primer Lazzaro Spallanzani, Giovanni Scopoli, Francesco Soave, Melchiorre Cesarotti in Giacomo Casanova). Med naslovi publikacij s področja fizikalnih in naravoslovnih znanosti je treba omeniti tudi tri pe- riodične publikacije:10 Giornale d’Italia spettante alla scienza naturale, e principalmente all' agricoltura, alle arti, ed al commercio, Benetke 1765–1776 (na začet- ku pod uredništvom Francesca Griselinija) in nada- ljevanje revije z naslovom Nuovo Giornale [...], ki je izhajala med letoma 1777 in 1797; Opuscoli di autori 7 O razvrstitvi vsebin Zoisovih knjig iz leta 1803–4 Kidrič piše: »Seznam ima sledeče nadpise: Philosophia, Ethica, Politica, Physica, Historia naturalis, Zoologia, Botanica, Mineralogia […] Oeconomia, Mercatura, Metallurgia, Chymia, Mathe- sis applicata, Musica, Artes imitatrices, Architectura, Geo- graphia, Strategica, Historia, Miscellanea historica, Statisti- ca, Philologia, Historia litteraria, Bibliologia, Archaeologia, Critica Auctores classici, Linguistica, Litterae elegantiores, Zeitschriften, Jurisprudentia, Medicina, Theologia, Spiele, Technologie ter Sammlung von Opern (1689–1779)« (Ki- drič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 395–396). 8 La Eneide di Virgili / tradotta in viars furlans berneschs dal sior abat Zuan Josef Busiz de Thurnberg, e Iugenegg, cancillir ar- cidiaconal di Gurizza, e di Gradischia. In Gurizza: par Josef Tommasin, 1775, 1–2. Izvod ni ohranjen v NUK. Pregledana izvoda v mestni knjižnici v Vidmu sta iz fonda Joppi in fonda Del Torso. 9 »[…] singolare esempio di travestimento burlesco di un testo classico« (Zanello, Bosizio Giovan Giuseppe, http://www. dizionariobiograf icodeifriulani.it/bosizio-giovan-giuseppe/ (4. 2. 2020)). 10 Izvodi omenjenih periodičnih publikacij so še shranjeni v NUK: Giornale d’Italia […], zv. 1–12 (GS I 5341); Nuovo Giornale d’Italia […], zaloga letnikov 1777–1780 (GS I 5341); Opuscoli di Autori siciliani, zv. 1–20 (GS I 172); Scelta di opuscoli interessanti […], zv. 1–36 (GS 0 3845). 183 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 siciliani, Catania 1758–1778 (izbor naravoslovnih razprav sicilijanskih avtorjev, ki je izhajal vsako četrt- letje; njihov podpornik in glavni urednik je bil Sal- vatore Maria Di Blasi);11 Scelta di opuscoli interessanti tradotti da varie lingue, Milano 1775–1777 (izbor prevajanih mednarodnih razprav je začel izhajati leta 1775 in je pozneje izhajal pod naslovom Opuscoli scel- ti sulle scienze e sulle arti). Ta periodična publikacija, ki sta jo ustanovila Francesco Soave in Carlo Amo- retti, si je prizadevala širiti odkritja tujih učenjakov (vendar je včasih predstavila tudi Italijane, na primer Alessandra Volto). V njej najdemo članke o različnih pojavih, od optike in elektrike do raziskav s področja agronomije in paleontologije.12 V nadaljevanju se bomo osredotočili na leposlov- je. Del kataloga v italijanščini iz leta 1782 obsega ne- kaj več kot petdeset naslovov, kar je majhno, vendar dovolj pomembno število, da lahko zajame vsaj neka- tere Zoisove kriterije pri izbiri italijanskih literarnih del. Nekaj več kot deset del je prevodov: gre za latin- ske in grške klasike, med njimi je tudi Lukrecijeva pesnitev La filosofia della natura (O naravi sveta) v različici Raffaeleja Pastoreja, ki je bila natisnjena v Benetkah leta 1776 pod lažno navedbo, da je to bilo v Londonu, in bila takoj prepovedana, ter pet spe- vov Iliade v Casanovovem prevodu (in s komentarji). Naletimo pa tudi na prevode nemško govorečih av- torjev, kot je Salomon Gessner (ki ga je prevedla Be- nečanka Elisabetta Caminer), in prevode iz franco- ščine, predvsem Voltaira, pa tudi Nicolasa Bricaireja de La Dixmerieja (v katalogu je navedeno njegovo satirično delo Il selvaggio di Taiti ai Francesi, con una lettere al filosofo amico dei selvaggi, London, 1770) in Anne-Gabriela Meusnierja de Querlona,13 avtorja erotičnega romana La cortigiana di Smirne (London, 1769), ki je bil napisan »dans le gout de l’antiquité«.14 V katalogu najdemo tudi obsežno antologijo (izdano v dveh delih) z gledališkimi deli različnih evropskih avtorjev. V italijanščino jih je prevedla že omenjena Elisabetta Caminer, zelo dejavna beneška prevajalka, ki je skupaj z možem sodelovala tudi pri pripravi lite- 11 O delu Opuscoli siciliani in dejavnosti urednika Di Blasija gl. Randazzo, Gli Opuscoli siciliani, str. 189–204. 12 Opat Francesco Soave (1743–1806), ki je poučeval moralno filozofijo na liceju v Breri v Milanu (pozneje je bil v Luganu njegov učenec tudi Alessandro Manzoni), je bil uveljavljen prevajalec. Med drugim je prevedel delo Johna Locka Saggio sull´intelletto umano (An Essay Concerning Human Understan- ding) in je bil zmeren zagovornik Lockovega empirizma (gl. Micheli, »Soave Francesco«, http://www.treccani.it/enci- clopedia/francesco-soave_%28Dizionario-Biografico%29/ (26. 4. 2020)). 13 Meusnier de Querlon (1702–1780) je kot novinar sodeloval pri Mercure de France in Gazette de France; bil je tudi cenjen založnik, ki je uredil izdaje del pomembnih avtorjev od antike do renesanse (med njimi Erazma Rotterdamskega in Miche- la de Montaigna) in avtorjev iz sodobnega časa (gl. Michaud in Michaud (ur.), Querlon, str. 393–396). 14 Michaud in Michaud (ur.), Querlon, str. 395 (prva izdaja ro- mana: Pariz, 1747). rarnega časopisa, pri katerem so sodelovali še Grise- lini, Alberto Fortis in Melchiorre Cesarotti.15 Italijanski klasiki Če se omejimo na dela italijanskih avtorjev, ugo- tovimo, da so v istem katalogu navedeni ponatisi iz 18. stoletja Dantejevih,16 Petrarcovih,17 Boccaccievih in Tassovih mojstrovin.18 Preseneča nas, da med nji- 15 Elisabetta Caminer je že v mladih letih začela sodelovati v literarno informativnem časopisu l’Europa letteraria (1768– 1773), ki ga je ustanovil njen oče Domenico. Leta 1773 se je časopis preimenoval v Giornale enciclopedico in se je vsebinsko širil. Nekaj let pozneje (1777) je Elisabetta postala njegova sourednica (gl. Kulessa, Elisabetta Caminer, str. 21–22). 16 Dell ’opera di Dante Alighieri (Benetke, 1772 – založnik je bil verjetno Pasquali). 17 Rime di Mess. Francesco Petrarca, Firenze, 1748. 18 Poleg pesnitve Gerusalemme liberata (Benetke, 1756) je v ka- talogu (v rubriki knjig v francoščini, str. 70) navedena tudi pastoralna drama L´aminte du Tasso v francoskem prevodu (La Haye, 1681). Naslovnica knjige »Del Decamerone di Messer Giovanni Boccacci«, Amsterdam [Venezia, A. Locatelli] 1761 v enakem izvodu, kot ga je imel Žiga Zois (Gorizia, Biblioteca Isontina, coll. O-00229). 184 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 mi ni dveh velikanov iz 16. stoletja, Ariosta in Ma- chiavellija. Ni pa izključeno, da so bili izvodi njunih del v zbirko dodani kasneje. Kidrič v svoji razpravi omeni le, da je Kopitar med drugimi avtorji citiral tudi ta dva mojstra iz 16. stoletja.19 Še o Boccacciu: Zois si je priskrbel beneško iz- dajo Dekamerona iz leta 1761, ki je izšla pod lažno navedbo kraja izdaje (Amsterdam). Ta je, tako kot druge sodobne, presegla okleščene izdaje iz obdobja protireformacije. Drugače kot tržaški bibliofil Domenico Rossetti, usmerjen v iskanje rokopisov in prvih tiskov huma- nistov, kot sta Petrarca in Piccolomini, je Zois ku- poval predvsem novejše izdaje (stare največ trideset let) in se pri tem ni osredotočil na določene avtorje. Edina starejša knjiga v italijanskem delu kataloga je inkunabula Supplemento de le Chroniche avguštinske- ga meniha Giacoma Filippa Forestija iz Bergama (1434–1520), ki jo je vulgariziral (poenostavil) neki Francesco. Izdaja v Zoisovi lasti je iz leta 1491 in vsebuje tudi čudovite gravure. Delo, sestavljeno iz številnih virov, predstavlja univerzalno zgodovino od začetkov človeštva do novejšega časa in sledi biogra- fijam znanih mož, kot so bili v renesansi Federico da Montefeltro, Marsilio Ficino in Giovanni Bellini. Dragoceni primerek je še vedno ohranjen v Ljubljani ter ima datum, kraj in odkupno ceno skupaj s Zoiso- vim podpisom (Gekauft den 16 September 1782 von J. C. Sepp in Amsterdam, um 5 Gulden […] Sigmund Zois).20 V delu kataloga z italijanskimi knjigami iz leta 1782 je naslov Forestijeve Kronike naveden kot zad- nji, morda kot zadnji nakup. Ta odsek se namreč zač- ne z navedbo izdaje Metastasijevega dela v desetih zvezkih. Seznam se torej začne s »kultnim« avtorjem iz 18. stoletja in z deli z resno vsebino, kot so melo- drame, skoraj tako, kot da bi Zois želel upoštevati nekakšen princip, nato pa mu je sledil nekoliko manj natančno ter na začetek seznama razvrstil dela s pri- vzdignjeno vsebino, kot so tragedije, in zaključil z ljubezenskimi romani. 19 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 482. 20 NUK, T II 2844. Raznolikost italijanskih literarnih del iz 18. stoletja V Zoisovi knjižnici je bilo le malo avtorjev iz 17. stoletja.21 Njihova dela so večinoma zastopana v novejših izdajah. Baročni roman, ki je bil pri članih akademije operozov še cenjen,22 v tej knjižnici ni več našel prostora. Zoisova izbira italijanskih literarnih del iz 18. stoletja pa je, prav nasprotno, pestra tako glede žanrov kot tudi glede zastopanih poetik, saj je bila tudi italijanska literarna kultura tistega stoletja raznolika. Tudi italijanska literatura 18. stoletja z lju- bezensko tematiko je bila, kot navaja Michele Mari, izjemno heterogena.23 Na Apeninskem polotoku je književnost tistega stoletja v resnici hodila po poti arkadijske tradicije, skupaj s svobodomiselno literar- no težnjo in prvimi znanilci predromantike. Gledališka dela Število italijanskih tragičnih del, ki jih je imel v lasti Zois, če odmislimo Metastasijeve melodrame, je kljub vsemu nepomembno. Pozneje je imel baron v svoji knjižnici tudi izdajo Alfierijeve tragedije iz leta 1785 (tako navaja Kidrič, ki je obravnaval kata- log Zoisovih knjig iz leta 1804).24 Tragedije in druge drame v italijanskem jeziku je lahko Zois bral že v času, ko je bil sestavljen prvi katalog, med drugim tudi prevode dram tujih avtorjev v prevodu Elisa- bette Caminer (med njimi Beaumarchaiseva, Les- singova, Molièrova, Voltairova in Mercierova dela). Toda vsaj še en naslov s seznama italijanskih trage- dij si zasluži pozornost: to so Tentativi drammatici Alessandra Verrija (Livorno, 1779). Gre za delo manj znanega Verrija, ki se preizkuša tudi v pisanju tra- 21 Najdemo na primer moralne satire Salvatoreja Rose (Am- sterdam [Rim], s. d.) in dela arkadijskega pesnika Menzinija (Opere, Benetke, 1750). 22 O posebnem zanimanju za romane Ferranteja Pallavicina in Giovannija Francesca Loredana pri članih akademije opero- zov gl. Vidmar, Ferrante Pallavicino in Carniola, str. 268–269. Zanimanje operozov za baročne romane se kaže tudi v tem, da so v semeniški knjižnici v Ljubljani ohranjena dela Giovannija Francesca Biondija, Girolama Brusonija in Luce Assarina. 23 Mari, Venere, str. 12. 24 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 400. Opomba in Zoisov podpis na strani knjige »Supplemento de le Chroniche« (NUK Ti II 2844). 185 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 gičnih del, vendar nima ambicij, da bi se kot njihov avtor uveljavil. Komično gledališče zastopa Carlo Goldoni (Sa- violijeva beneška izdaja v 20 zvezkih, razdeljena na Commedie in Drammi giocosi, katerih prvi zvezki so začeli izhajati leta 1770). Pri komedijah iz 18. sto- letja najdemo še Francesca Griselinija, ki sicer ni bil toliko znan kot dramatik, temveč kot naravoslovec in botanik. Poleg številnih drugih stvari, ki so ga za- nimale, se je preizkusil tudi v pisanju za gledališče. Zois je imel v zbirki njegovo delo Reginella o la vir- tuosa di musica (Benetke, 1770), ne povsem izvirno komedijo, a kljub temu zanimivo zaradi ironičnih sklicev na gledališko kulturo svojega časa.25 Ironija uspešne metatekstualne komedije iz leta 1756 se po- javlja predvsem v značaju lika Farfarelle, ki želi biti primadona: ambiciozna pevka pogosto govori fran- cosko in uporablja napačne izraze, za katere trdi, da se sklicujejo na Voltaira. Tudi beneško narečje, ki ga uporablja eden od moških likov, naredi delo živahno. Griselini je bil v Ljubljani znan zaradi študij s po- dročja agronomije,26 Zois pa je imel v zbirki tudi iz- vod njegovega dela Dizionario delle arti e dei mestieri, njegov potopis Lettere odeporiche, dvojnik traktata o skolopendri, vrsti stonoge (v francoščini), ter izvode že prej navedene revije Giornale [...], ki jo je dolgo urejal prav Griselini. Burleskna poezija in satirične pesnitve Usmerimo se še k pesništvu, kjer nas presene- ti antologija Poesie di eccellenti autori toscani, katere podnaslov (Per far ridere le brigate) pojasnjuje, da gre za pesmi, ki ljudi spravijo v smeh. Torej gre za bese- dilo v burlesknem tonu. Še vedno v tej zvrsti, vendar iz poznejšega časa, najdemo parodične sonete Gio- vannija Battiste Castija z naslovom I tre giulj. Zois je imel v zbirki tudi njegove Poesie liriche (Firence, 1769), satirična pesnitev Gli animali parlanti pa sodi med njegova poznejša dela – baron jo je, kot je znano, prepesnil v slovenščino.27 Sodeč po italijanskih knjigah, ki jih je imel v la- sti leta 1782, je Zois po malem sledil vsem žanrom. Toda če bi želeli izpostaviti, kaj je najbolj ugajalo njegovemu literarnemu okusu, bi to verjetno bila prav zabavna in humorna dela. V njegovi knjižnici so namreč dobro zastopana komična dramska dela, pa tudi poezija in pripoved v burlesknem, satiričnem in posmehljivem tonu. Med satiričnimi deli je imel Zois doma tudi krat- ke pesnitve Giuseppeja Parinija (Il Mattino il Mezzo- giorno e la Sera poemetti nuovamente illustrati con note istoriche; Benetke, Graziosi, 1767), pa tudi njegovo 25 O Griseliniju kot pisatelju komedij gl. Bocchi, Le commedie, str. 38–85, v sodobni izdaji Griselinijevih gledaliških del. 26 Vodopivec, La société agricole, str. 37–53. 27 O Zoisovem prevodu nekaterih verzov Castijeve pesnitve (in sicer iz odlomka »La gatta«) gl. Svetina, Kitične oblike, str. 58. delo Odi. Parinijevi poemetti ponujajo ironično kri- tiko odsotnosti vrednot v razpadajočem plemiškem okolju in so imeli velikanski uspeh: ponatisnili so jih in posnemali; tako so bili kmalu prevedeni v različ- ne evropske jezike.28 Vendar so doživeli zapleteno uredniško usodo, ki nam pomaga razumeti, kako je založništvo na trgu delovalo tudi na račun avtorjev. Primer je preučevala Lodovica Braida v raziskavi o anonimnosti v italijanski literaturi 18. stoletja.29 Na kratko: Parini je prvi dve pesnitvi objavil ločeno, Il mattino in Il mezzogiorno (prvo leta 1763 in drugo leta 1765), vendar na naslovni strani ni hotel navesti svojega imena. Sledila je neavtorizirana izdaja iz leta 1766, ki jo je objavil Paolo Colombani, nato pa še druge izdaje, na primer tista, ki jo je imel v zbirki Zois (izdal jo je Antonio Graziosi). V teh zadnjih izdajah sta obe pesmi natisnjeni v enem delu, skupaj s tretjim, z naslovom La sera, ki pa ga ni napisal Pa- rini, ampak mladi Verončan Giovanni Battista Mu- tinelli, ki mu je uspelo pesnika dobro posnemati. To je bil zanimiv primer spretnih komercialnih strategij knjižnega trga. V katalogu Zoisovih knjig so med deli v satirič- nem in posmehljivem tonu navedena tudi starejša, ki so bila pozneje ponovno izdana. Tak primer je he- rojsko-komična pesnitev Alessandra Tassonija La secchia rapita (Parma, 1765), napisana na začetku 17. stoletja in objavljena nekaj let pozneje ter ponovno urejena v drugi polovici 18. stoletja. Libreto Luigija Boccherinija po Tassonijevem besedilu je imel velik uspeh v glasbeni izvedbi Antonia Salierija na Dunaju leta 1772. Polemična dela V Zoisovi knjižnici niso manjkala niti polemič- na dela. Med njimi najdemo Il bue pedagogo (Lucca, 1765; 1. izdaja je bila iz leta 1764). Gre za samo- obrambo v obliki besedila, ki ga je napisal arkadijski pesnik Appiano Buonafede (z umetniškim imenom Agatopisto Cromaziano). Delo je uperjeno proti kri- tiku Giuseppeju Barettiju, ki je v eni od številk svoje revije La frusta letteraria (št. XVIII) kritiziral Buo- nafedejevo delo Saggio di commedie filosofiche in ga označil za neslano. Baretti se je s poudarjeno ironijo v osmih prispevkih na široko odzval na te žalitve.30 Ob tej polemični knjižici (Il bue pedagogo) je torej Zois lahko spoznal, kdo je pravzaprav Baretti. Govorimo o intelektualcu z oblikovanimi stališči, usmerjenimi v obrambo klasičnih del, ter zagovorniku vitalnega in živahnega jezika brez prizvoka poučnosti. Baretti (1719–1789) je dolga leta živel v Angliji in bil Sha- 28 Parinijevi pesnitvi sta bili takoj prevedeni v francoščino, nem- ščino, angleščino in španščino (Braida, L’autore assente, str. 98). 29 Braida, L’autore assente, str. 75–117. 30 Polemika je potekala v Barettijevi reviji med 19. aprilom in 15. julijem 1765. 186 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 kespearov občudovalec, cenil je njegovo gledališče in mu pripisoval pomembnejšo vlogo kot Voltairo- vemu.31 V Zoisovem knjižnem katalogu ne najdemo niti ene številke njegovega časopisa Frusta letteraria niti njenega prvega ponatisa (1799–1800), prav tako tudi ne prve celotne izdaje del. Kolikor vemo, je imel baron samo angleško-italijanski/italijansko-angleški slovar, ki ga je sestavil ta literat. Omenjeno je že bilo Barettijevo negativno mne- nje o Voltairovem gledališču. Še ena znana osebnost tistega časa je Voltaira obravnavala polemično, in si- cer Giacomo Casanova. Zois je to gotovo vedel, saj je imel izvod njegove polemične knjige Scrutinio del libro, Eloges de M. de Voltaire (Benetke, Fenzo, 1779), 31 V svoji reviji je Baretti na primer ostro kritiziral Voltairovo pesnitev Henriade, češ da je avtorju primanjkovalo ustvarjal- nosti (gl. Baretti, La frusta letteraria, str. 205–211). O Baretti- ju kot zagovorniku Shakespeara gl. Reuter Mayring, Giuseppe Baretti, str. 47–56. skupaj z drugimi publikacijami beneških libertincev. Prisotnost teh spisov v baronovem domu ne presene- ča, saj poznamo naklonjenost med njim in Casano- vo, kar dokazujejo tudi pisma, ohranjena iz obdobja 1773–1774.32 Casanova je v polemičnem besedilu raztrgal Vol- tairovo literarno delo in kritiziral stališča tistih, ki so ga povzdigovali ( Jean-François Ducis, Jean-François de La Harpe in Charles Palissot de Montenoy). Ven- dar je njegovo utemeljevanje precej šibko. Pri sooča- nju z Voltairom glede njegovega sloga je videti, kot da mu manjka tisto, kar je že napisal Baretti. Pri tem skuša predvsem zasmehovati njegovo postavo in celo ime. Pri Voltairovih delih se pritožuje predvsem nad pomanjkanjem dramatičnosti, navdušenja in ustvar- jalnosti.33 Casanova je Voltaira napadel tudi ob dru- 32 Trampus, »Talent et érudition«, str. 25–35. 33 TSABC, Casanova, Scrutinio del libro, str. 25–26. Naslovnica knjige Giacoma Casanove »Scrutinio del libro Eloges de M. de Voltaire« iz leta 1779 v enakem izvodu, kot ga je imel Žiga Zois (http://www.minervaauctions.com/aste/asta132/1935-casanova-scrutinio-del-libro- eloges-de-m-de-voltaire-par-differens-auteurs/). 187 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 gih priložnostih, na primer v tretjem poglavju dela Confutazione della storia del governo veneto d’Amelot de la Houssaie (1769, Amsterdam, dejansko pa izda- no v Luganu), v katerem brani Benetke in nasprotuje trditvam francoskega zgodovinarja Nicolasa Amelota de la Houssaya. Delo je napisal zato, da bi si pridobil naklonjenost beneških oblasti in se tako lahko vrnil v rodno mesto.34 Zois je imel kopijo tega dela. Kot je v Predgovoru h Confutazione priznal sam Casanova, bi bilo lahko delo »neokusno« za tiste, ki jih ne zanimajo »zgodovinske resnice beneškega vladnega sistema«;35 zato bralčevo pozornost išče tako, da se v drugem in tretjem delu usmeri na protifrancosko satiro. Romani Med knjigami s posvetno vsebino je v katalogu iz leta 1782 navedenih tudi nekaj Casanovovih lju- bezenskih romanov, nobeno od objavljenih del pa na notranji naslovnici nima imena avtorja, ki se je pod- pisal pod posvetila. To je bila namreč v 18. stoletju zelo razširjena praksa, kar velja zlasti za romane.36 Med Casanovove romane sodijo tri dela: roman v pismih Lettere della nobil donna Silvia Belagno alla donzella Laura Gussoni (Benetke, brez datuma, a iz- dan 1780); ljubezenski roman Di Aneddoti viniziani militari e amorosi del secolo XIV […] (Benetke, 1782) in alegorični opravljivi roman Né amori, né donne, ovvero la stalla ripulita. Prvo od omenjenih del (Lettere) je priredba ro- mana v pismih Madame Riccoboni37 z naslovom Lettres de Milady Juliette Catesby à Milady Henriette Campley, son amie.38 Casanova v njem pripoveduje zgodbo o strasti glavne osebe Silvie do moškega, ki ji najprej pobegne, nato pa jo želi pridobiti. Besedilo ne vsebuje nič opolzkega in meji že na romantično sentimentalnost. Zgrajeno je po topičnih motivih in je napisano v privzdignjenem patetičnem slogu. Na ekspresivni ravni jeziku ne poskuša dodati renesanč- nega pridiha, kar bi ustrezalo izbranemu zgodovin- skemu okviru (pisma naj bi bila napisana leta 1452). Posebno pozornost si morda zasluži način, s katerim avtor v določenem trenutku daje besedo ženskemu liku, da bi izpostavil svobodoljuben način moškega vedenja, ki ga zanima zgolj osvajanje: »Moški […] si nas želijo, nam služijo, a v nas najdejo samo užitke, za katere upajo, da jih bodo okusili na ta način.«39 Še 34 Tudi v tem primeru, tako piše F. di Trocchio (La filosofia dell’avventuriero, str. 113), se Casanova postavlja z navaja- njem velikega števila virov. 35 TSABC, Casanova, Confutazione, 1, str. XI–XII. 36 Braida, L’autore assente, str. 174. 37 Marie Jeanne de Heurles de Laboras oziroma Madame Ric- coboni (1713–1792). 38 Gl. spremno besedo sodobne izdaje Casanovovega romana (Chà della, Presentazione, str. XI–XVII). 39 »Gli uomini […] ci cercano, ci servono, ma non considerano in noi che i piaceri che sperano di gustare per mezzo nostro« (Casanova, Lettere della nobildonna, str. 75). posebej izjemen pa je »Uvodni nagovor«, v katerem si avtor prizadeva za bralčevo zavezništvo, saj delo označi kot prevod najdenega rokopisa, napisanega v »beneškem narečju«, in pri tem ne skriva, da je vedel za roman v pismih, ki pripoveduje podobno zgodbo. Zato bralca prosi, naj sam presodi o resničnosti ome- njenih pisem. Delo je zanimivo predvsem kot primer takrat priljubljenega romana v pismih brez posebne literarne vrednosti, napisanega za zabavo. Roman Di Aneddoti viniziani militari e amorosi del secolo XIV [...] v celoti temelji na zgodovinskih dogodkih, a se na koncu prav tako prevesi predvsem v ljubezenske zaplete. Tudi to delo, ki velja za pro- totip zgodovinskega romana iz 18. stoletja, izvira iz francoskega romana, saj je »napisano d’apres marki- ze Guérin de Tencin in po njenem delu Le siège de Calais«.40 Avtor v predgovoru bralcem sijajno posre- duje primer novega zapisa ter utemeljuje splet zgo- dovinske resnice in izmišljenih opisov, prisotnih v tem delu. Tretji Casanovov roman v Zoisovi zbirki, Né amo- ri, né donne, ovvero la stalla ripulita, je alegorični in obuja mit o kralju Avgiju: besedilo ima zapleteno in prisiljeno zgradbo, zato je z literarnega vidika manj zanimivo. Avtor ga je napisal kot svojevrstno samo- obrambo: z izrecnim prikrivanjem dejstev in likov namreč napada Carla Grimanija zaradi zneska, ki mu ga je ta dolgoval. Prav zaradi te polemike je moral Casanova za vedno zapustiti rodno mesto. Tu posta- nejo aktualne besede sodobne italijanske kritičarke Francesce Serra: »Pustolovci 18. stoletja so bili kot živi romani. Njihovo življenje, polno neverjetnih do- godkov in preobratov, je trume bralcev in nenasitnih bralk kar vabilo k pohlepnemu požiranju vsebine, kot bi šlo za knjigo.«41 In to je Casanova dobro vedel. Zaenkrat nam še ni uspelo najti podatkov o av- torju in žanru dela La ragione insufficiente, ed il duello. Verjetno gre za povezani besedili, katerih naslov je v katalogu iz leta 1782 (str. 120) naveden brez avtorje- vega imena. Uvrščeni sta pod drugimi naslovi Casa- novovih literarnih del. Delo, ki naj bi bilo leta 1780 izdano v Savoni (ta ni veljala za založniško središče), je omenjeno tudi v katalogu založnika in prodajalca knjig Remondinija iz leta 1796.42 Tega dela žal ni bilo mogoče najti niti v italijan- skem nacionalnem niti v katerem drugem knjižnič- nem sistemu. Ne izključujemo (čeprav je naša hi- poteza precej ohlapna) možnosti, da gre za piratsko 40 Portinari, Casanova romanziere, str. IX–XXX. Mišljena je Claudine Alexandrine Guérin de Tencin, baronica de Saint- -Martin-de Ré (1682–1749). 41 »Gli avventurieri settecenteschi erano romanzi viventi. La loro biografia, piena di incredibili vicende e colpi di scena, reclamava di essere avidamente sfogliata da schiere di lettori e di fameliche lettrici, come un libro« (Serra, Casanova e il romanzo vivente, str. 813). 42 Catalogo de’ libri italiani e francesi e di altre lingue straniere che si trovano vendibili presso Giuseppe Remondini e figli, Benetke, 1796, str. CCLXV. 188 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 izdajo dela Casanovovega avtobiografskega besedi- la Il duello (Dvoboj), ki ga je ta beneški libertinec napisal z briljantno sposobnostjo pripovedovanja. Delo je bilo objavljeno v Casanovovih mesečnikih Opuscoli miscellanei, ki so izhajali v prvi polovici leta 1780.43 Ob vsem zapisanem je treba dodati nekaj besed o izstopajočem pojavu v knjigah, ki navajajo napač- ne kraje izdaje ali zamolčijo pravega avtorja, vsaj na notranji naslovnici. Če so anonimnost včasih izkori- stili avtorji (kot na primer mladi Parini in Alessan- dro Verri), ki se niso želeli izpostaviti, je bila napačna navedba kraja izdaje pomembna predvsem zaradi previdnosti pred cenzuro (na primer pri Lukrecije- vem delu La filosofia della natura v prevodu Raffaeleja 43 Delo je bilo objavljeno v junijski izdaji mesečnika Opuscoli miscellanei (1780). Pastoreja).44 Nekoliko drugačno, a prav tako razširje- no je navajanje lažnih krajev izdaje; gre za prakso, ki se je nanašala predvsem na prodajno strategijo. Se- znam bi bil v tem primeru dolg. Zoisova knjižnica se tako predstavlja tudi kot ogledalo strategij prodajanja knjig v zadnjih desetletjih 18. stoletja, vključno s cen- zuro, samocenzuro in preudarno prodajno politiko. Zaključek Pisma, ki jih je mladi Žiga Zois pisal Casanovi, razkrivajo, da je bil naklonjen uživanju ob branju za- bavnih pariških satiričnih brošur (Bulletins de Versail- 44 La filosofia della natura di Tito Lucrezio Caro, e confutazio- ne del suo deismo e materialismo, col poema di Aonio Paleario dell'immortalità degli animi dell ’abate Raffaele Pastore (1–2) (London [Benetke], 1776). Naslovnica knjige Giacoma Casanove »Ne amori, né donne, ovvero la stalla ripulita« iz leta 1782 v enakem izvodu, kot ga je imel Žiga Zois (http://www.minervaauctions.com/aste/asta132/1813-casanova-ne-amori-ne- donne-ovvero-la-stalla-ripulita/). 189 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 les), ki mu jih je poslal Benečan.45 Poleg tega ta pisma potrjujejo, da je bil Zois tako velik ljubitelj gledališča, da je leta 1774 obžaloval,46 ker zaradi slabega vreme- na ni mogel oditi v Trst na karnevalsko predstavo. Vendar se nam takšna svetovljanska podoba ponudi tudi takrat, ko opazujemo knjige v njegovi knjižni- ci. Zois je pozorno spremljal razvoj naravoslovnih in mineraloških znanosti, a pri tem ni zanemaril slede- nja Zeitgeistu skozi literaturo, saj si je priskrbel so- dobne knjižne uspešnice (satirične, kontroverzne ali preprosto namenjene le zabavi), ki so jih založniki ali kar avtorji sami ponudili bralcem z domišljenimi strategijami. Že hiter pregled seznama naslovov torej potrdi širino baronovega pogleda na svet. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1052, Zois pl. Edelstein, rodbina, fasc. 19, Ka- talog der Bücher, die sich in der Bibliothek des Herrn Baron Sigmund Zois Freiherrn v. Edelstein befin- den [1782] NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Rokopisi, Ms 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Catalogus [1821] TSABC, Biblioteca civica Attilio Hortis, Trieste Casanova, Giacomo: Confutazione della storia del governo Veneto d’Amelot de la Houssaie. Divi- sa in tre parti. Parte prima, Amsterdam [Luga- no], Agnelli, 1769. Parte prima (PRG 106529, coll. Formato 0300 02638-1) + Id. Supplimento all ’opera intitolata Confutazione […]. Parte terza, (Inv. PRG 106529/1, coll. Generale 09587). Casanova, Giacomo: Scrutinio del libro Eloges de M. de Voltaire par différens auteurs. Venezia: Fen- zo, 1779 (PRG 106539, coll. Rari 1-93). LITERATURA Baretti, Giuseppe: La frusta letteraria, 1–2. Bari: La- terza, 1932. Bocchi, Andrea: Le commedie di Griselini. V: Grise- lini, Francesco: Teatro. Lecce: Youcanprint, 2016, str. 38–85. Bravetti, Patrizia in Granzotto, Orfea (ur): False date. Repertorio delle licenze di stampa veneziane con fal- so luogo di edizione (1740–1797). Firenze: Univer- sity Press, 2008. 45 Gl. pismo z dne 25. septembra 1773 (Trampus, »Talent et érudition«, str. 32). 46 Gl. pismo z dne 1. marca 1774 (prav tam, str. 33). Braida, Lodovica: L’autore assente. L´anonimato nel- la letteratura italiana del Settecento. Bari: Laterza, 2019. Casanova, Giacomo: Lettere della nobildonna Silvia Bellagno 1780. Milano: Il Polifilo, 2004. Chà, Lorenzo della: Presentazione. V: Casanova, Giacomo: Lettere della nobildonna Silvia Bellagno 1780. Milano: Il Polifilo, 2004, str. XI–XVII. Di Trocchio, Federico: La filosofia dell’ avventuriero: Giacomo Casanova oltre libertinismo e illumini- smo. Giacomo Casanova: tra Venezia e l ’Europa (ur. Gilberto Pizzamiglio). Firenze: Olschki, 2001, str. 108–145. Kidrič, France: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti: razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica, 1929–1938. Kidrič, France: Zoisova korespondenca 1808–1809. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939. Kulessa, Rotraud von: Elisabetta Caminer Turra e L’Europa letteraria: riflessioni sulla traduzione. Circula: revue d’idéologies linguistiques 2, 2015, str. 18–30. Mari, Michele: Venere celeste, Venere terrestre. L’amore nella letteratura italiana del Settecento. Modena: Mucchi, 1988. Michaud, Joseph in Michaud, Luis Gabriel (ur.): Querlon (Anne-Gabriel Meusnier de). Biographie universelle, ancienne et moderne. Paris: D’Everat, 1823, 36, str. 393–396. Micheli, Giuseppe: Soave, Francesco. Dizionario Biograf ico degli Italiani, 93 (2018). URL: http://www.treccani.it/enciclopedia/francesco- -soave_%28Dizionario-Biografico%29/. Petrizzo, Alessio in Sorba, Carlotta (ur.): Storia e cultura materiale: recenti traiettorie di ricerca. Contemporanea XIX, 3, 2016, str. 439–482. Portinari, Folco: Casanova romanziere. V: Casanova, Giacomo: Aneddoti veneziani militari e amorosi. Milano: Serra e Riva, 1984, str. IX–XXXI. Randazzo, Manuela: Gli Opuscoli siciliani di Salva- tore Maria di Blasi. Un’immagine della Sicilia intellettuale della fine de sec. XVIII. Mediaeval Sophia, Studi e ricerche sui saperi medievali, 15–16 (2014), str. 189–204. Reuter Mayring, Ursula: Giuseppe Baretti: »Sugo, so- stanza e qualità«: moderne italienische Literaturkri- tik in der Mitte des 18. Jahrhunderts. Berlin: Frank & Timme, 2015. Serra, Francesca: Casanova e il romanzo viven- te. Atlante della letteratura italiana, vol. II, Dalla Controriforma alla Restaurazione (ur. Erminia Ira- ce). Torino: Einaudi, 2012, str. 810–816. Svetina, Peter: Kitične oblike v starejši slovenski posvet- ni poeziji. Ljubljana, ZRC, 2007. Svoljšak, Sonja: Knjižnica Žige Zoisa: med osebnimi in javnimi razsvetljenskimi agendami. Knjižnica 190 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 barona Žige Zoisa: središče razsvetljenske kulture na Slovenskem = Baron Sigismund Zois’s library: the centre of enlightenment culture in Slovenia (ur. So- nja Svoljšak in Luka Vidmar). Ljubljana: NUK, 2019, str. 9–82. Trampus, Antonio: »Talent et érudition«: Casa- nova nelle lettere del barone Sigismondo Zois. L’Intermedédiaire des casanoivistes. Études et infor- mations casanoviennes 7, 1990, str. 25–35. Vidmar, Luka: Ferrante Pallavicino in Carniola. Les régions slovènes entre XVIIIe et XIXe siècles: pluri- linguisme et transferts culturels à la frontière entre empire des Habsbourg et Venise (ur. François Bou- chard in Patrizia Farinelli). Paris: Le Manuscrit, 2019, str. 263–286. Vidmar, Luka: Zoisova zbirka slovenskih, slovanskih slavističnih knjig: po sledovih baronovega svinč- nika. Knjižnica barona Žige Zoisa: središče razsvet- ljenske kulture na Slovenskem = Baron Sigismund Zois’s library: the centre of enlightenment culture in Slovenia (ur. Sonja Svoljšak in Luka Vidmar). Ljubljana: NUK, 2019, str. 82–139. Vodopivec, Peter: La société agricole carniolienne au XVIIIe siècle, ses publications et les physiocrates français. Les régions slovènes entre XVIIIe et XIXe siècles: plurilinguisme et transferts culturels à la frontière entre empire des Habsbourg et Venise (ur. François Bouchard in Patrizia Farinelli). Paris: Le Manuscrit, 2019, str. 37–53. Zambelli, Paola: »Dibattiti culturali nel Settecento a Venezia«. Rivista critica di storia della filosofia 20, 1965, str. 414–448. Zanello, Gabriele: Bosizio Giovan Giuseppe. Dizio- nario biografico dei friulani, Nuovo Liruti, II, 2009. URL: http://www.dizionariobiograficodeifriulani. it/bosizio-giovan-giuseppe. S U M M A R Y From Dante to Casanova: Italian books in Zois’s library This article gives a snapshot of the Italian books, and specifically literary books that passed through the richest private library in Ljubljana in the second half of the eighteenth century – that belonging to Baron Sigismund Zois (1747-1819). On his death, the majority of this extensive, rich and multi-lingual library collection was acquired, as is well known, by the library of the Ljubljana Lyceum and apart from a few exceptions; it is still preserved today in the Uni- versity and National Library of Ljubljana (NUK). These are mostly works of theoretical and education- al value in various fields of knowledge, particularly natural sciences. On the other hand, books linked to the spirit of the Enlightenment, and literature in its broadest sense – both Italian classics and more mun- dane works – are no longer part of the collection. As a result, we were only able to check the physical state of very few of the books mentioned in this article for signs of movement, dedications, date of acquisition etc. The key source material for our work is a private library catalogue from 1782, written when the Baron was aged 35. The collection was also subsequently enlarged, but a later catalogue, which would have been useful in understanding new acquisitions, has been lost (it was written by Kopitar around 1803- 1804 and also contained, as Kidrič wrote, a sizeable list of opera librettos) while many literary works have been removed in the last catalogue of 1821. In the presentation of this library’s collection, at- tention was paid to works that provided examples of the Zeitgeist of the second half of the 18th century, which included some of Casanova’s polemical writ- ings and novels. What emerged confirms that, even in the case of books in Italian, the Baron was not interested in buying antique and valuable editions. Furthermore we can see that he did not reject trans- lated works if a text aroused his interest, that he did not focus on any particular authors and, finally, that among his Italian books he included material that guaranteed him a degree of amusement (works of the satirical and burlesque genres). But our aim was not only to put forward some hypotheses, by consider- ing the composition of this library, about its owner’s tastes. We wanted above all to consider the catalogue as a tool for detecting which trends and which spe- cific works of Italian literature reached – or could reach indirectly, through Zois’s library – the atten- tion of the intellectuals who were in regular contact with the Baron, that is to say the inner circle of early modern Carniolan culture. Still from a socio-cultural perspective, our aim was to focus on some volumes, owned by Zois, that had been published anony- mously, or giving false details of where they had been printed: these sorts of examples make us well aware of some of the marketing practices that were wide- spread in book publishing at that time. 191 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 633.852.73(497.473)(091) Prejeto: 14. 2. 2020 Tanja Gomiršek dr., muzejska svetovalka, Goriški muzej, Grajska cesta 1, Kromberk, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: tanja.gomirsek@goriskimuzej.si Oljkarstvo v Goriških brdih od novega veka do pozebe leta 1929 IZVLEČEK Prispevek prikazuje pomen in obseg oljkarstva v Goriških brdih v novem veku. Oljke so bile v Goriških brdih v preteklosti bistveno bolj razširjene, saj so olje uporabljali v prehrani in za razsvetljavo, oljčne vejice pa so zaradi sim- bolnega pomena prodajali pred cvetno nedeljo. Brda so ena najsevernejših leg, kjer se oljka še goji, vendar so drevesa v nevarnosti zaradi nenadnih pozeb. Zaradi primata, ki ga je na tem območju imela vinska trta, se je število oljk v novem veku s časom zmanjševalo. Najhujši udarec je za oljke pomenila huda pozeba leta 1929, po kateri je oljkarstvo skoraj zamrlo. KLJUČNE BESEDE oljkarstvo, Goriška brda, urbarji, vojna škoda, urbarialna dajatev ABSTRACT OLIVE GROWING IN THE GORIŠKA BRDA FROM THE EARLY MODERN PERIOD TO THE FROST OF 1929 The contribution presents the importance and scope of olive growing in the Goriška Brda in modern history. Be- cause in the past olive oil was used for food and lighting and olive branches were sold before Palm Sunday, olive trees were considerably more widespread in the area than they are today. With the Goriška brda being one of the northern- most olive-growing regions, local olive trees are especially susceptible to sudden frost events. Throughout the modern period, the number of olive trees has been on a steady decline due to the primacy of vines. The strongest blow to olive trees was delivered by the severe frost of 1929, after which olive growing almost died out. KEY WORDS olive growing, Goriška brda, land registers, war damage, urbarial tax 192 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 Uvod V zadnjih desetletjih postajajo oljke v Goriških brdih poleg trte razpoznavni znak lokalnega gospo- darstva. Oljkarska dejavnost se je ponovno okrepila v devetdesetih letih 20. stoletja, zato pridelava oljčnega olja dobiva vedno večjo težo. Z načrtnim gojenjem oljk se je v Goriških brdih začel ukvarjati Bruno Pod- veršič iz Gradnega, ki je leta 1978 zasadil prvi strnje- ni nasad oljk. Sprva so ga sosedje in vaščani gledali z nezaupanjem, a so ga nekateri kmalu začeli posne- mati. Posluh za sajenje oljk je pokazala tudi Občina Brda, saj je na pobudo posameznikov že pred usta- novitvijo društva začela zasajati oljke ob javnih po- teh.1 Leta 1995 so pred gradom Dobrovo simbolično zasadili dve oljki, »ki naj bi oznanjali, da v ta prostor sodi tudi ta plemenita rastlina«.2 Od devetdesetih let 20. stoletja so se oljke udomačile na briških gričih in postale eden od simbolov tukajšnje pokrajine. Po večletnih prizadevanjih lastnikov oljčnih nasadov je 10. februarja 1999 prišlo do ustanovitve Društva oljkarjev Brda.3 Šlo je za prvo tovrstno društvo na severnem Primorskem; vključevalo je oljkarje s šir- šega goriškega območja.4 Leta 2005, ko je v Brdih začela delovati torkla (stiskalnica), je bilo po oceni predsednika društva na Goriškem zasajenih že skoraj 100 ha oljčnikov, na italijanski strani pa še 10 ha.5 Društvo je leta 2004 izdalo monografsko publikacijo,6 katere sestavni del je tudi študija Renata Podbersiča, posvečena pomenu in obsegu oljkarstva na Goriškem v preteklosti.7 Študija je pokazala, da so bile oljke na Goriškem in tudi v Goriških brdih že v preteklosti ena od kulturnih rastlin. Opis Brd v leta 1891 izdanem delu Die österrei- chisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild pokaže, da so bile tudi oljke tipična kultura območja: »Ta gri- čevnata dežela se imenuje In den Ecken, italijansko Co- glio, slovensko Brda, zadnja beseda pomeni obsežno dvi- gujoče se gričevje. Kdor potuje iz Gorice v Krmin skozi visokoležeče Kojsko ali tudi le skozi Števerjan in Cerovo ali če se iz Krmina povzpne na Monte Quarin, lahko spoznava to prijazno območje v vseh njegovih lepih po- sebnostih, ki so zanj značilne. Tam med rastočo travo ali med rastočimi mesečki šumlja potoček. Tam se bohotijo višnje, fige in oljke, medtem ko so sončne lege pokrite s terasami z vinskimi trsi.«8 Italijanski strokovnjak za pedologijo Alvise Comel (1902–1988) je v svojem delu o razvoju kmetijstva v Goriški grofiji od pozne- ga srednjega veka dalje zapisal: »Naj spomnimo, da je 1 Mužič, Ponosni, str. 1. 2 Colja et al., Gospodarstvo v Brdih, str. 42. 3 PANG 881, t. e. 1. 4 Poleg Goriških brd tudi okolico Nove Gorice in Šempetra ter Spodnjo Vipavsko dolino. 5 Sardoč, Goriška ima oljarno, str. 8. 6 Glavan-Podbršček, Oljkarstvo na Goriškem. 7 Podbersič, Zgodovina oljkarstva, str. 9–40. 8 Noe, Landschaftliche Schilderungen, str. 9. bilo oljkarstvo v preteklosti močno razširjeno na gričev- ju, še zlasti v Brdih.«9 To potrjuje tudi ena najstarej- ših krajevno povezanih omemb nasada oljk v Brdih. Leta 1507 se v goriškem urbarju omenja oljčni na- sad v Dolnjem Cerovem.10 Zaradi pomena vinskega pridelka ter kasneje cenovno dostopnih industrijsko pridelanih olj je dejavnost od 19. stoletja dalje vedno bolj zamirala. Posebno poglavje je pomenila pozeba leta 1929, ko so v Goriških brdih pomrznile skoraj vse oljke. Ohranila so se le posamezna drevesa, ki jim je uspelo preživeti pozebo. Oljkarstvo na Goriškem v preteklosti gotovo ni imelo takega obsega kot v Slo- venski Istri. Sicer že zastarelo trditev,11 da so oljke v Goriških brdih začeli zasajati šele v 18. stoletju, nove raziskave dokončno zavračajo. Izbrani arhivski viri Zgodovinski pregled oljkarstva na Goriškem12 in s tem tudi v Goriških brdih je bil podan že v prvem zborniku,13 ki ga je izdalo Oljkarsko društvo Brda in goriško Oljkarsko društvo. Podbersič je tematiko gle- de na skromnejši obseg dejavnosti14 in pomanjkanje virov dobro obdelal. Pričujoče besedilo želi nekoli- ko bolj poglobljeno obravnavati vprašanje, v kolikšni meri je bilo oljkarstvo v Brdih razširjeno v novem veku in do pozebe leta 1929. V ta namen so bili po- drobneje obdelani trije arhivski sklopi: urbarji iz 16. in 17. stoletja, lastniške knjige ter gradivo vojne ško- de, ki je nastalo po letu 1919. Urbarje gospostva Do- brovo hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, urbarje gospostva Vipolže Državni arhiv v Trstu (Archivio di stato di Trieste), urbarje družine Strassoldo, ki je imela posestva tudi v briških vaseh, pa Zgodovinski pokrajinski arhiv v Gorici (Archivio storico provin- ciale di Gorizia). Lastniške knjige (Libri tavolari), ki obsegajo čas od leta 1761 do leta 1891, kot del fonda Zemljiške knjige hrani Državni arhiv v Gorici (Ar- chivio di stato di Gorizia). V lastniških knjigah poleg popisa parcel s kategorizacijo, v kateri tip obdeloval- nega zemljišča sodijo, najdemo tudi vpise o vrstah urbarialnih dajatev in njihovih prejemnikih. Starejši urbarji gospostev Dobrovo in Vipolže ter briških po- sestev družine Strassoldo iz 16. in 17. stoletja s popisi kultur pojasnjujejo, koliko oljk je raslo v posamezni brajdi,15 kjer se je (ali pa tudi ne) kot dajatev pojav- ljalo olje. Za konec je predstavljena sondažna anali- 9 Comel, L’evoluzione storica, str. 26. 10 Pavlin, Goriško gospostvo, str. 61. 11 Meze, Pozeba oljke, str. 90. 12 Glavan-Podbršček, Oljkarstvo na Goriškem. 13 Podbersič, Zgodovina oljkarstva, str. 9–39. 14 Oljkarstvo na Goriškem gotovo nikoli ni imelo takšnega ob- sega in pomena kot na primer v Istri, Dalmaciji in Italiji. 15 Brajda je v današnji rabi v Goriških brdih izraz za vinograd, sadovnjak ali oljčnik na terasah. V preteklosti so z izrazom brajda označevali mešano kulturo vinograda, sadnega drev- ja in sejalnih površin na terasah (Gomiršek, Spremembe, str. 259). 193 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 za gradiva vojne škode (Danni di guerra). Ob koncu prve svetovne vojne so Brici prijavljali podrobne po- pise škode, nastale na njihovih zemljiščih in stavbah, da bi od države dobili povrnjeno vojno škodo. Na posameznih zemljiščih so popisana vsa za kmetov dohodek pomembna drevesa, med drugim tudi oljke. Pri tem je treba upoštevati, da so bila najbolj uničena zemljišča v vzhodnih in južnih Brdih, najmanj pa v severozahodnem, zahodnem in osrednjem delu. Tako predstavljena vojna škoda ni reprezentativen vzorec za celotna Brda. Vasi Neblo, Hruševlje, Fojana, Bar- bana, Šlovrenc, Medana in celotno območje Kamuna, tj. Kožbanskega kota, niso prijavile praktično nobene vojne škode. Vzroki zamiranja oljkarstva v Goriških brdih Že omenjeni znani italijanski agronom Alvise Comel16 je leta 1928 izdal zgodovinski pregled raz- voja kmetijstva na Goriškem od srednjega veka do prelomnega obdobja razsvetljenstva, ki nosi naslov L'evoluzione storica dell' agricoltura goriziana dal 1300 al 1765. Oljkarstvu, ki v obdobju, ko je Comel delo- val na Goriškem, ni imelo posebnega pomena, avtor ni posvetil večje pozornosti. Zanimiv pa je njegov podatek, da je bilo oljkarstvo nekoč zelo razširjeno na gričevju in še posebno v Brdih, vendar so bile olj- ke zaradi mrzlih zim že v letih 1709 in 1763 delno uničene.17 Italijanski geograf Ernesto Massi (1909– 1997) je celo navajal, da so se Brda in celotno zaledje oglejskega agra že v rimskih časih ponašali z veliko proizvodnjo oljčnega olja.18 Ta trditev arheološko še ni preverjena, saj so za to potrebne dolgotrajne in podrobne raziskave, ki jih ovira tudi pomanjkanje arheoloških najdišč iz tistega časa. Gospodarski impulzi v 18. in 19. stoletju Pomrznjene oljke ter intenzivna usmeritev bri- škega kmetijstva v proizvodnjo in prodajo vina od konca srednjega veka dalje sta bila ključna razloga, da si oljkarstvo nikoli več ni opomoglo in je zače- lo ugašati, čeprav sta država in Kmetijska družba v 19. stoletju pospeševali sajenje oljk. Član Kmetijske družbe Pietro Deviak, ki je leta 1847 oljkam posvetil posebno publikacijo, je kot pomemben razlog, da se 16 Alvise Comel se je rodil v Roveretu (Trento) 9. marca 1902. Starša sta izhajala iz Goriške. Licej je po prvi svetovni vojni zaključil v Gorici in študij nadaljeval na višji kmetijski šoli v Portici – Scuola superiore di agraria di Portici (Napoli). Di- plomo iz agronomije je leta 1924 zagovarjal v Milanu. Zase- dal je marsikatero za tisti čas pomembno delovno mesto, med drugim je bil leta 1948 imenovan za direktorja Istituto chi- mico-agrario sperimentale di Gorizia. V več kot 40-letnem znanstveno-raziskovalnem delu (med letoma 1923 in 1968) je objavil več kot 180 znanstvenih prispevkov, v katerih se je pretežno posvečal geologiji in pedologiji v Furlaniji (Nuovo Liruti, str. 997–998). 17 Comel, L'evoluzione storica, str. 26. 18 Massi, L'ambiente geografico, str. 56. je oljka začela umikati drugim kulturam, navedel dej- stvo, da je oljka ena tistih kultur, ki začne dajati pri- delek šele po več letih: če zanjo dobro skrbimo, po 10 do 12 letih, če jo obdelujemo srednje dobro, po 14 do 15 letih, če pa jo obdelujemo slabo, pridelek dobimo šele po 16 ali 17 letih.19 Predlagal je, da bi na opustela in za obdelovanje neustrezna zemljišča posadili oljke, ki bi bile zaradi kakovosti olja vir bogastva kmečkih družin. Goriška Kmetijska družba v 18. stoletju ni želela širitve nasadov trte, temveč žita, saj je bilo v Goriški grofiji pomanjkanje pridelkov za prehrano. Razsvetljena cesarica Marija Terezija je prek goriške Kmetijske družbe prebivalstvo spodbujala k poveča- nju površin, namenjenih pridelkom za prehrano, ter k sajenju murv in oljk.20 V letih 1768–1769 so dajali po štiri goldinarje nagrade za vsakih 25 na novo po- sajenih oljk v dveh letih od sajenja. Pridelek je po poročilu okrožnega glavarja barona Giampaola Ba- sellija iz leta 1774 zadoščal le za potrebe njihovih la- stnikov, večina pa je olje kupovala na bližnjih (Gori- ca, Krmin, Čedad) in oddaljenih (Trst, Videm) trgih. Zaradi sistema kolonata in kratkoročnosti zakupnih pogodb21 oljk pogosto niso na novo sadili, tudi zato, ker se zakupnikom kratkoročno to ni izplačalo. Niso bili gotovi, da bodo zemljišče obdelovali še takrat, ko naj bi oljke začele dajati pridelek. V ta namen je Kmetijska družba leta 1769 med revne prebivalce grofije brezplačno razdelila 700 sadik oljke.22 Oljk pa ni uničevala le pozeba, temveč tudi pre- komerno23 rezanje oljčnih vejic za prodajo v času pred cvetno nedeljo. Okrožno glavarstvo je 24. fe- bruarja 1817 z odlokom prepovedalo rezanje in prodajo velikih oljčnih vej zunaj grofije.24 Odlok ni pregnal zakoreninjene navade, saj je o velikih količi- nah oljčnih vej, ki so jih prodajali prebivalci Goriške grofije, konec 19. stoletja poročal tudi Karl Czoer- nig (1804–1889).25 Comel je navedel tudi podatek, da so okoli leta 1850 v Brdih pridelali okoli tono olja.26 Benedickt Kopezky, ki je leta 1850 kot prilogo v Jahresbericht des k. k. Ober-und Untergymnasium in Görz objavil študijo »Der Collio bei Görz«, je nekaj stavkov posvetil tudi takrat v Brdih že izumirajoče- mu oljkarstvu.27 Pri tem ni pozabil omeniti, da za- radi ugodne klime tu lahko oljke rastejo 2 stopinji zemljepisne širine višje kot v Italiji. Poleg že znanih podatkov o pozebah, ki so oljke praktično izkoreni- 19 Deviak, Memoria, str. 24. 20 Fanfani, Economia e società, str. 37. 21 Najbolj razširjena oblika kratkoročne zakupne pogodbe, ki so jo navadno sklepali za obdobje enega leta, je bil t. i. affitto semplice. 22 Formentini, L'olio del Collio, str. 7. 23 Oljke je treba obrezovati na pravilen način, da se osvetli kroš- nja. Prekomerno rezanje drevo oslabi, da vso svojo energijo usmeri v rast in ne v plodove. 24 Formentini, L'olio del Collio, str. 9. 25 Czoernig, Gorizia, str. 113. 26 Comel, L'evoluzione storica, str. 28. 27 Kopezky, Der Collio, str. 42–43. 194 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 nile, je omenil še trenutno proizvodnjo 2000 funtov olja na leto.28 Kljub vsemu pa so tudi v 19. stoletju oljke še ve- dno sadili na novo, saj se je v popisih omenjalo mar- sikatero mlado drevo. Ob določitvi obsega dediščine po pokojnem Marinelliju iz Pevme je nastal seznam zemljišč s popisom kultur in njihovih zakupnikov. V velikem vinogradu na Oslavju je raslo tudi 16 nava- dnih29 rodnih oljčnih dreves. Jurij Krajnik je imel v zakupu vinograd, njivo s trtami in travnik z drevesi. Tu je raslo 9 navadnih in mladih oljčnih dreves ter 63 navadnih in mladih murv. Na griču na Oslavju je An- ton Terčič obdeloval brajdo in travnik z drevjem, kjer je raslo 15 navadnih in 15 mladih oljk ter 23 navadnih in mladih murv, ter brajdo Dolinca, kjer je popisanih 9 starih oljk in 2 navadni murvi.30 Obseg proizvodnje 28 Stara merska enota dunajski stot ali funt znaša 0,56 kg ( Ja- vornik, Veliki splošni leksikon, str. 1187). 29 Predvidevamo, da je s terminom navadni mišljeno odraslo drevo. Elaborati franciscejskega katastra za odraslo drevo pri sadnem drevju, češnjah, hruškah in marelicah, štejejo tisto, ki ima deblo v premeru enako ali večje od 1 čevlja, pri kostanjih pa 1½ čevlja ali večje. Ostalo so bila polodrasla drevesa (ASG, Elaborati sec. XIX–XX, 15). Vsekakor so bile odrasle oljke tiste, ki so imele premer debla večji od 31 cm. En čevelj je bil namreč dolg 0,31 m (Bajt, Vsevednik, str. 248). 30 ASG, Ventilazioni ereditarie, 87, inv. 706. olja, ki v Goriški grofiji kljub vsemu ni bil majhen, kaže tudi podatek, da je leta 1894 v Gorici obstaja- la oljarna Menz & Comp.31 Verjetno je predelovala večje količine olja iz bližnje okolice, saj so v Brdih po poročilih domačinov oljke predelali kar doma. Obseg oljkarstva v Goriških brdih na podlagi novoveških virov Bistveno večji obseg oljkarstva v Brdih pred uso- dnimi pozebami32 v zgodovini kaže struktura dajatev pri emfitevtičnem zakupu.33 Emfitevtični zakup se je razvil iz ostanka srednjeveških fevdalnih oblik.34 Iz omenjenih arhivskih sklopov in literature je namreč razvidno, v katerih briških vaseh je bilo oljkarstvo (številčno) razvito v taki meri, da je bilo olje ena od dajatev ter osnova za oceno dreves v posamezni braj- di, od katere je kot dajatev nastopalo oljčno olje. Za obdobje zgodnjega novega veka lahko poveže- mo dva podatka, in sicer dajatve v olju in popise kul- tur na zemljiščih, kjer se je olje pojavljalo kot dajatev, ter na tistih, kjer olje ni omenjeno. V vasi Fojana je na primer v 17. stoletju Martin Klinec za zemljišče in hišo plačeval polovico vina, olja in sadja ter dogo- vorjeno najemnino po krminski meri.35 Podobno so, med drugim, polovico pridelka olja v Fojani plačevali še: brata Gregor in Andrej Klančič, Mauro Komavič, Boštjan Šibav, Andrej Gorjan, Matija Bergant, Jakob Lugni, Nikolas Venika, Jurij Venika, Peter Mavrič, Matija Makorič, Primož Pinica in Urban Galiot.36 Večina zapisov v urbarju nima popisa posamez- nih dreves na zemljišču, od katerega so navedeni pla- čevali dajatve v olju. Povezavo med dajatvijo v oljkah ter številom oljčnih dreves dobimo za zemljišča, ki jih je obdeloval Boštjan Peršolja z Dobrovega. Za brajdo in hišo je plačeval točno polovico vina, olja in sadja. Za drugo brajdo, na kateri je raslo med drugim 31 Formentini, L’olio del Collio, str. 11. 32 V novem veku so bile zabeležene številne pozebe. Poročil, ki nas neposredno seznanjajo s pozebami oljk, skupaj s poze- bami v 20. stoletju, je 20. Navajajo se leta: 1238, 1441, 1684, 1685, 1704, 1709, 1738, 1763, 1782, 1789, 1795, 1820, 1829, 1847, 1885, 1901, 1929, 1956, 1985 in 1996 (Ogrin, O poze- bi oljk, str. 36; Ogrin, Pozebe, str. 163). Za oljčna drevesa pa sta bili najbolj uničujoči pozebi v letih 1709 in 1763 (Comel, L'evoluzione storica, str. 26). 33 »Šlo naj bi za poznoantično obliko dednega zakupa, v kateri so se združili neki prejšnji zakupi zahodnega in orientalskega izvora.« Zanimivost te oblike je, da je bil zakupnik – emfi- teuta – vknjižen kot lastnik zemljišča, za katerega je plačeval določeno najemnino. Prejemnik najemnine je bil zabeležen v rubriki, ki je sicer služila vpisu obremenitev zemljišča, ven- dar je bila najemnina formulirana kot affitto amfiteotico, sam obdelovalec pa kot emfiteuta (Gomiršek, Vrste zakupnih po- godb, str. 177). 34 Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, str. 413. 35 Martino Clinz paga di un terreno ventato loco et foco la mitta del vin, oglio et frutta et d affitto a misura di Cormons (PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1612). 36 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1612. V Goriških brdih so otroci na cvetno nedeljo tekmovali, kdo bo imel višjo butarico. Na fotografiji so dečki iz Medane (fototeka Goriškega muzeja). 195 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 340 trt in 38 oljk, je plačeval polovico vina in olja ter dva piščanca. Poleg tega je imel v najemu še njivo, ki jo je trenutno obdeloval Pavel Kunic, za katero je imel obveznost oddaje polovice vina, olja, sadja ter še en kvinč in tri vedra vina in kopuna. Najemnino za travnik na Prevalu je poravnal z dvema kvinčema in dvema vedroma vina ter kopunom. Na Dobrovem so z oljem plačevali še Jakob Jasnič, Hilarij Polenčič, Blaž Fakin, »brata Tomaž in Kristijan«, Maver Skočaj, Ivan Simčič, Mihael Simčič, Urban Simčič in Josip 37 Preglednica je nastala na podlagi podatkov iz Lastniške knji- ge. 38 Kvinč je bil mera, razširjena na območju Gradiške in Krmina, pa tudi v Goriških brdih, in je odgovarjal količini med 80 in 83 litri (Panjek, La terra di confine, str. 15). 39 Oljna libra znaša 477 g oziroma 0,52 l (Mihelič, Najstarejša notarska, str. 185). 40 V virih zapisano Bergpfening. V 16. stoletju je gorski denarič znašal 3 solde in pol (Pavlin, Goriško gospostvo, str. 75). 41 Vedro je bilo votla mera za tekočine, ki je znašala 56 litrov (Bajt, Vsevednik, str. 249). Malenčič.42 Med podložniki družine Colloredo, ki je imela v lasti gospostvo Dobrovo, so imeli zabeleženo dajatev v olju še Gregor Zaletel z brajdo in njivami blizu Brdic, ki je plačeval polovico vina, olja ter sad- ja, en star ovsa po krminski meri in dva kopuna. Za brajdo in njivo, ki ju je trenutno obdelovala Marina Zaletel, je ta prav tako plačevala polovico olja, vina in sadja. V Kozarnem pa sta polovico olja plačevala Blaž Kristančič in Lukež Saurin.43 Tudi v urbarju vipol- ških gospodov della Torre se pojavlja dajatev, ki na- kazuje na gojenje oljk. Urbar je nastajal v letih 1565– 1568,44 v času, ko sta Vipolže imela v lasti Francesco 42 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1618. 43 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1612. 44 AST, Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II meta del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. 255.1.2 Libro de li introiti de Vipulzano 1565–1568. Tabela 1: Prejemniki in višina dajatev v olju v Števerjanu leta 176137 Lastnik Št. parcele Ledinsko ime Dajatev Vrednost Prejemnik Franc Bregantič pok. Štefana, emfitevt 124 Polje 9 kvinčev38 rebule, 4 libre39 olja vino 18 goldinarjev, olje 32 krajcarjev cerkev sv. Nikolaja v Gornjem Cerovem Franc Bregantič pok. Štefana, emfitevt 129 Stermic vinska desetina, gorski denarič in 9 kvinčev rebule, 4 libre olja vinsko desetino in gorski denarič40 Carlo Tacco, olje in vino cerkev sv. Nikolaja v Gornjem Cerovem Matej Klanjšček 180 Trebeš 2 1/2 libre olja 20 krajcarjev cerkev v Števerjanu Matej Klanjšček 392 Klanc vinska desetina, gorski denarič in 1 libra olja olje 8 krajcarjev vinsko desetino Tacco, olje cerkev v Števerjanu Mihael Mužič pok. Jožefa 21 Podvansko 2 orni in 2 vedri rebule, 1/2 libre olja vino 5 goldinarjev in 36 krajcarjev, olje 4 krajcarje cerkev v Števerjanu Mihael Mužič pok. Jožefa 23 Lazic 2 libri olja 16 krajcarjev cerkev v Števerjanu Tomaž Mizerič pok. Simona 363 Pastin desetina žita in rebule, gorski denarič, 1 kvinč rebule, 1 libra olja olje 8 krajcarjev, vino 2 goldinarja vinsko desetino in gorski denarič Carlo Tacco, olje in vino cerkev sv. Nikolaja v Gornjem Cerovem Tomaž Mizerič pok. Simona 418 Križna vinska desetina, gorski denarič, 2 vedri41 rebule, 1 kokoš, 1 libra olja 2 vedri rebule 48 krajcarjev, 1 kokoš 8 krajcarjev, libra olja 8 krajcarjev vinsko desetino, gorski denarič in vino Tacco, kokoš in olje cerkev v Kojskem Franc Zupančič 398 Šerca vinska desetina, gorski denarič, 2 libri olja olje 16 krajcarjev vinsko desetino in gorski denarič Tacco, olje cerkev v Števerjanu Štefan Škorjanc pok. Sebastijana 318 Draga 1 vedro rebule, 1/2 libre olja 24 krajcarjev vino, 4 krajcarje, olje vino Attems iz Campagne, olje cerkev v Števerjanu Peter Terpin pok. Jožefa 16 Uršica 1 orna rebule, 1 libra olja 2 goldinarja 24 krajcarjev vino, 8 krajcarjev olje cerkev v Števerjanu plemeniti Franc Trojer 122 Draga vinska desetina, gorski denarič, 2 orni rebule, 11 lir, 2 1/2 libre olja, 15 lir 12 krajcarjev olje vinsko desetino, gorski denarič in 11 lir Tacco, olje cerkev v Števerjanu, 15 soldov cerkev v Podsenici plemeniti Franc Trojer 179 Koznik vinska desetina, gorski denarič, 2 1/2 libre olja 20 krajcarjev olje vinsko desetino in gorski denarič Tacco, olje cerkev v Števerjanu 196 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 in Febo della Torre.45 Sin Martina Zorzija iz Vipolž je za brajdo, ki jo je imel v affitto semplice, plačeval polovico vina in olja ter dve liri in enajst soldov. Ga- šper Kabalic je za affito semplice za brajdo, imenovano Zabica, plačeval polovico oljk in vina. Jurij Bričič iz Vipolž je za kmetijo in hišo plačeval polovico vina in olja, za drugo brajdo pa je posebej plačeval polovico vina in oljk. Za brajdo v Vipolžah, ki jo je prej imel neki Prinčič iz Kozane, je posebej plačeval enajst lir ter pol vina in oljk. Oljke se v Vipolžah omenjajo še na kmetiji nekega Florijančiča, nato v Gornjem Ce- rovem pri Urbanu in Andreju Jugu ter v vinogradu Andreja Drufuke.46 Izpostaviti je treba tudi pomen deležne dajatve. V Biljani se olje kot dajatev ni nikoli pojavilo. Poudariti je treba, da na zemljiščih, kjer dajatev v olju ni omenjena, to še ne pomeni, da oljke niso ra- sle. Navajamo primer spremembe najema zemljišč v 45 Gomiršek, Kojsko in Brestje, str. 52. 46 AST, Archivio della Torre e Tasso, Libro de li introiti de Vi- pulzano 1565–1568. Kozarnem, ko med najemnino, ki je obsegala žito in vino, oljčno olje ni bilo omenjeno. Ob popisu kul- tur je v brajdi, ki jo je v Kozarnem imel Karel, sin pokojnega Martina Sancija, navedenih 1192 dreves s štirimi vinskimi trsi, šest oljk, 14 sliv, štiri jablane, šest rožičevcev, štiri vrbe, 31 breskev, 30 fig in tri hruške.47 Nekatera oljčna in druga sadna drevesa so bila zara- di svoje velikosti in očitno večjega pridelka v urbarju posebej zabeležena. Tako je imel Ivan Susič iz Šlov- renca pri Neblem na zemljišču v Fojani šest velikih oljk.48 Na podlagi urbarja cerkve v Medani ugotavlja- mo, da je dajatev v olju bremenila približno49 četrtino zemljišč v lasti cerkve. Kot smo pokazali že prej, pa so oljke lahko rasle tudi na zemljiščih, kjer se dajatev v olju ali oljkah ne pojavlja. 47 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1668. 48 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1618. 49 Dajatev v olju je zabeležena na sedmih od 34 zemljišč. Martin Klinec poleg fiksno določenih dajatev oddaja tudi polovico pridelka vina, olja in sadja (PANG 943, zbirka zgoščenk A-46, Zemljiško gospostvo Dobrovo, Urbar 1612, str. 9, dovoljenje za objavo št.: 2/3-4/2020). 197 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 Obseg gojenja oljke v luči urbarialnih in zakupnih dajatev Dajatve, povezane z gojenjem oljk, so bile bodi- si v oljkah, olju ali denarju. Urbar cerkve v Medani iz leta 1771 navaja, da je Janez Krstnik Kos, sin po- kojnega Sebastijana, za najemno pogodbo, sklenjeno leta 1762, za hišo in zemljišča plačal sedem kvinčev vina, pol belega in pol rdečega, ter polovico pridelka oljk, par kokoši in par piščancev.50 Podložniki Collo- redov so plačevali polovico olja. Patri dominikanci iz Krmina pa so po drugi strani plačevali affito fondiale z dvema kvinčema vina, tremi stari žita po goriški meri v denarju ter dvema librama olja v denarni pro- tivrednosti.51 Slednje kaže na denarno gospodarstvo novega veka, na spremembo plačevanja iz naturalnih dajatev v denarne ter morda tudi na zmanjšan obseg 50 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar cer- kve v Medani iz 1771. 51 PANG 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar cer- kve v Medani iz 1771. gojenja oljk. Oljke ali olje je bilo ena od dajatev, ki so bile v deželi v navadi »stoletja dolgo«. Pomen oljk in oljčnega olja je viden tudi v urbarju cerkve sv. Jurija v Gradnem. V kolonski pogodbi, sklenjeni 7. apri- la 1800, s katero je Andrej, sin pokojnega Martina Erzetiča, v kratkoročni zakup vzel brajdo, imenovano Podhišu, in drugo, imenovano Podplacam, je v popisu kultur, ki rastejo v brajdi Podhišu, navedenih tudi 13 oljk. V zakupni pogodbi je bilo določeno, da mora zakup poravnati z dvema tretjinama pridelanega vina in dvema tretjinama oljk.52 Z zmanjšanjem obsega gojenja so dajatve, veza- ne na olje, nadomeščali z denarno dajatvijo. Pomen olja in oljk podčrta tudi urbar družine Strasssoldo iz Gorice, ki je imela v Brdih številna zemljišča, za leti 1703 in 1704. Andrej Peršolja iz Medane je za affitto semplice letno plačal šest kvinčev vina, dva pi- ščanca in dva kopuna. Zapis dodaja, da se ostalo, tudi oljke, deli na pol. Oljke so poleg fiksno določenih dajatev edini izrecno navedeni pridelek, kar kaže na 52 ŽA Gradno, Urbario della chiesa di S. Giorgio sin dal 1763. Seznam kultur na najemnem zemljišču v Neblem, kjer je leta 1619 popisanih tudi 28 oljk (PANG 943, zbirka zgoščenk A-46, Zemljiško gospostvo Dobrovo, Urbar 1618, str. 105, dovoljenje za objavo št.: 2/3-4/2020). 198 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 njihov pomen. Kot dajatev se v urbarju Strassoldov omenjajo pri vseh štirih posameznikih v Medani. Na Plešivem in v Kozani niso omenjene pri nobe- nem od štirih posameznikov, v Drnovku pri dveh od osmih, v Gornjem Cerovem pri petih od desetih ter v Dolnjem Cerovem pri enem od sedmih posamez- nikov.54 Odsotnost dajatev v olju v enem urbarju še ne pomeni, da oljk v tej vasi niso gojili, temveč da je bila pozornost prejemnika dajatev usmerjena v druge proizvode. V Dolnjem, pa tudi Gornjem Cerovem se v lastniških knjigah, ki so nastale desetletje po na- stanku terezijanskega katastra, kot urbarialna dajatev v marsikateri brajdi omenja tudi olje.55 Zgornji se- znam ni popoln, saj je deset listov zapisov v registru za Dolnje Cerovo uničenih. Dajatev v oljkah ali olju se je lahko tudi »skrivala« med splošno določenimi dajatvami. Tako lahko na primer v uvodnem delu Lastniške knjige za Štmaver – San Mauro – preberemo, da so zemljišča obreme- njena z dajatvami v vinu, žitu in oljkah. Tudi deseti- no, ki so jo tu dobivali grofje della Torre, so plačevali v vinu in oljkah.56 V samem registru pa je navedeno, da je zemljišče podvrženo desetini, »kot je v navadi«. Poleg desetine, ki so jo prejemali grofje della Torre, 53 Preglednica je nastala na podlagi podatkov iz Lastniških knjig. 54 ASPG, Urbari, Strassoldo 1703–04, št. 103. 55 Zadnji trije vpisi v tabeli 2. 56 ASG, Ufficio tavolare, Libri fondiari (1761–1891), San Mau- ro e Peuma, 114. je na primer Jakob Figel iz Štmavra libro olja, takrat vredno osem krajcarjev, dajal še cerkvi sv. Valentina na Sabotinu.57 Oljčno olje je bilo očitno ena od pogostih dajatev cerkvam in njihovim institucijam, saj so ga duhovniki porabili tako za prehrano kot za razsvetljavo, zlasti v cerkvi. Prejemnica dajatev v olju je bila tudi cerkev sv. Lovrenca iz Podsenice.58 Tu je Luka Juretič, sin pok. Blaža, omenjeni cerkvi letno dajal libro olja, An- drej Juretič in baron Andrej Sembler pa pol libre.59 Podobno izvemo iz splošnega opisa v terezijanskem katastru za Dolnje Cerovo. Tu je zabeleženo, da ko- ličina olja, ki jo kot dajatev60 dobi grof Attems, znaša povprečno 12 liber, cerkev sv. Lenarta pa dobi pribli- žno pet liber.61 Proizvodnja olja iz Goriških brd je kljub že ome- njenim pozebam v 18. stoletju in tistima v letih 1849 in 1850 po podatkih člana goriške Kmetijske družbe Giuseppeja Floreana Formentinija leta 1853 znaša- la 3000 liber.62 Če smo pri prejšnjih piscih zasledili manjše količine, je to gotovo zato, ker je lahko količi- 57 ASG, Ufficio tavolare, Libri fondiari (1761–1891), San Mau- ro e Peuma, 114. 58 Podsenica je danes zaselek vasi Podsabotin. 59 ASG, Ufficio tavolare, Libri fondiari (1761–1891), Potsabo- tino, Potseniza, Momuria e Dou, 87. 60 Olje se je po zapisu v katastru med kmeta in prejemnika da- jatve delilo na pol. Torej je bilo pridelka približno 24 liber. 61 ASG, Catasto teresiano, 17. 62 Formentini, L'olio del Collio, str. 13. Tabela 2: Prejemniki in višina dajatev v oljkah ali olju v Dolnjem in Gornjem Cerovem leta 176153 Lastnik Št. parcele Ledinsko ime Dajatev Vrednost Prejemnik Sigismund Atems 30 Venograd 1 libra olja 8 krajcarjev cerkev sv. Lenarta iz kraja Marija Bordina, vdova po Valentinu 23 Draga polovica oljk 57 krajcarjev cerkev sv. Lenarta iz kraja cerkev sv. Lenarta iz kraja 12 Mladicah 3 kvinči in 2 vedri vina, 4 libre olja vino 11 goldinarjev 18 kraj- carjev, olje 32 krajcarjev župnik iz Muša cerkev sv. Lenarta iz kraja 14 Podcerovim 3 kvinči in 2 vedri vina, 4 libre olja vino 11 goldinarjev 18 kraj- carjev, olje 32 krajcarjev župnik iz Muša cerkev sv. Lenarta iz kraja 17 Za kmeticem 2 dnini, 3 kvinče in 2 vedri vina, 4 libre olja dnina 1 goldinar, vino 11 goldinarjev 18 krajcarjev, olje 32 krajcarjev Sigismund Attems cerkev sv. Lenarta iz kraja 55 Brajda Ferliga 3 kvinče in 2 vedri vina, 4 libre olja vino 11 goldinarjev 18 kraj- carjev, olje 32 krajcarjev župnik iz Muša Janez Križman pok. Mihaela 18 Breg polovica pridelka oljk 2 goldinarja 16 krajcarjev Sigismund Attems Blaž Lenardič 26 U olkah polovica pridelka oljk 2 goldinarja 16 krajcarjev Sigismund Attems Matija Prinčič pok. Sebastijana, emfitevt 55 Na seli 2 libri olja 16 krajcarjev bratovščina sv. Lucije iz kraja Štefan Prinčič pok. Gregorja, emfitevt 68 Selice 2 libri olja 16 krajcarjev cerkev sv. Nikolaja iz kraja Janez Štekar, sin Andreja, emfitevt 59 Strasoldnica 1 libra olja 8 krajcarjev cerkev sv. Nikolaja iz kraja 199 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 na pridelka v posameznem letu močno nihala. Kot je razvidno iz zapisov v dokumentih in urbarjih, je bilo v Brdih oljkarstvo gotovo razširjeno v nižje ležečih vaseh, Gornjem in Dolnjem Cerovem, Števerjanu, Pevmi, Vipolžah, Medani, Fojani, Dobrovem, Bilja- ni, Podsabotinu, Brdicah (pri Šlovrencu), Kozarnem in Neblem.63 Glede na popise v zakupnih pogodbah so oljke rasle tudi v Gradnem in Višnjeviku. Število oljčnih dreves kaže, da so bile oljke v preteklosti se- stavni del kultur v marsikateri brajdi. Gradivo vojne škode – slika stanja pred prvo svetovno vojno Zanimivo je gradivo vojne škode (Danni di guer- ra), kjer so podrobni popisi kultur v brajdah, ki so bile kakorkoli uničene ali poškodovane v prvi sve- tovni vojni. Za podrobno raziskavo in ovrednotenje bi bilo potrebno veliko časa, saj gre za približno 100 arhivskih enot gradiva. Tako bodo v nadaljevanju predstavljeni zgolj podatki, pridobljeni s pregledom večjega dela gradiva, ter Tabela 3 z izpisanimi lastni- ki, številom oljčnih dreves in prijavljenim izpadom pridelka. V brajdi Podvrt, ki je bila v lasti Josipa Fi- 63 Nimamo pa podatkov za Hruševlje. V Kozani po ohranjenih podatkih ni bilo dajatev, povezanih z oljem. garja iz Šmartna, so pred vojno rasle štiri oljke.64 V drugi brajdi, imenovani Seunik, ki je ležala v kata- strski občini Kozana, pa je raslo devet oljk,65 katerih deblo je imelo premer 30 cm.66 Zanimiv je zapis ko- ličine pridelka na drevo v prijavi vojne škode Franca Peršolje iz Šmartna, ki je imel v treh brajdah deset oljk. Njegova ocena pridelka je bila 20 kg oljk na dre- vo.67 V marsikateri prijavi je zabeleženo, da je bila uničena oljka ali več, ni pa omenjen nikakršen pri- manjkljaj pridelka. To bi lahko kazalo na dejstvo, da so bodisi oljke bolj kot za olje gojili za že omenjeno prodajo oljčnih vejic pred cvetno nedeljo bodisi jim niso pripisovali nikakršnega ekonomskega pomena več. Tak je recimo primer prijave Ivana Peršolje iz Šmartna, ki je imel pred vojno v svoji brajdi tri oljke, ki niso bile ravno mlade, saj je premer debla znašal 30 cm. Med oceno izpada pridelka Peršolja oljk ni zabeležil.68 Največji pridelek, in sicer 50 kg na drevo, 64 V celotni brajdi je raslo 1.500 trt, 6 češenj, 15 sliv, 7 hrušk, 5 breskev, 4 marelice, 5 jabolk, 4 oljke in 7 vrb (ASG, Giudizio distrettuale, 807, 356). 