Tribuna
Mak ratMi iivtaii
Kersnikova 4,
61000 Ljubljana,
tel 131 70 10,
fax 319 448
Odgouorni urednik: Primož Zevnik
Glavni urednik: Marko Hercog
Družbeno-informatiuni sklop: Mitja Čander
Ku.ttu.ra: Aleš Šteger
Študentska problematika: Peter Brecl
Pod zeleno limono: Veseli Volk
Urednik fotograflje: Matej Fišer
Oblikouanje: Združeni arabski emirati
Lektorji: Tina Verovnik, Tina Zagernik, Petra Tomažin
Naslovnica: Jaka Klemenčič
Prelom: Slovenec d.o.o.
Opomba: Zadnji skiop ni korigiran zaradi naglice preloma.
Prispevke lahko prinesete ali pošljete
na uredništvo ali na uradne ure
urednikov.
Izhaja vsak prvi ponedeljek v mesecu. Cena 150 SIT, 10 ATS, 1.5 DEM, 1250 ITL
Spoštovani bralci!
Ker novo akademsko leto nosi obi-lo svežega zamaha, smo v uredništvu zopet pričeli z iz-dajanjem Tribune. V novi pro-gramski zasnovi smo namenili re-viji precejšen del strani študentske problematike, saj se zavedamo, da je ta Tribuna, predvsem študen-tska revija, ki zaznava duhovni Zei-tgeist, čeprav ta na žalost ni toliko upoštevan v regulativi slovenske politične in akademske scene. Morda zaradi teh razlogov ukinja država študentskemu glasilu de-nar, saj nas takorekoč ne rabi; ne zdi se ji vredno, to pa je žalostno. Študentska problematika je provo-kativna, torej je v provokacijo vključena tudi sama Študentska organizacija z vsemi njenimi mehanizmi. Vendar pa so poja-vljajo celo glasovi, ki pravijo da ŠOG ne potrebuje Tribune. Je pa še druga resnica. Če torej poli-tikanti v Študentski organizaciji v Ljubljani ne potrebujejo Tribune skozi politično leto, jo nespomo potrebujejo takrat, kadar se bližajo volitve, saj jim glas v edinem me-diju, ki jih "resno jemlje," dviguje njihovo politično samozavest in osebnostno prosperiteto v krogu njihovih domačih.
Tribuna je dejstvo, študentska misel pa drugo dejstvo. Eno brez drugega ne more obstajati, tega pa se morajo jasno zavedati: sloven-ska država in funkcionarji Študen-tske organizacije v Ljubljani.
Primož Zevnik, odgovorni urednik
KAZALO
STRAN   RDEČE    NEBO
7   KIČA
STRAN
23
POVRATEK ODPISANE
STRAN
8    ZGODOVINE STRAHG
STRAN
28
GLASBENO POLETJE '95
STRAN
46
INTERNET
ZA VSAKEGA
ŠTGDENTA
STRAN
59
ZNANKA IZ SOSEDNJE GLICE
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
OH, TE ŽENSKE
O ŽENSKI, Kl NE VE ALI NAJ POKLIČE NA SEKSIFON, NAKAR BERE O ŽENSKI KONFERENCI V PEKINGU IN NEKAj O FEMINIZMU, VMES PA POJE JAJCA, Kl SE jl POZNEJE PRISKUTIJO
Že dlje časa me je imelo, da bi poklicala na seksifon. Samo da vidim, kako bi reagiralo dekle na drugi strani. Pa tudi ob majhnem orgazemčku ne bi imela nič pro-ti. Sošolec Matjaž me je pred kratkim opogumil h klicu, rekel je, da ni nič posebnega, da sam to počne že dlje časa in da ga moti samo visok telefonski račun. Presneto, če je samo to, nimam kaj čakati, sem pomislila in se odločila. Preden sem s slušalko v roki zavrtela seksi številko, me je prešinilo, da bi me za takšno početje oče polil z bencinom in zažgal, če bi sedaj bila v Iranu. Če bi živela v Keniji pa "fastfut" orgazemčki sploh ne bi bili mogoči, ker bi mi pri dese-tih letih odrezali potrebne inštalacije. Brez narkoze in z zarjavelo britvico. Stresem se in pozabim vso stvar. Porinem prst v številčnico in jo zavrtim.
JAJCA
Medtem, tisoč in tisoč in menda še tisoč kilometrov vstran. Velika dvorana, napol-njena z najrazličnejšimi ženskami. Izgleda, da jih večina ni azijskega videza, so od vse-povsod, z vseh koncev planeta. Začuda. Na odru urejena ženska srednjih let govori o mehki različici nekakšnega pro družinskega feminizma. Začuda. Začuda zato, ker ženske sedijo v neki pekinški dvorani, na odru pa prav sedaj govori Hillary Clinton, Billova žena. Še nikdar se jih ni toliko in s takšnim namenom zbralo v Pekingu. Kitajska tajna policija ima polne roke dela.
