1. zveze!).
CVETJE
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za naše verno ljudstvo,
zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
P. Stanislav Škrabec,
mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška.
Vsebina 7. zvezka.
Za
uPno občevanje z Bogom. VII. Pogl. Ni res, da morajo naši mali grehi
^ zmanjšati naše zaupanje.........................................................193
'v'jenje bi. Krišpina, brata lajika 1. reda sv. Frančiška, kap. družine.
Krišpinova ljubezen do Marije.................................................195
«, bednosti brata Krišpina........................................................197
°khajilo otrok................................................................199
• Janez Dukeljski, spoznavavec 1. reda sv. Frančiška..........................203
žganje vodila svetovnega tretjega reda sv. Frančiška.
$	*• Poglavje. Kako naj živijo.	O postu.........................................204
2ašč°tdneVie ' ■	 205
S L-' n'^ sh°dov in bratovščin presv. rešnjega telesa, sv. Paškalj Bajlonski. 213
Tr ‘laiskefia misijona. (Pismo p.	P. Baptista Turka.) (Konec)....................2l5
p Jl red na Brezju...............................................................222
2ah>°r0^'*° v m°!hev..............................................................223
2a Za vshšano molitev...........................................................223
Rin,k'taiSki misiion..............................................................224
sl(o-irančiškanski koledar za leto 1912. Mesec julij ali mali serpan . . 224

V GORICI
Narodna Tiskarna
1912.
Na^3 V Prost‘h obrokih. Stane cel
S 0v za naročila: .Cvetje" frančiškanski
tečaj (12 zvezkov): 1 j< 50 h.
samostan v Corici.
Praesens effecfivum.
(Konec.) *).
H sklepu še nekaj, kar nam bodi vsaj v tolažbo. Solarnem mi' seris socios habuisse dolorum. Ne le naši slovenščini, tudi ljubi lužiški serbščini, menda gorenji in dolenji, se očita, da rabi po nemškefl1 „vteku“ sedanjik doveršnih glagolov za pravi sedanji čas. Mikalo me je poizvedeti, ali je to očitanje opravičeno ali ni, in koliko se tam' kajšna raba vjema z našo, ali morda razlikuje od nje.
Gorenji Lužičani imajo zadosti obširno skladnjo, kaker je mi mamo: „Syntax der wendischen Sprache in der Oberlausitz. voO Georg Liebsch. Bautzen 1884.“ 240 str. v 8°. Čudno, kako & Jagič in Vondrak, kjer bi bilo pričakovati, ne omenjata te knjige. K<>' liker je meni znana in koliker morem soditi o nji, nikaker ni slaba-Germanizme, ki so resnični, priznava in ne zagovarja. Sedanjik do' veršnih glagolov pa v nobenem primeru ne šteje mej .germanizira Sicer seveda uči, da pomeni navadno prihodni čas, in ga celo na' ravnost imenuje futurum. Uči pa, da se ta futurum rabi tudi
1)	in Schilderungen und lebhaften Beschreibungen bereits ge' schehener Ereignisse ... Nur ist zu bemerken. dass fiir ein solcheS Futurum sehr haufig der Aorist vorkommt.
2)	in allgemeinen Erfahrungssatzen, ahnlich dem gnomischd1 , Aorist im Griechischen, ebenso zur Bezeichnung von Gewohnheiten und stehend gevvordenen Verhaltnissen, fast gleichbedeutend mit dem P& sens eines durativen Zeitvvortes.. : Štož wodnjo sej wuprošu, to nocy vvšitko prečinju, was ich am Tage zu erbetteln pflege, das pflese ich bei Nacht Alles durchzubringen.
3)	fiir den Imperativ in solchen Aufforderungen und BefehP11' deren Ausflihrung wir ganz sicher erwarten ...
Za nas je zlasti važno, kako L. opravičuje rabo „futura“ z3 praes. hist. v odstavku 1); „Die Verba, welche eine abgeschlosse116j Handlung bezeichnen, drucken durch die Prasensform zwar auch eiie gegenwartige Handlung aus, allein diese ist von so kurzer Dauer, da*5 sie kaum begonnen auch schon beendigt ist." S tem priznava opravičenost doveršnega sedanjika ko sedanjika in ne misli pri telfl na nemški vpliv. Pred očmi mu je brez dvojbe „praesens effectivum < dasi ga ne imenuje tako in celo primera zanj nima nobenega.
Jaz sem hotel imeti nekoliko takih primerov. V ta namen mi ie bila potrebna molitevna knjižica, ker je v takih takih primerov n3'
*) Zadnjič je ostalo nekaj tiskovnih pomot nepopravljenih. Tako ^ imelo stati v 2. odstavku v 4. v.: „Ako je, je identično" nam. „Ako je ide3 tično"; na predposlednji str. v 2 odst 8. v.: „nastojim“ nam. „nastdjim“ 1 posl. str. 2. v.: ,,deševo“ nam. „deševe“; v posl. v.: ..praznih" nam. nikih".
CVETJE
z vertov sv. Frančiška.
XXIX.ležaj
V Gorici, 191Z.
7. zvezek.
Zaupno občevanje z Bogom.
P. A. M.
\?ll. Poglavje.
res, da morajo naši mali grehi zmanjšati naše zaupanje.
, Neketeri kristjani slišijo govoriti o veliki čistosti serca, ki 0 “og tir ja od svojih prijatelov n. pr. z besedami: »Bodite sve-*’ kaker sem jaz svet«, pri tem se spomnijo na svoje nepopol-n°sti in madeže vsaj malih grehov, in zdi se jim, da jih Bog ne jnore rad imeti in mu ne morejo dopasti. Polasti se jih torej ve-^ strah; boje se mu približati, češ, da se bo še bolj oddaljil od nas> ako njegovim najčistejšim očem ponudimo tako omadežuje serca. Ali to je zmota. Z veseljem pravim: Zmota je; predajo se ko mislijo, da je naš najdobrotljiviši učenik zarad laJhnih napak tako občutljiv, da se njegovo serce zapre tudi istim, ki take grehe store le iz človeške slabosti. Splošen nauk °goslovcev pa je, da mali grehi, ki posvečujoče milosti božje e zmanjšajo, tudi ljubezni ne oslabe, ki jo ima Bog do nas. er ie posvečujoča milost vir in vez te ljubezni, Bog tako dušo 0 tekih malih pogreških nič manj ne ljubi ko poprej, ti *z**ega smemo sklepati, da je Bogu ljubši in dopadljiviši s \ ki je storil sicer več malih grehov ko drugi, pa ima v veči eri Posvečujočo milost božjo.
Kedo bi si pa tudi mislil, da se ta tako krotki in ljubeznivi Bog jezi na svoje služabnike in prijatele zarad nekoliko majhi-nih napak, zlasti ko vender pozna človeško slabost vsled ketere se vseh malih grehov ogibati celo ne moremo, ker pisano ie: »Sedemkrat pade pravični in vstane.« Prov. 24, 16.
Za terdno lahko sodimo, da naše navadne pregrehe prej nje* govo sočutje kaker pa nejevoljo in jezo zbudijo, kaker govorj kraljevi prerok: »Kaker se oče otrok usmili, se Gospod usmili njih ki se ga boje; ker on ve, kakošne stvari smo; pomni, da smo prah.« Ps. 102, 13, 14. Napačno je, ako se ljudje zarad kakih zanikernosti in majhinih pomankljivosti hitro zoper svoie prijatele razburijo, kako bi mogli kaj tacega očitati Bogu, na)' krotkejšemu in najprizanesljivišemu, keteri celo velika razža-ljenja s tako čudovito poterpežljivostjo prenaša?« Bog je pra' vičen sodnik,« govori psaljmist, »on je močan in prizanesljiv’ se mar serdi vsaki dan?« Ps. 7, 12.
Kedor je storil le male grehe, naj ne misli, da je Bog nanj nejevoljen in mu manj naklonjen, kaker so ljudje navadno jez11’ in nasprotni tistemu, ki jih je s besedo ali djanjem razžalil. Pre' pričan naj bo, da ga Bog ljubi, čeravno on celo najmanjši greli sovraži in tirja zanj zadoščenja, ker je pravičnost sama. P°' slušaj, kaj govori v drugi knjigi kraljev: »Jaz mu bom za očeta* on pa mi bo za sinu; in ako bi on kaj hudega storil, ga bom t®' pel s človeško šibo in z nadlogami človeških otrok. Svoje mi' losti mu pa ne bom vzel.« II. Kr. 7, 14, 15.
Ker je Bog tako obljubil in se zavezal, bo gotovo tud1 spolnil. On bo kaznoval celo najmanjše grehe na primeren ua' čin, toda njegovo prijateljstvo zarad tega ne bo terpelo.
On ravna pri tem tako ko kralj, ki je kaj prepovedal P°d kaznijo v denarju. Ako njegov najdražji ljubljenec to prepoved prestopi, mora kazen plačati kaker vsaketeri drugi. Kralj ^ll pa ostane v svojem sercu vedno enako naklonjen, mu ne kaže svoje nezadovoljnosti in ko je ljubljenec kraljev tisto denarij0 kazen poplačal, on se svojim kraljem ravno tako zaupno ^ ljubeznivo občuje kaker prej.
Pripomnim pa, da tukaj ne mislim tistih malih grehov, ^ jih neketeri prostovoljno in vedoma delajo in imajo do njih ue' ko skrito nagnenje. Čeravno tudi ti grehi ljubezni božje zmanjšajo, zmanjšajo pa ljubezen teh ljudi do Boga; oni ji vZa' mejo to, kar ima sladkega in prijetnega; oslabe otroško zaUPa'

11 je, ako ga popolnoma ne zatero. To je razumljivo. Kako bi toogli ti ljudje odpreti svoje serce za sladkost božje ljubezni, ako to serce vedno stiska bridko očitanje vesti? Kako bi mogli razodevati priserčno prijateljstvo in zaterjevati, da ničeser bolj ne žele, ko njemu dopasti in se popolnoma ž njim združiti, ko so vender še navezani na greh in ga ljubijo! Reči smem, da gorečnost ljubezni več terpi zarad takih prostovoljnih malih grehov, kaker pa zarad smertnih, ki so pa že bili pri sv. spovedi odpuščeni.
Resnično je toraj, da naše pregrehe, ki jih iz slabosti večkrat storimo in jih tudi serčno obžalujemo, ne smejo kaliti in greniti sladkosti ljubezni, ne zmanjšati našega zaupanja, kar kaj tacega ne store celo naši prej storjeni smertni grehi, ki so bili že zbrisni z vredno pokoro, in naj bi bili še tako veliki.
Življenje bi. Krišpina,
brata lajika 1. reda sv. Frančiška, kapuc, družine.
P. s. z.
Krišpinova ljubezen do Marije.
Duhovni sinovi in hčere sv. Frančiška so bili in so še vedno goreči častivci Marijini. Zato so tudi sedanji papež Pij X. do-v°Hli, da smejo pristavljati v litanijah: »Kraljica reda manjših bratov, prosi za nas.«
Mej Marijinimi častivci frančiškanskih redov pa se je br. Krišpin prav posebno odlikoval.
Omenili smo že, da ga je njegova mati v otroških letih Dariji posvetila. Od tistega časa dalje je bila br. Krišpinu Ma-r>ja vedno ljuba mati, gospa, keteri je daroval svoje serce In Posvetil celo življenje. Znano nam je tudi iz že povedanega, da Se je ob sobotah in v dnevih pred Marijinimi prazniki postil ob *ruhu in vodi.
Mej prazniki so mu bili trije najljubši: oznanjenje, vnebo-Vzotje in brezmadežno spočetje Marijino; mej temi je postavil Pa oervo mesto Marijino oznanjenje, ker je ta dan, kaker je rad PovdarjaJ, dobil bogato in mogočno mater, ki vlada celi svet.
Na omenjene tri praznike se je pripravljal z daljšim in strožjim postom, s hujšim bičanjem in obilnišo molitvijo. Na
praznike same je prižigal veliko sveč, ter jih nastavljal mej množico cvetlic na Marijinem aljtarju. Po opravljeni spovedi in sv. obhajilu je pokleknil in molil zamaknjen v premišljevanje praznične skrivnosti.