65 Popisanih je 2.100 trt, 18 češenj, 18 sliv, 7 hrušk, 10 fig, 7 breskev, 10 marelic, 2 jablani, 9 oljk in 3 vrbe (ASG, Giudizio distrettuale, 807, 356). 66 ASG, Giudizio distrettuale, 807, 356. 67 ASG, Giudizio distrettuale, 807, 369. 68 ASG, Giudizio distrettuale, 828, 181. Kamen za olje, last družine Kristančič iz Slavč. Na robu so vidne luknje tečajev lesenega pokrova, ki se ni ohranil (fototeka Goriškega muzeja). 200 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 Tabela 3: Podatki o številu oljk na podlagi gradiva vojne škode (Danni di guerra) Katastrska občina zemljišča Lastnik zemljišča Število oljk na posamezni parceli Število uničenih oljk Prijavljen izpad pridelka Biljana Jožef Simčič 34 27 400 kg oljk Dolnje Cerovo Mihael Prinčič 2 / 30 kg vej Dolnje Cerovo Cerkev sv. Lenarta 6 2 / Dolnje Cerovo Cerkev sv. Lenarta 6 3 / Dolnje Cerovo Cerkev sv. Lenarta 12 10 / Dolnje Cerovo Cerkev sv. Lenarta 2 2 / Dolnje Cerovo Ivan Klanjšček 3 3 60 kg oljk Gonjače Andrej Korsič 1 / / Gonjače Mihael Kumar 19 19 400 kg oljk Gornje Cerovo Matej Maraž 2 0 / Gornje Cerovo Cerkev sv. Lenarta 3 1 / Gornje Cerovo Cerkev sv. Lenarta 6 2 / Gornje Cerovo Alojzija Prinčič 1 / / Gornje Cerovo Amalija Jančič 2 1 20 kg vej Gornje Cerovo Ivanka Prinčič 1 1 20 kg vej Gornje Cerovo Ivanka Prinčič 1 1 16 kg vej Gornje Cerovo Jožef Makuc 3 2 30 kg vej Gornje Cerovo Marija Komjanc 6 5 48 kg oljk Gornje Cerovo Karel Bregantič 2 2 36 kg vej Gornje Cerovo Karel Klanjšček 1 1 15 kg vej Gornje Cerovo Karel Klanjšček 2 1 20 kg vej Gornje Cerovo Filomena Colja 1 1 20 kg vej Gornje Cerovo Filomena Colja 1 1 18 kg vej Gornje Cerovo Ivan Kumar 4 4 40 kg oljk Gornje Cerovo Ivan Klanjšček 8 8 120 kg vej Gornje Cerovo Marija Jakin 1 1 18 kg vej Gornje Cerovo Marija Jakin 9 4 130 kg vej Gornje Cerovo Anton Komjanc 2 2 20 kg vej Gornje Cerovo Josip Nikolavčič 2 2 20 kg vej Gornje Cerovo Franc Prinčič 1 1 10 kg oljk Gornje Cerovo Ivan Prinčič 1 1 15 kg vej Gornje Cerovo Jožef Terkuč 4 4 50 kg vej Gornje Cerovo Jožef Terkuč 5 3 50 kg vej Gornje Cerovo Leopold Komjanc 4 2 30 kg vej Gornje Cerovo Alojz Tronkar 3 3 40 kg vej Gornje Cerovo Alojz Tronkar 3 2 36 kg vej Gornje Cerovo Josip Terkuč 2 2 20 kg vej Gornje Cerovo Janez Terkuč 4 2 45 kg oljk Gornje Cerovo Janez Terkuč 1 1 12 kg vej Gornje Cerovo Janez Terkuč 4 1 45 kg vej Gornje Cerovo Karel Klanjšček 1 1 15 kg vej Gornje Cerovo Karel Klanjšček 2 1 20 kg vej Gornje Cerovo Filomena Colja 1 1 20 kg vej Gornje Cerovo Filomena Colja 1 1 18 kg vej Hum Jožef Lenardič 4 / / Imenje Albin in Janez Sirk 10 50 kg oljk Kojsko Mihael Marinič 4 4 40 kg oljk Kojsko Jožef Marinič / 125 / Kojsko Anton Matjac / 2 Kojsko Ivan Marhan / 8 100 kg oljk Kojsko Peter Kumar / 2 / Kozana Josip Figar 9 3 100 kg oljk Kozana Franc Prinčič 1 10 kg oljk Kozana Martin Erzetič 5 1 25 kg oljk 201 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 je ocenjen v brajdi Ivana Kristančiča iz Višnjevika.69 Med doslej pregledanim gradivom smo zasledili naj- večji nasad oljk v Kojskem, in sicer v brajdi Jožefa Mariniča, ki je nosila parcelno številko 1021/1. Pri- 69 ASG, Giudizio distrettuale, 833, 605. javljenih je 125 uničenih oljčnih dreves, katerih deblo je v premeru merilo od 15 do 22 cm.70 Večje število, in sicer 60 oljk, je bilo posajenih v vinogradu Kata- 70 ASG, Giudizio distrettuale, 828, 205. Kozana Franc Simčič 6 3 50 kg oljk Kozana Franc Simčič 1 / / Kozana Goriška zveza gosp. zadrug 7 7 / Podsabotin Mihael Marinič 1 1 20 kg oljk Podsabotin Cerkev sv. Nikolaja 2 1 / Podsabotin Cerkev sv. Nikolaja 1 1 20 kg oljk Podsabotin Cerkev sv. Nikolaja 2 2 30 kg oljk Podsabotin Maks Pintar 2 2 20 kg oljk Podsabotin Maks Pintar 4 8 80 kg oljk Podsabotin Jožef Drufovka 5 5 80 kg oljk Podsabotin Josip in Ciril Zimic 6 6 60 kg oljk Podsabotin Maks Bevčič 1 1 20 kg oljk Šmartno Josip Peršolja 4 4 / Šmartno Josip Peršolja 2 0 / Šmartno Josip Peršolja 4 0 / Šmartno Josip Peršolja 4 2 20 kg oljk Šmartno Franc Peršolja 4 2 / Šmartno Franc Peršolja 4 / / Šmartno Franc Peršolja 3 / / Šmartno Josip Figar 4 2 / Šmartno Emilija Vendramin 3 3 / Šmartno Leopold Mušič 15 7 / Šmartno Leopold Mušič 6 2 100 kg oljk Šmartno Leopold Mušič 2 2 30 kg oljk Šmartno v Kozani Leopold Mušič 5 2 / Šmartno v Kozani Leopold Mušič 3 2 100 kg oljk Šmartno Katarina Musič 60 38 700 kg oljk Šmartno Cerkev sv. Martina / 2 / Šmartno Cerkev sv. Martina / 1 / Šmartno Cerkev sv. Matere Božje Vrhovlje / 1 / Šmartno Franc Jeretič 2 / / Šmartno Anton Kristančič 2 1 20 kg oljk Šmartno Anton Kristančič 6 6 180 kg oljk Šmartno Štefan Pojavnik 3 3 50 kg oljk Šmartno Ivan Peršolja 3 / / Šmartno Valentin Vuga / 4 / Šmartno Valentin Vuga / 1 / Šmartno Jožef Simčič 4 2 / Šmartno Roman Lipicer 3 3 20 kg vej Šmartno Goriška zveza gospodarskih zadrug 2 2 / Šmartno Ivan Simčič 2 2 / Šmartno Ivan Simčič 2 2 / Števerjan Cerkev sv. Lenarta 4 3 / Višnjevik Jožef Kristančič 6 2 90 kg oljk Višnjevik Ivan Kristančič 5 5 250 kg oljk Višnjevik Jožef Mišigoj 8 1 / Višnjevik Anton Erzetič 4 / 40 kg oljk Višnjevik Janez Sirk 3 3 60 kg oljk Višnjevik Janez Sirk 3 3 40 kg oljk Višnjevik Janez Sirk 5 / 40 kg oljk Vrhovlje Jožef Kurtin 2 2 / 202 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 Kamen za olje last družine Sirk v Višnjeviku. Dno je bilo še dodatno poglobljeno, da se je v njem nabirala usedlina (fototeka Goriškega muzeja). 203 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 rine Musič v Šmartnem.71 Tu je bil zabeležen izpad pridelka 700 kg oljk, se pravi slabih 12 kg na drevo. Ni pa nujno, da taki nasadi niso bili tudi drugje po Brdih. V gradivu je namreč navedena le prijava vojne škode, torej tistih brajd, kjer so vojaki ali izstrelki na kakršenkoli način uničili kulture ali zemljišče. Večja škoda je nastala na delu Brd, ki je bil bliže bojišču. V zahodnem, severozahodnem in jugozahodnem delu Brd so ostali ljudje doma in vojne škode »niso imeli«. Tako se razpredelnica v dodatku v večji meri nanaša na območje, kjer je prijavljena vojna škoda. Upravi- čeno pa se lahko vprašamo, ali so uničene oljke vedno in dosledno prijavljali. Način predelave in hranjenja Oljke so v Goriških brdih zaradi majhnih količin pridelka predelali doma. Postopek je bil enostaven; v navadi sta bila dva načina. Po prvem so obrane oljke najprej sušili, da so odstranili odvečno vlago. Nato so jih stresli v večje lesene posode in kot grozdje stlačili z bosimi nogami. Oljke so nato polivali s kropom, olje, ki je priplavalo na vrh, pa pobirali z lesenimi zajemal- 71 ASG, Giudizio distrettuale, 803, 80. kami. Po drugem postopku so oljke stresli v vreče in jih nato tlačili v lesenih ali kamnitih koritih. Sledilo je izpiranje s kropom. Olje je nato izteklo iz korita skozi višje ležečo odprtino.72 Uporabili pa niso le olja, temveč tudi vodo – morčo, s katero so spirali oljke. Z njo so napajali živino, oljčne tropine pa so zmleli v moko, s katero so pitali prašiče.73 V 19. stoletju so olje hranili v hladnih prostorih, kot so bili mezad, klet in shramba – šalvarova. Tako je imel Ivan Grauner iz Števerjana v shrambi pločevinast vrč za olje. Oljke so rasle pri Graunerjevi hiši, saj je leta 1825 zabele- žen en polovnjak74 pridelka. Za pobiranje so porabili dve dnini, torej ena oseba dva dni. V Graunerjevih dveh brajdah, imenovanih Rauna, je raslo 14 odraslih oljk.75 V Kojskem je Ivan Kumar olje hranil v ploče- vinastem, dveh železnih in medeninastem vrču. Imel je tudi posebno pločevinasto posodo.76 Pri pokojnem Matiji Prinčiču v Gornjem Cerovem pa je leta 1828 72 Podbersič, Oljkarstvo, str. 36. 73 Prav tam. 74 Polovnjak je bila votla mera, ki je znašala 282 litrov (Bajt, Vsevednik, str. 249). 75 ASG, Ventilazioni ereditarie, 83, inv. 6. 76 ASG, Ventilazioni ereditarie, 83, inv. 45. Po pozebi leta 1929 so v Goriških brdih nekatere redke oljke ponovno pognale. Eno od teh je drevo briške črnice, posneto v brajdi v Gradnem (fototeka Goriškega muzeja). 204 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 v hiši stala kamnita posoda za olje.77 Oljke so hranili tudi v posebnih lesenih čebričkih, ki so popisani v marsikaterem gospodinjstvu.78 Poudariti je treba, da oljka v Goriških brdih ni- koli ni imela takega gospodarskega pomena kot v Istri.79 Tu je bila že v srednjem veku eden glavnih proizvodov.80 Pridelano olje so v Goriških brdih za- radi majhnih količin uporabili doma. Tako niso ure- dili obratov za predelavo oljk, kot jih poznamo v Is- tri.81 Po dosedanjih raziskavah je znana omemba ene torkle iz časa, ko je bilo oljk več. V goriškem urbarju iz 16. stoletja je v kleti Lovra »Klamperlyja« iz Koj- skega izpričana torkla – »oellstain«.82 Briško olje je bilo zgolj dopolnitev prehrane gospodinjstva. Zaradi visoke cene voska so olje uporabljali tudi za razsvet- ljavo v glinenih »lužernah«.83 Največkrat so z »lužer- nami« osvetljevali cerkve. Morda je bila zato dajatev v oljkah ali olju najpogosteje povezana z lokalno cer- kvijo ali njenimi ustanovami. Zaključek Iz zapisanega je torej razvidno, da se je oljkarstvo v Goriških brdih ohranjalo od srednjega veka dalje. Ob koncu novega veka se je ta dejavnost zaradi po- zeb in načrtne usmeritve v gojenje vinske trte počasi, a vztrajno zmanjševala, vendar kljub vsemu ohranja- la. Ključen prelom je pomenila pozeba leta 1929,84 ko je bilo območje del Kraljevine Italije, ki je imela velike zaloge lastnega oljčnega olja ter je Brda in nji- hove prebivalce načrtno potiskala v gospodarsko kri- zo. Brici so ohranjali zgolj redka po pozebi preživela oljčna drevesa, ki so jih uporabljali zlasti za prodajo oljčnih vejic na cvetno nedeljo. Po drugi svetovni voj- ni je oljčno olje popolnoma nadomestilo industrij- sko rastlinsko olje. Pridelava oljk se je ohranjala pri redkih posameznikih, kot je bila na primer družina 77 ASG, Ventilazioni ereditarie, 84, inv. 113. 78 ASG, Ventilazioni ereditarie, 83, 85, inv. 8 in 9, 323, 341, 372. 79 Oljka je s svojimi produkti omogočala obstoj številnih vasi in odločilno vplivala na ekonomsko moč celotnega primorja; ponekod je bila celo pomembnejša od vinske trte (Meze, Po- zeba oljke, str. 88; Terčon, Z barko v Trst, str. 39–40). 80 Žagar, Oljčni mlini, str. 90. 81 Žagar, Tonina hiša, str. 6; Meze, Pozeba oljke, str. 92. 82 Pavlin, Goriško gospostvo, str. 65. 83 Podbersič, Zgodovina oljkarstva, str. 37. 84 Zaradi severne lege in omiljenega vpliva sredozemskega pod- nebja so klimatski pogoji za uspevanje oljke pri nas mejni. Glavni omejevalni dejavnik so zimske minimalne temperatu- re. Oljka prej pozebe, če mraz traja dlje časa in če je vlažnost ozračja večja. V krajšem obdobju lažje prenese ohladitve s suhim vremenom in temperaturami od –13 do –15 °C kot daljše ohladitve s temperaturami od –5 do –8 °C in visoko vlažnostjo (Ogrin, Pozebe, str. 161). Zima leta 1929 je bila tudi v Goriških brdih izredno mrzla, zlasti januar in februar. Januarja je bila temperatura kar 26 dni pod lediščem, februa- rja pa 25 dni. Leto prej so celotno zimo take temperature beležili le 10 dni (Podbersič, Zgodovina oljkarstva, str. 339). Pozeba je prizadela tudi oljke v Slovenski Istri (Ogrin, O po- zebi, str. 36). Drnovšček v Gradnem. Ponoven razcvet oljkarstva v Brdih se je začel z zasaditvijo oljčnika na Žnidarjevi domačiji v Gradnem leta 1978. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ASG – Archivio di stato Gorizia Catasti sec. XIX–XX, Elaborati. Giudizio distrettuale del circondario di Gorizia – Anteatti del Giudizio distrettuale di Quisca (tranne le localita di Visnovico, Vipulzano, Cosa- na, Vedrignano) ceduti nel 1846 al Giudizio Di- stretuale del Circondario, Ventilazioni ereditarie. Giudizio distrettuale (1898–1922), Danni di guerra. Ufficio tavolare, Libri fondiari (1761–1891). ASPG – Archivio storico provinciale Gorizia Urbari, Strassoldo 1703–04, št. 103. AST – Archivio di stato di Trieste Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282 – II metà del sec. XIX), 255.1.2. Libro de li introiti de Vipulzano 1565–1568. PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica 343, Zemljiško gospostvo Dobrovo, a. e. 2, Urbar 1612, 1616, 1668, 1771. 881, Društvo oljkarjev Brda, t. e. 1. ŽA (Župnijski arhiv) Gradno Urbario della chiesa di S. Giorgio sin dal 1763. LITERATURA Bajt, Drago: Vsevednik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1999. Colja, Vanda in Rutar, Petra in Gomišček, Toni: Gospodarstvo v Brdih. Občina Brda. Zbornik ob 10-letnici občine: 1995–2005 (ur. Staša Peršolja). Brda: Občina, 2005. Comel, Alvise: L'evoluzione storica dell' agricoltura go- riziana dal 1300 al 1765. Gorizia: Stab tip. Gori- ziano, 1928. Czoernig, Karl von: Gorizia: »La Nizza austriaca«. 2. knjiga: Gorizia stazione climatica. Gorizia: Cas- sa di risparmio cop., 1987. Deviak, Pietro: Memoria teoretico – practica dell' Olivo suoi pregi ed emienenti utilita di otto metodi diversi, con i quali si puo propagare; del clima e dei terreni che gli sono piu favorevoli; del grado di latitudine bore- ale, e del punto di elevazione dal livello del mare fino dove può con buon successo essere piantato, e fruttifi- care; e del modo il più acconcio di coltivarlo. Gorizia: Dalla Tipogr. Paternolli, 1847. 205 2020 TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 Fanfani, Tommaso: Economia e società nei domini ere- ditari della monarchia absburgica nel settecento. Le contee di Gorizia e Gradica. Milano: A. Giuffrè editore, 1979. Formentini, Michele: L'olio del Collio. Cenni storici sulla coltivazione dell'olivo nel Collio. Aiello del Friuli: Associazione culturale Musei Formentini della vita rurale, 2005. Glavan-Podbršček, Andreja: Oljkarstvo na Goriškem. Nova Gorica: Goriško oljkarsko društvo, Društvo oljkarjev Brda, 2004. Gomiršek, Tanja: Kojsko in Brestje, oblike zakupa in dajatev po urbarju 1565–1568. Poznogotski krilni oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem (1515) in življe- nje v Brdih v 16. stoletju (ur. Neva Makuc in Petra Kolenc). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 51–65. Gomiršek, Tanja: Vrste zakupnih pogodb v Goriških brdih v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski ča- sopis 71, 2017, str. 164–185. Kopezky, Benedickt: Der Collio bei Görz: topo- graphisch geognostische Skizze. Jahresbericht des k. k. Ober-und Untergymnasium in Görz: bei Gelegenheit des Studienabschlusses ... vorgelegt zur allgemeineren Würdigung der Aufgabe und Leistung dieser Anstalt [1] (1850) – 2 (1851). Gorz: Seitz, 1850–1851, str. 31–44. Massi, Ernesto: L’ambiente geografico e lo sviluppo eco- nomico nel Goriziano. Gorizia: Lucchi, 1933. Meze, Drago: Pozeba oljke v Primorju leta 1956. Geografski zbornik 5, 1959, str. 85–139. Mihelič, Darja: Piranske notarske knjige – fragmenti (1289–1305), zv. 5. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Mužič, Franc: Ponosni na lastno oljarno. Briški časnik 11, št. 49, 2007, str. 1. Noe, Heinrich: Landschaftliche Schilderungen aus Görz und Gradiska. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Band X: Das Küsten- land. Wien: Druck und Verlag der kaiserlich- -königlichen Hof-und Staatsdruckerei, 1891, str. 3–18. Nuovo Liruti: Dizionario biografico dei Friulani. 3: L'età contemporanea. Geslo Comel Alvise. Udine: Forum, 2011, str. 997–1000. Ogrin, Darko: Ob pozebi oljk v Slovenski Istri de- cembra 1996. Ujma: revija za vprašanja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 11, 1997, str. 34–38. Ogrin, Darko: Pozebe v Primorju z vidika uspeva- nja mediteranskih kultur. Geografija in njene apli- kativne možnosti = Prospects of applied geography: znanstveno in strokovno srečanje. Ljubljana: Od- delek za geografijo, Filozofska fakulteta, 2002, str. 157–170. Panjek, Aleksander: Terra di confine. Agricolture e traffici tra le Alpi e l'Adriatico: la contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 2002. Pavlin, Vojko: Goriško gospostvo ob prehodu pod Habs- buržane na osnovi urbarja iz leta 1507. Nova Go- rica: Goriški muzej, Grad Kromberk, 2006. Podbersič, Renato: Zgodovina oljkarstva na Gori- škem. Oljkarstvo na Goriškem (ur. Andreja Gla- van-Podbršček). Nova Gorica: Goriško oljkarsko društvo, Društvo oljkarjev Brda, 2004, str. 9–39. Sardoč, Ambrož: Goriška ima oljarno. Primorske no- vice, leto 59, 23. 8. 2005, št. 194, str. 8. Terčon, Nadja: Z barko v Trst. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko; Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«, 2004. Veliki splošni leksikon (ur. Marija Javornik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997–1998. Vilfan, Sergij: Agrarna premoženjska razmerja. Go- spodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgo- dovina agrarnih panog. 2: Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: SAZU – Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1980, str. 403–479. Žagar, Zora: Oljčni mlini in pridobivanje olivnega olja v vaseh slovenske Istre v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Slovensko morje in zaledje. Zbornik za humanistične, družboslovne in naravoslovne razi- skave 7, 1984, št. 6–7, str. 81–92. Žagar, Zora: Tonina hiša. Etnološka zbirka v Ravnu. Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«, 1985. S U M M A R Y Olive growing in the Goriška brda from the early modern period to the frost of 1929 Drawing on three sets of archival sources from the seventeenth, eighteenth, and early twentieth centuries, respectively, the contribution presents the scope of olive growing in the Goriška brda. For the seventeenth century, we examined the land registers of the seigniories Dobrovo and Vipolže, as well as those of the Strassoldo family, which also owned es- tates in villages across the Goriška brda. As is evident from the materials, olive trees grew on land plots where oil appears as a tribute as well as on land plots where oil is not mentioned. It may be concluded that oil appears in relation to land plots with a greater number of olive trees or those planted by larger trees that yielded significant crops. According to inven- tories, even up to thirty and more olive trees could grow in an individual brajda (espalier). The tribute in olives or olive oil could “be hidden” in the generally determined tributes that were customary in individ- ual tax municipalities or communities. As attested by the introduction to the Property Book for Štmaver – 206 2020TANJA GOMIRŠEK: OLJKARSTVO V GORIŠKIH BRDIH OD NOVEGA VEKA DO POZEBE LETA 1929, 191–206 San Mauro, the local land plots were subject to pay- ing tributes in wine, cereals, and olives. Olive oil was among the often-imposed tributes to church institu- tions. It was used for cooking and lighting, as well as for treating the sick during the fasting period. Equal- ly important were the sales of olive branches, which were consecrated on Palm Sunday. Despite many se- vere frost events in the eighteenth century, the culti- vation and planting of new olive trees continued un- til the First World War. This is also confirmed by the materials on war damage – Danni di guerra. The crop loss claims contain detailed inventories of cultures on land plots that suffered any kind of devastation or damage during the First World War. According to the data, many farmers had relatively large olive groves. The crop loss claims point to low individual tree yields, that is, between twelve and twenty kilo- grams, suggesting that olive trees were grown not so much for oil as they were for selling olive branches before Palm Sunday. Archival sources therefore show that even though the number of olive trees has been on a steady decline, their cultivation has been preserved in the Goriška brda ever since the Middle Ages. Olive growing in the region under discussion has nearly died out due to the combination of several factors, with the three most crucial being: the frost of 1929, the in- corporation of the region into the Kingdom of Italy, and the supply of cheaper industrially produced oils. Only rare olive trees were preserved that survived the frost and were cultivated for selling olive branches on Palm Sunday. Olive growing in the Goriška brda experienced a new upswing after an olive grove was planted at Gradno in 1978. 207 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 347.67:929Arko V. Prejeto: 5. 1. 2020 Miha Šimac doc. dr., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska cesta 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Iz življenja pozabljenega mecena Oporoka Venclja Arka (1826–1901) IZVLEČEK V župniji Sodražica se je leta 1826 rodil Vencelj Arko, ki si je kot skromen in iznajdljiv uradnik v cesarskem glav- nem mestu ustvaril znatno premoženje. V svoji oporoki je del premoženja namenil za ustanovitev otroške bolnišnice na Dunaju in dveh štipendijskih ustanov, del premoženja pa so podedovali njegova sestra in nečaki. Pričujoči prispe- vek na podlagi arhivskih virov in časopisnih notic predstavlja življenjsko pot Venclja Arka in njegovo že omenjeno oporoko, v kateri ni pozabil svoje ožje domovine in njenih prebivalcev. KLJUČNE BESEDE Vencelj Arko, Sodražica, Dunaj, oporoka, štipendije ABSTRACT FROM THE LIFE OF THE FORGOTTEN PATRON. THE LAST WILL OF VENCELJ ARKO (1826–1901) Born in the parish of Sodražica in 1826, Vencelj Arko was a humble and resourceful official who managed to ag- glomerate a sizeable property in the imperial capital. In his last will, he bequeathed part of his estate for the establish- ment of a paediatric clinic in Vienna and two grant-giving institutions, whereas the other part was inherited by his sister and nephews. By drawing on archival sources and newspaper reports, the article presents the life of Vencelj Arko and his last will, in which he did not forget his home country and its inhabitants. KEY WORDS Vencelj Arko, Sodražica, Vienna, last will, grants 208 2020MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 Uvod Slovenski prostor danes ni ravno bogat z meceni, ki bi podpirali znanstveno, kulturno, športno ali kak- šno drugo udejstvovanje posameznikov, ki izkazujejo različne talente in sposobnosti. Rekli bi, da tak šnih mecenov tudi v preteklosti v deželah Notranje Av- strije in zlasti med slovenskim življem ni bilo kaj dosti. Toda tovrstne razprave so v resnici bolj kot ne ugibanja, ki ne ustrezajo resničnemu stanju, če pomi- slimo le na štipendijske ustanove, ki so jih posamez- niki ali rodbine volili za šolanje revnih deželanov. Samo v deželi Kranjski je bilo, kakor je ugotovil Peter Ribnikar, v letih 1601–1918 ustanovljenih kar 221 dijaških oziroma študentskih štipendijskih ustanov, ki so v večji ali manjši meri pomagale do izobraz- be številnim nadobudnim in znanja lačnim mladim.1 Med ustanovitelji štipendij niso bili le duhovniki, škofje in plemiči, pač pa tudi številni posamezniki, ki so izhajali iz kmečkih domov, a so si s podjetnostjo in skrbnostjo znali ustvariti ugled in ime ter prido- biti znatno premoženje. Mednje je gotovo sodil tudi kmečki sin iz Sodražice Vencelj Arko, ki je postal državni uradnik in si s podjetnostjo v cesarskem glavnem mestu pridobil znatno premoženje, ki ga je pozneje v veliki meri volil v dobrodelne namene, med drugim tudi z ustanovitvijo štipendijske ustanove.2 V dunajskem mestnem arhivu danes hranijo dve mapi, ki nosita naslov Arco Wenzel,3 na dunajskem centralnem pokopališču pa lahko še danes najde- mo njegov grob. Ob pripravi zbornika o Sodražici se je omenjalo tudi njegovo ime, saj je izhajal iz te župnije, vendar ob zavedanju, da je v zgodovini kra- ja njegovo življenje slabo poznano. Prva dognanja o njem so bila le orisno predstavljena v prispevku za dotični zbornik,4 pričujoči zapis pa želi na podlagi še nekaterih prvič pregledanih arhivskih dokumentov ter različnih časopisnih notic še bolj detajlno odstreti življenjsko pot pozabljenega mecena iz Sodražice. Oris Arkove življenjske poti Vencelj Arko se je rodil 27. septembra 1826 na naslovu Sodražica 3, v družini Janeza Arka in matere Neže (Agnes), in bil krščen naslednjega dne.5 Sprva so živeli na zapisanem naslovu, pozneje pa se je dru- žina zaradi vedno novih članov preselila v Lipovšico 1.6 Mladi Vencelj je bil očitno nadarjen, zato so ga po 1 Ribnikar, Študentske in dijaške, str. 9–16. 2 Prav tam. 3 Prim. WStLA, Stiftungen allgemein, A1, Magistrat, Stift- briefe, Stiftungsurkunden: 472: Wenzel Arco’sche Kinder- spitalstiftung; WStLA, BG Landstrasse, A9, Testamente, Wenzel Arco. 4 Sodraških 800 – v tisku. 5 NŠAL, ŽA Sodražica, Matične knjige, R 1819–1828, str. 100, zap. štev. 58. 6 NŠAL, ŽA Sodražica, Status animarum Sodražica 1821– 1827, str. 155. osnovnem šolanju v domačem kraju poslali v Ljublja- no. V njegovem ohranjenem službenem listu piše, da je absolviral filozofijo,7 kar je pomenilo, da je obiskoval ljubljanski licej. Kdor pa je takrat želel absolvirati fi- lozofijo, je moral poprej končati gimnazijo. Dejansko Venclja Arka najdemo vpisanega v licejski vpisni ma- trikuli, kamor so od leta 1819 vpisovali tudi gimna- zijske dijake, ki so se šolali na tamkajšnji gimnaziji.8 Tako je Vencelj Arko iz Sodražice, kmečki sin, janu- arja 1843 vpisan na 2. mestu seznama prvega grama- tikalnega glavnega razreda.9 Iz tega je tako mogoče razbrati, da je šolsko leto na gimnaziji najverjetneje začel že jeseni 1842. V njegovem številčnem razredu je bil takrat med sošolci tudi poznejši slovenski pe- snik in pripovednik, jezikoslovec, zbiralec ljudskega slovstva in prevajalec Matija Valjavec (1831–1897).10 Arko je v času šolanja v Ljubljani sprva stanoval v Poljanskem predmestju št. 82, pozneje pa se je, kakor mnogo drugih znanja željnih dijakov, še večkrat selil in živel na različnih naslovih. Leta 1848, ko je obi- skoval zadnji, II. humanitetni razred, je Arko stano- val na Glavnem trgu 307. Takrat je bil v številčnem razredu (74 učencev) že med starejšimi učenci.11 Arko je, kakor je bilo že omenjeno, absolviral fi- lozofijo na ljubljanskem liceju, nato pa bil tri mesece slušatelj teologije (Laut Frequentationszeugniss die Theologie durch drei Monate frequentiert).12 Toda zdi se, da ga je bolj mikal svet, zato je najbrž takrat odšel iz Ljubljane ter iskal sreče in izobrazbe drugod. Iz službenih listov je mogoče razbrati, da si je prido- bil znanje iz računovodstva in komercialistike. Sprva je služboval v zasebnih službah pri gospostvih Ru- perčvrh in Čretež, kjer je enajst mesecev sodeloval pri izdelavi (razlastitve) zemljiške odveze. Pozneje se je znašel v državnih službah. Ohranjeni službeni list iz leta 1855 navaja, da je Arko, ki je bil takrat akcesist s 350 goldinarji letne plače v državni službi, od 7. decembra 1850 do 5. junija 1851 deloval kot diurnist pri c. kr. deželni komisiji za Kranjsko gle- de zemljiške odveze. Nato ga je pot vodila v Zagreb, kjer je bil od 6. junija 1851 do 19. avgusta 1852 aspi- rant pri c. kr. poštni direkciji, od 20. avgusta 1852 do 17. junija 1853 pa pripravnik. V času, ko je bil pri poštni direkciji, je 7. junija 1852 z odličnim uspehom opravil pisne in ustne izpite. Kljub temu da se je Ven- celj Arko pri poštni direkciji, kot kaže, zelo izkazal, ni ostal v tej službi. Kratek čas, slaba dva meseca leta 1853, je namreč deloval pri c. kr. hrvaško-slavonskem deželno-državnem knjigovodstvu, od tam pa ga je 7 ÖSTA, FHKA, SuS Pers. ORH 163: Arko Wenzel. 8 Ciperle, Podoba, str. 125–126. 9 NUK, MS 654, Album Academicorum Lycei Labacensis, str. 327. 10 Prim. Juventus caesareo-regiii Gymnasii 1843, str. 20. 11 ZAL, LJU 184, šk. 101. Za posredovane podatke o Arkovem šolanju v Ljubljani in vso pomoč se iskreno zahvaljujem dr. Branku Šuštarju. 12 ÖSTA, FHKA, SuS Pers. ORH 163: Arko Wenzel. 209 2020 MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 pot vodila na Dunaj k c. kr. osrednjemu računovod- skemu zavodu za komunikacijo. Pozneje je še večkrat napredoval in bil denimo leta 1864 računski oficial III. razreda. Iz ohranjenih službenih listov za Venclja Arka razberemo, da je bil vešč nemškega, slovenskega, la- tinskega in hrvaškega jezika, razumel pa je tudi ita- lijanščino. Dobro je poznal Kranjsko, Štajersko, Hr- vaško in Slavonijo. Ocenili so ga kot moralno dobro osebo z dobrim znanjem in pridnostjo.13 Prav to pa so bile lastnosti, ki so mu pomagale, da se je karier- no počasi, toda vztrajno vzpenjal in si v cesarski pre- stolnici izboljševal gmotni položaj. Iz že omenjenih dokumentov je mogoče razbrati, da je že leta 1854 prosil za višjo letno plačo, in sicer 500 goldinarjev, ki pa jo je dobil šele leta 1862.14 Kljub temu pa se zdi, da je znal prav obrniti vsak goldinar. Sad tega so bile pozneje tudi naložbe v nepremičnine. Posestnik na Dunaju Časopis Wiener Zeitung je 29. novembra 1860 poročal o zasedanju dunajskega mestnega sveta, ki je takrat odločal tudi o prošnjah za pridobitev meščan- stva. Na 213. seji je bilo meščanstvo podeljeno tudi Venclju Arku.15 Na to, da je dobil meščanske pravice mesta Dunaj, je bil Arko vse življenje posebej pono- sen, kar ne nazadnje potrjuje tudi zapis na nagrob- nem spomeniku. 13 ÖSTA, FHKA, SuS Pers. ORH 163: Arko Wenzel. 14 ÖSTA, FHKA, SuS Pers. ORH 163: Arko Wenzel. 15 Wiener Zeitung, 29. 11. 1860, str. 4735, »Sitzungsberichte«. Kdaj točno je Vencelj svoj priimek začel zapisovati kot Arco, ni znano. V pričujočem prispevku je uporabljen slovenski za- pis priimka, kakršnega najdemo tudi še v šolskih katalogih. V cesarskem mestu se je Arko očitno dobro zna- šel in je bil vsaj že leta 1869 lastnik večstanovanjske hiše na Posthorngasse v tretjem dunajskem okraju. Hiša je bila zgrajena leta 1825 in je imela takrat dve nadstropji s skupno 2616 stanovanji.17 Arko je vse do smrti stanoval v enem od njih, ostala pa oddajal v najem. Poleg tega da je z nakupom te hiše postal še du- najski posestnik, se je aktivno angažiral v šolstvu na Dunaju. V tem duhu je bil tako že leta 1876 član šolskega sveta v tretjem dunajskem okraju, različne funkcije v šolskem svetu pa je opravljal tudi v nasled- njih letih. Poleg tega je bil dejaven član dunajske družbe. Leta 1871 je bil tako med ustanovnimi člani I. avstrijskega mornariškega in vojaškega veteranske- ga podpornega društva Tegetthoff, ki je bilo poime- novano po zmagovalcu bitke pri Visu. Društvo je z organiziranjem različnih dobrodelnih prireditev zbi- ralo denar za pomoč veteranom, vdovam in otrokom padlih. Ob tem si je v prvem obdobju prizadevalo tudi za zbiranje sredstev, namenjenih za postavitev spomenika v Mariboru rojenemu viceadmiralu Wil- helmu von Tegetthoffu (1827–1871). Zdi se, da je bil Arko v različnih vlogah in najbrž tudi s finančnimi dotacijami zelo dejaven, s čimer si je prislužil naziv častnega predsednika.18 Ob omenjenih različnih dejavnostih se je Arko preizkusil tudi na političnem parketu, vendar tu ni imel uspeha. Prav tako ga ni imel v zakonskem živ- 16 Leta 1875 je v seznamu vpisanih le še 24 stanovanj oziroma enot (prim. Der Cataster 1875, str. 107). 17 Vollständiges Häuserbuch 1869, str. 123. 18 Zasebni arhiv avtorja, elektronsko pismo mag. Petra Steinerja z dne 19. 6. 2019. Posthorngasse 5 leta 2019 (foto: Miha Šimac). 210 2020MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 ljenju, saj mu je soproga Terezija Lauterbach zelo kmalu umrla. Bolečino, da ni imel otrok, je skušal omiliti s tem, da je skušal čim več časa preživeti v družbi otrok in na svoj način, tudi z materialnimi do- brinami, poskrbeti zanje: »Z ljubeznijo je iskal stara otroška igrišča, da je dolgo časa lahko preživel z otroki, se z njimi pogovarjal in jim delil bombone. Sijoči otroški pogledi so mu bili v največje zadovoljstvo.«19 Vencelj Arko torej morda res ni imel sreče v za- sebnem življenju, je bil pa zato uspešen na finančnem področju, tako da je na Dunaju kupil še več hiš. Iz seznama dunajskih posestnikov iz leta 1888 je mo- goče razbrati, da je poleg hiše na Posthorngasse ta- krat že imel v lasti dve hiši v tedanji občini oziroma današnjem dunajskem okraju Währing (Gemeinde Währing), in sicer je bil na naslovu Theresiengasse 33 lastnik trinadstropne hiše z 19 stanovanji, na naslovu Theresiengasse 35 pa trinadstropne hiše s 13 stano- vanji.20 Pozneje je kupil še več nepremičnin. Poleg 19 Neues Wiener Tagblatt, 16. 5. 1901, str. 4, »Eine Stiftung für ein Kinderspital«. 20 Kataster der Vororte Wiens 1888, str. 114. tega se je ukvarjal tudi z vlaganjem denarja v vredno- stne papirje. V noticah avstrijskih časopisov je mogo- če večkrat zaslediti Arkovo ime – največkrat seveda v povezavi z njegovim delovanjem v šolskem svetu in zaradi njegovih donacij različnim institucijam. Leta 1891 je tako časopisje poročalo, da je Vencelj Arko dekliški šoli na Landstrasse daroval 92 goldinarjev.21 Tu in tam v časopisih najdemo tudi kakšno pri- tožbo čez Arka kot najemodajalca. Aprila 1898 je delavski časopis Arbeiter Zeitung objavil članek o na- jemniku v hiši na Theresiengasse 33, ki je za sobo in kuhinjo v stanovanju številka 8 takrat plačeval 15 goldinarjev in 50 krajcarjev. Očitno pa si je najemnik dovolil preveč, saj je navrtal vhodna vrata in nanje namestil poštni nabiralnik. Vencelj Arko je kot la- stnik hiše najemnika opozoril na ta samovoljni poseg in zahteval, naj vhodna vrata na lastne stroške takoj vrne v prvotno stanje. Članek so v delavskem časo- pisu pospremili z zajedljivim komentarjem o Arku, ki naj bi bil takrat komična figura in vsem poznana 21 Die Presse, 16. 4. 1891, str. 10, »Schulspende«. Po mnenju odličnega poznavalca uniform mag. Petra Steinerja je Vencelj Arko na ohranjeni fotografiji, ki jo hranijo njegovi sorodniki, upodobljen v uniformi društva Tegetthoff (hrani: Srečko Vesel). 211 2020 MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 osebnost.22 V resnici pa Vencelj ni storil nič drugega, kar bi najbrž še danes storil vsak lastnik, saj se najem- nik o opravljenem posegu ni dogovoril z lastnikom hiše oziroma stanovanja. Vencelj Arko, računski revident in posestnik, se je na Dunaju očitno res dobro počutil, pri svojem ak- tivnem delovanju pa si je, najbrž posebej zaradi pri- zadevanja za blagostanje dunajskega tretjega okrožja, pridobil kar nekaj pohval in pozornosti mesta. Tako so njegovo delovanje posebej počastili 13. januarja 1891, ko je bil odlikovan z veliko zlato medaljo Sal- vatormedaille.23 Omenjeno odlikovanje ima korenine že v 16. stoletju. Sprva so bile tri medalje: velika zlata (dvojna velika) v vrednosti 12 dukatov, zlata v vre- dnosti 6 dukatov in od leta 1916 še železna medalja za zasluge v vojni oskrbi. Na prvi strani medalje sta Odrešenik in napis SALVATOR MUNDI (Odreše- nik Sveta), na drugi strani pa silhueta mesta Dunaj, nad katero je zapisana misel iz Svetega pisma: Sub umbra alarum tuarum;24 pod tem pa je napis: MU- NUS RESPUBLICAE VIENENSIS. Odlikovanje so podeljevali zaslužnim dunajskim meščanom za njihove zasluge v korist mesta in skupnosti.25 Prav 22 Arbeiter Zeitung, 16. 4. 1898, str. 6, »Einen Beitrag zum Ka- pital Hausherren Frechheit«. 23 Wiener Kommunal-Kalender und städtisches Jahrbuch 1892, str. 372. 24 Gre za citat iz Psalmov (17, 8), ki se v slovenskem prevodu glasi: »Skrij me v senci svojih peruti.« 25 Za opis in podatke o tej medalji se zahvaljujem gospodu Pav- lu Carju. za te zasluge je bil odlikovan tudi Arko, kakor so za- pisali v časopisju: »Za njegovo zaslužno delovanje v skupnosti mu je občina podelila odlikovanje, veliko zlato medaljo – Salvatormedaille.«26 Zadnji dnevi Vencelj Arko je po poročanju časopisov kljub premoženju živel skromno in preprosto. V svojem okrožju je bil dobro poznan: »Dolga leta so ga videvali na cesti med sprehodi, bil je skrbno oblečen, imel je vranje črno pobarvane lase, na glavi pa brezhiben cilinder.«27 Ob izteku 19. stoletja je, kot se zdi, tudi Arko stopil v zasluženi pokoj in tako mu je ostalo še več časa za sprehode. Toda njegovi dnevi v mirnem pokoju na jesen življenja so se dokaj hitro končali. Maja 1901 je doživel možgansko kap in po nekaj dneh je 11. maja 1901 za vedno zatisnil oči. Tega dne so njegovi so- rodniki v Sodražici krajane o njegovi smrti obvestili z osmrtnico, ki je najverjetneje visela tudi na farni cerkvi. Oporoka Venclja Arka V osmrtnici je zapisano tudi nekaj besed o po- grebu 13. maja 1901, ko so Arka iz cerkve sv. Roka in Sebastijana prenesli na centralno dunajsko po- 26 Neues Wiener Tagblatt, 16. 5. 1901, str. 4, »Eine Stiftung für ein Kinderspital«. 27 Prav tam. Ohranjena osmrtnica Venclja Arka iz leta 1901 (hrani: Srečko Vesel). 212 2020MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 kopališče in ga tam položili k večnemu počitku. Z njegovim slovesom pa se je za sorodnike in tudi za širšo skupnost pravzaprav vse šele dobro začelo. Po Arkovi smrti so namreč odprli njegovo oporoko, ki je mnoge presenetila. Računski revident in hišni pose- stnik Vencelj Arko si je namreč ustvaril veliko premo- ženje. O tem je poročalo tudi avstrijsko časopisje; v Neues Wiener Tagblatt so med drugim zapisali: »Kot smo slišali, je gospod Arko v svoji oporoki velik del pre- moženja namenil za plemenite namene; namreč za usta- novitev otroške bolnišnice.«28 V nadaljevanju prispevka so podrobneje opisali ta načrt in bralstvu pojasnili, da sta bili za namen ustanovitve otroške bolnišnice predvideni dve hiši v Theresiengasse, ena naj bi bila namenjena dečkom in druga deklicam, otroke pa bi sprejemali ne glede na versko pripadnost (»ohne Un- terschied der Confession Aufnahme finden«). Ob tem so navajali še podatek, da sta obe hiši premogli »einen Schätzungswerth von ungefähr 200,000 K«. Dotaknili so se še preostalega premoženja – štirih hiš in vred- nostnih papirjev, kar vse naj bi bilo tudi ocenjeno na vrednost »200.000 K« ter namenjeno njegovemu bratu in sestri kot dedičema.29 O velikem premoženju dunajskega posestnika Arka in o otroški bolnišnici je nekaj besed zapisal tudi Slovenec: »Na Dunaju je umrl Kranjec gosp. Ven- cel Arko, umirovljeni računski revident dunajskega magistrata. Zapustil je dve hiši vredni 200.000 K, za ustanovitev otroške bolnišnice.«30 Toda kaj je Vencelj Arko dejansko zapisal v svoji oporoki o razdelitvi nemajhnega premoženja? Je mogoče izvedeti kaj več o tem? Njegova oporoka se je ohranila v deželnem in mestnem arhivu na Dunaju.31 Vencelj Arko jo je podpisal dve leti pred smrtjo, 1. septembra 1899, za njenega izvršitelja (Testaments-Executor) pa določil dunajskega notarja Franza Katzingerja. Oporoka ima 19 členov, v katerih je Arko zelo podrobno opi- sal razdelitev premoženja ter poskrbel za ohranitev svojega groba. V nadaljevanju skušamo oporoko čim bolj izčrpno povzeti in tako podati nekaj odgovorov na vprašanje, komu vse je »bogati stric Vencelj« volil svoje premoženje. V prvih členih je Arko navedel svoje premoženje, ki so ga sestavljale posesti, nekatere tudi delno obre- menjene s hipotekami, srebrnina in pohištvo v njego- vem stanovanju ter druge dragocenosti. Iz tega člena razberemo, da je Arko takrat imel v lasti kar šest hiš, in sicer na naslednjih naslovih: hišo na naslovu Post- horngasse 5, hišo v ulici Schuhmanngasse 33 in kar 28 »Wie wir hören, hat Herr Arco in seinem Testament einen grossen Theil seines Vermögens für wohlthätige Zwecke, und zwar für ein Kinderspital bestimmt« (Neues Wiener Tagblatt, 16. 5. 1901, str. 4, »Eine Stiftung für ein Kinderspital«). 29 Prav tam, str. 5. 30 Slovenec, 18. 5. 1901, »Osebne vesti«. 31 WStLA, BG Landstrasse, A9, Testamente, Wenzel Arco. Na prvo stran arhivske mape so arhivisti vnesli napačne rojstne podatke: »geb. 4. 12. 1800«. štiri hiše v ulici Theresiengasse (št. 33, 35, 37 in 39). Ob tem ni pozabil navesti premoženja v denarju, ki je bil naložen na različnih hranilnih knjižicah v skupni vrednosti 32.000 goldinarjev.32 V členih 2–5 je v testamentu razdelal različne opcije, kdo naj po njegovi smrti deduje vse njegovo premoženje. V drugem členu je tako za svoja dedi- ča določil brata Jožefa, višjega uradnika v Trstu, in sestro Heleno, poročeno Vesel, ki bi prejela vsak po polovico njegove dediščine.33 V oporoki je predvidel dediče tudi za primer, če bi njegova sestra umrla pred 32 21. septembra 1899 je bila uzakonjena nova zlata valuta, ka- tere računska enota je bila krona. Krona se je delila na 100 hellerjev oziroma vinarjev. Sicer so se za novo valuto odločili že leta 1892, leto pozneje pa je v obtok že prišel prvi kron- ski drobiž, vendar je bila ta takrat le plačilno sredstvo in ne državna valuta. Z letom 1900 se je to temeljito spremenilo. Takrat je veljalo razmerje, da je ena krona vredna pol starega goldinarja (torej razmerje 2 kroni za 1 goldinar). Čeprav so bili vsi računi takrat že v kronah, so ljudje še precej časa ra- čunali po starem, torej v goldinarjih in krajcarjih. Tako je bila tudi Arkova oporoka zapisana še v goldinarjih. Več o omenje- ni spremembi valute gl. Pančur, V pričakovanju, str. 262–271. 33 »Ich, Wenzeslaus Arco, setze meinen Bruder Josef Arco, Oberamts-Official in Triest, zur einen Hälfte und meine Schwester Helene Arco verehelichte Vesel in Soderschitz in Krain zur anderen Hälfte als Erben meines gesammten, wie immer Namen habenden beweglichen und unbeweglichen Vermögens ein.« Arkov nagrobnik na dunajskem centralnem pokopališču (foto: Miha Šimac). 213 2020 MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 njim, prav tako pa tudi v primeru, če bi prej umrla oba, tako brat kot sestra. V tem primeru bi dedovali Helenini otroci (člen 5). V nadaljnjih dveh členih je določil, da naj bo po- kopan v grobnici na centralnem dunajskem pokopa- lišču. Bolnišnici usmiljenih bratov na Dunaju je volil kapital v vrednosti 2000 goldinarjev dunajske veljave, polovica tega kapitala je bila namenjena ohranjanju grobnice in ponovnemu zakupu prostora na dotič- nem pokopališču po preteku najemne pogodbe. Z drugimi besedami, usmiljene brate je zadolžil, da so prevzeli skrb za ohranitev njegovega groba. V oporoki so posebno pomembni členi 8–10, ki govorijo o Arkovih ustanovah oziroma štipendijah. Arko je ustanovil dve štipendiji. Prva je bila ustanov- ljena z glavnico 2000 goldinarjev in je bila namenje- na za štipendiranje dijaka na ljubljanski gimnaziji. V prvi vrsti je ustanovitelj predvidel, da bi bila štipen- dija namenjena za štipendiranje sinov njegovih soro- dnikov, če pa teh ne bi bilo, za koga drugega iz občine Sodražica (člen 8).34 Arko je torej še v oporoki mislil na svoje rojake v ožji domovini. Poleg te štipendije za Kranjce pa je z enako glavnico ustanovil tudi štipen- dijo, namenjeno za učenca gimnazije ali realke v du- najskem tretjem okraju (člen 9). V naslednjem členu je določil, da je treba s temi štipendijami dijaka pod- pirati tudi prvo leto študija na kateri od avstrijskih univerz ali visokih šol (člen 10). Ustanovno pismo je izročil izvršitelju oporoke. V 12. členu oporoke je podrobno zapisal volila, ki niso bila namenjena le posameznikom, pač pa tudi župnijam. V prvi alineji je bilo zapisano, da za ubo- 34 »Ich bestimme für immerwährende Zeiten die Zinsen eines Capitales von 2000 fl in Worten Zweitausend Gulden Ö. W. zu einem Stipendium für einen Schüler des Laibacher Gym- nasiums. Unter den Bewerbern um dieses Stipendium sollen vor Allem die Söhne meiner Verwandten und in Ermange- lung solcher die Bewerber aus der Gemeinde Soderschitz den Vorzug haben. Das Verleihungsrecht bezüglich dieses Stipen- diums soll in jedem Falle dem Landes-Praesidium zustehen.« ge v tretjem dunajskem okraju voli 500 goldinarjev avstrijske veljave; župniji Sodražica na Kranjskem je prav tako volil 500 goldinarjev, tamkajšnji farni cer- kvi pa 2000 goldinarjev. Denar je zapustil tudi cerkvi pri Novi Štifti (1000 goldinarjev), vsakemu od svo- jih hišnih oskrbnikov oziroma oskrbnic pa je volil po 100 goldinarjev. V oporoki se je posebej spomnil svo- je hišne pomočnice Josefe Sazek, ki je v času njegove bolezni v letih 1892 in 1896 skrbela zanj. Za to izka- zano dobroto ji je volil 1000 goldinarjev.35 V zadnji alineji 12. člena je posebej omenil tudi osebo, ki ga bo pripravila na pogreb in umila njegovo truplo – tej osebi naj se izroči 30 goldinarjev. V 13. členu ni po- zabil niti na svoje najemnike v hiši na Posthorngasse 5. V njem je namreč pisalo, da so vse stranke dotične hiše oproščene plačevanja najemnine v prvem kvar- talu od datuma dneva smrti. Za mesto Dunaj je bilo morda še pomembnej- še določilo, zapisano v 14. členu Arkove oporoke. V njem je namreč dve svoji hiši na naslovu Theresien- gasse 37 in 39 namenil za ustanovitev otroške bolni- šnice, ki naj nosi ime: »Wenzeslaus Arco'sche Kinderspi- tal-Stiftung«. V njej naj zdravijo otroke, ne glede na vero, v starosti od enega do treh let, in sicer iz tretjega in osemnajstega dunajskega okraja. Ob koncu oporoke je v 15. členu Arko poskrbel še za svoj dušni blagor z zneskom za letne maše. Te pa niso bile plačane le v njegovem tretjem dunajskem okraju pri cerkvi sv. Roka, pač pa je sredstva volil tudi votivni cerkvi na Dunaju ter župnijski cerkvi v So- 35 Po pretvorbi v krone bi to pomenilo, da je hišna pomočnica prejela 2000 kron. Za primerjavo naj navedemo, da je bila prav na dan Arkove smrti razpisana služba kapelnika pri me- stni godbi v Kamniku. V Slovencu so zapisali, da je kapelniku obljubljena mesečna plača v višini 70–80 kron. V istem ča- sopisu so takrat objavili tudi razpis za službo mestnega nad- stražnika oziroma stražnika pri mestni občini Škofja Loka, »z letno plačo 800 K, oziroma 480 K in službeno obleko« (Slovenec, 11. maj 1901). Iz tega je razvidno, da je Arko hišni pomočnici namenil več kakor dve letni plači mestnega nad- stražnika, kar je bilo precej radodarno. Lastnoročni podpis Venclja Arka v oporoki (WStLA, BG Landstrasse, A9, Testamente, Wenzel Arco). 214 2020MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 dražici – tisti cerkvi, kakor je sam zapisal, v kateri je bil krščen (»in welcher ich getauft wurde«). V vseh teh treh cerkvah je želel, da se zanj vsako leto na dan njegove smrti ali, če to ni mogoče, na dan njegovega krsta (28. september) darujejo svete maše zadušnice. Vsaki od omenjenih cerkva je volil po sto goldinarjev avstrijske veljave. Vsa volila in vse pristojbine brez izjeme se morajo poravnati iz njegove zapuščine, je še zapisal Arko. Oporoko so kot priče podpisali Wil- helm Lössl, Josef Dittmar in Leopold Adelsky.36 Arkova oporoka je vznemirila širšo javnost, nema- lo pa tudi domače. V družinskem izročilu je ostalo, da so iz premoženja strica Arka obnovili ali zgradili hiše za Helenine otroke, kar nekaj premoženja pa je bilo darovanega tudi za gasilsko društvo, župnijo, parcelo ter zajetje vodovoda, kar je financiral sorodnik Peter Vesel. Fran Fajdiga je v delu Kronika Sodražice o tem, kako je oporoka vplivala na sorodnike, zapisal: »Vse pokojne Urhovce je spravila v prezgodnji grob tista ne- srečna dediščina iz Dunaja, po bogatem stricu Venclju. Kako leto pred smrtjo sem ga hotel na željo nečakov na Dunaju obiskati, pa me ni njegova kuharica pustila k njemu. O njegovi bližnji smrti sem bil jaz obveščen po nekem dunajskem višjem policijskem komisarju, doma iz Dolenje vasi pri Ribnici. Najprvo pa je vedel za njego- vo smrt državni poslanec in odvetnik dr. Šušteršič. Od tolike dediščine, od 2 palač na dunajskem Ringu pa ni skoraj nič v Sodražico prišlo.«37 Četudi zapis vsebuje nekaj netočnosti, saj ne drži, da v Sodražico ni prišlo nič (!), je iz zapisanega mogoče razbrati, da bogato volilo sorodnikom, kot se zdi, ni prineslo blagostanja. Je pa zato mogoče potrditi, da so izvršitelji zares po- slali sredstva v župnijo Sodražica. Zanimivo je, da je v rojstni župniji pozneje dejansko prišlo do ustanovitve Arkove mašne ustanove. Vendar, kakor je zapisal Jože Maček v svoji študiji, je bil njen ustanovitelj Jožef Arko, ki je ustanovil mašno ustanovo pri Novi Štifti v župniji Sodražica: »Maše naj opravlja tamkajšnji duhovnik, v primeru nezasedenosti pa farna duhovšči- na iz Sodražice. Ustanovna glavnica je bila pokrita z državno obligacijo z dne 1. septembra 1903 in s hranil- no knjižico Mestne hranilnice v Ljubljani v skupnem znesku 2.627 fl 50 kr. /…/ Odobrenih je bilo letno 27 maš. Letne obresti so bile 105 fl. 10 kr. Mašnik je dobil 66 fl. 50 kr., mežnar 13 fl 50 kr in cerkev 25 fl. 10 kr.«38 Dejansko je torej mašno ustanovo ustanovil Vencljev mlajši brat, »Oberamts-Official« v Trstu, Jožef Arko, ki je kot 68-letnik na Dunaju umrl 19. junija 1902 in bil pokopan v bratov grob na centralnem dunaj- skem pokopališču.39 Brata torej ni preživel za dolgo 36 WStLA, BG Landstrasse, A9, Testamente, Wenzel Arco. 37 Fran Fajdiga, Kronika Sodražice, str. 28. Za posredovani zapis kakor tudi sicer za vso pomoč pri pripravi tega prispevka se iskreno zahvaljujem uredniku zbornika, gospodu mag. Lud- viku Miheliču. 38 Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 427. 39 https://www.friedhoefewien.at/eportal3/ep/channelView. do/pageTypeId/75472/channelId/-55270 (30. 12. 2019). in najbrž je bilo tudi njemu namenjeno premoženje potem prepuščeno sestri Heleni. Žal doslej še niso našli njegove morebitne oporoke, ki bi morda postre- gla s posameznimi podrobnostmi. Arkovi štipendiji Če drži, da naj sorodniki ne bi imeli preveč sreče s pridobljenim premoženjem, pa so je gotovo imeli več vsi tisti revni dijaki, ki so se pozneje potegova- li za Arkovo štipendijo. Novice so 6. junija 1902 o ustanovitvi štipendije poročale takole: »Na Dunaju umrli upokojeni računski revident, gosp. Vencel Arko, je zapustil 4000 kron v svrho, da se napravi ustanova za gimnazijca, ki studira v Ljubljani. Prednost imajo dija- ki iz Sodražice.«40 Izvrševalci oporoke so se torej resnično potrudi- li, da se je poslednja volja upokojenega računskega revidenta izpolnila. Tako sta na Dunaju in na Kranj- skem zares zaživeli obe štipendiji Venclja Arka. Ča- sopis Reichspost je denimo 28. avgusta 1906 z notico posebej opozoril na »Arco-Stiftung« in zapisal, da je štipendija v višini 88 kron namenjena štipendi- ranju dijaka iz tretjega dunajskega okraja. Pose- bej so bili navedeni tudi roki za oddajo prošenj, ki so jih lahko oddali na sedežu tamkajšnjega okraja (Gemeindebezirkskanzlei).41 Zanimivo bi bilo razi- skati, kako dolgo je štipendija delovala in kdo vse je bil njen prejemnik. Podobno vprašanje se postavlja tudi za Arkovo »kranjsko« štipendijo. Iz seznama študentskih štipendijskih ustanov na Kranjskem, ki ga je objavil Peter Ribnikar, izvemo le, da je bila Ar- kova štipendija ustanovljena leta 1902 in da je dijaku pozneje prinašala 172 kron in 72 helerjev oziroma vinarjev. Kakor že povedano, je bila namenjena za šolanje sorodnikov oziroma, če teh ni bilo, dijakov iz Sodražice. Skrb nad podeljevanjem štipendije je bila poverjena deželni vladi v Ljubljani.42 Po koncu druge svetovne vojne je bilo leta 1945 v Sloveniji po- državljeno premoženje ustanov, »s tem pa je bilo tudi razpuščeno delovanje ustanov, skupaj z njihovim kul- turnim, socialnim in dobrodelnim poslanstvom«.43 Arkova dobrodelna ustanova O Arkovih štipendijah in štipendistih do sedaj še nimamo podrobnejših podatkov, zato pa se je nekaj več informacij našlo o drugi Arkovi želji – ustano- vitvi otroške bolnišnice. Te pravzaprav nikoli niso ustanovili po Arkovi zamisli, toda tudi pozabili na- njo niso. Leta 1909 je Neues Wiener Journal objavil notico Ein Neues Kinderspital. Poročevalec je pred- stavil zborovanje generalnega zbora I. otroškega in- 40 Novice, 6. 6. 1902, str. 225, »Dijaška ustanova«. 41 Reichspost, 28. 8. 1906, str. 3, »Arco-Stiftung«. 42 Podrobneje o štipendijah na Kranjskem gl. Ribnikar, Štu- dentske in dijaške ustanove, str. 9–16. 43 Prav tam, str. 15. 215 2020 MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 štituta, na katerem so se seznanili s stanjem društva. Poročilo med drugim navaja, da je leta 1908 umrla bankirjeva vdova za aktiviranje Arkove otroške bol- nišnice donirala 75.000 kron. S tem denarjem so bila zagotovljena sredstva za začetek delovanja bolnišni- ce v višini 159.000 kron. V prispevku so opozorili, da se bo treba glede bolniškega fonda in pokrivanja dnevne oskrbe oskrbovancev še dogovoriti z oblast- mi.44 Zdi pa se, da do izvedbe v tistem času vendar- le ni prišlo, saj se je zatikalo predvsem pri lastnikih sosednjih stavb. Šele leta 1914 so bile tudi te ovire odpravljene; tako so bile 21. junija 1914 v časopisih spet objavljene notice o urejanju prostorov za novo otroško bolnišnico.45 Obnovljeni stavbi pa nista dočakali bolnih otrok, pač pa vojaštvo, ki je prihajalo z bojišč prve svetovne vojne. Arbeiter Zeitung je namreč že v začetku sep- tembra 1914 poročal, da bodo prostori uporabljeni za rezervno bolnišnico Rdečega križa. Pri tem so po- sebej poudarili, da imata obe hiši številne velike in manjše stanovanjske prostore ter »sijajne senčne vrtne površine«, ki bodo uporabljeni za okrevanje ranjencev. Poročevalec je navedel še natančno lokacijo te zdra- vstvene ustanove, ki je stala »nasproti parka vodnega stolpa cesarja Ferdinanda«.46 Že novembra 1914 je Wiener Zeitung v svoji prilogi poročal, da so lahko v teh bolniških prostorih sprejeli in oskrbeli več kot 500 bolnih vojakov.47 Tako je v vojnem času bolni- šnica namesto otrok oskrbovala vojaštvo. Po koncu vojne je društvo stavbi zopet dobilo v posest in se trudilo uresničiti voljo Venclja Arka ter ustanoviti otroško bolnišnico. Takratni avstrijski minister za zdravje, Mariborčan dr. Ignaz Anton Kaup (1870– 1944), pa je tem načrtom nasprotoval in pred lagal, naj se tam vzpostavi študentski dom, kjer bi spre- jemali predvsem nemške medicince. Leta 1925 so mestne oblasti prevzele upravo nad hišami, imele pa so precej sitnosti z omenjenimi medicinci oziroma njihovim medicinskim društvom, tako da so morale pravico iskati po sodni poti. Medicinsko društvo je prostore naposled zapustilo in jih ob tem popolnoma izpraznilo. Šele po ukrepanju sodnih oblasti je bilo mogoče izvesti temeljito prenovo obeh stavb, ki naj bi bili predani prvotnemu namenu.48 Toda do tega nikoli ni prišlo, pa čeprav se je du- najski mestni svet še večkrat ukvarjal s tem vpraša- njem – nazadnje leta 1986. Takrat so ugotovili, da zgodovinski namen – torej ustanovitev otroške bol- nišnice – ni bil nikoli izpolnjen. Še več, 28. novem- 44 Neues Wiener Journal, 4. 4. 1909, str. 10, »Ein Neues Kinder- spital«. 45 Die Neue Zeitung, 21. 6. 1914, str. 5, »Errichtung eines Kin- derspitals in Währing«. 46 Arbeiter Zeitung, 5. 9. 1914, str. 6, »Das künftige Währinger Kinderspital – Reservespital des Roten Kreuzes«. 47 Wiener Zeitung, 25. 11. 1914, str. 3 (Wiener Abendpost – Beila- ge zur Wiener Zeitung). 48 Wiener Morgenzeitung, 11. 7. 1927, str. 3, »Der Verein deu- tscher Mediziner im Kinderspital«. bra 1938 je bila ta Arkova ustanova razpuščena in premoženje preneseno na »Vereinigte Wiener Armen – Geldstiftung«. Toda dunajska deželna vlada je ob reorganizaciji leta 1956 Arkovo ustanovo obnovila. Zapisala je, da je Arko v oporoki naveden kot pose- stnik šestih stavb, od katerih sta v lasti ustanove le v oporoki navedeni stavbi na Theresiengasse (37 in 39). Leta 1981 je bila sklenjena pogodba med Wenzel Arco – Stiftung in občinsko stanovanjsko družbo (Gemein- nützigen Wohn- und Siedlungsgesellschaft für Gemein- debedeienstete GmbH.). Dajatve na osnovi gradbenega prava so letno znašale 110.968 šilingov in so bile do 31. decembra 1985 znižane na 1.067 šilingov letno, zaradi česar so bili donosi dobrodelne ustanove od 1. januarja 1896 znatno povišani. Ugotavljali so, da zaradi gradbene pogodbe Arkov projekt o ustanovi- tvi bolnišnice ostaja tudi v prihodnosti neuresničljiv, posebej še, ker sta bili obe stari hiši vmes podrti in bosta nadomeščeni z novogradnjo. Zato naj se usta- novo spremeni v dobro podpore zdravljenja bolnih otrok v dunajskih bolnišnicah. V prvi točki sklepa je bilo zapisano, da ustanova še vedno nosi ime Wenzel Arco – Stiftung in ima sedež na Dunaju. »Namen do- brodelne ustanove je v podpori zdravljenja otrok, ki so pacienti dunajskih bolnišnic, iz donosov imetja dobro- delne ustanove.« Imetje je takrat pomenilo lastništvo nad obema hišama in vrednostnimi papirji v višini 115.000 šilingov.49 Zdi se torej, da Arkova ustanova v drugačnih oko- liščinah živi še danes. Tako si je preprosti Sodražan, ki si je s pridnostjo in žilico za prave naložbe ustvaril znatno premoženje, postavil neminljiv pomnik. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA (Župnijski arhiv) Sodražica, Matične knji- ge, R 1819–1828; Status animarum Sodražica 1821–1827. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica Ms 654, Album Academicorum Lycei Labacen- sis. ÖSTA, FHKA – Österreichisches Staatsarchiv, Fi- nanz und Hofkammerarchiv SuS (Sonderbestände, Sammlungen und Selekte) Pers. ORH (Quallifikationslisten der Buchhal- tungen und des Obersten Rechnungshofes) 163: Arko Wenzel. 49 WStLA, Stiftungen allgemein, A1, Magistrat, Stiftbriefe, Stiftungsurkunden: 472: Wenzel Arco’sche Kinderspital- stiftung. 216 2020MIHA ŠIMAC: IZ ŽIVLJENJA POZABLJENEGA MECENA, 207–216 WStLA – Wiener Stadt und Landesarchiv BG Landstrasse, A9, Testamente, Wenzel Arco. Stiftungen allgemein, A1, Magistrat, Stiftbriefe, Stiftungsurkunden: 472: Wenzel Arco'sche Kin- derspitalstiftung. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 184, Klasična gimnazija. Zasebni arhiv avtorja Elektronsko pismo mag. Petra Steinerja z dne 19. 6. 2019. TISKANI VIRI Der Cataster: Handbuch für Amter, Architekten, Bau- meister, Capitalisten, Hausbesitzer etc. etc. über säm- mtliche Häuser der k. k. Reichshaupt- und Residenz- stadt Wien. Wien, 1875. Juventus caesareo-regii Gymnasii Academici Labacensis e moribus et progressu in literis censa exeunte anno scholastico 1843. Labaci: Rosalia Eger, 1843. Kataster der Vororte Wiens: Handbuch für Amter, Ad- vocaten, Architekten, Baumeister, Bauunternehmer, Credit-Institute, Hausbesitzer, Capitalisten, Notare etc. Wien, 1888. Vollständiges Häuserbuch der k. k. Reichshaupt- und Residentzstadt Wien sammt Umgebung I. Jahrgang 1869. Wien, 1869. Wiener Kommunal-Kalender und städtisches Jahrbuch 1892. Wien, 1892. ČASOPISI Arbeiter Zeitung, 1898, 1914. Die Neue Zeitung, 1914. Die Presse, 1891. Neues Wiener Journal, 4. 4. 1909. Neues Wiener Tagblatt, 1901. Novice, 1902. Reichpost, 1906. Slovenec, 1901. Wiener Morgenzeitung, 1927. Wiener Zeitung, 1860, 1914. LITERATURA Ciperle, Jože: Podoba velikega učilišča ljubljanskega. Licej v Ljubljani 1800–1848. Ljubljana: Sloven- ska matica, 2001. Fajdiga, Fran: Kronika Sodražice (tipkopis). Sodraži- ca, 1957. Maček, Jože: Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1892–1960. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2011. Pančur, Andrej: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2001. Ribnikar, Peter: Študentske in dijaške ustanove na Kranjskem. Arhivi 22, 1999, str. 9–16. SPLETNA STRAN Dunajska pokopališča: https://www.friedhoefewien.at/eportal3/ep/ channelView.do/pageTypeId/75472/channe- lId/-55270 (30. 12. 2019). S U M M A R Y From the life of the forgotten patron. The last will of Vencelj Arko (1826–1901) Based on archival documents and newspaper re- ports, the contribution depicts the life of the forgot- ten patron from Sodražica, an official Vencelj Arko (1826–1901). Coming from a modest rural family, Arko pursued his education at Ljubljana’s grammar school and lyceum. His life then led him abroad, where he learned the sales trade and accounting. Ini- tially, he worked for private sector and in 1850 en- tered public service by becoming the state account- ing official at the Viennese Royal-Imperial Central Bookkeeping Services for Communication Insti- tutes. In Vienna, he managed to agglomerate a size- able wealth through wise real estate investments and purchases. He became a citizen of Vienna, a hous- ing property owner, a founding member of the First Viennese Navy Military Veteran Corps ‘Tegetthoff ’ and later also its honorary president. Arko became a member of the school council in the third Viennese district, decorated with the gold medal Salvatorme- daille, which was awarded to meritorious citizens of Vienna, and he was also a silent benefactor of chil- dren. After a short illness, Vencelj Arko died in Vienna in May 1901. In his last will, he bequeathed a major part of his property for the establishment of a pae- diatric hospital in Vienna which was to be named after him, as well as for the establishment of two secondary-school grants: one for the pupils in the third Viennese district and one for the pupils from Sodražica. Despite living in Vienna, he did not forget his native village and parish, to which he bequeathed significant funding. Whereas the grants were indeed awarded, the historical circumstances prevented the Viennese paediatric hospital from achieving its full potential as desired by the testator. Nevertheless, the industrious native of Sodražica managed to leave a lasting mark on both Carniola and Vienna. 217 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 621.395.3(450.367)"1894/1914" Prejeto: 21. 2. 2020 Robert Devetak dr., Univerza v Novi Gorici, Vipavska 13, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: devetak.robert@gmail.com Začetki in razvoj telefona na Goriškem in Gradiškem do prve svetovne vojne IZVLEČEK Prispevek obravnava začetke razvoja telefonije in širitve telefonskega omrežja na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske. Gorica je uspešno sledila drugim deželnim središčem na Slovenskem, saj si je prvo telefonsko centralo zagotovila leta 1894. V naslednjih letih in desetletjih se je omrežje širilo najprej znotraj mesta, predvsem med javne institucije, gospodarske subjekte, trgovce, zdravstvene institucije in zasebne uporabnike. Šele z vzposta- vitvijo zveze s Trstom leta 1906 se je Gorica priključila na medkrajevno povezavo, čemur je sledila postopna širitev telefonskih priključkov in central v druge kraje dežele. V članku je na podlagi časopisnih in tiskanih virov prikazano, kako se je omrežje širilo po deželi, kakšni so bili odzivi na telefon in kdo so bili njegovi prvi uporabniki. KLJUČNE BESEDE Gorica, Goriška in Gradiška, telefon, zgodovina telekomunikacij, 19. in 20. stoletje ABSTRACT THE BEGINNINGS AND DEVELOPMENT OF THE TELEPHONE IN THE COUNTY OF GORIZIA-GRADISCA UP TO THE FIRST WORLD WAR The article discusses the beginnings of telephony and the expansion of the telephone network in the County of Gorizia-Gradisca during the period of Austria-Hungary. Gorizia successfully followed other territorial centres across Slovenian lands, obtaining its first telephone switchboard in 1894. In the following years and decades, the network first expanded within the city of Gorizia, primarily among public institutions, companies, tradesmen, healthcare institutions, and private users. It was only after establishing connection with Trieste in 1906 that Gorizia also set up an interurban network, followed by a gradual expansion of telephone connections and switchboards to other places across Gorizia-Gradisca. Drawing on newspaper and printed sources, the article describes the spread of the network across the territory, the population’s response to the telephone, and its first users. KEY WORDS Gorizia, Gorizia-Gradisca, telephone, history of telecommunications, nineteenth and twentieth centuries 218 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 Uvod Za drugo polovico 19. stoletja je značilen hiter razvoj novih tehnologij, ki so zaznamovale moderno družbo. Obdobje med letoma 1870 in 1920 števil- ni označujejo kot tehnično revolucijo. Poleg razvoja elektrotehnike, avtomobilizma, kinematografije, ra- dia in številnih drugih iznajdb lahko med najpo- membnejše štejemo tudi telefon.1 Električna naprava, ki jo je leta 1876 iznašel in patentiral ameriški ino- vator Alexander Graham Bell, je omogočala govor- no komunikacijo na daljavo z električnim tokom po telegrafski žici.2 Kljub začetnemu nezaupanju tako javnosti kot oblasti, ki v veliki meri niso razumele uporabnosti in pomena telefona ter so ga videle kot tehnološko igračo ali nepotreben strošek, je telefon spremenil način komunikacije in družbene interak- cije. Vplival je na dojemanje prostora, sociabilnosti in časa. Pospešil je komunikacijo na daljše razdalje in s tem ključno vplival na pretok informacij, politiko, gospodarstvo in splošen družbeni razvoj.3 Obliko in delovanje Bellovega telefonskega aparata nam podaja takratno časopisje: »Telefon je prav priprosto zložen. V leseno cev je vložena tanka železna ploščica, za kate- ro se nahaja z dratom obvit magnet. V to cev se govori, železna ploščica jame vihteti (tresti), vihtenje preide na magnet, ki je posreduje na dratovod. Če je na unem konci dratovoda drug telefon, prenaša se vihtenje z dratovoda na magnet in z magneta na železno ploščico, in če je tam uho nastavljeno sliši natančno vse, kar se na unem kon- ci govori, gode ali poje.«4 Naslednja leta in desetletja so njegov osnovni koncept nenehno nadgrajevali in ga postopoma preoblikovali v najpomembnejše ko- munikacijsko sredstvo. Po uspehu v ZDA, Zahodni Evropi in Nemčiji se je naprava hitro pričela širiti tudi na Avstro-Ogrskem.5 Na Avstro-Ogrskem je bilo vzpostavljanje ve- čine prvih telefonskih linij v rokah lokalnih oblasti ali premožnih posameznikov oziroma podjetij. Dr- žavne oblasti v začetku novi iznajdbi niso posvečale veliko pozornosti. Kljub temu pa so si hitro zago- tovile monopol nad telefonskim omrežjem, nadzor nad njim pa podelile trgovinskemu ministrstvu. To je bilo pristojno za izdajanje koncesij za izgradnjo omrežij. Številni pogoji so škodovali koncesionarjem. Državne oblasti so imele pravico nadzirati telefonska omrežja in ustaviti delo central v rokah koncesionar- jev, če so odkrile nepravilnosti. Določale so pogoje za nastanitev uslužbencev in takse za telefonske pri- ključke. Imele so tudi pravico do policijskega nad- zora lastnikov telefonov.6 Že leta 1887 so državne 1 Hobsbawm, The Age of Empire, str. 52. 2 Gl. npr.: Fang, A History of Mass Communication, str. 83–85. 3 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 26–30. 4 Soča, 7. 12. 1877, št. 49. 5 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 30–35. 6 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 99. oblasti uvedle določene regulative, ki so se nanašale na izgradnjo telefonskega omrežja in uporabo tele- fonov. Vse telefonske zveze so morale biti tako po novem povezane s poštnimi in telegrafskimi uradi. Določili so namen uporabe telefonov, pristojbine za izgradnjo omrežij in cene klicev.7 Leta 1892 je sledi- lo podržavljenje telefonskih mrež v glavnih deželnih središčih in prenehanje izdajanja koncesij.8 Številni zasebniki in zasebna podjetja zaradi visokih stroškov in omejitev niso zmogli sami financirati izgradnje novih, predvsem medkrajevnih povezav, zaradi česar so to nalogo postopoma prevzele državne oblasti. Te so pri tem videle tudi finančne koristi, saj so lahko samostojno določale tarife za klice.9 Slovenski prostor je v stik s telefonijo prišel kma- lu po njeni iznajdbi. Za prvi, neuspešen prenos zvo- ka na daljavo preko telegrafskega kabla velja poskus v Mariboru 10. decembra 1877 med telegrafskimi postajami Gradec, Maribor in Celovec.10 Še pred koncem leta so prvi poskus izvedli tudi v Ljublja- ni, v pisarni deželnega predsednika Boguslava Wid- manna. Kranjska prestolnica je prvo telefonsko linijo dobila leta 1881, ko je industrialec Albert Samassa napeljal 140 m dolgo telefonsko linijo med svojim uradom doma in tovarno.11 Tudi večina drugih prvih telefonskih linij v slovenskih deželah je bila v zasebni lasti.12 Trst je prvo krajevno telefonsko centralo dobil leto kasneje in se hitro razvil v najrazvitejše središče telefonije v slovenskem prostoru pred prvo svetovno vojno.13 V naslednjem desetletju so mu sledila dežel- na središča, kot na primer Gorica, Ljubljana in Mari- bor. Večina prvih telefonov je delovala na poštnih in telegrafskih uradih, od koder so se mreže širile med druge uporabnike.14 Kot bo razvidno iz virov, sta se mreža in število uporabnikov širila počasi, a so do prve svetovne vojne telefonsko povezavo dobila vsa večja središča na Slovenskem ter pomembnejši stra- teški in turistični kraji.15 Začetki telefona v Gorici Podobno kot druga deželna središča na Sloven- skem je ob koncu 19. stoletja telefon dobila tudi Go- rica, glavno mesto dežele Goriške in Gradiške. Šlo je za večnarodnostno središče goriških Italijanov, Slo- vencev in Furlanov, v mestu pa sta poleg njih živeli 7 Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru za- stopane, str. 439–448. 