Fotografijo je na letošnji paradi ponosa posnela Urša Čuk v okviru fotografskega tečaja »Fotkam, ja, in?«. Tečaj je bil namenjen reportažni in portretni fotografiji. Fotografsko delavnico je vodila fotografinja Jasna Klančišar, tečaj pa sta v okviru projekta »Let's get empowered and active!«, ki ga podpira Evropska mladinska fundacija Sveta Evrope, omogočila ŠKUC - Kulturni center Q (Klub Tiffany) in Mestna občina Ljubljana. Zadnje … Konec novembra je bila v Ljubljani otvoritev Pritličja, ki sicer ni nov Open, so pa v njem, kot pravi Barbara Rajgelj, »vsi malo topli«. Ker je Pritličje med drugim tudi »streha za podzemlje«, bo v njem zagotovo svoje pribežališče našla tudi lgbt-skupnost. Sredi novembra je na Brdu pri Kranju potekala nacionalna kon­ferenca »Ženske 20 let po Pekingu«, ki sta jo organizirala Mini­strstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ženski lobi Slovenije. Na konferenci so sprejeli Feministični manifest, pri katerem so članice in člani transfeministične inici­ative TransAkcija uspeli s pobudo, da se v uvodu manifesta ob okoliščini spolne usmerjenosti zapišeta tudi okoliščini spolne identitete in spolnega izraza. Popularna britanska oddaja Strictly Come Dancing bo prvič v zgodovini gostila istospolni plesni par. Sestavljala ga bosta Ro­bin Windsor, ki bo plesal s slovenskim plesalcem Aljažem Škor­jancem! V točki, ki jo pripravljata, sicer ne bosta ves čas plesala skupaj, a vendarle bosta imela nekaj skupnih elementov. Če britanska publika ob tem ne bo bruhala, organizatorji napove­dujejo, da bodo v prihodnje v oddajo vključili tudi istospolne pare. Poleti so prostore Mladinskega centra Bistrica ob Sotli razglasili za prijazne LGBT-osebam. Idejni vodja projekta in član MC Bistrica ob Sotli Franek Černelč je ob tem dejal, da ob predsta­vitvi te ideje vodstveni organi MC-ja niso polemizirali. Družno so namreč ugotovili, da so bili že do sedaj prostor, prijazen do LGBT-oseb. »Samo iz omare smo morali priti,« je v šali pojasnil Černelč. Narobe. Revija, kjer je vse prav. Letnik VII, številka 29/30 November 2014 ISSN 1854-8474 Urednik: Roman Kuhar [roman.kuhar@gmail.com] Sodelovali so: Aleš Zobec, Anamarija Šporčič, Andrej Zavrl, Barbara Rajgelj, Brane Mozetič, Gordan Bosanac, Irena Woelle, Izak Košir, Iztok Klančar, Katarina Majerhold, Luka Pieri, Maja Ličen, Martin Gramc, Matej Repič, Mihael Topolovec, Milan Šelj, Mitja Blažič, Mitja Ćosić, Nina Tuš, Polona Černič, Suzana Tratnik, Tomislav Kiš, Zala Hriberšek Lektorica: Zala Hriberšek Fotografija na naslovnici: Urša Čuk Oblikovanje: Irena Woelle Izdaja: Društvo informacijski center Legebitra Trubarjeva 76/a, 1000 Ljubljana Vodja projekta: Simon Maljevac Tisk: Tiskarna Pleško Naklada: 800 izvodov Revija je izšla ob finančni podpori ŠOU (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani), Urada za mladino pri Mestni občini Ljubljana, Ministrstva za zdravje in Fundacije za financira­nje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji – FIHO. Creative Commons [priznanje avtorstva + nekomercialno]. Licenca je dostopna na www.creativecommons.si Narobe ti šenkamo! uvodnik Radikalno homoseksualno glasilo Večinski mediji v Sloveniji redko povzemajo z neke obskurne sloven­ske spletne strani nekega zavoda, okrog katerega se združujejo napo­vedovalci konca sveta. Vse bo naro­be, pravijo, in vse bo šlo cu grund, če stvari ne bodo urejene po njihovo. Kljub temu je pred tedni ena od njihovih pobud le doživela nekaj več medijskega odziva, saj je bila tako senzacionalistična, da jo je bilo težko spregledati (in se ob njej ne nasmihati). Pozivali so nas, naj ne kupimo nove različice Slovarja sloven­skega knjižnega jezika (SSKJ), saj radi­kalno spreminja pomen družine. Medtem ko je stari SSKJ družino definiral kot »zakonski par z otroki ali brez njih«, nov SSKJ predposta­vlja, da je otrok konstitutivni ele­ment družine. Družina je tako opre­deljena kot »skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki«, med primeri pa nov SSKJ navaja tudi istospolno družino. Slednja je bržkone zmotila napove­dovalce konca sveta, saj kar naen­krat njihove normalne (khm ...) dru­žine niso več edina oblika družine. No, to je sicer statistično in družbe­no dejstvo že nekaj desetletij in več, a napovedovalci konca sveta tako ali tako nikoli niso bili preveč dobri, ko gre za »stik z realnostjo«. Obtožili so »radikalne aktiviste in zagovorni­ke teorije spola«, da so na silo spre­menili pomen »nekaterim sloven-skim besedam«. Žuli jih tudi dejstvo, da družina po novem ni več poročeni par brez otrok. Tudi pri tej radikalni spre­membi naj bi imeli prste vmes radi­kalni aktivisti. A pravo vprašanje pravzaprav je, kdo je bil v sedemde­setih, ko je nastala prva različica SSKJ, tako zelo radikalen, da je za družino proglasil poročeni par brez otrok? V klasični sociologiji že od nekdaj velja, da je družina skupnost otrok in odraslih oseb (staršev). Enako določa tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je nastal še v času bivše Jugoslavije in je še danes veljaven. Če je torej kakšna definicija v SSKJ radikalna, potem je to zagotovo stara definicija družine, ne nova. Napovedovalci konca sveta bi morali malce pogosteje pogledati tudi svoje lastne knjige. Katekizem katoliške cerkve namreč prav tako določa otroka za konstitutivni ele­ment družine: »Mož in žena, zdru­žena v zakonu, sestavljata skupaj s svojimi otroki družino.« No, toda napovedovalci konca sveta tako ali tako nikoli niso bili preveč dobri, ko gre za »konsistentnost«. Potem ko se je njihovi pobudi bolj ali manj naglas posmehovalo že pol Slovenije, so na dan prišli z novimi šokantnimi odkritji: načrt za ideolo­ško preobrazbo spornega slovarja je bil napisan februarja letos in to kar v reviji, ki jo pravkar prebirate. V za­dnji številki Narobe smo namreč ob­javili razpravo dr. Vojka Gorjanca o heternormativnosti slovarskega opi­sa slovenskega jezika, a niti sanjalo se nam ni, da gre za radikalnega jezikoslovca, ki je v svojem besedilu ponovil, kot trdijo napovedovalci konca sveta, »v mednarodnih ho­moseksualnih krogih izumljene teze«. Nič čudnega torej, da je bil tak tekst objavljen, kot so zapisali, »v ekstemističnem homoseksualnem glasilu.« In povsem logično je, da je skupina strokovnjakov in strokov­njakinj pod vodstvom dr. Marka Snoja komaj čakala na zadnji Narobe, ga natančno preučila, in tik preden je šel SSKJ v tisk, v skladu z navodi­li v Narobe definirala nekatere bese­de, ki jih sami preprosto niso znali definirati. No, morda so jih, a kaj ko jim je za ovratnik dihala gejevska mafija, lezbične radikalke, transtero­risti in sploh do zob oboroženi radi­kalni homoseksualni aktivisti, med njimi pa tudi nekaj radikalnih femi­nistk z zračnimi puškami Optimus (4,5 mm). Seveda so klonili in zapi­sali, kar so zapisali! Zato je čas za streznitev. V svojih lastnih vrstah moramo počistiti s temi radikalci, ki v družbo vnašajo nemir in na nas mečejo slabo luč, začenši z urednikom tega radikalne­ga glasila. Na giljotino z njim! RomaN KuhaR, (spet) uRedNiK narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 novice od tu Damjan v vsako slovensko šolo Pri nacionalnem projektu spodbu­janja bralne kulture »Rastem s knjigo – izvirno slovensko mla­dinsko leposlovno delo vsakemu dijaku prvega letnika« je bila na razpisu Javne agencije za knjigo izbrana knjiga pisateljice Suzane Tratnik Ime mi je Damjan (Mladinska knjiga). Spremno besedo za novo izdajo knjige, ki je prvič izšla pri Lambdi, je napisal sociolog Ro­man Kuhar, pod režijsko taktirko Maje Weiss pa je nastal tudi kra­tek predstavitveni film o romanu, ki si ga lahko ogledate na Youtu­be. Dijaki in dijakinje bodo tako lahko prebirali zgodbo o Damja­nu, ki mu je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, sam pa se upre tem družbenim pričakovanjem in poi-šče svojo pot – Damjanovo pot. LGBT-certifikati Mestna občina Ljubljana je pode­lila prva certifikata Mestne občine Ljubljana »LGBT prijazno«. Preje­mnika sta Mestna uprava MOL in Zdravstveni dom Ljubljana. Obe instituciji se ob tem zavezujta, da bosta zagotavljali boljše razume-vanje temeljnih človekovih pravic LGBT-oseb, vključujoče okolje za LGBT-sodelavce in sodelavke, dvig osveščenosti zaposlenih pri zagotavljanju ponudbe in storitev za LGBT-uporabnice in uporabni­ke ter povečanje občutljivosti za zaznavanje kršitev pravic LGBT­oseb v delovnem in uporabniškem okolju. Obe organizaciji bosta dobili listino, nalepko in plakat »LGBT prijazno« za namestitev na vidno mesto ob vhodu v orga­nizacijo. Ničelna toleranca do homofobije Civilnodružbeno iniciativa »Voli­tve 2014 – LGBT« je pred volitva­mi pozvala stranke, naj se zaveže­jo k spoštovanju človekovih pravic LGBT-oseb. 8 političnih strank in list je zavezo podpisalo (Drža­vljanska lista, Piratska stranka Slo­venije, Pozitivna Slovenija, Soci­alni demokrati, Solidarnost, Verja­mem, Zavezništvo Alenke Bratu­šek in Združena levica), 9 se jih pozivu ni odzvalo ali pa so podpis brez navedbe razloga zavrnile. Stranka Mira Cerarja (SMC), ki je na volitvah zmagala, se je na po­ narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 n o vi ce od tu ziv odzvala z zamudo, izjave pa ni podpisala. Pojasnili so, da spoštu­jejo človekove pravice vseh ljudi, ne želijo pa se »posebej politično zavezovati k spoštovanju človeko­vih pravic le določenih skupin. Storili bomo vse, kar bo v naši moči, da bo delovala pravna drža­va in na ta način bodo tudi spo­štovane človekove pravice vseh ljudi v Republiki Sloveniji.« V novi koalicijski pogodbi so se vladajoče stranke (SD, SMC in Desus) nato zavezale k spoštova­nju človekovih pravic LGBT. Za­pisali so, da vladna koalicija sicer ne bo odpirala »ideoloških vpra­šanj« in da si bo prizadevala za polno spoštovanje različnosti in omogočanje enakih možnosti za vse – med drugim tudi za LGBT. V poglavju o enakih možnostih je tako zapisano: »Odprava vseh vrst diskriminacij in vzpostavitev ni­čelne stopnje tolerance do homo­fobije in vseh oblik nestrpnosti. Na podlagi odločb ustavnega so­dišča bomo pristopili k odpravi sistemske diskriminacije istospol­nih partnerjev in istospolno usmerjenih ljudi.« Sliši se fino. Realnost pa ... Opolnomočenje LGBT-Testiranje na HIV skupnosti proti nasilju Konec maja je v Luksemburgu potekala otvoritvena konferenca projekta EURO HIV EDAT. Kon­ference projekta, ki ga sofinancira Evropska komisija, so se kot člani partnerske organizacije udeležili tudi predstavniki Legebitre. V okviru projekta, ki je pri nas pove- Foto: Matej Godec Med 12. in 13. februarjem 2015 bodo v Italiji predstavili rezultate evropskega raziskovalnega projek­ta »Opolnomočenje LGBT-sku­pnosti proti nasilju – model P2P«, ki ga je vodila Univerza v Torinu, slovenski partner pa je bilo Nacio­nalno združenje za kakovost ži­vljenja Ozare. Udeležba je brez kotizacije, vabljeni tudi tisti, ki bi želeli aktivno sodelovati. Ideja programa presega dvojnost – patologizacije in pomoči služb; opira se na raziskovanje lastne logike razumevanja vsakodnevne­ga dogajanja in izgradnji lastnega okvira delovanja. V tem je ele­ment opolnomočenja in uporabe lastnega okolja ter lastnih notra­njih virov odpornosti. V okviru programa so bile tako oblikovane delavnice, ki so interaktivne in usmerjene v realistične in izvedlji­ve možnosti delovanja. Prepozna­vanje in razumevanje logike hete­roseksizma tako lahko vodi v nje­no razgradnjo, v bolj svobodno raziskovanje lastnega spola in spolne usmerjenosti. Kompleksna in večplasnta metoda projekta si je prislužila nominacijo za univerzitetno nagrado za odlič­nost v raziskovanju Univerze Her­tfordshire. Vsa gradiva in priroč­niki za delavnice bodo javno do­stopni za uporabo. Več informacij: www.peerlgt.eu. zan s prostovoljnim in zaupnim testiranjem na HIV in nekatere spolno prenosljive okužbe za MSM (več na www.testiran.si), bodo med drugim pilotsko preve­rili nekatere inovativne pristope k testiranju (npr. testiranje na HIV s samoodvzemom vzorca sline na domu in prevzemom rezultatov preko spleta). Poskus št. 6 Ministrstvo za delo, družino, soci­alne zadeve in enake možnosti je oktobra v javno obravnavo posre­dovalo predlog Zakona o partner-ski skupnosti (ZPS), ki je bil po­slan v javno razpravo že aprila letos, vendar do nadaljnje obrav­nave ni prišlo zaradi volitev. Za­kon, ki je šesti poskus urejanja partnerskih razmerij istospolnih parov, v popolnosti izenačuje pra­vice istospolnih in raznospolnih parov, z izjemo skupnih posvoji­tev in možnosti oploditve z bio­medicinsko pomočjo. To dvoje ostaja privilegij heteroseksualcev. Kljub temu so na ministrstvu zapi­sali, da želijo z zakonom odpraviti razlikovanje, ki temelji na podlagi spolne usmerjenosti. No, če bo zakon sprejet, bo pomemben del tega razlikovanja res odstranjen, ne pa v celoti. Tega se na ministr­stvu zagotovo zavedajo. Dela ne bo zmanjkalo. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 n o vi ce no vice od od tu tam Resnica boli: smo pod povprečjem Organizacija ILGA Europe je v maju objavila izdajo Mavričnega zemljevida Evrope za leto 2014, ki prikazuje položaj posameznih držav v primerjavi z ostalimi glede na pravni položaj LGBTI-posame­znikov in posameznic. Slovenija je Mreža mavričnih mest Dumphries in Galloway (VB); med devetinštiridesetimi evropski­ Ženeva in Zürich (Švica); Gent mi državami zasedla 19. mesto. Ljubljana je bila maja vključena v (Belgija); Madrid (Španija); Torino Evropsko povprečje glede pravnemrežo mavričnih mest (Rainbow (Italija); Dunaj (Avstrija); Amster­zaščite LGBTI-oseb na lestvici odCities Network), katere cilj je dan, Haag, Nijmegen, Rotterdam 0 do 100 je 36, znotraj EU pa 46. predvsem izmenjava dobrih praks in Utrecht (Nizozemska) ter Lju-Slovenija je bila ocenjena s 35. in izkušenj na področju do LGBT-bljana (Slovenija). Predstavnice in Da, nismo samo pod evropskim,oseb vključujočih politik. Mreža predstavniki mest članic izkušnje pač pa tudi pod EU povprečjem. mavričnih mest je neformalna izmenjujejo prek foruma mreže, Dobrodošli v Sloveniji! mreža, ki jo upravlja nizozemska vsako leto pa se srečajo v enem neprofitna organizacija Movisie. izmed mest. Letos novembra je V mreži je trenutno vključenih 19 srečanje potekalo na Dunaju. Več iNfoRmacij Na NaRobe blogu mest iz 11 držav, in sicer: Berlin, (www.NaRobe.si) Hamburg, Köln in München ob pRebiRaNju NaRobe bloga pRipRaVil (Nemčija); Bergen (Norveška); RomaN KuhaR. 64% ILGA-Europe Rainbow MapMay 2014 Equality for lesbian, gay, bisexual, trans and intersex people in Europe reflecting the national legal and policy human rights situation of lesbian, gay, bisexual, trans and intersex (LGBTI) people in Europe ILGA-Europe Rainbow Map explanatory document and detailed index: www.ilga-europe.org/rainboweurope 100% respect of human rights, full equality 95% 90% 45% 68% 85% 65% 35% United Kingdom 80% Belgium 75% Spain 20% 60% 6% 70% Netherlands Norway Portugal 34% 22% 65% Sweden 82% France, Iceland 14% 70% 60% Denmark 28% Malta 55% 56% Croatia, Germany 78% Hungary 12% Austria 50% 28% 35% Montenegro 31% 45% Finland 18% 17% 52%64% 29% 54% Albania 56 %26% 7% 35% 35% 28% 40% Czech Republic, Estonia, Slovenia Ireland 21% 10% 20% 30% 9% 30% Greece, Slovakia Bulgaria, SerbiaSwitzerland 67% Luxembourg, Poland, Romania 14% 30% 17% Georgia 47% 25% Italy 73% Lithuania 13% Andorra 20% Bosnia&Herzegovina , Cyprus, Latvia 25% FYR Liechtenstein Kosovo*, Moldova 15% 38% 14% Belarus, San Marino, Turkey FYR Macedonia Ukraine 10% Monaco Armenia AzerbaijanRussia 31% 57% 5% Supported by the 20% gross violations of human PROGRESS Programme 0% rights, discrimination of the European Union Smrt Milana Rosza Šestindvajsetletni madžarski glbt­aktivist Milan Rosza je naredil samomor le teden potem, ko so ga madžarske oblasti obtožile napada na sedež vladajoče stranke Fidesz med množičnimi protesti proti obdavčitvi uporabe interneta. Fe­bruarja letos je Rosza izvedel solo protest pred rusko ambasado v Budimpešti, ko je preplezal ograjo in razprl mavrično zastavo v pro­test proti ruskim homofobičnim zakonom. Bil je eden od najbolj vidnih lgbt-aktivistov na Madžar­skem. Rosza je dlje časa trpel za depresi­jo. Ta naj bi bila, kot pišejo ma­džarski mediji, tudi poglavitni vzrok za samomor. Premika se tudi v vzhodni Evropi Latvijski minister za zunanje zade­ve Edgars Rinkevičs je v začetku novembra na svojem twitterju ob­javil: »Ponosno sporočam, da sem gej. Vsem želim vse dobro.« Gre za prvo razkritje katerega koli politika v Vzhodni Evropi. Razkri­tje je še toliko pomembnejše, saj so v Latviji pred časom razpravlja­li o podobnem zakonu o prepove­di »homoseksualne propagande«, kot ga poznajo v Rusiji. Rinkevičs narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 n o vi ce je svoj tvit objavil z oznako #Pro­udToBeGay, napredna tviteraška skupnost pa se je nanj odzvala z velikim številom podpore z ozna­ko #ProudOfEdgars. Latvijski ak­tivist Kaspars Zalitis iz društva Mozaika je razkritje označil za eno od najlepših stvari: “Minister je dokazal, da je sprememba mo­žna. Zelo sem ponosen nanj in na svojo državo.” Mavrični Apple Razkril se je tudi direktor Appla Tim Cook. V uvodniku v reviji Bloomberg Businessweek je zapi­sal: »Ponosen sem, da sem gej in to razumem kot enega od najve­čjih darov, ki mi jih je dal bog.« Pojasnil je, da je v svoji službi že dlje časa razkrit, a da se je bolj kot svojemu zasebnemu življenju raje posvečal produktom, ki jih proi­zvaja Apple. »S soncem obsijano pot do pravičnosti gradimo zidak za zidakom. To je moj zidak,« je še dodal. Še ena resolucija … Svet Združenih narodov (ZN) za človekove pravice je septembra sprejel resolucijo proti nasilju in diskriminaciji LGBT-oseb. Po več kot enourni razpravi je za resolu­cijo glasovalo 25 predstavnikov in predstavnic držav članic omenje­nega sveta, proti pa 14. Ugandski zakon protizakonit Avgusta je ugandsko ustavno sodi­šče odločilo, da je bil zakon, ki je kriminaliziral homoseksualnost in predpisuje izjemno stroge kazni za kršitve, neustaven, ker je bil sprejet protizakonito. V obrazlo­žitvi sodbe je sodišče navedlo, da je predsednik parlamenta deloval protizakonito, saj je glasovanje o sprejetju zakona dovolil, kljub temu da so vsaj trije poslanci ozi­roma poslanke temu nasprotovali zaradi nesklepčnosti parlamenta. Razsodbo je pred sodiščem priča­kala množica aktivistk in aktivi­stov, ki niso skrivali navdušenja ob izreku sodbe. Sodbo je na Twitter­ju komentiral tudi ugandski novi­nar, Andrew M. Mwenda, ki je na koncu z veseljem razglasil, da je homofobni zakon »mrtev kot ka­men.« Dve plati Kenije Kenijsko vrhovno sodišče je raz­sodilo, da mora Kenijski nacional­ni izpitni odbor transspolni akti­vistki Audrey Mbugua izdati nova spričevala, ki bodo nosila njeno ime in na katerih ne bo več ozna­čen moški spol. Na sodišču so ob razsodbi povedali, da na podlagi svoje pravne presoje niso ugotovi­li, da bi bili izpiti in ocene v nji­hovi državi kakorkoli povezani z biološkim spolom oseb. Kljub tej od tam zmagi pa v Keniji trenutno poteka obravnava osnutka zakona o kri­minalizaciji homoseksualnosti, ki za kršitve predvideva strahotne kazni, kot je smrt s kamenjanjem. Predstavnik kenijske vlade je v začetku leta povedal, da je homo­seksualnost tako resen problem kot terorizem ali kakšno drugo družbeno zlo. Proti reparativnim terapijam Nekateri nekdanji glavni akterji in akterke reparativne terapije oz. gibanja »ex-gay« v ZDA so se v skupnem pismu zavezali za odpra­vo reparativne terapije. Ti so se v preteklosti že opravičili oz. pri­znali, da reparativne terapije ne delujejo. Tokrat pa se je prvič toli­ko najpomembnejših akterjev in akterk združilo in pozvalo k pre­povedi te terapije. Kot so zapisali v skupnem pismu, je bil namen reparativne terapije pomagati lez­bijkam, gejem, biseksualnim in transspolnim osebam spremeniti oz. premagati njihovo spolno usmerjenost ali spolno identiteto. V pismu priznavajo, da večina tistih, ki izvaja to terapijo, to po­gosto počne z zelo malo ali brez ustrezne formalne psihološke izo­brazbe, ravnajo se povsem na podlagi religiozne perspektive in verjamejo, da je homoseksualnost greh. Navajajo tudi nekatere učinke, ki jih je reparativna terapija, ki so jo nekoč zagovarjali, imela na njiho­ve uporabnice in uporabnike – ojača ponotranjeno homofobijo, anksioznost, krivdo in depresijo. Vodi do sovraštva do samega sebe in do čustvene in psihološke ško­de. Priznavajo tudi, da so se števil­ni zaradi neuspešnosti te terapije odločili za samomor. V pismu sku­paj priznavajo, da reparativna te­rapija nikakor ni terapija, ampak je prav nasprotno – neučinkovita in škodljiva. Danska spet prva Danska je septembra postala prva država v Evropi, ki od posameznic in posameznikov za pravno pri­znanje želenega spola ne zahteva predhodne določitve diagnoze motnja spolne identitete ali kakr­šne koli psihološke ocene ali mne­nja. Z zakonom so tudi črtane zahteve po kakršnikoli medicinski intervenciji (npr. jemanje hormo­nov), obveznem operativnem po­segu in obvezni sterilizaciji. Za­kon predpisuje le enostaven admi­nistrativni postopek – posredova­ narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 n o vi ce od tam nje prošnje za pravno priznanje spola pristojnemu uradu, po šestih mesecih pa prosilka ali prosilec le znova potrdi svojo prošnjo. Za­kon določilo o šestmesečni čakal­ni dobi utemeljuje z varstvom po­samezne osebe pred prenagljeno odločitvijo, ki bi jo lahko kasneje ta oseba obžalovala. Danska je bila septembra 1989 tudi prva država na svetu, kjer je bila izpeljana prva registracija is­tospolnega para. Heli se bo morala ločiti Julija je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) objavil sodbo v primeru Hämäläinen proti Finski. Finska državljanka Heli Hämäläinen je namreč izpodbijala zahtevo Fin­ske, da se mora, če želi pravno priznati svojo spolno identiteto, najprej ločiti. Heli Hämäläinen je že 18 let poročena s svojo ženo, s katero imata tudi 12-letnega otro­ka. Prošnjo za pravno priznanje svojega ženskega spola, ki jo je Hämäläinen vložila pri finskih oblasteh, so te zavrnile, saj se pro­silka in njena žena nista želeli ne uradno ločiti ne preoblikovati svo­jega zakona v registrirano partner­stvo. Sodišče je njeno izpodbijanje zah­teve zavrnilo. Presodilo je namreč, da zahteva, da se pred pravnim priznanjem spolne identitete za­konska zveza transosebe preobli­kuje v registrirano partnerstvo, ni kršitev pravic iz Evropske konven­cije človekovih pravic. Razsodba bo imela posledice tudi v preosta­lih državah EU, kjer se zahteva, da se mora oseba pred pravnim priznanjem spolne identitete ločiti oz. razveljaviti poroko. Pri mednarodni organizaciji Tran­sgender Europe (TGEU), ki se je primeru pridružila z intervencijo tretje stranke, so globoko razoča- narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 n o vi ce od tam rani, saj je najvišje sodišče za člo­vekove pravice v Evropi izpustilo priložnost za zaščito človekovih pravic trans-oseb. Končno nekaj spodbudnega iz Rusije Šest sodnic in sodnikov okrožne­ga sodišča v Kostromi na zahodu Rusije je aprila razsodilo, da je bila prepoved protesta proti krše­nju pravic LGBT-osebam na osno­vi zakona, ki prepoveduje homo­seksualno propagando, protizako­nita. Odločitev sodišča predstavlja eno največjih zmag človekovih pravic v Rusiji doslej. Takoj po objavi razsodbe je LGBT-aktivist Nikolaj Aleksejev najavil, da bo mestni samoupravi v Kostromi poslal novo zahtevo za pripravo protestnega shoda. Dodal je še, da je to njihova največja zmaga v okviru ruskega pravosodnega sis­tema. Prav tako namerava v priho­dnosti tožiti državo za povračilo škode zaradi materialnih in nema­terialnih izgub, ki jih je pretrpel zaradi kršenja človekovih pravic. Hrvaška prehiteva države bivše Juge Julija je hrvaški sabor z 89 glasovi za in 16 proti sprejel Zakon o ži­vljenjskem partnerstvu, ki od avgusta naprej istospolnim partnerjem in partnerkam omogoča skoraj enake pravice, kot jih sedaj uživajo po­ročeni pari na Hrvaškem na po­dročju dedovanja, pokojninskega zavarovanja, davčne zakonodaje in zdravstvene oskrbe. Zakon par­tnerjem in partnerkam istega spola ne omogoča posvojitev, a daje parom, ki že živijo z otroki, enake pravice kot parom različnega spo­la – posvojitev po partnerki ali partnerju. Kopenhagen Lonely Planet je imenoval dansko prestolnico Kopenhagen za naj­bolj LGBT-prijazno mesto na sve­tu. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je časopis Monocle pred leti proglasil Kopenhagen tudi kot mesto, kjer je kakovost življenja najvišja. Druga na seznamu LGBT­prijaznih destinacij je Nova Zelandija, tretji pa Toronto. Ljubljane, najlepšega mesta na svetu, ni na seznamu. Airbnb proti diskriminaciji Spletna stran Airbnb, ki jo upora­bljajo tisti, ki turistom oddajajo sobe v svojem stanovanju, je zara­di protestov odstranila oglas av­stralskega para, v katerem je bilo zapisano, da sobe ne želita oddati istospolno usmerjenim osebam. Rodney Croome iz organizacije Australian Marriage Equality je ob tem izrazil zadovoljstvo in pouda­ril, da je oznaka »geji nezaželeni« enako sporna, kot če bi napisali »črnci nezaželeni« ali »Azijci nezaželeni«. Več iNfoRmacij Na NaRobe blogu (www.NaRobe.si) ob pRebiRaNju NaRobe bloga pRipRaVil RomaN KuhaR. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 intervju Foto: Nada Žgank/Memento 10 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 žebljem na avto napisal aids Prvega decembra 2013 se je po petinštiridesetih letih dela upokojil dr. Ludvik Vidmar, pionir zdravljenja HIV/aidsa pri nas. Zdravnik, nekdanji predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, predavatelj na Medicinski fakul­teti, je največji del svoje kariere posvetil »kugi dvajsetega stoletja«. O treh desetletjih boja proti HIV/aidsu sem se z dr. Vidmarjem pogovarjal v knjižnici Infekcijske klinike, kjer se upokojitvi navkljub še vedno počuti kot doma. prvo uradno poročilo o aidsu je bilo objavljeno v teden­skem glasilu ameriškega centra za nadzor bolezni, 5. junija 1981. Kdaj ste bili zdravniki v sloveniji opozorjeni na novo bolezen? Takoj. To je bila velika senzacija, velik alarm, pojav nove bolezni v večjih ameriških mestih in že zelo zgodaj se je napovedovalo, da bo zadeva šla preko meja Združenih držav. Nam so rekli, da se bomo verjetno srečali s prvimi bolniki 4-5 let za Ameriko in tako je tudi bilo. Pet let je minilo in točno v juniju 1986 smo diagnosticirali prva dva primera že razvite bo­lezni aids, kar pomeni, da je bil HIV pri nas prisoten vsaj že deset let prej, torej okoli leta 1976. No, res je, da sta se ta dva bolnika zago­tovo okužila v tujini, kajti eden je bil zdomec, drugi pa je veliko služboval po svetu. Toda na kliniki smo vedeli, da bo to naš bodoči pro­blem, zato smo se začeli nanj tudi pripravljati. bili ste prvi zdravnik, ki se je v sloveniji ukvarjal s hiV/ aidsom. Zakaj ste se odločili, da se boste posvetili tej problematiki? Pokojni profesor dr. Milan Lazar je objavil prvi pregleden članek, povzet iz literature, to je bilo leta 1982 ali 1983. In takrat smo tu v tej knjižnici, kjer se pogovarjava, imeli zdravniške raporte. Predstojnik je skupaj z zdravniškim tem je pogledal mene in rekel: »Kolega Vidmar, se mi zdi, da bi bili vi kar pravi za to zadevo, mladi ste, specialist ste, korajžni ste.« Jaz sem rekel: »Če mi zaupate, se tega ne bojim, pa bom poskusil.« Istočasno pa je sprejel to nalogo na področju pediatrije dr. Milan Čižman. Kakšni pa so bili konkretni ukrepi, s katerimi ste se pripravili na epidemijo? Pri Sekretariatu za zdravstvo je bila leta 1985 ustanovljena komisija za aids in že tega leta smo na komisiji sprejeli odločitev, da bi bilo dobro imeti posvetovalno ambulanto v pre­ventivne namene. Preventiva pa ni dejavnost naše klinike, mi ugotavljamo bolezni in zdravi­mo bolnike, nismo pa prva institucija, ki se bavi s preventivo, za to je v Sloveniji pristojen Inštitut za varovanje zdravja. Ampak predstavniki IVZ so rekli, da nimajo možnosti za odvzemanje krvi in osebja za sve­tovanje, zato naj to prevzame klinika. Spomla­di 1985 je bil na voljo prvi dober test za ugo­tavljanje okužbe in tako smo testiranje začeli jeseni 1985. Na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani se je formiral laboratorij za virusno diagnostiko HIV-a ozi­roma aidsa, katerega šef je bil profesor Drino­vec. Laboratorij je dobil teste in v njem so potrebo­vali vzorce krvi, mi jih pa še nismo imeli. Na kliniki smo dobili idejo, da damo kri kar vsi uslužbenci Infekcijske klinike, pa bomo videli: mogoče bo kakšen test lažno pozitiven, da bomo ocenili, koliko je ta test občutljiv in spe­cifičen. Takrat nas je bilo v službi na kliniki okoli 240 in toliko vzorcev so tudi dobili v analizo na Mikrobiološkem inštitutu. In ni vrag – en test je bil pozitiven. To je bila oseba, ki je na kliniki opravljala pripravništvo za po­klic zdravstvenega tehnika. Težko smo verjeli, da je ta mlada oseba res HIV-pozitivna. Ko pa smo vzeli anamnezo in spraševali o možnosti okužbe, se je izkazalo, da bi lahko bil partner te osebe iz rizične skupine. In ko smo partner­kliniki tudi do manjše panike, ki se je polegla po odhodu HIV-pozitivne osebe s klinike. To je bilo v tistem času razumljivo, ker je bila bo­lezen nalezljiva, zlasti spolno, pa še s krvjo in z noseče matere na plod, in smrtna. Potem smo se domenili, da bodo ti bolniki hospitali­zirani izključno na oddelku Odrasli II, kjer sem delal in kjer se mi je po nekaj letih pridru­žil prof dr. Janez Tomažič. Osebje se je v za­četku zelo balo, bili so precej ne toliko odklo­nilni do teh bolnikov kakor prestrašeni. Imeli smo veliko težav s tem, kako jih prepričati, da bolniki niso kužni oziroma nevarni za njih. Sam sem se moral vpričo njih z bolnikom ro­kovati, ga malo objeti, da sem pokazal, da to ni nič posebnega. Strežnica, ki je nesla hrano bolniku, je seveda videla, kaj počnem, a se je kljub temu dobesedno oblekla v skafander - v obleko, masko, kapo, rokavice, pa čeprav je nesla samo hrano in odnesla odpadke in se ji bolnika ni bilo treba dotakniti. To je nekaj časa trajalo, problemi so bili na vseh nivojih zdravstvenih delavcev in smo dobesedno pre­bijali led. Postopoma je osebje te bolnike spre­jelo in z njimi postopalo korektno, celo s sim­patijo, kajti vedeli smo, da je takrat vsak tak bolnik obsojen na smrt. torej je tudi zdravstveno osebje podleglo paniki, navkljub znanju o možnostih okužbe? Seveda, najprej na kliniki. Nekateri zdravstve­ni delavci se s tem niso hoteli soočiti. Jaz sem imel, recimo, bolnika z aidsom na oddelku: navada je bila, da smo vedno šli zanimive bol­nike pogledat skupaj. In sem rekel na našem sestanku, imam takšnega in takšnega bolnika, kdor želi, ga naj pride pogledat, saj smo infek­tologi. Mislite, da so vsi prišli? Še pol ne. So si mislili: Mene se to ne tiče, jaz se s tem ne bom ukvarjal. Ali pa ko je bolnik potreboval inten­zivno oskrbo, ga je bilo treba premestiti iz oddelka II v enoto intenzivne terapije, tam pa je osebje protestiralo: Mi ne bomo tega delali. Oni imajo dodatek za delo z okuženimi bolni­ narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 i nte r vj u ki (nekaj odstotkov več), mi pa nič. Problem smo rešili tako, da smo temu osebju uredili nekaj dni dodatnega dopusta, potem so se ne­kako omehčali. Imeli smo tudi probleme z do-ločenimi medicinskimi sestrami, ki niso želele delati s temi bolniki. Ko sem bil v Ameriki leta 1987, sem tam delal skupaj z neko sestro, ki je prišla prosit, če bi lahko delala s temi bolniki. In sem si rekel: Kje smo še mi! Ni pa bilo kakih skrajnih primerov? Ne, skrajnih primerov ni bilo, ker smo proble­me še vedno rešili človeško, ne na silo. In po­treben je bil čas. Počasi je tovrstno zdravljenje na Infekcijski kliniki postalo običajno. Je bilo pa bolnike treba pokazati še številnim drugim specialistom, na primer okulistu, dermatologu, stomatologu, onkologu, gastroenterologu, saj lahko aids prizadene vse organe. Sprva so se vsi specialisti drugih strok zelo branili teh bol­nikov. Dejali so: Rešite to infektologi sami. Spominjam se okulista, ki bi moral pogledati oči bolnika od blizu in z lupo, pa ga je pogle­dal samo iz predsobe skozi steklo, tako da sem mu jaz odprl oči, on je pa od daleč pogledal, kaj je narobe. Težko je bilo, a tudi zanimivo. Nikoli mi ni bilo žal, čeprav sem imel ogro­mno dela, ne le z bolniki, ampak tudi z organi­zacijo, z razsvetljevanjem, s predsodki itn. Izkusil sem tudi trpke trenutke, nehvaležnost in še marsikaj. Nekdo mi je na primer na avto z žebljem napisal »aids«. če se za trenutek še vrneva k protiepidemičnim ukrepom, ki ste jih sprejeli: je bil še kakšen, ki bi ga izpostavili? Na komisiji za aids smo konec leta 1985 skle­nili, da se bo testirala kri vsakega krvodajalca vsakokrat, ko pride na darovanje. Rezultat je bil, da se je z našo krvjo okužila samo ena ose­ba, pa še to pred uvedbo testiranja, po začetku testiranja leta 1986 pa do sedaj pa nimamo nobenega dokaza, da bi se kdo okužil s preje­mom transfuzije krvi. Tako da je bil to tudi velik protiepidemični ukrep, ki je gotovo zmanjšal incidenco HIV-okužbe v Sloveniji. Koliko pa je bil velik oddelek ii, kjer so se zdravili bolniki z aidsom? Oddelek ima 25 postelj, ampak najprej je bil vsak bolnik v svoji sobi sam. Pozneje, ko so se razmere normalizirale, sta bila v sobi tudi po dva bolnika s HIV-okužbo skupaj, še pozneje je bila lahko situacija takšna, da je bil eden bolnik HIV-pozitiven, drugi pa HIV-negati­ven. Na oddelku smo imeli v tisti fazi, ko še ni bilo dobrega zdravljenja, tudi pet do osem bolnikov hkrati. Trenutno ležita na oddelku dva bolnika, skoraj vedno pa je nekdo hospita­liziran. Največkrat so to bolniki, pri katerih je HIV-okužba odkrita že v napredovalem stanju. Kakšen je bil potek epidemije, kako se je gibalo število okuženih in obolelih? Poglejte, to je naraščalo, leta 1986 sta bila dva, potem 1987 je bil mogoče samo eden, malo na pamet govorim. Rekli so, vsako leto se bo podvojilo število novih, tako da bi morali ime­ti leta 1987 štiri, pa smo imeli samo enega, potem bi jih morali imeti 8, smo imeli pa 3, tako, da ni šlo pri nas to eksponentno, ampak se je dvigalo ... Prva leta smo imel potem do 10, 12 pacientov, potem je pa prišlo enkrat, pred nekako petnajstimi leti, do porasta, da so bile številke tam recimo povprečno 25 novo odkritih HIV-pozitivnih, aids/HIV skupaj. Približno tako smo imeli 10 let standardno med 20 in 30 novo odkritih oseb, zadnjih se­dem let pa je ta številka poskočila oziroma se je skoraj podvojila. V tem obdobju smo imeli med 40 in 50 novo odkritih HIV-pozitivnih oseb na leto. smrtnost je bila verjetno najvišja v času pred učinkovito terapijo? Seveda, smrtnost je bila velika v času, ko ni­smo imeli učinkovitega zdravljenja, to se je pa začelo z letom 1997. V času pred terapijo HA­ART, ko smo imeli samo eno ali dve zdravili, so se bolniki slabo odzivali na zdravljenje in do leta 1997 je bila prognoza bolezni, če je bila bolezen že razvita, slaba. V kakšnem letu je umrlo tudi do deset bolnikov. Večina bolni­kov z razvitim aidsom je tedaj umrla. Koliko je zdaj kumulativno število umrlih, okoli sto? Do zdaj umrlih? Ja, okoli sto. Samo meni osebno je v celotni karieri umrlo 63 bolnikov za aidsom. Zakaj menite, da se pri nas ni epidemija nikoli tako razši­rila kot v nekaterih drugih državah zahodnega sveta? Več razlogov bi navedel. Imeli smo ugodno izhodiščno epidemiološko situacijo, potem pa preventivne akcije, testiranje krvi, dejavnost naše preventivne ambulante za svetovanje in testiranje na okužbo s HIV na infekcijski klini­ki. Ta ambulanta je nesporno ena od pomemb­nih učinkovitih preventivnih dejavnosti. Od leta 1985 do zdaj smo odkrili okrog 300 HIV­pozitivnih oseb, testirali pa več kot 40 000 ljudi. In ko smo odkrili HIV-pozitivne osebe, smo poskušali prekiniti tudi širjenje virusa na druge osebe, posebej s svetovanjem glede var­nih spolnih odnosov. Pomemben vzrok za ugodno epidemiološko situacijo je tudi to, da virus ni množično vsto­pil v populacijo intravenoznih uživalcev drog. Če bi prišlo do okužb te populacije malo bolj množično, če bi bil denimo odstotek okuženih med njimi okoli 15 % ali več, bi prišlo do ek­splozije okužb od njih na heteroseksualno po­pulacijo kot tudi populacijo intravenskih uži­valcev drog. Tudi akcija zamenjevanja upora­bljenih igel za nove igle je verjetno prispevala k precej ugodnemu poteku epidemije HIV pri nas. Opažamo pa v zadnjih petih, šestih letih porast novoodkritih oseb s HIV-okužbo med istospolno usmerjeno populacijo. Sam vidim za to dva razloga. Eden razlog je, da se naša družba razvija in postaja podobna takšni druž­bi, kakršna je bila v Ameriki in v zahodnem svetu pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, drugi razlog pa je, da imamo na voljo učinkovito zdravljenje, kar ima za posledico večjo lahko­miselnost in manj previdnosti. »Če bom pozitiven, bom že dobil učinkovita zdravila.