Od nekega prijatela je dobil br. Krišpin malo sliko nebeške matere z detetom Jezusom. Pred njo je vsaki večer pokleknil ut neprenehoma zerl na njo. Prižgal je dve sveči in začel je peti, kar mu je navdajala njegova gorečnost in ljubezen. Nebeška mati mu je bila vse: pribežališče pri spominu na grehe, tolažnica v žalosti, pomočnica v sili, bogastvo v uboštvu, odvetnica, zaščitnica, gospa. Ze vsemi mogočimi naslovi jo je nagovarjal, največkrat jo je klical: »Oh, moja mama!« in prav pogosto je ponavljal besede: »Pokaži, da si mati.«
Če je kje zagledal kako Marijino podobo, se je vstavil in opravil nji v pozdrav kratko molitev. Keder je slišal imenovati ime Marija, se je z glavo priklonil iz spoštovanja do nje. Na potu je pogosto tiho pel ali šepetal: »Zdrava morska zvezda« ali: »Veseli se nebes kraljica«.
Proti koncu svojega življenja je veliko terpel na protinu, vender je še skušal obdelovati mali vertič, da bi kaj zelišča pridelal za uboge. Opomnili so ga, da zelišče ne bo rastlo na neobdelani zemlji, ketere radi protina ni zmožen zrahljati. On pa odverne: »O bodite brez skerbi, saj sem pri vsaki rastlinici, ki sem jo vsadil, zmolil zdravamarijo.« In Krišpinovemu vertič-ku res ni nikedar manjkalo blagoslova.
Br. Krišpin si je pa prizadeval za Marijino češčenje tudi druge pridobiti. Na biri je imel za to mnogo priložnosti. Kamer je prišel, je govoril o Mariji. Matere je spodbujal, naj zgodaj učijo svoje otroke sv. rožni venec in naj ga ž njimi skupno molijo, da se bodo v mladosti privadili na to lepo pobožnost. Tako goreče je razširjal Marijino češčenje, da so ga sploh imenovali Marijinega aposteljna. Če je moral ostati na biri čez noč zunal samostana, je navadno govoril v hiši dobrotnika, ki ga je pod streho sprejel, o Mariji, in dogodilo se je tudi, da je prej napočila jutranja zora, preden je Krišpin končal. V takih slučajih je zjutraj vergel vrečo na herbet in odšel z besedami: »O Mariji se nikedar dovolj ne pove.«
Pri takih daljših pogovorih je učil ljudi trojno stopinjo Marijinega češčenja. Na pervi stopinji so tisti, ki se iz ljubezni do Marije varujejo greha; na drugi oni, ki verh tega opravljajo nji
na čast kake pobožne vaje, molitve, ali se postijo; na tretji in najvišji se pa trudijo Marijo posnemati v njenih čednostih, pred vsem v sv. čistosti. Sklepal je svoj govor se zagotovilom, da ]e pravi Marijin častivec v številu izvoljenih.
Marija je br. Krišpinu njegovo ljubezen povračevala z mnogimi izrednimi milostimi. Tukaj jih ne bomo naštevali, ker jih ie zelo veliko in smo neketere že omenili, neketere druge pa se bomo. Brez skerbi, da bi bili v zmoti, lehko terdimo, da je br. Krišpin delal čudeže, dosegel velike nadnaravne darove in rastel v čednosti ravno vsled globoke, priserčne in otroškopriproste ljubezni do Marije.
Br. Krišpina smemo prišteti mej največe Marijine častivce. Ni sicer pisal učenih knjig o Mariji, ni zlagal pesmi nebeški kraljici v slavo, tudi ni slovel ko govornik ali bogoslovec, saj je bil priprost samostanski brat, a ljubil jo je v ponižnosti in Priprostosti svojega serca.
Čednosti br, Krišpina.
Poglavitna in perva čednost je ljubezen do Boga. Ta je temelj in studenec vseh drugih.
Br. Krišpin si je ljubezen do Boga pridobil v visoki meri. Iz čiste ljubezni do Boga je premagal vse ovire pri vstopu v samostan, opravljal je razne težavne službe ko kapucinski brat, Prenašal je razno terpljenje in zaničevanje na biri, molil je zelo veliko, strogo se postil in večkrat nevsmiljeno bičal, samo da bi Pokazal, da ljubi Boga. Pri vseh svojih delih, v vsakem trenutku življehja je smel po vsi pravici terditi se sv. Pavlom: »Ljubezen Kristusova nas žene.«
Nekega dne naleti br. Krišpin slučajno na dva moža, ki sta se na cesti prepirala in po gerdi navadi italijanskega naroda Preklinjala Boga in Marijo. Krišpinova ljubezen tega ni mogla mirno prenesti. Kar naravnost zavpije: »Nehajta vender! Kaj hudega vama je storil Bog? In kaj njegova presveta matij'«; ^da dva sta pa začela še hujše divjati in preklinjati. Tedaj se pa verže br. Krišpin pred njima na kolena in ju milo prosi, naj °djenjata. To je pomagalo. Osupnjena vtihneta in sterme gledata. Br. Krišpin pa skoči k njima, jima hitro sklene desnici ln slovesno pravi: »»V imenu matere Gospodove, ki sta jo razžalila, se spravita in prosita te-le tukaj za odpuščenje zavoljo danega pohujšanja!« Solze kesanja so bile njiju odgovor. Br.
Krišpin pa gre naravnost v cerkev molit molitev sprave in zadoščenja.
Ljubezen do Boga in do nevmerjočih duš, ga je nagnila, da je večkrat prosil predstojnike, naj ga pošljejo mej nevernike v misijon. Vroča želja se mu ni izpolnila. Ko se je vernil s Kitajskega p. Bonaventura in je pripovedoval o svojem štirinajstletnem delovanju v misijonu, tedaj je vskliknil br. Krišpin: »Oh jaz nesrečnež! Brez dela tratim tu dragoceni čas. O kako srečni ste vi, p. Bonaventura, da ste za Jezusa toliko storil.«
Br. Krišpin je bil tudi zelo goreč častivec Jezusovega ter-pljenja. Zadnje tri dni velikega tjedna ni ničeser jedel in vse tri dni je preživljal v strogem molčanju. Neka gospa je želela v tem času ž njim govoriti. Br. Krišpin ji je komaj odgovarjal in ko je nehala govoriti je zasukal govor na Jezusovo terpljenje. Gospa je priznala, da jo še nikedar ni nobena pridiga tako genila, ko ta govor br. Krišpina.
Br. Krišpin je veliki tjeden obiskoval božje grobe. Pri nekem takem obisku se je tako zameknil v premišljevanje Jezusovega terpljenja, da je na vse pozabil in je razpel svoje roke in zavpil: »Oh, moj Bog, moj Bog! Koliko si za me terpel. Žeja me po terpljenju in ljubezni do tebe«. Ljudje, ki so bili v tistem času v cerkvi, so k njemu prihiteli in ga vprašali, če mu ie slabo. Ko spozna br. Krišpin, da so ga drugi opazovali, hitro zapusti cerkev in odide.
Misel na Jezusovo terpljenje mu je lajšala vse težave rm biri. Slaba pota so ga spominjala na Jezusovo križevo pot v Jeruzalemu in se je v duhu njemu pridružil kaker bi šel za njim na Kaljvarijo. Težka vreča mu je klicala v spomin Jezusov težki križ in spomin nanj mu je zlajševal breme. Utrujen in zdelan od težke hoje in noše je iskal novih moči pod križem in pred tabernakljem. Svoje pobožne vaje je skrivaj opravljal, pa ven-der so ga sobratje opazili kleče pod križem, kjer je bil zatopljen v premišljevanje in je goreče poljuboval Jezusove noge. Videli in slišali so ga pod križem neketerekrati klečati in zdihovati: »Moj Bog, moj Bog!« Nekega dne je zgrabil za žrebelj v Jezusovih nogah in skušaje ga izruvati je rekel: »O moj Odrešenik! Ta žrebelj ni za tvoje noge; veliko boljše bi prebadal moje serce.«
Veliko veselje je imel br. Krišpin nositi križ pri procesijah. Pobožno ga je vzel v roke, ga priserčno poljubil, pritiskal na
svoje serce in zdihoval: »O ljubljeni Zveličar, koliko si za me terpel,« potem ga je zopet poljubil.
Ker se je samostanskemu predstojniku zdelo, da dela br. Krišpinu v njegovi starosti ta posel težave, posebno ker mu je bil protin ude zvil, je druzega odločil, da naj v procesiji nosi križ. Br. Krišpin pa začne milo prositi, naj bo še enkrat njemu dovoljeno. Ko mu predstojnik vgovarja: »Kaj pa če padete, br. Krišpin?« mu ta hitro odgovori: »Gospod bo pri meni in mi bo Pomagal.« In zares mu je pomagal. Sivolasi, vpognjeni starček ie takrat zadnjikrat nesel njemu tako dragi križ pred sobrati v Procesiji. Bilo je to leta 1747, ne popolno tri leta pred njegovo smertjo.	(Dalje prih.)
Sv. obhajilo olrok.
»Razdelil je, dal ubogim«.
Ps. lil, 9.
Zadnjič smo spodbujali ljube bravce h pogostemu sv. obhajilu niej drugimi tudi s temi le besedami: »Navadimo se pogosto zavživati presv. Rešnje Telo. V nobeni dobi pa se ni lažje ene ali druge reči navaditi kaker v mladostni, v otroški. Zato pa sv. oče v svoji določbi o pogostnem sv. obhajilu otrok niso izključili, ker pravijo naravnost: »Pogostno in vsagdanje sv. obhajalo, ker od Kristusa Gospoda in od katoliške cerkve serčno žaljeno, naj bo dovoljeno vsem vernim kristjanom keterega-^°li stanu ali poklica; tako da se n i k o m e r, ki je v stanu ml-'°sti in se s pravim in pobožnim namenom bliža sv. mizi, odreči r<e more.«
Če tudi je torej zadeva jasna, so vender mnogi imeli pomisleke, ali velja ta odlok tudi za otroke. Na vprašanje je sv. ^upščina zbora, pooblaščena od sv. očeta, dne 15. septembra DOG takole odgovorila: »Pogostno prejemanje sv. obhajila se J30 Pervem odstavku odloka*) priporoča tudi otrokom, ki se jim so bili po predpisih rimskega katehizma poglavje 4., št. 63. er>krat dopuščeni, ne sme braniti pogostno prejemanje, te-mpč naj se rajši h temu spodbujajo, in naj bo odpravljena na-sProtna navada, kjer jo imajo.«
V pismu, izdanem 8. avgusta 1910, kjer govore sveti
*) izdanega 20. decembra 1905.
oče o pervem obhajilu otrok, pa pravijo mej drugim tudi tole: »Tisti, keterim je izročena skerb za otroke, naj si ze vso vnemo prizadevajo, da bodo otroci h sveti mizi večkrat pristopali, ce mogoče, tudi vsak dan, kaker želita Jezus Kristus in mati cerkev, in da bodo to delali s tisto pobožnostjo duha, ki je taki staiosti lastna.«
Iz teh besed je lehko spoznati, da je pogostno in celo vsag-danje sv. obhajilo tudi otrokom od svetega ‘očeta ne le dovoljeno, temuč prav toplo priporočeno. Vzgojevavcem mladine je s tem dana važna naloga, ki ni brez precej velikih težav, zlasti če pomislimo, da so določili sv. oče zelo zgodnjo starost za per-vo sv. obhajilo.
