ni, gostišča). V ustvarjenem turističnem prometu pa Jugoslavija dosega le 12% prometa Italije in 73% prometa Grčije. Ob tem pa ob Grčiji edina izmed sredozemskih držav kaže porast deleža v svetovnem turističnem prometu. To pa pomeni predvsem toko- ve iz evropskih držav. Z nekaterimi že izvedenimi političnimi spremembami v vzhodnoevropskih drža- vah in boljšimi možnostmi potovanj v tujino ostaja Jugoslavija potencialno ena najbolj privlačnih držav za turista iz vseh ostalih držav. Gibanje turističnih tokov iz posameznih območij Evrope v Jugoslavijo kaže v glavnem vztrajno nara- ščanje turističnega prometa iz zahodnoevropskih držav, stagnacijo iz južnoevropskih z Italijo ter nazadovanje iz zahodnosrednjeevropskih in vzhod- noevropskih držav. Jugoslavija pritegne tudi velik del tranzitnega turističnega prometa, ki pa ne daje takšnega ekonomskega učinka kot v bolj razvitih državah (Švica, Avstrija) itd.). SKIJEP Jugoslavija ima številne specifične pogoje za uspešno vključevanje v evropske razvojne toko- ve.Med njimi še posebej izstopajo njen položaj in naravni elementi z naravnimi potenciali. Družbeni, ekonomski in politični pogoji s svojo notranjo pestrostjo, pa vsaj za sedaj, predstavljajo omejitveni dejavnik. Tako naš geografski položaj omogoča izjemen prometni pomen v vseh smereh, ki pa ga vsled gospodarske (ne)razvitosti in drugih zaviralnih dejavnikov še zdaleč ne izkoriščamo. Prav glede na naravne pogoje in pestrost gospodarske razvitosti in usmeritve, pa bi morali pozitivno opre- deliti naš razvoj znotraj celotne evropske skupnosti. To pa pomeni tak razvoj, ki bi ustrezno valoriziral vsa naša območja in ne omogočal negativnih socio- ekonomskih in drugih, predvsem pa prostorskih posledic. 1. Rogič, V., 1982, Regionalna geografija Jugoslavi- je. Zagreb. 2. Grgič, M., ¡984, Geopolitički položaj Jugoslavije u prošlosti i da nas. Zbornik rado v a XXXI, Beo- grad, str. 79-95. 3. Cvijič, J., 1966, Balkansko poluostrvo. Beograd. 4. Produktivnost rada u Jugoslaviji. Jugoslovenski pregled XXX, 1986-10, Beograd 1986, str. 465-474. 5. Djekovič, L., 1982, Jugoslawien zwischen EG und RGW. Südosteuropa Mitteilungen 22, 1982-2, München, str. 3-12. 6. Platni bilans i zaduženost Jugoslavije u inostran- stvu 1971-1986. Jugoslovenski pregled XXXI, 1987-6, Beograd 1987, str. 297-304. 7. Jugoslavija 1945-1985. Beograd 1986. 8. S t ran a ulaganja. Jugoslovenski pregled XXXIII, 1989-7-8, Beograd 1989, str. 289-294. 9. P f a f f , D., 1988, Praktische Erfahrungen mit joint ventures in Südosteuropa. Südosteuropa Mittei- lungen 28,1982-2, München, str. 114-127. 10. Statistički godiSnjak Jugoslavije 1989. Beograd 1989. PROCESI IN POJAVI REGIONALIZMA V EVROPI Bojko Bučar V klasičnih mednarodnih odnosih, kjer so države temeljni subjekti mednarodnega prava in mednaro- dnih odnosov, se regionalizem pojmuje kot regional- no povezovanje držav v nasprotju z univerzalnim sodelovanjem na svetovni ravni. Zato se regionalno sodelovanje odvija dokaj različno in ne le kontine- ntalno ali geografsko. Lahko gre za kulturno-civiliza- cijsko, jezikovno-etnično, versko-ideološko, politično, zgodovinsko, geopolitično ipd. regijo ali za kombina- cijo tega. Regija se torej nasplošno pojmuje kot omejen prostor v svetu in regionalno sodelovanje kot razlika do univerzalnega. Pri tem države sodelu- jejo z različno intenziteto, t.j. govorimo o kooperacij- skih in integracijskih procesih. Prav tako