« Kakšne psihosocialne podpore so bili deležni bolniki v tistih časih, ko še ni bilo učinkovitih zdravil in je diagnoza pomenila tako rekoč smrt? Največ podpore so dobili na Infekcijski kliniki. Kogarkoli sem poslal k psihiatru, je vedno pri­šel k meni nazaj in rekel: »Jaz tja ne bom šel, to, kar dobim, dobim pri vas. Si vzamete čas in me poslušate, me poznate in mi pomagate.« Psihiater si je vzel 10 minut časa, predpisal mu je recept, malo se je pogovoril z njim, to pa je bilo vse. Mi te bolnike dobro poznamo. Jaz sem mnoge od njih spremljal od leta 1986 do danes, dobro sem jih poznal, tudi v dušo. Po­gosto so se bolniki na nas obračali za vsako malenkost, ki bi jo lahko rešil tudi osebni zdravnik. govorila sva o paniki, ki jo je hiV/aids na začetku povzročil med zdravstvenim osebjem. Verjetno so bili socialne posledice še veliko hujše izven zidov medicinskih ustanov? Bom povedal primer. Umrl mi je pacient, oče treh otrok. Iz srednje velikega mesta so bili. Ko je gospod umrl, je žena prišla do mene, jokala je in rekla: »Gospod doktor, oprostite, ampak jokam od hudega, od žalosti in od sreče. Od žalosti zato, ker sem izgubila moža, od sreče zato, ker se nam je odvalil kamen od srca. Ka­men diagnoze. Vaša diagnoza, da je moj mož umrl za aidsom, pomeni v mojem življenjskem okolju grozo.« Spominjam se tudi drugega pri­mera. Pacient je imel ženo, ki ni bila okužena. Ampak v tistem okolju, kjer so živeli, se je raz­vedelo, da je mož te gospe umrl za aidsom. In so potem to ubogo gospo, ki je bila negativna (pisal sem ji potrdila, izvide, angažiral se je tudi osebni zdravnik), dobesedno izolirali. Po-tem je skušala napraviti celo samomor, k sreči je imela hčerko, mladoletno, ki jo je nekako obvarovala pred tem, vendar se je morala do­besedno odstraniti iz tistega okolja. In podob­no zgodbo mi je povedal neki oče. Ko mu je umrl sin, ki je bil istospolno usmerjen, je rekel: »Kamen se mi je odvalil od srca, ko mi je sin, ki sem ga imel seveda rad, umrl«. Star je bil 12 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 malo čez dvajset let. »Tam, kjer živimo, v majhnem kraju, mi bo veliko lažje.« To so bile tragične zgodbe, bilo jih je mnogo. Kako ste se pa počutili kot zdravnik pred uvedbo učinko­vite terapije, ko ste vedeli, da za svoje bolnike ne morete ničesar narediti?? Takrat je bilo hudo. Vedno si sicer lahko nare­dil nekaj za pacienta. Navsezadnje to, da je lahko dostojno umrl. Da ni trpel. Da ga ni bo­lelo. Da je imel kisik. Da je imel vodo. Da je imel toplo besedo, da je imel nekoga ob sebi, da je imel občutek varnosti. Drugače pa je bilo seveda težko povedati človeku, da je bolan. To je bilo veliko težje kot nekomu povedati, da ima raka. Kajti takrat je bil rak ozdravljiv pri­bližno v 50 %, aids pa je pomenil gotovo smrt. Bilo je toliko hujše, ker so bili to pretežno mladi ljudje. Poleg tega je bila bolezen še sti­gmatizirajoča in kužna. leta 1986 so mediji že veliko poročali o aidsu. pisali so, da so oblasti skrivale podatke o prvih okužbah in smrtnih primerih. je bilo to res? Ja, bom povedal kar iz prve roke, kako je bilo. Bilo je junija 1986 in v Jugoslaviji smo odkrili prva dva bolnika z aidsom. To je bilo treba prijaviti zvezni epidemiološki komisiji v Beo­gradu. In bil je velik halo, poklicali so nas v Beograd na sestanek komisije. Šla sva s prof. Miho Likarjem. In kaj je bil sklep tega sestan­ka? Novice ne smemo dati v medije. Jugoslavi­ja je namreč turistična dežela. Čim bomo pri­javili Svetovni zdravstveni organizaciji, da smo tudi dežela z aidsom, bo upadel turizem, bo upadel prihodek, zato tega ne smemo obja­viti. Tak je bil ukaz. Ampak v Sloveniji se je kljub temu ta vest nekako razvedela in prišla v medije. Mi tega nismo uradno objavili. Kako je prišlo v javnost, niti ne vem, ampak nekako je, pa nič hudega, da je prišlo. Prej ali slej bi moralo priti. Kot enega od razlogov za zmanjšan strah pred hiV in posledično višjo incidenco okužb ste omenjali učinkovito terapijo, tj. haaRt, ki je bila v sloveniji vpeljana leta 1997. so pa zdravila obstajala že pred tem, leta 1987 so na primer v Zda registrirali »zloglasni« aZt, ki se ni ravno obnesel. Kdaj ste ga uvedli pri nas in kakšne so bile vaše izkušnje s tem zdravilom? K nam je prišel AZT (Retrovir) kakšno leto po­zneje kot v Ameriki. Reči pa moram, da se mo­noterapija res ni obnesla, v treh mesecih je bil virus rezistenten na zdravilo. Doba, ko so bolni­ki podlegli, se je podaljšala s 3-6 na 5-10 mese­cev. Nekaj učinka je bilo, zdravilo je na virus vplivalo, a za kratek čas. Po dvojni terapiji, ki je prišla okoli leta 1989, se je ta čas še malo podalj­šal. Ta dvojna terapija je že bila malo boljša, delovala je nekoliko dlje kot enojna. Seveda, zdravili smo oportunistične okužbe in malignome, to smo pa zdravili tudi že, ko nismo imeli specifične HIV-terapije. Že s tem ko si pozdravil kakšne oportunistične okužbe, si bolniku veliko pomagal in mu podaljšal življenje. Katere pa so bile najbolj pogoste? Pljučnica Pneumocystis carinii je bila najbolj pogosta in zaradi nje je tudi največ bolnikov takrat v začetni fazi umrlo. Zdaj je pa kar ni. Ne bom rekel, da je ni več, ni pa tista prva, najpogostejša oportunistična bolezen, ki je bila od začetka. in kakšen je razlog? Razlog je, da imamo zdaj pač na eni strani terapijo, s katero začnemo že pri 500 CD4 v kubičnem milimetru krvi, pneumocystis pa se pojavi, ko je CD4 pod 200. Drugi razlog pa je, da smo bolnikom predpisali določeno preven­tivo (primotren). Vsak bolnik, ki je imel CD4 pod 200, je dobil preventivo s primotrenom in s tem smo preprečili pojav te bolezni. Kaj pa Kaposijev sarkom? drži, da naj bi bil značilen predvsem za msm? To je res. Izključno smo ga opažali pri isto­spolnih. In jasno, zakaj. Virus, ki povzroča Kaposijev sarkom, iz skupine herpes virusov, se prenaša podobno kot HIV, zlasti pa isto­spolno, skozi rektalno sluznico. Zato je bil Kaposijev sarkom praktično izključno opazo­van pri tej populaciji, ne pa pri bolnikih, oku­ženih heteroseksualno (ženske), s transfuzijo ali pa z uporabo okužene igle (intravenski uži­valci drog). potem je sledil preboj s trojno, torej haaRt terapijo. so se takrat hitro pokazali vzpodbudni rezultati? Hitro. Resda je bila v začetku trojna še zelo zoprna zadeva, ker je bolnik moral pojesti po petnajst, dvajset tablet na dan, bili so številni stranski učinki, ogromno tekočine je moral popiti, na 4 ali 6 ur je moral jemati zdravila, problem so bili stranski pojavi. Ko pa so prišla novejša zdravila, ki imajo manj stranskih poja­vov in manjše število tablet, je bila tudi preda­nost terapiji boljša. Bistvo pri tej terapiji je, da vzameš vsaj 95 % predpisane terapije, če pa-deš pod 90 %, boš dobil čez pol leta rezisten­ten virus. pa je terapija, sploh v tistih prvih letih, ko je prišla, delo­vala za vse, ali so bili ljudje, katerim nobeno zdravilo ni pomagalo? So bili. Zlasti tisti, ki so bili terapevtsko izku­šeni z enim ali dvojnim zdravilom in so imeli rezistenten virus. Ti so bili že na začetku tro­tirne terapije slabši odzivniki in so imeli tudi slabšo prognozo. Tako da smo v bistvu tej prvi populaciji marsikdaj naredili škodo. Tistim, ki so jemali eno zdravilo ali pa dvojno. Toda ta­krat so povsod po svetu zdravili tako in tako smo zdravili tudi mi. Izkazalo pa se je, da bi bilo za marsikoga bolje, da te terapije ne bi jemal. Ampak nekaj smo jim morali dati, zlasti ker so bili že tako bolni, da so potrebovali zdravljenje. Vam je mogoče znano, koliko je oseb, ki z virusom hiV živijo še iz tistih časov pred haaRt terapijo? Od tistih prvih, ki so se okužili že pred terapi­jo, jih živi, recimo, slaba polovica. Pri okuženih hemofilikih točno polovica. Za njih vem, za ostalo populacijo nimam točnega podatka, ampak vem, koliko mi jih je umrlo in koliko sem jih še potem spremljal. Ko smo uvedli terapijo, je bilo recimo 80, 90 bolnikov, od tega jih je 40, 45 preživelo. Kar v bistvu, če primerjamo s kakšnimi podatki iz tujine, verjetno ni tako slab odstotek? Ne, ni slab odstotek, mi smo imeli precej do­bre rezultate glede uspehov zdravljenja. Tudi zato, ker je šlo za pretežno gejevsko populaci­jo, ki je bila bolj obveščena, vestna in natanč­na. Ta populacija ima določene značilnosti, ki so posnemanja vredne. In zato smo imeli do­bre rezultate. Kakšen je bil pa preskok, prehod izpred-haaRt dobe v čas, ko je okužba postala obvladljiva z zdravili? Olajšanje za nas in za paciente, ki so to spreje­li z velikim navdušenjem in olajšanjem. Vseka­kor. So pa veliko spraševali o stranskih pojavih terapije, se pritoževali, da je veliko takšnih in drugačnih težav. Za nas je bilo to prelomnica, lažje si delal z bolnikom, če si mu lahko ponu­dil učinkovito zdravljenje. Bolniki pa so bili hvaležni in zadovoljni. So me pa pogosto spraševali ob kontrolnem pregledu v ambulan­ti: Je zdaj v terapiji še kaj novega, še kaj boljšega? Opazil sem, da mnogi spremljajo dogajanja na področju te bolezni, zlasti po internetu. Zgo­dilo se je celo, da me je bolnik opozoril na kakšno novico, za katero še sam nisem vedel. Kako pa so sprejeli novico, da verjetno ne bodo umrli, čeprav so se verjetno številni že sprijaznili s smrtjo? Bom povedal spet en primer iz ambulante. Ko se je to zgodilo, je prišel k meni bolnik na kontrolo. Prej mu nisem mogel dati veliko upanja, potem pa, ko sem mu povedal, da bova začela novo uspešno terapijo in da je upanje veliko, je pokleknil pred mano in me objel okrog nog, se zjokal in zahvaljeval. Skratka, od sreče je bil ves iz sebe in več kot srečen, kaj naj rečem drugega. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 RomaN KuhaR Preganjali so tudi lezbijke Jugoslovanski Kazenski zakonik nikoli ni kriminaliziral »nenaravnega nečistovanja« med osebama ženskega spola. Drugi odsta­vek 186. člena Kazenskega zakonika iz leta 1951 je namreč kriminaliziral le tovrstne odnose med moškimi. Dejanje je bilo pravilo­ma interpretirano zgolj kot analni spolni odnos (čeprav zapis ni bil jasen in je bila možna tudi interpretacija, da omenjeni člen kriminalizira vsako dejanje, s katerim storilec zadovoljuje svoj spolni nagon na nenaraven način), zagrožena kazen pa je bila do enega leta zapora. Pogled v arhiv Okrožnega in Okrajnega sodi­šča v Ljubljani kaže nekoliko drugačno sliko. Dr. Ivan Tomović je v pripravi svoje doktorske naloge o preganjanju homoseksualcev v povojnem času v Jugoslaviji zbral arhivsko gradivo iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik in slovenski del gradiva prijazno odstopil avtorju tega besedila za nadaljnjo analizo. Čeprav je več kot petdeset slovenskih sodb zaradi »nenaravnega nečistovanja« še v postopku analize in bomo o tem pisali tudi v naslednjih številkah Narobe, je jasno, da so homoseksualcem pogosto sodili tudi na osnovi kršenja javne morale in ne zgolj nena­ravnega nečistovanja. Med temi primeri tako obstaja vsaj ena sodba, kjer sta obtoženki obsojeni zaradi lezbičnega razmerja. Krimi­nalizacija lezbijk je bila gotovo manj pogo­sta, saj 186. člen Kazenskega zakonika ni kriminaliziral lezbičnih razmerij, obstajajo pa sodni primeri, v katerih so bile ženske obso­jene zaradi »nenaravnega nečistovanja«, ker so s tem kršile javno moralo. Tokrat objavlja­mo zanimivo sodbo iz leta 1947 (ko je veljal še stari jugoslovanski zakon), ko je Okrajno sodišče v Ljubljani na pet oziroma šest mese­cev »odvzema svobode« obsodilo Julijano in Marijo. Ob tem objavljamo še tri obsodbe zaradi »nenaravnega nečistovanja« med moškimi, ki so se na sodišču pogosto zago­varjali, da so bili v času dejanja »izredno vinjeni« in da trezni kaj takega ne bi nikoli storili. JULIJANA IN MARIJA (1947) Tridesetletna kmečka delavka Juli­jana, ki ni bila poročena, in 41-le­tna gospodinja Marija, poročena mati dveh otrok, sta se znašli na sodišču, ker naj bi od leta 1945 do 1946 »vršili nenaravno nečistost med ljudmi na ta način, da sta se vzajemno poljubovali in dražili s prsti po spolnih udih.« Do sodne­ga pregona je najverjetneje prišlo zaradi poškodb, ki jih je Julijana zadejala Mariji oktobra 1946, ko jo je s kuhinjskim nožem urezala po spolovilu »ter ji pri tem priza­dejala okoli 3 cm dolgo ureznino ter s tem povzročila poškodbo lahkega značaja.« Sodnik je v izreku sodbe poročal, da sta obtoženki »med seboj dru­ga drugo dražili in si vzbujali spol­no naslado na ta način, da sta z rokami druga drugi vzbujali dra­žljaje na spolovilih in pa tako, da sta druga drugo na spolovilo po­ljubovale. To sta delali izmenoma, ko sta živeli več mesecev skupaj.« Za vse naj bi bila izvorno kriva Marija, ki naj bi k tem dejanjem nagovarjala Julijano. Ta se je sprva upirala in je Marijo »večkrat celo polila z vodo ali natepla«, pozneje pa se je, poroča sodnik, »tako pri­vadila, da je čutila užitek pri teh dejanjih in sta bili zato tudi stalno skupaj.« Marija je zato zapustila svojega moža in nato živela pri Julijani, od nje pa se je odselila nazaj k možu kakšna dva meseca pred opisano povzročitvijo po­škodbe na spolovilu. Julijana je krivdo priznala in obžalovala »svojo zablodo« ter pojasnila, da je Marijo ranila, »ko sta poslednji­krat ležale skupaj (...) potem ko jo je na spolovilo poljubovala.« Tudi Marija je priznala svojo kriv­do in pojasnila, da je v »zablodo zašla zaradi umazanega čtiva«, ki je v zadnjem času preplavilo jugo­slovanski knjižni trg. Omenja knjigi »Hči papeža« (Harry Sheff, 1922) in »Veliki inkvizitor: ljube­zenski roman iz najsramotnejše dobe človeške zgodovine« (Victor de Féréal, 1923), v katerih je brala »o razvratnem življenju, kar jo je nagnilo, da je tudi sama poskusila slična dejanja.« Sodnik je Julijano zaradi »dejanja zoper moralo« in povzročitve laž­je poškodbe obsodil na šest mese­cev zapora, Marija pa je dobila petmesečno zaporno kazen. Ven­dar pa je bila izrečena kazen »od­ložena za dobro treh let«, saj pred tem nista bili kaznovani. Sodnik je med olajševalne okoliščine štel še dejstvo, da sta obe dejanje priznali in obžalovali, bremenilna okolišči­na pa je bilo dejstvo, da sta »nena­ravno nečistovali« več mesecev skupaj. PAVEL IN IVAN (1959) Upokojenec Pavel, 63-letni go­spod, ki ga je na sodišču branila dr. Ljuba Prenner, in 31-letni 14 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 tema brezposelni gradbeni delavec Ivan, oba samska in brez otrok, sta se leta 1959 zagovarjala na sodi­šču zaradi tega, ker sta oktobra 1958 »ob 3. uri zjutraj v parku na trgu OF v Ljubljani na klopi naj­prej drug drugemu dajala v usta spolovilo, pri čemer sta ju gledali J. M. in J. B., nato je pa še prvoob­dolženi Pavel vtaknil drugoobdol­ženemu Ivanu v zadnjico spolovi­lo in (sta) se tako spolno izživlja­la.« Njuno dejanje je bilo vredno strožje obsodbe, saj se je zgodilo na javnem prostoru. Dejstvo, da sta ju pri aktu videli J. in J., ni ne­pomembno, saj sodnik poudari, da bi ju lahko videlo še več ljudi, »kar vsekakor povečuje družbeno nevarnost storilcev in kaznivega dejanja«. No, v resnici ju je videlo več ljudi, saj so na sodišču pričale štiri priče, ki so dogodek videle, le da ena od njih ni vedela kaj dosti povedati, saj »jo je bilo sram gle­dati, kaj se dogaja.« Priče so bile ključne tudi zato, da so potrdile položaj obeh akterjev: Pavel je bil aktivni partner in zato strožje ka­znovan, Ivan, ki ga je sodišče do določene mere spoznalo za Pavlo­vo »žrtev« in je dejanje tudi pri­znal, pa pasivni partner. Ivan je namreč poročal, da sta se s Pa­vlom srečala v kolodvorski resta­vraciji, kjer ga je Pavel povabil v park na klop, tam pa ga je »začel otipavati, mu dajati spolovilo v usta in nato nad njim izvrševati tudi protinaravni spolni akt.« Pavel dejanja ni želel priznati. Zagovarjal se je, da je bil tistega dne »od žganja in konjaka čisto pijan in da zato ni vedel, kaj dela«, vendar mu sodišče ni hote­lo verjeti. Tudi priče so potrdile, da ni kazal znakov vinjenosti. So­dnik pravi, da »obdolženec ni mo­gel (biti) v tolikšni meri vinjen, ker v primeru takšne vinjenosti obdolženec sploh ne bi mogel izvršiti spolnega akta, ker je tako iz sodne in splošne medicine splo­šno znano dejstvo, da v takem stanju errectio membri virili (na­breklost moškega spolnega uda) sploh ni možna.« Sodišče je Pavla obsodilo na 6 mesecev in 15 dni zapora, vendar mu je zaradi dosedanje nekazno­vanosti odložilo izvršitev kazni za dve leti. Med olajševalne okolišči­ne so mu šteli tudi dejstvo, da je starejši gospod, da dejanje ni bilo »izvršeno proti nagradi« in »da je obdolženec že sam zadosti kazno­van, ker ga je narava obdarila in se z njim poigrala.« Ivana je doletela drugačna kazen. Obsojen je bil na mesec in tri dni zapora, po pritožbi okrajnega jav­nega tožilca pa mu je bila kazen zvišana na tri mesece in 15 dni zapora, saj je dejanje storil »po povratku«. Ivan je bil namreč pred tem že trikrat kaznovan, zato mu tudi ta kazen ni bila izrečena zgolj pogojno. FRANc (1952) Devetinštiridesetletni Franc je bil vratar v eni od ljubljanskih tovarn. Tam naj bi hodil v sobo vajencev in pri enem od njih večkrat pre­spal, »ga otipaval za spolovilo in vsakokrat z drgnjenjem njegovega spolnega uda izzval izliv semena«, enako dejanje pa naj bi z isto ose­bo, dvajsetletnim fantom, storil tudi junija 1952 v telefonski cen­trali v tovarni. Sodišče ga je naprej spoznalo za krivega na osnovi 186. člena Ka­zenskega zakonika in ga obsodilo na tri mesece zapora. Franc očita­nega mu dejanja sicer ni priznal. Trdil je, da je omenjenega fanta nekajkrat »mazal ... po životu, ko je ta imel po telesu izpuščaje«. Priznal je, da je včasih res prespal v njegovi sobi, a na dodatni poste­lji in da je bil takrat vedno vinjen, tako da se ne spomni, da bi fanta »prijemal za spolovilo.« Tudi fan­tova cimra sta potrdila, da je Franc občasno prespal v sobi, vendar nista nikoli opazila, da bi se Franc narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 tema spolno izživljal. Pravzaprav sta se začela spraševati, zakaj Franc spi na fantovi postelji šele potem, ko se je v tovarni začelo šušljati, da je obtoženec »nagnjen na moške«. Fant, pri katerem je Franc prespal, je zgodbo predstavil nekoliko dru­gače. Res je, da je k njemu hodil zato, da ga je mazal, ker je imel po telesu neke izpuščaje. »Ob neki taki priliki ga je prijel za spolni ud in ga toliko časa drgnil, da se mu je izlilo seme.« Potem je večkrat hodil k njemu spat in ga »pod deko vlekel za ud«. Fant Franca ni prijavil, ker ga je bilo sram, in je to storil šele, ko je bil zaradi govoric poklican k sekre­tarju tovarne. Sodišče je Franca tako spoznalo za krivega, hkrati pa ni verjelo fantu, da o tem ni govoril zaradi sramu. Nasprotno: fantu naj bi bilo takšno početje všeč, »saj je imel vendarle dovolj prilike, da bi se bil obtoženca otresel. Njegove­mu pojasnilu, da stvari nikomur ni povedal, ker ga je bilo sram, sodi­šče ni moglo povsem verjeti, saj je že pred tem imel spolne odnose z žensko, kar kaže na to, da je že bil toliko zrel, da bi bil mogel stvar javiti zlasti takrat, ko se ga je ob­toženec prvič lotil. Takrat se (mu) prav gotovo ni bilo treba ničesar sramovati.« Franc se je na sodbo pritožil, tr­deč, da je bil obsojen po napač­nem členu. Trdil je, da je šlo v opisanem primeru zgolj za primer onanije, kar pa ne spada pod člen 186 KZ, pač pa v člen 184 KZ, pa še to samo takrat, ko je dejanje izvedeno javno. Na ponovnem sojenju so njegovemu mnenju pri­trdili in pojasnili, da je kaznivo dejanje iz člena 186 KZ »podano le takrat, kadar kdo naklepoma z drugo osebo istega spola izvrši protinaravno nečisto dejanje na način, ki je podoben naravnemu spolnemu občevanju. V konkre­tnem primeru pa obtoženec tega ni storil. Pač pa je njegovo dejanje smatrati kot nečisto dejanje, ker je bilo vsekakor storjeno zato, da bi obtoženec zadostil svojemu spol­nemu gonu. Taka nečista dejanja pa se med polnoletnimi osebami moškega spola po čl. 184 KZ ka­zniva le tedaj, če so storjena jav­no.« In ker Franc nečistega deja­nja ni storil javno, je bil decembra 1952 oproščen. MAKS (1949) Maksova zgodba je drugačna od preostalih, saj je bil obtožen nena­ravnega nečistovanja z mladole­tnimi osebami. Kot 47-letni gim­nazijski profesor glasbe in mate­matike je izkoriščal svoj položaj in vršil »nenaravna nečista dejanja« z dijaki, med katerimi nekateri še niso dopolnili štirinajst let. »V svrho svoje spolne zadovoljitve« je nekaterim dijakom dajal denar­ne nagrade – od 20 do 100 din – nekatere je predhodno opil z žga­njem ali vinom, enemu od njih pa je nudil zatočišče v svoji sobi, »kjer mu je dajal hrano ter v tem času izvrševal z njim nenaravno nečisto dejanje«. Obtoženec je vsa dejanja priznal in pojasnil, da je nenaravno neči­stoval predvsem tako, da »jim je dražil oziroma drgnil spolni ud ter da sta na njegovo prošnjo R. M. in A. J. tudi šla s svojim spolnim udom v njegovo črevo«. Priznal je, da je za silvestrovo v svojo sobo povabil J. P., »mu dal en ko­zarec vina in dva kozarca žganja, nakar ga je pijanega slekel, se nag valjal po njem, ga poljuboval in mu z roko dražil spolovilo.« Prej omenjeni A. J. se takole spo­minja njegovih zlorab: »Tam (pri Maksu doma, op. a.) sem imel odlično hrano, učil se pa nisem veliko, ker se nisem mogel. Zelo sem spal. Večino dneva sem spal. Možgani so mi opešali. Kar z gro­zo sem čakal večera. Bilo je po­dobno kot v 'Domu', a še vedno hujše. Takrat je delal vse mogoče stvari z menoj. Podnevi sva se šla večkrat vedno gola kopat, ponoči pa skupaj spala. Najpreje je slekel spodnje hlače in sva gola spala. Dražil mi je spolovilo z roko in me potem prisilil, da sem mu mo­ral tudi v črevo. Enkrat me je tudi dvignil in mi spolovilo vzel v usta. In ker me ni mogel, je s palcem poskusil meni v črevo. In to se je ponavljalo dan za dnevom. Mazal me je z vazelinom. Lahko bi razu­mel, da mi je bilo nevšečno, ker sem to pokazal, pa se ni za to zmenil. Drugače je pa bil grozen.« Obtoženec je v svoj zagovor poja­snil, da je bil leta 1946 operiran na spolovilu in da zaradi tega ni mogel »normalno z ženskami ob­čevati«, kar je sicer redno počel pred operacijo in bil tik pred tem, da se poroči. Zaradi operacije, pravi obtoženec, naj bi prišlo do »nenaravnih nečistih dejanj oz. do abnormalnih spolnih odnošajev.« Zanimivo je, da je sodišče njegovi zgodbi verjelo. Še več: sodnik je, kljub temu da se obtoženec na to ni skliceval, menil, da je šlo v pri­meru teh dejanj za zmanjšano pri­števnost, saj je bil človek izobra­žen in še nikoli kaznovan, človek pri popolnoma zdravi pameti, je pojasnjeval sodnik, pa kaj takega ne bi počel. Dodal je, da se obto­ženec sploh ni popolnoma zave­del »kvarnih posledic« svojih de­janj: »Njegov spolni nagon je bil močnejši od njegove volje, tako da se ni mogel upirati takim deja­njem.« 16 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 tema Sodnik mu je izrekel kazen petih mesecev zapora in ob tem izrazil upanje, da bo po prestani kazni spet postal »koristen član človeške družbe«. Na sodbo se je nato pri­tožil javni tožilec, ki je opozoril, da ne obstajajo nobeni medicinski indici za manjšo prištevnost. Opozoril je, da je obtoženec ne­naravne stvari počel v daljšem časovnem obdobju, da je pri tem uporabljal zvijačo (alkohol) in da so mu bili dijaki podrejeni, s čimer je kvaril tudi ugled učiteljskega poklica. Na ponovnem sojenju je bila ka­zen spremenjena: namesto petih mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja nečistosti, ki je »med lju­dmi tako zvana pederastija«, je bil obsojen na dve leti zaporne kazni s prisilnim delom. komunista«. Medtem ko Burdže-nosti zaradi težkega položaja, ki Nevidni pregon vić ni vedel, ali naj vojaka ubije ali ga povzroča njegova seksualnost. ne, je Djilasovo stališče presene-Zanj je homoseksualnost nekaj, tljivo: kar ni mogoče in tudi ni potrebno Prve obrise odnosa partizanskega gi­ tolerirati v partiji, niti med člani banja do homoseksualnosti je moč »Tudi sam nisem poznal partijske partizanskega gibanja. Tisti, ki so najti v vojnih spominih enega od ključ-prakse, nisem vedel niti tega, ali bili s tem »okuženi«, so sicer lah­sta o tem kdaj pisala Marx in Le-ko ostali med partizani in »hrabro nih akterjev tega gibanja. Črnogorec nin. Zdrava pamet mi je dala ve-padli« za socialistično Domovino. Milovan Djilas je zasedal vrsto različnih deti, da se take razvade ne poja-To nas pripelje do hipoteze, da so vljajo samo med meščanskimi de-bili partizanski vodje zaradi težkih odgovornih položajev v Komunistični kadenti, pač pa tudi med proletar-vojnih razmer nekoliko bolj tole­ partiji in v jugoslovanskem partizan- ci, in da taki posamezniki ne mo-rantni do gejevskih vojakov, med­skem gibanju. Po koncu vojne je bil na rejo imeti funkcij niti biti člani tem ko so bili znotraj Komunistič­partije. Tako smo tudi ravnali: ne partije glede tega nepopustljivi. visokem položaju v jugoslovanski ad­ Burdžević je nesrečniku odredil, Nenazadnje, zmeda Djilasa zaradi ministraciji, ki pa jo je moral leta 1954 da zapusti partijo, hkrati pa je o odnosa stranke ter Marxa in Leni­tem diskretno obvestil štab, ki da na do homoseksualnosti, vodi k nističnih režimih v Vzhodni zapustiti. Nekoliko let pozneje je bil naj popazi na njega. Pozneje sem zaključku, da vodje partije verje-Evropi, se je namreč tudi v Jugo­ kaznovan z zaporno kaznijo in prepo­ izvedel, da je bil ta homoseksua-tno ne bi reagirali na enak način v slaviji policijsko nadlegovanje in vedjo potovanja zaradi kritiziranja lec, ki je bil zelo moškega videza, podobnih situacijah in da bi lahko pravna represija nad homoseksu­zelo hraber in je hrabro tudi padel bili bolj ali manj tolerantni. alci začela posebej v času od leta komunističnega sistema. ... Človek se v vojni sooča tudi z 1945 do sedemdesetih let prej­ vprašanji, s katerimi se v običaj-Ta primer nam pokaže na prvo šnjega stoletja. V svojih spominih »Revolucionar-nem življenju ukvarja zgolj mimo-poznano stališče jugoslovanske na vojna« Djilas opisuje, da so grede. A višje ko je nekdo posta-komunistične partije do homose-Iz knjige Ivana Tomovića Nevidni pregon: morali homoseksualci izstopiti iz vljen, večja je pomembnost nepo-ksualnosti. Vendar pa bo politični Homoseksualnost pred socialističnim pravo­Komunistične partije zaradi svoje membnih stvari, večja je slava in sistem, ki je bil na hitro vzposta-sodjem (Podgorica, 2014), v katerem je obja­seksualnosti. Nekega dne je na-večje so napake ...« vljen po vojni, v kratkem pokazal vil nekaj prvih izsledkov svoje raziskave. mreč sekretar partijskega odbora svoje neodobravanje homoseksu­za Sandžak, Rifat Burdžević, Dji-Djilas je ponosen na tega vojaka, a alcev in vseh, ki so jih sumili prak­lasu priznal, da so vojaki odkrili bolj zaradi svojih strankarskih in ticiranja tako imenovanih »nena­homoseksualno vedenje nekega komunističnih lastnosti, ne pa ravnih sporazumnih spolnih od­muslimana, »dobrega vojaka in zaradi kakšne posebne zaskrblje-nosov«. Tako kot v drugih komu­ narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 kolumna baRbaRa Rajgelj Zasedli smo svoje mesto Barbara Rajgelj tokrat ni napisala kolumne. Tipkovnico je za nekaj tednov zamenjala s krampi in lopatami (in čopiči) ter skopala Pritličje. O njem sporoča tole: V času pred odprtjem Pritličja sem bila pogosto soo­čena z zahtevo, da lokalu dam identitetno oznako. Da ga identificiram kot »od nekoga za nekoga«. Če bi bil moj, bi rekla, da v njem spola ni (če že mora biti, smo ženska z jajci), spolne usmerjenosti tudi ne (če res ne gre brez, se domneva, da smo vsi malo topli), pa tudi boga najbrž ni (če slučajno je, ima morda on kaj z nami, mi pa z njim nič). Ker pa ta prostor ni moj, ampak tako kot vsak otrok sam svoj in od vseh tistih, ki so ga in ga bodo oblikovali, bom rekla tako, kot si reče sam: »Najbolj javno in odprto pritličje v središču mesta. Čez dan smo šank, mašina za kavo in vedno sveža hrana, ob katerih mislimo kritično, delamo koristno, beremo digitalno in kupujemo analogno. Zvečer smo včasih družba, včasih dogodek, vedno pa elektronska streha podzemlju. Zasedli smo (svoje) mesto.« 18 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 kol u m n a bRaNe moZetič Trideset let pomnjenja ali brisanja zgodovine Pred več leti sem se spet enkrat znašel v vročici petkovega glbt-žura v Tiffanyju. V izmenjavi par besed z zelo le­pim mladim fantom, ki se je sicer delal, da je še nekako neodločen, a je obenem prav dobro vedel, s kom go­vori, me je hudomušno povprašal, ali imamo v domu za ostarele prost vikend. Na to ni bilo kaj odgovoriti, lahko sem se le nasmehnil njegovi »pretkanosti in duhovitosti«, v sebi pa se vprašal, le od kod mu tak primitivizem. Fant je kasneje postal viden gejevski akti­vist, a dvomim, da je pridobil kaj več kulture. Podobno brez besed sem ostal pred kratkim, ko se mi je ob nekem povsem organizacijskem dopisovanju vidna lezbična aktivistka, ki ni več v mladosti, ki bi morda opravičevala zaletavost, javila z bese­dami: »Ti sporočam, da jebi koga drugega.