116. Ukaz ministerstva za trgovino od 7. oktobra 1887, o gradnji in rabi telefonskih naprav, ki imajo biti sklenjene z državnim telegrafom. 8 Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru za- stopane, str. 1029. Zakon z dne 29. decembra 1892. l. o podr- žavljenji mestnih telefonskih mrež. 9 Lazarevič, Začetki uvajanja telefonije, str. 99. 10 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 159. 11 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 97. 12 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 35. 13 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 159. 14 Prav tam, str. 159. 15 Prav tam, str. 162. 219 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 še številčna nemška in judovska skupnost.16 Po vojni med Italijo in Avstrijskim cesarstvom leta 1866 je dežela postala mejno območje, Gorica pa posledično središče kopenske trgovine s Kraljevino Italijo.17 Za razvoj trgovine in industrije ter pretok informacij je bila velikega pomena izgradnja telekomunikacijske- ga omrežja in infrastrukture. V časopisu Domovina so leta 1869 zapisali: »Če v kterem drugem oziru, je naše stoletje stoletje napredka ozir trgovskega in splošne- ga družabskega občenja, in po pravici demo, kedar hoče- mo XIX. stoletje glede na občni napredek ob enkratnem označiti »stoletje železnic in telegrafov«.«18 Gorica je železniško povezavo s Trstom in Vidmom dobila leta 1860, kar je skrajšalo časovne razdalje in omogočilo hitrejši razvoj gospodarstva, predvsem tržno in izvo- zno usmerjenega (svilni izdelki, vino, sadje).19 Pred- vsem izvoz sadja se je hitro povečeval, med letoma 1870 in 1890 se je tovor preko železniške postaje v Gorici povečal za več kot trikrat, z okoli 470 ton na okoli 1580 ton.20 Kasneje se je železniška mreža raz- širila še na vzhod in sever.21 Dodatno se je dežela več- jim središčem približala z vzpostavitvijo telegrafske mreže. Leta 1892 je imelo telegrafsko postajo 20 več- jih in pomembnejših središč v deželi.22 Nadgradnjo je v tem oziru predstavljala vzpostavitev telefonskega omrežja. Goriška javnost se je s telefonom seznanila že hi- tro po njegovi iznajdbi in prvih poskusih z uporabo na Slovenskem. O novi iznajdbi je že decembra 1877 poročala Soča, ki je napravi napovedala dobre obete: »Ni dvomiti da se v kratkem povsod napravi telefonična zveza, ker je občenje po telefonu veliko bolj priležno in zanesljivo, kakor po telegrafu.«23 Kljub temu je trajalo še skoraj dve desetletji, da je Gorica in s tem deže- la dobila prvi telefon. Vmes je profesor Anton Šan- tel leta 1887 v prostorih goriške čitalnice slovenski javnosti pripravil predavanje o delovanju naprave. S praktičnim prikazom je predstavil, kako poteka ko- munikacija, saj si velika večina ljudi ni predstavljala, kako deluje prenos zvoka na daljavo.24 Prve ideje o vzpostavitvi telefonske zveze v Gorici se omenjajo leta 1890, ko je občina objavila okrožnico, da je c. kr. poštno vodstvo v Trstu pripravljeno postaviti telefon- sko centralo, združeno s telegrafom, če pridobi dovolj naročnikov, s čimer bi pokrili stroške postavitve.25 Kljub temu pa po vsej verjetnosti zaradi nezaintere- siranosti javnosti pobuda ni bila sprejeta, tako da do 16 Več o Gorici ter Goriški in Gradiški gl. npr.: Marušič, Pregled politične zgodovine; Cressati (ur.), L'identità plurale; Marušič, »Gorica draga, domovina mila!«, str. 27–34. 17 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 62. 18 Domovina, 18. 6. 1869, št. 24. 19 Marušič, Železnice na Goriškem, str. 264–265. 20 Valenčič, Sadjarstvo, str. 341. 21 Marušič, Železnice na Goriškem, str. 265–271. 22 Rutar, Poknežena grofija Goriška, str. 96. 23 Soča, 7. 12. 1877, št. 49. 24 Soča, 2. 4. 1887, št. 14. 25 Soča, 30. 5. 1890, št. 22. postavitve še ni prišlo. Podobno kot v Gorici so imeli težave z izgradnjo lokalnega telefonskega omrežja v Ljubljani pet let prej. Cena priključka na omrežje naj bi znašala med 100 in 120 goldinarji, letna naročni- na pa okoli 20 goldinarjev. Pobuda ni zaživela, ker pobudnikom ni uspelo zbrati 25 interesentov.26 Po- tencialne uporabnike je verjetno odvrnil visok strošek priklopa in uporabe telefona. Podobno bi lahko trdili tudi za Gorico. Projekt je bil tako realiziran šele štiri leta kasneje, ko so 1. novembra 1894 otvorili telefon- sko centralo v prostorih glavne poštne stavbe v Go- rici. Prva povezava je potekala med zgradbo pošte in južno železniško postajo, kjer so postavili tudi javno telefonsko govorilnico.27 Mestna telefonska mreža se je v naslednjih letih širila počasi. Oblast je dala leta 1895 postaviti novo telefonsko govorilnico v Gospo- ski ulici.28 Z vse hitrejšim širjenjem tako telegraf- skega kot telefonskega omrežja je najprej leta 1902 prišlo do prenove in povečanja prostorov glavnega telegrafskega in telefonskega urada v Gorici,29 čemur je štiri leta kasneje sledilo dodatno povečanje števila zaposlenih in nadgradnja centrale. To je bilo posledi- ca izgradnje bohinjske železnice in nove železniške postaje v Gorici, ki je ravno tako dobila telefonsko govorilnico.30 Z vzpostavitvijo telefonskega sistema v mestu so se na omrežje kmalu pričele priključevati javne insti- tucije, podjetja in zasebniki. Tako kot drugod v slo- venskih deželah je telefon potreboval veliko časa, da se je uveljavil v javnosti. Ta ga je na prehodu iz 19. v 20. stoletje velikokrat videla predvsem kot nepotre- ben in visok strošek.31 Podobno je bilo tudi v Gorici, kjer je število naročnikov naraščalo zelo počasi. Eden prvih, ki se je povezal s centralo, je bil Odon Lenassi, ki je dal oktobra 1894 na lastne stroške vzpostaviti povezavo med centralo in svojim domovanjem ter proizvodnjo parketa v Solkanu.32 Novembra nasled- nje leto je število naročnikov znašalo le okoli 35.33 Veliko večino so predstavljali trgovci, industrialci, obrtniki in javne institucije. Ravno nanje so se osre- dotočali tudi pozivi, saj je časopisje večkrat izposta- vilo, naj se jih čim več priključi na telefonsko omrež- je: »Vsak zdravnik, odvetnik, vse kavarne, gostilne itd. bi morali imeti telefonsko zvezo!«34 Ti uporabniki so lahko z uporabo telefona povečali svojo učinkovitost in spremenili način dela.35 Med prvimi uporabniki najdemo gasilsko in policijsko postajo, saj jima je to- vrstno sporočanje omogočalo hitrejše intervencije.36 26 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 98. 27 Sloga, 15. 11. 1894, št. 22. 28 Soča, 29. 11. 1895, št. 48. 29 Gorica, 9. 8. 1902, št. 63. 30 Gorica, 10. 11. 1906, št. 90. 31 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 30. 32 Primorec, 12. 10. 1894, št. 21. 33 Soča, 8. 11. 1895, št. 45. 34 Soča, 15. 1. 1897, št. 3. 35 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 36. 36 L'Eco del Litorale, 10. 8. 1896, št. 92. 220 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 37 Corriere di Gorizia, 3. 1. 1897, št. 1. 38 Prav tam. 39 Prav tam. Graf 1: Število in struktura naročnikov telefonskih priključkov leta 189637 Graf 2: Število in struktura naročnikov telefonskih priključkov leta 191338 Graf 3: Število naročnikov telefonskih priključkov po naseljih leta 191339 221 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 Zasebni uporabniki so bili redki. Leta 1896 med naročniki telefonskih aparatov v mestu najdemo 53 oseb, institucij in subjektov (Graf 1). Najvišji delež so predstavljali zasebni uporabniki in javne službe (na primer pošta, občina, deželni zbor, gasilci). Njihov skupni delež je znašal okoli 40 %. Poleg njih med na- ročniki najdemo še več lekarn in zdravnikov, nekate- re trgovine, uradnike, obrtnike in tovarne. Telefon so sorazmerno hitro dobile tudi časopisne hiše oziroma tiskarne, saj so z njim hitreje prišle do informacij, ki so jih lahko hitreje vključile na strani časopisov.42 Že leta 1896 je imel telefon italijanski časopis Corriere di Gorizia,43 uredništvo najpomembnejšega slovenskega 40 Podatki so povzeti po člankih, ki jih je tržaško poštno ravna- teljstvo med januarjem 1898 in avgustom 1901 objavljalo v časopisu Edinost. 41 Podatki so povzeti po člankih, ki jih je tržaško poštno ravna- teljstvo med januarjem 1898 in avgustom 1901 objavljalo v časopisu Edinost. 42 Pušnik, Kulturna zgodovina, str. 36. 43 Corriere di Gorizia, 3. 1. 1897, št. 1. časopisa v deželi, Soča, pa se je na omrežje priključilo leta 1904.44 Uporabnost telefona za medije z vidika hitrejše informiranosti je prišla še bolj do izraza, ko se je Gorica priključila na medkrajevno mrežo.45 Do konca leta 1902 je število telefonskih naroč- nikov naraslo na 9646 in šele konec leta 1911 preseglo število 200.47 Za primerjavo lahko navedemo, da je število vseh telefonskih naročnikov leta 1900 v Trstu znašalo 1236, v Ljubljani pa leto kasneje 192.48 Leto pred prvo svetovno vojno je imela dežela Goriška in Gradiška skupno 359 telefonskih priključkov.49 Po- leg Gorice, kjer je bilo dobrih 65 % vseh uporabni- kov, so se na omrežje priključili tudi nekateri zaseb- niki in javne institucije v Tržiču, Gradežu, Gradišču, 44 Soča, 17. 2. 1904, št. 14. 45 Pušnik, Slovenski narod, str. 891. 46 Soča, 14. 1. 1903, št. 4. 47 Soča, 23. 9. 1911, št. 109. 48 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 159. 49 Guida Paternolli 1914: amministrativa commerciale per la prin- cipesca Contea di Gorizia e Gradisca, str. 27–29. Graf 4: Število opravljenih notranjih klicev v Trstu med januarjem 1898 in julijem 190140 Graf 5: Število opravljenih notranjih klicev v Ljubljani, Gorici, Pulju in Opatiji med januarjem 1898 in julijem 190141 222 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 Červinjanu, Krminu in Ločniku (Graf 3). Vsa naselja so ležala v italijanskem oziroma furlanskem delu de- žele, medtem ko slovensko ozemlje še ni imelo javnih telefonskih priključkov. Če primerjamo strukturo naročnikov med letoma 1897 in 1913, lahko vidimo nekatere razlike. Sku- pno število naročnikov se je povečalo na 234 (Graf 2). Delež zasebnih uporabnikov in javnih institucij se ni bistveno spremenil in je predstavljal skupno okoli 40 %. Izrazito se je povečal delež goriških obrtnikov in industrijskih obratov, kar je bilo po vsej verjetnosti posledica prednosti, ki jih je imela telefonska zveza za poslovanje s tujino in drugimi deželami. Soraz- merno veliko naročnikov je bilo še med lekarnami in bolnišnicami. Poleg tega so se na omrežje priključile tudi štiri šole in nekatere cerkvene institucije. Na počasno povečevanje naročnikov je vplivalo več dejavnikov. Poleg že omenjenih visokih stroškov priklopa in uporabe ter regulativ s strani države je bila ena od začetnih težav, da oblasti niso dovolile uporabe telefonov v nočnih urah.50 Številni, pred- vsem zasebni uporabniki niso videli smisla v pla- čevanju klicev, ki so bili omejeni na mesto. Težavo je predstavljalo predvsem dejstvo, da Gorica ni bila povezana z drugimi središči. Vse to je morebitne interesente odvračalo od nakupa aparatov in plačila priklopa na omrežje. Majhno število naročnikov je hkrati pomenilo tudi sorazmerno majhno število kli- cev. Poštno ravnateljstvo v Trstu je med letoma 1898 in 1901 mesečno objavljalo podatke o številu klicev za Trst, Gorico, Ljubljano, Pulj in Opatijo (Grafa 4 in 5). Iz podatkov je razvidno gibanje klicev, katerih število se je v tem obdobju postopoma povečevalo, a so razvidna tudi številna nihanja. Podatki nam po- vedo, da se je njihovo število najhitreje povečevalo v 50 Soča, 8. 11. 1895, št. 45. Trstu in Ljubljani, ki sta bila v neposredni povezavi drug z drugim in ostalimi večjimi središči, kot na pri- mer Gradec ali Dunaj. Če januar 1898 primerjamo z julijem 1901, vidimo, da se je število klicev v Trstu povečalo za 68 %, a je treba poudariti visoko izhodi- šče. V Ljubljani se je v tem obdobju število klicev po- večalo za skoraj šestkrat, v Gorici pa za dvainpolkrat. V Pulju in Opatiji ni bilo mogoče zaznati takšnih razlik kot v ostalih središčih. V obravnavanem ob- dobju so v Trstu opravili v povprečju okoli 250.000 notranjih klicev na mesec, v Ljubljani okoli 14.000, v Pulju okoli 6500, v Gorici 4900, v Opatiji pa dobrih 2000. Za primerjavo lahko navedemo, da so septem- bra 1900 v Ljubljani opravili 331, v Trstu pa 1911 medkrajevnih klicev.51 Večina prvih telefonskih aparatov v Gorici je bila v rokah nemške in italijanske skupnosti ter podjetij v mestu. Slovenska skupnost se je pričela intenzivne- je gospodarsko razvijati šele ob koncu 19. stoletja. V samem mestu do takrat ni imela večjih in pomemb- nejših trgovin, obrtnih delavnic ali drugih institucij, ki bi se jim finančno izplačal nakup in priklop tele- fonskega aparata.52 Eden prvih Slovencev v mestu, ki je imel telefon, je bil odvetnik in politik dr. Henrik Tuma.53 Po letu 1900 je časopisje goriške Slovence večkrat pozvalo, naj se v večjem številu odločijo za nakup telefonov, da tudi s tem parirajo italijanskemu značaju mesta, saj je bila večina telefonskih naroč- nikov Italijanov.54 Zaradi majhnega števila uporab- nikov in klicev v slovenščini so se Slovenci večkrat srečevali s težavami pri vzpostavitvi klicev, saj večina zaposlenih telefonistov in telefonistk na centrali ni 51 Soča, 25. 10. 1900, št. 124. 52 Waltritsch, Slovensko gospodarstvo v Gorici, str. 77–84. 53 Soča, 28. 10. 1903, št. 86. 54 Soča, 28. 10. 1903, št. 86. Gorica pred prvo svetovno vojno (Zbirka razglednic Goriške knjižnice Franceta Bevka). 223 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 znala slovenskega jezika.55 Kljub temu lahko med telefonskimi naročniki leta 1913 najdemo več posa- meznikov, uradnikov (na primer zdravnika Just Bačar in Anton Brecelj, odvetnika Henrik Tuma in Drago- tin Treo) ter podjetij (na primer modna in manufak- turna trgovina Pregrad & Černetič, modna trgovina Antona Medveda in Goriška tiskarna).56 Širitev telefonske zveze v druga deželna središča in vključitev v državno omrežje Dokler je bila telefonska zveza omejena le na Go- rico, prebivalstvo, podjetja in institucije niso mogle izkoristiti vseh prednosti, ki jih je naprava ponujala. Hkrati se je zaradi tega število naročnikov povečeva- lo veliko počasneje kot v središčih, ki so bila poveza- na med seboj, v medkrajevni oziroma t. i. »interur- bani« zvezi, kot so jo imenovali v obdobju pred prvo svetovno vojno. Zaradi tega so številni posamezniki, mediji, trgovska in obrtna zbornica ter politika pod- pirali čim hitrejšo izgradnjo tako lokalnih kot med- deželnih povezav. Že leta 1892 so se pojavile ideje, da bi Gorico povezali s Trstom in s tem z drugimi deli države. Predlog so javnosti posredovala nekatera trgovska in obrtna podjetja, c. kr. namestništvu v Tr- stu pa goriška trgovsko-obrtna zbornica.57 Telefon- ska zveza bi mesti povezala z vmesnimi telefonskimi centralami v Tržiču in Gradišču.58 Trst je bil najpomembnejše avstrijsko pristanišče, eno glavnih središč mednarodne trgovine, podjetni- štva, industrije in bančništva, zaradi česar so imele tudi sosednje dežele velik interes, da bi se povezale z njim. Isto leto, ko se je pojavila ideja o zvezi med Gorico in Trstom, je bila zgrajena telefonska poveza- va med Trstom in Dunajem, na relaciji Dunaj–Gra- dec–Maribor–Celje–Ljubljana–Trst. Dolga je bila 505 km in je bila tedaj najdaljša tovrstna povezava v Evropi. V začetku je bila linija direktna, zaradi če- sar niso bila povezana vsa mesta na trasi. Maribor se je nanjo priključil leta 1894,59 Ljubljana pa šele oktobra 1897.60 V naslednjem desetletju so kljub več idejam in pozivom vsi poskusi, da bi v medkrajevno povezavo vključili tudi Gorico, ostali le na papirju, saj oblasti projektu niso želele nameniti dovolj denarnih sredstev za izgradnjo omrežja. Goriški deželni zbor je vprašanje povezave resneje obravnaval leta 1902, ko je c. kr. namestništvo seznanil z željo po vzpostavitvi telefonske zveze med Trstom, Gorico, Krminom in Vidmom v Italiji. Poslanci so v dopisu izpostavljali predvsem velik pomen neposrednega komunikacij- 55 Soča, 10. 6. 1903, št. 46. 56 Guida Paternolli 1914: amministrativa commerciale per la prin- cipesca Contea di Gorizia e Gradisca, str. 27–28. 57 Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradi- ščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1902, str. 63. 58 Soča, 29. 1. 1897, št. 5. 59 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 160. 60 Lazarević, Začetki uvajanja telefonije, str. 98. skega kanala z najpomembnejšim pristaniščem dr- žave z vidika gospodarskega napredka in učinka na področju trgovine. Največjo prednost so videli pred- vsem pri izvozu sadja, ki je bil po pisanju poslanca Ernesta Holzerja podvržen hitrim spremembam in nihanju cen.61 Informacije, povezane s tem vpraša- njem, bi v povezavi s hitro komunikacijo goriški sad- jarski trg naredile bolj konkurenčen tako v notranji kot zunanji trgovini.62 Kljub temu se ta projekt še ne- kaj let ni premaknil z mesta, ker državne oblasti niso želele zagotoviti dovolj sredstev in so zahtevale, da občine, ki bodo uporabljale telefonsko zvezo, krijejo 30 % stroškov postavitve omrežja, kar pa je bilo zanje nesprejemljivo, saj bi tovrstna investicija pregloboko zarezala v proračune. Goriške deželne oblasti so ob- čine podprle in izpostavile, da v več deželah omrež- ja gradijo izključno na državne stroške.63 Večkratne prošnje so bile uslišane šele leta 1906, ko so 1. aprila otvorili telefonsko povezavo med Trstom, Gorico in Krminom. Cena triminutnega klica iz Gorice v Trst je znašala 1 krono, v Ljubljano in Maribor 2 kroni, v Gradec in na Dunaj pa 3 krone. S tem je bil ure- sničen glavni telekomunikacijski projekt desetletja v deželi.64 Gorica se je povezala z vsemi večjimi sredi- šči v državi in je lahko izkoristila vse prednosti laž- jega komuniciranja z gospodarskega, političnega in informacijskega vidika. Točno štiri leta kasneje je bila predana v uporabo še zveza med Gorico in Vidmom, kar je deželo neposredno povezalo z Italijo.65 Poleg povezav s Trstom in drugimi deli države ter Italijo so se vzporedno pojavili pogoji, da bi s telefo- nom povezali tudi lokalna središča znotraj dežele. V tem okviru so oblasti poskušale vzpostavitev telefon- skih zvez povezati z izgradnjo bohinjske železniške proge. Krmin in Tržič sta se priključila neposredno na povezavo med Gorico in Trstom, medtem ko so v tem oziru ostali zanemarjeni predvsem kraji na seve- ru in vzhodu dežele. Prvi kraji, ki so dobili telefonsko povezavo, so bili v bližini Gorice ali Trsta oziroma ob telefonski liniji, ki je povezovala mesti. Leta 1903 se je s centralo v Gorici povezala mizarska zadru- ga v Solkanu.66 Neposredno s Trstom se je leta 1906 povezala še Sežana,67 z Gorico in Krminom pa leta 1909 Ločnik.68 Oba kraja sta dobila telefonsko go- vorilnico. Ob že omenjeni gradnji bohinjske proge je gradbeno podjetje Redlich & Berger postavilo zaseb- no telefonsko omrežje, ki pa lokalnemu prebivalstvu 61 Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradi- ščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1902, str. 62–64. 62 O gospodarstvu in trgovini na Goriškem in Gradiškem gl. npr.: Marušič, Prispevki k poznavanju, str. 59–72; Luchitta, La Camera, str. 27–77. 63 Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško-Gradi- ščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1904, str. 40–41. 64 Gorica, 31. 3. 1906, št. 26. 65 Gorica, 2. 4. 1910, št. 26. 66 Soča, 31. 10. 1903, št. 87. 67 Gorica, 7. 8. 1906, št. 63. 68 Gorica, 3. 4. 1909, št. 27. 224 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 ni bilo dostopno.69 Tovrstne telefonske postaje so bile namenjene predvsem lažji koordinaciji gradbenih in izvedbenih del. Za telefonsko linijo med Tolminom in Sveto Lucijo (Mostom na Soči) je po koncu grad- nje c. kr. poštni in brzojavni urad v Trstu občinama predlagal, naj odkupita linijo in postavita telefonski govorilnici, kar bi koristilo predvsem lokalnim trgov- cem.70 Vsaka občina je morala prispevati po 125 kron, do česar pa je prišlo z zamikom. Tolmin je telefon- sko govorilnico dobil šele leta 1908.71 Poleg tovrstnih pobud sta se v širitev mreže aktivno vključili še gori- ška trgovska in obrtna zbornica ter državna oblast, ki se je leta 1909 odločila Gorico povezati s severnimi in vzhodnimi predeli dežele. Goriški deželni zbor je pripravil posebno spomenico, ki jo je aprila 1909 na- slovil na trgovsko ministrstvo, v kateri se je zavzel za razširitev telefonske mreže po deželi. Med prioritet- nimi projekti je navedel drugo telefonsko povezavo s Tržičem in Krminom, povezavo s posoškimi kraji in navezavo na Koroško, povezavo s Kranjsko po Vi- pavski dolini in lokalno mrežo, ki bi povezala večja naselja na furlanski ravnici.72 Do prve svetovne vojne so uresničili le prvo in zadnjo idejo, kar je razvidno iz seznamov telefonskih uporabnikov v deželi. Ob kon- cu leta 1913 so potegnili tudi povezavo med Gorico in Žago, a ta ni omogočala priklopov na omrežje, saj je niso uvrstili med javne povezave.73 Severnemu in vzhodnemu delu Goriške in Gradiške tako do prve 69 Gorica, 20. 2. 1904, št. 15. 70 PANG 55, Občina Sveta Lucija, t. e. 57, a. e. 58, d. 1347. 71 Žontar et al., Razvoj poštnega prometa, str. 168. 72 Gorica, 23. 7. 1912, št. 59. 73 Soča, 17. 3. 1914, št. 12. svetovne vojne niso bile zagotovljene uporabne tele- fonske povezave, čemur sta v največji meri botrovala pomanjkanje sredstev in nezanimanje morebitnih uporabnikov.74 Temu bi lahko predvsem na podeželju dodali še nezaupanje in strah pred novostmi, saj pre- bivalstvo zaradi slabše izobrazbe in oddaljenosti od središč ni bilo tako dojemljivo za uporabo telefona.75 Sklep Dežela Goriška in Gradiška se je sorazmerno zgodaj vključila v sistem telefonije, enega paradnih konj tehnične revolucije druge polovice 19. stoletja. Kljub temu pa se je pri širjenju omrežja soočila z več težavami. Razvoj je v prvih desetletjih oviralo pred- vsem to, da Gorica ni bila povezana z drugimi dežel- nimi središči, saj je bilo omrežje omejeno izključno na mesto in bližnje kraje. Posledično se je le počasi povečevalo število naročnikov telefonov. Večina pr- vih uporabnikov so bile različne javne službe, indu- strijski obrati, trgovci in obrtniki ter lekarne, a tudi zasebni uporabniki niso bili redki. Deželne oblasti in gospodarske institucije so si zaradi gospodarskih ko- risti več let intenzivno prizadevale, da bi Gorico po- vezale s Trstom in Italijo, a se je projekt soočal s šte- vilnimi, predvsem finančnimi težavami. Ti povezavi, ki sta bili vzpostavljeni šele v letih 1906 in 1909, sta deželi odprli nove možnosti, saj se je Gorica povezala z velikimi središči, kot so bili Trst, Gradec in Dunaj. Poleg tega so nove povezave ugodno vplivale na ši- ritev mreže znotraj dežele, saj so se na medkrajevni povezavi pričela povezovati manjša središča. V prvi vrsti je šlo za naselja na furlanski ravnici, v zahodnem delu dežele, do prve svetovne vojne pa se je omrežje razširilo tudi na sever. Vzpostavitev povezav so pogo- jevali predvsem gospodarski in strateški razlogi, kar velikokrat ni bilo v skladu z željami civilne uprave in zasebnih uporabnikov, katerih število je zaradi tega naraščalo počasi. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 55, Občina Sveta Lucija, t. e. 57 ČASOPISI Corriere di Gorizia, 1897 Domovina, 1869 Edinost, 1898, 1899, 1900, 1901 Gorica, 1902–1912 74 Gorica, 23. 7. 1912, št. 59. 75 Devetak, Društveno življenje, str. 104–105. Oglas podjetja Ivan Potočnik & A. Hügel iz Gorice, ki je med drugim omogočalo priklop hišnih telefonov (Soča, 6. 5. 1905, št. 36). 225 2020 ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 L'Eco del Litorale, 1896 Primorec, 1894 Sloga, 1894 Soča, 1877–1914 TISKANI VIRI Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, str. 439–448. 116. Ukaz mini- sterstva za trgovino od 7. oktobra 1887, o gradnji in rabi telefonskih naprav, ki imajo biti sklenene z državnim telegrafom. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, str. 1029. Zakon z dne 29. de- cembra 1892. l. o podržavljenji mestnih telefon- skih mrež. Guida Paternolli 1914: amministrativa commerciale per la principesca Contea di Gorizia e Gradisca. Go- rizia: Paternolli, 1913. Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško- -Gradiščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1902. V Gorici: Deželni odbor, 1903. Poročilo deželnemu zboru poknežene grofovine Goriško- -Gradiščanske o poslovanju deželnega odbora: leta 1904. V Gorici: Deželni odbor, 1905. LITERATURA Cressati, Claudio (ur.): L'identità plurale: storia, cul- tura e società a Gorizia: convegno internazionale – Gorizia 28 aprile 2003. Gorizia: comune, 2006. Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej, 2016. Fang, Irving: A History of Mass Communication: Six Information Revolutions. Boston: Focal Press, 1997. Hobsbawm, Eric: The Age of Empire: 1875–1914. New York: Vintage Books, 1996. Lazarević, Žarko: Začetki uvajanja telefonije v Ljub- ljani. Kronika 35, 1987, str. 97–100. Luchitta, Alberto: La Camera di Commercio di Go- rizia 1850–2000: uomini e lavoro in 150 anni di storia. Gorizia: Libreria Editrice Goriziana, 2001. Marušič, Branko: »Gorica draga, domovina mila!«. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik refera- tov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 27–33. Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Gori- ški muzej, 2005. Marušič, Branko: Prispevki k poznavanju gospodar- skih razmer na Goriškem v 19. in v začetku 20. stoletja. Aleksandrinke (ur. Darja Skrt). Nova Go- rica: Goriški muzej, 2014, str. 59–72. Marušič, Branko: Železnice na Goriškem (1860– 1918). Acta Histriae 16, 2008, str. 261–276. Pušnik, Maruša: Kulturna zgodovina elektronskih me- dijev: od telefona do walkmana. Ljubljana: Fakul- teta za družbene vede, Založba FDV, 2019. Pušnik, Maruša: Slovenski narod v dobi zgodnje me- diatizacije: od telegrafa do kinematografije. Teori- ja in praksa: revija za družbena vprašanja 55, 2018, str. 882–905, 961–962. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradi- ščanska. Nova Gorica: Jutro, 1997 (ponatis iz leta 1893). Valenčič, Vlado: Sadjarstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedična obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrar- no gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafena- uer in Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 317–341. Waltritsch, Marko: Slovensko gospodarstvo v Gorici. Od Maribora do Trsta: 1850–1914: zbornik refera- tov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 77–84. Žontar, Majda in Klinar, Vladimir in Hozjan, An- drej: Razvoj poštnega prometa na Slovenskem od podržavljenja 1722 do 1918. Pošta na slovenskih tleh (ur. Andrej Hozjan). Maribor: Pošta Sloveni- je, 1997, str. 98–177. S U M M A R Y The beginnings and development of the te- lephone in the County of Gorizia-Gradisca up to the First World War The second half of the nineteenth century was a period of rapid technological progress and innova- tions, which left a lasting mark on society. One of the most important inventions was the telephone, which accelerated long-distance communication and thus crucially affected the flow of information, poli- tics, economy, and the overall social progress. Quick to acquaint itself with telephony, the territory of present-day Slovenia already saw the first telephone switchboards and apparatuses set up in the 1880s. The County of Gorizia-Gradisca, too, joined the tel- ephone system at a relatively early stage. Its capital Gorizia obtained its first telephone number in 1894. Nevertheless, both the city and the territory encoun- tered several problems expanding the network. The principal reasons for slow development in the first decades was that Gorizia did not have telephone connections with the centres of other parts of the state (e.g. Trieste, Ljubljana, Klagenfurt, Vienna) and that the network was strictly limited to the city and its surroundings. The number of telephone subscrib- ers therefore grew very slowly because the strictly lo- 226 2020ROBERT DEVETAK: ZAČETKI IN RAZVOJ TELEFONA NA GORIŠKEM IN GRADIŠKEM DO PRVE SVETOVNE VOJNE, 217–226 cal network could not bring economic advantage nor could it enable a fast flow of information between places, besides which establishing a connection to the network represented a major financial burden. The majority of the first users were various public companies, industrial plants, traders, craftsmen, and pharmacies, and there were also quite a few private users. To increase the economic benefits, territorial authorities and economic institutions endeavoured for years to connect Gorizia with Trieste and Italy, but the project was beset by many difficulties, par- ticularly financial ones. Once finally established in 1906 and 1909, respectively, these connections opened new opportunities for the territory, as the city of Gorizia also established connections with other major centres, such as Graz and Vienna. In addition, the new connections also facilitated the expansion of the network within the territory of Gorizia-Gradisca by including minor centres in the interurban net- work. These were primarily settlements on the Friuli plain, whereas in the western part of the territory, the network had by the First World War also begun to spread northwards. The establishment of connections was mainly contingent on the economic and strategic reasons, which were not always in congruence with the wishes of the civil administration and private us- ers, whose numbers therefore grew more slowly. 227 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 796.52(234.323.6)(036)"1850/1914" Prejeto: 10. 1. 2020 Marija Mojca Peternel doc. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: mojca.peternel@guest.arnes.si Planinski vodniki po slovenskem gorskem svetu od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne IZVLEČEK V prispevku je podan kratek oris planinskih vodnikov po slovenskem alpskem svetu, in sicer od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne. Večino v raziskavo vključenih del hrani Narodni muzej v Ljubljani, številna dela pa so v zasebnih zbirkah in zato nedostopna. V vodnikih smo preučevali zlasti zgodovinske, gospodarske in etnološke opise ter morebitne nacionalne vidike, natančno smo se posvetili tudi avtorjem besedil. Posebno pozornost smo posve- tili v vodnikih objavljenim oglasom, ki pa bi zaradi številčnosti in pestrosti terjali samostojno raziskavo. KLJUČNE BESEDE planinski vodniki, zgodovina, časopisi, 19. stoletje ABSTRACT GUIDEBOOKS TO SLOVENIAN MOUNTAINS FROM THE PERIOD BETWEEN THE SECOND HALF OF THE NINETEENTH CENTURY AND THE FIRST WORLD WAR The contribution offers a brief depiction of mountain guidebooks to the Slovenian Alps from the period between the second half of the nineteenth century and the First World War. Whereas most of the works included in the research are kept in the National Museum of Slovenia in Ljubljana, many are part of private collections and therefore inac- cessible. In our examinations of the guidebooks, we focused on the historical, economic, and ethnological descriptions as well as any possible national aspects, and we also provided a detailed presentation of their authors. Special attention was also paid to advertisements published in the guidebooks, the sheer number and variety of which would require a separate research. KEY WORDS mountain guidebooks, mountains, history, newspapers, nineteenth century 228 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 Dort ragt er empor hoch über den Seinen Triglav, der uralte, das heilige Dreihaupt […].1 Uvod Uvodne vrstice iz pesmi »In Veldes«2 (Na Bledu) slavnega grofa Antona Aleksandra Auersperga – Anastasiusa Grüna (1806–1876), s katero je opeval Triglav in ki jo je zgodovinar in časnikar Peter Ra- dics (1836–1912) umetelno vključil v svoj časopisni prispevek, potrjujejo že znano dejstvo, da so poto- vanja nekoč propagirali številni pesniki, pisatelji in znanstveniki.3 Razloga, da smo jo citirali, pa sta vsaj še dva. Prvi je, da so bili skoraj vsi planinski vodniki opremljeni z liričnimi dodatki, in sicer tako kot v na- šem primeru na začetku ali pa so bile pesmi vpletene v besedilo. Drugi razlog pa je v tem, da se je citirana pesem v vodnikih pojavljala večkrat, vse do danes.4 Planinski terminološki slovar za knjigo, brošuro s podatki, slikami ter zemljevidi o krajih in zname- nitostih navaja besedi vodnik in vodič.5 Ker je prva publikacija v slovenskem jeziku izšla pod naslovom Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico,6 se za vsa poznejša tovrstna dela uporablja beseda vodnik. Vodnik pa lahko označuje tudi tistega, ki koga vodi po gorskem svetu, pri plezanju itd.7 V tem pomenu je v splošni rabi sicer pogostejša beseda vodič,8 vendar je za spremljevalca po gorskem svetu običajnejša raba vodnik, denimo že v nazivu poklica gorski vodnik. Da se bomo izognili dvoumnostim, bomo v nadalje- vanju osebo, ki vodi, imenovali vodič. Zunanja podoba vodnikov, pregledanih za namen pričujočega članka, je bila precej tipična. Navadno je šlo za tanjše brošure manjšega formata (višina 18–19 cm, širina skoraj vedno 11,5 cm), kar je bilo gotovo precej praktično, saj je bilo mogoče tak for- mat zlahka spraviti v nahrbtnik ali večji žep. Do srede 20. stoletja, torej do pojava množičnega avtomobilizma, je bil najpogostejši cilj popotnikov prav vzpeti svet, kot se v okviru regionalne geografi- je imenujejo nižinskim regijam nasprotna območja.9 Tudi zato je slovenščina v sedemdesetih letih 19. sto- letja že uporabljala besedi popotnik in turist; slednjo so pojasnjevali s pomenom »gorohodec« ali »hribo- hodec« in je označevala posebno vrsto popotnika.10 V planinstvu pa izraz turizem razlagamo malo 1 Radics, Aus dem Stammbuche, str. 7. 2 Grün, In der Veranda, str. 175. 3 Janša, Zgodovina turizma, str. 26. 4 https://www.julische-alpen.info/die-h%C3%B6chsten-gip- fel-der-julischen-alpen/triglav-2-864m/ (1. 12. 2019). 5 Mlač et al., Planinski terminološki slovar, str. 253. 6 Kocbek, Vodnik za Savinske planine. 7 Mlač et al., Planinski terminološki slovar, str. 253. 8 Slovarji Inštituta za slovenski jezik (https://fran.si (22. 4. 2020)). 9 Gams, Pojem in obseg, str. 129. 10 Dolenc, Turizem, str. 136. O alpinizmu kot družbenem poja- vu in o razmerah na tem področju na prelomu stoletja gl. tudi Mikša in Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma, str. 19–20. drugače, saj izvira iz pojma planinska »tura« (nem. die Fahrt), ki je pomenila daljšo, napornejšo hojo, plezanje ali smučanje z določenim ciljem. Turisti so bili torej planinci oziroma tisti, ki so sami ali z vodi- čem hodili ali plezali po gorskem svetu.11 Hoja v gore ob pomoči domačinov, lovcev, pastirjev, v drugi polo- vici 19. stoletja pa poklicnih vodičev, se je imenovala turistika,12 zimski vzponi in turna smuka pa zimska turistika. Na prelomu 19. in 20. stoletja je obstajal celo poseben izraz za alpinizem (kolikor so si ga člani takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD) sploh znali predstavljati), ki ga je geograf in prvi urednik Planinskega vestnika Fran Orožen (1853– 1912) v člankih imenoval »visoka turistika«. To potrjuje tudi uvodna misel tik pred vojno izdanega vodnika: »Predstoječa knjižica ni trgovsko podjetje; služi naj turistiki in tujskemu prometu.«13 Termin turist najdemo tudi v imenu planinsko-športne in kulturno vzgojne organizacije Turistovski klub Skala, ki je bila pomembna za velik razmah smučanja, pred- vsem pa alpinizma na Slovenskem.14 Na začetku druge polovice 18. stoletja se je za- nimanje za gore, sploh za alpski svet, zelo povečalo, začetki organiziranega planinstva pa segajo v leto 1857, ko so v Londonu ustanovili »Alpine Club«. Za slovenski prostor je pomemben pet let kasneje ustanovljeni »Österreichischer Alpenverein«,15 saj sta bila med ustanovitelji znanstvenik in politik Ka- rel Dežman (1821–1889) ter zgodovinar in geograf Vinko Fereri Klun (1823–1875). Leta 1873 se je »Österreichischer Alpenverein« združil z »Deutscher Alpenverein« v »Deutsch und österreichischer Al- penverein« (DuÖAV). V Ljubljani se je že leta 1871 zbrala družba ljubiteljev gora s tiskarjem Otmarjem Bambergom (1848–1934) na čelu, ki je že istega leta postavila prvo leseno planinsko kočico oziroma zave- tišče na Prodih pod Triglavom.16 Leta 1874 je bila ustanovljena podružnica DuÖAV za Kranjsko, ki sta jo vodila že omenjeni Bamberg in pravnik Alfonz Moschè (1839–1901). Poleg podružnice Alpenvereina je bil na Slovenskem aktiven še Österreichischer Touristenclub z graško podružnico, v katerem je deloval matematik in astro- nom Johannes Frischauf (1837–1924).17 Za razvoj planinstva na Slovenskem so pomemb- ni članki objavljeni v Planinskem vestniku, glasilu Slovenskega planinskega društva (ustanovljeno leta 11 Mlač et al., Planinski terminološki slovar, str. 237. 12 Prav tam, str. 238. 13 Vodnik za Julijske Alpe in Karavanke po Gorenjskem. 14 Mikša in Gradnik, Trden kakor skala. 15 Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 29. 16 Strojin, Zgodba, str. 12–15; Mikša in Zorn, Nacionalno markiranje, str. 22–29. 17 Janša, Zgodovina turizma, str. 115; Mikša in Ajlec, Slovensko planinstvo, str. 35–37. 229 2020 MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 1893),18 ki je začel izhajati leta 189519 in izhaja še danes. Do takrat so planinske članke objavljali (Blei- weisove) Novice, Slovenski glasnik, Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Slovenec in Mladika. Pri iskanju knjižnih izdaj planinskih vodnikov smo uporabljali slovenski knjižnični informacijski sistem (COBISS). Seznam je bil dopolnjen z naslovi, dobljenimi na spletnih straneh avstrijske (ÖNB) in nemške (NDB) nacionalne knjižnice. Večino v raz- pravo vključenih planinskih vodnikov hranita knjiž- nica Narodnega muzeja v Ljubljani in Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, pa tudi nekaj specializiranih in lokalnih knjižnic po Sloveniji. Fi- zično celovitega pregleda ni bilo mogoče opraviti, ker so številni planinski vodniki raziskanega obdobja v zasebni lasti in zato praktično nedostopni. Zaradi široke palete obravnavanih tem, še zlasti pa zaradi številnih oglasov, bi celovit pregled terjal samostojno publikacijo. Kljub temu verjamemo, da bodo v razpravi predstavljena dejstva zadostovala za splošen vtis o tovrstni literaturi. Avtorji planinskih vodnikov Že bežen pogled na seznam avtorjev je zbudil asociacijo na današnje planinske koče, zato smo pri navajanju imen najprej sledili aktualnemu seznamu planinskih koč;20 SPD jih je do prve svetovne vojne zgradilo 14.21 Prvotno so jih postavljali lokalni obrt- niki in delavci, njihovi oskrbniki pa so bili domačini, ki so bili hkrati nosači in vodiči.22 Pregled avtorjev smo dopolnili z imeni, ki so se pojavila v rezultatih brskanja po zgoraj omenjenih spletnih straneh. Čeravno ne gre za pisca broširanega vodnika, gre najprej omeniti prvega alpinista v Vzhodnih Alpah,23 duhovnika, pesnika in prevajalca Valentina Staniča (1774–1847). Njegov popis poti na Triglav24 je po- memben prispevek k razvoju planinskega turizma na Slovenskem in vsebinsko ustreza obravnavani temi. Tako je o Staniču leta 1857 poročal neznani avtor v Blätter aus Krain:25 »Značilnost njegovega življenja so drzni vzponi na najvišje avstrijske vrhove tako v centralnih kot tudi v severnih in južnih Alpah. Sta- nič je veljal za najboljšega alpinista, še zlasti pa gre izpostaviti njegove vzpone na vse višinske točke, ki so bile znotraj njegovega horizonta in ki jih je pomeril s svojim barometrom.«26 18 Dolenc, Turizem, str. 136. O Planinskem vestniku gl. tudi Strojin, Zgodovina, str. 385–398. 19 Janša, Zgodovina turizma, str. 116. 20 Planinska zveza Slovenije (https://www.pzs.si (1. 10. 2019)). 21 Strojin, Zgodovina, str. 221–225. 22 Lovšin, Gorski vodniki, str. 34–35. 23 Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah (1956); Valen- tin Stanič: prvi alpinist v Vzhodnih Alpah (2000). 24 Stanig, Etwas über meine Reise, str. 415–431. 25 N. N., Zur Geschichte der Triglau-Ersteigungen, str. 73–76. 26 Prav tam, str. 73. »Einen charakteristischen Zug in seinem Leben bilden die vielen von ihm ausgeführten mitunter O Staničevem pomenu za planinski svet so pi- sali mnogi.27 Fran Orožen, čigar ime nosi planinska koča za Liscem pod Črno prstjo, ga je v Planinskem vestniku leta 1907 poimenoval »prvi veleturist«.28 Prispevek je zaključil z željo, »da se o priliki kake večje planinske stavbe spomnimo čislanega našega rojaka izrednih zaslug za turistiko«.29 Ta želja se mu je izpolnila, saj planinski dom pod najvišjo slovensko goro danes nosi Staničevo ime. Ob tem le spomnimo, da se je Staničeva koča prvotno imenovala Triglav- -Hütte, nato pa Karl Deschmann Hütte.30 Njeno odprtje 31. julija 188731 je odmevalo pri takratnih (planinskih) piscih.32 Med dejanskimi pisci vodnikov moramo najprej izpostaviti že omenjenega Johannesa Frischaufa, po katerem se imenuje dom na Okrešlju. Redni profesor matematike iz Gradca je bil v prostem času zagrizen alpinist in avtor vodnikov predvsem po Kamniško- -Savinjskih Alpah.33 Sprva je sodeloval z nemškimi planinci, po sporu z njimi pa se je začel povezovati s slovenskimi, ker je bil prepričan, da gore pripadajo tistemu narodu, ki pod njimi biva. V alpskem svetu je vodil gradnjo planinskih poti in koč ter nemalokdaj to tudi finančno podpiral.34 V slovenskem jeziku je pisal učitelj in planinski pisatelj Fran Kocbek (1863–1930), po katerem se imenuje koča na Korošici. O Savinjskih Alpah je na- pisal številne članke in tudi nekaj vodnikov, ki so izšli pred prvo svetovno vojno35 in tudi pozneje.36 Med slovenskimi avtorji najdemo še publicista Rudol- fa Badjuro (1881–1963),37 ki je pisal o triglavskem svetu,38 po prvi svetovni vojni pa tudi o Karavan- kah.39 Tik pred prvo svetovno vojno je v slovenščini izšel omenjeni vodnik po gorenjskih Julijskih Alpah in Karavankah, ki so ga kot brezplačen izvod na 10 straneh izdale podružnice SPD.40 Pisci vodnikov so bili različnih poklicev in veči- noma (visoko) izobraženi. Mednje sodi botanik ba- waghalsigen Ersteigungen der höchsten Gebirgsspitzen Oesterreich’s sowohl in den Zentral- als auch in den nördli- chen und südlichen Kalkalpen. Stanig galt als der beste Berg- steiger und setzte einen eigenen Ehrgeiz darein, von jedem hohen Punkte, der sich innerhalb seines Horizontes befand, sagen zu können, daß er auf denselben seinen Fuß gesetzt und dessen Höhe mit seinem Barometer gemessen habe.« 27 Janša, Zgodovina turizma, str. 115. 28 Orožen, Valentin Stanič, Prvi veleturist. 29 Prav tam, št. 4, str. 51. 30 Gl. tudi Mikša, »Da je Triglav ostal …«, str. 112–123. 31 Mikša, Nemška ali slovenska, str. 29. 32 Roschnik, Der Triglav, str. 34–36; Lovšin, Gorski vodniki, str. 24. 33 Frischauf, Die Sannthaler Alpen; Frischauf, Die Kreuzer-Alpe. 34 Janša, Zgodovina turizma, str. 116. 35 Kocbek, Savinske planine; Kocbek, Vodnik za Savinske plani- ne. 36 Kocbek, Vodnik po kočah Savinjskih Alp. 37 Več o njem gl. Kocutar, Rudolf Badjura; zbornik Rudolf Bad- jura – življenje in delo (2014). 38 Badjura, Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! 39 Badjura, Izleti po Karavankah. 40 Vodnik za Julijske Alpe in Karavanke po Gorenjskem. 230 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 ron Markus Jabornegg-Gamsenneg (1837–1910), ki se je posvečal zlasti območju okoli Celovca in Koroški nasploh.41 Z založnikom in knjigarnarjem Eduardom Gottliebom Amthorjem (1820–1884) sta napisala obsežen vodnik po Koroškem s posebnim poudarkom na mejnih območjih.42 Amthor je tudi samostojni avtor vodnika po alpskem svetu,43 z alpi- nistom Josefom Rablom (1844–1923) pa sta izdala še vodnik po južni Tirolski in obmejnih območjih.44 Karavankam45 se je v svojih delih posvečal kemik in pisatelj Ludwig Jahne (1856–1937), koroški publicist in šolnik Johann Sima (1847–1898) pa Polhograj- 41 Jabornegg, Führer für Klagenfurt; Jabornegg, Das Loibl-. 42 Jabornegg, Kärntnerführer. 43 Amthor, Der Alpenfreund. 44 Amthor in Rabl, Süd-Tirol. 45 Jahne, Führer durch die Karawanken; Jahne, Ost- und Mittel- karawanken; Jahne, Wegweiser. skemu hribovju.46 Koroški podjetnik Gustav Jäger (1815–1875) je kot alpinist raziskoval Kanalsko dolino47 in okolico Donačke gore.48 Uradnik Josef Wagner (1803–1861) je skupaj z Vinzenzem Hart- mannom raziskoval zgodovino in industrijo alpskega sveta.49 To območje je opisoval tudi finančni svetova- lec Rudolf Roschnik.50 Prav posebno mesto med avtorji vodnikov zaseda že omenjeni Peter Radics. V razpravi bosta izpostav- ljeni dve njegovi deli, in sicer vodnik po Kranjski51 ter 46 Sima, Im Billichgrazer Gebirge. 47 Jäger, Touristen-Führer. 48 Jäger, Der Donatiberg. 49 Wagner in Hartmann, Der Führer durch Kärnten. 50 Roschnik, Der Triglav. 51 Radics, Führer durch Krain. Gre sicer za tipičen primer mestnega vodnika, a smo ga vključili v razpravo, ker ima kar obsežno poglavje o izletih v alpski svet. Rudolf Roschnik: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umrisszeichnung. Stuttgart, Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906 (Narodni muzej). 231 2020 MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 vodnik po alpskem svetu, ki opisuje zgodovino obi- skovanja gora na območju Habsburške monarhije.52 Slednje je posebno zato, ker vključuje precej ob- sežna poglavja o znanih vrhovih po celotnem alp- skem svetu, eno od poglavij pa je posvečeno planinski opremi. Pri tem se je Radics skliceval na delo53 slav- nega naravoslovca in zdravnika Baltazarja Hacqueta (1740–1815), sicer avtorja prvega dela o vzponu na Triglav iz let 1778–1784.54 Tako za Hacqueta kot pozneje za Radicsa je bila hoja v hribe izrazito moška domena. To dokazuje dosledna raba moškega osebnega zaimka ter moških 52 Radics, Bergfahrten in Österreich. 53 Hacquet, Wie man am zweckmäßigsten Gebürge bereist?, str. 209–220. 54 Lovšin, Gorski vodniki, str. 107. O prvih pristopih na Triglav gl. tudi Mikša, Prvi raziskovalci, str. 390–405. oblik samostalnikov nasploh, zato tudi ne preseneča, da so planinske vodnike pisale predvsem moške roke. Kljub temu so se v planinskem svetu v drugi polovi- ci 19. stoletja začele uveljavljati ženske.55 Kot bomo videli v nadaljevanju, na to kažejo objavljeni oglasi planinskih koč, ki so poleg sob za moške ponuja- li sobe tudi gornicam. Na drugi strani pa so znana že tudi prizadevanja posameznic, kot na primer pi- sateljice Albine Hintner (1871–1952),56 morda bolj znane kot Albe Hintner, sicer avtorice slovenskih pravljic, napisanih v nemškem jeziku.57 V planinskih zapisih, ki jih je v podlistku najprej objavil Laibacher 55 Več o tej temi gl. tudi Mikša in Vehar, Telovadba, str. 10–38. 56 Več o njej gl. Blažić, Dva modela, str. 240. 57 Hintner, Der Geiger, str. 2–3. Peter Radics: Bergfahrten in Österreich. Eins und Jetzt 1363–1887. Augsburg, Leipzig: Amthor'sche Verlagsbuchhandlung, 1888 (Narodni muzej). 232 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 Zeitung,58 se je posvečala predvsem koroško-kranj- skemu in kranjsko-štajerskemu hribovju.59 Avtorica je morala biti v takratnih planinskih kro- gih cenjena, sicer njenega poglavja Frauenbergfahrten društvo DuÖAV za Kranjsko v svečani publikaciji Festschrift, ki je bila izdana ob njegovi 20-letnici, za- gotovo ne bi objavilo.60 Albina Hintner je ob zaveda- nju fizičnih razlik med spoloma ženske vzpodbujala h gibanju v naravi. Prepričana je bila, da hoja v hribe pripomore k dobremu počutju matere, ki se odraža v dobrih družinskih odnosih in boljši vzgoji otrok, kar posledično zagotovo koristi celotni družbi. Vodniki so bili glede slikovnega gradiva skrom- 58 Hintner, Berggänge, str. 831. Laibacher Zeitung je njena raz- mišljanja objavljal od 5. do 15. maja 1900, in sicer v številkah 103–111. 59 Hintner, Berggänge. 60 Hintner, Frauenbergfahrten, str. 73–75. ni. Namesto fotografij, zlasti v zgodnejših vodni- kih, zasledimo risbe. Njihovi avtorji so bili slikarji, kot na primer krajinarja Alfred Zoff (1852–1927) in Marcus Pernahrt (1824–1871), ki je bil tudi sicer ljubitelj gora, saj je že leta 1849 stal na Triglavu.61 V poznejših izdajah vodnikov je mogoče najti že tudi fotografije, na primer v že omenjenem slavnostnem zborniku62 in pri Rudolfu Badjuri, ki je to najavil že v naslovu vodnika.63 V Roschnikovih vodnikih je bilo slikovnega gradiva še prav posebno veliko (omenimo le fotografije vseh nemških koč v Julijskih Alpah),64 prav tako pa tudi kartografskega,65 ki sicer ni bilo 61 Prav tam, str. 37. 62 Festschrift, str. 27. 63 Badjura, Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! (kažipot na Tri- glav): 27 fotografičnih posnetkov, 1 zemljevid, 3 načrti. 64 Roschnik, Führer durch die Julischen Alpen, str. 11–12. 65 Prav tam; Roschnik, Der Triglav. Alba Hintner: Berggänge an der kärtntisch-krainischen und krainisch-steirischen Länderscheide. Sonderausdruck aus der »Laibacher Zeitung«. Laibach: s. n., 1900 (Narodni muzej). 233 2020 MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 pogosto. Prav s kartografskega področja gre omeni- ti politika, jezikoslovca in publicista Henrika Tumo (1858–1935), po katerem se imenuje koča na Slav- niku in ki je veljal za enega najslavnejših alpinistov66 tudi zunaj slovenskega prostora.67 Njegov največji prispevek je zagotovo na področju kartografskega gradiva in imenoslovja, predvsem Julijskih Alp.68 Pri izdelavi kartografskih izdelkov se je posluževal italijanskega, precej redko slovenskega, večinoma pa nemškega jezika, kar ne preseneča. Nemškega jezika je bil namreč precej vajen tudi zaradi očeta, ki je bral povečini nemške knjige.69 Morda gre spomniti, da je bila raba nemščine v drugi polovici 19. stoletja precej običajna, česar se spominja tudi zdravnik, pisatelj in vodja slovenskega narodnega gibanja Josip Vošnjak (1834–1911). V spominih na otroštvo je med drugim zapisal, da je slovensko sicer znal, a so se doma pogo- varjali izključno v nemščini.70 Seznam imen avtorjev planinskih vodnikov in kratek pregled njihovega delovanja kažeta, da gre za izobražene pisce predvsem iz današnjega avstrijskega prostora, ki so svojo poklicno dejavnost povezovali s hojo po alpskem svetu. Jezik pregledanih vodnikov je bil pretežno nem- ški, redko slovenski, še redkeje angleški; večinoma so bili natisnjeni v latinici, redki tudi v gotici. Zanimivo je, da je bil Radicsov vodnik po alpskem svetu71 na- tisnjen v gotici, vodnik po Kranjski72 pa v latinici. Poimenovanje geografskih pojmov je bilo v nem- ških vodnikih večinoma nemško, sploh če je šlo za svet Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Če ustreznega imena v nemščini ni bilo, je bilo slovensko ime zapisano po nemško, tako na primer Moistrouka (Mojstrovka) ali Pischentza (Pišnica).73 Triglav je bil v različnih variantah (Triglau, Trglau, Terglau) skoraj vedno pisan slovensko. Vsebinski pregled Pri pregledu vsebine planinskih vodnikov nas niso zanimali opisi razgledov z vrhov gora in planin, saj so bolj ali manj podobni današnjim. V ospredju raziskave so bili zlasti zgodovinski, gospodarski in etnološki opisi krajev in ljudi, posebno pozornost pa so zaradi številčnosti vzbujali tudi objavljeni oglasi. Opisi planinskih poti na vrhove in spusti v doline so bili po pričakovanjih vedno precej natančni, a nas je pri njih zanimalo le, ali so omenjene poti še vedno aktualne. Glede na prebrano bi lahko trdili, da po ve- 66 Janša, Zgodovina turizma, str. 116. 67 Tuma, Naše planine, str. 76–94. 68 Henrik Tuma je bil predmet številnih raziskav in publikacij, na tem mestu omenimo le delo: Strojin, Dr. Henrik Tuma. 69 Tuma, Iz mojega življenja, str. 19. 70 Vošnjak, Spomini, str. 16. 71 Radics, Bergfahrten in Österreich. 1888. 72 Radics, Führer durch Krain. 73 Jahne, Führer durch die Karawanken, str. 6. čini opisanih planinskih poti stopajo tudi moderni gorniki. Zgodovinska ozadja Uporabniki vodnikov so bili nemalokdaj deležni informacij o različnih zgodovinskih osebah in do- godkih. Vodnik po Polhograjskem hribovju je tako bralce podučil o obisku kralja Friderika Avgusta Saškega (1750–1827) na Sv. Lovrencu leta 1838,74 na kar še danes spominjata obelisk ob vznožju hri- ba in pesem nekega Timona Labacensisa,75 ki jo je leta 1882 objavil Laibacher Wochenblatt. Od slavnih in znanih oseb sta bila omenjena tudi mecen in go- spodarstvenik Žiga Zois (1747–1819) ter pravnik, humanist in oče alpinizma Julius Kugy (1858–1944), slednji predvsem zaradi novih planinskih poti, ki jih je začrtal.76 Radics je v vodniku po alpskem svetu77 kar dve poglavji posvetil slavnim osebam: prvo je bilo na- menjeno vojvodi Rudolfu IV. in njegovi zimski poti po Krimmlerskih turah leta 1363,78 drugo pa bratu avstrijskega cesarja, nadvojvodi Janezu, ki se je leta 1807 mudil v Bohinju.79 Radics se je zavedal, da je za dober položaj avstrijskega turizma v veliki meri odgovoren prav nadvojvoda Janez: »Že na začetku našega stoletja je genialni princ naše cenjene vladar- ske hiše, nepozabni ´nadvojvoda Janez´, eden najo- dličnejših predstavnikov avstrijske turistike, s svojim vsestranskim, blagoslovom polnim delovanjem v korist alpskih dežel, vzbudil in pospeševal njeno ra- zvojno strategijo.«80 Potovanje oziroma »obisk« nad- vojvode Janeza je poleg Bohinja vključeval še Idrijo, pisec pa ga je povzel večinoma po Laibacher Zeitung. Pri slapu Savica na nadvojvodov obisk danes spomi- nja v marmor vklesana spominska plošča kamnose- ka Lenarda Kelbla,81 ki jo je leta 1807 odkril Žiga Zois.82 Pot nadvojvode Janeza je ne le pri naravoslov- cih, ampak tudi pri turistih nasploh vzbudila zanima- nje za raziskovanje bohinjskega območja, hkrati pa je to povzročilo zagon industrije na tem območju. Med drugim se je, zahvaljujoč neizmernemu trudu tam- kajšnjega duhovnika Janeza Mesarja (1832–1895), razvilo sirarstvo. Tako so se bohinjski sirarski izdelki 74 Sima, Im Billichgrazer Gebirge, str. 40–41. 75 Prav tam, str. 41. 76 Roschnik, Der Triglav, str. 47–49. 77 Radics, Bergfahrten in Österreich. 78 Radics, Herzog Rudolf IV., str. 1–8. 79 Radics, Prinz Johann, str. 64–68. 80 Prav tam, str. 64–65: »Schon zu Beginn unseres Jahrhunderts hat ein genialer Prinz unseres erlauchten Herrscherhauses, der namentlich in seinem vielseitigen segensreichen Wirken für die Alpenlande uvergeßliche ‘Prinz Johann’, einer der hervorragendsten Repräsentanten der Touristik in Oester- reich diesen Einfluß der Strategie auf die Touristik geweckt und genährt.« 81 Prav tam, str. 67. 82 http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=16961 (21. 12. 2019). 234 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 po Radicsovem mnenju z lahkoto primerjali z naj- boljšimi izdelki drugih alpskih sirarn.83 V istem vodniku je Radics posebno poglavje na- menil Anastasiusu Grünu, ki ga je označil tudi za avtorja turističnih besedil.84 Razlog za to je bil na- mreč Grünov prispevek o Štajerski, objavljen v knjigi Deutschland.85 Opisi naravnih in gospodarskih razmer Prvotni planinski vodniki še danes delujejo precej prepričljivo, kar je razumljivo, saj so jih avtorji napi- sali na podlagi lastnih izkušenj. Opisi ljudi, okolice in gospodarskih razmer so včasih izjemno podrob- ni, tako da so bili takratnim uporabnikom ne le v pomoč, ampak tudi v poduk. Zgradba vodnikov je bila podobna. Navadno so splošnim, različno dolgim geografskim in gospodarskim opisom sledili opisi tamkajšnjih prebivalcev. Gospodarske razmere na območju Karavank so bile po zapisih Ludwiga Jahneja neugodne, saj je pri- manjkovalo dobre industrije, žito pa je komaj zado- stovalo za potrebe tega območja. Bogati vodni viri so bili neizkoriščeni, rudarstvo, predvsem v vzhodnih predelih, je sicer omogočalo zaslužek, vendar so bile razmere težavne, saj je bila panoga praktično že v za- tonu. Surovine so bile povečini v hribovju, njihov iz- kop in transport pa sta bila povezana z visokimi stro- ški, zato je tamkajšnje prebivalstvo vedno bolj upalo v rastoči tujski promet.86 Roschnik je bil pa vendarle prepričan, da se je z izgradnjo železnice do Trbiža leta 1871 za to območje začelo novo obdobje.87 Opisi razmer na območju današnjega Triglavske- ga narodnega parka so bili precej nazorni v Rosch- nikovem vodniku. Avtor je celotno območje razdelil na tri dele, ki (še danes) ustrezajo trem dostopom na Triglav: mojstranško območje, območje Bleda in Bohinja ter območje Trente. V mojstranškem okoli- šu se je prebivalstvo ukvarjalo zlasti z živinorejo, tudi s poljedelstvom, gozdarstvom in čebelarstvom.88 Na blejskem območju je izpostavil topliški turizem, v Trenti, najrevnejši od treh dolin, pa so se prebival- ci ukvarjali z gozdarstvom. Razlog za to je bil v po- ostrenem nadzoru nad divjim lovom.89 Trentar je bil namreč rojen lovec, in kot je opazil Kugy, so bili drzni Trentarji prav moreča nadloga žandarjem; dodal je, da toliko divjih izbruhov strasti kot v Trenti, ni videl še nikjer.90 83 Radics, Prinz Johann, str. 68. 84 Radics, Anastasius Grün, str. 86–94. 85 Verjetno gre za delo Illustriertes Reisebuch: Ein Führer durch Deutschland, die Schweiz, Tyrol, Italien ... iz leta 1850. 86 Jahne, Karawanken Führer, str. 5–7. 87 Roschnik, Der Triglav, str. 49. 88 Prav tam, str. 17. 89 Prav tam, str. 19. 90 Lovšin, Gorski vodniki, str. 129. Etnološki zapisi Avtorji vodnikov so na svojih poteh po vzpetem svetu srečevali lokalne prebivalce, zato so spričo oseb- nih izkušenj z njimi nemško govorečim bralcem zna- li precej prepričljivo svetovati. Ludwig Jahne jim je pomiril strahove pred jezikovnim nerazumevanjem, ko je zapisal, da se je v komunikaciji s prebivalci kara- vanškega sveta, ki so večinoma govorili tudi nemško, odlično znašel.91 Posebno pozornost je lokalnemu prebivalstvu namenil Roschnik. Pri prebivalcih mojstranškega območja, ki so se mu zdeli »čisti, močni, zvesti in po- šteni«, mu je pozornost vzbudila nemščina, govorjena z očitnim koroškim naglasom: »Materni jezik je si- cer slovenski, vendar ljudje večinoma razumejo tudi nemščino, ki se pogosto govori s koroškim naglasom. Razlog za to je bližina Koroške, kjer mojstranški otroci pogosto odraščajo, da bi se naučili nemškega jezika, saj se ga iz političnih razlogov v šoli na Dov- jem ne morejo.«92 Pri prebivalcih Bleda, »die Perle von Krain«, Roschnik ni našel nič tipičnega,93 je pa toliko bolj zanimiv njegov opis prebivalcev bohinjskega obmo- čja: »Bohinjec kot predstavnik krepkega in zdravega slovanskega življa je, tako kot vsi prebivalci odročnih krajev, nekolikanj okoren in zaverovan v svoj prav, če- mur je treba dodati še kar precejšen občutek ponosa. Sicer pa je tako kot vsak kranjski kmet nepokvarjen, pošten in vdan. Znanje nemščine je pri starejših pre- cej pogosto, pri mlajših razmeroma redko.«94 Najskromnejši zapis je Roschnik namenil prebi- valcem Trente, ki so bili pod italijanskim vplivom in pri katerih je bila izpostavljena že omenjena revščina: »Otroci preživljajo življenje v sladkem brezdelju in v priložnostnem prosjačenju gorohodcev.«95 Prebivalce Štajerske je najlepše opisal Grün, češ da so deloma Nemci, deloma pa Vindišarji, ki go- vorijo vindišarsko ali slovensko. V nadaljevanju sledi slikovit opis njihovih telesnih in značajskih lastnosti, ki so: »[...] močni, dobri, zgovorni, miroljubni in pri- 91 Jahne, Karawanken Führer, str. 5. 92 Roschnik, Der Triglav, str. 15: »Muttersprache ist die slowe- nische, doch wird vielfach auch Deutsch mit kärtenerischen Tonfall gesprochen und zeimlich allgemein verstanden. Dies macht die Nähe Kärntens, wo die Kinder aus Mojstrana häufig erzogen werden, um Deutsch zu lernen, weil dies aus politischen Gründen in der Schule zu Langenfeld nicht ge- schehen kann.« 93 Prav tam, str. 16. 94 Prav tam, str. 17: »Mit den Bewohnern anderer angeschiede- ner Täler hat der Wocheiner, der als Vertreter eines kernigen, gesunden slawischen Menschenschlages gelten darf, eine gewisse Eckigkeit und Rechthaberei gemein, wozu noch eine zeimliche Gabe von Stolz kommt. Im übrigen ist er ehrlich und anhänglich, wie der unverdorbene Oberkreiner Bauer überhaupt. Die Kentnisse des Deutschen ist bei den alten ziemlich allgemein, bei den Jungen verhältnissmässig selten.« 95 Prav tam, str. 18–19: »Die Kinder verbringen ihr Dasein im süssesten Nichtstun und betteln gelegentlich Bergsteiger an.« 235 2020 MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 jetni ljudje (Slovani seveda večinoma nezaupljivi, a vljudni), polni veselja in volje za petje, ples in različne druge dejavnosti«.96 Tudi gorskim vodičem so avtorji navadno name- nili nekaj besed. Roschnik je posebej izpostavil števil- ne in dobro (nemško) govoreče vodiče iz Mojstrane, nekaj jih je našel tudi na Bledu, v Trenti in Bohinju.97 Povsem mimo takratnih političnih razmer, tj. zaostrovanja slovenskih in nemških interesov, tudi planinski vodniki niso mogli. Slovenci so bili z Av- strijskim turističnim klubom, ki je v tistem času po današnjih slovenskih gorah postavljal dvojezične napisne table, sicer v dokaj dobrih odnosih, kranjska podružnica Alpenvereina pa je slovenske gore hotela dobiti v popolno oblast.98 Dejstvo je namreč, da so bili Slovenci kljub leta 1870 zgrajeni železniški progi proti Jesenicam in naprej v Trbiž precej redki.99 V tem času je značilno živahno delovanje že ome- njenih planinskih podružnic in društev, ki so gradila koče, sestavljala vodniška pravila, izbirala avtorizira- ne gorske vodiče in določala tarife vodičev. Naloga nemške podružnice DÖAV na območju današnje Slovenije je bila ponemčevanje, postaviti vsaj nekaj stebrov za nemški vpliv, ki so ga takrat gradili čez slovensko ozemlje do Jadrana – vse v želji, da bi se nemški planinec v slovenskem planinskem svetu po- čutil kot doma.100 Omenjena trenja so prišla do izraza predvsem v Roschnikovem vodniku, in sicer v zvezi z ustanovi- tvijo SPD v Ljubljani,101 katerega naloga je bila po mnenju avtorja jasna: »[…] izpodriniti nemško delo- vanje, tujcem preprečiti izvedbo načrtovanih gorskih del, predvsem pa ponovno pridobiti slovensko goro Triglav. Zato je bila v neposredni bližini Dežmano- ve koče zgrajena Koča na Kredarici, v katero so že- leli z vsemi silami privabiti tudi nemške gornike, in to z namenom, da bi tudi z njihovo pomočjo, kjer je le mogoče, škodili nemškemu društvu. Markiranje poti je bilo pogosto nepotrebno, saj je bilo večkrat izvedeno ne za obiskovalce gora, ampak za povečanje nacionalnega ozemlja.«102 Roschnik nadaljuje, da bi 96 Radics, Anastasius Grün, str. 92: »[...] kräftige, gute, gesprächige, friedfertigte und gemüthliche Menschen, (die Slaven freilich meist mißtrauische, aber doch höfliche Leute) voll Lust an Gesang und Tanz und an mannigfacher Thätig- keit [...]«. 97 Prav tam, str. 27. 98 Janša, Zgodovina turizma, str. 116. 99 Lovšin, Gorski vodniki, str. 32. 100 Prav tam, str. 33–34. 101 Roschnik, Der Triglav, str. 21–22. 102 Prav tam, str. 22: »[…] um deutsche Arbeiten zu verdrängen, die alpinen Arbeiten, die noch zu machen wären, nicht mehr durch Fremdlinge besorgen zu lassen und vor allem den Tri- glav als slowenischen Berg zurückzuerobern. Zu diesem Zweck wurde in nächster Nähe des Deschmannhauses die sloweni- sche Kredaricahütte gebaut und alles darangesetzt, auch deu- tsche Bergsteiger hereinzuziehen, um womöglich den deu- tschen Verein mit Hilfe deutscher Bergsteiger zu schäden. Markierungen und Wege wurden vielfach ohne wirklichen Bedarf ausgeführt nicht nur für die Bergsteiger, sondern zur se nacionalni boj lahko razvil, a ker sta za boj vedno potrebna dva in ker ga Nemci niso želeli, do tega ni prišlo. Avtor je nemško govoreče gornike miril pred strahom, da v kočah ne bi bili sprejeti, ter zaključil z ugotovitvijo, da nacionalni boj v gorah tako ali tako nima kaj iskati.103 V časopisih in planinskih vestnikih zasledimo vrsto člankov, v katerih so tako Nemci kot Sloven- ci sovražno in kritično obravnavali drug drugega. O prvih nasprotovanjih s slovenske strani so lahko ta- kratni turisti že pred nastankom SPD brali v časopi- su Slovenec, sicer pa so bile Nemcem glavna spotika v Julijskih in Savinjskih Alpah predvsem slovenske koče in poti.104 Ob tem naj spomnimo na poško- dovanje slovenskega napisa na Aljaževem stolpu in krajo spominske knjige iz stolpa, o kateri je Planinski vestnik poročal leta 1907.105 Neznani avtor je prepri- čan, da bo dejanskega krivca sicer težko odkriti, da pa je znan moralni krivec, to je nestrpni nemški šovini- zem, ki se šopiri z nemškimi imeni in zatre vsak znak slovenskega delovanja. Pisec meni, da v tem boju tudi Grazer Tagblatt in Mittelungen des Deutsch-österrei- chischen Alpenvereins nista nedolžna, saj javno nasto- pata proti slovenskemu društvu. To pa ne nastopa šovinistično, ampak »oskrbuje svoje koče vestno in skrbno kot vsakemu turistu pristopna zavetišča, v ka- terih ne žalimo nobene narodnosti«.106 Na koncu je jasen poziv: »Domačini in posebno javni zastopi v naših planinskih postojankah, pazite na to razdira- joče delovanje Nemškega planinskega društva, kate- rega zaupniki so naše domače poturice v Ljubljani, prof. Vesel, dr. Roschnik, prof. Beler, trgovec Ječmi- nek…!«107 Vidimo, da pisec planinskih vodnikov Roschnik neznanemu avtorju ni bil prav nič pri srcu, omemba njegovega imena pa tudi pojasnjuje, zakaj se je Roschnik v vodnikih v tolikšni meri posvečal jeziku in lokalnemu prebivalstvu nasploh. Ostala vsebina Planinska oprema Kako pomembna je (bila) za gornike ustrezna planinska oprema, so se dobro zavedali tudi avtor- ji prvotnih vodnikov, zato so ji večinoma namenjali uvodna poglavja. Pri Radicsu je bilo to poglavje sploh nekaj posebnega. Tema se mu je zdela izjemno po- membna, sicer članka z isto vsebino in enakim naslo- vom Katechismus für Bergsteiger aus den Tagen Kaiser Josef II ne bi že leta 1883 objavil v Avstrijskem turi- stičnem časopisu.108 Pri obeh objavah gre za povzetek Vermehrung des Nationalbesitzes.« 103 Prav tam, str. 23–24. 104 Mikša, Narodnostni boji, str. 62–63. 105 Planinski vestnik 13, 1907, št. 9, str. 144–145. 106 Prav tam. 107 Prav tam, str. 145. 108 Radics, Ein Katechismus, str. 61–65. 236 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 dela Baltazarja Hacqueta, ki je v svoji razpravi leta 1785 na več kot desetih straneh obiskovalcem gora in naravoslovcem svetoval ne le najprimernejšo opre- mo, ampak tudi predhodne psihofizične priprave.109 Radicsu se je približno 100 let pozneje to besedilo zdelo brezčasno: »Današnji svet turistike bo iz vse- bine tega, v preteklem stoletju napisanega katekizma vzel, kar izkušen gornik v sedanjem času zahteva od svojih kolegov; kako naj bo oblečen, kakšno opremo mu predlaga, kakšna 'preventiva' in kateri 'pogoji' se mu še zdijo nepogrešljivi.«110 Zanimivo je, da je leta 1892 izšlo delo alpinista in pisca planinske literature Juliusa Meurerja (1838– 1923) s skorajda enakim naslovom, v katerem pa piše predvsem o elementarnih in osebnih nevarnostih, ki lahko doletijo vsakega gornika.111 Brez dvoma lahko zapišemo, da je Hacquetovo besedilo kljub veliki ča- sovni oddaljenosti ne samo celovito, ampak še danes precej aktualno. Slikovni material, literatura K ostali vsebini bi lahko šteli sezname planinske literature112 ter vsebinsko precej različne razpredelni- ce, navadno natisnjene na zadnjih straneh vodnikov. V tabelah so bile na kratko predstavljene uporabne informacije o gorskih in planinskih poteh, potreb- nem času in prenočitvenih možnostih, zasledimo pa že tudi »cenovnike« za gorske vodiče .113 Roschnik je nemško govorečim uporabnikom branje slovenskih krajev olajšal s tabelo, v kateri so bili poleg imen tudi fonetični zapisi.114 Pesmi Ni torej naključje, da smo prispevek začeli s ci- tatom Grünove pesmi, saj so bili tovrstni dodatki v vsakem vodniku. Avtorji so se redko posluževali la- tinskih pesmi,115 običajno so navajali nemške, ki so jih vpletli v besedilo ali pa jih postavili na začetek be- sedila.116 Slovenske pesmi so bile redke, pesem Blaža Potočnika (1799–1872), denimo, najdemo v predgo- 109 Hacquet, Wie man am zweckmäßigsten Gebürge bereist?, str. 209–220. O tem gl. tudi Peternel, Pomen, str. 27–29. 110 Radics, Bergfahrten in Österreich, str. 47: »Unsere heutige Touristenwelt wird aus dem Inhalte dieses ‘Katechismus’ aus dem vorigen Jahrhunderte entnehmen, was der gewieg- te Bergsteiger in illo tempore an seine ‘Genossen’ für For- derungen stellte, wie er die bekleidet wissen wollte, welche Rüstung er ihnen zuwies, was für anderfertigte ‘Vorsorgen’ und ‘Erfordernisse’ er für die nöthigsten hielt.« 111 Meurer, Katechismus für Bergsteiger, Gebirgstouristen, Alpenrei- sende. 112 Jahne, Karawanken Führer, str. 7. 113 Roschnik, Führer durch die Julischen Alpen, str. 191–204; Koc- bek, Vodnik za Savinske planine, str. 92–102. 114 Roschnik, Der Triglav, str. 83. 115 Radics, Bergfahrten in Österreich, str. 33. 