6 Didakta oktober 2014 Fokus: Starši v pedagoškem procesu KDO, ČE NE UČITELJ, NAJ BO STROKOVNI SODELAVEC STARŠEV PRI OTROKOVI EDUKACIJI? / Saša Čadež / profesorica razrednega pouka UVOD V šolstvu sem zdaj že več kot dvajset let, izkušenj pri delu z učenci, starši in kolegi mi ne manjka, kljub temu se še vedno učim, razvijam nove spretnosti in pridobivam dodatna znanja, potreb- na za delo. Živimo v učeči se družbi, ki se stalno spreminja. Nenehne spre- membe zahtevajo stalno učenje, hitro in učinkovito prilagajanje. Znanja in spretnosti, ki so na začetku moje pe- dagoške poti popolnoma ustrezale za kakovostno poučevanje, danes ne zadoščajo več. Osebno menim, da se je v dvajsetle- tnem obdobju, z izjemo uvajanja infor- macijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v izobraževalni proces (informa- tizacijo šolstva), na jv ečja spr ememba pri poučev anju zgodila pr a v na podr očju odnoso v med deležniki v šolskem pro- storu. Partnerski odnos in sodelova- nje, stalna komunikacija z odraslimi, predvsem s starši, in njihovo aktivno vključevanje v edukacijo otrok postaja čedalje bolj pomemben del učitelje- vega dela. Učitelj ni več samoumevna avtoriteta iz naslova svoje pozicije niti učencem, še manj pa staršem. Avtoriteto mora učitelj vzpostaviti s svojo strokovnostjo, z ravnanjem in osebnostjo, kar je zah- tevna naloga. Tudi starši so izgubili svojo starševsko avtoriteto in imajo z njenim ponovnim vzpostavljanjem podobne težave kot učitelji. Zahodna družba je v procesu demo- kratizacije kazen kot vzgojno sredstvo odpravila, dobesedno kriminalizirala, na kar opozarja Vesna Vuk Godina na svojih predavanjih. Ni pravljičnega starševstva, je le garanje. Odraslim je bila odvzeta nekoč samoumevna avtoriteta, za katero v preteklosti ni bilo potrebno narediti nič drugega, kot odrasti. Odrasli se tej hitri spre- membi večinoma nis(m)o znali pri- lagoditi tako uspešno in hitro, kot je to uspelo otrokom, zato s(m)o postali nemočni pri delu z njimi. Nam znane učno-vzgojne prakse so čez noč postale neuporabne, saj je kaznovanje, nekoč glavno orodje, prepovedano. Pojavili sta se dve vprašanji: Kako naj vzgajam in učim drugače? Kako naj postanem avtoriteta? Učenci/otroci na drugi strani v teh no- vih družbenih okoliščinah zelo spretno izkoriščajo nekompetentnost odraslih, poznajo in brezkompromisno uvelja- vljajo svoje pravice, na drugi strani pa pogosto zanemarjajo svoje dolžnosti, ne prevzemajo odgovornosti za svo- ja ravnanja, odrasli pa jih brez kazni (še) ne znamo ustaviti. To jim škoduje in jih ovira, česar se niti ne zavedajo, zato je dolžnost odraslih, da pridobi- mo potrebne kompetence, ki bodo to spremenile. Demokratizacija družbe zahteva demo- kratične odnose med vsemi deležniki v šolskem prostoru, kar zahteva drugač- no sodelovanje, kot smo ga bili vaje- ni, zato se ga bomo preprosto morali naučiti. Vsekakor bi bilo potrebno in pričakovano, da bi takšne sodelovalne spretnosti in znanja za delo z odrasli- mi, predvsem starši, bodoči učitelji pridobivali in razvijali že v času svo- jega izobraževanja in usposabljanja za poklic. Učitelji si pri prilagajanju novim raz- meram dokaj uspešno lahko poma- gamo s svojim strokovnim znanjem, z dodatnim (samo)izobraževanjem in izkušnjami, starši pa tega večinoma ne zmorejo sami. Na srečanjih z učitelji starši vse pogosteje obupano priznava- jo, da so nemočni in iščejo strokovno pomoč. Povedo, da »jih otrok ne upo- števa«, »ga ne obvladajo« in »mu nič ne morejo« … Začne se že s prvošolci, pri starejših učencih pa se pogostost ta- kšnih izjav še povečuje. Ko sem se pred leti prvič srečala s takšnim priznanjem, me je to presenetilo in nekako nisem mogla razumeti, da starši v resnici ne vedo, kako naj ukrepajo. In dejansko ne upajo ukrepati, saj preprosto ni- majo ustreznega znanja in veščin za to. Verjela sem, da vendar vsak starš ve, kako, in da zna ravnati s svojim otrokom, če le hoče. Preprosto nisem mogla sprejeti, da starši nimajo avto- ritete pri svojih otrocih, ker sem bila prepričana, da je starševska avtoriteta še vedno samoumevna. Zdaj nisem več tako naivna, ne pred- videvam več, kaj nekdo ve in zna, ima avtoriteto ali je nima, pač pa v razgo- voru s starši preprosto preverim, kako oziroma če obvladujejo svoje otroke, in svetujem, če to želijo in potrebujejo. Ugotavljam, da starši