pa regio- nalno sodelujejo na različnih področjih npr. vojaš- kem, političnem, ekonomskem in drugih, pri čemer je potrebno vedeti, da v praksi ni čistih tipov intenzi- tete in vrste sodelovanja, tako kot ni čistega tipa regije. Prav tako pa se povezujejo z različno stopnjo formalnih obvez, s tem, da je pri tem opazna ten- 30 denca neformalnega sodelovanja, ki pa zaradi tega ni nič manj uspešna. Tako v Evropi poznamo, ali bolje, smo poznali regionalizem na osnovi ideološke razde- litve kontinenta (tu moramo spregledati poizkuse vseevropskega povezovanja v okviru regionalnih ekonomskih komisij npr. Ekonomske komisije OZN za Evropo - ECE ipd.). Na vzhodu in zahodu Evrope so se izoblikovale regionalne povezave na osnovi ideološke razdelitve kontinenta, na vojaškem (NATO in Varšavski pakt) in gospodarskem področju (EGS in SEV). Uvrstili smo jih v regionalne organizacije, čeprav je v osnovi šlo za subregionalne povezave držav. Ob tem se je razširilo tudi subregionalno sodelovanje držav, ki pa ga često zaradi različne narave sodelovanja imenu- jemo tudi regionalno. Tako npr. poznamo nordijsko sodelovanje v okviru Nordijskega sveta ali balkan- sko sodelovanje, v zadnjem času pa se npr. razvija sodelovanje Avstrije, Madžarske, Jugoslavije, Češko- slovaške in Italije. Končno je potrebno omeniti še politično sodelovanje držav v okviru regionalne mednarodne organizacije Svet Evrope, ki je kot zahodnoevropska organizacija tendirala k tesnej- šemu političnemu povezovanju celotne Evrope. Čeprav gre formalno za konferenco držav, je ven- darle političen proces povezovanja celotne Evrope Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju (KEVS). Vse to regionalno sodelovanje pa izhaja iz držav kot tvorca mednarodnih odnosov in se zato mednarodni regionalizem enači z meddržavnim regi- onalnim sodelovanjem, kjer to sodelovanje vedno zajema celoto ozemlja posamezne države. V medna- rodni skupnosti pa poznamo vrsto sodelovanja dr- žav, kjer sodelovanje zajema le del njihovega ozem- lja, torej subnacionalne regije. Včasih ločimo regio- nalizem "v ožjem smislu", ki zajema področje celotne države in drugi, ki zajema le del ozemlja, ki ga imenujemo transnacionalni ali čezmejni. V osnovi gre pri tem za programe skupnega načrtovanja in izvajanja razvoja na določenih ožjih zemljepisnih območjih, večinoma obmejnih. Tudi tu poznamo več tipov sodelovanja od funkcionalnega (npr. urejanja plovnih režimov) do političnega (npr. Britansko-Irski sporazum o Severni Irski) ali npr. zaščite manjših (Južni Tirol). Pri tem gre večinoma za sporazume, ki urejajo določene režime v t. i. transnacionalnih regi- jah ali pa za različne oblike sodelovanja na najrazli- čnejših področjih, ki se urejujejo v okviru t. i. meša- nih meddržavnih komisij. Vse to pa klasični medna- rodni regionalizem ne obravnava, čeprav gre za pojave, ki so vse številčnejši, pomembnejši in imajo vpliv na mednarodne odnose, ki je mnogo večji, kot se na prvi pogled dozdeva. Pri tem pa prihajamo že na področje sociologije mednarodnih odnosov, če- prav so subjekti sodelovanja še vedno države. Toda funkcija tega sodelovanja je že urejanje družbenih odnosov ob meji. Govorimo o čezmejnem sodelo- vanju držav. Toda v zadnjih petnajstih letih se je razvilo mednarodno sodelovanje subnacionalnih regij posameznih držav, ki ga pogojno lahko imenu- jemo "pravi regionalizem". Gre za mednarodno sode- lovanje subnacionalnih regij, ki