Učiteljeva osebnost. Dr. Jos. Tominšek. »Poučevati, vzgoje vati, biti učitelj, je povsod lepo.» (O. Jiiger.) I. ake lastnosti imej učitelj ? Na to vprašanje ne bo nikdo v zadregi za odgovor, najmanj oni, ki pošilja svoje otroke v šolo; da, četudi nima otrok, četudi že izza svojih otroških let ni več videl šole od znotraj, učitelja le vidi — od zunaj in se čuti popolnoma upravičenega izreči o njem sodbo in staviti zahteve o potrebnosti raznih lastnosti za učitelja. Kake so te lastnosti? Same dobre in lepe, seveda! Vse mogoče čednosti naj ga dičijo in še nekatere — nemogoče povrhu! Slabosti pa bognedaj! Mari se naj upiramo tem nazorom ? V kolikor se kaže v njih pre-skrajnost, gotovo. Sicer so za nas res lahko kočljivi, ali če preudarimo, kaka višja ideja je njih temelj, se nam lahko zde celo laskavi: saj so in-direktno, ali jasno priznanje velike pomembnosti našega stanu in molčeča izjava, da je precejšnje število učiteljev vzormožev; le sklepaje iz poedinih slučajev so pač širši krogi prišli do navedenega pojmovanja učiteljstva. Nadalje pa vemo tudi iz lastne izkušnje, kaj in koliko je in mora biti oseba učitelja; vedno in vedno čutimo svoje lastne nedostatke in se jih zavedamo tako neprijetno, da res napenjamo svoje moči, hoteč se približati onemu idealu, ki bi ga utelesili sami v sebi; slutimo, da bi šele potem čutili blaženo notranjo samozadovoljnost in dosegli nepremakljivo sigurnost v svojem poklicu ter zavest, da smo in bomo mladini to, kar bi ji morali biti . . . Zal, da do tega idealnega viška v istini pač ne pridemo drugače kakor k večjemu v domišljiji; same luči tudi mi ne razširjamo, ampak nekaj teme se ulega vedno v svetlobo — ljudje •Popotnik. XXII., 12. 23 smo! Nemara leži v tej omejenosti celo nekaj dobrega; nekaj zanimivega na vsak način: vrhunec popolnosti se da doseči le v teoriji, sicer bi bili božanstvena bitja; človeku mogoče, potrebno in zajedno mikavno pa je, se potezati za dosegljivo popolnostjo. Tu so trdna tla, tu se prične za nas delo! II. Često slišimo željo, ki se bliža zahtevi: učitelj bodi in mora biti rojen za svoj poklic. V tej zahtevi tiči zdravo jedro. Vsak umetnik, n. pr. pesnik mora biti za svojo umetnost rojen, sicer se ne bo nikoli povzdignil do prave umetnosti; uk, pridnost, vaja prinaša spretnost, rutino, ali ne nadomesti prirojenosti; ž njimi se izuri rokodelnost, ne umetnost. Učiteljev poklic pa je tudi nekaj umetniški; oblikuje naj iz najdragocenejše snovi, človeškega duha, najvzvišenejše umotvore. Potemtakem bi res morali reči; ako hočeš biti učitelj, bodi rojen za to? Je-li to upravičeno? V toliko potrjujejo dejstva umestnost in upravičenost te zahteve, da so bili veliki pedagogi za svoj poklic res rojeni. Ali dejanske razmere v vsej svoji obsežnosti se seveda energično upirajo tem nazorom kot principu; tak princip je ideal, ki se slučajno enkrat uresniči. Vendar se ga držimo! Kot normo pa ne moremo postaviti zahteve: bodi rojen za to in to!! Saj se da šele pozno, ako se sploh da, soditi, za kaj smo rojeni; vrhutega bi tu prišli z zahtevo, koje izvršitev leži izven moči onih, do kojih se stayi. Zato nam ostaja le edno: ker nam je do visoke umetnosti pot z-aprta, ker pa je stremljenje po (vzgojevalni!) umetnosti naša dolžnost, moramo se učiti, truditi, vaditi, da postanemo sicer ne pravi umetniki, ali vsaj umni rokodelci. To je dosegljivo pri oni trohici prirojene nadarjenosti, ki je odločevala, ko smo si izbirali svoj poklic. Ali je to tako malo? Ne! Sadovi, ki jih donaša spretno rokodelstvo, se često zelo bližajo umetninam; v manjših podrobnostih je celo rokodelska spretnost prvi pogoj in navadno že namen in uspeh. Tudi onim božanstvenim genijem je ta spretnost potrebna; prav tu jih sicer podpiramo mi mali rokodelci v njihovih visokih načrtih. Oni delajo na obširnem torišču z visokim obzorjem in se težko in neradi spuščajo v izvrševanje malostnih podrobnosti; v tem oziru jih spopolnjujemo mi, ki pa dobivamo od onih zopet višje naziranje o svojem ročnem delu in potrebno notranjo vez med težnjami in uspehki nas posameznikov. V tem leži naša odlika ali tudi omejenost. V tem ^fciislu je treba naše delavnosti, trajnega truda in vednega spopolnjevanja, tako dolgo, da je vsa naša osebnost spojena z učitelje-vanjem. — Ali pot do tja je in bo dolga; ali jo sploh prehodimo kdaj in kedaj ? S prvim korakom v šolsko sobo čutimo, da se nam je treba mnogo učiti in uriti; ta zavest nam ostaja leta in leta. Zdaj se nam posreči to — shrani se v naši pedagoški shrambi — zato obrnemo pozornost drugam . . . Tako odhajajo pred nami generacije otrok; mi pa tudi nismo isti, napredujemo, ali spredaj še nismo. Jasneja in jas-neja pa postaja, posebno po konkretnih zgledih, če jih nam nudi sreča, pred našimi očmi slutnja, kaki naj bomo enkrat. Mnogo je vredno, da sploh vemo,, za čim se naj poganjamo; naše delo dobi pravo smotrenost. Ako torej govorimo o pravi učiteljevi osebnosti, s tem na eni strani konstatiramo, da so taki učitelji, na drugi strani izrekamo željo, naj bodo taki, ter s svoje strani izjavljamo, da hočemo skušati biti taki. III. Uspehi učiteljevega truda se združijo polagoma v celoto in tvorijo, ako je njih združenje harmonično, to kar se na kratko imenuje njegova osebnost. Da se razvije prava osebnost, je prva potreba: učitelj bodi svoboden mož, svoboden v onem lepem duševnem pomenu, ki ga je izražal prostomisleč Grk s svojim e^sufrepog, »svoboden« kot ravnatelj, učitelj, profesor, nadzornik, ali kakršen je naslov. Njegova individualnost se ne sme vklepati v tujo individualnost, ampak le podrediti splošnim zakonom, ki imajo v njih prostora vse individualitete. Zato se pusti učitelju svobodno gibanje, ker le potem bo delal z veseljem, brez strašljivosti za vzgojevalni ideal. Oviralni so preozki sklepi raznih načrtov, metod, predpisov, kakor so sicer potrebni. — Sodnijski, politični uradniki itd. delajo bistveno več po obveznih predpisih: kako pa se naj dobi pravo razmerje med potrebnim prostim gibanjem učitelja in med prav tako potrebnim redom in potrebno jednoto v šolskem organizmu? Jasno: smoter mora biti določno izražen in povsod nedvomno spoznalen, v okviru teh mej pa mora biti učitelju dovoljeno se gibati svobodno. Kjer zastavi svoje delo učitelj z ljubeznijo in veseljem, bo spravil mladež do cilja tudi brez naslombe na tiskan »načrt«. Tudi od kake priporočene metode ne zavise uspehi. Po svojem lastnem razvoju bo prišel vesten učitelj — tako sodijo izkušenci — do one metode, ki prija njegovi osebnosti, tako da lahko rečemo: prava osebnost je prava metoda. — Cesto se pripisuje preveč vrednosti posameznostim te in one poučevalne tehnike; tako nastane neka metodična in metodistična orto-doksija, ki kakor vsaka druga omejuje svobodni razvoj in zlasti ovira dobro nadarjene in resno misleče, jih mori in jim pristriguje peruti. Prav učitelj se mora čutiti svobodnega, sicer ne bode postal nikoli »osebnost« ter zato tudi nikdar ne bo mogel vplivati z ono elementarno silo, ki je dana krepki osebnosti. — Kadar ima učitelj to, potem •Popotnik. XXII., 12. 