List 15.
Še nekaj o murbah.
Gosp. dr. Orel je v zadnjem listu svoje misli naznanil po kterih bi utegnile cepljene murbe krive biti one bolezni svilnih črvičev, ki je na Francozkem, Laškem in tudi v družin deželah poslednje leta toliko škode napravila. Res hvale vredno je, da skušamo zvediti, kaj bi utegnilo krivo biti te hude morivke. Častiti gospod dohtar potrjuje svojo misel tudi s tem, kar so pisali „Neueste Erfind." iz Trienta.
Naj tudi mi svoje mnenje razodenemo. V tem smo ž njim popolnoma edinih misel, kar na hvalo govori divjim mur-bam; al s tem se ne moremo skladati, da bi cepljene murbe bile vzrok one kuge.   Dokazali bomo uno in to.
Da divje murbe svilodom bolje teknejo kakor cepljene ali kakor jim na Vipavskem in Goriškem pravijo, pitane, to je stara skušnja, zoper ktero se ne da nič reci,*) zato tudi na pr. na Goriškem pametno ravnajo, da črvičem po vsakem spanji (noter do zadnjega) izprva pokladajo le večidel perje divjih murb, potem pa, ko je živalica bolj k moči prišla , ji pokladajo perje pitanih , ktero jim zdaj dobro tekne. Brez pitanih murb oni ne morejo biti, ker je sviloreja eden njih najvažniših zaslužkov.
Ce tedaj tudi špogajo divje murbe, niso nasprotniki pitanim, brez kterih ne morejo biti.
„Novicea so predlanskim po francozkem časniku popisale zgodovino svilodne kuge in so povedale, kaj so Francozi že poskušali, da bi bili zvedili vzrok te nesrečne bolezni; al nič niso mogli gotovega zvediti; godila se jim je taka, kakor se nam godi še dandanašnji s krompirjevo boleznijo, ktera nam je še zmirej zastavica, ki je nihče se ni uganil.
Da pa cepljene murbe ne morejo biti vzrok svilodne bolezni, je očitno iz dveh razlogov:
prvič: Na Laškem že od nekdaj cepijo murbe, pa vender niso prejšne leta imeli te bolezni,
drugič: so druge dežele, kjer so še le malo po malo začeli svilorejo in imajo večidel divje murbe, pa vendar so vkljub temu  lani imeli svilodno kugo.
Iz tega je dosti očitno, da pitanke ne morejo biti krive omenjene bolezni.
Moja misel je pa v obče ta, da imamo še premalo zdravnikov za rastlinske in živalske bolezni, in da patologija rastlinstva in nižega živalstva je še celo celo malo obdelana. Cesar Napoleon je pred nekimi leti sprožil to potrebo, pa  dalje se nič ni slišalo. Škoda!
Naj pri tej priliki naznanimo veselo novico, da kar svet stoji, se ni v enem letu niko/i toliko murb zasadilo po Krajnskem   kakor letos.    Ze lani se je začela živa kupčija
*) Tudi v „Nauku murbe in svilod« rediti", ki sem ga po dr. Hlu-beku poslovenil, se bere v §, 65 tako-le: „Perje necepljenih dreves se gosencam veliko bolj prileze, kakor pa požlahnjenih, zato ker se iz njih manj mokrote nasrkajo. Ker pa divje ali necepljene murbe preveč sadja rodijo, kterega gosence ne vživajo, pa manj perja imajo, kakor žiahne, zato po tacih deželah , kjer ee bolj z žido'ejo pečajo, murbe večidel cepijo, kakor je pri sadnih drevesi! navadno.
z murbami iz sosednih nam laških krajev; voz za vozom se je pritiral v naše kraje, in po železnici jih je pridrčalo še več. Al letos jih je prišlo toliko, da bi človek ne verjel, kdor sam ni vidil. Iz gotovih virov smo zvedili, da v okolici bistriški in druzih krajih na Notranjskem so jih letos posadili več kot 10.000, — v Ljubljano pa jih je po železnici in na kolah prišlo gotovo čez 40.000, ki so razprodane šle po celi deželi. Toliko veselje se je unelo za to koristno drevo, da nikdar pred tako. Gospodarji po mestih in po kmetih vsi vprek sade murbe; tudi v majhne bajtice je predrla že stara resnica, da francozke in laške dežele je obogatila židoreja; zakaj bi tudi slovenska zemlja, za rejo murb in svilodov vsa pripravna, se obotavljala in  ne segala po tem dobičku?
„Noviceu in „Pratika" pa, ki že od leta 1844 v eno mer pišejo, nagovarjajo, prigovarjajo, podučujejo in svetujejo, veselega srca zdaj morejo reči: Hvala Bogu! da naš trud ni bil zastonj, — seme nauka, ki smo ga sejali, je začelo sad roditi in čedalje več ga bode še, ker sreča je hotla , da nemile okoljšine in svilodov bolezen na Laškem so ceno svilnega pridelka tako povzdignile, daje naša dežela v poslednjih letih že več tavžent goldinarjev iz svi-loreje si pridobila. In to je dalo našim naukom še le pečat žive resnice.
Kmetijska družba naša, spodbujena po rajnem mestnem županu neumrljivega spomina, gospodu Janezu Hradeckimu, je začela na svojem vrtu rejo murb, kteri so v prejšnih letih dr. Orel, dr. Hlubek, prof. Kersnik, dr. Strupi, faj-mošter Zalokar marljivi vrtnarji bili, in za ktero skrbimo zdaj tudi mi. Po deželi pa so se lotili murboreje mnogi gospodje grajšaki in drugi posestniki, med duhovnimi posebno gosp. tehant Vovk in še drugi, in tako je ??zrno do zrna prineslo pogačo", ktero že zdaj vživamo, pa je bomo ako Bog da, vživali čedalje več.
Ker smo murborejo enkrat tako deleč dognali, kakor je dandanašnji, in smo v zgodovini tega kmetijstva prestopili prvo dobo, nam je zdaj, čedalje bolj oskrbljenim z obilnim drevjem, še drugo potrebno, in to je, da prav ravnamo z obrezovanjem murb, kar je sila imenitno, da 1) kar obilen dobiček dobivamo od njih, in 2) da se nam z nerodnim obrezovanjem drevje ne kvari.
Ker pa o tem delu ta trdi to, uni to, da človek nazadnje ne ve, čigavo je pravo, smo si za kmetijsko družbo po prijaznosti g. Petra Kozlerja in pa g. Bandeljna, župana v Komenu na Goriškem, dali priti zvedenega in pridnega kmeta, ki nam ravna zdaj tukaj murbino drevje. Kdor ga želi tudi za svoje murbe, naj se oglasi pri nas, da mu ga pošljemo; za dan se mu plača  1  gold. nov. dn.
Vrednik.