Ukrotiti takšno število žensk mora biti ne-mogoče, pomislim, ko po utrujajočem tele-fonskem klicu poležavam in poslušam ra-dijsko poročilo iz Pekinga. Novinar pravkar govori, kako se sodelujoče in sodelujoči ne morejo uskladiti, ali naj zahtevo po svobod-nem spolnem odločanju žensk (ali nekaj takšnega, nisem dovolj pozorno poslušala) vključijo v deklaracijo o človekovih pravicah. Saj imajo prav, naj se pogovarjajo tudi o takšnih rečeh, vendar mene bolj zanima, kako bom po faksu dobila službo, ne da bi morala podpisati izjavo, da ne bom noseča v naslednjih petih letih. Ah, lačna sem, spekla si bom jajca. In med jajci sem se odločila, da bom nekje poskušala izvohati kaj več o femi-nizmu in teh rečeh.
KONFERENCA V PEKINGU IN OSTALE
Brati je pričela o četrti ženski konferenci Združenih narodov v Pekingu. Tam je tri te-dne zasedalo 30 tisoč udeleženk, članic vla-dnih injievladnih ustanov. Kitajci so jim pri-pravili Tep sprejem, na otvoritvi so jih pričakali s tradicionalno glasbo, lam-pinjončki, plamenicami in tajno policijo. Celo prostor za demonstracije so predvideli na po-polnoma ograjenem dvorišču neke šole. De-monstracije se Kitajcem zdijo čuden in tuj običaj. Tudi policiste/ke so za to priložnost poslali na tečaje vljudnosti in jim priporočili, naj čim manj uporabljajo tradicionalno zmer-Ijivko "lao hei", "stari črnuhar". Sestre z vse-ga sveta so pričakale sestre z vse Kitajske. Ne v polnem številu, vendar dovolj reprezenta-tivno so delegatke zastopale kitajsko žensko zvezo, državne sindikate in mladinsko orga-nizacijo. V pesmi, ki so jo gostiteljice zapele gostjam, se je napredek rimal s socializmom, razvoj z Deng Xiaopingom in osvoboditev žensk s Partijo. Sporočilo je bilo nedvoumno - poglejte, toliko ženskih gibanj se ni še nikdar zbralo na enem mestu. Udeleženke s celega sveta so protestirale, dajte no, kakšna gibanja neki. Med nami so vladajoče poli-tičarke, akademsko šolane teoretičarke, vse mogoče aktivistke, opozicijske borke za člo-
vekove pravice, radikalne feministke in lez-bijke. Me nismo članice nikakršnega gibanja, me sodelujemo na konferenci. Resnici na lju-bo, ne sodelujejo vse članice na isti konferen-ci. Konferenca v organizaciji Združenih na-rodov poteka v Pekingu, petdeset kilometrov vstran, v Huairou pa poteka ženska konfe-renca nevladnih (Non-Governmental Organi-zations) organizacij.
Brala je, kako je bilo na zadnji ženski kon-ferenci leta '85 v Nairobiju še vse drugače, vendar manj kot še pet let prej v Kopenha-gnu. Mogoče je tisto o gibanju še najbolj držalo za prvo žensko konferenco leta 75 v Mexico City. Takrat so se "svetovne" ženske prerekale okrog neokolonializma, aparthei-da, cionizma, kapitalistični zaroti proti tretjemu svetu in podobnih rečeh. Pač osta-nek divjih šestdesetih, ki so prav takrat izpuščala svoje poslednje dimčke. Leto '80 in Kopenhagen sta prinesla aktivnejšo politiko vzhodnih in režimskih vladnih organizacij. Realsocialistke so glasno izražale solidarnost z antiimperialističnimi napori sester tretjega sveta, kot pomoč pa pošiljale kalašnjikove. Ženska posla. Pet let kasneje, 1985, so dele-gatke v Nairobiju tipale za skupnim jezikom in pričele ugotavljati, kakšen cinizem je raz-pravljati o pravici žensk do spolne samodo-ločbe, medtem ko se ženske tretjega sveta borijo za golo preživetje. Dan.es, v Pekingu so nekdanje fronte zbrisane. Globalno tržno gospodarstvo bo zraslo skupaj, kar je za sku-paj, ostalo pa kakor hoče. Poročilo OZN je bolj natančno. Dvajset let nazaj je znala v deželah tretjega sveta brati in pisati polovica manj žensk kot danes. Najhitreje v izobraže-vanju napredujejo deklice v arabskih deželah in državah, smrtnost mater je od leta 1970 padla za polovico in povprečna življenska doba žensk se je dvignila s 54 na 63 let. In tako dalje. Bla, bla. Kajti kljub lepim številkam ni vse tako lepo, kljub, na primer, izobraževalni eksploziji se je delež šolank na trgu delovne sile v zadnjih dvajsetih letih dvignil komaj za štiri o^dstotke, s 36 na 40. Delež šolanih žensk se je torej dvignil, delež zaposlenih oziroma izobrazbi primeren delež plačila pa izostaja. Ženska delovna sila dobi za isto delo manj kot njeni (samo) spolno drugačni kolegi.
Tako majhen pimpek, pa tako velika razlika, se je namuznila vase.
TEZAVE SESTER
Brala je o težavah sester z zahoda, ki zble-dijo ob primerjavi s težavami vzhodnjakinj. Zgodbe o prodajah, umorih za doto, obrezo-vanjih (natančneje povedano gre za amputa-cijo klitorisa), vseh mogočih mučenjih, psihičnemu trpinčenju so znane, a premalo-krat povedane. Tako mladim podeželskim dekletom z vseh koncev Kitajske obljubljajo
?