radi sprejmejo učiteljevo strokovno podporo in na- svete, če mu zaupajo. Potrebujejo zelo konkretna navodila in pomoč pri reše- vanju težav ter vodenju otroka skozi učno-vzgojni proces. Kadar starši poiščejo pomoč pri uči- telju, je to dober znak, saj kaže na to, da se zavedajo težav in je vzposta- vljen zaupljiv odnos ter zaupanje v učiteljevo strokovno znanje, s tem pa pridobimo vsi: starši, učitelji in pred- vsem otroci/učenci. Ob sodelovanju si odrasli vzajemno izmenjujemo zna- nja in izkušnje, se med seboj podpira- mo ter tako drug drugemu gradimo kompetence in avtoriteto, vse to pa nam omogoča, da uspešnejše vodimo učence/otroke. Dobra komunikacija in sodelovanje nam omogoča usklajeno delo v šolskem in domačem okolju, kar zagotavlja optimalne rezultate. T akšnega zaupnega partnersk ega odno- sa, šola – dom, (še) nismo v a jeni, starši in učit elji pa se ga pr epr ost o mor amo naučiti. V prispevku predstavljam, kako sem se lotila učenja novih kompetenc in sodelovanja s starši v svoji pedagoški praksi, z namenom, da v usposablja- nje za drugačne odnose vključim več staršev, kot je to mogoče, z že uvelja- vljenimi formalnimi oblikami sodelo- vanja s starši. Didakta oktober 2014 7 Fokus: Starši v pedagoškem procesu TEORETIČNE OSNOVE ZA MOJE DELO Nove družbene okoliščine, v katerih smo se znašli, in za družbo pomembne hitre spremembe v odnosih zahtevajo od ljudi kakovostno prilagajanje in spreminjanje tako na osebnem kot tudi profesionalnem področju. Kot strokovnjaku, ki ima pri svojem delu veliko opravka prav z odnosi, so mi bile v procesu prilagajanja v veliko pomoč tudi izkušnje in primeri dobre prakse, kljub vsemu pa brez teoretičnih znanj ne bi šlo, zato sem poiskala pomoč tudi v strokovni literaturi. Pri iskanju uporabnih strategij in novih poti sem med brskanjem po različnih strokovnih virih ugotovila, da mi je zelo blizu teorija izbire in realitetna terapija Williama Glasserja. V svoje razmišljanje in ravnanja sem zato vključila aksiome teorije izbire (Glasser 2007), predvsem naslednje: – Edina oseba, katere vedenje lahko nadzorujemo, smo mi sami. Nad- zoruješ lahko zgolj svoje življenje. – Vse, kar lahko ljudem damo ali od njih dobimo, je informacija. Kaj bomo ali bodo počeli s to infor- macijo, je naša oziroma njihova izbira. – Kar se je zgodilo v preteklosti in je bilo boleče, ima močno zvezo s tem, kakšni smo danes, vendar pa lahko obujanje boleče preteklosti kaj malo ali nič prispeva k temu, kar bi radi izvedeli – zatorej izbolj- šajte pomembne, sedanje odnose. – Žene nas pet genetskih potreb: preživetje, ljubezen in pripadnost, moč, svoboda in zabava. Te potre- be morajo biti zadovoljene. Lahko jih odlagamo, ne moremo pa jih zanikati. In le mi lahko določimo, kdaj so zadovoljene. – Te potrebe lahko zadovoljimo zgolj z uresničevanjem slike ali več slik iz svojega sveta kakovosti. Navedeni aksiomi so bili dobra osnova za spreminjanje mojih neučinkovitih ravnanj in razvijanje sodelovalnih spretnosti, pogojev za ustvarjanje kakovostnih odnosov. Po kratkem preverjanju učinkovitosti teorije na sebi in v varnem zavetju družine sem načela teorije vzgoje brez zadržkov začela uporabljati tudi v vsakdanjem življenju. Ob upoštevanju sedmih na- vad (Glasser 1999), ki spodbujajo do- bre odnose: sprejemanje, poslušanje, spodbujanje, spoštovanje, podpiranje, dogovarjanje, zaupanje, in zavestnem opuščanju sedmih slabih navad, ki do- bre odnose zavirajo: obtoževanje, pri- toževanje, grožnje, nerganje, podkupo- vanje, kritiziranje in kaznovanje, sem postala s svojim življenjem in delom bolj zadovoljna, kar je seveda pozitivno vplivalo tudi na njuno kakovost. V veliko pomoč pri spreminjanju la- stne prakse so mi bila tudi osnovna znanja sodelovalnega učenja oziroma timskega dela in mediacije, s katerimi sem se seznanjala v okviru stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev. Šolska in vrstniška mediacija se ukvar- jata prav z odnosi in alternativnimi ukrepi, ki so uporabni v spremenje- nih družbenih razmerah. »Alterna- tivni vzgojni ukrepi oziroma pristopi pa v slovenskem prostoru niso nekaj povsem novega. »Popularizacija« al- ternativnih vzgojnih ukrepov, preven- tivnih dejavnosti, načinov poravnave, restitucije in tako dalje v šolah nekako sovpada z novostmi, ki so se zgodile pri obravnavanju mladoletnih presto- pnikov