DUHOVNI
PASTIR
Izhaja V3ak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik IY.	V Ljubljani, julija 1887.	7. zrezek.
Peta nedelja po binkoštih.
I- Kaj nas učita sv. Ciril in Metod ob letošnjem svojem godu?
Ako ne bo vaša pravica obilniša kakor pisraarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo.	Mat. 5, 20.
Današnji sv. evangelij je kratek oddelek tistega daljšega govora, ki se navadno imenuje „pridiga na gori!“ V tej prekrasni pridigi nam je Jezus ob kratkem razložil, v čem obstoji pravo krščansko življenje, kako se razodeva krščanska svetost in popolnost; in pa v se razloči krščanska pravičnost od judovske ter zlasti farizejske Pravičnosti. Kako veličastno odseva iz te pridige plemeniti duh krščan-skva, kako veličastno se povzdiguje krščanska pravičnost visoko nad Pravičnostjo izraelsko, kaj pa še le nad nesrečnim paganstvom! Zato Pravi Jezus: Ako ne bode obilniša vaša pravičnost kakor pismarjev *n farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo.
Ce premišljujemo lepoto in veličastvo naše sv. vere, mora se aam srce hvaležnosti topiti do Sinu božjega, ki nam jo je oznanoval. hvaležni pa moramo biti tudi do tistih plemenitih mož, ki so jo v ^zusovem imenu in po njegovem povelji po svetu razširjali ter še °8°bito onim, ki so jo v naših krajih našim prednikom razlagali. In ravno prihodnji teden bomo imeli zopet priliko, to svojo hvaležnost P°kazati, ker bomo v torek obhajali praznik sv. Cirila in Metoda, dolžnost naša je, da se ju ob godu vsako leto pobožno spominjamo 'a se njunim prošnjam priporočamo, ker sta našim prednikom po llekod prinesla katoliško vero, drugod pa naše očete utrjevala in pod-afovala v krščanskih resnicah.
Zato se vprašajmo danes: Kaj nas učita sv. Ciril in Metod ob et°šnjem svojem godu? Na to nam odgovorita: Poslušajte radi nauke božj e, katere vam oznanuje namestnik Kristusov
in ne pozabite svojih bratov, ki še ne poslušajo teh naukov. — Sv. brata Ciril in.Metod! Vama v slavo veljA današnji govor, milost pa, da bo pa nam v korist, sprosita vidva pri vsemogočnem Bogu!
I.	Poslušajte radi besedo božjo! to je prvi nauk, ki ga nam dajeta sv. brata Ciril in Metod.
1.	Ta nauk je nam v današnjih časih zelo potreben, ker kri-stijani pogosto opuščajo in ne marajo za božjo besedo, ter vsled tega rastejo v nevednosti in hudobiji; raste pa tudi nevarnost, da nam Bog ne bo ponujal toliko priložnosti za poslušanje božje besede, ako bomo zanemarjali milosti, da oznanovalci božjih naukov otresejo prah s svojih nog v naših krajih in da jih Bog pošlje ljudem, ki bodo & veseljem hiteli za njimi, kakor nekdaj množice v puščavo za Jezusom ali pozneje verni Slovani za sv. Cirilom in Metodom. Ali ni naša verska vnemarnost kriva, da primanjkuje duhovnov in da je splošna tožba tudi pri nas: Žetev je obilna, a delavcev je malo ? Gorje nam. ako se spolnijo nad nami besede prerokove, katere so se spolnile p° mnogih drugih krajih; prerok namreč govori: Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, in poslal bom lakoto v deželo, pa ne lakote po krulil tudi ne žeje po vodi, pač pa po poslušanji besede Gospodove. Tedaj bodo tekali od morja do morja in od severa do vzhoda; okrog bodo hodili iskat besede Gospodove, pa je ne bodo našli. (Amoz. 8, 11- l^-) Da se to ne zgodi, poslušajmo radi nauke božje, k čemur nas spod' badajo sv. Ciril in Metod in nju poslušalci.
2.	Sv. Ciril in Metod sta sama rada še mladeniča poslušala m premišljevala verske resnice, zato ji tudi v mladosti ni veselil svet. marveč stavila sta si vprašanje: Kaj pomaga človeku, če ves svet prl' dobi, na svoji duši pa škodo trpi, ter drug za drugim dala svetu slovo, šla v samostan in se tam pripravljala za službo Gospodovo-Zato sta v moški dobi zapustila dom in šla daleč na zahod oznanjevat Kristusovo vero, kjer sta mnogo trpela zanjo, a sta vse rada storila, vedoč, da vera pride od poslušanja. — Ako sta ta dva ap°' stola po vzgledu toliko druzih vse zapustila in toliko truda prevzela na svoje rame zato, da sta širila katoliško vero, lahko spoznate drag kristijani, koliko morajo biti vredirii njeni nauki, s kakim veselje’11 jih toraj moramo poslušati tudi mi.
Tega nas uče tudi naši očetje, ki so se vzradovali, ko so shsa božjo besedo, katero sta jima v domačem jeziku oznanovala sv. C,rl in Metod. Ljudstvo, ki je prej zastonj prosilo kruha božje besede.
sedaj slastno vživa lepe nauke in sadovi v njegovem življenji so bili kmalu očitni. V kratkem času, v dobrih štirih letih, se je Moravski deželi, kjer sta najprej oznanovala sv. vero, spremenil obraz, odkar so bile prebivalcem vodilo v življenji krščanske zapovedi. In zgodilo se je, kakor napoveduje prerok rekoč: Prekovali bodo svoje meče v htncšc in svoje sulice v matike . . . iti slednji bo sedel pod svojo hto in svojo smokvo ... in ravnali se bodo po imenu Gospoda našega Roga na veke. (Mih. 4, 3.) Kakor množica v puščavi, veselili so se mdi oni časne sreče, katere so bili deležni, ker so radi poslušali božje nauke in po njih živeli. In ko sta po naših krajih popotovala v Kirn, s° se od blizo in daleč zbirali k njima naši očetje ter v spomin, da so zvesto poslušali nauke oznanovalcev, ki sta seboj nosila svetinje sv. Klemena papeža, in vernim o njem govorila, postavili po mnogih krajih kapelice na čast sv. Klemenu, katerih kamenje naj še naslednikom priča, kako da so s pridom oni poslušali nauk božji. — Kristijani, ali bomo mi zaostali za njimi? Ali se bomo združili z onimi, k> se branijo poslušati božjo besedo? Ne, po vzgledu sv. Cirila in Metoda in naših prednikov hočemo tudi mi kakor doslej tudi zana-Prej radi hoditi k pridigam, ker vemo, da se nam tu oznanujejo hesede večnega življenja!
II.	Poslušajte radi nauke, katere vam oznanuje najstnik Kristusov. To je drugi nauk, kateri nam na srce podata sv. Ciril in Metod.
1.	Učenikov, ki trde, da oznanujejo božje nauke, je veliko, a eden je pravi, le eden nezmotljiv: to je namestnik Kristusov, rimski Papež. Sv. Petru namreč in njegovim naslednikom veljajo besede Kristusove: Ti si Peter . . . Zato so tudi le tisti nauki pravi, katere rimski papež in njemu vdani škofje in mašniki. Kjer je Peter, hm je cerkev, pravi zato sv. Ambrož. Nasledniki sv. Petra, rimski Papeži, ki so namestniki Kristusovi, oni so nezmotljivi oznanovalci in razlagalci besede božje, zato se je treba katoličanu držati papeža, Plega ljubiti, njemu iz srca vdan biti, ker on brani kakor namestnik Kristusov resnico brez zmote.
Tako sta mislila, govorila in delala sv. Ciril in Metod. Svojo ^inovino, kjer so se začele spletke proti papežu, sta zapustila in s Papeževim dovoljenjem in v njegovem imenu šla na zahod; tu sta Zvesto oznanovala vero rimske cerkve in zatožena, da razširjata krivo Ver°i hitita v Rim k sv. očetu, ki ju sprejme kakor dober oče; temu s Prisego potrdita vero rimsko-katoliške cerkve, tam ju papež v škofa P°sveti in pošlje po smrti Cirilovi Metoda s posebnimi pravicami
nazaj na Moravsko. V papeževem imenu Metod vstanovi novo cerkveno pokrajino (metropolijo) in nanj se sklicuje pri svojih dogovorih z nasprotniki in ko ga v ječo vržejo, iz Rima pričakuje pomoči; papež se zanj potegne in ga reši iz verig. Tako sta kazala Ciril in Metod svojim vernim, kako ljubita, kako sta vdana rimskemu papežu in gotovo sta tudi kristijanom rada pripovedovala, da se jim je v verskih rečeh držati papeža, nezmotljivega vodnika rimsko-katoliške cerkve, katero sv. Pavel imenuje steber in branik resnice.
Kristijani, poslušajmo nauk, posnemajmo vzgled, ki ga nam dajeta sv. Ciril in Metod. Ljubimo tudi mi sv. očeta, bodimo mu iz srca vdani in njihovi nauki naj nam bodo vodilo za naše življenje. Posebno letos se mi zdi, da nas naša blagovestnika prav posebno spominjata te dolžnosti; letos pravim, ko bodo sv. oče Leon XIII-na sv. Silvestra dan praznovali svojo zlato mašo. Ves svet se pri' pravlja, da dostojno proslavi ta dan. Ne le katoličani, tudi drugoverci mu v znamenje spoštovanja pošiljajo svoje darove, celo turški sultan je poslal papežu dragocen prstan z dragimi kamni ozališan, o katerem pravijo, da je vreden več nego 100.000 gld. — Glejte tako spoštujejo sedanjega sv. očeta neverniki, turki. Ali ni to za nas katoliške Kristijane častno? Ali ne spričujejo s tem neverniki, da nekako slutijo, da je papež poglavar edino prave cerkve? Ali ni vzrokov dovolj, da se tudi mi s posebno ljubeznijo spominjamo sv. očeta o njih zlati maši, da po svoji skromnosti pripomoremo, da se ta praznik obhaja kolikor moč slovesno, da mu prav posebno naznanimo svojo vdanost s tem, da radi poslušamo in spolnujemo nauke, ki nam jih oznanuj® po svojih namestnikih, škofih in duhovnih? — Spomnimo se pri teJ priliki, da v Rimu pri sv. očetu, namestniku Kristusovem, je pr»v0 naše središče, da je v Rimu srce sv. katoliške cerkve, da se od tam kakor iz srca pretaka kri, ki oživlja, krepi in vnema vse verne za bogoljubno življenje. Kakor naši predniki, tako ohranimo tudi mi rimsko ljubezen sv. očetu — zlatomašniku. Ponovimo ob tej slovesnosti obljubo, katero je zatrjeval škof Strosmajer pred sv. očetom vpričo mnogo in v imenu vsoh Slovanov 1. 1881, rekoč: „Sveti oče, zvesti hočemo ostati do zadnjega vzdihljaja rimskim papežem *n združeni s stolico sv. Petra na veke, ker smo rojeni iz njenega naročja, ker nas ona s svojim mlekom hrani in oživlja s svojim duhom' . • je Peter, tam je cerkev: to bodi naša vera, to verujemo mi vs*’ to bomo tudi nekdaj združeni s svojima apostoloma ponavljali pred obličjem božjim ter prosili kot poslednji nam®1' našega odrešenja za vso zemljo in za vse naše brate na vek®-

III.	Ne pozabite svojih bratov, ki še ne poslušajo teh naukov! To je tretji nauk sv. apostolov do nas.
Kdo so ti bratje, ki ne poslušajo še naukov sv. cerkve in katerih mi ne smemo pozabiti? To so najprej vsi, ki še niso v katoliški cerkvi, neverniki in krivoverci, to so pa za nas prav posebno raz-bolni Slovani, naši bratje po krvi, ki so z nami nekdaj govorili en jezik, ki se še sedaj le malo loči od naše govorice, to so Srbi, Bolgari, Rusi, ki sicer že stojijo na pragu katoliške cerkve, vendar vrat še niso prestopili, niso še v cerkvi Kristusovi, niso še v ladiji sv. Petra in je zato zanje nevarnost velika, da se ne pogube, ker pravi sv. Jeronim : Kdor ni v tej ladiji, bo poginil v potopu; teh ločenih bratov toraj ne pozabimo, tako nas učita sv. Ciril in Metod.
Pomnite, nam pravita, da sva midva prišla od vzhoda, od tara, kjer prebivajo vaši razkolni bratje. Nama ni bilo preveč, zapustiti te kraje in pri vas daleč od doma delati za vašo časno in večno srečo,
0	naj ne bo tudi za vas preveč, da se pogosto vsaj v duhu preselite v najine rodne kraje, na vzhod, da spoznate, kako dobri narodi tu Prebivajo, od katerih velika večina le nevede živi ločena od prave cerkve; spoznali bote te dobre svoje brate, ljubiti jih bote začeli, smilili se vam bodo in molili bote za nje, goreče molili združeni v bratovščini sv. Cirila, da se čem preje vrnejo v naročje svoji materi.
Zato se je trudil že Metod sam. Pripoveduje nam namreč panonska legenda, da je šel sv. Metod malo pred svojo smrtjo v Carigrad z .namenom, da pomiri razkolnike z Rimom; prepričal se je namreč sam, kako da rimski papeži hranijo neskaljeno resnico božjo, zato mu je bilo hudo, da so se njegovi rojaki vdali zmoti. On gre na dvor k cesarju Baziliju in mu pojasnuje, da le rimski cerkvi je Kristus izročil vso svojo oblast. Sicer za takrat ni nič opravil, a leto Po njegovi smrti zapre novi cesar Leon Kočija v ječo in se spravi
1	rimsko cerkvijo, žal, da le za malo časa. Tako se je trudil sv. Metod,
bi združil ločene brate s katoliško cerkvijo, zato je pač njegova štrena želja, da jih tudi sedaj mi ne pozabimo.
„Ne pozabite ločenih svojih bratov, saj vas papež sami na to opominjajo “, kličeta nam posebno v naših časih sv. Ciril in Metod, ^res, Leon XIII. papež se mnogo trudijo, da bi razkolnike privabili P°<1 svoje očetovo krilo. Kjer le morejo, pokažejo, kako jim je to Pr* srci, vse nebistvene posebnosti so jim pripravljeni pustiti, le da •azkol jenja, da se bratje združijo. Kdo se no spominja res očetovskih besed sedanjega papeža, katere so govorili v Vatikanu zbranim Slomom 1. 1881:
L.
„V skupni molitvi prosimo sv. Cirila in Metoda, naj milostno varujeta slovanske narode ter izprosita od Boga nekaterim stanovitnosti, drugim pa razsvetljenja, da odvračata sovraštvo, prepire in zavidnost od dedine Gospodove in vnemata gorečo, medsobojno ljubezen. Pred vsem naj priporočata Bogu oni (ruski) narod, ki ima po številu, moči in imetju največo veljavo, ki ju časti za svoja apostola, pa je pretrgal zvezo, s katero sta ga bila ta apostola združila s sv. Petrom in rimsko cerkvijo!“
Tako, predragi kristijani, nas sv. oče sami spodbujajo, ne p°' zabiti bratov, ki še ne poslušajo naukov edino zveličavne katoliške cerkve, marveč moliti, stanovitno moliti, da napoči kmalu dan, ko bo vsaj Slovanom en hlev in en pastir.
