KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt	Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P. b. b«
LETO XIX / ŠTEVILKA 27	CELOVEC, DNE 6. JULIJA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
Italijani streljali na avstrijske graničarje
Notranji minister nadzoruje tirolsko obmejno ozemlje
Napetost med Italijo in Avstrijo se je ob koncu tedna še stopnjevala. Minulo soboto so naznanili, da je Rim odpovedal premoženjska pogajanja, ki bi se morala začeti ta teden. K temu je prišla še vest, da so italijanski vojaki v nedeljo na av-strijsko-italijanski meji na Vzhodnem Tirolskem južno od Lienza obstreljevali avstrijsko graničarsko patruljo, ki je šla po običajni turistični poti.
Notranji minister dr. Hetzenauer, ki je v nedeljo nadzoroval mejo z Italijo, je izrecno svaril vse turiste, naj se izogibajo potov in stez ob avstrijsko-italijanski meji.
Pripetljaj na Porzerscharte se je dogodil v neposredni bližini onega električnega opornika (glej članek na 2. strani ... in pri nas v Avstriji), ki so ga pred enim tednom neznanci razstrelili. Avstrijska patrulja dveh mož (1 orožnik in 1 carinik) je šla na goro RoBkarspitz; pot je deloma oddaljena od meje le nekaj metrov. Ko se je razbesnela nevihta, je patrulja iskala zavetje, v tistem hipu pa so udarili v bližini streli v skalovje.
Italijanske oblasti so trdile, da so njihovi vojaki oddali samo varnostne strele v zrak.
Dunaj protestiral proti streljanju
Na Dunaju je v (ponedeljek zunanji minister dr. Tončič izročil italijanskemu veleposlaniku noto (diplomatski dopis), v kateri avstrijska vlada odločno ugovarja proti streljanju na avstrijske graničarje. V noti je bilo rečeno: »Oba graničarja sta nosila uniforme in sta hodila po običajni turistični stezi na območju Porzerscharte, ko so iz razdalje približno 500 do 600 metrov — domnevajo iz mitraljezov — prifrčali streli ter se zarili 10 metrov pod njima. V noti je bilo rečeno, da je bilo v taki razdalji prav natančno lahko spoznati graničarje, zategadelj sumijo, da so italijanski vojaki ogenj zavestno otvorili proti njima.
Avstrijski škofje obsojajo vsako silo
V skupni resoluciji, izdani na konferenci avstrijskih škofov k južnotirolskemu vprašanju, so le-ti obsodili sodbo v Linzu (kot znano je prvotno sodišče po dolgi razpravi proti 15 obtožencem, ki so sodelovali pri
atentatih na Južnem Tirolskem, oprostilo vse obtožence) ter vse televizijske oddaje take vsebine. Škofje dalje obsojajo (vidimo, da so se naši škofje odzvali pozivu italijanskega škofa — glej stran 2) vsako uporabo sile in spominjajo pri tem na sveto zapoved: »Ne ubijaj!«
Nazadnje prosi škofovska konferenca v resoluciji vladi obeh dežel, da bi čimprej sklenili pripravljalno pogodbo, ki bi ustvarila mirno ozračje.
Komisija: „Bil je atentat"
Avstrijski strokovnjaki, ki so preiskali mesto, kjer je eksplodirala mina na vrhu Cima Vallona (Porzejpch), so se te dni vrnili iz Italije. (Prvotno se je Italija branila, da bi k preiskovalni komisiji pritegnili še avstrijske izvedence. Notranji minister dr. Hetzenauer je namreč takoj; po tragičnem slučaju sestavil preiskovalno komisijo, katere naloga naj bi bila ugotoviti, če niso bili prišli teroristi iz Avstrije).
Iz poročila te komisije je razvidno, da so 25. junija ubiti štirje italijanski vojaki padli kot žrtev atentata. Možno je, da so smrtonosne mine položili isti storilci, ki so razstrelili električni opornik.
INTERALP
V	senci nadaljnjega italijanskega koraka proti Avstriji v zvezi z zadnjimi dogodki na italij.ansko-avstrijlski meji, je potekalo minulo soboto v Porečah letno zborovanje INTERALP (Mednarodni odbor za vzpostavitev prometnih poti alpskih dežel).
V	začetku seje v hotelu »Seefels« je naznanil glavni tajnik, podglavar dr. WeiB-mann, da se dvanajstčlansko italijansko zastopstvo po nalogu iz Rima zborovanja v Porečah ne more udeležiti. V telegramu je bilo rečeno, da zastopstvo pokrajine Furlanija—Julijska krajina obžaluje, da ni moglo priti na zborovanje.
Po izredno zanimivih strokovnih predavanjih so istega dne popoldne na zborovanju sprejeli resolucijo, v kateri poudarjajo, da preti srednjeevropskemu alpskemu pro-
Kan. Aleš Zechner 65-letnik
Stolni sholaster kanonik Aleš Zechner bo 13. julija t. 1. dopolnil petinšestdeseto leto svojega življenja. Jubilantu dolguje naš rod za ta spominski dan vrstice pozornosti in zahvale, četudi nam jih bo slavljenec v svoji skromnosti zameril. A naša hvaležnost naj odtehta tokrat njegovo tiho željo, da bi svoj pomembni dan opravil sam s spominom na svoje drage in v zahvalni molitvi k svojemu Gospodu.
Slavljenec izhaja iz verne in pridne družine. Njegov rodni dom je v Gornji vasi pri Žvabeku. Tam je oče Janez prevzel kmetijo, ki je zahtevala ogromnega truda, da se je gospodarstvo prenovilo in dokupila še potrebna zemlja. Mati Jera je bila z Li-beliške gore. Bila je globoko verna, rada je brala slovenske knjige in liste in svojo veliko družino vzgajala v božjem strahu in v velikem zaupanj]u do Marijie. Rodilo se jima jie devet otrok — 6 dečkov in 3 dekleta — od katerih živijo le še trije moški, med njimi slavljenčev brat Martin, vzoren gospodar in izreden gozdarski strokovnjak. Mladi Lekšej je bil v svoji mladosti tudi pastir, pasel je domačo ovčjo čredo in gotovo že tedaj tiho sanjal o svojem poklicu pač iz prilike o dobrem pastirju v evangeliju. V ljudski šoli je bil vedno pazljiv in marljiv in tedanji župnik Uranšek ga je rad pohvalil, da ve za vsako vprašanje pravi odgovor. Gimnazijo je obiskoval do šestega razreda v Št. Pavlu, nadaljeval je študij nato v Kranju in maturiral v Celovcu.
Po maturi ni dolgo izbiral poklica, z veseljem, se je vpisal v teologijo in postal vzoren bogoslovec. Pri študiju mu je med drugimi drugoval njegov ožji rojak Dominik Skitek, enako idealen in odličen dijak, ki pa je kmalu nato umrl. Tudi sam je če-' sto bolehal, da so se domači in prijatelji bali zanj. Z železno voljo, ki je posebna dika našega jubilanta, je študij dovršil in 11. julija 1924 zapel v svoji domači fari svojo prvo sv. mašo. Hvaležen je bil Bogu, da ga je pripeljal do življenjskega cilja dušnega pastirja.
Sledijo bogata duhovniška leta. Nadpa-stir ga je najprej poslal v njegovo domačo dekanijo — v Šmihel za kaplana k tedanjemu župniku Vintarju. Bil je to kremenit in korenit mož-duhovnik iln niso ga zaman nazvali »Krvino«. Prva leta duhovniške prakse so mladega kaplana gotovo še bolj povezala z njegovim Bogom in rodom, katerima posveča odtlej vse svoje zmožnosti in sile v rastoči meri do današnjega dneva. Nato je bil premeščen v Tinje in je tam kaplan oval ob prelatu dr. Martinu Ehrlichu, a že leta 1928 ga je nadpastir dr. Adam Hefter poklical v Celovec in mu poveril
mesto škofovega tajnika. V tej službi je spoznal vse dele škofije in zaznal za velike potrebe domačih župnij.
Leta 1932 je bil Aleš Zechner imenovan -za župnika in pozneje dekana v Železni Kapli. Tod mu je bilo namenjeno dvajset let pastirovanja in duhovne oskrbe vzdolž Bele in v stranskih dolinah Pece in Olševe bivajočih faranov. Tod je jubilant zaoral globoko braizdo' svoje duhovne njive in to še v letih druge svetovne vojne, ki je zapustila svoje 'krvave sledove vsenaokrog od Obirja pa tjia do Jezerskega. Še dolgo ,.njegovi tedanji farani ne bodo pozabili svojega duhovnika, ki jim je posvetil toliko svoje ljubezni in 'dobrote, kot zamore to storiti samo oče svoji rodni družini. Izseljenci teh krajev se ga spominjajo s hvaležnostjo, bivši partizani govorijo o njem s 'Spoštovanjem, vse ljudstvo mu priznava njegovo izredno plemenitost. Farna bolnica in farna dvorana v Železni Kapli sta njegovo delo, v veri vzbujena srca so nanj spomin. Štiri leta — od 1953 do 1957 — je bil nato prošt in dekan v Dobrli vesi, kjer je procvitu fare istotako posvetil vse -svoje sile. Nič čuda, da ga je nadpastir dr. Kostner nato poklical v celovški stolni kapitelj, kjer opravlja
sedaj že deset let službo konzistorialnega svetnika z dolžnostma sinodalnega eksami-natorja in sodnika, docenta bogoslovja, vi-zitatorja far, veroučnega nadzornika in še drugih področij. V visoki službi z velikimi dolžnostmi pa najde slavljenec še vedno časa dovolj za duhovniško brigo dijakov, bolnikov, 'slovenskih vernikov celovškega mesta. Je kurijski kaplan Marijine legije naše škofije, duhovni vodja tretjieredmikov dvojezičnega ozemlja in vrhu vsega nosi še dolžnost duhovnega asistenta Katoliškega delovnega odbora, ki ceni v njem svojega vodnika in usmerjevalca. In še bi bilo treba naštevati njegovo neutrudljivo delo v odboru Mohorjeve družbe in Sodalitete, v dijaških domovih, po vseh naših farah, v »Nedelji«, Mohorjevem koledarju in še drugod.
Bogato življenje in delo dobrega sejalca! Kdo naj mu povrne ogromne žrtve? On, ki je slavljenca in nas učil ljubezni do bližnjega iz ljubezni do Boga-Stvarnika, Odrešenika in Posvečevalca. Mi pa prosimo ob njegovem jubileju zanj zdravja in še mnogo mnogo duhovne letine.
dro.
Novi boji na Suezu
Predstavnik izraelske vojske je izjavil, da je prišlo ob koncu prejšnjega tedna v bližini Kantare na Sueškem prekopu ponovno do hudih tankovskih in artilerijskih dvobojev med egiptovskimi in izraelskimi vojaškimi silami. Obe strani sta poslali ostre proteste Združenim narodom. Kairo in Tel Aviv valita krivdo za kršitev premirja drug na drugega.
Po poročilu časopisa »Sunday Telegraph« so Egipčani pričeli graditi na zahodni obali Sueškega prekopa z vso naglico rampe za izstreljevanje raket »zemlja-zrak«. Nek vojaški predstavnik je poročal, da je sam osebno bil pri prevozu 25 težkih raket v smeri Sueškega prekopa.
Sovjetska resolucija propadla
V glavni skupščini Združenih narodov so v torek ponoči pričeli z glasovanjem treh resolucij o Srednjem vzhodu. V njej je. rečeno, da se Izrael obsodi kot napadalec in da brezpogojno umakne svoje enote z zasedenega ozemlja. Ta resolucija je bila odklonjena. Pa tudi resoluciji 15 neblo-kovskih in latinskoameriških držav, ki zahtevata umik Izraela z zasedenih področij, nista dobili dvetretj inski večini.
brez Italije
štoru zmerom večja nevarnost obvoza. Da pa bi čimprej zgradili prometne poti za prekocelinski gospodarski promet, jie to na teh INTERALP zborovanjih problem številka 1. Prav zategadelj daje INTERALP pobude, da bi države na tej prometni zvezi Sever—Jug ustrezno prispevale k financiranju.
Z veseljem so na zborovanju vzeli na znanje, da se pogajanja v okviru alpskega zračnega prometa med sosednjimi deželami Furlanijo—Julijsko krajino, Slovenijo, Koroško in Tirolsko razvijajo pozitivno.
»Da bi zgraditev avtomobilskih cest«, tako se glasi v resoluciji, prav tako hitro povezalo naša ozemlja kakor letala v rednem prometu iz Ljubljane v Trst, iz Bozna v Innsbruck in iz Celovca v Benetke.
OBJAVA
Prijave za 1. razred gimnazije so ustne v pisarni ali pa pismene na naslov: Di-rektion des Bundesgymnasiums fiir Slo-vvenen in Klagenfurt, 9020 Klagenfurt, LerchenfeldstraBe 22.
Potrebni dokumenti so:
1.	Rojstni list.
2.	Spričevalo 4. šolske stopnje ljudske šole.
3.	Dokaz avstrijskega državljanstva.
4.	Popis učenca pošlje vodstvo ljudske šole neposredno na ravnateljstvo gimnazije.
Sprejemni izpiti za 1. razred so prvi dan velikih počitnic, to je v soboto, 8. julija 1967, ob 8. uri zjutraj na šoli.
Sprejemni izpit za 1. razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo in sicer za 4. šolsko stopnjo predvidena snov.
V zadevi vstopa v višje razrede pa je nujno potreben osebni razgovor z ravnateljem šole.
Ravnateljstvo
Politični teden
Po svetu...
PO ZAKLJUČKU POSVETOVANJ
MED JOHNSONOM IN KOSIGINOM
Pred kratkim je bila vsa svetovna pozornost obrnjena v Glassboro, mestece v bližini Filadelfije, na pol poti med Washing-tonoim in New Vorkom.
Prvi sestanek v petek, 23. t. m., je trajal več kot pet ur; oba državnika sta se pogo-. varjala o Srednjem vzhodu, Vietnamu in o neširjenju atomskega orožja.