pa so vedno politično teritorialne upravne enote. V glavnem se zahteva, da imajo določeno legitimno politično predstavništvo določenega ozemlja posamezne države, pa naj so v notranje upravno političnem smislu to države, deže- le, regije, kantoni, province, avtonomne skupnosti ipd. Takšne regije so se pričele med seboj povezo- vati in sodelovati bodisi z izrecnim pristankom dr- žav, bodisi z njihovim tihim pristankom ali na osnovi notranje pravnih in ustreznih pooblastil. Tudi tu ni čistih tipov toda tendenca gre k vse večjem samo- stojnem sodelovanju subnacionalnih regij preko državnih meja. V začetku šestdesetih let so se začeli prvi poizkusi bolj organiziranega čezmejnega sode- lovanja teritorialnih enot manjših od držav in večjih od lokalnih oblasti. Domnevamo lahko, da se je manj organizirano oz. neorganizirano sodelovanje odvijalo že pred tem in je najbrž staro kot so stare nacional- ne oz. državne meje. Življenska nuja, t. j. gospodar- ski interes, pa tudi številne kulturne, etnične in dru- žinske vezi so na "mednarodne" sosedske odnose na subnacionalni ravni vplivale vse drugače, kot pa so to lahko domnevali načrtovalci nacionalnih meja. Prizadevanja v šestdesetih letih so bila na eni strani spodbujena od strani samih regionalnih enot, ki so težile k večji samostojnosti pri urejanju lastnih zadev v procesu nadaljevanja demokratizacije notranjepo- litičnega in družbenega življenja. Po drugi strani pa je ta proces demokratizacije potekal vzporedno z razvojem vse bolj zapletenih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih procesov, ki so od držav terjale 31 decentralizacijo upravljanja življenja in dela na njenem ozemlju. Razvoj mednarodnopolitičnih razmer, ki je povzročil približevanje držav in celo integracijske procese v mednacionalnih gospodarskih odnosih, torej razvoj zaupanja v mednarodnih odno- sih, pa je tudi sovpadal s koncentričnimi gospodar- skimi in družbenimi interesi regij, kjer so povsem obmejne iskale določeno kompenzacijo in izrabo primerjalnih prednosti v sosednjih regijah onkraj državnih meja. Rezultati teh prizadevanj so postali otipljivejši v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let tega stoletja, ko je bila ustanovljena vrsta "regio- nalnih združenj" na teritorialni osnovi, kjer so se posamezne subnacionalne regije, predvsem obmejne, trdneje pričele povezovati preko državnih meja in tudi na ta način poizkušale odgovoriti na nekatere stare in nove izzive obstoja in razvoja prebivalstva na svojem območju. Njihove povezave so tako šte- vilne, da danes med zahodnoevropskimi državami praktično ni več meja, kjer se na ta ali oni način regi- je z obeh strani meje ne bi med seboj povezovale. Osnova njihovega sodelovanja je pravno in politično različno urejena, toda področja sodelovanja in rezul- tati so si dokaj podobni, saj sodelovanje, razen neka- terih specifičnosti, odgovarja njihovim potrebam. Naštejmo zato samo nekatere regionalne povezave, predvsem tiste, ki so se razvile v hribovskih območ- jih. Delovna skupnost regij osrednjih Alp (Arge Alp) je kot prva nastala že leta 1972 in nato vplivala tudi na nastanek npr. Delovne skupnosti Alpe Jadran (1978), Delovne skupnosti zahodnih Alp (COTRAO 1982), Delovne skupnosti Pirinejev (1983) ter De- lovne skupnosti Jurskih regij (CTJ 1985). Približno v istem časovnem obdobju pa so zaradi svojih podob- nih interesov pričele sodelovati tudi različne subna- cionalne