Slišali ste, kristijani, trojni nauk, katerega nam podajata sv. Ciril in Metod o priliki svojega godu. Radi poslušajmo in izpolnujmo p° nju naukih in vzgledih božjo besedo, katero nam oznanja rimski papež, Kristusov namestnik, po svoji cerkvi; pri tem pa ne pozabim0 onih, ki še niso tako srečni, da bi te nauke poslušali in v njih spol' novanji našli svojo srečo. Edino le nauk, ki nam ga razlaga sv. rimska katoliška cerkev, nas uči tisto pravičnost, ki nas privede v večno veselje-Naj se tudi oni, ki so zunaj naše edino prave cerkve, bahajo s svojo pravičnostjo, kakor hočejo, Kristus ne more biti zadovoljen, marveč vsem kliče: „Ako ne bode večja vaša pravičnost, ne pojdeto v nebeško kraljestvo". O molimo in trudimo se za-se in za nesrečne ločene brate svoje, da bi vsi dosegli tisto pravičnost, kateri je Jezus obljubil večno življenje.
Predragi, vtisnimo si te nauke globoko v srce, to so nauki, ki sta jih oznanovala sv. Ciril in Metod, dokler sta živela in trpela na zemlji, to je sedaj nju želja, ko se veselita v Bogu, to je tudi sedaj čez tisoč let nju edina prošnja pri Bogu v nebesih. Ž njima združimo tudi mi svoje molitve, da nas milostni Bog ohrani v pravi cerkvi, ločenim pa dodeli srečo, da se čem preje z njo združijo-Skrbimo, da se izpolni želja pesnikova, izražena v prelepih vrsticah-
In ko že tisoč let zatone v večnost,
Ko tisočkrat že trava se zarase,
Ko tisočkrat že zemlja se preorje,
Kjer truplo najino bo počivalo;
Ko tisočkrat bo lipa že cvetela In ptičkov roj nad rakevjo popeval: —
Slovan tedaj ko bo na grobu plakal,
Imel v spominu bo besede davne,
Ki jih iz najnili ust je otee slišal:
Obnovil v srci nauk bo ljubezni,
Edinstva nauk in svete bratske sloge.
Da, oklenimo se na zemlji v edinosti in ljubezni svoje matere katoliške cerkve, da se pod njenim krilom združimo v večni sreči pri Očetu v nebesih! Amen.
Andr. Kalan.
2. Grešnika dvojni pekel.
Mat. 5, 24.
Yvod. O dvojni kazni za greh govori današnji evangelij, o kazni, ki jo zvršuje svetna gosposka in o peklenski kazni ... S tem Je sicer naznanjena le velikost in različnost nekaterih grehov zoper bližnjega, vendar se mora reči o vsakem grehu, da se kaznuje v tem življenji in v večnosti ... Grešnik ima časni in večni pekel.
Izpeljava. I. Že na zemlji ima grešnik premnoge britkosti, ki 80 podobne peklenskim.
1.	Pogubljeni bodo spred božjega obličja zavrženi. Na zemlji se pa grešnik sam zavrže. Ker grešnik Boga zapusti, tudi Bog grešnika, a) Nobenega veselja in nobene tolažbe nima v Bogu. Cerkveni prazniki in genljive pobožnosti ga nič ne razveseljujejo; naj-plemenitejše veselje, ki ga nedolžno srce že zdaj iz nebes sprejema, ®u je neznano ... b) V nadlogah je ves zapuščen in obupen . . . Kristus na križu, ki je pravičnim tolažba, je njemu le strah in Vitanje . . .
2.	Huda vest zmir pogubljene peče. Tudi grešnika peče 111 vznemiruje. Mir je izginil iz srca. Ps. 37, 4. — Na njegovo mesto Prišel je nemir in nezadovoljnost. Modr. 17, 4. Grešna zavest ga kakor strahotna senca spremlja po dnevi in po noči ... Sv. Br n ar d: % grehom omadeževana vest je nekakšen pekel, dušna ječa. Sv. Kri-z 0 s t o m: Še na tem svetu niso grešniki srečni. Že tukaj so kaznovani, predno bodo tam kazni izročeni. Le odkrij njih vest, in našel boš v njej vedni strah, viharje in bojazni . . . Prešestnik n. pr. nosi P°vsod, naj gre kamorkoli hoče, svojo vest kot britlco tožnico s saboj, SaM sebi se zavržljiv zdi in noben trenutek ne more miru dobiti; kajti v postelji, pri mizi, na trgu, v hiši, po dnevi in po noči in ^ v sanjah mu je greh pred očmi . . . llavno tako se godi ropa-žoljnim in skopuhom, ravno tako pijancem in sploh vsem, kateri v 'Jvehih živijo . . . Obupnost, samomori . . .
3.	Pogubljeni so v zavrženi družbi. Tudi grešnik si išče ‘Kužbe najbolj zavrženih in najslabših na zemlji, ki so mu prej ali
slej v hudo nadlogo, a) V oni hiši je več bratov in sester; vedno se kregajo; drug druzerau nagajajo in kljubujejo; nič dobrega ne privoščijo . . . Živ pekel na zemlji! b) Tam sta zakonska, ki sta se * grehom pripravljala za ta stan. Oba sta razuzdana; mož igralec in pijanec; žena zapravljivka . . . Vsak dan kreg in prepir . . . Slednjič beraštvo ... Živ pekel! c) Kako si sosedje grenijo življenje ... Grešnik grešniku ne zaupa, drug druzega se boji. Zavoljo čedalje večje spri-denosti postalo je čedalje težje življenje na svetu ... v toliko krajih živ pekel!
4.	Pogubljeni trpe še mnoge druge kazni, katere je božja pravica naložila. Tudi grešniki na zemlji, a) Tega bledega mladenča, ono onemoglo žensko v bolnišnici peče ogenj hudih bolečin, ki sta si jih z grešnim življenjem nakopala . . . b) Tam v temni ječi zdihuje mož obupnega lica . . . Zarad grešne hudobije je obsojen za vse življenje v zapor ... c) Tudi sicer tepe šiba božja, kakor nam sv. pismo priča na toliko straneh: Ps. 81, 10; Preg 11, 8; 15, 10; Jerem. 6, 19 . . .
II. Seveda bode trpljenje v peklu brez mere večje kakor največje trpljenje tega sveta. Karkoli hudega kdo tukaj trpi, je v primeri z večnim ognjem malenkostno ali celo nič. (Avg.) Vendar kar stori, da je pekel še le pravi pekel, to je večnost. O strašna beseda!
1.	Grešniki bodo vekomaj trpeli; to priča razodenje božje: Iz. 66, 24; Dan. 12, 2; Mat. 25, 41. 46; Mark. 9, 44. 45; Luk. 3, ili Raz. 14, 11 . . . Sv. Oiprijan: Pekel bode zmiraj žgal tiste, kateri bodo vanj obsojeni. — Sv. Gregor Veliki: Pogubljenemu bo v deleS smrt brez smrti, končanje brez konca ... Sv. Bonaventura: Grešil si zoper večno dobroto, toraj zaslužiš tudi večni ogenj. — Sv. Irene) • Večne in brez konca so od Boga obljubljene dobrote, in ravno sid° je tudi njih zguba večna in brez konca.
2.	Grešniki bodo vekomaj trpeli; to kaže tudi pamet naša: a) Z razžaljenjem neskončnega Boga so zaslužili tudi neskončno kazen; kor pa za človeka ne more biti kazen neizmerna po velikosti, mora biti neizmerna po dolgosti t. j. večna; b) če so trdovratno umrli* bodo tudi vekomaj trdovratni ostali, ker unstran groba ni več časa in prilike za poboljšanje; c) le tedaj more človeka strah pred peklom greha obvarovati, ako je pekel večen, vsaka še tako velika časna kazen bila bi nezadostna . . .
3.	Grešniki bodo vekomaj trpeli; to naj pretrese in predrami sleherno grešno dušo. če je na zemlji britkost in bolečina še tako velika, ostane vendar še tolažilno upanje, da bode kmali prenehala-
Te tolažbe pa trdovratni grešnik nima, marveč časni pekel se mu bode ob smrti spremenil v večni pekel, kjer ga bode žgala nepre-°ehljiva pekočina brez upanja kakega ohladila, strašna tema brez tolažilne uade, da bi kdaj posijal svitel žarek v večno brezdno . . . bilijoni milijonov let bodo prešli . . .
Konec. Nahajajo pa se še taki ljudje, ki se nad tem hudujejo, 'ta je neskončno sveti Bog trdovratnim grešnikom večno trpljenje odločil. Nespametni! zakaj pa vam je to všeč, da je Bog za čednosti 'n dobra dela obljubil večno plačilo! Ali bi bili zadovoljni, ko bi nobesa ne bila večna! ? Kdo nas pa sili pekel si zaslužiti ? Kakor je Mozes pred svojo smrtjo zaklical zbranemu ljudstvu: Nebo in zemljo na pričo pokličem, da sem pred vas postavil blagoslov in preklet-s*vo . . . tako tudi jaz . . .
Šesta nedelja po binkoštih.
I. Varčnost.
In so jedli in se nasitili, in so pobrali ostanke koscev sedem jerbasov.
Mark. 8, 8.
Kamor koli se je Jezus podal, tje je velika množica ljudi za '‘jim hitela, in ga od vseh strani obsipala s preveliko željo, njega božjega čudodelnika videti, njega božjega učenika poslušati, od njega, božjega ozdravnika, zdravje zadobiti. Po besedah današnjega sv. evan-Selija jih je bilo okoli 4000 za njim privrelo na ueko goro pri Gabrskem morji. Tri dni so bili že pri ujem, in so bili gotovo že vse Povžili, kar so brešnja seboj prinesli, pa jim vendar ni bilo nič v 8brbi, kako bodo vsi lačni iz tega samotnega kraja na svoj dom prišli.
je bila beseda božja več ko jed in pijača, božje kraljestvo ljubše *° dom. To ljudstvo si je menda Jezusove besede prav globoko v sree vtisnilo in po njih ravnalo: Iščite najpoprej božjega kraljestva [n njegove pravice, vse drugo bo vam privrženo. In res jim je bilo ,V"sno privrženo, ker so pred vsem drugim iskali nebeškega, večnega, ^us jih ni pustil lačnih od sebe, jih ni pustil na potu opešati in akote umreti, ker so zavoljo njega, v njegovi božji službi tri dni Prebili. Vzel je sedmere kruhe in jih je tako namnožil, da so bili 's' obilno uasiteni, in je še sedem jerbasov nabranih kosov ostalo.

854
Poberite kosce, je Jezus pri neki drugi priložnosti rekel, ko je bil okoli 5000 mož s peterimi kruhi nasitil, poberite kosce, kateri so ostali, da konca ne vzamejo. (Jan. 6, 12.) Dasiravno bi bil Jezus po svoji vsegamogočni volji tudi pozneje prav lahko kruhe pomnožil, kadar in kolikor bi bil hotel; vendar se mu je škoda zdelo, ko bi bili ostanki konec vzeli, toraj je ukazal kosce pobrati in jih hraniti, ter je s tem svoje aposteljne in množice učil božje dari, naj so še tako majhni, skrbno varovati in jih hraniti za drugo potrebo. Pa ne samo svojih aposteljnov in judov, ampak tudi nas, ki sv. evangelij beremo, je Jezus ob tej priložnosti učil varovati božjih darov, učil je posebno čednost, ki se ji krščanska varčnost pravi, in o tej čednosti hočem danes govoriti, ter vam pokazati: 1. v čem obstoji, m
2.	kako je potrebna.
I.	Krščanska varčnost je tista čednost, ki človeka uči in vodi, kako naj časne reči po pameti in po volji božji opravlja in množi, pa tudi po pameti in volji božji vživa in deli. — Kar varčnost časnih reči zadeva, se človek kaj težko v sredi ohrani, ker tolikanj rad ali na levo ali pa na desno krajino omahne in tam obleži, ker ali preveč ali pa premalo varuje časnih darov. Ako jih preveč skrbno varuje m stiska, gre iz srede in zavije v levo krajino, to je v lakomnost m skopost; če jih pa premalo varuje in prihranuje, gre tudi iz srede, in zabrede na desno krajino, to je, on pade v potrato in zapravljivost božjih darov.
Tako postavim, če ta ali oni gospodar po časnem premoženji tako hrepeni, da zraven tega svoje vsakdanje dolžne molitve in službo božjo v nemar pušča, da za boljšanje in zveličanje svoje duše *n svojih domačih skrbeti pozabi; če le nabira, grabi in spravlja, 'u spravljeno tako tišči, da noče od svoje obilnosti v povišanje božje čast* celo nič obrniti, in tudi siromakom v pomoč kaj utrpeti; če se do škode svojega života in zdravja trudi in ubija, da si še potrebnega počitka ne dd, ker se boji tudi najmanjšega dobička zamuditi; če cele noči prebudi in premišlja, kako bi svoje premoženje pomnožil, če vsako prisluženo petico s svojim srcem tako v temnice vrže, d® ne vidi nikoli več do njegove smrti belega dne; če sam sebi, svoj ženi in svojim otrokom spodobne obleke in potrebnega živeža ne p1'" vošči, če precej svojo novoljo kaže, ter se začne kregati, zabavlja1 in svoji ženi očitati, kadarkoli ga na kako domačo potrebo opom"*, če le z veliko silo primoran, denar, kakor da bi mu bil na sr®1’ zrastel, s togoto brsne in da, potem ko ga je pred petkrat pogleda ,
svoje posle noč in dan k delu priganja in navira, kakor da bi morali vse svoje moči v njegovi službi pustiti, pri vsem tem pa jim vendar le, kar le more, utrga, in bi rad, da bi mu posel ob slabi m pičli hrani najtežja dela opravljal; če še celo svoji živini potrebno klajo utrguje, pri vsem tem pa vendar le hoče, da bi mu uboga živina dobro vlačila in molzla: kdor tako in temu enako ravna, bodi 8i gospodar ali gospodinja, ta je padel iz srede krščanske varčnosti Qa levo stran v grdo, umazano lakomnost in skopost, ki je po besedah svetega pisma malikovanje in korenina druzih pregreh. Zato opominja Kristus: Varujte se vse lakomnosti; zakaj nihče ne živi od Pitnosti svojega premoženja. (Luk. 12, 15.) Nihče si ne more svojega življenja podaljšati s svojim premoženjem, naj si ga je še tako obilno Uabral, Bog mu pravi: Neumnež! to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar si pa spravil, čegavo bo? Taka je s tem ("pravi Jezus), kateri si bogastvo nabira, in ni bogat v Bogu. (Luk. 12, 21.)