Po prvem sestanku je Johnson izjavil, da imajo Združene države Amerike in Sovjetska zveza zaradi svoje moči in svojega bogastva posebno odgovornost za svetovni mir, zategadelj je potrebno, da so odnosi med obema državama pametni in konstruktivni. Dodal je: »Naša dolžnost je tudi, omogočiti, da druge države živijo v miru druga ob drugi, če se to lahko stori.« Dodal je, da se s Kosuginom strinjata, da sta olje državi dali majhen prispevek k ustavitvi ognja na Srednjem vzhodu. »Obžalujemo samo dejstvo, da ta naš prispevek ni mogel preprečiti izbruha sovražnosti, čeprav smo to skušali storiti. Želim poudariti, da se bodo rezultati prvega sestanka ocenjevali na podlagi tega, kar bomo lahko storili za mir. Upam, da je ta sestanek prispeval k našemu boljšemu spoznavanju.«
NESOGLASJA SO OSTALA,
A NADALJEVALI BODO
POGAJANJA
Drugi sestanek med ameriškim predsed-nikom Johnsonom in sovjetskim premie-rom Kosiginom v nedeljo, 25. junija, je trajal 4 ure in 47 minut. Johnson in Kosigin sta se ob zaključku pogovora sporazumela, da bosta v bodoče ostala v stalnem stiku bodisi neposredno med seboj ali po svojih zunanjih ministrih ali pa po poslanikih. Hkrati sta oba državnika podala nekaj izjav.
Kosigin je izjavil, da je imel priložnost izmenjati si poglede z Johnsonom o številnih mednarodnih vprašanjih ter da mu je sestanek dal priložnost načeti nekatera dvostranska vprašanja. Zatem je Kosigin dejal, da upa, da bo sovjetsko in ameriško ljudstvo skupno hodilo po poti miru. Izjavil je tudi, da pozdravlja prijateljstvo med sovjetskim in ameriškim ljudstvom.
Kosigin je potem dejal, da sta si z Johnsonom na prvem in drugem sestanku izmenjala poglede o številnih mednarodnih vprašanjih. Glede Srednjega vzhoda sta obrazložila vsak svoje stališče. Za Sovjetsko zvezo je glavna stvar doseči umik izraelskih čet, ki so napadle arabske države, za črte premirja. To vprašanje je velike važnosti za ohranitev miru na Srednjem vzhodu.
Johnsonove izjave
Ob povratku v Belo hišo iz Glassbora je Johnson izjavil: »Poročati moram, da ni na vidiku noben sporazum glede krize na Srednjem vzhodu in da še trajajo naša znana nesoglasja glede Vietnama. Toda tudi glede teh vprašanj sem prav rad poslušal stališče premiera sovjetske vlade neposredno od njega in sem zadovoljen, ker sem imel možnost mu naravnost in podrobno povedati, kakšni so naši smotri in kakšna je naša politika na omenjenih področjih, in o tem, kar ne spada v naše smotre in našo politiko' na teh področjih. Mislim, da je Kosigin storil enako do mene.«
KAKO JE OB VOJNI NA SREDNJEM
VZHODU DELOVAL RDEČI
TELEFON
Časopisi »New York Times« in »News-week« ter »Times« so prinesli silno zanimive članke, kako so potekale med velesilama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze odločitve v času vojne na Srednjem vzhodu in karibsko krizo pred petimi leti. Tedaj so o potezah in nasprotnih potezah sklepali za zaprtimi vrati, medtem ko je potek pogajanj sedaj osvetljevala baterija televizijskih reflektorjev v varnostnem svetu Združenih narodov, kjer sta ameriški zastopnik Goldberg in njegov sovjetski kolega Fedorenko neposredno izmenjavala besedne udarce.
Obstaja še druga linija sporazumevanja, ki je delovala v času krize na Srednjem vzhodu. To je znameniti »rdeči telefon«, neposredna 'teleprinterska linija med Was-hingtonom in Moskvo.
Na dan izbruha vojne (5. junija) med Arabci in Izraelci, je okoli 8. ure zjutraj po ameriškem času zazvonil teleprinter v Beli hiši, na katerega tipkah so vtisnjene črke latinice in cirilice. Ta aparat je bil izdelan v Moskvi, oni v Kremlju pa je ameriške izdelave.
Walt Rostow, Johnsonov svetovalec za obrambna vprašanja, je pritekel k Johnsonu v njegovo ovalno pisarno z vestjo, da po »vroči liniji« prihaja nekaj drugega kot običajno. »VrOča linija« teče na ameriški strani skozi Pentagon in se končuje v Beli hiši. Od 30. avgusta 1963, ko je bil ta teleprinter instaliran, do 5. junija 1967 po njem ni prihajalo nič bolj vznemirljivega kakor redne novoletne čestitke in preizkusni tekst, ki ga vsako uro redno pošiljajo v obe smeri, da bi ugotovili, če zveza deluje pravilno.
Besedilo, ki je s tempom 66 besedi na minuto legalo na papir zdaj, je bilo drugačno. Ob teleprinterju nenehno opravlja službo prevajalec, ki je dolžan sleherno sporočilo takoj, ko pride iz Moskve, prestaviti v angleščino. Johnson je pohitel v kon-
ferenčno sobo v kleti Bele hiše, kjer so se mu pridružili obrambni minister McNama-ra, zunanji minister Rusk in Walt RoiStow. Na steni za ovalno mizo običajno visi velik zemljevid Vietnama; namesto tega je zdaj tam visela ogromna karta Srednjega vzhoda.
Sporočilo, ki so ga vzeli iz teleprinterja, so pri priči razbrali tajno pisavo in prestavili v angleščino. Kratek pogled na grobi prevod je povedal, kdo je sporočilo' poslal in za kaj gre. Podpisal ga je bil sovjetski premier Aleksej Kosigin. Sovjetska zveza, je pisal Kosigin, se ne bo vmešala v spopad, če se ne bodo vmešale Združene ameriške države; a če se bodo, bo to prisiljena storiti tudi Sovjetska zveza. Johnson in njegovi pomočniki so pri priči sestavili odgovor. Alekseju Kosiginu so zagotovili, da se ZDA ne nameravajo vmešavati.
Še tisti dan in v dneh, dokler na Srednjem vzhodu niso ustavili sovražnosti, je »vroča linija« posredovala sem in tja kakih ducat sporočil sovjetskega državnega vodstva ameriškemu in obratno. Nekaj rezultatov te izmenjave je prišlo na dan v obliki resolucij, sprejetih v varnostnem svetu. Drugi rezultati pa so se pokazali na sestankih med Johnsonom in Kosiginom.
... in pri nas v Avstriji
ITALIJA BLOKIRALA POGAJANJA
Z EVROPSKO GOSPODARSKO
SKUPNOSTJO
V	četrtek minulega tedna je Italija obvestila druge države članice Evropske gospodarske skupnosti (EWG—EGS), da se bo upirala pogajanjem o pridružitvi Avstrije k evropski skupnosti za premog in jeklo vse dotlej, dokler bodo avstrijsko ozemlje uporabljali kot oporišče za teroristične napade na Italijo. Sporočilo so objavili, potem ko je mina, ki naj bi jo bili nastavili atentatorji, ubila štiri italijanske vojake.
V	preteklih letih so neonacistični teroristi ubili deset Italijanov in povzročili tudi precejšnjo gmotno škodo. Teroristično dejavnost izvajajo v okviru gibanja za priključitev italijanske pokrajine Alto Adige (Južna Tirolska) k Avstriji ali k »veliki Nemčiji«.
V	nedeljo, 25. junija, so štirje pripadniki italijanslke vojske izgubili življenje visoko v planinah na vrhu Cima Vallona (nad 2000 metrov) v 'pokrajini IJelluno in tik ob kalijansko-avstrijski meji. V jutranjih urah so neznanci razstrelili električni opornik nad vasjo Santo Stefano di Cadore. Posebna patrulja, ki so jo spremljali tudi s helikopterji, naj bi zasledila storilce, toda prvi je stopil na skrito mino alpinec Piva, pozneje pa še drugi trije nesrečneži, ko so se vračali s kraja nesreče. Novi atentat, ki ga je odločno obsodila tudi Južnotirolska ljudska stranka s posebno izjavo, objavljeno v dnevniku »Dolomiten«, je izzval zgražanje v svetu.
Italijanska nota avstrijski vladi
Po svojem veleposlaniku Martinu je italijanska vlada izročila posebno noto avstrijski vladi zaradi najnovejšega atentata na Cimi Vallone. V noti je rečeno, da si Italija pridržuje pravico, da v smislu mednarodnih predpisov sprejme ustrezne ukrepe v zvezi z odgovornostjo Avstrije. Hkrati zahteva nota, naj Avstrija odločno nastopi in prepreči vsakršna dejanja, naperjena proti italijanski državi s strani teroristov, ki imajo svoje oporišče na avstrijskem ozemlju in se tam tudi skrivajo. Nota navaja dalje, da obstaja gotova povezava med naj-novejišim atentatom in razsodbo v Linzu, z izjavami Avstrijca Burgerja in oddajo avstrijske televizije, na kateri so nastopali tudi avstrijski teroristi ter se pogovarjali s predstavniki avstrijskih strank (med tema tudi z bivšim ministrom dr. Kreiskym). Kljub vsem sedanjim zahtevam ni avstrijska vlada doslej obsodila zločincev na Južnem Tirolskem ter ni ničesar ukrenila proti njim.
Italijanski škof poziva avstrijske škofe
Ob pogrebu štirih žrtev atentata na Cimi Valloni je v Bellunu spregovoril škof Muccin. Skliceval se j:e na svet avstrijskih škofov, duhovnikov in vseh vernikov, naj obsodijo zadnji umor na avstrijisko-italijan-ski meji. (Kot znano, je doslej le škof Rusch od avstrijskih škofov povzdignil glas proti izidu sodbe v Linzu. Naš list je o tem pisal v 24. številki).
V	svojem govoru je škof Muccin obžaloval, da je sodišče v Linzu oprostilo atentatorje. Na ta način se ne morejo obrisati roke zločincev.
Dr. Tončič obsodil nasilje
Avstrijski zunanji minister dr. Tončič je z ozirom na težak pripetljaj ob avstrijsko-italijanski meji izjavil, da v globini srca obžaluje žrtve, ki so padle pri izpolnjevanju svoje službene dolžnosti ter da sočustvuje z družinami umorjenih vojakov. »Ti dogodki jasno pričajo, kam lahko pripelje terorizem.« Uporaba sile na Južnem Tirolskem zasleduje le smoter sejati sovraštvo med avstrijskim in italijanskim ljudstvom in zastrupljati odnose med obema deželama.
»Žalostni dogodek mi nalaga dolžnost,« je naglasil minister, »da še enkrat poudarim, da to obliko političnega spora brezpogojno in najodločneje obsojam. Vem, da tako misli z menoj večina avstrijskega ljudstva.«
PREUREDITEV AVSTRIJSKEGA
RADIA: NOVI PROGRAMI
V	SEPTEMBRU
V	jeseni bomo dobili dva čisto nova televizijska in tri radijske programe, je javil v torek, 27. junija, glavni upravnik Avstrijske radijske družbe Gerd Bach er. O tem novem programskem načrtu bo 14. julija razpravljal nadzorni svet avstrijskega radia.
Sprememba in preureditev programa ima za cilj, kot je naglasil Bacher, izboljšanje njegove kvalitete. Doslej so namreč vsi trije radijski programi prinašali »vse za vsakega«; po novi ureditvi pa naj bi vsakemu poslušalcu omogočili izbirati med vsebinsko strogo oblikovanimi programi. »Za avstrijski radio prihaja nova doba,« je preroško pristavil glavni upravnik.
Tako bo sestavljen »I. 'program« bolj za zahtevne poslušalce (na visoki umetniški ravni), »II. program« bodo pripravljale in sestavljale zvezne dežele, »III. program« pa naj bi bil posvečen zabavi, ter naj bi ne prinašal nič drugega kot prijetne urice poslušalcem.
IMENOVANJE NOVIH RADIJSKIH
UPRAVNIKOV
Avstrijski radijski nadzorni svet se je v ponedeljek, 26. junija, na večurni seji bavil s predlogi glavnega upravnika Gerda Ba-cherja o zasedbi mest deželnih radijskih upravnikov in s programsko prenovitvijo radia in televizije, ki jo bodo uvedli 1. septembra letos.
Ob tej 'priliki so ustanovili delovni odbor nadzornega sveta, ki naj bi v naslednjih dneh, od 14. julija, obravnaval novi ■programski načrt; tedaj bodo o tem izrekli tudi zadnjo besedo.
Na ponedeljkovi seji nadzornega sveta so se sporazumeli, da ostanejo na svojih upravniških mestih v zveznih deželah isti ljudje kot doslej, razen na Tirolskem in štajerskem. Novorazpisane službe upravnikov na Nižjeavstrijskem in Gradiščanskem bodo zasedle osebe, ki so bile že do sedaj pristojne za zadeve obeh zveznih dežel v dunaj-
SLOVENCI
dama in po mata
Umrl je vseučiliški profesor dr. Janez Fabijan
Iz Ljubljane je prišla žalostna rest, da je pred kratkim za zmerom zatisnil svoje trudne oči osemdesetletni vseučiliški profesor dr. Janez Fabijan. Dolgo vrsto let je poučeval dogmatiko na ljubljanski teološki fakulteti. Kadar je utegnil, je bil zmerom pripravljen pomagati na podeželskih župnijah, vodil tečaje duhovnih vaj in razne duhovne obnove. Bil je med prvimi, ki so prisluhnili pozivu papeža Pija XI. glede važnosti organiziranega laiškega apostolata ter postavil temelje slovenski Katoliški delovni akciji. Bil je skromen, globokega duševnega življenja ter otroško preprosto pobožen. V življenju je moral okusiti tudi trpkosti ječe. Tako je dodal naslovu vseučiliškega profesorja še naziv spoznavalca ter mučenca.
Ivo Daneu najboljši košarkar na svetu
Nedavno se je v Montevideu v Urugvaju končalo svetovno prvenstvo v košarki. Sovjetska zveza je letošnji svetovni prvak, (zlata medalja), na drugem mestu pa so se uvrstili Jugoslovani (srebrna kolajna): evropska košarka je tako potrdila svojo izredno kvaliteto in celo zasenčila učitelje svetovne košarke Amerikance.
Med množico košarkarskih igralcev je bil slovenski predstavnik Ivo Daneu (v jugoslovanski re. prezentanci je bil poleg njega še en Slovenec, in sicer Borut Bassin, ki mu gre tudi levji delež za uspeh 2. mesta) proglašen za najboljšega amaterskega košarkarja prvenstva. Zasluženo veliko in prestižno priznanje igralcu. Razumljivo je, da je zategadelj Ivo Daneu tudi v najboljši peterki sveta, ki so jo novinarji sestavili na tem svetovnem prvenstvu: Ivo Daneu (Jugoslavija — Slovenec), Bar-rett (ZDA), Volnov (Sovjetska zveza), Lopatka (Poljska) in Ubiratan (Brazilija).