116 Sima, Im Billichgrazer Gebirge, s. p. voru prvega slovenskega vodnika.117 Badjura je prav tako na uvodni strani vodnika iz leta 1903 uporabil znano pesem o zlatorogu nemškega pesnika Rudolfa Baumbacha (1840–1905), v prevodu pesnika in pre- vajalca Antona Funtka (1862–1932) iz leta 1886. Rabi liričnih dodatkov je bil zlasti Radics zelo na- klonjen, saj je z njimi večkrat opremljal tako vodni- ke kot članke. Pogosto ga je navdihoval Anastasius Grün, »der unvergessliche heimatliche Sänger«,118 čigar pesmi so uporabljali tudi drugi pisci.119 Radics je bil pri rabi pesmi precej izviren, kar je zagotovo odraz njegovega vedenja s tega področja. V vodniku po Kranjski je tako vsako poglavje začel s pesmijo na temo, ki jo je v nadaljevanju obravnaval. Pred opisom Bleda je tako navedel Grünovo pesem »In Veldes« (Na Bledu), pred opisom jame pod Babjim zobom je stala po slovenski predlogi Olge Giontini prevede- na pesem »Babji zob-Grotte« avstrijskega dramati- ka in literarnega zgodovinarja Edwarda Samhaberja (1846–1927), pred opisom Predjamskega gradu pa pesem »Schloss Lueg« pesnika in prevajalca Jovana Vesela Koseskega (1798–1884). Oglasi Številčnost oglasov, predvsem pa njihova vsebin- ska pestrost, bi zagotovo zahtevala posebno obrav- navo in s tem poseben prispevek. V našem jih bomo glede na vsebino razdelili v dve skupini, in sicer na oglase planinskih koč in ostale oglase. Oglaševanje planinskih koč sicer ni presenet- ljivo, so pa oglasi z vsebinskega vidika več kot za- nimivi. Njihovi avtorji niso bili znani, morda so jih pisali tisti, ki so oskrbovali planinske koče. Oglasi po pričakovanjih vsebujejo informacije o kočah, ki so v primerjavi z današnjimi seveda drugačni, sodobnemu raziskovalcu pa nudijo podatke, ki lahko dopolnijo že znana zgodovinska dejstva. Za primer si poglej- mo oglas koče na Golici: »Koča na Golici, pod Go- lico (1835) na kranjski strani, odprta od 20. maja do 20. septembra. Znana po izvrstni kuhinji, vedno na voljo sveže meso, zmerne cene. 3 sobe s šestimi posteljami, soba za moške in soba za ženske v vsaki 5 postelj, soba z 10 skupnimi ležišči. Dostop iz Jesenic 3 ure, iz Prodrožce 4 ure. Hramba ključev v dolini: na Jesenicah (gospod E. Twerdy), v Ljubljani na infor- macijah v knjigarni Kleinmayr & Bamberg. Čudovit razgled na Julijske Alpe, Triglav in Karavanke; v maju in juniju za vsakega ljubitelja narave prelepe narcise. Znano lahka tura, primerna tudi zimsko turo.«120 117 Kocbek, Vodnik za Savinske planine, s. p. 118 Radics, Aus dem Stammbuche, str. 7. 119 Sima, Im Billichgrazer Gebirge, str. 9. 120 Jahne, Karawanken Führer, s. p.: »Kahlkogelhütte, 1582m, unter dem Kahlkogel 1835 (Goliza) auf der Krainer Sei- te gelegen, bewirtschaftet vom 20. Mai bis 20. September. Anerkannt vorzügliche Wirtschaft, stets frisches Fleisch, mäßigste Preise. 3 Einzelzimmer mit 6 Betten, je 1 Herren 237 2020 MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 Poleg običajnih informacij o gori, možnih pristo- pih in značilnostih koče so oglasi dokaz, da je bila hoja v hribe že tudi ženska dejavnost, saj je bila žen- skam v koči namenjena posebna soba. Iz oznake, da je šlo za »leichte Partie«, sklepamo, da je bil neznani avtor vajen hoje v hribe. V oglasih so bile pogoste in uporabne informacije o tem, kje je bilo možno dobiti ključ od koče v času, ko je bila zaprta. V našem pri- meru si ta podatek zasluži posebno pozornost. Še en- krat namreč vidimo, kako aktivno je na tem področju deloval ljubljanski tiskar Otmar Bamberg, eden iz- med ustanoviteljev podružnice DuÖAV za Kranjsko. Ostale oglase lahko smiselno razdelimo na ogla- se, ki so posredno povezani s planinskim svetom, in oglase, ki z njim nimajo nič skupnega. V prvo skupino sodijo oglasi različnih gostišč ob železniških postaja- liščih, torej izhodiščih za planince, v katerih najdemo imena gostišč.121 Neposredno so s hribolazci povezani oglasi turističnih društev in njihovih glasil, tudi Av- strijskega Lloyda (Oesterreichischer Lloyd).122 Če so planinski oziroma gorski vodniki vsebovali predvsem oglase, ki so bili povezani z obiski gora, so zlasti v Radicsovem vodniku po Ljubljani in Kranj- ski oglaševali tudi mestni in »planinski« oglaševalci. Tako na koncu omenjenega vodnika najdemo zares široko paleto ljubljanskih oglaševalcev, trgovcev, pod- jetnikov in predvsem obrtnikov. Med njimi so urarji, krojači, klobučarji, zlatarji ter tudi ljubljanski knji- garnar Giontini. Ker je vodnik zajemal širše območje Kranjske, so v njem oglaševali tudi postojnski gostil- ničarji. Množičnost oglasov v planinskih vodnikih kaže na dejstvo, da so bili široko brani, zaradi česar so bili dobra reklama za obrtnike in gostinske storitve. Zaključek Poskus orisa vodnikov po alpskem svetu od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne kljub ne- popolnemu pregledu prinaša nekaj zanimivih ugoto- vitev. Tako kot je bila hoja v hribe v tem času moška domena, tako tudi med avtorji planinskih vodnikov redko najdemo ženske. Pisci so bili večinoma visoko izobraženi. Glede na obseg obravnavanih tem lah- ko sklepamo na njihovo zavedanje o pomenu tega dela srednjeevropskega prostora tudi v širšem smislu, predvsem na področju srednjeevropskega turizma Vsi opisi pregledanih del delujejo v vseh pogledih precej prepričljivo, kar je gotovo posledica osebnih izkušenj avtorjev. u. Damenzimmer mit je 5 Betten, 10 Pritschenlager, Zugang von Aßling 3 Stunden, Rosenbach 4 Stunden. Talstation f. d. Schlüssel: Aßling (Gauwart Herr E. Twerdy), in Laibach bei der Auskunftstelle in der Buchhandlung Kleinmayr & Bamberg. Prachtvolle Aussicht auf Julische Alpen u. Triglav u. Karawanken; im Mai u. Juni herrliche, jeden Naturfreund begeisternde Narzissenblüte. Bekannt leichte und lohnende Partie, auch für Wintertouren geeignet.« 121 Prav tam. 122 Roschnik, Führer durch die Julischen Alpen, s. p. Vodniki, med katerimi gre izpostaviti dela Petra Radicsa, bralcem omogočajo širok vpogled v alpski svet tudi zunaj današnjega slovenskega ozemlja, in to ne le z geografskega, ampak tudi kulturno-literarne- ga in zgodovinskega vidika. Nasploh so lahko njihovi uporabniki spoznavali različne vidike obravnavanih območij, celo v zvezi z vedno bolj zaostrenimi nacio- nalnimi razmerami. Vodniki so bili opremljeni tudi z liričnimi dodat- ki in strokovno literaturo. Široka paleta objavljenih oglasov je bralcem prinašala različne uporabne infor- macije, za sodobne raziskovalce pa so oglasi odličen vir pri sestavljanju celostne (zgodovinske) podobe določenega kraja. VIRI IN LITERATURA Amthor, Eduard in Rabl, Josef: Süd-Tirol, Kärnten und angrenzende Gebiete. Leipzig: Amthor‘sche Verlagsbuchhandlung, 1902. Amthor, Gottlieb: Der Alpenfreund: Blätter für Ver- breitung von Alpenkunde unter Jung und Alt: in po- pulären und unterhaltenden Schilderungen aus dem Gesammtgebiet der Alpenwelt und mit praktischen Winken zur genussvollen Bereisung derselben. Bd. 9: mit 11 Kunstbeilagen. Gera: E. Amthor, 1876. Badjura, Rudolf: Izleti po Karavankah: s preglednim zemljevidom 1 : 300.000. Ljubljana: samozaložba, 1932. Badjura, Rudolf: Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! (kažipot na Triglav): 27 fotografičnih posnetkov, 1 zemljevid, 3 načrti. V Ljubljani: H. Badiura, 1913. Blažić, Milena Mileva: Dva modela ženskega prav- ljičarstva na Slovenskem – pisateljice in pripove- dovalke. Studia mythologica Slavica 19, 2016, str. 237–250. Dolenc, Ervin: Turizem v slovenskih hribih in gorah. Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov (ur. Franc Rozman in Žarko Lazarević). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 136–147. Festschrift zur Feier des zwanzigjährigen Bestehens seit der Neugründung im Jahre 1881 (Deutscher und österreichischer Alpenverein Section Krain in Laibach 1874–1901 (ur. Rudolf Roschnik in A. v. Plachki)). Laibach: Selbstverlage der Section Krain des deutschen und österreichischen Alpen- vereins, 1901. Frischauf, Johannes: Die Kreuzer-Alpe bei Stein (1837–1924). Laibach: Verlag des Verfassers, 1877–1900. Frischauf, Johannes: Die Sannthaler Alpen: mit einer Karte und einem Panorama. Wien: Brockhausen & Bräuer, 1877. Gams, Ivan: Pojem in obseg doline v slovenski regio- nalni geografiji. Geografski vestnik 66, 1994, str. 125–136. 238 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 Grün, Anastasius: In der Veranda. Berlin: Grote, 1876. Hacquet, Balthasar: Wie man am zweckmäßigsten Gebürge bereist? Leben und Werke (ur. Georg Ja- kob). München: Bergverlag Rudolf Rother, 1930, str. 209–220. Hintner, Alba: Berggänge an der kärtntisch-krain- ischen und krainisch-steirischen Länderscheide. Laibacher Zeitung, 4. 5. 1900, str. 831; 5. 5.–15. 5. 1900. Hintner, Alba: Berggänge an der kärtntisch-kraini- schen und krainisch-steirischen Länderscheide. Son- derausdruck aus der »Laibacher Zeitung«. Laibach: s. n., 1900. Hintner, Alba: Der Geiger und Jagdloch. Laibacher Schulzeitung, 15. 1. 1902, str. 2–3. Hintner, Alba: Frauenbergfahrten. Festschrift zur Fe- ier des zwanzigjährigen Bestehens seit der Neugrün- dung im Jahre 1881 (Deutscher und österreichischer Alpenverein Section Krain in Laibach 1874–1901 (ur. Rudolf Roschnik in A. v. Plachki)). Laibach: Selbstverlage der Section Krain des deutschen und österreichischen Alpenvereins, 1901, str. 73–75. Jabornegg, Markus Freiherr von: Das Loibl-, Boden-, Bären- und Zellthal in den Karawanken: (ein Wink für heimische und fremde Touristen zum Besuche derselben). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1879. Jabornegg, Markus Freiherr von: Führer für Klagen- furt und Umgebung und Aufzählung der vorzüg- lichsten Reise-Routen im Lande. Klagenfurt: [s. n.], 1886. Jabornegg, Markus Freiherr von: Kärntnerführer: Reisehandbuch für Kärnten unter Berücksichtigung der angrenzenden Gebietstheile von Steiermark. Krain, Görz, Tirol, Salzburg. Gera: E. Amthor, 1873. Jäger, Gustav: Der Donatiberg bei Rohitsch in Unter- -Steiermark. Wien: M. Auer, 1867. Jäger, Gustav: Touristen-Führer im Kanalthal (Kärn- ten): Tarbis und Raibl als Standquartiere: mit einer Karte des Kanalthals und der angrenzenden Gebiete. Wien: Tourist, 1873. Jahne, Ludwig: Führer durch die Karawanken. Wien: R. Lechner, 1882. Jahne, Ludwig: Karawanken Führer mit einer Karte und Abbildungen. Klagenfurt: Verlag von Jakob Heyns Buchhandlung, 1912. Jahne, Ludwig: Kärntnerführer: Reisehandbuch für Kärnten unter Berücksichtigung der angrenzenden Gebietstheile von Steyermark, Krain, Görz. Augs- burg: Amthor's Verlagsbuchhandlung, 1887. Jahne, Ludwig: Ost- und Mittelkarawanken, Sann- taler (Steiner) Alpen: amtlicher Führer der Sektion »Carinthia« des Oesterr. Touristen-Klubs. Berlin: Geuters Reiseführerverlag, 1924. Janša, Olga: Zgodovina turizma na Slovenskem. Tu- ristični vestnik, 1968, št. 1–6. Kocbek, Fran: Savinske planine: vodnik po gorah in do- linah v Savinskih planinah. V Št. Petru v Savinski dolini: A. Cvenkel, 1903. Kocbek, Fran: Vodnik po kočah Savinjskih Alp. V Ce- lju: Goričar & Leskovšek, 1926. Kocbek, Fran: Vodnik za Savinske planine in najbliž- jo okolico. V Celji: Slovensko planinsko društvo, 1894. Kocutar, Stane: Rudolf Badjura, pisec prvih slovenskih turističnih vodnikov. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2009. Lovšin, Evgen: Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ljub- ljana: Planinska založba Slovenije, 1961. Meurer, Julius: Katechismus für Bergsteiger, Gebirgstou- risten, Alpenreisende. Leipzig: Verlagsbuchhand- lung J. J. Weber, 1892. Mikša, Peter in Ajlec, Kornelija: Slovensko planinstvo. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2011. Mikša, Peter in Golob, Urban: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013. Mikša, Peter in Gradnik, Elizabeta: Trden kakor ska- la. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017. Mikša, Peter in Vehar, Maja: Telovadba, šport in žen- ske na slovenskem: čas do 1. svetovne vojne. Re- trospektive 1, 2018, št. 1, str. 10–38. Mikša, Peter in Zorn, Matija: Nacionalno markiranje slovenskih gora pred prvo svetovno vojno. Igra ustvarjalnosti: teorija in praksa urejanja prostora 6, 2018, str. 22–29. Mikša, Peter: »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga«. Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju. Zgo- dovinski časopis 69, 2015, str. 112–123. Mikša, Peter: Narodnostni boji v planinstvu na Slo- venskem do 1. svetovne vojne. Zgodovina za vse 18, 2011, št. 2, str. 59–69. Mikša, Peter: Nemška ali slovenska – planinske koče v slovenskih gorah do prve svetovne vojne. LC tim: interni časopis skupine 6, 2016, str. 26–32. Mikša, Peter: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 2013, št. 3/4, str. 390–405. Mlač, Bine et al.: Planinski terminološki slovar. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002. N. N.: Zur Geschichte der Triglau-Ersteigungen. Blätter aus Krain, 9. 5. 1857, str. 73–76. Orožen, Fran: Valentin Stanič, prvi veleturist. Pla- ninski vestnik 13, 1907, št. 1–4. Peternel, Marija Mojca: Pomen dobre planinske opreme: kako so nanjo opozarjali v preteklosti. Planinski vestnik 119, 2019, št. 10, str. 27–29. Radics, Peter: Anastasius Grün als touristischer Schriftsteller über Steiermark 1847. Bergfahrten in Österreich. Eins und Jetzt 1363–1887. Augs- burg, Leipzig: Amthor'sche Verlagsbuchhand- lung, 1888, str. 86–95. 239 2020 MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 Radics, Peter: Aus dem Stammbuche der Wochein. Oesterreichische Touristenzeitung, 1. 1. 1886, št. 1, str. 7–8. Radics, Peter: Bergfahrten in Österreich. Eins und Jetzt 1363–1887. Augsburg, Leipzig: Amthor’sche Verlagsbuchhandlung, 1888. Radics, Peter: Ein Katechismus für Bergsteiger aus den Tagen Kaiser Josephs. Österreichische Touri- stenzeitung 3, 1883, str. 61–66. Radics, Peter: Führer durch Krain. Die Landeshaupt- stadt Laibach und die schönsten Touren in Ober- krain, Innerkrain und Unterkrain für Reisende und Einheimische. Laibach: J. Giontini, 1885. Radics, Peter: Herzog Rudolf IV. von Oesterrei- ch Wintertour über den Krimler-Tauern 1363. Bergfahrten in Österreich. Eins und Jetzt 1363– 1887. Augsburg, Leipzig: Amthor'sche Verlags- buchhandlung, 1888, str. 1–8. Radics, Peter: Prinz Johann in der Wochein (Stra- tegie und Touristik). Bergfahrten in Österreich. Eins und Jetzt 1363–1887. Augsburg, Leipzig: Amthor'sche Verlagsbuchhandlung, 1888, str. 61–68. Roschnik, Rudolf: Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umrisszeichnung. Stuttgart, Leipzig: Deutsche Verlags-Anstalt, 1906. Roschnik, Rudolf: Führer durch die Julischen Alpen: mit fünfzehn Vollbildern, einer Rundschau, sieben Einzel und eine Übersichkarte und mehreren Hand- rissen. Klagenfurt: Joh. Heyn, 1914. Rudolf Badjura – življenje in delo (ur. Matjaž Geršič in Drago Perko). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2014. Sima, Johann: Im Billichgrazer Gebirge. Berg- und Thalwanderungen mit einer Uebersichtskarte von Laibach mit markierten Wegen. Laibach: Verlag der Section »Krain« des deutschen und österre- ichischen Alpenvereins, In Commission bei Ig. v. Kleimayr & Fed. Bamberg, 1892. Stanig, Valentin: Etwas über meine Reise auf den Triglou in Oberkrain, angefangen am 18. Sep- tember 1808. Zeitschrift des Deutschen und Öster- reichischen Alpenvereines 16, 1885, str. 415–431. Strojin, Tone: Dr. Henrik Tuma: slovenski alpinist, narodni prosvetitelj, politik, publicist in odvetnik. Ljubljana: Slovenski gorniški klub Skala, 2008. Strojin, Tone: Zgodba okrog prvega triglavskega za- vetišča na Prodih. Planinski vestnik 103, 2003, št. 3, str. 12–15. Strojin, Tone: Zgodovina slovenskega planinstva. Ljubljana: Didakta, 2009. Tuma, Henrik: Iz mojega življenja: spomin, misli in izpovedi. Ljubljana: Naša založba, 1937. Tuma, Henrik: Naše planine. Jadranski almanah. Trst: Naša založba, 1924, str. 76–94. Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah (ur. Evgen Lovšin). Ljubljana: Planinska zveza Slo- venije, 1956. Valentin Stanič: prvi alpinist v Vzhodnih Alpah: ob dvestoletnici njegovih vzponov na Veliki Klek in Watzmann leta 1800 (ur. Stanko Klinar). Ljublja- na: Planinska zveza Slovenije, 2000. Vodnik za Julijske Alpe in Karavanke po Gorenjskem. Kranjska Gora, Radovljica, Kranj, Tržič: podru- žnice S. P. D.: Tiskarna Sava, 1913. Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1905. Wagner, Josef in Hartmann, Vinzenz: Der Führer durch Kärnten: ein Reisehandbuch für alle Freunde der Alpenwelt, der Sage und Geschichte, des Volksle- bens, des Alterthümlichen, der Industrie, Kunst und Wissenschaft: nebst Reise- und Gebirgskarte. Kla- genfurt: J. Leon, 1861. SPLETNE STRANI Angelo Novak: Julische Alpen – Alpi Giulie – Julij- ske Alpe https://www.julische-alpen.info/die-h%C3% B6chsten-gipfel-der-julischen-alpen/triglav-2- -864m/ Planinska zveza Slovenije https://www.pzs.si. Situla http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd= 16961 Slovarji Inštituta za slovenski jezik https://fran.si S U M M A R Y Guidebooks to Slovenian mountains from the period between the second half of the nineteenth century and the First World War Despite being incomplete, the tentative depic- tion of Alpine mountain guidebooks from between the second half of the nineteenth century and the First World War offers several interesting findings. Whereas most of the works included in the research are kept in the National Museum of Slovenia in Ljubljana, many are part of private collections and therefore inaccessible. Due to the wide array of to- pics discussed and especially numerous published advertisements, an overall survey would require an independent research. Nevertheless, the facts pre- sented in the discussion create a general impression on such literature. 240 2020MARIJA MOJCA PETERNEL: PLANINSKI VODNIKI PO SLOVENSKEM GORSKEM SVETU OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA ..., 227–240 Just as mountaineering in the period concerned was a male domain, it is also rare to find female au- thors of mountain guidebooks. They were mostly written by educated men, and given the scope of topics discussed, the writers must have been aware of the importance of the Central European area also in broader sense, especially in terms of tourism. Among the numerous authors special mention should be made of Peter Radics, whose guidebooks also offer readers a broad insight into the Alpine world outside of what is today the Slovenian terri- tory, not only from the geographical perspective but also from cultural, literary, and historical points of view. In general, the then readers of mountain guide- books could familiarize themselves not only with the geographical features of an area but also with histori- cal, economic, and ethnological backgrounds of indi- vidual places, as well as with some facts regarding the growing national tensions. It should be stressed that the descriptions are highly convincing in all regards, which is most likely due to the authors’ personal ex- periences. The guidebooks were often equipped with lyrical additions and professional literature, and they also indirectly informed their readers in this direction. The broad spectrum of published advertisements provided readers with relatively useful information, while presenting modern researchers with an excel- lent source for constructing an integral (historical) portrayal of a place. Pogled na Triglav z vzhoda ( Josef Rabl: Illustrirter Führer durch Steiermark und Krain. Wien, Pest, Leipzig: A. Hartleben’s Verlag, 1885). 241 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 726.8:725.941"18"(497.451.1) Prejeto: 8. 5. 2020 Tina Potočnik dr., umetnostna zgodovinarka, raziskovalka, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino, Območna enota Ljubljana, Tržaška cesta 4, SI–1000 Ljubljana E-pošta: tina.potocnik@zvkds.si Tanja Simonič Korošak doc. dr., krajinska arhitektka, raziskovalka, konservatorka, Studio TSK Oblikovanje krajine Tanja Simonič Korošak, s. p., Koroška cesta 53 D, SI–2000 Maribor E-pošta: simonic.tanja@gmail.com Arkade na Navju Monumentalna pokopališka arhitektura 19. stoletja in Plečnikova predelava IZVLEČEK Na vzhodnem robu pokopališča ob cerkvi sv. Krištofa v Ljubljani je bil v 19. stoletju zgrajen klasicistični arkadni objekt. Na podlagi preučitve novoodkritega originalnega Pollakovega načrta Arkad, spisovnega arhivskega gradiva, historičnih fotografij, rezultatov sondažnih raziskav in prostorske analize ugotavljamo, da gre v primeru ljubljan- skih Arkad, ki sicer nikoli niso bile v celoti realizirane, za eno zgodnejših monumentalnih pokopaliških zasnov v habsburški monarhiji. Načrtovane so bile z deklarativnim zgledovanjem po monumentalnih italijanskih pokopa- liščih, ki se vežejo na motiv campo santo. Raziskava je pokazala, kako je ob prenovi objekta v okviru preurejanja dela opuščenega pokopališča v Navje arhitekt Jože Plečnik z več arhitekturnimi in vizualnimi intervencijami objekt predrugačil in prilagodil spremenjenemu prostorskemu kontekstu. KLJUČNE BESEDE Navje, Arkade, Jože Plečnik, Franc Pollak, campo santo, pokopališče sv. Krištofa, Ljubljana, arhitektura, klasicizem ABSTRACT ARCADES IN THE NAVJE MEMORIAL PARK. MONUMENTAL CEMETERY ARCHITECTURE OF THE NINETEENTH CENTURY AND PLEČNIK’S RECONSTRUCTION In the nineteenth century, a classical arcade structure was erected in the eastern corner of the cemetery next to the Church of St. Christopher in Ljubljana. Based on the studies of the newly discovered original design of the Arcades drawn by Franc Pollak, textual archival materials, historical photographs, as well as the results of sounding studies and a spatial analysis, it has been concluded that the Ljubljana Arcades, albeit never fully completed, were one of the earliest monumental cemetery designs in the Habsburg Monarchy. They were conceived by declaratively following the 242 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 example of Italian monumental cemeteries underscored by the campo santo motif. The research has shown how during the renovation conducted within the framework of redesigning a part of the abandoned cemetery into the Navje Me- morial Park, the architect Jože Plečnik reshaped the arcade structure with several architectural and visual interven- tions and adapted it to the modified spatial context. KEY WORDS Navje Memorial Park, Arcades, Jože Plečnik, Franc Pollak, campo santo, St. Christopher’s Cemetery, Ljubljana, architecture, classicism Uvod Pokopališča so v 19. stoletju postala pomembna grajena prostorska entiteta večjih evropskih mest, saj so izkazovala njihov pomen ter bogastvo in status prebivalcev, tako s svojimi monumentalnimi pro- storskimi zasnovami in pokopališko arhitekturo kot s posameznimi ambiciozno oblikovanimi nagrobniki in grobnicami.1 V takem kontekstu je bil v šestde- setih letih 19. stoletja na vzhodnem robu mestnega pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa v Ljubljani zasno- van klasicistični arkadni objekt, ki je sedemdeset let kasneje postal del spominskega parka Navje. Te Ar- kade so v slovenskem merilu edinstvena arhitektura, poznana predvsem kot del ureditve »gaja zaslužnih mož«, ki jo je zasnoval najpomembnejši slovenski ar- hitekt Jože Plečnik (1872–1957). Z ukinitvijo pokopavanja v začetku 20. stoletja je postalo pokopališče pri cerkvi sv. Krištofa zapuščeno, nagrobni spomeniki pa vse bolj uničeni. Z namenom ohranitve spomina na ta pietetni prostor je leta 1930 nastal Vodnik po ljubljanskih pokopališčih s popisom »znamenitih grobov«.2 Pokopališki prostor in tod načrtovane oziroma izvedene ureditve je desetletje kasneje v svoje prispevke vključilo več avtorjev v pu- blikaciji Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospo- darstva.3 Prvo pregledno delo o pokopališču pri cer- kvi sv. Krištofa, predvsem pa o Navju, ki temelji tudi na raziskavi arhivskih virov, pa je knjiga Ljubljansko Navje.4 V njej se avtorici osredotočata predvsem na kulturno-zgodovinske vidike in pomen pokojnikov, 1 Literatura, ki obravnava odnos do smrti in pokopavanja v preteklosti, zlasti v relaciji do prostorske zasnove pokopališč in pokopališke arhitekture, ni obsežna. Med relevantnejšimi deli je študija Kena Worpola Last Landscapes, ki pokopali- šča obravnava kot krajinskoarhitekturno celovitost ter v tem smislu obravnava odnos do posmrtnega življenja v arhitektu- ri. Nadgrajuje temeljna dela, kot je pregledno delo Howarda Colvina Architecture and the After-life. Arhitekturnozgodo- vinske in umetnostnozgodovinske študije so neločljivo po- vezane s kulturnozgodovinskimi izhodišči in vidiki spremi- njajočega se odnosa do posmrtnega življenja, ki jih v svojem temeljnem delu Western Attitudes toward Death obravnava Phillippe Aries, pa tudi recentnejša in velikokrat citirana knjiga Thomasa W. Laqueurja The work of the dead. 2 Bajuk, Vodnik po ljubljanskih pokopališčih. 3 Med njimi Steska, Iz nekdanjih dni; Stele, Veliki načrti; Mole, Navje. 4 Piškur in Žitko, Ljubljansko Navje. katerih nagrobni spomeniki so ohranjeni, manj pa se posvečata prostorskim in oblikovalskim vidikom urejanja pokopališča in sami pokopališki arhitekturi. Stavbna zgodovina Arkad z izjemo dveh pomemb- nejših podatkov zato povsem umanjka. Sonja Žitko sicer navaja, da so Arkade zgradili najimenitnejši ljub- ljanski meščani in predstavniki nemškega plemstva, ki so v okrilje te arhitekture postavili svoje grobnice in nagrobnike. Ob tem žal ni podrobneje pojasnjeno, katere rodbine oziroma pokojni naj bi bili pod Arka- dami pokopani. Milena Piškur izgradnjo Arkad dati- ra v leto 1865, pri čemer vir za datacijo objekta prav tako ni naveden.5 Objekt tudi poslej ni bil deležen večje pozornosti arhitekturnih zgodovinarjev in dru- gih raziskovalcev, in to kljub temu, da klasicističnih arhitekturnih stvaritev na Slovenskem in v Ljubljani ni veliko.6 Edino Igor Sapač predvideva,7 da so bile Arkade primarno verjetno zamišljene v večjem ob- segu in le delno zgrajene. Hkrati je tudi Plečnikova ureditev Navja v arhitekturni historiografiji deležna zelo malo pozornosti.8 Navje je obravnavano v več poljudnih oziroma turističnih publikacijah, ni pa še bilo predmet poglobljene raziskave. Je pa bilo v okvi- ru dela ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v preteklih desetletjih zbranega precej gradiva, ki dokumentira predvsem stanje te pokopališke ureditve v obdobju po drugi svetovni vojni. Pričujoči članek izhaja iz rezultatov raziskave v okviru priprave konservatorskega načrta za prenovo pokopališča Navje9 in podaja novo vedenje o stavbni 5 Prav tam, str. 10. 6 Klasicistična arhitektura je bolj prisotna v Trstu in obalnih mestih pod tržaškim vplivom, v Ljubljani je le nekaj kakovo- stnih primerov. Arkade tako sodijo v ozek nabor še ohranjenih kakovostnih klasicističnih objektov, kot so paviljon Tempel, zgrajen leta 1819 nad vrelcem v Rogaški Slatini, in parkovna paviljona ob dvorcu Dol pri Ljubljani, zgrajena v letih 1827– 1831 (Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 67–68). 7 Igor Sapač in Franci Lazarini sta Arkade vključila v obravna- vo pokopališč kot posebne tipološke kategorije ter v Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije (prav tam, str. 315–327 in 483). 8 Peter Krečič na primer ob poglobljeni predstavitvi pokopa- liškega kompleksa Žale in Baragovega semenišča Navje le bežno omeni (Krečič, Jože Plečnik, str. 255–287). 9 Projekt izdelave konservatorskega načrta je vodila Tanja Si- monič Korošak (Simonič Korošak in Potočnik, Konservator- ski načrt za pokopališče Navje). 243 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 zgodovini Arkad ter o prvotni, slikoviti podobi tega objekta. Na podlagi preučitve v raziskavi odkritega originalnega načrta Arkad, spisovnega arhivskega gradiva, rezultatov sondažnih raziskav in prostor- ske analize podaja argumente za popravek doslej uveljavljene datacije objekta v leto 1865. Predvsem pa razkriva, da gre v primeru ljubljanskih Arkad za fragment ene zgodnejših velikopoteznih pokopa- liških zasnov v habsburški monarhiji, pri čemer je treba arhitekturne vzore iskati v monumentalni po- kopališki arhitekturi severnoitalijanskih pokopališč iz prve polovice 19. stoletja. V drugem delu članka podrobneje predstavimo posege na Arkadah v letih 1937 in 1938, ko je bilo po Plečnikovem načrtu ure- jeno Navje. Obravnavamo arhitekturne intervencije, s katerimi je arhitekt skladno s spremenjeno prostor- sko situacijo Arkade predelal ter objekt navezal na geometrijsko zasnovano parkovno ureditev v slogu arhitektonskega vrta. Pollakov načrt Arkad na robu pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa Severno od Ljubljane je bilo leta 1779 na povsem neposeljenem območju sredi polj, vzhodno od cerkve sv. Krištofa,10 ob tedanji »komercialni cesti od Trsta proti Gradcu«, oziroma današnji Dunajski cesti,11 urejeno prvo mestno pokopališče. Odprto je bilo že naslednje leto. Proti koncu 18. stoletja so zaradi ukaza cesarja Jožefa II. ter posledično spremenjenega »nekrorežima« začeli opuščati pokopavanje ob cer- kvah v naseljih in za pokopališča določili lokacije zu- naj njih.12 Hkrati je pokopavanje prešlo v pristojnost javne uprave in komunalnih služb. Skrb za pokopali- šče pri cerkvi sv. Krištofa je bila tako od leta 1779 po- verjena Pokopališkemu fondu.13 Območje pokopali- šča se je od nastanka do konca 19. stoletja širilo po fazah najprej proti vzhodu, nato na sever, na koncu pa nazaj na zahod.14 Iz shematskega prikaza, ki se je 10 Pokopališka cerkev sv. Krištofa, sprva podružnična cerkev šempetrske župnije, je bila v osnovi še srednjeveška, prvič je v virih omenjena leta 1476. Kasneje je bila večkrat predelana, v 17. in 18. stoletju pa v več fazah barokizirana. Nove ugo- tovitve o stavbni zgodovini in opremi cerkve je podala Ana Lavrič (Ljubljanska cerkev, str. 7–22). 11 Pokopališče je bilo zasnovano prav na lokaciji, kjer se je ob nekdanji rimski cesti, »extra muros«, razprostirala rimska nekropola. Izven Emone je bila prav tako umeščena zaradi higienskih razlogov. O najdbah na tej mikrolokaciji je pisal Saria, Bežigrad v starem veku, str. 19–25. 12 Kolnberger, Cemeteries, str. 125. 13 Pokopališki fond je ob ureditvi pokopališča odkupil večino zemljišča in skrbel za cerkvi pripadajoča poslopja na poko- pališču (NŠAL, ŠAL/ŽA, Ljubljana – sv. Peter, spisi, škatla 10/I-2a, 15, fasc. G, Podružnica sv. Krištof, Dopis Škofijskega ordinariata v Ljubljani Društvu za ustanovitev župnije in zi- davo cerkve sv. Cirila in Metoda z dne 14. maja 1930). 14 Piškur in Žitko, Ljubljansko Navje, str. 7. Milena Piškur ome- nja večkratne povečave pokopališča, toda brez natančnejše lokacijske opredelitve. ohranil v Zgodovinskem arhivu Ljubljana,15 je raz- vidnih pet razvojnih faz širjenja pokopališča od leta 1780 do opustitve pokopavanja v začetku 20. stole- tja.16 Šesta razvojna faza je bila ureditev ozke parcele vzdolž vzhodnega roba kot zadnjega fragmenta nek- daj obsežnega pokopališča v pokopališče zaslužnih mož, imenovano Navje. Iz sheme je razvidno, da se je v tretji razvojni fazi v letih 1849–1855 pokopali- šče razširilo proti vzhodu vse do linije, ki jo še danes poznamo kot vzhodni rob Navja. Na karti tretje voja- ške izmere Avstro-Ogrske monarhije (1869–1887) je vzdolž vzhodnega dela pokopališkega zidu, za kate- rim je bilo z vmesno cezuro s poljsko potjo umeščeno Evangeličansko pokopališče, prvič vidna tudi poteza Arkad.17 Ob pregledu arhivske dokumentacije pri izdelavi Konservatorskega načrta za pokopališče Navje je bil poleg fotografskega gradiva, na podlagi katerega je bilo mogoče rekonstruirati več segmentov stavbne zgodovine Arkad, odkrit tudi originalni arhitekturni načrt Arkad.18 Ta omogoča osvetlitev številnih vidi- kov nastanka objekta. Načrt je naslovljen: »PLAN NACH WELCHEM DER KAT: FRIEDHOF ZU LAIBACH MIT KAPELEN UND CRUFTEN HERZU.. STELLEN (prečrtano in popravljeno v: zu versehen; op. a.) WAERE«. Na listu načrta sta druga nad drugo umeščeni kolorirani risbi. Na zgor- nji risbi s podpisoma »VORDERE ANSICHT. in DURCHSCHNITT.« je razviden pogled na Arkade s sprednje strani, kjer je obenem narisan prečni pre- rez stranskega krila. Na spodnji risbi je izrisan tloris objekta s podpisom »GRUNDRISS«. Pod risbama je še merilo v klaftrah, desno spodaj pa je načrt da- tiran dne 20. marca 1865 in signiran. Podpisal se je »Pollak L. I.«. Predvidevamo, da podpis pripada ljub- ljanskemu mestnemu stavbnemu nadzorniku Francu Pollaku. V tem času je namreč županov namestnik Ivan Gutman, ki je tedaj opravljal županske posle, Francu Pollaku poveril izdelavo regulacijskega načrta za Ljubljano.19 Njegov načrt regulacije mesta iz leta 1861 se ni ohranil. Zelo verjetno pa je vključeval tudi širše območje obravnavanega pokopališča, saj je le- 15 ZAL, LJU 342, fotografija 013-003-021-0. 16 Kljub številnim razširitvam je pokopališče pri sv. Krištofu ob naraščanju števila prebivalcev Ljubljane in širjenju mesta na prelomu iz 19. v 20. stoletje postalo dokončno pretesno. Zato je bilo v bližini urejeno novo pokopališče, in sicer ob novo- zgrajeni cerkvi sv. Križa na območju poznejših Žal. Novo po- kopališče pri sv. Križu je bilo odprto leta 1906. V grobnice na pokopališču pri sv. Krištofu so pokopavali vse do leta 1925 (Piškur in Žitko, Ljubljansko Navje, str. 7). 17 Tretja vojaška izmera Avstro-Ogrske monarhije, kartirana v merilu 1 : 25000 (1869–1887) (https://mapire.eu/en/map/th irdsurvey25000/?bbox=1612532.9853919665%2C5789712. 989724021%2C1616154.1896069767%2C5790907.318290 977&map-list=1&layers=129). 18 ZAL, LJU 489, fasc. 761, fol. 588. Referenčna informacija je bila pridobljena na podlagi osebnih zapiskov Milene Piškur, ki jih je izdelala ob pripravi knjige Ljubljansko Navje. 19 Valenčič, Gradbeni razvoj Ljubljane, str. 135. 244 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 žalo na primestnem območju severno od kompleksa železniške postaje, kamor se je rastoče mesto pospe- šeno širilo. Tudi sicer je načrtovanje pokopališč zunaj mest, zlasti v drugi polovici 19. stoletja, postalo nova načrtovalska naloga, s katero so se ukvarjali predvsem mestni arhitekti, kasneje pa tudi krajinski arhitekti. Iz seznama naslovnikov v okviru korespondence, ki se je ohranila skupaj z načrtom,20 je mogoče sklepati, da je bil Pollak uslužbenec ljubljanskega magistrata, ni pa znana njegova strokovna usposobljenost. Na načrtu (ne pa tudi v pismih) je k podpisu dodal še kratici »L. I.«, predvidoma »Landesingenieur« oziro- ma deželni inženir. Analiza načrta Arkad iz leta 1865 Novoodkriti načrt prikazuje pokopališki objekt Arkad, ki je zasnovan kot razpotegnjen niz arkad- nih segmentov z osrednjim, povišanim rizalitom. Na osrednji rizalit se levo in desno navezujeta niza ar- kad. Desni, oziroma južni niz dopolnjuje še deseti, vogalni segment, na katerega se na tlorisu pravokot- no navezuje poteza Arkad, medtem ko je na risbi po- gleda izrisan prerez tega dela, z vidnimi arkadami, ostrešjem ter grobnico. Levo od rizalita je na načrtu prikazano osem segmentov Arkad v celoti, medtem ko je deveti segment prikazan samo deloma. Ni ja- sno, ali naj bi se deseti segment ponovil zrcalno, ka- 20 ZAL, LJU 489, fasc. 761. kor na desni strani, ali pa je bilo predvideno nada- ljevanje niza arkad vzdolž vzhodnega pokopališkega zidu, na območje razširitve pokopališča proti severu. Fasado osrednjega rizalita Arkad označujejo rustika na vogalih ter monumentalna stebra s stiliziranima jonskima kapiteloma, ki podpirata profilirano prekla- do. Ločni del je profiliran in se opira na polpilastra s profiliranima kapiteloma. Oblikovanje ločnega dela je enako kot v obeh traktih, le da je ta lok povišan in dodatno poudarjen z rozeto v osi ter na vrhu zaklju- čen s križem. V osrednjem, poudarjenem delu Arkad je na načrtu prikazan oltar s Križanim. Fasada obeh arkadnih traktov je med ločnimi segmenti dodatno okrašena s stiliziranimi toskanskimi polstebri, ki jih tik pod kapiteli preči profiliran zidec. V osi nad polstebri ritmično členitev fasade dopolnjuje motiv triglifa. Notranjost je organizirana kot niz obokanih segmentov s slepimi arkadami na vzhodnem zidu. Načrt še razkriva, da je pod vsakim posameznim seg- mentom arkad zasnovana obokana grobnica. Trakti so kriti z dvokapnico, medtem ko je osrednji oltarni del načrtovan s štirikapnico. Arkade so postavljene na dvostopenjski podest. Deželna vlada je ob potrjevanju načrta zahteva- la popravke, in sicer je naročila, naj ob glavni kapeli pustijo prehoda za primer širitve pokopališča proti vzhodu, saj bi Arkade v celotni širini pokopališča onemogočile širitve. Ker pa je bilo za vzhodnim zi- dom pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa že urejeno evangeličansko pokopališče, sicer od katoliškega lo- Originalni načrt Arkad na pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa (ZAL, LJU 489, fasc. 761, fol. 588). 245 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 čeno le s poljsko potjo, je Pollak s tem argumentom vztrajal pri objektu brez prehodov.21 Nadaljnjega poteka dogodkov zaenkrat ni mogoče natančneje re- konstruirati, saj doslej znano spisovno arhivsko gra- divo ne razkriva podatka, zakaj velikopotezni načrt Arkad ni bil izveden v celoti. Spremenjena datacija Arkad Relativno ustreznost datacije Arkad v leto 1865, ki jo je podala Piškurjeva, je sicer mogoče potrditi že na podlagi primerjave zemljevida tretje vojaške iz- mere Avstro-Ogrske monarhije (1869–1887), kjer je objekt Arkad že vrisan,22 ter franciscejskega katastra (triangulacija je bila opravljena v letih 1822–1826).23 Glede na nove arhivske podatke pa je treba datacijo objekta popraviti. Načrt za Arkade je resda datiran 20. marca 1865, toda iz priloženih spisov je razvidno, da je bilo leta 1864 že zgrajenih nekaj arkad za po- kritje družinskih grobnic. Pollak je v pismu deželni vladi dne 7. maja 1865 zapisal, da je načrt nastal iz želje po ureditvi nadaljnjega pokritja oziroma nadzi- dave že obstoječih družinskih grobnic in tistih, ki so še v gradnji oziroma bodo zgrajene ob pokopališkem zidu. »Za pokritje grobnic je bilo na lokalnem poko- pališču v preteklem letu zgrajenih nekaj arkad. (...) Iz tega načrta je razvidno, da je bila za pokritje grobnic ob pokopališkem zidu, deloma že obstoječih, deloma tistih, ki bodo še zgrajene, nad vsako grobnico zgra- jena arkada v obliki, vzpostavljeni v prejšnjem letu, in da mora biti zadnja stena teh arkad združena s poko- pališkim obzidjem.«24 Gre torej za načrt za razširitev oziroma dozidavo že obstoječega grobnega objekta. S tem je mogoče smiselno povezati popravek naslova načrta – iz »herzustellen« (postaviti) v »zuversehen« (na primer opremiti). Eksplicitno je navedeno, da naj bi bila novogradnja enake oblike kot že zgraje- ne Arkade in da naj bi z gradnjo nadaljevali v isti maniri. Magistrat je namreč 24. marca 1865 v zvezi s tem primerom sklenil, da se je treba v prihodnosti 21 ZAL, LJU 489, fasc. 761, dopis z dne 14. novembra 1865. 22 Tretja vojaška izmera Avstro-Ogrske monarhije, kartirana v merilu 1 : 25000 (1869–1887) (https://mapire.eu/en/map/th irdsurvey25000/?bbox=1612532.9853919665%2C5789712. 989724021%2C1616154.1896069767%2C5790907.318290 977&map-list=1&layers=129). 23 ARS, AS 176, k. o. Ljubljana – Sv. Petra predmestje, 1823– 1869, lista A01 in A03. 24 »Zur Deckung der Grüfte sind am hierortigen Friedhofe im vorigen Jahre einige Arkaden erbaut worden. (…) Aus die- sem Plane ist zu ersehen, daß zur Deckung der an der Fried- hofsmauer theils bestehenden und theils noch zu erbauenden Grüfte über jede Gruft eine Arkade in der im vorigen Jahre hergestellten form erbaut, und daß die Rückwand dieser Ar- kaden mit der Abfriedungsmauer des Friedhofes vereiniget werden soll.« (ZAL, LJU 489, fasc. 761, dopis z dne 7. maja 1865). Te navedbe se ponavljajo v več pismih, ki zadevajo na- črt, v okviru dopisovanja med Pollakom in deželno vlado in pokopališko administracijo ter v povratnih pismih, naslovlje- nih na ljubljanski magistrat. Korespondenca je datirana od marca 1865 do januarja 1866. pri vseh grobnih zgradbah na pokopališču pri cer- kvi sv. Krištofa držati začrtane arhitekturne oblike. Iz dostopnega gradiva ni povsem jasno, koliko arkad je bilo leta 1864 že zgrajenih in ali gre za obstoje- če Arkade v današnjem obsegu in oblikovni podobi. Prav tako niso znani razlogi za opustitev izgradnje zasnovanega objekta v dimenzijah, kot so predvidene v načrtu. Delna izgradnja Arkad Izhodišča za sklepe glede izvedbe načrta, pod katerim se je podpisal Pollak, ponujajo ohranjene fotografije Arkad z začetka 30. let 20. stoletja. Te razkrivajo podobo Arkad pred skorajšnjo Plečnikovo prenovo nekaj let kasneje. Ohranjeni sta dve fotogra- fiji Arkad, ki ju je leta 1934 posnel ljubiteljski foto- graf Peter Naglič25 in sta najzgodnejša doslej znana fotografska posnetka tega objekta. Na fotografijah je razviden klasicističen, horizontalno razpotegnjen obokan arkadni objekt, ki v oblikovanju pročelja si- cer v veliki meri sledi načrtu, ključne razlike med na- črtom in temi fotografijami pa so sledeče. Namesto niza ločnih segmentov, ki se nadaljuje v nedoločenem številu, je bilo zgrajenih le osem enakih segmentov in en širši z dvema ožjima, stranskima za rizalitom. Rizalit ni umeščen v os objekta, temveč zaključuje njegovo južno stran. Rizalit tudi ni povišan, kot je nakazano na načrtu, temveč je le poudarjen s timpa- nonom z motivom božjega očesa in parom kanelira- nih polstebrov na vsaki strani loka. Ta dva sta višin- sko enaka ostalim polstebrom in ne presegata zidca, kot je prikazano v načrtu. Objekt je na severu in jugu zazidan, stranski fasadi sta neokrašeni. Medtem ko se obod skrajnega južnega polstebra izteče v ometu, je skrajni severni polsteber, vključno z motivom triglifa, odrezan in se zaključi z ostro vertikalno linijo. Problem rizalita, ki se bistveno razlikuje od na- črtovanega, sproža naslednji premislek. Postavitev takega arkadnega objekta je gradbenotehnično zah- teven projekt, zaradi česar parcialne predelave niso verjetne, možno pa bi bilo dodajanje posameznih arkadnih segmentov ali nizov v celoti. Obenem so pregled objekta in sondažne raziskave ostrešja poka- zale, da je bila obstoječa struktura z izjemo zatrepa na južni strani zgrajena v eni potezi. Zato ni verjetno, da bi bili obstoječi arkadni segmenti rezultat predelave predhodne arkadne strukture z drugačno zasnovo, v spisovnem gradivu imenovane »einige Arkaden«.26 Na podlagi sondaž, zapisov iz tekstualnega arhiv- skega gradiva in primerjave načrta z arhitekturnim posnetkom obstoječega stanja predvidevamo, da se je Pollak pri načrtovanju Arkad v največji meri na- 25 Gre za fotografiji F_1934_2_2_002 in F_1934_2_2_003. Fo- tografsko zbirko Petra Nagliča hrani Slovenski etnografski muzej (SEM). 26 ZAL, LJU 489, fasc. 761, dopisi z dne 24. marca, 31. marca in 7. maja 1865. 246 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 slonil na že obstoječe stanje in multipliciral formo že obstoječih segmentov z grobnicami ter dodal del z monumentalnejšim rizalitom. V tem primeru je v času izvedbe morda postalo jasno, da zamišljena mo- numentalna zasnova vendarle ne bo zgrajena, zaradi česar so načrt spremenili in rizalit zgradili v nekoliko skromnejši varianti. Čeravno je v spisovnem gradivu navedeno, da naj bi zadnjo steno Arkad tvoril pokopališki zid, se glede na ugotovljeni princip gradnje grobnic oziroma nji- hovega lociranja ob pokopališki zid na približno so- časno odprtem Ptujskem pokopališču27 zdi to manj verjetno. Način izvedbe je bil najverjetneje sledeč: 27 Ugotovitve glede principa gradnje grobnic, ki ga je bilo mo- goče razbrati v primeru pokopališča na Ptuju, sicer odprte- ga nekaj let pred ljubljanskim, leta 1775, so pomembne za rekonstrukcijo principa izvedbe arkad na pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa, saj je ptujsko pokopališče eno redkih, ki se je ohranilo v dokaj neokrnjeni obliki. Ob izgradnji grob- nice na ptujskem pokopališču, globoke več kot dva metra in pol, je bilo treba izvesti še dodaten izkop za temelje. Zid je bil v celoti na novo pozidan in nato povezan s primarnim zidom. Posledično so opazne razlike v materialih in obdela- vi. Izdelavo izvedbene projektne dokumentacije za prenovo pokopališča leta 2016 in projektantski nadzor pri izvedbi v letih 2017–2018 je vodila Tanja Simonič Korošak (Simonič Korošak et al., Staro mestno pokopališče). del zidu v dolžini Arkad so podrli, izvedli gradbena dela, vezana na grobnice, in postavili Arkade v celoti potem, ko je bil prvotni pokopališki zid podrt. V raz- iskavi smo upoštevali tudi uporabo barv na načrtu, ki je bila sicer že leta 1837 določena z dekretom,28 toda zdi se, da avtor načrta ne sledi tej standardizaciji. Tako na podlagi barv ni mogoče ugotoviti, ali gre za posamezen element, ki je obstoječ, nov ali namenjen za rušitev. Kdaj sta bili pozidani severna in južna stranica, ni povsem jasno, skoraj gotovo pa sta bili prvotno odprti. Na fotografiji, objavljeni v knjigi Ljubljansko Navje,29 je namreč še opazen ločni del na južni stra- nici. Možno je, da so Arkade v velikem ljubljanskem potresu leta 1895 utrpele škodo in da sta zaključka na severni in južni strani posledica morebitne ad hoc 28 Namen dekreta je bil doseči večjo enakoznačnost arhitektur- nih načrtov. Med drugim je določal barve, ki naj bi jih upo- rabljali pri arhitekturnih risbah oziroma načrtih, skladno z načrtovanimi posegi. Stare obstoječe zidove naj bi označevali s črno, nove z rdečo, zidove, namenjene za rušitev, pa s svetlo rumeno. Glede prikazovanja lesenih elementov je bilo dolo- čeno, da se obstoječe zariše z rjavo in nove z bledo rumeno barvo (Mühlböck, Baugesetz-Sammlung). 29 Piškur in Žitko, Ljubljansko Navje, str. 14. Fotografija dela pokopališča z Arkadami, ki jo je posnel Peter Naglič leta 1934 (SEM, Fotografska zbirka Petra Nagliča, fotografija F_1934_2_2_003). 247 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 rešitve. Morda pa so si želeli, da bi do vseh družin- skih grobnic dostopali le frontalno in ne s strani, po osi hodnika. V tem smislu zbuja pozornost nenava- dna rešitev zaključka že omenjenih vogalnih stebrov: skrajni severni je četrtinski, medtem ko je skrajno južni tričetrtinski. Seveda pa je mogoče, da je bilo nadaljevanje predvsem Arkad na jug že nastavljeno, pa se je iz danes neznanih razlogov gradnja povsem ustavila. Zaključke so potem izvedli kot začasno re- šitev in sanacijo. Iz že omenjenih dveh fotografij iz fotografske zbirke Petra Nagliča,30 ki prikazujeta zu- nanjost, je še mogoče razbrati, da je bila streha pokri- ta s skrilom. Notranjost Arkad O notranjosti Arkad vemo malo, saj najstarejša fotografija notranjščine datira šele v leto 1934.31 Žal 30 SEM, Fotografska zbirka Petra Nagliča, fotografiji F_1934_2 _2_002 in F_1934_2_2_003. 31 SEM, Fotografska zbirka Petra Nagliča, fotografija F_1934_2 _2_004. na njej strop arkadnih segmentov ni razviden; tako lahko le sklepamo, da je bil nad vsako kapelo namesto načrtovane kupole izveden paviljonski tip stropa, nad ožjima segmentoma za rizalitom pa banjasti obok, kakršen se je ohranil do danes. Na fotografiji so po- leg odprtih grobnic vidni le ostanki večjega arhitek- tonskega nagrobnega spomenika na desni, okrasna vaza v osi hodnika ter severno od nje v nadaljevanju dve nizki kovani ograji. Kovane ograje so bile naj- verjetneje nameščene med vsemi segmenti oziroma posameznimi grobnicami. Na tej fotografiji so na pi- lastrih v ospredju vidni tudi štrleči kovinski elementi, ki so najverjetneje ostanki pritrdilnih elementov za ograje, potem ko so te odstranili. To potrjujejo rezul- tati sondažnih raziskav. Še danes so v bazah in delih ostenja Arkad vidne lokacije vpenjanja ograj. Z vrha so visele na žicah kovinske kljuke, morda namenjene pritrditvi svetil. Na pilastrih so opazni še posamezni kovani elementi, ki so predvidoma služili kot kljuke za namestitev vencev in drugega okrasja. S fotografij je razvidno, da so bile Arkade v začet- ku tridesetih let preteklega stoletja precej poškodova- ne in degradirane. Kljub poškodbam pa so na fasadi Pogled vzdolž arkadnega hodnika tik pred Plečnikovo prenovo (SEM, Fotografska zbirka Petra Nagliča, fotografija F_1934_2_2_004). 248 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 razpoznavne vsaj tri različne barve opleskov. Še več, na prej omenjeni fotografiji, ki prikazuje notranjost, je pod enim od lokov jasno razvidna šablonska po- slikava, na sosednjem pa so zaznavni le še fragmenti podobne poslikave. Sonde so potrdile poslikave lokov – pri sondaži dveh lokov sta bila odkrita dva različna šablonska vzorca. Na tej fotografiji lahko še razberemo, da so tudi v notranjosti prisotne vsaj tri barve opleskov – kapiteli in profilirani loki so svetle barve, polpilastri temnejše, polja nad loki pa še intenzivnejše ali temnejše barve. Toda pod tem opleskom so bile s sondiranjem spo- mladi 2020 odkrite poslikave, in sicer na vzhodnih stranicah je bil v več segmentih odkrit marmorino s prevladujočo karmin rdečo barvo, celo z borduro. Tudi strop je bil poslikan, in sicer v različnih barvnih tonih, med drugim je bil pri sondiranju odkrit sinje moder oplesk. Poslikana je bila tudi zunanjščina, med drugim motiv božjega očesa v timpanonu in kaneli- rani stebri. Vprašanje arhitekturnega vzora za Arkade Klasicističnemu grobnemu arkadnemu objektu z obsežnimi poslikavami v slovenskem prostoru ne najdemo vzporednice. Z vidika arhitekturne tipolo- gije je razlog najverjetneje v tem, da je šlo sredi 19. stoletja za eno izmed novih arhitekturnih nalog, ki so se pojavile šele z nastankom obmestnih poko- paliških ureditev. Gre tako za reprezentativne, celo monumentalne pokopališke zgradbe kot tudi za uti- litarne objekte. Pokopališka objekta, ki sta se v tem času pojavila kot nov arhitekturni tip, sta bila tudi mrtvašnica in arkadni grobni hodnik, ki so ju posta- vili tudi na ljubljanskem mestnem pokopališču. Pri tem je bila mrtvašnica glede na dve ohranjeni foto- grafiji32 razmeroma skromna, nasprotno pa so bile grobne Arkade zamišljene izrazito velikopotezno in monumentalno. Precedenčni primeri ideje evropskih monumen- talnih pokopaliških ureditev, ki jih obdajajo kolona- de, se navezujejo na motiv campo santo, pokopališče, ki ga obdaja obokan stebriščni hodnik. Med najbolj znanimi je Camposanto Monumentale poleg stol- nice v Pisi iz zadnje četrtine 13. stoletja. V nemško govorečem prostoru je postal tip pokopališča campo 32 Gre za fotografijo objekta v knjigi Naš Bežigrad (gl. Steska, Iz nekdanjih dni, str. 31) in za fotografijo, ki jo hrani Zgodovin- ski arhiv Ljubljana (ZAL, LJU 342, A2-130). T. i. »nova« mr- tvašnica je bila na pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa zgrajena leta 1872. To je bila stavba pravokotnega tlorisa, ki je stala še vsaj do petdesetih let 20. stoletja. Razvidna je na fotografijah, posnetih decembra 1940, ko je na že urejenem Navju pote- kala žalna slovesnost ob smrti politika dr. Antona Korošca. Fotografije hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije (Foto- teka, fotografiji SL11610 in SL11618, Žalna slovesnost za dr. Antonom Korošcem. Pogreb na Navju, 17. 12. 1940). Poteze objekta so razvidne tudi na krajšem filmu Pogreb dr. Antona Korošca v Ljubljani iz leta 1940, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v Zbirki filmov, pod signaturo SI AS 1086/1116, ter na fotografiji iz zraka iz petdesetih let (ZAL, LJU 342, A3-217-002). Sondažne raziskave – odkritje poslikave loka v Arkadah (foto: Miro Klajder, marec 2020). 249 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 santo v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju pogost formalni vzor, tako arhitekturni kot prostorski ideal za ureditev pokopališkega prostora.33 So pa znani pri- meri tudi že iz zgodnejših obdobij, kot je salzburško pokopališče Sebastianfriedhof s konca 16. stoletja. Eno izmed prvih celostno načrtovanih pokopališč na območju Nemčije in Avstrije, Frankfurter Haupt- friedhof, s klasicistično oblikovanim in z arkadami okrašenim »grobnim hodnikom« v celotni širini po- kopališča, je bilo odprto leta 1828. To pokopališče uvaja princip oblikovanja s prepletanjem parkovnih elementov krajinskega sloga in arhitektonskih ele- mentov pokopališke arhitekture, kot je stebriščni hodnik. Pokopališke kolonade so bile poslej pogosto zasnovane kot okvir celotnega pokopališkega prosto- ra ali pa so se pojavljale v obliki posameznih krajših stebriščnih hodnikov oziroma hal. V obeh primerih so funkcionirale kot neke vrste pokopališka kulisa.34 Čeprav je bil poslej novi tip pokopališke ureditve z značilno prostorsko zasnovo in kolonadami, običajno umeščenimi ob pokopališkem zidu, v 19. stoletju v Avstro-Ogrski pogost, so arkade na območju današ- nje Slovenije nastale le v Ljubljani. Pričakovali bi, da je bil vzor za Arkade v Ljublja- ni kot provincialnem mestu Avstrijskega cesarstva predvsem dunajski.35 Če je za baročno Ljubljano značilno zgledovanje po italijanski arhitekturi, pa so imela na arhitekturno produkcijo v 19. stoletju večji vpliv urbana središča monarhije. Arhitekturne stvari- tve na Dunaju, ki so bile najvplivnejše, pa tudi tiste v Pragi, Budimpešti, Gradcu in Trstu, so navdihovale arhitekturno snovanje v manjših, provincialnih me- stih monarhije. Poleg tega so bili vodilni uslužbenci deželnih gradbenih direkcij, ki so pri gradnji javnih stavb prevzele načrtovalsko in nadzorno vlogo, ter pomembnejši arhitekti monarhije večinoma šolani na Dunaju in v Pragi. Arhitekturna produkcija na Slovenskem je začela dosledno slediti dogajanju na Dunaju, zlasti po revoluciji leta 1848. Zaradi vpliva arhitekturnih stvaritev ob Ringu je v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem prevladoval dunajski hi- storizem. Dunajski vpliv se je širil tudi preko Gradca in Trsta – najpomembnejšega habsburškega obmor- skega mesta in enega od arhitekturnih središč mo- narhije, ki je imel precejšen vpliv na Ljubljano že v prvi polovici 19. stoletja.36 Analiza arhivskih virov na eni strani ter primer- jalna analiza sorodnih arkadnih ureditev, tako v nem- ško govorečem kot italijanskem kulturnem prostoru, je prinesla več presenetljivih ugotovitev. Preseneti namreč podatek, da je bil vzor za načrt Arkad pro- klamativno italijanski. V več dokumentih se namreč ponavlja Pollakova navedba, da bi se bilo treba pri 33 Happe, Die Entwicklung, str. 93. 34 Ziesemer, Friedhöfe als »Bauaufgabe«, str. 96, 99. 35 Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 20 in 315. 36 Prav tam, str. 35–36, 39 in 315–316. (nadaljnji) gradnji Arkad zgledovati po Italiji, kjer v večjih oziroma gosto naseljenih mestih obstajajo po- dobne arkade, ki predstavljajo »večjo harmonijo« in enovitost v monumentalnem smislu.37 Zanimivo je tudi, da so ljubljanske Arkade pravzaprav zgodnej- še od arkadnih objektov na dunajskem in graškem centralnem pokopališču za vsaj 15 do 20 let. »Alte Arkaden« na Dunaju datirajo v čas med letoma 1879 in 1881. Le delno izvedene graške »Gruftarkaden«, ki so bile načrtovane po celotnem obodu pokopališča tipa campo santo, pa so začeli graditi šele leta 1886. Arkade na pokopališču pri sv. Krištofu so tudi zgod- nejše od znane monumentalne pokopališke arkadira- ne arhitekture na bližnjem zagrebškem Mirogoju. V Zagrebu se je gradnja arkad pričela šele leta 1879, in sicer po prvotni, sicer nikoli v celoti realizirani ideji, da bi celotno pokopališče obdali z arkadami in pavi- ljoni. Sklenemo lahko, da so bile ljubljanske grobne Arkade eden od zgodnejših primerov take pokopa- liške arhitekture na ožjem skupnem kulturnem in zgodovinskem območju. Glede na to, da je načrt za Arkade na pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa v Ljubljani datiran že leta 1865 in glede na Pollakovo zagovarjanje italijanskih poko- paliških ureditev kot primernega vzora se zdi, da je ob iskanju potencialnih zgledov za ljubljanske Arkade treba upoštevati predvsem monumentalna pokopali- šča, ki so bila že v prvi polovici 19. stoletja zgrajena v Italiji. Gre za pokopališke ureditve predvsem v me- stih severnega dela Italije, ki so se močno razlikovale od zgodnejših italijanskih pokopališč in tudi sočasnih pokopaliških ureditev drugje po Evropi. Hannah Malone njihovo izgradnjo povezuje s političnim od- porom proti avstrijski nadvladi, ki je bil sicer značilen za severni del Italije. V svoji študiji dokazuje, kako je bila izgradnja teh monumentalnih pokopaliških ureditev odziv na turbulentne družbene in politične spremembe, ki so jih spremljali vzpon buržoazije, boj za politično neodvisnost in ustanovitev združene Ita- lije. Ta pokopališča so postala prostor individualnega izražanja – grobnice so odsevale dosežke, družbeni položaj ter bogastvo pokojnih in rodbin. Slogovno je prevladoval klasicizem. Prvo monumentalno pokopa- lišče je bilo pokopališče Vantiniano v Brescii, ki je bilo odprto leta 1815. Podobna monumentalna pokopali- šča so bila zatem zasnovana tudi v drugih večjih ita- lijanskih mestih, med drugimi so bila to: pokopališče Staglieno v Genovi, Monumentale v Milanu, Verano v Rimu in – Ljubljani najbližje – pokopališče sv. Ane v Trstu, ki je bilo odprto leta 1825.38 Osnova poko- pališča je geometrizirana kompozicija s sekajočima se glavnima osema in poudarjenim vhodnim poslopjem ter dvema nizoma kolonad. 37 »In Italien bestehen fast in den meisten volkreichen Städten ähnliche Arkaden und begründen eine größere Einheit in monumentualen Hinsicht.« (ZAL, LJU 489, fasc. 761, Polla- kov dopis z dne 31. marca 1865). 38 Malone, Architecture, Death and Nationhood. 250 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 Povsem verjetno se torej zdi, da so bile resnični vzor, na katerega se je opiral za naše razmere izjemno velikopotezno zasnovan objekt Arkad na ljubljan- skem pokopališču, italijanske monumentalne poko- pališke ureditve. Ne moremo pa z gotovostjo trditi, ali so avtor načrta Arkad oziroma njegovi naročniki iskali vzor v monumentalnih pokopaliških ureditvah severnoitalijanskih mest zgolj v formalnem smislu39 ali pa so bili morda vzrok tudi sorodni družbeno-po- litični vzgibi, kot jih italijanskim monumentalnim pokopališkim ureditvam pripisuje Hannah Malone. Zanimivo je, da se v pregledanih arhivskih virih in literaturi Arkad skoraj ne omenja, niti tedaj, ko bi lahko postale aktualne zaradi urejanja Navja. Morda je to povezano s slovenskim narodnim gibanjem, ki ne bi odobravalo »reklamiranja nemškega spomeni- ka« – seveda upoštevajoč že omenjeni podatek, da so Arkade zgradile nemške meščanske in plemiške družine. Čeprav se je moč slovenskega meščanstva v Ljubljani vse bolj krepila, je leta 1869 mestno upra- vo prevzel nov občinski svet z nemško večino. Ka- kor navaja Valenčič,40 je mogoče, da se nova mestna oblast ni strinjala z delom svojih predhodnikov. Tako se zopet postavlja vprašanje o razlogih za prekinitev izvedbe Pollakovega načrta v celoti. Ti so bili morda finančne narave, kot v primeru zagrebškega Miro- goja, lahko pa tudi posledica političnih trenj. Odgo- vore na ta vprašanja lahko morda podajo nadaljnje raziskave predvsem socialno-zgodovinskih okoliščin dogodkov. Snovanje Navja Kljub številnim razširitvam je pokopališče pri sv. Krištofu ob naraščanju števila prebivalcev Ljubljane in širjenju mesta na prelomu stoletja postalo dokonč- no pretesno. Potem ko so leta 1906 začeli pokopavati na novem pokopališču v bližini, pri tedaj dokončani cerkvi sv. Križa, na območju kasnejših Žal, je postajalo staro mestno pokopališče vedno bolj zanemarjeno.41 Vzporedno z ekshumacijami posmrtnih ostankov in prenosom nagrobnih spomenikov na pokopališče pri Sv. Križu so že v dvajsetih letih preteklega stoletja začeli nastajati načrti za ureditev tega dela hitro raz- vijajoče se mestne četrti. Obenem so se krepile pobu- de za ohranitev posameznih nagrobnih spomenikov in ureditev primernega poslednjega počivališča za narod zaslužnih mož in žena. Konec leta 1936 se je mestna oblast naposled odločila, da bo poskrbela za ureditev parka s pokopališčem »zaslužnih« in načrt poverila Plečniku. Sprva je bila ta ureditev predvide- na na lokaciji pri cerkvi sv. Križa. Toda »(p)o nasvetu univ. prof. Jožeta Plečnika je bil odbran prostor ob 39 Leta 1857 je bil odprt odsek Južne železnice od Ljubljane do Trsta. 40 Valenčič, Gradbeni razvoj Ljubljane, str. 136. 41 Piškur in Žitko, Ljubljansko Navje, str. 7–10. Arkadah ob takratni Robbovi ulici. Ta del opušče- nega mestnega pokopališča je bila 180 m dolga ozka parcela vzdolž vzhodnega roba opuščenega pokopali- šča, ki je na širšem severnem delu merila 40 m, na ož- jem pa samo 6 m, v skupni izmeri okrog 4000 m2. Ta prostor je škof dr. Gregorij Rožman daroval za Gaj zaslužnih, mestna občina ljubljanska pa je prevzela njegovo uresničenje in dovolila za ureditev 'Gaja za- služnih' potrebne vsote.«42 Ljubljanska škofija se je namreč odločila, da na večjem delu opuščenega po- kopališkega prostora zgradi nov škofijski kompleks. S tem so Plečnikove predhodne zamisli o preureditvi širšega območja opuščenega pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa v Slavnostno pokopališče z monumentalno cerkvijo, imenovano Hram slave,43 postale neuresnič- ljive. Ureditev tega prostora kot Slovenskega pan- teona, ki bi imel pomembno vlogo pri razvijanju in utrjevanju narodne zavesti, ni bila nikoli izvedena v prvotno zamišljenem obsegu. Kot fragment teh ve- likopoteznih idej je bilo naposled urejeno Navje, od predvidenega škofijskega kompleksa pa je bilo zgra- jeno le Baragovo semenišče.44 Plečnikov načrt za ureditev »Parka zaslužnih mož«, poimenovanega Navje, je doslej znan le po objavi v časopisu Slovenec 31. oktobra 1937.45 Točna datacija tega neohranjenega načrta ni znana, kot na- vaja Piškurjeva, pa je bil potrjen julija 1937.46 Podatki v arhivskem gradivu kažejo, da so z ureditvenimi deli pričeli vsaj že v prvi polovici tega meseca.47 Vodil jih je arhitekt Ivo Spinčič (1903–1985),48 ki je bil v letih 1927–1945 ljubljanski mestni arhitekt. Tudi Spinči- čevi izvedbeni načrti niso ohranjeni oziroma jih ne poznamo. Še manj je doslej znanega o zasnovi in izvedbi vegetacijskih prvin na Navju. Saditvena dela naj bi vodil Anton Lap (1894–1971), od leta 1933 ravnatelj Mestne vrtnarije v Ljubljani.49 Lap je s Plečnikom sodeloval pri več ureditvah mestnih zele- nih površin, med drugim Tivolija, Rožnika, grajskega griča, Kongresnega trga in Miklošičevega parka, ter pri zasajanju mestnih drevoredov in nasadov. Toda arhivskih podatkov o zasaditvenih načrtih, popisih, nabavah ter sadilnih delih ni. Tako je bilo treba pr- 42 ZAL, LJU 489, fasc. 2284, sestavek z naslovom »Gaj zasluž- nih«, nedatiran. 43 MGML, Plečnikova zbirka, mapa Urbanizem Bežigrad, na- črt PZ 6156. Načrt je nastal leta 1932, naslednje leto pa je bil objavljen v reviji Dom in svet, s pripisom: Slavnostno poko- pališče pri sv. Krištofu in regulacije njegove okolice. Gl. Stele, Hram slave, str. 50. 44 Baragovo semenišče so pričeli graditi leta 1938. O Plečni- kovih idejah izgradnje Hrama slave in ureditve panteona zaslužnih Slovencev ter okoliščinah, zaradi katerih niso bile realizirane, piše Franci Lazarini v prispevku »Prekrasni arhi- tektov sen o našem Pantheonu«. 45 Slovenec, 31. 10. 1937, str. 16, »Novo urejeno pokopališče za- služnih slovenskih mož pri Sv. Krištofu«. 46 Piškur in Žitko, Ljubljansko Navje, str. 14. 47 ZAL, LJU 489, fasc. 2284, Uradno poročilo z dne 15. julija 1938. 48 Mušič, »Spinčič, Ivo (1903–1985)«. 49 Adamič, »Lap, Anton,« str. 98. 251 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 votno, dejansko realizirano oblikovno zasnovo Navja rekonstruirati na podlagi preučitve drugih arhivskih virov, rezultatov raziskav in sondaž na terenu, prav tako pa z uporabo drugih prostorsko analitičnih ter arborističnih metod.50 Plečnik je vsaj že od leta 1927, ko je vodji mest- nega gradbenega urada Matku Prelovšku predla- gal preureditev pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa v »slavnostno počivališče znanih mož«,51 razvijal ide- jo ureditve nacionalnega panteona na tej mikrolo- kaciji. V raziskavi pa se je izkazalo, da je v ključnih načrtih za ureditev širšega območja pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa vseskozi ohranjal arkadni objekt na vzhodnem robu pokopališkega prostora. V regu- lacijskem načrtu za Svetokriški okraj iz leta 192852 je namreč pokopališče preoblikoval v reprezentativni parkovni prostor, v okviru katerega v zaključku par- terja, na vzhodnem robu, ohranja oziroma nadgrajuje potezo obstoječih Arkad. Tudi v kasnejšem načrtu za že omenjeni slavnostni pokopališki kompleks s Hramom slave iz leta 1932 je Plečnik arkadni objekt vključil v načrtovano zasnovo. Kot navaja Stele, »bi se 50 Prispevek o ugotovitvah glede zasaditve Navja kot dela Pleč- nikove prostorske zasnove in o njegovih oblikovalskih prije- mih na tej mikrolokaciji zahteva širšo razpravo in je v pripravi. 51 Prelovšek, Jože Plečnik, str. 3. Prepis Plečnikovega pisma Matku Prelovšku, datiranega dne 6. januarja 1927, je objav- ljen v Gostiša (ur.), Arhitekt Jože Plečnik, str. 116. 52 MGML, Plečnikova zbirka, mapa Urbanizem Bežigrad, na- črt PZ 6230. Plečnik je načrt regulacije Svetokriškega okraja izdelal leta 1928, z obrazložitvijo osnovne ideje pa je bil v re- viji Dom in svet objavljen naslednje leto ( Jožef Plečnik: Stu- dija regulacije, str. 91). Podrobno o Plečnikovem urbanizmu (o velikopoteznih mestnih regulacijah in ureditvah posamič- nih mikrolokacij) piše Stabenow, Jože Plečnik, Städtebau. ohranile sedanje grobne arkade, pravokotno nanje pa bi stale ob straneh nove arkade. Pravokotni prostor med njimi pa bi bil zasajen kot gaj.«53 Arhitekt je »Stare arkade«, kot so imenovane na načrtu, podaljšal in pravokotno na vsaki strani dodal še po en arkad- ni niz. S tem bi objekt monumentaliziral in obenem oblikovno približal motivu campo santo. Arkade v Plečnikovem »Gaju zaslužnih mož« Iz arhivskih dokumentov izvemo, da so bila ob urejanju Navja v letih 1937 in 1938 na vzhodnem delu opuščenega mestnega pokopališča najprej iz- vedena obnovitvena dela, ki so obsegala predvsem popravilo arkadnega objekta.54 Zidarska dela na Ar- kadah je opravilo podjetje ljubljanskega stavbnega podjetnika Matka Curka (1885–1953),55 ki je izva- jalo gradbena dela pri več pomembnih Plečnikovih 53 Stele, Hram slave, str. 66. 54 ZAL, LJU 493, fasc. 156, Ureditev grobov zaslužnih mož pri sv. Krištofu »Navje«, Poročilo z dne 25. junija 1937. 55 ZAL, LJU 493, fasc. 156, Ureditev grobov zaslužnih mož pri sv. Krištofu »Navje«, Poročilo z dne 17. marca 1938. Mat- ko Curk je vodil enega najpomembnejših gradbenih podjetij pri nas, ki je v času urejanja Navja zaposlovalo tudi več kot 250 ljudi (Kobilica in Studen, Volja do dela je bogastvo, str. 17). Curkovo podjetje je zgradilo več ključnih Plečnikovih arhitekturnih stvaritev, med drugim kraljevi lovski dvorec v Kamniški Bistrici (1933), cerkev sv. Mihaela na Barju (1937– 1940), Narodno in univerzitetno knjižnico (1936–1941), kompleksa tržnic (1940–1942) in zapornic na Ljubljanici ob Cukrarni (1939–1944), pa tudi Vrt vseh svetih na Žalah (1938–1940) (Studen, »Curk, Matko (1885–1953)«). Še ne- izčrpan vir podatkov za preučevanje Plečnikove arhitekture je ohranjen Curkov poslovni dnevnik, ki zajema čas od leta 1885 (zapisi po spominu) do 1943. Dnevnik je v zasebni hrambi. Plečnikov načrt Slavnostnega pokopališča z arkadnim zaključkom in Hramom slave ter naknadno vrisanim Baragovim semeniščem. S črtkano črto je prikazano današnje območje Navja, pravokotnik s polno črto pa označuje lokacijo Arkad (MGML, Plečnikova zbirka, mapa Urbanizem Bežigrad, načrt PZ 6156). 252 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 objektih in ureditvah. Natančnih arhivskih podatkov o tem, kaj vse je obsegala prenova Navja po Pleč- nikovih načrtih oziroma navodilih, ni, je pa mogo- če vsaj o posegih na Arkadah na podlagi primerjave že omenjenih fotografij Arkad Petra Nagliča iz leta 1934 ter fotografij iz časa med prenovo in tik po njej56 s precejšnjo gotovostjo sklepati. Očitno je, da so obnovitvena dela obsegala tudi posege, ki so bistveno spremenili tedanjo podobo, pa tudi pomen objekta. Ob Plečnikovi prenovi je bil objekt v duhu »bele antike« v celoti prepleskan belo, tako zunaj kot znotraj.57 Hkrati je bila izvedena še ena sprememba, ki je bistveno vplivala na podobo 56 To so fotografije iz leta 1938, ki jih hranita Zgodovinski ar- hiv Ljubljana (ZAL, LJU 342, A5-084-012, A5-084-014, A5-084-086 (med prenovo) in A3-181-039, A3-181-041, A3-181-043, A3-181-044 (po prenovi)) in Slovenski etno- grafski muzej (SEM, F1938_2_42_014, F1938_2_42_015, F_1938_42_016 (po prenovi)). 57 Gre za zmotno predstavo o antični arhitekturi in plastiki, ki naj bi bili beli oziroma namenoma brez polihromacije. Tako imenovani kult beline oziroma povezovanje beline z lepoto in naprednostjo družbe izhaja iz prepričanja, da gre za estetski izraz, povezan z identiteto zahodne civilizacije in odsevajoč njeno racionalnost – v nasprotju z živopisanim vzhodnjaškim umetnostnim izrazom. Ta v arhitekturi vztraja preko klasi- cizma vse do poglavitnih teoretičnih osnov modernizma in najbolj ikoničnih arhitekturnih stvaritev 20. stoletja. in percepcijo Arkad. Do tedaj sta bili stranski fasadi objekta pozidani, ometani in brez dodatnih arhitek- turnih členitev. Plečnik ju je predrl in okrasil, nekate- re členitve in ornamentacijo pa prevzel s pročelja. Na južni stranici se v veliki meri ponovi členitev enega segmenta Arkad: profiliran lok nad polpilastri, friz s triglifi ter kockasti friz. Pod dvokapnico pa je obliko- van timpanon. Tudi severna stranica je poslej členje- na. Vogal oblikuje nekdanji skrajno severni polsteber, ki je bil domodeliran v tričetrtinskega, lok je oprt na pilastra, tudi profilirani zidec in kockasti friz sta po- daljšana preko vogala na to stranico. Za razliko od členitve južne fasade pa je pod ostrešjem oblikovana večja odprtina, v kateri je lesena strešna konstrukcija razkrita na fasadi. Domnevno je ta odprtina funk- cionalnega značaja, zaradi možnosti dostopanja do ostrešja, hkrati pa ima razkriti zaključni leseni ele- ment strešne konstrukcije dekorativen in morebiti tudi simbolen značaj. Najverjetneje je ta vizura v raz- krito drobovje strehe tudi narekovala drugačno obli- kovanje konstrukcije ostrešja tako v prvem, severnem segmentu kot v osrednjem in južnem delu.58 58 Domneva je osnovana na predpostavki, da je bilo novo ostrešje ob eni od poznejših prenov izvedeno enako, kot ga je zasnoval Plečnik. Pogled na Arkade po Plečnikovi prenovi (ZAL, LJU 342, fotografija A5-084-016). 