OKTOBER   1995
Izjava Kitajcev:
Včasihje bil naš simboljin-jang, dandanesje ping-pong.
OH, TE ŽENSKE        ¦    DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP    ^ \j
lepšo prihodnost na drugih koncih Kitajske. Dekleta prepotujejo tisoče kilometrov na svoji prvi poti od doma, da bi jih na koncu poti pričakal mladega mesa in nove žene želj-ni vaški bogataš. Cena, ki jo mora plačati, se giblje okrog deset tisoč jenov. Biznis je biz-nis, novi časi tudi na Kitajskem ali druga stran kitajskega gospodarskega čudeža, ki rast meri v dvomestnih številkah. Odkar lahko pekinški najstniki spremljajo MTV, je število ugrabitev, nasilnih premestitev in prodaj žensk skokovito naraslo. 0 točnem obsegu trgovine z belim blagom, primernejše ime za takšno početje bi morda bilo Trgovi-na z Mladim Mesom, je mogoče samo ugiba-ti. Kitajske oblasti so v dveh letih zaradi TMM priprle 65 tisoč ljudi. Ne samo moških.
Indijske oblasti imajo enake težave zaradi moških srednjega razreda, ki so najpogostejši kupci novih žena. Njihov inte-res ni, tako kot pri Kitajcih, mladomesne na-rave, temveč finančne. Ob poroki z novo ženo mu pripada tudi njena dota. Uspešni moški, ki se še čutijo kot dobra partija, se nočejo odreči užitku nove žene, zato "staro" preprosto umorijo. Indijska policija je letno rešila 6500 primerov umora z motivom do-toljubja/novoženja, polovico več kot deset let nazaj. V večini primerov poskušajo morilci svoja zlodela prikazati kot nesreče pri delu v gospodinjstvu.
Presneto, ko bom poročena, mu ne bom pustila brusiti nožev. Raje se mučim s topi-mi, kot pa da v mrliškem izvidu potem piše: pri rezanju drobnjaka si je nesrečno prereza-la vrat, v paniki padla v pečico, se pri tem razkosala in se v popolni zmedi zakopala v vrtu.
Tista pečena jajca so mi škodila, verjetno so bila pokvarjena.
Brala je o zahodnih statistikah, ki slikajo manj krvavo sliko. Indeks GEM (Gender Empowerment Measure) kaže na razmerje med obema spoloma glede na enakost mož-nosti, ki se jim ponujajo v politiki in gospo-darstvu. Vrednost indeksa proti ena pomeni enakopravnost, nič stoji za popolno neude-ležbo žensk. Najvišji GEM imajo na Šve-dskem, ki pa kljub temu ni niti blizu vredno-sti 1.0, meri namreč samo 0.76. Ostali (del-ni) rezultati feministične lige: Finska 0.72, Kanada 0.65, ZDA 0.62, Italija 0.58, Švica 0.51, Kitajska 0.47, Grčija 0.34, Iran 0.24, Afganistan 0.11. Delež ženskega zaslužka pa se giblje od najvišje vrednosti 41.6 (spet Svedska) do afganistanskih 7.1 odstotkov. V Evropi povprečno ne bi presegel 35 od-stotkov.
FEMINIZEM
Menjala je knjigo in brala o feminizmu in kako ga danes ni mogoče razumeti poenote-no, v enem. Obstaja lahko samo spekter žen-skosti, nemogoče je popolnoma opredeliti "ženski" problem, gre za feminizme. Sploh je poenotenje nemogoče danes, v postne-vem-kaj-vse času, ko ni več trdne ideološke opo-re za določitev, analizo in rešitev problema. Kaj sploh preostane feminizmom? Kje se lahko pričnejo, kje je lahko njihova skupna točka, kajti očitno je, da so še zmeraj potreb-ni. Eno od možnih stičišč ženskega je spolna identiteta, mimo katere res ne gre. Druga točka dotikanja možnih feminizmov so člo-vekove pravice, tretja pa interes za stvar, ki ga ima ali nima vsaka posameznica. Vse možne točke ponovne nastavitve feminizmov
Slogan Kitajcev:
Come on babv, drive my bike...
niso oprte na trdne ideološke osnove, temveč so samo na deklarativni ravni. Tako vzdržijo diametralnost nekaterih feminističnih stališč, ki feministke Iočujejo, namesto združujejo. Nič od tega, da si ženskega spola, ni narav-no obvezujoče za ženske, bi rekla Donna Haraway, feministka, katere citate je lahko brala v posebni izdaji Časopisa za kritiko znanosti, Delti, reviji za ženske študije inje-ministično teorijo ali v reviji Women. Acultu-ralReview.