Cleveland v ZDA: Smrt Štefanije Avsenek
V	maju je umrla v Clevelandu v Združenih državah Amerike Ljubljančanka Štefanija Avsenek, žena Ivana Avseneka.. V Sulerjevi družini se je rodila leta 1894. Njen zakon z Ivanom Avsenekom je Bog blagoslovil s štirimi otroki, tremi hčerkami ter sinom, ki je umrl pred vojno v Ljubljani. Leta 1945 je z otroki odšla preko Koroške v Italijo, od. koder je vsa družina leta 1950 prišla v Cleveland. Bolehala je dalj časa za neozdravljivo boleznijo.
Iz Argentine nam poročajo:
Na tehnični fakulteti univerze mesta La Plate je končal svoje študije strojnega inženirja Gregor Milharčič, sin -znanega trgovca s po hištvom na Ezeizi in odbornika Družabne pravde Luke Milharčiča. Gregor Milharčič je bil med študijem na univerzi v La Plati tudi pomožni profe. sor za matematiko.
V	župniji naše Gospe iz Fatime, Isidro Casanova, v mestu, ki jo vodi Slovenec Janez Langus in v kateri opravlja službo kaplana njegov brat Primož, je bila pred kratkim lepa slovesnost na čast gospe Antoniji Langusovi. Med svečanostjo je škof msgr. Raspanti prebral sporočilo vatikanskega državnega tajnika Tardinija, da papež Pavel VI. podeljuje gospe Antoniji Langusovi, njenim trem sinovom duhovnikom: Primožu, Janezu in Juriju (salezijanski duhovnik v mestu Avellaneda), ostalim njenim otrokom in vsemu sorodstvu apostolski blagoslov. škof Raspanti je izročil gospe Langusovi pergament s sporočilom vatikanskega državnega tajnika, sinovom in hčerkam pa spominske svetinjice.
skem radiu. Po uradnem razpisu službe se je glavni upravnik odločal za tiste osebe, za katere so se izrekli tudi deželni glavarji (izjema je Tirolska).
Deželni radijski upravniki so:
9 Dunaj; dr. Ernst Glaser;
9 Nižja Avstrija; Hubert Haslinger;
© Gradiščanska: Egon Lassmann;
9 Štajerska: Emil Breisach (doslej niso imeli upravnika);
e Salzburška: prof. dr. Paul Becker;
® Zgornja Avstrija: Alfred Sdnvetz;
© Predarlska: dr. Walter Tolzer;
9 Koroška: ing. Peter Goritschmig;
9 Tirolska: Hans Hauser (deželni glavar Walln6fer je 'bil za dosedanjega upravnika dr. Josefa Scheidla).
Nadzorni svet Avstrijske radijske družbe je obvaroval tudi pogodbe štirih direktorjev: Hartnerja, Zilka, Skalarja in Len-'hardta, katere so z nekaterimi spremembami pokojninske klavzule (izenačene z Sacherjevo pogodbo) odobrila.
Mož Bližnjega vzhoda — Pavel
Pavel je .bil po izrecnem božjem razodet-j,u izbran zato, da nese ime Kristusovo pred pogane in kralje in Izraelove sinove, torej določen predvsem za apostola poganskih narodov. On je 'to od Boga mu dano poslanstvo (tudi vedno poudarjal in zagovarjal ter ga tako zvesto izvršil, da je dobil za večne čase častno ime: učitelj ali apostol .narodov. In vendar je pri vsem tem ostal do smrti zvest sin svojega izraelskega naroda. Kako mu je srce gorelo za ljubljeni rod, iz katerega je izhajal!
Naj lepše nam to razodeva v pismu do Rimljanov, 9. poglavje. S kakim globokim občutkom ljubezni govori o Izraelcih kot svojih bratih po krvi! Seveda to krvno bratstvo mu ne zadostuje, želi, da bi mu bili tudi bratje v Kristusu, t. j. po veri v Njega. Zato je Pavlu v veliko žalost in bol, da njegov narod po večini ni sprejel Kristusa in z njim milosti božjega otroštva; tako ga boli srce zaradi tega, da bi hotel sam zavržen biti za svoje zaslepljene brate. Torej, kljub temu, da so Izraelci zgrešili svoje poslanstvo, jih ne zataji in se ne odvrne od njih, ne, ljubi jih z bolečino v srcu. Kateri rodoljub bi mogel lepše izpričati svojo narodno pripadnost in trajno, neminljivo povezanost s svojim narodom?
Tako je velik apostol Pavel, kakor Kristus, ostal zvest svojemu narodu vse življenje, čeravno je popolnoma obvladal grški jezik in imel najbrž celo grško vzgojo, vsaj v precejšnji meri. čeravno je s ponosom nosil rimsko državljansko pravico, čeprav se je že kot mladenič mnogo gibal v odlični grški in rimski družbi in četudi ga je nje-* gov poklic vodil k drugim narodom ter je večji del svojega življenja prebil in deloval med njimi. Čeravno je pri teh narodih našel veliko vdanosti in ljubezni, več kot
PROGRAM XVIII. POLETNIH IGER V BREŽAH
Poletno gledališče na Petrovi gori v Brežah bo uprizorilo v naslednjih dneh tele predstave;
V PETEK, 7. julija, ob 20. uri: DER EINGEBILDETE KRANKE (Namišljeni bolnik), ponovitev Molierove kome-dije.
SOBOTA, 8. julija, ob 20. uri: DIE VERSCHVVoRUNG DES FIESCO ZU GENUA (Zarota Fiesca v Genovi), tragedija Friedricha Schillerja.
SREDA, 12. julija, ob 20. uri: DER EINGEBILDETE KRANKE (Namišljeni bolnik).
PETEK, 14. julija, ob 20. uri: DIE VERSCHWoRUNG DES FIESCO ZU GENUA (Zarota Fiesca v Genovi).
Vstopnice prodajajo v predprodaji tujskoprometni uradi v Brežah, Celovcu (Deželni tujskoprometni urad, in tujskoprometni urad Obersteiner), dalje se dobijo tudi pri blagajni ob začetku vsake predstave.
pri lastnih rojakih, od katerih so ga mnogi smrtno .sovražili, sumničili; obrekovali, tudi dejansko napadli in mu stregli po življenju: kljub vsemu temu se nasproti svojim ozkosrčnim nasprotnikom s ponosom priznava k izraelskemu narodu (v 2. pismu Korinčanom, 11. pogl.), ko piše: »Hebrejci so, jaz sem tudi, Izraelci so, jaz sem tudi.«
Upoštevati je treba, da je Pavel ohranil ljubezen svojemu narodu tudi .tedaj, ko je ta takorekoč doigral svojo vlogo in bil kot politično samostojen narod obsojen na smrt.
Ko to beremo in mislimo na svoje velike može kot Slomška, Einspielerja, Janežiča, Jegliča, Kreka in druge: ali ne čutimo, da so ti možje hodili v šolo h Kristusu samemu in njegovemu apostolu Pavlu, da so prisluškovali utripom njunih src in se tam učili tiste velike zveste ljubezni do lastnega zaničevanega naroda, se navzeli pri njima tistega neustrašenega poguma, s katerim so odločno in neizprosno branili pravico do rabe materinega jezika pri vzgoji mladine in druge narodne pravice.
In mi, ki živimo v podobnih razmerah, ali vemo, kaj je naša dolžnost in pravica? Ako Kristusa priznavamo za pravo luč, niti en trenutek ne bomo dvomili, kaj nam je storiti. Tudi to vemo, da nam nihče ne sme braniti ljubiti svoj narod in čuvati narodno lastnino. Imejmo torej hrbtenico in bodimo značajni!
Začetek ljubljanskega kulturnega poletja
V ponedeljek, 26. junija, sredi poldneva so v preddverju Križank zadonele fanfare, ki so navzočim naznanile, da so se začele XV. poletne kulturne prireditve. Le-te bodo letos v znamenju čimbolj privlačnega gledališko glasbenega programa, ki bo, kot kažejo že dosedanji podatki — privabil na ljubljanske poletne prireditve množico do-
Revija »Siemens Mitteilungen«, ki jo izdaja nemški koncern Siemens in je grafično lepo opremljena, je posvetila v eni novejših številk vso zadnjo stran ovitka slovenskemu ornamentu. Večino strani .zavzemajo reprodukcije nekaterih motivov slovenskih ljudskih ornamentov v tribarvnem tisku. V spremnem članku pa je rečeno:
»Izreden hobby goji Branimir Pistivšek, sodelavec naše podružnice v Miinchenu. Zbira slovenske ljudske ornamente, kakor se najdejo na starih kmečkih skrinjah, zibelkah in slikah na steklo. Iz barvnega blestečega papirja izrezuje cvetice, liste in vejice in jih s trudapolnim podrobnim delom zlepi ja v motive polne fantazije.
Zelo pogosta je v slovenskih ljudskih ornamentih, ki so prehajali iz roda v rod, narodna cvetica nagelj. Pojavlja se v 40 osnovnih oblikah, ki .se ponavljajo v mnogih variacijah. Tako ponazarjata dve nageljni
mačih gostov iz najrazličnejših krajev Slovenije in veliko tujih turistov. Ob otvoritvi i>oletnih kulturnih prireditev je bila v Viteški dvorani odprta tudi razstava »15-letnica festivala« skupaj z razstavo plastik Aleksandra Kovača. Festival je odprl podpredsednik mestnega sveta inž. Ljubo Levstik.
Will Petter 60-letnik
Znani režiser Dunajske drsalne revije Will Petter je te dni slavil šestdesetletnico svojega rojstva. Ta neumorni umetnik na poprišču drsalnih revij, je doslej s uspehom postavil na ledeni oder že 28 sporedov drsalne revije. Za vse te si je sam zamislil ideje in izvedbo le-teh, osnutke za koreografijo in športno vsebino.
Izbrane fotografije za razstavo „Clovek in morje"
Žirija V. mednarodnega bienala umetniške fotografije »Človek in morje« v Zadru (Jugoslavija), ki ga prirede vsako ^ drugo leto, je odbrala nekaj del in podelila nagrade. Za letošnji bienale je prejela 5840 del od 1860 avtorjev iz 49 dežel z vseh petih kontinentov. Za razstavo je izbrala 264 del od 238 avtorjev. Podelila je tri zlate, pet srebrnih in dvanajst bronastih kolajn ter 30 diplom.
Zbor Glasbene matice na turneji Zbor Glasbene matice ljubljanske se je pravkar vrnil z enotedenske turneje. Pod vodstvom dirigenta Igorja Lavriča je najprej snemal v Ziirichu, skozi Francijo je nadaljeval pot v Nizozemsko, kjer se je udeležil mednarodnega tekmovanja pevskih zborov v Haagu, vrnil pa se je skozi Zahodno Nemčijo, kjer je snemal v Ulmu.
Dirigent M. Munih bo gostoval v Benetkah Od 9. do 12. julija bo mladi slovenski dirigent Marko Munih gostoval v Benetkah na poletnih igrah „Manifestazioni musicali estate 1967”. Z beneškim orkestrom bo izvajal dela Beethovna in Dvoraka.
stebli, ki imata liste obrnjene druga proti drugi, družinsko slogo in duševno razume-vanjc. Ta ornament pogosto krasi otroško zibelko in še pogosteje nevestino balo. Prav tako pestre so kombinacije s srcem, ki jih je videti že nad hišnim vhodom. V notranjosti hiše srečujemo predvsem na omarah rumene in rdeče cvetice, -ki pričajo o prijaznem vzdušju v lastnem domu. »Srečno življenjsko pot« obeta otroku v zibelki »mora« (DrudenfuB), prastaro čarovno znamenje sreče. Za »najplemenitejši les« slovenske pokrajine velja les vinske trte, katerega ne opevajo le ljudske pesmi, ampak se uporablja tudi v številnih figurah kot okras.«
G. Pistivšek je zbral obširno zbirko prekrasnih slovenskih ornamentov in jo misli izdati tudi v knjigi, če bo našel založnika zanjo.
Nemška revija o slovenskih ornamenfih
DR. METOD TURNŠEK:
Začetek in višek pokristjanjenja slovenskega naroda
VIII. nadaljevanje
Ob smrti šv. Modesta (morda 767) je krščanstvo v koroški kneževini že toliko pognalo korenine, da se kljub trem uporom ni dalo več izruvati. Ob smrti sv. Virgila 784 pa se je krščanstvo v Karantaniji že toliko razširilo in utrdilo, da je ta dežela po razbitju obrske države (796) postala izhodišče za misijonsko delo v pokrajinah severno od Drave (v Osrednjem in Dolnjem Pomurju) in od Rabe do Drave in naprej do Donave, šele s pokristjanjenjem teh pokrajin in tamošnjih slovenskih prebivalcev je pokristjanjenje slovenskega naroda doseglo svoj višek.
3. Pokristjanjenje Slovencev v oglejskem patriarhatu in v Panoniji
V oglejskem partiarhatu so živeli Slovenci že od svoje naselitve, ko so po odhodu Langobardov iz Panonije 568 tudi slovenski rodovi pritisnili za njimi do italske ravni. Zasedli so sedanjo Beneško Slovenijo (severno od Čedada), pobočja in hribe za Njemami, Rtinom, Huminom (Gemono), Puišijo vesjo (Venzone), dolino Bele z Mož-
nico (Moggio), Rezijo, doli na jugu pa Brda, Soško dolino, Vipavsko, Kras, Istro. Tudi sedanja Kranjska in del Štajerske sta bila pod Oglejem, kar zadeva cerkveno pripadnost. Pa tudi do morja pri Trstu so zgodaj prispeli Slovenci in se naselili celo v samem Trstu in v Kopru, ki sta bila krščanski škofijski mesti.
Dokončno pokristjanjenje Slovencev v oglejskem patriarhatu se je izvršilo v času, ko je v Ogleju vladal patriarh sv. Pavlin II. (787—802), ki si je pridobil časten naziv »apostola Slovencev«. »Oglejski« slovenski kristjani so bili za krščansko idejo tako goreči, da se je njih vojvoda Vojnomir leta 795 ali 796 pridružil furlanskemu grofu Eriku in z njim popeljal svojo vojsko v boj zoper poganske Obre. Slovensko-furlanska (frankovska) vojska je vdrla v Spodnjo Panonijo (preko Drave in Mure) in uničila glavni obrski stan ali hring.