23* se šele da govoriti o njegovi metodi. Vsa metoda se ravna po učiteljevi individualnosti, ona je izraz njegovega duha, ona pa se izpreminja na tej podlagi nasproti raznim učencem. — Rekli smo že, da je pedagogika umetnost; umetnost ima sicer svoje zakone, ali kdor te pozna še ni umetnik. Tako je z metodo. Važnejše kakor metoda, ki se «zna*, je veselje do pouka in ljubezen do učencev. Povišaj to veselje in to ljubezen, in metoda se bo zboljšala! Ako zahtevamo, da učitelju dovolijo zunanji faktorji svobodno kre-tanje v določenih mejah — navadno (vsaj na papirju) se to itak zgodi — moramo učitelji tem odločneje zajamčiti, da smo si v svesti svoje odgovornosti, in na notranje se res potruditi, da se skristalizuje naša osebnost s samoopazovanjem in učenjem; sicer bi zapravili pravico do one svobod-nosti. — Nikjer ni tako resničen rek modrijana Sokrata kakor tukaj: čednost je znanje — in nasprotno! Svoj vednostni kapital moramo po-množevati; potem rase tudi moč naše osebnosti, ki bodi medij za pri-ob če vanje naših pridobitev; s tem, da je ta drugi, praktičen del, trdno ozadje našim študijam, se pa izognemo golemu, neplodovitemu teoretizovanju. IV. Navedene splošnosti dajo trdno podlago za nadaljnji razvoj, ki ga pospešujejo razne činjenice, zahtevajoče vso pozornost. Nekaj vpliva ima na učence res n. pr. celo fizična moč; ali zanašati se nanjo ne sme učitelj nikoli in nanjo računati. Nikoli ne bo padel v položaj, da bi mu pomagala res samo telesna sila, ako le kaže krepko voljo, ki ne trpi nikakega nereda niti pri učencih, niti pri sebi — da, tudi ne pri sebi! Natančnost in točnost zapira pot prestopkom; če jo zapazijo učenci pri učitelju, posnemajo ga radi. Zato mora natančnost zahtevati z vso brezobzirnostjo najprej od — samega sebe. On prihajaj in odhajaj, popravljaj naloge itd. točno. V zunanjem nastopu zatiraj razne komodne navade, ki postanejo hitro razvade; ne sme se privaditi raznim izrazom — ljubljencem, ne posebnostim v nastopu, v hoji, ki bi izzivale pozornost; ker tako bi skrbel sam za svoj značilen — priimek, ki bi ga kak razborit in srborit učenec hitro pogodil. Posebno se je treba ogniti vsaki vihravosti 1 in ohlapnosti. Sploh čutimo, da je v vsem našem nastopu in vedenju treba premišljene umerjenosti; to že zaradi tega, ker smo upravičeni od učencev zahtevati le to, kar izpolnjujemo tudi sami; le pod tem pogojem se klanjajo učenci radi brez tihega ali glasnega prigovora našim 1 Ker je to točko vsestranski obdelal g. M. Heric v 10. št. «Pop.», jo tu le omenim. zahtevam. Ako pa vidijo, da delamo drugače kakor govorimo, žene jih le zunanji pritisk k pokorščini, ne notranja sila in prepričanost. Kdo pa ne ve, koliko je vredna taka zunanja pokorščina! Da premine le za trenutek strah pred šolo in učiteljem, že se greši proti zahtevam; trajna lastnost se tem potem ne more razviti; ali če se sploh razvije, to ni učiteljeva zasluga. Ko pa učenci vidijo, da se učitelj prvi in najbolj pokori svojim zakonom, jim to nehote imponuje; ta čut pa podpira že prirojeno posnemanje, ki ga tukaj ne ovira opazovanje onega konflikta med naukom in dejanjem. Naj se ne oporeka z latinskim pregovorom: «Ouod licet Jovi, non licet bovi», po naše: »Kar sme bog, tega ne sme bik!» češ: učitelj si sme marsikaj dovoliti, kar učencu ni dovoljeno. Gotovo! Ali za šolo in nje življenje to ne velja, ker leži že v bistvu poučevanja, da hoče učitelj potegniti učence za seboj, da jih pripravlja po svojem vzorcu; najlepše uspehe doseže tedaj, če jim je vtisnil svojo osebnost. Izven šole, ko ga ne opazujejo kritična očesca, je še dovolj prostora in priložnosti, da dobi njegova »božanstvenost« duška in pride do veljave. Pri pouku pa in pri vsem, kar je ž njim v zvezi, moramo biti prvi in naj-zvestejši podložniki zakonom, ki jih hočemo in moremo uveljaviti. — Na dve prav malenkostni zunanjosti naj opozorim, ki pa v svojih posledicah pri napačnem postopanju lahko škodujeta v širino in globino: Od otrok zahtevamo, naj snamejo pokrivalo, ko stopijo v šolo. Kaj pa si naj otroci mislijo, ko vidijo, da učitelj koraka ali stoji pokrit v šoli? Mari bodo zrli spoštljivo vanj in v njegov — klobuk, spominjajoč se zgoraj navedenega latinskega reka? — Ali: kako neprijetno je treskanje s sobnimi vrati; pri učencih ga po pravici ne trpimo. Kako čudno jih mora dirniti, če učitelj, stopivši v razred, zaloputne vrata za seboj. — Ali si sme domišljati, da učenci uvažujejo njegov edini razlog, če je sploh razlog: «Jaz imam moč, jaz to smem!?» Ne, ampak namrdnili se bodo na tihem, odrasli prav gotovo. — Takih zgledov bi se dalo navesti še več. V. Učiteljevo vedenje v šoli pa je kolikor toliko odvisno od njegovega »vedenja« v vulgarnem pomenu. Svet, ki rad sodi po zunanjosti, zahteva tudi od učitelja spretnega, taktnega vedenja. Nemalo zadreg mu pripravlja nedostatnost v tem oziru, ako ima v razredu otroke iz tako-zvanih «boljših« hiš, ki prav na take zunanjosti pazijo najbolj; imajo pa fin čut in že od početka pri novem učitelju kar prežijo, kdaj se mu bo zaletelo. Tej mladini učitelj ni popoln, ako je njegova družabna izomika pomanjkljiva; mogoče je, da uživa zaraditega manj spoštovanja, tega merila pri njegovem delovanju, Res so vse to površnosti; lahko je jedro zlato, zunanjost nerodna; ali kaj takega se odpušča in prezre pri učencu, pri učitelju ne. Zato govorijo celo uradni učni predpisi o «gewahlte Umgangsformen des Lehrers>. — Ne da bi se poganjali za gizdavostjo, ki tudi ni prava: ono vedenje, ki ga zahteva družba in šola moramo in, če hočemo, tudi lahko moremo doseči. Ako nočemo veljati za čudežne originale ali še kaj hujšega, se moramo ukloniti občnemu naziranju človeštva, naj tudi temelji na človeški površnosti. To smo dolžni že ugledu svojega stanu. V zvezi z zadnjo točko je zahteva, da govori učitelj z učenci v primernem tonu, ne presladko prijateljski ali tudi ne s polnoprsnostjo korporala ali rezervnega častnika; ne preveč temperamenta, ne premalo, drugače s kratkohlačnikom, drugače z mladeničem, ki se že pobrkuje! Hudobni elementi med učenci sicer učitelja kar izzivajo k surovemu postopanju, ali izkušnja nas uči, da se tako postopanje, ako ga povzdignemo v sistem, često maščuje. Srbi nas jezik, da bi kdaj povedali kakemu de-čaku, ki ima — živinsko kugo, kako mastnejšo — ali hladen razum nas odvrača; če pa nam v ognju katera uide, ne bo škodovala; ali stalni nagon k temu se v nas ne sme razviti. — Sicer bi bilo treba to vprašanje obdelovati zase. VI. Približali smo se zunanjemu pogoju za reden pouk, disciplini. Za vzorno disciplino med poukom je poleg učiteljeve pozornosti in natančnosti najbolj merodajen njegov osebni nastop (na kar sem namignil v 8.—9. štev. letošnjega «Pop.»). — Zunanje dostojen nastop in neka umerjena dostojanstvenost prehaja od učitelja na učence, tako, da vprašanje o disciplini pride sploh redkokdaj na dan. Malo zahtev, ali natančnih, malo predpisov in zapovedi, ki pa so vsi izvedljivi in se res izvajajo, s tem doseže resna osebnost, ki ni niti gola strogost niti sama dobrota, skoraj vse. Komur je podarjena prava osebnost, ta malo da ne potrebuje raznih malih sredstev, ki so sicer dobra. Gotovo se vsi spominjamo tega in onega učitelja, ki smo se mu pokorili učenci tako prostovoljno, da nam nikoli ni prišlo niti na misel, kaj početi proti njemu. Njegova osebnost je bila pač res nekako taka, kakor sem jo skušal doslej narisati. Ni bilo treba orjaške postave, ne gromečega organa, ne akrobatske telesne prožnosti — le preočitne telesne hibe ovirajo nekaj pri otroških učencih: duh, veda in volja, pa nekaj spretnosti in (žal, da je tako) trohička nadarjenosti — to odločuje. Če je treba včasih — pogosto se ne bo zgodilo — seči po kazni: vse drugače izda tudi najmanjša, ako jo prisodi učitelj s krepko osebnostjo. Pri takem učitelju se nehote občuti, da je vreden zastopnik kazno- vanja. Nasproti njemu si je kaznjenec v svesti, da je kazen zaslužil; še važneje je, da so tudi drugi o tem res prepričani. Zato se ne porodi oni uporni duh ali ona lahkomišljenost, ki nastaneta tako hitro, če je kazno-valec nestanoviten omahljivec, brez trdne notranje opore v svoji osebnosti. VII. S poklicom: vzgojevati mladino, je v nerazločljivi zvezi potreba, da stoji učitelj v nravstvenem oziru kolikor mogoče visoko. V drugi zvezi smo naglaševali že prej, da bodi učitelj najprvo sam tak, kakor bi rad da bi bili učenci. Kdor tega ne stori, se ne sme čuditi, ako njegov nauk nima prave moči; saj vidi mladina na živem zgledu, da je lahko človek tak in tak, pa je vendar postal celo •— učitelj! Od vsakega, ki poučuje, se pričakuje, da je njegovo življenje v soglasju z njegovim naukom; nič se rogaje ne opazi tako hitro kakor tukajšnje nesoglasje. To dejstvo občuti učitelj često zelo neprijetno, posebno če se pod pritiskom od «zgoraj« stavijo kar konkretni predpisi glede značajnosti, patriotizma itd. — Ali položaj je tak, da se resno uči-teljstvo samo po sebi mora skušati popeti v nravstvenem oziru bolj in bolj. Prav