Pomudimo se najpervo nekoliko pri tem vprašanju, namreč vprašanju, ketera starost se zahteva za pervo obhajilo. Odgovor je dan v že omenjenem pismu sv. očeta z dne 8. avgusta 1910, kjer je rečeno:
»Doba spoznanja tako za spoved kaker za sv. obhajilo je ona, v keteri otrok začne pametno misliti, to je okoli sedmega leta, ali nekaj črez, ali tudi manj. Od tega časa naprej se začne dolžnost zadostiti obojni zapovedi spovedi in obhajila.«
Pamet otroka sedmih let seveda ne more biti še posebno velika, zato pa navadno ni pričakovati, da bi otrok v tej starosti sam od sebe kazal kako posebno hrepenenje po nebeškem kruhu, temuč potrebuje h temu spodbude. To ni neznano sv. očetu, ki zato pišejo:
»Dolžnost zapovedi spovedi in obhajila, ki veže otroka, pade pred vsem nazaj na tiste, ki morajo zanj skerbeti, to je na stariše, spovednika, učitelja in župnika.«
Kedo ne bo pri teh besedah najpervo mislil na matere, ke-tere so v pervi versti poklicane, da vodijo svoje otroke k Jezusu, da bude v njih spoznanje Boga, pričujočega v najsvetejšem zakramentu. Od očetov navadno nimamo dosti pričakovati, ker jim je izročena druga, tudi velika skerb, skerb za vsakdanji telesni kruh. Da bi pa tudi za duhovni kruh svojih otrok prav nič ne imeli skerbeti, tega jim ne moremo priznati in jim tudi sv. oče ne priznajo, ker govore o stariših, ne pa samo « materah. Treba bi le bilo, da bi se očetje sami nekoliko boli ogreli za Jezusa, potem bo že njih zgled dober nauk za otroke, kar je prav za prav nad vse. Neketerim očetom ni ljubo, če vidijo, da imajo otroci rajši mater kaker pa njih. Imeli bi pa pomisliti, da to ni nič čudnega. Mejtem ko je mati vedno pri otro-J
cih, skerbna za nje od ranega jutra do poznega večera, in še po noči vstaja, je oče črez dan pri delu navadno zunaj doma; zvečer pa, ko pride domov, je več ali menj siten in čmeren ter gleda, da hitro povečerja; na to se kaj rad zgubi v gostilno, od koder še le pozno prihaja, ko otroci že spe; drugi dan pa gre s težko glavo spet na delo, spet od doma.
Tukaj vprašamo: keteri oče bo bolj mirno spal in se boljše odpočil, tisti, ki zvečer ostaja doma pri svoji družini, ali oni, ki se mudi po gostilnah, po hrupnih društvih? Gotovo pervi! Takemu pa ne bo manjkalo časa govoriti svojim otrokom tudi o nebeškem kruhu in jih vnemati zanj. Zlasti ob nedeljah in praznikih je navadno kaj lehko učiti z besedo in zgledom in tako pridobiti otroke zase in za Jezusa.
Glavno pri vsem tem je, da se otročičem vname ljubezen do Jezusa, ne pa toliko obširno znanje katehizma, kar pri otroku sedmih let tudi ne bi bilo ravno lehko doseči in je za to še v Poznejših letih časa dovolj, kaker pravi papeževo pismo:
»Za pervo spoved in za pervo obhajilo ni potrebno obširno in popolno znanje kerščanskega nauka. Otrok pa se bo ven-der moral pozneje primerno svoji razumnosti stopnjema naučiti' Celi katekizem.«
»Znanje kerščanskega nauka, ki se pri otroku zahteva, da Se za pervo obhajilo primerno pripravi, obstoji v tem, da po Svoji zmožnosti razumi najpotrebniše skrivnosti sv. vere ter loči evharistični kruh od navadnega in telesnega, da tako s tisto pobožnostjo, ki je njegovi starosti lastna, h presv. evharistiji pristopi.«
Glede najpotrebniših skrivnosti sv. vere naj opomnimo, da, če otrok zna 6 resnic, zna že več, kaker papeževo pismo zahteva.
Poleg starišev morajo skerbeti tudi spovedniki, da otroci o Pravem času prejmejo sv. zakramente. To bo pač tako umeti, da ima spovednik otroka sprejeti z ljubeznijo in poterpežljivostjo ter pomagati mu, da bo mogel spoved dobro opraviti.
Seveda bo treba otrokom dopovedati, naj se navadijo kratko se spovedovati; kar bo pa lažje dopovedal katehet vsem skupaj v šoli kaker pa spovednik vsakemu posebej v spovednici.
Tudi naj se ne vadijo otroci prepogosto hoditi k spovedi. '“a3 sv. oče govore le o pogostnem obhajilu, ne pa o pogostni
spovedi. Že vemo, da pogostno, ali celo vsagdanje sv. obhajilo brez več ali manj pogostne spovedi ne more biti, ali pred vsakim sv. obhajilom, ako si slede hitro eno za drugim, spoved ven-der ni potrebna. Kaj pa bodo začeli ubogi spovedniki, ako bo dan za dnem po cele kupe otrok okoli spovednic, in vedno isti?! Dolžnost gospodov katehetov je v tem oziru otroke modro voditi, da se ne navadijo hoditi k spovedi brez prave resnosti, kaker je bilo že sem ter tja opaziti. Skušajo naj jim dopovedati, kako razmerje je mej obema zakramentoma in kedaj ]e treba pred sv. obhajilom opraviti tudi spoved. Volja sv. očeta je gotovo, da bi se vse to v redu veršilo, za kar je pa treba velike previdnosti. Njegova določila so seveda stopila v veljavo, kaker hitro so bila razglašena, ali iz tega vender še ne sledi, naj se v eni noči vse spremeni, vse vpelje. Le počasi, previdno, da bo boljše deržalo! Naša gorečnost ne bodi kaker slama, ki hitro vsplamti, nazadnje pa še pepela ni veliko.
Misliti bo pa treba še na eno in drugo reč. Otroci sedmih let ali tudi kaj več— in pa naše obhajilne mize?! To ne gre skupaj! Saj se otroci zgube pod takimi obhajilnimi mizami. Ali naj se jih spušča v svetišče ali prezbiterij? Že ta zadnja beseda pove, da je ta prostor le za duhovščino odločen. Za otroke bi se prav za prav morale vpeljati posebne obhajilne mize, ki bi imele prostor, kjer otrok kleči, višji od onega, kjer duhovnik stoji, kedar obhaja.
Ne majhina težava.bo pa tudi, zlasti po večjih mestih, okoliščina, da imajo pri odločbi, kedaj naj otrok prejme pervo sv. obhajilo, važno besedo očetje ali njih namestniki. Ti, merzli, kaker so pogosto, za Boga, bodo pač večkrat delali težave in nepotrebne sitnosti.
Ali teh in podobnih težav se nikar preveč ne bojmo ter pričakujmo s terdnim zaupanjem, da bo zmagala dobra stvar, ako ji le ne bomo mi sami ovir delali se svojo neprevidnostjo Ih slepo naglico. Za otroke, tako smemo pričakovati, se bo Jezus sam potegnil, kaker se je, ko je še ko človek na zemlji živel, M to celo nasproti svojim ljubim učencem. Ko so ti branili materam, ki so hotele svoje male prinesti h Gospodu, da bi jih blagoslovil, tedaj se je obernil k učencem z besedami: »Pustite male in ne branite jim k meni priti: zakaj takih je nebeško kraljestvo.«
»In ko je bil roke nanje položil, je šel od ondot.« Mat. 19»
14. 15.
Spomnimo se pa še neke druge zgodbe iz življenja Gospodovega.
Ko so bile zbrane okoli njega velike množice, tedaj je pu-klical svoje učence in jim rekel: »Množica se mi smili, ker so že tri dni z menoj, in nimajo kaj jesti: in lačnih jih nočem odpustiti, da na potu ne omagajo.« Mat. 15, 32.
Kaker je Jezus storil tedaj čudež, da je nasitil lačne množice s telesnim kruhom, tako je pri zadnji večerji storil še veliko, večji čudež, da je nasitil svoje učence z duhovnim kruhom in 5e vedno nasičuje na čudežen način brezštevilne množice po vsem kerščanskem svetu, da na potu proti nebu ne omagajo.
Mej temi popotniki pa je v največji nevarnosti nedolžna mladina, zakaj pred njo se odpira najdaljša pot. Kako jo bo prehodila brez moči duhovnega kruha, brez zgodnjega in pogostnega prejemanja Telesa Gospodovega?! Le silno težko, ali celo ne! Zato je pa ze vso vnemo vodimo k Jezusu, zaupajoč bolj na njegovo pomoč kaker pa plašeč se pred težavami, ki se nam stavijo nasproti. Ne bojmo se nobenega prizadevanja, zakaj plačil) bo bogato že na tem svetu: zrastel bo nov, močan rod, uterjen po nebeškem kruhu, rod svetosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi.
P. V. K.
BI. Janez Dukeljski,
spoznavavec 1. reda sv. Frančiška.*)
Leta 1414. je bil rojen bi. Janez v Dukli, mestecu v Ga-iiciji, ki ima zdaj do pet tisoč prebivalcev. Pobožna mati ga je Vzgojila v strahu božjem. Ko je dosegel potrebno starost, je sto-Pil v pervi red sv. Frančiška. V redu se je odlikoval po pravi pu-nižnosti, lepem vedenju in po natančnem spolnjevanju vodila. Zavoljo teh lepih lastnosti so ga izvolili za samostanskega predstojnika, potem pa za provincijalja.
Leta 1453. je prišel sv. Janez Kapistranski na Poljsko in 'Teljal natančnejše spolnjevanje vodila. BI. Janez se mu je pre-cei Pridružil in pod njegovim vodstvom je še bolj napredoval
iq *) P- Sylvester Winkes, Seraphischer Tugendspiegel. L’Aureola serafica.
Luglio.
v čednostih, zlasti v ponižnosti in v frančiškanskem vboštvu. Redovno vodilo je vsaki dan prebral, da ga je bolj razumel in natančneje spolnjeval. Ravno tako je vsaki dan molil mali oficij blažene Device Marije, ker je Mater božjo zelo častil.
Gorel je za pravo redovno življenje in zveličanje duš; spre-obernii je veliko grešnikov; v naročje svete cerkve je pripeljal mnogo Rusov in Armencev. Dasiravno je oslepel, vendar ni nehal pridigati in spovedovati.
Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, je prosil svete zakramente; 70 let star je vmerl v Lvovem 29. septembra 1484.; po-pokopali so ga tam v frančiškanski cerkvi. Papež Klement XII. je dne 11. septembra leta 1739. poterdil njegovo nepretergano češčenje in ga je imenoval za patrona poljskega kraljestva. Frančiškanski red obhaja njegov praznik 19. julija. P. A. E.
Razlaganje vodila svetovnega tretjega reda sv. Frančiška.
II.	poglavje.
Kako naj živijo. O postu.
Besede §.4. Vsi naj se postijo dan pred praznikom brezmadežnega spočetja bi. Device Marije in sv. očeta Frančiška; hvale vredni pa so tisti, ki se verh tega postijo o petkih ali zder-žijo mesnih jedi ob sredah po stari navadi tretjerednikov.
Vprašanje. Keteri so bili negdaj postni dnevi v tretjem redu?
Odgovor. Do leta 1881. so imeli udje tretjega reda te postne dneve: 1. vse poste kaker drugi kristjani; 2. vsaki petek;
3.	ves advent; 4. pustni pondeljek in torek. Ob sredah pa niso smeli vživati menih jedi.
Vprašanje. Keteri so zdaj postni dnevi v tretjem redu?
Odgovor. Tretjeredniki imajo zdaj postne dneve: 1. kaker drugi verniki cerkvene poste; 2. pred praznikom brezmadežnega spočetja bi. Device Marije in pred praznikom sv. Frančiška; 3. oktobra. O petkih niso tedaj več dolžni se postiti m ravno tako smejo ob sredah mesne jedi vživati, ako ne pade na sredo ali petek kak cerkveni post.
Vprašanje. Kaj treba storiti, ako se ud tretjega reda 3. oktobra pred praznikov sv. očeta Frančiška ne more postiti zavoljo starosti (ker ni še star 21 let, ali je pa 60. leto prestopil), bolezni, težkega dela, ali ako ta dan njegova družina mesne jedi vživa?
Odgovor. Naj prosi voditelja svoje skupščine potrebnega polajšanja.	(Dalje prih.)
Šesfodnevje.