Kdor pa nasproti svoje premoženje v nepotrebne, ali pa še celo J škodljive, pohujšljive in pregrešne reči obrača; če na primer gospodar, oče, sin, hlapec, delavec po krčmah popiva, po veselicah hodi, v igrali denar zapravlja, in še celo z njim nečistost kupuje in plačuje; če mati še skrivši pred svojim možem, svojim otrokom nepotrebne lišpe napravlja, namesto zdravega kruha sladkarije kupuje, v kuhi veliko potrohnja, in dokler je kaj, je vsega obilno, da se zjedi delajo; če hči, dekla in hišina ves svoj prislužek v ošabno obleko °brne, si mreže in mrežice napravlja, da je drugim v pohujšanje, si ^ruge prstane in uhane kupuje, na prihodnje potrebe pa ne misli; če kdo več, ko premore, drugim deli, in pri svojih prihodkih plašča P° vetru ne obrača: ta stopi iz srede krščanske varčnosti in pade v ^rugo krajino — v zapravljivost in potrato, katera je toliko bolj pre-ftvešna, kolikor globokejše kdo vanjo zabrede.
Iz vsega tega lahko razvidite, da krščanska varčnost v sredi umazano skopostjo in nemarno zapravljivostjo človeka, kateri una, za roko vodi, da v eno ali drugo ne zajde, ter mu pravo ^ero daje, po pameti in po volji božji časne zaloge pridelovati in lruniti, pa tudi uživati in deliti.
1. Krščanska varčnost prvič človeku veleva po poštenih, pralnih potih časnega premoženja iskati; zakaj tudi časno nam je po-rebno, da z njim svoje in svojih življenje ohranimo, in še drugim Mrebniin kaj dobrega storimo. Pošteni in pravični poti, si kaj čas-pridobiti, so pa: pridnost, delavnost, zvestoba v spolnovanji svojih °‘žnosti. Varčen človek toraj pridno dela in dolžnosti svojega stanu
na tanko spolnuje, ker dobro ve, da Jezus ne množi pečenega kruha, kakor ga je bil v samoti v silni potrebi namnožil, da Bog čudežev ne dela, s katerimi bi našo lenobo podpiral, ampak je velikoveč nam vsem v Adamu zapovedal, si v trudu in potu svojega obraza vsakdanjega kruha služiti-
2.	Varčen kristijan ve pridelano varovati, prihraniti in pomnožiti; on toraj nič brez potrebe ne izdaja, nič ne zatrati, nič vnemar ne pušča, marveč vsako tudi najmanjšo reč v hiši skrbno hrani: češ, ob svojem času mi boste prav prišle. Saj je tudi Jezus, naš prvi in najviši zgled, v vseh rečeh tako ravnal, ker je zapovedal ostauke p®' brati, in glejte sedem jerbasov so s koščki napolnili. Tu malo, tam malo, se veliko nabere. Iz koščekov je kos, iz krajcarjev je goldinar. Varčen in priden gospodar ima vse to pred svojimi očmi, toraj ne dovoli svoji ženi in svojim otrokom po šegi sedanjega razvajenega sveta sladkati, trositi, nečimerno se oblačiti, rekoč: „Žena! otroci! naša hiša tega ne nese, da bi se vi tako gostili, oblačili in nosili-kakor nad drugimi vidite, za delavnega človeka je iz domačega pri' delka najmočnejša, bolj zdrava in tečna hrana, obleka pa iz domačega podvana.“ Kar pa svoje domače z besedo uči, ravno to tudi s svojim zgledom stori. Njega ni videti po krčmah in drugih veselicah dobre volje, ne v igrah težko zasluženih denarjev zapravljati, ter si misli: kar bi jaz tu in tam tako po nemarnem zapravil, s tem si bomo za cel teden zdravega kruha in mleka in še kaj druzega prav tečnega kupili. Kaj nespameten bi bil, ko bi svoje krvave žulje krčmarjem nosil, rajše doma ostanem, me saj jutri glava ne bo bolela.
3.	Krščansko varčen človek pa vendar le ne zaklepa svojega pridelanega premoženja tako močno, da bi si ga celo načeti ne upal-ga ne stiska tako trdo, da bi mu celo ne šlo iz rok, kakor je skopim v navadi; ampak ga po pameti vživa, svojim vživati daje, in z njim še tudi drugim v potrebi pristopi. Tudi varčen človek ob posebnih praznikih in priložnostih sebi in svojim kaj boljšega privošči, ter vživa z veseljem in s hvaležnostjo do Boga njegove dari. Sebi in svojim domačim stanu primerne obleke ne krati; roka se mu ne trese, kadar je treba šteti, denar se mu ne smili, če ga mora za poduk svojih otrok dajati; ne godrnja in ne očita, če ga žena na t° ali ono hišno potrebo opomni. Varčen človek toraj pridelano in Pr*' hranjeno po pameti z voljnim srcem v domače potrebe obrača, Pa tudi ptujim potrebam rad k pomoči pristopi, ter po meri svojeg8 premoženja tudi ubogim rad deli.
Tako toraj krščansko varčen človek ravni, on varuje, vendar h ne stiska; on hrani, vendar ne zakoplje; on množi, vendar le n8
kupu spravljenega nima; on vživa, vendar le ne zapravlja; on daje, vendar le ne trosi; on po srednjem potu med skopostjo *u zapravljivostjo varno hodi, da v nobeno njiju ne zadene. O srečen človek, kateri vselej po ti sredni poti hodi, on ima čednost, k* se ji krščanska varčnost pravi! Ali nam je varčnost potrebna? O tem v II. delu.
II. 1. Vsega časnega premoženja, dasiravno smo ga sami pošteno pridobili, nismo gospodje v tej meri, da bi ga smeli po svoji v°lji obračati, kakor bi se nam že poljubilo. Po besedah sv. pisma Je le Bog sam vsega Gospod, kar imamo; mi pa smo samo najeti hišniki, samo oskrbniki, hlapci nam posojenih, izročenih božjih darov. Tvoje je bogastvo, pravi kralj David, in tvoja je čast, ti gospoduješ čez vse, v tvoji roki je moč in oblast, v tvoji roki je velikost in gospostvo čez vse. (I. Kron. 29, 12.) Sv. Avguštin piše: Vse časne reči so božji dari, ne mislite, bratje, da jih kdo drugi dati zamorc, ko sam Bog. (S. Aug. in Ps. 36.)
Gospod je nam svojim hlapcem izročil svoje blago, in je dal euemu pet talentov, enemu dva, enemu pa enega, vsakemu po njegovi Možnosti. Od teh svojih hlapcev bo Gospod ob svojem času oster °dgovor terjal, kako so obračali izročeno blago in bo le samo tiste hlapce plačal, ki so z njegovim premoženjem po njegovi volji ravnali, ^pridnemu, lenemu hlapcu pa poreče: „Hudobni, leni hlapec! vedel da sem oster gospod ; toraj bi bil moral moje denarje dati meliščem, in kadar bi bil jaz prišel, bi bil prejel svoje z obrestmi. Zakaj se nisi trudil, s podeljenim talentom si toliko pridobiti, da bi hh sebe in svoje pošteno preživil, si kaj še za svoje stare dni prihranil, še kaj svojim otrokom zapustil, še kaj dobrega storil? Oče! zakaj si postopal, navskrižem roke držal, sebi, ženi in otrokom premoženje zapravljal, in jim beraško palico v roke podajal? Hlapec! zakaj si v svoji mladosti vse po grlu pognal. Vzemite mu talent in dajte ga onemu, kateri ima 10 talentov; njega, nepridnega hlapca, pa rrzite v vnanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat. 25, 30.) Kristijani! da nas ne bodo pri sodbi take strašne besede zadele, nam krščanske varčnosti treba, katera nas uči, časne darove po volji k°žji množiti in obračati, in si z njimi veliko dobrih del za večnost ®abirati. Sv. Avguštin pravi: Pozemeljskih darov nikar ne zanemari, u' jih še toliko obilno imaš, ampak se jih posluži tako, da si iz njih VeUko dobrega napraviš, nič pa hudega ne storiš zavoljo njih; zakaj časni darovi bodo minili, dobra dela pa ne minejo, ki sc z min-jivimi darovi store. (S. Aug. Epist. 70.)
L
2.	Varčnost nam je potrebna drugič tudi zato, ker ne vemo, ali bodo naši zaslužki še kaj dolgo časa trpeli, ali bodo zmiraj dobre letine se vrstile. O kako premenljivo je vse na svetu! Zaslužki nehajo, za dobrimi letinami slabe nastopajo, in draginja nastane v deželi-To nas zgodovina poprejšnjih časov, to nas tudi vsakdanja skušnja uči. Koliko jih je ne daleč od nas, ki so še pred enim letom prav dobre zaslužke imeli, zdaj pa so njih zaslužki skoraj prav popolnoma nehali. Kolikor nas je bolj priletnih, smo bili že silno velike draginje učakali, ko so premožni ljudje mernik pšenice po 6 gld. v srebru plačevali, siromakom pa je še celo ovsenega močnika primanjkovalo-Kar je že bilo, ali se ne more še prigoditi? Kdo nam je porok, bodo neprenehoma dobre, rodovitne letine nasledovale? Kdo vam je porok, da bodo vaši prislužki tukaj ali tam zmiraj trpeli? Nihče nam ni porok, toraj moramo s svojim premoženjem prav gospodariti, zmiraj kaj na stran pokladati rekoč: To ali ono moram hraniti, ne bodi ga potreba! Enaki bodimo pridnim čebelam, ki v dobrih letih neutrudoma medu nabirajo, da ga v slabih vživajo. Posnemajmo razumnost Egiptovskega Jožefa, ki je v dobrih letinah toliko žita nakupil in v žitnice spravil, da je z njim v slabih letih vse ljudstvo preživih lakote in smrti otel. Vsakteri izmed nas bodi Egiptovski Jožef v svoji hiši, ter naj si kaj za prihod prihrani, da ne bo ob času pomanjkanja stradal in v tiste pregrehe zabredel, v katere padajo siromaki in sirote ob času svoje potrebe.
3.	Pa naj si že bo, da se prislužki v mestu in po deželi ne bodo pomanjšali; naj si že bo, kar pa vendar vedeti ne moremo, f*a bodo zmirom za vrstjo dobre letine nasledovale; pri vsem tem nam je vendar le varčnosti treba, ker ne vemo, kako dolgo bomo Pr| zdravji in pri moči ostali, in služiti zamogli. Kaj pomaga temu ah onemu rokodelcu, tej ali oni kršenci, naj je še toliko dobrega P1'1' služka v mestu, če pa že dolgo časa boleha in nič več delati m služiti ne moreta? Kaj mi pomaga videti veliko lepega sadja na drevjb če pa do njega ne morem? Kaj pomaga temu sključenemu možu oh palici, in oni postarani ženi, naj je še tako dobra letina, če pa
od hiše do hiše hoditi ne moreta? Kako se takim ljudem v bolezn' ali v starosti godi, ki si v zdravih dnevih in močnih letih nič Pr‘" hranili niso in ki zdaj nič v roke vzeti nimajo, sami presodite, pa njih poprašajte, in slišali hote veliko veliko britkih pritožb brc* konca in kraja, videli bote solze iz njih oči s curkoma teči, da ms° v mladih, zdravih letih pameti in previdnosti imeli.

Kristijani! da ne bote sami krivi svojega pomanjkanja, da ne kote v bolezni in starosti po ptuji pomoči zdihovali, bodite že zdaj za prihod previdni, ker vedite, da Bog lenim, brezskrbnim in zapravljivim na ljubo čudežev ne dela, ampak jih še le za kazen in pokorjenje pusti v nadloge in pomankanje pasti. Bodite previdni, posebno vi očetje! ki imate še majhne, in nepreskrbljene otroke, da v&s ne bo ob poslednji uri in pred sodnjim stolom božjim vest tožila, oa ste bili le samo porodniki, ne pa; skrbni očetje svojih otrok ! Bodite Previdni za prihod, vi hlapci in dekle! fantje in dekleta! ki nimate k ru z ega, ko zdrave roke, da ne bote v svoji starosti od vrat do vrat bodili, in si vsakdanjega kruha prosili! Vzemite si k srcu resnične, Pa ostre besede: če zdaj po veselicah zapravljate, se počasi, pa gobovo v nadloge spravljate; če si v mladosti nečimernost kupujete, si Za svojo starost beraško palico kupujete. Zmodrite se, dokler je še ^! Amen.	jurjj vole.
2. Sv. popotnica.
Ako lačne pustim na njih dom, bodo omagali na poti.	Mark. 8, 3.
Jed, katero je Jezus v puščavi pripravil zbrani množici, je bila Prvič čudopolna jed. Več ko 4000 lačnih ljudi le s 7 kruhi nasititi, kdo more to razumeti? — Jed, katero je Jezus v puščavi podal 8v°jim poslušalcem, je bila tudi ljubezni polna jed, ker ni zato čudeža ^°ril, da bi se bili ljudje nad njim čudili, ampak zato, da jim je Pomagal, da jim je usmiljenje skazal; zato je pa tudi rekel: Meni Sc ljudstvo smili, ker so še tri dni pri meni in nimajo kaj jesti. hočejo se na svoj dom vrniti, pa na poti bi opešali, ako bi se poprej * Jedjo ne okrepčali. Jed toraj, katero jim je Jezus v puščavi podal, J® bila tudi okrepčanje popotniku, da bi lože težave pota prenašal, ^ko pa vj dragi poslušalci, od te čudovite jedi slišite, ali vam ne Pr'de na misel, da nas Jezus še vedno s tako čudovito jedjo hrani, 1 Jedjo ljubezni in usmiljenja, z jedjo, katera nam moč daje v potrebi jn v trpljenji polajšanje, nas tolaži v bolezni, in nas še posebno krepča, je treba iti po smrtni dolini v večnost. Da je ta imenitna jed °fye ljubezni — presv. rešnje Telo, vsaki lahko previdi. Ne bom Va,n danes obširno razlagal, koliko moč nam daje ta nebeška jed, a,,1pak le na veliko pomoč vas opomnim, katero tistim daje, ki jo Vredno zavžijejo ob zadnji uri, kot popotnico za večno življenje. O
sv. popotnici toraj bom danes kaj več govoril, ter skazal, da na m je naj večja podpora vsmrtnih težavah in na poti v več-nost najbolj gotovi voditelj.