tu deluje najintenzivneje njegov zgled. Sami nauki s pomočjo vsestranske kateheze pač učijo ločiti, kaj je prav in lepo, od grdega in hudega; ali njih moč je prav mala za istinite slučaje, ko se je treba v dejanju odločiti ali za eno ali za drugo . . . Vzorov je treba; kje jih naj išče mladina, če ne pri učitelju? Pot je tedaj jasno začrtana, ali težko je hoditi po njej. Najpripro-stejši in v pasivnem smislu najradikalnejši pripomoček je, da bi se uči-teljstvo, kar se često — iz drugih vzrokov — dogaja, popolnoma odtegnilo življenju in zasledovanju njegovega toka, da bi živelo le notranje življenje; tako bi se res ne moglo nikoli izpostaviti. Ali tako vedenje ni soglasno z učiteljevim poklicom. Saj moramo vendar vzgojevati za življenje in zlasti pouk oživljati z oziri in naslombo na življenje — kako pa se naj to zgodi, ako življenja ne poznamo prav nič? Tako se porajajo one komične figure svetu oddaljenih in svetobežnih knjigožrcev ali sitnih pedantov. — Umljivo je pač, če učitelj to postane, saj ga često družba v njegovi okolici ostraši, ali škodljivo je tudi posebno zato, ker ne ve, kako naj paralizuje slabe zunanje vplive. Tak mož je lahko navdušen strokovnjak, najpoštenejša in čista duša, ali uspešen vzgojevatelj dandanes, ko so otroci često tako zgodaj «zreli», ne more biti. VIII. Nemala ovira pri vseh učiteljevih trudih in velika obtežava pri njegovem nastopanju je njegov razmerno slab materielen položaj. Ne pomisli se, da zasluži občudovanje, ker vkljub prav malenkostnim vsakdanjim skrbem izvršuje svojo dolžnost izborno. Dobro sitovani krogi se mu radi posmehujejo, da ne more kazati nikakega bleska; ali njegovo stanje primerno zboljšati — to ne! Nasprotno: ako si skuša po strani zaslužiti kak novčič, opaža se taka »lakomnost* z nevoljo. Pozabi se tudi, ali se ne ve, koliko ima učitelj izven svojih rednih ur rednega dela, ki zanj ne dobi nikakega odplačila . . . Kako bi naj nadalje učitelja včasih malo ne dražilo, da se njegovi bivši sošolci pri vojakih in v raznih uradniških službah dvigujejo višje in višje, on pa je vedno isti: glede na splošno izobrazbo nad njimi, glede na zunanji ugled in socialno stališče de facto pod njimi! Da vkljub takim križem, ki jih pač ni treba slikati natančno, opravlja učitelj svoj posel z neumorno vnemo, za to je treba pač posebne osebnosti: prevevati mora njega samega plemenitost njegovega poklica, in ta misel in ta zavest, ki je drugi najbrže niti ne razumejo, mora njegovo življenje vladati tako, da absorbuje vse zunanje ozire. Vzvišen mora biti nad splošni egoizem, ki se podi le za dobro karijero in za polno vrečo. Ker mu niso prisojene velike «posvetne* časti — ravnatelji itd. so le redko sejani — zato on išče in najde svojo čast v spoštovanem imenu in v zavesti, da se je posvetil najboljši in najlepši stvari na svetu. Ako ga vsega prešineva ta zavest, potem čuti v sebi zadovoljstvo s svojim po-klicom, ozir na sodbo širokih slojev bi mu ga omrzil. To je in bodi učiteljev idealizem. Te osebnosti mu je treba. Saj prava osebnost postane človek šele tedaj, kadar postavi vse svoje življenje v službo kake etične vrednosti, kake ideje. Ako mu služi ta ideja le v pretvezo, ne bo nikoli — da ostanemo pri našem slučaju — prav učitelj. IX. Visoka je ideja učiteljeve osebnosti. Njen zunanji okvir je ugled učiteljskega stanu. Učitelj, ki se ga vkljub zaprekam zaveda, najde recipročno oporo pri svojem delanju in hotenju zopet v onem ugledu. Ako v tem okviru pokorišča za vzgojevalno delo vse svoje študije in vse svoje znanje, ki šele tako dobi pomen za blaginjo učencev, ako je naposled utrjen nravstven značaj, ki zajemlje svojo moč iz prave humanitete in ljubezni do mladine, potem res zasluži ono ime, ki se mu včasih daje, češ: učitelji so sol zemlje! Odkritosrčno pa moramo dostaviti: Res, učiteljeva osebnost bi morala kazati v harmoničnem združenju redke in težko združljive lastnosti! Ko bi se postavljali na enostransko stališče, lahko bi pogosto izrekli kategorično sodbo in — obsodbo. Ali kakor v pedagogiki sploh, tako tudi pri pedagoških delavcih ne pridemo do konca s kategorič-nostjo. Dovolj je že, če je deležen učitelj kosa — seveda kolikor mogoče velikega •— onih čednosti, ki jih združujemo s pojmom učiteljeve osebnosti; poedine izmed teh pa so v visoki meri lastne zopet poedincu, ena temu, druga drugemu, in le vsi učitelji skupaj tvorijo ideal učitelja! Ueni jezik m jezik kot ueni predmet. Fr. Ilešič. ..ffivpjjčitelj mora imeti učni jezik popolnoma v svoji oblasti; le tedaj svo-bodno razpolaga z mislimi, ako mu nič ni treba misliti na občilo, na učni jezik; le tedaj izvestno dobi moč nad duhom in srcem gojenca, ako zna v jeziku najti vse različne poti, ki drže do umevanja. Kdor mora pri vsaki besedi misliti šele na pravilno obliko, temu je že ušel nazor stvari. Za celotni dojem je posamezna kriva oblika manjša nesreča, nego če se pravilnosti oblik žrtvuje misel. Oblike narečja s tega stališča niso veliko zlo. Komur pa manjka izraz, ta naj bi sploh pustil dotični učni jezik. Obično seveda se družita negotovost v obliki z nedo-statkom izraza. S slovenskih pokrajin se slišijo pritožbe, da nekatere mlade učiteljice niso zmožne slovenskega jezika, dasi so nastavljene na slovenskih šolah. Nastavili so jih pokrovitelji, sklicujoč se na njih izpričevalo zrelosti z nemškim in slovenskim učnim jezikom. Sposobnost za učni jezik se pri izpitu zrelosti pripozna na podlagi izpita iz dotičnega jezika kot učnega predmeta. Kdor n. pr. dobi iz slovenščine kot učnega predmeta «zadostno», se smatra tudi sposobnim za slovenski učni jezik. V tej zameni jezika kot učnega predmeta in učnega jezika tiči vzrok, da dobe slovenske šole učne moči, faktično nezmožne slovenskega jezika. Seveda je v izpričevalu pisano t Slovenische Unterrichtssprache: ge-niigendj, ali ta red je dal le učitelj slovenščine, niso pa vplivali nanj drugi učitelji, ki so poučevali predmete v slovenskem učnem jeziku. Spričo učnega načrta, kakršen velja n. pr. za ljubljansko žensko učiteljišče, bi niti njih glas o usposobljenosti za učni jezik ne pomenil mnogo; zakaj krščanski nauk in matematika — to sta edina glavna predmeta s slovenskim učnim jezikom — ne dasta bogve koliko prilike pokazati ali spoznati sposobnost v praktični rabi jezika. Pedagogika, zgodovina, fizika in prirodopisje, to so predmeti, pri katerih se razvija jezikovna spretnost. Tako odločuje učni predmet slovenščina edini o slovenskem učnem jeziku. Ako se je učitelj slovenščine zadovoljil z napiljenimi bibliografičnimi podatki in s slovniškimi pravili, tedaj se lahko pripeti, da dobe taki kandidati celo red »povoljno* ali «hvalno», ki v resnici jezika niso zmožni. Tudi pismeni sestavki niso zanesljiv porok jezikovne spretnosti; s primerno nadarjenostjo se napiše še že kaj, a teže je ustno v hipu stvar razložiti, če ne služi jezik. Zato bi izpit o slovenskem učnem jeziku, ne samo o učnem predmetu pred vsem moral biti usten. Prisojanje učnega jezika na podlagi izpita iz učnega jezika ni zakonito. Organizacijski statut pravi v § 64.: «Examinanden, vvelehe ein Reifezeugnis besitzen und das Zeugnis der Reife mit Riicksicht auf eine zvveite Unterrichtssprache ervverben vvollen, haben sich vor einer der zur Abhaltung von Reifepriifungen in der betreffenden Sprache eingesetzten Commission einer Priifung zu unterziehen. Hiebei hat der Examinand durch eine Clausurarbeit aus der zweiten Unterrichtssprache sowie durch eine miindliche Priifung aus von der Commission zu bestimmenden Priifungsfachern darzuthun, dass er die zweite Unterrichtssprache schriftlich und miindlich beherrscht. Diese Anforderungen sin d auch in Fallen zu stellen, wenn der Exa-minand durch eine Priifung das Reifezeugnis fiir zwei oder mehrere Unterrichtssprachen ervverben vvill. Die Priifungsergebnisse iiber zwei oder mehrere Unterrichtssprachen vverden in das Reifezeugnis nur in dem Falle aufgenommen, wenn und insoweit sie giinstig sind ...» Iz teh zakonitih določeb se razvidi, da komisija voli predmete, po katerih