Brala je o volilni pravici, ki so jo ženske dobile 26. avgusta pred 75 leti. Šele. Brala je o prvi ženskarici, Mary Woollstonecraft in njenem zagovoru pravic žensk, o su-fražetkah, gledala je Planet žensk in Mesto žensk, ugotovila je, da obstaja seksistična raba jezika, da je večina športov, športnikov in glasbenikov mačoistov in seksistov. Vede ali nevede. Ugotovi, da so hujši tisti slednji. Ugotovi, da je zgodovina sveta zgodovina moških. Začudi se, zakaj niso vse ženske feministke in še bolj, da niso vse feministke ženske. Obstajajo tudi feministi. Moški, ki so za žensko stvar. Moški, za katere nobena od obeh spolnih določitev ni vrlina ali vrednota. Prične ostro ločevati - na tiste, ki se čutijo socialno, psihično, intelektualno ali politično določene s svojim spolom in na tiste, ki jih lastna fiziognomija ne sili v določen način razmišljanja.
V svoji okolici je pričela iskati primere.
FEMINIZEM IN KONEC Z JAJCI
Ugotovi, da je odnos vsakdanjice do femi-nizma odnos alkoholika do društva anonim-nih alkoholikov. Ve, da društvo obstaja, ven-dar ne misli, da bi bilo potrebno iti tja. Najde cel kup seksizmov v jeziku in se ob tezi, da je podzavestno strukturirano kot govorica, zgrozi, kakšen seksizem se potem mora skri-
vati šele v podzavesti. Del gleda ven skozi mite. Mite o brezmadežnem spočetju, o matjuški Rosiji, Mutter Deutschland, Mother Ireland, mite o dobrih Materah, dobrih vilah in romantičnih ženskah. Intelektualni mit o malem a, mit o Drugem, ki je, simbolno ali ne, prikazan kot Ženska, mit o Dobroti, ki je ženskega spola. Medtem, ko je ženska spol-na želja nekaj najbolj umazanega. Spolna želja je ali umazana ali moška. Michael Jack-son se pred milijoni gledalci in brez kondo-ma prijema za svoj stone-washed spolni udek, Prince na odru izvaja simulacijo spol-nega akta in pri tem nosi križec okrog vratu. Moralisti pa po tem napadejo Madonno, ker je v nekem videu ležala v modrcu pred ol-tarjem. Kakšna moškoidna jajca! Človeku res ne preostane nič drugega, kot da postane fe-minist/ka. In kaj boš storila sedaj?
Pričela bom pri vsakdanjih rečeh. Napisa-la bom spisek praktičnih nalog, katerih izpol-nitev bo pomenila majhen, a dober znak za našo stvar, ga obesila na zid in sproti odkljukovala. Torej.
Boljše bo, ko bo vsakdanja stvar, da je tudi ženska:
- papežinja
- ministrica za obrambo
-  svetovna prvakinja v formuli ena
- rektorica univerze
- vodilna filozofinja
- predsednica SAZU
- poštarka
- odgovorna urednica Kaja
-  najboljša nogometašica vseh časov
-  najboljša rock kitaristka vseh časov.
U, ta stvar pa lahko traja dlje kot predvi-deno. Kaj če bi medtem spet poklicala seksi-fon? Pa še Matejo bi lahko povabila na zaba-vo...
Takšnih jajc kot do danes pa ne bom več jedla.
Borut Osonkar
1995   OKTOBER
 DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP    ¦      UTRINJANJA
MED PREROKI IN ZAPISOVALCI
(približna apologija nekega začetka)
Nad vsem, kar kot ljudje rečemo, zapišemo, nare-dimo ali preprosto smo, lebdi neznosno lahek oblak svojevrstnega "prekletstva". S tem seveda nočem trditi, da smo zaznamovani z nekakšno idejo izvirnega greha, temveč enostavno izraziti temeljni zakon minljivosti in nepopolnosti, ki so mu pod neizbežno taktirko časa oziroma smrti po-dvržena vsa naša dejanja. Seveda bi se ob tako sa-moumevni ugotovitvi lahko skupaj z množico pe-snikov in filozofov takoj pogreznili v večno neobv-ladljivi vrtinec t.i. "globokih eksistencialnih vprašanj"; a že s preprostim pristankom na dej-stvo, da pričujoči tekst ne bo bistveno presegel dolžine ene tipkane strani, se znajdemo v drugač-nem, "običajnem" svetu, kjer hvalabogu vlada bolj parcialna in pragmatična logika. Bodimo konkret-ni: omejimo se na publicistiko, vzemimo za primer žanr kolumne (npr. po modelu Razgledov) in poe-nostavljeno zatrdimo, da je njegova glavna znači-lnost subjektivno obarvano podajanje empirije, v katerem so navadno jasno prepoznavne različne slogovno-vsebinske prvine, od cinizma in ironije do nakladanja in tračarije. Kolumnisti, oziroma kar novinarji nasploh, so tipični zapisovalcU njiho-ve besede v osnovi neposredno odslikavajo oziro-ma beležijo zaporedje stvarnih dogodkov. In Iahko bi rekli, da smo vsi ljudje, v kolikor se pač gi-bljemo znotraj konteksta realnosti, zapisovalci: upoštevaje seveda drobno razliko, da se kronike naših življenj pač ne zapisujejo na papir, temveč v meso in kri. Nič ne moremo vedeti o ničemer, kar je izven naše neposredne izkušnje; ne verjamemo v privide. A včasih slišimo o tistih, ki vidijo, ne da bi vedeli. Učili so nas, da njihove ideje dobivajo formo umetniških in mističnih vizij ali se izražajo bolj prikrito, med zapletenimi vijugami znanstve-nih diskurzov in odkritij. Vendar: prerokov ne pre-nesemo. Velik del človeške zgodovine priča o tem, da petelinu, ki zapoje prezgodaj, mogočnejši odrežejo glavo. Celo dandanes, ob preobratu tisoč-letja, ko z užitkom kršimo kozmične zakonitosti, molče opazujemo kaos razpršenih podob in smo že ugotovili, da je nezvodljivost resnic na en sam skupni imenovalec/»# accompli, najraje ne bi ho-teli slišati pretresljivih, apokaliptičnih krikov iz vseh smeri, ki morda napovedujejo kataklizme, o katerih nam še nič ni znano. A vseeno: ob tem nam je živeti in prav o tem nam je pisati. Četudi smo prav vsi, redki preroki in številni zapisovalci, še vedno zgolj neznosno fragmentarni in vrženi v ta prelom-ni čas, ko se bo zgodilo veliko več, kot si zdaj sploh lahko predstavljamo. Vprašanja prihodnosti bodo naš odgovor na njegov izziv.