253 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 Plečnik je ob predelavi Arkad zaradi prebo- ja severne in južne stranice loži podobno strukturo spremenil v transparentno in prehodno stebriščno arhitekturno potezo. Posledično so bili omogočeni pogledi vzdolž objekta, vizualna prepreka v ozkem in dolgem prostoru pa je bila odstranjena. Hkra- ti je s ponovitvijo arhitekturne členitve na južni in severni strani ter oblikovanjem sekundarnih repre- zentančnih fasad objekt prilagodil novi smeri dosto- pa in vizur. Arkade so bile namreč izvorno zgrajene ob vzhodnem zidu pokopališča pri cerkvi sv. Krišto- fa in tako locirane nasproti glavnemu vhodu, na osi vzhod–zahod. Osrednji dostop do objekta je bil po osi z zahodne strani, s tem so bili pogledi na objekt usmerjeni zgolj na zahodno fasado. Z ureditvijo Nav- ja pa je Plečnik zaradi spremenjenega prostorskega konteksta in ozke parcele vzpostavil novo glavno prostorsko os, ki je potekala po načrtu sprva v smeri sever–jug. Še več, z okrnjeno dejansko izvedbo spo- minskega pokopališča, brez dela z evangeličanskim pokopališčem, pa se je preobrnila tudi smer te osi. Glavna vstopna poteza na Navje, ki je bila sprva za- snovana s severa z nove Linhartove ceste, je s tem postal južni portal kot vstop z Vilharjeve ceste. S spremembo osi ter dostopanja se je spremenila tudi prostorska vloga Arkad. Tako mimo linearne arkadne poteze dostopamo predvsem z južne strani. Arhitekt je objekt navezal na geometrijsko zasnovano parkov- no ureditev v slogu arhitektonskega vrta. V notranjščini so bili ob Plečnikovi prenovi raz- porejeni nagrobni spomeniki, katerih lokacije so do danes ostale nespremenjene. Nagrobni spomeniki so posvečeni pomembnim osebnostim iz slovenske kulturne zgodovine, med drugim Valentinu Vodni- ku, Matiji Čopu, Josipu Jurčiču, Ivanu Groharju ter v kapelici tik ob Arkadah Antonu Tomažu Linhartu. V segmentu, kjer je bil tedaj v vzhodno steno vzi- dan ločno zaključen relief s figuro angela,59 je bil leta 1940, kot zadnji nagrobni spomenik na Navju, posta- vljen še nagrobnik dr. Antona Korošca in dr. Franca Kulovca. Za spomenik v obliki talne nagrobne plošče, ki je del neizvedene ambiciozne zasnove, nastajajoče v več fazah, je načrte izdelal sam Plečnik.60 Prenova Arkad je bila večinoma končana do sre- dine marca 1938, v načrtu je bilo le še dokončanje novega ometa in tlaka med grobnicami. Površina je bila na novo tlakovana s kamnitimi ploščami in po- krovi grobnic. Tlakovana sta bila tudi oba podesta pred južnim in severnim vstopom pod Arkade. S sten in stropa so bili odstranjeni kovinski in drugi deko- rativni elementi ter kovane ograje. Tedaj so že bili s širšega območja nekdanjega pokopališča na Navje preneseni skoraj vsi spomeniki oziroma nagrobni ka- 59 Relief, ki je fragment neznanega nagrobnika, domnevno iz 80. let 19. stoletja, je razviden na fotografiji najverjetneje iz časa kmalu po ureditvi Navja (ZAL, LJU 342, fotografija A5- 084-018). 60 Krečič, Zgodba o Plečnikovih načrtih. mni, niso pa še bili vsi postavljeni na izbrana mesta. Poleg postavitve in popravila nagrobnikov sta bila v načrtu še dokončna ekshumacija posmrtnih ostankov in njihov prenos v grobnice.61 Pokopališče je bilo s svečanostjo in nagovorom župana62 odprto 30. ok- tobra 1938. Zaključek Analiza odkritega originalnega načrta Arkad iz leta 1865, ki smo ga pripisali mestnemu stavbnemu nadzorniku Francu Pollaku, je pokazala, da je bil na ljubljanskem mestnem pokopališču načrtovan mo- numentalen arkadni objekt, ki bi obdajal pokopališki prostor. Načrt prikazuje arhitekturo, ki sestoji iz niza arkad ob poudarjenem osrednjem rizalitu. Arkadni segmenti se nadaljujejo proti severu in preko vogal- nega segmenta vzdolž južnega pokopališkega zidu. Izkazalo se je, da je šlo v primeru ljubljanskih Arkad za eno zgodnejših velikopoteznih pokopaliških za- snov v habsburški monarhiji. Arkade na dunajskem, graškem in zagrebškem pokopališču so bile zgraje- ne več let oziroma desetletij kasneje. Še več, arhivski dokumenti in primerjalna analiza so pokazali, da je treba arhitekturne vzore iskati v monumentalni po- kopališki arhitekturi severnoitalijanskih pokopališč iz prve polovice 19. stoletja tipa campo santo. Niko- li realizirana velikopotezna zasnova je bila dejansko načrtovana kot razširitev arkad, sicer v neznanem obsegu, ki so bile glede na spisovno gradivo zgrajene že leta 1864. Do danes ohranjeni arkadni segmenti z asimetrično umeščenim rizalitom na južni strani so bili prvotno poslikani. V sondažnih raziskavah so bile med drugim odkrite šablonske poslikave, marmorino z bordurami in poslikava božjega očesa v timpanonu. Za Arkade se v literaturi pogosto uporablja pejorati- ven izraz (arkadna) »lopa«. Ob dejstvu, da gre za eno maloštevilnih še ohranjenih klasicističnih arhitektur v Sloveniji, pa nova dognanja arkadni objekt umeš- čajo med pomembnejše arhitekture 19. stoletja na Slovenskem. Ko je bilo v letih 1937 in 1938 po Plečnikovih načrtih ob vzhodnem pokopališkem zidu opuščenega pokopališča pri cerkvi sv. Krištofa urejeno »pokopa- lišče zaslužnih«, imenovano Navje, so bili pod okri- lje »Starih arkad« namesto nemških meščanskih in plemiških nagrobnikov v spremenjenih zgodovinskih razmerah umeščeni nagrobni spomeniki pomembnih osebnosti slovenske kulturne zgodovine. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da je Plečnik na Arkadah, poslej v novem oplesku v duhu »bele antike«, izvedel več arhitekturnih intervencij, ki so izhajale iz spremenje- ne prostorske situacije. S prebojem severne in južne stranice je objekt spremenil v transparentno in pre- 61 ZAL, LJU 493, fasc. 156, Ureditev grobov zaslužnih mož pri sv. Krištofu »Navje«, Poročilo z dne 17. marca 1938. 62 Adlešič, Županov govor, str. 244. 254 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 hodno stebriščno strukturo ter tako ukinil vizualno prepreko v ozkem in dolgem prostoru. Obenem je s ponovitvijo arhitekturne členitve pročelja na južni in severni, doslej neokrašeni strani oblikoval sekundarni reprezentančni fasadi ter s tem objekt prilagodil novi smeri dostopa in vizur. Z izjemnimi oblikovnimi prijemi in občutkom za prostor je Plečnik ustvaril karseda reprezentanč- no ureditev na majhnem in specifično oblikovanem prostoru. Vprašanje je, ali je France Stele poznal velikopotezni načrt ljubljanskih Arkad, pod kate- rim se je podpisal Pollak. Stele je namreč leta 1933, ob predstavitvi Plečnikovega načrta za Hram slave, zapisal,63 da »(…) nimamo reprezentativnega narod - nega grobišča, (…) kamor bi tujca s ponosom lahko peljali in kramljali ž njim o naši kulturni zgodovi- ni v senci svojega 'hrama slave', kakor more Čeh na višehradskem pokopališču v Pragi, kakor te Poljak s svetim spoštovanjem vodi v grobnice na Wawelu ali pod cerkvijo na Skalki, ali Hrvat pod arkade svojega Mirogoja itd.« Če je bil Višegrad kot poslednje po- čivališče najpomembnejših osebnosti češke kulture, umetnosti, znanosti in tehnologije med vzori za ide- jo nacionalnega pietetnega prostora, posvečenega za - služnim sonarodnjakom,64 se kot formalna vzpore- dnica ureditvi z arkadno pokopališko arhitekturo na načrtu za Slavnostno pokopališče iz leta 1932 kaže tip pokopališča campo santo. S tega vidika lahko do določene mere vzporejamo Pollakovo in Plečnikovo oblikovanje pokopališkega prostora na tej mikrolo- kaciji. Pollak kot zgled za ljubljanske Arkade izrec- no navaja italijanska pokopališča monumentalnega videza – ta formalno izhajajo iz tipa campo santo. Oblikovna sorodnost takim pokopališkim ureditvam je razvidna v Plečnikovem načrtu za Slavnostno pokopališče s Hramom slave iz leta 1932, katerega skromni relikt je z vidika kontinuitete njegove ideje nacionalnega panteona prav pokopališče Navje. Ideja nacionalnega panteona je bila sicer pogosta arhitek- turna naloga v 19. in začetku 20. stoletja, obravna- vana med drugim tudi v šoli Plečnikovega učitelja Otta Wagnerja. Še več, tudi Plečnikov učenec Ed- vard Ravnikar, ki je v njegovem seminarju risal načrt za Slavnostno pokopališče in za samo cerkev Hram slave,65 je kasneje to idejo, v sicer spremenjenih druž- beno-političnih razmerah, ponovno uporabil pri 63 Stele, Hram slave, str. 71. 64 Prelovšek, Arhitektura večnosti, str. 365. 65 Stele, Hram slave, str. 5. Ravnikar je leta 1958 idejo pan- teona vključil v natečajno rešitev zazidave okolice objekta Ljudske skupščine, današnje stavbe parlamenta, v kateri je na vzhodnem delu novega Skupščinskega trga predvidel posta- vitev portika z reliefnim frizom s tematiko NOB, panteon zaslužnih ter hram z nacionalnimi spomeniki. Podobno je v zmagovalnem natečajnem predlogu za novi Trg revolucije leta 1960 Ravnikar z umestitvijo vrste manjših spomeniških objektov na trgu oblikoval »cono nacionalne pietete«. Oba natečajna predloga sta bila objavljena v reviji Arhitekt (Mušič, Smrtna obsodba, str. 11; Šlajmer, Natečaj, str. 55). snovanju prostora ob Ljudski skupščini oziroma Trga revolucije. V desetletjih po drugi svetovni vojni se je par- kovna zasnova Navja zabrisala, številni spomeniki so bili degradirani, Arkade pa so doživele več valov propadanja in obnov. Novo vedenje o enem izmed ključnih nacionalnih pietetnih prostorov pa je bistve- no za ustrezno prenovo tega dragocenega kulturnega spomenika in njegovo uvrstitev med pomembne ele- mente Plečnikove Ljubljane. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 1086, Zbirka filmov MGML – Muzej in galerije mesta Ljubljane Plečnikova zbirka, mapa Urbanizem Bežigrad Muzej novejše zgodovine Slovenije Fototeka NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL/ŽA (Župnijski arhiv), Ljubljana – Sv. Peter, spisi, škatla 10/I–2a, 15, fasc. G, Podružnica sv. Krištof. SEM – Slovenski etnografski muzej Fotografska zbirka Petra Nagliča ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 342, Zbirka fotografij LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna regi- stratura LJU 493, Mesto Ljubljana, gradbena registratura ČASOPISI Slovenec, 1937. LITERATURA Adamič, France: »Anton Lap«. Enciklopedija Slove- nije, 6. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 98. Adlešič, Juro: »Županov govor ob otvoritvi Navja«. Kronika slovenskih mest 5, 1938, str. 244. Aries, Phillippe: Western Attitudes toward Death from the Middle Ages to the Present. London: John Hopkins University Press, 1974. Bajuk, Marko: Vodnik po ljubljanskih pokopališčih. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1930. Colvin, Howard: Architecture and the After-life. New Haven: Yale University Press, 1991. 255 2020 TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 Gostiša, Lojze (ur.): Arhitekt Jože Plečnik (1872– 1957): Razstava v Ljubljani 1986. Ljubljana: De- lavska enotnost, 1986. Happe, Barbara: Die Entwicklung der deutschen Friedhöfe von der Reformation bis 1870. Tübingen: Vereinigung für Volkskunde, 1991. Jožef Plečnik: Studija regulacije severnega dela Ljub- ljane. Risal Vinko Glanz. Dom in svet 42, 1929, št. 3, str. 91. Kobilica, Katarina in Studen, Andrej: Volja do dela je bogastvo: mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku (1885–1953) in njegovi družini. Ljubljana: Založba Nova re- vija, 1999. Kolnberger, Thomas: Cemeteries and urban form: historico-geographical approach. Journal of Ur- ban Morphology 22, 2018, str. 119–139. Krečič, Peter: Zgodba o Plečnikovih načrtih za na- grobnik Antona Korošca in Franca Kulovca: Polemični posmeh mogočnima. Dnevnik, 24. 9. 2016 (https://www.dnevnik.si/1042751582 (de- cember 2019)). Krečič, Peter: Jože Plečnik. Ljubljana: DZS, 1992. Laqueur, Thomas W.: The work of the dead. Princeton: Princeton University Press, 2015. Lavrič, Ana: Ljubljanska cerkev sv. Krištofa za Beži- gradom. Kronika 60, 2012, str. 7–22. Lazarini, Franci: »Prekrasni arhitektov sen o našem Pantheonu«. Plečnikovi neuresničeni načrti za slavnostno pokopališče zaslužnih Slovencev. Stu- dia universitatis hereditati 7, 2019, str. 63–77. Malone, Hannah: Architecture, Death and Nationho- od. Monumental Cemeteries of Nineteenth-Century Italy. New York: Routledge, 2017. Mole, Rudolf: Navje. Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva (ur. Vilko Fajdiga in France Jesenovec). Ljubljana: Stavbna zadruga »Beži- grajski dom«, 1940, str. 72–78. Mühlböck, C. Rudolph: Baugesetz-Sammlung aller in den k. k. österreichischen Staaten von dem Jahre 1793 bis 1850 ergangenen Baurerordnungen oder Bauvorschriften für alle politischen und Justizbehör- den, Magistrate, Gemeinden, Ingenieure, Architek- ten, Baubeamten, Baumeister, Bauherren. Wien: Greß, 1852. Mušič, Marjan: »Spinčič, Ivo (1903–1985)«. Sloven- ska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskoval- ni center SAZU, 2013. Pridobljeno: decembra 2019. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi597371/#slovenski-biografski-leksikon. Mušič, Vladimir: Smrtna obsodba plemenite hiše. Arhitekt 23, 1958, str. 7–12. Piškur, Milena in Žitko, Sonja: Ljubljansko Navje. Ljubljana: DZS, 1997. Prelovšek, Damjan: Jože Plečnik. Arhitektura večnosti. Ljubljana: Založba ZRC, 2017. Sapač, Igor in Lazarini, Franci: Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Fakulteta za arhitekturo, 2015. Saria, Balduin: Bežigrad v starem veku. Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva (ur. Vilko Fajdiga in France Jesenovec). Ljubljana: Stavbna zadruga »Bežigrajski dom«, 1940, str. 19–25. Simonič Korošak, Tanja in Potočnik, Tina: Kon- servatorski načrt za pokopališče Navje. EŠD 383, Ljubljana – Pokopališče Navje. Mapa 1. Elaborat. Maribor, 2020, tipkopis. Šlajmer, Marko: Natečaj za ureditev novega trga re- volucije v Ljubljani 1960. Arhitekt, 4, 1960, str. 54–58. Simonič Korošak, Tanja in Štefanec, Ines in Grmov- šek, Tanja in Berden, Katja: Staro mestno pokopali- šče – Spominski park Ptuj: prenova. Načrt krajinske arhitekture. Projekt za izvedbo. Maribor: Studio TSK Oblikovanje krajine, Tanja Simonič Koro- šak, s. p., 2016. Stabenow, Jörg: Jože Plečnik. Städtebau im Schatten der Moderne. Wiesbaden: Vieweg, 1996. Stele, France: Hram slave pri sv. Krištofu. Dom in svet 46, št. 1–2, 1933, str. 50, 64–71. Stele, France: Veliki načrti. Naš Bežigrad v luči zgo- dovine, kulture, gospodarstva (ur. Vilko Fajdiga in France Jesenovec). Ljubljana: Stavbna zadruga »Bežigrajski dom«, 1940, str. 44–55. Steska, Viktor: Iz nekdanjih dni. Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva (ur. Vilko Fajdiga in France Jesenovec). Ljubljana: Stavbna zadruga »Bežigrajski dom«, 1940, str. 25–31. Studen, Andrej: »Curk, Matko (1885–1953)«. Slo- venska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskoval- ni center SAZU, 2013. Pridobljeno decembra 2019. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1021040/#novi-slovenski-biografski-leksikon. Valenčič, Vlado: Gradbeni razvoj Ljubljane od do- graditve južne železnice do potresa leta 1895. Kronika 9, 1961, str. 135–144. Worpole, Ken: Last Landscapes. The Architecture of the Cemetery in the West. London: Reaktion Books, 2003. Ziesemer, John: Friedhöfe als Bauaufgabe im 19. Jahrhundert, dargestellt an Beispielen aus Deu- tschland und Österreich. Der bürgerliche Tod. Städtische Bestattungskultur von der Aufklärung bis zum frühen 20. Jahrhundert. ICOMOS – Hefte des Deutschen Nationalkomitees 44, 2007, str. 95–105. SPLETNE STRANI Tretja vojaška izmera Avstro-Ogrske monarhije, kar- tirana v merilu 1 : 25000 (1869–1887): https://mapire.eu/en/map/thirdsurvey25000/?bbox =1612532.9853919665%2C5789712.989724021 %2C1616154.1896069767%2C5790907.318290 977&map-list=1&layers=129. 256 2020TINA POTOČNIK, TANJA SIMONIČ KOROŠAK: ARKADE NA NAVJU, 241–256 S U M M A R Y Arcades in the Navje Memorial Park. Monu- mental cemetery architecture of the ninete- enth century and Plečnik’s reconstruction In the nineteenth century, a classical arcade struc- ture was erected in the eastern edge of the cemetery next to the Church of St. Christopher in Ljubljana, which has been preserved as part of the Navje Cem- etery designed by the architect Jože Plečnik. The article presents new knowledge about the architec- tural history and original appearance of the Arcades, obtained from the study of the newly discovered original design of the Arcades from 1865, textual archival materials, historical photographs, as well as the results of sounding studies and a spatial analy- sis. Based on textual materials, it has been concluded that the construction already commenced in 1864, according to a design most likely drawn by the city construction supervisor Franc Pollak. It is the design of a structure consisting of a series of arcades run- ning to the left and right of the accentuated central avant-corps. Whereas the arcade segments on the left most likely continue towards the north, those to the right or, rather, the south, continue around the corner segment and along the southern cemetery wall. As opposed to the envisaged monumental cem- etery architecture, only eight arcade segments were constructed to the left of the expanded end cluster with a considerably modified avant-corps. The Ljubljana Arcades turned out to be one of the earliest grandiose cemetery designs in the Hab- sburg Monarchy. Not only that, as the comparative analysis shows, architectural examples should be sought in the monumental cemetery architecture based on north Italian cemeteries of the campo santo type from the first half of the nineteenth century. The sounding studies further revealed that the structure was originally decorated with a vivid, multi-colour painting on the façade and in the interior. The new knowledge places the Arcades among the most im- portant nineteenth-century architectures in the Slo- venian territory. After the cemetery was closed in the early twen- tieth century, the narrow belt along the eastern cem- etery wall was in 1937 and 1938 transformed into Navje, “the pantheon of the meritorious”, designed by Jože Plečnik, and the tombstones of the promi- nent representatives of Slovenian cultural history were moved under the “old arcades”. The research has shown that Plečnik unified the Arcades’ colour scheme in the spirit of “white Antiquity”, adapted them to the modified spatial situation using vari- ous architectural interventions, and brought them into conformity with the memorial park’s geometric design. In the decades following the Second World War, the park’s design was lost, many monuments were degraded, and the Arcades experienced sev- eral waves of destruction and restoration. The new knowledge about the design and original appear- ance of the Arcades, as well as about the dynamic changes to the place of reverence under discussion is therefore of crucial importance for a proper recon- struction of this invaluable cultural monument. The presented results are part of the research performed within the framework of preparation of the Navje Cemetery Conservation Plan. 257 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 343.811(497.451Ig)"1946/1956" Prejeto: 13. 1. 2020 Jelka Piškurić dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: jelka.piskuric@scnr.si ORCID: 0000-0002-2202-7330 Začetki zapora na ižanskem gradu (1946–1956)* IZVLEČEK Avtorica v prispevku prikaže nastajanje zapora na ižanskem gradu. Njegovi začetki segajo v čas takoj po drugi svetovni vojni, ko je bilo na razlaščeni zemlji zakoncev Palme ustanovljeno Državno posestvo Ig, ki je delovalo v okviru Kazensko poboljševalnega zavoda Ljubljana. Prvi obsojenci so na Ig prišli najkasneje januarja 1947, ko so začeli obnavljati grad. Po dokončani obnovi so zaporniki, ki so jih preselili na grad, delali na Državnem posestvu Ig in v Državnem elektro-kovinskem podjetju Motor, ki se je novembra 1947 iz Ljubljane preselilo na Ig. Šele leta 1954 je bil na Igu odprt samostojni kazensko poboljševalni dom za moške. Moški obsojenci so na Igu ostali do julija 1956, ko so jih premestili v druge zapore po Sloveniji, na Ig pa so prišle obsojenke iz Kazensko poboljševalnega doma Brestanica. KLJUČNE BESEDE Ig, ižanski grad, 1946–1956, Državno posestvo Ig, Državno elektro-kovinsko podjetje Motor, Kazensko poboljševalni dom Ig, zapor ABSTRACT THE BEGINNINGS OF THE IG CASTLE PRISON (1946–1956) The author of the contribution describes the founding of the Ig Castle prison. Its beginnings date to the years im- mediately following the Second World War, when the State Estate Ig was established on the expropriated land of Mr and Mrs Palme and operated within the framework of the Correctional Facility Ljubljana. The first convicts arrived at Ig no later than January 1947, when the castle restoration commenced. Once the restoration was completed, the newly arrived prisoners worked at the State Estate Ig and the State Electric-Metal Company Motor, which was transferred from Ljubljana to Ig in November 1947. The independent Men’s Correctional Facility Ig opened in 1954. Male convicts remained at Ig until July 1956, when they were transferred to other prisons across Slovenia, and female convicts were transferred to Ig from the Correctional Facility Brestanica. KEY WORDS Ig, Ig Castle, 1946–1956, State Estate Ig, State Electric-Metal Company Motor, Correctional Facility Ig, prison * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0380, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Repu- blike Slovenije iz državnega proračuna. 258 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 Pridobitev prostora za kazenski zavod Začetki zapora na Igu segajo v prvo leto po drugi svetovni vojni in so povezani z razlastitvijo premože- nja Josipa in Antonije Palme. Josip Palme je grad od grofov Auerspergov kupil leta 1918, ko je bil poobla- ščenec gospodarske zveze.1 V njegovi lasti je ostal do začetka leta 1946.2 Kakšna je bila Palmetova med- vojna aktivnost, iz dokumentov ni jasno razvidno, saj ni ohranjenih veliko takih, ki bi se nanašali nanj. Obstaja le en zapisnik Uprave državne varnosti za Ljubljano okolico iz leta 1953, ki Palmeta bremeni simpatiziranja z Nemci po kapitulaciji Italije, čeprav je iz istega dokumenta razvidno, da je do takrat de- jansko podpiral narodnoosvobodilno gibanje. Palme je na zaslišanju povedal, da se je v Ljubljano umak- nil zaradi nevarnosti in tam ostal do konca vojne.3 Njegova sinova sta po vojni preko Italije emigrira- la v Združene države Amerike,4 sam je ostal v do- 1 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 22; Stopar, Grajske stavbe, str. 172. 2 Kljub temu da je grad ostal v njegovi lasti, so ga kmalu po okupaciji zasedli Italijani, kasneje je bila v njem domobranska postojanka, Palme pa je del vojnega obdobja preživel v Lju- bljani (gl. ARS, AS 1931, LO 12514–12520; Stopar, Grajske stavbe, str. 172). 3 ARS, AS 1931, LO 12514–12520. 4 Mlajši sin Jože naj bi že pred koncem vojne odšel na študij v Italijo, medtem ko je bil starejši sin Anton najprej interni- ran v Gonars, potem nekaj časa v organizaciji Todt, s pomo- čjo katere je tudi on prišel v Italijo. Od tam sta oba odšla v movini. Kmalu po koncu vojne, februarja 1946, sta bila zakonca Palme po zakonu o agrarni reformi kot veleposestnika v celoti razlaščena. Odvzeli so jima vsa zemljiška posestva, ki so obsegala približno 300 hektarjev, vse zgradbe in naprave, ves »živi in mrtvi« kmetijski in gozdni inventar ter vse pridelke in zalo- ge lesa.5 Na grajskem posestvu je bilo več stavb, od gradu in stanovanjske hiše do različnih gospodarskih poslopij. K posestvu so spadali tudi mlin z žago in stanovanjskim poslopjem v vasi Ig ter stanovanjska hiša in hlev v sosednji Dragi. Inventar posestva je bil sestavljen iz različne kmetijske mehanizacije in orodja, več glav živine in perutnine ter večjih zalog žita, krompirja, krme in lesa.6 49,57 hektarja posesti, vključno z gradom, je dobilo Ministrstvo za notranje zadeve za potrebe ustanovitve Državnega posestva Ig pri Ljubljani in gradnjo stanovanjskih zgradb.7 Dr- žavno posestvo Ig pri Ljubljani je prav tako prevzelo večino »živega in mrtvega« inventarja, ki naj bi ga Združene države Amerike (gl. ARS, AS 1931, t. e. 146, JEM 42977, JEM 42978; LO 12515). 5 ZAL, LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Odločba Komisije za agrar- no reformo Ljubljana okolica št. 727/39, 6. 2. 1946; Odločba Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 73/1, 9. 8. 1946; Popis posestev, ki zapadejo pod agrarno re- formo. 6 ZAL, LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Prepis inventarja. 7 ZAL, LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Dodelitev zemljišč po čl. 16 zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji z dne 30. decembra 1947. Razglednica s pogledom na ižanski grad, odposlana leta 1909 (ZAL, LJU 342). 259 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 potrebovali za delovanje.8 Kazensko poboljševalni zavodi so imeli namreč zaradi določbe, da se morajo vzdrževati iz lastnih dohodkov, pravico do dodelitve 50 hektarjev zemlje. Ministrstvo za notranje zadeve je za izločitev zemljiških parcel iz posestva zakoncev Palme zaprosilo že januarja 1946, še preden sta bila uradno razlaščena. Ob tem je prosilo še za manjši del drugih zemljišč na Igu.9 Ob agrarni reformi je bil na Ig poslan inženir Stanko Dimnik z nalogo pregledati grajsko poslopje, ki je stalo na gričevnati vzpetini Pungart tik za vasjo Studenec-Ig. Po pregledu je pripravil tehnično poro- čilo k obnovi grajskega poslopja Kazenskega posestva Ig pri Ljubljani, datirano 3. novembra 1946. V glavi poročila je bil naveden Kazensko poboljševalni za- vod Maribor, Zidarski delovni obrat.10 Kot prednost poslopja je opisoval bližino Ljubljane, saj je bil grad od tam oddaljen le 12 km, od postaje na Škofljici pa 8 ZAL, LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Dopis Krajevnega odbora agrarnih interesentov Ig, 26. 2. 1946, Priloga 3. 9 ZAL, LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Dopis uprave kazenskega zavoda v Ljubljani, 23. 1. 1946. 10 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/51, a. e. 982, Tehnično poročilo k obnovi grajskega poslopja Kazenskega posestva Ig pri Ljub- ljani, str. 1. približno 6 km. Iz obeh smeri naj bi do Iga in gra- du vodila dobro vzdrževana cesta. Dimnik je menil, da so okoliška polja rodovitna in podnebje ugodno: »Podnebje te okolice je jako zdravo, sončno in v razliko k severno nahajajočemu ljubljanskemu mestu, brez megle! Prebil sem letos na Igu skoro ves mesec februar in vso to dobo ni bil tam niti en meglen dan. Samo sonce.«11 Sicer trdno zidano kamnito grajsko poslopje je bilo leta 1946 že nekaj let deloma odkrito in izpo- stavljeno vremenskim razmeram. Grad je bil namreč med vojno požgan,12 zaradi česar je bila po vojni ohranjena le še četrtina ostrešja, a tudi ta v slabem stanju. Vlaga in zmrzal sta uničevali zidovje in omet, prav tako se je zrušilo nekaj stropov nad prvim nad- stropjem. Večinoma obokani stropi v pritličju so bili premočeni. Predvidevali so, da bo potrebno veliko 11 Prav tam. 12 Dimnik v poročilu navaja leto 1943, kar verjetno ni točno. Dejansko so grad med vojno večkrat skušali požgati. Do zad- njega poskusa je prišlo v začetku leta 1944, ko so partizani grad zažgali, da bi preprečili ustanovitev domobranske po- stojanke na Igu, a tudi takrat ni pogorel do konca (gl. ARS, AS 1267, t. e. MNZ/51, a. e. 982, Tehnično poročilo k obnovi grajskega poslopja Kazenskega posestva Ig pri Ljubljani, str. 1; Stopar, Grajske stavbe, str. 172; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 244). Popis Palmetovega hišnega inventarja, strojev, orodja in opreme, ki so ostali na gradu za potrebe kazensko poboljševalnega zavoda (ZAL, LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772). 260 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 časa za sanacijo vlage v prostorih.13 Uničena so bila tudi skoraj vsa okna in vrata. Dimnik je zapisal, da naj bi jih večji del že med vojno pokurili vojaki,14 nekaj pa odnesli domačini.15 Ohranjena so ostala le težka vrata na vzhodnem in zahodnem pročelju. Prav tako je bila poškodovana notranjost gradu. Uničene so bile vse peči in dva štedilnika ter električna nape- ljava. Večje poškodbe so utrpele tudi lesene stopnice, vlaga je načela obstoječa lesena tla v sobah, večina lesenih tal pa je bila že pred tem odstranjena in po- rabljena za kurjavo ter za zasilno pokritje enega dela poslopja. Sorazmerno dobro je bil ohranjen le opečni tlak po hodnikih in nekaterih drugih prostorih. Grad ni imel vodovoda, v sredini dvorišča je imel le kap- nično jamo.16 Kljub temu da je bila stavba že od vsega začetka predvidena za kazenski zavod oziroma njegovo eko- nomijo, je Dimnik ob koncu poročila ižanski grad predlagal tudi za druge namene. Kot prvega je na- vedel zavod za gluhoneme, ki bi ga lahko iz Ljub- ljane preselili v to, bolj prijetno in zdravo okolico. Druga možnost je bila preureditev v »ljudski« hotel, primeren za oddih delovnega človeka, saj je bilo v okolici, kot je zapisal, veliko naravnih znamenitosti, na primer Krim, Golo, Iška, Kurešček in Rakitna. Šele kot tretjo možnost je predvidel ureditev delav- nic za Kazensko poboljševalni zavod Ljubljana (KPZ Ljubljana), saj je bilo v pritličju dovolj prostorov, ki bi lahko služili za delavnice in kuhinjo, v nadstropju pa bi sobe lahko preuredili v stanovanjske prostore.17 »Stanovanje z mnogo sonca, zdravega zraka in z lepim razgledom bi vzpodbujalo k delavoljnosti in delasposob- nosti zapornikov. Nudeno udobje, posebno še pri zado- voljivi prehrani in postopku s kaznjenci, bi zmanjšalo zavajanje k pobegom«, je kar nekoliko idealistično za- pisal Dimnik.18 Pri tem je opozoril še na možnosti izdelave oglja, katrana in lesnega plina ter izkori- ščanja vodnega potenciala reke Iške za pridobivanje elektrike in za namakanje.19 13 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/51, a. e. 982, Tehnično poročilo k obnovi grajskega poslopja Kazenskega posestva Ig pri Ljub- ljani, str. 2. 14 Poročilo ne navaja, kateri vojaki naj bi to bili. Po kapitulaciji Italije so se tudi v teh krajih postopoma krepile domobran- ske enote. V začetku leta 1944 so bili sicer domobranci za vzpostavitev postojanke na Igu še prešibki, a že aprila 1944 je začela delovati stalna postojanka. Partizanske enote so dejavnost ižanske domobranske postaje poskušale uničiti ali vsaj omejiti, a neuspešno. Domobranska prevlada na Igu in v sosednjih vaseh je trajala do konca vojne (gl. Gestrin, Svet pod Krimom, str. 233–294). 15 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/51, a. e. 982, Tehnično poročilo k obnovi grajskega poslopja Kazenskega posestva Ig pri Ljub- ljani, str. 2. 16 Prav tam. 17 Prav tam, str. 5. 18 Prav tam. 19 Prav tam, str. 5–6. Prvi zaporniki na ižanskem gradu Kljub različnim idejam za novo namembnost ižanskega gradu vidimo, da je bilo Dimnikovo po- ročilo pravzaprav izdelano zaradi obnove gradu za namene KPZ Ljubljana, ki so jo načrtovali že za zimo 1946/47. Po načrtih naj bi se v zimskem času najprej lotili novega ostrešja in ga prekrili z opečnim bobrovcem. Prav tako so načrtovali odstranitev uni- čenega notranjega in zunanjega ometa, da bi se lah- ko zidovje hitreje sušilo. Na ta način pridobljenega materiala naj ne bi zavrgli, ampak bi ga presejali in uporabili za maltni pesek. Zimski čas so namerava- li izkoristiti še za naročilo oken in vrat, za pričetek urejanja vodovoda in elektrike ter za predpriprave za namestitev kanalizacije in stranišč. Prava zidar- ska in druga obrtniška dela so načrtovali za februar ali marec 1947. Dimnik je pri tem izpostavil, da bi lahko na gradu nadzidali še eno nadstropje, saj naj bi bilo zidovje dovolj močno, medtem ko so odprte hodnike proti dvorišču nameravali zapreti s steno in okni med obstoječimi stebri. Načrtovali so tudi pove- čanje oken v pritličju.20 Načrti za ureditev vodovoda so od začetka vključevali tudi oskrbo prebivalcev Iga. Vodo naj bi črpali iz studenca pri kapelici, električno črpalko za poganjanje vode pa so nameravali dobi- ti kar iz teharskega taborišča. »Vaščanom Iga bi bilo s tako preureditvijo vaškega vodovoda prav ustreženo in bi bili, kakor sem zvedel, tudi pripravljeni denarno prispevati za gradbene stroške«, je zapisal Dimnik.21 Zaradi slabega stanja gradu je bila od vseh opisanih del najnujnejša obnova ostrešja in prekritje s strešno kritino, pa tudi obnova stropov in lesenih tal ter za- zidava novih oken in vrat. Dimnik je zapisal, da je treba takoj izdelati načrte, če naj bi se obnova začela že leta 1946. Predvidevali so, da bo zanjo potrebnih 2.434.785 dinarjev.22 Obsojenci iz KPZ Ljubljana so na delovišču na ižanskem gradu zagotovo delali januarja 1947, pred tem njihova prisotnost ni dokumentirana.23 Iz enega od poročil je namreč razvidno, da je bilo takrat več obsojencev iz KPZ Ljubljana zaposlenih pri obnav- ljanju gradu. Ob koncu januarja 1947 je bilo v KPZ Ljubljana 475 obsojencev in obsojenk, od katerih jih je bilo 253 obsojenih po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ter po Zakonu o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, 155 pa na »obči kriminal«.24 Zaposlenih je bilo 85 20 Prav tam, str. 3. 21 Prav tam. 22 Prav tam, str. 4. 23 Dohodki s posestva so v bilanci KPZ Ljubljana sicer doku- mentirani od februarja 1946, vendar iz tega ne moremo zago- tovo zaključiti, na katero posestvo se nanašajo. Med odhodki pa se omenjajo tudi sredstva za gradnjo delovnega obrata Ig (gl. ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 693, Bilanca delovnih obratov KPZ Ljubljana za 1946. leto). 24 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/1, a. e. 43, Osnutek poročila za konferenco načelnikov oddelkov za izvrševanje kazni, str. 1. 261 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 odstotkov obsojencev; zaposleni niso bili le tisti, ki zaradi bolezni ali starosti niso bili sposobni za delo. 210 obsojencev je delalo v državnem obrtnem podje- tju in državni poljedelski ekonomiji, 80 pri obnavlja- nju gradu na Igu, 70 pri različnih zunanjih delih in 40 pri hišnih opravilih.25 Iz dokumentov je še razvidno, da je tudi Držav- no posestvo Ig pri Ljubljani, ki je prav tako spadalo pod okrilje KPZ Ljubljana, zagotovo že obratovalo v začetku leta 1947. Njegova zemljišča so povečini obsegala travnike in njive, nekaj malega je bilo vr- tov, sadovnjakov in melioriranega zemljišča. Ker je posestvo ležalo v ravninskem delu, so ga označili kot primernega za pridelovanje žitaric in povrtnine.26 Leta 1947 so dejansko pridelovali različne vrste žita (pšenico, ječmen, koruzo, proso, ajdo), pa tudi fižol, krompir, zelenjavo (rdečo peso, korenje, zelje, čebulo, česen in druge povrtnine), nekaj malega sadja, loček, Tudi oblast je obsojence delila na politične in kriminalne. Prvi so bili večinoma obsojeni po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (gl. Mikola, Kazenske ustanove, str. 97). 25 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/1, a. e. 43, Osnutek poročila za konferenco načelnikov oddelkov za izvrševanje kazni, str. 6. 26 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 618, Poročilo o finančnem poslovanju državnih posestev: Begunje, Graben, Ig, Podbrez- je in Rogoza v letu 1947, str. 2. različne vrste mesa in mesnih izdelkov (teletino in govedino, svinjino, perutnino, mleko, klobase, pre- kajeno meso, ocvirke, mast, kože, jajca, loj), sadike zelenjave, nekaj lesa, kislo zelje, nekaj moke in kaše ter nekaj žganja. Opravljali so še prevoze s konji in pripuščali živali.27 Novembra 1947 se je na Ig preselilo še Držav- no elektro-kovinsko podjetje Motor, ki je nastalo iz bivših delovnih obratov KPZ Ljubljana in je v Ljub- ljani začelo samostojno poslovati s 1. januarjem 1947. Delovno silo so na Ig prav tako premestili iz KPZ Ljubljana.28 Selitev so načrtovali zaradi premajhnih prostorov v Ljubljani, kjer je lahko bilo zaposlenih le od 70 do 80 obsojencev. Ob tem so zapisali, da so v ta namen tudi pričeli z obnovo nekdanjega Palme- tovega gradu na Igu. Obnova gradu je bila leta 1947 zaključena, poslopje so dvignili za eno nadstropje. V pritličju so uredili ključavničarski oddelek, kuhinjo z jedilnico za uslužbence, skladišče s tremi prosto- ri, pisarno za ravnatelja, pisarno gradbenega tehnika in prostore za kantino. V prvem nadstropju so bili mizarska delavnica s tremi prostori, elektromotorski 27 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 697, Pregled dohodkov državnega posestva Ig pri Ljubljani v letu 1947. 28 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 699, Analiza bilance pod- jetja »Motor« za leto 1947, str. 1. Situacijski načrt ižanskega gradu in pripadajočega zemljišča za potrebe Državnega elektro-kovinskega podjetja Motor (ARS, AS 1267, t. e. MNZ/51, a. e. 982). 262 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 oddelek s tremi prostori, tehnična pisarna, čevljarska delavnica s petimi prostori in pisarna uprave podje- tja. V drugem nadstropju so bila stanovanja za 300 obsojencev, kopalnica, pisarna poveljnika paznikov in menza.29 Poleg mizarske, čevljarske in ključavničar- ske delavnice so izvajali še krojaške, šiviljske in knji- goveške storitve. Tudi po končani obnovi gradu so se še vedno ukvarjali s težaškimi oziroma gradbenimi deli.30 Na njihove usluge so nekoliko računali tudi na Igu. Ker je bila infrastruktura vasi po vojni v zelo slabem stanju, je na primer Krajevni ljudski odbor Ig za pomoč pri preureditvi enega od krajevnih podjetij zaprosil upravnika Državnega posestva Ig, naj pošlje enega od kaznjencev inženirjev, »katerih je več na tem posestvu«, da naredi načrt za preureditev in približno vrednost investicije.31 Ali je do realizacije prišlo, iz dokumentov ni razvidno. Čeprav je bila v Državnem elektro-kovinskem podjetju Motor predvidena predvsem izdelava elek- tromotorjev, z njihovo proizvodnjo niso mogli začeti, saj niso imeli ne orodja ne materiala ne izkušenj.32 Podjetje je tako leta 1947 izdelovalo uniforme in pla- šče, čepice, druge obleke po meri, moške delovne čev- lje, lesene škafe, žeblje za tračnice, zapirala za okna, mreže za okna, dimniška vratca, pekače, železne šte- dilnike, odpirače za zaboje, avtodvigala, železne po- stelje ter nekatere druge ključavničarske in mizarske izdelke.33 Del proizvodnje je bil namenjen za lastne potrebe, drugi kupci in odjemalci pa so bili zlasti ka- zensko poboljševalni zavodi oziroma državna obrtna in kmetijska posestva po Sloveniji, ministrstvo za no- tranje zadeve, narodna milica, posamezna podjetja in trgovine ter nekateri posamezniki.34 Ob koncu leta 1947 je bilo v KPZ Ljubljana 795 obsojencev. Zaposlenost obsojencev je ostajala viso- ka, 84-odstotna. Obsojenci so večinoma delali v de- lavnicah državnega obrtnega podjetja, na Državnem posestvu Ig in pri raznih zunanjih delih. V obnovlje- nem gradu in na posestvu na Igu je bilo ob koncu leta 1947 zaposlenih 264 obsojencev.35 Z njihovo storilnostjo so bili zadovoljni, saj so zapisali, da ni v ničemer zaostajala za storilnostjo dela svobodnih delavcev.36 29 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 701, Poročilo o poslo- vanju gospodarskih podjetij za leto 1947, str. 1–2; Poročilo o finančnem poslovanju državnih obrtnih podjetij Begunje, Ljubljana in Maribor v letu 1947, str. 4. 30 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 699, Analiza bilance pod- jetja »Motor« za leto 1947, str. 1. 31 ZAL, LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 8. redne seje KLO Ig, 25. 5. 1947. 32 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 699, Analiza bilance pod- jetja »Motor« za leto 1947, str. 1. 33 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 699, Pregled kosmatih dohodkov od proizvodnje in davka na promet za leto 1947. 34 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 699, Seznam kupcev in odjemalcev per 31. 12. 1947. 35 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 618, Delovno poročilo za leto 1947, str. 7–8. 36 Prav tam, str. 8. Do ukinitve Kazensko poboljševalnega doma Ljubljana V naslednjih nekaj letih se je na ižanskem gradu delovanje državnega posestva in Državnega elektro- -kovinskega podjetja Motor ustalilo. Kot delovna sila so bili priporniki tja še naprej premeščeni iz Kazensko poboljševalnega doma Ljubljana (KPD Ljubljana).37 Januarja 1948 je 249 obsojencev ljubljanskega kazen- skega zavoda delalo v podjetju Motor in gradnje Ig ter 13 obsojencev na posestvu Ig.38 Pravilnik o organizaciji in poslovanju podjetja Motor je v tistem času predvideval štiri delavnice: elektrodelavnico, ki naj bi izdelovala elektromotorje, ključavničarsko delavnico, ki naj bi izdelovala polje- delske stroje, ter čevljarsko in mizarsko delavnico. Podjetje je bilo pod operativno upravnim vodstvom Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, zato naj bi šel njegov dohodek v korist ministrstva. Ravnatelja podjetja je imenoval mini- ster za notranje zadeve.39 Prvi ravnatelj je bil Ludvik Kranjc,40 ki ga je kmalu nasledil Vladimir Logar.41 Glede na pravilnik o organizaciji in poslovanju bi moralo podjetje obsojencem plačevati odškodnino oziroma tako imenovano mezdo za delovno silo ob- sojencev. Mezda je bila določena za osemurni delovni čas, določil jo je minister za notranje zadeve. Tisti obsojenci, ki so izpolnili normo, naj bi dobili nagrado v višini 5 do 15 dinarjev dnevno, medtem ko naj bi jim za nadurno delo pripadala celotna urna mezda, ki je bila 50 odstotkov višja od mezde, določene za delovno silo obsojencev.42 V odločbi o ustanovitvi je bilo zapisano, da je glavni namen podjetja s proizvodnjo in predelavo sodelovati pri dvigu produkcije proizvodov za široko potrošnjo ter v delo vključiti čim več obsojencev. A delo je imelo tudi prevzgojno vlogo, poleg tega so z njim želeli izpopolniti strokovno usposobljenost ob- sojencev oziroma tiste, ki niso imeli strokovne izo- brazbe, usposobiti za kvalificirane in polkvalificirane delavce. Poleg planskega dela so opravljali tudi stori- tve po naročilu.43 Leta 1948 je bilo v podjetju zapo- 37 Kazensko poboljševalni zavodi (KPZ) so se od leta 1948 imenovali kazensko poboljševalni domovi (KPD) (gl. Miko- la, Rdeče nasilje, str. 135–136). 38 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Delovno poročilo za mesec januar 1948, str. 1. 39 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/9, a. e. 496, Pravila o organizaciji in poslovanju Državnega elektro-kovinskega podjetja »MO- TOR« Ig pri Ljubljani. 40 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/9, a. e. 496, Pooblastilo, 12. 3. 1948. 41 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 620, Letno poročilo go- spodarskega odseka za leto 1949, str. 1–2. 42 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/9, a. e. 496, Pravila o organizaciji in poslovanju Državnega elektro-kovinskega podjetja »MO- TOR« Ig pri Ljubljani. 43 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/9, a. e. 496, Odločba o ustanovitvi Državnega elektro-kovinskega podjetja »Motor« Ig pri Ljub- ljani, 3. 3. 1948. 263 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 slenih povprečno 170 oseb.44 V tem letu je podjetje proizvedlo 3.023 njivskih bran, 23.450 parov čevljev in 117 elektromotorjev. V manjši meri so proizvajali še stojala za dežnike, štedilnike, postelje in nekatere druge izdelke ter opravljali usluge. Od izvenplanskih del so izvajali zlasti stavbno mizarska dela. Glede na navedbe v poročilu tega leta ni bil dosežen le plan proizvodnje elektromotorjev, saj zaradi pomanjkanja deviz niso mogli uvoziti potrebnih surovin. A tudi sicer je imelo podjetje težave z dobavo materiala in pomanjkanjem obratnih sredstev.45 Leta 1948 so za potrebe uslužbencev podjetja Motor sezidali šeststa- novanjsko stavbo in v kleti uredili menzo za samske uslužbence. Tega leta so zgradili vodovod za posestvo in grad, s čimer so rešili težave preskrbe z vodo za ob- sojence in posestvo, en vod pa so namenili civilnemu prebivalstvu vasi Ig. Zgradili so tudi širšo cesto do gradu in začeli s prenovo prostorov za livarno.46 Pod- jetje Motor je v času obratovanja na Igu pozidalo še novo krušno peč, v novozgrajeno livarno pa napeljalo vodovod in elektriko.47 Težave z uvozom surovin za izdelavo elektromo- torjev so se nadaljevale tudi leta 1949.48 V začetku leta sta bili ukinjeni mizarska in ključavničarska delavni- ca.49 Podjetje se je nekoliko reorganiziralo in zmanj- šalo število osebja, a glavna težava je bila še vedno dobava materiala.50 Leta 1949 so grad s pripadajočim zemljiščem in vodovodom izločili iz Državnega elek- tro-kovinskega podjetja Motor Ig pri Ljubljani in ga prenesli na osnovna sredstva državnega posestva oziroma ekonomije na Igu,51 saj je ostalo zemljišče že spadalo pod njo.52 Podjetje se je maja 1950 z Iga preselilo v Škofjo Loko in proizvodnjo razširilo na gasilske črpalke, gasilske armature, transformatorje, štedilnike in nekatere druge izdelke.53 44 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 704, Poročilo k bilanci za leto 1948, str. 2. 45 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 32; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 704, Zapi- snik, 26. 12. 1949, str. 1–2; Analiza bilance podjetja »Motor« za leto 1948, str. 8. 46 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 51. 47 ARS, AS 1267, a. e. MNZ/51, t. e. 974, Odločba, 6. 7. 1950. 48 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 620, Letno poročilo za 1949, str. 20. 49 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 620, Letno poročilo go- spodarskega odseka za leto 1949, str. 1–2. 50 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 620, Produkcijsko poročilo 1949 »Motor«, str. 1–3. 51 Do leta 1948 v dokumentih zasledimo obe poimenovanji, tako državno posestvo kot ekonomija. Od leta 1949 je v upo- rabi samo še ekonomija (Ekonomija Ig pri Ljubljani, Eko- nomija KPD Ig pri Ljubljani ali Ekonomija KPD Ljubljana – Ig) (gl. na primer ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 620, Poročilo o poslovanju podjetij; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 704, Odločba III.A 31/1-49, 29. 3. 1949; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 621, Letno poročilo za leto 1950; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 623, Poročilo za leto 1952, str. 9). 52 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/27, a. e. 704, Odločba III.A 31/1- 49, 29. 3. 1949. 53 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 621, Letno poročilo za leto Ekonomija na Igu se je še vedno ukvarjala s pride- lavo krompirja, nekaterih vrtnin, nekaj malega koru- ze in žit ter s pridelavo mesa, mesnih izdelkov, jajc in mleka.54 Leta 1948 so zgradili večjo kurnico za 150 kokoši.55 Leta 1950 so se zaradi povečanja živinore- je, zlasti svinjereje, preusmerili bolj na pridelovanje krmnih rastlin. Na ekonomiji je bilo januarja 1950 35 glav goveda, 7 konj, 107 svinj in 182 perutnine. Pri živinoreji so imeli težave z boleznimi, predvsem pri perutnini, zaradi česar jim je tistega leta poginilo veliko kokoši. Težave jim je povzročala tudi suša.56 Del pridelkov iz ekonomije je bil namenjen za do- datno prehrano uslužbencev ministrstva za notranje zadeve.57 Od odhoda podjetja Motor do leta 1953 je bilo v poročilih zelo malo zapisanega o dejavnostih na Igu. Ljubo Sirc58 je v svojih spominih celo zapisal, da naj bi zapor popolnoma prezidali in spremenili v partijsko šolo ter ga šele v začetku 50. let ponovno preuredili v zapor.59 Na Igu je res delovala šola Dr- žavne sekcije za notranje zadeve, včasih se omenja tudi ime šola Minot-a,60 a iz poročil vidimo, da je tam še vedno poslovala tudi ekonomija, čeprav je le bežno omenjena. Izvemo na primer, da so bili leta 1951 zgrajeni dva silosa za zeleno krmo in ena šupa, prav tako so povečali skladišče.61 V tem letu so ure- dili še nasad gojenih vrb.62 V poročilu za leto 1952 je sicer omenjena ekonomija KPD Ljubljana – Ig, a kaj več podatkov o njeni dejavnosti ni.63 V vseh kazen- skih zavodih se je s tem letom sicer zmanjšalo teža- ško delo na deloviščih in gradbiščih, saj je novi ka- 1950, str. 17; Produkcijsko poročilo za leto 1950 »Motor«, str. 1–5. 54 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 621, Letno poročilo za leto 1950, str. 23–25. 55 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 51. 56 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 621, Letno poročilo za leto 1950, str. 23–25. 57 Prav tam, str. 23. 58 Ljubo Sirc (1920–2016), slovenski ekonomist. Ker se je za- vzemal za obnovitev večstrankarstva, je bil leta 1947 aretiran in na t. i. Nagodetovem procesu obsojen na smrt kot dom- nevni britanski vohun. Kasneje mu je bila kazen znižana na 20 let prisilnega dela, iz zapora je bil izpuščen leta 1954. Na- slednje leto je preko Italije pobegnil v Združeno kraljestvo, kjer je doktoriral iz ekonomije in do upokojitve deloval kot univerzitetni profesor. Napisal je številne knjige o mednaro- dni ekonomiji, pomemben je zlasti njegov prispevek h kritiki socializma (gl. Sirc, Med Hitlerjem in Titom). 59 Prav tam, str. 402. 60 Gl. na primer ZAL, LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Priloga k bilanci, 31. 12. 1952. Spletna stran Uprave za izvrševanje ka- zenskih sankcij pa navaja, da je bila stavba najprej namenjena delovanju policijske šole, čeprav so bili tam od leta 1947 na- stanjeni tudi obsojenci (gl. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig). 61 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 622, Letno poročilo za leto 1951, str. 25. 62 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 622, Poročilo gospodar- skega odseka za leto 1951, str. 1. 63 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 623, Poročilo za leto 1952, str. 9. 264 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 zenski zakonik iz leta 1951 odpravil kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Toda tisti, ki so kazen že prestajali, prisilnega dela niso bili oproščeni.64 Zaradi odhoda podjetja Motor se je število obsojencev na Igu verjetno zmanjšalo. Iz poročil vidimo, da je bilo v letih 1952 in 1953 iz KPD Ljubljana na delo na ekonomiji povprečno napotenih med 20 in 25 ob- sojencev.65 A že leta 1953 so na Igu ponovno ome- njene obrtne delavnice, in sicer čevljarska delavnica, krojaška delavnica, šivalnica in pletilstvo, tapetništvo, mizarstvo, pleskarstvo in sobopleskarstvo, kovinske delavnice, knjigoveznica in pazniška brivnica.66 Samostojni zavod Ob novem letu 1954 je bil kazensko poboljševal- ni dom v Ljubljani ukinjen, namesto njega pa sta bila odprta dva nova: na Igu in v Škofji Loki.67 V poročilu piše, da je bila na Igu v ta namen preurejena bivša zgradba resornih šol.68 Uprava zavoda se je zavedala, da je bil ižanski grad stara in za zapore neprimer- na stavba, a podobno je bilo tudi v drugih zaporih po Sloveniji.69 Bivanje je bilo težko zlasti v zimskih mesecih, saj je bilo prostore težko ogreti. So pa imeli na Igu eno prednost, v bivalnih sobah so bila namreč urejena stranišča, medtem ko so bile drugod še vedno v rabi tako imenovane kible.70 Leta 1954 so bila v pritličju gradu skladišča, ne- kaj delavnic, kuhinja in dvorana, v prvem nadstropju upravni prostori, delavnice in kopalnica, v drugem nadstropju pa bivalni prostori obsojencev.71 Uprav- nik zapora je bil Ciril Urbančič, poleg njega so bili v zaporu zaposleni še pomočnik upravnika, vzgojni vodja, računovodja, ekonom, skladiščnik, bolničar, vodja sprejemne pisarne, administrativni uslužbenec v pisarni, honorarni zdravnik ter 54 uslužbencev paz- niške službe (poveljnik paznikov, trije nadzorniki, 17 višjih paznikov, osem paznikov in 25 paznikov čla- nov ljudske milice).72 Ob ustanovitvi samostojnega zavoda na Igu so za upravo zavoda dodatno uredili stanovanja, tako za poročene kot za samske paznike. Preuredili so eno od stavb na ekonomiji, s čimer so 64 Mikola, Rdeče nasilje, str. 136. 65 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 623, Poročilo za leto 1952, str. 10; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 624, Letno poročilo za leto 1953, str. 11. 66 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 624, Pregled izvršene pro- izvodnje v letu 1953. 67 Gl. tudi Mikola, Kazenske ustanove, str. 66. 68 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 1. 69 Glavne težave so bile, da so bile stavbe stare in neprimerne za bivanje, težko jih je bilo ogreti, bilo je tudi premalo prostora na obsojenca (gl. Mikola, Kazenske ustanove, str. 67–68). 70 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 1–2. 71 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 1. 72 Prav tam. dobili štiri enosobna stanovanja, in dograjevali eno stavbo, v kateri so nameravali urediti štiri družinska stanovanja. Z obnovo stavbe, v kateri je bila mizarska delavnica, so dobili še štiri sobe za samske paznike. Pazniki so imeli na razpolago tudi eno večjo sobo, ki je služila za sestanke ter igranje šaha in namizne- ga tenisa. Zapisali so, da sicer niso imeli osebe, ki bi izvajala telesno vadbo, so pa redno vadili enostavne obrambne ukrepe v primeru napada.73 Osnovna značilnost prevzgojnega dela naj bi leta 1954 postalo razvrščanje obsojencev po skupinah glede na osebne lastnosti, njihovo življenje pred ob- sodbo ter vzgojno in izobraževalno delo.74 Še vedno pa je bilo delo eden poglavitnih dejavnikov prevzgo- je. Obsojenci so delovne obveznosti opravljali v de- lavnicah, na ekonomiji zavoda in na zunanjih delo- viščih. Ob začetku leta 1954 je bilo v KPD Ig 616 obsojencev, do novembra pa se je to število zmanjšalo na 513. Od tega jih je bilo 266 v zavodu, 247 pa na raznih deloviščih ali na drugih zunanjih lokacijah.75 V začetku leta 1954 so bile na KPD Ig obrtne delavnice omejene, tam so bili le mali obrat čevljar- ne, krojaška delavnica in mizarstvo. Že januarja se je obrtnim delavnicam priključila čevljarna, ki je delo- vala v okviru podjetja Motor v Škofji Loki, s čimer se je njihova dejavnost povečala. Februarja so v skupno knjigovodstvo prevzeli tudi ekonomijo, ki je do tedaj poslovala samostojno.76 V okviru obrtnega podje- tja je tako ob koncu leta poslovalo šest samostojnih obratov: čevljarna, pletarna, krojaška delavnica, stav- bene delavnice, knjigoveznica s prevajalnico in eko- nomija.77 V zapisniku o splošnem pregledu zavoda so zapisali, da so bili prostori v nekaterih delavnicah tesni. Uprava zavoda je skrbela, da so bili zaposleni vsi obsojenci, tako da leta 1954 ni bilo nezaposlenih. Novembra je bilo v čevljarski delavnici zaposlenih 43 obsojencev, v pletarni 60, v krojaški delavnici 17, v mizarski delavnici devet ter v pleskarski delavnici štirje. V prevajalnici in pri delih za razne znanstvene ustanove je delalo 12 obsojencev, pri hišnih delih in evidenčni službi delavnic 13 obsojencev, na zavodski ekonomiji pa 28 obsojencev. Pri gradbenih delih za dograditev stanovanjske hiše je bilo zaposlenih 44 obsojencev. Zavod je imel še dve večji delovišči. Prvo je bilo na Kočevskem, s sedežem na Mlaki, kjer je bilo zaposlenih 158 obsojencev. Na ekonomiji Ugar pri Ribnici je delalo 31 obsojencev. Na štirih manj- 73 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 18; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljubljani, 12. 11. 1954, str. 5. 74 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 25–27. 75 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 1. 76 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/31, a. e. 737, Poslovno poročilo, str. 1. 77 Prav tam, str. 2. 265 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 ših deloviščih zunaj zavoda je delalo 26 obsojencev. Če so obsojenci presegli normo, so dobili denarno nagrado. Leta 1954 je bila najbolj dejavna čevljarska delavnica, ki je izdelovala obutev za široko potrošnjo, predvsem težko obutev za gozdarje in rudarje.78 Za Direkcijo gozdov v Sarajevu so izdelali 1.400 gojza- ric, s čimer so bili zaposleni do jesenske sezone, nato pa so sklenili pogodbo s podjetjem Peko in dogovor s podjetjem Alpina za dobavo težke obutve. Od ta- krat jim je proizvodnja naraščala vse do konca leta. Njihov glavni odjemalec je bilo podjetje Peko in še nekatere zadruge na podeželju.79 Zaslužkom čevljar- ske delavnice so sledili prevajanje, delo v krojaški delavnici, delo v gradbenih skupinah in delo v ple- tarski delavnici.80 Tudi pri ekonomiji so se pohvalili z dobrimi uspehi. S svojimi proizvodi je v glavnem preskrbovala KPD Ig in Mestne zapore v Ljubljani, delno pa je presežke zelenjave prodajala grosističnim podjetjem.81 Leta 1955 je bilo v KPD Ig povprečno zaposlenih 186 obsojencev: 25 v lesni stroki, 35 v pletarski, 61 v čevljarski, 19 v krojaški, 24 v ostalih dejavnostih in 22 na ekonomiji.82 V tem letu je v okviru obrtnih delav- nic KPD Ig poslovalo šest samostojnih obratov: čev- ljarna, pletarna s šibarno, krojaška delavnica, stavbne delavnice (mehanična, mizarska in pleskarska), knji- goveznica s prevajalnico in ekonomija. Glavni proi- zvod čevljarne je tudi leta 1955 ostajala težka obutev, ki so jo izdelovali za Peko Tržič.83 V čevljarski delav- nici so čevlje izdelovali na polindustrijski način, kjer so v serijski proizvodnji letno izdelali 12.720 parov čevljev. Po naročilu so izdelovali tudi čevlje po meri in opravljali razna popravila. V delavnici je bilo, od- visno od obdobja, od osem do deset kvalificiranih in od 40 do 42 priučenih obsojencev. Imeli so stroj za prirezovanje podplatov, šivalne stroje ter stroj za liče- nje in čiščenje gotovih izdelkov.84 Krojaška delavnica je izdelovala letne in zimske uniforme, zimske plašče, moške obleke, ženske kosti- me, dežne plašče, moške in ženske suknjiče, hlače in krila. Poleg tega so opravljali še razna popravila oblek. V tej delavnici je bilo zaposlenih 11 kvalificiranih in trije priučeni obsojenci.85 Pletarska delavnica je letno 78 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 3; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 23. 79 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/31, a. e. 737, Poslovno poročilo, str. 5. 80 Prav tam, str. 3; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 23. 81 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/31, a. e. 737, Poslovno poročilo, str. 5. 82 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 628, Letno poročilo za leto 1955, str. 37. 83 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/32, a. e. 747, Poslovno poročilo, str. 1. 84 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 181, Podatki o proizvodnji, str. 2. 85 Prav tam. izdelala 700 kosov perilnih košar, 10.000 kosov kru- šnih košaric in 5.000 košar za papir. V tej delavnici je bilo povprečno zaposlenih 30 priučenih obsojencev.86 V mizarski delavnici je bilo zaposlenih šest obsojen- cev, dva polkvalificirana in štirje priučeni. Izdelovali ali popravljali so pohištvene dele za potrebe zavoda ali po naročilu. Delovnih strojev niso imeli.87 V klju- čavničarski delavnici pa so popravljali stroje in orodje drugih delavnic in ekonomije ter vzdrževali kovinske dele v zgradbah in motorna vozila. V njej je delalo devet obsojencev, pet kvalificiranih in štirje priučeni. Delavnica je bila brez strojev in opreme.88 Zapisali so, da je pletarna v tem letu nazadovala, zmanjšal se je tudi dobiček krojaške delavnice. Stavbne delavnice so opravljale predvsem razne usluge in storitve ter mi- zarska dela.89 Po podatkih poslovnega poročila naj bi s prometom najbolj nazadovali knjigoveznica in pre- vajalnica, medtem ko je ekonomija dosegla večji pro- met, a še to predvsem zaradi zvišanja cen kmetijskih proizvodov. Zaradi neugodnih vremenskih razmer pa se je zmanjšala proizvodnja vrtnih kultur. Ekonomija je s svojimi proizvodi še vedno večinoma preskrbova- la sam KPD Ig in Mestne zapore v Ljubljani, deloma pa je presežke zelenjave prodajala uslužbencem KPD in Republiškega sekretariata za notranje zadeve ter grosističnemu podjetju Sadje–zelenjava iz Ljublja- ne.90 Svojo posest je povečala na 88 hektarjev zemlje, od česar je bilo največ travnikov in gozda, sledile so njive in nekaj malega zelenjavnega vrta. V tem letu so pridelali največ krompirja, različnih krmnih rastlin in vrbovih vej za pletarsko delavnico, nekaj govejega in svinjskega mesa ter razna žita. Imeli so le še 32 plemenskih svinj in 6 konj.91 Razmere v zaporu V dokumentih redko zasledimo podatke o raz- merah in življenju zapornikov, še posebno pred obli- kovanjem samostojnega KPD Ig. Razberemo lah- ko, da je bila leta 1948 prehrana obsojencev točno določena, verjetno je hrane zanje, tako kot za ostale prebivalce, primanjkovalo.92 Kljub temu da so v vseh 86 Prav tam, str. 3. 87 Prav tam. 88 Prav tam. 89 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/32, a. e. 747, Poslovno poročilo, str. 1. 90 Prav tam, str. 2. 91 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 181, Podatki o proizvodnji, str. 3. 92 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619. Preskrba prebivalstva je bila ena glavnih težav v prvem povojnem obdobju. Jugo- slavija je bila v marsičem odvisna od tuje pomoči, na primer od pomoči UNRRA, ki ji je svojo pomoč predčasno nehala pošiljati leta 1947. Po sporu z informbirojem leta 1948 in go- spodarski blokadi s strani držav vzhodnega bloka, ki je temu sledila, se je stanje le še poslabšalo. Težave s preskrbo so se vlekle do začetka 50. let, tudi zaradi več zaporednih slabih le- tin (gl. Čepič, Preskrba prebivalstva, str. 893–897; Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 338–339). 266 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 kazenskih zavodih v Sloveniji vladale slabe higienske razmere, so zdravstveno stanje obsojencev ocenjevali kot zadovoljivo.93 A uprave zaporov so se še v začetku leta 1949 pritoževale nad slabimi higienskimi raz- merami in slabo prehrano. Slabe higienske razmere so izvirale iz prenatrpanosti celic ter pomanjkanja perila in čistilnih sredstev. Primanjkovalo jim je tudi posteljnine, slamaric, odej, rjuh in perila.94 Tako kot v drugih zavodih so tudi na Igu skrbeli za prevzgojo svojih obsojencev in za njihovo izobra- ževanje. Leta 1948 so organizirali analfabetski tečaj ter tečaj za čevljarje prikrojevalce, ki ga je obiskovalo 14 obsojencev.95 Pri podjetju Motor so organizirali še tečaj za obsojence, ki so bili zaposleni pri izdelovanju elektromotorjev. Obiskovalo ga je 59 obsojencev.96 V okviru podjetja je deloval pevski zbor, na Igu sta bila tudi orkester, ki je štel sedem godbenikov, in igralska skupina.97 Prav tako so imeli obsojenci na Igu svojo knjižnico.98 Glavno prevzgojno sredstvo pa je bilo, še posebno do začetka 50. let, fizično delo.99 Po reorganizaciji zaporov v 50. letih so začeli več pozornosti posvečati namestitvam obsojencev, na- menu kazni, njihovi prevzgoji in izobrazbi paznikov. Leta 1954 se je nekoliko izboljšala tudi prehrana obsojencev. Urejati so začeli bivalne prostore, v ka- tere so napeljali vodovodno in električno napeljavo ter naredili stranišča na izplakovanje.100 Kljub temu je bil zavod prenapolnjen, saj je na obsojenca prišlo 2,7 m2 bivalnega prostora, medtem ko so zdravstveni normativi zahtevali 3,67 m2.101 Razmik med poste- ljami je bil le 30 do 50 cm namesto predpisanih 70.102 Obsojenci so imeli vsak dan sprehod po majhnem zaprtem notranjem dvorišču. V domu sta bili zdrav- stvena in zobna ambulanta ter ena bolniška soba z 12 posteljami. Zdravniške preglede je enkrat tedensko opravljal honorarni zdravnik, v nujnih primerih pa je prvo pomoč nudil zavodski bolničar. Delo bolni- čarja je opravljal eden od obsojencev. Težje bolnike ali tiste, ki so potrebovali stalno zdravniško oskrbo, so pošiljali v bolnico Mestnih zaporov v Ljubljani. 93 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 4–12. 94 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 620, Mesečno poročilo od 1. do 31. 1. 1949, str. 2–3. 95 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 25. 96 Prav tam, str. 26. 97 Prav tam, str. 27–29. 98 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Mesečno delovno poročilo za čas od 1. 8. do 30. 8. 1948, str. 7. 99 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 621, Letno poročilo za leto 1950, str. 12. 100 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 18. 101 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 2; Mikola, Kazenske ustanove, str. 68. 102 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 2. Zdravljenje in popravilo zob je opravljal zobozdrav- nik obsojenec.103 Ob koncu leta 1955 je na Igu zaporno kazen pre- stajalo 273 obsojencev.104 V tem letu ni bilo novogra- denj, izvedli so le nekaj adaptacijskih del na obstoje- čih objektih. Bivalni prostori se sicer niso povečali, a izboljšale so se nekatere druge bivanjske razmere. Ometan je bil zunanji del stavbe, zabetonirali so no- tranje dvorišče, ki je bilo prej nasuto s peskom, zaradi česar se je v prostore nosilo blato. S keramičnimi plo- ščicami so obložili kuhinjo, prostor za pomivanje po- sode in pekarno. Prav tako so bile obnovljene stopni- ce in hodniki prekriti s teraco ploščami, v upravnih prostorih pa so bila montirana dvojna okna. Obnov- ljena in poglobljena je bila tudi dvorana za kulturno- -prosvetne prireditve.105 Nekoliko več o življenjskih razmerah obsojencev izvemo iz spominske literature, toda tudi to le za 50. leta. Na Igu je bilo med drugim zaprtih več duhov- nikov.106 Jožko Kragelj,107 ki je kazen ob koncu leta 1953 še prestajal v Ljubljani, je zapisal: »Govorica, da pojdemo na Ig, ni bila prazna. Zvedeli smo, da pri- pravljajo delavnice za čevljarje, krojače, da bodo druge zaposlili na ekonomiji in podobno.«108 Ob začetku leta 1954 so njega in več drugih obsojencev iz Ljubljane res preselili na Ig. Grad z velikimi in na novo ureje- nimi prostori ter pogledi na naravo je zanje pomenil spremembo.109 »S svojimi culami in škatlami smo se zbrali na dvorišču in čakali, da nas spravijo po sobah. Tudi ta razpored je bil zelo premišljen in vnaprej pri- pravljen. Na spiskih je bilo določeno, v katero sobo dajo tega ali onega. Počasi smo se prerivali po stopnicah v drugo nadstropje in zopet čakali, da je paznik odpiral vrata in klical po imenih. Nekatere sobe so bile zelo veli- ke, dolge. Obsegale so polovico dolžine gradu. Opremljene so bile z železnimi posteljami druga nad drugo. V sobi je bila tekoča voda in v kotu zaprto stranišče na vodo. Vsaka postelja je imela svojo slamnjačo z rjuho. Pod je bil namazan z žganim oljem. Vse je bilo nekam sveže, skoraj vabljivo v primerjavi s celicami v jetnišnici na Miklošičevi cesti. Sprva so nas duhovnike dali v posebno sobo. […] Bila je pisana družba od navadnih podežel- skih župnikov do kanonikov in teoloških profesorjev ter 103 Prav tam, str. 1–2; ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 19. 104 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 628, Letno poročilo za leto 1955, str. 1. 105 Prav tam, str. 29. 106 Prav tam, str. 4. 107 Jožko Kragelj (1919–2010), slovenski duhovnik, publicist in pisatelj, leta 1949 na procesu v Tolminu obsojen na smrt z ustrelitvijo, trajno izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Kasneje je bil pomiloščen na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom. V zaporu je ostal do junija 1956, ko je bil pogojno izpuščen (gl. Klavora, Dileme duhovnikov, str. 771–780; Griesser Pečar, Cerkev, str. 515–519). 108 Kragelj, Moje celice, str. 181. 109 Prav tam. 267 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 opatov.«110 Tudi duhovnik Ljubo Marc111 se je spo- minjal svojega prihoda na Ig februarja 1954: »Po dol- gočasni ravni cesti smo privozili na Ig, čez most, mimo cerkve in zanimive majhne brunarice. Na desni poleg velikih njiv je bil obzidan velik vrt. Ob njem manjši, z dvonadstropno neometano stavbo, kjer so stanovali naši pazniki in drugo osebje.«112 Ko so prišli na grad, so dobili zimske obleke, osebne stvari pa so morali oddati v skladišče, a Marc je ob tem zapisal: »Sam ne vem, kako mi je uspelo pretihotapiti amerikanski pi- lotski kožuh, ki sem ga dobil skupaj s pilotskimi hlačami za spovedovanje pozimi. Spremljal me je že od Tolmina in me prijetno grel.«113 Njegova celica je bila v prvem nadstropju, kjer je zagledal »prostrano dvorišče sredi grajskega poslopja. Odprtine med širokimi loki so bile zazidane in zavarovane z okni, da je bilo v nadstropjih krožnega hodnika bolj toplo.«114 Na Igu je kmalu srečal druge sotrpine z delovišča na Žalah in iz zaporov na Miklošičevi.115 Le nekaj dni po prihodu je tudi pr- vič maševal: »Ob 4h zjutraj smo se duhovniki zbrali v govorilnici, pod strogim nadzorstvom, da ne bi kvarno vplivali na druge jetnike. Navadna, zasilno opremljena miza je bila za oltar, za hostije in vino pa je skrbel iški župnik Bergant.