« Komunikaciji prvega kot druge bi težko rekel kulturna komunikacija, ki je sicer v današnjem he­tero-svetu te dežele vse redkejša, bi pa zato morala biti v majhnem in ogroženem svetu lgbt-populacije obvezna, če že ne sama po sebi umevna. Trideset let glbt-aktivizma priča tudi o naši sposobnosti biti skupaj, boriti se skupaj in skupaj napredovati. In to napredovanje je nesporno. Zato je tudi primerno imeti zdrav odnos do zgodovine kot tudi do njenih nosilcev. Že morda, da jo lahko vsakdo malo po svoje razlaga, toda bistveno je ne more nihče spremeniti. Pravilo menda je, da se morajo mladi upirati svojim staršem, ali pač starejšim. Toda ali ni to heteronormativen obrazec? Je v glbt-svetu, kjer so bile generacije vedno strahotno pomešane, to sploh mogoče? Ali bi neverjetno število parov, ki predstavljajo deset, dvajset ali tridesetletno razliko med par­tnerjema, sploh lahko obstajalo, če bi sledilo temu pravilu? Kaj niso še druga pravila o človeškem psihološkem razvoju, ki nam jih podaja družba, zgolj pravila za heterorazvoj in nimajo z nami nič skupnega? O tem bi nedvomno veljalo razmišljati, prevzemati heteroobrazce ali bra­niti svoje? V okviru letošnje parade ponosa se je zgodil poseben večer Mladih rim, ki naj bi prinašal nastop lgbt-avtorjev ali lgbt-literature. Dogodek se je prikazoval kot nekaj izjemnega, takorekoč pionirskega. V takem stilu je o njem tudi poročala Urška Balažic na blogu Narobe. Svoje poročilo končuje takole: »Potrudili se bomo tudi, da to ne bo osamljen dogo­dek, ampak se bo nadaljeval, da bo LGBT tematsko obarvana literatura slišana jasneje in prebrana pogosteje.« Seveda v celotnem poročilu ni­kjer niti z besedo ne omeni že 10 let posebnih glbt-branj, ki potekajo vsako leto v galeriji Škuc, kaj šele knjižni zbirki Lambda in Vizibilija, ki sta doslej izdali že okoli 150 !!! naslovov. To poročevalki ni pomembno, ker se je zgodovina pričela prav letos, leta 2014! Vsi trije primeri samo potrjujejo moje mnenje, da bi moral prav vsak, ki bi želel karkoli delati v okviru glbt-gibanja, kaj šele pisati članke ali dajati izjave za javnost, obvezno opraviti izpit iz glbt-zgodovine, splo­šno svetovne, s posebnim poudarkom na teh naših 30 let. Ko je leta nazaj še deloval Galfon, telefon za geje in lezbijke, je mo­ ral vsak kandidat opraviti tak izpit, poleg izpita še iz drugih znanj, potrebnih za svetovanje. Žal se taka pra­ ksa ni razširila tudi na druge subjekte, ki delujejo pri nas. In tako se vse prevečkrat zdi, da se zgodovine ne ohranja v spominu, da se ne gradi na zgodovinskih temeljih, ampak da se jo raje briše, zamolči, in se gra­ dove zida brez temeljev. Obstaja pa še drugačna oblika brisanja zgodovine, bolj populistična in morda odmaknjena od samega gibanja. Lah­ ko bi jo primerjal z izjavami: le kaj nam bodo danes zgodovinske delitve na partizane in domobrance, ideološke delitve na leve in desne, čas je, da te delitve presežemo, saj smo vsi predvsem ljudje in naj nam bi bilo do tega, da bomo čim polneje in srečneje živeli. Zatorej, zakaj neki bi se delili na hetero in homo, bi, trans itd. itd., saj smo vsi nekako podobni, te delitve so stvar preteklosti, skratka zgodovine, na katero bi lahko že pozabili. Pri tem ti »ideologi« pozabljajo, da spolne privlač­nosti niso stvar ideologije in niso stare le nekaj stoletij, temveč stvar celotne človeške zgodovine, še več, stvar celotne narave. Zamegljeva­nje svoje lgbt-identitete, usmerjenosti, življenja je prej podobno kon­formizmu, kot pa neki napredni ideji o enakosti ljudi – ki nenazadnje ni nikoli pomenila istosti, temveč enakopravnost, enakopravnost v raz­ličnosti. Ideje, da večinska spolnost zlahka in z ljubeznijo sprejema manjšinsko, so navadne sanje, skregane s človeško naravo. Večina bo vedno zatirala kakršnokoli manjšino, ker podira njen red, njeno unifor­miranost, njeno vladavino njenega obrazca, počutila se bo ogroženo, ker se ta manjšina lahko hipotetično namnoži ter postane večina (reci­mo večen strah pred velikimi arabskimi družinami, ki naj bi preplavile Evropo – ali bliže: strah pred Albanci na Kosovu še v okviru Jugoslavi­je). In ta strah, četudi je povsem nelogičen, se dotika tudi nevarnosti množenja lgbt-populacije, praks, spolnosti, življenjskega stila. Na take neumnosti lahko dnevno !!! naletite na raznih slovenskih pa tudi tujih forumih, kjer se lahko sliši tako imenovani »glas ljudstva«. Zato je v interesu manjšine, če sploh želi obstajati, da vselej vzdržuje svoje vrste, da ohranja lastno identiteto, da se nenehno dokazuje, sebi in drugim, in da se žal vselej bojuje za svoj prostor. Svoj prostor pa lahko uteme­ljuje prav na tradiciji, na zgodovini. In končno, lahko predpostavljamo, da mnogi ne potrebujejo tega svojega prostora, da jim je večinski pro­stor povsem dovolj, da torej ne rabijo nenehnega govorjenja o lgbt­vprašanjih, ne rabijo lgbt-politike, kulture, umetnosti, scene, lokalov, revij, svetovanj itd. itd. itd. Prav, nihče jim jih ne vsiljuje, nihče jih ne baše v ta lgbt-prostor ali geto, kot bi radi rekli. Toda obstajamo tudi taki, ki ga potrebujemo, in čeprav bi nas bilo samo petdeset ali deset, imamo pravico do njega, oziroma zahtevamo pravico do njega – seve­da s tradicijo in zgodovino podkrepljenega. Sicer pa: z brisanji in zani­kanji se začnejo duševne bolezni. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 raziskava NiNa tuš istospolne družine v vrtcih v sloveniji Vsak izmed nas ima svojo družino; bodisi družino orientacije (v kateri smo se rodili) in/ ali družino prokreacije (ki smo si jo ustvarili sami). Priča smo procesu pluralizacije družin­skega življenja, ki nas opozarja na dejstvo, da družine niso nekaj danega, fiksnega in na­ravnega, temveč, prav nasprotno, so nekaj, kar ves čas delamo. Družine ustvarjamo in živimo. Tradicionalna nuklearna družina (poročena oče in mati z biološkimi otroki) tako postaja, poleg enostarševskih, posvoji­teljskih, rejniških, razširjenih, istospolnih in vseh preostalih oblik družin, le ena izmed različnih oblik družin – vse pa so (bi morale biti?) enakovredne že po Ustavi, ki v svojem 14. členu določa, da morajo biti vsakemu posamezniku zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katero koli osebno okoliščino. Žal se vedno znova srečujemo s kršenjem te pravice in s (populističnimi) interpretacijami, katere človekove pravice komu sploh pripa­dajo. V istospolnih družinah, ki so ujete v heteronormativni družbeni okvir, dobro vedo, o čem govorim. Prav zato so bile te osrednja tema raziskave Obravnavanje istospolnih družin v vrtcih v Sloveniji, v kateri sem razi­skovala, kako so različne oblike družin, pred­vsem istospolne družine, reprezentirane v vrtcih v Sloveniji. Zanimalo me je predvsem, kako se vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic v vrtcih spoprijemajo s to tematiko in kako jo, če sploh, predstavljajo otrokom, saj Kuriku­lum za vrtce (1999) eksplicitno določa, da morajo otroci v vrtcu spoznati različne oblike družin in družinskih skupnosti. stališča o spolnih vlogah sploh se ne strinjam Niti se strinjam, niti ne strinjam popolnoma se strinjam Sprejemljivo je, če se deklica igra predvsem z avtomobil­čki in drugimi igračami, značilnimi za fante. 5,7 % 11,0 % 83,3 % Sprejemljivo je, če dečke nekoliko bolj spodbujamo pri gibalnih dejavnostih. 46,9 % 25,8 % 27,3 % Dečke in deklice je potrebno na enak način spodbujati k izražanju čustev. 0,6 % 2,5 % 96,9 % Če deček joče in ga nikakor ne moremo potolažiti, je primerno, če mu povemo, da fantje ne jočejo. 96,5 % 2,9 % 0,6 % tabela 1 Raziskava Raziskavo sem izvedla v dveh de­lih. V okviru prvega dela raziskave sem leta 2012 spletni anketni vprašalnik razposlala v vse vrtce v Sloveniji. V anketi je sodelovalo 569 anketirank (550 žensk in 13 moških), kar predstavlja skoraj 6 % vseh vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic v Sloveniji v šolskem letu 2011/2012. V drugem delu raziskave sem izvedla 9 fokusnih skupin, v katerih je sodelovalo 48 udeležencev (47 žensk in 1 moški) iz štirinajstih vrtcev iz različnih delov Slovenije. V prvem sklopu raziskave sem merila stališča vzgojiteljic in po­močnic vzgojiteljic o spolnih vlo­gah, homoseksualnosti in istospol­nih partnerstvih ter družinah, saj le-ta, skozi prikriti kurikulum, vplivajo tudi na njihovo strokovno delo v vrtcih, v drugem delu pa sem preverjala, v kolikšni meri se določila kurikula reflektirajo v praksi vzgojnega procesa v vrtcih. spolne vloge Raziskava je pokazala, da vzgoji­teljice in pomočnice vzgojiteljic pri svojem delu uporabljajo binar­ni spolni sistem v smislu pomenov tipičnih »fantovskih« in »dekli­ških« igrač in iger. Na ta način sicer vzpostavljajo delitve po spo­lu, kljub temu pa je bila večina udeleženk raziskave vendarle sen­ zibilna za vprašanje spola, kar po­meni, da poskušajo v vrtcu skrbeti za uravnovešenost po spolu tako glede igrač kot iger. 28-letna vzgojiteljica Marija je tako pouda­rila: »Vsak otrok si ima pravico izbrati tisto igro, katero si želi. Poleg tega pa se mi zdi, da moramo včasih prav načrtno usmerjati, da se otroci igrajo nestereoti­pno. Kar pomeni, da se, če se opazi (ker očitno to izhaja iz nekega okolja), da se na primer neki deček igra izključno samo te stereotipno fantovske igre, je potrebno v vrtcu nuditi možnost, da ima vsaj v vrtcu možnost spoznavati igre, ki so bolj žen­stvene. Na primer gospodinjska opravila. Da ima tak otrok možnost vsaj v vrtcu videti in poskusiti alternativo, delati in igrati se z nečim, kar je sicer del vsakda­njika.« (tabela 1) V raziskavi je večina vprašanih menila, da zgodnji vzorci obnaša­nja in igre ne vplivajo na spolno usmerjenost otrok. Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic smo namreč spraševali po pogosti ste­reotipni interpretaciji, da je večja verjetnost, da bodo fantki, ki se igrajo samo s punčkami in z dekli­škimi igračami, v odrasli dobi po­stali geji, in obratno, da bodo punčke, ki se igrajo samo z avto­mobilčki in deškimi igračami, v odrasli dobi postale lezbijke. Sko­raj vse udeleženke fokusnih sku-pin so se strinjale, da zgodnji vzorci obnašanja ne morejo pogo­jevati, kakšna bo spolna usmerje­nost teh otrok v odrasli dobi. Kljub temu pa se je v razpravi o spolnih vlogah na fokusnih skupi­nah ves čas vzpostavljala razlika med stališči na ravni vrednot in prakso vsakdanjega življenja. Vzgojiteljice in pomočnice vzgo­jiteljic so tako opozorile na razko­rak med spremembami na ravni vrednot in med izkušnjo hetero­normativne družbe, v kateri se enakopravnost spolov na ravni vrednot ne prevaja tudi v prakso vsakdanjega življenja. Vzgojitelji­ca Ela (32) je pojasnila: »Moj sin bo zdaj star štiri leta, in jaz sem drugače zelo odprta, svobodogledna, in dostikrat mi reče: 'Mami, daj mi špangico,' –'Okej, izvoli.' Je šel tudi že v vrtec s špangico, rad ima Hello Kitty, rad ima take, zdaj bi lahko rekla, tipično punčka­ste stvari. In jaz ga ne omejujem v tem. Ampak se mi je pa zgodilo zadnjič, da dejansko sem ga morala, ker bi bilo pa res malo ... Pa sem tako odprta, pa sva šla čevlje kupovat, pa si je izbral najbolj roza, pa gor je bila Zlatolaska, pa vse se je bleščalo, pa je rekel: 'Mami, imel bi te superge.' Pa sem rekla: 'Joj, ne vem, ni­majo številke.' (Smeh) Pa bi mu kupila, ampak zaradi drugih nisem.« stališča o homo­seksualnosti Glavnina vprašanih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljice sprejema homoseksualnost kot eno od oblik seksualne identitete. Čeprav sem v fokusnih skupinah zabeležila tudi nekaj stališč, ki homoseksualnost eksplicitno diskvalificirajo kot bodisi nenaravno ali celo bolno, so bila ta stališča v manjšini. Kljub temu pa so odgovori respondentk, ki so na površini govorili o spreje­ 20 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 ra z i sk a va stališča o homoseksualnosti sploh se ne strinjam Niti se strinjam, niti ne strinjam popolnoma se strinjam Homoseksualnost je bolezen. 78,4 % 15,3 % 6,3 % Geje zanima samo seks. 86,7 % 11,4 % 1,9 % Spolna usmerjenost staršev ne vpliva na spolno usmerjenost otrok. 17,7 % 27,4 % 54,9 % Geji in lezbijke so prav tako dobri starši kot heteroseksualci. 9,3 % 30,2 % 60,5 % Lezbijke so bolj primerne za vzgojo otrok kot geji. 67,4 % 28,5 % 4,1 % stališča o istospolnih družinah sploh se ne strinjam Niti se strinjam, niti ne strinjam popolnoma se strinjam Otroci iz istospolnih družin bodo stigmatizirani. 20,8 % 41,8 % 37,4 % Menim, da otrok za optimalni razvoj potrebuje očeta in mater. 28,0 % 21,7 % 50,3 % Večja je verjetnost, da bodo otroci, ki bodo odraščali v istospolnih družinah, tudi sami postali istospolno usmerjeni. 53,1 % 32,6 % 14,3 % Bolje je, da otrok odrašča ob očetu in materi kot pa ob dveh osebah istega spola. 32,1 % 24,2 % 43,7 % Istospolne družine so nenaravne. 33,8 % 27,7 % 38,5 % tabela 2 manju homoseksualnosti, vendarle razkrivali tudi cel kup vprašanj, nelagodja, nejasnosti, nepoznava­nja. (tabela 2) Pri vprašanju starševstva se je več kot 60 % udeleženk strinjalo, da so geji in lezbijke prav tako dobri starši kot heteroseksualci. Hkrati se jih 70 % ni strinjalo s trditvijo, da so lezbijke bolj primerne za vzgojo otrok kot geji. Ob tem pa moramo kljub temu poudariti, da je bilo na fokusnih skupinah čutiti večje odobravanje oz. naklonje­nost lezbičnemu starševstvu kot gejevskemu. Slednje lahko na eni strani povežemo s fenomenom »všečnega« biološkega starševstva (v lezbičnih družinah je pogosto ena od mam biološka mama, kar sicer ni izključeno tudi v gejevskih družinah) in z njegovo družbeno superiornostjo v primerjavi s soci­alnim starševstvom (interpretacija »kri ni voda«). Po drugi strani pa je v primeru lezbičnega starševstva ali bolje materinstva (v primerjavi z gejevskim očetovstvom) priso­ten mit materinstva in poudarjanje pomembnosti vezi med (biološko) materjo in otrokom. Ženske so tako interpretirane že kot po nara­vi boljše skrbnice otrok. Slednje pa je, predpostavljamo, prišlo v ospredje tudi zato, ker je delo vzgojiteljice in pomočnice vzgoji­teljice do neke mere moč razumeti kot »kopiran« odnos matere in otroka. Vsa ta interpretacija je bila nato nadgrajena še s seksualizacijo gejevskega partnerskega odnosa, saj so nekatere udeleženke foku­snih skupin izrazile strah, da bodo otroci v gejevskih družinah poten­cialno lahko priče istospolnemu odnosu med dvema moškima. V ozadju tega strahu je ponovno moč prepoznati binarno hetero­normativno matrico, ki homose­ksualnost konstituira kot nenarav­no. Bojana (50) pojasnjuje: »Meni ne predstavlja nobenih problemov to, da se onadva z otrokom ne ukvarjata dobro, da mu ne dajeta vsega tistega, kar je mo­žno dati; od pogovora do spremljanja. Ne, ampak tisti pravi konkretni odnos, ker so nekatere družine popolnoma razga­ljene, tudi odnos med odraslima je razga­ljen pred otroci, to mi vemo, ker nam otro­ci to povedo, tega si ne znam predstavlja­ti. Moška kot moška, namesto kot oče in mati, se pred otrokom ljubkujeta. Ne samo poljubljata. Ljubkujeta v celoti. To pone­kod gre kar v pričo otrok. Moški in žen­ska je meni še vedno bolj naravni – pri­stni odnos …« istospolne partnerske zveze in družina Večina vprašanih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljice, 61 %, se strinja s pravno izenačitvijo isto­spolnih in raznospolnih partner­skih zvez. Še več, zanimivo, pod­pira možnost posvojitve biološke­ga otroka po partnerju (skoraj 74 %), 51 % pa se strinja tudi s tem, da istospolni pari lahko skupaj posvojijo otroka. Do določene mere se to odraža tudi v njihovih stališčih do istospolnih družin. tabela 3 Kljub temu jih polovica meni, da otrok za optimalni razvoj potre­buje očeta in mamo. Pomočnica vzgojiteljice Iva (55) pojasnjuje: »Mene ne moti, če sta dve ženski, dva moška, ki se imata rada, če si želita sku­pnega življenja, če se želita poročiti, če želita deliti imetje, če želita vse na tem svetu, lahko imata. Ne moreta pa imeti otrok. Mene to bolj skrbi, kako bo pri­vzgojen ta odnos do nasprotnega spola. Če bo recimo sinek rasel v družini dveh očetov, kako bosta ta dva moška lahko privzgojila temu fantku odnos do ženske. Kakšen odnos bo to? Se bo dalo vedeti, da je tudi žensko moč imeti rad? Ali je samo moški tisti, ki se ga mora izbrati? Ne vem ...« (tabela 3) Kurikulum in praksa vzgojnega procesa Raziskava je pokazala, da večina vprašanih, v skladu z določili Ku­rikula za vrtce, otroke v vrtcih uči spoštovati človekove pravice, ena­kopravnost, strpnost in sprejema­nje drugačnosti ter enakopravnosti spolov. Pri vprašanju obravnavanja različnih oblik družin, se ta delež zmanjša na 77 %. Kurikulum za vrtce je sicer glede obravnavanja družin in družinskih skupnosti jasen, saj predvideva, da otroci v vrtcu spoznavajo različne oblike družin in družinskih skupnosti in predvideva razpravo o tem v obeh starostnih skupinah (1–3 in 3–6). Vzgojiteljice in pomočnice vzgoji­teljic smo vprašali tudi, če se v vrtcu z otroki pogovarjajo o ljube­zni in glavnina vprašanih – več kot 93 % – je potrdila, da se z otroki o tem pogovarjajo. Med tistimi, ki se v vrtcu z otroki pogovarjajo o ljubezni, jih 68 % ob razpravi o ljubezni ne omenja tudi ljubezni med osebama istega spola. (tabela 4) istospolne družine in vrtci Zadnji sklop raziskave je bil na­menjen analizi konkretnih izku­šenj z govorom o istospolnih dru­žinah v vrtcih. Medtem ko so vse sodelujoče v fokusnih skupinah potrdile, da se v vrtcu z otroki pogovarjajo o družinah, govor o tej temi pa vpeljujejo na različne načine. Po večini poteka skozi govor otrok o svojih družinah, otroci v vrtec prinesejo fotografije svojih družin, o družinah se pogo­varjajo, če kateri izmed otrok dobi bratca ali sestrico, s prebiranjem pravljic, zgodbic itd. Dobrih 32% vzgojiteljic in pomočnic vzgojite­ljic pri pogovoru o različnih obli­kah družin omeni tudi istospolno družino. Vzgojiteljica Špela (44) pravi: »No, jaz sem sedaj v zadnjih letih že omenila to obliko družine. Ko smo se o družinah pogovarjali, pa smo omenjali različne družine. Tudi o tem smo se pogo­varjali, da imata lahko dva moška otroka in da imata lahko tudi dve ženski otroka. In so seveda otroci rekli, da to pa ne. Jaz narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 ra zi sk a v a stališča o istospolnih družinah sploh se ne strinjam Niti se strinjam, niti ne strinjam popolnoma se strinjam se ne nanaša na moj oddelek V našem oddelku govorimo o različnih oblikah družin, tako kot predvideva kurikulum. 2,2 % 6,1 % 77,2 % 14,5 % O istospolnih družinah bi v našem oddelku govorila le, če bi se s tem strinjala ravnateljica. 48,5 % 28,3 % 14,1 % 9,1 % V našem oddelku bi upoštevala zahtevo staršev, da v vrtcu o istospolnih družinah ne govorimo. 50,8 % 28,2 % 12,9 % 8,1 % tabela 4 pa sem takrat trdila, da lahko. In potem so otroci rekli, da dva moška ne moreta imeti otroka. Jaz pa sem na to odgovori­la, da nisem rekla, da ga je kdo rodil, saj do otroka se lahko pride tudi na drug način; ga posvojiš ali ti ga nekdo rodi. Tako, da v zadnjih letih mojega dela v skupini v vrtcu so te debate veliko bolj odkrite in tudi otroci že nekaj vedo na to temo in se tudi želijo na to temo pogo­varjati. Tiste vzgojiteljice, ki istospolnih družin ne omenjajo, najpogosteje kot razlog za to navajajo dejstvo, da v oddelku niso imele nobenega otroka iz take družine. Nekaj več kot 10 % jih je menilo, da otroci ne bi razumeli, kaj je istospolna družina, v manjših deležih pa so omenjale, da takšna družina ni prva družina (7 %), da Kurikulum za vrtce tega ne predvideva (5 %), da se starši ne bi strinjali, da bi o tem govoril z otroki (6 %) in podobno. Nekaj vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic je v anketi in fokusnih skupinah zatrdilo, da o istospolnih partnerstvih in družinah z otroki v vrtcu ne govorijo, ker imajo pre­malo informacij o tej temi oziro­ma ne vedo, kako bi otrokom predstavile istospolno družino. Ko sem jim povedala, da (v času razi­skave) v slovenščini obstajata dve pravljici, ki govorita o istospolnih družinah: In s Tango smo trije (Mo­drijan, 2010) in Sosedje in prijatelji (Lambda, 2008), jih je 62 % zatr­dilo, da bi takšno pravljico prebra­le v vrtcu, še dodatnih 15 % pa, če bi za to dobile dovoljenje ravnate­ljice oziroma staršev otrok. Med tistimi vzgojiteljicami in pomočni­cami vzgojiteljic (15 % vseh re­spondentk), ki pravljice ne bi pre­brale, jih je največ menilo, da je takšna pravljica promoviranje ho­moseksualnosti. V fokusnih skupinah smo nato vzgojiteljicam prebrali pravljico In s Tango smo trije in večina se je po prebrani pravljici strinjala, da bodo pravljico prebrale v vrtcu. 13 vzgojiteljic in pomočnic vzgo­jiteljic nam je posredovalo svojo izkušnjo z branjem te pravljice v vrtcu. Kot pričakovano, otroci v veliki večini niso spraševali, zakaj ima Tango dva očeta, pač pa so imeli več drugih vprašanj in ko­mentarjev. Večini je bila skupna predvsem otroška spontanost, is­krenost in preprostost ter spreje­manje brez predsodkov: »Dva očka sta bila, ker sta dva fanta« (Otrok iz starostne skupine 3–4 leta). Izkušnje so tudi pokazale, da v nasprotju s prepričanji vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic, kar ne­kaj otrok že pozna oz. vsaj zazna­va tematiko istospolnega partner­stva in istospolnih družin. Otrok iz starostne skupine 4–6 let je tako po prebrani pravljici povedal, da je »po televiziji videl dva ata, ki sta se držala za roko«, nekdo drug pa je nato dodal: »A veš, da imaš lahko dve mami in rodita dojenčka, dva ata pa ne.« sklep Družina je v kurikulumu in s tem tudi v vrtcu pomembna tema. Otroci namreč skozi družino osmislijo svoj svet in lastno identi­teto. Zato je pomembno, da v vrtcu spoznajo družinsko raznoli­kost ter se jo naučijo spoštovati. Kako, če sploh, obravnavati to vprašanje v vrtcu z otroki, pa je – teri živimo. V primeru obravnave izhajajoč iz rezultatov naše razi­ različnih oblik družin, tudi isto­ skave – za marsikatero vzgojitelji­ spolnih družin, to pomeni izogi­ co in pomočnico vzgojiteljice tež­ banje otroški literaturi, ki krepi ko vprašanje, saj je družina ideo­ stereotipe (npr. vse mačehe so loško zelo obremenjena tema. hudobne, vse punce so nemočna Poleg tega je otrokovo razumeva­ bitja, ki jih ponavadi reši močan nje in sprejemanje različnosti v moški), podobe v njej pa so iz­ veliki meri odvisno prav od vzgo­ ključno heteronormativne. Primer jiteljic in pomočnic vzgojiteljic. dobre prakse je na primer pravlji­ ca Cecilija in Zmaj Lowrenca Schim- Za večjo prepoznavnost in spreje­ mela ali pa Velika knjiga o družinah manje raznolikosti družin bi vzgo- Mary Hoffman. jiteljice in pomočnice morale predvsem spoštovati človekove pravice Čas, ki ga otroci preživijo v vrtcu, (dosledno upoštevanje nediskrimi­ je zanje zelo pomemben. Pri tem nacije, spoštovanja različnosti in imajo ključno vlogo vzgojiteljice dostojanstva vsake osebe) in dosle­ in pomočnice vzgojiteljic, ki mo­ dno izvajati Kurikulum za vrtce, saj je rajo otroke spodbujati in vzgajati ta s svojimi cilji in obširno zasta­ v duhu spoštovanja človekovih vljenostjo zadosten vir za razpra­ pravic, medsebojnega spoštova­ vo o različnih, tudi istospolnih nja in sprejemanja različnosti. družinah. Poleg tega bi bilo po- Vsi otroci morajo v vrtcu prepo­ trebno tudi izobraževanje in infor­ znati svoje družine in tiste, ki v miranje vzgojiteljic o homoseksu­ družbi obstajajo, te pa morajo alnosti in istospolnih družinah, saj biti predstavljene pozitivno, jih 76 % meni, da imajo na voljo enakovredno in v nehierarhični premalo izobraževanja in gradiva obliki, saj je pri družini vendarle na temo istospolnega partnerstva pomembna vsebina družine, ne in družin. Pomembna je tudi upo­ pa oblika družine. raba vključujočega jezika, ki mora potekati na vseh ravneh in v vseh načinih komunikacije – tako z otroki kot njihovimi starši, kot tudi med strokovnim osebjem in v komunikaciji z okolico (npr. go­ vorimo o družinah brez uporabe pridevnikov oz. se o različnih oblikah družin govori kot o ena­ kovrednih in se jih ne obravnava na hierarhičen način); govorimo o staršu oz. starših (torej ne glede na spol ali spolno usmerjenost staršev) in tako naprej. Nenaza­ dnje je potreben queerovski pri­ stop k vzgoji, kar pomeni uporabo gradiva, ki je vključujoče in obrav­ nava različne vidike družbe, v ka­ 22 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 lajf maRtiN gRamc držanje za roke kot težava? Poljubi, nasmehi, objemi, držanje za roke na javnih mestih so dejanja, ki so večini ljudi samoumevna, ko so zaljubljeni, ljubljeni ali v razmerju z nekom. Pri večini ni težav s tovr­stnimi dejanji. A pozabljamo, da je ta večina v družbeni zavesti heteroseksualna. Vsi, ki ne sodijo v ta spekter, imajo zato nemalo težav. »Na javnih mestih se s partnerko skoraj nikoli ne drživa za roko. Če se poljubiva, vedno gledam čez ramo, kdo je okoli,« opisuje izkazovanje nežnosti do partnerke dvaindvajsetletna lezbij­ka Tea. Odgovori, ki so jih ponu­dili ostali izprašani intervjuvanci, tj. geji, se od njenega ne razlikuje­jo pretirano. Petindvajsetletni Toni pravi, da če se že poljubi ali drži za roke s fantom, to počne na neobljudenih mestih. »So trenutki,« pravi Dejan o izkazovanju nežno­sti s partnerjem na javnih mestih. O počasnosti sprememb izkazova­nja nežnosti v javnosti pri geje­vskih in lezbičnih parih pričajo tudi preostali moji sogovorniki in sogovornice, saj sta le dva dejala, da si sčasoma izmenjujeta vedno več poljubov v javnosti. »Z nara­ščanjem samozavesti je izkazovanja v javnosti počasi vedno več,« povzema Marko izkazovanje partnerstva na javnih mestih s svojim fantom. Stopnja nasilja nad gejevskimi in lezbičnimi pari je eden izmed glavnih razlogov, zakaj se ti v Slo­veniji ne upajo bolj odprto kazati, pojasnjuje profesorica sociologije na Fakulteti za družbene vede dr. Alenka Švab. Poleg tega se sto­pnja nasilja nad geji in lezbijkami ne spreminja, saj so preliminarni rezultati letošnje raziskave o vsak­danjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji pokazali, da je 48,3 od­stotkov vprašanih dejalo, da so bili žrtve nasilja zaradi spolne usmerjenosti, medtem ko je pred desetimi leti v isti raziskavi 53 odstotkov vprašanih odgovorilo, da so bili izpostavljeni nasilju za­radi svoje spolne usmerjenosti. Ravno javni prostor – ulice, bari, trgovine, parki ... – so kraji, kjer so geji in lezbijke deležni največ nasilja. Poleg samega strahu izka­zovanja partnerstva v javnosti med geji in lezbijkami je tu še preže­tost javnega prostora s heteronor­mativnostjo, razlaga Alenka Švab: »Heteroseksualnega para, ki se drži za roke, nihče ne opazi, istospolni pari, ki se držijo za roke, pa tako rekoč bodejo v oči.« Slednje lepo povzema odgo­vor intervjuvanca Dejana, ki je na vprašanje, zakaj si partnerstvo s fantom izkazuje le redko, odgovo­ril: »Zato da se izognem nevšečnostim, zato ker moj partner tega ne mara preveč, skratka zaradi predpostavljene družbene naravnanosti do homoseksualnosti.« Dr. Alenka Švab dodaja, da na izkazovanje partnerstva na javnih mestih med geji in lezbijkami vplivajo učinki heteronormativne­ga mehanizma. Gre za občutke, ki jih ta mehanizem producira, in sicer nelagodje, zadržanost, ne­nehno reflektiranje situacije, celo morebitna izpostavljenost stigmi ali nasilju. Neizkazovanje partner­stva, nežnosti je obrambni meha­nizem, pravi Švab, ta pa je posle­dica samonadzorovanja: »Hetero­normativnost je tako neke vrste panoptični mehanizem, ki na posameznika/ posame­znico nalaga nadzor nad lastnim delova­njem in s tem samodiscipliniranje.« Tako se reproducira heteronormativni sistem, ki ga je izjemno težko spremeniti, saj gre za strukturne dimenzije neenakosti, še dodaja Švab. Večina intervjuvanih ni posebej izpostavila, da se z daljšanjem razmerij izkazovanje partnerstva spreminja, tako da je tega bodisi vedno več ali vedno manj. Pri tem je treba izpostaviti, da so nekateri pari skupaj šele tri ali štiri mesece, medtem ko so drugi že več kot dve ali tri leta. Alenka Švab poja­snjuje, da dolžina zveze za izka­zovanje partnerstva niti ni zelo pomembna: »Pomembno se je zavedati, da je javni prostor heteroseksualiziran, in kot tak vedno producira in reproducira najmanj nelagodje in občutek izpostavlje­nosti.« Poudarja, da javni prostor ni nevtralen, ampak je definiran z določenimi seksualnimi predpo­stavkami: »Ulica je heteroseksualizira­na.« Prav zato vsak napad na lez­bijke ali geje na ulici reproducira in ponovno vzpostavlja javni pro­stor kot heteroseksualiziran. To potrjuje tudi študija o nasilju nad geji v nizozemskem glavnem mestu Amsterdam, ki so jo leta 2011 izvedli Laurens Buijs, Gert Hekma in Jan Wilhem Duyvendak v Amsterdamu. Avtorji raziskave ugotavljajo, da so do gejev v enaki meri nasilni tako priseljenci kot sami Nizozemci, saj se število pri­javljenih nasilnežev policiji med priseljenci ali Nizozemci ne razli­kuje. Avtorji študije ugotavljajo, da čeprav Nizozemci poudarjajo, da so tolerantni do gejev in da so priseljenci tisti, ki so do njih nasil­ni, nasilje pravzaprav spodbujajo obstoječe tradicionalne seksualne in spolne norme. Te bivajo skupaj z nizozemsko tolerantnostjo in ne odpravljajo negativnih razmerjih do istospolne usmerjenosti. To pojasnjuje, zakaj feminiziranost, spogledovanje gejev in asociacije na analni seks poleg vrstniškega pritiska predstavljajo glavne spro­žilce nasilja nad geji. Slovenija kot nekdanja socialistič­na in večinoma katoliška država ni pretirano drugačna od večinoma protestantske Nizozemske, saj tudi pri nas tradicionalne spolne in seksualne norme sobivajo s to­lerantnostjo do gejev in lezbijk in s prelaganjem vseh družbenih problemov na priseljence iz nek­danje Jugoslavije. Držanje za roke, poljubljanje in objemanje istospolnih parov bo še naprej deležno nasilja, dokler bodo tradicionalne spolne norme in seksualnost enake kot doslej. Zato je potrebno ljudi opomniti, da feminiziranost moškega – kar­koli to že pomeni – ne pomeni, da ni pravi moški, ali da analni seks ni nenaraven, saj ga nenazadnje redno prakticira kar 30 odstotkov heteroseksualnih parov. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 aids Prvi članek o aidsu v slovenskih tiskanih medijih. RaZstaVa o ZgodoViNi boja pRoti aidsu V sloVeNiji Letos obeležujemo 30-letnico organiziranega LGBT-gibanja pri nas in ob tej priložnosti je DIC Legebitra pripravila razstavo o zgodovini epidemije in preventive HIV/aidsa v Sloveniji. Tako kot drugje v razvitem svetu sta se tudi pri nas LGBT-gibanje in aids aktivizem tesno prepletla, kar je logična posledica žalostnega dejstva, da so bili gejevski in bise­ksualni moški prva in tudi največja skupina prebivalstva, ki jo je pri­zadela »kuga 20. stoletja«. Ta se je pri nas pojavila sredi osemdesetih let, in še preden so bili odkriti primeri okužb in bolezni, je ŠKUC Magnus kot prva organiza­cija v Sloveniji leta 1985 izdal infomativno publikacijo o aidsu. Na razstavi, ki sta jo pripravila Mitja Ćosić in Tanja Kovačič, so bili predstavljeni materiali preven­tivnih kampanj različnih nevla­dnih organizacij in državnih inšti­tucij, pa tudi prvi slovenski časo­pisni članki, ki so opisovali pojav »skrivnostne nove bolezni« in ki nazorno ilustrirajo strah, paniko in pomanjkanje informacij o aidsu v prvih letih epidemije pri nas. Av­torja sta se pri pripravi razstave osredotočila predvsem na obdobje od začetka osemdesetih do konca devetdesetih let, čas pred učinko­vitim zdravljenjem, ko je bil HIV/ aids deležen večje pozornosti kot danes, kar je razvidno tudi iz ob­sega preventivnega delovanja. Otvoritev razstave 18. maja 2014 je bila združena z dogodkom v okviru International AIDS Candlelight Memorial. Tako kot v številnih dru­gih krajih po svetu so se udeleženci s prižiganjem sveč spomnili vseh, ki so umrli v pandemiji in izrazili podporo tistim, ki živijo s HIV-om. Obiskovalcem so predstavili tudi prešito odejo, izdelano na eni od ustvarjalnih delavnic Četrtkovih dialogov, s katero so se poklonili umrlim zaradi aidsa iz Slovenije. Odeja, ki je že bila vključena v AIDS Memorial Quilt, edinstven pomnik tragedije aidsa, bo kmalu na ogled tudi na spletni strani fun­dacije The NAMES Project. Za vse tiste, ki ste razstavo zamu­dili, pa še dobra novica: avtorja pripravljata tudi tiskano različico razstave! 