Gašper Malej
Eenavadna lahkotnost prehoda iz socialističnega ancien re-gima in prividna paradnost nastopa novega, v neonske luči in velike živobarvne izložbe odetega sveta izobilja, ki ga le kdaj pa kdaj skazijo nevšečne TV podobe klanj in nemoči zgubljene-ga človeka, kaj lahko nalahno prerežejo tanko nit iluzije o to-plem, a slanem kruhu vsakdana.
Za mnoge je novi svet, ki so ga lahko leta zgolj pritajeno obču-dovali na pragovih velikih obmejnih trgovin ali skozi sladke oči bajno bogatih junakov črevesnih nadaljevank s televizije, ki je tako subtilno vstopila v njihove majhne življenjske svetove, prišel hitreje kot nekda] slavni Kolumb do Amerike. Mnogi se tega niti ne zavedajo. Se pred časom se je dalo o tem veliko povedati, zdaj so drugačni časi - in prav je tako. Pa vendar.
... ali padec borznih tečajev
Proces transformacije, za katero nekateri vztrajno napenjajo, da še traja, da tako rekoč zgolj vegetiramo v nekem praznem prostoru, polnem zlobe in maščevanja, in da je stabilnost in normalnost nekje onkraj vsakdanjosti, pot do tja pa trnova in s pepelom posuta; če poenostavimo - revolucija še traja. Kako naivno in skopo stališče.
Prelom z dirigiranim in unifornim svetom, pod dkriljem enopartijskega telesa, pomeni tudi carski rez želje po monolit-nem  in  brezkonfliktnem  svetu.   Zgodil  se  je  Faucaultov* epistemološki rez, radikalni prelom neke paradigme.
Nekdanje razvpite partijske sekretarje so nasledili mladi in lepi menedžerji v hitrih avtomobilih, kurirje so ukinili mobiteli, bor-zni parketi so nova cesarska lovišča in gladiatorska grobišča za nemočne in neprilagodljive. Indeksi, tečajne statistike, fast food,
OKTOBER   1995
Marx, Lenin, Stalin-.
The sood thc bad, thc u&lv.
IKONOGRAFIJA SKOZI ČAS      ¦    DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
RDECE NEBO KICA
Začnimo s šalo: Kaj si porečeta, ko se nekoč srečata v Adamsovi restavraciji na kon-cu vesolja, daleč od medijskih žarometov, pop guru Michael Jackson z Big Macom v žepu, takrat že lepo porejen in prav nič bled, in nekdanji junak socialistične revolu-cije, spoštovani gospod V.L Lenin, uglajen in spoštljiv, s havanko v ustih? Svet s tečajev...
svetovna poročila, "cool" modne znamke, fitness in diete ... Vse to postaja neka nova   resničnost   -   igrana,   nenehno reproducirana in perfekcionirana. Govo-rimo   celo   o  vstopu  virtualnega  v vsakdanje.
Ta nenadni sistemski zasuk, ki se ga komaj še spominjamo, razen, kot že rečeno, nostalgikov in bolestnih nergačev, se je kaj hitro unesel, nikjer ni sledu o kakšnem dolgotraj-nem navajanju, kaj šele o neki novi konfliktnosti, pa tudi do nove tako, željene   vzajemne   obogatitve   ob srečanju dveh tako dolgo ločenih sve-tov ni prišlo. Človek ima že kar občutek, da je res vse po starem, tako kot vedno, kot da še živimo pod jablanami...
Tako so nekdanji heroji rdečih revolu-cij dokončno odleteli v nebo, na njihovo mesto pa so stopili novi maliki, tržni ju-naki iz sveta potrošniške in pop kulture.
Socialističnorealistična kultura in marketing
Ena od bistvenih značilnosti sociali-stičnorealistične umetnosti je upo-dabljanje in poveličevanje junakov delo-vnih zmag in tvorcev socialistične misli. Tako so še nedavno bili naši trgi in parki polni ogromnih, monumentalnih kipov, ki so pričevali o moči in sposobnosti ve-likih vodij.