Sv. popotnica je v smrtnih težavah naš največji pomočnik. Dva sovražnika sta, katera se z umirajočim vojskujeta, namreč: strah pred smrtjo in pa peklenski satan. Kdo bi mogel popisati strah tiste duše, katera sprevidi, da nič drugače ni, kakor s sveta se bo treba ločiti, zapustiti znance, prijatelje, katere je srčno ljubila, premoženje, na katero se je obilno vezala. Truplo, zvest tovariš duše, kateremu je tolikrat stregla, je treba zapustiti. Strašna je vojska, ki jo mora umirajoči prestati; pa nemogoče bi mu bilo zmagovati, ako bi nam n° bil Jezus sam zmagovalnega orožja v roke podal; to orožje je sveta popotnica. Toraj naj pride smrt z vsemi svojimi strahovi, naj pride kakor tolovaj, ki premoženje pograbi, kakor nevošljivee, ki vse zaupanje podere, kakor neusmiljenež, katerega nobena solza ne omeči, — naj pride v kateri podobi koli hoče, pri človeku, kateri se j® poprej s sveto popotnico okrepčal, nič ne opravi, saj pravi sv. PaskaziJ, da je to hrana neumrjočnosti, Teater a ves strah pred smrtjo prežene-Kristus nam je to hrano zapustil, da se nam ni treba pred smrtjo bati. Za tega voljo so pa tudi prvi kristijani zmiraj to angeljsko jed seboj nosili. Ker so bili dan na dan od nevernikov preganjani, so tudi vedno hoteli močno orožje pri sebi imeti, s katerim so se srčno in zmagovito zoper svoje sovražnike vojskovali in brez strahu prestali smrt meča, križa, ognja ali drugih muk. Prepričani so bili, da z orožjem presv. popotnice bodo vse trpljenje, tudi smrt premagal'-Kdo toraj izmed nas ne bi ob času smrtnih težav najboljšega in najmočnejšega orožja — presv. popotnice v roke vzel, kdo bi se v naj-nevarniši uri ne sklenil z Jezusom Kristusom, in si tako ves strah pred smrtjo odvrnil?
Ako pa mora človek skrbeti, da premaga smrtni strah, kolik0 več mu pa še mora do tega biti, da peklenske napade premaga. P®' klenski duh, naš največji sovražnik, vsako priložnost poišče, kjer hi nam mogel kaj škodovati; posebno pa takrat vso moč povzame, kadai človeka že na kraji življenja vidi, tukaj ga še posebno napada, s svojini zmotami mami ter skuša pogubiti. Pri teh napadih, pri tem vojskovanji, kje bomo večjo pomoč, bolje orožje dobili, kakor ravno v presv. rešnjein Telesu, v neboški angeljski jedi? Ta je, pravi sv. Kr‘' zostom, Tei daje hotnim moč, in jim srčnost navdihuje, sovražnik*1 premaga in njegove zapeljive mreže raztrga. — Tiste, pravi sv. Oiprijan’
katere hočemo pred sovražniki obvarovati, oborožimo z božjim Jagnjetom, varujemo s telesom in krvjo Jezusa Kristusa.
Ali zastonj išče tisti zmagovalnega orožja, ako ga še le takrat vroke vzame, ko so njegove telesne moči omagale in dušne opešale; najboljše orožje v roki slabega le malo opravi. Jezus Kristus v zakramentu sv. rešnjega Telesa v podobi kruha je močno orožje zoper Peklenskega sovražnika le takrat, in le pri tistem, kateri ve s tem °rožjem se prav obnašati. Toda koliko si bo z njim ta pomagal, kateri Se že le malo, ali pa celo nič ne zave, katerega bolezen, strah in smrtne težave že vsega omamijo; s kakšnimi občutljeji more ta svojega Zveličarja prejeti, kako ga more za milost in pomoč prositi, ko le ttmlo, ali pa že nič ne ve, kaj se z njim godi? Kako potrebno je toraj, se še dosti zgodaj, pri čisti pameti in jasnem zavedanji, s tem najmočnejšim orožjem svete popotnice preskrbi, da se še ob pravem času in dovolj močan svojemu svoražniku zamore zoperstaviti. O kako silno se tisti pregreše, kateri nevarno bolnih bolnikov ne opomnijo na Prejem sv. popotnice, ker se ga boje prestrašiti, da je tako nevarno bolan. Pa kako nespametni so tudi tisti bolniki, kateri le za zdravje **upla skrbe, zdravil svoje duše se pa boje, in najsvetejše, najime-nitniše in najpotrebniše opravilo od dne od dne odlašajo.
Kakor je pa sveta popotnica bolniku najmočnejše orožje zoper sovražnike, ravno tako je pa tudi najboljši tovariš in voditelj v večnost. Smrt je pot v večnost, ki ni nobenemu dovolj znana, in tisti, kateri pravo pot tje zgreši, ostane za zmiraj zgubljen in nesrečen. K(lo toraj ne bi bil vesel, če si more na tako neznanem in nevar-,lem potu zvestega in zanesljivega voditelja najti? In ta najboljši *°ditelj na nepoznani poti iz časnosti v večnost je naš Zveličar v zakramentu sv. rešnjega Telesa, ki ga bolnik za popotnico v večno živ-jenje prejme. Kakor je po Mozesu izraelskemu ljudstvu na večer pred žbodom iz Egipta Bog ukazal velikonočno jagnje jesti iu se tako za P°t v obljubljeno deželo okrepčati; tako naj tudi kristijan zavžije Jagnje v zakramentu sv. rešnjega Telesa, na večer svojega izhoda iz Ptuje dežele, t. j. na večer svojega življenja ob smrtni uri za popot-nie° v obljubljeno deželo v srečno večnost.
Jezus Kristus jo sam vedel, da za umirajočega ne more nič DoU strašnega biti, kakor nevednost, v katero večnost bo prišel, ali Sre'čno, ali nesrečno. I)a bi bilo pa človeku v tej naj večji stiski kaj P°magano, se je Jezus Kristus sam zapustil v podobi kruha in je *®kel: Kdorkoli bo jedel od tega kruha, bo večno živel. Da nam je Pa res to nebeško jed posebno za popotnico v večno življenje zapustil,
L
je s tem pokazal, ker je ta presv. zakrament postavil še le na večer pred svojo smrtjo, predno je k Očetu nazaj šel, s tem je očitno naznanil, da le njemu je prava pot v nebesa znana, in da le tisti, kateri bo njega vzel za tovariša, za voditelja, le ta bo srečno k Očetu prišel-Sam je rekel: Jas sem pot, resnica in življenje. Kdor bo toraj v njegovi tovaršiji to nevarno pot nastopil, le ta bo gotovo srečno prišel v večno življenje.
Ni se toraj čuditi, da cerkveni učeniki sveto popotnico večkrat imenujejo zastavo večnega življenja, znamenje večnega zveličanja, Pot v nebeško kraljestvo. In sv. Krizostom pravi, da angelji božji obdajajo posteljo bolnika, kateri s čistim srcem, s pravo pripravo to sveto popotnico prejme. Koliko več nas pa še morajo k prejemanju svete popotnice priganjati lastne besede našega Odrešenika, ki pravi: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ta ima večno življenje.
Kako silno se tisti motijo, kateri se v hudi bolezni ne pustijo prevideti, boječ se, da bodo tem bolj gotovo morali umreti. Bojijo se Jezusa najboljšega voditelja, ki jih hoče takorekoč za roko prijeti, da jih srečno pripelje po najtežavniši poti iz časnosti v večnost.
V resnici nespametno; pa ne le nespametno, marveč grešno bi bilo, ko bi iz napačnega strahu in nepotrebnih ozirov sv. popotnico odlašali, ali še celo opustili. Zatoraj pa tudi pogosto Boga prosimo, da naše duše vnema k pogostni prejemi te presvete angeljske hrane, posebno pa kadar nas bo poklical na pot v našo pravo domačij0' nam naj to milost da, da nam bo vredna prejema svete popotnic0 zastava v večno življenje. Amen.	Jan p0točnik-
Sedma nedelja po binkoštih.
I. Homilija.
Varujte so laž nji v ih prerokov, kateii pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi. Mat. 7, 1®-
Odkar je -Jezus očitno učiti začel, je množica ljudi od vseh strani k njemu hitela poslušat njegove nebeške nauke. Ko se J® nekikrat zopet veliko ljudstva okoli njega sešlo, se poda s svo,)1" aposteljni na hrib blizo Genezareškega jezera, se vsede na tla in janl® učiti najprej osem blagrov, pove potem, kaj imajo aposteljni in dr,,e ljudje storiti in opustiti, da bodo zveličani. K sklepu opominja svoj

Poslušalce, naj si prizadevajo z vsemi močmi priti v nebeško kraljestvo, v večno zveličanje in reče: Pojdite v sveto mesto, nebeški Je-ruzalem, v hišo Očeta nebeškega, skozi ozka vrata, namreč skozi Vrata pravičnosti in spokorjenja, po poti čednosti, pobožnosti in svetosti, zakaj široka so vrata in prostorna je pot, katera pelje v po-9ubljenje, t. j. pot, po kateri hodijo oni, ki žive po svojem spačenem Poželenji, in veliko jih je, kateri po nji noter hodijo. Kako ozka &a so vrata in tesna je pot, katera pelje v življenje, t. j. večno zvečanje; ta ozka vrata in tesna pot so zapovedi božje, ki se tesne in 0zke zato imenujejo, ker hudemu poželenju nič prostora ne dajo in Se morajo na tanko spolnovati; — zato pravi: in malo jih je, kateri 3° najdejo. Potem pa je še pristavil besede današnjega sv. evangelija, Čtere imajo v sebi resno opominjevanje tudi do nas. In da si jih čmo bolj živo k srcu vzeli in si jih v spominu ohranili, vam bodem čnašnje evangelijske besede obširneje razložil.
15. v. Varujte sc lažnjivih prerokov, pravi Gospod v današnjem evangeliju. Preroki, ki jih je Bog pošiljal svojemu izvoljenemu ljud-stou, so bili od Boga razsvitljeni in odbrani možje, ki so ljudem voljo Gospodovo oznanovali, v njih vero v pravega Boga in upanje na obljub-Čnega Odrešenika ohranjevali, in da so se mogli zares poslance božje kazati, so pogostokrat čudeže delali in oznanovali prihodnje reči. Krivi preroki, pred katerimi Jezus v današnjem evangeliji svari, so Krivi učeniki, posebno tedanji pisinarji, ki so se namesto prerokov Postavljali, ker so se šteli prijatelje in služabnike božje, kakor nekdanji Sv- možje, katere je Bog ljudem pošiljal. Ali pri vsem tem so hoteli 6 'judi slepariti, da bi ložje med nje svoje zmote in nauke zatrosili; Zato so zapovedi božje celo napačno razlagali, tako, kakor je ustreglo njihovemu poželjenju in napačni prostosti. Po zunanje so kazali jčro ostrost in navidezno svetost življenja, ali njihovo srce je bilo ,,(lobno, polno zlobnosti, napuha, sovraštva, nečistosti in nevoščlji-; zato je rekel Jezus o njih: oni pridejo k vam v ovčjih ohla-dih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi, svojo hudobijo pod plajšč hi-'tovske svetosti skrivajo, ali nameravajo pa le hudo, zapeljati v zmoto, Sreh, oni pripravljajo pogubljenje.
Varujte se krivih prerokov! Kristus tudi nam in vsem pravo-Vernim kristijanom veleva, kajti tudi današnje dni se krivih prerokov 110 manjka. Krivi preroki so vsi tisti, ki učijo in razširjajo krive po-"'toljive nauke, ki so pravi Kristusovi veri nasproti. Tudi ti pridejo 0vfyih oblačilih, znajo lepo in na videz resnično govoriti, hlinijo
L
skrb za pravo omiko in srečo ljudstva, v resnici pa zavedno iu z namenom ljudem pravo vero spodkopujejo, dvome vzbujajo, v zmote zapeljujejo, jim slednjič pravo vero vzamejo; pa tudi notranji mir v srcih zaduše. Ne poslušajte jih, kadar vam govorijo v krčmah ali ob shodih, ali kadar vam v hišo prinašajo ali ponujajo take časopise ali bukve, v katerih se zasramuje nauk Kristusov in njegova cerkev.
Krivi preroki so zapeljivi ljudje, ki poštenost hlinijo, nedolžne) priproste duše odvračujejo od čednosti, v nesramnosti in druge pre' grehe zapeljujejo, jemljejo nedolžnim dušam strah božji in sramežljivost, jih vjamejo v svoje nesrečne zanjke, dokler se jim ubraniti ne morejo več. Koliko poštenih mladenčev je tako v hude tovaršije zapeljanih in omotenih, koliko nedolžnih deklic ob devištvo in P°' štenje dejanih. Taki ljudje so dušna kuga, ki nevidoma po svetu hodi in ljudi mori. Kako se pa hočem krivih prerokov, hinavskih zapeljivcev varovati, dokler jih prav ne poznam? Kam pred njimi bežati, če jih v nevednosti lahko za svoje prijatelje imam? Bes se človeku pogosto taka godi, za to pa nam Jezus edino resničen nauk izroči, kako poštene, pravične ljudi od hudobnih in zapeljivih razločimo.
16.	v. Po njih sadu jih hote spoznali, pravi Gospod, ne po g°' vorjenji, ne po noši, ampak iz njih del; tudi največji hinavec se na zadnje razodene, kakor se drevo po svojem sadji spozna. Grozdje ne raste na trnji, temuč na vinski trti, ne fige na osatu, ampak na ti' govem drevesu, če je sad malopriden, tudi drevo prida ni. Naj Prel| ljudmi še tako skrbno zakrivajo svoje življenje in svoja dela, prej a*' slej pridejo na beli dan in njih hinavščina se odkrije. Lažnjivi pre' roki, krivi učeniki in zapeljivci se zamorejo nekaj časa hliniti in P°' krivati malopridno svoje življenje, če jih pa dalje časa opazuješ, bodeš se prepričal, da je grešno njih življenje, da se za njimi vidijo slaba dela. Eden izmed poglavitnih znamenj krivih prerokov je, da s svojim krivim naukom od Boga postavljeni red v družbinskem, državnem 'n cerkvenem življenji spreobračajo, šuntajo preslepljeno in zapeljan0 ljudstvo zoper svoje sprednike, zoper duhovsko iu deželsko gospod0 in potegnejo ljudi po upornem rovanji zoper posvetne oblasti v čas» nadloge in večno pogubo. In če se med vami, ljubi poslušalci, na, bajajo ljudje, ki trosijo drugačne nauke med vas, kakor so tisti, _ ste jih slišali dozdaj v cerkvi, ljudje, ki ne verujejo tega, kar 11 sv. evangelij in katekizem, pazite le, kako so ti ljudje vedejo, kak° žive, in kmalo bodete zapazili, da so njih dela hudobna, njih živ Ijenje pregrešno. Zakaj:

17.	v. Vsako dobro drevo rodi dober sad; malopridno drevo Pa rodi malopriden sad. Drevo v teh besedah Gospodovih je podoba človeka, dober sad je podoba dobrih del, malopriden sad pa podoba Malopridnih del, ki jih človek zvršuje. Pomen teh besedi Gospodovih Pa je ta: Kakor dobro drevo, ki je cepljeno z žlahtnim cepičem, Ponaša dobrega, žlahtnega sadja, malopridno drevo pa, kakor divjak, sarnopašnik ali lesnika, prinaša malopriden in pust sad, tako je tudi z ljudmi: njih dela so dobra, če so tudi sami dobri, pravični; njih ^la so slaba malopridna, grešna, če so sami sprideni, pregrešni, hudobni. Kakošna so pa naša dela, preljubi, dobra ali hudobna? 'Pakošna, kakoršno je naše srce, kakoršni smo mi. Zakaj:
18.	v. Dobro drevo ne more malopridnega sadu roditi, tudi ne malopridno drevo roditi dobrega sadu, pravi večna resnica. Je drevo dobro, žlahtno, ne more slabega sadu roditi, more po svoji Datori le dobro žlahtno sadje roditi, je pa drevo divje, necepljeno, ne more dobrega sadu roditi, temuč le svoji natori primerno, namreč slabo sadje roditi. Tako je tudi z nami. Dokler je človek dober, °pravičen, v stanu milosti božje, je vse, kar dela ali trpi, kar dobrega stori in hudega prestane, Bogu dopadljivo, njemu samemu pa za večno Oljenje zaslužljivo, karkoli dela ali trpi iz ljubezni do Boga in z radovoljnim srcem. In ako se človek nahaja v smrtnem grehu in hrez posvečujoče milosti božje živi, naj dela karkoli in kolikorkoli dobrega, za večnost je zastonj, vsako še tako imenitno dobro delo M za večno zveličanje zastonj in brez vsake vrednosti. Oj, kolika škoda, kolika zguba, brez milosti božje živeti, toliko dobrih del zgubiti, katere bo Bog od nas vsacega tirjal.