V spisu o stvarjenju sveta smo rekli, da je Mojzes po na-vdihnjenju Sv. Duha začel svoje zgodbe izraeljskega ljudstva s tako povestjo o stvarjenju, kaker je bila znana tedaj mej njegovim pobožnim, pa priprostim narodom. Omenili smo tudi, da so bile pri drugih starih narodih razširjene podobne povesti ali celo Pesmi o postanku sveta. S tem Bog ne daj, da bi kedo mislil, da smo mi, ali da so katoliški učenjaki, ki so pred nami tako sodili, Mojzesovo povest v eno versto postavili z dotičnimi bajkami Poganskih narodov ter ji tako odrekli višjo vrednost. V resnici le Mojzesova povest visoko nad vsemi poganskimi bajkami. Te Pripovedujejo o mnogih bogovih in drugih čudnih pošastih, ki so imele opraviti se stvarjenjem, in o raznih stvareh, ki so jih Pagarii tudi po božje častili. Mojzes pa je tem zmotam nasproti Postavil nauk o edinem-Bogu, stvarniku nebes in zemlje in vsega, kar je razen njega. Ker so torej vse stvari le dela božja m ne bogovi, zato jim tudi ne gre božja čast, božje češčenje. Pag;inski narodi, ki so obdajali Izraeljce od vseh strani, so sonce, mesec, zvezde, razne živali, celo neke rastline in druge stvari po božje častili; Mojzes pa uči svoj narod, da so to le dela božja in Izraeljci so imeli vedeti, da jim ne gre tista čast, baker Bogu. Naj imenitniša stvar božja na tem svetu je človek, ki more Boga spoznati in ga je dolžan častiti; vsaki sedmi dan ima popolnoma Bogu posvečevati .
To so prevažne resnice, ki jih je hotel Mojzes v serce vtisniti svojemu ljudstvu. Da doseže svoj namen, pa je moral govoriti tako, kaker ga je moglo ljudstvo razumeti, torej svet popisovati, kaker je videti in kaker so si ga tedaj ljudje sploh mislili. Ko bi bil pravil, kakova je prav za prav zemlja, da je planet, ki se brez prestanka suče okoli sonca in sam okoli svoje osi, ne bi
bili razumeli in mu ne bi bili verjeli; zato mu Bog tega tudi ni razodel, in po pravici, saj za pošteno življenje in zveličanje ni treba vedeti takih resnic.
Če hočemo torej prav umeti Mojzesa, ne iščimo v njegovem spisu današnjih zvezdoslovnih naukov in ne čudimo se, če najdemo tu in tudi še nadalje v svetem pismu mariskaj, kar se da razlagati le po splošnem prepričanju tistih časov. Za dobro umevanje sv. pisma pa je seveda potrebno, da se, koliker mogoče seznanimo s tistim prepričanjem.
Zato bo koristno, ako se še nekoliko delj pomudimo pri Mojzesovem poročilu o stvarjenju sveta. Deržali se bomo pri tem razlage učenega dominikanca, profesorja katoliškega vseučilišča v Friburgu v Švici, V. Zapletala. Njegova knjiga »Der Schopfungsbericht der Genesis« je izišla lanskega leta v 2. iz-danji z redovnim in dvojnim cerkvenim odobrenjem. Tudi sv. oče Pij X. se je, kaker je bilo brati, s hvalo izrazil o pravovernosti bogoslovnih profesorjev friburškega vseučilišča. Ni se nam torej bati, da bi zašli na krivo pot, ako se deržimo imenovane knjige. Povedali pa bomo iz nje seveda le poglavitne reči, kaker in koliker jih morejo umeti tudi naši preprosti bravci.
Imenovani profesor bogoslovja uči torej najprej o pervih besedah Mojzesovih »V začetku je vstvaril Bog nebo in z e m 1 j o«,da so nekako napis celega pervega poglavja. V resnici mogočen stavek, ki se ž njim označuje Bog ko stvarnik nebes in zemlje. Kako je Bog vstvaril nebo in zemljo, pa sc pripoveduje potem natančniše v naslednih verstah. Mojzes piše torej na dalje:
2.	»Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad breznom in dih božji se je širil nad vodami.«
Zemljo so si mislili, ko jo je Bog vstvaril, pusto in prazno, to je pokrito z vodo, temno in brez življenja na nji. Dih ali duh božji pa se je širil ali je plaval nad vodami, ali kaker razlaga mej drugimi sv. Tomaž Akvinski dotično hebrejsko besedo, je »valil«, kaker kokla vali, in tako življenje zbudil v mertvi tvarini. —
3.	»In Bog je rekel, Bodi svetloba. In svetloba je bila«.
Stari so si mislili Boga ko mogočnega gospoda, ki vkazuje
svojim služabnikom, in kar vkaže, se zgodi. Svetloba pa jim je bila nekaj za delo potrebnega; še Kristus pravi (Joan. 9, 4): »Jaz moram delati dela njegova, ki me je poslal, dokler je dan;
Pride noč, ko nihče ne more delati«. Nadalje so imeli svetlobo Za nekaj samostojnega, neodvisnega od teles, ki svetijo; zato so si jo mislili berž pervi dan vstvarjeno, preden sonce in zvezde, in torej tudi dan neodvisen od sonca, kaker je očitno iz naslednjih verst:
4.	»In Bog je videl svetlobo, da je dobra, in ločil svetlobo °d teme;
5.	»in je imenoval svetlobe dan in temo je imenoval noč. In ie bilo večer in je bilo jutro, en dan«.
Iz teh besed je jasno samo ob sebi tudi, da tukaj ni misliti na daljšo dobo, temveč navadni 24urni dan. — Mojzes pripoveduje dalje:
6.	»In Bog je rekel: Bodi terdina v sredi voda in loči vode od voda!«
7.	»In Bog je naredil terdino in je ločil vode, ki so bile pod terdino, od teh, ki so bile nad terdino. In zgodilo se je tako«.
8.	»In terdino je Bog imenoval nebo. In je bilo večer in je bilo jutro, drugi dan«.
Starim narodom se je zdel nebeški »obok« terdno zidanje stoječe na mogočnih stebrih, z vrati in okni, in nad obokom so si mislili vode, ki se vlijo na zemljo ko dež, ko Bog odpre nebeške zatvornice. Zato se pravi v psaljmu 148, v. 4.: »Hvalite ga nebes nebesa in vse vode, ki so nad nebesi«, in podobno v Pesmi treh mladeničev v ognjeni peči (Danjel 3, 60): »Blagoslavljajte vse vode, ki so nad nebesi, Gospoda«. Nadalje se opisuje delo tretjega dne tako-le:
9.	»In Bog je rekel: Zbero naj se vode, ki so pod nebom, na eno mesto in naj se pokaže suho. In zgodilo se je tako«.
10.	»In suho je Bog imenoval zemljo, stoke voda pa je imenoval morje. In Bog je videl, da je bilo dobro«.
11.	»In Bog je rekel: Zemlja naj požene travo, ki zeleni in dela seme, in rodovitno drevje, ki rodi sad po svojem plemenu, Peterega seme bodi v njem na zemlji. In zgodilo se je tako«.
12.	»In zemlja je pognala travo, ki zeleni in dela seme po svojem plemenu, in drevje, ki rodi sad, in ki sleherno ima svoje seme po svojem plemenu. In Bog je videl ,da je bilo dobro«.
13.	»In bilo je večer in bilo je jutro, tretji dan«.
Po tem popisu je Bog perve tri dni ločil prostore svojega stvarjenja, namreč nebo, podnebje, vode in suho zemljo. Pa ti Prostori niso imeli ostati prazni; vsak je imel dobiti svojo »vojsko«, ki se bo premikala po njem, nebo sonce, mesec in zvezde,
podnebje in vode vse, kar leta in plava, suha zemlja živali, ki lazijo in hodijo, in človeka. Da je bila pa suha zemlja živalim in človeku primerno prebivališče, je vstvaril Bog na nji že tretji dan vse, kar raste iz zemlje. Najprej je za tem napolnil najvišji prostor, nebo:
14.	»In Bog je rekel: Naj bodo luči na terdini neba in naj ločijo dan in noč, in naj bodo v znamenja časom in dnem in letam«;
15.	»da bodo svetile na terdini neba in razsvetljevale zemljo. In zgodilo se je tako«.
16.	»Bog je naredil dve veilki luči, večo luč, da bi gospodovala dnevi, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde«.
17.	»In jih je postavil na terdino neba, da bi svetile na zemljo«,
18.	»in da bi gospodovale dnevi in noči in ločile svetloba in temo. In Bog je videl, da je bilo dobro«.
19.	»In bilo je večer in bilo je jutro, četerti dan«.
Kako se Mojzes derži le videza in ljudskega mnenja, se vidi tu posebno jasno. Ne le, da so mu sonce, mesec in zvezde na terdini neba v enaki daljavi od zemlje, sonce je sicer veče, pa vender le luč, kaker mesec in zvezde. Gorkota sončna, ki je vender pogoj vsega življenja na zemlji in pod zemljo, se niti ne omeni, ali ker ni tako očitna kaker svetloba, ali pa, ker se je morda Mojzes bal, da ne bi začeli Izraeljci sonca po božje častiti, ke bi jim povedal, da bi brez njega ne mogli živeti, ne oni ne njih živina, in tudi rastlina nobena ne rasti. Zato so mu vse nebeške luči enako le, da svetijo in da so znamenja časom in dnem in letam.
Nihče pač ne more misliti, da je s tem Bog kake naravoslovne nauke hotel dati človeštvu, in kaker tega ni storil tukaj, tako tudi v onem ne, kar je spred, ne v tem, kar je v naslednjem. Vse take reči je Bog prepustil človeškemu preiskovanju. Mojzes pravi nadalje:
20.	»In Bog je rekel: Voda naj mergoli mergolenja živih bitji in perotnina letaj nad zemljo pod terdino neba«.
21.	»In vstvaril je Bog velike some in vsa lazeča živa bitja, ki mergole v vodi, po njih plemenih in vse krilate živali, ki letajo, po njih plemenu. In Bog je videl, da je bilo dobro«.
22.	»In jih je blagoslovil rekoč: Rastite in množite se in napolnite vode v morjih in letajoče živali naj se množijo na zemlji«.
23.	»In je bilo večer in je bilo jutro, peti dan«.
V tisti versti, kaker je naredil Bog razne prostore v svojem stvarjenju, je vstvaril tudi njih prebivavce. Najprej je ločil vode od vod z nebno terdino. Ko so bile gorenje vode ločene, je pod terdino nastalo podnebje, ki je bilo nad dolenjimi vodami, in ko so se te zbrale v en kraj, se je prikazala suha zemlja. Najprej je torej Bog na nebno terdino postavil sonce, mesec in zvezde, potem v vode pod terdino vodne živali in v podnebje letajoče, oboje isti dan, ker se podobno premikajo, s plavuti in peruti, in ker je morje kaker podnebje votlina nasproti ravni zemlji mej njima. Na suho zemljo je postavil naposled, kar hodi ali lazi, Poljske in gorske živali in človeka, s keterim je doveršil stvarjenje. Mojzes pripoveduje:
24.	»In Bog je rekel: Zemlja naj da iz sebe živa bitja po njih Plemenu, živino in laznino in poljske zveri po njih Dlemenu. In zgodilo se je tako«.
25.	»In Bog je naredil poljske zveri po njih plemenu, živino Po nje plemenu in vso laznino zemlje po nje plemenu. In je videl, da je bilo dobro«.
26.	»in je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi in po- -dobnosti in naj gospoduje čez ribe v morju in ptice pod nebom in čez zverine in vso zemljo in čez vso laznino, ki se giblje po zemlji«.