Mnogi iz množice ponižanih in raz-žaljenih so sanjali o bleščečem in svobo-dnem svetu, ki je cvetel onstran železne zavese. S simbolnim padcem berlinskega zidu nam je bilo izoblilje in potrošništvo položeno pred noge. Ideologi, ki so kraljevali našim ulicam, so izginili na smetiščih ali v temnih depojih, na njiho-vo mesto pa so stopili marketinški geniji, ki so dojeli moč velikih kipov.
Lenin s krili in plastični Jackson
Nekaj tega si lahko ogledate na sre-dnjeevropskem Dunaju, kjer na Weiskir-chenstrasse vzbuja pozornost ogromen V. I. Lenin s krili in usnjeno kapuco na glavi. Drugi kičasti čudež, plastični pop zvezdnik Michael Jackson, pa stoji na velikem     avtomobilskem     parkirišču
Stalinova duša: Twili2ht zone
trgovskega centra v predmestju Dunaja. Tako simbolno merita moči nekdanji re-volucionar in njegov sodobni naslednik. Prvi je kraljeval milijonskim množicam rdečega Vzhoda, drugi pa s svojim ne-dolžnim glaskom omamlja stomilijonski trg Zahoda.
Obe postavitvi nista zgolj slučajni, sta le del širšega projekta. Lenin s krili je raz-
stavni eksponat zanimive razstave Ser-geja Bugaeva Afrike pod naslovom Kri-mania. Umetnik zbira porušene in za-vržene kipe komunističnih herojev in jih umešča v svojevrstne instalacije v ga-lerijah in na prostem. Na dunajski pre-dstavitvi si lahko še ogledate Lenina v vesoljskem skafandru, ko upravlja vesoljsko ladjo, že omenjenega s kri-li... Afrika nam s svojimi instalacija-mi zna subtilno sugerirati vprašanja o našem odnosu do polpretekle zgo-dovine in naših lastnih spominov. Ob ogledu razstave se nam nedvomno vsiljuje vprašanje, ali so vsi ti kipi s pošastnimi krili in kapucami zgolj zna-menje njihovega dokončnega odhoda v nebo ali pa oznanjajo skorajšnjo vrnitev ptiča Feniksa?
Ogromen plastični Michael Jackson pa je pevčeva lastna obsesija z mesijan-stvom svojega lika, ki, odkrito rečeno, deluje popolnoma kičasto.in je izdelana zgolj za zviševanje blagajniškega do-bička z njegovim zadnjim CD-jem z na-slovom Past, Present and Future. S tem projektom naj bi Jackson dokončno obračunal s komunisti in se prikazal kot rešitelj Zahoda. Preteklost, Sedanjost in Prihodnost potrošništva in kiča torej. Dušan Šarotar
1995   OKTOBER
 DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP    ¦      IKONOGRAFIJA SKOZI ČAS
SLAVENKA DRAKULIC
UJETNIKI ZGODOVINE STRAHU
Žalostinka ob nesposobnosti, da bi pozabili vse pretekle "jugoslovanske" krivice
Ko sem z materjo pred kra-tkim obiskala očetov grob, sem opazila, da je bila pete-rokraka zvezda, vklesana v nagrobni kamen, prekrita s šopkom rož. Najprej sem pomislila, da je to naključje. A ko sem odstranila šopek, ki je bil že ovenel, ga je mati brez besede dala nazaj nad
zvezdo.
***
Začelo se je ideološko čiš-čenje. V novem političnem slovarju ne pomeni bivša komunistična preteklost nič drugega kakor "krvavo di-
ktaturo".
***
Oče ne zasluži tega, da mu prekrivajo zvezdo: zato ker je bil, skupaj s tisočimi dru-gimi, del antifašističnega gibanja, ki je v drugi sveto-vni vojni Evropo obvarova-lo pred nacizmom. Zvezda pod njegovim imenom je tudi simbol za to.
rvi o\ oče ni bil kdove kako pomembna IfiU osebnost. Bil je ubogi vražiček, ki se je boril s Titovimi partizani, kasneje se je pridružil Partiji, postal vojaški oficir in se leta 1966 upokojil. Umrl je leta 1989, tik preden se je zrušil svet idealov, za katere se je boril. Kljub njegovi nepomembnosti je bil v mojih očeh kriv oportunizma, ko-laboracije z represivnim režimom in pre-dvsem tišine, s katero ga je sprejemal. A enako krivdo nosi tudi vseh dvajset mi-lijonov prebivalcev bivše Jugoslavije.
Za njim mi je ostalo le malo spominov in fotografij, a vsaka od njih govori o ži-vljenju, kakrsnega smo živeli v bivši Jugo-slaviji. Na prvi, iz leta 1945, lahko vidim samozavestnega mladeniča v ponošeni vojaški uniformi. Kar je kasneje sledilo v življenju tega mladeniča, je bila zmes ideologije, revščine in oportunizma.
Postal je vojaški oficir preprosto zato, ker se je hotel izogniti revščini predvojne-ga zidarskega življenja. Zdelo se je, da mu je takšna odločitev prinesla blagostanje, vsaj v primerjavi z ostalimi prebivalci Ju-goslavije: dobili smo dvosobno stanovanje, imeli smo mizo, polno piškotov in sa-dja; kasneje smo kupili gramofon, televizijo, avto, vikend ... Kljub temu pa je bil oče vse bolj razoča-ran nad sanjami o sdčializmu. Pravil je, da ni bil problem v siste-mu, ampak v na-pačnih ljudeh, ki su Sa vudili. Morda je res mislil tako, morda pa je bilo to samo go-voričenje in v sistem sploh nikoli ni verjel. Kakor koli že: tako kot je oče postajal ne-zadovoljen s sistemom, sem jaz postajala nezadovoljna z očetom.