19.	v. Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano v ogenj vrženo. S temi besedami nas Kristus uči, da ne bodo le
°ui zavrženi in na večno pogubljeni, kateri hudo ali greh delajo, a,Upak obsojeni bodo v pekel tudi taki, kateri si dobrih del v živ-^enji niso nabrali. Krščanska pravičnost, ki je k zveličanju potrebna, veleva: Varuj se hudega, stori dobro! Oni hlapec, o katerem nam 8v- evangelij pove, da svojega talenta ni zapravil, temuč da ga le ni I’rav porabil in ga je v zemljo zakopal, bil je že zavoljo tega ob-8°jen in pahnjen v vnanjo temo. Te evangelijske besede pa so tudi Msno svarilo vsem nepoboljšljivim grešnikom. Ako le-ti zametavajo 'Mlost božjo, ki jo jim Gospod daje po mnogoterih potih, ako ne k°slušajo raznih klicev božjih k spreobrnenju, jim bo Bog čas božjega Usmiljenja ustavil, jih bo dal smrti posekati kakor nerodovitno drevo,
1 zastonj prostor zavzema, kakor žuga kraljevi prerok David v svojem

(7.) psalmu rekoč: Ako se ne spreobrnete, bo on svoj meč zasukal, svoj lok je že napel ter ga je pripravil. Smrtne strele je nanj l)0' ločil, svoje pušice je ognjene naredil.
21. v. Slednjič pravi Jezus v današnjem evangeliju: Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. — Kar je poprej rekel Kristus o krivili prerokih, da "e njih besede, ne njihovo učenje niso poglavitna reč, ampak njih dela, njih življenje mora pravo in pravično biti, to zdaj vsem reče: Ne ta, ki zunajno, z besedo moj nauk spoznava, sebe kristijana, mene pa Gospoda imenuje, ampak oni, ki božje zapovedi dopolnuje in se tako v dejanji mojega služabnika kaže, bode zveličan. Te besede Jezusove, preljubi, nam določno dopovejo, da k zveličanju ni zadosti, da 1® verujemo, da radi poslušamo, kar je Bog razodel in nam sv. katoliška cerkev verovati zapoveduje, ampak moramo tudi svojo vero v delih’ v dejanju kazati, po nji živeti, ker vera brez dobrih del je mrtva, kakor je telo brez duše mrtvo. Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi, rekel je Jezus mladenču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, da bo imel večno življenje. (Mat. 19, 17.) Besede Jezusove: Gospod, Gospod itd. nam pravijo, da ni že zadosti, ako več molimo, v cerkev hodimo, sv. zakramente prejemamo, ampak vse zapovedi Božje moram® spolnovati, zakaj: Kdorkoli vso postavo spolni, se pa pregreši v enem, je vsega kriv. (Jak. 2, 10.)
Ne zanašajmo se toraj na to, da smo katoliški kristijani, da s® nahajamo v Jezusovi cerkvi, da smo v pravi veri izrejeni, to nam bodo le v še hujšo obsodbo, če ne živimo po veri. pavom, vas ne poznam (Mat. 25, 12.), Jezus vsem tal imajo sicer pravo vero, pa nimajo njenih del. Ako pa kažemo, po nji zvesto živimo, potem nam bode ona ključ, ki "affl bode odprl vrata nebeška, da pojdomo ob smrti iz časnosti v pre' srečno večnost. Amen.	Ant> Kukelj-
2. Škodljivci, ki drevje pokončujejo.
Mat. 7, 17.
Vvod. Ker danes sv. evangelij govori o drevesih, bom vam tud' jaz kaj o drevesih povedal. Pomen evangelijskega drevesa je . • • veste, da vsako drevo ima svoje škodljivce, ki ga poškodujejo ali Pa
liesnično vam im poreče, kj vero v življenj'
še celo končajo, n. pr. črvi, kebri, gosence . . . Taka je tudi z drevesom našega zveličanja; tudi to ima škodljivce, ki mu perje, cvetje 'u sad objedajo ter še drevo tako obglodajo, da bode slednjič posekano in v ogenj vrženo. Toraj: o nekaterih škodljivcih na dre-vesu zveličanj a.
Izpeljava. 1. Vrtnar vsadi drevo in se veseli lepe rasti. V kratkem Začne drevo hirati. Preiskuje, najde — črva. Takim črvom podobne So strasti, ki se na skrivnem v srce vgnjezdijo in slednjič človeka na duši in telesu končajo. V začetku je še grešnika strah in groza, ~~ polagoma pa pogubni črv vse spodje . . . Nečistost: v začetku aečimernost v obleki, želje družim dopasti, nevarne priložnosti . . . slednjič strašno gorje! — Lakomnost: srce že pri otroku preveč navezano na denar, skopari čedalje bolj, — že goljufa, slepari, stiska, °dira ... Sovraštvo: v začetku majhno mrzenje še skrito na dnu Srca, čedalje večja zamerljivost, nespravljiv srd ... In to velja o vseh Cruzih strastih, ki polagoma kakor črv spodjedajo drevo zveličanja. Treba zatirati . . .
2.	Vrtnar najde še druge škodljivce, ki ubranijo, da ne rodi drevo dobrega sadu: gosence, kebri in metulji s svojo škodljivo zalego. Kako lepo je bilo drevo poprej, in sedaj vse golo . . . Take kebre in metulje in požrešne gosenice ima tudi drevo zveličanja v človeškem srcu: zapeljivci, satanovi hlapci. S kolikim veseljem gledamo duhovni mlada drevesca v vrtu božjem — nedolžne otroke ... ht čez nekaj let kakšni sol? Škodljivi žužki so jih popolnem spridili.
Nekateri kebri in metulji so na zunanje silno lepi in vabljivi: rameni kakor zlato, beli kakor srebro, nekateri imajo pisane ali škrla-testo rudeče perutnice . . . Prav taki so zapeljivci — v ovčji obleki, znotraj zgrabljivi volkovi . . . Mrčes je treba ukončavati.
3.	Mraz ali prehuda vročina in suša tudi gostokrat ubrani, da drevo ne rodi sadu . . . Da premnogi nič ne storijo za nebesa, kriva je mlačnost in lenoba; nočejo drevesu življenja primakati s Odmerim studencem sv. zakramentov, rosa poživljajoče pobožnosti ne ^ore do njega: drevo usahne . . .
4.	Večkrat hudi viharji drevo nevarno omajajo ali pa nezrelo 8*dje otresejo. — Človek v prehudih skušnjavah omaga, če se ni o Pravem času utrdil s premagovanjem, če se ni podprl z nebeško P°dporo . . .
5.	S starostjo navadno drevesa opešajo, če se jim zemlja ne ^“oji iu zboljšuje, ter ne rodijo sadu. Tudi človek opeša v bogoljubnem
življenji, če si z raznimi pripomočki ne prizadeva za stanovitnost v dobrem .
Konec. Le poglejte jo — mladino naše soseske, kako cvete! Kako lepo se razcvita mlado življenje nedolžnih mladenčekov in deklic! Nadjamo se najlepše prihodnosti. Toda oh! že znabiti gloda n3 skrivnem zlobni črv . . . škodljivi žužki so jih že jeli obletavati . • • viharji in neugodna vremena jih žugajo ugonobiti ... Če nočete v pekel vrženi biti in vekomaj goreti, odstranujte škodljivce in zavarujte se o pravem času . . .
Osma nedelja po binkoštih.
I. Prava in napačna sramožljivost.
Kaj bora storil ? . . . kopati ne morem, ubogajmo prositi se sramujem.
Luk. 16. 3.
Hišnik današnjega evangelija nam ne predstavlja samo krivičnega, pri tem pa vendar modrega, previdnega, prav za prav prebrisanega človeka, temuč tudi kaže, kam da ga pripelje napačna sramožljivost. Tega, kar je dopuščeno in nobenemu sramote ne dela, se je bal storiti, nasproti pa ni pomislil, kako bo njegova čast omadeževana, ako se posluži krivičnih pripomočkov, da bi se zanaprej preživih če hišnik res ni mogel več kopati, t. j. sploh delati, bi hit pač smel dobre ljudi za mile darove prositi, to bi ne bilo nič sramotnega zanj. Pa on si jo je drugače stuhtal, da bi ga potem ljudje sprejeli v svoje hiše, ko bo odstavljen od oskrbovanja. Dolžnike svojega gospodarja kar skup pokliče ter reče enemu: „Vzemi svoje pismo, vsedi se hitro ter zapiši petdeset!“ in drugemu: „Vzemi svoje pisna® in zapiši osemdeset!" Tako se ta oskrbnik ne sramuje na krivični način si zanaprej pomagati, s poštenimi pomočki se preživiti, gaj6 pa sram.
In če se ozremo v navadno življenje, žalibog zapazimo, da j8 mnogo ljudi temu hišniku podobnih. Marsikateri se sramujejo reči, ki človeku nikakor ne delajo nečasti, ne zarudijo pa nad tem, kar j8 v resnici pregrešno ter pred Bogom in ljudmi sramoto dela. Mnog0' teri so skuša ljudem prikupiti, išče njihove pohvale; pa se ravna P1* vsem svojem mišljenji in delovanji po mnenju posvetnjakov, ne P*1 po nespremenljivi postavi božji, ki edina pravo ceno, čast ali sra-
moto kacega dejanja razsodi. Odtod izvira, da se marsikdo dobrih del sramuje zato, ker svet zaničljivo o njih govori, in ne zarudi pri dejanji, ki pred Bogom in pred čednostnimi kristijani sramoto dela, zato ne, ker ga svet s svojo pohvalo olepša.
Iz tega vidimo, da se nahaja prava, pa tudi napačna sramožljivost, ki veliko vpliva na človekovo življenje. Zato je treba obojo spoznati, da se bomo ene varovali, drugo pa ko poseben dar božji cenili ter si tako k časnemu in večnemu blagru pripomogli. Premišljujmo toraj danes, kaj je 1. prava in 2. kaj je napačna 8 r a in o ž 1 j i v o s t.
I. Da bomo sramožljivost prav cenili, moramo vedeti: a) kaj je ta čednost? b) odkod izvira? c) kako se vzbudi, goji ohrani? slednjič d) kako se zgubi?
a)	Sramožljivost v širjeni pomenu je nekaj višjega, božjega v naši notranjosti, ki se vsemu zoperstavlja, kar ga hoče 'udušiti in zatreti. Sramožljivost se vselej kaže in giblje, kadar se hoče kaj tacega boriti ali dopustiti, kar našo višjo naturo, kar našo sveto samozaved-nost, kar ohranjenje naše časti ali res, ali le dozdevno v nevarnost Postavlja. Sramožljivost je — še bolj določno rečeno — neprosto-voljni, natorni, od Boga vstvarjeni stud in mrzenje do vsega, kar je nespodobno. Kakor se nahajajo ljudje, katerim ob pogledu kake stvari slabo pride in ki se koj brez daljnega premišljevanja od nje 8 studom in nevoljo obrnejo; tako se sramožljiva duša hipoma od vsega nespodobnega obrne in beži, da bi jej kaj ne škodovalo.
Sramožljivost v ožjem pomenu je tista lepa, blaga čednost, tisto občudovanja vredno obnašanje, ki pri vsem zarudi, kar čisto, nedolžno dušo žali, in se vsega skrbno varuje in ogiblje, kar bi v besedah, ali migljejih, ali obleki čiste oči in ušesa lahko pohujšalo.
To sveto čutilo sramožljivosti naj bo ščit, podpora, varuh nedolžnosti, naj bo nasprotno zdravilo škodljivih nagnenj in poželenj, naj bo za mladino jez zoper nečistost, za zakonske uzda zoper ne-8ramno vedenje. Zato po pravici piše sv. Brnard (orat. 86. de cantic. Cant.): Kakor blišeč biser nravnosti pač je sramožljivost, kako Iju-^eznjivo se odsvita is obnašanja in obličja človekovega! Ona je naj-^°lj zanesljiva oznanovalka blagega mišljenja, sestra zdržnosti, nikdar jasnila svetilnica čistega duha. Nič sramotnega, nič nespodobnega s® v njem ne naseli, da bi ona tega koj ne izdala; ona je čuvaj dobrega imena, priča nedolžnosti, življenja najlepši kinč. — Zato je res zališala življenje neštevilnih služabnikov Božjih, zato jim je pri-
pomogla k toliki svetosti. Kdo ne občuduje angeljskib mladenčev Alojzija, Stanislava Kostka, Janeza Berhmansa in dr.? Ali ni ravno njihova sramožljivost jim spletla zali venec devištva? Sv. Stanislav je bil tako nežne sramožljivosti navdan, da ga je vsaka količkaj neotesana beseda silno vžalila in mu veliko trpljenja zavdala, tako da je njegov oče moral družbo prositi, naj se že zavoljo malega Stanislava vede spodobno. In Alojzij je bil tako sramožljiv, da še cesarici, kateri je imel na španjskem dvoru kakor plemič streči, nikdar ni v obraz pogledal.
b)	Kje neki pa ima izvir taka sramožljivost? Že iz dozdaj rečenega se lahko posname, odkod je ta čednost; ona je od Boga, ki nam je svojo podobo vtisnil, in se nahaja tam, kjer je ta podoba božja. Ker ta podoba z vsem svetim in veličastnim, katero v sebi hrani, se od vsega nizkega in nesvetega čuti žaljeno in preplašeno, zato se zoper slednje ustavlja. To sveto čutilo, katero se strahoma obrača od vsega nespodobnega, je v človeški natori ležeče, je tesno z njo združeno, je neka iskra višje, božje uatore. Ko smo te deležni postali, smo podedovali tudi ob enem sv. sramožljivost. Zato se nahaja to nježno čutilo, sramožljivost, celo pri divjih, surovih ljudstvih.