«116 Nove prišleke so kmalu po prihodu razporedili po delovnih mestih, pogosto so začeli v pletarni, od tam pa so jih premeščali po drugih delavnicah. »Nekega dne so mlajše odbrali in nas peljali v sobo, kjer so pletli košare«, se je spominjal Kragelj in dodal: »V popoldan- skih urah so nas spustili na dvorišče, kjer smo se spreha- jali in spoznavali. Bili smo skupaj z laiki, med katerimi so bili politični in kriminalci. Veliko je bilo izobražencev. Prišli so iz raznih taborišč in ekonomij.«117 Tudi Marca so najprej dodelili v pletarno, »ki je bila v kletnih pro- storih, z lepimi oboki iz žive skale, z majhnimi okni. Iz vrelega kotla se je dvigala para, ki je dišala po čreslovini, 110 Prav tam, str. 181–182. 111 Ljubo Marc (1920–2010), slovenski duhovnik, ki je bil zaradi javnega obsojanja preganjanja vere oziroma onemogočanja verouka marca 1951 aretiran in leta 1952 na tolminskem procesu obsojen na 10 let strogega zapora. V različnih za- porih je preživel šest let in pol, pogojno je bil izpuščen leta 1958. Na Ig sta poleg Marca in Kraglja prišla še dva obsojen- ca s tolminskih procesov, Ivan Kobal in Ivan Hlad (gl. Marc, Črepinje, str. 202; Klavora, Dileme duhovnikov, str. 771–780; Griesser Pečar, Cerkev, str. 525–528). 112 Marc, Črepinje, str. 179. 113 Prav tam. 114 Prav tam. 115 Na Žalah so stanovanjske bloke gradili že od leta 1950. Ob- sojence so za delovno silo zunaj kazenskih zavodov uporab- ljali še po letu 1951 (gl. Kragelj, Moje celice, str. 118–120; Mi- kola, Kazenske ustanove, str. 67–68). 116 Marc, Črepinje, str. 180. Anton Bergant (1904–1971), slo- venski duhovnik, od leta 1939 župnik v Šmihelu pri Novem mestu. Zaprt je bil 9. maja 1945 in leta 1946 obsojen, da je agitiral proti osvobodilni fronti in sodeloval z okupatorjem. Obsojen je bil na 12 let odvzema prostosti s prisilnim de- lom, pogojno izpuščen maja 1951. Med letoma 1951 in 1971 je deloval kot župnik na Igu (gl. Griesser Pečar, Cerkev, str. 256–261; Zgodovina, Župnija Ig). 117 Kragelj, Moje celice, str. 183. saj je bilo treba šibe najprej prekuhati.«118 Delali so kot za tekočim trakom, vsak je opravljal svoje delo; eni so odstranjevali tanko plast lubja s šib in jih skladali na kup, drugi so izdelovali dno košar, tretji so pletli. Spominjal se je, da so zajtrk dobili ob pol šestih in ob šestih že odšli na delo.119 Le Sirc se je spominjal, da so ga takoj dodelili v prevajalnico, na delo, ki ga je opravljal že prej: »Na Ig smo se odpeljali v tovornjaku, skupaj z majorjem komunistične policije in razstavljeno železno pečjo iz naše sobe. Na Igu so nas odpeljali na- ravnost v sobo, kjer je že bilo kakih deset zapornikov, povečini duhovnikov. Temu se nismo mogli načuditi, saj so takrat prvič pomešali laike in duhovne. Soba je bila na novo prebarvana in je imela prekrasen razgled na smrekove gozdove na Krimu. Naslednji dan so nas odve- dli nadstropje nižje v drugo sobo, kjer naj bi nadaljevali prevajalsko delo.«120 Marc je bil kasneje velikokrat premeščen, najprej na delo okoli gradu, kot na primer kidanje snega, spomladi pa na urejanje vrta ob stanovanjski stav- bi paznikov, sekanje dreves v gozdu, nabiranje šib za pletarno ter delo na njivah, vrtovih in travnikih ekonomije.121 Številni duhovniki so bili dodeljeni za delo na ekonomiji122 in tudi Kragelj se je spominjal, kako so jih spomladi odbrali za delo na polju: »Zju- traj so se zbrali skupaj z drugimi v posebno četo. Vsak je imel svojo culico s kosom kruha in kakšnim priboljškom od doma. Na delo jih je spremljal paznik z brzostrelko. Dokler se niso spoznali, je hodil okrog in jih nadzoroval. Pozneje pa je legel v kakšno senco in preganjal dolgčas. Pri delu se niso pretegnili. Bolj nerodno je bilo, ko so sušili seno in se je bližala nevihta. Takrat je bilo treba gibati.«123 Toda Marc je videl, da so tisti duhovni- ki, ki so delali na ekonomiji, pogosto prihajali zelo pozno domov, zato je bil zadovoljen, ko se je lahko pridružil zidarjem. Prvo poletje so betonirali grajsko dvorišče in s samokolnico vozili gramoz, večkrat pa so šli ponj v kamnolom.124 Kasneje so prenavljali tudi opuščeno oziroma razlaščeno strojarno na Igu, »ki naj bi jo predelali za stanovanja uslužbencev notranjega ministrstva«.125 Kragelj je bil iz pletarne premeščen v prevajal- nico,126 kjer so delali obsojenci različnih poklicev. »V prvem nadstropju je bila v vogalu lepa soba z dvema oknoma. Natrpana je bila s pisalnimi mizami, na ka- terih je bilo pet pisalnih strojev. Bogve kje so bili zaple- njeni, saj so bili najrazličnejših znamk in velikosti. Tu je imela svoje delo zelo pisana družba. Bilo je to umsko 118 Marc, Črepinje, str. 180. 119 Prav tam, str. 179–180. 120 Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 403. 121 Marc, Črepinje, str. 181–185. 122 Sirc v svojih spominih kot razlog navaja, da naj bi to bilo najtežje delo. Sam je le enkrat pomagal pri spravilu sena (gl. Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 408). 123 Kragelj, Moje celice, str. 186. 124 Marc, Črepinje, str. 186. 125 Prav tam, str. 187. 126 Kragelj, Moje celice, str. 184. 268 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 delo, vendar prav tako normirano kakor pletenje košar ali okopavanje krompirja. […] Udba je znala izkoristiti tudi umske zmožnosti jetnikov«, se je spominjal.127 »V pisani družbi prevajalcev smo se znašli: slavist prof. Ja- kob Šolar, dr. Rudolf Trofenik, doktor filozofije in prava, bivši docent na univerzi, dr. Stanko Lenič, bivši škofijski tajnik, p. Janez Jauh, jezuit, Peter Flajnik, bivši dekan v Kočevju, Ljubo Sirc, bivši sodelavec Tanjuga, Slav- ko Krek, bivši ameriški oficir, moja malenkost in nekaj časa tudi Marjan Podgornik, bivši kapetan JLA«, je še zapisal.128 Prevajali so različne knjige in besedila z različnih področij in jezikov. Imeli so normo, a so se naučili, da je eden narekoval, drugi pa pisal, tako da so jo hitro izpolnili. »Zgodilo se je, da smo v štirinajstih dneh izpolnili normo, tako da nam je ostal prosti čas za študij in branje. Če je prišel paznik, smo imeli vedno v stroju popisan papir, zraven pa knjigo v tujem jeziku, ki ga paznik ni razumel«, se je spominjal Kragelj.129 Številni sojetniki so se pri delu, pogovoru in dru- ženju zbližali.130 »Naša delovna skupnost je postala kot ena družina«, je povedal Kragelj.131 Vsi v prevajalnici so si med seboj delili dobrote iz paketov, znali pa so se tudi razvedriti s šalami.132 Duhovnike so najprej razdelili v različne sobe, kasneje pa preselili v skup- no.133 Tudi Kragelj se je spominjal, da se je na Igu »prvič zgodilo, da so politične ločili od kriminalcev. Nas duhovnike so prekladali. Včasih so nas pomešali med lai- ke. Najlepše trenutke smo preživeli v sobi 7. Na vsaki strani so bile železne postelje s slamnjačami. Čeprav soba ni bila velika, je sprejela 16 jetnikov, ki so prihajali in odhajali.«134 V tej sobi se je tako zbralo več duhov- nikov. Med tednom so delali, nedeljo pa so posvetili duhovnemu življenju. Imeli so sveto mašo, molili so in veliko brali. Pogovarjali so se, skupaj praznovali godove in rojstne dneve, med seboj delili novice iz življenja Cerkve na Slovenskem ter pripovedovali o svojih izkušnjah in doživljajih.135 »Čeprav smo bili ste- peni iz cele Slovenije, smo se čutili kot bratje, ki si morajo pomagati in podpirati drug drugega«, je zapisal Kra- gelj.136 V skromnih razmerah so po najboljših mo- čeh skušali praznovati tudi božič, veliko noč in druge praznike.137 Obsojenci so bili deležni raznih prevzgojnih ukrepov, imeli pa so tudi možnost izobraževanja. Na voljo so jim bili splošnoizobraževalni in strokovni te- čaji, kot na primer krojaški tečaj ali čevljarski tečaj za nekvalificirane delavce. Splošnemu izobraževanju obsojencev so večinoma služila predavanja, na katerih 127 Prav tam, str. 186–187. 128 Prav tam, str. 187. 129 Prav tam, str. 187–188. 130 Marc, Črepinje, str. 186–191. 131 Kragelj, Moje celice, str. 188. 132 Prav tam, str. 201. 133 Marc, Črepinje, str. 186. 134 Kragelj, Moje celice, str. 192. 135 Prav tam, str. 192–199. 136 Prav tam, str. 199. 137 Marc, Črepinje, str. 191–192, 193–194, 198. so obravnavali »pereča gospodarska, politična in druž- bena vprašanja«, nekatera vprašanja iz zgodovine, narave in tehnike, včasih so imeli tudi vzgojna preda- vanja.138 Predavali so izmenoma obsojenci in vzgojni vodja. Predavanja so dopolnjevali s filmi. Mesečno so imeli dve do tri predstave, največkrat filme s poučno vsebino, ki so jim sledila še kratka predavanja. Vsa- ka soba je imela na voljo eno garnituro za šah, ki so mu obsojenci posvečali veliko časa in med sabo igrali tudi turnirje. Za športno udejstvovanje je bilo na vo- ljo le notranje dvorišče, kjer so lahko igrali namizni tenis. Obsojencem je bila na voljo tudi knjižnica s 3.330 knjigami, ki naj bi si jih izposojalo od 70 do 85 odstotkov obsojencev. Najbolj so jih zanimala le- poslovna dela, medtem ko za politično, strokovno in poljudnoznanstveno literaturo ni bilo posebnega za- nimanja, so zapisali v zapisniku o splošnem pregledu zavoda.139 Prevzgojno delo je leta 1954 vodil referent Anton Kebe.140 V svojih spominih ga je omenjal tudi Kragelj: »Poleg upravnika Urbančiča je bil tudi pomočnik uprav- nika, od katerega je bilo odvisno, koga bodo pomilostili. Vzgojitelj pa je imel nalogo, da je skrbel za kulturno udej- stvovanje jetnikov. Skušal se je z razumevanjem bližati zapornikom. […] Naš vzgojitelj je bil Tone Kebe, bivši partizan […] Doma je bil z Notranjskega, kot partizan pa je deloval na Kobariškem v Breginjskem kotu in v Be- nečiji. Zavedal se je, da ima okrog sebe veliko izobražen- cev […] Bil je navdušen za petje in je sodeloval pri par- tizanskem invalidskem zboru, ker je bil tudi sam delni invalid. Dobro je bil poučen, koga ima okrog sebe. Vendar sem imel vtis, da ni delal razlike med duhovniki in laiki. […] Ker je bil sam pevec, se je začel zanimati, kdo bi bil pripravljen voditi pevski zbor, če bi ga ustanovili.«141 Vodenje zbora je prevzel prav Kragelj, ki je povedal, da je s tem želel napraviti nekaj prijetnih ur sojetni- kom. Peli so lahke ljudske in partizanske pesmi, s katerimi so nameravali nastopiti za 1. maj in 29. no- vember.142 Zaradi uspeha s pevskim zborom je Kebe organiziral še tamburaški zbor, ki ga je, kot je zapisal Kragelj, prav tako prevzel eden od duhovnikov.143 Po- leg pevskega in tamburaškega zbora sta v zavodu de- lovala še manjši godalni orkester in dramska skupina. Te skupine so lahko s primerno vsebino nastopale na zavodskih proslavah ob državnih praznikih. Vse sobe obsojencev pa so bile ozvočene, da so jim lahko tudi ob drugih dnevih predvajali »zanje primeren program poročil, predavanj in glasbe«.144 138 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 4. 139 Prav tam. 140 Prav tam. 141 Kragelj, Moje celice, str. 185. 142 Prav tam. 143 Prav tam. 144 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 4. 269 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 Zaporniki so se ob državnih praznikih zbrali na dvorišču ali v dvorani, pripravili so celoten program, od petja do govora, je zapisal Kragelj in še dodal: »Redkokdaj se je teh proslav udeležil kdo od uprave, ra- zen paznikov, ki so bili v službi, in še tisti bi bili najraje doma.«145 »Za prvomajske praznike smo imeli zelo slo- vesno kosilo in stekleničko piva za priboljšek. V obokani kleti, ki je bila zanemarjena in zasilno urejena za praz- novanje, je nastopil pevski zbor. Pozneje je to 'dvorano' Kebe, odgovorni za kulturno življenje v naši jetnišnici, lepo uredil. Na novo ometana, s parketnim podom, z ure- jenim odrom in s stoli za občinstvo je dajala kar mesten vtis«, pa se je spominjal Marc, ki je pri urejanju tudi pomagal.146 A življenje v zaporu ni bilo vedno lahko. Za ne- spoštovanje hišnega reda in pravil so bili obsojenci kaznovani. Kot disciplinsko kazen so dobili prepoved dopisovanja ter dobivanja obiskov in paketov.147 Za hujše kršitve so lahko dobili tudi kazen prekorednega dela oziroma dodelitve na težje delo.148 Pred Marcem se je nekega dne, ko je moral kidati sneg, »pojavil go- spod sloke postave, umirjene, samozavestne hoje, v kra- snem zimskem plašču in s klobukom na glavi«.149 Bil je upravnik zapora Urbančič, in ker ga Marc ni pozdra- vil, pri tem pa se izgovarjal, da se s civilisti ne smejo pogovarjati, je ostal mesec dni brez paketa. Ista kazen se mu je večkrat ponovila zaradi postiljanja postelje, saj si je drznil odgovarjati nadzorniku.150 Drugih, večjih kazni v spominski literaturi ne zasledimo. 145 Kragelj, Moje celice, str. 185. 146 Marc, Črepinje, str. 185. 147 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/2, a. e. 178, Zapisnik o splošnem pregledu Kazenskega poboljševalnega doma na Igu pri Ljub- ljani, 12. 11. 1954, str. 4–5. 148 Prav tam, str. 6. 149 Marc, Črepinje, str. 181. 150 Prav tam, str. 181, 186. Ukinitev moškega zapora na Igu Ukinitev moškega zapora na Igu je bila povezana z načrtovano ukinitvijo ženskega zapora v Brestanici, o kateri so v poročilih začeli pisati leta 1955, in pre- mestitvijo obsojenk na Ig. Najpomembnejši razlogi za selitev so bili slabe bivalne razmere v KPD Bresta- nica in oddaljenost zavoda.151 V predlogu za preme- stitev so zapisali, da so bile vse stavbe v slabem sta- nju, ostrešje glavne stavbe pa dotrajano in preperelo. Obnove in adaptacije sta bili potrebni tudi kuhinja in pekarna, kjer je zaradi vlage odpadal omet. Sanitarne naprave so bile pomanjkljive, saj v nadstropjih ni bilo vodovodne napeljave. V zavodu je pogosto primanj- kovalo vode, še zlasti pozimi, ko je obstoječa vodna črpalka pogosto odpovedala, medtem ko je bila zara- di slabih cevi voda pitna le pogojno. Predvidevali so, da bi bili stroški obnove vseh pomanjkljivosti previ- soki.152 Po drugi strani so selitev moških iz KPD Ig načrtovali zato, ker na Igu ni bilo ustrezno urejenih delavnic in skladišč, za kar so morali uporabljati sta- novanjske prostore. Zato so lahko organizirali samo obrtne delavnice, to je čevljarsko, krojaško in pletar- sko. Industrijski način izdelave, ki so ga želeli vzpo- staviti, v obstoječih razmerah ni bil mogoč, prav tako bi za njegovo vzpostavitev morali nameniti preveč sredstev. Zato so že načrtovali nov kazensko pobolj- ševalni dom na državnem posestvu Dob pri Mirni.153 151 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/10, a. e. 535, Dopis Oddelka za izvrševanje kazni, 16. 12. 1955. 152 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/10, a. e. 538, Obrazložitev pre- dloga za zgraditev novega kazenskega poboljševalnega doma, 27. 12. 1955, str. 2. Prim. tudi Jankovič Deržič, Grad Rajhen- burg kot zapor, str. 582. 153 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/10, a. e. 538, Obrazložitev pred- loga za zgraditev novega kazenskega poboljševalnega doma, 27. 12. 1955, str. 1–3. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig danes (arhiv ZPKZ Ig). 270 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 Do natančnejših načrtov za premestitev obsojenk in obsojencev je prišlo leta 1956. Obsojence iz KPD Ig, ki jih je bilo v začetku leta 230, naj bi preselili v različne kazenske ustanove. Načrtovali so, da jih bodo 60 premestili v KPD Škofja Loka, 50 v KPD Maribor, 120 pa na Kmetijsko gospodarstvo Dob, ki je bilo takrat še v izgradnji.154 Pri tem naj bi bila oprema mizarske in ključavničarske delavnice prene- sena na Dob, kjer bi uredili odgovarjajoči delavni- ci v okviru novega kazensko poboljševalnega doma. Osebno opremo, to je obleko, perilo in obutev, naj bi dodelili delovnemu naselju obsojencev na Dobu in deloma KPD Škofja Loka. Ves ostali inventar naj bi ostal na Igu, kamor je bilo namenjenih 230 obsojenk iz KPD Brestanica. Premestitev so načrtovali ponoči, s tovornjaki v dveh transportih.155 Obsojenke iz KPD Brestanica so bile na Ig pre- meščene v začetku julija 1956. Ob koncu leta je bilo na Igu 185 obsojenk. Ekonomija na Dobu je bila v prvi polovici leta 1956 še delovišče KPD Ig, usta- novitev KPD Dob pri Mirni pa so načrtovali za leto 1957.156 Zaključek V prvem obdobju po drugi svetovni vojni je šte- vilo obsojencev naraščalo.157 Oblast ni obračunala le z vojnimi zločinci in kolaboracijo, ampak z vsemi de- janskimi in potencialnimi političnimi in razrednimi nasprotniki, ki so predstavljali oviro pri izgradnji dr- žave.158 A hkrati so ravno te obsojence uporabili kot delovno silo za njeno obnovo in izgradnjo.159 Zato se je povečevala potreba po kazenskih ustanovah, njiho- vih obrtnih podjetjih in ekonomijah. Tako je bil tudi na Igu ustanovljen kazenski zavod, najprej kot delo- višče KPZ Ljubljana, kasneje kot samostojen zavod. Enako kot drugi zapori je imelo tudi delovišče oziroma zavod na Igu tako prevzgojno kot ekonom- sko funkcijo. Oblast ni skrivala namere, da bodo ob- sojenci s svojim delom sodelovali pri dvigu državne proizvodnje, uporabljala jih je tudi pri najtežjih de- lih kot poceni delovno silo. Prav tako ni skrivala, da je bilo delo glavni prevzgojni dejavnik. Posluževala se ga je z namenom obsojence naučiti »pravilnega« oziroma »socialističnega« odnosa do dela, pa tudi z namenom politične prevzgoje, ki je bila v tesni pove- zavi s predavanji in drugimi vzgojnimi dejavniki.160 V delo so želeli vključiti čim več obsojencev, dejavnosti 154 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/10, a. e. 535, Predlog za premesti- tev obsojencev iz KPD Ig in obsojenk iz KPD Brestanica v KPD Ig, 9. 4. 1956. 155 Prav tam. 156 ARS, AS 1267, t. e. MNZ/14, a. e. 629, Letno poročilo za 1956. leto, str. 1. 157 Število obsojencev je začelo upadati šele v letih 1953 in 1954 (gl. Mikola, Kazenske ustanove, str. 92–93). 158 Koncilija, Politično sodstvo, str. 327. 159 Prav tam, str. 168. 160 Mikola, Rdeče nasilje, str. 119–120. pa so bile široko zastavljene. Na Igu so se ukvarjali s kmetijstvom in proizvajali različne izdelke, od ple- tenih košar, ključavničarskih, mizarskih in krojaških izdelkov do čevljev. Izvajali so tudi gradbena dela, ti- sti, ki so bili bolj izobraženi, so prevajali. Vsa dela so bila normirana, o uspehih je uprava redno poročala v svojih poročilih. Prekoredno delo oziroma dodeli- tev na težje delo se je uporabljalo tudi v disciplinske namene. »Na Igu je bila zelo pisana družba jetnikov. Različna izobrazba, vsakovrstni poklici in kdor je bil priden, se je marsičesa naučil. Kdor ni znal drugega, je čistil beke, da so z njimi pletli košare. Navadno so to delo opravljali tisti, ki so prihajali na novo. Pozneje so jih dodelili k čevljarjem ali krojačem, če so imeli poklic, druge pa zidarjem ali na ekonomijo za kmečko delo. Najbolj pisana družba je bila pri bekah in košarah: politični in kriminalci, izobraženci in analfabeti«, je v svojih spo- minih zapisal Kragelj.161 Žal iz obstoječih dokumentov ne izvemo dosti o življenjskih razmerah obsojencev v prvih letih ob- stoja državnega posestva in obrtnih delavnic na Igu. Več o tem je znanega za zadnja leta, ko je bil tam samostojni kazensko poboljševalni dom, a takrat je najhujši pritisk na politične nasprotnike že izgubil prvotno ostrino. Iz spominske literature lahko vidi- mo, da so obsojence tu pričakale boljše razmere kot v ljubljanskem zaporu. Še vedno pa je fizično delo ostajalo najpomembnejši dejavnik prevzgoje, kljub temu da se je odnos do obsojencev sredi 50. let začel nekoliko spreminjati, da so več pozornosti posvečali njihovim namestitvam, namenu kazni, prevzgoji in izobrazbi paznikov. Ne nazadnje so bili tudi razlogi za selitev moških iz KPD Ig deloma povezani z or- ganizacijo dela. Po odhodu moških obsojencev leta 1956 so se na Ig preselile ženske iz KPD Brestanica. Ižanski grad je še danes namenjen prestajanju kazni zapora za ženske. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, 1945– 1980 AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zade- ve Socialistične republike Slovenije, 1918–2004 ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 31, Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica, 1945–1958 LJU 342, Zbirka fotografij 161 Kragelj, Moje celice, str. 211. 271 2020 JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 SPLETNI VIRI Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij Zavod za prestajanje kazni zapora Ig: https://www. gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava- -za-izvrsevanje-kazenskih-sankcij/o-upravi/ zavod-za-prestajanje-kazni-zapora-ig/ (16. 12. 2019). Župnija Ig Zgodovina, Župnija Ig: http://zupnija-ig.rkc.si/ zgodovina (6. 4. 2020) LITERATURA Čepič, Zdenko: Preskrba prebivalstva in obvezni od- kupi. Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 893– 900. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom; druga, prenovljena izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Griesser Pečar, Tamara: Cerkev na zatožni klopi. So- dni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005. Jankovič Deržič, Andreja: Grad Rajhenburg kot po- litični zapor po 2. svetovni vojni. Ženski politični zapor (1948–1956) in moški kazensko pobolj- ševalni dom (1956–1959). Kronika 61, 2013 (Iz zgodovine gradu Rajhenburg), str. 575–584. Klavora, Marko: Dileme duhovnikov v zgornjem Posočju po drugi svetovni vojni skozi perspektivo tolminskega procesa. Acta histriae 17, 2009, št. 4, str. 757–784. Koncilija, Žiga: Politično sodstvo, Sodni procesi na Slo- venskem v dveh Jugoslavijah. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Kragelj, Jožko: Moje celice. Ljubljana: Družina, 1997. Marc, Ljubo: Črepinje. Spominjanja primorskega du- hovnika, 1940–1958. Celje, Gorica: Mohorjeva družba, 1994. Mikola, Milko: Kazenske ustanove in zaporniki v Slo- veniji 1945–1951. Ljubljana: Nova obzorja, 2016. Mikola, Milko: Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2012. Sirc, Ljubo: Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana: Dr- žavna založba Slovenije, 1992. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, II. Dolenjska, četrta knjiga, Med Igom, Ribnico in Ko- čevjem. Ljubljana: Viharnik, 2003. Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. S U M M A R Y The beginnings of the Ig Castle prison (1946–1956) The Ig Castle prison was founded soon after the end of the Second World War. In early 1946, Mr and Mrs Palme, who had until then owned the cas- tle and its pertaining estate, were dispossessed of all their landed property, buildings, and appurtenant in- ventory in compliance with the law on the agrarian reform. 49.57 hectares of land, including the castle building, were transferred under the Ministry of the Interior for the purposes of establishing the State Estate Ig near Ljubljana, which operated within the framework of the Correctional Facility Ljubljana. The restoration of the castle began in the winter of 1946/47 or no later than January 1947, when the building already accommodated the first convicts from the Correctional Facility Ljubljana. In No- vember 1947, when the castle restoration was com- pleted, the State Electric-Metal Company Motor was transferred from Ljubljana to Ig as well, together with convicts from the Correctional Facility Ljublja- na that worked in it. At the end of 1947, the castle and the State Estate Ig employed 264 convicts. The company Motor gradually set up four workshops: an electric workshop producing electric motors, a lock- smith workshop producing agricultural machines, a shoemaking workshop, and a carpentry workshop. The company operated at Ig until May 1950, when it was transferred to Škofja Loka. Following the departure of the company Motor, the Ig Castle remained the seat of the Ig State Estate or Economy, as it was later called. Although it en- gaged in agriculture and livestock production, there is little information on its operations during the transitional period. At that time, the Ig Castle also housed the school of the State Section for Home Affairs. More activities were documented from 1954 onwards, when independent Men’s Correctional Fa- cility Ig was opened. A few skilled crafts workshops were re-established, and the Ig Economy increased its operations as well. The convicts also worked at two major and several minor sites outside the facil- ity. However, the independent Men’s Correctional Facility Ig only operated for a brief period, until July 1956, when male prisoners were transferred to Dob and Škofja Loka as well as to other prisons across Slovenia, and when female convicts were transferred to Ig from the Correctional Facility Brestanica. Little is known about the living conditions of the male convicts at Ig. More information is provided for the period after the establishment of the independ- 272 2020JELKA PIŠKURIĆ: ZAČETKI ZAPORA NA IŽANSKEM GRADU (1946–1956), 257–272 ent correctional facility, primarily by memorial litera- ture and to some extent by archival materials. Many inmates serving their sentences at Ig were political prisoners, including several priests. In their memoirs, some provided detailed descriptions of their life in prison and work in various workshops. Notranje dvorišče ižanskega gradu (Mostiščar, glasilo občine Ig 8, 2002, št. 3, str. 6). 273 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 719:341.384(497.1)(094.5) Prejeto: 19. 12. 2019 Barbara Vodopivec dr., asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: barbara.vodopivec@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0001-8191-9948 Zakonodajni in institucionalni okvir transferjev predmetov kulturne dediščine v povojni Jugoslaviji IZVLEČEK V prispevku so prikazani rezultati analize zakonodajnega in institucionalnega okvira, ki je določal lastniške in fizične transferje predmetov kulturne dediščine v Jugoslaviji po letu 1945. Rezultati so umeščeni znotraj štirih med seboj tesno prepletenih povojnih procesov podržavljanja lastnine, popisa vojne škode, uveljavljanja načel spomeni- škega varstva (zlasti, kar zadeva prodajo in uvoz oziroma izvoz), ter izvajanja restitucije, ki so ključno vplivali na različne transferje predmetov kulturne dediščine. Ti procesi so postavljeni v družbeni in politični kontekst nastanka DFJ oziroma FLRJ, pri čemer analiza zajema predvsem prva povojna leta, sega pa tudi v čas druge svetovne voj- ne. V prispevku je prvič sistematično vzpostavljen celovit zakonodajni in institucionalni okvir, znotraj katerega je mogoče umeščati raziskave in študije primerov provenience posameznih umetnin ter delovanja državnih ustanov in vzpostavitve njihovih zbirk. KLJUČNE BESEDE restitucija, vojna škoda, spomeniško varstvo, predmeti kulturne dediščine, Jugoslavija ABSTRACT LEGISLATIVE AND INSTITUTIONAL FRAMEWORKS FOR TRANSFERRING OBJECTS OF CULTURAL HERITAGE IN THE POSTWAR YUGOSLAVIA The contribution presents the results of the analysis of legislative and institutional frameworks that provided for ownership and physical transfers of objects of cultural heritage in Yugoslavia after 1945. The results are placed within four closely intermeshed postwar processes of nationalizing property, taking an inventory of war damage, introducing the principles of monument protection (especially in relation to sales, imports, and exports), and implementing restitu- tion, which crucially affected various transfers of objects of cultural heritage. These processes are set in the socio-political context of creating the Democratic Federal Yugoslavia and the Federal People’s Republic of Yugoslavia, respectively, with the analysis being primarily centred on the years immediately following the war and in part also touching upon the time during the Second World War. The contribution systematically sets the first comprehensive legislative and institutional frameworks for research and case studies into the provenance of individual artworks as well as the operations of state institutions and the establishment of their collections. KEY WORDS restitution, war damage, protection of monuments, objects of cultural heritage, Yugoslavia 274 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Uvod Študije provenience predmetov kulturne dedišči- ne, zlasti tistih, ki so bili predmet različnih transfer- jev med drugo svetovno vojno in po njej, postajajo v zadnjih dveh desetletjih vse pomembnejše razisko- valno področje,1 pri tem pa stopajo v ospredje tudi vprašanja transferjev, ki so jih povzročile politične spremembe in obe svetovni vojni v 20. stoletju na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Z izjemo raziskav, vezanih na provenienco in restitucijo arhivskega in knjižničnega gradiva,2 je tematika transferjev pred- metov kulturne dediščine oziroma raziskovanje pro- venience v Sloveniji predmet poglobljene znanstvene obravnave šele v zadnjih letih.3 Namen prispevka je predstaviti rezultate raziskovalnega dela, osredoto- čenega na razumevanje zakonodajnega in instituci- onalnega okvira transferjev predmetov kulturne de- diščine v času nastanka in oblikovanja Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ) oziroma Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) v letih po koncu druge svetovne vojne, pri čemer gre za prvo celovito predstavitev te tematike.4 Razumevanje tega okvira je pomembno, ker opredeljuje ključne procese, prav- 1 Raziskovalno področje je močno spodbudila Washingtonska deklaracija, sprejeta 3. decembra 1998: Washington Conference Principles on Nazi-Confiscated Art: https://www.state.gov/p/ eur/rt/hlcst/270431.htm (9. 3. 2019). 2 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije 1, str. 11–12; Oblak Čarni, Arhivi v Sloveniji, str. 83–92; Košir, Dolga pot domov, str. 129–148; Oblak Čarni, »Arhivarji pa lahko pridejo, kadar želijo ...«, str. 51–56; Grafenauer, Kaj po- menijo ugovori, str. 101–106; Kodrič Dačić, Federalni zbirni center, str. 51–63; Seražin, Nastanek in razvoj, str. 19–22, 67–68. 3 Petrič, Restitucija kulturnih dobrin, str. 521–542; Oblak Čarni, Restitucije arhivov, str. 279–295; Glažar, Izvoz in uvoz arhivskega gradiva, str. 319–336; Provenienca, transferji in lastništvo umetnin, zlasti prispevki Renate Komić Marn, Tat- jane Štefanič in Tine Košak; Kam so vse umetnine šle? Trans- ferji in odtujitve predmetov kulturne dediščine v Sloveniji med drugo svetovno vojno, Razstava mednarodnega HERA pro- jekta Transfer predmetov kulturne dediščine v regiji Alpe- Adria v 20. stoletju, Ljubljana, 3. 5.–18. 5. 2018; Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 101–120. Študije provenience kul- turne dediščine so pogosto vezane tudi na raziskovanje zgo- dovine Judov: Pančur, Premoženjski in civilno-pravni položaj; Podbersič in Hančič, Povojne zaplembe, str. 283–287. 4 Raziskovalna podlaga za pričujoči prispevek je bila zastav- ljena v okviru evropskega projekta TransCultAA – Transfer predmetov kulturne dediščine v regiji Alpe-Adria v 20. stoletju (financer program HERA Joint Research Programme; https:// www.transcultaa.eu/, 10. 5. 2019), in sicer v sklopu razstave, ki je predstavila deset izbranih zakonodajnih podlag, poveza- nih s transferji umetnin v 20. stoletju, in pomeni prvi tovrstni pregled pri nas (glej Vodopivec, Zakonodajni kontekst, raz- stava Kam so vse umetnine šle? Ljubljana, Atrij ZRC SAZU, 3. 5.–18. 5. 2018). Raziskovalno delo za ta prispevek, ki je izhodišča razstave močno razširilo in poglobilo, pa je bilo izvedeno v okviru raziskovalnega programa Slovenska umet- nostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna (https://uifs.zrc-sazu.si/sl/programi- in-projekti/slovenska-umetnostna-identiteta-v-evropskem- okviru#v, 10. 5. 2019). ne podlage in ustanove, ki so vplivali na ravnanje z lastnino v smislu preoblikovanja zasebne lastnine v splošno ljudsko premoženje, vključno s predmeti kulturne dediščine, in tako predstavlja med drugim tudi podlago za nadaljnje umetnostnozgodovinske študije provenience umetnin in umetniških zbirk. Transferje v prispevku tako razumemo kot neposre- dne fizične premike predmetov kulturne dediščine (kot posledico na primer ropanja) in kot spremembo lastništva na teh predmetih, praviloma iz zasebne v državno last (kot posledico na primer konfiskacije). Predmete kulturne dediščine pa v prispevku razume- mo kot predmete, ki sodijo v likovne zvrsti slikarstva, kiparstva in oblikovanja (zlasti izdelki umetne obrti, kot so cerkvena oprema, pohištvo, svetila, glasbila in posodje), muzejske predmete (vključno z arheološki- mi izkopaninami), arhivsko gradivo, knjižnično gra- divo, znanstvene zbirke in druge predmete, ki imajo umetniško, pa tudi zgodovinsko ali znanstveno vre- dnost. Prispevek predmet raziskave predstavlja z vidika zakonodajnega in institucionalnega delovanja DFJ oziroma FLRJ, vsebinsko pa izhaja iz štirih večjih sklopov, ki predstavljajo ključne procese, povezane s transferji predmetov kulturne dediščine v povojni Jugoslaviji: ravnanje države s premoženjem, spome- niško varstvo, vojna škoda in restitucija. Vsi štirje vsebinski sklopi so med seboj tesno prepleteni in vsebujejo ključne vzvode transferjev predmetov kul- turne dediščine tako z vidika lastništva kot fizičnih premestitev. Čeprav se časovni lok prispevka zaključuje z ob- dobjem samostojne Slovenije, ko je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji,5 se ta osredinja na prva povojna leta, ko je prišlo do največje razlastitve premoženja, vključno s predmeti kulturne dediščine. Širši konteks - tualni okvir pa mora zaradi razumevanja procesov, ki so trajali dlje, kot je na primer vzpostavitev sistema spomeniškega varstva, zajemati čas, ko je bilo sloven- sko ozemlje še del Habsburške monarhije, čas med obema svetovnima vojnama in obdobje okupacije. Značilnosti obdobja V nadaljevanju izpostavljamo nekaj družbeno- -političnih značilnosti povojne Jugoslavije,6 ki so še posebej vplivale na oblikovanje zakonodajnega in institucionalnega okvira nove države in rabo zako- nodaje, ter tako tudi na ravnanje z lastnino in s tem s predmeti kulturne dediščine. Pregled uradnih listov Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Naro- dne vlade Slovenije, DFJ in FLRJ kaže zlasti v letih 5 Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 z dne 29. 11. 1991. 6 Zgodovinopisje čas nastanka druge Jugoslavije obravnava obširno. Glej na primer: Slovenska novejša zgodovina, str. 831–929; Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946; Deželak Barič, Priprave in izvedba, str. 367–398. 275 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 1945 in 1946 na izjemno količino sprejetih zakono- dajnih aktov, pa tudi na njihovo raznolikost. Segajo domala na vsa področja življenja, od izgradnje uprav- nega, pravosodnega, finančnega, monetarnega, carin- skega, industrijskega (državna podjetja), trgovskega, socialnega, šolskega, zdravstvenega in prometnega sistema do regulacije plač in cen. Velika hitrost spre- jemanja zakonov in njihova raznolikost kažeta na že- ljo oblasti po reguliranju celotnega sistema in revolu- cionarno preobrazbo družbe, spričo katere je Edvard Kocbek leta 1945 v svoj dnevnik zapisal: »Vedno bolj sem zaskrbljen nad hitrostjo in grobostjo, s katero partija – od Tita navzdol – gradi novo, centralizirano Jugoslavijo.«7 Povojno Jugoslavijo je zaznamoval dr- žavni centralizem, ki je vzpostavil strogo centralizi- 7 Kocbek, Dnevnik, str. 25. rano hierarhijo odločanja in vodilno vlogo Komuni- stične partije Jugoslavije (KPJ) ter uvedel nadzor na vseh področjih življenja in nad vsemi vzvodi oblasti.8 Centraliziran ustroj države in partijske strukture je pogojeval tudi veliko odvisnost federalnih enot od zvezne oblasti, kar je veljalo za vsa področja delova- nja oblasti, torej tudi za zakonodajo. Četudi je imela po ustavi skupščina FLRJ zakonodajno oblast in je predstavljala najvišji organ državne oblasti, je vlada FLRJ, ki je bila vsebinsko in kadrovsko tesno po- vezana s KPJ, zlasti v prvih povojnih letih »v duhu revolucionarnega časa« izdajala številne uredbe z zakonsko močjo in s tem posegala v zakonodajno 8 Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 155; Režek, Med resnič- nostjo in iluzijo, str. 10–12; Kozina, Republiški upravni orga- ni, str. 103. Rekapitulacija vojne škode na ozemlju Slovenije, prizadejana gradovom, cerkvenim ustanovam in zasebnikom (hrani Arhiv Jugoslavije, AJ, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture), Spiskovi odnetih predmeta u toku rata iz Slovenije i njihova procena vrednosti - ratna šteta, 1946, šk. 63. 276 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 funkcijo skupščine.9 Na ta način je vlada med drugim urejala tudi področji vojne škode in restitucije. Kljub hitremu ritmu izgradnje nove države Jugoslavije pa je realnost dogajanja na terenu pogosto prehitevala zakonodajne podlage. Določeni zakoni so pomenili legalizacijo spornih praks za nazaj (ex tunc), kar je bilo še posebej pogosto v primeru sprememb lastni- štva.10 Z legalizacijo spornih praks za nazaj je tesno povezana tudi t. i. prehodnost pravnega sistema. Ta je zaradi nejasnosti določb dopuščala vrsto nedoreče- nosti in možnosti tendencioznih razlag, glede na že- leni cilj.11 Razkorak med zakonodajo in stvarnostjo je bil torej opazen. Številni zakoni so urejali praktično najmanjšo podrobnost v državi, hkrati pa so določila temeljnih zakonov, tudi tistih, ki so določali ravna- nje s stvarnim premoženjem, puščala dovolj prostora za različne rabe zakonodaje: »Jugoslovanska država, katera se je oblikovala v letih 1945 in 1946, spominja na Potemkinovo vas. Razlika med 'ljudsko' fasado poli- tično-institucionalne ureditve in njeno 'boljševiško' vse- bino je bila namreč ogromna«.12 Ne nazadnje pa je pri vzpostavljanju druge Jugoslavije ter njenega zakono- dajnega in institucionalnega okvira zelo pomemben, mestoma celo ključen, tudi mednarodni okvir, od de- lovanja zaveznikov, prek poteka mirovne konference v Parizu do odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo; vse to je namreč vplivalo tudi na izvajanje po- državljanja zasebne lastnine.13 Ravnanje države s premoženjem Ob koncu vojne in v prvih povojnih letih je ta- kratna ljudska oblast sprejela zakonske podlage, ki so urejale ravnanje nove države s premoženjem.14 Te so urejale vzpostavitev t. i. narodne imovine s postopki konfiskacije in sekvestra, torej zlasti prehod lastništva iz zasebne v državno last, kar je veljalo tudi za pred- mete kulturne dediščine. Ti so sprva sodili v delokrog zveznega ministrstva za industrijo, kasneje pa pover- jeništva oziroma ministrstva za prosveto. Transferja predmetov kulturne dediščine zato ni mogoče obrav- navati ločeno oziroma zgolj v okviru enega področja, ampak je treba upoštevati tudi druga področja, kjer kulturne dediščine na prvi pogled ne bi iskali, kot je na primer prav ministrstvo za industrijo. Prav tako je pomembno imeti pred očmi že v uvodu izpostavljeno 9 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 11. 10 Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 157. Gre za Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarstev (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, noveliran leta 1948: Ur. l. FLRJ, št. 35/49). To je bila pravna podlaga za podržavljenje velikih gospodarskih podjetij. Več o nacionalizaciji glej: Prinčič, Nacionalizacija. 11 Melik in Jeraj, Slovensko kazensko sodstvo, str. 451, 463 in 464. 12 Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 155. 13 Več o tem: Prinčič, Nacionalizacija. 14 Žontar, Povojni prisilni odvzemi, str. 5–11; Radulović, Komi- sija za upravo narodne imovine, str. 11–19; Kozina, Komisija za upravo narodne imovine, str. 15–19. dejstvo, da je transfer predmetov kulturne dediščine tesno prepleten z zakonodajo, ki je urejala spomeni- ško varstvo, ugotavljanje vojne škode in restitucijo (tu govorimo zlasti o mednarodnih pogodbah, kot bomo videli v nadaljevanju). Prva in hkrati temeljna pravna podlaga, ki je uza- konila podržavljenje in zaseg premoženja, je Odlok AVNOJa o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, ki je bil sprejet še pred koncem vojne, leta 1944.15 Akt je določal, čigava imovina preide v last države in komu se imetje odvzame (1. in 2. člen), ter navajal vrsto tega imetja (med drugim nepremične posesti, premične dobrine, hiše, pohištvo (3. člen)). Odlok je ustanovil Državno vodstvo narodnih pose- sti pri poverjeništvu trgovine in industrije (4. člen); ta organ je dobil nalogo upravljati podržavljeno in zase- ženo imetje (sekvester). Odlok je vzpostavil državno lastništvo za nazaj, torej tudi za tisto imetje, glede ka- terega je, kot je zapisano v odloku, že obstajala sod- ba državljanskih ali vojaških sodišč ali ki je že pred izdajo tega odloka prešlo v državno last, pod državno upravo ali zaplembo v posameznih federalnih enotah (4. člen). Odlok je uzakonitev podržavljanja lastnine utemeljil kot nujnost za dosego »kar najbolj uspešne zmage v osvobodilni vojni« ter za gospodarsko obno- vo in izgradnjo Jugoslavije (5. člen). Umetnine ozi- roma predmeti kulturne dediščine v odloku niso bili izrecno omenjeni, vendar je akt dejansko vzpostavil logiko in način ravnanja nove države z vsem zaseb- nim premoženjem. Predsedstvo AVNOJ je takoj po vojni, 29. maja 1945, sprejelo tri temeljne zakone, ki so urejali rav- nanje s premoženjem. Prva dva sta se nanašala na vse vrste premoženja, tretji pa konkretno na ravnanje s predmeti kulturne dediščine. Zakon o ravnanju z imo- vino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači16 je način vračanja zapuščenega premoženja in premoženja, ki so ga okupacijske oblasti odvze- le lastnikom, opredelil na podlagi sodbe narodnih sodišč oziroma predpisov uveljavljanja vojne škode (1. člen). 1. člen je med imovino, ki jo ureja zakon, uvrstil tudi dragocenosti, kamor lahko pogojno šte- jemo predmete kulturne dediščine. Akt je ustanovil Državno upravo narodnega imetja z nalogo upravlja- nja premoženja iz 1. člena, in sicer do trenutka, ko se to na podlagi sodnega sklepa izroči lastniku oziroma dedičem (4. člen). Pomembna za razumevanje pro- 15 Odlok je Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugosla- vije (AVNOJ) sprejel 21. novembra 1944, v Uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije pa je bil objavljen 6. februarja 1945 (Ur. l. DFJ, št. 2/45). 16 Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali za- pustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 36/45, z dne 29. 5. 1945. 277 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 cesa podržavljanja je navedba v 6. členu zakona, ki je določala, naj pristojno narodno sodišče pri sklepanju izročitve premoženja upravičencem upošteva »… in- terese narodnega gospodarstva v duhu 5. člena v Odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944 ter naj v primeru, kjer je veli- ka imovina, izroči v upravo samo en del imovine, tako da se ne bi neupravičeno kopičilo bogastvo v rokah oseb, ki se jim imovina izroči v upravo«. S tem je bila de- jansko uzakonjena pravica sodišč, da interese države oziroma »naroda kot celote« postavijo pred interese lastnika, kar je v praksi pomenilo dodelitev velikega dela premoženja Državni upravi narodnega imetja oziroma državnim ustanovam. Sočasno s sprejetjem zakona o ravnanju z imo- vino je Predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja.17 1. člen tega zakona je določal, da vsako nepremično in premično imetje, ki je ali bo prešlo v državno last na podlagi odloka AVNOJ (1944) ali drugih zakonov, postane narodna imovina. Nadalje je zakon določal, da je državna last- niška pravica do te imovine nezastarljiva in da mo- rajo vse osebe ter javne oblasti in ustanove, ki imajo na dan 29. maja 1945 imovino iz 1. člena zakona, to imovino prijaviti upravam narodnega imetja (2. člen). To pomeni, da s tem imetjem niso smeli razpolagati, vsaka kršitev predpisanega razpolaganja, ki so ga po zakonu izvajale osebe, postavljene za upravljanje in vodstvo narodnega imetja (5. in 6. člen), pa je bila opredeljena kot kaznivo dejanje (8.–16. člen). S tem si je država zagotovila nadzor nad celotnim premo- ženjem. Istega dne, torej 29. maja 1945, je Predsedstvo AVNOJ tudi za področje ravnanja s predmeti kultur- ne dediščine sprejelo zelo pomembno zakonodajno podlago – Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljeva- nju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov, ki so postali državna last po odloku Antifa- šističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944.18 Zakon je prosvetno ministrstvo DFJ določil kot pristojno za »… zbiranje, čuvanje in razdeljevanje knjig, arhivskih in muzejskih predmetov, umetniških slik in kipov, znanstvenih zbirk, muzikalij in vseh drugih predmetov zgodovinskega, znanstvenega ali umetniškega značaja, ki so postali državna last po odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Ju- goslavije z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovraž- nikove imovine v državno last, o Državni upravi nad imovino odsotnih oseb in o sekvestru nad imovino, ka- tero so okupatorska oblastva nasilno odtujila« (1. člen). S tem je zakon vse aktivnosti, povezane z lastnino 17 Zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja, Ur. l. DFJ, št. 36/45, z dne 29. 5. 1945. 18 Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov, ki so postali državna last po odloku Antifašističnega sveta narodne osvo- boditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944, Ur. l. DFJ, št. 36/45, z dne 29. 5. 1945. iz 1. člena zakona, iz pristojnosti industrijskega mi- nistrstva (tj. Državne uprave narodnega imetja) pre- nesel v pristojnost prosvetnega ministrstva. Zakon je predpisal kazni za »uničevanje državne lastnine«, in sicer za vsako odvzemanje, raznašanje ali uničevanje predmetov (3. člen). Pomemben je 4. člen, ki pome- ni neposredno pravno podlago za prenos predmetov kulturne dediščine, ki so bili zasebna last, v javne ustanove: »Zbrane predmete bo razdelilo prosvetno ministrstvo Demokratske federativne Jugoslavije v spo- razumu s prosvetnimi oblastvi posameznih federalnih edinic. V ta namen bodo prosvetna oblastva federalnih edinic poročala o potrebah svojih ustanov, izmed katerih bodo vpoštevane posebno tiste, ki so bile v vojni uniče- ne ali poškodovane.« Zakon je tako tudi neposredna pravna podlaga za vzpostavitev federalnih zbirnih centrov.19 Dejansko je bila v Uradnem listu Sloven- skega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije 8. septembra 1945 objavljena Uredba mi- nistrstva za prosveto o ustanovitvi zbiralnih centrov za kulturno-zgodovinske predmete. Ta je na podlagi zveznih predpisov določala ustanovitev Federalnega zbiralnega centra za kulturno-zgodovinske predmete pri ministrstvu za prosveto v Ljubljani ter okrož nih zbiralnih centrov v Mariboru, Celju in Novem me- stu, njihovo organizacijo in postopke dela. 5. člen je določal, da z vsemi predmeti na ozemlju Slovenije, ki so po odloku AVNOJ postali državna last, razpolaga- jo izključno zbiralni centri, in sankcioniral samovolj- no razpolaganje z njimi, njihovo jemanje, raznašanje ali uničevanje. Uredba je določila tudi, da se posli, ki jih bodo po novem opravljali umetniško-muzejski, knjižni, arhivski in muzikalni referat in so jih pred tem opravljali Komisija za ugotovitev vojne škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slovenije in drugi organi, prenesejo na federalne zbirne centre (2. člen). Federalni zbirni centri so tako ob ustanovitvi avgu- sta 1945 prevzeli tudi vrsto nalog, ki jih je pred tem opravljala republiška komisija za ugotavljanje vojne škode, čeprav lahko elementom njenega delovanja kljub temu sledimo še vsaj do leta 1947 oz. 1949, ko so na ministrstvu za prosveto potekale aktivnosti, po- vezane z restitucijo. Še pred sprejetjem podzakonskih aktov, ki bi po- drobneje urejali izvajanje treh navedenih zakonov, je 12. junija 1945 Predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije,20 ki je opredelil postopka konfiskacije21 in sekvestracije,22 19 O Federalnem zbirnem centru glej na primer: Rozman, FCC – The Federal Collecting Centre, str. 22–24; Lazarini, Slo- venske grajske stavbe, str. 731−748. 20 Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, Ur. l. DFJ, št. 40/45, z dne 12. 6. 1945. 21 Konfiskacija imovine je prisilno odvzetje celotnega imetja brez kakega povračila (popolna konfiskacija) v korist države ali odvzetje točno določenega dela imovine (delna konfis- kacija) od imovine, ki je osebna lastnina ali osebni delež v skupni imovini z drugimi osebami (1. člen). 22 Sekvester je začasno odvzetje in postavitev imovine pod nad- 278 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 in tako pomeni zakonodajno zaokrožitev podržavlja- nja imovine, izpeljano leta 1945. Zakon je določal, da mora biti podlaga konfiskaciji sodba (4. člen), s pravnomočnostjo sodbe pa dobi država lastninsko pravico do konfisciranega imetja (10. člen). Konfis- kacija zajema vse stvari obsojene osebe (5. člen), je še določal zakon, 6. člen pa je sicer navedel izjeme, ki so izvzete iz konfiskacije, med katerimi pa ni bilo pred- metov kulturne dediščine. 12. člen zakona je urejal sekvestracijo, in sicer je določal, da se ta po zakonu uvede v primeru, ko postopek konfiskacije teče ali pa zor državne uprave; za to imovino je mogoče, da pride pod konfiskacijo, in sicer zaradi obvarovanja dotične imovine in zaščite javnih interesov (12. člen). še ni uveden, bi pa med tem lahko prišlo do uničenja, odsvojitve ali obremenitve imovine.23 Šlo je torej za začasno postavitev imovine v državno last. 13. člen je določal, da v primeru sekvestracije imovino upravlja pristojna uprava narodnega imetja do končnega skle- pa o konfiskaciji, medtem ko konfiscirano imovino upravlja Federalna uprava narodnega imetja oziro- ma Državna uprava narodnega imetja, kot je opre- delil 26. člen zakona. Ti upravi sta bili po določbah zakona edini, ki sta lahko odločali o razporejanju 23 Tak postopek lahko predlagajo federalna (deželna) uprava narodnega imetja, federalna (deželna) komisija za ugotavljan- je zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev ali pristojni javni tožilec (12. člen). Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbiralnih centrov za kulturno-zgodovinske predmete (Ur. l. SNOS in NVS, št. 33/45). 279 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 konfiscirane imovine v last ali upravljanje (27. člen). Zakon je določal tudi ravnanje z lastnino nemške dr- žave in njenih državljanov, oseb nemške narodnosti (30. člen) ter vojnih zločincev in narodnih sovražni- kov (28. člen). Sklepni členi zakona so določali kazni za kršitelje.24 S tem ko so bile podane zakonodajne podlage podržavljanja imovine, se je država lahko lotila po- drobnejšega urejanja postopkov s podzakonskimi akti. Pravosodno ministrstvo jugoslovanske vlade je tako junija 1945 sprejelo Navodilo za izvajanje Za- kona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti v dobi okupacije, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupatorji ali njihovi pomagači.25 To navodilo je podrobneje opredelilo postopek pred sodiščem, v katerem, kot navaja navodilo, so morala sodišča upo- števati tudi interese narodnega gospodarstva, kot jih navaja 7. člen: »Pod interesi narodnega gospodarstva se razumejo vse oblike uspešne ostvaritve gospodarskega načrta in ekonomske obnove Jugoslavije kot celote, kakor tudi vseh njenih federalnih edinic.« Prav tako so mora- la sodišča upoštevati potrebo »nadaljnjega neovirane- ga in racionalnega izkoriščanja imovine« (8. člen). Obe določili lahko razumemo tudi kot podlago za to, da so konfiscirane in sekvestrirane predmete kulturne dediščine izročali državnim ustanovam. Prosvetno ministrstvo jugoslovanske vlade je 31. julija 1945 sprejelo Pravilnik o prenosu poslov dr- žavne uprave narodnega imetja iz pristojnosti industrij- skega ministrstva v pristojnost prosvetnega ministrstva Demokratske federativne Jugoslavije.26 Ta pravilnik je podrobneje opisal postopek zbiranja in delitve pred- metov kulturne dediščine ter je pravzaprav podza- konski akt zakona o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov. Pravilnik, ki je dejansko ustanovil zbirne centre, je v 1. členu določal: »V krajih, kjer obstoje okro- žne uprave narodnega imetja, naj ustanovijo pristojna prosvetna oblastva okrožne zbirne centre za zbiranje in čuvanje knjig, arhivskih in muzejskih predmetov, ume- 24 31. člen Zakona o konfiskaciji pravi: »Vsako zlonamerno deja- nje z namenom preprečiti konfiskacijo ali sekvester, a zlasti vsako namerno poškodovanje, skrivanje ali zmanjšanje vrednosti imo- vine, kakor tudi zlonamerna odtujitev ali obremenitev se smatra kakor zločin proti narodnim interesom …« Začasna narodna skupščina DFJ je 1. septembra 1945 sprejela Zakon o kaz- nivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. DFJ, št. 66/45 (1. 9. 1945)). Imovina, ki bi se lahko nanašala tudi na pred- mete kulturne dediščine, je omenjena v 3. členu, po katerem je vojni zločin ukazovanje ali izvrševanje požiga, uničevanja ali ropanja javne in privatne imovine. Tudi to določbo lahko interpretiramo v smislu zagotavljanja popolnega državnega nadzora nad imovino, torej tudi predmeti kulturne dediščine. 25 Navodilo za izvajanje Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti v dobi okupacije, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupatorji ali njihovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 52/45, z dne 24. 6. 1945. 26 Pravilnik o prenosu poslov državne uprave narodnega imetja iz pristojnosti industrijskega ministrstva v pristojnost pros- vetnega ministrstva Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45, z dne 31. 7. 1945. tniških slik in kipov, znanstvenih zbirk, muzikalij in vseh drugih predmetov zgodovinskega, znanstvenega in umetniškega pomena, ki so postali državna last. Na sedežih federalnih edinic opravljajo dolžnosti federalnih zbirnih centrov prosvetna ministrstva federalnih vlad. V Beogradu opravlja posle zveznega zbirnega centra zvezno prosvetno ministrstvo.« Pravilnik je nadalje po- drobneje opredelil način ravnanja s predmeti kulturne dediščine, ki so bili predmet konfiskacije in sekve- stra.27 Zakonodaja s področja ravnanja z imovino je bila tako pravna podlaga tudi za prenos lastništva nad predmeti kulturne dediščine iz zasebne v državno last. Poleg tega je zakon, ki je urejal zbiranje, čuva- nje in razdeljevanje teh predmetov, določal posto- pek dodelitve predmetov kulturne dediščine javnim ustanovam. Domnevamo lahko, da so na način, ki je bil pravno vzpostavljen z ustreznimi zakonodajnimi podlagami, predstavljenimi v tem razdelku, ravnali tudi s predmeti, ki so bili predmet restitucije, vendar so za potrditev te hipoteze potrebne nadaljnje razi- skave. Leta 1991 je Slovenija sprejela Zakon o denacio- nalizaciji, ki naj bi popravil krivice, storjene s podr- žavljanjem premoženja po letu 1945.28 Zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in za- plembah ter z drugimi predpisi (1. člen). Na tem me- stu velja izpostaviti 17. člen, ki določa, da se premič- nine vračajo v naravi le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti, te pa le, če niso sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov. Na slednjih se vrne le lastninska pravica. Spomeniško varstvo Obdobje neposredno po drugi svetovni vojni je bilo z zakonodajnega vidika prelomno tudi za po- dročje spomeniškega varstva. Nova oblast je namreč že zelo hitro sprejela spomeniškovarstveno zakono- dajo, ta pa je urejala tudi ravnanje s tistimi predme- ti kulturne dediščine, ki so bili predmet lastniškega transferja. Zaradi povezanosti spomeniškega varstva z ugotavljanjem vojne škode na predmetih kulturne dediščine in restitucijo, kot tudi z uvozom in izvo- zom, pa je to področje povezano tudi z dejanskimi fizičnimi premiki predmetov. Zgodovina spomeniškega varstva do leta 1945 je v slovenski literaturi dobro obdelana.29 Izpostaviti pa 27 Pravilnik opredeljuje način ravnanja s predmeti kulturne dediščine, ki so bili predmet razlastitve, in sicer od trenutka, ko postane odločba o konfiskaciji izvršna, do prenosa imovine v zbirni center (2., 3., 4. in 6. člen). 28 Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91, z dne 29. 11. 1991. 29 O zgodovini spomeniškega varstva, vključno s pravnimi vi- diki, gl. npr.: Hoyer, Spomeniško varstvo, str. 214–217; Jogan, 280 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 velja, da Habsburška monarhija vse do svojega raz- pada področja varstva spomenikov ni uredila s krov- nim področnim zakonom. Dediščina je bila varovana v okviru zakonodaje drugih področij, nepremična predvsem gradbene, premična pa v okviru različnih odlokov.30 Ustanove, pristojne za varstvo premič- ne dediščine, so bili muzeji (leta 1821 ustanovljen Pravno varstvo dediščine; Stele, Iz konservatorskih spominov, str. 13−38; Komelj, Leto 1945, str. 5–52; Baš, Organizacija spomeniškega varstva, str. 13–37; Peskar, 60 let Varstva spo- menikov, str. 7–16; Košir, Sto let načrtnega dokumentiranja, str. 41–58; Tomić, Pravna zaštita; Krstić, Zakonodavstvo arhi- tektonske baštine; Brguljan, Spomenićko pravo. 30 O prvih odlokih varstva gl.: Koželj, Pregled stavbnih pred- pisov, str. 51–52; Hoyer, Spomeniško varstvo, str. 214–217; Jogan, Pravno varstvo dediščine. Deželni muzej v Ljubljani), pomembno vlogo pa so imela tudi zgodovinska društva (leta 1839 ustanov- ljeno Društvo kranjskega deželnega muzeja in leta 1921 Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo). Organizirano varstvo dediščine se je sicer začelo že z ustanovitvijo Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov leta 1850 na Du- naju.31 Tudi Kraljevina SHS oziroma Kraljevina Jugo- slavija ni sprejela krovnega spomeniškega zakona. Z namenom regulacije področja ob odsotnosti zakona je Deželna vlada Slovenije leta 1921 izdala Nared- 31 O institucionalnem razvoju komisije gl.: Hoyer, Spomeniško varstvo, str. 214–217. Naredba deželne vlade za Slovenijo o varstvu umetnin (Ur. l. deželne vlade za Slovenijo, 14. 6. 1921). 281 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 bo deželne vlade za Slovenijo o varstvu umetnin.32 Po razpadu Avstro-Ogrske je namreč obstajal velik in- teres za izvoz različnih premičnin iz Slovenije (tudi zaradi izseljevanja prebivalcev nemške narodnosti) in za preprodajo predmetov s spomeniško vrednostjo.33 Naredba je določala, da se taki predmeti lahko izvo- zijo ali prodajo le s privoljenjem deželne vlade. Var- stvo nepremične dediščine pa je še naprej potekalo 32 Naredba je bila objavljena v Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo dne 14. 6. 1921. Predmete kulturne dediščine pos- tavlja pod varstvo deželne vlade za Slovenijo, poverjeništva za uk in bogočastje. Izvoz in prodaja teh predmetov sta dovolje- na le s privolitvijo deželne vlade. 33 Več o tem: Komić Marn, Če bo hotel muzej pridobiti, str. 83‒110. pod okriljem gradbene, pa tudi gozdarske zakonoda- je. France Stele (1886–1972), umetnostni zgodovinar in med drugim prvi deželni konservator za Kranjsko, si je sicer ves čas prizadeval za sprejetje področne- ga zakona in v ta namen pripravil več predlogov, ki pa niso ugledali luči dneva (zadnji leta 1939). Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem veljala zako- nodaja različnih okupatorskih oblasti, hkrati pa je na osvobojenih ozemljih že med vojno nova komuni- stična oblast pripravljala podržavljenje vsega premo- ženja ter uvedbo državnega nadzora in varstva tudi nad vsemi objekti in predmeti kulturne dediščine, pri čemer je celo prehitela zvezne oblasti. Že 12. marca 1944 je Slovenski narodnoosvobodilni svet izdal Od- lok o obveznem pošiljanju vseh publikacij, ki izhajajo na Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov (Slovenski poročevalec. Glasilo Osvobodilne fronte, 3/45, 27. 1. 1945). 282 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 svobodnem in po edinicah NOV in PO Slovenije kon- troliranem slovenskem ozemlju,34 17. januarja 1945 pa je sprejel Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov.35 Odlok je pod zaščito slovenske narodne oblasti postavil vse knjižnice, arhive, umetniške, kulturne in zgodovinske predmete, znanstvene in umetniške zbirke ter prirodne znamenitosti, in to ne glede na to, kot je navedeno v zakonu, čigava last so (1. člen). Odlok je predpisal kazensko odgovornost v primeru neustreznega ravnanja s temi predmeti in predvidel tudi brezodškodninsko razlastitev v korist slovenske narodne skupnosti v primeru velike malomarnosti (4. člen). Slovenski narodnoosvobodilni odbor, kasne- je SNOS, pa je še pred tem, torej 12. januarja 1944, ustanovil Znanstveni inštitut pri Predsedstvu SNOS, ki je imel med drugim nalogo zbiranja arhivske- ga gradiva, po odloku pa je bil določen, da skupaj z Odsekom za prosveto pri Predsedstvu SNOS izvaja nadzor nad izvrševanjem ukrepov, predpisanih z od- lokom (2. člen).36 Zvezni organ Predsedstvo Nacionalnega komite- ja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) je zgolj dober me- sec kasneje, 20. februarja 1945, izdal Odlok o zaščiti in čuvanju kulturnih spomenikov in starin,37 s čimer je predpisal državno varstvo za vse predmete umetni- škega in znanstvenega značaja (stavbe zgodovinske in umetniške važnosti, javni spomeniki, kipi, slike, knjižnice, arhivi državnih in bivših samoupravnih ustanov, znanstvene zbirke, muzeji) ter prepovedal prenašanje teh predmetov v privatni lasti iz drža- ve bodisi s prodajo ali zamenjavo bodisi kot darilo ali volilo (1. člen).38 2. člen je določal, da Narodno- osvobodilna vojska in Partizanski odredi Jugoslavije te predmete zaščitijo takoj po prihodu v osvoboje- ni kraj, nadziranje in poslovanje z njimi pa poverijo strokovnim močem v sporazumu s pristojnimi pro- svetnimi oblastvi. Kršitve odloka bodo kaznovane po predpisih, predvidenih za uničevanje državne lastni- ne, je še določal odlok (4. člen). Kmalu nato, 31. julija 1945, je Predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o zaščiti kulturnih spomeni- kov in prirodnih znamenitosti Demokratske federativne 34 Obvezni izvod je bilo treba po odloku pošiljati Odseku za in- formacije in propagando pri Predsedstvu SNOS in Znanst- venemu inštitutu pri Predsedstvu SNOS (Kodrič Dačić, Uni- verzitetna biblioteka v Ljubljani, str. 181). 35 Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kul- turnih spomenikov, Slovenski poročevalec. Glasilo Osvobodilne fronte, 3/45, z dne 27. 1. 1945. 36 Več o delovanju Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS: Škerl, Znanstveni inštitut, str. 30–63. 37 Odlok o zaščiti in čuvanju kulturnih spomenikov in starin, Ur. l. DFJ, št. 10/45, z dne 6. 3. 1945. 38 Ministrstvo za trgovino in preskrbo je 20. marca 1945 spre- jelo Uredbo o postavitvi uvoza in izvoza pod državno nad- zorstvo; tako je država ves izvoz/uvoz z zakonom postavila pod državno nadzorstvo, Ur. l. DFJ, št. 14/45, z dne 20. 3. 1945. Jugoslavije,39 s čimer je prenehal veljati Odlok NKOJ z dne 6. marca 1945. Zakon je v 1. členu določal, da se pod državno zaščito postavijo spomeniki, ne glede na to, komu pripadajo ali v čigavi posesti so. Kot spome- nike je zakon opredelil naslednje kategorije: vsi ne- premični in premični kulturno-zgodovinski, umetni- ški in etnološki spomeniki ter prirodne znamenitosti zoološkega, botaničnega, geološko-paleontološkega, mineraloško-petrografskega in zemljepisnega znača- ja (1. člen). Zakon za zaščito spomenikov je ustanovil Vrhovni inštitut za zaščito in znanstveno proučeva- nje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Beogradu, ki pa je po zakonu deloval pod nadzo- rom prosvetnega ministrstva zvezne vlade. Zakon je določal, naj federalne edinice (kasnejše republike) osnujejo lastne federalne zavode pod nadzorstvom prosvetnega ministra zvezne vlade (2. člen). Nadalje je opredelil pristojnosti zavoda, kot so priznavanje lastnosti spomenika, izdajanje dovoljenj za, med dru- gim, premeščanje premičnih kulturno-zgodovinskih, etnografskih in umetniških spomenikov pod državno zaščito ter za odsvojitev, zastavitev ali odvoz v tujino (3.–6. člen). Zakon je uzakonil tudi razlastitev in od- vzem (7. in 9. člen)40 ter predkupno pravico zavoda (11. člen). Po določilih 15. člena tega zakona je vse nepremične in premične spomenike, ki so bili raz- laščeni v državno korist, upravljal pristojni federalni zavod. Zakon je tako poleg mehanizmov varstva (na primer razglašeni spomeniki, predkupna pravica, od- govornost lastnika) opredelil tudi vlogo zavoda kot ključne ustanove pri ravnanju s kulturno dediščino. Na podlagi tega zakona je zvezno prosvetno mini- strstvo novembra 1945 sprejelo dva pravilnika; prve- ga o pristojnosti in organizaciji zveznega inštituta ter drugega o izvajanju spomeniškega zakona. Pravilnik o pristojnosti in organizaciji Vrhovnega inštituta za za- ščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti je podrobneje predpisal pri- stojnosti, naloge in sestavo inštituta.41 Med drugim je med njegove naloge uvrstil nadzor nad načinom upravljanja razlaščenih ali odvzetih nepremičnin (2. člen). Osebje vrhovnega inštituta je po pravilniku imenoval prosvetni minister zvezne vlade (7. člen). Pravilnik za izvajanje Zakona o zaščiti kulturnih spo- menikov in naravnih znamenitosti Demokratske fede- 39 Zakon o zaščiti kulturnih spomenikov in prirodnih zname- nitosti Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45, z dne 31. 7. 1945. 40 »V primeru zlonamernega poškodovanja zaščitenega nepre- mičnega spomenika ali nedovoljene odsvojitve, zastavitve ali izvoza zaščitenega premičnega spomenika v inozemstvo, se sme spomenik s sodno odločbo odvzeti lastniku v korist države brez odškodnine.« Zakon o zaščiti kulturnih spome- nikov in prirodnih znamenitosti Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45, z dne 31. 7. 1945. 41 Pravilnik o pristojnosti in organizaciji Vrhovnega inštituta za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, Ur. l. DFJ, št. 88/45, z dne 13. 11. 1945. 283 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 rativne Jugoslavije42 pa je v 1. členu podrobno nave- del nepremične ter premične kulturno-zgodovinske, etnografske in umetniške spomenike. Med drugim je opredelil mehanizem razglasitve spomenika ter določil nadzorne organe zaščite (krajevni, rajonski, okrajni in okrožni narodni odbori, 5. člen) in stro- kovne organe zaščite (vrhovni inštitut, federalni za- vodi in pooblaščene znanstvene ustanove). Pravni akt je še določal, da morajo prosvetni ministri federalnih enot v treh mesecih ustanoviti federalne inštitute za zaščito kulturnih spomenikov in federalne inštitute za zaščito naravnih znamenitosti (8. člen). Sloven- ski inštitut oziroma zavod je bil tako pod imenom Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kultur- nih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije ustanovljen še istega leta. Vojna škoda in restitucija Začetek mednarodnega pravnega varstva dedi- ščine v primeru oboroženih spopadov sodi v konec 19. oziroma v začetek 20. stoletja,43 od sedemdesetih let 20. stoletja pa mednarodna skupnost izvaja tudi ukrepe preprečevanja nedovoljenega izvoza in trgo- vanja z umetninami. Leta 1970 je Unesco v Parizu sprejel Konvencijo Unesca o sredstvih za prepoved in preprečevanje nezakonitega uvoza, izvoza in prenosa lastništva kulturnih dobrin,44 leta 1995 pa je medvla- dna organizacija UNIDROIT sprejela Konvencijo o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kultur- ne dediščine.45 Konvencija UNIDROIT med drugim vzpostavlja dve temeljni načeli restitucije. Zahtevek za restitucijo namreč lahko vloži tudi zasebnik, kar do tedaj ni bilo mogoče, saj je zahtevke lahko vla- gala zgolj država, lastniku, ki je kulturno dediščino pridobil v dobri veri, pa pripada odškodnina. Prav nedorečeno reševanje restitucije v primeru nakupa 42 Pravilnik za izvajanje Zakona o zaščiti kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti Demokratske federativne Jugo- slavije, Ur. l. DFJ, št. 88/45, z dne 13. 11. 1945. 43 Veljavne mednarodne konvencije varstva kulturne dediščine so objavljene na spletni strani Ministrstva Republike Sloveni- je za kulturo: http://www.mk.gov.si/si/zakonodaja_in_doku- menti/veljavni_predpisi/varstvo_kulturne_dediscine/ (27. 5. 2019). Med njimi so Haaške konvencije iz leta 1954. Besedilo Haaških konvencij iz let 1899 in 1907 je dostopno na: https:// ihl-databases.icrc.org/ihl/INTRO/150?OpenDocument (27. 5. 2019). 44 UNESCO, Convention on the Means of Prohibiting and Preventing the Illicit Import, Export and Transfer of Own- ership of Cultural Property: http://portal.unesco.org/en/ ev.php-URL_ID=13039&URL_DO=DO_TOPIC&URL_ SECTION=201.html (17. 12. 2019). 45 UNIDROIT, Unidroit convention on stolen or illegally exported cultural objects: https://www.unidroit.org/102- instruments/cultural-property/cultural-property-conven- tion-1995/173-unidroit-convention-on-stolen-or-illegally- exported-cultural-objects-1995-rome (17. 12. 2019); Zakon o ratifikaciji Konvencije Unidroit o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, Ur. l. RS – Med- narodne pogodbe, št. 6/04: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO3899 (17. 12. 