v Sloveniji. Leta 1995 je začel namreč veljati kazenski zakonik, ki je prinesel nekaj novih ukrepov; bistve- ni vzgojni dejavniki, ki so se pri tem poudarjali, pa so: - odnosi (zanesljivost, pripadnost, odgovornost, zaupanje, varnost, iniciativa, samostojnost); - skupinske izkušnje, sodelovanje, socialna potrditev, solidarnost; - vzgoja in učenje; - materialne okoliščine (Dekleva 1996). Zgoraj naštete vzgojne dejavnike iz- polnjujeta prav šolska in vrstniška me- diacija. Mediacija je namreč proces spoznavanja, razvijanja sposobnosti aktivnega poslušanja, utrjevanje so- delovanja, razvijanje kulture novih odnosov, graditev zaupanja, iskanje »Vaš otrok je genij in ima odlične ocene! ... Ah, bodite brez skrbi, saj se samo hecam!« 8 Didakta oktober 2014 Fokus: Starši v pedagoškem procesu rešitve, razvijanje spoštovanja in po- glabljanje razumevanja.« (Prgić 2010, 11–12) Vse te spretnosti in ukrepi so univerzalno uporabni in delujejo v vseh družbenih okoljih, ne zgolj pri prestopnikih, zato jih lahko s pridom uporabljamo v vsakdanjem javnem in zasebnem življenju. Stereotipna prepričanja, da so konflikti praviloma negativni dejavniki za do- bre odnose, sem s pomočjo usvojenih znanj uspešno odpravila. Poznavanje virov konfliktov in strategij odzivanja nanje pa so pripomogli k njihovemu konstruktivnemu reševanju. Pridoblje- ne komunikacijske spretnosti, ki jih zahteva mediacijski proces: aktivno poslušanje in vodenje razgovorov, ob katerih se zavedam, da ne morem re- šiti problema namesto udeležencev konflikta, ampak jim le pomagam, da sami spoznajo svoj vir težav ter najdejo zadovoljivo rešitev, mi omogočajo gra- jenje dobrih odnosov tako v poklicnem kot tudi osebnem življenju. Z aktivnim poslušanjem (spremljanje, povzema- nje, preokvirjanje, razjasnjevanje) in jaz stavki zdaj lahko hitreje in bolj uspešno vzpostavljam odnose, ki omo- gočajo dobro izmenjavo informacij in kakovostno sodelovanje. Nova znanja so mi omogočila, da sem se skoraj v ce- loti otresla nekdaj stalno prisotnih, ve- činoma lastnih nerealnih pričakovanj in občutkov nemoči ali celo krivde, ker nisem (z)mogla najti in ponuditi rešitev za tuje konfliktne situacije, s katerimi sem se srečevala in verjela, da bi jih morala rešiti jaz, kot odrasla, učiteljica, strokovnjak … Po tem, ko je meni uspelo najti »reši- tev« zase, sem se lahko resno začela ukvarjati s tem, kako spremembe v odnosih vplivajo na moje strokovno delo in kako moram spremeniti svoj pouk. O tem, kako pomembno je kako- vostno sodelovanje vseh udeležencev v vzgojno-izobraževalnem procesu, nikoli ni bilo dvoma, kako ga v realnih okoliščinah doseči, pa je postal moj glavni izziv. Začela sem iskati poti za vzpostavitev kakovostnega in zaupne- ga odnosa z učenci in starši, za kar se navkljub samoizobraževanju vrsto let nisem počutila usposobljena. O delu in sodelovanju z odraslimi v času študija pravzaprav nismo veliko izvedeli, da- nes pa je to eden pomembnejših delov učiteljevega dela. Večletne izkušnje in sistematično učenje so pomembno prispevali k temu, da sem pri sodelo- vanju uspešnejša, vendar menim, da bi usposabljanje bodočih učiteljev mo- ralo vključevati tudi predmet, kjer bi načrtno razvijali svoje komunikacijske in odnosne kompetence. »Učitelji se v času študija naučijo, kako poučevati branje, matematiko in druga področja. Večina od njih pa še ni dovolj pripra- vljena na učinkovito delo z eno od konstant življenja in dela v šoli: s starši in družinami svojih učencev.« (Cankar in drugi 2009) Majda Pšunder (1998) opozarja, da je od uspešnosti družine v vzgojnem de- lovanju medsebojne komunikacije in sodelovanja s šolo in drugimi dejavniki vzgoje odvisen ustrezen razvoj otrok in mladostnikov, ter da so pomemb- ni partnerski odnosi med učitelji in starši. »Vzajemno delovanje staršev Didakta oktober 2014 9 Fokus: Starši v pedagoškem procesu in učiteljev pa lahko prerase tudi v svetovanje in izobraževanje staršev, pa tudi učiteljev, ko dobijo dopolnjeno predstavo o učencu. Z vzgojo v dru- žini in s sodelovanjem s starši lahko postane učitelj bogatejši, učinkovitejši in popolnejši.« Glavni cilj usposabljanja staršev je se- veda pomoč. Pšunder opredeljuje tri tematske sklope pomoči: za vzposta- vitev pozitivnih odnosov med starši in otroki, pomoč neuspešnim staršem in usmerjanje staršev k drugim strokov- njakom. Kot pomemben del izobra- ževanja staršev izpostavlja področje nesprejemljivega vedenja otrok. Že uveljavljen način razvijanja vzgojnih kompetenc so predavanja za starše, kjer pa so starši zgolj pasivni poslu- šalci. Takšna tematska predavanja so vsekakor boljša kot nikakršno izobra- ževanje, vendar imajo lahko neželen stranski učinek, da pri starših vzbu- jajo nezaupanje v njihove starševske sposobnosti, starši se počutijo ogro- žene, zdi se jim, da nekdo želi raz- vrednotiti njihovo delo in jim očitati nesposobnosti. Pšunder opozarja, da bo izobraževanje staršev mnogo bolj učinkovito, če bodo starši v njem ak- tivni in bodo dopolnjevali svoje zna- nje ter prepoznavali svoje starševske sposobnosti. Na tem mestu sem dobila idejo za neformalna srečanja med starši in učiteljem, kjer bi izmenjevali znanje, izkušnje ter zbirali vzgojne ideje star- ši in učitelji, ki sem jih poimenovala »sodelovalnice«. Zunanji nadzor ne deluje, kaznovanje je prepovedano. Učiteljeva avtoriteta ni več samoumevna, zato morajo peda- gogi za izvajanje svojega poklica prido- biti nova znanja in spretnosti. »Slabitev avtoritete, vezane na družbeno vlogo, lahko pravzaprav opazujemo že nekaj časa, toda šele v zadnjih desetih letih se je začela pedagogika teoretično in praktično ukvarjati z vprašanjem, kako lahko razvijamo osebno avtoriteto in odnosno kompetenco. Z najinega vi- dika mora imeti profesionalni vzgoji- telj in učitelj, če hoče hoditi v korak z izzivi današnjega časa, kompetence predvsem na treh področjih: pri na- vezovanju odnosov, dajanju smernic in refleksiji.« (Jensen, 2011) Dialog med starši in učitelji (vzgoji- telji) je dialog med strokovnjakom in laikom, hkrati pa tudi odnos med odra- slimi, zato učitelj ne nosi celotne odgo- vornosti za kakovost odnosa, v dialog je dolžan vnesti potrebne vrednote. Elsebeth in Helle Jensen za pomemb- nejši vidik pedagogike izpostavljata sposobnost učiteljev (vzgojiteljev), da vstopajo v konstruktivne odnose z dru- gimi, in poudarjata, da mora učitelj poleg strokovnega pedagoškega zna- nja razvijati odnosno kompetenco. »V sodelovanju med učitelji, vzgojitelji in starši imajo pedagogi glavno odgovor- nost za njegovo kakovost. V prvi vrsti zagotavljajo, da ima sodelovanje vse tiste elemente in vrednote, ki jih je določila njihova pedagoška institucija. V tem kontekstu po navadi omenjamo vrednote, kot so enakovrednost, spo- štovanje, zaupanje in odprtost. Toda ne glede na to, da imajo učitelji oziro- ma vzgojitelji glavno odgovornost, pa 10 Didakta oktober 2014 Fokus: Starši v pedagoškem procesu nosijo svoj del odgovornosti tudi starši. Če hočemo ustvariti enakovreden od- nos, morajo biti odprtost, spoštovanje in zaupanje vzajemni.« (Jensen 2011) Ob iskanju novih poti za sodelovanje s starši in študiju strokovne literature sem prišla do nekaterih pomembnih spoznanj, ki so mi dala ideje za delo v naprej. NAJPOMEMBNEJŠA SPOZNANJA IN IZHODIŠČA ZA MOJE DELO 1. S pomočjo teorije izbire sem konč- no ugotovila, da starši želijo in po- trebujejo informacije tudi o dogaja- nju v šoli, ker so se pač spremenili odnosi in naše vloge v družbi, in ne zato, ker bi bilo z mojim delom kaj narobe, zato se ne počutim ogrože- no, če želijo vedeti kaj več od ocen in splošnih dogodkov. 2. Spoznala sem, da starši kljub svoji starševski vlogi praviloma nimajo dovolj znanj, da bi lahko vzposta- vili konstruktivne odnose z otro- kom oziroma učiteljem, da sem kot strokovnjak dolžna ustvariti pogoje za kakovostno sodelovanje in jih preprosto (na) učiti, kako lah- ko sodelujejo z otrokom in šolo, zato jih spodbujam k aktivnemu sodelovanju. 3. Zavedla sem se, da svoje strokovno znanje lahko posredujem staršem tudi drugače, kot na roditeljskih sestankih in govorilnih urah, ter jih na takšen način usposabljam za sodelovanje s šolo in jim pomagam pri razvijanju njihovih odnosnih kompetenc, zato jih vabim k ne- formalnim oblikam sodelovanja. 4. Kot učiteljica se poklicno ukvarjam z vzgojo in izobraževanjem, zato imam občutno več znanj o vzgoji, odnosih ter sodelovanju od večine staršev, zato jim lahko pomagam pri delu z otroki tudi na področju vzgoje in odnosov. Tudi starši se med seboj lahko veliko naučijo, prav tako se z vsako interakcijo tudi jaz učim od njih. 5. Moje znanje in izkušnje lahko kori- stijo tudi mojim (mlajšim) kolegom, zato je prav, da jim pokažem, kako in kaj delam. V skladu s teorijo izbire sem se od- ločila, da bom dala staršem (pa tudi učiteljem) čim več informacij, vendar jim ne bom ničesar vsiljevala. Poleg formalnih oblik sodelovanja jim omo- gočam tudi neformalne oblike in jim tako pomagam pri razvijanju odnosnih kompetenc ter reševanju učno-vzgoj- nih zadreg. Za starše so tako nastale sodelovalnice, pozneje je nastala še spletna stran SOS, ki že s svojim ime- nom ponazarja svoj temeljni namen – Na pomoč (sicer je kratica, ki sem jo »izluščila« iz povedi »Sodelovanje obrodi sadove«). Spletna stran je prosto dostopna na spletu na http://scadez. weebly.com. Za zainteresirane učitelje pripravljam kratke seminarje v obliki predavanj in delavnic o drugačnem pouku, kot smo ga (bili) vajeni (samostojno učenje, sodelovalno učenje, formativno spre- mljanje učenčevega napredka, učenje s pomočjo e-gradiv in spletnih učilnic oziroma učno delo na daljavo …). ZAČETKI SODELOVANJA S STARŠI Razredni učitelji smo zaradi svoje na- rave dela avtomatično tudi razredniki, praviloma poučujemo vse predmete, kar posledično pomeni več stikov in sodelovanja s starši. Razredništvo od učitelja zahteva, da pozna svoje učen- ce ne le na učnem, temveč tudi na vzgojnem in socialnem področju, kar zahteva od njega, da pozna razvojne in psihološke značilnosti otrok in ima dobro razvite socialne ter komunika- cijske spretnosti. Na začetku svoje pedagoške poti sem imela nemalo težav, da sem se pripra- vila na srečanja s starši. Predvsem zato, ker sem čutila precejšen primanjkljaj v znanju in izkušnjah na področju sodelovanja in dela z odraslimi, to je bilo neko področje, kjer (še) nisem bila suverena. Izjemno težko sem se postavila v tako želen sodelovalni, par- tnerski odnos s starši tudi zato, ker preprosto nisem imela dovolj vzgojnih znanj oziroma izkušenj. Skrbelo me je, da bom v razgovoru s starši delovala preveč teoretično oziroma naučeno, distancirano in zato vzvišeno, ter jih s tem celo odvrnila od sodelovanja. Ni se mi zdelo primerno svetovati star- šem, kako naj vzgajajo doma, ker sem možne pristope in metode poznala zgolj iz literature, sama pa jih nisem preverila. Nisem še imela lastnih otrok, kjer bi preizkusila, kar predlagam in svetujem, to pa sem zaznavala kot hud problem, saj sem po duši praktik in verjamem, da sem prepričljiva lahko le, če imam osebno izkušnjo. V svojih prvih pedagoških letih sem se iz prej navedenih razlogov na sre- čanjih s starši (govorilnih urah in ro- diteljskih sestankih) rajši držala učne problematike in se pravzaprav zave- stno izogibala svetovanja na področju sodelovanja, odnosov in vzgoje, kljub temu, da sem se zavedala, da bi starši to potrebovali. Ob direktnih vprašanjih staršev sem seveda poskušala svetovati, vendar sem ob tem vedno omenila, da nasvet ni moj, ampak sem to prebrala, slišala, so povedali drugi starši ali so predlagali strokovnjaki. Z leti mi je uspelo v dobršni meri do- polniti svoj primanjkljaj v znanju za sodelovanje z odraslimi tako na teo- retičnem področju kot tudi v praksi. Dvajset generacij učencev in njihovih staršev, predvsem pa dva lastna otroka, kjer sem lahko brez zadreg preverila tudi vzgojne pristope in metode, ki si jih na učencih pravzaprav nisem upala, me je opremilo z zadostnim številom potrditev o učinkovitosti do- ločenih teorij in predvsem z vedenji o tem, kaj deluje in kaj ne. Sodelovanje s starši mi zdaj pomeni strokovni izziv in se ga večinoma veselim. Z nastopom na novo delovno mesto pomočnice ravnateljice težave pri so- delovanju med šolo in domom vidim še bolj jasno, poleg tega pa se je moj čas, ko imam priložnost poučevati, kar mi je nadvse ljubo delo, občutno skrajšal. Dejstvo, da je moja učna ob- veznost skoraj trikrat manjša in nisem več razredničarka, je zagotovo eden od pomembnih razlogov, da sem pri- šla na idejo, da lahko, kar pogrešam (namreč poučevanje), uspešno in ko- ristno nadomestim tako, da svoje stro- kovno znanje kljub temu posredujem, Didakta oktober 2014 11 Fokus: Starši v pedagoškem procesu vendar drugi ciljni publiki in z dru- gačno vsebino. Zdaj poskušam prido- bljena znanja s področja sodelova- nja s starši posredovati čim širšemu krogu zainteresiranih: učiteljem in staršem. Formalne oblike sodelovanja za moje novo poslanstvo preprosto ne zadošča- jo. Poleg formalnih oblik sodelovanja s starši sem začela s starši sodelovati tudi preko elektronske pošte, doda- tnih srečanj – sodelovalnic oziroma Šole za starše in spleta. Za učitelje in učiteljske zbore pa pripravljam raz- lične delavnice in predavanja o for- mativnem spremljanju učenčevega napredka, drugačnem sodelovanju s starši in njihovem z vključevanjem v učno-vzgojni proces. USPOSABLJANJE STARŠEV: SODELOVALNICE IN SPLETNA STRAN SOS V preteklem šolskem letu sem se odločila, da za starše učencev, ki jih poučujem matematiko, pripravim predavanja in delavnice, kjer bi jim posredovala po mojih izkušnjah zanje pomembne vsebine, ki bi pripomogle k bolj kakovostnemu sodelovanju med njimi in učitelji, ter jim omogočila, da se o učno-vzgojnih temah odprto pogo- varjamo. Osnovna ideja sodelovalnic je bila, da zainteresiranim staršem dajo priložnost za srečanja, kjer se starši med seboj in skupaj z učitelji pogo- varjajo o konkretnih učno-vzgojnih zadregah, s katerimi se srečujejo, za kar na formalnih srečanjih običajno ni časa. Načrtovana srečanja sem po- imenovala sodelovalnice, in sicer z željo, da bi že njihovo ime sporočalo njihov namen. SODELOVALNICE Pri oblikovanju sodelovalnic in pri- pravljanju vsebine sem upoštevala naslednje: - vsebina mora biti za starše zanimi- va in praktično uporabna, - podajanje teoretičnih vsebin mora biti strokovno neoporečno, vendar razumljivo tudi tistim staršem, ki niso zelo izobraženi, - smiselno je, da se vsebine dopol- njujejo, hkrati pa mora biti vsaka sodelovalnica celota, da lahko star- ši, ki niso bili prisotni na predho- dni, nemoteno sodelujejo. Sodelovalnice so bile organizirane v popoldanskem oziroma večernem času na šoli, brezplačne in popolno- ma neobvezne. Pripravila in izvedla sem tri sodelovalnice, katerih so se udeležili zainteresirani starši in nekaj mojih sodelavcev, česar sem bila še posebej vesela. V prvi sodelovalnici z naslovom »Naši svetovi« (vzgoja in učenje s primesjo teorije izbire) sem staršem predsta- vila osnovne principe teorije izbire, Glasserjevih sedem navad za dobre odnose in pomen dobre komunikacije in sodelovanja za razumevanje razlik med našimi »svetovi«, svetom učiteljev, staršev in otrok. Na drugem srečanju z naslovom »Kako se učimo?« smo spoznali osnovne učne tipe, njihove značilnosti, ugotavljali, na kakšen način se najlažje učimo mi in naši otroci. Pogovarjali smo se o po- menu doslednosti in rutine pri dnev- nih obveznostih, o pomenu urnikov, pripravi primernega učnega okolja in drugih dejavnikih uspešnega učenja. Predstavila sem učenje s pomočjo so- delovalnih kart in učnih kartotek ter pokazala primere za različna predme- tna področja. Na zadnji, tretji sodelovalnici z na- slovom »Učenje s pomočjo miselnih vzorcev« smo si ogledali značilnosti posameznih temperamentov in spo- znavali uporabno učno strategijo – učenje s pomočjo miselnih vzorcev. Po teoretičnem delu smo se v oblikovanju miselnih vzorcev tudi preizkusili. Na prvem srečanju so bili starši še precej zadržani in se niso vključevali v moje predavanje, na anketah, s po- močjo katerih sem od njih želela dobiti povratno informacijo, pa so bili odzivi zelo dobri, kar mi je dalo motivacijo za pripravo naslednje sodelovalnice. Na drugem srečanju so se starši že aktivneje vključevali v moje posredova- nje, na zaključku pa so bila tudi vpra- šanja in starši so med seboj izmenjali nekaj lastnih mnenj in izkušenj. Odzivi na sodelovalnico so bili ponovno zelo spodbudni, najbolj pa sem bila vesela tega, da so sami predlagali temo za Slik a 1 – Prv a str an spletne str ani SOS 12 Didakta oktober 2014 Fokus: Starši v pedagoškem procesu tretjo sodelovalnico, za katero so oce- nili, da bi bila zanje koristna. Tretja sodelovalnica je tako vsebovala drobec teorije na temo temperamentov in učenja s pomočjo miselnih vzorcev, večina srečanja pa je potekalo v obli- ki delavnice, kjer so nastajali miselni vzorci in se je razvila debata, preko katere smo izmenjevali izkušnje o tem, kako se učimo sami in kakšne pristope uporabljajo starši pri delu z otroki. Zadnja sodelovalnica je bila glede na njihov osnovni namen tako najbolj uspešna in je dokazala, da mora učitelj pri starših najprej pridobiti zaupanje, saj so začeli aktivno sodelovati šele, ko so se počutili varne. SPLETNA STRAN ZA SODELOVANJE S STARŠI - SOS Starši