T a krščanski bojni pohod je prinesel suž-nim Slovencem pod Obri rešitev, ker je Karel Veliki s svojimi armadami, ki so prodrle ob Donavi navzdol, zadal Obrom od-
ločilen poraz. Po tej .slavni zmagi je tudi poganskim Slovencem v Panoniji začel svetiti sv. križ. S frankovsko vojsko, ki je leta 796 vdrla na obrsko ozemlje, je po odredbi samega kralja Karla Velikega moral na pot v Panonijo tudi salzburški škof Arno, naslednik sv. Virgila, z njim pa večje število njegove duhovščine. Še sredi vojnega pohoda je škof Arno v družbi oglejskega patriarha sv. Pavlina, ki je 'tudi prispel v Panonijo, započel misijonsko delo med Obri in Slovenci. Cerkvena dostojanstvenika sta izdelala načrt, kako bi na najbolj uspešen način širili krščansko vero. Smernice so bile iste kot nekaj desetletij poprej za pokristjanjevanje karantanskih Slovencev, namreč ne s silo in tudi ne s pobiranjem desetine od novih kristjanov, marveč s prizanesljivostjo in z blagohotnim poukom naj krščanski misijonarji pridobivajo ljudi za krščansko vero.
Po povratku frankovske vojske iz Panonije 796 je kraljev sin Pipin dodelil Spodnjo Panonijo okoli Blatnega jezera med Rabo in Dravo in do tja, kjer se Drava izliva v Donavo, kot misijonsko področje v upravo salzburški škofiji. Tako je reka Drava v spodnjem toku postala meja med salzburškim in oglejskim misijonskim ozemljem. V srednjem in zgornjem toku, v Karantaniji, pa je Drava tudi postala meja salzburškim in oglejskim misijonskim pod-
Dalje na 5. strani
Sodobni kulturni ■ ■ B ■ ■ H ■ portret
Božidar Borko
Kulturni žurnalist in literarni publicist Božidar Borko je pred kratkim praznoval svojo sedemdesetletnico. Njegovo življenje pomeni poosebljeno zgodovino modernega slovenskega kulturnega novinarstva, njegove duhovne in materialne sestavine, dileme, delovne načrte, uspehe in neuspehe. Življenjepisci Božidarja Borka, ki se še vedno s peresom v roki živo udejstvuje, bi imeli priložnost, ob vsakem njegovem življenjskem dejstvu ugotavljati, da se položaj za kulturnega časnikarja na Slovenskem od početkov do danes ni bistveno spremenil, ne v dobrem ne v slabem.
Številni zgledi po svetu in na tujem pričajo o tem, da je žurnalizem visoka šola pisateljskega peresa. Kdor jo obvlada s tako odliko in tehtnostjo, kot jo je Božidar Borko, za tega je očitno, da od vsega začetka ni iskal pisateljske brezmejne ustvarjalne avtonomnosti, temveč žurnalistično sproščenost, ki utesnjuje, in žurnalistično utesnjenost, ki sprošča, da ga je prevzela in osvojila možnost, vtisniti dnevu, ki mine s številko časopisa, nekaj pomembnejšega, enkratne j šega, kar ga ločuje od drugih dni in drugih številk. Potem se v zameno za oblikovanje nadčasnih umetniških življenjskih vizij zapiše posredovanju tega nad-časnega in brezčasnega časnemu in minljivemu dnevu in ta strast, to izčrpaj oče dnevno izgorevanje, postane njegovo življenjsko poslanstvo. Tak je primer Božidarja Borka. In ves, s čimer se je tako uglašen srečaval pri svojem časnikarskem delu, je v bistvenem primeru možnosti in nemožnosti slovenskega časnikarskega peresa do današnjih dni.
Skozi dileme, ki so bile v tesnih slovenskih razmerah za časnikarja od nekdaj gotovo še grenkejše in ostrejše, je krmaril Božidar Borko svoje dnevnokulturno poslanstvo vse od leta 1928 do 1945 kot kulturni urednik liberalističnega »Jutra«. Pred tem osrednjim obdobjem časnikarskega kulturnega dela je od leta 1919 do 1921 urejal v Radgoni obmejni list »Murska straža«, do leta 1926, ko je prišel k »Jutru« urejat tedensko prilogo »Življenje in svet«, pa mariborski dnevnik »Tabor«. Po osvoboditvi je bil nekaj mesecev še pri »Slovenskem poročevalcu«, nato pa v uredništvu Slovenskega knjižnega zavoda in Cankarjeve založbe vse do leta 1961, ko se je upokojil.
Z marljivostjo, z naraščanjem osebne veljave znotraj uredništva, s poudarjanjem nadstrankarskih kulturnih in umetniških meril, s prizanesljivostjo do slabosti in poudarjanjem pozitivnih strani kakega pojava, včasih tudi — žal — z molkom, tudi z umikom čisto osebnega mnenja, po tehnični plati pa seveda z vzorovanjem pri francoskih in čeških časopisih je Božidar Borko izoblikoval tako tehtno kulturno stališče, da ga je v protiobrambi moral začeti posnemati tudi nasprotni Slovenec. Kulturne rubrike, kakršne poznamo danes v slovenskem tisku v Jugoslaviji, so očitno v bistvu nasledek tudi Borkovega kulturnega urednikovanja med dvema vojnama.
Ob tem uredniškem delu si je Borkovo pero dajalo duška z esejističnim delovanjem v revialnem tisku, v »Ljubljanskem zvonu«, v »Srbskem književnem glasniku«, »Novi Evropi« in drugih. Iz neusahljive bralske strasti in želje po spoznavanju z učenjem tujih jezikov je kot prevajalec dal slovenskemu bralcu nekaj deset knjižnih prevodov iz srbohrvaščine, ruščine, bolgarščine, češčine, italijanščine in francoščine.
Časnikar, esejist, prevajalec, strasten prijatelj in poznavalec lepe knjige, pravi o o svojem delu:
»Od mladih nog sem bil krhkega zdravja, koketiranja s smrtjo v meni ni hotelo biti konec, na mladost imam zato grenke spomine. Morda sem ravno zato tako intenzivno iskal v svetu knjig in umetnosti nasploh. Jaz sem od tistih mladih, mučnih let schopenhauerjanec, ta filozof mi je pomagal s prikazom svetovne bolečine prebolevati osebno. In ko sem že pri moji knjigi zbranih esejev in študij, ki je leta 1962 izšla pri založbi Obzorja z naslovom »Na razpotjih časa«: res je, moja kritika je impresionistična. Vse življenje sem dajal od sebe samo koncepte, odseve in prebliske iz sveta v svojih doživetjih.«
Novomašna daritev v Melvičah
Med mogočnimi gorami in sončnimi planinami, prijaznimi bregovi in duhtečimi gozdovi leži mirna vasica Melviče. Božana od gorskega sonca je vsa narava z njenimi prebivavci zahrepenela po svečanem trenutku — novi maši.
SPREJEM
Množica Ijiudi je nestrpno čakala pred m el viško cerkvico, da pozdravi svojega sina — novomašnika. Med slovesnim pozdravom zvonov je prispel č. g. novomašnik Valentin Gotthardt. Ponosno so zrli Ziljami v svojega sina in mu v srcu želeli vse najboljše na duhovniški poti. V pozdrav mu je zaigrala godba na pihala iz Brda. Ti mladi fantje in možje so bili ponosni, da je iz občine Brdo izšel novomašnik. Zato so ga razveselili is svojo godbo. Melviški pevci so pod vodstvom č. g. Maksa Mihorja zapeli vedno ganljivo pesem: »Novomašnik, bod’ pozdravljen«. Mladi Ziljanki sta pozdravili g. novomašnika in mu izročili šopka nagelj č-kov. Zatem ga je pozdravil domači g. župnik Rudi Safran. Izrekel mu je prisrčno dobrodošlico v imenu fare. Označil je novomašnika kot zastopnika Velikega duhovnika Kristusa. Ganljivo- je srečanje župnika z novamalšnikom. Župnik spremlja kot oče sina-duhovnika skozi vsa leta. On mu je v pravem pomenu duhovni oče. Pri njem najde opore, poguma, dobrih in koristnih nasvetov. On mu je kažipot k oltarju, k cilju. V imenu občine je pozdravil g. novomašnika župan sam. Izrazil je posebno veselje nad tem, da j,e izmed dvajset novomašnikov eden iz njegove občine.
Po tem sprejemu so farani napolnili cerkev, da zaključijo tridnevnico, ki je služi-
la kot priprava na novo sv. mašo. Č. g. rektor France Brumnik je pripravil farane na srečanje z novomašnikom. Nadvse je razveseljivo omeniti, da je večina faranov sprejela v teh dneh sv. zakramente. S tem so pripravili novomašniku največje darilo. Po sv. maši je č. g. novomašnik delil novomašni blagoslov in se tako zahvalil za prisrčni sprejem, ki so mu ga napravili.
SLOVO
1 V nedeljo, 2. julija, je oblačno vreme privabilo verino ljudstvo od blizu in daleč, da se združijo z novomašnikom ob božjem oltarju. Zbrali smo se najprej pred župniščem, da prisostvujemo slovesu od staršev. Osem deklet v pristnih ziljskih nošah je pričakovalo- novomašnika pred župniščem. Ko j-e -stopil na prag župnišča, -so mu pevci zapeli pasem: »Novomašnik, hod’ pozdravljen«. Nato mu je nevesta izročila križ, ki na ji ga spominja na posebno povezanost is -Kristusom. V imenu -dekana, ki je bil zadržan, so- pozdravili č. g. novomašnika č. g. France Bruimmik in mu slikal pot v bodočnost. Duhovniška pot j,e pot notranjega veselja in hkrati pot razočaranja in samote. Zato išči moči pri Njem, ki te je poklical in ki ti bo dal moči in milosti. Zatem so starši blagoslovili svojega sina-duhovnika. Z blagoslovom -staršev si se podal na pot do čilija. Sedaj si ga dosegel im -se vračaš k staršem, -da -te blagoslovijo za duhovniško pot. Največja tolažba ti bo, dragi sobrat-novo-mašn-ik, vztrajna molitev tvojih staršev! Sreča j-e žarela iz oči -staršev, ko jih je on nato blagoslovil. Grenko je to slovo, ki pa vsebuje nedoumljivo veselje staršev: darovala
Jubilej
zlafe
poroke
Pavel in Marija Raiun iz Št. Vida v Podjuni
Foto: Marko Jernej
Jubilej, ki se danes le še redko obhaja, sta praznovala -pred kratkim Pavel in Ma-rij-a- Raiun iz Št. Vida v Podjuni. Poročila sta se med -prvo svetovno vojno. Takrat je bilo zelo hudo. Težka je bila pot vojne in povojne dobe. Pavel Raž-u-n je delal na-d trideset -let v tovarni na Rebrci, kjer je po neki nesreči: skorajda moral nehati delati. Lahka dela je še jemal na svoja ramena, a kmalu jie šel v pokoj-. Žena Marija pa mu je vedno skrbno- stala na strani in vzgojila sedem otrok. Z možem -sta si delila veselje, trpljenje, delo in žalo-st, da je bilo v hiši vedno zadovoljstvo. O-b njuni zlati poroki se je -zbrala okoli nj-ijiu vsa družina: -sedem
otrok in 23 vnukov, ki vsi imajo radi svojega deda -in svojo babico.
Tega jubileja se je spomnil tudi prevzvi-šeni škof, ki je jubilantoma poslal svoja voščila. Želi, da -bi Pavel Ražun, ki je hkrati praznoval tudi 25-letnico mežnarske službe, lahko še -mmo-ga leta delal na čast božjo in da bi ga božja ljubezen ohranila še dolgo zdravega in tako veselega.
Draga jubilanta! Nimamo daru, ki bi ga mogli vama podariti k vajinemu jubileju. Sprejmi-te pa iskrene čestitke vseh bralcev našega lista. Verjemite nam, da -se veselimo, da ste dočakali to- visoko starost in Vama kličemo še na -mnoga leta.
VVtecfer elna neue, sensationelle MotorsSga von STIHL: dia STIHL-040, ca.3,7PSstark, 6,8kg leicht — nur 1,8 Kilo pro PS. Kennen Sie eine Motorsage, die das Ubertrifft?
STIHL 040
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobrla ves
9141 EBERNDORF Telefon 04237-246
Nasvet, prodaja, postrežba strankam
sva sina Ijiudem, da se bo on daroval za ljudi!
PRVA SV. DARITEV
Od župnišča se je -zvrstila procesija k no-vomaišnemiu oltarju. Tam mu je družica izročila kelih in -prosila, naj se spomni vseh svojih pri sv. daritvi. Oh asistenci n-ovo-mašnika iz Dobrle vesi č. g. Poldeja Zundra in č. g. Valentina Kapusa je pristopil k oltarjiu. Mašne speve je prepeval zbo-r, ljudstvo pa j-e pridno -sodelovalo ob spremljavi bišlk-e godbe.
Novomašni pridigar, č. -g. Jože Kopeinig, je v lepih besedah orisal duhovnika, ki je in ostane človek. Poudaril je važnost dobrih družin, goreče družinske molitve, pogostega prejemanja siv. zakramentov, ki s-o rodovitna tla za duhovniške poklice. Želja staršev naj bi bila, da bi Bog poklical iz njihove družine sina-duhovnika. V nemškem delu pridige pa je slikal duhovnika, -kakor si ga predstavljajo ljudje. V pripro-šnjah smo se spomnili duhovnikov živih in umrlih ter prosili, da bi Bog obudil še veliko poklicev iz naše srede.
K darovanjiu sta mu prinesla -brat in sestra kruh in vino in s tem hotela označiti povezanost med njim in svojci. Zelo veliko Ijiudi je pristopilo k sv. obhajilu in g. no-vomaišnik je bil najbolj vesel tega trenutka, ko j-e smel tem ljudem dehti Kristusa v podobi kruha.
Po končani -sv. daritvi je čakala množica ljudi, polna notranjega veselja, na prej-em novomašnega blagoslova.