2019). v dobri veri in odškodnine je, na primer, oteževalo restitucijo predmetov kulturne dediščine iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945. To je pomembna okoliščina, saj naj bi bilo takih predmetov v Avstriji po nekaterih ocenah kar 90 %.46 Tudi Evropska unija je leta 1992 sprejela uredbo, ki ureja zlasti izvoz in uvoz predme- tov kulturne dediščine,47 leta 2014 pa celo pravno zavezujočo direktivo o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni z oze- mlja države članice, vendar pa se direktiva nanaša zgolj na obdobje po 1. januarju 1993.48 Danes je cilj mednarodnega prava vzpostavljanje ravnotežja med preprečevanjem protipravnega trgovanja z umet- ninami in spoštovanjem prostega pretoka kulturnih dobrin (na primer razstave). Kar zadeva restitucijo predmetov kulturne dedi- ščine, ki so bili odtujeni v času vojne, so ključna dolo- čila mirovnih pogodb, ki so po prvi in drugi svetovni vojni natančno opredelila obveznosti vračanja pred- metov kulturne dediščine in vsebovala določila o vr- nitvi v naravi (restitucija), odškodnini (reparacija) in nadomestnih umetniških delih primerljive vrednosti (ramplasma).49 Vojne škode in restitucije v DFJ ni urejal zakon, temveč odloki, pravilniki in uredbe, vsi sprejeti že leta 1945. Pravne podlage s teh dveh področij seveda prinašajo zlasti določbe v zvezi s transferji predme- tov kulturne dediščine kot posledice vojne, pri čemer gre pogosto za transfer preko meja. Tu izpostavljamo zlasti institucionalno in procesno vzpostavitev popisa ter ocene vojne škode in restitucije, saj sta oba proce- sa močno zadevala predmete kulturne dediščine. Po- pis vojne škode je bil, kot že poudarjeno, pomembna podlaga tudi za oblikovanje restitucijskih in repara- cijskih seznamov. V delokrog Komisije za ugotovitev vojne škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slove- nije je namreč sprva sodilo tudi zbiranje podatkov in 46 Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 111. 47 Uredba Sveta (EGS) št. 3911/92 z dne 9. 12. 1992 o izvozu predmetov kulturne dediščine je bila že večkrat spremenjena. Kodificirana različica iz leta 2008 je na voljo na povezavi Ur. l. Evropske unije: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=CELEX%3A32009R0116 (17. 12. 2019). 48 Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta, Ur. l. Evropske unije, z dne 15. maja 2014, govori o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstran- jeni z ozemlja države članice: https://eur-lex.europa.eu/ legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A32014L0060 (17. 12. 2019). 49 Več o tem in o reševanju vprašanj vračanja predmetov kul- turne dediščine po vojni gl. npr.: Zwitter, Naše kulturne revindikacije, str. 157–165; Petrič, Restitucija kulturnih do- brin, str. 521–542. V ta sklop sodi tudi reševanje neizpol- njenih obveznosti Avstrije (Sanžermenska mirovna pogodba in sporazum 1923; 1958 sporazum o rešenih vprašanjih, ki zajema tudi vprašanja vrnitve kulturnih vrednot in arhivov ter se je deloma uresničil med letoma 1975 in 1986, drugo se še obravnava v mešanih komisijah) in Madžarske (pogodba o vračanju arhivskega gradiva leta 1958, izročeno 1960) in gradivo z ozemelj, ki so po Rapalski (1920) in Rimski po- godbi (1924) pripadla Jugoslaviji (jugoslovansko-italijanska arhivska konvencija, 1950). 284 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 dokaznega gradiva o vseh odnesenih, poškodovanih in uničenih kulturno-zgodovinskih predmetih ter priprava vsega potrebnega za izročitev in prenos kul- turno-zgodovinskega gradiva v domovino, ki je glede na vsebino in provenienco pripadalo jugoslovanske- mu oziroma slovenskemu ozemlju in se je nahajalo v institucijah držav in rokah posameznikov zunaj jugoslovanskega oziroma slovenskega ozemlja.50 Po- vezavo med vojno škodo in restitucijo dokazuje tudi dejstvo, da je postopek ugotavljanja vojne škode za predmete kulturne dediščine koordiniral takratni 50 ARS, AS 231/I, Komisija za ugotavljanje škode na kultur- no-zgodovinskih predmetih pri Ministrstvu za prosveto Na- rodne vlade Slovenije, 1944‒1949: http://arsq.gov.si/Query/ detail.aspx?ID=626060 (11. 5. 2020). zavod za varstvo kulturne dediščine pod vodstvom direktorja, umetnostnega zgodovinarja Frana Šijanca (1901–1964), prav tako pa je zavod nekoliko kasne- je pod vodstvom direktorja, kulturnega delavca Eda Turnherja (1896–1969) koordiniral tudi oblikovanje restitucijskih zahtevkov za predmete kulturne dedi- ščine.51 Prepletenosti procesov pa je mogoče slediti tudi na podlagi vloge posameznih ključnih osebno- sti.52 Poverjeništvo prosvete AVNOJ je 9. februarja 1945 sprejelo Odlok o ustanovitvi »Komisije za ugo- 51 Zbirne sezname vojne škode muzejskih ustanov, ki jih je ses- tavljal zavod na podlagi spiskov ustanov, hrani Arhiv Jugo- slavije, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture). 52 Več o tem: Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 101–120. Primer zahtevka za restitucijo kulturnih ali umetnostnozgodovinskih predmetov, ki ga je Federativna ljudska republika Jugoslavija, Ljudska republika Slovenija, vložila proti Avstriji (hrani Ministrstvo za kulturo RS, INDOK center, Arhiv spisov 75/1959). 285 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 tavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno- -zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino« pri po- verjeništvu prosvete v Nacionalnem komitetu osvobodi- tve Jugoslavije.53 Namena odloka sta bila vzpostavitev sistema za ugotovitev škode, ki so jo na kulturno- -zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenito- stih v deželah Jugoslavije povzročili okupatorji, in uvedba postopka za vrnitev odnesenih predmetov v Jugoslavijo (1. člen). Člane komisije je po odloku 53 Odlok o ustanovitvi »Komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgodovinskih pred- metih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino« pri poverjeništvu prosvete v Nacional- nem komitetu osvoboditve Jugoslavije. Ur. l. DFJ, št. 3/45, z dne 9. 2. 1945. imenoval poverjenik prosvete (ob sprejetju odloka je bil to Edvard Kocbek (1904–1981)), ki mu je bilo z odlokom naloženo, da v sporazumu z Državno ko- misijo za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev delovanje komisije uredi s pravilnikom (2. člen). Ta pravilnik je ministrstvo za prosveto spre- jelo sočasno. Pravilnik o sestavi in delovanju Komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kul- turno-zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenito- stih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino pri poverjeništvu prosvete v Nacionalnem komitetu osvobo- ditve Jugoslavije54 je urejal delovanje komisije in do- 54 Pravilnik o sestavi in delovanju Komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za nji- Rekapitulacija vojne škode na ozemlju Slovenije, prizadejane muzejskim ustanovam (hrani Arhiv Jugoslavije, AJ, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture), Spiskovi odnetih predmeta u toku rata iz Slovenije i njihova procena vrednosti - ratna šteta, 1946, šk. 63. 286 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Primer dveh zahtevkov za restitucijo kulturno-umetniških predmetov, ki ga je Federativna ljudska republika Jugoslavija, Ljudska republika Slovenija vložila proti Italiji (hrani Arhiv Jugoslavije, AJ, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture), Restitucija kulturno umetnićkih dobara – zahtevi Slovenije prema Italiji, 1948, šk. 69). 287 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 ločal njene naloge (zbiranje podatkov o škodi, ugota- vljanje odgovornosti za škodo, oblikovanje predlogov za vrnitev predmetov v Jugoslavijo ali za nadomesti- lo, če so poškodovani ali uničeni, zbiranje dokaznega gradiva o »plenitvi, poškodovanju in uničevanju vseh kulturno-zgodovinskih predmetov« (1. in 4. člen)), način delovanja (komisija deluje v posameznih fede- ralnih enotah po svojih odposlancih oziroma pred- stavnikih (2. člen)) in odgovornost (komisija je za delovanje odgovorna poverjeniku prosvete v NKOJ (3. člen)). Pravilnik je dokazno gradivo razvrstil po strokah (šole, akademije znanosti, muzeji, arhivi, jav- ne knjižnice, gledališča, državne in samoupravne ti- skarne, cerkve vseh veroizpovedi, javni spomeniki in zgradbe kulturno-zgodovinskega pomena (4. člen)) in določil vrste dokaznega gradiva (med drugim iz- povedi prič, uradna poročila ustanov, fotografije (5. člen)). Dne 9. marca 1945 je bila ustanovljena Ko- misija za ugotovitev škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slovenije pri Odseku za prosveto pri Pred- sedstvu SNOS. Uredbo o ustanovitvi Državne komisije za vojno škodo je 24. aprila 1945 sprejel ministrski svet kot naj- višji organ v državi s podpisanim predsednikom Jo- sipom Brozom-Titom (1892–1980).55 Uredba, ki je ustanovila Državno komisijo za vojno škodo, je njene naloge opredelila v 1. členu: zbiranje podatkov o ce- lotni vojni škodi v državi, presoja in ocena prijavljene vojne škode, izdelava načrta o porazdelitvi vojne ško- de, organizacija dela za zbiranje in urejanje podatkov o vojni škodi v federalnih edinicah in nadzor njiho- vega dela. V 3. členu je uredba opredelila vojno ško- do (med drugim uničenje in poškodovanje imetja od 6. aprila 1941 do konca vojne bodisi s strani vojnih sovražnikov in njihovih pomagačev bodisi s strani NOV in POJ), 4. člen pa je določal, da predsednika in člane komisije imenuje predsednik ministrskega sveta, torej Josip Broz-Tito. Uredba je še določala, da se v federalnih edinicah ustanovijo deželne komisije za vojno škodo, ki bodo zbirale podatke o vojni škodi ter presojale in ocenjevale prijavljeno škodo, njihovo delo pa bo vodila in nadzorovala državna komisija (5. člen). Dobra dva meseca kasneje, 26. junija 1945, je ministrski svet sprejel še Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, ki je natančno opredelil po- jem vojne škode, način prijave vojne škode, organe in njihove pristojnosti ter način uveljavljanja vojne škode.56 Med predmete vojne škode je uvrstil tudi pohištvo, knjige, slike, dragocenosti, zemljišča, goz- dove ter kmetijska posestva z objekti in inventarjem hovo vrnitev v domovino pri poverjeništvu prosvete v Nacio- nalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 3/45, z dne 9. 2. 1945. 55 Uredba o ustanovitvi Državne komisije za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 24/45, z dne 24. 4. 1945. 56 Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, Ur. l. DFJ, št. 44/45, z dne 26. 6. 1945. (2. člen). Pravilnik je določal tudi načine povzročitve vojne škode; med njimi za imovino navaja »… uni- čenje ali poškodovanje zaradi (…) uničevanja kulture, ropanja, tatvine, rekvizicije, konfiskacije, kontribucije, denarne kazni (…), nasilnega odvzema premičnin« (6. člen). Členi 18–24 so določali način prijave vojne škode, 19. člen pa navaja, da mora biti prijava podana na predpisanih obrazcih. Členi 25–32 so podrobneje določali organe in pristojnosti. Državna komisija za vojno škodo je bila določena kot vrhovni organ za vprašanja vojne škode (člen 25), organi za vojno škodo v federalnih enotah so postale federalne komisije za vojno škodo (člen 26; zbirajo podatke, ugotavljajo in ocenjujejo škodo, delujejo po navodilih državne komisije), na lokalni ravni pa so bile vzpostavljene okrajne komisije za vojno škodo in krajevni narodni odbori. Ugotavljanje vojne škode je uzvajala tudi Komisija za ugotavljanje škode, izvršene po okupatorju na kulturno zgodovin- skih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugosla- vije in za njih vrnitev v domovino in jugoslovanska zastopstva v tujini (27. člen). Za predmete kulturne dediščine je zelo pomemben 31. člen, ki je določal, da škodo na kulturno-zgodovinskih predmetih in pri- rodnih znamenitostih Jugoslavije zbira, ugotavlja in ocenjuje Komisija za ugotavljanje škode, izvršene od okupatorja na kulturno zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije, in za njih vrni- tev v domovino. To škodo je po določilih pravilnika državni komisiji za vojno škodo prijavljalo prosvet- no ministrstvo. Členi 33–46 so določali postopek priznavanja vojne škode. Krajevni narodni odbori na lokalni ravni so imenovali poverjenike; ti so bili pogosto učitelji ali duhovniki, ki so pomagali pri pri- javi in preverjali prijavo škode (člen 35). Poverjeniki so prijave posredovali okrajnim komisijam za vojno škodo, ki so nato izdale sklep o višini škode (člen 38); zbirne spiske so dostavljale federalni komisiji, ta pa državni komisiji (45. člen). Državna komisija za vojno škodo je 14. septem- bra 1945 izdala Naredbo o prijavljanju podatkov Dr- žavni komisiji za vojno škodo.57 Naredba se je nanašala na prijave škode podjetij, pri katerih so bili udeleženi Nemčija ali nemške fizične in pravne osebe na dan 6. aprila 1941. Predmeti kulturne dediščine niso bili omenjeni, je pa komisija teden dni kasneje izdala še Poziv za naknadno prijavo podatkov državni komisiji za vojno škodo.58 Ta poziv se je prav tako nanašal na prijave škode Državni komisiji za vojno škodo s stra- ni podjetij, pri katerih so bili udeleženi Nemčija ali nemške fizične in pravne osebe na dan 6. aprila 1941. Med zahtevanimi podatki pa je tudi »posest umetni- ških predmetov«. 57 Naredba o prijavljanju podatkov Državni komisiji za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 70/45, z dne 14. 9. 1945. 58 Poziv za naknadno prijavo podatkov državni komisiji za voj- no škodo, Ur. l. DFJ, št. 72/45, z dne 21. 9. 1945. 288 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Evidentiranje vojne škode na terenu so torej vo- dile naslednje ustanove: Vrhovni inštitut za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (ustanovljen 13. novem- bra 1945), Komisija za vojno škodo pri Predsedstvu SNOS (ustanovljena 9. februarja 1945 – 31. decem- bra 1946), Državna komisija za vojno škodo (usta- novljena 24. aprila 1945), skupaj s federalnimi komi- sijami za vojno škodo, okrajnimi komisijami za vojno škodo in krajevnimi narodnimi odbori, Komisija za ugotavljanje škode, izvršene po okupatorju na kultur- no zgodovinskih predmetih in prirodnih znameni- tostih Jugoslavije in za njih vrnitev v domovino ter zastopstva v tujini. Ministrstvo za trgovino in preskrbo DFJ je 23. novembra 1945 izdalo Uredbo o ustanovitvi Za- voda za reparacijske terjatve,59 ki je bil pristojen tudi za restitucijo, s čimer je država dejansko prešla v fazo opredelitve reparacijskih in restitucijskih zahtev. Za restitucijo z izjemo navedene uredbe na zvezni ravni ni bilo sprejetih posebnih zakonodajnih aktov, saj so za temeljne pravne podlage veljala določila mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Z restitucijo so se na zvezni ravni ukvarjale na- slednje ustanove: Zavod za reparacijske terjatve (ustanovljen 23. novembra 1945), Državna komi- sija za vojno škodo (april 1945 – februar 1946) ter na ravni republik federalne komisije za vojno ško- do in Reparacijska komisija pri Vladi FLRJ (februar 1946 – marec 1954), ki je prevzela delokrog Državne komisije za vojno škodo in nadzor nad federalnimi komisijami, v njenem okviru pa so delovale tudi re- stitucijske delegacije DFJ oziroma FLRJ v tujini. Na ravni Slovenije so bile ključne ustanove: Ministrstvo za prosveto LRS (maj 1945 – september 1949), ka- sneje Ministrstvo za znanost in kulturo LRS (sep- tember 1949 – april 1951), Restitucijska komisija pri Ministrstvu za prosveto LRS (marec 1948 – februar 1949), Restitucijski referat pri Ministrstvu za pro- sveto LRS (ustanovljen 6. maja 1949) in Komisija za upravo narodne imovine, KUNI (oktober 1945 – marec 1946).60 Pri restituciji predmetov kulturne dediščine po drugi svetovni vojni je za slovenski prostor gotovo temeljno vprašanje, v kakšni meri je bila realizirana predvsem iz Avstrije, Italije in Nemčije in katere okoliščine so vplivale na njeno realizacijo,61 kar terja nadaljnje raziskovalno delo. 59 Uredba o ustanovitvi Zavoda za reparacijske terjatve, Ur. l. DFJ, št. 91/45, z dne 23. 11. 1945. 60 Več o KUNI: Radulovič, Komisija za upravo narodne imovi- ne, str. 11–15; Kozina, Komisija za upravo narodne imovine, str. 15–19. 61 Glej na primer: Hoyer in Hočevar, V Italiji zadržane umet- nine; Žnidaršič, Nemčija še ni plačala vojne škode; Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 101–120. Sklep Pregled zakonodajnega in institucionalnega okvi- ra transferjev predmetov kulturne dediščine po letu 1945 v Jugoslaviji ponuja okvir, znotraj katerega je mogoče umeščati razlage, povezane z raziskovanjem provenience posameznih umetnin in zbirk, ter izva- jati študije posameznih primerov transferjev umetnin in njihove usode. Hkrati pregled in analiza ključnih pravnih aktov in ustanov poglabljata razumevanje delovanja DFJ oziroma FLRJ v prvih letih po dru- gi svetovni vojni, zlasti v odnosu do preoblikova- nja zasebne lastnine v splošno ljudsko premoženje, vključno s predmeti kulturne dediščine, ter vzposta- vitve državnih ustanov varstva kulturne dediščine in njihovih zbirk. V prispevku poudarjamo nujnost opazovanja in interpretacije transferjev predmetov kulturne dediščine z vidika prepletenosti štirih pro- cesov, ki so podržavljanje lastnine, ugotavljanje vojne škode, vzpostavljanje načel spomeniškega varstva in s tem nadzora nad transferji kulturne dediščine, kot so prodaja, izvoz in uvoz ter restitucija kot element kul- turne diplomacije DFJ oziroma FLRJ. Trden okvir pravnih aktov in ustanov, ki ga postavljamo, pa ne sme biti razumljen kot edina podlaga za raziskova- nje, saj je treba upoštevati tako družbene in politične razmere kot mednarodne okoliščine, ki so vplivale na ravnanje takratnih jugoslovanskih oblasti. Iz lite- rature in arhivskih dokumentov je mogoče razbrati, da je pri uporabi zakonodaje na terenu prihajalo do odklonov in različnih praks pri neposrednem izva- janju transferjev predmetov kulturne dediščine; na- daljnje študije teh praks na terenu se s tem ponujajo kot novo, obširno raziskovalno področje. Prav tako tematike ne smemo opazovati zgolj v luči dogajanja po letu 1945. Čeprav socialistična Jugoslavija s stali- šča lastništva premoženja pomeni korenito politično prelomnico, moramo razvoj določenih vidikov trans- ferja in ravnanja s predmeti kulturne dediščine, tu imamo v mislih predvsem spomeniško varstvo, opa- zovati vsaj od konca 19. in začetka 20. stoletja naprej. Naslednji koraki raziskave se morajo tako usmeriti v poglobljeno analizo delovanja in vloge posameznih ustanov in vsakega od štirih procesov, ki jih v pri- spevku prikazujemo kot ključne pri ravnanju povojne Jugoslavije s predmeti kulturne dediščine. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AJ ‒ Arhiv Jugoslavije AJ, fond 218, Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture. 289 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 ZAKONODAJNI VIRI Naredba deželne vlade za Slovenijo o varstvu umet- nin, Ur. l. deželne vlade za Slovenijo, 14. 6. 1921 Naredba o prijavljanju podatkov Državni komisiji za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 70/45. Navodilo za izvajanje Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti v dobi okupaci- je, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupatorji ali njihovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 52/45. Odlok AVNOJa o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupa- torske oblasti prisilno odtujile, Ur. l. DFJ, št. 2/45. Odlok o ustanovitvi »Komisije za ugotavljanje ško- de, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgo- dovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino« pri poverjeništvu prosvete v Nacionalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 3/45. Odlok o zaščiti in čuvanju kulturnih spomenikov in starin, Ur. l. DFJ, št. 10/45. Odlok Predsedstva SNOS-a o zaščiti knjižnic, arhi- vov in kulturnih spomenikov, Slovenski poroče- valec. Glasilo Osvobodilne fronte, št. 3/45. Poziv za naknadno prijavo podatkov državni komisiji za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 72/45. Pravilnik o prenosu poslov državne uprave narodnega imetja iz pristojnosti industrijskega ministrstva v pristojnost prosvetnega ministrstva Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45. Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, Ur. l. DFJ, št. 44/45. Pravilnik o pristojnosti in organizaciji Vrhovnega in- štituta za zaščito in znanstveno proučevanje kul- turnih spomenikov in naravnih znamenitosti, Ur. l. DFJ, št. 88/45. Pravilnik o sestavi in delovanju Komisije za ugo- tavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino pri poverjeništvu prosvete v Nacional- nem komitetu osvoboditve Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 3/45. Pravilnik za izvajanje Zakona o zaščiti kulturnih spo- menikov in naravnih znamenitosti Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 88/45. Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbiral- nih centrov za kulturno-zgodovinske predmete, Ur. l. SNOS in NVS, 8. 9. 1945. Uredba o postavitvi uvoza in izvoza pod državno nadzorstvo, Ur. l. DFJ, št. 14/45. Uredba o ustanovitvi Državne komisije za vojno ško- do, Ur. l. DFJ, št. 24/45. Uredba o ustanovitvi Zavoda za reparacijske terjatve, Ur. l. DFJ, št. 91/45. Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91, s spre- membami. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, Ur. l. DFJ, št. 66/45. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfi- skacije, Ur. l. DFJ, št. 40/45. Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki mo- rali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, kate- ro so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 36/45. Zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja, Ur. l. DFJ, št. 36/45. Zakon o zaščiti kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Demokratske federativne Jugosla- vije, Ur. l. DFJ, št. 54/45. Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških pred- metov, ki so postali državna last po odloku Anti- fašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavi- je z dne 21. novembra 1944, Ur. l. DFJ, št. 36/45. LITERATURA Baš, Franjo: Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti. Varstvo spomenikov 5, 1955, str. 13–37. Brguljan, Vladimir: Spomenićko pravo. Beograd: Re- publički zavod za zaštitu spomenika kulture, 2006. Deželak Barič, Vida: Priprave in izvedba revolucio- narnega prevzema oblasti na Slovenskem leta 1945. Studia Historica Slovenica 16, 2016, str. 367–398. Ferenčak, Ivan in Komić Marn, Renata: Kam so vse umetnine šle? Odtujitve predmetov kulturne de- diščine med 1914 in 1989/1991 – regija Alpe- -Adria v primerjalni perspektivi. Umetnostna kro- nika 61, 2018, str. 2–7. Glažar, Natalija: Izvoz in uvoz arhivskega gradiva ter restitucija kulturne dediščine, Slovenska zakon- ska določila ter mednarodni pravni instrumenti. Arhivi 33, 2010, str. 319–336. Grafenauer, Bogo: Kaj pomenijo ugovori zoper že tako počasno uresničevanje arhivskega sporazu- ma med Jugoslavijo in Avstrijo, ki so se pojavili v avstrijskem tisku in parlamentu letos poleti. Ali se pripravlja z avstrijske strani že tretjič blokira- nje izvedbe tega sporazuma? Arhivi 4, 1987, str. 101–106. Hoyer, Sonja Ana: Spomeniško varstvo. Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 214–217. Hoyer, Sonja Ana: V Italiji ostale umetnine iz Kopra, Izole in Pirana = Le opere d’arte di Capodistria, Isola e Pirano rimaste in Italia = Art works from Koper, Izola and Piran still in Italy. V Italiji za- držane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana = Le opere d'arte di Capodistria, Isola, Pirano trattenute in Ita- lia = Art works from Koper, Izola, Piran retained in Italy (ur. Janez Hočevar). Piran, Ljubljana: Delo, 2005, str. 36-51. 290 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Iskra, Anja et al.: Kam so vse umetnine šle? Transferji in odtujitve predmetov kulturne dediščine v Slove- niji med drugo svetovno vojno. Razstava mednaro- dnega HERA projekta Transfer predmetov kul- turne dediščine v regiji Alpe-Adria v 20. stoletju (TransCultAA). Ljubljana: Umetnostnozgodo- vinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Atrij ZRC SAZU, 3. 5.–18. 5. 2018. Jogan, Savin: Pravno varstvo dediščine: ogrožanje in uničevanje kulturne in naravne dediščine ter pravni vidiki njunega varstva. Koper: Univerza na Pri- morskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Za- ložba Annales, 2008. Kocbek, Edvard: Dnevnik: 1945. Ljubljana: Cankar- jeva založba, 1991. Kodrič Dačić, Eva: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in uni- verzitetne knjižnice. Knjižnica. Revija za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti 44, 2000, št. 4, str. 51–63. Kodrič Dačić, Eva: Univerzitetna biblioteka v Ljub- ljani: od kapitulacije fašistične Italije do konca druge svetovne vojne (1943–1945). Knjižnica 47, 2003, str. 169–185. Komelj, Ivan: Leto 1945 in varstvo kulturnih spo- menikov na Slovenskem. Varstvo spomenikov 20, 1976, str. 5–52. Komić Marn, Renata: Če bo hotel muzej pridobiti kaj boljših stvari, bo moral za nakup tvegati večje vsote. Nakupi za Narodni muzej na dražbi Sza- páryjeve zbirke v Murski Soboti. AHAS 24, 2019, str. 83–110. Košir, Matevž: Dolga pot domov – arhivska resti- tucija. Poseben pomen arhivov, kot se kaže na primeru arhivske restitucije iz Rusije. Arhivi 35, 2012, str. 129–148. Kozina, Brane: Komisija za upravo narodne imovine. Arhivi 13, 1990, str. 15–19. Kozina, Brane: Republiški upravni organi v letih 1945–1963. Arhivi 20, 1997, str. 103–120. Koželj, Zvezdana: Pregled stavbnih predpisov na Slovenskem. Varstvo spomenikov 28, 1986, str. 51–52. Krstić, Branislav: Zakonodavstvo arhitektonske bašti- ne. Beograd: Republički zavod za zaštitu spome- nika kulture, 2006. Lazarini, Franci: Slovenske grajske stavbe in leto 1945. Studia Historica Slovenica 16, 2016, str. 731–748. Melik, Jelka in Jeraj, Mateja: Slovensko kazensko sodstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica 16, 2016, str. 449–465. Oblak Čarni, Marija: »Arhivarji pa lahko pridejo, kadar želijo ...«. Odprto pismo o neizpolnjenem arhivskem sporazumu med Jugoslavijo in Avstrijo (1973). Arhivi 27, 2004, str. 51–56. Oblak Čarni, Marija: Arhivi v Sloveniji v letih 1945– 1950. Arhivi 12, 1990, str. 83–92. Oblak Čarni, Marija: Restitucije arhivov, kulturno umetniških predmetov in bibliotek ter delitev ar- hivov med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni. Arhivi 31, 2008, str. 279–295. Pančur, Andrej: Premoženjski in civilno-pravni polo- žaj slovenskih Judov v 20. stoletju. Zaključno poro- čilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljno-raziskovalnega programa (CRP) Konkurenčnost Slovenije 2006–2013. Ljub- ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Ministrstvo RS za pravosodje, 2008. Peskar, Robert: 60 let Varstva spomenikov. Varstvo spomenikov 44, 2008, str. 7–16. Petrič, Magdalena: Restitucija kulturnih dobrin. Pravnik 60, 2005, str. 521–542. Pirjevec, Jože: Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, ra- zvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugo- slavije. Koper: Založba Lipa, 1995. Podbersič, Renato in Hančič, Damjan: Povojne za- plembe judovskega premoženja. Slovenski Judje. Zgodovina in holokavst. Pregled raziskovalnih te- matik (ur. Irena Šumi in Hannah Starman). Ma- ribor: Center judovske kulturne dediščine Sina- goga Maribor, 2012, str. 283–287. Prinčič, Jože: Nacionalizacija na ozemlju LR Slove- nije 1945–1963. Novo mesto: Dolenjska založba, 1994. Provenienca, transferji in lastništvo umetnin. Sodobni izzivi za raziskovalce in lastnike. Knjiga povzetkov 8. posveta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Maribor, 30. november–1. december 2018 (ur. Tina Košak in Barbara Murovec). Ljubljana: ZRC SAZU, 2018. Radulovič, Branko: Komisija za upravo narodne imovine in zaplembe imetja. Nastanek organiza- cije KUNI. Arhivi 12, 1990, str. 11–19. Režek, Mateja: Med resničnostjo in iluzijo. Ljubljana: Modrijan, 2005. Rozman, Ksenija: FCC – The Federal Collecting Centre; the Government, Official buildings, Go- vernment Offices, etc. European Paintings. Cata- logue of the Collection, National Gallery of Slovenia (ur. Federico Zeri in Ksenija Rozman). Ljubljana: Narodna galerija, 2000, str. 22–24. Seražin, Helena: Nastanek in razvoj knjižnic Filo- zofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996 (tipkopis di- plomske naloge). Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republi- ke Slovenije 1948–1992 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Stele, France: Iz konservatorskih spominov. Varstvo spomenikov 10, 1966, str. 13–38. Škerl, France: Znanstveni inštitut. Zgodovinski časo- pis 19–20, 1965–1966 (Zwitterjev zbornik), str. 30–63. 291 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 The Restitution of Looted Art in the Twentieth Century – Transnational and Global Perspectives (ur. Bianca Gaudenzi, Astrid Swenson in Mary- -Ann Middelkoop). Journal of Contemporary Hi- story, 52, 2017, št. 3. Tomić, Stevan: Pravna zaštita spomenika kulture u Jugoslaviji. Beograd: Savezni institut za zaštitu spomenika kulture, 1958. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Sloveni- je. 1: Fondi in zbirke s področja uprave (ur. Vladimir Kološa). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. Vodopivec, Barbara: Restitucija predmetov kulturne dediščine iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945. Acta Historia Artis Slovenica 24, 2019, str. 101–120. Vodušek Starič, Jera: Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Zwitter, Fran: Naše kulturne revindikacije v novih mirovnih pogodbah. Zgodovinski časopis 2–3, 1948–1949, str. 157–165. Žnidaršič, Ivica: Nemčija še ni plačala vojne škode. Voj- na škoda in vojne odškodnine. Ljubljana: Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, 2015. Žontar, Jože: Povojni prisilni odvzemi zasebnega premoženja. Arhivi 12, 1990, str. 5–11. SPLETNI VIRI UNESCO, Convention on the Means of Prohibiting and Preventing the Illicit Import, Export and Trans- fer of Ownership of Cultural Property: http://portal. unesco.org/en/ev.php-URL_ID=13039&URL_ DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201. html (17. 12. 2019). UNIDROIT, Unidroit convention on stolen or illegal- ly exported cultural objects: https://www.unidroit. org/102-instruments/cultural-property/cultural- -property-convention-1995/173-unidroit-con- vention-on-stolen-or-illegally-exported-cultu- ral-objects-1995-rome (17. 12. 2019). Zakon o ratifikaciji Konvencije Unidroit-a o ukra- denih ali nezakonito izvoženih predmetih kul- turne dediščine: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO3899 (17. 12. 2019). Uredba Sveta (EGS) št. 3911/92 z dne 9. 12. 1992 o iz- vozu predmetov kulturne dediščine (kodificirana raz- ličica, 2008): https://eur-lex.europa.eu/legal-con- tent/SL/TXT/?uri=CELEX%3A32009R0116 (17. 12. 2019). Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni z ozemlja države članice: https://eur-lex.europa.eu/legal- -content/SL/TXT/?uri=celex%3A32014L0060 (17. 12. 2019). Washington Conference Principles on Nazi-Confi- scated Art: https://www.state.gov/p/eur/rt/hl- cst/270431.htm (9. 3. 2019). S U M M A R Y Legislative and institutional frameworks for transferring objects of cultural heritage in the postwar Yugoslavia Drawing on legal sources and selected literature, the contribution sheds light on the legislative and institutional frameworks for transferring objects of cultural heritage – that is, physical transfers, which especially took place during the war, and changes in ownership, which resulted from transforming pri- vate property into public property after 1945. Al- though in part also reaching back into the time of war, the contribution is conceptually based on the creation of the foundations and the functioning of the Democratic Federal Yugoslavia and the Federal People’s Republic of Yugoslavia, respectively, and the then international situation. The substantive starting point for the analysis is the interplay between the key processes of physical transfers and changes in the ownership of cultural heritage objects – namely, the nationalization of property, the survey of war dam- age, the introduction of monument protection prin- ciples, which affected the sales, imports and exports, and restitution. The presented study is thus placed at the intersection between historiography and art history, with its results offering a broad enough plat- form for further research in both disciplines, espe- cially for expanding it to include analyses of materi- als of individual institutions, investigations into the provenance and fate of individual artworks, exami- nations of the establishment of individual state in- stitutions and their collections after the war, and for introducing wider comparative aspects concerning the transfers of cultural heritage objects after 1945 in the neighbouring countries, e.g. the repatriation of artworks from Italy, Austria, and Germany. After 1945, Yugoslavia transformed private prop- erty into public property, first through confiscation and sequestration, and later through nationalization. The baseline act for this transformation was passed by AVNOJ (the Anti-Fascist Council for the Na- tional Liberation of Yugoslavia) already in 1944. The key legal bases adopted in 1945 contained provisions introducing, among other things, the principle of priority allocation of confiscated and sequestrated property to national institutions. Regarding objects of cultural heritage, the procedure for allocations to these institutions was laid down by the law gov- erning the collection, safekeeping, and distribution of books as well as other cultural, scientific, and art objects while giving the executive role to the federal Ministry of Education and its republic counterparts. The Slovenian Ministry of Education, also having 292 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 jurisdiction over federal collection centres and their operations, established itself as the central republic institution for handling objects of cultural heritage. It was already during the Second World War that first republic and then federal decrees were adopted, each in its own right introducing the protection of objects of cultural heritage. Immediately after the war, the state adopted further legal bases for setting up the system of monument protection, by which it introduced state control over the entire management of cultural heritage, including any potential trans- fers, such as e.g. restitution, sales or exports. Still prior to the end of the Second World War, AVNOJ also passed legal bases for the determination of war damage. The federal commission for determining war damage to objects of cultural heritage was set up in February 1945 and its republic counterparts somewhat later that same year. The then institute for the protection of cultural heritage (founded in July 1945) was appointed to coordinate the assessment of war damage to objects of cultural heritage; subse- quently, especially in the period 1947–1949 and later on, it also led the preparation of restitution claims and lists in collaboration with the republic institutes (founded in November 1945). This attests to the close intermeshing between both procedures and to the important role that institutes for the protection of monuments had in the direct handling of objects of cultural heritage in the new state. Restitution was led by the federal Ministry of Foreign Affairs, which also appointed members of restitution delegations abroad, thus placing the procedure within the frame- work of the new state diplomacy. At the republic level, the procedures related to restitution were led by the Ministry of Education, which also disposed of repatriated objects of cultural heritage. Because in- ternational peace treaties served as the fundamental legal bases for restitution, in the years immediately following the war, Yugoslavia did not regulate this area with laws but rather with decrees, rules, and reg- ulations (similarly as war damage). However, despite those legal bases, certain questions regarding the res- titution of objects of cultural heritage have continued to be raised decades after the war, requiring not only state diplomatic activity but also further research into this topic. 293 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 719:711.438(497.473Slapnik) Prejeto: 16. 12. 2019 Andrejka Ščukovt univ. dipl. etn. in soc., konservatorska svetnica, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, Delpinova 16, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: andrejka.scukovt@zvkds.si Katja Kosič u. d. i. a., konservatorka, Delpinova 16, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: katja.kosic@zvkds.si Vas Slapnik v Goriških brdih IZVLEČEK V prispevku je predstavljen naselbinski spomenik – vas Slapnik in njena stavbna dediščina –, ki je bil zaradi or- ganske prostorske umestitve naselja in svojstvene arhitekture z občinskim odlokom iz leta 1985 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. Največji razvoj je Slapnik doživel na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Iz vasi so se pričeli izseljevati po letu 1947, po vzpostavitvi nove državne meje med Italijo in Jugoslavijo, ki je prebivalce gospodarsko in prometno odrezala od zgodovinske navezanosti na Furlanijo. V Slapniku danes ni več stalnih prebivalcev in objekti v vasi propadajo. Kraj je v zadnjem času doživel veliko pozornost ob napovedi, da bodo v njem snemali resničnostni šov. KLJUČNE BESEDE Slapnik, Goriška brda, naselbinski spomenik, vrednotenje, obnova, resničnostni šov ABSTRACT THE VILLAGE OF SLAPNIK IN THE GORIŠKA BRDA The contribution presents a settlement monument – the village of Slapnik and its architectural heritage. Due to its organic spatial setting and unique architecture, Slapnik was proclaimed the cultural monument of local significance with a municipal decree of 1985. After reaching its maximum development at the turn of the twentieth century, the village experienced the greatest emigration wave after 1947, following the demarcation of the new state border between Italy and Yugoslavia, which cut its inhabitants’ economic and transport historical ties from Friuli. Today, Slapnik no longer has permanent residents and the buildings are falling to ruin. The village has recently come into the limelight at the announcement that it would be the site of filming a reality show. KEY WORDS Slapnik, Goriška Brda, settlement monument, evaluation, restoration, reality show 294 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 Uvod Članek obravnava opuščeno vas Slapnik v Zgor- njih Brdih, ki je v zadnjem času doživela veliko pozornost ob napovedi, da bodo v njej snemali re- sničnostni šov. Glede na veliko medijsko pozornost je lastnikom nepremičnin ta napoved prinesla pred- vsem nevšečnosti. Mediji so povzročili novodobni »romarski turizem« s številnimi obiskovalci, ki so iz Slapnika pričeli odnašati »spominke« o načinu življenja oziroma dejavnosti, ki se je odražal v tem delu Brd. ZVKDS, območna enota Nova Gorica, je za razumevanje spomeniških vrednot potencialnemu investitorju pripravil zgodovinski vpogled v razvoj dogodkov, ki so vodili v današnje stanje Slapnika, ter analizo stanja objektov vasi s konservatorskimi usmeritvami, ki bodo v pomoč pri morebitni pripravi projektne dokumentacije za obnovo vasi. Vsaka zgodovinska stavba ali naselje ima lastno, pogosto burno zgodovino, ki jo lahko razberemo iz njene marsikdaj kompleksne grajene strukture. Ta je avtentičen dokaz življenja in ustvarjanja preteklih generacij ter obdobij. Pričujoči prispevek je dopol- njena verzija strokovnega elaborata1 Konservatorske smernice za ohranjanje in varovanje naselbinskega spomenika Slapnik – Vas, EŠD 4760, ki sta ga kon- servatorki ZVKDS, območna enota Nova Gorica, pripravili za investitorja napovedanega resničnostne- ga šova, ki naj bi potekal v Slapniku. Postopek za ugotavljanje stanja naselbinskega in stavbnega tkiva na območju Slapnika je potekal na podlagi terenskih ogledov konservatork, pisnih virov ter primerjave razpoložljivih katastrskih map in dveh diplomskih nalog,2 ki obravnavata to naselje. Na te- renu smo območje naselbinske dediščine vrednotili tako, da smo analizirali stanje obstoječega stavbnega tkiva in pripadajoče nepozidane površine. V času te- renskega dela so bili posneti še številni fotografski posnetki objektov v vasi. Po pregledu celotnega na- selja smo označili stopnjo ohranjenosti objektov ter usklajenosti z zasnovo in morfologijo naselja ter pre- vladujočo stavbno tipologijo. Za oceno stanja ohra- njenosti naselja v prostoru so bile v skladu z veljavno metodologijo ZVKDS za vrednotenje naselbinske dediščine3 ocenjene naslednje prvine: - objekti z lastnostmi dediščine, za katere smo ugo- tovili, da imajo ohranjene prvine, ki jih prepozna- vamo kot vrednote, - moteči objekti, ki so grajeni na lokacijah zunaj va- ške gruče in s tem degradirajo poselitveni model Slapnika, - ruševine oziroma porušeni objekti, 1 ZVKDS OE Nova Gorica: Kosič in Ščukovt: Konservatorske smernice za ohranjanje in varovanje naselbinskega spomenika Slapnik – Vas, EŠD 4760. 2 Prinčič, Arhitekturni izris; Šolar, Idejna zasnova. 3 ZVKDS OE Nova Gorica: Navodila – splošne strokovne usmeritve, str. 1–2. - zelene površine in odprt prostor kot pripadajoča nepozidana funkcionalna površina znotraj naselja ali v neposredni bližini. Na podlagi starih katastrskih map, dveh diplom- skih nalog, fotografskih posnetkov iz leta 1953, t. i. Orlovih ekip Slovenskega etnografskega muzeja in obstoječega stanja smo izdelali tudi simulacijo razvo- ja naselja skozi čas. Nazadnje so bili obdelani še posa- mezni elementi oblikovanja oziroma t. i. naselbinski detajli, kot so strehe, dimniki, strešni venci, stavbno pohištvo, spahnjence, okenski okvirji in portali. Vas Slapnik v Zgornjih Brdih Vas Slapnik4 leži v Goriških brdih, ki so gričevna- ta pokrajina na zahodni meji med Slovenijo in Italijo. Domačini Brda delijo na Zahodna in Vzhodna Brda oziroma tudi na Zgornja in Spodnja Brda. Slapnik leži v Zgornjih Brdih na sončnem pobočju Korade,5 na 360 metrih nadmorske višine in zahodno od izvira potoka Kožbanjščka. Vas sestavljata dve gruči stavb. Prva obsega južni del naselja in predstavlja ruševine dveh domačij (Hrast in Skalar), medtem ko se je se- verni naselitveni prostor izoblikoval ob glavni vaški cesti kot stavbni niz treh domačij (Medar, Brzoni – po nekaterih podatkih Kobaj – in Grbun), ki se proti zahodu ponovno formira v dve večji gručasti doma- čiji (Lajner in Gocer). Slapnik danes obdajajo zaraščajoči se vinogradi, senožeti, pašniki in obdelovalne površine, ki priča- jo o načinu življenja in gospodarjenju prebivalcev v Zgornjih Brdih do prve polovice 20. stoletja. Vpliv sredozemskega podnebja, posebni mikroklimatski pogoji ter rodovitna tla iz plasti peščenjaka in laporja so omogočili pridelavo pridelka v terasah in na njiv- skih površinah skoraj skozi celoletni ciklus. Zato je bilo nekoč v okolici vasi več teras in njiv posejanih s trto, ječmenom, ovsom, fižolom in repo. Pomem- ben vir zaslužka je bila tudi prodaja oglja v Čedad in Krmin, po izgradnji občinskih cest konec 19. stoletja pa prodaja drv v Furlanijo.6 Od sadnih dreves so prvi zaslužek v letu prinesle češnje. Zaradi zatišne lege so rasli vinogradi z dobrim grozdjem. Jeseni so v Gorico vozili prodajat še kostanj: sprva z vozovi, po izgradnji železnice pa so ga pričeli prevažati do železniške po- staje v Plave ob Soči in od tu naprej z vlakom. Doho- 4 Vas Slapnik je z »Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodo- vinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Nova Gorica« razglašena za naselbinski (etnološki) spomenik (Uradno glasilo občin, št. 8/1985). 5 Hrib Korada stoji zahodno od reke Soče, na severnem robu Goriških brd. Z njenega vrha je lep pogled na večino gora nad reko Sočo. Ob lepem vremenu lahko poleg Julijskih Alp vidimo tudi Dolomite, Karnijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe, Golake in Snežnik. V bližini vrha, proti vzhodu stoji cerkev svete Gerderce (http://www.hribi.net/gora/korada/ (11. 3. 2019)). 6 Gomiršek, Speča Trnjulčica, str. 41. 295 2020 ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 dek so menda prinašale tudi oljke in prodaja žganja. Vsaka hiša v vasi je imela krave in par volov ter je vzrejala prašiče in kokoši. Po izročilu je bil Slapnik med najpremožnejšimi vasmi v Zgornjih Brdih.7 Naselje se s svojo lego vklaplja v okoliško kulturno krajino. Zaradi urbanistične zasnove in arhitekture je edinstveno v briškem prostoru. Večina prebivalcev se je iz Slapnika izselila po koncu druge svetovne voj- ne, po vzpostavitvi italijansko-jugoslovanske državne meje, ko so kmetje izgubili trg za prodajo pridelka. Življenje v Slapniku je postalo težko, ustrezne cestne povezave, ki bi jih povezovala s slovenskim zaledjem, pa tudi niso nikoli zgradili. Zadnji prebivalci so vas zapustili po furlanskem potresu leta 1976 oziroma na začetku osemdesetih let 20. stoletja. Veliko se jih je izselilo v tujino, v Italijo in druge evropske države ter Avstralijo, nekaj pa v bližnja industrijska središča, kot na primer v Novo Gorico. O nekdaj dobrem gospodarskem položaju pre- bivalcev Slapnika pričajo tudi stanovanjske stavbe in gospodarska poslopja. Vas je danes opuščena in objekti propadajo. Čeprav je vas pretežno v ruševi- nah, razgibani stavbni volumni, oblikovni elementi in detajli na njih, pa tudi uporaba lokalnega mate- riala, kot so les, kamen in prvotna kamnita kritina – skrle, danes še vedno opozarjajo na premožnost pre- bivalcev oziroma naselja. Med kakovostne oblikovne elemente na objektih štejemo kamnite okenske in vratne okvirje, razvejane ganke, plitke korčne strehe z mogočnimi dimniki ter široke strešne napušče nad glavnimi fasadami, ki jih krasijo barvane planete ali 7 Prav tam. skrle. Od ohranjene notranje opreme so pomembna ognjišča v spahnjencah oziroma žbatafurjih in krušne peči. Etaže med seboj povezujejo kamnite ali lesene stopnice.8 Z vplivi gradnje in oblikovnimi elementi sredo- zemskega stavbnega tipa in bližnjega furlanskega vpliva, izhajajoč iz lokalnega okolja in načina živ- ljenja, je stavbarstvo v Slapniku dobilo samosvojo identiteto. Tipično zanj je, da se stanovanjski in go- spodarski objekti drug na drugega navezujejo tudi s podhodi, stopnišči in z uporabo javnih površin, kot so dostopi in poti do objektov. Zaradi posebnosti terena in racionalne izrabe kmetijskih zemljišč je za Brda značilno, da so v glav- nem poseljena z manjšimi naselji. V Brdih je osnov- ni stavbni tip hiša, ki pod eno streho združuje stano- vanjsko in gospodarsko namembnost. Nadgradnja osnovnega tipa je domačija, ki poleg stanovanjske hiše obsega še posamezna gospodarska poslopja, ki se povezujejo v stegnjene stavbne nize. Za nekatere vasi v Brdih so značilne tudi domačije z gručo objek- tov znotraj dvorišča. Gradnja objektov je v Brdih od nekdaj potekala aditivno, glede na gospodarsko stanje, potrebe, prostorske možnosti in tudi glede na »modo«, bližnje furlanske vplive. Tradicionalni gradbeni material v Brdih je kamen; fliš ali oponka, tj. zrnata eocenska sedimentna kamnina, sestavljena iz menjajočih se plasti peska, peščenjaka in laporja. Strešna konstrukcija je iz lesa (velikokrat kostanjev les). Prvotna kritina v Brdih so bile kamnite skrle, 8 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. Poselitev Slapnika (izdelala: Katja Kosič na podlagi izrisa Blaža Šolarja, 2019). 296 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 danes korci. Ponekod je za kritino izpričana tudi sla- ma.9 Za Brda je značilno, da je bila do prve polovice 20. stoletja večina zemljiške posesti v lasti plemiških družin, ki so ponekod posedovale cele vasi. Kmečko prebivalstvo – koloni – so imeli zemljo in stavbe v dednem zakupu ali v obliki kratkoročne, srednjeroč- ne ali dolgoročne pogodbe. Kolon je dobil objekte in zemljišče v obdelavo, v zameno pa je moral posestni- ku dati del pridelka.10 Naselbinski razvoj Slapnika Najstarejša znana (sicer posredna) omemba Slap- nika je iz 15. oziroma 16. stoletja in potrjuje, da je vas zagotovo obstajala med letoma 1505 in 1510, saj so bili njeni prebivalci Foscha, Lovrenc in Gendrud uxor Marshonitz ys Slapnika.11 V 18. in v prvi polovici 19. stoletja je Slapnik ob- segal deset hišnih številk. Z vsemi zemljišči vred je bil last grofov Colloredo iz Melsa oziroma Gorice. Do kdaj so prebivalci Slapnika imeli status kolonov, ni znano. Predvidevamo, da so grofje Colloredo svo- jim kolonom zemljo in hiše prodali šele konec 19. stoletja.12 Meje naselja Slapnik je jožefinski kataster leta 1789 zamejil takole: »Slapnik meji na vzhodu na cesto, ki pelje iz Žarščine v Vrhovlje in se začne s kamnom, ki leži na kraju, ki mu rečejo Verhslatno, pa do zadnjega kamna na kraju, ki mu rečejo Verhgrapa. Od tam poteka meja do križišča cest v kotu travnika, ki ga imata Erze- 9 ZVKDS OE Nova Gorica, Mapa Slapnik in terensko delo, januar–marec 2019. 10 Vilfan, Izročilo o kolonatu, str. 137–151. 11 Gomiršek, Speča Trnjulčica, str. 41. 12 Prav tam. tič (Ersetig) in Sirk. Na zahodu poteka do potoka Kuka- va (Ciukava) do grebena, imenovanega Tern, v bližini travnika, imenovanega Zaslatnu, ki je last Erzetiča (Arsetig). Od tam poteka proti zahodu do kamna, ime- novanega Verhslatno, v bližini ceste, ki vodi iz Vrhovlja v Žarščino in se konča v kotu travnika, last Tomaža Er- zetiča (Arsetig). Na jug meji cesta, ki vodi iz Vrhovlha v Slapnik do kamna, imenovanega Naverh, nato poteka po potoku Kolimber, in ko hodimo proti jugu po omenjeni cesti vzdolž imenovanega potoka vse do sotočja potokov Teja in Kukava. Na severu so iste meje kot na zahodu. Deli se na dva okoliša: okoliš vasi in okoliš Podberda.«13 Za analizo naselbinskega razvoja Slapnika so bili v pomoč zgodovinski zemljevidi: jožefinski vojaški zemljevid, nastajal v letih 1763–1787 (1803), francis- cejski kataster (1812) in italijanski kataster (1923). Zasnova in morfologija naselja oziroma berljivost naselbinske strukture iz navedenih zgodovinskih zemljevidov pokažejo, da lahko prepoznavamo dve večji razvojni fazi. Prvo fazo predstavlja poselitev območja, kot je izpričana na vojaškem zemljevidu iz srede 18. stoletja.14 Druga faza zajema čas preloma iz 18. v 19. stoletje in prvo polovico 19. stoletja, ko se je rast naselja zaključila. V drugi polovici 20. stoletja so postavili še dve novi gradnji ob današnji vstopni poti v naselje. Na zemljevidu iz let 1763–1783, izdelanem za vojaške potrebe, na katerem so popisane poti, naselja, zgradbe, reke, potoki ter gozdne in obdelovalne po- vršine, je naselbina poimenovana Slapnik in zapisana z malimi črkami. To pove, da so Slapnik obravnavali 13 Prav tam, str. 39. 14 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, zvezek 3, sekcija 156. Slapnik na Vojaškem zemljevidu 1763–1783 (1804) ((Rajšp (ur.) Slovenija na vojaškem zemljevidu, zvezek 3, sekcija 156). 297 2020 ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 kot manjše naselje, ki je bilo del sosednjega naselja Nozno jugozahodno od Slapnika, ki je »oddaljeno 1/4 ure in od slemenske ceste Vrtače, ki povezuje Brda s Soško dolino, pa 5/8 ure«.15 Franciscejski kataster za k. o. Kožbana, kamor sodi vas Slapnik, je bil izdelan v prvi četrtini 19. sto- letja in je v merilu 1 : 2880. Objekti so pobarvani z rdečo, kar pomeni, da so bili zidani. Okrog naselbi- ne so zarisane še obdelovalne površine. Ta katastr- ska mapa predstavlja tudi največji naselitveni obseg vasi.16 Italijanski zemljiški kataster iz prve polovice 20. stoletja prav tako kaže podobo strnjene vasi. Vas so takrat obdajali vinogradi, senožeti oziroma travniki 15 Prav tam. 16 ARS, AS 179, k. o. Kožbana. ter gozdne, njivske in pašne površine. Spisovni del iz katastra pokaže, da je bilo v vasi okrog 20 stavbnih in 26 zemljiških parcel. Vse stavbe so bile zidane iz kamna. Stanovanjske hiše so bile večinoma nadstro- pne, z dostopi preko notranjih ali zunanjih stopnišč. K domačiji so poleg hiše sodili vinska klet, hlev s skednjem/senik, svinjak, shramba za pridelke/mesni- ne, kokošnjak in drvarnica. Vstop do nekaterih do- mačij so bili podhodi. Hlevi s seniki, kleti, shrambe in drvarnice so bili običajno samostojno stoječi objekti. Med večje kmetijske površine so prištevali vinograde in gozd, sledili so pašniki in senožeti. Nekaj je bilo njiv in zelenjavnih vrtov. Dvorišča so pripadala več- jim domačijam.17 17 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. Slapnik na franciscejskem katastru (ARS, AS 179, k. o. Kožbana). Situacija strešin v Slapniku, stanje 2019 (izris: Katja Kosič). 298 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 Glede na analogije iz briškega prostora predstav- lja najstarejši tip bivališča hiša, ki je eno- ali dvodelen objekt z bivalnim prostorom v pritličju, kjer je stala kuhinja z (nizkim) ognjiščem. K hiši so nato glede na potrebe prizidali gospodarsko poslopje, ki je lahko služilo kot hlev za govejo živino ali kot vinska klet. V kleti so poleg vina lahko hranili tudi pridelek. Do po- večanja obsega stanovanjskih površin je prišlo v 18. in 19. stoletju. Uveljavil se je nadstropen objekt, ki je obsegal pritličje, nadstropje in nizko podstrešje. Pro- stori so se prostorsko ločili po etažah glede na funk- cijo. V pritličju so bili namenjeni bivanju in shranje- vanju pridelka, v nadstropju pa so bile sobe za spanje in shranjevanje pridelka (kašča: suhe mesnine, žito). Do pomembnega napredka v stavbnem razvoju je prišlo v 19. stoletju, ko so k hiši prizidali spahnjenco – izzidek pravokotnega ali večkotnega (redko krož- nega) tlorisa. Prvotno kamnito kritino – skrle – so takrat nadomestili korci. V začetku 20. stoletja se je uveljavilo še notranje stopnišče s hodnikom. Grajena struktura v Slapniku Hiše v Slapniku so postavili premišljeno.18 Stoji- jo na sončni legi in so zavarovane pred neugodnimi vremenskimi vplivi, še zlasti burjo. Objekti so zgra- jeni po sredozemskem vzorcu v okviru dvorišča ali z dodajanjem poslopij v stegnjene stavbne nize. V sled- njem primeru stavni nizi zamejujejo tudi vaško pot. Poudarjeni kamniti arhitekturni členi, kot so 18 https://www.geoprostor.net/piso Brda (15. 2. 2019). Goucari, stanje leta 1953 (SEM, Teren 10). Goucari, stanje leta 2019 (foto: Andrejka Ščukovt). 299 2020 ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 kamniti okenski in vratni okvirji, ki so pomembni dekorativni elementi hiš, so pogosto špičeni in brez posebnih detajlov.19 V glavnem so okenski okvirji preproste kvadratne ali pravokotne pokončne obli- ke. Vratna odprtina je na vrhu navadno zaključena z ravno preklado. Okvirji so širine med 12 in 17 cm, globina pa je okrog 20 cm. Kamniti okvirji iz apnen- ca segajo malenkost izven ravnine fasadnega pasu, tj. ometa. Kamniti okvirji iz flišnega peščenjaka so obi- čajno poravnani s fasado. Nekaj gospodarskih objek- tov, predvsem vinskih kleti, ima značilno polkrožno zaključeno vratno odprtino. Na stavbah je prisotna tudi imitacija kamnite obrobe v ometu. Zaradi varnosti so ponekod v pritličju ter nad- stropju stanovanjskih in gospodarskih objektov oken- ske odprtine zavarovali s kovanimi rešetkami. Stavbno pohištvo je bilo leseno. Historična okna v nadstropju so dvokrilna in deljena na križ ali s trojno členitvijo. Lesena okna z enojno zasteklitvijo imajo polna polk- na. Vrata so lesena in eno- ali dvokrilna. Novejša okna so dvokrilna s polkni na lopute. Škure (polkna) so v vasi samo tam, kjer je njihova funkcija nujno potreb- na.20 Zunanje stopnice so lahko enoramne, preproste, lesene ali kamnite iz enega obdelanega kosa kamna, lahko tudi zidane. Notranje stopnice so v glavnem lesene, pri tem so prve tri oziroma štiri kamnite.21 Uvajanje dimnika in stropa v kuhinji je v medite- ranskem stavbarstvu posledica nastanka večnadstro- 19 Manj kakovostni flišni peščenjak za kamnoseške detajle ni primeren. 20 Določitev barv stavbnega pohištva bo opravljena na podlagi sondiranja oken in vrat v poznejši fazi obdelave naselja. 21 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. pne stanovanjske stavbe. Tam, kjer prevladuje nad- stropnost, je to najbrž tudi glavni vzrok, da so hišam že zelo zgodaj prizidali dimnik za odvajanje dima.22 Tradicionalno stoji na strehi hiše le en večji dimnik. Kuhinja je bila vedno najpomembnejši družinski prostor. V Slapniku so dokumentirana štiri ognjišča. Pozidana so iz kamna in ometana. Površino kurišča zaključuje lesen tram, kamniti rob ali planete dimen- zije 12 x 25 cm. Ognjišče je od tal dvignjeno okrog 50–60 cm. Odvod dima z ognjišča je bil v napo in od tu v zidan dimnik. Napa stoji okrog meter in pol nad ognjiščem in je lahko pritrjena na dva okrogla stebra ali grede in spojena z dimnikom. Na napi je običajno stala lesena polica za posodo. Sprednja stran ognjišča je bila namenjena gospodinji. Za lažji dostop gospo- dinje do kurišča je sprednja stran pogosto konkavno zaključena.23 Dokumentirana ognjišča v Slapniku so postav- ljena na sredino spahnjence. V hišah Slapnik št. 3 in Slapnik št. 5 so tla kuriščnega prostora dvignili od tal za toliko, da so lahko nanj položili lesen pod ali kamnit tlak ter postavili klop. Na podest dostopamo po stopnicah (2 višini). Najizrazitejši del ognjiščne opreme so kovana stojala, verige trpiž.24 Leta 1898 rojena domačinka Roza Erzetič je po- vedala, da je »od starejših ljudi slišala, da so na ognjišču kurili t. i. osvetino, staro šego kurjenja pomladanskega panja, ki je bila pomembna šega na prehodu iz zimskega v pomladni čas in povezana z opravili, v tem času. Po- vedala je, koko so panj pripravili, prej kot so ga prinesli na dvorišče. Na dvorišču so na sprednji (prežgani) del zavrtali štiri luknje na križ in vanje potem zabili lese- ne AČLE (kline). Če je osvatin potem na ognjišču tako pogorel, da je OČALIN z AČALAMI ostal cel, so rekli: 'Očalin odganja zim, zatuo uen z njim', in so ga vrgli na 22 Ščukovt, Kuhinja v Vipavski dolini, str. 425. 23 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. 24 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. Primer ganka z lesenim zunanjim stopniščem na kamniti podlagi (SEM, Teren 10, 1953). Dokumentirana ognjišča v Slapniku (SEM, Teren 10, 1953). 300 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 dvorišče. Panj je lahko prižgal na ognjišču z osmoljeni- mi suhimi leskami le gospodar. Ko je zgorel, so po njem od časa do časa posipali iglice MRENJA (brina). Prvo ZIMJANKO (vrč za vino), ki se je natočilo tisti večer, je gospodar počasi polival po osvatinu. Gorenje panja je od časa do časa povzročalo presketanje. To je glas drevesnega duha. Razumeli pa so ga le nekateri, predvsem tisti, ki so štrijali (vedeževali) in zdravili. Takrat so tudi verjeli, da bo, če se tistega dne prikaže kuščarica, leto za leto slabo in da preti lakota. Prav zato so jo nekateri tudi ubili, misleč, da bodo s tem preprečili nesrečo. V navadi je bilo tudi, da so tisti večer izrezljali leseno žlico ali polentar, ki naj bi imel moč odganjati lakoto. Osvetinski mlaj je pomenil tudi konec sečnje lesa za vse potrebe in namene. Takrat so tudi verjeli, da je kostanjev panj neprimeren za osvatin, ker da je bila iz takega lesa iztesana Noetova barka.«25 Pod italijanskim vplivom je briška kuhinja doži- vela pomembno spremembo zaradi pozidave poseb- nega prizidka – spahnjenice oziroma žbatafurja, kot mu pravijo v Brdih. Prvotno kuhinjo so posodobili tako, da so jo povečali z izbočenim zidom. Tako je ob prvotni stavbi nastal izpahnjen prizidek – spahnjenica –, ki funkcionalno pomeni uvedbo posebnega pro- stora, namenjenega izključno kuhanju. Spahnjenico, 25 Medvešček, Osvatina, str. 153. v kateri še vedno stoji odprto ognjišče, so na vrhu zaprli z napo okroglega ali večkotnega tlorisa in iz nje speljali dimnik. Ognjišče v spahnjenici obvladuje skoraj ves prostor. Visoko je do ¾ metra. V podnožju na sprednji strani ima izsek, da se je gospodinja lažje premikala ob ognjišču. Izsek je služil še spravilu drv. Ognjišča v Slapniku niso krasili, kot je bilo v navadi v Vipavski dolini ali na Krasu.26 Lesen odprt hodnik – gank – »pəju«, kot mu pra- vijo v Brdih, je zunanja komunikacija v nadstropje hiše. Praviloma leži na vzdolžni fasadi. Nosijo ga no- tranji podaljšani stropni tramovi. Pohodna površina na ganku so deske. Ograja je izdelana iz pokončnih razmaknjenih desk (lat). Poleg ganka na stanovanjski hiši so ga imeli navado postaviti tudi na gospodarsko poslopje. Ti ganki so imeli funkcijo sušenja pridelka. Gank je bil preprost, s pohodnimi deskami in latami, ki so jih vpeli v strešni napušč. V 20. stoletju so lesene ganke z uvajanjem konstrukcijskih novosti in z no- vimi gradivi nadomestili armiranobetonski balkoni. Strešni napušč nad glavnim pročeljem hiše je daljši. Njegova funkcija je bila zaščita odprtin in gan- ka, lahko pa je služil tudi za senčenje prostorov in sušenje pridelka. Napušč tvorijo špirovci z obdelani- mi glavami. Pravokotno nad njimi so letve, ki nosijo 26 Ščukovt, Kuhinja v Vipavski dolini, str. 423–432. Dokumentirane spahnjence v Slapniku (izris: Aleš Prinčič, 1983). 301 2020 ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 planete in so dimenzij 12 x 25 cm. Planete so okrasili s pomakanjem vogalov v apno. Ponavljajoči se vzo- rec je v obliki romba. Napušči na stranskih fasadah so kratki ali jih sploh ni. Na nekaterih stanovanjskih hišah, še pogosteje pa na gospodarskih poslopjih, so planete nadomestile deske. Pri starejših historičnih kritinah so na letve dimenzij okoli 5 x 7 m položene skrle in nanje korci. Hišni inventar V Slapniku je danes mogoče videti le še nekaj ohranjenega inventarja, na primer lesene vzidane omare, žitne skrinje, nekaj kuhinjske opreme in v vinskih kleteh sode ter prešo. Sicer pa je poleg skri- nje, ki je sodila v glavno opremo in je služila za shra- njevanje obleke, med osnovno hišno opremo sodila še miza, ki je imela pod ploščo korito za mesenje te- sta. Sledijo klopi in stoli različnih oblik, sklednik in zibelka. Premožnejše družine so si v prvi polovici 20. stoletja privoščile še omaro in posteljo. V shrambi so stale večje skrinje za žito.27 Historični tlak v hiši je bil obdelan kamen pravo- kotne oblike ali pa so to bile kamnite plošče nepra- vilnih oblik. Kamniti tlak so položili v kuhinjo in v prostore z gospodarsko namembnostjo. Poleg kamna so bile v uporabi deske. V dveh primerih so bile tlak barvane šesterokotne betonske plošče, ki so jih izde- lali v prvi polovici 20. stoletja. Gospodarski objekti Vinska klet je samostojen objekt. Stoji v neposre- dni bližini hiše ali je prizidana kuhinji. V slednjem primeru je vhod v klet tudi skozi vrata v kuhinji. V kleti so stali leseni vinski sodi na hrastovih legah, ki so bili dolgi tudi do 10 m. Lege slonijo na kamnitih podstavkih. Podobno kot drugod v Brdih so lahko v 27 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. klet poleg vina spravili tudi suhomesne izdelke ali v posebne lonce shranjeno mast. Vinske kleti pravo- kotnega tlorisa so sezidane iz kamna in tankoslojno ometane. Tlak v kleteh so bile kamnite plošče. Predel kleti, kjer so hranili sode, ni bil tlakovan oziroma je bila pod sodi zbita zemlja. Strop je bil lesen. V briškem prostoru se je pričela hlevska živinore- ja uveljavljati v 19. stoletju. Hlevi v Slapniku stojijo kot samostojne stavbe v stavbnem nizu ali v stavbni gruči domačije. Služili so bivanju goveje živine. Tako kot drugi objekti v Slapniku so tudi hlevi zidani s kamnom. Njihova velikost je bila odvisna od premož- nosti lastnika. Navadno je prostor nad hlevom služil za shranjevanje stelje in sena. V hlevu so stale jasli za par glav goveje živine. Hleve pokriva korčna kritina, korci pa so postavljeni na kamniti kritini – skrle –, ki jo nosijo močnejše late. Kokošnjak je poseben zaprt prostor za kokoši. Lahko je del hleva ali samostojno stoječ pritličen prizidek, zgrajen iz kamna, ki ga pokriva enokapna streha. Svinjak je samostojno stoječa pritlična stavba, prislonjena ali prizidana na drug objekt. Pokriva ga enokapna streha, krita s korci. Ohranjen primer v Slapniku je svinjak v gospodarskem objektu. Svinjski kotel je bil iz kamna ali opeke pozidana peč z vgrajenim litoželeznim kotlom, pod katerim je bilo kurišče. V njem so kuhali krmo za prašiče, po- stavljen pa je bil v gospodarskem objektu. V enem primeru je svinjski kotel v Slapniku stal na prostem, v vogalu portona, ki je še edini ohranjen vhod na dvo- rišče domačije v Slapniku.28 Pomen vode Lasten vodnjak so si lahko privoščili le premož- nejši kmetje. Večina je vodo najprej uporabljala iz bližnjega studenca. Vodnjaki, v katere se iz streh 28 Domačija Lajner, Erzetič. Dokumentirani vhodi v vinske kleti z ločnim zaključkom vhodnih vrat (izris: Alenka Ferfolja, 2019). 302 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 zbira kapnica, so stali v bližini stanovanjske hiše. O pomenu in dragocenosti vode v Slapniku pričata ohranjena vodnjaka, ki stojita na domačiji Hrast in Skalar. Vodnjak sestavlja podzemni valjasti del, kjer se zbira kapnica, zgornji del vodnjaka pa je pozidan in ometan. Za zajemanje vode je služil nastavek za škripčevje oziroma vreteno. Na severnem robu vasi stoji vodni zbiralnik iz leta 1916. Takrat je italijanska vojska v vasi položila prve vodovodne cevi. Podoben vodni zbiralnik sto- ji jugovzhodno nad Slapnikom. Oba rezervoarja sta betonske izvedbe, pravokotne tlorisne oblike in krita z banjastim obokom.29 29 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. Severovzhodno od Slapnika, ob stari pešpoti, je ohranjen t. i. zdenc – izvir vode –, kamor so hodili po pitno vodo. Zdenc so v drugi polovici 20. stoletja obzidali.30 Edino betonsko napajalno korito pravokotne tlo- risne oblike in recentne izdelave v vasi je ohranjeno ob ruševini hiše Slapnik št. 6. Po pričevanju je bilo v vasi več kamnitih napajalnih korit.31 Stenske poslikave Poleg kamnoseškega okrasja o pomenu in značaju objekta govorijo tudi slikarije na fasadah. V Slapni- ku sta dokumentirana dva primera stenske poslikave, ki sta v nadstropju glavnega pročelja hiš Slapnik št. 2 in Slapnik št. 5. V primerjavi s stenskimi slikami na fasadah hiš in gospodarskih objektih iz Posočja, kjer so navadno upodobljeni različni svetniki oziro- ma zavetniki (sv. Florijan, sv. Jurij, Božjepotna De- vica Marija, Križani …), sta slikariji atipični, ker ni upodobljena značilna sakralna motivika priljubljenih zavetnikov. V enem primeru je na hiši v Slapniku v barvi oker narisan križ, levo in desno od njega pa črti polkrožne oblike, domnevno črki g in b, v spodnjem delu pa m. V drugem primeru je narisana t. i. roža vetrov oziroma pentagram, ki po ljudskem verovanju ljudi in živino obvaruje pred nevšečnostmi, simbo- lizira posebno moč ter odpira vrata do skrivnosti. V dveh primerih smo dokumentirali še v omet vrezan 30 ZVKDS OE Nova Gorica, Mapa Slapnik in terensko delo, januar–marec 2019. 31 Ustni vir: Franko Markočič, Nova Gorica. Primer vodnjaka ob gospodarskem poslopju Slapnik 2 (izris: Katja Kosič, 2019). Hiša Skalarji s stensko poslikavo (foto: Andrejka Ščukovt, izris: Katja Kosič, 2019). 303 2020 ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 motiv t. i. šivanega roba in narisan okenski okvir. V več objektih je v bivalnih prostorih dokumentirana dekorativna poslikava s šablonami in valjčki. To so ponavljajoči se vzorci, ki imajo estetsko vrednost.32 Krajinski elementi K oblikovanju grajenega prostora domačij so ve- liko prispevali naravni krajinski elementi, kot so trte in sadna drevesa ter razne okrasne zelene površine. Med grajene krajinske elemente uvrščamo na primer latnike in podporne zidove. Mediteransko zelenje z latniki za trte in sadno drevje je raslo na osončeni legi, ob glavnih fasadah stanovanjskih in gospodar- skih objektov. Sadovnjaki in vrtovi pa so stali na jugozahodni strani naselja in so omogočali preple- tenost ter postopen prehod bivalnega prostora do- mačije v odprt prostor. Podporni zidovi so pomemben horizontalni po- udarek v krajini. Tehnika zidanja je suhozidna, iz neobdelanega lokalnega kamna, z zgoraj ravnim za- ključkom. Podporni zidovi so se prilagajali konfigu- raciji terena, stali so ob poti skozi vas in ob starih poteh, ki so Slapnik povezovale s sosednjimi kraji. Dokumentiran zunanji tlak na starih poteh je izveden v naravno podlago s pokončno nabitimi 32 ZVKDS OE Nova Gorica, Mapa Slapnik in terensko delo, januar–marec 2019. kamnitimi ploščami brez veziva. Material je iz lo- kalnega okolja, različnih oblik, dimenzij in debelin. Vmesni prostor med kamnom je zatravljen in zara- ščen. Tlak na dvoriščih je bil podoben. Strelna postaja V 19. stoletju so vinogradnikom pridelek zmanj- ševale pozebe, suše ali trtne bolezni. Veliko škode v vinogradu je naredila tudi toča. Zato so proti koncu 19. stoletja v kranjskih, štajerskih in goriških vino- rodnih okoliših začeli streljati proti toči, da bi tako močno pretresli oblake toče, tako da bi namesto toče pričel padati dež. Tik nad vaškim jedrom Slapnika so v ta namen postavili strelno postajo, kjer so spravili možnarje in smodnik. Objekt je bil manjša stavba, pozidana iz grobo obdelanih gradnikov iz flišnega peščenjaka, pravokotne tlorisne oblike, ki jo je pokri- vala dvokapna korčna streha. Danes je strelna postaja v ruševinah.33 Zaključek Po drugi svetovni vojni so prebivalci Slapnika zaradi izgube trga za prodajo pridelka v Čedad in Krmin v sosednji državi Italiji, zaradi spremenjenih 33 ZVKDS OE Nova Gorica, Terensko delo, januar–marec 2019. Domačija Slapnik št. 5 s stensko poslikavo (foto: Andrejka Ščukovt, 2010). 