enote ene države s subnacionalnimi enota- mi drugih držav, ki so bile v podobnem položaju, s podobnimi problemi. Dvostransko sodelovanje razli- čnih enot je pokazalo možnost in potrebo po več- stranskem sodelovanju in tako so nastale večstran- ske nestrjene ozemeljske interesne povezave, ki jih zaradi poenostavitve združimo s funkcionalnimi mednarodnimi povezavami subnacionalnih regij. Tako je že leta 1965 nastalo Združenje regij glavnih mest držav Evropske skupnosti, leta 1971 Združenje evropskih obmejnih regij (ARFE), leta 1973 Konfe- renca obmorskih obmejnih regij (CRPM), leta 1984 Delovna skupnost industrijskih regij (RETI), in kljub nekaterim pomislekom prištejmo sem še Interregio- nalno transportno komisijo v sredozemskem bazenu (CITRAME), ki je prvič zasedala leta 1985. Toda regije držav članic Sveta Evrope in pred- vsem tudi regije držav članic Evropske skupnosti so se vse bolj zavedale nujnosti sodelovanja in sprem- ljanja organiziranega sodelovanja svojih držav na mednarodnem nivoju (t. j. v Svetu Evrope) in tudi na meddržavnem nivoju z nadnacionalnimi prizade- vanji (t.j. Evropska skupnost). Prav v naddržavnih odločitvah so videle izziv in nevarnost za svoje inte- rese, saj se meddržavne in nadnacionalne odločitve najprej in najposredneje odrazijo prav na regional- nem nivoju. Pri odločanju so želele biti prisotne vsaj v toliko, da se po nemarnosti ne prezrejo njihovi interesi, obenem pa so si želele zagotoviti kar največ blagodeti nadnacionalnega povezovanja. Zaradi tega so evropske regije ustanovile še dve splošni interesni združenji t. j. Evropski Center za regionalni razvoj (CEDRE) in Skupščino evropskih regij (AER). Gre v osnovi za dve organizaciji evropskih regij, ki pa sta med seboj tesno povezani. Prva ima upravno-tehnič- ne in strokovne naloge,druga pa politične naloge. Obe pa služita medsebojnemu povezovanju regij v evropskem prostoru in zastopanju njihovih interesov navzven. Pri procesih in pojavih regionalizma v Evropi lahko zato po eni strani govorimo o meddr- žavnem povezovanju, ki sega od enostavnih koope- racijskih procesov do integracijskih prizadevanj z različno stopnjo formalizacije teh odnosov. Razvoj gospodarskega in družbenega življenja je že presegel ozke državne okvire in povezovanje držav na subre- gionalni in regionalni ravni je postal nujnost. Poleg tega pa se na vseh mejah, kjer ni ideoloških preprek, intenzivno razvija čezmejno meddržavno sodelovan- je. V Evropi pa je prav zaradi razvoja proizvajalnih sil in demokracije prišlo do večje samostojnosti poli- tično-upravnih subnacionalnih regij. Večja samostoj- nost teh regij in želja po hitrejšem razvoju pa je tudi po svoje pokazala na ozkost državnega okvira. Zato so se te regije pričele povezovati in nastopati v mednarodnem prostoru. Najprej bilateralno, pred- vsem interesno in nato čezmejno. Pozitivne izkušnje so vzpodbudile multilateralno čezmejno sodelovanje, 32 nato pa še večstransko interesno povezovanje. Ogroženost z integracijskimi prizadevanji držav in vse večje samozavedanje regij pa je na koncu pripel- jalo do regionalnega političnega splošnega združenja. Skoraj paradoksalno se sliši, da so pojave mednaro- dnega regionalizma med drugim vzpodbudila tudi meddržavna integracijska prizadevanja. V želji po eliminaciji ovir, ki jih v meddržavnem povezovanju predstavlja pojem suverenosti, so meddržavne tvor- be našle svojega zaveznika tudi v regijah in