so po prvi sodelovalnici izrazili željo, da bi bila gradiva in literatura, ki sem jim jo predstavljala, nekje do- segljiva, zato sem iskala v ta namen uporabno rešitev in odkrila program za oblikovanje spletnih strani Weebly, ki omogoča brezplačno postavljanje spletnih strani in hkrati ne zahteva posebnega znanja s področja računal- niškega programiranja, kar je bilo toč- no tisto, kar sem potrebovala. Tako je nastala spletna stran SOS – So- delo v anje Obr odi Sado v e, spletna stran za sodelovanje s starši, ki se je v času izvajanja prvih sodelovalnic začela oblikovati in se še zdaj dopolnjuje. Spletna stran je prosto dostopna na http://scadez.weebly.com, povezava na- njo pa je tudi na spletni strani OŠ Škofja Loka Mesto (http://www.ossklm.si). Spletna stran je sestavljena iz devetih strani, na katerih sistematično zbiram in objavljam vse, za kar menim, da bi v praksi koristilo staršem pri njiho- vem delu z otroki in za sodelovanje z učitelji. S klikom na zavihek izberemo želeno stran. Izbiramo lahko med devetimi zavihki, in sicer: - Prv a str an, - S tarši s podstranjo Sodelo v alnice, - Pove z ave, - eGr adiv a, - U por abno br anje, - Blog, - Ank et e, - Arhiv. Prv a str an je naslovna stran, na kate- ri predstavljam namen spletne strani in nagovarjam vse starše, ne le star- še učencev OŠ Škofja Loka Mesto, k aktivnemu sodelovanju, branju in komentiranju. S klikom na povezavi obiskovalci lahko najdejo tudi mojo predstavitev in koledar dejavnosti za našo šolo. Prva stran izpostavlja tudi termine srečanj med starši in šolo: čas popoldanskih govorilnih ur in preda- vanj šole za starše. Druga stran – S tarši – predstavlja for- malne in neformalne oblike sodelova- nja staršev s šolo, poleg tega pa opiše velik pomen dobrega sodelovanja in pogoje za njegovo kakovost. Podstran druge strani – Sodelo v alnice – opisuje to neformalno obliko sodelovanja s starši. Naniza naslove – teme pripravljenih sodelovalnic in posamezne dele gra- div, ki so oziroma bodo uporabljena na srečanjih. Na tretji in četrti strani – P o v eza v e in eGr adiv a – sem pripravila nabor upo- rabnih spletnih povezav za starše in učence. Povezave, zbrane na tretji stra- ni, usmerjajo obiskovalca na spletne strani, ki so uporabne za pridobivanje različnih uporabnih splošnih informa- cij. Na četrti strani eGr adiv a pa so zbra- ne povezave na specializirane spletne strani, kjer so pripravljena kakovostna prosto dostopna e-gradiva z različnih predmetnih področij, s pomočjo kate- rih se učenci lahko s pomočjo računal- nika učijo učne vsebine. Peta stran – U por abno br anje – je stran, kjer nizam naslove različne literature od zelo strokovne do take preproste, lahko berljive in poljudne, za katero verjamem, da bo staršem v pomoč pri Didakta oktober 2014 13 Fokus: Starši v pedagoškem procesu učno-vzgojnih zadregah. Na njej so tudi povezave na aktualne članke in posnetke s področja vzgoje in učenja. Blog je šesta stran, na njej pa zapisujem svoja razmišljanja, predloge, ideje in dileme, s katerimi se srečujem in jih želim deliti s starši ter jih na takšen način seznanjati s teorijo in prakso pri učenju ter vzgoji. Stran je nado- mestila forum, ki žal ni zaživel, zato sem se odločila, da ga nadomestim z blogom. Tudi blog je tako kot forum oblika spletnega zapisa, ki omogoča sodelovanje in komentiranje, ne zah- teva pa posebnega članstva, kot je to pri forumu, za kar sem ugotovila, da zna biti ovira za sodelovanje. Starši se praviloma ne želijo izpostavljati. Za razliko od drugih delov spletne strani SOS z blogom starše nagovar- jam bolj osebno. Ob tem zavestno razgaljam sebe ne le na strokovnem, ampak tudi na osebnem nivoju, in sicer z namenom, da pridobim njiho- vo zaupanje in vzpostavim enakovre- den – partnerski odnos, ki omogoča konstruktivno sodelovanje. Pišem o aktualnih učno-vzgojnih vsebinah, o katerih se dnevno govori v šoli, doma in v družbi, pogosto pa ni pravega prostora in časa, da bi se o tem res pogovorili na skupnih srečanjih. Za zdaj v blogu za razvrščanje zapisov zadošča pet tematskih sklopov: Bi v e- ljalo r azmisliti?, O odnosih, Prir očnik za t eženje, Otr oci mor a jo v edeti in Vplivi medi jev, dopuščam pa možnost, da se odpre še kakšna. V času, ko pripravljam ta prispevek, na zapise, žal, še ni komentarjev, vendar verjamem, da starši zapise