304 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 političnih in gospodarskih razmer v novi jugoslovan- ski državi in tudi zaradi neurejenih cestnih povezav pričeli postopoma zapuščati vas. Izselili so se v okoli- co Gorice v Italiji, nekateri so odšli tudi v Avstralijo. Mnogi so se naselili v okolico Nove Gorice. Objekti v vasi danes niso predelani, zato so, kar zadeva pričevanje o kontinuiteti načina življenja od 19. do prve polovice 20. stoletja, redkost v briškem prostoru. Slapnik predstavlja tudi vpogled v način kmečkega življenja, še posebej v delovni in letni cikel, ki je izhajal iz soodvisnosti z naravnim okoljem in nam omogočil razumevanje tako nesnovne kot ma- terialne kulturne dediščine območja. Slapnik je popolnoma izpraznjena vas od leta 1985, ko se je izselila zadnja prebivalka. Zaradi ne- vzdrževanja daje vtis zanemarjenosti. Dve domačiji, Slapnik št. 7 in št. 6, sta v celoti porušeni. Na preo- stalih strehah in fasadah že dolgo niso bila izvedena obnovitvena ali vzdrževalna dela. Vdrte strehe in luk- nje v strehah pa so pripomogle k porušenju stropnih konstrukcij, namakanju nosilnih konstrukcij, lušče- nju ometov in poškodovanju notranje opreme. Na fasadah je še rastje, ki dodatno vpliva na degradacijo materiala. Zavedamo se, da se časi spreminjajo in da neka- terih kulturnih spomenikov ne bo mogoče ohraniti. Kljub zapuščenim in izropanim hišam, k propadanju hiš je pripomogla tudi človeška grabežljivost, ima Slapnik še vedno čitljivo naselitveno in bivanjsko kontinuiteto, z ohranjenim prepletom materialnih, družbenih in gospodarskih razmerij skozi čas, ki predstavljajo tudi identiteto Brd. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 179, Franciscejski kataster za Primorsko, 1811–1869. SEM – Slovenski etnografski muzej Fotografije in risbe dokumentacijskega oddelka t. i. Orlovih ekip, 1953. Goriška Brda, Teren 10. ZVKDS OE Nova Gorica – Zavod za varstvo kul- turne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica Delovna skupina za naselbinsko dediščino ZVKDS: Navodila – splošne strokovne usmeritve za določanje kulturnovarstvenih pogojev za nezahtev- ne posege na objektih in območjih kulturne dedišči- ne po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. l. RS, št. 37/08, 99/08). Ljubljana, interno gradivo, 10. 2. 2011. Kosič, Katja in Ščukovt, Andrejka: Konservatorske smernice za ohranjanje in varovanje naselbinskega Pogled na Slapnik (foto: Andrejka Ščukovt, 2019). 305 2020 ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 spomenika Slapnik – Vas, EŠD 4760. Usmeritve za obnovo vasi I. del in Usmeritve za obnovo objektov II. del. ZVKDS, območna enota Nova Gorica, 2019. Mapa Slapnik – Vas, št. EŠD 4760: terenski zapi- ski, fotografije, risbe. Terensko delo, januar–marec 2019. USTNI VIR Franko Markočič (1956), rojen v Slapniku, upokoje- nec, Nova Gorica LITERATURA Bratina, Patricija in Fikfak, Alenka in Gomiršek, Tanja in Ščukovt, Andrejka: Briška hiša. Katalog k stalni razstavi v Šmartnem. Dobrovo: TD+M biro, 2015. Dular, Andrej: Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju. Slovenski etnograf 33/34, 1988/90, str. 61–82. Gomiršek, Tanja: Bivanjska kultura jugovzhodnih Brd v predmarčni dobi. Kronika 61, 2013, str. 273–286. Gomiršek, Tanja: Speča Trnjulčica se že prebuja. Bri- ški časnik 23, št. 94, 2019, str. 39–41. Medvešček, Pavle: Osvatina – poganski ogenj. Etno- log 53, 1992, str. 153. Prinčič, Aleš: Arhitekturni izris stavb vasi Slapnik. Prenova arhitekturne dediščine. Tipologija in iden- titeta naselja Slapnik (diplomska naloga). Fakulte- ta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, 1983. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787 (1804). Zvezek 3. Ljubljana: Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa, 1997. Reja, Magda in Sirk, Tatjana: Briška kuhinja. Kuhinja in kulinarična kultura v Goriških Brdih. Ljubljana: Viharnik, 1997. Sivec, Iva: Slapnik, draga vas domača … Pretresljivo lepo in zapuščeno. Goriška, 16. 5. 2007, št. 5, str. 7. Ščukovt, Andrejka: Kuhinja v Vipavski dolini v luči razvoja ognjišča in spreminjanja hišnih tipov. Kronika 55, 2007, str. 423–432. Šolar, Blaž: Idejna zasnova razpršenega hotela v vasi Slapnik (diplomska naloga). Fakulteta za arhitek- turo, Univerza v Ljubljani, 2014. Vilfan, Sergij: Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih. Etnolog 53, 1992, str. 137–151. SPLETNI VIRI https://www.hribi.net/gora/korada/26/870 https://mapire.eu/en/euenmapfirstsurveylayers/ https://www.geoprostor.net/piso Brda/ S U M M A R Y The village of Slapnik in the Goriška brda The article at hand sheds light on the principle of the spatial setting of the Slapnik settlement, the architecture and building typology of the village, the interplay of the lifestyle of its inhabitants with nature, and the work of master craftsmen who em- ployed their skills and practices in building the set- tlement with the use of local materials. Slapnik is a settlement in the Zgornja Brda which, due to its setting, fits well into the cultural landscape. A unique settlement in the Goriška brda region due to its urban concept and architecture, it was proclaimed the cultural monument of local sig- nificance. The oldest known information indirectly relating to Slapnik dates to the fifteenth or, rather, sixteenth century. The village experienced its great- est demographic growth at the turn of the twentieth century, when it counted about twenty building plots in the settlement itself and twenty-six land plots in its surroundings. Constructed strictly from stone, most buildings had more than one storey and they were accessible via interior or exterior staircases. Apart from the residential building, the typical homestead also comprised a wine cellar, a stable with a barn/a haybarn, a pigsty, a storage room for crops and meat products, a henhouse, and a woodshed. Most stables with haybarns, cellars, storage rooms, and woodsheds were freestanding buildings. Large agricultural sur- faces were represented by vineyards and forests, fol- lowed by hay and grazing meadows. There were some fields and vegetable gardens. Courtyards only formed part of major homesteads. Given its recognized cultural importance, we conclude that the houses with emphasized stone ar- chitectural elements were constructed deliberately. They are exposed to the sun and protected from un- favourable weather conditions, especially gale. Other important preserved buildings in the village are spah- njenci (outdoor kitchens) and wine cellars reflecting the characteristic local lifestyle at that time. Today, the village is left abandoned, and the build- ings are falling to ruin. Slapnik witnessed the great- est emigration after the Second World War, on the demarcation of the state border between Italy and Yugoslavia causing farmers to lose their crops market. Life in Slapnik became hard and the road network to connect the village with its Slovenian hinterland was never built. The last inhabitants left the village after the Friuli earthquake in 1976 and in the early 1980s. Slapnik has recently come into the limelight at the announcement that the village would be the site of filming a reality show. 306 2020ANDREJKA ŠČUKOVT, KATJA KOSIČ: VAS SLAPNIK V GORIŠKIH BRDIH, 293–306 Vhodni porton na domačiji Slapnik št. 7 in št. 8 (foto: Andrejka Ščukovt, 2018). 307 2020 Žele(z)na dama. Kneginja s Kapiteljske njive Na arheološki razstavi Žele(z)na dama1 predstav- ljamo izjemen starejšeželeznodobni grob 34 v gomili XVI, raziskan leta 2004. Vseboval je izjemno boga- te in številne pridatke, ki ga opredeljujejo kot knežji grob. Grob je datiran v drugo polovico 7. stoletja pr. n. št. s »podedovanimi« predmeti iz konca 8. stoletja pr. n. št. Gradivo je bilo na restavriranju v restavratorskih delavnicah Römisch-Germanisches Zentralmuseum v Mainzu (Nemčija), s katerimi Dolenjski muzej Novo mesto odlično sodeluje že od časa prvega ku- stosa arheologa Toneta Kneza. Gradivo je bilo leta 2012 predano v restavriranje in konzerviranje. No- 1 Arheološka razstava: Žele(z)na dama. Kneginja s Kapiteljske njive. Dolenjski muzej Novo mesto (zanj: Jasna Dokl Osol- nik). Avtorica razstave: Petra Stipančić. Oblikovanje: Maja Rudolf Markovič. Prevod v angleški jezik: Amidas. Jezikovni pregled: Alenka Klemenc. Fotografije: dr. Borut Križ. Po razstavah vembra 2019 je bilo vrnjeno nazaj »domov« in smo ga prav zaradi izjemnega pomena za razumevanje zgodnje faze starejše železne dobe kmalu predstavili javnosti. Razstava v Knezovi sobi stalne arheološke razstave Dolenjskega muzeja Novo mesto je bila od- prta 13. decembra 2019 in bo na ogled do septembra 2020. Besedila so na voljo v slovenskem in angleškem jeziku. Predstavitev groba XVI/34 Starejšeželeznodobno gomilo XVI na Kapiteljski njivi v Novem mestu je leta 2004 raziskala arheo- loška ekipa Dolenjskega muzeja Novo mesto pod vodstvom dr. Boruta Križa. Gomila, žal danes v kon- figuraciji terena neopazna, v tlorisu nekoliko ovalne oblike, velikosti 16 x 14 m, je vsebovala še 40 poko- pov (34 opredeljenih skeletnih grobov ter 6 najdb). Ti so po večini pravokotne oblike s skrbno oblikova- Novo mesto, Kapiteljska njiva. Grob XVI/34 z najdbami in kamnito oblogo ob odkritju (foto: dr. Borut Križ). 308 2020PO RAZSTAVAH, 307–310 nimi stranicami, razporejeni v krogu, različno globo- ko vkopani v sterilno osnovo hriba. Glede na velikost grobne jame in pridatke v njej opredeljujemo, ali gre za pokop moškega, ženske ali celo otroka. V 25 pri- merih omenjene gomile so se ohranile sledi lesenih krst oziroma sledi grobne lesene konstrukcije, drugi organski ostanki, kot so kost, tkanina in usnje, pa so zelo redki. Grobni pridatki, zlasti kovinski, so prav tako zelo poškodovani. Poškodbe in uničenja grob- nih pridatkov so posledica delovanja kislega dežja in obdelave poljedelske površine, saj je bila v preteklosti na območju grobišča njiva, kjer so uporabljali umetna gnojila in škropiva. Gomila XVI je bila v uporabi skoraj 300 let. Naj- starejši ohranjen grob v njej je centralni grob knegi- nje XVI/34 in predstavlja razkošno nošo dame sta- rejše železne dobe v drugi polovici 7. stoletja pr. n. št. Grob XVI/34 je v tlorisu pravokotna grobna jama, velikosti 315 x 145 cm, ki je bila do 60 cm glo- boko vkopana v sterilno osnovo hriba. Vsekakor gre za grob izjemno pomembne dame, o čemer pričajo številni pridatki. Centralna lega groba znotraj raz- poreditve grobov v gomili nakazuje poseben status pokojnice. To potrjuje domnevo o socialni strukturi družbe, kjer je pokojnica s tako bogatimi pridatki za- četnica družine, ki je nato v gomilo za pokope upo- rabljala nadaljnjih 300 let. V jamo je bila položena krsta ali lesena konstrukcija, nanjo pa je bila naložena kamnita groblja. Kamnita obloga groba je izdelana iz manjših dolomitnih kosov apnenca. Kamenje ni bilo položeno samo kot stranska obloga, ampak je verjet- no pokrivalo tudi zgornji del krste. Na dnu grobne jame je bila zemlja črne barve s posameznimi deli pooglenele deske. Nad grobom so ležale kosti konja, njihova radiokarbonska analiza pa je pokazala, da je bil konj zakopan v prvi polovici 4. stoletja pr. n. št., kar je veliko kasneje od pokopa bogate dame. V grobu so se na predelu glave, med jagodami ogrlic, ohranili človeški zobje, deloma vidni že na te- renu. Zobje so bili makroskopsko analizirani in foto- grafsko dokumentirani. Analize je opravila dr. Tama- ra Leskovar na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Zobje so zaradi prisotnosti bro- na zelenkaste barve, med konservacijo pa so bili pre- mazani in se svetijo. Analize so pokazale, da gre za 30 zob. Večinoma gre za votle ostanke zobnih kron oz. sklenine, redko se je ohranil notranji del krone ali korenina. Glede na razvito korenino tretjega kočnika in obrabo griznih površin gre verjetno za osebo, ki je umrla v starosti med 20 in 30 let. Grobni pridatki v grobu Na podlagi položaja grobnih pridatkov oprede- ljujemo, da je bila pokojnica visoka med 160 in 165 cm. V zgornjem delu grobne jame (SZ del) so ležale ogrlice iz večjih in manjših jantarnih jagod, drobnih steklenih jagod ter jantarnih jagod z vmesnimi bro- Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34. Bronaste fibule, jantarne in steklene jagode, bronaste in železne zapestnice ob odkritju (foto: dr. Borut Križ). 309 2020 PO RAZSTAVAH, 307–310 nastimi cevkami, ki so bile uporabljene kot razdelil- ci. Ob ogrlici je ležalo pet fibul-sponk za spenjanje obleke. Na vsaki roki je ležal komplet železnih za- pestnic in votla bronasta zapestnica okrašena z iztol- čenimi bunčicami. Uporaba in prisotnost železnega nakita, kot so železne zapestnice in bimetalne fibule, so značilne za zgodnjo fazo starejše železne dobe. Železen obročast nakit je znanilec nove prihajajoče dobe in poudarja pomembnost in prestiž pokojnice. Na SZ strani, v predelu pasu, sta bila železen nož in Risarska rekonstrukcija ogrlice iz jantarnih in steklene jagode ter bronastih razdelilcev (RGZM Mainz). Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34. Bronasto železna vaška vozlasta fibula (foto: dr. Borut Križ). 310 2020PO RAZSTAVAH, 307–310 šilo. Tik ob JZ vogalu na dnu grobne jame sta ležali lončeni vretenci. Pokojnica je imela ob svojem kom- pletu nakita, značilnem za drugo polovico 7. stoletja pr. n. št., dodano še nekaj nakitnih kosov iz konca 8. stoletja pr. n. št., ki sodijo po svojih značilnostih med dediščino oz. podedovane predmete. To so bronasto železni vaški vozlasti fibule, železne zapestnice in jantarna ogrlica v kombinaciji s bronastimi cevkami. Takšni grobni inventarji s pridatki iz dveh različnih časovnih stopenj nam omogočajo ugotavljanje konti- nuitete v skupnosti. Med izjemne pridatke razstavljenega groba sodi bronasto železna dvozankasta ločna fibula tipa 5a/ varianta 3 ali vaška vozlasta fibula. Ne samo oblika, tudi njena velikost potrjuje pomembnost pokojnice. Ob veliki fibuli je bila manjša bronasto železna fibula istega tipa 5a/ varianta 2 z 10 bronastimi vozli. Večja fibula je narejena iz dveh kovin. Osnova – lok, igla in noga – so narejeni iz železa, dodatno je na lok fibule vlitih 8 bronastih vozlov, noga fibule je prevlečena s fino okrašeno bronasto pločevino. Izje- moma se je ohranilo nekaj ostankov tkanine-oblači- la, ki ga je fibula spenjala. Fibula je bila v postopku konzervacije rentgensko posneta. Izkazalo se je, da so bronasti vozli votli in vsebujejo manjše kovinske koščke, ki so ob premikanju povzročali ropot. Tako je imel bleščeč in bogat nakit še zvočni dodatek. Bogata in pomembna pokojnica, katere status odraža položaj groba v centralni legi, je svojo vlogo začetnice, ustanoviteljice družine, obogatila tudi s podedovanim nakitom. Razstavo smo nadgradili z risarsko rekonstrukcijo dame, opremljeno z bogato nošo v naravni veliko- sti. Iskrena hvala Tamari Korošec za opravljeno delo. Arheološki predmeti so povečini zelo poškodovani. Ogrlica, sestavljena iz jantarnih jagod, steklene ja- gode in bronastih cevk, ni v celoti ohranjena. Ohra- njene bronaste cevke, ki so služile kot razdelilci med jantarnimi jagodami, so precej poškodovane. Zato smo se odločili za izdelavo njihovega 3D modela in jih za predstavitev na razstavi tudi natisnili. Za op- tično konfokalno 3D mikroskopiranje arheološke- ga predmeta se zahvaljujem kolegom na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, Katedra za menedžment obdelovalnih tehnologij, Laboratorij za odrezavanje. Pri tisku 3D modela arheološkega predmeta pa nam je pomagal kolega dr. Rafko Urankar. Za končno po- dobo 3D razdelilcev je poskrbela mag. Zdenka Sal- mič Pungerčar. Arheološka razstava Žele(z)na dama je prikaz bogate noše izjemne dame – kneginje iz časa starejše železne dobe, ki je bila pomembna predstavnica vo- dilnega sloja takratne družbe. Ne samo za časa živ- ljenja v 7. stoletju pr. n. št., temveč tudi danes vzbuja občudovanje in zanimanje. Petra Stipančić Risarska rekonstrukcija dame iz druge polovice 7. stoletja pr. n. št. (risba: Tamara Korošec). 311 2020 Jubilej Šestdeset let Marte Verginella Da so šestdeseta nova štirideseta, ne bi moglo bolj veljati pri pisanju pričujočega teksta. Profesori- ca dr. Marta Verginella je namreč polna energije in raziskovalnih idej in razen njene bogate bibliografije, številnih raziskovalnih dosežkov in že prav zavidljive množice študentov, ki jim je predavala in nekaterim bila mentorica, prav nič ne kaže na to, da si po tradi- ciji slovenskega zgodovinopisja pravzaprav že zasluži tovrstni zapis. Obe avtorici tega zapisa, njeni podi- plomski študentki, ki sva se spoznali čakajoč na go- vorilne ure prav pred profesoričinim kabinetom, sva se kar nekaj časa spraševali, če jo je na takšen način sploh smiselno predstavljati. Prof. dr. Marta Vergi- nella je namreč v svoji raziskovalni in univerzitetni pedagoški karieri spremenila kar nekaj v svetu slo- venske historiografije trdno zasidranih predstav in v marsičem posodobila in predrugačila študij zgo- dovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vsekakor študentov zgodovine tretjega letnika, ki nas je v svojem prvem študijskem letu na Oddelku za zgodovino FF UL poučevala Občo zgodovino 19. stoletja s seminarjem (1995/96), ni pustila indiferent- nih. Njena predavanja so bila za razliko od mnogih drugih takrat, zanimiva, drugačna, barvna. V študij je uvedla literaturo mediteranskega prostora in pred- vsem nam študentom vzbudila občutek enakovrednih partnerjev v študijskem procesu, kar takrat še zdaleč ni bilo samoumevno. Mnoge študente v takratnem 3. letniku je povsem na novo navdušila za zgodovino, za socialno zgodovino, za mikrozgodovino, in nam po- kazala, da je lahko pouk zgodovine dialog, da lahko svoje poglede izražamo, da je potrebna kritičnost, in da je interdisciplinarnost in vstopanje antropoloških, socioloških, filozofskih konceptov lahko pomemben sestavni del pouka zgodovine. Širila nam je obzorja tudi s pomočjo morda najbolj vsestransko dinamič- nega obdobja v zgodovini sploh, dolgega 19. stole- tja. Vsekakor je takrat na Oddelku za zgodovino po njeni zaslugi zapihal svež morski veter, ki je pregnal kar nekaj ljubljanske sivine, zamegljenosti in osre- dnjeslovenske samozadostnosti. Kot tržaški Slovenki, pripadnici slovenske manjšine v Italiji, ji je z obrobja slovenskega etničnega prostora uspelo prodreti v mo- ški svet Oddelka za zgodovino FF UL, kjer je postala šele druga redna profesorica in ob prihodu edina žen- ska profesorica zgodovine na Oddelku. Primarno raziskovalno zanimanje dr. Marte Ver- ginella je področje socialne zgodovine. S tega po- dročja je svojo raziskovalno radovednost usmerjala v logično nadgrajevane tematike, kot so ustna zgo- dovina, zgodovina žensk in spola, spominske študije, mejne študije, nacionalne študije. Bila je ena prvih, ki je v slovensko zgodovinopisje uvedla metodološke pristope francoske historične antropologije in itali- janske mikrozgodovine. Njene raziskave na področju zgodovine družine in historične antropologije pred- stavljajo pionirsko delo v slovenskem zgodovinopisju. Je ena od začetnic raziskovanja socialne in kulturne zgodovine prve in druge svetovne vojne, zgodovine žensk, antisemitizma in holokavsta v Sloveniji. Na teh področjih je poskušala z metodološkimi pristopi, ki so predstavljali novost v slovenskem zgodovino- pisju, preseči primanjkljaj, ki je izhajal iz razdroblje- nega stanja arhivskih virov. To je dosegla predvsem s preučevanjem biografskih in ustnih virov (rezultat katerih je bila posebna številka revije Acta Histriae, posvečena biografskim študijam). Njen glavni cilj je bil, da bi slovensko zgodovinopisje vzpostavilo stik z najnovejšimi evropskimi zgodovinopisnimi dognanji, zlasti tistimi iz romanskega sveta. Pogosto je sprožila kritične razprave o stanju in kakovosti zgodovinopis- nih del ter o politični uporabi in zlorabah zgodovi- nopisja v Sloveniji in v širši regiji Severnega Jadrana. Leta 1999 in 2007 je na primer uredila dve posebni izdaji znanstvene revije Qualestoria, ki sta se ukvarjali prav s temi tematikami. Vseskozi se oglaša kot kritič- na intelektualka ob krepitvi sovranističnega gibanja in fašizma v Italiji. (foto: Sašo Kovačič) 312 2020JUBILEJ, 311–313 Pomemben del njenega dela predstavljajo tudi t. i. mejne študije (border studies). V tem kontekstu se ukvarja zlasti z epistemološkimi vprašanji, ki izhajajo iz pisanja zgodovine v multietničnem okolju. Prof. dr. Marta Verginella se v njih osredotoča na zgodo- vinske akterje in akterke, ki jih običajne zgodovinske študije pogosto prezrejo, pripadnike manjšin, ženske. V svojih raziskavah je namenila posebno pozornost dnevnim migracijam žensk na slovensko-italijanski meji in preprostemu slovenskemu človeku, ki ga za- znamuje tok velikih dogodkov, vojne, vzpon fašizma. Rezultat tega dela je posebna izdaja znanstvene revije Qualestoria z naslovom »Sconfinamenti storiografi- ci e attraversamenti di confine«, ki jo je uredila leta 2016. Marta Verginella je leta 1984 diplomirala iz zgo- dovine na Leposlovni fakulteti Univerze v Trstu pri priznani profesorici dr. Luisi Accati z nalogo Dru- žinske strategije v Dolini pri Trstu v 19. stoletju. Leta 1995 je pod mentorstvom dr. Petra Vodopivca dok- torirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Oporoke v Bregu (1819–1904). Njena di- sertacija je bila kasneje objavljena kot znanstvena monografija v slovenščini. Da je tema disertacije še vedno aktualna, priča denimo članek, ki je trenutno pred izidom v tujini in ki povzema nekatere ugotovi- tve iz disertacije, dopolnjene z novimi uvidi. Poučevala je na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici in se v študijskem letu 1992/93 zaposlila kot stažistka asistentka Sociologije kulture na Od- delku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V študijskem letu 1995/96 je predavala Občo zgodovino 19. stoletja na Oddelku za zgodo- vino in Historično antropologijo na Oddelku za so- ciologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Od leta 1997 je kot docentka predavala Občo zgo- dovino 19. stoletja in Teorijo zgodovine na Oddelku za zgodovino FF UL, leta 2001 je bila izvoljena v naziv izredne profesorice, leta 2006 pa v naziv redne profesorice za področji Obča zgodovina 19. stoletja in Teorija zgodovine. Bila je štipendistka na Univerzi Ca’ Foscari v Benetkah (1992), ustanove Alpe Adria na Univerzi v Celovcu (1994) in École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu (2002). Med letoma 1999 in 2001 je bila namestnica pred- stojnika Oddelka za zgodovino, v letih 2004/2005 pa njegova predstojnica. Od leta 2006 do leta 2010 je bila nacionalni koordinator za področje zgodovino- pisja pri Agenciji za raziskovanje Republike Slove- nije. Kot gostujoča profesorica je predavala in sodelo- vala tako z ISH – Fakulteto za podiplomski študij v Ljubljani kot na Univerzi na Primorskem, kjer je pomagala formirati tudi nekatere priznane zgodovi- narje. V tujini je kot gostujoča profesorica sodelovala na številnih italijanskih, avstrijskih, nemških, špan- skih in hrvaških univerzah: na Univerzi Federico II v Neaplju, Univerzi v Sassariju, Univerzi v Trstu, Univerzi na Dunaju, Univerzi v Zagrebu, Univerzi v Alessandriji, Univerzi v Hamburgu in Univerzi v Pa- dovi. Leta 2005 je bila nosilka predmeta na Medite- ranski katedri, ki jo je Unesco ustanovil na Univerzi v Valenciji. Še vedno se vsako leto udeležuje seminar- jev na prestižni École des hautes études en sciences sociales (EHESS) v Parizu. Marta Verginella je avtorica in soavtorica 12 znanstvenih monografij; nekatere so bile prevedene v druge jezike. Monografija Il Confine degli altri. La questione giuliana e la memoria slovena je bila pre- vedena tudi v slovenščino in hrvaščino, potem ko je bila leta 2008 uvrščena na seznam najbolj bra- nih zgodovinskih esejev v Italiji. Objavila je več kot 110 znanstvenih člankov in monografskih poglavij ter številna druga strokovna besedila. Napisala je 11 spremnih študij in 86 ocen in recenzij. Aktivno promovira slovenske historiografske dosežke v tujini in spodbuja izdajo prevodov tujih zgodovinopisnih študij v slovenskem jeziku. V nekaterih od teh pre- vodov je prispevala predgovore ali spremne besede (na primer: Luisa Passerini: Ustna zgodovina, spol in utopija. Izbrani spisi; Primo Levi: Potopljeni in rešeni; Carlo Ginzburg: Sir in črvi; in Mary Beard: Ženske in oblast). Kot urednica ali soavtorica je sodelovala pri izdaji več domačih in tujih zbirk znanstvenih člankov, vključno z enciklopedično zbirko biografij pomembnih slovenskih žensk z naslovom Pozabljena polovica, za katero je napisala uvodno študijo. Njena bibliografija odraža regionalno pomembnost in so- cialno mreženje v mednarodnih akademskih krogih, saj svoje znanstveno delo objavlja ne samo v sloven- ščini in italijanščini, temveč tudi v nemškem, hrva- škem, španskem, poljskem in drugih jezikih. Neka- tera dela so bila prevedena v druge jezike, mnoga so bila objavljena pri priznanih mednarodnih založbah. Prav tako poskuša svoje ugotovitve in raziskave pred- staviti tudi najširši javnosti in s tem prispevati k po- pularizaciji zgodovine in družboslovja. Je članica različnih raziskovalnih ustanov in zdru- ženj, kot so: Slovenska matica v Ljubljani, Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu, Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Društvo slovenskih zgodovinar- jev, SISSCO ter uredništev (založba Studia huma- nitatis). Od leta 2015 je članica znanstvenega sveta vsedržavnega inštituta INSMLI v Milanu, od leta 2017 pa članica delovne skupine Science to Science – Human TESI (Trieste Encounters for Science and Innovation) v Trstu, ki pripravlja organizacijo do- godka Euroscience Open Forum (ESOF) 2020. Gre za bienalni dogodek posvečen znanosti, ki so ga od leta 2004 gostile različne evropske države. Posebnost tržaškega dogodka pa je program proESOF, s kate- rim želijo povezati in vključiti celotno regijo. Na njeno pobudo so v Sloveniji predavali številni svetovno priznani raziskovalci, kot na primer: Luisa Passerini, Hervé le Bras, Maurizio Gribaudi, Sabina 313 2020 JUBILEJ, 311–313 Loriga, Luisa Accati, Giacomo Todeschini, Giovan- ni Levi, Claudio Povolo. Je članica uredništev Acta Histriae, DEP: deportate, esuli, profuge, Europea, Phi- losophy kitchen: rivista di filosofia contemporanea, Qua- lestoria: bollettino dell ’istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia in Zgodovinskega časopisa: glasila Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Vodila je tri nacionalne raziskovalne projekte: Pravna in politična zgodovina žensk na slovenskem (2009–2012), Multikulturna prijateljstva in narodne vezi na presečiščih slovenskega, italijanskega in nem- škega sveta 1848–1941 (2013–2016) in Ženske in prva svetovna vojna (2014–2017), in bila vključena v številne druge. Je prva slovenska prejemnica ERC projekta za uveljavljene raziskovalce na področju družboslovja in humanistike: EIRENE – Post-war transitions in gendered perspective: the case of the North-Eastern Adriatic region (2017). V tem pro- jektu se ukvarja s prostorom severovzhodnega Jadra- na, ki jo je zaznamoval in profiliral, z območjem, ki je vedno doživljalo pretrese, premikanje meja, med- nacionalne konflikte, a tudi oblike iskrenega med- etničnega sodelovanja. Skupina raziskovalk in razi- skovalcev pod njenim vodstvom ugotavlja, kakšna je bila vloga žensk v teh procesih v prelomnih obdobjih ob koncu prve in druge svetovne vojne ter po raz- padu Jugoslavije, kako so na položaj žensk vplivali narodna in razredna pripadnost, poklic, starost, jezik, ekonomski položaj in migracije. Veliko svojega časa je vseskozi posvečala mentor- stvu in formiranju mlajših generacij zgodovinark in zgodovinarjev. Pod njenim mentorstvom so program mladega raziskovalca doslej zaključili trije zgodo- vinarji, bila je mentorica 17 doktorskim študentom in somentorica enemu doktorskemu študentu ter mentorica 9 študentom znanstvenega magisterija. Trenutno pod njenim mentorstvom raziskuje mlada raziskovalka Sindi Časar. Profesorica dr. Marta Verginella nenehno snuje nove raziskovalne načrte in ideje, ki jih nato z vso vnemo uresničuje. Z mednarodnih konferenc in go- stovanj prinaša nove zamisli, seznanjenost z najno- vejšo literaturo, koncepti in teorijo, kar deli tudi s svojimi kolegi in kolegicami. S seboj prinaša drago- ceno širino in tudi človeško prijaznost in odkritosrč- nost, k njej se njeni študenti in študentke ter kolegi in kolegice namreč lahko vedno zatečemo po nasvet, ko ga potrebujemo. Katarina Keber in Irena Selišnik 315 2020 Ocene in poročila Martin Bele: Pogumni vojaki in zviti politiki. Boji in spletke spodnještajerskih plemičev v 13. stoletju. Zbirka Studia historica Slovenica 13. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2018, 151 strani. Delo posega na področje politične zgodovine Štajerske v drugi polovici 13. stoletja, v čas, ko je vojvodina skozi boje in živahno politično dogajanje prešla izpod babenberške pod habsburško oblast in obenem izoblikovala korporacijo deželnega plem- stva. Avtor se omejuje predvsem na Spodnjo, Slo- vensko Štajersko, pri čemer pa ne izpušča iz vidika za širše razumevanje pomembnih dogajanj na ravni vojvodine in cesarstva. Vendarle imamo pred seboj zaokroženo sliko spodnještajerskega plemstva, oris najpomembnejših rodbin ter njihovega vojaškega in političnega udejstvovanja. Avtor v prvem delu oriše politične razmere v širši regiji; izumrtje Babenberžanov, boj za njihovo dediščino in uveljavitev Habsburžanov v avstrijsko- -štajerskem prostoru, v drugem pa izostri sliko na Slovensko Štajersko in njene plemiške rodbine, ki jih predstavi v kontekstu ministerialne pripadnosti, udeležbe v upravni strukturi in političnem dogajanju ter ustanavljanja samostanov – vmes zaradi boljše- ga razumevanja nekoliko širše razpravlja o deželnih zborih in upravni strukturi na nivoju celotne dežele. Rdeča nit Beletovega prikaza političnih razmer v slovenskem delu Štajerske je vključevanje in delo- vanje posameznih rodbin v okviru štajerske deželne zveze oziroma sodelovanje v vojaških in političnih podvigih vsakokratnih vodilnih akterjev (štajerskega in koroškega vojvode, ogrskega in češkega kralja). V obravnavanem obdobju v tem pogledu izstopata dve rodbini; Ptujski, ki so se izvili izpod oblasti salzbur- ških nadškofov in v rokah držali politični primat v regiji celo drugo polovico 13. stoletja, in pa Žovne- ški, visokosvobodna plemiška rodbina, ki do konca 13. stoletja ni kazala političnih ambicij, vendar se je v začetku 14. stoletja bliskovito povzpela v krog štajerske politične elite. Poleg njih so opazno vlogo odigrali deželnoknežji ministeriali Mariborski, Vu- zeniški, Rogaški in Marenberški, precej manj dejav- ne pa so bile ministerialne rodbine cerkvenih knezov. Le redkim se je uspelo izviti izpod nadzora svojih gospodov. Med plemstvom krškega škofa je to za kratko obdobje uspevalo Ranšperško-Lemberškim, v okviru salzburške klientele pa takšnih primerov (z iz- jemo Ptujskih) sploh ni bilo. Do določene mere se je v štajerski politični prostor zaradi močnih posestnih oporišč (Planina in Podsreda) vključevala tudi izvor- no kranjska formalno svobodna rodbina Svibenskih. Prizorišče političnih razprav so v srednjeveških deželah predstavljali deželni zbori. Izvorno sodni zbori za deželno plemstvo, ki jim je načeloval deželni gospod – dežela je bila namreč skupnost deželnega plemstva, ki je bilo z gospodom povezano v perso- nalni uniji – so obravnavali tudi najrazličnejša odprta vprašanja v deželi. V luči dokumentiranih štajerskih deželnih zborov v obravnavanem obdobju je v danes slovenskem delu dežele edino Maribor predstavljal pomembnejše politično središče; gostil je šest od okroglo štiridesetih deželnih zborov. Aktivnost in vpliv posameznih plemiških rodbin sta se kazala tudi v opravljanju različnih upravnih služb. Na Štajerskem so v skladu z običajno srednje- veško ureditvijo obstajale tradicionalne dvorne službe 316 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 (maršal, komornik, stolnik in točaj), ki so se iz dvor- nih upravnih organov razvile v deželne in so tekom poznega srednjega veka postale dedne v posesti ne- katerih vplivnih plemiških rodbin. V obravnavanem času so še imele pomembno vlogo v upravi dežele, pozneje pa je njihov pomen bistveno upadel na račun novih upravnih uradov, ki so se začeli pojavljati od zgodnjega 13. stoletja dalje. Najpomembnejši med njimi je bil urad deželnega glavarja s funkcijo name- stnika odsotnega deželnega kneza, obenem pa sta se uveljavila še deželni sodnik in deželni pisar kot naj- višji finančni uradnik (nekakšen ekvivalent kranjske- mu in koroškemu vicedomu). Povsem v skladu s širšo sliko najdemo na teh funkcijah od slovenještajerskih rodbin v izdatnejši meri le Ptujske (v vlogi deželnih glavarjev, deželnih sodnikov in maršalov), mestoma pa še Mariborske, Treunske in Dravograjske. Do neke mere, vendar ne povsem, se je vpliv po- sameznih rodbin kazal tudi v ustanavljanju samo- stanov. Ustanovitveni akt in obdarovanje cerkvenih ustanov sta nedvomno vsebovala komponento izka- zovanja gospodarske in politične moči (Ptujski), še večjo težo pa je pri tem verjetno imela skrb za dušni blagor, izražena predvsem pri nekaterih obrobnejših rodbinah. Knjigo zaključujejo in povzemajo solidno odmer- jene sklepne misli, bralec pa se ob branju ali študiju lahko nasloni na številne nazorne tabele, zemljevi- de in genealoške preglednice. Delo lahko označimo kot prvo zaključeno obravnavo politične zgodovine prelomnega obdobja druge polovice 13. stoletja za ozemlje Slovenske Štajerske in predstavlja dobrodo- šlo pridobitev predvsem za slovenski nacionalni kon- cept srednjeveške zgodovine, ki se iz očitnih razlogov ne more omejevati na tedanje zaključene politične tvorbe, temveč se v precejšni meri osredotoča na slo- vensko narodnostno ozemlje. Obenem pa v knjigi ne manjka novih ugotovitev, ki presegajo meje tega pro- stora, kar ji zagotavlja širši regionalni pomen. Matjaž Bizjak Lilijana Žnidaršič Golec: Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)- prezentacija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 223 strani. Avtorica doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec je napi- sala izjemno pomembno delo, ki na podlagi premiš- ljenega izbora protagonistov odstira ozadja življenj in delovanj duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. V berljivo pripoved ji je uspelo spretno povezati številne podatke, ki jih je zajela iz relevantne literature, predvsem pa iz arhivskih virov. Tovrstno delo lahko napiše le avtor, ki zares do obisti pozna kontekst obravnavanega časa in specifičnost duhov- niških služb ter njihovih nosilcev. V uvodnem delu bralcu predstavi smernice in kri- terije tridentinskega koncila, ki so pogojevali obliko- vanje zgodnje novoveške duhovščine, ki se je bistve- no razlikovalo od predhodne dobe. Uvedba semenišč, vloga jezuitov in resnejši pristop pri poučevanju filo- zofskih in teoloških disciplin so razvidno prikazani na izbranih primerih duhovnikov, ki so se uspešno dvignili iz povprečja in za seboj pustili še v naš čas segajoče sledi svojega delovanja. Avtorici je uspe- lo dokazati interakcijo sorodstvenih, prijateljskih in interesnih mrež, ki so kandidatom za duhovništvo gmotno omogočile bivanje, študij (zlasti v tujini) in prejem višjih kleriških redov. Pri večini predstavlje- nih duhovnikov je moč opaziti vsestransko nadar- jenost, ki se je kazala na glasbenem, umetnostnem, jezikovnem in intelektualnem področju. Številni od njih so postali meceni bratovščin, cerkvenih grad- benih podvigov in predvsem podporniki novih du- hovniških kandidatov. Tovrstna skrb se je izražala v alumnatskih in štipendijskih ustanovah ter benefici- jih in kanonikatih zasebnih kleriških ustanoviteljev. K objektivnosti dela veliko prispeva tudi predsta- vitev kariernih nazadovanj in zastojev posameznih duhovnikov zaradi moralnih pregreh; zlasti prilež- ništva in alkoholizma. Nekatere je za to doletela »pokora« v zaporu, zopet drugim se je disciplinskim sankcijam uspelo izmakniti. 317 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Najuspešnejši so ustvarili bleščečo duhovniško in družbeno kariero, ki so jo znali tudi promovira- ti. Zelo posrečeno je avtorica v pripoved vtkala držo duhovnikov, ko se je približalo njihovo slovo s tega sveta. Zapuščinski inventarji so svojevrstno spričeva- lo njihove »marljivosti« pri pridobivanju zemeljskih dobrin, ki pa so jih ob koncu življenja v oporokah ve- činoma namenili za štipendijske, karitativne in ma- šne namene. Kakor da bi želeli prihodnjim rodovom duhovnikov omogočiti vse tisto, kar so prejeli sami; vse, kar imamo, je nenazadnje samo zastonjski dar, ki ga človek prejme v preudarno upravljanje. Svoje- vrstno popotnico živečim izražajo tudi nagrobni in drugi napisi, saj so tudi duhovniki umrljivi ljudje, ki pa so v svoji službi prvi poklicani oznanjati evangelj- ske vrednote, nenavezanost na dobrine, zemeljsko minljivost in končni smisel človeškega bivanja pri Bogu v nebesih. Duhovniške »karieriste«, ki so to ra- zumeli, še danes slavimo, drugih pa se spominjamo za opomin, kakšen duhovnik pač ne sme biti. Delo dopolnjujejo slikovne priloge, ki odgovarja- jo posameznim vsebinskim sklopom. Seznam virov in literature je zares obširen in dokazuje avtoričino suverenost pri obvladovanju predstavljene tematike. Posebno dodano vrednost njenemu delu daje obču- dovanja vredno število konzultiranih arhivskih do- kumentov. Prav zaradi njih delo zapolnjuje dosedanje sive konture zgodovinopisnega vedenja o predstav- ljenih tematikah. Metodološko in interpretativno je avtorica na- logo opravila odlično. Pri tem velja poudariti, da se je srečala s problematiko razpršenosti virov, ki jo je razrešila in sešila v berljivo pripoved navkljub mno- žici raznovrstnih in na prvi pogled nezdružljivih po- datkov. Študij arhivskega gradiva ji je omogočil, da je popravila tudi nekatere napake iz predhodno iz- dane literature. Delo je izvirno, saj je avtorici uspelo napraviti sintetično-analitični pregled obravnavane tematike in s tem zapolniti še eno vrzel v našem zgo- dovinopisju. Iskrene čestitke! Matjaž Ambrožič Drago Kolenc: Grajska gospoda iz raja na Krasu. Pivški graščini Ravne in Šilentabor. Pivka: Občina Pivka, 2019, 159 strani. V lanskem letu je izšla knjiga Draga Kolenca za naslovom Grajska gospoda iz raja na Krasu. Pivški graščini Ravne in Šilentabor. V njej se avtor, ki se je tematike nekoliko dotaknil že v svojem predhodnem delu Dober dan, Krpanova dežela: sprehodi po notranj- skih poteh, posveča zgodovini ter zgodbam dveh mar- kantnih znamenitosti na območju današnje občine Pivka in plemiškim rodbinam, ki so tam pustile svoj pečat. Knjiga je opremljena s številnimi slikami, ilu- stracijami, shemami in grbi. V njej nam avtor na po- ljuden, slikovit in bralcu prijazen način pripoveduje zgodbo o dvorcu Ravne v košanski dolini ter taboru oz. graščini Šilentabor na skalnatem robu, strateškem položaju na samem razvodju med Jadranskim in Čr- nim morjem. Obe graščini, ki sta med seboj oddalje- ni približno 3 km zračne linije, se lahko opazi s ceste, ki od Pivke skozi dolino reke Reke pelje proti Ilirski Bistrici. V prvem poglavju nam avtor želi nazorno prikaza- ti izgled pivških krajev v 15. stoletju ter opisuje ljudski vsakdan, da si bralec lažje predstavlja pretekle čase. Pokrajina, ki je bila v Valvasorjevem času kamnita, je bila do leta 1507 pretežno pokrita z gozdovi. Hiše v 26 naseljih naj bi bile skromne, lesene ali kamni- te in pokrite s slamnatimi strehami. V tistem času so razsajale različne epidemije, stalna grožnja pa so bili tudi turški vpadi. Cerkveno je bilo območje razde- ljeno med župniji Slavina in Košana, prebivalstvo pa podložno graščinama v Postojni in na Premu. Tretji center, ki se je postopoma uveljavljal, pa so bile Ravne. Prvotni lastniki gradu Ravne so bili plemiči Rau- nachi, ena najstarejših rodbin na Kranjskem. Po njih naj bi dvorec, prvič omenjen leta 1313 kot obrambni stolp, tudi dobil svoje ime. Sicer pa je rodbina, ki je med drugim služila oglejskemu patriarhu, devinskim gospodom, goriškim grofom in nazadnje Habsbur- žanom, nekoliko skrivnostnega izvora. Po nekaterih podatkih naj bi izhajali iz Italije in naj bi se pisali Ravignani, po drugih podatkih pa naj bi bili doma iz Ravenne in so nazadnje svoj priimek spremenili v nemško obliko – Raunach. Med njimi gre izposta- viti najslavnejšega med njimi, Bernardina Raunacha (1450–1526/31), kateremu avtor posveča tudi večji del poglavja. Bernardin je bil vojak in nosilec viso- kih državnih funkcij, upravljal je tudi s posestmi na Krasu in v Istri. Dal je zgraditi protiturško utrdbo Ši- lentabor, bil je cesarski dvorni svetnik, član kranjskega deželnega zbora, proslavil se je tudi v vojni z Benečani v letih 1509–1512. Kot izvrsten turnirski borec naj bi premagal tudi znamenitega Gašperja Lambergarja. Bernardinov vnuk Baltazar Raunach (ok. 1537– 1605) se je posvetil duhovniškemu poklicu in je po- stal stolni prošt v Salzburgu, kjer je tudi pokopan. Andrej Danijel pl. Raunach (1627–1686), ki je postal pičenski škof, pa je bil na lastno željo pokopan v do- mačem kraju, in sicer v cerkvi sv. Martina na Šilen- taboru. V poglavju o rodoslovju nam avtor v opisni obli- ki predstavi pripadnike rodbine Raunach ter njihova sorodstvena razmerja in povezave. Zanimiv je npr. podatek, preko katerih dedičev in v kolikšnem lastni- škem delu je ravenska posest prehajala iz roda v rod. Poleg tega lahko tudi izvemo, s katerimi rodbinami so bili v sorodu: npr. Lamberg, Lazarini, Rosetti, Barbo-Waxenstein, Porcia … 318 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 Naslednje poglavje je namenjeno tržaški rodbi- ni baronov De Leo. Jurij pl. Raunach je namreč leta 1617 posestvo Ravne prodal Francu Karlu iz tržaške patricijske rodbine De Leo. Ta je na Ravnah zdržala dobrih 100 let. Med njenimi (ravenskimi) člani se je kot dober gospodar in nadzornik protiturškega ta- bora zapisal zlasti Karlov sin Jeremija Peter (1591– 1644). Novo poglavje se je za gospostvo Ravne pričelo leta 1725, ko je prešlo v last rodbine Hohenwart. Po svoji pokojni soprogi Mariji Ani Šarloti pl. De Leo je Ravne podedoval Franc Karel grof Hohenwart. V tistem času je bila stavba prezidana iz renesančnega dvorca v baročno rezidenco z grajskim vrtom, ki je lepo viden na karti franciscejskega katastra in tudi na naslovnici obravnavane knjige. Rodbina Hohen- wart naj bi iz nemških dežel prišla v slovenske kraje okoli leta 1000. Med njenimi pomembnimi člani, ki so imeli v lasti dvorec Ravne, je treba omeniti zlasti Franca Jožefa Hanibala (1771–1844), ki se je živo zanimal za naravoslovje. Leta 1832 je izdal prvi vo- dnik po Postojnski jami, prav tako pa je pripomogel k ustanovitvi in razvoju Kranjskega deželnega mu- zeja (oz. današnjega Narodnega muzeja) ter napisal vodnik po njegovih zbirkah. Sledil mu je nečak Karl Žiga Hohenwart (1824–1899), politik, ki je zasedal pomembne funkcije: bil je dolgoletni član avstrijske- ga državnega zbora, kranjski deželni glavar, koroški deželni predsednik, cesarski namestnik v Zgornji Avstriji, leta 1871 pa je postal ministrski predsednik avstrijskega dela monarhije. Lastnik gradu in Kar- lov naslednik je postal sin Hugo (1849–1905), ki je bil poročen z Izabelo (1858–1928) iz tržaške rodbi- ne Marenzi, a je bil zakon brez otok. Po prezgodnji Hugovi smrti so ravensko posest podedovali Hugovi bratje skupaj z Izabelo, ki je po nekaj zapletih, z na- kupom postala edina lastnica. Njena brata Karel in Gabrijel Marenzi sta kot dediča leta 1932 prodala posestvo Elittu Fornasariju, ki je bil lastnik domnev- no vse do leta 1945. Kaj se je z dvorcem dogajalo med drugo svetovno vojno, ostaja v veliki meri neznano. Podobno kot s preostalimi slovenskimi dvorci se je po drugi svetovni vojni z nacionalizacijo in preu- reditvijo začela njegova postopna degradacija. Sprva je v gradu potekal učiteljski tečaj, leta 1945 celo prvi na Primorskem. Med letoma 1953 in 1959 je bila v njem nižja kmetijska šola za učence iz vse Sloveni- je. S preselitvijo kmetijske šole na Ptuj se je začelo zanemarjanje, intenzivno izkoriščanje in propadanje dvorca, vse dokler ni dela posestva leta 2001 preure- dila kobilarna Lipica. Zaradi svoje posebnosti in usode sta zanimivo poglavje dobila tudi ravenska grajska knjižnica in arhiv grofov Hohenwartov. Grajski arhiv je bil ob prodaji posestva leta 1932 odpeljan na Dunaj oz. v Trst. Po ljudskem izročilu je veljalo, da so knjige in listine ob preurejanju gradu v stanovanja leta 1959 na dvorišču sežgali, vendar je bil to le del knjižne zbirke. 319 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Drugi del naj bi po drugi svetovni vojni prepeljali v osnovno šolo v Prestranku, kjer je tudi ta v požaru stavbe leta 1976 zgorel. Tako se je ohranilo le kakih 50 knjig, ki so jih domačini kot zavržene predmete odnesli domov. Avtor nam v poglavju izpostavi ne- katere od njih, npr. Traite du vrai merite de l ’homme francoskega filozofa Charlesa Françoisa Nicolasa le Maitre de Clavilla. O vsebini vseh ohranjenih knjig pa pove več v prilogi. Naslednje poglavje se z gradu Ravne osredotoči na grad in protiturško zavetišče Šilentabor. Ta je bil sprva postavljen kot protiturško zavetišče, s katerega so tudi opozarjali na prihajajočo turško nevarnost. Kot eno od najmogočnejših utrdb na Slovenskem ga niso osvojili ne Turki niti kmečki puntarji leta 1635, ampak ga je načel zob časa. Po zmanjšanju turške ne- varnosti na začetku 17. stoletja ga niti dežela Kranj- ska niti domačini niso hoteli več vzdrževati, zato je začel propadati. V tamkajšnjem stolpu so si prebiva- lišče uredili Raunachi, potem ko so prodali dvorec Ravne, ter tam prebivali vse do konca 18. stoletja, ko je umrla zadnja lastnica. Ker od »silnega tabora« dan- danes ni ostalo veliko, saj je v preteklosti služil kot priročen kamnolom za domačine, nam avtor poleg slik nekdanje veličine ter fotografij njegovih temeljev ponudi še opis zunanjosti in notranjosti srednjeveške cerkve sv. Martina kot edinega vidnejšega ostanka tega kompleksa. Precej zanimanja nameni freskam v notranjosti, nastalih med letoma 1450 in 1460, ki prikazujejo prizore Kristusovega trpljenja, sv. Marti- na ter sv. Ahaca. Temu sledijo še tri nagrobne plošče članov rodbine Raunach: viteza Boltežarja († 1639), zmagovalca nad kmečkimi puntarji pri Šilentaboru, tržaškega glavarja Janeza Jakoba (1621–1665) in pi- čenskega škofa Andreja Danijela (1627–1686). Na koncu poglavja se avtor poglobi še v pra- zgodovino in arheologijo lokacije Šilentabora, saj ta predstavlja eno od gradišč v verigi od Nanosa do Reke. Kot kaže, se je vojaška tradicija nadaljevala vse od prazgodovine preko Rimljanov, srednjega veka in novoveških dni. V naslednjem poglavju nam avtor predstavi Rav- ne in Šilentabor kot graščini oz. gospoščini in poda vpogled v imenske sezname kmetov oz. kajžarjev ter obseg kmetij in kajž v urbarialnih registrih za go- spoščini Ravne in Šilentabor v 18. stoletju. Pri tem ugotavlja, da je ravensko gospostvo obsegalo 129 kmetij, davek od pridvorne zemlje je znašal okoli 436 goldinarjev, od podložniške pa 222 goldinarjev, s kontribucijo 222 goldinarjev. Za razliko je takrat go- spoščina Šilentabor premogla le šest kmetij, skupni davek je znašal okoli 111 goldinarjev, kontribucija pa 36 goldinarjev. V zadnjem delu knjige nam avtor nudi vpogled v priloge, povezane s plemiškimi rodbinami in grašči- nami, velikokrat tudi s slikami originalnih dokumen- tov. Začne s seznamom podložnikov »pivških vasi« v urbarju graščine Prem leta 1498 ter »pivških pod- ložnikov« v urbarju graščine Postojna iz istega leta. Zanimiv je tudi seznam ohranjenih knjig iz ravenske knjižnice. Ta obsega 49 knjig, izdanih večinoma v 18. stoletju, v nemškem, italijanskem, francoskem in slo- venskem jeziku. Ne glede na to, da je to le fragment iz celotne knjižnične zbirke, lahko vidimo, kakšna tematika je zanimala plemiče z gradu Ravne. Sledi slovenski prevod listine o podelitvi baronskega na- slova za Raunache iz leta 1661, ki ga je podelil cesar Leopold I. Nadaljuje z osmrtnico grofa Huga Ho- henwarta v časopisu Laibacher Zeitung, z dne 5. apri- la 1905. Nato sledita transkripcija in slovenski pre- vodi latinskih napisov na ploščah, vzidanih na cerkvi sv. Martina v Šilentaboru. Nazadnje nam predstavi odgovor dr. Marka Snoja z Inštituta za slovenski je- zik Frana Ramovša ZRC SAZU na vprašanje, kateri zapis imena posestva za graščino pri Pivki je primer- nejši – Ravne ali Rovne? Kot zaključek Dragica Jaksetič v poglavju z na- slovom »Stavbna dediščina za novi čas« skozi pri- povedovanje predstavi zunanjost in notranjost dvor- ca Ravne, vrt, posestvo in okoliške stavbe v stanju, kakršno je dandanes v luči načrtov občine Pivka za eventualno revitalizacijo dvorca skupaj z izpostavo kobilarne Lipica kot novo komplementarno in re- prezentančno turistično znamenitost na območju občine. Gledano v celoti, je avtorju z vsemi podatki, ki jih je imel na voljo, uspelo napisati pomembno delo o plemstvu, gradovih ter njihovih usodah skozi čas na območju današnje občine Pivka. Knjiga tako predstavlja temeljno izhodišče za vsakogar, ki se želi poglobiti v nadaljnje raziskovanje plemiških rodbin Raunach, De Leo in Hohenwart ter zgodovine dvor- ca Ravne in Šilentabora. Je zanimiva in berljiva, zato se jo lahko bere tudi kot pripoved o davno minulih časih ter o življenju pomembnih in slavnih ljudi mo- dre krvi v krajih, kjer je spomin na plemstvo nekoliko zbledel. Knjiga Draga Kolenca zato poskrbi, da te plemenite zgodbe ne utonejo v pozabo. Igor Gardelin Jurij Perovšek: Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019, 303 strani. Ko govorimo o vezeh, ki so jih Slovenci v prete- klosti stkali s preostalimi slovanskimi narodi, nemara najprej pomislimo na njene pozitivne komponente, recimo navdušene izlive naklonjenosti ter zagotovila o medslovanski vzajemnosti, krvnem bratstvu in po- dobnem, ki so jih ob slavnostnih dogodkih pred sto 320 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 in več leti izrekali gostje iz drugih slovanskih držav. Morda se spomnimo tudi na zagrete povezovalne poskuse navdušenega slovanofila Ivana Hribarja, ma- sarykovstvo med slovensko mladino in romantične panslovanske koncepte, ki so v slovanski povezano- sti videli močno fronto, ki se je sposobna boriti proti germanskim in romanskim vplivom. Odnosi med »bratskimi« Slovani pa vendarle niso bili konstantno tako prijetni in neproblematični. V delu Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes je znanstveni svetnik za področje sodobne zgodovine z Inštituta za novejšo zgodovi- no dr. Jurij Perovšek osvetlil slovenske stike s slo- vanskimi narodi, ki, predvsem s pomočjo časopisja, zarišejo dogodke, osebe in pojave, ki so bili zlasti v prvi polovici 20. stoletja deležni pozornosti in polemik. Knjiga ni sintezni pregled, temveč gre za izbrana poglavja. V delo je vključena večina slo- vanskih narodov, manjkajo pa Slovaki in Poljaki. Odsotnost prvih je avtor utemeljil z že obstoječo kvalitetno študijo (Med Tatrami in Triglavom dr. Toneta Kregarja), glede drugih pa je ugotovil, da so bili poljsko-slovenski stiki pred drugo svetovno vojno le sporadični. V sklepu uvoda je avtor izpo- stavil ključno ugotovitev svojega dela, namreč »da je slovanstvo v prejšnjem stoletju vseskozi spremljalo slovensko politiko ter idejno in družbeno misel in s svojim širokim razvojnim obsegom vplivalo na raz- lične vrednostne zgodovinske položaje in odločitve slovenske skupnosti.« V prvem sklopu z naslovom Narodni boji in coup d’état sta analizirana primera iz Češke in iz Bolgari- je. Slovenski stiki s Češko so analizirani v kontekstu dogajanja v avstrijski socialnodemokratski stranki, ki se je leta 1897 preoblikovala v federacijo nacionalnih strank, pri čemer pa naj bi pri strokovnem boju za pravice avstrijskega delavstva vodili internacional- no politiko. Temu so se med letoma 1910 in 1912 uprli v Češkoslovaški socialnodemokratski stranki, kjer so nasprotovali centralističnemu načinu vodenja boja, saj se je izkazalo, da nemški socialni demokra- ti izrabljajo internacionalizem za izvajanje nemške hegemonije. Kljub domnevno nadnacionalni naravi stranke je postalo jasno, da ima nacionalna identite- ta tudi tu pomembno vlogo. V Jugoslovanski social- demokratski stranki so se z zapisi v domačem tisku postavili na avstrijsko stran in češki protest razumeli kot separatistično kršenje internacionalističnega na- čela. Po drugi strani so tako v slovenskem liberalnem kot katoliškem taboru dali prav Čehom, svojo pod- poro pa so utemeljevali zlasti s slovansko vzajemno- stjo v boju proti nemškim nasprotnikom. Stiki z Bolgarijo so raziskani na primeru premiera Aleksandra Stambolijskega, ki je bil leta 1923 kot že tretji bolgarski premier ubit v atentatu. Stambolijski je vodil specifično prokmečko, toda nekomunistično politiko, s Kraljevino SHS pa je bil v dobrih odnosih, saj se je obvezal preganjati člane protijugoslovanske organizacije VMRO z bolgarskega ozemlja (četudi je bil za kralja Aleksandra usoden atentator, rojen v Bolgariji), zarisal pa je tudi prve načrte za združenje obeh držav v eno federativno entiteto. To je bila edi- na pozitivna stvar, ki jo je večina slovenskih strank in časopisov imela povedati o njem, saj so ga sicer vsak po svoje ocenjevali kritično in negativno, z edi- no izjemo Samostojne kmetijske stranke, ki je delila podobna prepričanja. Tako o Stambolijskem kot o Bolgariji na splošno je slovenski tisk skozi celotno medvojno obdobje pogosto poročal. V naslednjem sklopu (Rusija, Rusi in oktobrski revolucionarni prelom) so zbrana poglavja, posveče- na carski Rusiji in Sovjetski zvezi od začetka prve do začetka druge svetovne vojne. Prvo poglavje se osredotoča na leto 1914 in analizira poročanje slo- venskega tiska o Rusiji v nekajtedenskem obdobju med smrtjo ruskega poslanika Hartwiga v Srbiji in začetkom spopadov. Slovenska katoliški in liberalni tabor sta vsak na svoj način poročala o vse večji ruski vpletenosti v avstrijsko-srbsko konfrontacijo, pri če- mer sta izražala vse ostrejša protiruska stališča in na koncu zatrjevala, da je Rusija povedla svet v vojno. V časopisnih stolpcih Slovenca in Slovenskega naroda je bila Rusija naslikana kot hladno preračunljiva, uniču- joča tvorba, ki s svojim domnevnim patronatom nad Slovani povzroča le razdor in trpljenje. 321 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Nastavki iz tega poglavja se smiselno razvijejo v naslednjem poglavju, ki tematizira pisanje slovenske- ga tiska o spopadih z rusko vojsko. Za oba osrednja slovenska časopisa spopadanje Slovencev z Rusi, pa tudi Srbi in Črnogorci, ni bilo nekaj spornega ali problematičnega; Kaisertreue je bila še vedno moč- nejša od občutka slovanske vzajemnosti, četudi so se ruski vojaki včasih sklicevali na to povezanost in sku- šali doseči prekinitev streljanja. Slovenska hladnost do pozivov z druge strani frontne črte je presegla boj- na polja in se v presenetljivo brutalni obliki odrazila v odnosu do srbskih civilistov. Perovšek v poglavju na- niza vrsto pričevanj, med katerimi morda najgloblji vtis pusti poročanje Frana Milčinskega o dogodkih v Šabcu. Le občasno so se v slovenskem tisku pojavlja- le nekoliko boljše ocene ruskih nasprotnikov, recimo priznanje njihove vztrajnosti in poguma ali pa misli iz razprave dr. Franceta Grivca, ki je Ruse predstavil v bolj kompleksni luči kot zgolj krvoločne sovražnike. Naslednje poglavje je posvečeno wranglovcem, vojakom ruske carske vojske pod poveljstvom ge- nerala Petra Nikolajeviča Wrangla, ki so se po ruski državljanski vojni naselili v Jugoslaviji – in za kate- re se v zadnjih letih zanima tudi širša javnost, ki je spremljala srbsko serijo Sence nad Balkanom. Jugoslo- vanske oblasti so wranglovcem med drugim nameni- le službo obmejne straže, tudi na slovenskem obmo- čju, kjer pa so hitro postali nepriljubljeni. Domačini in slovenski tisk so se ne glede na svojo politično usmerjenost v en glas pritoževali nad njihovim su- rovim obnašanjem, gospodovalnostjo, nošenjem tujih (carističnih) simbolov in tudi zločinskostjo, med ka- terimi izstopa posilstvo osemletnice na Štajerskem. Zaradi pritožb in komentarjev so bili wranglovci leta 1922 na slovensko olajšanje odpoklicani z meja, vo- jaki pa so v naslednjih letih postali dober teren za gojenje profašističnih in pronacističnih stališč. Med osebnostmi Sovjetske zveze, ki so pritegnile največ pozornosti slovenskega tiska, je bil nedvomno Vladimir Iljič Uljanov – Lenin. Perovšek je ugotovil, da je kovačeva kobila res bosa, saj so o Leninu ob njegovi smrti leta 1924 paradoksalno še najmanj pi- sali slovenski komunisti, precej več prostora pa so mu namenili časniki liberalne in katoliške provenience. Razumljivo je, da so ga tu ocenjevali precej bolj kri- tično, toda zanimiva je Perovškova ugotovitev, da so pisci in novinarji v katoliškem taboru voditelja okto- brske revolucije na svojstven način občudovali, četu- di bi bili v ideoloških načelih le stežka bolj vsaksebi. Kljub poudarjanju njegovih avtokratskih prepričanj, ki so stremela h krvavi preobrazbi vseh in vsakega, so Lenina ocenjevali tudi kot svojevrstnega genija. Ne glede na vse žrtve je z izredno energijo in odločnostjo dejanj dosegel stvari, ki so bile pred letom 1917 ne- predstavljive, s čimer se je za vedno zapisal v svetovno zgodovino; slovenskemu katoliškemu taboru morda ni bilo pogodu, da se je to zgodilo, vendar je to dej- stvo sprejel. Naslednje poglavje se podaja na polje slovenskega časopisnega diskurza o menihu, domnevnem čudo- delnem zdravilcu in zaupniku carskega para Grigo- riju Jefimoviču Rasputinu, eni najbolj razvpitih oseb zadnjih dni carske Rusije. Slovenski tisk ga je prvič omenil že leta 1912 in o njem vsakič pisal nenaklo- njeno. Ob svoji nasilni smrti leta 1917 je ponovno pristal v središču zanimanja, ki se je brez prekinitve nadaljevalo v medvojnem času, saj so o njem objav- ljali številne senzacionalistične članke in feljtone, ki so iz razvpitega pokojnika ustvarjali mitsko osebnost. Na ta pojav so kritično opozorili le v delavskem tabo- ru. Zanimanje se je nadaljevalo celo skozi drugo sve- tovno vojno, po njej pa je za več desetletij potihnilo. Slovenec, ki se je morda najbolj poglobljeno ukvarjal s fenomenom Rasputina, je bil Vladimir Bartol, ki so ga, kot je dokazal z Alamutom, pritegovale mitske osebe z domnevno nadzemskimi močmi. Rasputin za Bartola ni bil slepar ali blaznež, posedoval pa je specifično moč, s katero je zlahka pritegnil ljudi. V zadnjem poglavju »ruskega« sklopa knjige, ki je tudi najobsežnejše od vseh, je predstavljen odnos slo- venske meščanske politike do oktobrske revolucije in novega sistema, ki je iz nje nastal. Stališče, ki je prevla- dovalo med meščanskimi strankami, je bilo kakopak odklonilno, saj so politiki ter pisci opozarjali na to- talitarizem novonastale Sovjetske zveze, antireligioz- no usmerjenost, slabe gospodarske rezultate, teror nad nasprotniki režima in civilisti, utopičnost njenih ciljev itd. Če je katoliški tabor Leninu še priznaval poteze genija, pa je državo, ki je nastala iz njegove- ga boja, obravnaval izključno negativno, tako da je izjavljanje antikomunistične usmerjenosti postala in ostala stalnica slovenskih meščanskih strank. Kljub temu stališča niso ostala omejena le na pavšalne napa- de v časopisju, saj je publicist Fran Erjavec, ideološko blizu stališčem SLS, leta 1937 izdal nad 500-stran- sko študijo Komunizem in komunistična Rusija, ki jo je Perovšek kot prvi slovenski zgodovinar podrobneje razčlenil in dokazal, da je to malo znano delo dobro informirano in strokovno utemeljeno. Sledi še tretji in zadnji sklop, Od jugoslovanstva do slovenske države, ki obsega dve poglavji. Prvo poglav- je je v resnici koncizen pregled jugoslovanske ideje od njenih prvih zametkov do ukinitve naziva ZR Jugoslavija. Bralec se sprehodi skozi vse ključne raz- vojne točke tega koncepta, od njene »prazgodovine« pri Vinku Pribojeviću in rojstva v okviru Gajevega ilirizma do prvih izrab ideje z Garašaninovim Na- čertanijem in Starčevićevimi prohrvaškimi idejami. Sledijo še preporod koncepta s škofom Strossmayer- jem na čelu, razne interpretacije iz časa pred in med prvo svetovno vojno, kompleksen nastanek Kraljevi- ne SHS, državna politika jugoslovanskega unitariz- ma (ki je imela v ozadju poteze srbske hegemonije) in njeni nasprotniki, preformuliranje pomena jugo- slovanstva v federativno smer, ki je nastalo v okviru partizanskega gibanja, ter kopičenje problemov, ki so 322 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 se kljub deklarativni uveljavitvi tega načela v povojni Jugoslaviji pojavljali vse do eskalacije ob začetku de- vetdesetih let 20. stoletja in krvavega razpada države – in s tem (verjetno) propada ideje jugoslovanstva. Jedrnatost tega poglavja ne omejuje njegove infor- mativnosti, saj je na le 24 straneh podan kvaliteten pregled razvoja jugoslovanske ideje, ki bo nedvomno koristil tako študentom zgodovine kot tudi širši jav- nosti (morda tudi zainteresiranim tujcem, če bo zapis preveden v angleščino). Zadnje poglavje, Iz razmisleka o Sloveniji, sega onkraj zgodovinopisnega okvira, ki je bil meroda- jen za preostanek knjige, saj v obliki eseja raziskuje slovensko sedanjost. Perovšek pri pretresu in konč- ni bilanci treh desetletij slovenske samostojnosti ni najbolj optimističen. S pomočjo razmeroma svežih citatov iz slovenskega časopisja (zgodovinar se, mor- da po poklicni deformaciji, niti v zapisu esejističnega karakterja vendarle ne more ogniti citiranju) opo- zarja na zločine, napake, pomanjkljivosti, neumnost, pohlep in druge človeške šibkosti, ki so krive, da da- našnja slovenska realnost še zdaleč ne dosega svetlih idealov iz leta 1991. Perovšek sproti opozarja tudi na dosedanje zgodovinopisne raziskave o tej najnovejši slovenski zgodovini in ugotavlja, da o tematiki že ob- staja več kvalitetnih raziskav, vseeno pa je področje še vedno polno novih izzivov. V zaključku dela sledijo še povzetek vseh poglavij v slovenščini in angleščini, seznam virov in literature na 24 straneh, imensko kazalo ter beležka o avtorju. Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes je delo, v katerem je s pomočjo izbranih oseb, dogodkov ali pojavov, ki so zbujali pozornost Sloven- cev in slovenskega tiska, naslikana podoba slovensko- -slovanskih odnosov, ki so bili konfliktni pogosteje, kot bi si morda predstavljali. Slovansko bratstvo, ki so ga navdušeno poudarjali, je imelo svoje meje; poli- tične, ideološke, kulturne in druge razlike so pogosto prevladale nad percipiranim bratstvom. Perovškova knjiga je v tem smislu prispevek k razbijanju neka- terih sicer ne pogosto javno izrečenih, toda vseeno prisotnih, »naravnih« prepričanj o tem, da so Slovani vedno držali skupaj, s čimer so se lahko zoperstavili nakanam vseh sovražnikov. Obilica citiranih časopi- snih člankov, ki se večkrat razlijejo čez dobro polovi- co strani, temeljito utemeljuje predstavljena spozna- nja in omogoča posebej zainteresiranemu bralcu, da sam raziskuje naprej. Zaključno, esejistično poglavje pa ponuja ne ravno optimističen, toda vseeno logičen sklep, da Slovenci niso (bili) le v sporih z drugimi pripadniki iste etnične in jezikovne skupine, temveč da najbolj trdovraten in neprijeten boj vse do danes bijejo sami s sabo. Ivan Smiljanić Matjaž Grahornik: Dvorec Mala Loka. Sledi časa in lastnikov. Trebnje: Knjižnica Pavla Golie, 2017, 205 strani. Slovenska kastelološka literatura je od leta 2017 bogatejša za monografsko delo o zgodovini še enega zgodnjenovoveškega dvorca. Knjiga Matjaža Gra- hornika o Mali Loki pri Trebnjem je nekoliko po- sebna po tem, da je nastala na pobudo oziroma po naročilu lastnika dvorca, slikarja Dušana Vincenca Sparowitza Malološkega, ki je razpadajoči malo- loški dvorec kupil pred dobrimi tremi desetletji, ga postopoma obnovil in mu navdihnil novo vsebino. Zgodovinar je več kot štiristoletno zgodovino dvorca ovekovečil v skladu s postulati stroke, a je imel od samega začetka pred očmi tudi širši spekter bralcev oziroma uporabnikov, saj jim je vrsto pojmov pojasnil na karseda razumljiv in prijazen način. Tako se v uvo- dni besedi pomudi pri razlagi načina pisanja osebnih imen in priimkov, plemiških nazivov in citatov iz iz- virnikov, v nadaljevanju (Kaj je grad?) pa predstavi grajsko terminologijo in s tem utemelji odločitev, za- kaj bo Malo Loko dosledno označeval kot dvorec. Na koncu ne postreže le s seznamom virov in literature ter z imenskim kazalom, ampak ponudi bralcu še ko- risten slovarček manj znanih besed. 323 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Grahornikova monografija se uvršča med tiste »grajske zgodovine«, ki so rezultat dela enega same- ga avtorja, po stroki zgodovinarja. Slednje se prepo- znavno izraža v načinu pristopa in ubeseditve, ven- dar pri tem niso ostali zanemarjeni izsledki drugih ved, začenši z arheologijo. Kot uvodoma navaja avtor, so posamezna obdobja malološkega kraja in dvorca predstavljena na osnovi (ne)objavljenega arhivskega gradiva, arheoloških, zgodovinskih in drugih študij, člankov, publikacij in spominov, besedilo pa dopol- njuje bogato ilustrativno gradivo. Knjiga je razdeljena v osem glavnih poglavij, od katerih so daljša in težiščna smiselno razdeljena v podpoglavja, nekatera od teh pa se členijo še v eno stopnjo podpoglavij. Bralca bo morda presenetilo, da je avtor v prvem poglavju posegel vse do najzgodnejše prisotnosti človeka na širšem območju Male Loke in na kar 15 straneh obdelal (pra)zgodovino do prihoda Slovanov. Tega ni storil brez razloga, saj stoji dvo- rec na mestu prazgodovinske naselbine, kjer so našli kamnito sekiro in poznejše ostanke rimskih grobov in poslopij. Na podlagi literature je v naslednjem po- glavju podan precej natančen pregled razvoja malo- loškega območja v srednjem veku s poudarkom na posesti cistercijanske opatije v Reinu pri Gradcu, iz katere se je v 16. stoletju izločila posest novonastale- ga dvorca Mala Loka. Okoliščine njegovega nastan- ka, povezane s finančno krizo reinskega samostana, obravnava tretje poglavje, v katerem spoznamo zaku- pe in zastave samostanske posesti na Dolenjskem v 16. stoletju, ko se sam dvorec in njegova posest v raz- položljivih virih še spretno izogibata izrecni omembi. Do zgraditve neutrjenega stolpastega dvora, kot ga na najzgodnejši upodobitvi prikazuje Valvasor (1679), bi glede na ohranjene vire lahko prišlo v drugi po- lovici 16. stoletja, posest plemiškega sedeža v Mali Loki pa je prvič neposredno omenjena v začetku 17. stoletja, potem ko je leta 1607 z dokončno prodajo prešla iz samostanskih v zasebne roke. Še skoraj vse 17. stoletje je o dvorcu, njegovi posesti in lastnikih znanega zelo malo, nakar se leta 1686 z vidika virov odpre povsem drugačno obdobje. Glede na obseg in intenzivnost obravnave so te žiščna tri poglavja, ki obravnavajo vsako po eno rodbino plemiških graščakov od zahajajočega Valva- sorjevega stoletja do prve svetovne vojne: malo pred nakupom Male Loke poplemenitene Lukančiče, v začetku 18. stoletja priženjene pl. Widerkherne-Wi- derspache in sredi 19. stoletja priženjene ter takoj zatem poplemenitene Terbuhoviće pl. Schlachtsch- werte, pravoslavno častniško rodbino s Hrvaškega. Prikaz treh sorodstveno povezanih rodbin lastnikov v 231-letnem časovnem razponu temelji v največji meri na genealoških raziskavah, pri katerih poseže avtor vse do najzgodnejših ugotovljivih prednikov, in na zapuščinskih inventarjih, v luči katerih predstavi gmotne in kulturne razmere maloloških graščakov. Minuciozna obravnava inventarjev pokojnikov do posameznega predmeta natanko je posebej dobrodo- šla za druge raziskovalce, ki jim je avtor olajšal delo s pojasnitvijo nekaterih manj znanih izrazov. Na drugi strani pa bi bilo za celovitejši prikaz gospodarskega stanja maloloških graščakov in posesti koristno pri- tegniti v obravnavo tudi katastre od terezijanskega naprej. V sklepnem poglavju knjige je pregledno pred- stavljeno zadnje stoletje Male Loke od leta 1917, ko je dvorec s posestjo kupila dežela Kranjska. De- setletje gospodarjenja na posestvu v državni lasti ni prineslo želenih uspehov, dokler ga niso leta 1929 prevzele šolske sestre, ki so do srede druge svetovne vojne v temeljito preurejenem dvorcu vodile bano- vinsko kmetijsko-gospodinjsko šolo za dekleta. Po »odslovitvi« sester jeseni 1945 je malološki dvorec še poldrugo desetletje gostil gospodinjske tečaje, go- spodinjsko in kmetijsko šolo, nato pa je zapuščen in prepuščen propadanju leta 1989 končno spet dočakal pravega polnokrvnega gospodarja. Monografija Matjaža Grahornika ponuja zao- krožen zgodovinski pregled razmeroma malo zna- nega, a ne tako nepomembnega dolenjskega dvorca. Prinaša vrsto novih spoznanj in predstavlja s svojim osrednjim delom zlasti dragocen prispevek k preu- čevanju plemstva na Slovenskem. Zahtevnejši bralec bo nemara pogrešal nekaj sklepnih misli o glavnih ugotovitvah. Te bi bile v povzetku dobrodošle tudi za širše bralstvo, tako kot bi lahko dal delu dodatno težo povzetek v tujem jeziku, kar bo sicer zlahka uresnič- ljivo ob morebitnem ponatisu. Boris Golec 2020 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove.