Oxf.: 907.11(497.13) BRIONI SO SMARAGDNI TUDI ZA GOZDARJEVE OČI fi.'l::l Maja škulj' Skupina štirinajstih Brionskih otokov in otočkov leži pred jugozahodno Istro, od kopna pa jo loči komaj 2 km široka morska oži na. Površina otočja je 730 ha (samo Veliki Bri on meri 579 ha), obal na črta vseh otokov je dolga 46,6 km, na njem je 274 km cest od tega okrog 100 km asfaltiranih. Brioni slovijo po izredno milem podnebju: temperatura redko kdaj pade pod ničlo (poprečna januarska temperatura je 6,3° C, v aprilu 12,2, v juliju 22,2 ter v oktobru 14,8° C). Padavine (poprečno 812 mm na leto) so ugodno razporejene po vegetacijskih periodah. Geološko pripadajo otoki kraški strukturi krednih apnen- cev, na katerih je sčasoma nastala rdeča prst, ki ponekod dosega debelina * M. $., dipl. inž. goz., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Ljubljana, Večna pot 2, 61000 Ljubljana, YU. 373 1600 let stara oljka na Brionih. Starost so ji določili z metodo karbonske analize C-14. Foto M.Skulj preko 150 cm. Optimalni ekološki pogoji so omogočili zelo zgodnjo naselitev otočja, že v neolitiku. To pa pomeni tudi zgodnji začetek poseganja v naravni prostor. Stari benečanski zapisi govorijo, da so les iz gozdov na otočju že takrat uporabljali za kurjavo in kot gradbeni materija!, seno pa so uporabljali za prehrano konjenice stacionirane v Zadru. Današnja podoba Brionskega otočja, prehod med gozdno in urbano kulturno krajino, je rezultat nenehnega spre- 0·: ·,,minjanja gozd~Qkra~n.e. __ Iz zgodovinskih virov vemo, da segajo prvi načrtni posegi v krajino, funkcio- nalne parkovne in krajinske ureditve, v obdobje oblasti Benečanov (leta 1331), ko je otočje postalo last patricijskih družin. V obdobju francoske vladavine je bil izdelan načrt melioracije in sanacije arhipelaga, ki pa ni bil realiziran zaradi kratkega obstoja Ilirskih provinc. lntenzivnejša dela na področju krajinskega in parkovnega oblikovanja so se začela, ko je postal lastnik otočja avstrijski industrijalec Paul Kupelwieser (leta 1893). Na otokih so začeli načrtno snovati parke, steze, ceste, saditi eksotične rastline (cedre, razne vrste cipres in borov, magnolije, evkaliptusa, razne vrste palm, mimoze, bambusovce), ki so jih s potovanj prinašali avstrijski trgovci in pomorščaki. Za ohranitev številnih avtohtonih sredozemskih rastlinskih vrst ter za snovanje naravne krajinske podobe, pripisujejo največ zaslug gozdarju,. istrskemu domačinu Alojzu Cufarju (1 ). Iz ostankov prejšnje avtohtone vegetacije so se sčasoma razvile makije in druge devastacijske razvojne stopnje. Cufar je 374 vso to podivjano rast prečistil, uredil travnike in zasadil nove drevesne vrste, ki jih je vzgojil v drevesni ci. Rastlinski fond so nenehno dopolnjevali, tako da je na otočju do danes identificiranih prek 680 vrst avtohtone, mediteranske in subtropske flore. Po drugi svetovni vojni, ki otočju ni prizanesla, je dala nova Jugoslavija Brionom novo vsebino in značaj. Po prvem obisku Tita na Brionih je bil 20. januarja 1948. leta sprejet zakon o zaščiti otočja. Leta 1983 je bil v hrvaškem saboru sprejet zakon o razglasitvi Brionov za narodni park in spominsko ob- močje (7). Obalno območje, med puljsko luko, rtom Prošina in Artom Barbariga (severno od Fažane) v širini 500 m od morja je tudi vključeno v narodni park. Zakon varuje vse dobrine, ki sodijo v arheologije, floro in favno. Ker je bilo otočje še v glacialnem obdobju povezano s kopnim (pred 8000 leti, ko. je bila gladina morja nižja za 100-120 m, morje pa je segalo do črte, ki Zadar povezuje in Ancono) in kasnejše majhne oddaljenosti otočja od obale istrskega polotoka, sestavljajo rastlinsko podobo otočja in Istre iste rastlinske vrste. Brionski arhipelag leži na meji zahodne in vzhodne province sredozemske vegetacijske regije (po Braun-Bianquetu). Pokriva ga klimatogeni (klimazonalni) zimzeleni gozd črničevja in malega jesena (Orno-Quercetum ilicis H-i6 1956). Brioni so eno od redkih področij pri nas, kjer so še vedno ohranjeni sestoji te združbe (2, 4). Karakteristični predstavniki te združbe so edinstveni: do 200 let stari primerki črnega hrasta ali adraža (Quercus ifex L. Syn. Quercus semper- virens), ki je edifikator klimatogene združbe zimzelenega pasu sredozemne re- gije, divja oljka (O lea europaea var oleaster Syn. O lea oleaster ), ter do 5 m visoka drevesa užitne jagodnice (Arbutus unedo L.). Ugodne razmere pogojujejo tudi imenitne vzrast grmastega lovorja, zimzelenega nepravega lovorja (Viburnum tinus, Loniceva implexa, Rhamnus alaternus), večnozelenega šipka (Rosa sem- pervirens ). Impozanten šolski primer habitusa odprtega dežnika kaže pinija (Pinus pinea L.), ki pa je na Brionskem otočju nasajena vrsta. Tudi alepski bor (Pinus ha/e- pensis Mil/.) in brutijski bor (Pinus ha/epensis var. brutia), vrsti ki sta zrasli z pokrajino in se na Velikem Brionu spuščala do same obale, sta avtohtoni vrsti (2). Rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus), puhasti hrast (Quercus pubescens), terebint (Pistacia terebinthus), !rišlja (Pistacia /en•tiscus), (Erica arborea), enovrati glog (Crategus monogina), brestovolista robida (Rubus ulmito/iiJs), navadna kalina (Ugustrum vu/gare), navadna žuka (Spartium iunceum) so karakteristične za -t:::Yr~te~yišje __ s_i[lta_~:SOfl.