PRIJETNO POPOLDNE
Novomašni obed je bil pripravljen v »Stramdhotelu« v Pazrejah. Med obedom so se vrstile deklamacije in pesmi. Č. g. France C-zigan se j-e zahvalil staršem, da so-omogočili sinu dosego poklica in poudaril vlogo staršev — sina duhovnika: kot ste spremljali s -svojo mollkvijo sina -do oltarja, tako ga spremljajte še naprej, da bo dober dušni pastir tistim, ki mu bodo izročeni. Spregovoril je tudi župan in označil to slav-
Hladilniki za nizko hlajenja
samo'šit'. . 5.680.-
B.B.C. Hladilnik za nizko hlajenje 126 litrov samo šil. .
1.980-.
nudi trgovsko podjetje
v kratkem tudi v Pliberku. LIBUČE. 9150 Bleiburg, tel. 04238-302
nos-tno novo sv. mašo kot največje veselje in doživetje v svoji službi kot župan.
Po obedu -sm-O' zaključili dan nove sv. maše v podružni cerkvi v Pazrejah, kjer smo -se zahvalili Bogu, za vse prejete milosti. Mogočno so donele molitve in -pesmi zbranih gostov in klicale h Kraljici duhovnikov: varuj im spremljaj našega sina-duhovnika v svoji sveti službi!
Vsa slovesnost je -potekla v najlepšem redu. To je zasluga camarja Hanzeja Der-sula. Koliko je znal razdeliti delo im pritegniti ljudi k -sodelovanju. Zato velja njemu im sploh vsem, ki so na katerikoli način pomagali pripraviti -to slovesnost, prisrčna zahvala.
S posebnimi občutki smo -se vračali iz Melv-ič. Spremljalo nas je movomaišmo vese-lj-e, ki j-e porodilo v naših srcih iskreno željo: Gospod, blagoslovi ta lepi kraj med gorami in hribi, holmi in griči -z milostjo duhovniškega poklica v mladem fantu, da bo spet odmevala novomašna pesem in raz-veseljievala srca ljudi.	-mi-
ŠMIKLAVŽ OB DRAVI (Nova maša)
V nedeljo, 9. julija, bo v šmiklavški fari po dolgem času (vmes je preteklo že 42 let) nova sv. maša. Novomašnika Alojzija Krawanjo bodo župljani sprejeli svečano pred šmiklavško cerkvijo v soboto, 8. julija, ob 19. uri zvečer. V nedeljo, 9. julija, ob 10. uri se bo primicijant poslovil od svojega rojstnega doma. Nato ga bodo spremili v svečanem sprevodu v Šmiklavž, kjer bo na Vutejevem travniku za farno cerkvijo slovesna nova sv. maša.
Novomašnik bo delil že v soboto zvečer novomašniški blagoslov in posebno še v nedeljo po svoji primiciji.
Slovesnost nove maše v Škocijanu
V	nedeljo, dne 18. junija, j-e škocijanska fara doživela- izredno slovesnost, novo sveto mašo gospoda salezijanca Tomaža Valakodiyil iz daljne Indije. Velika množica domačinov in navzočih letoviščarjev se je zbrala pred župniščem, kjer je novomašnika pozdravil najprej go-s-pod župnik. To pozdravno besedo je nato tolmačil gospo-du novomašniku gospod profesor dr. Čegov-nik v angleščini in italijanščini. Pozdravile so- no-vomašn-ika v zborni deklamaciji dekleta in domači cerkveni zbor s svojim petjem. V velikem sprevodu je šla nato vsa velika množica z novomašnikom pred farni dom, kjer j-e bil pripravljen ob južni strani farnega doma oltar na prostem.
Ob prijetnem vremenu in tako, da je vsak lahko videl na oltar, se je zbrala tisoč-glava množica okrog oltarja in sledila s sodelovanjem in molitvijo in Ij-udislkem petju poteku sv. maše. Sveto mašo j-e spremljal obirsko-želinjski in kamenški cerkveni zbor pod vodstvom g. Tomaža Holmarja s svojim petjem. Novomašnika je v pridigi nagovoril najprej g. dr. čegovn-ik v angleškem in italijanskem jeziku in pridigal je ljudstvu v slovenskem jeziku, domači župnik pa navzočim tujcem v nemškem jeziku.
V	farni dvorani se je po končani cerkveni slovesnosti zbralo lepo število dobrotnikov in duhovnikov k izvencerkveni slovesnosti, ki je po-tekala v lepi družabnosti, ob petju obirskega in kamensikega cerkvenega zbora in ob nagovorih navzočih duhovnikov. — Nazadnje se je zahvalil dobrotnikom in faranom za lepi dan gospod novomašnik v angleščini. Njegove besede j,e tolmačil g. dr. Čegovnik navzočim gostom v slovenskem j-eziku.
V	torek po slovesnosti se je gospod novo-maš-nik vrnil nazaj v Rim, kjer hoče še nadaljevati svoj bogoslovni študij. Svoje počitnice pa hoče še porabiti, da se še priuči francoščine in nemščine. Po treh letih, ko bo dovršil svoje študije, pa hoče iti nazaj v svoj domači kraj v Indijo. Obljubil je, da bo pred odhodom v Indijo še obiskal naš Skocijan iz hvaležnosti do svojih dobro-t-nikov.
r

Hanzej Kovačič
Villach - Beljak Gerbergasse, telefon 56-50
Naša tedenska senzacija!
OMARICE ZA ČEVLJE
za 16 parov čevljev v plemenitem furnirju iz češnjevega in orehovega lesa
Obiščite naše velike razstavne prostore
Nudimo senzacionalne cene:
■	TUJSKE SOBE B JEDILNICE
ca SPALNICE
H OBLAZINJENO POHIŠTVO
■	MALO POHIŠTVO itd.
OBISK SE IZPLAČA! IZBERITE TUDI VI
KOVA MOBEL
Začetek in višek pokristjanjenja slovenskega naroda
(Nadaljevanje s S. strani) ročjem. Tako je določil sam cesar Karel Veliki, najprej leta 803 in nato dokončno leta 811.
Iz Salzburga, kjer je opat in škof Arno bil leta 798 povzdignjen v nadškofa, so z veliko vnemo misijonarili v Panoniji. Kralj Karel Veliki je namreč leta 798 vnovič poslal salzburškega nadškofa Arna v novo misijonsko deželo k Slovencem in Obrom. Pokristjanjenje se je vršilo tako uspešno, da je postal tam potreben stalnejši stik in obisk višjega nadipastirja za birmovanje in posvečevanje cerkva. Zato je nadškof Arno za Slovence in Obre v Panoniji postavil, za Slovence v Karantaniji pa spet obnovil ustanovo pokrajinskega škofa. Tako je na Koroškem postal naslednik sv. Modesta pokrajinski škof (korepiskop) Teoderik, ki je imel škofovsko oblast tudi nad Slovenci v Panoniji. Kajpak tudi nad onimi Obri, ki so postali kristjani. Frankovske vojske Karla Velikega so namreč Obre temeljito premagale. Deloma so jih uničile deloma pregnale. Kar jih je pa v Panoniji ostalo, večinoma med Rabo in Dunajskim lesom, so pa sprejeli krščanstvo. A jih je bilo tako
KOLESA MOPEDI HLADILNIKI HLADILNIKI ZA NIZKO
HLAJENJE
ELEKTRIČNI ŠTEDILNIKI ŠIVALNI STROJI OPREMA ZA TUJSKE SOBE VRATA ZA GARAŽE itd. POSEBNO UGODNE CENE!
A. m I. BLAŽE!
ŠT. VID V PODJUNI
Telefon (0 42 39) 34 63
ŠT. PRIMOŽ - Tel. (04239) 34 6 09
ŽIHPOLJE (Razne novice)
V nedeljo, 30. aprila, je bilo pri nas na Žfhpoljah zelo slovesno. Tretjeredniki so imeli fatimsko romanje. Ob tej priliki smo imeli v naši cerkvi kip fatimske Marije iz Celovca. Ta kip so potem v slovesni procesiji nosile okoli cerkve štiri dekleta; po romanju pa je Marijin kip ostal še nekaj dni pri nas v cerkvi.
Na binkoštni ponedeljek so se v dveh avtobusih pripeljali k nam romarji iz Jugoslavije. V cerkvi so imeli božjo službo s pridigo, zraven pa so lepo prepevali. Tudi drugi romarji iz Jugoslavije, ki pridejo obiskat Gospo Sveto, se mimogrede oglasijo v Žihpoljah.
Nimamo pa samo obiskov romarjev, temveč tudi druge obiske, tiste bolj grde, tako imenovane tatove. Ti so namreč iz cerkve ukradli štiri svečnike in dva angelčka, ob drugi priliki pa so tuji otroci zažgali v stranski kapeli oltarni prt. K sreči so prišle prav v tem trenutku v cerkev neke pobožne žen-
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
ske, ki so pogasile ogenj in tako preprečile še večjo škodo. Prav zategadelj se nihče ne sme čuditi, če je naša cerkev od tedaj zaklenjena, ko je končana božja daritev.
V nedeljo, 25. junija, so bila prva sveta obhajila naših malčkov; bilo jih je namreč osemnajst, ki so pristopili k mizi Gospodovi; potem so bili povabljeni v župnišče na okusno jiužino.
Popoldne istega dne smo v Žihpoljah pospremili na naše pokopališče staro B r i -cel novo mater Marijo Klatzer iz št. Urha, v starosti 76 let. Brkelmova mati je bila tudi članica Živega rožnega venca, saj je bil rožni venec njena edina tolažba, ko ni mogla več v cerkev, ker je imela bolne noge.
Naš gospod župnik se je v lepih in prisrčnih besedah spomnil na grobu rajne matere.
Bricelnova mati, počivajte v božjem miru na našem pokopališču. Bog naj vam da večni mir in večna luč naj vam sveti!
malo, da so kmalu izginili odnosno se pomešali med slovenskim prebivalstvom, kajti na izpraznjeno odnosno razredčeno obrsko ozemlje so se v južnih predelih zelo številno naseljevali Slovenci iz Karantanije, zgoraj ob Donavi pa Bavarci.
(Dalje prihodnjič)
Miza in 4 stoli iz kovine in plastike za vrt - šil. 695.-
Podjunska trgovska družba
Oirabje	.
Dobrla ves A-9141 Eberndorf Telefon 04236-281
86. MEDNARODNI DUNAJSKI JESENSKI VELESEJEM Dunajski jesenski sejem bo letos od 10. do 17. septembra. Dosedanje prijave so pokazale, da bo celotno razstavišče jesenskega sejma popolnoma zasedeno. Za »halo narodov« se je javilo več kot 20 udeležencev, med njimi bo prvič razstavljala Japonska.
40-lefni jubilej brata Venclja
V nedeljo je obhajal 40-letnico redovnega življenja naš brat Vencelj (2. 7. 1927— 2. 7. 1967) pri kapucinih.
40 let je poteklo, odkar je naš dragi brat Vencelj v službi sv. Frančiška Asiškega. Ni najbrž človeka med nami, ki ne bi poznal tega vedno tako prijetno nasmejanega in nam vsem tako priljubljenega možakarja. Povsod, kamor prihaja po naših vaseh, ima vedno tolažljivo besedico in izraze domačnosti.
Aprila so ga njegovi predstojniki poslali na Štajersko pomagat, a tam je zbolel na pljučnici in rebrni mreni. Bil je od 9. maja do 23. junija v Gradcu pri Usmiljenih bratih v bolnici in je še do avgusta v bolniškem stanu. Bali smo se zares, da še ne bo mogel biti med nami za svoj jubilej, a ljubi Bog mu je le podelil milost okrevanja. V nedeljo, 2. julija, je pater provin-
cial dr. dr. Frohlich pel v kapucinski cerkvi v Celovcu sv. mašo in med njo izrekel bratu Venclju in njegovemu sobratu Horto-lanu izraze hvaležnosti Vsemogočnemu za vse prejete milosti, ter obenem tudi izrazil prošnjo in željo že za nadaljnje delo v »vrtu« sv. Frančiška.
Mi vsi domačini se tudi hočemo vključiti željam vseh njegovih sobratov in sorodnikov ter mu kličemo: »Še na mnoga leta« in »Bog vas živi«!
Ure in nakit v veliki izbiri pri
(jottfried flnratlier
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvriim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
Zaradi pomanjkanja prostora smo morali nekaj dopisov odložiti za drugič. Cenjene dopisnike prosimo, da nam to oprostijo.
Uredništvo

S
m
i
Ansicht der endgiiltigen Fertigstellung
ERlFFMUNtSPREISE SROSSAUSVfAHL t EIACEN-PARKPliillE ZANIUNSSERLEICHIERUNG
m
i Die ersfe Bausfufe des grdBlen und modernsfen I LR.C.-MOBELHAUSES KMens § in VILLACH am BAHNHOFPLAH ist erdffnel! i
m
m
Einladung
an die
Bevolkerung
zur
Besichtigung
Sie konnen unbehindert und ohne Kaufzvvang alle 6 Etagen frei
besichtigen
Auf VVunsch
Beratung
durch
Fachleute
Auf
die Kinder vvarten bunte Luftballons
Es ist sin Vergnilgen, durch dns neue F.R.C.-Mdhelhaus in Viilach zu bummeln!



MOBEL FABRIK
^ IVI W D E l. r AA P n I IX	jčussa
I KRCHER& CIE, MACH
© TELEFON 4045 ■ 4022 ■ 4991 ■ 7457

T/haia vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 2S, 9€20 Rlagenlurt.	-	Telefon	uprave in	oglasnega oddelka 23-G9.	- Telefon	uredni-
vfvn. 43 58 Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80,— šil. Za Italiio 2800.— lir, za Nemčijo 20.— UM,	za	Francijo	22.— ffr.,	za Belgijo 250.— blr., za	svico 20.—	šfr., za
rffmfK	Anglijo 2.- f- sterl., za U. S. A. in ostale države 6,- dolarjev na leto. - Lastnik in izdajatelj: Narodni	svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-
diše p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Z A rt L ADI IM O
IN PROSVETO
Začeti je treba!
Ko se razgovarjamo, ugotavljamo, da bi bilo treba marsikaj narediti na področju našega kulturnega življenja. Cilje vidimo, naloge vidimo; zakaj se torej ne lotimo dela?