Da bi bile morske živali prej vstvarjene ko zemeljske in zračne, to bi bilo samo na sebi lehko misliti; ali kar leta po zraku, to nima samo peruti, temuč tudi noge in navadno ne bi moglo živeti brez suhe zemlje in rastlin, ki so na nji. Ko je bilo vstvarjeno, kar ieta, je moglo biti torej tudi to, kar po zemlji hodi in lazi. Iz vsega tega je očitno, da Mojzes ne našteva živali po redu, kaker so bile vstvarjene, temuč po prostoru, kamer so bile postavljene. Le človeka si moramo res misliti na zadnje vstvarjenega, ko najpopolnišo in najimenitnišo stvar božjo na zemlji. Zato pripoveduje Mojzes, kako se je Bog z nekako posebno slovesnostjo odločil za to vstvarjenje. Sam sebi ie to velel in sicer v množnem številu, kaker da jih je več. In ■ res so mislili stari razlagavci tu na osebe presvete Trojice. Novejši mislijo ali na angelje, ki jim naznanja Bog svoj namen, ali Pa, da so besede tako postavljene zavoljo božjega imena »Elo-hin«, ki pomeni sicer enega boga, pa ima vender mnoštveno > končnico, kaker pravimo n. pr. tudi pri nas: nebesa so nam
■odperta« namestil »nebo nam je odperto«. Mogoče je naposled, kaker sodi profesor Zapletal, da govori po Mojzesu Bog: »Naredimo človeka« le kaker mariskedo še dandanašnji pravi: »Naredimo to in to«, dasiravno hoče le sam narediti; v velevnem načinu ni namreč perve osebe edinstvenega števila.
Še jasniše pa se kaže vzvišenost človeka nad vse drugo telesno stvarjenje v tem, da ga hoče Bog narediti »po svoji podobi in podobnosti«. Bog je duh. Ako je človek po božji podobi in podobnosti vstvarjen, mu mora biti podoben po duhu, razumnem in prostem. Neketeri razlagavci pa hočejo, da bi bil človek božja podoba po telesu, ker so si Izraeljci Boga mislili v človeški podobi. Nekaj resnice je tudi v tej misli. Človeško telo po svoji lepoti presega vsa živaljska telesa in Bog Sin je imel v resnici v človeški podobi priti na zemljo. Bog si je torej to podobo izvolil že v začetku in po nji je vstvaril pervega človeka. Še drugi vidijo podobo in podobnost božjo v gospostvu nad vsemi drugimi stvarmi ali pa v prostosti in nevmerjočnosti človeške duše in spoznanju božjem; vender je vse to le nasledek podobe in podobnosti božje v človeku.
Mojzes pripoveduje na dalje:
27.	»In Bog je vstvaril človeka po svoji podobi, po podobi božji ga je vstvaril, moža in ženo ju je vstvaril«.
28.	»In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: Bodita rodovitna in množita se in napolnita zemljo in podverzita si jo in gospodujta čez ribe v morju in letajoče živali pod nebom in vse živali, ki se gibljejo po zemlji«.
29.	»In Bog je rekel: Glejta, dal sem vama vse zelišče, ki seme prinaša, na celi zemlji in vse drevje, ki ima v sebi seme svojega plemena, naj vama bo v hrano«,
30.	»in vsem živalim na zemlji in vsem pticam neba in vsi laznini, ki lazi po zemlji, ki je v nji življenje, sem dal vso zelenjavo v hrano. In zgodilo se je tako«.
31.	»In Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, prav dobro je bilo. In bilo je večer in bilo je jutro, šesti dan«.
Tako je bilo po Mojzesovem poročilu doveršeno stvarjenje in preskerbljeno tudi vzderžavanje človeštva in živali na zemlji in v podnebju. Seveda znanstvenih, prirodoslovnih resnic tudi tu nimamo iskati. Vse je povedano preprosto, kaker so si Izraeljci mogli misliti. Kar jim je bilo neznano ali težko dopovedati,
je izpuščeno, tako zlasti s čem si ribe in druge morske živali hranijo življenje. Ker si tudi niso mogli misliti, da bi bil Bog Vstvaril zveri, ki bi bile berž začele žreti druge, tudi ravno vstvarjene, živali, so si mislili, da so pervotno vse od rastlin živele. Ali dosti stvari, majhinih in velikih, je tako vstvarjenih, da nigdar niso mogle živeti od rastlin; vsem so nam dobro znane mnoge, ni jih treba naštevati. Menj znano je pa, da so tudi razne rastline, ki se ne morejo ploditi in širiti brez živali, ki iskaje svoj živež prenašajo z ene na drugo istega plemena cvetni prah, ali raznašajo seme, kamer bi samo ne moglo priti. Take rastline bi se ne bile mogle množiti in širiti, preden so bile vstvarjene živali, ki so jim k temu potrebne. Vsaka stvar je torej nastopila, ko je bilo pripravljeno, kar ji je bilo treba, da se ohrani in razmnoži. Vse stvari na zemlji so odvisne ena od druge, vsaka more biti drugi v hrano in smert je potrebna, da se rodi novo, mlado življenje. To so prirodoslovne resnice, ki ob Mojzesovem času in še dolgo potem ljudem niso bile jasne. Koliker bolj pa jih dandanašnji človeštvo spoznava, tolikanj bolj mora priznati m občudovati neskončno modrost in ljubezen božjo. Slep prirodo-slovec bi bil, ki bi ga njegova učenost ne silila klicati s psaljmi-stom: »Kako veličastna so tvoja dela, Gospod! Vse si v modrosti naredil; napolnjena je zemlja s tvojo lastnino.(Ps. 103, 24).
Pervo poglavje perve Mojzesove knjige je končano se šestim dnem stvarjenja. Vender so ž njim v tesni zvezi začetne verste drugega poglavja, ki so take:
1.	»Tako sta bila doveršena nebo in zemlja in vsa njiju vojska.«
2.	»In Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je storil, in je počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil.«
3.	»In je blagoslovil sedmi dan in posvetil ga, ker je ta dan Počival od vsega svojega dela, ki ga je Bog storil in naredil.«
4.	»To je zgodba postanka neba in zemlje, ko sta bila vstvarjena, ko je naredil Gospod Bog nebo in zemljo.«
V 1. versti se prestavlja namestu »vsa njiju vojska« po dotični latinski in gerški besedi »vsa njiju lepota«; ali hebrejska beseda, ki stoji na tem mestu, pomeni trumo vojakov, »vojsko« >n hebrejci so tako imenovali zvezdato nebo, ker se zvezde na videz vsako noč v gotovem redu pomikajo okoli morske zvezde
(tečajnice) od vshoda proti zahodu podobno kaker lepo vrejena truma vojakov. Zato se imenuje Bog gospod Sabaoth, to je gospod vojnih trum ali, kaker se navadno bere »vojskinih trum«. Tukaj pa je misliti ne le na zvezde, temveč tudi na »vojne trume« na zemlji, namreč živali, ki se premikajo po morju in v podnebju, in živali, ki hodijo s človekom vred po suhi zemlji. Perve tri dni je vstvaril Bog tem vojskam njih prostore na nebu in na zemlji, druge tri dni pa tem prostorom njih »vojske« t. j. prebivavce. Našteva pa se teh šest dni zaradi sedmega dne, ko je Bog počival. Po njegovem zgledu ima namreč tudi človek šest dni delati in sedmi dan počivati. Počitek sedmega dne je bil pač v navadi že davno pred Mojzesom. Mojzes pa ga je hotel terdno zapovedati in zapoved se zgledom Boga samega podpreti.
Vender s tem ne bodi rečeno, kaker da je Mojzes le samo iz tega namena tako razdelil stvarjenje. Popolnoma verjetno je, da se je ohranilo praznovanje in razlaga ko ustno izročilo iz starih časov, iz pervotnega razodevenja božjega, ali nekega na-tornega nagona, ki je silil človeka sedmi dan počivati od dela in misliti na svojega stvarnika.
»Mnogokrat in na mnogo načinov je Bog nekedaj govoril očetom po prorokih« (Hebr. 1, 1) in kar je Bog govoril, je resnica; on se ne more motiti niti koga zapeljavati v zmoto.
Pač pa se more motiti človek, kaker se je motil prerok Jona, ko je brezpogojno prerokoval po Ninivah: »Še 40 dni in Ninive bodo poderte« (3, 4).
Edino katoliška Cerkev se svojim vidnim poglavarjem svetim očetom papežem ima zagotovilo nezmotljivosti v vsem, kar je potrebno k zveličanju človeške duše. Dokazanim znanstvenim resnicam pa se tudi ona vklanja in ne zahteva, da bi se razlagalo v besednem pomenu, kar jim je v svetem pismu videzno 'nasprotnega. Tako more resnično znanstvo vedno v miru in spravi živeti s katoliško cerkvijo in njenim naukom.
Če se pa kedo, ki ni ne velik bogoslovec, ne učen prirodo-slovec, širokousti, da je prirodoslovje spodkopalo kerščanstvo in overglo njegovo sveto pismo, bo treba le vprašati tistega človeka, ali ve, kako katoliško bogoslovje razlaga to ali ono mesto sv. pisma, zlasti pa, ali so bili norci vsi veliki prirodoslovci, ki so bili ob enem verni kristijani, Kopernik, Kepler, Volta, Ampere, Pasteur, Secchi, Wasmann itd. itd.?

Zaščitnik shodov in bratovščin presvetega rešnjega teiesa, sv. Paškalj Bailonski.
P. A. Ž.
Tekočega leta meseca septembra (od 15. do 17.) bo v glavnem in stolnem mestu naše ljube Avstrije slovesnost, kakeršne Še ni videl Dunaj, odkar stoji. Prihiteli bodo v cesarsko mesto ob Donavi katoličani se vsega sveta, da se poklonijo svojemu Odrešeniku, v aljtarskem zakramentu pričujočemu. Vse narodnosti naše monarhije bodo odposlale, koliker mogoče, mnogoštevilne zastopnike. Vdeležilo se bo te slovesnosti več kardi-naljev (dosedaj se jih je oglasilo devet), vsi bavarski in avstro-ogerski škofje, pa tudi od sosednih dežel ptujih deržav je pričakovati visokih gostov. Njegovo veličanstvo cesar Franc Jožef I. sam je pokroviteljstvo nad tem shodom sprejel. S tem najvišjim pokroviteljstvom je preprečeno kakeršno koli sovražno motenje. In upati smemo, da tri in dvajseti mejnarodni svetovni evharistični kongres ne bo zaostajal po svojem sijaju na zunaj za prejšnjimi.
Ali to, zunanjost, ni namen tega shoda; mariveč evharistični shod, če hoče imeti svojo popolno veljavo, mora roditi trajne sadove poživljenega verskega življenja v Avstriji. Da bi se našel tudi temu porok in pokrovitelj!
. . . Edna najtolažljiviših resnic naše sv. vere je nauk o občestvu svetnikov, to je, da v nebesih pri Bogu imamo vsi verni na zemlji in celo duše v vicah prijatele, ki nas ljubijo in so pripravljeni pomagati nam v naših potrebah — ne iz lastne moči, pač pa se svojo priprošnjo. Zato so dežele in mesta, družbe in posamezni že od nekedaj častili prav posebno ne-ketere svetnike, da bi si jih naklonili, in so si jih za svoje pokrovitelje, zaščitnike ali patrone izbrali. Res, ni dežele, ni škofije, ni župnije, ni stanu, od kneza do kmeta, v katoliški cerkvi, ki ne bi imeli patrona. Ne zadosti! Sv. cerkev da vsakemu novemu kristjanu svojega patrona. Za posebne zadeve in okoliščine Pa priporoča še posebne patrone, in sicer poglavitno iz dveh razlogov, keterih pervi je ta, da bi imel kraj, stan, družba, ose-i>a svojega priprošnjika. pa tudi — to je drugi razlog — zgled
v posnemanje. Z istih dveh razlogov je cerkev postavila vsem shodom ter vsem bratovščinam presv. rešnjega telesa lastnega zaščitnika, namreč sv. Paškalja Bajlona. Zgodilo se je to s pismom papeža Leona XIII. blagega spomina. Glasi se to pismo tako-le:
Papež Leon XIII.
v večni spomin.
