v<sfeL                       Zvesti ptiček.                               fl
^/jp&ožja jeza je bila zadela prva oloveka. Z ognjenim mečem prognal je ke-jlgllrubm jokajoča grešnika iz raja in zaprl za njima rajske duri za večno. Potem se je vrnil k nebeškiin trumam. ki leže na svojih obrazih pred Njegovim prestolom, moleč moJrost in pravičnost vsemogočnega stvarnika.
Iz gub kerubovega snežnobelega oblačila pa je sfrfotal mal ptieek na tla. Po-lagoma so se rau privzdigovale dihajoče prsi, srčece je trepetalo pod rujavo suk-njico, in svitla očesca gledala so boječe in proseče k dobremu Bogu.                        !
Usmiljeno prikloail se je Vsemogočni Bog k ptičku: ,,Kako si prišel ti sem-kaj? — Kaj želiš od svojega gospoda?" — tako je vprašal uebeški glas.
nS Tvojim kerubinom, o Gospod, priletel sem iz raja," odgovoril je ptiček, »kajti hrepenel sem po Tebi in Tvojem velieastvu. Zato sem se skril v angeljevo obleko. Oj bodi mi usmiljeu, vsemogočni Bog! — Mi ptički živeli smo mirno in srečno v človekovem varstvu, dokler ni prišla zapeljiva kača. Tvoj dih proklel je zemljo in svoje uboge otroke pustil si brez tolažbe v velikej bedi."
nAli jim nisem obljubil odrešeiiika?"
——k 88 >¦—
,,Da, vsemogočni Bog, obljubil si jim ga, ali njihovo srce želi si dobrohot-nega tolažnika pri težkem delu, s katerim si jih kaznil. Ali bi ne smel biti jaz njihov tolažnik?"
Oj kako nailo glasila se je ta prošnja! V svitlera očesu bornega ptička pri-kazala se je solza, ki je kanila na nebeška tla. Ta je ganila ljubezen Božjo.
BPriprosto obleko, brez vsega lepotičja, sem ti dal," govoril je Gospod in prijazno božal ptička po rjavkasto-sivej suknjiei; ,.vender te ne bodem obdaroval s pisanim perjem, kajti ponižna ljubezen je najkrasnejša v priprostej obleki. — Ti si se upal pred moje obličje, da bi užaljenega stvarnika zopet spravil s tvojimi prijatelji na zemlji. Ia ti si želiš zdaj, ko si videl krasoto mojih nebes, nazaj k ubogim in s prokletstvom kaznovanim ljudem ? — Blagoslavljam te! Ti bodi odslej človeku v tolažbo! Svoj dih polagam v tvoje prsi, in ker si me zvesteje Ijubil, nego li vsa ostala bitja, naj bode tudi tvoja smrt lažja. V petji živi, pevajoe umiraj in petje tvoje naj se glasf v najlepšem meseei najkrasuejše!".....
Tako je govoril Gospod in blagoslovil ptička, ki je na to veselo gostoleč vzletcl z nebes zopet doli na zemljo.
Od tedaj biva po logih in vrteh, v senčnatih gozdih in ob šumečih potocih elovekov Ijubljenec, čegar petje z radostjo posluša vsakdo. Blaženi difi božji kipf nni iz malih prs: zdaj tiha tožba in zdaj sladko veselje; zdaj doni iz pesni nje-gove trdno zaupanje in zopet goreča ljubezea ia hrepenenje. Kakor na tenkej struni se mu treso srce topeče melodije, a kmalu se okrepe in siloma vro skozi ozko giio, kakor bi pevcu hotelo počiti srce. —
V tihih poletnih nočeh, ko visoko na modrem nebesu plava bleda luna, ko blesti tam gori na tisoče svitlih zvezdic, doni, mej grmovjem skrit, njegova pesen najmileje.
Jn ali poznaš, mladi čitateljček inoj, tega pevea? — Imenuješ ga: slavec. (Po nTante Emmys: Mdrehen" — prosto prev. F. G. Podkrimski.)