naj se spozna sposobnost za učni jezik. V okviru tega zakona ne najde prostora usus, da se izprašuje le iz onih predmetov slovenski, ki so se poučevali slovenski. Nadalje mi je po zadnji navedeni določbi organizacijskega statuta jasno, da se tudi pri maturi lahko ločita slovenski in nemški učni jezik, da je torej tudi pri maturi kdo lahko usposobljen n. pr. le za nemški učni jezik, če se je vobče pokazalo, da ne govori gladko slovenščine; kajpada ima vkljub temu iz slovenščine kot učnega predmeta lahko zadostno. Kdor pa pade iz učnega predmeta slovenščina, ta pade sploh, kakor če pade iz katerega drugega predmeta. ALi so za ljubljansko učiteljišče posebne določbe ? Z organizacijskim statutom ne smejo biti v protislovju. Pri izpitih učne usposobljenosti se učni jezik pripozna na podlagi pismenega in ustnega izpita iz vseh predmetov. Slovenske šole nikakor ne morejo biti vežbališče učnih moči, ki po maturi niso zmožne slovenščine, a s svojim izpričevalom vendarle dobe službe na slovenskih šolah. Zadnjikrat: analitieno-direktna metoda. Dr. Jos. Tominšek. rva beseda v naslovu bo vsem dobrodošla. — Te vrstice dostavim \£f iz zunanjih ozirov; kar se tiče preporne točke same, bi lahko molčal, ker vidim, da g. Štritof v sklepnih besedah svojega «zadnjega odgovora* trdi, oziroma dokazuje, da je trdil o anal.-dir. metodi isto, kar sem naglašal jaz v prvem članku, nanašajoč se na stanje našega vprašanja drugod. Ako g. S. zagotavlja, da je tudi mojega in občnega mnenja: »anal. metoda kot samcata eksistenca ne zadošča*, ali da je celo bil že od nekdaj tega mnenja (zadnja interpretacija njegovih besed in trudov je morala priti iz njegovih ust, da ji lojalno verjamemo), potem nimam jaz v teoriji nič več pristaviti proti njemu. Če potemtakem pravi na str. 328: «smatram vsak poskus, uvesti za temelj nemškega pouka pri nas namesto govorilnih vaj zopet slovniško prestavljalno metodo kot nazadek*, in ta stavek obrača pač proti •— meni, ki mi je posvečen njegov odgovor, potem ne vem, kaj bi naj rekel na to. Ne mara se mi v tretje razpravljati o svojih nazorih, ki so »stari* metodi mnogo man; prijazni, nego so »novi* sovražni. Gospoda S. bo morda zanimalo, da sem jaz pristaš, seveda zmerne, analitično govorilne metode celo na onem polju, ki je po njegovem mnenju — in je bilo res — domena «stare» metode: pri klasični filologiji. — Ali bati se je, da bom zavozil, ker se potrjuje g. S.-a začetna domneva, da »še vedno nimam jasnih pojmov o anal.-dir. metodi in njenih sredstvih*. — Kdo pa ima o kaki stvari jasne pojme? V tem oziru je težko izreči apodiktično pravo sodbo, bodisi o samem sebi, bodisi o kom drugem; ali jako lahko je na podlagi subjektivnega prepričanja, ki se iz njega tako hitro izcimi fiksna ideja, stopiti pred koga z očitanjem. Ali g. S. ni pomislil, v kako nevarnost se je podal, ako v polemiki, ki ne pozna apriorizma, nasprotniku kratkim potem očita nejasnost pojmov? In to na tako kočljivem mestu! — Pa naj imam tudi nejasne pojme, po svoji krivdi jih nimam; ako me celotne razprave in notice po listih ter številce raznojezičnih analitično-dir. učnih knjig ni privedlo do jasnih pojmov, me tolaži to, da imajo iste nejasne pojme z menoj vred še — drugi. G. S. pogreša »lepih praktičnih naukov*, kako se naj združujeta obe metodi, ker jaz govorim «vedno le vobče*. Mari naj tudi jaz apo-strofujem g. S.? Ali naj porabim neki njegov prejšnji argument proti njemu? Ne! Knjige, ki jih imam v mislih, naj odgovarjajo g. S. in zadostijo njegovi zahtevi. Vse drugo — glavna odstavka — so zasebne stvari, kojih odločitev ima k večjemu pomen zame in za g. S. Ker g. S. v prvem odstavku — pač zopet nevede — še odločneje priznava, kar sem trdil jaz in očita meni, da sem iztrgal iz konteksta stavek, ki ga je v svojo izgubo najprej iztrgal — sam, ker bi nadalje razlaga besedice »znak« (v nesrečnem drugem odstavku) ne zanimala vseh, zato pridržim svoje mnenje zase. Le neko malo zmoto še moram popraviti. G. S. izraža na str. 327. misel, da sem s svojim stavkom v odzivu (g. S.-a »odgovor je zame v posledicah Laskav*) hotel reči: g. S. se je meni udal ... Ne! To bi bila od moje strani domišljavost! Kakor si ne laskam, da bi bil sploh koga pregovoril, tako si tudi ne, da bi bil g, S.-a. — Moj stavek je bolj nedolžen; mislil sem to-le: g. S. je s svojim «odgovorom» in s svojim slogom dosegel, da so zadnje tri številke cPopotnika* čitali ljudje, ki se sicer bore malo brigajo za ta list in še manj za anal.-dir. metodo. V teh številkah pa se moje ime prav pogosto imenuje in celo v bližini g. S.-a; še več: g. S. je celo poskrbel, da so se že pred mojo smrtjo poslali v svet nekateri podatki za moj — životopis. Moje ime je postalo — znano! V tem oziru, sem mislil, so posledice zame — laskave. — Toliko v pojasnilo! Ko sklepam, me najbolj boli, da se mi ono dobro, ki je naj ima vsaka polemika, ni povedalo na malo drugačen način. Pa vkljub temu bodi »nasprotniku* hvala! V podrobnostih me je napotil k premišljevanju in odločnejemu izraževanju. «Libertas et caritas!* je moje stališče. t Poeetki naše književnosti za mladino. Odlomek. Napisal Fran Ilešič. ^ilflo »Darka«, ki ga je prvič 1. 1861. pridni mladosti podelil Andrej Praprotnik, nismo imeli mnogo domačih mladinskih spisov. Pač so že «Primčeva »Nemško - slovenska branja« (1813) imela plodove domačega slovstva (.Vodnikove pesmi: »Vrana ino mlade«, »Kos in sušeč«, »Na Slovence«, »Veršac« ; Jarnikove tri: »Zvezdiše«, »Danica«, »Kres«), toda niso bila pravi mladinski spis, marveč so bila izprva namenjena za šolsko čitanko, pozneje pa izpremenjena v pomožno knjigo za licejske slušatelje. Prva mladini izven šole namenjena knjiga je Jarnikov »Zber lepih ukov za slovensko mladino« (1. 1814.), a tu je malo slovenskega; ,Zvezdje' Jarnikovo je najti, tudi sestavek ,Bučelica' in pa pesem ,Čutovi v enim spomladnim jutri' sta menda Jarnikova, Neki drugi basni je Jarnik dodal Vodnikove verze «Leniga čaka . . .«. Primeroma dosti domačega, a zato malo poetičnega blaga ima Serfov »Cvetenjak ali rož.njek cveteči mladosti vsajen« (V Radgoni, 1830); motto tej pesniški zbirki je: »Liibezniva čerstva mladost! — Rože sejo (= sojo?) tvoja radost; — rožnjek je gledalo kreposti, — vse devičje čiste leposti!«1 Vsaka cvetlica ima svoj pomen, pravi v »Predcvetu« (uvodni pesmi), zlasti pa »belička lelja te čistost vtiči«. «Hlapčič no deklič, to maš rožic zadosti: natergaj si kitico rožic kreposti, natergaj si cvetja vse prave mudrosti«, posebno naj pazi mladina na nedolžnost, ki je »kreposti vršič«. V tem smislu kaže »Leljo«, namreč zvezdo danico, ki je na zvezdnatem nebeškem vrtu slična liliji, podoba čistosti. — »Zalostnice — cveste rožice vi lepe, sladek diih vse davate; grobi date mile kepe, lepo ga ponavlate® pravi mladenič ob grobu svoje matere. — ,Cvet večnosti' je rožmarin. — Kapljo strese veter, rožica ovene; to je ,Cvet preminočnosti'. — ,Lilije in rože', spletene v venec, dajejo druge drugim svoj kras. -— »Vodeno rožo« je hotel utrgati neposlušen deček, pa je utonil. Druge pesmi imajo samo za naslov ime cvetlice, v pesmi pa se kaže drugače kaka krepost. Tako pesem »Nepozabnica« (Vergissmeinnicht ?) —• nebesa ne pozabijo pobožnih ljudi. — ,Sirotica' je čebelica, ki jo mori čebelar. — V ,Roži' je ptičica pastiričica znak delavnosti, pa tudi čistosti. V ,Roži prijatelstva' je mravljinjak podoba ljubezni in skupnega dela. — ,Roža dobrohotnosti'je senca, ki krepi človeka. ,Dobrodiišeči klinci«: to je 1 Iskrena hvala bodi izrečena g. ravnatelju Levcu, ki mi je dal knjižico na razpolago. 