Pri nalogah, ki jih imamo izvršiti, naletimo večkrat na velike ovire. Že začeti je težko. Malodušni smo in menimo, da imamo premalo sil in sposobnosti za naloge. Ko smo že pri delu, nas napade malodušnost, da ne bomo v stanu dokončati. Dr. Janez Ev. Krek je večkrat dejal takim, ki si niso upali začeti zaradi sto pomislekov: »Začeti je treba!« Rimljani že so imeli pregovor: »Polovico dela že ima, ki je dobro začel.«
Ne smemo biti malodušni in dvomiti o svojih sposobnostih. Zaupajmo vase in v božjo pomoč! Res je, naša narava je slaba, se nam upira, odpoveduje pokorščino. Tako stanje imenujemo malodušnost. Malodušnost je lastnost, ki nastopa zaradi pomanjkanja volje. Volja ni dosti močna in loti se nas malodušnost. Zato je središče samovzgoje v tem, da krepimo voljo. S šibko voljo smo slabiči kljub temu, da smo mogoče telesno junaki. Z močno voljo smo junaki kljub temu, da smo mogoče telesno šibki. Kakšne vzglede nam nudi zgodovina pa tudi vsakdanje življenje! Za Grka
Demostena trdijo, da je imel slaboten glas in je jecljal. Pa je postal izmed vseh najslavnejši govornik. Z vztrajno vajo je odpravil jecljanje in okrepil svoj glas tako, da je postal najboljši govornik stare Gr-čije.
Dandanes se gimnastika volje uporablja z uspehom pri raznih vrstah invalidnosti in telesnih napak. Namesto rok dobijo invalidi proteze in z vztrajno vajo jim proteze služijo tako, kot da bi imeli lastne roke. Imajo proteze za zgubljene noge in korakajo, da ne bi spoznal, da nima svoje noge, če ne bi vedel, da so invalidi. Berite zgodbo Helen Keller. Slepa, nema in gluha, pa je postala kapaciteta v psihologiji, pa je ustanovila zavode za pomoč in treniranje tisočev, ki so imeli hibe kot jih je imela ona. In s kakšnim uspehom!
Pripovedujejo o fantu, ki je v šestem letu zgubil vid. Obsojen je bil na žalostno življenje slepca. Toda fant je imel voljo, da nesreči kljubuje. Izprosil si je sprejem v zavod za slepe in z veliko vztrajnostjo se je priučil igranju klavirja. V tem je videl odslej vsebino svojega življenja in se je s trdno voljo usposobil z javnimi koncerti.
Korist in škoda žvečilnega gumija
Večina staršev se razburi, ko vidi svojega otroka z žvečilnim gumijem v ustih, in terja, da otrok takoj izpljune to »grozno reč«. A preden tudi vi to storite, preberite, tele vrstice, ki vam bodo razložile vse koristi in škodo tega sovražnika številka 1 domala vseh staršev.
Predvsem naj poudarimo, da so nekateri francoski zdravniki ugotovili, da je žvečilni gumi koristen za otroke. Predvsem rešuje zobe ostankov hrane. Ne smemo namreč pozabiti, da si majhni otroci površno čistijo zobe. Zanje je najvažnejše, da zobe nekajkrat prevlečejo s krtačko, da bi dokazali materi, da so se res lotili umivanja. Razumljivo je, da takšno čiščenje ni natančno; odlično pa ga nadomešča žvečilni gumi.
Pri otrocih ni neredek pojav živčnosti, njeno zdravljenje pa je težko in dolgotrajno. Če živčen otrok žveči gumi, se bo počasi le umiril. To pomeni, da deluje žvečilni gumi tudi v nekaterih primerih kot »zdravilo«.
Veliko je tudi otrok, ki si grizejo nohte. Mazanje prstov in nohtov z neprijetnimi tekočinami ali praški še ni pokazalo nikakršnih uspehov. Če takšnemu otroku damo v usta žvečilni gumi, bo počasi pozabil na nohte. Gumi in noht ne moreta biti hkrati v ustih! Seveda je bolje, da vaš otrok grize gumi kot nohte.
Starši se tudi boje, da bo otrok pogoltnil žvečilni gumi. Če otrok pri žvečenju mimo sedi ali hodi, se mu ne bo nič zgodilo, četudi gumi pogoltne. Le skakati ali ležati ne sme!
In na koncu še o škodi, ki jo povzroča žvečilni gumi! Ne dovolite svojemu otroku, da bi iz gumija oblikoval tiste grozljive »balone« in gumi, ki ga je prijemal z umazanimi rokami, spet vtaknil nazaj v usta! Gumi je tu zato, da otrok ne daje umazanih prstov v usta, ne pa zato, da z njim prenaša umazanijo z rok v usta! Ko otrok vzame gumi iz ust, ga tudi prisilite, da ga odvrže, sicer se bodo na njem nabrale bakterije in ni izključena infekcija.
Otroci se igrajo
RAJANJE Ringaraja — rajamo, smeh srebrn prodajamo.
»Mila Jera« zvrhan koš ga dobi za počen groš.
Ringaraja — rajamo, murenčkom nagajamo, polžev god praznujemo, sonca se radujemo.
Ringaraja, pisan krog — vsi na svatbo k ptičkom v log!
Lep je naš mladostni sen, zlat je... Vija, vaja, ven!
Mirko Kunčič
Norčeva knjiga. — Neko jutro je rekel neki norec svojemu znancu:	»Veš, jaz
zdaj pišem knjigo! Boš videl, kakšna knjiga bo to!« Teden 'dni kasneje mu res prinese 'pokazat svojo knjigo'. Naslov je bil: Sprehod po naravi«. — Njegov 'znanec odpre knjigo in začne citati: »Tisto jutro drugega marca sem napregel konja in rekel: hi! hihot! Hi! Hihot!« dn tako naprej zmeraj isto do konca knjige. Znanec pogleda norca in mu pravi: »Tvoja knjiga nima nobenega smisla.« — »Kako da ne?« reče norec, »tako je bilo, kot je napisano; konj se ni hotel premakniti.«
Norveški prestolonaslednik Olaf je na svojem študijskem potovanju po Združenih državah obiskal tudi Hollywood. Tam se je seznanil z raznimi filmskimi zvezdniki, v garderobi znanega karakternega igralca je pa odkril na steni sliko Henrika Ibsena. Olaf je dejal umetniku: »Res sem presenečen, ko vidim, kako zelo cenite mojega velikega rojaka.«
»Oh!«, je odvrnil filmski zvezdnik, »do zdaj si nisem razbijal glave s tem, kdo je pravzaprav ta stari gospod. Sliko sem shranil le zato, da imam model, če moram kdaj igrati kako vlogo z brado!«
e
Samo norci mislijo, da z vpitjem kaj prodaš. Tisti, ki najbolj vpije, najmanj proda, ker ljudje vedo, da laže. Poštena roba se sama hvali. Taki kričači so kakor šef našega restavranta, ki hoče s poprom, soljo in dišavami pokriti neokusnost svojih jedil (Mukerji, indijski pisatelj).
Ljubosumnost je neumnost in nevarna napaka. Prinesi jo na dan, svetloba in sonce jo bosta pregnala.
Če ti je Bog dal smeha, ki je vreden milijon dolarjev, kar zapravljaj ga na debelo.
ZA NASE MALE
■SBBn3SBBSSB9IS*2BISnSB99HMEBBB
Pridne mravlje
(Prevod iz angleščine)
Mravlje so majhne, majhne zelo, skoraj premajhne za delo težko, vendar vse nosijo pesek zdrobljen, dokler ni griček mravljinčji zgrajen.
Mravlje so majhne, majhne stvari, skoraj premajhne za naše oči, a ko med travo na delo hite,
■v miru pustijo jih dobri ljudje.
Lučka Pilgram
Ob Klopinjskem jezeru
V Podjuni leži Klopinjsko jezero. Dolgo je okoli 1200 metrov, široko pa malo nad 700 metrov. Ime je jezero dobilo po vasici Klopinj, ki leži za gričem na severni strani jezerske obale. Lepa je okolica jezera. Vile in hoteli stojijo na robu gozda in ob cesti, ki vodi okrog jezera. Za jezerom se na jugu dviga Št. Jurij, mala podružnica škocijanske fare. Zraven Št. Jur-ja je gora Gracarica, na kateri so našli nekaj reči (črepinj; loncev itd.) iz zgodnje dobe zgodovine. V ozadju so Karavanke, z leve pozdravlja stara Peca, z desne pa šilasti Obir.
Komaj je sneg skopnel, že se začne živahen promet. Nedeljo za nedeljo prihajajo izletniki h Klopinjskemu jezeru, ki je najtoplejše jezero Koroške. O Binkošti h se ljudje navadno že kopljejo, včasih pa celo prej. Meseca maja začnejo prihajati prvi letoviščarji. Največ pa jih pride šele ob počitnicah, torej v najtoplejšem času leta. Tedaj so zasedene vse sobe v hotelih in gostilnah ob jezeru in tudi privatniki v Selah in Škocijanu dajejo letoviščarjem sobe v najem, da s tem kaj zaslužijo.
Ob poletnih nedeljah je promet k jezeru posebno močan. Letoviščarji pridejo iz Gradca in Dunaja. Srečamo pa tudi ljudi iz sosednih držav in celo iz Amerike. Letoviščarji se hočejo ob jezeru spočiti, si pri športu nabrati novih moči za dni dela, ki vsakega zopet čakajo. Vsem ugaja ta lepi košček naše domovine.
Konec avgusta se pomiri tujski promet ob jezeru. Večina tujih gostov zapušča ta lepi kraj s težkim srcem, vsakokrat pa tudi z besedo »na svidenje!«
Klopinjsko jezero je last škocijanske občine. Škocijan leži severno od jezera. Majhna vas ima lepo cerkev, ki je posvečena sv. Kocijanu. V stari šoli je občinski urad. Mladina hodi v imenitno novo ljudsko šolo. Železniška postaja za Škocijan je postaja Tinje — Kamen, za Klopinjsko jezero pa je postaja v Sinči vesi.
Oto T r i n k 1
Janez Jalen	14
■U Ograd |
Pavla je za hip obstala. Potem sta obe hkrati, ona sama in mama, pohiteli naproti druga drugi. Segli sta si v roko in se ipoljubili. Roki se kar nista hoteli razkleniti. Gledali sta si v oči. Reči pa nobena ni vedela nič. Celo na očeta, ki je stal poleg in čakal, sta pozabili. Sam je moral opozoriti nase. Spregovoril je in voščil: »Dober dan, Pavla!«
»Dober dan, tata!« Pavla je očeta poljubila na lice, čeprav je bila to navado že opustila, odkar ni več hodila v samostanske šole. Oče ji je poljub vrnil. Da bi prikril, kako nerodno mu je, ko stoji pred njim njegov edini otrok v kazenski obleki, je brž pripomnil: »Vrtove imate urejene kakor nobena . druga graščina. Kajpak. Dovolj rok.«
Pavla je brž pokazala, kako je obrezovala vrtnice. Oče se je bridko nasmehnil: i»Vidim, da si pridna. Polno košaro cvetja si bila že nabrala. Samo uvelo je in osuto. D o ma si trgala vedno samo naj lepše razcve-le. Kajpak. Tukaj je tako veselje prihranjeno drugim.« Po njegovem gladko obri-'tem obrazu se je razlila bolestna grenkoba.
Bolj, da ga potolaži, kakor pa je bilo res, je Pavla povedala: »Tudi jaz smem včasih trgati neuvelo cvetje.«
Oče se je začudil: »Tako.« Videti je bilo, da nič kaj prav ne verjeme.
»Gospod Gradišnik!« je pristopila Minca: »Najbolj prav bo, če greva midva kar sedaj gledat konje in živino. Pavla in mama naj se pa ta čas pogovarjata. Saj veste, da so ženske rade včasih same.«
»Kakor veste,« je bil oče koj voljan. »Saj v takile hiši se tisti, ki je ni dobro vajen, kar ne zna in ne upa nikamor obrniti. Le nerodno mi je, gospa Potočnikova, ko imate toliko sitnosti z nama. S kočijo ste prišli po naju na Brezje, spremljate naju in še kosit da morava k vam, ste rekli. Vse preveč. Kdaj vam povrnem.«
»Vam nič ne posojujem,« je Minca odvrnila ljubeznivo in odpeljala Gradišnika proti gospodarskim poslopjem.
»Pavla!« Sestra Ksaverija je skoraj šepetala: »Vidve z mamo sedita na klop pod kostanji. Jaz bom sicer blizu, pa zavoljo mene si lahko tudi kaj bolj tiho povesta.«
»Hvala!« Pavla je spoznala, da sta sošolki Minca in sestra Ksaverija obisk njenih staršev skrbno pripravili. Ganilo jo je. V očeh se ji je zalesketala solza. Hitro je prijela mamo pod roko in jo odvedla po belem pesku med vrstami cvetja v najbolj za-tišen kot na vsem vrtu. Sedli sta na zeleno popleskano klopco.
Obe, mama in Pavla, sta prej do zadnjega dobro vedeli, kaj vse bi se morali pogovoriti. Sedaj pa, ko sta sedeli tesno druga ob drugi, si nista vedeli ničesar povedati. Mama je odprla torbico, odvila iz papirja ocvrto ipiško in jo s potico vred položila hčeri v naročje: »Jej, Pavlica!«
»Nisem lačna,« se je branila Pavla. Spomnila se je, kako sta vsake počitnice z materjo poromali na Sveto goro na Skalnico in jemali s seboj prav isto za popotnjo, kar ji je bila sedaj- mama prinesla za priboljšek v begunjsko kaznilnico. Poiskali sta si miren prostor, sedli na pregrnjeno ogri-nj-ačo, se razgledovali na Gorico pod njima, na zoreče vinograde in na hribe naokrog. Takrat Pavle ni bilo treba prav nič siliti, naj je. Danes jo je stiskalo v grlu in ji jed res ni dišala. Mama je pa spet zaprosila: »Vsaj, malo poskusi, da mi poveš, kako sem spekla.«
»Če boste še vi pomagali,« se je vdala Pavla.
»Za naju z očetom imam še drugega dovolj s sabo. Pa če želiš, mi odreži košček potice. Prav malo.« Mama je z roko pokazala, 'koliko naj ji da.
