672                                                                                                                           Ciril Bergles
NI POZABLJENJA
Če me vprašate, kje sem bil, moram reči: »Zgodi se.« Moram govoriti o zemlji, ki jo zastira kamenje, o reki, ki jo izničuje njeno trajanje: poznam samo stvari, ki jih izgubljajo ptice, morje, ki ostaja zadaj, in svojo sestro, ki joče. Zakaj toliko pokrajin? Zakaj dan prehaja v dan? Zakaj se temna noč zgošča v ustih? Čemu mrtveci?
Če me vprašate, od kje prihajam, moram govoriti o razbitih stvareh, z zelo bolečimi sredstvi,
Pablo
Neruda
1904-1973, Čile
673                                                                                                   Spanskoameriška poezija
z velikimi, pogosto razpadlimi živalmi in s svojim preplašenim srcem.
To, kar je šlo mimo drug drugega, niso spomini,
ni požolteli golob, ki spi v pozabi,
ampak so obrazi, mokri od solza,
prsti v grlu
in tisto, kar razpade v listju:
tema dne, ki je minil,
dne, ki se je hranil z našo žalostno krvjo.
Glejte, tu imam vijolico, lastovke,
vse, kar imamo radi, in kar lahko vidimo
na nežnih dolgorepih vizitkah,
kjer se sprehajata čas in milina.
Toda ne silimo naprej, onkraj teh zob,
ne govorimo o luskah, ki jih kopiči čas,
ker ne vem, kaj bi odgovoril:
toliko je mrtvih
in toliko okopov, ki jih je ločevalo rdeče sonce,
in toliko glav, ki udarjajo ob ladje,
in toliko rok, ki preprečujejo poljube,
in toliko stvari, ki bi jih rad pozabil.