Adam pa Eva sta bila naga in se nista sramovala (I. Moz. 2, 25.), zakaj oblačilo nedolžnosti ju je zakrivalo (Sv. Avguštin); bila sta sprva kakor naši otročiči, v katerih se še nobena huda strast ni zbudila-Po storjenem grehu so se jima oči odprle, in ko sta bila spoznala da sta naga, sta spletla figovo perje in si naredila krila. (I. Moz. 3, 7.) Iz samega usmiljenja je Bog sramožljivost in vestno očitanje v srce prvega človeka položil. To nam je toraj prirojeno in je za čeduostno življenje tako potrebno in koristno, kakor čutilo bolečine v natornem, brez katerega bi človek prva leta ne preživel. — Otrok z začetka ne more nobenega čutila razodeti, kakor le bolečino, ki jo naznanja 1 jokom. Pa ta jok otroku telesno življenje ohrani. Ako bi ne vpil, kdo bi mu pomagal v nevarnostih, ki mu že v zibeli prote? Brez čutila bolečine bi človek ne zapazil bolezni, ki v njem nastaja ter bi ne mogel zabrauiti njenega daljnega razvoja. Ravno tako bi se človek v toliko dušnih nevarnostih brez nježnega čutila sramožljivosti ne mogel obvarovati. Kako modro je Bog ravnal, da je dal sramožljivost za varuha nedolžnosti in dušnega zdravja! Ali ni toraj dolžnost človekova, ta nebeški dar vzbujevati, gojiti in ohraniti?
c)	In kako se naj to zgodi? Kakor sveto sploh, tako se tudi sramožljivost v človeku nahaja le kot zmožnost. Z njo je tako, kot z govorico; zmožnost je v otroku, — le vzbuditi, vaditi se mora-
Ravno tako se mora vzbujati sramožljivost nasproti vsemu nespodobnemu, grdemu, ostudnemu. — Že majhen otrok se mora opomniti, da so gotove reči nespodobne ter se morajo skrivati pred ljudmi. Otrok se jame duševno razvijati, dospe k samozavednosti. Kolikor bolj spozna in čuti v sebi nekaj višjega, toliko bolj se boji vsega nizkega. Da, otroci, pri katerih se sramožljivost prav vzgoji in razvija, tako dobro sodijo, da mnogokrat odraščene osramote rekoč: „to ni lepo, to je nespodobno, to je grdo . . .“ tako govore v svoji pripro-stosti in nedolžnosti. — Ko nastopijo mladeniška leta, dospe tudi višje duhovno življenje do svojega cveta, in s tem nastopi naj-večja občutljivost zoper vse, kar bi utegnilo sramožljivost žaliti. Ta dragi zaklad se nobenkrat tako hitro ne rani in uniči, kakor zdaj, ko je treba prelepi cvet nedolžnosti obvarovati.
Zato stariši in odgojevalci zelo napak ravnajo, ako se za sramežljivost sebi izročenih nič ne zmenijo ter jim čutila, kaj je čast, kaj sramota, kaj sveto, kaj zaničljivo ... v srce ne vsade. In če kdo reče: „E kaj, otroci so otroci, saj tega ne zastopijo, saj nič ne vedo . . .“ je to ravno odgovornost odgojevalcev, ako se nad grdimi rečmi nič ne spodtikajo in ne sramujejo, ker skušnja uči, da od tistega časa izvira njih popačenost in nesreča.
Zato je gojitev in ohranjenje sv. sramožljivosti največje vrednosti. Mladeneč, dekle se ne sme še le dolgo pomišljati, kaj je prav, kaj oi prav, kaj dopuščeno, kaj dostojno in spodobno, kaj pa krščanskemu vedenju nasprotno; ne, to mu že v trenutku pove nježno čutilo, ki Prešinja njegovo dušo. Je pa to čutilo oslabljeno, morda celo zamorjeno, da molči in se ne gane, potem je milovanja vreden. Mla-denči in dekleta si morajo dobro zapomniti: Sramožljivost zgubljena — vse zgubljeno! Z njo se pokoplje nedolžnost in dušni mir. Zato se prav imenuje zabredla oseba nesramen človek, in koliko jih je fcalibog! dandanašnji v vseh stanovih, v obojem spolu in sleherni starosti! Kako pa pride človek tako daleč, kako pade tako globoko ? Skratka
d)	kako se zgubi sramožljivost? Po zadolženju sta-rišev in odgojevalcev se zgubi sramožljivost, če je pri otrocih *e za mladih let ne vzbujajo in goje, če so v besedah, dejanjih in obnašanji neprevidni, če v svoji pričujočnosti kaj nespodobnega trpijo, če sinovom in hčeram dovolijo obiskovati plesišča, gledišča, slabe družbe, če pripuste sumljiva znanja in zveze; če že doma na to ne Pazijo, da bi spole ločili po noči. — Sramožljivost zamore domači, spačena mladina in nesramni posli, ki s svojimi besedami,
s kvantanjem, popevanjem, nesramnim obnašanjem vedoma in s pre-mislikom mnogokrat žalijo uho in oko in zamorijo nježno čutilo. — Dovolj znano je, kaj pišejo sv. očetje o slabih druščinah, katerih ima svet na izbiro. Kdor pusti med svetom svoje oči švigati na okrog po osebah druzega spola, po raznih spodtikljivih podobah, kdor svojega telesa visoko ne ceni, kakor tempelj sv. Duha, in celo drugim kaj oblasti do njega dovoli — ta ne bo dolgo ohranil sramožljivosti. Zato slehernemu velja, kar sv. Frančišek Šaleški svetuje Filoteji: ATe trpi, draga Filoteja, od drugih dotikanja z rokami, če tudi le v šali, in si jih sama tudi ne dovoli; zakaj sv. sramožljivost in čistost vselej škodo trpi. Polž si ne pusti dotakniti rožičkov, ampak jih koj skrije; neka cvetlica v Braziliji pri vsakem dotikljeji peresa skup zvije, pri daljšem dotikanji pobesi celo vejice. Tako sramožljiva bi morala biti mladina. Ali kako njej, kako vsakemu dandanašnji preti nevarnost, ko je toliko pohujšanja, to je splošno znano. In slabo, h kateremu je človek že tako nagnen, se ga prej prime, ko dobro. In ker je toliko prilike videti in slišati in delati nespodobne reči, zato se ne čudimo, da sramožljivost zmirom bolj zginja, umira, ugasuje in nesramnosti prostor dela.
II. Zraven prave imamo tudi napačno sramožljivost, ki se tako rada ljudi polasti in toliko dušnemu blagru škoduje. Kako se pa razločujete med seboj? V pravi sramožljivosti se vzdigne in brani to, kar je božjega v človeku zoper vse nedostojno, pregrešno, nesramno, satansko; v napačni se giblje in brani samosvoja ljubezen in dopadljivost zoper vse to, kar je dostojno, pošteno, za kristijana imenitno in k zveličanju potrebno. Ta napačna sramožljivost se lahko trojno razodeva: glede na Boga, glede na ljudi in glede na samega sebe.
a)	O napačni sramožljivosti glede na Boga govori Kristus sam: Kdor se mene in mojih besedi sramuje, tega se bo tudi Sin človekov sramoval, kadar bo prišel v svojem, Očetovem svetih angeljev veličastvu. (Luk. 9, 26.) — človek si šteje v veliko čast, ako spada med posvetne velikaše; ne šteje si pa v čast, da, celo sramuje se, ako Kristusu pripada. Ali je Sin božji tako nizek in zaničljiv, da bi se morali sramovati, ako njemu pripadamo? Otroci toga sveta se ne sramujejo, za ta svet se izreči in odločiti, katerega je Bog zavrgel; in kristijani zarudijo, če se jo treba za Kristusa izreči ? Rudečica te ne oblije, če si preklinjevalec, bogokletne/,, pijanec, maščevalec, pretepalec, mesenež, razuzdanec, krivičnik . . . sramuješ se pa bogaboječ, pobožen, ponižen, čednosten biti! — Vsak dan sC
vidijo razuzdanci, ki se ponašajo z najgršimi rečmi, in kristijani naj bi se sramovali najlepših in svetih opravil? In še več: Ali se to s pametjo vjema, če kdo veruje, da je Kristus Bog, pa se sramuje, njemu služiti; ali ga saj očitno spoznati in moliti? — V Kristusa verovati, pa se njegovega evangelija sramovati; njegovo postavo hvaliti, pa je ne spolnovati iz napačnega strahu; vero kristijana spoznavati in kot malikovalec živeti: to se pravi zoper sv. Duha grešiti, v srcu od Boga odpasti. Ali ni to napačna, kazni vredna sramožljivost? Ali ne veljajo prej navedene besede Zveličarjeve vsem tistim, kateri se sramujejo očitno moliti, očitno obiskovati službo božjo, očitno poklekniti, ter Jezusa moliti ko mimo njih gre, da bi bolnega pokrepčal za zadnji boj, očitno se odkriti, kadar zvon zapoje nebeški pozdrav . . . Seveda vse to tirja poniževanja, premagovanja samega sebe, pripravljenosti tudi zaničevan biti od posvetnjakov. In kdor ne ravni tako, ali ne taji dejansko nauka, evangelija Kristusovega, ako ga tudi z ustmi spoznava? Te napačne sramožljivosti se bo moral enkrat sramovati, ko bo po grozitvi Zveličarjevi postavljen na levico, ker se ga bo tudi Sin človekov sramoval ter ga ne spoznal za svojega! Nič manj pregrešna in kazni vredna je
b)	napačna sramožljivost glede na ljudi. Ko bi hotel ljudem dopasti, pravi sv. Pavel (Gal. 1, 10.) bi ne bil Kristusov služabnik. Pa koliko kristijanov je, ki žele ljudem dopasti iz napačne sramožljivosti. Zato nimajo radi, da bi jih drugi hvalili, kako so pobožni, kako da goreče za Jezusom hodijo, kako si prizadevajo imeniten prostor v nebesih zasesti! Koliko dobrega in hvalevrednega se opusti, koliko slabega in graje vrednega se pa stori iz praznih ozirov, iz strahu pred ljudmi? Ali se ne sliši mnogokrat govoriti: „Kaj bodo Pa ljudje rekli, ako več ne grem v tisto družbo, med tiste pivce, igralce, ako več ne grem na plesišče, ako opustim tisto znanje? Kaj si bodo mislili o meni, če grem stran od slabih pogovorov, Pesem in kvantanja, če so pri dvoumnih šalah in klafanjih več ne kom z njimi krohotal? Kaj si bodo o meni mislili, če se bom pri Zyonenji odkrival in se prekriževal, če bom zopet v cerkev hodil, r°ke sklepal, kolena pripogibal, pobožno molil, če bom večkrat sv. zakramente prejemal, če več ne bom z drugimi o postnih dnevih mesa Jedel? itd. vsi se mi bodo posmehovali, za slaboumneža imeli, vsi se ^e ogibali . . . Tako kristijan vse žrtvuje iz praznih obzirov do ljudi 'n ostane v svojih slabih razvadah, akoravno spozna, da božja postava nasprotno uči, da nobeden ne more ob enem dvema gospodoma, Bogu in svetu služiti, akoravno ve, da je svet v vednem
nasprotju z evangelijem. K taki nedoslednosti in slepoti človeka pripelje napačna sramožljivost.
c)	Ravno tako ima napačna sramožljivost glede samega sebe prav slabe nasledke. Marsikateri se sramuje n. pr-slabejše obleke, zato ker je nečimern in lišpav; sramuje se kacega dela, ker misli, da je že preimeniten; sramuje se razodeti svojo revščino ali potrebo, ker je preošaben; mladeneč se sramuje modre in skušene ljudi za svet vprašati, ker je prenapihnjeri in domišljevalen, da bi obstal potrebo posvetovanja; marsikateri kristijan se sramuje svojih grehov se spovedati, ker preveč samega sebe ljubi, da bi se sam obtožil in obsodil ... To je napačna, kriva sramožljivost, slaba v svojem izviru in v nasledkih. Le prevečkrat se v duhovnem življenji to ponavlja, kar se sicer navadno primeri, da se bolnik takrat, ko to višji obziri in telesno zdravje zahteva, sramuje razodeti in odkriti vestnemu zdravniku gotove rane. Ko bi tak bolnik spretnemu zdravniku odkritosrčno pokazal svoje rane, bi v kratkem popolnem ozdravel, ker je pa bolezen zakrival, trpi grozovite bolečine ter hira bolj in bolj, — sam si je smrti kriv. Pa to je le časna smrt: ako se pa grešnik drzne skrivati dušne rane, si nakoplje nestrpljive pe' kočine na tem svetu, tam pa večno smrt, — večno pogubljenje. —' Glejte, tako napačna sramožljivost človeka zbega v njegovih nazorih, kaj je častilno, kaj sramotno, kaj prav, kaj pa ni prav. In človek tako narobe in brezumno potem tudi ravna.
Zatoraj, dragi kristijani, ako hočemo napačno sramožljivost * vspehom premagati, vzbujajmo, gojimo, varujmo krščansko sramožlji' vost otrok božjih iz vseh svojih moči. Kolikor bolj se sramožljivost ustavlja zoper vse nizko, počutno, živalsko, pregrešno, satansko, toliko čisteja in pogumneja je duša človekova, toliko svitlejša je podoba božja v njem, toliko slajša je zavest, da je živa mladika na prav’ vinski trti, živ ud na telesu Kristusovem, živ tempelj sv. Puha.
Za to svojo duhovno poslopje, ta veličastni tempelj moramo najbolj skrbeti, ter ga vedno zališati s krščanskimi čednostmi tem bolj, ker nam na strani stoji zvesta pomočnica, skrbna varuhinja, sv. sramožljivost. Za vse lepo in blago, za vse, kar se vjema z božjo postavo, se moramo potegovati in to storiti, naj se nam tudi svet posmehuje, vse nespodobno, sramotno in pregrešno moramo studiti in sovražit* ter se sploh tako obnašati, da odidemo večnemu osramotenju. Ameu-
Ant. Žlogar.

2. Kako si moremo dobre prijatelje delati.
Delajte si prijatelje . . da vas, kadar obnemagate, vzamejo v večna prebivališča.	Luk. 16. 9.