»Imate nož?«
»Ne, nimam. Oče ga ima. Si mar ti svojega zgubila? Saj sem ti ga dala s sabo.«
Pavla je pogledala v tla: »Res ste ga, pa so mi ga odvzeli koj prvi večer. Spravljen je z obleko vred. Nožev nam tukaj ne zaupajo. Počakajva, da se vrne tata.«
»Nikar,« je oporekala mati. »Bilo bi mu še teže, kakor mu je, ko bi videl, kako te -na vseh koncih in krajih omejujejo.« Mati je segla hčeri v naročje, odpodila muho, iki je bila sedla na jed, in pričela kar z roko raztrgavati piško in lomiti potico. Pavla je gledala stran in mater je zaskrbelo: »Morebiti pa sedaj' ne smeš jesti.«
Preden je Pavla mogla odgovoriti, je pristopila sestra Ksaverija in smehljaje pove-
dala materi: »Gospa! Pavla se tako lepo vede, da ji marsikaj dovolimo, česar bi kateri drugi ne.« Mama je hotela vstati, da se zahvali, pa jo je nuna pridržala. Kaikor vseji družini v opravičilo je potožila: »Vedno je bila pridna in kar ne morem razumeti, kako da nas je doletela ta nesreča.«
Da zmoremo božja pota le redkokdaj prav presoditi, je pripomnila sestra Ksaverija in odšla proti cvetličnjaku.
Pavlo je zamikalo, da bi mami povedala, kako le zavoljo moževe krivde prestaja vse nevšečnosti kaznjenke. Pa si je premislila. Le toliko je prosila mater, naj jo pri očetu zagovarja. Da mu že vse pove v pravem času. V isti sapi je že vprašala, če se Filip kaj oglaša v Brdih. Zvedela je, da ga že dolgo ni bilo; letos še za veliko noč ne.
Pavla je prebledela in odložila piško in potico. Niti grižljaja bi ne mogla več zaužiti. Mama jo je začudeno pogledala. Zaskrbljeno jo je prijela za roko in jo začela vpraševati po zdravju. Da se sedaj do-1 'bro počuti, je odgovorila Pavla. Na veliko noč se je bila pa močno prehladila. Mama je hotela vedeti, kje in kako. Če jo je dež zmočil na vrtu, ali je morebiti kje stala na prepihu. Pavla ni hotela nič določnega povedati. Prestane groze v temnici bi materi ne izdala za vse na svetu ne. Kakor nedoraslo dekletce jo je poučevala mama, kako mora nase paziti, in je spet in spet poskušala zvedeti, zakaj je hči zbolela. Iz zadrege je Pavlo rešil oče, ki je vstopil med Minco in sestro Ksaverijo.
»Preklicano imajo lepo živino, Justina, in koliko,« je Gradišnik brž povedal svoji
-	
OO J OO ^ QO	OO	00	03	B - R - /\ 00 N 00 J 00 E
FRANC RESMAN:	2
Iz dnevnika slovenskega izseljenca
»Tajno in svobodno« glasovanje
Mesec dni nato je bilo glasovanje, ki ga je Schuschnigg nameraval izpeljati še v svobodni Avstriji. Hitler je tudi zaradi tega zasedel Avstrijo ter preložil to glasovanje na 10. april 1938. Glasovanje je bilo tajno, a za vsakega obvezno. Glasovali pa smo za ali proti priključitvi k Nemčiji. Po vsem, kar se je godilo in govorilo, smo čutili, da bodo udarili najprej po nas Slovencih, zato smo tudi vsem našim svetovali, da naj vsak kar javno (očitno) glasuje z »Ja«, ker če bodo protiglasovi, bodo najprej prijeli nas. Kot provizorični občinski odbornik sem bil tudi v glasovalni komisiji kot zastopnik Slovencev.
Glasovanje se je vršilo z masivno propagando, a kolikor toliko mirno. Ko smo šteli glasove, pa je bil en glas, ki ga je oddala neka starejša ženica proti priključitvi, vsi ostali občani so glasovali z »ja«. Cela komisija se je ozrla name in župan Woschitz pravi:
»En sam ženski glas nam bo pojedel .Fuhrergemeinde’ in s tem povezane priboljške!« — Nekoliko sem pomislil, kaj bi na to rekel, in končno predlagal, da, če smo vsi rekli »Ja«, je gotovo tudi ta ženica tako mislila in je samo v svoji nervozi napačni krog prečrtala. Župan se je vidno oddahnil ter se obrnil na ostale člane komisije, če so tudi oni tega mišljenja, on je za to! Ostali so mu rade volje pritrdili. In uničili smo ta listek.
Tako je občina Ledince postala »Fuhrergemeinde«. Člani komisije pa smo dobili od 'tedanjega Gauleiterja Biirkla nekako diplomo v zahvalo, ki pa se je leta 1942, ko smo bili nasilno izseljeni, izgubila.
V Št. Jakobu, kjer se niso tako »dobro« odrezali, so morali prebivalci k neki komisiji, kjer so jim jemali kri. Reklo se je, da preiskujejo, če so dro »arijci«.
Zaslužni križci za matere z več otroki
Že majnika ali junija so začeli odlikovati matere z več otroki. Najprej so prišle na vrsto samo stare matere, tako tudi moja mati. A ona do zadnjega ni hotela na to odlikovanje, šele po nujni prošnji mojega brata Martina, ki je bil pri železnici, se je vdala. Dobila je za rojstvo petih otrok srebrn »materinski križec«. Pozneje so odlikovali tudi mlajše matere. Takrat so poleg drugih izpustili tudi mojo ženo, čeprav je bila mati osmih otrok.
Nadučitelj Treiber je postal Ortsgrup-penleiter, obenem je bil tudi občinski tajnik in s tem najvplivnejša oseba v občini. Mene so predlagali v šolski svet, pa sem
ugovarjal, da naj postavijo na , taka mesta raje take ljudi, ki so za stranko že kaj naredili. A nadučitelj je podkrepil svoj predlog s tem, da sem jaz že prej predlagal povečavo stare šole.
Na tej seji nam je tudi povedal, da dobimo sedaj novo, novemu času in današnjim potrebam odgovarjajočo šolo. Občini je treba poskrbeti samo 10.0002 veliko primerno zemljišče. In kupili smo res kar kmalu zemljišče stare Tišlarice. Ko nam nadučitelj potem pokaže načrte za novo šolo, vprašam, kdo bo to veliko stavbo vzdrževal; mi bi bili zadovoljni z manjšo stavbo. Pa odgovori, da je od zdaj naprej skrb za vzgojo, kot tudi zidavo ter vzdrževanje šol stvar države. (Naši občini pa je potem ta šola delala skrbi in sive lase vse do lanskega leta, ko je dežela prevzela to šolo in jo preuredila za počitniško kolonijo, nam pa sezidala novo, današnjim razmeram odgovarjajočo šolo in tudi otroški vrtec na južnem pobočju Huma.)
Prvi nastop proti duhovnikom
Naš občinski sluga Boštej Mikula, upokojeni železničar, in še nekaj nacistov je stalo skupaj in so hvalili diktaturo, kot smo jo s Hitlerjem dobili. Mene pa je le srbel jezik in sem pripomnil, da imajo le tedaj
Oroslava:	-t •
Dobri
Kdo ne pozna te slastne in zdrave jedi? Vem, marsikdo izmed vas, ki se ga je že preobjedel, si bo pri tem mislil: Hu, močnik, kaj bi močnik, koliko boljših in slajših jedi!
Mi, ki smo bili otroci v tistem hudem času prve svetovne vojne, smo bili pa o tem drugačnih misli. Takrat so bili vsi možje v vojski in polja so morale obdelovati žene, otroci in starci, večinoma jih je pa ostalo sploh neobdelanih. Zato je bil pridelek slab. Moke je bilo malo, v mestih je sploh ni bilo mogoče dobiti. Kruh so pekli iz otrobov in slabe koruzne moke. Dolge ure so morale naše matere stati pred prodajalnami, da so prišle na vrsto in dobile hlebček tega slabega kruha za vso družino. Neredko se je zgodilo, da je živil zmanjkalo prej, preden so prišli vsi na vrsto — in matere so se vrnile domov prazne. Take dni smo morali iti spat brez večerje.
V tretjem tistih hudih vojnih let je naša mama zbolela. Morala je v bolnico, naju s sestro so pa oddali v zavod. Tam je bilo veliko otrok različne velikosti in sta-
prav, če je diktator angel; a bil je nekoč tudi neki Nero, ki je dal zažgati svoje mesto ter celo zastrupiti lastno mater. In tudi Žagarču, poznejšemu županu, ki je trdil, da se nam ni treba bati, da bi prišlo do kake vojne, sem ugovarjal, češ da smo v resnici korak bliže vojni.
Spet je bila občinska seja. Na dnevnem redu je bilo med drugim tudi, da mora župnik Matej Wornik zapustiti faro Peč-nico. Župan Woschitz me je že par dni prej vprašal, kako jez našim župnikom. Povedal sem mu, kot je v resnici bilo, rekoč, da je vsesplošno priljubljen. Občinski tajnik pa je prebral pismo nekega Glinjčana, ki je tožil župnika in zahteval njegovo odstranitev. Jaz sem ugovarjal, da to nikakor ni pošteno in upravičeno, ako bi nekoga preganjali samo na podlagi nekega zlobnega pisma, katerega avtorja nobeden od nas ne pozna. In še sem jim rekel, da imajo moč in ga vedno lahko pustijo odstraniti, samo ne na tako pisanje. Pa skoči pokonci naš nadučitelj in Ortsgruppenleiter, kakor je bil dolg, ter zahteval glasovanje za odstranitev župnika. Počasi so vsi tedanji odborniki dvignili roke. Ostal sem sam proti, a župniku :se tokrat ni nič zgodilo. Po vsej verjetnosti je bilo že sklenjeno, da bodo kmalu morali vsi proč. Zame je bila to zadnja občinska seja. Kmalu nato pa so odstranili tudi še dolgoletnega bivšega župana Ariha. Odslej so nastopali v občinskem odboru le še člani NSDAP. (Dalje)
močnik
rosti. Kmalu za nama je prišla v zavod še ena deklica. Imenovala se je Frida in je bila Nemka. Bila je tiha in zamišljena deklica in se ni nikoli igrala z nami.
Ker je bilo za živila hudo, je bila tudi naša brana v zavodu pičla in slaba. Po kosilu in po večerji smo bili še vedno lačni in smo hrepeneče gledali na edino jablano, ki je rastla sredi vrta. Gospa, ki nas je nadzorovala, je uganila naše misli in nam je strogo prepovedala dotakniti se nezrelih jabolk, ker je v mestu takrat razsajala griža. Najsi neradi, smo jo morali ubogati, ker je ves dan strogo pazila na nas.
Pa se je zgodilo, da je neko popoldne začel pihati močan veter, ker se je pripravljala nevihta. Jablana se je majala in par jabolk je padlo na tla. Morali smo v sobe. Frida je bila, kot vselej, zadnja. Ko sem se okrenila, sem videla, da se je naša nadzornica pogovarjala z neko deklico, medtem pa se je Frida sklonila in pobrala par jabolk. Nisem je hotela zatožiti.
Drugi dan pa Frida ni nič jedla. Bila je zelo bleda in neprestano ji je prihajalo
slabo. Popoldne je morala v posteljo. Zdravnik je ugotovil, da ima grižo. Prenesli so jo v bolniško sobo in od takrat je nismo videli nikoli več, ker nihče od nas ni smel k njej. Vsak dan jo je obiskovala mati, visoka, postarana gospa, ki je zelo težko govorila slovensko. Čakali smo jo pred vrati in jo izpraševali, kako je Fridi. Jokaje nam je tožila, da je vsak dan bolj slaba in da jo vedno prosi, naj ji prinese močnika. Prve dni ni smela nič jesti; ko je pa zdravnik spoznal, da ne bo ozdravela, je dovolil materi, da ji izpolni zadnjo željo. V zavodu niso imeli moke za močnik, pa tudi v nobeni trgovini v mestu je ni mogla dobiti. Nekje je za drag denar kupila par starih piškotov in bonbonov. Te je namesto močnika prinesla Fridi. Toda bolnica jih ni hotela ter je s pojemajočim glasom neprestano prosila:
»Mama, močnik, moč-nik!«
Vse bolj, je bledela in vse tišje so postajale njene besede. Mati je spoznala, da se ji bliža konec. Samo šepetaj e je še premikala ustne in mati se je morala skloniti prav k njej, da je razumela njeno edino prošnjo, ki je materino Ubogo srce kot z ostrim mečem vselej iznova ranila:
»Moč-nik, — — samo še enkrat---------bi
rada mo-enik.«
Končno so tudi ustne obstale in Frida je umrla, ne da bi ji mogla mati izpolniti njeno zadnjo in edino željo.
Nezavestno so odnesli mater od postelje mrtve Fride. Ko se je na vrtu zavedela, je obupno zajokala:
»Umrl je moj ljubljeni, edini otrok in jaz, ki sem mu mati, ki bi rada dala zanj življenje, mu nisem mogla izpolniti zadnje želje, nisem mu mogla dati močnika.«
#
Kadar bo vaša mamica postavila pred vas skledico sladkega močnika in boste hoteli zaničljivo zavihati razvajene noske: Hu, močnika pa že ne maram! — tedaj se spomnite uboge Fride in tistih neštetih otrok, ki so zanj v času vojne zaman prosili.
Najstarejše drevo
Nemški znanstveniki so sedaj mnenja, da so našli dokaz za to, da je drevje raslo na Zemlji že pred več kot 300 milijoni let, in sicer visoko od 15 do 20 metrov.
Na Medvedjem otoku na skrajnem severu so polarni raziskovalci namreč našli na neki peščeni čeri približno deset metrov dolg ostanek debla (premer 58 cm) nekega ogromnega drevesa. Ta verjetno najstarejša orjaška »rastlina« na svetu, ki zelo sliči obliki in načinu življenja dreves, je bila, po vseh znakih sodeč, okoli 20 metrov visoka.