Nisem bila komunistka. Nasprotno, po-stala sem zagrizena antikomunistka rav-no zaradi tistega, kar sem imela pri očetu za zagrizeni komunizem, a vidim zdaj zgolj kot oportunizem. Zaradi tega sem celo zbežala od doma, česar mi ni nikoli odpustil, in da njegove smrti nisva govo-rila prav veliko.
Pokopali so ga na majhnem pokopališču na nekem severnojadranskem otoku. Na nagrobnem kamnu pod njegovim imenom je vklesana zvezda. Vklesati jo je dala mama, zato ker je bil oče komunist in
antifašist; zvezda je bila del njegovega ži-vljenja.
Pred kratkim pa, ko sem z materjo obiskala grob, sem opazila, da je bila zvezda prekrita s šopkom rož. Najprej sem pomislila, da je to naključje. A ko sem od-stranila šopek, ki je bil že ovenel, ga je mati brez besede dala nazaj nad zvezdo. Šele takrat sem razumela: v zadnjem času so se ljudje znašali nad partizanskimi spo-meniki, spreminjali so imena ulic, ki so odzvanjala njihovo komunistično pre-teklost. Nekateri grobovi so bili že onečaščeni, ljudem so odvzemali vojaška stanovanja, vdovam bivših oficirjev JNA so grozili...
Začelo se je ideološko čiščenje. V novem političnem slovarju bivša komunistična preteklost ne pomeni več nič drugega kakor "krvavo diktaturo". Nagrobnik mo-jega očeta je bil tudi edini, ki je imel name-sto križa raje zvezdo. Kaj je lahko mama naredila drugega, kot da jo je prekrila?
Zame je bilo njeno dejanje patetično. Vsi v tem majhnem mestecu so že videli zvez-do na očetovem grobu. In vendar si nisem mogla po-magati, da ne bi njenega dejanja vzporejala s tem, kar se danes do-gaja z našo družbo in deželo, z njenim odnosom do pre-teklosti. Moj oče ni zaslužil tega, da mu prekrivajo zve-zdo - in prav tako mati ne zasluži tega strahu v novi
hrvaški državi. Oba sta živela prav takšno življenje kakor večina drugih Ijudi, skupaj so prenašali breme in se okoriščali s takrat sprejeto ideologijo.
Prav tako mislim, da oče ne zasluži takšnega poniževanja, ker je bil skupaj s stotinami, s tisoči drugih del antifa-šističnega gibanja, ki je v drugi svetovni vojni Evropo obvarovalo pred nacizmom. Zvezda pod njegovim imenom je tudi sim-bol za to. A prav zato, ker je bil zraven pri nastajanju jugoslovanskega komunizma, zdaj spomin nanj izginja skupaj z bivšim političnim sistemom.
Ni treba biti komunist, da začutiš krivič-nost takšnega ravnanja. Če se lahko spo-minjamo slabosti življenja v Jugoslaviji med njenim štiridesetlenim obstojem, bi verjetno morali imeti tudi zadosti poguma,
?
OKTOBER   1995
Vpmšanje Feničanov potem, kojimje Zeus ugrabil Evropo: Who thejuck is Zeus?____________________________
IKONOGRAFIJA SKOZI ČAS       ¦   družbeno informativni sklop   fr \j
da se spomnimo nekaterih dobrih stvari: kot na primer tega, da je bil življenjski standard v Jugoslaviji precej boljši kakor v drugih komunističnih državah. Imeli smo pralne stroje, svobodno smo potovali iz države, lahko smo gledali ameriške filme, kupovali maturantske obleke v Milanu, preživljali počitnice v Grčiji in Španiji. Nihče, ki ve, o čem govori, ne more za-trjevati, da je bila Jugoslavija pod Titom enako totalitarna kot njene komunistične "sestrice".
Eden najlepših trgov v Zagrebu še ve-dno nosi Titovo ime. Pravim, še vedno: zato ker je samo vprašanje časa, kdaj ga bodo spremenili. Pred dvema letoma je komisija za preimenovanje ulic predlaga-la, da bi ga poimenovali po Anteju Pave-liču. A se je nekdo v mestnem svetu - ali pa celo kje višje - odločil, da bi bila to vseeno preveč odkrita rehabilitacija po-kojnega fašističnega voditelja. Zagotovo bi škodilo podobi novo ustanovljene hrvaške države. Tako je bila sprememba odložena na boljše čase. Vendar ne gre dvomiti niti za trenutek, da bo Tito izgu-bil svoj čudoviti trg.