Dobre in prave prijatelje imeti je veliko vredno; zakaj le-ti •lam morejo v sreči in nesreči veliko pomagati, veliko koristiti. Zato pravi sv. pismo: Zvesti prijatelj je močna hramba, in kdor ga je najdel, je zaklad najdel. Z zvestim prijateljem sc nič ne meri, teža zlata in srebra ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. Zvest prijatelj je zdravilo življenja. (Sir. 6, 14—16.) To je spoznal tudi kri-rični hišnik v današnjem sv. evangeliji, le škoda, da si je hotel s slabimi pripomočki ter z goljufijami prijateljev pridobiti, kakor še dandanašnji ravnajo nespametni in hudobni ljudje, ki si iščejo takih Prijateljev, kateri jim k pravi in večni sreči nič ne pomagajo, marveč jih zapeljujejo v časno in večno nesrečo. — Nasproti pa nam Jezus Kristus v današnjem sv. evangeliji veleva rekoč: Delajte si prijatelje .... da vas, kadar obnemagate, vzamejo v večna prebivališča.
kateri so taki dobri prijatelji? Hočem vam jih danes •Oznaniti, da bodete vedeli, kako si morete dobre prijavijo delati in sicer v nebesih in na zemlji. I.
I. Iščimo si najpoprej prijateljev v nebesih, in sicer pred vsem drugim si iščimo pridobiti in ohraniti Boga samega kot prijatelja. Kog je gotovo naš najboljši prijatelj, ki ima največo skrb za naše hdo in za našo dušo in večno zveličanje. To je on že od vstvarjenja Syeta prav do zdaj nad vsem človeškim rodom sploh, kakor nad 'sakim človekom posebej pokazal. Koliko je storil za naše telo, ker nas je vstvaril in do zdaj prečudno ohranil, in koliko je storil zlasti Za našo dušo, ker nas je s tolikim trudom odrešil in tudi posvetil!
Koliko je toraj na tem ležeče, in kako dobro in koristno je že v °z'r naše časne sreče, da Boga za prijatelja imamo! Kaj nam pomaga ves naš trud pri naših delih in opravilih, če Bog naših del ne blagoslovi, če nam ugodnega vremena ne da, če ne d& solncu 8ijati, če on hudega vremena in toče ne odvrne? Ali nam mar zamrejo pozemeljski prijatelji v teh rečeh kaj pomagati, lepo vreme krediti, ali strašno točo odvrniti? . . . Oh, ko bi hoteli ljudje kaj bolj ^odri in pametni biti, bi že zavoljo časne sreče in pozemeljskega dobička iskali si Boga za prijatelja pridobiti s tem, da bi njegove
zapovedi zvesto spolnovali, in se skrbno varovali, z grehi njegovo prijaznost zgubiti. Pa mnogim ljudem ni nič mar za božjo prijaznost, nasproti pa si na vso moč prizadevajo, Boga žaliti in si Božje sovraštvo in srd na glavo nakopati. Ali se moremo potem čuditi, da nas Bog večkrat s slabimi in hudimi vremeni pokori? Kako srečen paj° človek zlasti v ozir svoje duše, ako Boga prijatelja ima! 0° vživa sladak dušni mir v življenji, in sladko tolažbo o smrtni uri, ker upa v večno zveličanje priti. Oh, če si pa človek v svojem življenji ni iskal Boga kot prijatelja pridobiti, če si ni pridobil dobrega prijatelja Jezusa svojega Zveličarja in prihodnega Sodnika, da bi g3 po smrti v nebesa vzel, kaj more takrat ubogemu človeku ves svet in vsi pozemeljski prijatelji pomagati? Zatoraj rečem še enkrat: Iščimo pred vsem drugim Boga prijatelja si pridobiti!
2. V nebesih so pa še drugi dobri prijatelji, kateri nam morejo veliko pomagati, in zatega voljo si iščimo njih prijaznost pridobiti' Le-ti dobri prijatelji v nebesih so: preblažena Devica Marija, angelj’ in svetniki. Njih priprošnja pri Bogu nam že v časnih zadevah veliko koristi, še bolj pa je potrebujemo v dušnih potrebah. Njih priprošnje potrebujemo, da bi nam Bog naše grehe odpustil, da bi nam dodelil milost pravega poboljšanja, milost, da bi vse skušnjave srečno Pre' magali, milost srečne zadnje ure. O kako srečen je tisti kristijan, kateri v prijaznosti prečiste Device Marije, angeljev in svetnikov živi* Gotovo mu morejo več pomagati, kot najboljši pozemeljski prijatelji-Kako slabo pa je za tistega, kateri ni v prijaznosti preblažene Device Marije, sv. angeljev in svetnikov božjih! Tak gotovo tudi Boga nim3 za svojega prijatelja. Zato nam priporoča Gospod Jezus: Delajte si prijatelje, da kadar obnemagate, vas vzamejo v večna prebivališča-Pripomoček pa, prečastito Devico Marijo, angelje in svetnike si Pr*' jatelje pridobiti, nam je znan, namreč: jih pobožno častiti, se jim v priprošnjo priporočevati, ter njih lepe zglede pridno posnemati, »1* tudi s kakimi darovi se jim prikupiti.
Pa tudi na zemlji si zamoremo in moramo dobrih prijatelje' poiskati, da nas, kadar obnemagamo, vzamejo v večna prebivališča-
II. Ljudje na zemlji pa si večkrat zbirajo take prijatelje, kateri jim pomagajo v grehe in hudobije in v večno pogubljenje, narneste da bi si iskali takih prijateljev, kateri bi jim v nebesa pomagali-
1. Dobri prijatelji pa, ki nam v nebesa pomagajo, so zlas tisti, kateri nas prav učijo in k dobremu spodbujajo, katei nas pred grehom svarijo, hude priložnosti od nas odvračujejo, katev nas na grehe opominjajo, nam z lepim zgledom svetijo ter za dom0

vnemajo, ob kratkem: kateri k temu pomagajo, da bi bili mi dobri ■n kdaj večno zveličani. Taki dobri prijatelji so pobožni stariši svojim otrokom, skrbni in vestni gospodarji in gospodinje svojim poslom, skrbni in goreči dušni pastirji svojim vernim ovčicam, dobri in pobožni sosedje svojim sosedom, ali kak dober in pošten in pobožen olovek. O da bi se kristijani takih prijateljev držali ter jih poslušali, koliko manj ljudi bi bilo pogubljenih! Pa ljudje si zbirajo rajše take Prijatelje, ki nikakor niso dobri prijatelji, ampak so zapeljivci in polagalci v greh in hudobijo, ker v nečistost, v pijančevanje, v goljufijo, v maščevanje, v obrekovanje itd. zapeljujejo. Taki prijatelji, katerih Jo vse polno, nikakor ne pomagajo v nebesa, ampak v pekel.
2. Dobri prijatelji, ki nam k nebesom pomagajo, so nam lahko todi tisti, kateri iz ljubezni in hvaležnosti za nas molijo, ter Boga Prosijo, da bi nam bil Bog milostljiv, nas v sv^ji milosti ohranil, in nas kdaj v nebesa vzel. Taki dobri prijatelji nam koristijo, dokler Snio na zemlji, pa tudi še po naši smrti, ker molijo za nas, da bi nas Bog rešil iz vic ter nas vzel poprej v nebesa.
Blagor mu, kateri ima veliko takih dobrih prijateljev, ki prav Pridno za-nj molijo v življenji in po smrti. Taki dobri prijatelji bodo njegovo dušo rešili iz vic in ji pomagali v večna nebeška prebivališča. Takih dobrih prijateljev si zamoremo pridobiti: a) zmiloščinjo; zato Pravi Jezus: Delajte si prijatelje s krivičnim mamonom itd. b) Z Natančnim spolnovanjem dolžnost svojega stanu. Najdli se bodo ljudje, k* bodo to spoznali, bodo tebi hvaležni in za-te molili, c) Zlasti vi Nariši imate gotov pripomoček. Skrbite, da svoje otroke lepo, po krčansko ter v božjem strahu izredite, potem bodo vaši otroci pridno Za vas molili in vam v nebesa pomagali.
Zdaj lahko spoznate in razumite, kaj je hotel Jezus z besedami r(‘ri: Delajte si prijatelje . . . Naznanil sem vam danes take prijali6 • . . Poskrbite si take prijatelje! . . . Proč pa z vsemi tistimi ^abimi prijatelji, kateri vas v greh in večno pogubljenje zapeljujejo, ^'kar vam ne bodi žal za kako miloščinjo, ker ob vaši smrtni uri Va,n bo en sam očenaš hvaležnega siromaka več pomagal, kot vse Vaše bogastvo. Amen.	j08. Krčon.
Deveta nedelja po binkoštih.
I. Trojno priganjanje k pokori.
Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir.
Luk. 19, 42.
Milost božja je nekdaj izvolila Noeta, da je sprideni svet s svojim zgledom, z besedo in delom učil, k pokori napeljeval. In ko bi ga bili hotli takratni ljudje slišati, bi se bili zamogli pred strašno šibo božje pravice zavarovati. Toda od hudih strasti oslepljeno in do vsega dobrega opominovanja otrpneno ljudstvo noče spoznati ob' iskanja božjega usmiljenja, toraj pade pod težko roko božje pravice.
Še v obilniši meri se vse to ponavlja nad Jeruzalemom in nad judovskim ljudstvom. Ne kaki človeški, ampak nebeški Noe, Jezus Kristus sam pride zgubljene ovčice Izraelove hiše iskat in jih na pot večnega zveličanja vodit. Sveti jim s svojim neomadeževanim zgledom; uči jih s svojo mogočno pa toliko ljubeznjivo besedo; prepričuje jih s tako obilnimi in presunljivimi čudeži. Toda tudi to ljudstvo tako malo hoče spoznati čas obiskanja božjega usmiljenja, da veliko več sklene svojega božjega Učenika umoriti, kar se še prvi malopridni svet ni predrznil Noetu storiti.
Vse to je Jezusu dobro znano, kakor tudi nad vse strašna šiba božje pravice, ki bo Jeruzalem in vse ljudstvo zadela, zato se štiri dni pred svojim trpljenjem, kakor nam ravno današnji evangelij P1’1' poveduje, z žalostnim srcem temu nesrečnemu mestu približuje. Tudi zdaj še želi s svojimi solzami — s svojo besedo — pa tudi s sple' teno tepežnico, ako bi bilo mogoče, to ljudstvo rešiti. — Vendar kaj naj rečem: ali ni mari Jezus previdel, da je nad tem mestom, nad tem ljudstvom vse zastonj? Vse to je res, ali njegovo Ijubeznji'0 usmiljenje mu ne pusti drugače storiti. Zraven pa hoče on to troje• svoje solze, sv oj e pomiljevalne besede in svojo spleten0 tepežnico nam v zveličanski nauk zapustiti: 1. S sv°' ji mi solzami nas namreč meči, 2. s svojimi besedam močno nagiba, 3. s svojo tepežnico resnobno p riga11 J11 k pokori, z vsem trojnim pa usmiljeno od pogube *a vrač uje. Kako vse to? V tem naj obstoji naše današnje premišljevanj0,
I. Jezus pretaka britke, grenke solze, gledaje na Jeruzalem® 0
mesto. In zakaj? — Zakaj pa pretaka občutljiva mati, ko vidi nial°
pridnega otroka, britke solze? Oh, ona se spomni toliko težav, ki jih Je z njim imela, toliko skrbi polnih dni, toliko prečutih noči, toliko utajevanja, toliko potrpežljivosti; ona se spomni toliko ljubeznjivih °pravil, ki mu jih je skazovala, toliko strežbe, toliko dobrot, toliko daril, s katerimi ga je preživljala in razveseljevala, ona se spomni toliko naukov in ljubeznjivih opominovanj, ki mu jih je v srce zasajala: Z(taj pa vidi in čuti, kako se jej vse to z grozno nehvaležnostjo pogača, zraven pa spozna, kaka grozna nesreča ima nad otroka prisliniti : to jej srce trga, to jej solze ožema . . . Poglejte, neskončno usniiljenojše srce, kakor ga ima najobčutniša mati, ima pa Jezus, ^ivo mu je v spominu, kako je to ljudstvo iz trde sužnosti Egipčanske oprostil; kako varno skozi vodene stene rudečega morja izpeljal; kako skrbno v puščavi preživljal; kako srečno v obljubljeno deželo pripeljal; kako bogato jih tam obdaroval, kako močno pred sovražniki varoval, kako potrpežljivo njih tolikratne zmote prenašal. In kako se mu zdaj Vse to povračuje? Oh, njegov nauk se zaničuje, vsa opominovanja Se sovražijo, njegove dobrote zametujejo, njegovi čudeži napačno razlagajo — njemu se po življenju streže. Zraven te črne nehvaležnosti Pa oko še bistro gleda grozno nesrečo, ki ima nad to mesto in nad V8e ljudstvo priti. Oni sklenejo roke zvezati njemu, kateri jih je iz Egipčanske sužnosti oprostil, zato bodo sami, kar jih pri življenju °stane, v tršo sužnost z zvezanimi rokami odpeljani. Oni si njega za trideset srebrnikov prilaste, ki se je za nje s toliko čudeži vojskoval, zato bo pa njih trideset ob premagi Jeruzalema za en srebrnik prodanih. Oni bodo njega kri med grozovitim bičanjem prelivali, ki jih le čudovito skozi rudeče morje izpeljal, zato pa vidi nad nje in njih °tr°ke priti maščevanje od božje pravice — svojo kri. Oni bodo njegove r°ke, ki so jih v puščavi tako skrbno z nebeško mano preživljale, grozovitim prebodli in zato bodo vso oblast zgubili. Oni bodo njegove n°ge na križ pribili, ki jih je pod ognjenim stebrom toliko let vodil k10 puščavi; zato se bodo oni po svetu klatili, kot zgubljene ovce.
bodo njega umorili, ki jih je tolikrat pred silo sovražnikov zavaroval ; zato bodo zunaj svoje zgubljene dežele delež bratomorca . Jna prejeli in zgubili pravico do obljubljene dežele, katoliške cerkve j11 do nebeškega kraljestva. Oni bodo tista usta zapljuvali, katera jim es°de večnega življenja oznanujejo in tisto srce presunili, ki jim
tako
niilo ljubezen skazuje; zato bodo do tega nauka oslepljeni, in
božje kraljestvo otrpneni. Na vse to je namerjena njegova beseda: erU2alem, Jeruzalem! kolikokrat sam hotel zbrati tvoje otroke, kakor °klja zbira svoja piščeta pod peruti, in nisi hotel. (Mat. 23, 37.)