Bog, keterega previdnost vodi vse z močjo in z milobo, je vedno z neko posebno skerbjo čul nad svojo cerkvijo, tako, da ji je, keder so se zdele okoliščine najbolj nevarne, iz bridkosti časa same tolažbe vzbudil. Kaker pogostoma druge krati, moremo to videti zlasti v naših časih; kederkoli gre za važne cerkvene ali deržavne zadeve, ko se namreč splošnega miru sovražniki od dne do dne derzniše vedo in se vso silo trudijo, da bi vero v Kristusa in skoraj vsakeršen družabni red zaterli: je božji dobroti dopadlo postaviti temu prizadevanju nasproti imenitne pobožne vaje. Jasne priče tega so na deleč in široko znano češčenje presvetega serca Jezusovega, z novo gorečnostjo pov-sodi vzbujeno češčenje Matere božje in nje deviškega ženina sv. Jožefa, ter katoliški shodi, pripravljeni v obrambo vere na razne načine, in še mnogo drugega, kar je v prospeh božje časti in v gojitev mejsebojne ljubezni, bodi si že razširjeno ali še le vpeljano. Daši nam je to vse v veliko tolažbo, imamo vender češčenje presvetega rešnjega telesa, ki se je razširilo po mnogoštevilnih shodih, ki so se veršili v ta namen v naših dneh, za najdražji dar božji.
Nič namreč, kar smo omenili že pri drugi priliki, se nam ne zdi pripravniše, da bi spodbodlo katoličane h gorečemu spoznavanju vere in k vadbi v čednostih, vrednih kerščanskega imena, kaker to, da se vedno bolj goji in množi češčenje do tiste zastave ljubezni, ki je vez miru in edinosti. Ker nam je torej tolika reč zelo pri sercu, smo evharistične shode večkrat pohvalili in zdaj, nadejajoč se, da bo prineslo še več sadu, smo storili sklep, postaviti enega izmej tistih svetnikov, ki so naj-gorečniše častili ta najsvetejši zakrament, za patrona evharističnih shodov. Mej njimi, keterih češčenje do te presvete verske skrivnosti je bilo videti posebno goreče, zavzema nekako pervo mesto Paškalj Bajlon. Ta je, prejemši za nebeške reči vneto dušo, nastopil, ko je preživel svojo mladost v nedolžno-
sti, ostreje življenje v redu manjših bratov, in je iz premišljevanja božje gostije zajemal toliko učenost, da je, ne da bi bil ke-daj v šolo hodil, mogel odgovarjati na najtežja vprašanja o verskih skrivnostih in celo nekaj pobožnih knjig spisati. Tudi le očitno mej krivoverci spoznal nauk o sveti evharistiji, zavoljo česer je mnogo preterpel; da, pretili so mu, kaker drugemu Tarziciju, večkrat, da ga umore. Celo mertev, je bilo videti, da je ohranil isto ljubezen do presvetega zakramenta; ker je, ko je ležal na mertvaškem odru, o povzdigovanju svetih podob, obakrat oči odperl.
Jasno je torej, da se omenjeni shodi ne morejo postaviti pod bolje pokroviteljstvo. Zato, kaker smo učečo se mladino Tomažu Akvincu, dobrodelna društva Vincenciju Pavlovemu, bolnike in vse, ki so jim v postrežbo in pomoč, sv. Kamilu Leljske-mu in sv. Janezu od Boga priporočili: tako določimo kerščan-stvu v blager, korist in prospeh sv. Paškalja Bajlonskega s tem Pismom po naši najvišji oblasti za nebeškega zaščitnika evharističnih shodov in vseh društev, ki so po evharistiji imenovana, naj že obstoje ali bodo še le nastala v prihodnje. Po zgledu in zaščiti tega svetnika zaupno pričakujemo ta sad, da bo ker-Ščansko ljudstvo svoje mišljenje in prizadevanje od dne do dne bolj obračalo na Kristusa Odrešenika, ko na perveavt in najvišjega začetnika vsega zveličanja.
Pričujoče pisanje ima veljati za vse prihodnje čase...
Dano v Rimu pri Sv. Petru 28. nov. 1897 v dvajsetem letu našega papeštva.	A. kard. Mačehi.
(Konec prih.)
S kitajskega misijona.
(Konec.)
Velika večina kitajskega ljudstva pripada hunskemu narodu, ki je, kakor je zapisano v njihovi prastari zgodovini, že pred 4600 leti na tem delu zemlje ustanovil svoje cesarstvo in bivanji je bil baje pervi njih cesar.*) Na tej zemlji so hanci gospodarili do zadnjih stoletij. Pred krog 260 leti pa so tu po večletnih hudih
*) Republikanci imajo zdaj svojo letnico namreč 4609 leto po ustanovitvi njihovega cesarstva.
bojih prišli r.a kermilo derznejši in bojevitejši severni sosedje manci in so imeli do zdaj. se vštetim zadnjim malim cesarčkom, vseh skupaj deset svojih cesarjev. Številnejši hanci so se zelo neradi podvergli maloštevilnejšim mancem in vedno so si hrepeneli dobiti ugodno priliko, da se jih iznebe. Pravijo; da je mnogo hanskih družin se nekako zavzelo, da pod manskim go-spodstvom. dokler bo trajalo, ne marajo sprejeti ah izverševati nobene deržavne službe in so pri tem sklepu vstrajali dozdaj. Hance je manska nadvlada tem bolj jezila, ker so manci ž njimi zelo tiransko in oblastno ravnali. Pod kaznijo so jim manci usi-lili razne svoje šege v noši, kaker kito in obleko itd., razun tega so morah hanci mancem plačevati velike davke, manci pa so bili kaker pravijo davka prosti in so razun tega zasedali vse boljše deržavne službe. Pri sodnih zadevah se je mnogo strožje postopalo zoper hance kakor pa zoper mance. — Te verste go-dernjanje hancev zoper mance smo lahko culi po naših misijonskih potih. Tako so hanci željno čakali na čas oprostitve iz man-ske nadoblasti. Po tihem so se združevali pod družbenim imenom »ke-min-tan«, nakupavali in pripravljali so si orožje ter sestavljali načerte in pravila za revolucijonarski preobrat. Po dolgem pripravljanju se jim je zazdelo, da je prišel ugoden čas, da se vzdignejo. Kakor pa vam je že znano, da si praznoverni kitajci za vsako važnejše dejanje pri kakem vedeževavcu s pomočjo vedeževanja iščejo srečen čas in srečen dan, tako so si oni zarotniki, kakor se zdaj sploh terdi, tudi s pomočjo vedeževanja izbrali dan za izbruh te svoje nevarne namere. Verujejo namreč na usodo, da more kako važno dejanje le tedaj doseči dober uspeh, ako se stori ah začne na srečen dan. Glede te revolucije so — goljufivi — vedeževavci naznanili kot srečen 23. dan osme lune njihovega mesečnega leta, toraj 14. oktobra. 1911. Zarotniki so si za središče upora izbrali mesto U-čan-fu,. in to menda radi tega, ker so ondi imeli največ upanja za dober začetek zaradi ondotne velike zaloge vojnega materijala in zaradi bližnje dobro delujoče orožjarne v mestu Han-jan-fu. Za verhovnega poveljnika so si revolucijonarci izvolili nekega generala ondotne vojaške posadke namreč generala Li-iien-hun. Pa par dni pred določenim dnem je mestna policija zasledila znake bližajoče se revolucije; prijela je tri sumljive vojake in jih odvedla h podkralju. Ta je nad njimi na mah izrekel smertno kazen, in takoj so bili usmerčeni. Zdaj so videli revolucionarji,.
da so v nevarnosti in da ne morejo čakati do določenega dne. Na dano znamenje jo poveljnik Li-iien-hun se svojo oboroženo zarotno četo udari naravnost proti stolnici podkralja: kanoni začnejo pokati in puške ropotati, v rokah zarotnik vojakov se zasvetijo gole nabrušene sablje in bodala. Ob istem času pa zavihrajo bele zastave z velikimi napisi: Smert mancern! Varstvo ljudstvu! Varstvo misijonom! Varstvo tergovini! S tem je bil revolucijonarski načert naznanjen in začelo se je hudo klanje. V pervih urah je vladala grozna zmeda zlasti še mej vojaki. Kakor namreč pripovedujejo, tudi večina ondotnega hunskega vojaštva ni vedela za to zaroto. Ta je prikrita ostala tudi raznim hanskim generalom, ki so bili znani kot udani uranski stranki. V pervenr početku revolucije se je mnogo hunskih generalov in vojakov postavilo za uransko stranko. Mnogo jih je pa tudi bilo, ki niso vedeli, za katero stranko bi se odločili ali so se pa zbali smerti, in ti so v velikem številu bežali iz mesta. Ko se je manska stranka začela umikati in bežati, tedaj so se tudi neodločni in omahljivi hanski vojaki pridružili svoji narodni revolucijonarski stranki. V razločevanje od nasprotne stranke so si revolucijonarski vojaki djali na rokave bele trakove ter razobešali bele zastave. Ko je zbežal podkralj in so se tudi manski vojaki umeknili iz mestne terdnjave, tedaj so revolucionarji takoj zaperli in zastražili vse terdnjavske vhode. In zdaj še le so se hanci divje vergli na lov zoper vse rnance in manske družine ter neusmiljeno morili vse, ki so jih zasačili naj bodo že moški ali žene ali otroci ali dojenčki. Radoveden sem, so se li tedaj oni manski boksarji spomnili ali ne, odkod in zakaj ie prišla nad nje ta huda kazen! Kar so oni pred ednajstimi leti neusmiljeno storili našim, nedolžnim misijonom in kristijanom, ravno to je zdaj pravični Bog poslal nad nje, da se bodo tem ložje zavedeli one storjene krivice in divje hudobije. Oh, da bi to one hance in mance, ki so preko ozidja smerti ušli, zganilo, 'da spoznajo dobroto naših misijonov.
Glas o nastali tej revoluciji je zelo vznemiril in prestrašil vse ljudstvo, vstrašil je tudi naše vernike. Sploh pa se je ljudstvo v tem okraju takoj pri pervih glasovih zavzelo za svojo hansko stranko, akoravno so zaradi revolucije nastali veliki nemiri in neredi z mnogimi škodami. P e r v o, kar je na deželi ljudstvo in mene najbolj neprijetno zadelo, je bilo ob enem došlo porodilo, da je papirnati denar naših bankovcev zgubil vso vrednost.
Jaz za popravljanje misijonske postaje Nien-če-ngan, kjer sem bil, kakor rečeno, one dni, nisem imel drugega denarja pri sebi. Tudi nisem mogel denarja na posodo dobiti. Treba je bilo za ljudstvo na deželi to, da so začeli v tem neredu mnogi lumpje, ki so te dni iz ječ ušli, izverševati pogostna ropanja. Ljudstvo je zaradi tega postalo zelo zbegano, zlasti še bogatejši. Sploli so začeli po svojih hišah kopati velike jame ter vanje spravljati svoje blago, rajž, obleko in denar. Tu in tam so poklali celo svoje praščiče in vole ter jih spravili na varno, sami pa so se piipravljali za beg. Kam beže kitajci ob takih nemirih? boste vprašali. Tu Vam povem, da imajo kitajci za take nevarnosti že iz starih časov pripravljene posebne se zidom obdane prostore na gorskih verhovih. Ona obzidja zdaj pridno popravljajo in uterjujejo. Meni se ubogo ljudstvo res smili pri tolikem zbeganju. — Seveda kristijani in pogani me poprašujejo dan na dan, ali je upanje, da se bo skoraj povernil mir? Vsi pa žele zmago svoji banski stranki.
Šolarji na postaji Šia-pa-ho so v onih nemirnih dneh še posebno poželeli, da se k njim povernem. Tudi kristijani so me tja želeli, ker se je tam okrog zbiralo posebno mnogo roparjev, ki so bili v bližnji okolici že mnogo hiš oropali. V neki pagodi se je nabralo krog 200 takih lumpov. Imeli so tudi bele znake in bele zastave in terdili, da hočejo iti hancem na pomoč, v resnici pa so ondi le ropali ter se dobro gostili. Ko mandarin o tem zve, pokliče 30 oboroženih vojakov ter jih sam pelje nad one tolovaje. Razjarjeno ljudstvo okolice mu pomaga na svoj način. Mnogo jih namreč prinese vsak po en snop slame ter pagodo od zadnje strani s slamo zastavijo in zapalijo. Pri glavnem vhodu pa se vstopijo oboroženi vojaki in začno streljati na iznena-deno roparsko druhal: padlo jih je 13, drugim se je posrečilo zbežati, le pet so jih ujeli. Teh pet so vklenjene odpeljali v mesto Či-švej in tu so bili obešeni. Še derznejša je bila roparska druhal v sosednem okrajnem mestu U-čan-šjen, zato jih je bilo tudi tem več usmerčenih: pravijo nad 80 oseb. Po teh dveh dogodkih so postali roparski napadi redkejši in so skoro ponehali. Tako je glede tega zdaj ljudstvo mirnejše. — Ali vse ljudstvo se boji slabega konca te vojske, zlasti še zdaj, ko je revolucijska stranke že razglasila republiko in je že po raznih krajih nastavila svoje republikanske mandarine. Mnogi so si že odrezali kito in odstranjajo prejšnjo nošo ter jo zamenjavajo z evropej-
sko. Bog daj, da bi se oni in vsi Kitajci zdaj tudi v dušnem oziru Prenovili in poboljšali!