24 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 aids narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 intervju 26 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 IS, ILGE-EUROPE Vlagati moramo v gradnjo gibanja V vaši karieri ste si pridobili različne po­glede na delo s področja zaščite človeko­vih pravic. delali ste v nevladnih organi­zacijah v Kanadi, svetu evrope, Združenih narodih in sedaj v ilgi-europe. bi lahko predstavili širšo sliko področja zaščite človekovih pravic? Kakšen razvoj se je zgodil tekom let in kje so še vedno ovire za uspešnejše delo? Težko je komentirati celoten svet zaščite človekovih pravic, ker je ta svet velik in ker sem na njega gle­dala povečini skozi očala enako­pravnosti. Delovala sem na različ­nih področjih, seveda veliko na področju spolne usmerjenosti in spolne identitete, pa tudi na po­dročju protirasizma in spolne ena­kopravnosti. Kar lahko potegnem iz razmišljanja o obdobju petnaj­stih letih, odkar delujem na tem področju, je to, da se mi zdi, da je prisotne veliko več integracije protidiskriminacijskih elementov enakopravnosti na področju člo­vekovih pravic, kot jo je bilo mo­goče zaslediti pred petnajstimi leti. Ta integracija je sicer bila prisotna že v preteklosti, a sedaj je močnejša. Rekla sem, da se mi zdi, ker ne vem, ali je to zgolj moje doživljanje ali je to realnost. Ko sem začela delati na področju člo­vekovih pravic, je bila perspektiva precej usmerjena v kontekst drža­vljanskih in političnih pravic proti ekonomskim in kulturnim pravi­cam. Začela sem delati ravno v trenutku, ko so ljudje začeli jasno artikulirati pojem nedeljivosti pra­vic – da ne gre za državljanske in politične pravice na eni strani in ekonomske ter kulturne pravice na drugi, ampak da so vse pravice del enega področja, enega izvora. Menim, da je bil ta boj dobljen, zato smo sedaj na nek način v dru­gi fazi, v kateri je ključno vpraša­nje, katere ovire preprečujejo po­samezniku/posameznici uživanje njegovih/njenih človekovih pra­vic, bodisi državljanskih ali eko­nomskih. Iz te perspektive se mi zdi, da so sedaj očala enakoprav­nosti močnejša, kar je dobra novi­ca, če delaš na področju diskrimi­nacije na podlagi spolne usmerje­nosti in spolne identitete. Ne vem, če je kaj novega znotraj gi­banja. Kar mi je zagotovo postalo zelo očitno tekom teh petnajstih let, je razumevanje, da je pri giba­nju za človekove pravice glavno opolnomočenje ljudi. Zame je to jedro – opolnomočiti ljudi, da zahtevajo lastne pravice. S tem je povezana ovira – zelo težko se je opolnomočiti, če se ne nahajaš v okolju, ki bi dajalo prednost člo­veškemu dostojanstvu in enakim pravicam. To, da se človekove pravice nikoli ne nahajajo dovolj visoko na politični agendi politič­nih voditeljev nikjer po svetu in da te pravice niso nujno dovolj vidne v javnem diskurzu, je zame ena izmed največjih ovir. inte r vj u imate evropski in kanadski pogled, po­gled delovanja v nevladnem sektorju kot tudi v večjih mednarodnih institucijah. so med temi različnimi stranmi kakšne razli­ke? Kje se počutite bolj doma? Tukaj, kjer sem sedaj, se počutim bolj doma (smeh). Mislim, da so se zadeve spremenile za nevladne organizacije, ampak nisem prepri­čana, če nima to opraviti s cikli, ki se dogajajo v zgodovini vsake družbe. Zdi se, da prihaja do ci­klov, ko sta nevladnim organizaci­jam prostor in vrednost bodisi dana bodisi sta jim odvzeta. Težko sicer posplošujem, ker je v vsaki evropski državi drugače, v Kanadi je drugače. Najbrž lahko vidim skupen trend, ki je odvisen od političnega vladanja v državi. Pre-den je bil za predsednika kanad­ske vlade izvoljen Stephen Har­per, smo imeli zelo socialno-libe­ralno tradicijo. Ko sem delala za nevladne organizacije v Kanadi pred več kot desetimi leti, je bila vlada precej drugačna od sedanje in od takrat je vrednost civilne družbe padla, vključno s financira­njem in podporo. Mislim, da je to trend, ki se pojavlja povsod in v ciklih. Upajmo, da bo v Kanadi in v nekaterih evropskih državah prišlo do nove vlade, ki bo razu­mela vrednost civilne družbe in se bodo stvari ponovno obrnile v pozitivno smer. In to je eden iz­med izzivov, s katerimi se srečuješ, če delaš za civilno družbo – vedno se moraš boriti za prostor. To je najbrž nekaj, kar si mednarodne organizacije delijo z nevladnimi organizacijami. Tudi one se mora­jo boriti za pravico, da imajo glas, ker v končni fazi so države in na­cionalne vlade tiste, ki jim dovoli­jo govoriti. ilga-europe je bila vzpostavljena leta 1996. če pogledate nazaj na zgodovinski razvoj organizacije kot sedanja izvršna direktorica, katere spremembe so najbolj vplivale na današnjo strukturo in pozicijo, ki jo ima ilga-europe? Če izhajam iz védenja, ki sem si ga pridobila v svojih devetih letih delovanja znotraj organizacije, in iz tega, kar sem slišala o preteklo­sti … to bo najbrž slišati banalno, ampak najpomembnejši vpliv so ljudje. Vsak trenutek spremembe, ki sem ga doživela ali o katerem sem slišala, je povezan s ključnimi posamezniki/posameznicami zno­traj evropskega gibanja. Če pogle­damo na dejavnike uspeha in rasti organizacije, ti izhajajo iz srečne­ga dejstva, da je ILGA-Europe imela ljudi, ki so bili predani, ki so imeli sposobnosti, inteligenco in daljnovidnost. Zdi se, kot da je vsak trenutek razvoja povezan s skupino odličnih ljudi. Vendar bolj pragmatično – ključen vpliv je imela Evropska unija. Če pri­merjaš Ilgo-Europe z ostalimi IL-GA-regijami, ne moreš zanikati dejstva, da je sprožilec bila Evrop­ska unija, ki je vključila spolno usmerjenost v svoje delovanje in je tako ustvarila programe financi­ranja. To je bil glavni sprožilec spremembe v smislu omogočanja organizaciji, da se premakne iz prostovoljsko vodene v bolj profe­sionalizirano organizacijo. Drugi dejavnik je dejstvo, da je ILGA-Europe vedno bila panevropska organizacija in da je imela članske organizacije zunaj meja EU, kar je vedno sililo organizacijo k širšemu upoštevanju problematik. Morali smo usmerjati svojo pozornost na situacije, v katerih so bile naše članice, če rečem na splošno, v bivšem sovjetskem prostoru. To je bil tudi glavni dejavnik za to, da imamo znotraj organizacije tako močno programsko ekipo in tako močno komponento gradnje giba­nja, če primerjamo Ilgo-Europe z ostalimi podobnimi organizacija­mi v Bruslju. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 i nte r vj u ilga-europe predstavlja nacionalne evropske lgbti-skupnosti znotraj evrop­skih institucij. Za poimenovanje takšnega dela se uporabljajo besede kot so zasto­pništvo (ang. 'advocacy') ali lobiranje. Na prvi pogled se zdi, da ima ilga-europe vlogo pripeljati skupaj dva različna sveto­va – lokalna aktivistična gibanja, ki na nacionalnem nivoju delujejo za lgbti-lju­di na eni strani in visoko institucionalizi­rani svet eu-politike na drugi. Kakšni so izzivi takšnega dela? To je eden izmed najbolj zanimi­vih vidikov našega dela, je najbolj relevantno delo, ki ga počnemo. Če govorim iz osebne izkušnje, se počutim veliko bolj kredibilno in legitimno, ko govorim uradnikom Evropske unije z znanjem, ki ga dobim od nacionalnih aktivistov. To je zelo pozitiven in zanimiv izziv. Največji izziv pri vsem tem pa je komunikacija. Glavno je, da se ne pozabi komunicirati in po­membna vaja, ki jo moraš praktici­rati, je prevajanje različnih zadev na različen način različnim lju­dem. Uradnikom EU včasih ne morem predstaviti surovih infor­macij, ki jih dobim iz nacionalnih organizacij, na točno enak način. To je zelo pomembna in pozitivna vaja, ker te sili v razmišljanje o tem, kaj je v jedru tega, kar posku­šaš povedati. Sili te v razumevanje tega, o čemer dejansko govoriš. Zanka je torej dejansko v komuni­kaciji, ker na tak način lahko za­gotoviš poravnavo med tem, kar se dogaja na tleh, in tem, kako je to preneseno na vrh v Bruslju. In obratno – kako si sposoben preve­sti to, kar se zgodi v Bruslju na takšen način, da je to relevantno za vsakdanje življenje ljudi. Več kot 400 organizacij iz 45 držav v evro­pi je članic ilge-europe. če upoštevamo število članskih organizacij, ki prihajajo iz različnih nacionalnih kontekstov, kako ilga-europe ohranja kontakt s svojimi članicami in z različnimi realnostmi, s katerimi se srečujejo lgbti-ljudje v evropi? Mislim, da gre pri tem za dva ele­menta. Najprej so procesi in siste­mi, ki jih imamo znotraj organiza­cije in ki se dotikajo področja sve­tovanja in podpore potreb. To so bolj formalni načini, prek katerih se povezujemo s članicami. En način, prek katerega zagotavljamo stik z ljudmi, so pozivi k dogod­kom in razpisi za financiranje. O organizacijah v različnih državah slišimo tudi skozi uradne dogodke in aktivnosti, pri katerih so orga­nizacije projektni partnerji, ali ko obiščemo državo ter se tam sreča­mo z aktivisti. Tako da obstaja veliko različnih načinov, kako ohranjamo stik. Vendar razlog, zakaj sem omahovala pri odgovo­ru na to vprašanje, je preprosto ta, da povezava najpogosteje prihaja iz predanosti zaposlenih na Ilgi-Europe. Velik del vsega temelji na gradnji razmerja med osebjem in članskimi organizacijami. Po eni strani smo lahko hvaležni, da ima­mo ljudi, ki jim je dovolj mar, da se povezujejo in da ostajajo infor­mirani. Po drugi strani pa je to malo tvegano, ker je vse odvisno od posameznikov/posameznic. Kaj se zgodi v trenutku, ko ni več odnosov med ljudmi? To je zelo velik izziv, s katerim se srečujemo pri našem delu, kljub temu, da je neposredno delo s članskimi orga­nizacijami najbrž najljubši del dela vsakega izmed nas – predvsem zaradi kapacitete. V pisarni je tri­najst ali štirinajst ljudi, zato mora­mo delati izbire. In najlažje to naredimo, če imamo vzpostavlje­ne prioritetne sisteme. Najbrž je za sodelovanje potrebna tudi pripravljenost organizacij, saj se ne želite vsiljevati … To je druga pomembna točka. Nikoli nismo trdili, da lahko dose­žemo celotno članstvo. To bi bilo popolnoma nerealistično. Jasno je, da ne moremo imeti enake pove­zave z vsemi 400 organizacijami. Menim, da vse članice spoštujejo to dejstvo in da nekatere ne potre­bujejo posebnega odnosa ali po­sebne podpore. Tako da gre pri tem za razmišljanje o načinih, prek katerih lahko ILGA-Europe in njene članice delujejo skupaj. Druga zadeva je ta, da se na pod­lagi naših načel nikoli ne spušča­mo v državo, če nas ne povabi članska organizacija ali organiza­cija v državi. Če nas nekatere or­ganizacije ne želijo v državi, je to njihova odločitev. eden izmed najbolj javno znanih produk­tov ilge-europe v zadnjih letih je 'mavrični zemljevid' (ang. 'Rainbow map'), kjer so nacionalne zakonodajne situacije za lgb­ti-ljudi predstavljene numerično, skupaj z 'letnim pregledom' (ang. 'annual Revi­ew'), ki povzema pomembne družbeno­politične dogodke za lgbti-ljudi v 49-ih evropskih državah. Kakšen političen vpliv ima mavrični zemljevid oziroma kakšen vpliv želite, da bi ga imel v prihodnosti? Mavrični zemljevid ima dva cilja. Po eni strani ima funkcijo podat­kovne baze. Ta podatkovna baza je nepopolna, saj ne gre za aka­demski način dokumentacije. Dru­ga vloga, ki jo ima in ki je po­membnejša, je zastopniško orodje. Uporabljamo ga za ustvarjanje neke vrste tekmovalnosti med na­cionalnimi vladami, v smislu zdra­ve tekmovalnosti. In to deluje. Konkretno sem imela veliko po­govorov z vladnimi predstavniki, vključno z ministri/ministricami, ki ob pogledu na zemljevid spra­šujejo: »Zakaj pa mi nismo na sa­mem vrhu seznama držav?« Zelo dobra vstopna točka je na primer odgovor: »Niste na vrhu, ker mor­da imate enakopravnost na podro­čju porok, vendar ste slabi na po­dročju transpravic.« Ali: »Odlični ste na področju politik enakoprav­nosti, a nobene od njih niste zapi­sali v zakon.« To je dober način ustvarjanja zavedanja med visoki­mi političnimi predstavniki. Po-tem ko nekatere vlade vidijo ze­mljevid, trdijo, da bi bilo dobro, če bi bile naslednje leto uvrščene nekoliko višje. Vendar je resničen političen vpliv odvisen od tega, kako to izkoristijo nacionalne or­ganizacije. Na primer, na nekem srečanju v Bruslju imam lahko po­govor s kakšnim slovenskim mini­strom, ki me sprašuje, zakaj gre Sloveniji tako slabo na zemljevi­du, a če se ta pogovor potem ne nadaljuje na strani slovenskih or­ganizacij, sama nimam vpliva na spremembo in mislim, da ILGA-Europe nima tega vpliva. Političen vpliv je resnično odvisen od tega, kako nacionalne skupine uporabi­jo zemljevid za 'kavelj' v njihovem zastopniškem jeziku in svojim vladnim predstavnikom na primer rečejo: »Gre nam slabo v primer­javi z našimi sosedi ali določenimi državami, ker so tam ravno spreje­li zakon na področju azila …« Ali če vzamemo Dansko – naslednje leto lahko pričakujemo, da bo več LGBTI-skupin govorilo, da je Danska nabrala veliko točk, ker je ravno sprejela odličen zakon na področju spolne identitete. To je torej 'kavelj', ki ga lahko zatakneš v lastne nacionalne vlade. letos je bila evropska politika zaznamo­vana z volitvami v evropski parlament in novim oblikovanjem evropske komisije. V tem kontekstu je ilga-europe lansirala dve kampanji – 'come out' in 'No hate' kampanjo –, s katerima je spodbujala poslanske kandidate za evropski parla­ment, da zagovarjajo lgbti-pravice med volitvami in v svojem prihodnjem delu. obe kampanji sta bili zelo uspešni, saj je, na primer, nekaj več kot 200 izvoljenih poslancev in poslank podpisalo 'come out' zaprisego. Vendar je po drugi strani v najnovejšem sklicu evropskega parlamen­ta možno zaslediti močnejše zastopstvo ultrakonservativnihin evroskeptičnih nacionalnih političnih skupin. Kako to vpliva na delo ilga-europe znotraj evrop­skih institucij? Mislim, da se bo učinek novega Evropskega parlamenta šele poka­zal. Trenutno je šele nekaj mese­cev od volitev in Parlament je bil zelo zaposlen z nominacijskim procesom Komisije, tako da se na nek način še niso normalno lotili dela. Ena zadeva, ki jo lahko pri­čakujemo, je, da bodo te skupine, ki tradicionalno niso najbolj pod­porne, postale bolj strateške in 28 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 inte r vj u kreativnejše pri načinu svojega dela. Ne gre samo za nasprotova­nje poročilom, resolucijam ali od­ločitvam, ki imajo vpliv na LGB­TI-pravice, temveč tudi za ustvar­janje veliko motenj, veliko hrupa, okupiranja ljudi z napačnimi stvar­mi, zavlačevanja … Pričeli so tudi usmerjati svojo pozornost nepo­sredno na Ilgo-Europe, na primer, začeli so spraševati o našem finan­ciranju, zakaj nas financira EU in podobno. Lahko da bodo ustvarja­li veliko motenj in ne bodo nujno imeli vpliva zaustavitve pomemb­nih političnih napredkov. To je en scenarij. Po drugi strani je lahko to tudi priložnost, da ljudje, ki so opazili obrat k skrajnejši desnici in evroskepticizmu v Parlamentu, začnejo delati več v smeri gradnje zavezništev. Omenil si kampanjo, ki smo jo naredili skupaj z ENAR ('European Network Against Raci­sm', slov. 'Evropska mreža proti rasizmu'), 'No Hate', kar ni osa­mljen primer na področju civilne družbe. Predvsem s perspektive civilne družbe je sedaj mogoče videti več potrebe po sodelovanju, na primer, pojavljajo se zahteve, da bi morali imeti skupen sklad, da moramo držati skupaj v zago­vorništvu človekovih pravic, soci­alnih vrednot, socialne Evrope, progresivnih vrednot … To bi lahko bil pozitiven element. Tudi ILGA-Europe je prisiljena, da de­luje preko običajnih naslovnikov in tradicionalnih zaveznikov. Z lahkoto je pasti v zanko, kjer mi­sliš, da se edini politično podporni ljudje nahajajo na levem politič­nem spektru. Ko nimaš več večine na levem centru, moraš stopit iz svojega prostora udobja in doseči druge ljudi v Parlamentu. Mislim, da sedaj lahko opažamo več ljudi, ki niso v levem centru, vendar podpirajo naše teme. Vendar če so ti naši zavezniki iz desnice, recimo, proti migrantom, kaj storiti takrat? Obstaja meja, kaj lahko sprejme­mo. Zagovarjamo LGBTI-pravice, vendar zagovarjamo človekove pravice na splošno, tako da mora­jo biti podporni širši agendi člove­kovih pravic, če podpirajo nas. Podpirati zgolj nas je morda dobra začetna točka, vendar jih želimo pripeljati do točke, ko bodo pod­pirali tudi ostale. Vendar obstaja skrajna desnica in obstaja samo desnica. Če govorimo o Parlamen­tu, v preteklosti je bilo lahko dela­ti s socialisti, liberalci, zelenimi, skrajno levico, zato nam ni bilo treba delati z EPP ('European People's Party', slov. Evropsko ljudsko stranko). Vendar ni tako, da bi bila EPP homogena skupina zelo tradicionalno konservativnih ljudi. Znotraj EPP so tudi skupine, ki so pro-LGBTI in promigranti … Tako da je možno najti ljudi, ki se nahajajo bolj na desnem centru, s katerimi v preteklosti še nismo sodelovali in nismo želeli sodelo­vati, ker bi to zahtevalo malo več truda. Morda ti ljudje popolnoma ne podpirajo izenačitve porok, ampak zagotovo lahko podpirajo veliko zadev okrog boja proti na­silju, zaščiti otrok in tako naprej. Naslov strateškega načrta ilge-europe, ki postavlja delovne smernice organizacije za obdobje 2014–2018, je 'Vodenje traj­nostne spremembe' (ang. 'leading susta­inable change'). Naslov izhaja iz opažanj, da je evropa kontinent 'dveh hitrosti' na področju razvoja lgbti-pravic. strateški plan tako postavlja vprašanje, kako doseči bolj trajnostni razvoj, ki bo šel v smeri širitve lgbti-pravic po celotni evropi. Kako ilga-europe odgovarja na te nega­tivne trende, ki se pojavljajo v nekaterih delih evrope? Dve zadevi lahko povežemo pri iskanju odgovora, kako se odziva ILGA-Europe. Kako se odzivamo in kako lahko povežemo naš odziv z obstojnostjo? Odgovor je bil prisoten že pred desetimi ali pet­najstimi leti in je zame še vedno zelo prisoten. Vlagati moramo v gradnjo gibanja. Imeli bomo pozi­tivne in negativne momente – po­doba ciklov je tukaj zelo po­membna –, toda če bomo imeli močno gibanje, bomo zmogli in se bomo lahko izvlekli iz težkih časov. To je zame ključen del ob­stoja – ne samo doseganje pozitiv­nih sprememb, temveč tudi spo­sobnost reagiranja na negativne trende. Vlagati moramo v to, da bomo imeli usposobljene aktiviste in aktivistke, ki niso obremenjeni, in se lahko naslonijo na skupnost, aktiviste, ki držijo skupaj, ki imajo sredstva, bodisi so to finančna ali človeška sredstva, in aktiviste, ki imajo zaveznike ter znanje. Več kot bo takšnih aktivistov, bolj bomo sposobni utrditi obstojno pozitivno spremembo. Kar se tiče novih trendov. Zame so novi zgolj v smislu tega, koliko sredstev v vse to vlagajo tisti, ki nasprotujejo LGBTI-enakopravno­sti. To je novi del. Vendar je že nekaj let prisotna napaka znotraj gibanja. Gre za iskreno napako, ki izhaja iz želje po pozitivnem gle­danju na stvari. Napaka je v po­gledu, da je napredek linearen, da se vedno nadaljuje v isti smeri in da ne more prenehati. V tem smi­slu nisem presenečena nad temi trendi. Z večjo vidnostjo skoraj neizbežno dobiš udarec nazaj ali neko reakcijo. Kako se torej kon­kretno odzivamo na te trende? Kot sem rekla, s tem, da nadaljuje­mo z vlaganjem v gibanje, tako kot smo to počeli v preteklosti in še več od tega. In da počnemo točno to, kar počnejo naši naspro­tniki – če so zdaj tri korake pred nami, moramo mi biti tri korake pred njimi. Držati moramo skupaj, kolektivno moramo zagotoviti dovolj sredstev za gibanje, biti moramo pametni pri načinu ko­munikacije, jasno moramo poznati cilje gibanja, kaj želimo in česa ne. V splošnem pa je ključ izo­brazba. Nasprotniki lahko govori­jo karkoli, vendar njihove besede ne bodo odmevale, če bodo usmerjene k izobraženim ljudem. so ti negativni trendi posledica ekonom­ske krize? Ne, v to ne verjamem najbolj. Mogoče imajo kaj opraviti s krizo, ampak menim, da izhajajo pred­vsem iz tega, kar sem intuitivno opazovala pred parimi leti, ko so me ljudje začeli spraševati, kako to, da se v njihovi državi naenkrat pojavljajo glasni nasprotniki, prej pa tega ni bilo mogoče zaslediti. Govorila sem: »Prej ljudje še niso bili avtirani, tako da se ni bilo tre­ba pritoževati. Čemu boš naspro­toval, če so vsi zaklozetirani?« Gre verjetno za nasprotovanje tam, kjer je gibanje, če gledamo štiri ali pet let nazaj, doseglo ra­zvoj v vidnosti. Kako ilga-europe vidi prihodnost evrop­skega lgbti-gibanja? Kakšni izzivi nas čakajo? Na to vprašanje ne morem odgo­voriti v imenu Ilge-Europe, ampak lahko podam zgolj svoj pogled. Še vedno sem odločena gledati na zadeve pozitivno. Obstajajo nega­tivni trendi in ne želim zveneti, kot da se ne zavedam, kaj nekateri ljudje doživljajo na dnevni ravni. Vendar dokler bomo držali skupaj kot evropsko gibanje, sem prepri­čana, da lahko presežemo marsi­kaj. Največji izziv je ostati solida­ren drug z drugim. LGBTI-gibanje je še vedno v otroški fazi, če ga primerjamo z ostalimi državljan­skimi in ženskimi gibanji. V tej fazi gibanja ljudje še vedno doži­vljajo veliko težav, kar je povezo­valni element. Vendar se to sunko­vito spreminja, saj nekateri ljudje v nekaterih državah uživajo vse več pravic in svoboščin. Prihaja drugačna generacija, ki bo začela domnevati, da je to samoumevno – kar je na osebnem nivoju odlič­no, to je smer, v katero želimo. Za gibanje pa to predstavlja izziv, saj se ljudje ne povezujejo več na enak način in na tem mestu mora­mo ostati združeni ter moramo ohraniti solidarnost. Ne smemo začeti ustvarjati različna pod-giba­nja in različne dinamike, ki vodijo v to, da porabiš preveč časa za notranje boje in ne za zunanjo borbo za pravice. To je konstan­ten izziv zame. Eden izmed izzi­vov za Ilgo-Europe je ohranjanje »poravnanosti«. Ohraniti moramo poravnanost med državami, ki nas vlečejo naprej, in tistimi, ki ne napredujejo tako hitro, kot bi že­leli. Kam želimo napredovati? Želela bi, da bi v obdobju nasle­dnjih desetih let večina držav sprejela vse potrebne zakone, zato večina našega dela ne bi bila več usmerjena na zakonodajo, temveč bi se vse vrtelo okrog družbene spremembe, prakse in realnosti vsakdanjega življenja ljudi. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 komentar mitja blažič sadovi zastrupljenega drevesa Marko Kous, Jan Stenovec in Jernej Šercer so pred peti­mi leti napadli Cafe Open, kjer je ob Tednu Para­de ponosa potekal literarni večer. »Da bi ob­računali z istospolno usmerjenimi, saj so po svojem prepričanju proti takšnemu javnemu načinu izražanja spolne usmerjenosti.« Tako so priznali v kazenskem postopku na sodi­šču. Za to so bili na prvi sto­pnji obsojeni. Na leto in pol zapora. Zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasi­lja ali nestrpnosti, nasilni­štva in povzročitve splošne nevarnosti. Višje sodišče jih je nasilništva in pov­zročitve splošne nevarno­sti oprostilo in kazen zni­žalo na 5 oz. 7 mesecev. Zagovornik Marka Kousa, Miha Kunič, je zoper prav­nomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je, upoštevaje odločbo ustavnega sodišča, ugotovilo, da se pravnomočna sodba opira na nedovo­ljen dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic. Na vzorcu DNK Marka Kousa, ki ga policija ne bi smela hraniti. Tožilstvo je, ker ni bilo drugih dokazov, razen nedovoljenih, umaknilo obtožnico. Oškodovanec sem se pravici do nadaljevanja pregona odrekel. In sodišče je kazenski postopek ustavilo. Napadalcem na Open kaznivega dejanja pravno torej ni bilo moč do­kazati. Zato: niso krivi. De iure nedolžni. De facto pa. Dejanja so priznali. Homofobijo tudi. Se opravičili. V kazenskem in odškodninskem postopku. Odsedeli dosojeno zaporno kazen. (Čeprav večino v hišnem priporu in četudi bodo za to (najbrž) dobili odškodnino.) Plačali odškodnino. Skupaj 4.700 evrov. 5 let so imeli opravka z odvetniki, tožilstvom, sodišči, mediji, javnostmi, sošol­kami in sošolci, profesorji in profesoricami, delodajalkami in delodajal­ci, sosedi, starši, sorodniki ... googlom. Dovolj priložnosti so imeli za poglobljen razmislek o smiselnosti homofobičnega napada. Bi dejanja, če bi vedeli, kaj vse bo sledilo, ponovili? Ne vem. Upam, da ne. Smo vsem, ki so iz sovraštva do istospolno usmerjenih pripravljeni or­ganizirati in izvajati nasilje, dokazali, da so takšna dejanja nesprejemlji­va? Ne vem. Upam, da smo. Smo žrtvam homofobije pokazali, da ran ni potrebno zdraviti za štirimi stenami, ampak je nasilje bolje prijaviti? Težko reči. Glede na izplačano odškodnino, upam, da smo. Glede na razplet, se bojim, da ne. Smo javnostim ob podpori medijev dobro osvetlili razsežnosti in probleme homofobije? Smo dokazali nespreje­mljivost nasilja iz sovraštva? Smo. In še nekaj smo. Ob primeru Open je skupaj stopila raznolika LGBT-skupnost. Podprli so nas zagovorniki in zagovornice člo­vekovih pravic, akademska jav­nost, politika vseh barv, pravna stroka in vsi, ki zagovarjajo vrednote nenasilja, sožitja v raznolikosti in spoštovanja človekovega dostojanstva. Zato ob razpletu kazenske­ ga pregona ni bilo prostora za jezo in revanšizem. Zato ni bilo težko reči: »Kot aktivist za človekove pravice podpiram vsakršno odstranjevanje protiustav­nosti in kršitev temeljnih človekovih pravic iz zakono­daje.« Zato česa drugega niti ni bilo mogoče izreči. Pravo ni perfektno. Sodni sistem ni garant pravičnosti. A je najboljše, kar imamo. In napak bi se mu bilo odreči zgolj zato, ker včasih ne zadene v črno in ker na nekaterih koncih pušča. Lahko ga izboljšamo. Predvsem pa lahko izboljšamo zakonodajo. Iz nje siste­matično odstranjujemo pravne praznine, sivine, protiustavnosti, ele­mente sistemske diskriminacije ter kršitev temeljnih postulatov pravic in svoboščin. Kdo so torej zmagovalci v zadevi Open? Gre sploh za vprašanje zma­govalcev in poražencev? Zadnjo besedo v procesu je dobila univerzalnost, nedeljivost in neod­tujljivost človekovih pravic. In tako je prav. Na koncu je obveljal prin­cip, ki mu mnogi posvečamo svoja življenja in delo. In zdaj lahko obr­nemo stran in nadaljujemo. 30 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 komentar goRdaN bosaNac, QueeR ZagReb s homofobijo do zaščite lgBT-pravic na hrvaškem Kdor je od zunaj spremljal razvoj dogodkov okrog zaščite LGBT-pravic na Hrvaškem v zadnjem letu, je bil bržkone precej zmeden. V nekem trenutku je skoraj milijon državljanov in državljank Republike Hrvaške podprlo referendum, s katerim je bila spremenjena hrvaška ustava in zakonska zveza definirana kot skupnost moškega in ženske, osem me­secev pozneje pa je bil sprejet Zakon o življenjskem partnerstvu, ki izenačuje istospolne pare s poročenimi, razen v pravici do posvojitve otrok. Kaj se je zgodilo in kako smo se znašli v tej paradoksni situaciji? Lahko bi rekli, da smo na Hrvaškem naredili institucionalni (homofo­bični) kompromis glede vprašanja LGBT-pravic, ki je posledica različ­nih družbenih procesov v polju oblikovanja politike. LGBT-gibanje na Hrvaškem je svoj polni zamah dobilo leta 2002, ko je bila v Zagrebu prvič organizirana Parada ponosa. V dvanajstih letih aktivizma je bilo doseženo veliko. Povsem marginalna in osovražena tema je postala politično vprašanje par excellance, zahvaljujoč procesu približevanja EU, pa smo bili priča tudi neprestanemu napredku v zaščiti LGBT-pravic. V zelo kratkem času so se zgodili pomembni premiki: od nasilja na prvi Paradi ponosa do 10.000 ljudi na letošnji povorki, od popolne nevi­dnosti queerovske kulture do nekaj festivalov in parad ponosa v treh različnih mestih, od popolne odsotnosti pravne zaščite do zakonodaje, ki LGBT-osebe ščiti pred diskriminacijo in nasiljem in gre celo dlje, saj nas prepozna kot družino, od medijskega homofobičnega senzaciona­lizma do skoraj enotne medijske podpore LGBT-pravicam itd. In ko smo že skoraj mislili, da smo Conchita unstopable, se je po vstopu Hrva­ške v EU zgodil hladen tuš v obliki homofobičnega referenduma, ki je jasno pokazal, kako v državi obstajajo in živijo paralelni svetovi glede razumevanja LGBT-pravic. Referendum, ki je bil dobljen s pomočjo homofobije, se je zdel kot velika zaušnica LGBT-organizacijam, medijem, politikom, tistim, ki se zavzemajo za človekove pravice. Dvanajst let pojasnjevanja, kdo so in kaj so LGBT-osebe je ostalo nepojasnjeno v glavah 946.433 državlja­nov republike Hrvaške – tistih, ki so dali podporo homofobičnim spre­membam Ustave. Tako je homofobija zlorabila demokratično procedu­ro referenduma, da bi izničila človekove pravice (na kar demokracija ni imuna) in v Ustavo zapisala, da je zakonska zveza skupnost moškega in ženske. Istočasno je homofobija 946.433 naših državljanov privedla do stališča Ustavnega sodišča, ki je reklo, da ime »zakonska zveza« ostaja rezervirano za heteroseksualce, medtem ko vse drugo (v smislu pravic in poimenovanj) ostaja na razpolago tudi LGBT-osebam. Še pomemb­neje od odločitve Ustavnega sodišča je dejstvo o intenzivni razpravi o homoporokah, ki je potekalo ves čas kampanje. Zdi se, da zdaj na Hr­vaškem ni osebe, ki ne bi imela jasnega stališča o homoporokah in LGBT-osebah. O »za« in »proti« se je natančno razpravljajo v šolah, kavarnah, na klopcah v parku, na ladjah v času ribolova, v pekarnah ... Javni prostor se je zasitil s to temo. Na ta način se je zgodba o homo­porokah v resnici odvrtela do samega konca. Povedano je bilo vse – tako od tistih, ki so bili za, kot od tistih, ki so bili proti. Zaradi tega je bila pozneje procedura sprejetja Zakona o življenjskem partnerstvu izpeljana bolj ali manj gladko. Homofobija je tokrat dala veter v jadra Zakonu. Tako je Hrvaška končala s heterozakonom v Ustavi, Zakonom o življenjskem partnerstvu in prvimi porokami gejev, lezbijk in trans­oseb, a tudi s 946.433 našimi sodržavljani, ki so heteronormirali izraz »poroka« v Ustavi. Vsak je dobil nekaj. A tu je tudi kapital 481.534 sodržavljank in sodržavljanov, ki so se izrekli PROTI spremembi Usta­ve in 2.354.165 sodržavljanov, ki jih referendum ni zanimal in se niso izrekli. Statistično gledano je pro-aktivna homofobija (šel bom na voli­šče in glasoval) prisotna pri približno 25 % hrvaške populacije. Glede na to, da se 86 % ljudi deklarira kot katolikov in da obstajajo jasne po­vezave med cerkvijo in referendumom, lahko vidimo, da je bil referen­dum na koncu velik poraz za ekstremistično, konservativno razpolože­no Hrvaško. Čeprav je bil napad močan, smo ga vseeno uspeli ubraniti in iz navideznega poraza narediti korak naprej. Okronali smo ga z Za­konom o življenjskem partnerstvu. Če se ne bi zgodil referendum o poroki, bi bilo zagotovo težje braniti Zakon o življenjskem partner­stvu, in vprašanje je, ali bi bil na koncu dejansko izglasovan zakon s tako širokim obsegom pravic. Z vsem tem se je zagotovo zaprlo še eno poglavje zavzemanja za LGBT-pravice na Hrvaškem. Težko si je zamisliti, da bo kmalu prišlo do popolne enakopravnosti. To se bo zgodilo prej kot posledica spre­menjene podobe homoporok na ravni Evrope, kot pa posledica nečesa, kar prihaja od znotraj. Ampak LGBT-skupnost ima še veliko dela. Biti LGBT-oseba je danes tolerirano v dveh okrožjih (ki sta glasovala PRO­TI – Istra in Primorsko-Goransko okrožje) in v večjih mestih, še pose­bej v tistih, ki imajo tradicijo parad ponosa daljšo od nekaj let. Na ža-lost je danes to samo Zagreb. Zato je v naslednjem obdobju nujno na­daljevati s paradami ponosa, njihovim organiziranjem v manjših sredi­nah in kontinuirano delati na opolnomočenju LGBT-oseb. Kako se znajti v kontekstu obstoja življenjskega partnerstva in ideje, da je ne­kaj, kar je bilo še do včeraj nepredstavljivo, zdaj tu in dostopno – to pa je povsem nov in popolnoma drugačen izziv za LGBT-osebe. Organi­zacija poroke in informiranje bližnjih ljudi o tem dejanju – bodisi z naslanjanjem na edine poznane, a že prej vzpostavljene hetero obrazce in ceremonije ali pa popolno negiranje in izigravanje tega – to je pov­sem drugačno vprašanje kot tisto, ali te bo nekdo sprejel ali zavrnil kot LGBT-osebo. Kdo ve, morda bo te sladke skrbi in razprave hitro preki­nil prihod bistveno radikalnejše struje na oblast, ki bo hotela vse vrniti na sam začetek, kar jim seveda ne bo uspelo. Začetna točka je bila na­mreč že zdavnaj redefinirana in spremenjena. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 report Foto: David Lotrič Zlate tifanije Zvečer, ko se mi že pomalem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude ... (Zvezdica zaspanka, Fran Miličinski) Akademija kluba Tiffany je letos v svoji gala dvorani že drugič pode­lila priznanja za posebne dosežke na LGBT-sceni, ki jih z glasova­njem preko spleta določijo pred­stavniki ljudstva. Čeprav so nomi­nacijske kategorije večinoma hu­mornega značaja, pa je za presti­žno nagrado in zvezdniški status marsikdo pripravljen iti preko tru­pel. Tudi letos se je pil poceni šampanjec, letelo je raznobarvno perje, lomile so se vrtoglave štikle in razgaljala so se gladka in tudi malce kosmata oprsja. Vsem intri­gam in kuhinji navkljub so zlate tifanije ohranile svoj primat naj­bolj prestižne, slovesne, eminen­tne, rdečepreprogne in oh in sploh fensi prireditve na širšem območju Metelkove, zaslužene zmagovalke in kujave poraženke pa so rajale še pozno v noč. 32 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 rep o rt 1 Voditeljica Janis v svoji razkošni opravi in z značilnim mrkim pogledom. 2 Gospa Tifanija osebno, z naglavnim okrasjem vrednim same Josipe. 3 Zlata tifanija, prvi korak na poti do Nobe­love nagrade. 4 Širokousta imitatorka Tinkare Kovač. 5 Glamour toujours. 6 Mična gospodična Lepa Gesta je navduši­la z doživeto interpretacijo Der Wande­rerja Franza Schuberta. 7 Biti lezbijka v Sočiju v času olimpijskih iger ni kar tako, zato je šla ena redkih »resnih« nagrad Barbari Jezeršek. 8 Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla, največ tračarila je Peranička. 9 Nagrado za življenjsko delo je zasluženo pobasal Miran Šolinc - Šuli. 10 Zmagovalke in voditeljica v vsej svoji krasnoči. Več o zmagovalcih: http://www.narobe.si/blog-mobile/ myblog/zlate-tifanije-2014-podeljene narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 rep o rt JA, IN? Štirinajsta parada, ki je potekala 14. junija v jubilejnem letu, ko obeležujemo trideset let organizi­ranega LGBT-gibanja v Sloveniji, je z dvignjenimi obrvmi sporoča­la: »Ja, in?« Organizatorji Dru­štvo parada ponosa so v svoje ura­dno sporočilo ob paradi med dru­gim zapisali: »Čas je, da parada ponosa postane naše vsakdanje življenje. Ker diskriminatorni za­koni, verbalni napadi, začudeni pogledi in prikita nelagodja ne govorijo o nas, ampak o okolju, ki jim daje domovinsko pravico. Mi samo moramo živeti in na vsako pripombo, gesto ali žalitev dvi­gnjenih obrvi reči: »Ja, in?«. Ali kot bi temu v angleščini rekel predsednik republike: 'Sem gej, so what!'« Fotografije so nastale v okviru fotografske delavnice oziroma tečaja Fotkam, ja, in?, ki ga je vodila fotografinja Jasna Klančišar. 