tako se danes pristojnosti držav nezadržno ožijo v korist meddržavnega povezovanja po eni in regij po drugi strani. Kot vse kaže, se bodo ti procesi nadaljevali. Bučar, n., Mednarodni regionalizem - mednarodno večstransko sodelovanje evropskih regij doktor- ska disertacija, FSPN, Ljubljana, 1989. GEOGRAFSKI VIDIKI KRIZNIH ŽARIŠČ V JUGOVZHODNI AZIJI Franc Lovrenčak Med velike makroregije Azije spada tudi njen jugovzhodni del, ki ga označujemo z imenom Jugo- vzhodna Azija (JV Azija). Zajema Indokitajski polotok in obsežni otoški svet med tem polotokom in Avstralijo. Meri 4 495 465 km2, kar je skoraj polovica ZDA. Nahaja se med dvema celinama Azijo in Avstralijo ter dvema oceanoma Tihim in Indijskim ter dvema omikama indijsko in kitajsko. Tak položaj je močno vplival na nastanek mnogih posebnosti in značilnosti tako naravnogeografskih kot družbenogeografskih med njimi tudi mnogo nasprotij, ki obstajajo tudi v sedanjosti. JV Azija leži v tropskem pasu. Velika azijska celinska masa na eni in avstralska na drugi ter vplivi iz obeh oceanov in lega ob ekvatorju pogojujejo podnebne razmere. Bolj kot poletni in zimski letni čas se uveljavljata suha in deževna letna doba. Indo- kitajski polotok ima večinoma monsunsko, na jugu ležeče otočje pa ekvatorialno podnebje. Naravne razmere omogočajo gojenje mnogih kulturnih rastlin. Pomembnejši kmetijski pridelki so riž, koruza, kasava, banane naravna guma, kokosov oreh, sladkor, palmovo olje in opij. Gospodarsko pomemben je tudi tikov lcs,sandalovina, palisander in bambus. Zaradi ugodne geološke sestave ima JV Azija tudi pomembna rudna bogastva, zlasti nafto in zemeljski plin, kositer, baker, svinec in cink. V JV Aziji so se pomešala ljudstva, rase in kul- ture bolj kot v drugih delih Azije. Tu so se naselje- vala mongolidna ljudstva iz Tibeta, stara še pred kitajska ljudsta z Kitajske, Dravidi in arijci iz Indije, negroidi iz Avstralije in Melanezije, Kitajci, Arabci in Evropejci. Prebivalci notranjih delov Indokitaj- skega polotoka so večinoma budisti,v primorskih delih Malezije, v Indoneziji in južnih Filipinih so muslimani in severnih Filipinih kristjani. Lega na križišču poti iz enega v drugi ocean, iz ene na drugo celino, agrarna in rudna bogastva ter politična razdrobljenost JV Azije so pritegnile po- zornost velikih sil. V Burmi in delu Bornea so se uveljavili Angleži, na vzhodnem delu Indokitajskega polotoka Francozi,v Indoneziji Nizozemci, na Filipi- nih Španci in kasneje ZDA. Prav ta geografska, etnična in kulturna razdrob- ljenost JV Azije ter različen gospodarski in zgodo- vinski razvoj so povzročili nastanek kriznih žarišč, kar otežuje novo politično in gospodarsko ureditev tega dela Azije. Čeprav ne gre za politično vprašanje ima JV Azija še eno posebnost. Na ozemlju severnega Laosa in Tajske ter vzhodne Burme na nezakonit način gojijo opijski mak. To ozemlje je znano pod imenom "zlati trikotnik". Uvršča se med najpo- membnejše svetovne vire opija, iz katerega izdelu- jejo heroin. PREBIVAI-STVHNA VPRAŠANJA V JV Aziji živi okoli 8% vsega prebivalstva na Zemlji, po ocenah za leto 1986 je bilo to 408 444 000 ljudi. Daleč največ prebivalcev med desetimi državami JV Azije ima Indonezija, kjer na 12 000 otokih in otočkih živi nad 17o milijonov ljudi(1.1986 169 482 000). Sledijo ji Vietnam, Filipini, Tajska in Burma. Naslednje štiri države Laos, Kambodža, Malezija in Singapur z manjšim številom prebivalcev 33