Sicer bi Vam o tej revoluciji napisal še marsikaj, pa se mi že zdaj zdi, da sem s tem opisovanjem daleč zašel. Menim namreč, da ste Vi iz časopisov gotovo že več izvedeli, kakor jaz tukaj. Znano Vam je že, da so obe stranki imeli glavne spopade v mestih U-čan-fu, Han-kov in Han-jan in pa v njih bližnji oko-kci. Nad en mesec je ondi skoro vsaki dan in večkrat tudi po Poči odmevalo gromenje topov, zdaj gosto zdaj redko. Število Mertvih ni majhino, pa tudi mesta kažejo velike razvaline. Zlasti hudo je požgan in porušen kitajski oddelek mesta Han-kov 'P pa sosedno predmestje mesta Han-jan. Našo misijonsko postajo v tem predmestju je dne 12. novembra ogenj ugrabil in Požgal. V veliki nevarnosti je bila tudi naša nova misijonska cerkev sezidana lani v kitajskem oddelku mesta Han-kov. Ako Pa tudi ta cerkev še ni požgana, gotovo pa je od bomb zelo poškodovana. Več krogelj in bomb je priletelo celo v evropejski oddelek mesta Han-kov. Kakor se mi je v pismu poročalo, je nad ■-set bomb padlo tudi v naša misijonska Doslopja. Največ jih je Padlo v obširna poslopja ženskega orianotroiija in bolnišnic, ka-Mer so nanesli več sto ranjencev. Pet bomb se je razpočilo, pa k vala Bogu ni bil nobeden ranjen, akoravno so bila vsa poslopja Polna ljudi. Po Božjem varstvu je več bomb padlo med poslopja na vert. Ali ena bomba pa je priletela tudi v bolnišnico v izbo, kjer so bile dve sestri kanosijank oskerbovaje bolnike; bomba Se je v izbi razpočila, pa tudi tu ni bil nihče ranjen, kar celo Protestantje smatrajo za čudežno varstvo Božje. Vendar se ne Sftie soditi, da bi bile one bombe namenoma veržene v naša Misijonska poslopja. Obe vojskujoči se stranki ste namreč zagozdi, da se hočete izogniti poškodovanju evropejskih poslopij, konzuli in pa došli vojaki vseh interesiranih deržav pa so tudi Poskerbeli, da noben vojak nobene stranke ni mogel oborožen v evropejsko predmestje. Za varstvo je prišlo pred Han-kov do 20 ladij, med temi tudi ena naša namreč ladija »Kaisei -rane Jožef«. Evropejski vojaki so po vseh glavnih cestah na-^tavili svoje kanone in so bili pripravljeni za vsak slučaj kake Prednosti zoper evropejce ali zoper naše misijone. Zaradi veče Varnosti so se mnogi evropejci zlasti njih žene in otroci umek-Mk v Šan-haj (Shanghai). Vsa tergovina je seveda morala za ta Cas Prenehati, evropejcerfrna veliko škodo. — Kako pa je z na-
Šimi misijonarji obeh srednjih misijonskih postaj? Ko se je revolucija vzdignila, so bili zlasti misijonarji mesta U-čan-tu zelo prestrašeni. Pa poveljnik revolucijonarjev general Li-uen-hun jim je takoj poslal vojake za varstvo ter je njim in gojencem zavodov in tudi drugim vernikom dovolil izhod v Han-kov ter dal vojaško spremstvo, da se jim na potu ne stori kaj žalega. Ostala sta ondi le dva misijonarja, da pazita na mis. poslopja, drugi so vsi odšli v Hankov, kjer pomagajo oskerbovati vojake ranjence, pri čemer morejo tega ali onega pregovoriti in podučiti, da se da kerstiti pred bližnjo smertjo.Ondi imajo tudi dovolj preglavice z mnogimi kristjani, ki so iz onih mest in okolice k njim pribežali. Tudi naši kristjani na deželi so bili iz začetka zelo preplašeni boječi se preganjanja. Pa hvala dobrotljivemu Bogu, do zdaj se na tej strani ni nič hudega zgodilo niti njim niti misijonarjem. Nismo pričakovali, da bo ta revolucijonarska nevihta prešla tako mirno mimo nas in naših misijonov po tem, ko so se malo prej od strani paganov pokazale tolike sovražnosti nasproti našim vernikom in celo nasproti oboroženemu evrop. vojaštvu. Priporočali in izročali smo se sv. previdnosti Božji in varstvu Marijinemu, zlasti še ob nastopu preteče nevarnosti. Gotovo ste pa tudi Vi, velecenjeni dobrotniki in misijonski prijatelj, ko ste prejeli neveselo poročilo o tukajšnji revoluciji, še posebno mnogo molili za te naše težavne misijone. Za to Vaše sveto sočutje in duhovno pomoč se Vam tukaj lepo zahvaljujem v imenu teh misijonov, ob enem pa prosim, pomagajte nam darovati usmiljenemu Bogu dolžno zahvalo za veliko dobroto, da smo bili nevarnosti tako srečno rešeni. (— »Vsaj jaz nisem dobil poročila, da bi bila zaradi revolucije kateri kit. misijon zadela večja škoda od poganov namenoma storjena.«)*) — Kaj smemo upati glede prihodnosti? Tudi za negotovo prihodnost, velecenjeni dobrotniki, blagovolite naše vznemirjene misijone marljivo priporočevati posebnemu Božjemu varstvu: Položaj naših misijonov namreč postaja zelo siten in sicer tembolj, čim dalje ste si v neslogi obe deržavni stranki. Zakaj v teh razmerah je nam misijonarjem in našim vernikom težko ostati neutraljnim, ne da bi se zamerili tej ali oni stranki. Imamo zdaj dve nasprotujoči si
*) Predno sem oddal pismo na pošto, sem izvedel, da je nekatere misijone že zadela velika nesreča: Umor misijonarjev in mis. sester; tako se* poroča iz provincij Juen-nan in Šen-si. Zgodi se sv. volja Božja: Kot vojaki-Kristusovi se mučeniške krone ne smemo bati, ampak še želeti jo.
oblasti. Katera naj se pripozna in katera naj se brani? To je tem težje določiti, ker so v obeh strankah kristijani in se vsaka sklicuje na svoje pravice. Tako so naši kristijani severne strani bolj zavzeti za mansko stranko, na jugu pa za hansko-republi-kansko. Izmej mojih kristijanov se je .za hansko stranko še posebno strastno naudušil in zavzel moj že imenovani katehist Pavel Je-pao-san. Kot izvoljeni pervak občine Šiapaho se je Perve tjedne po izbruhu revolucije deržal popolnoma neutralj-noga še celo bolj naklonjenega cesarski stranki. Tudi ondotna vojaška postaja in ona v uterdbi Tien-čia-cen se ni upala ločiti °d cesarske stranke. Pa ko so začela dohajati ugodna poročila 0 hanski stranki, tedaj se naš prederzni katehist kar na svojo r°ko poprime za svojo sonarodno republikansko stranko. Ko teraj one dni pride v Šja-pa-ho neki republikanski general poslan od poveljnika Li-uen-hun z namenom, da pridobi za se obe °n' vojaški postaji, tedaj se katehist Jepaosan odloči za posre-dovavca. In zares, posrečilo se mu je, da je v par dneh pridobil 2a hance obe oni vojaški postaji in vse druge male vojaške straže postavljene ob obrežju reke Jan-ce-čjan do razdalje 200 S tem dejanjem se je seveda zelo prikupil republikanski stranki in že par dni pozneje mu poveljnik Li-uen-hun da navado s tem, da ga je izvolil za višjega mandarina obrežne °brambe. On je to čast takoj sprejel in se berž dal po evropejsko reformirati: dal si je ostriči kito in si oskerbel na novo upe-teino mandarinsko obleko. Povsem tem mi je on ves razveseljen Poročal in je menda upal, da mu bom čestital. Gorje mu, ako bo kanska stranka premagana! On tedaj in cela kopica njegovih sorodnikov gotovo zgube glave. Za ta slučaj se tudi ondotnim kristijanom nič dobrega ne obeta. —
Sklenem spis, katerega sem Vam, preč. p. provincijal in ve-tecenjeni dobrotniki in dobrotnice, napisal v dolžno zahvalo in jte Potrebno nadaljno priporočilo za duhovno in denarno pomoč. J°g daj novo leto 1912. srečno Vam ter po Vaši pomoči tudi Patn in našim misijonom! Naš sv. mis. boj bojujmo skupno in tenaško v čast Božjo in zvel. n. duš mi brez strahu za trud in 2'vljenje, Vi pa brez terdoserčnosti za naše podpiranje!
Z Bogom in z Marijo!
Vaš prehvaležni Peter Bapt. Turk. Ap. M.
Trefji red na Brezju.
Odkar so prišli frančiškani na Brezje, kjer je vsem Slovencem dobro znana božja pot »Marija Pomagaj«, so vpeljali tukaj tudi tretji red, ter vstanovili razne podružnice po sosednjih župnijah ali že vstanovljene k brezijanski skupščini priklopili. Poglavitne veče skupščine so: v Gorjah pri Bledu, v Kranjski gori,*) na Dolgem (Dovjem), na Jesenicah, v Trežiču, v Lesah in na Breznici. Menda so bile podružnice vstanovljene tudi na Koprivniku, v Ljubnem in v Zaspu; iz zapisnika na Brezju se ne da zagotovo terditi. Zato bi bilo dobro, da bi voditelji do-tičnih podružnic stvar pojasnili ali pa povabili voditelja glavne skupščine na obisk, da pregleda zapisnik in potrebno vredi. — Taki obiski so predpisani in pogosto zelo dobro vplivajo, če se redno veršijo.
Glede števila in življenja tretjerednikov posameznih podružnic bomo poročali drugikrat. Le o Brezju omenimo sedaj, da je njihovo število zelo pičlo. Domačine bi lehko preštel trikrat na perstih ene roke. Mož je vpisan en sam, ki pa ni domačin, mladenič eden, pa tudi tuj, ki le služi tukaj; mlajših deklet ni niti ene iz domače vasi. V tem oziru se godi voditelju slabše, ko misijonarjem na Kitajskem.
Letos so bili na dan sv. Antona Pad. tukaj ljubljanski kne-zoškof. Posvetili so nov stranski aljtar presv. Serca Jezusovega. Izdelal ga je prav vestno in okusno domačin Jožef Pavlin iz Radovljice za sedemtisoč kron. Prav lepa sta kipa sv. Janeza Kapistrana in sv. Paškalja ob strani. Krasen križ na sredi je mojstersko izdelal pasar Ivan Kregar iz Ljubljane za 390 kron. Sliko je napravil domač akademični slikar J. Vavpotič za 800 kron, za zgornjo sv. Janeza ev. je dobil 50 kron. Aljtar stane približno devet tisoč kron ze vso opravo skupaj.
Na dan posvečenja so imeli tretjeredniki svoj mesečni shod. Nauk so imeli presvitli knezoškof. Povdarjali so iz življenja sv. Antona posebno tri čednosti: živo vero, sv. čistost in ljubezen do Boga ter so izvajali, kako naj tretjeredniki v svojem življenju. sv. Antona posnemajo v teh čednostih, da bodo dosegli plačilo, ketero vživa sv. Anton v nebesih.