34 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 rep o rt narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 rep o rt Foto: Dino Schreilechner dRegice 2014 Spomladi je v roza K4 po petih letih spet potekalo transvestitsko tekmovanje Next Best Drag 2014, ki ga je tokrat povezovala Manja Plešnar. V finalnem večeru so se za najboljšo med kraljicami preo­bleke potegovale Fedora, Candice in D Queen, ki je na koncu tudi zmagala, saj je prejela največ gla­sov publike in strokovne žirije. V njej je bil med drugimi tudi Omar Naber, ki je ob tej priložnosti predstavil svoj videospot za pesem Sladek strup. Video je med LGBT-publiko požel kar nekaj zanima­nja, saj se Omar v spotu poljublja z moškim. 36 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 rep o rt narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 prostitucija RomaN KuhaR bolje je biti prostitut kot tat Seksualno delo moških je v znanstvenem in medijskem diskurzu zagotovo zapostavljena tema, ki se, če se sploh, ponavadi pojavlja zgolj ob robu razprav o seksualnem delu, v katerega so vključene ženske. Prvotne razi­skave na tem področju, ki segajo v sedemde­seta leta prejšnjega stoletja, so »moško prostitucijo« najpogosteje interpretirale skozi kontekst deviantnosti; tako kot homoseksu­alnost je bila tudi moška prostitucija razu­mljena kot nekaj odklonskega, kar potrebuje družbeni nadzor. Raziskovalci so, na primer, o moških prostitutih pisali kot o osebah s šte­vilnimi problemi, ki so najpogosteje zgodaj zbežali od doma, niso končali šolanja, njiho­vo življenje pa da je prežeto z alkoholom in drogami. Stereotipne podobe so prostitute prikazovale tudi kot osebe, ki so bile spolno zlorabljene v otroštvu in so v resnici hetero­seksualno usmerjeni, svoje telo pa prodajajo drugim moškim, ker potrebujejo denar. Novejše raziskave na tem področju presegajo te podobe in govorijo o različnih stopnjah svobodne odločitve za to delo in o različnih življenjskih stilih in izkušnjah moških seksu­alnih delavcev. Prostitucija tako ni nujno posledica zlorab in podrejanja, pač pa je lahko tudi zavestna karierna odločitev. Pro­stituti niso nujno zgolj žrtve, nezmožni svo­bodne odločitve, pač pa je seksualno delo lahko preprosto služba, ki jo opravljajo. K temu je še posebej prispevala razširitev seksualnega dela v virtualni prostor, ki je prostitucijo umaknila z ulic; v Sloveniji sle­dnje tako ali tako ni veliko. V okviru raziskovalnega projekta »Mig@net: Transnacionalne digitalne mreže, migracije in spol« (vodja projekta v Sloveniji je bila dr. Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta, financer Evropska komisija, 7. okvirni program) je bilo opravljeno nekaj intervjujev s seksualnimi delavci v Sloveniji. V nadaljevanju objavljamo del pogovora z enim od sodelujočih v razi­skavi. Vsa imena, kraji in drugi podatki, ki bi lahko razkrili identiteto intervjuvanca, so spremenjeni ali zakriti. Na kakšen način prihajaš v stik s stranka­mi? še posebej me zanima, če internet pri tem igra veliko vlogo. Ne uporabljam veliko te tehnolo­gije. Imam stranke, ki jih redno obiskujem. Z njimi sem na vezi prek mobitela. Interneta ne upo­rabljam, ker ... zelo veliko različ­nih ljudi je na internetu. Obljubi­jo ti vse najboljše, izpolniš mu željo, na koncu pa se ti zgodi, da te vrže iz stanovanja ali pa ti za­grozi s policijo. Tudi to se doga­ja. In ne veš, kakšen je ta človek – ali je zdrav ali ne, ker včasih seksam tudi brez kondoma. Ni tistega zaupanja. Saj sem nekaj­krat uporabil Avanture.net in GayRomeo, bilo je nekaj zanima­nja, toda dvakrat sem imel zelo slabo izkušnjo. Enkrat mi je gro­zil, drugič me je pričakalo več fantinov in so me hoteli oropati ali kaj jaz vem, kaj. Takrat sem si rekel, da ne bom več vzdrževal teh internetnih strani. Raje se držim tistih nekaj svojih ljudi. Oseba te pokliče, dobiš se pri njem doma ali kje drugje – pona­vadi v kakšnem avtu ali v naravi – in tam se posel dokonča. Potem dobiš tudi denarno nagrado: od 50 do 100, do 250 evrov. Kdo določa to nagrado? Določaš jo sam. Odvisno je od tvojih izkušenj in predvsem, ko­liko si obdarjen. Danes je to zelo pomembno. Nekateri pač gleda­jo na to, da si dobro pasiven, da si lepo oblečen, da si lepo videti, da si mišičast, da si športnik … Če si vse to, imaš lahko višjo ceno. V stiku si torej z isto skupino ljudi. Kako pa si jih spoznal? Ko sem bil star dvanajst let, sem zapadel v družbo pretepačev in mafijozotov. Pač ... človek pade v tako družbo. Kakršno knjigo be-reš, takšen človek si ... Zaradi tega in zaradi alkohola v družini sem potem moral v vzgojni zavod. Na poti v ta dom sem na železniški postaji srečal nekega gospoda, ki mi je plačal pijačo in mi dal za cigarete. Nato me je vprašal, če bi rad zaslužil kaj denarja. Ko sem ga vprašal, kaj bi moral narediti za ta denar, je rekel, da kakšna orala ali da bi ga pofukal. Takrat mi je bilo to še težko, a sem si rekel, da imam raje pri sebi nekaj denarja kot nič. Potem me je z avtom od­peljal za Savo, ustavila sva se v gozdu, dal je penis ven in rekel, naj mu ga pofafam. Takrat sem prvič poskusil in bilo je dobro. Hvala bogu, bil je čist in urejen. Takrat sem spoznal, da to sploh ni tako slabo. Boljše, kot pa da člo­vek krade! No, ubijal ne bi ljudi, kradel bi. Samo da imaš delni pri­hodek, ker si potem za denar lah­ko nekaj kupiš. In s tem sem lažje prišel do zaslužka. Tudi sam sem se bolje počutil, ker nisem kradel, ker nisem imel problemov s poli­cijo. Od takrat naprej se prostitui­ram. Vsakič, ko sem prišel na po­stajo, sem spoznal drugega člove­ka. in s temi ljudmi si ostal v stiku? Da, čeprav sem se z nekaterimi tudi prenehal srečevati, ko sem videl, da se dobivajo z drugimi zadrogiranimi fanti po straniščih. To je zelo umazana varianta. Raje Slike so iz nemškega dokumentarnega filma Die Jungs vom Bahnhof Zoo, ki je bil leta 2011 prikazan na ljubljan­skem FGLF. gredo z njim, ker je bolj obdarjen. Vedno sem gledal, da sem našel kakšnega urejenega. Z zanemarje­nim človekom ne bi šel, tudi če bi imel denar. Ker za zdravje je treba poskrbeti. Saj pravim, ne bi mo­gel, ker sem že na začetku dobil čistega človeka. Začutil sem to čistočo in sem rekel: »To je to, to tako mora biti.« S takimi sem to­rej ostal v stiku prek mobitela. Svojega imena nikoli nisem skri­val, nekateri pa so želeli, da jih ne poznam po imenu. Tako sem si izmislil nadimke. Recimo »Brzi« je tisti, h kateremu prideš, imaš oralo za 300 evrov in greš. toda prej si rekel, da so te cene nižje ... Ja, danes so. Danes lahko dobrega fanta ali punco, saj ni važno, dobiš tudi za 20 evrov, kar je neverjetno. Zakaj pa so sedaj cene tako nizke? Jah, kriza, ne. Veliko je tega. Tudi tisti, ki so bili zelo proti temu, so danes postali geji, ker so videli, da se da na tak način zaslužiti. Tisti, ki so dobro obdarjeni, še danes dobro služijo. To so pa čisto po­sebne stranke: lahko so odvetniki, lahko je nekdo iz parlamenta, lah­ko so policisti, lahko so, ne vem, komunalci, karkoli, ampak v glav­nem vsi tisti, ki imajo plačo in imajo ves čas denar. ampak parlamentarcev verjetno ne sreču­ješ na železniški postaji ... Ne, to se dogaja preko vez. Oni se seveda ne izpostavljajo. je prostitucija tvoj edini vir zaslužka? Včasih je bila, zdaj dobivam soci­alno podporo. Če sem v krizi z denarjem, obiščem te stranke in 38 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 nekje dobim 100, nekje 50 evrov. Imam tudi nekoga, ki mi za celo noč da 350 evrov. On pokliče še več fantov, kakšnih deset nas je ... večina so strejti. On ima zelo rad, da se mladina med seboj boža in lubčka. Vsi dobimo po 350 evrov, pa še večerjo nam plača. Še danes ne vem, s čem se ukvarja, pa kdo je in kaj je, ampak … Eni pravijo, da je župnik, eni pravijo, da je zdravnik. Jaz pravim: »Glej, meni je vseeno, magari je nuna, samo, da plača.« Rekel si, da je večina teh fantov strejt. Kako to veš? Vem, ker so vsi pod pritiskom punc. Sprašujejo jih, kje so, oni pa odgovarjajo, da so na nočni. Vidim, da so pod pritiskom. Na začetku jim tudi lulčki niso stali ... Moral se je napiti. Ko se je napil, je pa začel jokati. Take re­akcije so bile ... Potem smo ga spodbujali. Rekel sem mu: »Glej, jutri boš dobil denar. Tam delaš pol meseca za ta denar, tu ga boš dobil pa jutri.« In ko je videl, da to ni nič hudega, se je vključil drugič in tretjič … Potem smo tudi kakšne džojnte kadili, ka­kšno koko smo kdaj vlekli zaradi tega, da se je človek pač lahko sprostil. prej si omenjal nekaj negativnih izkušenj, ki si jih imel. Kaj se ti je zgodilo? Na netu sem spoznal enega do­brega tipa. Imel je fine slike, a to je bila kamuflaža. In je pač bil za akcijo. Vprašal me je, če mu po­šljem svojo sliko in sem mu jo poslal. Mi je bilo pa že takrat malo čudno, ker me je hotel samo videti, kako sem videti. Hotel je videti moj obraz, nič pa ga ni za­nimalo, kakšen je moj penis, ka­kšno imam telo ... Dobila sva se v Tivoliju in bil je čisto druga oseba. Rekel mi je, da sva zmenjena, jaz pa, da nič ne vem o tem. Pa pravi: »Ja, ja, daj, kar usedi se v avto, zdaj bo on prišel.« Kot da je tisti, ki sem ga spoznal na netu, šel malo tja čez pogledat. Usedel sem se v avto, ki je bil v temi, na za­dnjih sedežih pa sta sedela dva tipa. Eden me je zgrabil za vrat, drugi pa pregledal moje žepe. Ampak takrat sem imel s seboj star telefon, cigarete in nekaj tolarjev. No, tisto so mi pobrali, potem pa so me vrgli ven iz avta in se odpe­ljali. danes še na tak način spoznavaš ljudi? Nerad, ker nikoli ne veš, kje stopiš na mino. Imam ožji krog ... bom kar rekel prijateljev, ker so mi pri­jatelji. Včasih ni nujno, da jim moram kaj ponuditi – kakšno ora­lo, kakšen analni seks ali pa karko­li – da mi finančno pomagajo. Ker pač poznajo mojo zgodbo: jaz sem rad odprt, povem tako, kot pač je. Če jih kdaj zaprosim, mi pomagajo tudi finančno. Je pa res, da imam na avanturah.net še ve­dno profil. Kako oblikuješ profil, da pritegneš pozor­nost? Najprej moraš imeti dober fotoa­parat, da lahko narediš lepo sliko, da ni vse skupaj nekaj »mutno«. Potem pa je odvisno, kakšne dele telesa slikaš: nekdo je nor na to, da si obdarjen, nekdo je nor na lepe ritke, kakšni imajo tudi fetiš na noge – večje noge imaš, več plača. Pomembno je, da si tak tip, p ro stit ucij a ki ga on ne bi sicer nikoli dobil. Najpomembnejše so torej fotke. In če imaš samo dve, ti noben ne bo verjel. Če boš imel pa več fotk raznih delov telesa – recimo pe­nis, prsi, mišice … potem pa je to lahko zanimivo za ženske in moške. se dobivaš z moškimi in ženskami? Jah, a veš kako je … punce do zdaj še nisem z žensko prevaral, ker imam te stare stranke, stare prijatelje. Večinoma se dobivam z njimi in sem zadovoljen. glede na to, da imaš punco, me zanima, kako sebe definiraš v smislu seksualne identitete? Ne vem … punce so me že od nekdaj privlačile. Te kategorije mi sicer niso pomembne, ampak defi­niram se kot biseksualec, ker pač ne morem reči, da sem strejt, če­prav imam žensko … Ko sem se družil z geji, sem se umiril. Prej sem bil problematičen najstnik. Zdaj, ko imam punco, imam veči­noma stalne stranke in ko se zme­nim z njimi, ji rečem, da grem pomagat prijateljem v Ljubljano. Pa ji je malo čudno, ampak, a veš, potem ko vidi, ko ji prinesem ho­norar, reče: »Saj si delal, res si bil priden.« Včasih, ko nima denarja, ker je plača šele petnajstega, ji to pride tudi prav. Sem bil pa iskren do nje in sem ji povedal, da sem bil tudi že z moškim. S tem ni imela težav, ker ni homofobinja, tako da mi je zelo všeč. Tega, da se prostituiram, pa ne ve. Tudi starši so zdaj, ko imam punco, mirnejši, ker pričakujejo, da se bom skuliral. so vedeli, da se prostituiraš? Ne, govorilo se je, da sem peder. Oče je takrat grozil, da se bo obe­sil in da me bo zapustil, mama pa je še nekako sprejela. To so bili težki trenutki. omenil si, kako je določena cena. se stranke poskušajo pogajati in jo nižati? Jaz takoj povem ceno. Za analni seks imam od 100 do 150 evrov. Potem pa ti kakšna stranka zbije ceno in, recimo, lahko dobiš samo 50. Kako pa ti zbije ceno? Jah, v bistvu … začne tožiti, da nima toliko denarja. Zgodilo se mi je, da mi je nekdo tarnal, da je za 150 evrov v New Yorku dobil tipa, ki snema porniče in da je bil tak, da dol padeš. Pa sem mu rekel: »Ja, potem pa pojdi v New York. Kaj delaš v Sloveniji?« Zdaj si star 24. Koliko časa boš še zanimiv za stranke? Lahko si do tridesetega, tudi čez, če skrbiš za sebe. Ni pa več tako, kot je bilo, niso več take denarne vsote, pa tudi malo se naveličaš. Včasih te je en priporočil druge­mu – »Ej, imam enega mulca, piz­da je dobro obdarjen ...« – pa te je ta potem priporočil naslednjemu. Vse to so bile veze. In si šel od prvega do desetega in potem na­zaj. Vedno je bil denar. Pri osem­najstih sem srečal nekega Nemca in mi je rekel, da me takoj vzame s seboj. Imel je ogromno. Ne vem, pol Nemčije, bogat, premožen človek. Če bi bil danes tam, bi bil gospod, pa šolan in tako ... Saj sem tudi tu šolo končeval s trojka­mi in štiricami, a potem, ko vidiš, da gredo vsi tvoji sošolci v Garda­land, ti pa ne moreš in vedno osta­neš doma, ker starši nimajo denar­ja, pa ker te nikoli ne nagradijo, ker si se trudil ... potem imaš ve­dno manj veselja za učenje. In gre postopoma dol, dol, dol ... Vsak se potem poskuša znajti na svoj način. Jaz sem se na neki način znašel s prostitucijo. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 30. festival lgbt filma joNgeNs/faNtje 40 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 suZaNa tRatNiK Najlažje pišem odmaknjeno od doma Brane Mozetič, Nedokončane skice neke revo­lucije, Škuc-Lambda, 2013. Zadnja pesniška zbirka pesnika, pisatelja, publicista, prevajalca, organizatorja in potnika Braneta Mozetiča je obračun z vsemi revo­lucijami in nategi, ki jih je doživel pesniški subjekt – seveda avtor sam – rojen na pragu 60-ih. Oseb­no še naprej ostaja politično. Tisti, rojeni v približno istem obdobju, zlahka prehodimo pot, ki jo orisu­jejo te pesmi v prozi. In tisti, ki smo del lgbt-gibanja, se zlahka identificiramo s pesnikovo odri­njenostjo, ki ni le odsev nenaklo­njene in nenačelne družbe, ampak slednjič postane njegova prekalje­na, samosvoja drža. ..... ocena Pogovor z Branetom Mozetičem Koliko pesniških zbirk si izdal, in kako veli­ka je razlika med prvo, ki je izšla v samoza­ložbi in se mi zdi precej eksperimentalna, in zadnjo, ki je trpka, življenjska? Rekel bi, da štirinajst in vse so le stopničke iste poti ... gotovo pa pri 20-ih človek nima kaj življenj­skega povedati ... Je bil pa tedaj tudi čas igre, eksperimentov, tiso­čih možnosti. Bil je nekako pravi čas za radovedno mladost. prevajal si veliko francoskih avtorjev in tudi avtoric, denimo arthurja Rimbauda, jeana geneta, michela foucaulta, Nicole brossard in sodobno francosko poezijo. Kateri pesniki/ce so vplivali nate? Verjetno vsi po malem, je pa res, da sem si vse sam izbral in da že izbira govori tudi o meni. Nikoli me ni zanimalo prevajati neke otrobe, recimo zaradi denarja ali prestiža ali mode. »Zato sem v samoti začel izrisovati skice upora.« Kje je nastajala zadnja zbirka, na katerih od tvojih številnih potovanj in/ali rezidenc? Večina knjige je bila napisana v rezidenci na Danskem, čeprav sem imel grob načrt že prej. Je pa res, da najlaže pišem odmaknjeno od doma in od tukajšnje stvarnosti. Glavnina mojih knjig je nastala v tujini. Navedeni upor pa se bolj nanaša na moje celotno življenje in delo ... si razočaran, ker smo hodili na Roško, protestirali, naivno verjeli v demokratično državo, lani spet vstajniška gibanja ... Kaj sta k 30-letnici glbt-gibanja doprinesla nova država in pa eu? Ja, v bistvu me je sram, da sem sodeloval pri tem zgodovinskem nategu. Ponosen pa sem, da je gibanje vse to zaobšlo, šlo je svojo pot naprej, nihče ga ni sprivatizi­ral, izčrpal, uničil. Zato gibanje po 30-ih letih ni v krizi, temveč se lahko ponaša s pestrostjo in z izje­mnimi uspehi ter dosežki npr. filmski festival, založništvo, teori­ja, literatura, številni politični in socialni projekti, tudi klubsko ži­vljenje, publikacije ... Morda so vse to razmeroma majhni projekti, so pa zagotovo dosti kvalitetnejši od podobnih v evropskih lgbt-sre­diščih. Ne vem, kaj je doprinesla k temu država, morda le sledenje EU napotkom. V eni od pesmi omenjaš, da se danes vsi borijo za družine in poroke. je tvoja zbirka slava individualizmu 70-ih in 80-ih? Niti ne individualizmu, saj morda tedaj še ni bil tako močan, pač pa prej ne-patriarhatu. Družina še vedno potrjuje patriarhat, je obli­ knjiga ka patriarhata. Morda bi bilo bolje iskati drugačne oblike in iskati prav v 70-ih, ker tedaj se je pora­jalo veliko idej o drugačni ureditvi družbe. Gotovo pa imam tudi osebne razloge, saj sem odraščal bolj v matriarhatu in nekako mimo družine. »brane, pišeš tako lepe pesmi, a zakaj moraš tako poudarjati gejevstvo?« se sprašujejo nekateri. Kaj jim odgovoriš? Kot pesnik sem bil pri nas najbolj zanimiv konec 80-ih in v začetku 90-ih, zanimiv prav zaradi gejev­stva, kasnejše poglede pa je moja odkritost začela motiti. Postali so tako tolerantni, da so jim postali najljubši tisti lgbt, ki svoje usmer­jenosti ne kažejo oziroma ne pou­darjajo. Stopili so 50 ali 100 let nazaj, v čas devize »o tem pa res ni treba govoriti«, ki mi jo je kot preprosta ženska dolgo nazaj ser­virala že moja mama. (Smeh.) Obenem pa sem drugod po svetu zanimiv prav zaradi gejevstva. Nekateri na zahodu sicer govorijo o post-lgbt-družbi, a ne glede na poimenovanje, vedno bo obstajala potreba po literaturi, ki prikazuje ljubezen do istega spola. Kdor te potrebe ne čuti, še ni razčistil s svojo usmerjenostjo, še ni sprego­voril, to pa pomeni, da je mutast in njegov seks je še vedno »muta­sti greh«. počneš zares veliko stvari, pišeš prozo, poezijo, otroške slikanice, prevajaš, orga­niziraš prevajalske delavnice, izdajaš knjige ... Kaj bi v tem trenutku najbolj izpostavil? V bistvu se vidim v vsem tem in vse te dejavnosti so nekako zao­krožene, težave s katalogiziranjem imajo predvsem drugi. Že od ve­komaj sem bil za lgbt-aktiviste bolj pesnik med aktivisti, torej ne pravi aktivist, za pesnike in litera­te pa sem bil bolj aktivist med lite­rati, torej ne pravi pesnik, moja poezija ni čista poezija, pač pa je zamazana z aktivizmom, z mili­tantnostjo, včasih celo s seksom, ki v tej deželi še vedno ni vstopil v poezijo. Če bi bil omejen na Slo­venijo, bi verjetno že davno oma­gal, tako pa največ energije dobim s sodelovanjem s tujino, s katero se da delati tudi brez osnovnega znanja psihiatrije. je torej zgolj iluzija, da bi psihiatrijo lahko nadomestili umetnost, znanje, radove­dnost in nekako dvignili, ali pa vsaj raz­burkali to slovensko okolje? po drugi strani pa slišimo, da slovenke in slovenci premalo zaupajo sebi ali pa ne podprejo zares sposobnih, ampak raje stokajo in se devajo v nič ... Najbolj komodno je živeti v brez­delju, na plečih drugih, tarnati in seveda zatolči vsakega, ki bi rad dokazal, da se da živeti tudi dru­gače. V takem okolju je takim po­sameznikom težko, ker nimajo nobenega zaledja, zato vzdušje vse bolj tone. Molčeči, nedejavni, neustvarjalni ljudje so le cestni prah, ki ga nosi veter – ali pa po­stanejo hrana za topove. je kakšna razlika med uporom nekoč, deni­mo, gibanja v 60-ih, 70-ih in 80-ih, in danes, ko je oblast, kot pravimo, vse bolj foucalto­vsko razpršena in kapitalizem vse bolj neulo­vljiv? in kako se to odraža v poeziji? Tedanji upor je imel neko vizijo sveto, ideologijo za sabo, bil je miroljuben, dotikal se je spre­membe sveta, sedanji upori se dvi­gajo iz posameznikovih eksistenč­nih težav, so bolj upori iz obupa in so zato dosti bolj podvrženi manipulaciji, pa tudi uporabi nasi­lja in orožja, zlahka prerastejo v vojne. Duh časa seveda odmeva tudi v poeziji, čeprav se mi zdi, da še bolj previdno. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 k nj ig a bRaNe moZetič Juan Goytisolo: Zame je literatura zastavljanje vprašanj Juan Goytisolo (rojen 1931) je gotovo najvi­dnejša oseba sodobne španske literature. Prvega marca 2014 je nastopil v Cankarje­vem domu v okviru festivala Fabula, kjer pa o homoseksualnosti kakopak ni bilo niti bese­de. Sem se pa zato o tej temi z njim pogovar­jal že pred literarnim večerom. ali bi zase rekli, da ste gejevski pisatelj? Homoseksualnost igra pomembno vlogo v številnih mojih romanih (recimo v prevedenem romanu Juan brez domovine, 1995), toda ne želim biti označen kot gejevski pisatelj, sem enostavno pisatelj. Kaj pa razumete kot gejevsko literaturo? To je zame literatura, ki prinaša neko zahtevo. Jaz pa samo zapisu­jem realnost. Ne pišem o zahtevah za človekove pravice. Zame litera­tura ni dajanje odgovorov, temveč zastavljanje vprašanj. Zastavljam vprašanja družbi, različna, tudi glede njenega izključevanja ho­moseksualnosti. Vendar ne dajem odgovorov. Pod gejevsko literatu­ro si predstavljam bolj angažirano literaturo. toda homoerotična literatura obstaja od vekomaj ... Da. V tej se bolj prepoznavam. Del moje literature je homoeroti­čen. ali ste zaradi svoje literature imeli kdaj težave, še posebno v arabskem svetu, v katerem se bolj gibljete ... morda cen­zuro? Ne, nikoli nisem imel nikakršnih problemov. Morda zato, ker javno ne izražam svoje homoseksualno­sti, živim jo predvsem zasebno. Težave imajo lahko pisci, ki pišejo v arabščini, recimo maroški pisa­telj Mohamed Šukri, ki je zelo naturalistično opisoval seksual­nost, pa tudi homoseksualnost, zato pa je bil njegov roman Goli kruh (slov. prevod 2012) toliko let cenzuriran. S Šukrijem sva bila dobra prijatelja. Leta 1965 sem bil prvič v Tangerju in srečal sem kup ameriških avtorjev kot so Capote, Bowles, Kerouac, Tenesee Willi­ams, Boroughs ... ker kar je bilo v ZDA tedaj prepovedano, je bilo v Tangerju dovoljeno. ste tedaj spoznali tudi jeana geneta? Ne, njega sem spoznal že prej v Parizu. Bil je dober prijatelj moje žene. Pred kratkim sem objavil spomine nanj, v obliki esejev (Ge­net en el Raval): o njegovem življe­nju v Barceloni, ko je bil še lopov in prostitut, potem o njegovem romanu Zaljubljeni jetnik (slov. pre­vod 2014), ki je zame ena najlep­ših knjig 20. stoletja; pa tudi o podobnosti med Genetom in gi­banjem malamatijev, v okviru su­fizma. Malamatiji so javno kazali svoje uživaštvo, pijančevanje, ho­moseksualnost, da bi dosegli pre­zir družbe ... in s tem nekakšno svetost. Verjetno je genet vplival na vas. ste mor­da kot on zavrgli svet krščanstva in spreje­li svet islama? Popravil bi: odvrnil sem se od sve­ta katolicizma. Zelo zgodaj sem izgubil vero. Potem pa sem se v Parizu veliko družil z Maročani, Alžirci. To je bila moja osebna osvoboditev, premagal sem veliko tabujev. Dolga leta že živim v Ma­roku, v Marakešu imam hišo in Foto: Brane Mozetič nekakšno družino. Skrbim za tri odrasle sinove bivšega sodelavca, ki je umrl. Kakšna je pravzaprav razlika v doživljanju homoseksulnosti v katoliškem svetu in v svetu islama? Pri njih velikokrat govorimo o stvari situacije. Recimo imigranti, ki s sabo nimajo žene in družine, imajo velikokrat spolne odnose z istim spolom, to se jim zdi pov­sem naravno. Ob tem je pri njih povsem odsoten občutek greha. Velikokrat je to eno od poglavij v njihovem življenju, ne mislim ena od razvojnih faz, pač pa eno od poglavij, ne glede na starost. Česa takega katoliški svet enostavno ne pozna. Po drugi strani pa v svetu islama ni dobro govoriti o tem. Gre za zelo pragmatičen odnos. Če se o tem ne govori, to enostav­no ne obstaja – čeprav je opazno v vsem islamskem svetu. Verjetno zato tega v sodobni arabski lite­raturi enostavno ni? V zgodovini arabske književnosti najdemo veliko homoerotike, že v srednjem veku, pa v 1001 noči. Povečana islamizacija pa je temo izgnala, še posebej po letu 1980. ali zaradi svoje usmerjenosti niste imeli nikoli težav v vsakdanjem življenju? Ne. V bistvu nisem nikoli spal z nobenim Evropejcem. Res nikoli! Bil sem poročen, še prej sem odra­ščal v zelo katoliški družini. Moj ded je bil pedofil, in ko sem bil še otrok, me je spolno zlorabil. Pa vendar ga nisem nikoli krivil za svoja nagnjenja. Kasneje nisem imel nikoli odnosa s kakim katoli­kom, to je zame nekakšen tabu. Kakšen je vaš odnos do vere? Sem agnostik. Vera danes res do­biva vse večji pomen, toda to je pač odraz človeške neumnosti, ni druge razlage. V Španiji pa je, recimo, katolicizem zelo oslabel in mislim, da tam ni povratka na­zaj. Veliko ste pisali proti patriarhatu, seksiz­mu, mačizmu ... toda prav arabski svet je zelo močan v teh lastnostih ... Kot državljan sem proti mizogini­ji, podpiram glbt-pravice. Nobe­nih zadržkov nisem imel ob pod­pisovanju peticij ali sodelovanju na aktivističnih manifestacijah. Toda kot pisatelj v svojem delu nisem militanten. Mislim, da se vsaj v Španiji vprašanje glbt-pra­vic ugodno razvija in da tu ni poti nazaj. pa vendar v sami literaturi to ni opazno. Kako to? V Španiji je v bistvu zelo malo homoerotične literature. Po Lorci je bil res velik pesnik samo še Cer­nuda. Obstaja nekaj avtorjev, toda ne zdijo se mi prav kvalitetni. V Maroku sem zasledil romanopisca Mohameda Leftaha, ki pa je pisal v francoščini (Zadnji spopad kapetana Nimata, slov. prevod 2012). Danes se pisanje o teh temah v jeziku korana razume kot blasfemijo. Čeprav je ta isti jezik korana v 16. stoletju omogočal homoerotično poezijo. in kaj pišete sedaj? Kar sem imel povedati, sem pove­dal. Zato se proze več ne lotim. Včasih napišem kak esej. Pred­vsem pa zdaj pišem pesmi, ki jih prej nisem nikoli. 42 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 bRaNe moZetič René de ceccatty: Pisanje je samotno opravilo René de Caccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in bio­grafij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Mora­via), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vileni­ce, dve leti pozneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica. V zbirki Lambda je izšel prevod njegovega romana Nevidni gost. Ob tej priložnosti je avtor junija letos nastopil na Živi književno­sti, dva dni prej pa je imel predstavitev v Narodni galeriji pred sliko Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja z začetka 19. stoletja Jožefa Tominca, pred sliko, okoli katere se plete zgodba njegovega romana. V njem se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubezni­jo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Ure­jen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko. Rojeni ste v tuniziji, pa vendar se zdi, da se je arabski svet v vašem življenju neka­ko izgubil? Odraščal sem seveda v frankofo­nem okolju, čeprav sem se naučil nekaj arabščine, a kasneje pozabil. Tam sem hodil še v prvi razred, potem smo se preselili v Francijo. Tunis je bil zelo internacionalno mesto, moja varuška v otroštvu je bila Italijanka in se je pogovarjala z menoj v italijanščini – morda se je tedaj rodila moja ljubezen do tega jezika. Leta 1969 sem videl Pasolinijev film Teorema, takoj sem moral prebrati še knjigo, avtor me je tako prevzel, da sem mu napisal pismo in se začel učiti italijansko. Poslal sem mu tudi rokopis svoje­ga prvega romana, v njem sem čutil strašno sorodnost, no, bilo mi je osemnajst let. Kasneje sem postal prizadeven prevajalec itali­janskih avtorjev, zlasti Pasolinija, pa seveda še številnih drugih. ste se že tedaj srečali tudi z japonščino? Ne, ne, to je druga zgodba, tudi nekako naključna. Po študiju bi moral na obvezno služenje voja­škega roka in tedaj je v Franciji obstajala možnost civilnega služe­nja – kar pomeni, da so te dodelili v kako javno službo. Mene so za dve leti poslali na Japonsko, kjer sem poučeval francoščino. To me je življenjsko zaznamovalo, tako z jezikom kot z drugo kulturo. Ka­sneje sem bil v daljšem razmerju s profesorjem Ryôji Nakamuro, s katerim sva skupaj prevedla cel kup japonski romanov. S tem so­delovanjem sva nadaljevala tudi kasneje, ko se je najina zveza raz­drla in se je on vrnil na Japonsko. Prevedla sva precejšen del Miši­me, čeprav mi ta avtor kot oseba nikoli ni bil simpatičen, bil je po­ročen, z dvojnim življenjem, kriti­ko takega stila pa boste pogosto našli v mojih romanih. Napisali ste tudi veliko del za gledališče, predvsem muzikalov. Pisanje je tako samotno opravilo in delo v gledališču je bilo zame odkritje. Že mlad sem tudi sam igral, kasneje sem redno sodelo­val z gledališkimi hišami, napisal sem tudi nekaj biografij o igral­cih, sploh se med igralci odlično počutim. Toda tu so tudi biografi­je o Pasoliniju, Moravii, o čudo­viti pisateljici Violette Leduc, ki ji nekateri rečejo kar ženski Jean Genet. Lani sem sodeloval tudi pri scenariju za film o njenem življenju, ki so ga potem posneli in kot slišim, ga boste predvajali na vašem filmskem festivalu v novembru. k nj ig a Večina vaših romanov pa je vendar zelo osebna in zato je v njih v ospredju geje­vska vsebina. Zelo zgodaj sem se zavedel svoje­ga nagnjenja do fantov. Pri osmih letih me je spolno uporabil neki starejši deček, a tedaj nisem še ničesar razumel, kasneje. Verjetno sem se lotil pisanja prav zato, da bi opisal svoja čustva, saj sem že v svojem drugem (neobjavljenem) romanu pisal o razmerju dveh fan-tov. Podobno tudi v svojem prvem objavljenem romanu, torej sem bil že na začetku dojet kot homose­ksualni pisatelj. Kar se je še potr­dilo z drugimi deli, sodeloval sem pri prvih gejevskih publikacijah v Franciji, družil sem se s Foucaul­tom itd. so bili tudi negativni odzivi? Ne, moje prve knjige so izšle v obdobju okoli leta 1980, ki je bilo odprto, tolerantno in celo provo­kativno. Razkriti se kot homose­ksualec je bilo nekaj nadvse nor­malnega. Je pa res, da se moje prve knjige niso tako zelo vrtele okoli te teme kot kasnejše. Kaj menite o izrazu gejevska ali homoero­tična literatura? Precej časa nisem bil pristaš tega poimenovanja, toda med bivanji v ZDA sem se prepričal, da tak pre­dalček omogoča preživetje dolo­čenemu številu knjig. Tudi študije spolov so veliko pripomogle k razmisleku o literaturi, ki bi bila sicer povsem odrinjena. Velika imena kot so Proust, Mann, Miši­ma, Yourcenar seveda berejo vsi, toda pomembno je poudariti nji­hovo spolno usmerjenost in jih v tej luči tudi brati – ne nazadnje tudi zato, ker jih s tem vedenjem lahko bolje razumemo. Sam sem zelo dojemljiv za gejevske pisate­lje in zagovarjam njihovo pravico do svobodnega izraza kjerkoli po svetu. V tem smislu tudi podpiram združevanja, delavnice, festivale, ker gre ne nazadnje za izmenjavo pogledov in za skupno predstavi­tev zainteresirani publiki. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 k nj ig a suZaNa tRatNiK Neskončno brezno besed Fernando Vallejo, Brezno, prevedel Ferdinand Miklavc, Modrijan, 2014. Fernando Vallejo je zapriseženi pr­voosebni pripovedovalec, ki prizna­va, da ne ve, kaj si mislijo drugi liki v njegovi knjigi. Zato pa si sam veli­ko misli o drugih, kar zapiše nepo­sredno in brez olepšav. Začasno se je vrnil v rodno, a osovraženo Ko­lumbijo, da bi skrbel za svojega bra­ta Daria, ki umira za aidsom, a se še naprej izdatno drogira in alkoholizi­ra. Avtor, ki že dlje časa živi v Mehi­ki, je poln gneva do koruptivne, pritlehne in katoliške kolumbijske države, a z ostrim, nenadzorovanim jezikanjem dokazuje, da je še kako svoje gore zelen list. Če bralca še kar zabava, ko pišoči strastno črti sambo in transvestitskega, pedrske­ga papeža ter človeštvo nasploh, pa me kot bralke ne more nasmejati njegov vulgarni mačizem. Očeta, ki je zaplodil vseh enaindvajset otrok z isto (!) žensko, razglaša za svetnika, mater, ki jih je rodila, pa imenuje Norico, grozno žensko, hujšo od samega aidsa. In še omeni, da se svet vrti v napačno smer, saj bo vagina slednjič postala še predsednica! Pripoved o dveh bratih, oba sta geja, je tematsko in časovno razve­jena ter polna stranskih komentar­jev, ki bi prej sodili pod črto, njen povezovalni element pa je navzoč­nost personificirane gospe Smrti. Ta je pripovedovalcu neizprosno stala ob strani vse odkar so njegovi bli­žnji, od očeta naprej, popadali v brezno. Ko mu umre še brat Dario, avtor njegovo smrt doživi in opiše kot svojo lastno – in odtlej je Ko­lumbija srečna dežela, ki ima edin­stvenega pisatelja, »takega, ki piše mrtev«. Slava mu. ... ocena milaN šelj Toliko ljubezni, toliko teles Ciril Bergles, Cuerpo plural, Škuc-Lambda, 2014. Marsikateri pesnik postane z leti previden in zadržan. Ciril Bergles pa nas že na začetku svoje (posthumno izdane) pesniške zbirke Cuerpo plural preseneti s svojo angažirano in raz­krito pesmijo »Pesnik gej«, tako da ni nobene možnosti za spreneveda­nje, ki smo mu bili priča ob njegovi smrti lansko poletje. Bergles se vidi (in identificira) kot pesnik gej (kar je nedvomno zelo zanimiva distinkcija, saj se termin gejevski pesnik še vedno (in pogosto) uporablja pejorativno). Tudi tokrat nas preseneti z izredno voljo do življenja, pisanja in ustvar­janja. Ta silni izbruh poezije, ki je pred nami, je nadvse fascinanten, je kot izvor upanja za vse nas, ki piše­mo. V svoji zadnji pesniški zbirki sicer govori o iztekanju, bližajočem se koncu, samoti in osamljenosti, pa vendar ne verjame v smrt, saj smrt vedno premaga želja po senzual­nem, po ljubljenju, po drugem mo­škem telesu. In čeprav je samoto in osamljenost z leti vse težje prenaša­ti, se zdi, da se poželenje po sočlo­veku / po telesu nikoli ne utrudi. Pesnikovo telo z leti (in staranjem) sicer odpoveduje, želja pa se le in­tenzivira. Starost ne prinaša s seboj olajšanja, modrost ne pomaga pri prenašanju samote, ne ublaži odso­tnosti drugega telesa; potreba po ljubezni in drugem telesu nas spre­mlja do zadnjega diha. Čeprav Bergles ne verjame, da je pesnjenje neko povzdignjeno deja­nje ali početje, mu ostaja vseskozi zavezan in zvest. Na koncu, ko je pesnik sam, mu ostane vendar pisa­nje, ljubezen do pesmi, ljubezen do zveneče besede. In želja po ljublje­nju in ljubezni, ki se s poezijo ne­nehno žlahtno prepleta. ..... ocena matej Repič Izgubljeni Berlin Christopher Isherwood, Slovo od Berlina, prevedla Irena Duša Draž, Cankarjeva založba - Moderni klasiki, 2013. Isherwood nas s svojim delom, se­stavljenim iz šestih krajših besedil, popelje v ero prednacističnega Ber­lina, ko je bilo tam družbeno in kul­turno vrenje na svojem višku. Pred­vojni Berlin je takrat namreč veljal za homoseksualno meko s pestrim nočnim življenjem in z dobro razvi­to sceno. Mesto je Isherwooda tako pritegnilo, da se je tja za nekaj let preselil iz rodne Anglije in tako pobegnil posesivni materi. Ob nje­govem prihodu se nacistična priho­dnost, ki jo je Nemčija kasneje ubrala, v mestu že nakazuje. Vse skupaj Isherwood predstavi kot ne­kaj, kar daje dogajanju v mestu, vse do začetka vojne, le še dodaten šče­pec začimb v že tako močno zači­njeno mestno juho. Liki, ki jih še današnja literarna kri­tika označuje za »ekscentrične« in »zanimive«, predstavljajo osrčje Isherwoodovega romana. Romane­skni liki so pogosto avtorjevi prija­telji in bližnji znanci. Čeprav se pisatelj sam pogosto znajde v osrčju dogajanja, se njegova pozicija bi­stveno razlikuje od ostalih likov, saj je ta bolj umirjeno analitična, malo­dane konzervativna. Tisto, kar roman dela resnično do­ber, je Isherwoodov občutek za slog, in dialoge ter ustvarjanje situa­cijskega dogajanja, tako da fabula besedila ostaja skozi celotno delo napeta in tekoča. Avtor odlično ube­sedi atmosferičnost takratnega Berli­na. Tako kot je mraz najhujši tik pred svitom in živalski nemir tik pred nevihto, je tudi mesto, kot da bi se zavedalo svoje turbulentne prihodnosti, še zadnjič zadihalo s polnimi pljuči. ..... ocena Zala hRibeRšeK Okus po včeraj Maja Predatoria, Kakšen okus ima včeraj?, Vizibilija, 2013. Pesmi v pesniški zbirki Kakšen okus ima včeraj? so kratke, po vsebini so razpoloženjske in refleksivne. Ča­sovni prislov »včeraj« v naslovu zbirke ni izbran po naključju, saj tudi odnos lirske subjektinje do časa ni naključen; v uvodni pesmi na vprašanje »/k/akšen okus ima vče­raj«, odgovori »/o/kusi me jutri«. V pesmi lahko razberemo skrito kore­spondenco z Murnovo impresioni­stično pesmijo Sneg, v kateri sta preteklost in prihodnost zasnežena pokrajina, kjer je vse nejasno in za­pleteno, kot so zapleteni odnosi. Jezik v zbirki je rabljen zgoščeno in premišljeno, pretanjeno in izostre­no. Neobičajne skladenjske zveze ustvarjajo drug svet: Odmrlo tkivo pada s prstov./ Trikotnik na roki prikazuje bolezen treh stopinj./ Pod ničlo se sprehaja, odhaja in misli briše./ 4, 5, 6 spolzkih sto­pnic, koleno se ugreza vanje./ Ne veš, kako boli/ sedem dni vrezanih sledi./ Odmrlo tkivo pada z reber./ Iztrebki se zakopljejo v beton./ Kakšen okus imajo torej pesmi? Okus po neuresničeni ljubezni – hrepenenje po nekem drugem ži­vljenju z neko drugo osebo: »Obje­mam neko drugo življenje, pripeta nate«, prastaro, a vedno znova so­dobno čustvo, razcep med realno­stjo in željo je večen. Na platnici knjige velika vrana raz­prostira peruti na ozadju mračnega horizonta. Tudi vas vabi, da se pre­pustite perutim domišljije. .... ocena 44 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 bRaNe moZetič Prevajalska delavnica lezbične poezije Med 7. in 13. junijem je v organi­zaciji Centra za slovensko knji­ževnost v Danah pri Sežani pote­kala prevajalska delavnica lezbič­ne poezije. Gre za nekakšno nada­ljevanje treh delavnic gejevske poezije, ki so rezultirale v antolo­gijo Moral bi spet priti. Seveda je tudi pri tej delavnici bil namen narediti nastavke za načrtovano antologijo sodobne evropske lez­bične poezije. Na delavnici so sodelovale: Alicia García Núńez iz Španije (mlajša pesnica in perfor­merka, ki smo jo lahko spoznali že lani na večeru v Opnu), Poljakinja Anna Gulczynska (1977, ki sicer že dlje časa živi v Nemčiji), Švedi­nja Anna Mattsson (1966, dlje časa živela v Kambodži), Grkinja Kallia Papadaki (1978, tudi scena­ristka in prozaistka) ter domača pesnica Kristina Hočevar. Medse­bojno prevajanje, ki je potekalo s pomočjo angleških prevodov ter pogovorov, se seveda ni moglo ogniti vprašanjem, kot je na pri­mer, kaj je lezbična poezija. Je lezbična pesem vsaka pesem, ki jo napiše lezbijka? Ali pa je to pe­sem, v kateri je lezbični motiv, tematika? Če velja slednje, ali lah­ko tudi strejt pesnik ali pesnica napiše lezbično pesem? In sle­dnjič, ali je sploh potrebno govo­riti o lezbični poeziji? anna gulczynska »Ker je heteroseksualnost prisotna povsod v literaturi, pomeni zame lezbična poezija dragocen otok, na katerem kot lezbijka lahko iz­razim svoja čustva. Od ženske, ki ljubi ženske, za ženske, ki ljubijo ženske. Spolna usmerjenost je eden temeljnih delov človeške osebnosti, zato je pomembno, da se oseba lahko vidi in prepozna v nekem estetskem delu. Naši glaso­vi so v družbi izbrisani, ni nas v šolskem gradivu, nikjer. In da bi zapolnili to praznino, je potrebno podpirati umetniške prostore za lgbt-izraz, knjigarne, založbe, revije, tudi tovrstne delavnice, skratka prostore, v katerih se lah­ko najdemo in v katerih se lahko razvijamo, saj so nam strejt-pro­stori večinoma zaprti, ali pa nam narekujejo nekakšno omejevanje, samocenzuro.« alicia garcía Núńez »Tudi zame je to poezija, ki govo­ri o ljubezni med ženskami, obe­nem pa tudi o konstrukciji lastne lgbt-identitete. Zato so prav knji­ge izredno pomembne zlasti v obdobju odkrivanja lastne drugač­nosti, ko imaš občutek, da si edini, da si sam na svetu, saj v času vzgoje in izobraževanja praviloma ne naletiš na like lgbt-oseb, na njihove težave in seveda rešitve. Lezbične pesnice nismo tako šte­vilne, zato je bila ta delavnica zame pravo odkritje in zdi se mi potrebno vzpostavljati vezi med nami, tudi zato, da nimamo občut­ka, da nas je tako malo.« anna mattsson »Po moje zagotovo še potrebuje­mo ta izraz, ki lahko poleg opeva­nja ljubezni med ženskami zajema tudi bolj angažirano poezijo, poli­tično poezijo o lezbičnem združe­vanju, ali o homofobiji in podob­ k nj ig a Alicia García Núńez, Kallia Papadaki, Kristina Hočeva, Anna Mattsson in Anna Gulczynska no. Družba je še vedno močno heteronormativna in močnejši ter vidnejši bomo, če bomo držali skupaj, če se bomo borili za svoje mesto in tudi izražali svoje bistvo skozi umetnost in kulturo. Zame je bila delavnica odlična prilo­žnost spoznati druge lezbične glasove, ki jih sicer verjetno ne bi nikoli, in svoje prevode bom sku­šala objaviti na Švedskem, ki kljub svoji liberalnosti nima prav močne lgbt-literature. No, imamo pa zato Nobelovko Selmo Lagerlöf, za katero se je šele dolgo po njeni smrti uradno priznalo, da je živela v lezbičnem razmerju – no, to sedaj ni več sporno in ne zamolče­vano.« Kristina hočevar »Termin je še vedno uporaben, kot so pojasnile že kolegice. Pro­stori za lezbično umetnost so nuj­ni tudi zato, da se ne pretopimo v večino. Biti v lezbičnih prostorih ali med lezbičnimi pesnicami na delavnici je olajšanje, saj ni tistega znanega občutka tujosti, ki zeva med nami in strejt svetom. Name­sto tega je že neka vnaprejšnja naklonjenost, odprtost in razume­vanje (kljub naši različnosti okolij, osebnih preferenc, pogledov na poezijo …), kar vzpostavlja ustvarjalno atmosfero za prevaja­nje in pisanje.« narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 plošča plošče posluša aNamaRija špoRčič – jaNis. mama, ja nisam bolestan … mama, ja sam sasvim, sasvim normalan ...* Damjan Loš je mlad beograjski hiphoper, sicer študent primerjalne književnosti, ki je pozornost zbudil predvsem s komadoma Ne diraj mi fegete in Gej lepotan. Z njim sem se pogovarjala dan po nastopu v ljubljanskem Klubu Tiffany, kjer ga je navdušena publika »prisilila« v ponovno izvedbo kar celotnega koncerta. Kako se začne zgodba o damjanu lošu? Rojstvo Damjana Loša je bil dol­gotrajen proces, zorenje, podobno mojemu razkritju. Le da je Da­mjan Loš moje razkritje pred celo­tno regijo, pred celim svetom. Čutil sem nekakšno potrebo po tem, da coming out izvedem tudi na takšen način. Morda se je bilo lažje razkriti s pomočjo nekega alter ega oziroma umetniške per­sone, ki je nujna za nastopanje na odru, čeprav sem to še vedno jaz, ali pa vsaj del mene. Vsaka ume­tnost ti omogoči, da si dovoliš stvari, ki v realnosti ne bi bile mo­goče. Prvič sem pomislil, da bi se na takšen način predstavil, ko smo v Beogradu leta 2010 poskusili izvesti parado ponosa. Takrat sem začutil solidarnost med ljudmi, tudi če so nas preletavali helikop­terji in smo bili obkroženi s poli­cijskimi kordoni. Kot bi se znašli v neki kletki, v kateri je obstajala iluzija svobode in ponosa, v resni­ci pa smo bili še vedno zaprti. Ta trenutek mi je pomenil zelo veli­ko, ohrabril me je, ker sem ugoto­vil, kaj ta ponos pravzaprav pome­ni. Nismo bili ponosni na to, da smo geji ali lezbijke, da smo mo­ški ali ženske, ponosni smo bili, ker nas, v nasprotju z družbenimi pričakovanji, ni bilo sram. Takrat se je rodil Damjan Loš ... in si za žanr izbral hiphop? Ko sem se začel ukvarjati z glas­bo, sem želel delati nekaj zanimi­vega, nekaj drugačnega, s čimer bi lahko predstavil svojo zgodbo. Moja besedila morajo odražati moje življenje, drugače si glasbe­nega ustvarjanja sploh ne predsta­vljam. Besedila pišem sam, in ne morem pisati besedil o doživlja­njih nekega strejta, če to nisem. Avtentična izkušnja je v hiphopu bistvenega pomena. Toliko sem sproščen in samozavesten glede svoje identitete, da lahko delam tudi znotraj žanra, ki je praviloma homofobičen. Tudi hiphop je v glasbenem svetu marginaliziran, hkrati pa ima ogromno izraznega potenciala. Hiphop preprosto obožujem, to je glasba, ki me naj­bolj napolni z energijo. Tudi glas­bo delam sam, s pomočjo produ­centov, vendar so mi pogosto bolj všeč moje lastne, nedodelane ver­zije. Zdi se mi, da bolje ujamejo tisto, kar sem želel povedati, kot pa spolirane različice. Kakšna je hiphop scena v srbiji? Zanimiva. (smeh) Obstaja nekaj skupin, organiziramo manjše hiphop festivale. Moram priznati, da poslušam vse, čeprav imajo nekateri lahko tudi homofobična besedila. Zavedam se, da ima vsak človek svoj način gledanja in da nekateri pač še niso dosegli nam morda samoumevne točke, na ka­teri bi imeli dovolj samozavesti za toleranco. Pogosto gre krivdo is­kati tudi v njihovem izobraževa­nju, v tem, kar so slišali od staršev in države, in človek potem včasih težje pride do določenih zaključk­ov. Tudi sam sem se dolgo boril s ponotranjeno homofobijo in kar nekaj let je trajalo, preden sem se sprejel. Damjan Loš je del tega boja. ali o sebi razmišljaš kot o predstavniku srbske hiphop scene? Nastopam predvsem na undergro­und prizoriščih, čeprav v Srbiji obstaja tudi nekakšna »mainstre­am« scena. Nekaterim srbskim hiphoperjem se zdi pojav geje­vskega reperja na sceni super, dru­gim spet grozno ali butasto. Glede sodelovanja me kontaktirajo pred­vsem hiphoperji mlajše generacije. Največ povratnih informacij glede svojega dela pravzaprav dobim od publike in te kritike so večinoma pozitivne. Na začetku nisem bil povsem prepričan, ali naj s kariero nadaljujem, potem pa se mi je zdelo trapasto, da ne bi uresničil svojih idej, posnel še več video­spotov, napisal še več pesmi, izdal albuma ... In ko slišim pozitivne odzive, sem še bolj odločen, da bom z delom nadaljeval. Hiphop mi daje širino, da razmišljam izven ustaljenih norm in delam točno tisto, kar želim. se bojiš, da boš z večjo prepoznavnostjo tudi bolj pogosto deležen homofobičnih odzivov na ulici? Mogoče bi me to bolj skrbelo, če bi se več vozil z javnim prevozom. Taksiji so dragi, tako da se večino­ma vozim s kolesom in švigam mimo ljudi, ki me tako ne morejo prepoznati ali vame zabrisati ka­kšne reči. (smeh) Zaradi tega, ker sem gej, sem imel bistveno več problemov pred začetkom kariere. Vsake toliko sem imel kakšen, reciva temu queerovski moment, ko sem poleg dolgih las občasno nosil tudi ličila in šel na trg po sadje in zelenjavo. (smeh) Takrat sem večkrat »pokasiral« kakšno opazko ali slišal, kako so se v moji bližini pogovarjali o tem, kako bi morali vse pedre odvleči v gozd, jim dati vrečo na glavo in jih do smrti pretepsti. Ko zdaj gledam nazaj, se sprašujem, od kod sem črpal pogum za takšno početje. 46 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 Čeprav nisem bil oblečen kot transvestit, je že tistega malo ličila na očeh poskrbelo za to, da so se šolarji za menoj drli »Ubij pedra, ubij pedra!« Preden sem postal Damjan Loš, so me dvakrat napa­dli in pretepli sredi mesta in kljub številnim ljudem v okolici mi nih­če ni prišel na pomoč. Ampak jaz sem še kar vztrajal. Ni šlo za to, da bi želel s svojim izgledom pro­vocirati, želel sem le izgledati tako, kot mi je v tistem trenutku ustrezalo. Naličeni moški se mi zdijo čudoviti in krasno utelešenje svobode izražanja. Takrat sem spoznal, kako pomembno je, da se vsak bori za svojo resnico. Odmik od »mainstream« resnice pa zah­teva veliko poguma in tudi malo norosti. Mogoče sem samo dovolj nor, ampak jaz se kar nekako od­ločim, da to, kar počnem, ni ne­varno, in potem res ni. Zame je najpomembneje, da živimo tako, kot čutimo. Skrivanje spolne usmerjenosti tako ne pride v po­štev. meniš, da bi s svojo glasbo lahko uspel tudi v tujini? si kdaj razmišljal o pisanju besedil v angleščini? Počasi začenjam razmišljati v tej smeri, rad bi se namreč preselil v Berlin. Jasno, kakšen kliše, vzho­dnoevropski gej v Berlinu! (smeh) Čeprav znam angleško bolje, bi raje snemal v nemškem jeziku. Nemščina mi je zelo pri srcu, mi-slim, da bi jo hitro govoril povsem tekoče, če bi tam živel. Ne gre nujno za to, da bi želel nekam, kjer so ljudje bolj odprti ali tole­rantni, predvsem me privlači nji­hova organiziranost. Ta mi je zelo všeč tudi v Ljubljani, pri vas tudi vse nekako »štima«. Vi nočni klub zaprete točno ob štirih, tudi če je še vedno poln ljudi! (smeh) Znan­ci so mi sicer rekli, da bi v Berlinu lahko zlahka nastopal tudi v srb­ščini, kar me je precej presenetilo. Pravijo, da je vse balkansko tam trenutno blazno »in« ter zanimivo tudi Nemcem. Sicer pa imam odlično publiko prav tu v Sloveni­ji, kjer ste nekoliko bolj odprti, hkrati pa so vam zaradi naše sku­pne zgodovine blizu tudi določeni balkanski štosi. Vendar se mi zdi pomembno, da prvi album posna­mem v Srbiji in s tem dam zgled drugim. Edini vidni geji v Srbiji so aktivisti in želim, da se to spreme­ni. Trenutno me večina še vedno vidi kot nekakšen oksimoron. Gej in hiphoper? Pa to vendar ne gre! Za njih je to še vedno totalen »možganojeb«. ena pogostejših kritik tvoje glasbe je, da se omejuješ s tematiko. tako rekoč vse tvoje pesmi govorijo o gejih in gejevski sceni. Delno se s tem strinjam. Sem šele na začetku kariere in te teme so bile moja prva inspiracija, pred­vsem zato, ker sem se znašel v položaju, kjer sem hkrati gej in hiphoper. Pišem tudi o bolj splo­šnih temah, o tem, kako težko se je boriti za svoj prav, vendar so tudi vsa ostala razmišljanja v mo­jih besedilih na nek način poveza­na s spolno usmerjenostjo. Trenu­tno največ nastopam po gejevskih klubih in to, da občinstvo zaba­vam, mi je zelo pomembno. V svojih besedilih ne poskušam do­seči ne vem kakšnih neslutenih globin. Moja publika dobro ve, kdaj poskušam nekaj sporočiti, kdaj sem ironičen ali samoironi­čen ter kdaj se samo zafrkavam. Vsekakor ima moje delo tudi akti­vistični naboj, vendar želim spo­ročila podajati skozi medij zabave. Pop je »ipak« pop. *Mama, jaz nisem bolan... Mama, jaz sem povsem, povsem normalen... (Damjan Loš – Ne diraj mi fegete) pl ošč a Perfume genius – Too Bright Perfume Genius je projekt kantav­torja in pianista iz Seattla, ki v vsak­danjem življenju sliši na nekoliko manj dehteče ime Mike Hadreas. Njegovi prvi plošči sta bili toplo sprejeti predvsem na račun neposre­dnosti in odkritosti besedil, skozi katera so s pomočjo pretežno nežne klavirske spremljave krvavele inti­mne izpovedi o odvisnosti, spolni usmerjenosti, odtujenosti in žalosti. Njegovo čustveno potovanje se na­daljuje na novem albumu, ki je v nekaterih pogledih res precej bolj svetel. Pa tudi bistveno bolj intenzi­ven, samozavesten in glasen. Besedi­la tokrat niso tako introvertirana in osredotočena na pripovedovanje zgodb. Pravzaprav so celo nekoliko potisnjena v ozadje, kot bi bila le spremljevalci glasbene izkušnje in ne obratno. Samokritiko je zamenjal pogum, občutke krivde katarza, vsi ti preskoki pa najlepše pridejo do izraza v nekoliko sarkastični pesmi Queen. »No family is safe, when I sa­shay,« poje Perfume Genius, kar je precejšen napredek od »You would never call me baby, if you knew me truly« s prejšnje plošče. V ospredju so še vedno melanholični, malček eterični zvoki, ki pa so tokrat bolj srhljivo zveneči. Naparfumirani genij po eni strani brez dvoma sodi med izvajal­ce pederpopa, hkrati pa mu s takšno klasifikacijo delamo veliko krivico, saj je njegova glasba bistveno bolj kompleksna, hibridna, bohotna in dušojebajoča kot karkoli, kar DJ-ji vrtijo ob petkih zvečer. .... ocena against me! – Transgender dysphoria Blues Against me! nikakor niso novinci na sceni in v svoji dolgoletni karieri so doživeli vzpone in padce, se šli anarhistični pank stare šole in po­skusili plavati tudi v bolj komercial­nih vodah. Pevka Laura Jane Grace, nekoč Tom Gabel, je pred nekaj leti javno spregovorila o svoji trans identiteti in težavah, s katerimi se zaradi nje srečuje. Jasno je bilo, da se bo tako pomemben del njenega življenja na tak ali drugačen način manifestiral v njenem ustvarjanju, vendar je najnovejši album Against me! marsikoga kljub temu presene­til. Dejstvo, da je iz iskanja spolne identitete na koncu zrasla skoraj cela plošča, priča o pomembnosti in razsežnostih takšne izkušnje. Laura Jane Grace je končno dobila prilo­žnost, da izpoje leta in leta frustracij ter se poskuša znebiti okovov, ki jih za vse nas predstavljajo družbena pričakovanja. Glavni adut večine pesmi je prav pristnost odpetih ob­čutij, predvsem v pesmih, ki govori­jo o izgubi in spremembah. Against me! niso več najstniški pankerji, ki mečejo kamenje v policiste in se derejo proti-institucionalne parole. Namesto tega tokrat igrajo poslu­šljiv, izpoveden rock, namenjen ozaveščanju in opolnomočenju spolnih manjšin. S strastjo sesuvajo spolne hierarhije, prevprašujejo družbene vzorce ter vlivajo pogum trans* posameznikom. In za marsi­koga so s tem postali večji anarhisti kot kdajkoli prej. .... ocena narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 gledališče V gledališče hodita in dramo zganjata Andrej Zavrl in Matej Repič Dobiti, obdržati in … ostati? Tomaž Pandur, Rihard III. + II. Dramski diptih z epilogom o smrti, SNG Drama Ljubljana, 2014. V času preden je že dodobra nasto­pilo poletje, je Ljubljano malodane preveval Pandurjev duh. Z Miche­langelom se je predstavil v Cankar­jevemu domu, z Rihardom III. + II. pa v Drami. Pandurjeva estetika, ki se čedalje bolj spogleduje z videom in performativnimi vložki, je opa­zno zakorakala na ljubljansko odr­sko prizorišče, vtise pa v značilnem postpandurjevem duhu pušča delje­ne. Mantro, da je potrebno dandanes Shakespeara aktualizirati in posodo­biti (kot da bi ta v svojih tekstih očitno premalo ali sploh ne nago­varjal sodobnega gledalca), je oči­tno prevzel tudi Pandur. In to tako dobesedno, da se je odločil nekaj Shakespearovih samostojnih del povzeti ter po dejanjih in prizorih združiti v eno samo uprizoritev. O doslednosti odrskega dogajanja, kaj šele o njegovi konsekventnosti, bi zato bilo tu verjetno odveč pisati. Gledalec oz. gledalka se namreč »in medias res« znajde v poplavi odno­sov, v vrtincu spletk in zarot, katerih indicev prej nismo poznali in ki tekom uprizoritve niti niso jasno predstavljeni. Pa vendar, v vsej zmedenosti in ne­razumljivosti uprizoritve, so kralji, Riharda in ostalo plemstvo tisti, ki krojijo odrsko dogajanje. Njihove misli in dejanja naposled nakažejo sistematičnost uprizoritve. Gledalec namreč spozna, da njihova eksisten­cialna ujetost daje uprizoritvi trdo podstat v vsej okoliški zmedenosti. Pandur se je tokrat lotil teme igre moči, poskusa njenega ohranjanja in naposled njene izgube. Tako bo Rihard III. za krono storil vse, da jo dobi, Rihard II. pa vse, da jo zadrži. Vzponu sledi padec, padcu smrt. Vsi nekoč umremo, ali po Shakespe­aru: Vsi gremo v Jeruzalem. .... / mR ocena Tri režije Jerneja Lorencija William Shakespeare, Othello, Mestno gleda­lišče ljubljansko, 2013, Svetlana Makarovič, Mrtvec pride po ljubico, Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gleda­lišče Ptuj, 2014, Rudi Šeligo, Svatba, SNG Drama Ljubljana, 2013. Nekaj besed o treh Lorencijevih režijah precej različnih besedil, ki so me vse po vrsti navdušile, na nekaj mestih pa bi najraje uporabil še močnejše besede. Predstave razpo­rejam po vrsti, kot so mi bile všeč, najbolj tretja, toda najprej Shake­speare. Danes Othella skoraj po pra­vilu beremo skozi koncepte kseno­fobije in rasizma, prav tako zanimi­vo pa se mi ga zdi razumeti kot kri­tiko družbe, v kateri moški, ko je ranjena njegova čast, razmeroma z lahkoto žrtvuje/umori ženo, pri če­mer sploh ni pomembno, ali ga je zares varala ali ne. Še več: četudi bi Desdemona Othella varala, bi to zadeve kaj spremenilo? V Lorencije­vi postavitvi je polno potujitev, ki pa delujejo nekoliko drugače kot ponavadi, saj je uprizoritev zami­šljena kot Jagova uprizoritev trage­dije o Othellu (Sebastian Cavazza). Jago (Primož Pirnat) tako celotni prvi prizor in vse vloge v njem upri­zori kar sam, tudi v nadaljevanju je oder prazen, v uporabi pa komaj kakšen rekvizit, uprizarjanje upri­zarjanja na več ravneh pa se zliva v trenutkih, kot so nastop rekviziterja in garderoberke, osvetlitev avditori­ja, uporaba mikrofonov za napotke igralcem in igralkam ipd. Tudi v kranjski uprizoritvi besedila Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico je pred nas postavljena asket­ska scena, tudi tukaj je publika osve­tljena (seveda, tudi mi smo del do­gajanja, vsega krivi in dolžni). Kar pa me pri Lorenciju najbolj navdu­šuje, je njegova neverjetna zmo­žnost prehajanja od duhovitega, celo zabavnega potujevanja – v smi­slu igrajmo se (gledališče) – do gan­ljivih in pretresljivih trenutkov, ki so zelo »zares«. V Mrtvecu igralci in igralke (ki tu postanejo še glasbeniki, glasbenice, pevci in pevke) večino časa sedijo, poleg tega uporabljajo še harmonike (+ čelo in kitaro), vse pa prežema distanca, ki to folkloristično juhuhu­janje precizno dekonstruira. Tu je Micika – sta dve Miciki – in mrtvi Anzelj in Mlinarjev in Mati in še drugi. Ruralno okolje in to, kar je z njim povezano, a v obdelavi Maka­rovič in Lorencija to ni hec, to je grozljiva veselica. Kako se torej odločiti – biti zvest idealom ali pragmatičen, iti za veli­ko ljubeznijo ali za (na zunaj) lago­dnim, praktičnim življenjem? In, oh, kako ubežati Materi? Kako ji boš vendar ubežal, ko pa to ni mogoče – popkovina traja in te zavezuje še čez grob. Takoj ko bi zašel malo po svoje, se oglasi Materin glasek in Mlinar je nazaj na povodcu, ki ga zateguje krivda. In še Šeligova Svatba. V socialistični beznici se ob nedeljah zbirajo po­sebneži Shizofrenik, Ciganka, Gro­bar, Žagar, Miličnik in drugi. Vsi so zdolgočaseni, zato smisel poiščejo v hudobiji do soljudi, tokrat do Lenke in Jurija, para s posebnimi potreba­mi, dveh, ki si želita poroke bolj kot vsega drugega na tem svetu, saj sta prepričana, da jima bo to omogočilo vstop v družbo. A družba pravi, »za boga je pregrehota, za oblast je pre­slepota, da bi hromca dva se vzela«. In kaj bo rekla socialna? Na pomoč torej pristopijo nedeljski ljudje in jima priredijo »poroko«. Toda po­moč ima ceno, vstop med nas ni zastonj. Cena, ki jo je treba plačati, pa je popolno ponižanje in razčlo­večenje. Med potekom predstave, posebej v prvem delu, sem bil parkrat osupel – kako je to vse dobro narejeno, kako Svatba šofira med komičnostjo in tragičnostjo, med norčijo in mu­čilnico! Lorenci je res dober, toda slediti mu morajo tudi igralci in igralke: Matjaž Tribušon (Grobar), Aljaž Jovanović (Shizofrenik) in Gregor Baković (Žagar/Malič), Nina Ivanišin (Lenka) in Janez Škof (Jurij) so od začetka do konca zelo dobri, nekateri izjemni. ..... / aZ ocena 48 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 Smisel in nesmisel življenja Wolfram Lotz, Nekaj sporočil za vesolje, reži­ser Sebastijan Horvat, SNG Drama Ljubljana, 2014. Nič didaktičnega ni v Lotz-Horva­tovem iskanju odgovora na vpraša­nje, kaj je tisto, za kar se splača ži­veti. Pritlikava pohabljenca Lum in Purl Schweitzke, nekakšna sodobna Vladimir in Estragon (Aljaž Jovano­vić, Bojan Emeršič), mislita, da je to otrok, in zato storita vse za to, da bi ga dobila. V prostor, kjer se nahaja­ta – kjerkoli v to- ali onostranstvu že to je –, začno vdirati različne izmišljene in resnične osebnosti, umetni ter sluzasti Vodja poteka (Gregor Baković) pa prevzame nad­zor nad dogajanjem in nad njima. Pri njem za resnost ni prostora, saj kom­pulzivno zahteva zabavo, samo zaba­vo in niti trenutka tišine. Celo ko sam Heinrich von Kleist (krasni Blaž Setnikar) ne zmore v eni besedi za­objeti vsega smisla, ga Vodja brez zadržkov nažene. Opominjanje na lastno odgovornost, a mnogotere vzporednice s kompulzivno srečo (ali vsaj z njenim obsesivnim zasledova­njem) v današnji družbi so močne. Vsak, ki Luma in Purla Schweitzkeja obišče, ima svojo zgodbo, tudi bolni otroci z onkologije pod vodstvom sestre Inge (Veronika Drolc) z igro o Odrešeniku, ki se izkaže za nekaj zmečkanih cunj. Ali pa Igor Lukšič (Rok Vihar) s svojo levo-desno reto­riko in nori znanstvenik Constanti­ne Samuel Rafinesque (Boris Mi­halj), ki pa je navsezadnje povsem racionalen kritik totalizirajoče zna­nosti. Gre za izjemno mnogopo­mensko besedilo in uprizoritev, kjer se življenje, smrt in gledališče stika­jo v resničnostnem šovu, nagrade pa so nepredvidljive. ..... / aZ ocena Dva Hamleta William Shakespeare, Hamlet, režiser Oliver Frljić, Zagrebačko kazalište mladih, 2014 William Shakespeare, Hamlet, režija Ajdin Huzejrović, Mladinski oder Prešernovega gledališča Kranj, 2014. Letos spomladi je gledališče SNG Drama Ljubljana prvič organiziralo Drama festival, v katerem so prika­zali devet predstav gledališč iz do­movine in tujine, s katerimi Drama sodeluje. Vsekakor upamo, da prvič ni bilo tudi zadnjič in da bo festival še rasel. Ena od gostujočih predstav je bil Hamlet, pri nas dobro znanega hrva­škega režiserja Oliverja Frljića, ki se je Shakespeara lotil s postavitvijo, v kateri vse smrti in vsi, ki so zanje odgovorni, niso čisto taki kot pri Shakespearu. Igralci in igralka upri­zarjajo več dramskih oseb in nekaj preskokov je zanimivih, posebej je navdušil preklop med Klavdijem in duhom starega Hamleta. Klavdij (Sreten Mokrović) je bil sploh do­ber kot spreten manipulant, preko katerega je Frljić pripeljal mnogoka­teri družbenokritični poudarek o pokvarjenosti politike, oblasti in kar je še takega. Tudi Hamlet (Krešimir Mikić) sploh ni bil tako cagav, kot gledališče ga vidimo ponavadi, zdel se je kar odločen, najbrž ga tudi zato na kon­cu umorijo družno vsi skupaj. Ker pišemo za Narobe, smo posebej opa­zili tudi kar strastno zalizovanje Rozenkranca in Gildensterna. Rozenkranc in Gildenstern sta eks­plicitna geja tudi v Hamletu, ki ga je s kranjsko mladinsko gledališko sku­pino postavil Ajdin Huzejrović, scenograf, kostumograf, režiser in glavni igralec. Pa ne le Rozenkranc in Gildenstern, tudi Hamlet, požen­ščen in malce razvajen fante, včasih na meji z zajedljivo tetko, je imel včasih razmerje z Rozenkrancem, zato je Gildenstern zdaj nanj ljubo­sumen. Precej pogumno branje Sha­kespeara in sploh cela drama na danskem dvoru. .... / aZ ocena Dve brutalni Frank Wedekind, Lulu, režiser Diego de Brea, SNG Drama Maribor, 2014. Kadar berem sinopsise, kot je tale: »S svojo demonsko privlačnostjo Lulu ponuja moškim najvišji užitek in cilj, ki pa je zanje tudi izvor uni­čenja,« me zelo zaskrbi. Ponavadi to pomeni, da je ženska »izvor uniče­nja« moških, v resnici pa je uničena ona. Moški so zgolj žrtve, če sploh, svojega prenapihnjenega ega. Tako je tudi v mariborski predstavi. Lulu (Nika Rozman) je zlorabljena, mo­ški so pa bogi bogi. Monotono, čeprav gre za cirkus. ocena... / aZ Franz Xaver Kroetz, Pri Hlevarjevih, režiser Eduard Miler, Prešernovo gledališče Kranj, 2014. Povsem nekaj drugega je predstava Prešernovega gledališča, ki nadaljuje serijo »ljudskih iger« v gorenjščini, v tej sezoni z nepopustljivo brutal­nim portretom Hlevarjevih. To sta mož (Borut Veselko) in žena (Vesna Jevnikar), njuna hčerka s hudimi posebnimi potrebami Beppi (Vesna Slapar) in hlapec Sepp (Peter Muse­vski). Prikaz izjemno težke eksisten­ce, predvsem Beppi, je poln nasilja, nestrpnosti, pomanjkanja vsakršne­ga sočutja in humanosti – čeprav je Kroetz tudi nekoliko kompleksnejši od povsem črno-bele slike. Jezik dramskih oseb je omejen, grob, za­dirčen, obenem komičen in krut. Svet Hlevarjevih pa ravno tak. Vsa­ka pot, ki Beppi iz družine, ki jo na vse možne načine zlorablja, pelje v nekaj od daleč podobnega emanci­paciji, je skozi naslednjo zlorabo. In tako naprej v zakletem krogu. Pred­stava v svojem naturalizmu ves čas hodi po meji in sproža močno nela­godje, tako da je njeno doživljanje zelo fizično. ..... / aZ ocena narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 film luKa pieRi NORMALNO SRcE (THE NORMAL HEART) Produkcija: ZDA, 2014 Scenarij: Larry Kramer (po svoji gledališki igri) Režija: Ryan Murphy Igrajo: Mark Ruffalo, Matt Bomer, Taylor Kitsch, Jim Parsons, Julia Roberts Tri desetletja je trajalo, preden smo dočakali filmsko priredbo gledališke igre Larryja Kramerja o aidsu in začetkih sodobnega geje­vskega gibanja. Stara pesem (glej Klub zdravja Dallas, Narobe 27/28). Delno je bil seveda kriv holly­woodski strah pred kakršnokoli gejevsko tematiko, zlasti pred aid­som, večina producentov pa tudi ni hotela vlagati časa in denarja v polemično in žalostno zgodbo, ki bi verjetno pritegnila samo ožjo ciljno publiko. Po dolgoletnih poskusih in obetih o vpletenosti različnih uglednih imenih (za filmsko priredbo se je že leta 1986 zanimala Barbra Stre­isand, ki se je za projekt neuspe­šno borila skoraj 15 let in za glav­ni vlogi med drugim razmišljala o Kennethu Branaghu in Ralphu Fiennesu) je zdaj že 75 let stari Kramer končno našel zaupanja vrednega ustvarjalca v Ryanu Murphyju (ustvarjalec serij Glee in Ameriška grozljivka), ki naj bi sprva režiral priredbo za veliko platno, a tudi s tem ni bilo nič. In kot se v takšnih primerih rado zgodi, se za obuditev Normalnega srca lahko zahvalimo vsemogočnemu in neu­strašnemu HBO-ju, ki je projektu zagnal utrip z vrhunsko zvezdni­ško zasedbo. Ob izbruhu epidemije »gejevske­ga raka« sklene nekonformistični pisatelj Ned Weeks (Mark Ruffa­lo) ustanoviti društvo za pomoč obolelim gejem. Med poskusi opozarjanja javnosti na splošno nerazumljeno in omalovaževano bolezen spozna novinarja Felixa (Matt Bomer), s katerim postopno stke globoko ljubezensko vez; pomaga pa mu tudi pogumna zdravnica Emma Brookner (Julia Roberts), ki se neutrudno bori proti naglušnemu sistemu. Weeks, ki ne skriva kritičnih po­gledov na hinavsko politiko, pa tudi ne na včasih preveč samo­všečno in plitvo gejevsko sku­pnost, si prizadeva za odgovornej­še ukrepanje mestnih in državnih oblasti, toda boj za ozaveščenost je dvorezen meč in pot do dosto­janstva je bistveno bolj trnova, kot je pričakoval. Bolezen neusmiljeno pobira prijatelje, ljubimce, tudi člane društva, ob tem pa povzroča globoke razkole v skupini in no­tranje konflikte v posameznikih. Za Neda, ki je čustveno vse moč­neje vpleten, saj tudi Felix zboli, so kolegi preveč pokorni in plašni, njemu samemu pa očitajo, da od­ 50 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 bija morebitne zaveznike z nedi­plomatskim in napadalnim odno­som. Kramerjev (delno avtobiografski) scenarij ohranja izvirno grenkobo in ganljivost brez pretirane pateti­ke, ki se rada vsili v takšne tragič­ne zgodbe, drugi adut filma pa je vsekakor odlična igralska ekipa. Ruffolov Ned nas kot Kramerjev alter ego prevzame z brezhibno izrazitostjo, ki niha med zagrize­nostjo, jezo, predanostjo in obu­panim občutkom nemoči. V njem sta združeni nasprotji, ki se odra­žata po eni strani v ljubeznivem Felixu Matta Bomerja (ki je za prvo večjo dramatično vlogo žr­tvoval svojo osupljivo lepoto in skoraj 20 kg) in po drugi v neo­majni, na invalidski voziček pri­klenjeni zdravnici Julie