berejo, saj se je število obiskov spletne strani od uvedbe bloga znatno povečalo. V blok bloga sem namreč dodala možnost RSS Feed, ki omogoča naročanje na vir novic, v tem primeru na novo objavo na blogu. Naročnik na svoj e-naslov prejme sporočilo, da je na blogu nov zapis, kar zainteresiranega uporabnika jasno spodbudi k ogledu in branju. Na sedmi strani – Ank et e – je prostor za priložnostne kratke ankete, s pomočjo katerih zbiram povratne informacije o strani ali mnenjih staršev na teme. Arhiv hrani novice s prve strani, ki niso več aktualne. ZAKLJUČEK Odrasli smo zaradi družbenih spre- memb izgubili nekoč samoumevno pozicijsko avtoriteto, zato se je mo- ramo naučiti vzpostaviti drugače kot s kaznijo, kot smo bili vajeni. Prido- biti jo moramo s svojo osebnostjo in ravnanjem, pri tem pa bomo najbolj uspešni, če bomo odrasli med seboj kakovostno sodelovali in si pri tem po- magali. Učitelji se vse bolj zavedamo pomena sodelovanja s starši za kakovo- stno učno-vzgojno delo. Spremenjeni odnosi zahtevajo drugačne pristope in ravnanja, kot smo jih bili vajeni iz lastne edukacije. Starši od učitelja pričakujejo več in drugačne informacije kot nekoč, pri- čakujejo tudi strokovno učno-vzgojno pomoč in partnerski odnos, ne zado- voljijo jih skromne informacije o oce- nah in vedenju, ampak zahtevajo, da jih dejansko vključimo v učno-vzgojni proces njihovih otrok. Učitelji smo vse uspešnejši pri posredovanju drugačnih informacij od ocen na učnem podro- čju, na vzgojnem področju pa še vedno nismo dovolj avtonomni. Zavedanje o potrebi po aktivnem sodelovanju in vključevanje staršev v šolski prostor dokazuje tudi Aktiv zveze svetov staršev Slovenije, ki je bil ustanovljen leta 2011. S povezovanjem staršev v zvezo so se zainteresirani starši uspešno povezali v prostovoljno, nepoklicno, nevladno, nestrankarsko, svetovnonazorsko neopredeljeno, ne- odvisno in neprofitno organizacijo, ki organizirano uresničuje skupne intere- se staršev in otrok. Aktivno se vključu- jejo v aktivnosti institucij, povezanih s šolajočo mladino, od zakonodajne do vsebinske problematike. Organiziranje staršev v zvezo jih postavlja v vlogo enakopravnega subjekta v našem vzgojno-izobraževalnem sistemu ter jim omogoča, da lahko konstruktivno sodelujejo z državnimi (ministrstva, zavodi, fakultete za usposabljanje uči- teljev) in lokalnimi institucijami (šole, vrtci, občine) ter uveljavljajo svoje in- terese v šolskem prostoru. Učiteljem se še ni uspelo povezati v podobno zvezo oziroma zbornico, v kateri bi dobili potrebno strokovno, pa tudi moralno podporo pri prilagajanju novi situaciji in bi organizirano ure- sničevali svoje poklicne interese, zato se od šole do šole različno odzivamo na nove okoliščine. Skupno nam je, da si na vseh šolah in tudi v drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah pri- zadevamo staršem poleg formalnih oblik sodelovanj ponuditi še drugačne oblike, in sicer v želji, da bi k sodelova- nju pritegnili čim večje število staršev in jih usposabljali za sodelovanje s šolo oziroma delo z otroki. Šole za starše zato v takšni ali drugačni obliki na šolah niso več izjema, ampak pravilo. Literatura Cankar Franc, Deutsch Tomi, Sentoč- nik Sonja, Goriup Jana, Resman Me- tod (2009) Šola k ot stičišče partnerjev . Sodelo v anje šole, družine in lok alne- ga ok olja pri vzgoji in izobr ažev anju otr ok. Ljubljana: ZRSŠ. Čadež Saša (2012) Sodelo v anje Obr odi Sado v e – Spletna str an za sodelo v anje s starši Dosegljivo na http://scadez. weebly.com (9. 3. 2013). Glasser William (1999) T eori ja izbir e. Radovljica: TOP. Glasser William (2007) N o v a psiholo- gi ja osebne sv obode: t eori ja izbir e. Ljubljana: Luisa. Ivanuša Viki (2012) Ni pr a vljičnega starševstv a, je le gar anje. Doseglji- vo na http://www.tednik.si/ni-pra- vljicnega-starsevstva-je-le-garanje, 9. 3. 2013. Jensen Elsebeth, Jensen Helle (2011) Dialog s starši. Ljubljana: Inštitut za sodobno družino. Manami. Prgić Jani (2010) Šolsk a in vrstnišk a mediaci ja: Vse k ar mor at e v edeti o mediaci ji v šoli. Griže: Svetovalno- -izobraževalni center MI. Pšunder Majda (1998) Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli? Ljubljana. ZRSŠ. Zveza aktivov svetov staršev Slovenije. Ustano vna listina, Pr a vila delo v anja. Dostopno na http://www.zasss.si/ dokumenti, 9. 3. 2013.