ženi, kaj je videl v hlevih. »Ima pa tudi skoraj vsak rep svojo deklo.« Žena je koj opazila, da je možu hudo, ko se je prav ob Pavlini nesreči, kljub temu, da ni mogel rešiti hčere, njegov hlev razredčil. Brž je obrnila pogovor drugam. Pokazala je na roko Novakove Mince, se začudila in vprašala: »Gospa, kje ste pa dobili tako lep in tako temen nageljnov cvet? Nisem še videla doslej enakega.«
»Tudi jaz ne,« je odgovorila Minca: »Sestra Ksaverija ga mi je dala. Z rojstnega doma je prinesla vršič in ga je vsadila. Lepo se razrašča in tri cvete ima letos. Za njo samo enega, za vašo Pavlo drugega in zame tretjega. Jaz sem si svojega odtrgala. Položim ga svojemu Tinčku v zibel. Temnemu nageljnu pa porečemo odslej naprej nagelj treh sošolk. Prva je nuna, druga je mati, tretja je pa križana ljubezen.«
»Minca!« se je vznemirila Pavla in vstala. Da naj oče sede, je zaprosila, pa ni maral. Ljubeče je stisnil Pavlini roki v svoji, pogledal hčeri naravnost v oči in spregovoril:
»Pavla! Ne bom ovinkaril, k^kor nisem vse življenje ne. Oba se mami zahvaliva, da je izmoledovala snidenje. In sestri Ksa-veriji in gospe Potočnikovi prav tako. Pod cvetočim temnim nageljnom sta mi obe zatrdili, da nobena ne verjame v tvojo krivdo. In ko sem pogledal v skoraj svetniški obraz sestre Ksaverije in vprašujoče zrl v odločne poteze gospe Potočnikove, se mi je razjasnilo, da bi bil moral namesto tebe nekdo drug sedeti. Nič ne odgovori. Že še pride čas, ko se pomeniva. Saj sedaj vem,
da ga bom dočakal. Še danes zjutraj bi bil skoraj rajši legel v grob, kakor da sem te šel obiskat. Kar nič več se te ne sramujem. Sestro Ksaverijo pa prosim, naj da mami vršiček temnega nageljna. Vem, da bo pognal. Sedaj je mladi mesec. In kadar mi bo hudo, se bom ozrl vanj in gledal v njegovih temnih cvetih tvojo križano ljubezen. In odslej za naprej vedi, če te vse na svetu zapusti, tvoj. oče te ne bo.«
Visokorasli Lojze Gradišnik se je sklonil in vpričo vseh glasno poljubil svojega edinega otroka, gospo Andrejčičevo, oblečeno v zaprsteno delovno obleko kaznjenk. Mati, sestra Ksaverija in celo Minca so si obrisale oči. Pavli pa je obraz od veselja žarel. Ječa je zanjo izgubila vso grozo. Oče sam ji je prišel odvzemat morečo skrb.
Po Gradišnikovi besedi so vsi dokaj časa molčali. Vse je bilo tiho, le čebele pred uljnjakom so glasno brenčale. Vmes se je mešalo škropotanje vodometa v tolmunu.
»Pa pojdimo trgat vršiček temnega nageljna,« se je oglasila sestra Ksaverija. Njen glas je zazvenel, kakor bi bil povabil droben zvonček iz čistega srebra.
Pavla se je oprijela očeta in ga vodila po daljši poti mimo vodometa proti cvetličnjaku. Na obeh straneh poti je dehtelo cvetje. Nikamor se jima ni mudilo. Pogovarjala sta se o rožah. Večkrat je Pavla začutila, da bi ji oče še nekaj rad povedal, pa se zadržuje. Obljubil je celo, da ji bo kmalu pisal. Doslej ji še nikoli ni. Vedno le mama.
V dokajšnjem presledku za očetom in Pavlo je sestra Ksaverija nabirala šopek za
mamo. Pavli še nikoli ni bilo tako dobro v kaznilnici kako tačas.
Pred temnim nageljnom so se spet vsi zbrali. Sestra Ksaverija je poklicala Pavlo, naj si tudi ona odtrga svoj cvet. Pavla se je obotavljala. Kaj bi z njim. Pa si je domislila. Odtrgala je pravkar razcveli nagelj in ga zataknila očetu v gumnico. Večjega veselja bi mu ne bila mogla napraviti.
Vršiček, ki naj, prinesen iz Begunj, vzka-li, se razraste in cvete v sončnih Brdih, je Novakova Mimca mami- zavila v vlažen mah. Vzela ga je z napajališča pred čebelnjakom. Opomnila je hkrati, da je čas obiska že davno potekel. Vedela je, da bo kmalu poklical zvonec, pa ni marala, da bi oče in mati videla, kako se bo Pavla vstopila v vrsto z drugimi kaznjenkami in odšla k obedu. Pred njo in za njo pa bodo rožljali ključi in odklepali in zaklepali vrata.
Sredi dehtečega cvetja so si segli v roke, se poljubili in se razšli.
Pavla se je vračala nazaj k svojemu delu mimo vodometa. Ped dolga postrv se je bila previsoko pognala za muho in zdrknila na suho. Krčevito se je premetavala po pesku. Pavla jo je pobrala in vrgla nazaj v vodo. Prav tako, se ji je zdelo, je danes oče rešil njo, ki je bila že v nevarnosti, da se zaduši.
»Klenk, klenk, klenk, klenk, klenk.«
Oglasil se je zvonec. Pavla je vstopila za par s ciganko Kati. Grede ji je na skrivaj stisnila velik kos potice in bedro piščanca. Daru se je ciganka razveselila kakor velikega bogastva.
Za oddelkom kaznjenk vrtnaric so spet
porožljavali ključi. Na hodniku pred obed-nico je bilo hladno. Zunaj je duh tel v opoldanski pripeki prostran vrt. Temnega nageljna, na katerem je ostal sc mo še en sam cvet, cvet sestre Ksaverije, sonce ni več dosegalo.
Bela golobica
Odkopnela je Reber. Kopnjava se je zajedala vsak dan niže v ravnino proti Savi. Odkrivala j.e pepelnito zelene ozimine in deteljišča, temnorjave, nezasejane njive, meje med njimi in omrtvele travnike. Odjuga je zmehčala pota. Na nekaterih krajih se je udirala noga do gležnja.
Sneg je hitro jemalo tudi v gorah. Raz -seče v Begunjščici in Dobrči so se belili samo še plazovi in zameti v meleh. Osojna Jelovica je bila pa še vsa do dna zasnežena.
Visoke vrhove skalnih gora je ob zadnjem dežju zapadel nov sneg. Čez dan so se bleščali v soncu kakor posrebreni. Zjutraj in zvečer so se stapljali rožnatordeče z ožarjenim nebom. Prehoda z gore v nebo oko skoraj ni razločilo.
Reber je začela rdeti. Razcvetalo se je resje. Kurjače so se na široko odpirale. Beka ob Begunjščici je razsipala obnožnino. Mačice v vrbju na Blatih so se razpustile. Veter je otresal lesko. Nad neprehodnim leščevj'em v Gostem grmovju so plavale ob ranih sapah rumenkaste meglice cvetnega prahu, čebele so se hitro zalegle. Sestra Ambrozija, ki ji je bil izročen čebelnjak v oskrbo, se je nadejala obilnega pridelka voska in medu.
(Dalje prihodnjič)
PONOSEN DOPRINOS H GOSPODARSTVU IN TUJSKEMU PROMETU
Pl BLAZEJ
TRGOVINA
in Dom za fujce
ADOLF IN TEREZIJA
Št. Primož
Zablatniškem jezeru
(Turnersee)
042 39/34609 in 3463
(Foto:
A. B o c h i n z , St. Veit/Jauntal)
V Št. Primožu ob Zablatniškem jezeru (Turnersee) je pred kratkim trgovska družina Adolfa Blažeja, znana po svoji izredni aktivnosti, odprla novo moderno trgovino. Z otvoritvijo le-te se je prebivalcem tega področja izpolnila dolgo pričakovana želja. Prav zaradi napredovanja tujskega prometa v tem s tako lepo naravo obdarovanem koščku zemlje, je bilo nujno potrebno zgraditi tam novo trgovino, ki naj bi postala najbolj privlačna točka kraja.
Novozgrajena trgovina BLAŽEJ, ki je priključena celotni trgovski mreži ADEG, nudi vse vrste bogate izbire blaga, ki je potrebno za vsakdanjo uporabo. Po najmodernejših vidikih urejena samopostrežnica kaže velike prednosti Assmannove trgovske oprave, ki se odlikuje po tem, da je
elegantna, smotrna in pregledna. To vodilno avstrijsko trgovsko gradbeno podjetje je dalo tej samopostrežnici svoj osebni pečat.
Ker spada tudi ta trgovina k ADEG, ji je možno dobavljati zmerom sveže prvovrstno sadje in zelenjavo. Razen tega nudi lahko od časa do časa izredno ugodne ponudbe ADEG. Vodja tvrdke Adolf Blažej, neverjetno izkušen in povsod priljubljen trgovec, ki ima v Št. Vidu v Podjuni tudi dobro vpeljano trgovino, je lahko ponosen na to novozgrajeno trgovino, kajti to je plod njegove pridnosti, njegove trgovske širine in njegove aktivnosti.
Zvest staremu trgovskemu geslu, da mora biti trgovec zmerom in povsod uslužen in
ni program obsega med drugim: odklopna vrata, mešalce betona, kletna okna, pralne stroje, centrifuge, avtomatične likalnike, električne štedilnike, sesalnike za prah, krtače za tla, sesalnike za loščila, hladilnike, hladilnike za nizko hlajenje, električne motorje, svetila, radijske in televizijske aparate, brivske aparate in mnoge druge male električne aparate; dalje premogove štedilnike in k temu dostavke, peči na olje, du-šilnike za krmo, pleteže, vrtno ograjo in vrtno pohištvo — praktično vse za hišo in dvorišče.
Prodajni program vsebuje nadalje: barve, lake, žimnice, posteljne vstavke, prešite odeje, oprave za tujske sobe in perilo.
Poleg zastopstva za poljedelske stroje prodaja tudi mopede znamk: Puch, Ponny in KTM ter kolesa. Skratka, velika hiša izredne zmogljivosti. Bogati program pa zaključuje oddelek za pletenine in perilo.
Tako služi trgovska hiša BLAŽEJ ne samo gospodinji in tujskemu prometu, marveč tudi gradbeništvu tega tako naprednega tujskoprometnega področja Koroške.
Ob otvoritvi nove in modeme trgovine, čestitajo številni trgovski prijatelji in odjemalci družini BLAŽEJ k njenemu velikemu dnevu. Zahvala velja tudi vsem sode-
* III
Pogled v moderno ADEG-trgovino BLAŽEJ v št. Primožu v Podjuni; opremil Assmann
jdinnann
Assmannova
trgovska
oprava
ASSMANN - tovarna
Bratje ASSMANN
Leibnitz Prodajni urad
KLAGENFURT
CELOVEC
Theaterplatz 1 Telefon 70-1-85
Tudi tukaj preizkušena
jeklena odklopna vrata »VONO«
VOGEL & NOOT
JEKLENA ODKLOPNA VRATA in BETONSKI MEŠALCI znamke SEIS
Brezplačni nasvet in dobava Tovarniško zastopstvo in skladišče:
FRANZ J. KASTLER, Celovec AnzengruberstraBe 32, Tel. 71-3-78, 72-14.14 Prodaja:
TRGOVINA BLAŽEJ, ŠT. VID V PODJUNI
Tudi tukaj znane brezalkoholne pijače znamk izdelovalca pijač
BERNHARD PIUK
BLUNA - AFRICOLA SINČA VES 128, Telefon 80-34
GRADBENO MOJSTRSKA DELA: STAVBENA DRUŽBA d. z. o. z
Dipl.-lng.
JOSEF LESSIAK
VELIKOVEC, Grebitnjska cesta (Griffener StraBe 9, Telefon 234
Sanitarne inštalacije (zdravstvene napeljave) in centralna kurjava:
ZENKL in MITTERER
PODJETJE ZA INŠTALACIJE
MOHUČE (MoCHLING)
Pošta Galicija, Telefon 042 25/518
Dobava tal iz umetnega materiala: TRGOVINA
Blcmi
ŠT. VID V PODJUNI
Dobava apnenca v prahu in kosih
Dobava apnenca v prahu in kosih: TOVARNA APNENCA
Ernst
TscSterteu
GALICIJA (Gallizien)
Telefon 0 42 25/23-10-05
IZDELOVANJE PLOŠČIC
Hans Rader
Pečarski mojster SRČE (Sertschach)
Pošta Sinča ves (Kuhnsdorf)
Izvršitev vseh tehničnih naprav za hlajenje
JlfD- JCrallei'
PODJETJE ZA HLADILNE NAPRAVE
Glavno zastopstvo znane tovarne strojev
»SUDMARK«
BELJAK
Bambergergasse 5, Telefon 77-55
postrežljiv ter da mora prodajati le kvalitetno neoporečno blago, se bo tudi tu potrudil ceno in zmogljivost držati v skladnosti. Njegova nova hiša, ki velja kot okras naprednega tujskoprometnega okoliša Št. Primož—Zablatniško jezero, se lahko naziva kot trgovina mnogovrstnosti. Bogat prodaj-
lujočim tvrdkam, tako predvsem inštalacijskemu podjetju Ženki in Mitterer, ki je odlično napeljal centralno kurjavo z oljem in ne nazadnje obema zidarjema Adolfu Kumerju in Štefanu Podgorniku, kakor tudi pleskarju in ličarju Johannu Polluku iz Št. Vida v Podjuni.
MIZARSKA DELA:
Franz Trattner
Stavbno in pohištveno mizarstvo
STEINERBERG
9122 Škocijan (St. Kanzian)
Telefon 0 42 30/330
Dobava gradbenega materiala:
HELMUT
SCHVVAB
Veletrgovina gradiva, gramoznica
SINČA VES (Kuhnsdorf) Telefon 0 42 32/80-08
Tudi v tej novi zgradbi preizkušene ČISTILNE NAPRAVE PURATOR
grajeno po avstrijskem strokovnjaku za odtočno vodo in odplake izdelan v tovarni BETONA
Dipl. ing.
VVILHELM WQLSCHNER
Trgovina z blagom PASSAVANT CELOVEC, BahnstraBe 87 Telefon 25.43
KRITJE STREH:
Jlaa£
Krovski mojster
VELIKOVEC
Vi k tor.Adler-Stratie 12, Telefon 0.42 32/683
Dobava votle opeke in stropnih kamnov
Friedrich Wutej
BETONSKI IZDELKI GLUHI LES (Lauchenholz)
9123 ŠT. VID V PODJUNI Telefon 0 42 39/34-60-06

ZNAMKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec
Wienergasse 10 (Promenadna c<>na)
Celotna dobava železnih izdelkov:
EjSniiBaHEHi
Ka.JMEEN*UirT
CELOVEC
Prodaja:	Skladišča:
Kramergasse 5	LastenstraBe 15
PRODAM MALO KMETIJO,
4 hektarje poraibne površine in 6 hektarjev gozda. Prav ugodno za gradnjo tujskoprometnega gostišča, leži 3 kilometre od Vrbe. Dopise pošljite pod »K-6647« PROGRESSAVERBUNG, KLAGENFURT