20 iz latinščine prestavljenih moralnih epigramov (po 2 heksametra) — ,Modrice ostrognate': to je 41 prozaičnih rekov (Serf pravi: .povesti!'). — .Cvetje mudrosti': to je 50 rimanih pregovorov (Serf jih imenuje: .prislovi'; po dve kratki vrstici). — .Bumbleki ali bati' so uganke (Serf pravi: .vgonice'); na koncu knjige so .razcveteni bumbleki'= rešitve ugank. Niti napis nima imena cvetlice pri pesmi »Germ ma vyha» (o beraču, ki kritikuje nabrane kose kruha), .Zvesta stvar' (pes), ,Sveti Martin'; te dve zadnji pesmi sta prestavi iz nemščine (nemška je tudi ,Vodena roža' in pa »Lelje no rože«). Izvirne pesmi imajo vedno dvojen naslov: Lelja. Denica. — Nepo-zabnica. Dobroten stol. — Germ ma vyha. Prošec. — Žalostnice. Mladenič pri grobu svoje matere. —- Sirotica. Celica. — Roža. Pasterinka. — Cvet večnosti. Rožmarin. — Roža prijatelstva. Mravliniek. — Cvet preminoč-nosti. Kapla no rožica. — Roža dobrotnosti. Senca. Edina, iz nemščine prestavljena pesem ,Lelje no rože' ima poetično vrednost. * * as Iz večine je naše mladini namenjeno berivo prestavljeno. Tu pride najprej v poštev spis Jarnikov »Zber lepih ukov za slovensko mladino, iz Nemškiga ino Latinskega prestavlenih, iz Staro-Slovenskiga ino Pemskiga preravnanih, nikoterih pa novo zloženih* (V Celovcu 1814). Iz nemščine je prevedenih poleg Schillerjevega »Der Gang nach dem Eisenhammer* nekaj prav svobodomiselnih člankov, n. pr. o blagoslovljenih rečeh in božjih potih. Toda o tem drugo pot. Iz latinščine so prevedene »basni, ktere se Ezopu perpišejo*, in sicer: Sovražnika. — Pes ino Petelin. — Kmet in sinovi. —- Žabe. — Lastavica ino ptičice. — Močni vol. — Volk in ovca. Kozel in lisica. Muha in mravlja. — Mravlja in golob. — Visoke smreke in ena majhna med njimi stoječa. Lev in lisica. — Lev in volk. — Oslova koža. — Kozlič ino volk. — Zajci in žabe. — Ovca in pes. — (Izmed teh se nahajajo tudi v Metelku: Kmet in sinovi. Pes in petelin. Lev in lisica. -— ,Zajci in žabe' je tudi v Metelku, a kot inačica). »Druge Ezopove basni (Iz Pemskiga na Slovenji jezik pre-ravnane*) so: Lev, volk, koza in ovca. —• Pes in kos mesa. — Osel in lisica. — Popotnik in meč. — Lev in miš. Volk in Kozle. — Vrank in lesica. — Osel in lev. — Veliki kozel in trije mladi. — Volk in kozel. — Osel in levova koža. — Stari človek in smrt. Razprto tiskani basni se nahajata tudi v Slomšku, Zbr. sp. II. str. 6 in 11, ,Krokar in Lisica' in ,Volk in kozel' v Metelku. »Iz Rajčoviga Cvetnika, ki je v staroslavenskim jeziku pisan, posneti in na sedajno slovenščino preravnani* so ti-le c nauk i v podobah* : Lev, človek in medvedica. — Sonce, veter in popotnik, — Sfinks in vganka. — Sodba božja pravična je. — Modrost reši od smrti. — Ojstroumje. — Cesarjov in kralov sreča je nevarna. — Trudolubje. — Delanje s svojmi rokami. Razprto tiskani basni se nahajata tudi v Slomšku, druga pod naslovom: «Stari škorjanec in njegovi mladiči*. Izvirnik, Rajčev ,Cvetnik' je izšel 1. 1802. v Budimu. Avtor Jovan Rajič (1726 —1801) je bil doma iz sremskih Karlovec, bil svečenik in učitelj v Karlovcih, na temešvarskem bogoslovju in v Novem Sadu, nazadnje menih. Študiral je kakor večina takratnih Srbov na Ruskem ter pisal tako-zvani ,slaveno-srbski' jezik, to je zmes stare slovenščine, ruščine in srbščine. Zato govori Jarnik o ,staro-slavenskem* jeziku. Prvo basen je vzel Rajič iz grškega pisatelja Elijana; godi se v Traciji. Sfinks je grška snov. ,Pravično sodbo božjo' je vzel iz Petra Rajnalda. ,Modrost' govori o tiranu Dioniziju, ,Ostroumje' je vzeto iz Plutarha, ,Cesarjov sreča' iz Cicerona, .Trudolubje' iz Plinija, ,Delanje s svojimi rokami iz Enneja. In »Solnce, veter in popotnik* ? Gotovo je prišla k nam prvič iz srbskega izvirnika, prim. Brinar, A. M. Slomšek, str. 77. Tudi basni »Predraga piščala* (II. 47) in »Dereč potok in tih studenec* (11.48) nista Slomškova lastnina; prva je posneta po ruskem zgodovinarju Karamzinu, druga pa po ruskem pesniku Krylovu. Prva basen je v prestavi Podgorskega (Svetca) bila objavljena v Bleiwei-sovem berilu za drugi gimn. razred 1. 1852., torej istega leta, ko jo je posnel za Drobtinice Slomšek. Od kod pa je poznal že leta 1852. Slomšek Krylovljevo basen? Leta 1847. si je M. Majar želel, da bi celovški bogoslovci izdajali mladinske spise, ki bi »se posebno na naše kraje, na naše slavjansko ljudstvo ozirali*; naj »bi se zbrale take pravlice, ktere bi od slavjanskih dogodljajev in možev povedale in to vse priprosto, da bi naši Slovenci radi brali*; vzor so mu bile »Jugendschriften von Chimani1*.....«Tudi v ilirskih in čeških knjigah bodemo poiskali, le škoda, da tako malo takih knjig imamo.* Hrupno leto 1848. je menda pokopalo te načrte. 1 Chimani Leopold je 1. 1814. na Dunaju izdal 6 zvezkov mladinskih spisov pod naslovom »Vaterlandischer Jugendfreund. Ein belehrendes und unterhaltendes Lesebuch zur Veredelung des Herzens, Beforderung der Vaterlandsliebe und gemeinniitzigen Kenntnisse fiir die Jugend des osterreichischen Kaiserstaates«, 1. 1837. pa »Historischer Bildersaal*. Z mnogo večjo silo nego slovanske literature je na početke naše mladinske književnosti vplivala nemška knjiga. Zarobljeni v njenih sponah, sploh dolgo nismo čutili potrebe, da bi se sami gibali. V svoji knjigi «Anton Martin Slomšek kot pedagog« je g. Brinar (str. 74) opozoril, da več mladinskih spisov, ki so sprejeti med Slomškove izvirne povesti, ni Slomškova lastnina, češ, da se nahajajo že v »Kratkih perpovedanjih« iz 1. 1822. Ta »Kratka perpovedanja« pa niso posamezna, osamljena izdaja mladinskih povesti, marveč so le eden natis šolske čitanke takozvane Rottenhannove dobe (1805— 1848). Slovencem jo je priredil prvič Debevec 1. 1809. pod naslovom »Majhine perpovedanja», za njim Ravnikar 1. 1816. pod naslovom »Male povesti«, ponatisnjene 1. 1826. To so kranjske izdaje, tiskane v Ljubljani. V šolski zalogi na Dunaju so izšle te »Male povesti« 1. 1844. Za štajerske šole se je, kolikor mi je doslej znano, ta čitanka prvič tiskala 1. 1822. kot »Kratke perpovedanja (povesti)*, ki jih pozna g. Brinar; druga izdaja so »Kratke perpovedanja (povesti)« iz 1. 1831.; te dve sta tiskani v Gradcu pri Kienreichu. L. 1836. je Dajnko za tisk popolnoma pripravil rokopis »Male Pripovedanja na potrebo za deželne šole«; ta rokopis (»Original zur Hinterlegung beym k. k. Biicherrevisionsamt«) hrani župnijska knjižnica pri Veliki nedelji1. Poraz Danjkovega črkopisa, kojemu je Murko baš 1. 1836. zadal smrtni udarec, je bil kriv, da se knjiga ni natisnila. Po jezikovnih izpremembah in razlagah se pozna, da so Štajercem bile namenjene »Kratke povesti za šole na deželi«, v zalogi «ces. kralj, bukvarnice za šolske bukve per sv. Ani v Janezovih ulicah« 1. 1847. Te čitanke so dvojezične, po prvi strani nemške, po drugi slovenske. Nemški naslov se jim glasi vedno »Kleine Erzahlungen«. Slomšek je torej črpal iz čitank predmarčne dobe. Brinarjevim vzporedbam bi dodal jaz še to-le: Slomškova povest št. 21 (Zbr. sp.) «Lizika« se nahaja n. pr. na str. 35 Debevčevih «Majhinih perpovedanj«; v Brinarjevem izvodu iz 1. 1822. je baš list 32 — 33, kjer se začenja «Lizika», iztrgan Slomškova številka 32, »Nacek« je v Debevčevi izdaji na str. 77 (Matijček«), v izdaji iz 1. 1822. na str. 71. Slomškova povest št. 23 spominja Debevčeve na str. 91—93, Slomškova št. 38 De-bevčeve na str. 25, Slomškova na str. 46 Debevčeve na str. 71. Tudi pesem «Kde je ljubi Bog doma?« je prestava iz nemščine. Tradicionalne tendenčnosti v naši mladinski literaturi g. Brinar na str. 73. ne tolmači prav. Slomšek pri nas ni bil niti edini, ki se je vnemal za Krištofa Šmida. V Ljubljani je ob enem z njim prestavljal Smidove spise Jožef Burger, (gl. Glaser, Zgodovina slov. slovstva, str. 241—242.) L. 1832., torej istega leta, ko je Slomšek s celovškimi bogoslovci izdal 1 G. župniku Menhartu, ki mi je drage volje poslal v pogled ta in še eden rokopis, bodi izrečena srčna zahvala. prvo Šmidovo knjigo »Prijetne perpovedi za otroke«, je Burger izdal kar troje Smidovih del: »Nedolžnost preganjana in poveličana«, »Pomoč v sili ali leseni Križ in sreča dobriga uka», »Evstahi«. Za Smida pa se niso ogrevali le svečeniki; tudi Stanko Vraz gaje hotel sloveniti, ko je bil jurist v Gradcu, in si je med sotrudnike izvolil rojaka mu kaplana Muršca in takrat še dijaka Miklošiča. Dne 15. sept. 1835. se je Vraz čez Dravo vrnil iz Zagreba v Središče. Deževje ga je bilo za nekaj dni zadržalo pri ljubeznivem opatu Križmaniču v zagorski Bistrici. O tem piše Muršcu, takrat kaplanu v Ptuju, z dne 3. dec. 1. 1835. iz Gradca tako-le: «Meni je ne bilo mogoče k Cvetkovim pervencam («pri-mitiae«?) priti, da bi se tam nazoči z Vami od poslovenjenja Smidovih pisem spominjal ter kaj bi Vam za poslovenjenje odločil, spo-menol.« Pozneje še v istem pismu nadaljuje tako-le: »Pripovesti (Smidove) sem že skoro vse med pomagavce razdelil. Vam sem odločil pripovest: Zgubleno dete, da mate Vi sami exemplar Smidov, Vam nepošljem originala (pa tudi prilike ne). — Ne treba besedne preložbe; ne treba neli tudi kranjšine; samo po takem narečji pište, v kakem so bili najni do-zdajni listi. Le prelagajte po slovenskem t. j. kak dober štajarski Slovenec govori. — Paščite se. Tri povesti so že gotove. Po vuzmu bode se tiskati začelo.» Proti koncu tega pisma govori o Miklošiču ter pravi: »Perva povest od njega poslovenčena najmre: Kanarek; in druga: Kresnica, je že gotova, na skorem pred cenzuro položeno bo. Berž čas bo tudi na čelo vsega dela postavljena.« Murko sicer ni bil sotrudnik, »al se deno raduje — piše Vraz — nad našim nakanjenjem rekoč: Da bom bar ja obečanje zveršil, kterega je on pred — tremi leti včinil, pa zavolj mnogih mudnih okolic ne spolniti mogel.« To «delo» in «nakanjenje* je pač prestava Smidovih povesti. Kje je Murko kaj takega obljubil? * * Kr. Smid si je osvojil ves naš svet, ne le Slomška. V izkazu mladinske literature iz Slomškove dobe zavzema odlično mesto ime Jais. P(ater) Egidij Jais, slovenski tudi imenovan P. Ilg ali lin J., je bil rojen 1. 1750. na Bavarskem ob reki Izar. Benediktinec po stanu, je bil med 1. 1776.—1778. izpovednik na božji poti Maria Plani pri Salcburgu. Od 1. 1778,—1786. pa je bil učitelj in ravnatelj gimnazije salcburške; toda srce ga je gnalo med ljudstvo in dal se je za kaplana nastaviti pri samostanski župniji Wallersee, dokler ni z 1. 1790. prisiljen prevzel ravnateljstva semenišča za gojence vsega benediktinskega reda. Ko so se 1. 1803. odpravili vsi samostani, je bil poklican za profesorja bogoslovja v Salcburg. »Popotnik. XXII., 12. 24 Tu, v VViirzburgu in Florenci je tudi odgajal otroke nadvojvode Ferdinanda, takrat volilnega kneza salcburškega, a je umrl 1. 1822. v samostanu Benedictbeuern. Jais je bil blag prijatelj ljudstva in mladine. Odpovedal se je odličnemu ravnateljskemu mestu, da bi delil z ljudstvom nadloge in težave in spoznaval njega dušo. Rajši je več mislil nego študiral, o svoji osebi ni rad govoril. Jais pomeni s Smidom vred povratek od suhega racionalizma Rochow-Felbigerjevega k čuvstvu, poeziji in krščanstvu. B rez dvoma ga je poznal po duhu mu sorodni Slomšek. Izmed njegovih del je poslovenjenih gotovo čvetero. Njegove «Schone Geschichten und lehrreiche Erzahlungen zur Sittenlehre fiir Kinder*, ki jih je spisal v dobi 1786.—1790., sta po Buchfellnerjevi izdaji poslovenila Janez Dragotin Samperl in Stanko Vraz 1. 1836. pod naslovom «Navuk v peldah. Lepe zgodbe in koristne povesti za otroke». Prim. v Jarniku »nauk v podobah*. «Lehr- und Bethbiichlein fiir Kinder, das auch Ervvachsene brauchen konnen*, molitvenik, je bil poslovenjen v Ljubljani 1. 1845. kot »Bukvice, polne Molitev in lepih naukov za manji in veči mladost, kakor tudi za odrašene ljudi dobre*, Giontini.1 Ponatisnilo se je delce še 1. 1850., 1855. in 1861. L. 1847. je po Ilnu Jajsu »prestavil en duhoven* »Pirhe za device, ali molitve in nauke, ktere naj si pobožna devica in sleherna poštena žena večkrat k sercu vzame*, Giontini. Pri Gerberju pasta izšla 1. 1852. »Tine in Jerica. Podučna povest za kmetiške ljudi*. Izvirnik «Valter und Gertraud*2 je spisal Jais v "VViirzburgu v dobi 1806.—1822., želeč dati kmetskemu ljudstvu zrcalo, kakšno naj bo in kakšno naj ne bo. Prvo delo je čitanka kakor Rochovvljev »Kinderfreund* in Felbiger-Rottenhannove «Kratke povesti*, a Jaisove zgodbe imajo mnogo več svežega življenja, so manj umetne, bolj naravne, vzete iz opazovanja resničnega življenja; zatrjuje se, da jih po istiniti preprostosti dosedaj nikdo ni dosegel in da jih bo jedva kdo dosegel. Vsaka povest se končuje s pametnico. Prestavo te knjige je sprožila znana nakladna knjigarna F. Ferstlnova (J. L. Greiner) v Gradcu. V uvodu piše Stanko Vraz: «Gospod založnik je meni naročil tote knižice po občinsko-slovenskem preložiti. Bivši pak jaz do volje z drugimi književnimi posli zabavljen ne sem si vupal k bre-menam pali bremena perložiti, ampak sem ga izročil g. Samperlu, kte-rega ljubav do lepega domačega jezika mi je po njegovem nevtrudnem 1 V katalogu licejalne knjižnice ljubljanske je temu delu dodano: Iz nemšk. prestavil Franc M a 1 a v a š i č. 2 Basarieek v »Povijesti pedagogije« (370) ima naslov: Valentin und Gertrud. vučenji domačih in Roških gramatik — ter vednost z nekoliko drobnih lastnih pesmic znana bila. On je radovoljno in z veseljem meni odločeno težavo na svojo glavo vzel, ter vse Slovence, kar jih od Belaka do Lot-merga — od vesnic sred Železne in Saladske stolice do Adrijanskega morja prebiva, na pameti imaje si k težavnemu delu perpravil.» Toda »verli poslovenitelj je na sred dela zbolenel* in Vraz je nadaljeval ter dovršil — »založnik je z zdanjem Turško silo delal* — do dne sv. Janeza krstitelja* 1. 1836. Ko je delo izšlo, »vrlega poslovenitelja» Šamprla ni bilo več med živimi; zakaj umrl je kot absolviran filozof dne 21. avgusta 1836.1 v svoji rojstni hiši na Gomilah pri sv. Urbanu v Slov. Goricah ter se ni učakal, da bi »gg. vučeniki in ravnitelji krepkih mladih Slovencov in Slovenk to malo z ljubavjo do domovine začeto in zveršeno delo za prikladen darek pridnosti vučencov in vunčenic (!) obsodili«, česar sta si želela izdajatelja.2 «Bukvice polne molitev* imajo tudi cerkvene pesmi; tako «Pred Bogom pokleknimo —• povzdignimo srce ...» nadalje: »Pred stolom tvoje milosti tvoj verni ljud kleči*, adventna: »Vi oblaki ga rosite ali zemlja naj ga da . . .*, božična: »Poglejte, čudo se godi, kaj mora neki to biti . . .», velikonočna: «Zveličar gre iz groba, ob meč je smrt, trohnoba*. Kdaj so bile te pesmi prvič poslovenjene? Avtor? Pomembnejša za nas pa je knjiga «Tine in Jerica*; to bo treba primerjati z osnutkom Slomšekovega dela »Blaže in Nežica*. Slomšek je že 1. 1833., torej 9 let pred »Blažetom in Nežico* pač poznal Jaisovo delo »Tine in Jerica*; zakaj tega leta je zložil pesem «Železo in kladivo*, ki služi v Jajsovi povesti v dokaz, «da dober vladar sam narbolj težo vojske občuti*, češ: Železo. Let in dnov je že preteklo, k' je železo kladvu reklo, «Kaj me butaš tak terdor Saj sva ti in jaz eno.* Kladvo. »Pusti očitanja merzečel* kladvo zdaj železu reče, »Sej pri men krivice ni, de te vdarc na vdarc boli sej jih čutim, jaz, ko ti.* 1 Za podatke o Šamprlu, rojaku urbanskem v Slov.-Goricah, bodi srčna hvala tainoš-njemu kaplanu č. g. Kozodercu. 2 V šoli poleg oficialnih, šablonski jednako pustih kujig, ta knjiga seve ui imela prostora. •Popotnik, jpai., 12, Vi podložni vsi cesarja 1 Ne sodite del vladarja, znajte, de terpi za nas. Zdajnja in prihodnja vladva in vojska nesrečna kladva hujš' ga bijejo, ko vas. Slomšekovo pesem čitaš v Zbr. spisih I., str. 93. Ker je pesem iztrgana iz zveze povesti, je Slomšek izpustil ob koncu vojsko, zato pa je ednakopravnosti kmetov na ljubo pred opomin kmetom postavil opomin gospodi: Nič pregerdo ne imejte, o gospoda! vboge kmete: na železo mislite, da ste ene matere. Zveza med »Tinetom in Jerico« in «Blaže'tom in Nežico« je s to pesmijo postala verjetna. Mislilo bi se seveda tudi lahko, da sta Jais in Slomšek vzela pesem vsak za sebe iz svojega vira. Zato bo treba natančnejše analize obeh del. Jais, a ne Egidij, marveč Paul Alois se imenuje pisatelj nemške knjižice »Jesus der Kinderfreund«, oder: Lasset die Kleinen zu mir kommen. Lehr-, Gebeth- und Gesangsbiichlein fiir meine lieben kleinen Pfarrkinder. Von Paul Alois Jais. Laibach 1854. Verlag von J. Giontini. — Slovenska prestava iz istega leta in iste založbe je Jezus, prijatelj otrok, ali pustite priti k meni otročiče. Bukvice polne naukov, molitev in pesem, za svoje ljube farmančke spisal Pavi Alojzi Jais. Po najnovejšim nemškim natisu poslovenjene.« Ta Pavel Alojz Jais pač ni nihče drug nego pisatelj prej naštetih knjig; zakaj Egidij je bilo njegovo samostansko ime, najbrž je bil krščen na ime Pavel Alojz. V Goedecke, Grundriss 1., 2, str. 1078. se imenuje «A. Jais, Priesterf», ki je zložil misterijo «Das Opfer des Jephthe«, Trsp. (?) Tegernsee 1778. To je pač isti A(lojz) Jais. Jaisov «Lehr- und Bethbiichlein fiir Kinder« je doživel 13 izvirnih izdaj in pri nebrojnih ponatisih se je izpremenil naslov in ime pisateljevo. Značilno je, da se je Ročnowljev racionalistični »Kinderfreund« pri Jaisu izpremenil v »Jezus, der Kinderfreund«. To je razvoj tendenčnosti v naši mladinski literaturi. V tem smislu je popraviti Brinarjeve trditve.1 1 Na nepotrebni »Odgovor« v zadnjem Popotniku mi ni treba odgovarjati. Za dobro delo se zasluži hvala, za slab »Odgovor« pa patent. Pedagoški utrinki. Piše Iv. Sega. XXXVII. 'ttfaJlltadovolistvorn opažamo v slovenskem narodu nekako navdušeno hrepe-nenje po višji izobrazbi in sicer v vseh slojih. Ona zastarela «fraza*, da »učenih otrok kmet in obrtnik ne potrebuje* zavrgla se je že davno za plot ; zahtevajo jo pa pač še oni parasiti, ki žive na račun tujih žuljev. Dandanes velja načelo: »Kolikor se kdo več uči, več zna; če več zna, več zasluži; če več zasluži, več ima; če več ima, več velja in uživa.* Ko bi se ta rek upošteval pri nas Slovencih, bi dandanes gotovo bili v sijajnejših gmotnih razmerah in nas bi tudi tujec drugače upošteval kakor nas pa sedaj. Kar smo zamudili, skušajmo dohiteti. Tudi slovenski trgovski stan pričel se je nenavadno energično gibati. Priliko smo imeli že ravno v teh utrinkih poročati o trgovski višji akademiji, kateri je obstoj že zagotovljen. — Trgovski stan zasnoval si je pa tudi svoj list »Narodnogospodarski Vestnik*. List sicer izhaja od 10. aprila t. 1., a omenjamo ga še le danes. Povod temu je ta, da prinaša 7. številka jako dobro razpravo o «potrebi trgovske izobrazbe*, ki se bo v prihodnjih številkah še nadaljevala. Razprava je času prav primerna, iz nje veje premišljenost in pravo poznavanje trgovskih razmer. Pisec se najprej dotakne razvitka trgovskega stanu od časa, »ko pri nas še sanjali nismo o kaki prodajalnici v oddaljeni mali vasi v hribih* do časa, ko »je postala trgovina, ki se je smatrala za navadno špekulacijo, dandanes težavno delo, ki zahteva mnogo inteligence in obilo študij!* Opravičena je tožba pisca, da »naša dežela, ki ima vse pogoje za industrijski in torej imenitno tudi za trgovinski razvoj, je skoro glede vsega, kar se dela v večjem slogu, v rokah tujcev, ki izkoriščajo vrednost in dobroto našega sveta. — Mi nimamo niti navadnega trgovskega naraščaja za svojo malo nerazvito trgovino, z industrijo smo tako komaj začeli. Dan za dnevom se čuje tožba, kako težko je dobiti pisarniških moči, in če se dobe, da nimajo znanja v tej meri, kakor jo zahteva moderna trgovina. •— In potrebo dobre izobrazbe čutimo že dalje časa in jo čutimo čimdalje huje. — Kako živo potrebuje trgovec temeljite izobrazbe, so uvideli že zdavnaj drugi narodi. Ravno oni narodi, pri katerih je najbolj razvita trgovina in industrija, skrbe z vso vnemo za dobro trgovsko izomiko naraščaja. Pri nas se je v tem oziru doslej splošno malo delalo, na Kranjskem pa še posebno malo, ker se je mislilo, da trgovcu zadostuje tako učenje, «kakor si ga marsikdo misli, ko dd svojega dečka, ki ni mogel več v šoli ,izdelovati', v ,štacuno', da postane ,trgovec'. To so bili in so še dandanes samouki.* Člankar se dalje dotakne tudi veleindustrije, posebno tržaške, omenja raznih trgovskih višjih šol, posebno v Trstu, a dobro tudi biča laški šovinizem napram slovenskim korakam itd. Slovenskemu učiteljstvu se tu nudi jako lepa prilika, priskočiti temu tako važnemu stanu na pomoč s tem, da delujemo z vsemi dopustnimi sredstvi na to, da se ustanove po vseh večjih krajih obrtno nadaljevalne šole, kajti »učiteljstvo mora priti do spoznanja, da ne pride do veljave, ako se ne loti dela, in sicer dela pri organizaciji posestnika in obrtnika. Zato je treba vse drugega dela in drugega nastopanja, nego dosedaj, treba je učenja in vztrajnosti. Učiteljstvo le prodre po višji svoji inteligenci in združno z maso našega naroda, katero tvorijo posestniki in obrtniki.« XXXVIII. Novo «učno metodo« skušajo uvesti v ljudskih šolah nemški nadzorniki v nemški Poljski. Naš namen ni, preiskavati in opisavati podrobneje to najnovejšo "učno metodo«, ker je že tako znana vsem »Popotnikovim« bralkam in bralcem, temveč podati hočemo le še nekaj zanimivosti, ki se tesno družijo z najnovejšim nemškim »škandalom«, ki bode — upajmo — vsekakor imel vsaj nekaj dobrih posledic za avstrijske Slovane sploh, posebno pa za nas Slovence. V spomladi 1. 1899. vložili so poznanski Poljaki na prizadevanje tamošnjih rodoljubov dobro podprto peticijo na prusko naučno ministrstvo, proseč, da naj se poučuje v nemško-poljski Sleziji verouk v materinem, t. j. poljskem jeziku. V prošnji se prosi (navajamo dosledno po nemškem viru): 1. Dass die pol-nisehen Kinder Oberschlesiens auf der Unterstufe die biblisehe Geschichte und die nothigen Gebete in erster Linie in polnischer Sprache erlernen sollen; dafi sie auch auf der Mittel- und Oberstufe im Lesen und Verstehen der polnischen Sprache unterrichtet vverden, damit sie neben dem Unterricht in der deutschen Sprache den religiosen Memorierstoff, die Katechismusstucke und die Kirchen-lieder auch in polnischer Sprache in sich aufnehmen konnen.« Prošnja dalje navaja še precej razlogov v podkrepljenje teh dveh točk, izmed katerih omenjamo le sledečega: «Die im Elternhause begonnene religiose Ausbildung wird beim Eintritt in die Schule durch eine den Kindern vollig fremde Form unterbrochen, durch den kirchlichen Beicht- und Communionunterricht nur ungeniigend gepflegt und nach dem Austritte aus der Schule infolge des nicht entwickelten religiosen Verstandnisses und sittlichen Pflichtgeftihles bei dem judendlichen Leichtsinn und falsehen Freiheitsdrange vemachlassigt. Die Friichte erntet die Socialdemokratie.« Naučni minister je na to prošnjo odgovoril že 29. marcija 1899. leta sklicujoč se, da je vso zadevo »vsestransko» dal preiskati in na podlagi te »vsestranske« preiskave je zagledala »poljska parija* sledečo določbo: Das Ergebnis dieser Prttfung ist in jeder Hinsicht zu Gunsten der unveranderten Aufrechthaltung der seit 27 Jahren mit Erfolg durchgefuhrten Verordnungen tiber die Unterrichtssprache in den Volksschulen des Regierungsbezirkes Oppeln ausgefallen. (Primerjaj dogodek v VVressnu I) Insbesondere haben die angestellten Ermittelungen ergeben, dass die Schule auch im Religionsunterricht fiir die polniscb redende oberschlesische Jugend ihren Zweck iiberall da voll-standig erreicht (?), wo der Lehrer die bestebenden Vorschriften (aba!) mit Eifer (! ?) und Geschick (!) anwendet. — (»Učna metoda» v Wressnu je torej na Nemškem že obligatna). — Am giinstigsten sind die Unterricbtserfolge auch im Religionsunterricht da, wo die Herren Geistlichen die Bemiihungen der Unterrichtsverwaltung auf diesem Gebiete mit Verstandnis (?) freudig untersttitzen. Jede Nachgiebigkeit (?) der Unterrichtsverwaltung in der Sprachen-frage wiirde daher zur Forderung der nationalpolnischen Agitation ausgebeutet und umso wirksamer in diesem Sinne gemifibraucht werden, als ein sacblicher Grund zur Unzufriedenheit mit dem auf dem Unterrichtsgebiete getroffenen sprachlichen Anordnungen nicht besteht. Dem privaten Gebrauche des ortlichen polnischen Idioms tritt die Schule nicht feindlich (?) gegeniiber. Aufgabe der Volksschule im deutschen Reiche und im preuBischen Staat ist aber nicht die besondere Pflege (1) der fremden, sondern der vater-landische n, f ti rjeden Deutschen unentbe h rlichen deutschen Sprache.j XXXIX. »Ven s slovensko univerzo*, ta parola odmeva danes od »Spielfelda in Gosposvetskega polja tja do jadranskega morja in Črnegore*. Impozantne manifestacije v Ljubljani, Trstu, Pragi, Brnu itd. pričajo, da se slovensko in sploh slovansko ljudstvo zaveda one kulturne važnosti, katero dosežemo Jugoslovani s slovensko univerzo v Ljubljani. Toda bodimo i v tem za nas Slovence v istini življenskega pomena važnem vprašanju največji pesimisti. Kakor znamenja kažejo — ko pišemo te vrstice — nam vse te navdušene manifestacije, vse one brezštevilne peticije vsi članki in govori vendar ne uresničijo one tako željno pričakovane ideje slovenskega vseučilišča. Ali nekaj nam vendar mora prinesti tO gibanje za višjo izobrazbo slovenskega naroda! Če že slovenskega vseučilišča ne, pa vsaj najpotrebnejših slovenskih ljudskih šol v Trstu, kjer se bojujemo za nje nad 20 let, v Gorici in v tužnem Korotanu, in najpotrebnejših slovenskih srednjih šol v središču Slovenije, v Ljubljani — in to smemo in tudi bodemo — kategorično zahtevali od naše »skrbne* vlade. XL. Za našo potrpežljivost in za avstrijski birokratizem prav značilen je govor, ki ga je govoril dr. G, Gregorin na manifestacijskem shodu za slovensko šolstvo sploh v Trstu dne 1. decembra 1901. — Govor je priobčila 'Edinost« v svoji 279. številki z dne 6. decembra 1901. Kratka vsebina tega govora je: »Leta 1884. je vložilo 1429 slovenskih staršev prošnjo za slovenske ljudske šole v Trstu za 700 — 800 otrok, dolžnih pohajati šolo..« Tržaški mestni svet je prošnjo zavrnil — »brez vsake motivacije« (1) Dne 6. januarja 1885. 1. se je vložil protest proti tej »temeljiti« odklonitvi tržaškega mestnega sveta na c. kr. namestništvo, katero ga je že dne 5. julija 1887. I. odbilo, češ, daje za slovenske otroke dovolj preskrbljeno s šolami v Rojanu, Barkovljah in Skednju, ker te šole niso oddaljene 4 km od Trsta. Proti tej hitri rešitvi c. kr. namestništva je vložilo politično društvo »Edinost« kot tolmač slovenskega tržaškega prebivalstva utok na naučno ministrstvo dne 10. avgusta 18 8 8.1., a to je ta utok rešilo z motivacijo, da «Edinost» nima pravice govoriti v imenu tržaških Slovencev. To bi bil nekako prvi del boja tržaških Slovencev za ljudske šole. — Sedaj pa sledi drugi del. I,. 1892. so napravili slovenski starši v Trstu novo prošnjo za slovenske ljudske šole in sicer na c. kr. namestništvo kot c. kr. dežel. šol. oblast. Ta c. kr. oblast poslala je prošnjo mestnemu šol. svetu v izjavo in res isti se je bavil takoj — to je 1. 1894. 2 2. maja — v seji, kjer se je izrekel princip, da slovenske šole v Trstu niso potrebne (1 ?), da se bo tržaški mestni zastop proti vil tej «nezakoniti» zahtevi z vsemi sredstvi ter «čuval svete, nedotakljive pravice, katerih varovanje da mu je poverjeno.« Da v Trstu v »istini« ni treba slovenskih šol, je pač dovolj jasna štatistika šolo obiskajočih godnih slovenskih otrok 1. 1893., kajti takrat je obiskavalo c. kr. ljudske šole 326 slovenskih otrok in sicer 203 moškega in 123 ženskega spola, a k tem je treba še prištevati 320 otrok, ki so bili v šoli pri Sv. Jakobu. — C. kr. namestništvo je z odločbo od 1. julija 1894. 1. razsodilo, da Slovencem ni treba slov. ljudskih šol, ker jili imajo v obližju Trsta, in te šole niso oddaljene 4 km. Temu odloku so se protivili slovenski starši z utokom na c. kr. naučno ministrstvo dne 7. avgusta 1894 1. — in ta oblast je rešila ta utok v svoji razsodbi dne 23. avgusta 1 895., »da se ne sme gledati samo na kilometre, ampak tudi na potrebo.« Ob enem je dobilo c. kr. namestništvo nalog, da se vrše v tem oziru poizvedbe s tržaškim mestnim zastopom. Tržaški mestni zastop je v svoji veliki ljubezni do slovenskih otrok takoj vzel v pretres ta odlok naučnega ministrstva, kajti že v seji 14. aprila 1897. I. je sklenil, da je odlok c. kr. naučnega ministrstva krivičen, kajti «zahteve, da se v Trstu ustanove slov. šole, ne odgovarjajo pravim realnim potrebam tukaj bivajočih Slovencev; da on (mestni zastop) nikoli (?) ne dovoli, da se v okrožja mesta Trst ustanove in vzdržavajo na troške mesta šole, z naučnim jezikom, ki ni italijanski.* C. kr. namestništvo je zopet pritrdilo temu sklepu tržaškega mestnega zastopa z motivacijo, da imajo Slovenci zadostno število otrok godnih za šolo, ker so pa Slovenci priznani »turisti* ne potrebujejo šol v mestu, ker so okoličanske šole malo manj oddaljene kakor 4 kilometre. Protest proti temu modremu ukrepu c. kr. namestništva je šel dne 7. junija 1899. I. na visoko c. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk — a ta protest še do danes, recimo 16. decembra 1901. ni prišel kakemu sekcijskemu šefu v naučnem ministrstvu pred oči, da bi ga rešil. »Naglica nikjer ni dobra* pravi slovenski pregovor. XLI. Pretečeni mesec se je vršil občni zbor avstrijske socijalne demokraške stranke in sicer dne 2. do 6. novembra. Ta shod je bil nekako važnejšega pomena, ker je izvršil več za stranko samo mogoče velevažnih preosnov, omenjamo le »preosnovo strankinega programa*. Spuščati se o podrobnosti tega zborovanja pač ni naša naloga1, omenjamo samo programa o šolstvu, ki ga je sprejela ta stranka na tem obč. zboru, glaseč se: »Šola bodi obvezna, brezplačna in posvetna (weltlich), ter odgovarjaj popolnoma potrebam in razvoju posameznih narodov; otroci naj dobivajo vsa učna sredstva kakor tudi potrebno oskrbovanje brezplačno in to v ljudskih kakor višjih šolah.* Pri tej priliki omenjamo pa tudi program, ki ga je sprejela krščansko-socijalna stranka, nanašajoč se na vzgojo v družini kakor tudi v šoli: »Družini, kakor poglavitni posredovalki krščanske vzgoje in ob enem podlagi in podpori družabnemu življenju naj se da najširše varstvo in zaščito. Rodovini je s pametno uredbo plač zagotoviti sredstvo za njen obstoj, in delovanje ženstva naj se omeji na domači krog. Duševna izobrazba naj se pospešuje v vsakem oziru (I) in to naj se omogoči tudi revnejšim slojem. Kakor podlago šolskemu pouku je vzeti načelom krščanstva in potrebam življenja odgovarjajoč učni načrt, s katerim naj se doseže v istini versko-nravna, za poznejše življenje zadostujoča izobrazba. Ločiti je krščansko mladino od židovske in pri nastavljanju učiteljev se je ozirati na veroizpovedanje dotičnih otrok. Učiteljstvo naj bo primerno (?I) plačano, da se zamore — prosto vsakih gmotnih skrbi — popolnoma, z vso ljubeznijo posvetiti edino le vzgoji mladine. Pouk bodi po vseh državnih šolah brezplačen. Ustanovi naj se 1 Kdor se hoče natančneje pečati s tem obč. zborom, temu priporočamo v naročitev: Protokoli iiber die Verhandlungen des Gesammtparteitages etc. Cena 50 h. Naroča se: Wiener Volksbuchhandlung Ignaz Brand, Dunaj VI., Gumpendorferstr. 16. zadostno število srednjih, zlasti pa obrtnih in tehniških šol. V pospešilo na-daljne izobrazbe naj se ustanovi dovolj javnih knjižnic ip čitalnic.« Koliko upoštevata ti dve stranki ravnokar označeni program, se ne da še pri obeh strankah natančno določiti in pojasniti, kajti prva še ni skoro nikjer prišla do prave moči, do moči, na podlagi katere bi zamogla izvrševati posamezne točke svojega programa; a pri drugi stranki — to je pri krščansko-socijalni stranki — pa mirnega srca lahko trdimo, da oni lepi program na papirju in kot tak ostane pač le na papirju-, v istini ga pa ta stranka nikjer ne uvažuje, za kar imamo nebroj dokazov, in to je pri tej stranki ravno -— najznačilneje. XLII. Dne 9. novembra sešla se je k sklepnemu posvetovanju »pravopisna enketa« v naučnem ministrstvu, da določi končno zahteve preosnovanega, na nemško ortografijo se naslanjajočega pravopisja. Naučni minister je pov-darjal, da sta se enketi sklicani meseca junija v Berolintt — to je nemška in avstrijska; slednjo je sastopal dvorni svetnik dr. Hulmer — popolnoma složili (?), da so se želje avstrijskega novega pravopisja jako upoštevale. Nekaka glavna preosnova tega pravopisja se naslanja na sledeče točke: «Th» se zvečine odpravi; raba raznih »s* se deloma odpravi; «e» kot znak dolžine naj se omeji, pač naj se pa obdrži pri tujkah na «ieren» kakor »re-gieren« i. dr. Samostalniki in samostalno rabljene besede naj se tudi prihodnje pišejo z ,veliko začetnico'. Tujke s «c» naj se pišejo raje s «k» oziroma