Tretjerednikov se je k temu shodu zbralo lepo število od vseh strani. Presvitli so spovedovali že malo pred četerto uro
*) Tukaj opomnimo resnici na ljubo, da je izperva vodil tretjerednike tedanji kaplan č. g. Bernik; za njim še le g. župnik Škufca.
zjutraj do pol ure čez poldne izvzemši pol ure nauka za tretje-rednike ob 6 uri in od 9 do 11 ure, ko so posvečevali aljtar opravili sv. mašo in pridigali.
Ta dan se je zbralo več odličnih gospodov na Brezju, da so čestitali knezoškofu za njihov god. Tretjerednike je častno zastopal g. K. Pollak iz Ljubljane javno noseč tretjeredniški znak poleg druzih odlikovanj.
o
Priporočilo v molifev.
V pobožno molitev se priporoča rajni tretjerednik g o-riške skupščine Štefan Peregrin Pavlin iz Ravnice.
Neka tretjerednica se priporoča bratom in sestram v molitev, da bi v mestu primerno službo dobila. Neki tretjerednik na Ogerskem priporoča svojega prijatela hudo bolnega, da bi mu Bog polajšal bolezen. J. L. priporoča svojo družino za mir in edinost.
Zahvala za vslišano molitev.
Dve leti stara deklica, ki so se ji bila pljuča vnela in je bila že tako slaba, da ni genila ne z roko ne z nogo, tudi ne hotela vzeti ne zdravila ne hrane, je po milosti Serca Jezusovega in na priprošnjo Marijino čudežno ozdravela.
Otrok, star komaj četert leta, je dobil od večega fanta »oslovski« kašelj, ki ga je tako zdelaval, da smo mislili vsi, da ga bo zadušil. Vender je po milosti presv. Serca Jezusovega in na priprošnjo Matere božje v kratkem času čudežno ozdravel. Oba otroka sta mojih dveh hčera, ki so omožene.	A. K.
Neka deklica je bila zelo bolna. Vsi so obupali, da bi še ke-daj ozdravela. Na željo njenih starišev se odpravim na Brezje k Mariji pomočnici, da bi ji ona izprosila zdravje, ako je božja volja. Pred Marijinim altarjem obljubim razglasiti v Cvetju, ako deklica ozdravi. In deklica je res ozdravela in je zdaj popolnoma zdrava. Tisočera hvala Bogu in Mariji.
M. I. tretjerednica.
Jožefa Gabrijelčič, Anhovo, izreka obljubljeno zahvalo najsvetejšima sercema Jezusovemu in Marijinemu, sv. Jožefu In sv. Antonu Padovanskemu za dvakratno ozdravljenje v smertno nevarni bolezni.
A. K. izreka zahvalo za spreobernjenje svojega moža.
Za kitajski misijon
P. Engelharda neimenovan se sv. Lužarjev: 100 K.
Rimsko ■ frančiškanski koledar za leto 1912.
Mesec julij ali mali serpan.
1.	pondeljek.
2.	torek: obiskanje bi. dev. Marije. V. O.,; sv. Proces in Martini-jan, m.
3.	sreda: sv. Julijana, dev.
4.	četertek : sv. Antonin, škof.
5.	petek: sv. Cirilj in Metod, škofa.
6.	sobota : osmina sv. Petra in Pavla.
7.	nedelja, 6. po bink.: sv. Lov-renec Brindiški, sp. 1.. r. kapuc'
P. O.
8.	pondeljek: 'sv, Elizabeta Portugalska, vd. 3. r. P. O.
9.	torek: sv. Nikolaj in tovar. gor-kum. m. 1. r. P. O.
10.	sreda : sv. 7 bratov.
11.	četertek: sv. Anton Marija Zaka-rija, sp.; sv. Pij I., p. m.
12.	petek: sv. Mohor in Fortunat, m.
13.	sobota: sv. Anaklet, p. m.
14.	nedelja, 7. po bink.: sv. Bonaventura, šk. c. uč. P. O.
15.	pondeljek: bi. Angelina Maršan-ska, vd. 3. r. P. O.
16.	torek: Mati Božja Karmeljska.
17.	sreda: sv. Aleš, sp.
18.	četertek: bi. Simon Upniški, sp. 1. r.
19.	petek: bi, Janez Dukeljski, sp. 1. r.
20.	sobota: sv. Hijeronim Emilijan, sp.; sv. Marjeta, d. m.
21.	nedelja, 8. po bink.: osmina sv. Bonaventure, P. O.
22.	pondeljek: sv. Marija Magdalena, sp.
23.	torek: sv. Apolinarij, šk. m.
24.	sreda: sv. Frančišek Solanski, sp-
1. r. P. O.; sv. Kristina, d. m-
25.	četertek : sv. Jakob, ap.; sv. Kri' štof, m.
26.	petek: sv. Ana.
27.	sobota: bi. Kunigunda, d. 2. r.; bi. Magdalena, d. 2. r. P. O. ▼ kapucinskih cerkvah.
28.	nedelja, 9. po bink.: posvečenje vseh cerkev treh redov sv. Frančiška.
29.	pondeljek: sv. Marta, d.
30.	torek : sv. Kamil, sp.
31.	sreda: sv. Ignacij Lojolski, sp.
Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v frančiškanskih, kapucinskih, miuoriških cerkvah
V. O. pomeni vesoljno odvezo s popolnoma odpustkom za 1., 2. in 3. red sv. Frančiška.
[Nihil obstat. P. dr. Gvido Rant. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. ProV.
vadno nekaj najti. Ne brez težave sem dobil protestantske „modlerske knihi, wudal Adam Bohuslavv Šerach, w Budyšinje 1909“. Toliko iz obširnega naslova, natisnjenega, kaker vsa knjižica, v frakturi po starem pravopisu. Tu sem prepisal to in naslednje primere z latinico, koliker mogoče, v novi pravopis.
Primere effektivnega sedanjika doveršnih glagolov sem našel torej v tej knjižici te: str. 17: Ja panu (padnu) tvvojej majestosci k nohomaj; str. 84: W twojim mjenje pfindžemy (v tvojem imenu pridemo) ; str. 111: ja prinjesu k tebi morwu dušu, wožiw’ ju (jaz prinesem k tebi mertvo dušo, oživi jo); str. 112: na tvvoju pfikaznju a preprošenje priridu (na tvoje povelje in povabilo pridem). V drugih primerih so glagoli nedoveršni, tako str. 127: Davvam tebi z cylej svvojej vvutrobu khvvalbu a džak (dajem ti s celim svojim sercem hvalo in zahvalo); str. 161: my padamy na kolena; str. 165: po-dawam se cyle pod tvvoju volu; str. 166: do twojeju rukow poručam svvojeho ducha.
Tudi v poslednih primerih bi bili gotovo doveršni glagoli enako opravičeni, kaker v pervih. Kaj more biti vzrok, da so se vzeli vender raji nedoveršni ? Pač menda brez dvojbe to ker doveršni navadno naznanjajo prihodni čas. Da je res tako, poterjuje nekako dolenja lu-žiščina, kaker se vtegnemo prepričati iz najnovejšega dotičnega spisa, ki je „G. Schvvela, Lehrbuch der Niedervvendischen Sprache. Erster Teil: Grammatik. Cottbus 1905. Zvveiter Teil: Ubungsbuch. Cottbus 1911.“
V 1. delu uči pisavec na str. 88 o sedanjem in prihodnem času:
a)	Da eine nur einen Moment beanspruchende Handlung nicht in der Gegenvvart dauernd gedacht werden kann, so haben die Verba momentanea kein eigentliches Prasens: piš trinken (durativ), hupiš austrinken (moment.): setze ich an, um auszutrinken, so kann ich gleichvvohl nicht sagen, dass ich austrinke, denn da es mir freisteht, jeden Augenblick mit dem Trinken aufzuhoren, liegt der Begriff „aus-trinken" fiir den Sprechenden in der Zukunft. Demnach hat die Form des Prasens der V. momentanea futurische Bedeutung, also: ja piju ich trinke (jetzt eben — tu bi se dalo vgovarjati: Nemogoče! v tem, ko pijem, ne morem govoriti: „piju“), ja h upi ju ich werde aus-trinken.
b)	Uber die Bildung des Futurum lasst sich hiernach sagen, dass die Umschreibung desselben mit budu nur richtig ist bei imperfektiven Verben und zwar wenn der Sinn einer unvollendeten Handlung bleiben soli; von allen perfektiven Verben dagegen muss das Futurum durch die Form des Prasens wiedergegeben vverden : ja budu pisaš ich 'verde schreiben, ja za pišu ich werde verschreiben.
Po tem nauku in pristavljenih primerih pomeni torej pytam ich suche, p še py ta m ich werde durchsuchen, hucym ich lehre, Pohucym ich werde belehren. Ali to ni bilo zadosti. Dolenja lu-
žiščina je dostavila prihodnikom pšepvtam, pohucym nove prave' sedanjike, narejene z dodanim deblu pristavkom je (jo): pšepy-tajom ich durchsuche (in diesem Augenblick), pohucyju (ich be-lehre). Prim. Lehrbuch I. T. § 56, 58. 11. T. str. 34. Prav tako se je pridružil prihodniku s tu p im, ich werde treten, sedanjik st upi ju,, ich trete (in diesem Augenblick). Primer imamo v dolenje-lužiški mo-litevni knjižici: „J. F. Tešnarja Nowe serbske modlitwy abo bjato-warske knigty. W Budyšynje 1895“ str. 32: ja chwatam žinsa we-duchu na goru Golgatha, ja stupiju k twojej kčicy, na kotrejž ty wisyš (jaz hitim denes v duhu na goro Golgata, jaz stopim k tvojemu križu,, na keterem ti visiš).
Schvvela (Švelja) imenuje sedanjike pšepytajom in pohu-cyju (stupiju nima v svoji knjigi) „durativne“, ali kar traja le „einen Augenblick", to je trenotno, ne trajno, torej „pšepytajom“ to, kar naše „prepitam" ali „preiščem", ,,pohucyju“, kar naše „poučim“, »stupiju", kar naše „stopim". To poterjuje tudi primer na str. 45 omenjene knjižice: „my boge žatosne grešniki poznajomy pšed twojim hoblicom, až smy grešyli“ (mi vbogi žalostni grešniki spoznamo pred tvojim obličjem, da smo grešili). Š. je sam označil poznaš, - znaju, - još“ ko pf. (doveršen glagol). Tako je pač tudi na str. 30: „Do tvvojeje vvošcojskeje ruki my se porucyjomy": „V tvojo očetovsko roko se izročimo" (ne »izročamo") — In zdaj naj kedo reče, da so si Lužičani celo nove sedanjiške oblike izmišljali nemščini na ljubo! Izmislili so si jih, ker so čutili njih potrebo, ker so jim stare pomenile prihodnost, — kar pri nas ni m.oralo tako biti. —
Naposled bodi opomnjeno, da je bilo, kar sem napisal XXVII, 12. in XXVIII, 1. o neketerih nazorih Vondrakovih glede fris. spom. že tedaj nekoliko zaostalo, ker je bil g. prof. svoje dotične misli že spremenil v knjigi „Studie z oboru cirkevne slovanskeho ptsemnictvt. V Praze 1903." Tu stoji na pervem mestu spis: ,.Jak se ma druhd Frisinska pamatka k homilii priptsovanč biskupu Klimentovi ?“ Vondrak odgovarja: „druha Frisinska pamatka je puvodnčjšt a Kliment z ni jednotlivč myšlenky vpravil ve svou homilii." — Tudi jaz mislim tako. — Nadalje stoji mej drugimi spis: »Vznik Frisinskych pamatek jakož i prekladu Emmeramskč modlitby.“ Tu še ni vse prepričavno, zlasti si „v uzmazi" ne morem razlagati iz Belostenčevega „žmah“, kaker zdaj V. hoče. Ali prepustimo to reč drugim !
Novosti.
10 pesmi k blagoslovu. ■ Anton Grum op. '7. — Vsega priporočila vredne, ker lepe, lahke in v dostojnem cerkvenem slogu. Cena 1 K. P. A. V.
Gorenjska knjižnica. III. in IV. zv. Ceni vsakemu 30 v. Izdaja „Tiskovno društvo" v Kranju.