Preljubi! ravno ta naš Zveličar je tudi nas oprostil iz vse hujše sužnosti, kot je bila Egipčanska; oprostil nas je iz sužnosti pekla. Peljal nas je proti obljubljeni deželi nebeški skozi rudeee morje svoje presvete krvi. V puščavi tega sveta nas poživlja z mano ali nebeškim kruhom svojega presv. Telesa. S svojim zveličanskim naukom m zgledom nam kaže pot v obljubljeno deželo, kakor svitel steber. Nas v naročji sv. katoliške cerkve varuje pred sovražnim napadom toliko zmot. Nam ponuja svoje usmiljenje, svojo ljubezen. On pa tudi s svojim ognjenim očesom pregleduje vse naše zadržanje in vse skrivne gube našega srca. Oh kako njegove pomiljevalne solze objokujejo tudi našo nesrečo bolj kot nekdanjega judovskega ljudstva, če njegove nauke, njegova svarila, njegove pripomočke, njegove sv. zakramente in njegove obljube zanemarimo, po zlobnem svetu pa in njegovih nečimernostih hrepenimo! On že od daleč vidi, v kako večno sužnost se bomo vjeli; kako nas bo njegova posvečena kri pokrila zavolj onečastenja sv. krsta in druzih sv. zakramentov; kakšne spečenine bodo nevredna obhajila donesla; kako bo oznanovana pa zanemarjena beseda božja zoper nas pričala: in toraj toči britke solze nad nami, ker njegovo usmiljenje zametujemo.
Njegove solze so bile nad Jeruzalemom in nad judovskim ljudstvom sicer nerodovitne; pa da bi saj nad nami rodovitne postale! O da bi vsaj v srce ginjeni po zgledu zgubljenega sina do njega pritekli, da bi k njegovim križanim nogam padli in njegovo usmi' ljonje s skesanim srcem, s solznimi očmi in s trdnim sklepom greha odstopiti prosili za prizanašanje, odpuščenje in odvrnenje tiste neznane nesreče, katero je on sam nad nepoboljšanimi grešniki s tako britkimi solzami objokoval! — O grešnik! kaj čuti tvoje srce, do katerega Jezusove solze tako glasno govore, na katerega tako goreče padajo? Dvakrat objokovanja vreden si, če jih več ne čutiš. Vendar če te njegove solze ne ginejo, naj te saj njegove besedo k pokori nagnejo-
II. Jezus govori do Jeruzalema: Da bi bilo spoznalo tudi th in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa je skrito Pre^ tvojimi očmi. On, ki ne ždi smrti grešnika, temuč da se spreobrni in živi, on, rečem, te nad vse resnobne in strašne besede govori do Jeruzalema in vsega judovskega ljudstva. Pa kaj pomaga, ker njogove besede padejo le na nerodovitno zemljo, na trdo skalo?
Toda ta beseda je začrkana v sv. pismu, da bi nad nami ve« sadu donesla.
a) Izgovorjena je v spodbado malosrčnim in obupljivim. Oh. če Jezus že do trdovratnega Jeruzalema, do otrpnenoga ljudstva tako
milosrčno govori, koliko več tebe vabi, da se k njemu zatečeš, pri njem usmiljenja iščeš. če si tudi z grehom ranjen, kakor oni popotnik od Jeruzalema do Jerihe, on ti hoče, on ti želi postati usmiljen Samarijan, pripravljen tvoje rane ziniti, obvezati, zaceliti. On ti želi b°lj usmiljenje skazati, kot ti prejeti. Poslušaj njegovo besedo: Da bi spoznalo tudi ti, in zlasti ta tvoj dan, Jcar je v tvoj mir! Ne daj se toraj po sovražniku odplašiti, da ti ta tvoj dan ne preteče; Potlej še le bi bilo prepozno in skrito pred tvojimi očmi.
b) Izgovorjena je pa še ta beseda trdobnim srcem v svarilo, da bi jih z ostrostjo k pokori nagnila. — Toraj Zveličarje povsod pri tobi tako blizo kot Jeruzalemu, kamor greš, kjer se mudiš, če greš v slabo priložnost, v grešno tovaršijo, on ti kliče do tvojega srca: "Da bi pač spoznal tudi ti in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir!“ na skrivnem misliš greh storiti, on je pri tebi in ti govori: „Da bi pač itd.“ če mudiš priložnost do dobrih del, in se ogibaš službe bužje, božje besede, sv. zakramentov, je on pri tebi in ti govori: "b*a bi ti pač spoznal itd.“ — če v smrtnih grehih živiš in odpadaš pokoro, je on v tvoji bližavi ter te opomina: „Da bi pač spoznal itd.“
Preljubi! ali hočemo mari tudi mi ta prijetni čas, kakor Jeru-z&lem zanemariti? Kaj bi nas toraj pričakovalo? Spolnilo bi se, kar Jo bilo nad Jeruzalemom izrečeno in spolnjeno: Tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipom, in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani. l'i sovražniki so grehi, satan in zdražena vest, ki začno nespokor-nega z vso močjo na smrtni postelji stiskati in ga obdajajo in stiskajo vso večnost. — Pečeno je pa tudi: In bodo v tla pomandrali *ebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu. Smrt namreč vrže nespokornega truplo v tla in dušo v pekinški prepad, njegovo premoženje, njegovo hvalo, njegovo obleko i vso posvetno nečimernost pa razdene, da od vse te posvetne sreče Ve& kamen na kamnu ne ostane.
O preljubi! ne pustimo se tako daleč zapeljati, ne zamudimo asa usmiljenja, glejte! Jezus ima za nas na križu še svoje roke raz-
nas v naročje svojega usmiljenja, svoje ljubezni objeti: Z res-ično pokoro pristopimo k njemu, in s skesanim srcem zdihujmo: Gospod! bodi mi grešniku milostljiv! Daleč, grozno daleč bi bil l,l0ral že na poti proti pogubi zaiti, kogar bi več Jezusove solzo k Pokori ne ginile in njegove besede z močjo ne nagnile. — Vendar nJegovo usmiljenje še eno za najtrdovratniše poskusi, in to je, ko 1)4111 pokaže tepežnico v roki.
III. Jezus gre pridši v Jeruzalem v tempelj in ko najde na tem svetišču kupčevalce in menjalce, splete tepežnico, jih v sveti gorečnosti iz tempeljna izžene, denarje pa razsuje in mize prevrne, rekoč: Pisano je: Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov.
Kaj nam to obnašanje Gospodovo kaže? Tempelj Jeruzalemski je podoba sv. katoliške cerkve, v kateri naj se vsi poklicaui za čast božjo, za posvečenje svojih in druzih duš prizadevajo. — Ako toraj kristijan od tega svojega namena zaide na pot prevzetnosti, sovraštva, jeze, nevoščljivosti, nečistosti, lastne ljubezni, ako živi v mrzloti, v lenobi, v nemarnosti za božje reči, svoje misli pa in srce izdaja temu svetu in svoji samopašnosti; on oskrunuje s svojo nevrednostjo tempelj božji nad seboj, pa tudi tempelj svete katoliško cerkve. Usmiljeni Jezus ga toraj meči s svojimi solzami, ga nagiba s svojimi besedami. Če pa to krotko svarilo Jagnjeta božjega ostane tako nerodovitno, kot nad Jeruzalemom, kaj stori na to? Le poglejte ga: Ves priljuden Zveličar, ki je do zvestih src, do spokornih duš tako neizrekljivo ljubeznjiv, zna tudi neznano strašen biti; on, krotko Jagnje, zna tudi strahoviti lev postati. On, ki je ravno še pomilovalne solze pretakal, milosrčne besede govoril, pri vstopu na svetišče spremeni svoje obličje, splete tepežnico, izganja iz tempeljna, razsuje denarje, prevrne mize, nobena oblast se mu ne upa ustaviti-če bi se toraj ne ozirali na njegove solze, ne na njegove besede: oh, je tudi on, ki nam spleta tepežnico, njegovo obličje, njegov glas se bo spremenil, denar in časno premoženje bo po svetu razsul, vse mize, to je, našo sklepe bo prevrnil, in nas iz svetišča cerkve h* božjega kraljestva spodil rekoč: Moja hiša je hiša molitve in vi ste jo jamo razbojnikov storili. Nobena oblast se mu ne bo ustavila, nobena častitljivost bi nas ne otela, nobeno bogastvo bi nas vekomaj ne odkupilo.
Oh preljubi Zveličar naš! to podobo svojo vtisni neizbrisljivo v naš spomin. Tvoje solzne oči naj omeče in odklenejo naša kamnata srca, da iz njih priteče potok spokornih solza. — Tvoje milosrčne besede naj nam dolgo zaprta ušesa odklenejo, da spoznamo dragi mir, ki ga nam ponujaš. In če se branimo tvojega miru, sproj®1 tudi tepežnico v roko, da spoznamo čas tvojega obiskanja, da nas U tukaj in v večnosti s seboj združene ohraniš. Amen.
t Šim. Vilfan.

2. Jezusove solze — najkrepkejši opomin.
Luk. 19, 41.
Vvocl. Ob Babilonskem zidanju je Bog zidarjem jezik zmešal, da niso drug druzega razumeli . . . Vendar en glas je ostal, ki ga vsi narodi razumejo: jok. če tudi imajo narodi različno pisavo, vendar eno znamenje je, ki ga zna sleherni brati, to je solza v °česu. Nobena reč ne seže tako globoko do srca, kakor jok in solza. Zato se mi zdi današnji evangelij tako veličasten. Jezus se joka! Kogar to ne pretrese, pač ne vem, kaj bi ga še moglo ganiti. Te solze Jezusove so sicer najprej veljale neobčutnim judom, a veljajo tudi nam. Zato premislimo v kratkem resnico: Solze Jezusove so 1. najzdatniši, 2. najjasniši, 3. najstrašniši opomin.
Izpeljava. Tri leta se je Jezus trudil, da bi judovsko ljudstvo Pridobil; pa pri mnogih je bilo vse zastonj; niso jih ganile premile besede, niso jih pretresli veličastni čudeži . . . Začne se jokati: solze Daj bi bile skrajno opominovanje. — Koliko si je Jezus tudi že za u&s prizadjal, da bi se grešniki spokorili in mlačni postali goreči! Ke preglejte svoje življenje od mladih let do sedaj: koliko naukov 'U opominov Jezusovih je bilo zastonj! Če je bilo vse drugo zastonj, naJ nas vsaj solze Jezusove omeče, saj so že sicer solze:
1.	najzdatniše opominovalke. a) Če je učitelj v šoli vse Poskusil, — prosil, svaril, kaznoval, pa zastonj; bodo vendar znabiti Uporni otroci se udali, ako se začne užaljeni učitelj jokati, ako vidijo solze v njegovih očeh. — Ako oče in mati svojega hudobnega otroka z nobeno rečjo ne moreta ukrotiti, ako so vse lepe in ostre besede Zastonj ter tudi nobena kazen ne pomaga — znabiti, znabiti bo ome-oeno nepokornega sina in zlobne hčere otrpneno srce, ako vidita, kuko skrbni stariši gorke solze prelivajo nad njima. Komu ni znana z8°dba najslavnišega spokornika sv. Avguština!' Solze pobožne matere tunike... b) Koliko moč imajo solze, nam priča tudi sv. pismo, ko pravi, da solze, ki tečejo po licih zatiranih vdov in sirot, vpijejo neba zoper zatiralce. (Sir. 35, 18.) — Večkrat so že solze nedolžnega pomagale, da je tudi najtrdosrčniši krivičnik spoznal krivico 'n pravično ravnal ... c) Najbolj pa gredo do srca solze, ako jih zadnjikrat preliva, kadar se poslavlja. Kako ostanejo globoko v spominu nauki, ki jih goreč mašnik s solznimi očmi za slovo govori Zyostim ovčicam! Kako si neizbrisljivo vtisne v srce dober otrok nauke, ^ so mu jih stariši s solznimi očmi ponavljali takrat, ko je zapustil 0nh da si je šel po svetu kruha iskat! Nepozabljiv je vtis, če umi-
rajoči oče, umirajoča mati jokaje daje poslednje nauke, kako naj s0 ljubijo med seboj, kako naj bodo pametni, pošteni itd.
Ako pa solze navadnega človeka toliko premorejo, kaj pa še le solze, ki jih Jezus Kristus, naš Bog, preliva? In te solze so tekle iz njegovih božjih oči, ko je šel zadnjikrat v Jeruzalem.
2.	Jezusove solze pa niso le najkrepkejše, marveč tudi najbolj razumljivo opominjevanje. a) Kdor Jezusovih solz noče razumeti, tudi ne bo razumel vseh druzih vabil, s katerimi nas k sebi kliče-Bog nas različno k sebi kliče: zgodaj umrjo stariši, da bi se otroci bolj nebeškega Očeta oklenili; večkrat pride časna nesreča, da bi bolj večne iskali; bolezen pritisne telo, da bi bila duša bolj zdrava . • • Jasno se sicer v tacih in enacih dogodkih kaže roka božja, a otem-njeno oko grešnikovo je ne poznš; ni pa skoro mogoče, da bi ne razumel svitlih solz, ki se v očeh božjih leskečejo! b) Zares, če te le-te solze ne prepričajo, te tudi ves evangelij ne bode prepričal-Znano vam je, da je Jezus v vseh svojih besedah in delih kazal neiz' merno svojo ljubezen do človeštva. Ta neskončna ljubezen Jezusova, ki se nam popisuje v sv. evangeliji, bi nam morala do srca seči, bi nas morala pretresti, omečiti, poboljšati. Pa če to genljivo pripove-dovanje nič ne izd;'i, naj vsaj solze Jezusove ne bodo zastonj. Ozrite se na njegovo solzeče oko: ali se vam ne zdi, kakor bi bilo tukaj 1 bisrnimi solzami v kratkem zapisano vse, kar sv. evangelij pove? ali ni tukaj združena vsa ljubezen njegovega božjega krvavečega srca? Da’ Jezusov jok nas takorekoč primora, da spoznamo njegovo ljubezen-
3.	Kogar Jezusove solze ne omečijo in k poboljšanju ne nagnejo, temu ne preostaja druzega, kakor da se bo moral sam jokati-Zato pravim slednjič, da so Jezusove solze najstrašnejše svarilo-a) že na zemlji. Ko je bilo Jeruzalemsko mesto razdejano, tedaj je bila huda stiska ... O takrat je bil jok, pa prepozno! Tudi za trdovratnega grešnika, ki ga celo solze Jezusove ne morejo omečiti, bo prišla ura . . . Obupno bo zdihoval nečistnik, zapeljivec, lenuh, g°' ljuf. . . b) Najstrašnejše pa se bo pokazal ta jok pri sodbi) v večnosti: Hribi pokrite nas ... Tam bo jok in škripanje z zobmi ■ ■ •
Konec. Zakaj pa se je jokal Jezus? Sam povč, da zato, ko* Jeruzalem ni spoznal, kaj mu je v mir. Kaj pa nam donaša praV' mir? Da vam prav ob kratkem povem: to, kar nas uči mala knjiž-i0a> ki se zove katekizem. Mir zadobi, kdor vse veruje . . . moli . - • za' povedi spolnuje ... sv. zakramente vredno prejema ...	^
Založba „Katoliške llukvarno".	Tisk „Katoliško Tiskarno'•
Odgovorni vrodnik: Ant. Krž,io.