Roberts, ki, kot že v Bližnjih odnosih Mika Nicholsa, potegne na površje svo­jo zrelejšo karizmo. Ryan Murphy je sicer eden tistih filmarjev, ki znajo navdušiti z do-brim občutkom za pripoved, obe­nem pa tudi ziritirati s kičastim pristopom (recimo, njegov prej­šnji film, pri publiki priljubljeni in od kritike popljuvani Jej, moli, lju­bi), toda pri Normalnem srcu se po­zna njegova osebna zavzetost za zgodbo. Ob prenašanju Kramerje­vega scenarija na film izkoristi vse prednosti, ki jih ta medij ponuja. Panoramski pogledi zrcalijo pre­hode v kolektivnem duhu od pole­tne razposajenosti do urbano sive tesnobe, skoraj vsiljivi prvi plani, s katerimi nadomešča gledališko potrebo po pretiravanju, pa odra­žajo vsak odtenek čustvenih muk in notranjih bojev glavnih likov. Dobro ujame tudi potuhnjeno vzdušje nelagodja, ki ga je občuti­ti v množičnem zanikanju težave med številnimi geji, predvsem pa v bolečini, ki vse močneje preže­ma odnose vpletenih ob nečlove­škosti in nevednosti, s katerima se srečujejo v svojem boju za preži­vetje. Precej očitno je sicer, da je film namenjen mlajšemu občinstvu in da je posnet bolj ali manj po meri sodobnega ameriškega okusa, a s tem seveda ni nič narobe. Priokus klišejskosti, ki ga lahko pusti za sabo in po svoje nekoliko omili dramatični učinek zgodbe, velja pripisati Murphyjevi slogovni po­trebi po lažji dostopnosti prej kot prisiljenemu ugajanju, saj se želi predvsem dotakniti nove genera­cije. Kljub izrazito televizijski režiji je film scenografsko dovolj veličasten, vsebinsko pa ravno dovolj provokativen, da nam da misliti, ne da bi bil pokroviteljsko poučen. Murphyju uspe ohraniti sporočil­nost zgodbe, ker mu je tema zelo pri srcu, zato nas film kljub neko­liko nestalni dinamiki ne pusti ravnodušnih. Barbri Streisand, ki je bila nad Kramerjevo igro tako navdušena, da je hotela zgodbo prenesti na veliko platno do leta 1987 (torej dobrih pet let, preden bi Demmova Philadelphia revoluci­onirala mainstream), se je zdela zgodba neverjetno napredna, češ da kdorkoli si jo ogleda, razume, da bi se vsak hotel poročiti z lju­bljeno osebo. Tako nas tudi konč­ni prizor simbolne poroke, s kate­rim Murphy tvega bes cinikov (češ, brez tega očitno ne gre, ker je zdaj moderno), v resnici ostro opozarja na izgubljena življenja številnih, ki niso dočakali spre­memb, o katerih v osemdesetih letih nihče še razmišljal ni. .... ocena fil m Dežela neviht (Viharsarok) Produkcija: Madžarska/Nemčija, 2014 Scenarij: Iván Szabó Režija: Ádám Császi Igrajo: András Sütö, Ádám Varga, Sebastian Urzendowsky Mladi madžarski nogometaš Sza­bolcs igra v nemški ekipi. Ko se spre z najboljšim prijateljem Ber­nardom, klone tudi pod pritiski zahtevnega treninga in se vrne na Madžarsko, kjer si začne urejati čebelnjak na kmetiji, ki jo je zapu­stil dedek. Njegovo samotarsko življenje na nostalgični panonski nižini pretrga Áron, mladenič iz sosednje vasi. Szabolcs ga zaposli kot pomočnika, med skupnimi opravili in nočnim pijančevanjem pa med njima preskoči še iskra strasti, ki obema zaplete življenje. Vmešajo se še agresivni vaščani, ker se počutijo dolžne kaznovati prišleka in pedra Szabolcsa; Áron pa ima kljub zaljubljenosti vse več težav in dvomov glede svoje spol­ne identitete. Takrat pa Nemec Bernard nepričakovano obišče Szabolca, saj ne more pozabiti čustev, ki so se napletla med nju­nim žogobrcem. Áronova začetna ljubosumnost se poleže v vrtincu kratkotrajnih strasti v troje, kar je videti kot neverjeten kontrast ne­strpnemu okolju ... A Bernard se slednjič vrača v Nemčijo in s seboj vabi Szabolcsa, ki pa svojega ma­džarskega ljubimca noče pustiti samega sredi homofobične ravni­ce. A žrtvovanje za drugega se očitno nikoli ne splača. Še en vzhodnoevropski film o zakleti gejevski ljubezni. ... ocena suZaNa tRatNiK Trujina ljubezen (Tru Love) Produkcija: Kanada, 2013 Scenarij in režija: Kate Johnston, Shauna MacDonald Igrajo: Shauna MacDonald, Kate Trotter, Christine Horne, Peter MacNeill Vdova Alice (60) med žalovanjem za pokojnim možem obišče svojo hčerko Suzanne (35), prezaposle­no pravnico, obsedeno z redom. Če Suzanne malce trpi zaradi ču­stvene škrtosti, pa njena bivša punca Tru (37) nenehno skače iz postelje v posteljo in zamuja vse svoje dogovore in zmenke, pre-more pa veliko več topline in ji ni odveč zabavati priletne gospe Ali­ce. Tru in Alice se spoprijateljita, za Suzannin okus se že kar preveč družita in njun pristni odnos jo vse bolj moti. Pokaže se, da to ni naključje, saj se novi znanki kljub razlikam glede na starost in spol­no usmerjenost noro zaljubita. Ljubosumna in prizadeta Suzanne je jezna tako na svojo bivšo lahko­živko kakor na svojo mater, ki si na stara leta privošči biti tako ne­spametno zatreskana. A glavna barikada njuni ljubezni niti ni Su­zannina ogroženost, temveč te­žavno iskanje medsebojnega zau­panja. Ovire na poti Trujine in Alicine ljubezni so tipični nespo­razumi med svežima zaljubljenka­ma, ki po drugi strani sanjarita o skupnem potovanju in medenih tednih. Če le ne bi bila usoda tako muhasta. Zgodba večkrat nevarno zdrsne na rob patetike, vsekakor pa pozitivno (p)odpira vprašanje ljubezni in seksualnosti v zrelih ženskih letih. ... ocena suZaNa tRatNiK narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 serije Janet King (2014–) Država: Avstralija Režija: Gratn Brown, Peter Andrikids, Ian Watson Scenarij: Greg Hadrick, Jane Allen, Kris Mr­ksa, Shuan Grant Igrajo: Martha Dusseldorp, Aimee Pedersen, Ella Scott Lynch, Christopher Morris, Damian Walshe-Howling Janet King je spin-off nanizanke Crownies (2011) o pravniški pisarni, v kateri spremljamo mlade pravni­ke, ki dobijo svojo prvo prilo­žnost, da se izkažejo na svojem parketu. V Crownies spoznamo eno od glavnih junakinj, Janet King (Martha Dusseldorp), ki je starejša partnerka v podjetju in mentorica mladim pravnikom in pravnicam. Je avtirana lezbijka, ki se v poznih štiridesetih odloči zanositi, ker njena partnerka Ashley Larsson (Aimee Pedersen) ne more imeti otrok. V nanizanki Janet King spre­mljamo nadaljevanje prepleta med zasebnim in poklicnim življenjem Janet King: Janet je rodila dvojč­ka, hkrati pa se v službi ukvarja z napetimi in s pomembnimi prime­ri, na primer s korupcijo, ki vodi do samega političnega in policij­skega vrha, zaradi česar njej in njeni družini grozijo s smrtjo. Nanizanko odlikuje vrhunska igra, naravnost osvežujoče pa je dej­stvo, da je lezbično razmerje pri­kazano tako običajno, samozave­stno in avtentično hkrati! KataRiNa majeRhold Zadnji tango v Halifaxu (2012–) Država: Velika Britanija Režija: Dave Bowes Scenarij: Sally Wainwright Igrajo: Derek Jacobi, Anne Reid, Sarah Lanca­shire, Nicola Walker, Nina Sosanya, Josh Bolt Na BBC One se je lanskega decem­bra odvila druga sezona odlične angleške nanizanke Zadnji Tango v Halifaxu. Nanizanka je navdušujo­ča zato, ker nam prikaže iskreno in resnično ljubezen, ki ne pozna niti starostne niti spolne omejitve, saj sta Celia Dawson (Anne Reid) in Alan Buttershaw (Derek Jacobi) upokojena vdova in vdovec, ki se po šestdesetih letih ponovno sre­čata prek Facebooka in nadaljujeta svojo pubertetniško ljubezen. Na­nizanka je zasnovana po resnični zgodbi scenaristkine matere Do­rothy Wainwright. V prvem delu spoznamo Celio in Alana. Njuna vnuka ju povežeta prek Facebooka in tako se po šest­desetih letih ponovno pogovarja­ta. Alan ji razkrije, da jo je čakal na njunem prvem zmenku dve uri, a nje bilo, Celia pa mu pojasni, da so se dan pred tem preselili v dru­go mesto, a ker ga ni mogla obve­stiti, je napisala sporočilo z opra­vičilom ter priloženim novim na­slovom, vse skupaj pa je dala svoji najboljši prijateljici Eileen. A Eileen, ki je pozneje postala nje­gova žena, mu sporočila seveda nikoli ni predala. Skozi prvo in drugo sezono poleg Alanove in Celiejine zgodbe spre­mljamo tudi ljubezenska razmerja njunih hčera, Caroline, ki je rav­nateljica zasebne šole, in Gillian, doktorica kemije iz Oxforda. Ca­roline je sicer poročena in ima dva odraščajoča sinova, a se spusti v razmerje s Kate (Nina Sosanya), ko jo mož John začne varati z dru­go žensko. Eden najbolj prisrčnih trenutkov nastopi, ko njen sin izve za to razmerje. Mamo stisne k sebi in ji v solzah reče, da noče, da bi trpela zato, ker je v razmerju z žensko. Ta mu odvrne, da je do­volj močna in da bo znala stvari urediti tako, da bo prav za vse. In res, ko nekega dne pride k njej v pisarno sodelavec, in jo začne iz­siljevati za več denarja zaradi nje­nega razmerja s Kate, mu ta za­brusi, da naj vendarle že odraste, saj smo v 21. stoletju, in da ni nič takšnega, če imata ženski ljube­zensko razmerje. Večje težave ima s svojo lastno materjo. Celia je namreč polna homofobije in se grdo in odklonil­no obnaša tako do Caroline kot do Kate. Alana njeno obnašanje do lastne hčerke tako zbode, da jo zapusti in ji očita dvoličnost, za­drtost, nazadnjaštvo in omejenost. Celia, ki si gotovo ne želi ponov­no izgubiti Alana, se ob njegovih očitkih počasi omehča in sprejme Caroline in Kate. A tudi Caroline še ni povsem sprejela svojega isto­spolnega razmerja ... Skozi vse zaplete in razplete, ki jih spremljamo v tej odlični nada­ljevanki, ki je dobila že vrsto na­grad, nam ta sporoča, da pristna ljubezen z leti ne zastara in jo lah­ko nadaljujemo tam, kjer smo jo izgubili ali končali. Prava ljubezen torej ne pozna prekinitev, ločitev ali konca. KataRiNa majeRhold 52 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 iZtoK KlaNčaR: my meN fotografiji sta del projekta, fotografskega eseja, ki skozi video dnevnik raziskuje specifike gejevske intimnosti. Več: http://easetock.com/site/my-men/ slika maja ličeN skozi njene oči V okviru 15. Mednarodnega feministične­ga in queer festivala Rdeče zore je marca letos potekala razstava Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije. Kuratorke Ana Grobler, Jasna Klančišar in Tadeja Pirih ter kurator Sebastian Krawczyk so k sodelovanju povabili Mašo Cvar, Andrejo Gomišček, Ano Grobler, Marino Gržinič, Petro Hrovatin, Ano Marijo Kanc, Jasno Klančišar, Matejo Lojen, Aprilijo Lužar, Lezbično-feministično univerzo (LFU), Zvonko Simčič, Alenko Spacal, Aino Šmid, Vstajo Lezbosov in Nado Žgank. Razstava, ki jo je gostila KUD Mreža/Galerija Alkatraz, že v na­slovu opozori na svoj primanjkljaj, saj ni pregledna, torej ne zajame vseh avtoric, hkrati pa implicira, da gre za ženske umetnice, femi­nistke, lezbijke. In kaj je tisto, kar pri tej razstavi najbolj pritegne? Ravno to, da takšnih ali njej podobnih razstav preprosto ne videvamo. V arhivih nekdanjih jugoslovanskih držav in tudi širše evropsko takšnih pregle­dov lezbične in/ali feministične umetnosti ni. Kar pa ne pomeni, da razstav, kjer razstavljajo zgolj umetnice, ni, temveč da ne najde­mo razstav, kjer bi se ženski druž­benokritični glas videl kot rele­vanten za družbenokritičnega in predvsem samozadostnega. To dokazuje, da sta feministična in lezbična tematika potisnjeni na obrobje tudi v umetnosti. Temati­ka se kot samozadostna ne zdi dovolj in je tako, sicer redko, del drugih družbenokritičnih tematik, torej zgolj na sekundarni ravni. Kje je torej prostor lezbičnih umetnosti? V kavarnah, v info točki galerije, v nočnih klubih. Zakaj ne v galeriji .ali drugače ­zakaj šele zdaj po tridesetih letih ustvarjanja v galeriji? 5 Morda je skupinski lezbični glas res premočan in prenevaren, zato se ga preprosto označi za nepo­membnega in se mu obrne hrbet. Vedeti moramo, da so nekatere izmed teh avtoric umetnice, ki imajo prostor v galerijah, ampak le kot posameznice. Foto: Maja Ličen, Sunčan Stone, Rebeka Bernetič Kustosinja in kuratorka edinih tovrstnih razstav pri nas, Jasna Klančišar, ki je bila tudi ena izmed pobudnic za to razstavo, v svojih intervjujih vseskozi opozarja na brezbrižnost, nezanimanje ali celo odvračanje slovenskih galerij od tovrstnih razstav. Tovrstne razstave, čeprav jih mor­da ne bi smeli tako imenovati, saj niso bile postavljene v razstavnih prostorih, temveč na zasilnih ste­nah, ki so napovedovale to veliko in predvsem ključno zbirko lez­bično-feministične produkcije, so vključno s to razstavo mediji po­polnoma spregledali. Taki sta na primer Nomadinje in Dokumentirana preteklost. Obe nastali v okviru fe­ 54 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 slik a stivala Lezbična četrt, obe izje­mno kvalitetni, konceptualno do­delani, druga morda celo kon­struktivistično, smiselni in pred­vsem nujni za slovenski prostor. Zakaj so te razstave nujne? To so projekti, ki učijo – njihovo vsebi­no sestavljajo popisi zgodovine, sežejo v same začetke in jih vizu­alno beležijo z besedami, fotogra­fijami, videi, razglednicami, slika­nicami … Projekti najbolj odkrite­ga in razgaljenega, ki teži k druž­benemu, saj je to edini način, da se v celoti realizira. Doživljanja, ki žensko goloto opolnomočijo in ne slečejo. Revolucionarni pohodi, ki z grafiti posežejo v samo bistvo aktivizma in rešilni kalčki humorja skozi majhne lutke velikih dejanj. Poleg vsega tega pa je razstava tudi nekakšen časovni pregled lezbično-feminističnega ustvarja­nja, ki v celotnem sklopu ni mote­če. Videi bi se morda zdeli bolj zgodovinski artefakti, prav tako 30 let, čez 30 prostorov. GALERIJA ŠKUC CAFE KOLAŽ KLUB ŠKUC-LL-MONOKEL PRITLIČJE KUD TRNOVO PTL - PLESNI TEATER LJUBLJANA razglednice, a ravno nasprotno. Razstava dokazuje, da so vsebine, ki so jih avtorice čutile kot proble­matične že dvajset let nazaj, še vedno aktualne in prav nič izven časa. Razstava Skozi njene oči je pregled mnogih vsebin skozi oči različnih umetnic in preko vseh umetniških medijev. Tako na prvi pogled tež­ko govorimo o homogenosti raz­stave, vendar je drugi pregled ve­činoma nujen, saj se nam razkrije trdna rdeča nit. Od politike do humorja. Od osebne stiske do vstajniških pohodov. Od slikanice do spolnosti. Vse zbrano v ključ­no kritiko. Poziv k sprejemanju, dojemanju in spreminjanju. STRAN 52 1 Avtorice, kustosinje in kustos 2 Razstava skozi njene oči 3 Delo Ane Grobler 4 Delo Mateje Lojen 5 Delo Ane Marije Kanc, v ozadju delo Andreje Gomišček 6 Delo Alenke Spacal STRAN 53 7 Delo Vstaje Lezbosov 8 Delo Jasne Klančišar, v ospredju delo Petre Hrovatin in Nade Žgank 9 Delo Jasne Klančišar 3. FESTIVAL LEZBIČNA ČETRT 8.-13. DECEMBER 2014 www.lezbicnacetrt.si PONEDELJEK, 8.12. Nastop Monospolnega gledališča s predstavo Rdeči cmeri otvoritev Galerija ŠKUC TOREK, 9.12. Prostori, sledi in sence otvoritev skupinske razstave & stand up Ksenije Vozelj KUD SREDA, 10.12. Novejša roza predstavitev poezije in proze nekaterih mlajših lezbičnih avtoric videoambient: VJ Periklea Cafe Kolaž ČETRTEK, 11.12. "Strinjam se, da je pomembno priti iz kredence, a ni treba povedat vsem.” Slovenski teater za lezbijke. predavanje Maje Šorli KUD Trnovo Finale delavnic impro skupine V peto gre rado gledališka predstava Cafe Kolaž Petek, 12.12. 30 let LGBT-gibanja, več kot 30 prostorov okrogla miza Cafe Kolaž Juneshelen & Nina&Nina Pritličje SOBOTA, 13.12. I am that lesbian your mother warned you about (režija Eva Kokalj in Petra Hrovatin) filmska premiera ptl, Prule Zaključna zabava VJ instalacija/Periklea monokel narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 portret iZaK KošiR pedrski bluz osamljenega šolarja »Kje si lahko dam tiča pofafat, kje si lahko dam rit pofukat?« poje Mick Jagger v pesmi Cocksucker Blues že daljnega leta 1970 – ob koncu de­kade, ki je naznanila novo seksual­no revolucijo – in ob koncu desetle­tja, ki ga je s koncertom na Alta­montu (6. decemebra 1969) sam pomagal pokopati, ko so pod odrom pripadniki motorističnega združe­nja Hell’s Angels, ki so jih Rolling Stonesi najeli za varnostnike, do smrti zabodli osemnajstletnega temnopoltega Mereditha Hunterja. Predzgodba, zakaj pesmi Cocksucker Blues nikoli ne slišite na radijskih postajah, Satisfaction ali Sympathy For The Devil pa (pre) večkrat, gre nekako takole. Da so bili Beatli pridni, poštirkani fantje in da so bili Stonesi pore­dni, potrebni pobalini oziroma da so oboje kot take tržili, najbrž ni treba posebej razlagati. A da bodo šli Stonesi tako daleč, si takrat ni mislil nihče. Najbrž niti androgeni s polnimi ustnicami obdarjeni Mick Jagger, prvi frontman, ki se je poigraval s konvencionalnim dojemanjem družbenega ter biolo­škega spola in vsaj navidezno bi­seksualnostjo. Isti Mick Jagger, ki je na televizijskem šovu Eda Sulli­vana v ZDA leta 1967, torej le tri leta pred Cocksucker Bluesom, pristal na kompromis in spremenil svoj tekst sugestivne pesmi Let’s Spend The Night Together v »let’s spend some time together«, da bi ga lahko videlo nastopati 70 milijo­nov gledalcev. Da je med petjem tega dela pesmi očitno zavijal z očmi, ni bilo dovolj. Zgodovina rocka si je to zapisala in mu kot glasniku neke uporniške generaci­je to še danes zameri. Jim Morri­son, ki je bil nekakšna bolj poetič­na in manj poženščena različica Jaggerja, na ta kompromis v isti oddaji istega leta ni pristal. Pre­dlagani popravek za konzervativ­no Ameriko v pesmi Light My Fire je ignoriral in namesto »girl, we couldn’t get much better« vseeno odpel »girl, we couldn’t get much higher«. Doorse zaradi tega v to takrat najbolj priljubljeno oddajo niso več nikoli povabili, a Jim si tega ni kaj preveč gnal k srcu – pripomnil je le, »saj smo v tej od­daji tako ali tako že nastopili«. V postelji z DaViDom Bowiejem Stonesi so se igranja z vprašanjem spola dotaknili že prej, a lahko bi rekli, da so ga do takrat zgolj oplazili. Na naslovnici male plo­šče Have You Seen Your Mother, Baby, Standing In The Shadow so se pojavi­li v ženskih oblačilih, a Jaggerju se to ni zdelo nič gejevskega, temveč je to označil kot nekaj »zelo an­gleškega«. Istega leta, kot je nastal Cocskucker Blues, je v kinematografe po svetu prišel kultni film Perfor­mance, kjer Jagger v naslovni vlogi igra venečega biseksualnega rock zvezdnika in je nastal pod režiser- sko taktirko Donalda Cammella in Nicolasa Roega. Prvi je napisal tudi scenarij, na katerega je vplival predvsem argentinski pisatelj Jor­ges Luis Borges. Film v ospredje postavlja identiteto, tudi spolno. Jaggerju sicer pravzaprav ni bilo treba kaj prida igrati, saj mu je bil lik Turnerja pisan na kožo, leta 2009 pa mu je prav za to vlogo revija Film Comment dodelila naziv »najboljšega performansa glasbenika v filmu«. Namigovanja o dejanskih zakulisnih homose­ksualnih odnosih med člani Rol­ling Stonesov so bila vedno zavita v tančico skrivnosti in so se širila bolj od ust do ust kot prek foto­grafij ali osebnih izpovedi. Nekda­nje Jaggerjevo dekle in glasbenica Marianne Faithfull je v svoji avto­biografiji razkrila, da je Mick ne­koč med seksom v šestdesetih iz­javil, da bi rad svojemu sobendašu Keithu Richardsu pofafal tiča in da je bila v odnosu tega skladatelj­skega para v mladosti vedno neka­kšna homoerotična napetost. Ri­chards sicer Jaggerja rad označuje za svojo »soprogo« in trdi, da je to njegovo najdaljše razmerje, ki 56 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 portret je podobno zakonu, da pa je zgolj platonsko. Neuničljivi Keith pa je v svoji nedavni avtobiografski knjigi Life pokomentiral odnos med Mickom in že pokojnim čla­nom Rolling Stonesov Brianom Jonesom, za katera se je tudi šu­šljalo, da ustvarjata »nekaj več« kot le glasbo. Richards je zaključil tako, da resnice ne bomo nikoli izvedeli, saj eden od njiju o tem ne želi govoriti, drugi pa je mrtev. Za vrh ledene gore, ki je pravza­prav bolj oblak dima, pa je poskr­bela nekdanja soprogra Davida Bowieja, Angela, ki je v pogovor­nem televizijskem šovu Joan Ri­vers leta 1990 izdala, da je leta 1973, ko je prišla domov, v poste­lji zasačila Micka in Davida – gola in zmačkana. Kasneje, po posre­dovanju Jaggerjevih in Bowiejevih odvetnikov, da se med njima niko­li ni zgodilo nič, je vztrajala, da ju je zagotovo našla gola v postelji, a dodala, da to sicer še ne pomeni, da se je med njima karkoli zgodi­lo. Incident je rekonstruiran tudi v filmu Velvet Goldmine (1998), spre­menjena so le imena vpletenih. Bowie je sicer svojo odprto seksu­alnost v začetku sedemdesetih s svojim alter egom Ziggyjem Star­dustom, biseksualnim vesoljskim zvezdnikom, ki je bil na čelu glam rock gibanja, dobro unovčil. Ali je šlo res le zgolj za uspešno promo­cijo? Angela pravi, da je bil obse­den s trojčki – v teh menage a trois pa, tako nekdanja gospa Bowie, ni bil izbirčen glede spolov vplete­nih in je bil vajen tako žensk kot moških. Urok BeseDne zVeze CoCksUCker BlUes se naDaljUje Pesem Cocksucker Blues, znano tudi kot Schoolboy Blues, je Mick Jagger napisal leta 1970, ker so bili Sto­nesi pogodbeno obligirani za za­ložbo Decca, ki so jo zapuščali, ker jih je držala v primežu neka­kšnega sužnjelastniškega razmerja, posneti še eno skladbo. In Cocksucker Blues je bil ultimativni fuck off kravatarjem v pisarnah založbe, ki so Stonese videli kot stroj za tiskanje denarja, saj so vedeli, da pesmi s takšnim besedi­lom ne bodo nikoli izdali. In res je še do danes niso izdali. Tako je Cocksucker Blues romal v klet – v arhiv. Kasneje se je, seveda, poja­vil na bootleg-ploščah, danes ga lahko slišite prek spleta. Stonesi pa s to besedno zvezo niso imeli sreče niti dve leti kasneje – leta 1972 je namreč fotograf Robert Frank dokumentiral njihovo turne­jo po ZDA, ki še danes velja za najbolj divjo v zgodovini rokenro­la. Dogajanje na odru je v doku­mentarcu, naslovljenem Cocksucker Blues, zasenčilo dogajanje v zaodr­ju, ki ni bilo nič drugega kot ne­cenzurirana in eksplicitna vožnja skozi seks in droge. Ko so si člani skupine in njihov menedžment ogledali Frankov dokumentarec, so se strinjali, da bi lahko samo še bolj škodoval njihovemu že tako zloglasnemu imidžu, in ker so se zbali, da bi jim lahko zaradi njega prepovedali vstop v ZDA (in še kam), so se ga odločili blokirati in to po sodni poti. Filma avtor še do danes ne sme prikazati več kot štirikrat letno in ob njegovem vr­tenju mora biti vedno fizično pri­soten. Pred dvema letoma je bil, denimo, na ogled v muzeju so­dobne umetnosti v New Yorku MoMa v sklopu festivala 50 let Rolling Stonesov na filmu. Vsakokrat Ve, kam ga Vtaknit Pesem Cocksucker Blues so Stonesi v svoji celotni več kot pol stoletja dolgi karieri obudili samo enkrat in še to na vajah za turnejo osem let kasneje – ob izidu albuma Some Girls (1978), na katerem najdemo še eno pesem s homose­ksualno tematiko (When The Whip Comes Down), ki pa je veliko manj grafična, saj govori bolj o diskri­minaciji oziroma o mladem geju, ki potuje od New Yorka do Los Angelesa in mu povsod pljuvajo v obraz. Posnetek vnovične oživitve pesmi Cocksucker Blues na vajah v studiu Bearsville je k sreči zabele­žen. Iz počasnega akustičnega bluesa, kot poznamo pesem v ori­ginalu, je nastala hitrejša in suro­vejša električna različica, ki jo najdete na bootleg-posnetkih, naslovljenih The Complete Woodstock Tapes, zaokrožila pa je kakopak tudi po spletu. In o čem pesem Cocksucker Blues pravzaprav govori? Kaj je v tem besedilu tako nezasli­šanega in spornega? Moraliste po vsej verjetnosti zmoti neposre­dnost in kontroverznost teksta. Govori namreč o šolarju (ali gre za srednješolca ali za študenta, ni izključno navedeno), ki z dežele pride v glavno mesto. Jagger v tem molovskem blues standardu poje v prvi osebi: »Toliko sem slišal o Londonu, zato sem se od­ločil, da ga raziščem.« Kot je zna­čilno za rokenrol, sploh pa za Rol­ling Stonese, je pričakovati, da je prva kitica le nekakšen nedolžen uvod, ki je samo še korak stran od razvrata, ki ga napoveduje naslov. Za »osamljenega šolarja« se na­mreč izkaže, da je gejevski prosti­tut, ki se preživlja s pobiranjem moških po londonskih ulicah in parkih. V eksplicitnem refrenu, ki se pojavi po vsaki od kitic, pa pre­peva, da si želi nekoga, ki bi mu ga »pofafal« oziroma ga »pofu­kal« in da, čeprav je brez denarja, ve, kam ga vtakniti vsakokrat. »Vprašal sem mladega policista, ali bi me zaprl čez noč,« se ponu­di prvi stranki v modri uniformi in ga opozori o svoji neizkušenosti, češ, da je imel do zdaj le pujse na deželi in da so bili nekateri »v redu«. »Pofukal me je s svojim pendrekom, njegova čelada pa je bila pretesna,« zaključi zadnjo kitico, pesem pa konča s skoraj neslišnim izdihom in vdanostjo v usodo, ki jo vodi poželenje, da ostaja »osamljen šolar v vašem mestu«. In ostalo je zgodovina. cocksucker blues Well, I’m a lonesome schoolboy And I just came into town Yeah, I’m a lonesome schoolboy And I just came into town Well, I heard so much about London I decided to check it out Well, I wait in Leicester Square With a come-hither look in my eye Yeah, I’m leaning on Nelsons Column But all I do is talk to the lime Oh, where can I get my cock sucked? Where can I get my ass fucked? I may have no money But I know where to put it every time Well, I asked a young policeman If he’d only lock me up for the night Well, I’ve had pigs in the farmyard Some of them, some of them, they’re alright Well, he fucked me with his truncheon And his helmet was way too tight Oh, where can I get my cock sucked? Where can I get my ass fucked? I ain’t got no money But I know where to put it every time I’m a lonesome schoolboy in your town Besedilo in glasba: Mick Jagger & Keith Richards youTube povezava: https://www.youtube.com/ watch?v=PEFhuvg1SEA narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 portret poloNa čeRNič 100-letnica rojstva Tove Jansson TOVE JANSSON, FINSKO-ŠVEDSKA PISATELJIcA, ILUSTRATORKA IN SLIKARKA (1914–2001) Tove Jansson se je rodila 9. avgusta 1914 v Helsinkih ilustratorki in grafični oblikovalki Signe Hammarsten iz Stockholma in finskemu kiparju Viktorju Janssonu. Kot ilustratorka, slikarka in pisateljica je bila aktivna več kot sedemdeset let. Svoje prve ilustracije je objavila pri komaj štirinaj­stih letih. Kot zadnjo je sedemdeset let kasneje, leta 1998, objavila zbirko kratkih zgodb Messages. »Delo in lju­bezen« je bil njen življenjski moto. Bila je ena izmed prvih razkritih lezbijk na Finskem, ki je več kot štirideset let živela s partnerko Tuulikki Pietilä. Tove Jansson je ena najbolj branih avtoric in avtorjev na Finskem, ki je najbolj znana po dogodivščinah muminov. Dela, ki so bila večino­ma objavljena sredi 20. stoletja, so še danes zelo popularna in brana, ne le med finsko in švedsko govo­rečimi prebivalci Finske in Šved­ske, temveč po vsem svetu. Devet izdanih knjig je bilo skupaj preve­denih v 43 jezikov in prodanih v 15 milijonih izvodov. Danes je podjetje, ki ga je z mlajšim bratom ustanovila za zaščito avtorskih pravic, eno najbolj dobičkonosnih na Finskem, kjer ima skoraj vsak doma kakšno knjigo in promocij­ski izdelek s podobo muminov. Odraščala je na Finskem, v ume­tniški družini. Pripadala je švedski manjšini in je zato govorila ter pisala v švedščini. Močno je bila navezana na mamo Signe Ham­ mumini Podoba muminov je nastala po naključju. 15-letna Tove Jansson je prvega mumina narisala iz jeze, kar na domačem stranišču, potem ko je v dialogu z bratom izgubila »filozofski dvoboj« o Kantu. Prva knjiga z dogodivščinami teh pri­kupnih bitij je izšla leta 1945, v povojnem obdobju pomanjkanja, depresije in vsesplošne krize, ko je bil porušen tudi sistem vrednot. Prav zato je na fantazijskem polju oblikovala nedolžen in naiven svet, ki je utemeljen na skandina­vski mitologiji, kjer so troli opre­deljeni kot škratje, ki so večinoma veliki in čokati, neumni, domišlja­vi in zavaljeni. Iz tega izročila izhajajo tudi mumini, le da je nji­hovo podobo Tove Jansson pov­sem spremenila. Zgodbe o mumi­nih so klasične fantastične pripo­vedi, v katerem imajo junaki šte­vilne izrazite človeške lastnosti in marsten. Ham, kot so ji pravili, je bila ena izmed treh pionirk giba­nja Swedish Girl Guide, predhodnic švedskih sufražetk. Ko se je druži­na v pričakovanju rojstva Tove iz Pariza preselila v Helsinke, je štu­dij umetnosti, učiteljske in kipar­ske ambicije za kratek čas postavi­la na stran. Kasneje se je posvetila pozitivne vrednote. Negativne človeške navade (skopuštvo, agre­sivnost, samovolja, napadalnost, blebetavost, strahopetnost, časti­hlepnost, hinavščina in druge) pa so le razvade in zlahka ozdravlji­ve. Zgodbe so prepojene z vre­dnotami miru, nelastništva, tako do materialnih dobrin kot do lju­di, spoštovanja različnosti in svo­bode. V zgodbah kar mrgoli ta­kšnih in drugačnih nasvetov in napotkov, namenjenih otrokom in tudi odraslim, katerim je svet mu­minov namenjen v enaki ali celo večji meri kot mlajšim bralcem. Družbeni red je v zgodbah sicer postavljen na heteronormativnih premisah, v katerih se lahko ve­dno najdejo vzorci zatiranja dru­ilustracijam, karikaturam in pred­vsem grafičnemu oblikovanju, s katerim je finančno preživljala družino, medtem ko se je oče po­svečal kiparstvu in v obdobju vojn služboval v finski vojski. V senci muminov se skrivajo njena druga literarna dela in stvaritve, ki gačnih identitet, življenjskih oblik in zanimanj, a junaki v Mumindo­lu ne počnejo stvari pod vplivom družbenih pričakovanj ali pripisa­nih spolnih vlog, temveč iz vese­lja, odkritosrčnega zanimanja in dobrega počutja. V Mumindolu so vsi del družine muminov, biološka povezanost ni pomembna. Tudi telesna oblika glavnih junakov (muminočka, muminmame, mu­mintrola, smrkca in smrkljice) je brez vidnih spolno določenih te­lesnih značilnostih, lik Hemulija, ki se rad oblači v slogu nasprotne­ga spola, Too-ticky, ki jo je Tove oblikovala po svoji partnerki, pri­čajo o tem, da bi bil svet muminov zagotovo precej drugačen, če ga ne bi oblikovala lezbična ustvar­jalka, kar je v opisih in razumeva­nju del muminov večinoma spre­gledano. 58 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 portret so nemalokrat spregledane. Poleg pisateljskega talenta je imela izje­men likovni dar. Bila je ilustrator­ka in slikarka, kar je mnoga leta postavljala pred pisanje. Študirala je na slikarskih umetniških šolah, tudi v Parizu, vendar je študij za­pustila. Ustvarila je številna tiho­žitja, krajine, portrete, abstraktne fair play 1989, angleški prevod, Thomas Teal, 2007. Roman je razdeljen na 17 pogla­vij, v katerih spoznamo nekaj epi­zod iz vsakdanjega življenja sta­rejšega para, pisateljice Mari in umetnice Jonne, ki se večino časa gibljeta vsaka v svojem delovnem ateljeju na nasprotnih delih velike stanovanjske hiše. Skupaj živita, delata, se prepirata in smejita, gle­data Fassbinderjeve filme in B-we­sterne ter se o njih pogovarjata dolgo v noč, kritizirata delo druga druge, preživljata poletja na oto­ku, potujeta po ameriškem jugu, si dopuščata svobodo, sta ljubosu­mni, prijateljujeta, se starata in se imata radi. Ena izmed glavnih značilnosti in odlika pisanja Tove Jansson za odrasle je odprta struk­tura, ki se izraža v prefinjenem in izbranem jeziku ter tankočutnem slogu pisanja in tudi v vsebini. slike, slike na steklu, freske, ilu­stracije in karikature. Le finski satirični politični časopis Garm (1923–1953), namenjen švedskim intelektualnim krogom, je v obdo­bju petnajstih let objavil več kot 600 njenih ilustracij. Prvo karika­turo je objavila pri petnajstih le­tih, leta 1933 se je njena karikatu- Jasnost povedanega je velikokrat zgolj navidezna, veliko ostane neizrečenega, besede so pogosto odveč. Ko se navidez ne dogaja nič, se včasih v ozadju dogaja vse. Partnerski odnos je opisan s skrb­nostjo, humorjem in z diskretno­stjo. Opisane so vsakdanje reči, ki so temelj njune dolgotrajne ljube­zni. Roman je avtobiografski in je edino njeno delo, v katerem je homoseksualnost, lezbičnost, od­krito predstavljana. Že v romanu The True Deceiver (1982) opisuje strasten odnos med mladima žen­skama, ki pa ni seksualne narave. ra prvič pojavila na razstavi, istega leta je izšla njena prva knjiga ilu­stracij, deset let pozneje je v Hel­sinkih dočakala prvo samostojno razstavo, tej je leta 1946 sledila še ena, ki je požela dobre kriti­ke. Tove je takrat veljala za eno izmed najbolj obetavnih mladih umetnic na Finskem. Oblikovala je številne knjižne ovitke, plakate in oglase. Napisala pa je tudi šte­vilna literarna dela za odrasle, ki so angleške prevode večinoma dočakali šele pred nekaj leti in so zato še danes med bralci izven Skandinavije pretežno neznana. Dela za odrasle lahko razdelimo na zbirke kratkih zgodb, ki jih je najraje pisala, in romane. Obojim se je posvetila v drugem delu svoje pisateljske poti. Prvo knjigo za odrasle je tako napisala pri štiriin­petdesetih letih, zbirko kratkih zgodb The Sculptor’s Daughter (1969), v katerih je opisala prigo­de iz zgodnjega otroštva. Leto kasneje ji je umrla mati, kar je imelo močan vpliv na njeno pisa­nje v nadaljnjih letih, takrat je tudi naznanila konec zgodb o muminih. Leta 1956 je na božični zabavi ob gramofonu spoznala grafično obli­kovalko Tuulikko Pietilä. Tisti ve­čer sta predvajali svoje najljubše plošče in nobenega drugega nista pustili blizu gramofona. Pietiljo je povabila na ples, a jo je ta takrat zavrnila, ker se ji okoliščine niso zdele primerne. Kmalu po novem letu jo je Tove obiskala v njenem stanovanju, ob vinu sta poslušali glasbo, kar se je raztegnilo na sku­pnih štiriinštirideset let. Živeli sta večinoma v Helsinkih, delali sta v isti hiši z ločenima ateljejema, imeli sta skupne projekte, vplivali druga na drugo, potovali po svetu in si dovoljevali svobodo, ki sta jo obe potrebovali za svoje umetni­ško delo. Osemindvajset poletij sta v samoti in družbi prijateljev preživeli na otoku Klovharu v Fin­skem zalivu, kjer sta si, ko je bilo Tove petdeset let, zgradili poletno kočo. V Poletni zgodbi, verjetno njenem najbolj znanem romanu, je mogoče zaslediti opise tega odročnega otoka, na katerega sta prenehali zahajati, ko zaradi staro­sti nista imeli več dovolj moči. Zadnja leta sta delovno v celoti preživeli v Helsinkih, kjer je Tove preminula leta 2001, v 87. letu starosti, Pietilä pa osem let kasne­je, v 92. letu starosti. Bili sta eden prvih razkritih lezbičnih parov na Finskem, pojavljali sta se v javno­sti, se udeleževali umetniških in drugih, tudi državnih dogodkov ter proslav. Tove Jansson je objavila okrog 30 knjig za otroke in odrasle. Za svoje pisanje je prejela številne ugledne nagrade, med njimi An­dersenovo, ki ji je bila leta 1966 podeljena v Ljubljani. V svojem življenju in svojih delih, ki so bila manj ali bolj avtobiografska, je zagovarjala osebno svobodo, spoštovanje različnosti in iskanje samega sebe. Vse, kar je počela, je počela, ker jo je zanimalo in veselilo, ter tako skozi dolgole­tno umetniško udejstvovanje ostala zvesta sama sebi. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 scena Foto: Peter Studnička RomaN KuhaR gospod medved Roman Šušlja se, da je bil to eden ob boljših do­mačih medvedjih žurov. Kako tudi ne, saj smo končno dobili prvega med gospodi medvedi: oktobra je bil namreč v Tiffanyju na zabavi Bearquake izbran prvi Mr. Bear Slovenije Roman Merljak. Organizator zabav Bearquake Anže Homovec pojasnjuje, da so se za ta izbor sicer odločili pred­vsem zaradi zabave, a tudi zato, da bi slovensko medvedjo sceno uvrstili v družino izborov za Mr. Bear, ki v Evropi potekajo že nekaj let. Dodaja, da medvedje zabave organizira ne zgolj zaradi druže­nja medvedov, pač pa tudi zaradi razbijanja stereotipov, ki jih imajo o medvedji skupnosti predvsem mlajši geji: »Naša skupnost je od­prta in zabavna. Prepogosto sli­šim, da se nekateri ne bodo udele­žili Bearquake zabav, ker pač niso medvedi, niso kosmati ali nimajo trebuha. A medvedja kultura je zelo odprta in prav zato jo želimo približati tudi ostalim, ki imajo pomisleke glede druženja. Inspira­cija za medvedje zabave sem dobil pri prijatelju Teu, ki je s takšnim projektom začel na Dunaju. Na začetku so bile njihove zabave kot kakšen krožek, po petih letih pa je medvedja zabava ena od najbolj­ših mesečnih zabav, kjer se zaba­vajo vsi. Prav zato so tudi Bear-quake zabave prostor, v katerem se družijo medvedi, njihovi ljubi­telji in prijatelji. Mr. Bear Roman Merljak je dobil največ glasov publike in strokovne žirije, v kateri je med drugim so­deloval tudi avstrijski Mr. Bear Thomas Hoffman. V letu, ko bo nosil medvedjo tiaro, ima, kot pra­vi Homovec, »predvsem zadolži­tev ‘ambasadorja dobre volje’, kar pomeni, da na raznih dogodkih predstavlja slovensko bear sku­pnost in tudi medvedje zabave Bearquake, ki se odvijajo v klubu Tiffany. Teden dni po izboru je naš Roman že gostoval v Padovi pri italijanskih medvedih.« Njego­ve aktivnosti lahko spremljate na Facebook strani Mr. Bear Slovenia, z njim pa smo se ekskluzivno (!) pogovarjali tudi za Narobe. Roman, najprej iskrene čestitke. se je bilo težko odločiti za sodelovanje pri takem izboru? Anže me je pozval, naj se prijavim in mi »zagrozil«, da me bo sicer prijavil kar sam. Priznam, da sem bil najprej kar malo presenečen, da se bo kaj takega dogajalo tudi v Sloveniji. Potreboval sem nekaj dni za razmislek, potem pa sem se vendarle prijavil. Sicer sem bil že dvakrat Mr. Bear tedna na Be­arwww.com, a biti Mr. Bear v Slo­veniji, in to celo prvi ... no, to je pa res laskavo. Kakšne bodo tvoje naloge v naslednjem letu? misice rešujejo svet, kaj pa delajo mistri medvedi? Tako kot sem rekel že v Tiffanyju: glas o medvedih bom razširjal v svet. Sliko z lento sem dal na svo­jo stran na bearwww.com, pa na Growlr, iSpQ ... Gostoval sem že v Flexu v Padovi. Ampak čisto po pravici povedano, ne vem točno, kaj počne Mr. Bear (smeh). Aja, pa plišastega medveda sem dal svoje­mu vnučku, čeprav pred družino sicer nisem razkrit. Na gejevski sceni se zdi, kot da so med­vedje malo porinjeni v kot. predvsem mlajši geji se včasih zmrdujejo: ah, med­vedje so stari zavaljeni pedri ... Res je, a tako je samo v Sloveniji. V tujini tega ni. Vsaj ne v Italiji in Španiji, kjer sem že bil. Je pa res tudi to, da je v Sloveniji več mla­dih lovcev na medvede, kot med­vedov samih. (smeh) Se vidimo na naslednjem medvedjem žuru. Woof! 60 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 scena aleš Zobec Kolaž ponudbe Ne da bi posebej drezal v kogarkoli, lju­bljanska – po mojem osebnem občutku, odokativno torej, zlasti gejevska – scena hitro rada jadikuje čez – domnevno – po­manjkljivo lgbt-ponudbo v mestu. Morda res nimamo na desetine (enakih), če se izrazim evfemistič­no, savn s sobami za počitek (ima­mo pa Gymnasivm, kjer naj bi nudili vse to), čisto pravih orgia­stičnih klubov (še najboljši pribli­žek bi bil Tiffany), pravzaprav še temnice, ki bi redno obratovala, ne premoremo … a od 4. aprila 2014 je na Gornjem trgu v stari Ljubljani odprt mavrični Cafe Ko­laž. Kar je dobra informacija za tiste, ki pri kritiziranju zdaj žal že dolgo zaprtega Opna niso izpusti­li »odročnosti« njegove lokacije (o čemer bi sicer lahko razpravlja­li) – Kolaž je v centru! Odlikujejo ga prijetni notranji prostori, ra­znolika ponudba, zares prijazno – in simpatično [se odkašljam] – osebje, na mestnih tlakovcih pred vhodom pa je še nekaj kvadratov (bilo bi jih več, a mi je bilo zago­tovljeno, da zaradi predpisov to pač ni mogoče) namenjenih pose­danju ob toplejših dnevih (za nas, zasvojence, pa celo leto). Končno imamo torej spet v mestu odprte prostore, kamor lahko za­hajamo ob »spodobnih« urah (in »manj spodobnih«, saj je kafe od­prt od ponedeljka do sobote do enih zjutraj – ideja za posedanje pred odhodom v K4 ali Tiffany?!) – na pijačo po še zmernih cenah, odlična dnevna kosila (od pone­deljka do petka med poldnevom in 16.00), za katere skrbi Taeko, prigrizke, sladice (na voljo so tudi veganske različice, ki so odlične, kot pravijo moji prijatelji vegani in prijateljice veganke) … Žlahtimo pa se lahko tudi kultur­no in intelektualno, če se udeleži­mo katere izmed okroglih miz, razstav, literarnih večerov, skupnih ogledov filmov in še česa. Tako je Kolaž, denimo, odprtih rok spre­jel pobudo za sodelovanje IDS-ja oziroma Iniciative za demokratič­ni socializem (še pred nastopom Luke Mesca na enem izmed soo­čenj pred volitvami v državni zbor!). Ta organizira cikel dogod­kov Čajanka z roso in tako odpira prostor za razpravo o aktualnih temah: o zastopanosti žensk v evropski politiki, reprezentaciji homoseksualnosti v medijih ter pravici do mesta. Kot je zatrdila Nika Kovač, članica IDS-ja, se bo omenjeno sodelovanje nadaljeva­lo, pišoči pa se že veselim nasle­dnjega dogodka. Obetajo se na­mreč čajanke o transseksualnosti, kjer bi urejeno objavljali fotograf­ske vtise dogodkov (Facebookova časovnica je pač precej nepregle­dna), stalno ponudbo blaga in storitev … bi prav rad obiskal, če bi jo imeli. Kdo torej pravi, da je lgbt-ponud­ba pomanjkljiva oziroma – če kar citiram – »v Ljubljani človek ne more nikamor iti«? Verjetno le tisti (in tiste), ki tako ali tako ne bodo nikoli zadovoljni (in zado­voljne) – po vsej verjetnosti pred­vsem sami (same) s sabo. Sugestija (še vedno prijazna) omenjenim: pridite in soustvarjajte prostor, saj ga je dovolj za vse. Kolaž je vse­kakor mesto, kamor se sam z vese­ljem vračam in se bom še vračal – in upam, da še dolgo! Na kavo, pivo (tudi japonsko pivo Kirin!), prigrizke, kulturo in po znanje. Kolaž je pač zares kolaž ponudbe, namenjene nam – vsem. Tudi fan-tom, saj nikakor ne drži, da jih (nas) v Kolažu ni. Bon apetit! o presečišču homoseksualnosti in šole ter o družinskih tematikah. Kolaž se torej kaže kot javno po­lje, kjer se presegajo klasične identitetne delitve in razhajanja med tistimi, ki brez večjih težav poiščemo pošteni skupni imeno­valec. Še več, zdi se, da se v Kola­žu ne bojijo odkrite politizacije svojih prostorov (politizacija lgbt­prostorov je tako ali tako neizbe­žna, saj so prostori že samo zaradi oznake lgbt – politični). Kar je prav – svobodomiselstvu, solidar­nosti in boju za enakopravnost naj bodo vrata (skupnosti) venomer odprta, kot so bila odprta za šte­vilne dogodke v okviru letošnje Parade ponosa in bodo odprta tudi za letošnji festival lgbt-filmov. Za nadobudne umetnice in ume­tnike velja morda izpostaviti tudi natečaj za razstavljanje vseh zvrsti vizualnih umetnosti, kot je zapisa­no na njihovi strani na Facebooku. Le prijazna sugestija: tudi stran, narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 scena tomislaV Kiš ali je skrito še skrito? Znameniti francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupery, najbolj poznan po svoji noveli Mali princ, je v tem delu zapisal imenitno resnico: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevi­dno.« V tej krilatici se skriva tudi bistvo lokala Cafe Lounge Bar Skrito, ki je prvi lgbt-lokal v Mariboru. Bar je bil najprej popolnoma nedefiniran dnevni bar, ki sta ga lastnika Sebastijan Šulek in Martin Perović odprla konec decembra 2011. Definirali pa so ga vendarle že od samega začetka, in to podtalno in najprej nevidno, njegova vsebina, njegov interier in njegovo ime. Ko vstopiš v območje z lepo letno teraso, imaš za trenutek občutek, da si v zavetju, v dnevni sobi nekoga drugega, ki te je sprejel z odprtimi rokami. Z veliko mero dobrega okusa in stila sta lastnika bara izoblikovala zelo prijeten ambient, ki ima njuno osebno noto. Med drugim sta povedala, da jima je všeč barva starega zlata in sta zato bar najprej želela poime­novati Oro, kar v španskem jeziku pomeni zlato. Nato so njuni prijatelji, ki so prihajali na ogled, kako napredujeta z ureditvijo lokala, venomer uporabljali sledeče bese­de: »Tukaj je pa res skrito!« In tako sta se po premisleku odločila, da so drugi bar že tako ali tako označili za skritega in da bo najbolje, da ga tako tudi poimenujeta. Tako je nastalo ime bara – Skrito. Zgodba Skritega pa je skrivala tudi marsikatero težavo, s katero sta se morala fanta spopasti kar sproti, tudi potem, ko sta bar že odprla. Najprej je njuna soseda, ki je ne bom imenoval, fantoma, ki sta odkrit gejevski par, zelo greni­la življenje. Tako je ob vsaki neko­liko bolj glasni večerni glasbi ne­mudoma poklicala policijo in pri­javljala kršitev javnega reda in miru. Vrstile so se globe in fanta sta jih s korajžo in z zavedanjem, da nista prekoračila nobenih poo­blastil, odbijala in zavračala drugo za drugo. Zadeve so se sčasoma normalizirale in lokal sedaj obra­tuje povsem nemoteno. Druga težava se je pojavila, ko so lokalni mariborski geji razglasili Skrito za svoj bar in so o njem tako tudi govorili. Govorice, ki takrat sicer niso bile povsem neu­temeljene, a so bile vendarle dez­informacija, so se razširile tudi med heteropopulacijo obiskoval­cev bara, zaradi česar nekateri izmed njih niso več želeli prihajati v bar. Lastnika nista vedela, kaj se pravzaprav dogaja. Dogajanje sta spremljala, a si ga nista znala ra­zložiti. Nista se znašla, saj sta do tedaj živela povsem mirno, nava­dno življenje dveh gejev, ki sta v zvezi in se ne izpostavljata. Ko so njuni homoobiskovalci predlagali, kako naj bi uredila lokal, kakšen naj bi bil videti, kaj naj bi še vse­boval, kako okolje ni za takšen bar, kako bodo v bar dveh gejev hodili le moški, sta lastnika defen­zivno potegnila črto pod vse to in na Facebookovo stran lokala zapi­sala, da je bar za vse in da ni iz­ključno gejevski bar. To je marsi­katerega geja in tudi lezbijko pov­sem odvrnilo, da bi še kadarkoli zakoračil/-a vanj. Tekom našega pogovora sem raz­bral, da sta želela le, da bi vsak človek, ne glede na spolno usme­ritev, našel v baru nekaj zase, se v njem počutil dobro in vanj rad zahajal. Zato so ju tako ozke defi­nicije in predstave obiskovalcev o tem, kakšen bar naj bi to bil, prav­zaprav zelo utesnjevale in oteže­vale njun koncept medsebojnega sobivanja v prijetnem lokalu. Po nekajmesečnem zatišju, ko s(m)o se od njiju in lokala odvrnili tako homofobni heteroseksualni obiskovalci kot užaljeni homose­ksualci in po tuhtanju, kako na­prej, sta se Martin in Sebastijan vendarle odločila ter se preko spleta pozanimala, kaj pomeni imeti gejevski bar, in naredila nov korak v življenju lokala, pa tudi v svojem življenju. Odločila sta se, da bo Skrito po željah mnogih postal prvi uradni LGBT-bar v Mariboru. 28. sep­tembra 2013 smo tako dobili, kar smo dolgo čakali: pravi pravcati LGBT-bar! Praznovali smo pozno v noč, do jutranjih ur, ob polnoči je bilo slavnostno izobešanje za­stave, ki nad barom še danes po­nosno plapola. Pogostitev v bar­vah mavrice je pripravila vselej za peko pripravljena in izjemno izur­jena natakarica Andreja, tiha in simpatična oseba, ki je bar in ka­sneje tudi diskoteko venomer za­lagala s kuharskimi poslasticami, ki jih je spekla sama! Skrito Cafe Lounge Bar ni velik, a je dovolj velik, da sprejme tudi večje število gostov, saj ima pro­storno dvorišče in pomično zaho­dno steno, ki jo je moč odstraniti. Tako poleti poveže oba prostora – notranjega z zunanjim. Na dvo­rišču so precej udobni stoli z bla­zinami in mizice. Pogled ti seže v višino na zadnjo stran baročne cerkve. Zanimiva kombinacija posvetnega in sakralnega! Videz bara spominja na okusno urejeno dnevno sobo s kaminom. Nekoli­ko kičasti dodatki so prijetno umeščeni v prostor in delujejo nadvse domače in okusno, tako da o pravem kiču niti ne moremo 62 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 scena govoriti. Na stenah so slike mla­dih, srečnih ljudi, večinoma zalju­bljenih parov; tako gejevskih in lezbičnih, kakor tudi str8. Ob krožnem baru so obzidne oblazinjene klopi in barski stoli. V podaljšku prostora se po stopnič­kah spustimo v širši del prostora, kjer so mehkejši oblazinjeni stoli in majhne mizice. Nato sledi po­dij, ki je namenjen DJ-u in mešalni mizi ter tudi kakšnemu nastopajo­čemu ali pa razposajenemu obi­skovalcu, ki lahko v ekstazi glasbe in vzdušja mirne vesti zapleše nad ostalimi opazovalci. Bar je lociran na zamaknjenem dvorišču ene izmed uličic (Spla­varski prehod 5, Maribor), ki vo­dijo od Glavnega trga do Lenta. Zato je morda nekoliko bolj skrit, a večina LGBT-populacije v Slove­niji, ki je že slišala za bar, se je najbrž že pozanimala, kje je, in ga z lahkoto tudi najde. Bar pa ima tudi svojo facebook stran: https://www.facebook.com/skrito­cafe.loungebar Ker ob vikendih bar ni bil več kos velikemu številu obiskovalcev in je zato pokal po šivih, sta se lastnika odločila, da obiskovalcem ponudi­ta nočno različico LGBT-lokala v obliki kluba. Tako je 14. junija 2014 svoja vrata odprl Skrito LGBT Club Maribor. DISKOTEKA Diskoteka se nahaja na izjemno dobri lokaciji, nasproti glavne avtobusne postaje v Mariboru (Mlinska 22, Maribor). V bližini je veliko parkirišče, kjer lahko ob petkih in sobotah po 22. uri parki­rate brezplačno. Za tiste brez av­tomobila je v neposredni bližini tudi železniška postaja. Sama lo­kacija še ne neha navduševati, saj je le kakšnih 200 m proč od glav­ne mariborske policijske postaje, tako da je tudi za varnost dobro poskrbljeno. Ko vstopate v Skrito LGBT Club, se morate najprej izkazati s član­sko Skrito kartico, nakar od zelo privlačnih (a ne nujno gejevskih) varnostnikov na roko dobite še nevidni žig. Nato lahko vstopite v diskoteko. Vstopnina je zmerna: ob sobotah 5 EUR in vključuje eno pijačo. Ob petkih pa vstopni­ne ni. O pijačah boste morali pre­soditi sami. Na voljo je velika iz­bira in zagotovo se najde kaj za prav vsak okus. Ob sobotah je v diskoteki tudi poseben izvajalec/­ka, bodisi kakšna izjemno zanimi­vo urejena drag queen (doslej: Fedora Batfak, Candice Kazaky …) bodisi tudi Tom Krokodil in podobni animatorji, ki vas lepo pozdravijo, vam ponudijo kakšen mavrični koktejlček in vas spremi­jo do plesišča. Večeri ob sobotah so velikokrat tematski, tako so že imeli piratsko zabavo, jagodno in še kakšno. Takoj ko vstopiš v klub, ne moreš, da ne bi osupnil in pomislil: »Kaj to je za nas? To je LGBT-diskote­ka?« Diskoteka je izredno lep pro­stor, tankočutno in prefinjeno opremljen po najsodobnejših me­rilih. Lahko bi ga mirne vesti pri­merjali s kakšnim klubom sredi Amsterdama ali Londona. In kaj je tisto, kar dela sam prostor tako poseben? Njegova razgibanost: razvejan je namreč na treh nad­stropjih, in čeprav ni predimenzi­oniran, je vsako nadstropje zgod­ba zase. V pritličju tako kraljujejo barski prostor, zofe in foteljčki, kjer se lahko družijo tudi tisti, ki niso privrženci plesa, ali pa vsi, ki se radi družijo in pogovarjajo. Naslednje nadstropje se spušča v osrednji del, tako imenovano srce kluba, kjer je plesišče z DJ-em in podij za Go-Go plesalce z dro­gom za ples. Na njem se v ekstazi plesa vrtijo tako plesni animatorji kot obiskovalci. V kotičku tega dela diskoteke pa je tudi udoben prostor za sedenje in opazovanje. Novost je tudi ta, da je ob plesišču prav tako majhen šank, kjer si lah­ko naročite pijačo. V ritmih ra­znovrstne plesne glasbe se lahko tako zares dodobra naplešete. Zadnji, a ne najmanj zanimiv pro­stor, je nekaj drugačnega: to je 3. nadstropje, in je najgloblje spu­ščeno v podtalni prostor. Zanimiv je zato, ker je v njem nameščen joyroom, to je soba, kjer se lahko v poltemi prepustite romantiki. In še naprej, v podaljšku sobe se na­haja zagrajen darkroom, kjer pa vemo, kaj se dogaja, a lahko vsee­no preverite sami. Lastnika Skrito LGBT Cluba Ma­ribor sta tako poskrbela za izje­mno urejene, čiste prostore, z do­bro glasbo. Ko sem ju vprašal po načrtih za prihodnost, sta dejala, da je veliko odvisno seveda od obiskovalcev, a da imata v mislih tudi razširitev (npr. prostor za sav­nanje). Nedvomno sta Skrito Cafe Loun­ge Bar in Skrito LGBT Club Mari­bor prava pridobitev za slovensko LGBT-sceno, saj ponujata veliko zabave, srčnosti in sodobnosti. Gotovo se prav tam občasno priž­ge kakšna iskrica ljubezni, ki naj gori in plameni. narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 festival Napovedujemo Modro in ne toliko rožnato Kdo se boji Vagine Wolf Zadnji Anitin čačača Kaj zdaj? Spomni me (Azul y no tan rosa), r. Miguel Ferrari, (Who's Afraid of Vagina Wolf?), r. Anna Mar­ (Ang huling cha-cha ni Anita), r. Sigrid An­ (E Agora? Lembra-me), r. Joaquim Pinto, Venezuela/Španija, 2012, 110' garita Albelo, ZDA, 2013, 83' drea P. Bernardo, Filipini, 2013, 111' Portugalska, 2013, 164' Diego, ugleden fotograf, ki živi v glamuro­znem svetu mode, plehkosti in pretiravanja, je sicer povsem običajen moški. Ima običajno družino in njegovi prijatelji niso nič posebne­ga. Samo po nečem izstopa. Ima heterose­ksualnega sina. Po nenadni nesreči, ki mu obrne svet na glavo, mora Diego prvič v življenju skrbeti za odtujenega sina Armanda in oba se bosta morala prilagoditi novim okoliščinam. Armando nepoznanemu geje­vskemu svetu svojega očeta, Diego pa sinovi uporniški zaprtosti. Primerno vedenje (Appropriate Behavior), r. Desiree Akhavan, ZDA, 2014, 90' Širin, mlada ženska v dvajsetih, se znajde v vrtincu problemov. Gonilna sila njenega vsakdana je propadlo razmerje z bivšim dekletom Maxine, ki ga poskuša preboleti s serijo panseksualnih avantur, hkrati pa njena popolna iranska družina še vedno ne ve, da je biseksualka. Po razpadu zveze se preseli v propadajoče brooklynsko stanovanje s čuda­škima cimroma, si najde novo službo in stopi na pot osebnega upora in samosprejemanja. Sodobna inteligentna komedija režiserke in tudi glavne igralke Desiree Akhavan se napa­ja pri atmosferi priljubljene serije Girls, doda pa ji (pre)potreben queerovski preobrat. Ekscentrična indie komedija o filmski ustvar­jalki v eksistencialni krizi: v svojih srednjih letih živi v prijateljičini garaži, nima punce, s svojo mamo govori po telefonu po sedem­najstkrat na dan, najhuje pa je, da ima po­polno ustvarjalno blokado. Vsaj dokler ne sreča svoje popolne ženske, igralke Katie Amour, ki postane njena muza in inspiracija za rimejk dela Kdo se boji Virginije Woolf?. Filmski projekt z izključno žensko zasedbo razkriva Annine rane in vzroke za destruktiv­nost, ki ji preprečujejo srečen konec v resnič­nem življenju. Matterhorn r. Diederik Ebbinge, Nizozemska, 2013, 88' Fred ima 54 let in živi sam. Vozi se s krajev­nim avtobusom, redno hodi v cerkev in vsak večer jé meso z grahom in krompirjem na­tanko ob 18. uri. Nekega dne v njegovo ži­vljenje vkoraka Theo in mu popolnoma pre­trese vsakdan. Toda ob posebni nadarjenosti tega tujca začne v Fredu dozorevati pogum, da se poda v širni svet in se spopade z davni­mi in še nezaceljenimi ranami. Očarljiv filipinski film o 12-letni Aniti, otroško zaljubljeni v novo vaško lepotico, Pilar, ki pa ima svoje razloge iz travmatične preteklosti za prihod v rojstni kraj. Neizprosen svet odra­slih se prepleta z nedolžno igro ter s sanjarje­nji Anite in njenih prijateljev. Leta kasneje se Anita znajde v svoji rojstni vasi, tokrat je sama tista, ki se spominja svoje dekliške zagledanosti v Pilar. PO PROJEKCIJI SREČANJE Z USTVARJALKA­MA FILMA! Fantje (Jongens), r. Mischa Kamp, Nizozemska, 2014, 78' Med poletnimi počitnicami petnajstletni Sieger trenira z novo atletsko ekipo za držav­no prvenstvo v štafeti. Ko spozna zanimivega in nepredvidljivega Marca, odkrije v sebi čustva, ki presegajo običajno prijateljstvo. Sieger se spopada z novimi čustvi, ki mu jih Marc očitno vrača, toda tek proti cilju je vedno poln ovir ... Joaquim Pinto, priznani portugalski režiser, ki že 20 let živi s HIV-om in se spopada s hepatitisom C, na zelo oseben način govori o življenju, ljubezni, trpljenju in zdravju. Ta izjemen film je prejel kar 15 mednarodnih nagrad, tako kritike kot občinstva, med dru­gim glavno nagrado na prestižnem filmskem festivalu v Locarnu. V okviru projekcije na Dan kulture si ga boste lahko ogledali brez­plačno, prejeli pa boste tudi darovano knjigo. Gerontofilija (Gerontophilia), r. Bruce LaBruce, Kanada/ Nemčija, 2013, 82' Naš stari znanec, avtor provokativnih filmov, Bruce LaBruce, se tokrat v dokaj mainstrea­movski obliki loti vprašanja gerontofilije. V tej romantični komediji se mladi pomočnik (čudoviti Pier-Gabriel Lajoie) v domu za ostarele zbliža s starejšim oskrbovancem. Očarljiv film o mladosti, staranju in ljubezni. 64 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 festi val Eastern Boys Danes bi se vrnil sam Odpri se mi Pes r. Robin Campillo, Francija, 2013, 128' (Hoje Eu Quero Voltar Sozinho), r. Daniel (Kerron sinulle kaiken), r. Simo Halinen, (The Dog), r. Allison Berg in Frank Keraudren, Ribeiro, Brazilija, 2014, 95' Finska, 2013, 95' ZDA, 2013, 100' Fantje iz Vzhodne Evrope, ki se potikajo po zahodnih prestolnicah, žeparji, preprodajalci, včasih tudi prostituti. Junak se zaljubi v enega od njih in si pri tem naprti na glavo celotno njegovo klapo, ki ga potegne v nape-ti triler medosebnih odnosov in dram. Dobi­tnik nagrade Horizon na Beneškem filmskem festivalu 2013! Hude sramne lasulje (The Foxy Merkins), r. Madeleine Olnek, ZDA, 2014, 82' Režiserka odličnega prvenca Soodvisna lez­bična vesoljka išče sebi podobno se vrača z duhovito in drzno komedijo o prigodah dveh lezbičnih prostitutk, ki prenočujeta na jav­nem stranišču, sicer pa se ubadata s klientka­mi, med katerimi se znajdejo tako varčne gospodinje kakor konservativne gospe z dvojnimi merili. Na črnem trgu pa kupujeta tudi drage sramne lasulje, ki so bile v modi v 17. stoletju. Leonardo je slep najstnik, ki težko prenaša prekomerno zaščitniško mamo, saj bi rad živel bolj neodvisno. Na veliko razočaranje najboljše prijateljice Giovane Leonardo načr­tuje študentsko izmenjavo v tujini, toda ko razred dobi novega sošolca Gabriela, v Leo­nardu dozorijo nova čustva in vsi načrti zdr­snejo na stranski tir, saj ga novo prijateljstvo tako prevzame, da vidi svet v povsem novi luči. Julia r. J. Jackie Baier, Nemčija/Litva, 2013, 89’ Mladi gejevski študent umetnosti je pred leti zapustil rodno Litvo in se zaradi homofobije preselil v Berlin, kjer se preživlja kot transprostitutka po imenu Julia. Režiserka je desetletje intenzivno spremljala Julijino tragično kariero prostitucije, alkoholizma, narkomanije in uničenih sanj, kar jo je oropa­lo vsakršne pripadnosti. Do konca in boleče iskreno! PO PROJEKCIJI POGOVOR Z REŽISERKO J. JACKIE BAIER. Maarit je lepa, inteligentna in privlačna ženska, ki je bila nekoč moški. Zaradi spre­membe spola se ne sme več videvati s svojo hčerko. Sreča se ji nasmehne, ko spozna nogometnega trenerja Samija, žal pa je že poročen in včasih še sam poln zakoreninjenih predsodkov do transspolnosti. Maarit ne želi več sklepati kompromisov, ampak hoditi po svoji lastni poti, s Samijem ali brez njega. Krog (Der Kreis), r. Stefan Haupt, Švica, 2014, 102' Igrani dokumentarni film nas popelje v Züri­ch v 50-ih letih. Mlad učitelj Ernst Ostertag se pridruži gejevski organizaciji Der Kreis, ki je veljala za pionirko na področju gejevske emancipacije v Evropi. Ernst se nesmrtno zaljubi v transvestitsko zvezdo Röbija Rappa, a njuno zvezo nenehno ogroža nestrpno okolje. Presunljiva zgodba o dosmrtni ljube­zni in neustrašnem boju za gejevske pravice v časih represivne politike. VEČ O FILMU BO PO PROJEKCIJI POVEDAL SAM REŽISER STEFAN HAUPT! Avgusta 1972 je John Wojtowicz, znan kot »Dog«, poskusil oropati brooklynsko banko, da bi lahko plačal ljubimčevo spremembo spola. V banki je kar štirinajst ur zadrževal talce. Leta 1975 je bil o tem dogodku posnet film Pasje popoldne z Al Pacinom v glavni vlogi, v tokratnem dokumentarcu pa spozna­mo kultno osebnost pravega »Psa«. Kate Bornstein, queerovsko in prijetno nevarna (Kate Bornstein Is A Queer and Pleasant Danger) r. Sam Feder, ZDA, 2014, 72' Poliamorna in S/M translezba, aktivistka, dramatičarka in igralka Kate Bornstein je svetovno znana figura, zaslužna za večjo transspolno vidnost, tudi zaradi svoje izje­mne knjige Spolna izobčenka: o moških, ženskah in nas ostalih, s katero je radikalno premestila tako meje spola in seksualnosti narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 i na piko foto: Nada Žgank/Memento suZaNa tRatNiK GOREčA ANONIMNOST Med snovanjem nove številke geje­vsko-lezbične revije Revolver, v Branetovi kuhinji leta 1990, smo ugotavljali, da je homoseksualnost v Jugoslaviji, nič manj v Sloveniji, še vse preveč anonimizirana. Ko je kolega v šali predlagal javni samo­sežig iz protesta proti homofobiji in molku, sem pripomnila, da še to ne bi zaleglo, kajti homoprotestnik na Prešercu bi se gotovo še sežgal brez imena – in kljub javnemu pro­testu zgorel anonimno. Trapasta šala je bila po svoje zlovešče prero­ška. Na tedanjih sestankih smo se dobivali Brane Mozetič, Nataša Sukič, Bogdan Lešnik, Jasna Klanči­šar, jaz in drugi. Mnogih »drugih« iz previdnosti še danes raje ne poi­menujem, ker se nekateri nikoli niso otresli svojih psevdonimov, za druge pa se mi dozdeva, da so obti­čali v nekakšnem »mehkem« kloze­tu, ko vsi njihovi prijatelji, prijate­ljice in ožje okolje na dvajsetih kvadratnih metrih vedo »vse« o njih, z aktivizmom pa se ne ukvar­jajo več, zato ni potrebe, da bi se razkrivali. Zanimivo je, kako hitro mine potreba po razkrivanju še celo tiste, ki so svojo pot na lgbt-sceni začeli v drznih 80-ih ali manj opti­mističnih 90-ih, nakar so se utrudi­li, se umaknili ali nehali izzivati večinsko strejtarsko družbo in so danes spet v klozetu, čeprav si mar­sikdo to razloži tako, da so samo starci z urejenim življenjem. Če se je prej govorilo, da te razkrivanje homoseksualnosti lahko stane naj­manj službe in kariere, se danes dobro vidi, da tudi vrhunska kariera ne pomeni nujno več poguma in samozavedanja. Še vedno bi goreli anonimno. A šalo na stran: samosežig je le preveč skrajen odziv na zaroto molka. V današnjih časih so se stvari spreme­nile na bolje. Samo poglejmo, koliko lgbt-kan­didatk in kandi­datov se je ne­davno podalo v politične vode in si vzelo tudi pravico biti izvoljen, ne samo voliti dru­ge. Na večno jadikovanje: »Zakaj se noben politik/političarka ne razkrije kot gej?«, smo odgovorili strumno, z vstopom razkritih lez­bijk in gejev v svet politike! Saj druge poti sploh ni – skrivači/ce v politiki se pač nikoli ne bodo ak­tivno zavzeli za lgbt-stvar. Lezbijka in gej sta se še v resnič­nostnem šovu Kmetija vehemen­tno predstavila kot aktivista. Kaj potem, če se mnogi stari geji in lezbijke z močjo, vplivom in s slavo še vedno skrivajo – prihajajo novi! Situacija sploh ni tako alar­mantna, pravzaprav spominja na obravnavo nasilja v javnih medi­jih, zlasti na televiziji. Med gleda­njem kriminalk, občutljivih dram ali resničnostnih šovov nas po novem v desnem zgornjem kotu ekrana živcira ikonca, na kateri sta upodobljena odrasli in otrok, ki svetuje, naj otroci gledajo oddajo v spremstvu staršev. Če že morajo gledati nasilje. A v začetku sep­tembra, ko se je začela šola, smo na poročilih o nenehnem koncu sveta na tistem televizijskem kana­lu videli prispevek o tem, da so Slovenijo preplavile divje svinje, ki bodo kmalu vdrle na naše ulice, vrtove in domove, zato jih je treba redčiti. To počnejo lovci, ki pa jih je vse manj, zato novačijo nove. Medtem ko je gospod lovec pred kamero pojasnjeval, kako fajn hobi je lov, a tudi drag in resen, smo v desnem kotu ekrana spre­ mljali posnetke streljanja divjih svinj po teko­ čem traku – svinja teče po gozdu, pok, strel jo pokosi, svinja se zvrne po tleh in krvava obleži. In tako nekaj­ krat. Brez kakršnegakoli opozorila o nasilju, kajti ubijanje je v določenih primerih plemenito ali vsaj ekonomsko upravičeno. Pa saj so samo svinje. Brez imen in lastnikov. Tako je s problemom anonimnosti pri lgbt-tematiki – po eni strani visoka stopnja razkrivanja lgbt­populacije in tudi širše družbene podpore, po drugi strani pa ostaja in vztraja sindrom skrivanja in klecanja pod dolgotrajno težo anonimnosti. V arhivskem fasciklu Monokla sem našla pismo internetne skupi­ne mladih lezbijk, približno iz leta 2003. To je bil čas klubskih izka­znic, toda anonimna dekleta so hotela, da jim lezbični klub omo­goči skrita srečanja brez izkaznic in brez navzočnosti vseh drugih obiskovalk oziroma rednih članic. Ker vodstvo kluba na to ni prista­lo, so se brezimne žalostile, kako naj pre(žive) v tem sovražnem svetu, če jih še lastna vrsta ne podpre – očitno tako, da bi jim zagotovila višjo stopnjo skriva­štva? Pustimo jezo ob strani, saj je zdrava – če so se takrat jezile na edini lezbični klub v Sloveniji, se morda po desetih letih vsaj neka­tere le razjezijo nad družbeno nestrpnostjo. Njihovo doživljanje lastne lezbičnosti, kot so ga opisa­le, me je v vsej srhljivosti spomi­njalo celo na pismo kakšne samo­morilke. Seveda anonimne ... O anonimnosti, ki se je pred dav­nimi leti v malih oglasih zavijala v tančico sapfične »diskretnosti«, sem razmišljala zadnje čase, ko smo pri Škuc-Lambdi zbirali pisne avtoportrete za knjigo, ki izide ob 30-letnici lgbt-gibanja. Čeprav v času, ko to pišem, knjiga še nasta­ja, ni verjetno, da bi bilo v njej načrtovanih sto avtoportretov izpod tipkovnic posameznikov in posameznic, ki naj bi uporabili očitno ne tako enostaven biograf­ski pristop. K sodelovanju v tej »knjižni paradi ponosa« so bili na široko vabljeni lgbt-ljudje, odzva­la se najbrž ni niti polovica. Pusti­mo njihove razloge in »razloge« vnemar. Odzvali so se pa številni, ki so se doslej le malo ali se sploh niso posvečali aktivizmu. Prispelo je veliko avtoportretov in vsi so odlični, ganljivi, iskreni, duhoviti in jasni ter avtorice in avtorje po­stavljajo v polnokrven kontekst osebno-politične biografije, iz katere niso ne iztrgani ne eno­stransko obravnavani kot zgolj »drugačni«. Hvala vam – z bra­njem vaših avtoportretov sem imela sončno poletje. Tako kot sem spoznala, da anonimnost in sram drugih mečeta senco tudi na razkrite lezbijke, geje, transe in ostale črke, ker pač sporočata, da je biti »takšen« nekaj slabega in ta beden vtis včasih komajda popra­vijo milijoni razkritih posamezni­kov/ic. Zato pa smo ujeti v na­sprotujoče si, nelogične dvojnosti, ko nas vztrajno opozarjajo na ne­primerne medijske vsebine, hkrati pa nam navijaško prikazujejo po­kol divjih svinj. 66 narobe revija, kjer je vse prav. 29/30 november 2014 Besede. Besede. Besede. Odprava vseh vrst diskriminacij in vzpostavitev ničelne stopnje tolerance do homofobije in vseh oblik nestrpnosti. Na podlagi odločb ustavnega sodišča bomo pristopili k odpravi sistemske diskriminacije istospolnih partnerjev in istospolno usmerjenih ljudi. Koalicijski sporazum o sodelovanju v vladi Republike Slovenije za mandatno obdobje 2014-2018, str. 41 Dejanja? Dejanja? Dejanja? Revijo Narobe izdaja Društvo informacijski center Legebitra. Revija je brezplačna, lahko pa si jo naročite tudi na dom. Glej www.narobe.si (rubrika: naročanje). Celotni arhiv revije Narobe (2007-2014) je v spletni, pdf in flash različici dostopen na www.narobe.si