Medtem pa na bolj tih način prihaja do rehabilitacije hrvaškega fašističnega ob-dobja, ki na Hrvaškem velja -to stvari še bolj zapleta- za prvo neodvisno hrvaško državo, čeprav je bila to v bistvu marionet-na država v rokah nacistov. Praznujemo deseti april, dan, ko je bila leta 1941 usta-novljena fašistična Hrvaška. Odredi hrvaške vojske so imenovani po ustaških vojnih kriminalcih; na grafitu v Splitu lahko beremo: Smrt Judom (že tri leta ostaja nezabrisan); celo valuta ima spet ime, kakršnega je imela pod fašizmom: kuna.
Seveda je treba biti pravičen: po Titu se je imenovalo mnogo preveč ulic, trgov, šol in mostov. In kot vsi vemo, ima zanikanje spomina na preteklost v Jugoslaviji dolgo zgodovino. Očitno obstaja globoko vsajena sla po ponavljanju, prepričanje, da ni zgodovina nič drugega kakor pralni stroj. Vrzi noter umazano perilo, dodaj nekoliko ideologije namesto detergenta in
Prepričanje Mongolov-.
Can-can ie prvi plesal Džingiskan
ven bo prišla čista srajca, primerna za oblačenje, dokler se ne bo spet umazalal
Isti občutek, kot me je prevzel ob očeto-vem grobu, dobim, ko stojim na trgu, ki se je nekoč imenoval "Trg žrtev fašizma", danes pa ga imenujejo "Trg hrvaških ve-likanov". Na severnem delu ga varuje temna, petnadstropna stavba, fašistična jetnišnica, kjer so mučili na tisoče ljudi. Trg je neke vrste simbolično pokopališče, ne samo žrtev fašizma, ampak kakršnih koli iluzij, ki smo jih sprva imeli o novi državi. Navkljub vsem protestom je ta trg oro-pala prvotnega imena. Ko stojim na njem, imam občutek, kot da ne bom nikoli mogla popolnoma odrasti, ker zapira zgodovi-na pred mano še eno poglavje.
Na svojega očeta imam še en spomin, a ta ne izvira iz fotogra-fije. Ko mi je bilo deset let, sva z bratom našla pištolo, skrito pod omaro v hiši. Zavita je bila v košček flanela, in ko sva jo odkrila, je zasijala pred nama: črna be-reta. Hotela sva          t
se igrati z njo in \o potem vrniti. Ravno, ko sva odprla vrata, je vstopil oče. **-Vzel nama je          «*    -
pištolo iz rok ~v ¦*•• in rekel, naj se nikoli več ne igrava z njo. Imel je bled obraz, oči brez izraza. Videti je bilo, kot da bi videl nekaj, česar ni hotel nikoli več videti.
Mnogokrat kasneje sem ga hotela vprašati, kaj je videl tisti trenutek. Smrt? Je to bereto med vojno uporabil za to, da je ubil človeka? A vedela sem: če bi mi od-govoril pritrdilno, bi nikoli več ne mogla
nanj gledati enako kot prej. Bala sem se resnice. On mi je olajšal delo.
Tako imam veliko izgovorov, da nisem postavljala vprašanj, ki bi jih morala po-staviti. Lahko bi rekla, da je bila naša ge-neracija cinična in apolitična. To bi bila re-snica, a ne popolna resnica. Kakor v dru-gih komunističnih državah, je tudi pri nas gerontokracija na mlajše generacije vedno gledala kot na otroke. Vedno smo bili premladi, da bi lahko prišli na kakršen koli pomemben položaj. Niti tega nismo mogli upati, da bi lahko dobili svoje stano-vanje. Ce je bilo kaj narobe, se je vedno pojavila kakšna očetovska postava, da je stvari spet spravila na pravi tir. Takšen je bil dogovor: dajte nam okus po svobodi (potovanja, dobra oblačila, knjige, plošče) in mi vam ne bomo delali problemov. Ne bomo postavljali neprijetnih vprašanj.
Mislim, da je večina naše generacije za-res verjela v pozabo in ubogljivost v zame-no za tisto, kar se jim je zdelo dobro ter lepo življenje. To je bil oportunizem, ne dosti drugačen od tistega oportunizma, zaradi katerega se je moj oče včlanil v ko-munistično partijo. Jaz sem bila zadosti arogantna, da sem mislila, da pravo ži-vljenje v komunistični Jugoslaviji ni imelo prav nič opraviti z mojim notranjim "ja-zom". Šele zdaj vidim, da je večina izmed nas verjela v komunizem. Razvajeni in podkupljeni si drugačne prihodnosti in drugačne družbe sploh nismo mogli pred-stavljati.
Težava danes pravzaprav ni v tem, da hoče nova oblast od nas, da pozabimo vso nedavno preteklost in potem živimo sreč-no vse do konca dni; niti ne v dejstvu, da diskretno vzpostavlja vez z nekdanjim fašističnim reži-mom. Težava je v tem, da izkazujemo svoj tihi prista-nek na takšne spremembe, kot da ne bi imele ničopravi-ti z našim lastnim ži-vljenjem. Nekdo se ponov-no odloča o naši preteklo-sti in sedanjosti in mi se spet samo podrejamo. Nobenega izgovora ni za to, razen strahu. Vendar, ali se ne bi morali vprašati po naravi tega strahu? Ali si upamo prizna-ti, da se tudi v demo-kraciji bojimo govo-riti naglas? In če tako, kakšna demo-kracija je to?
Pozabiti; kako sladko mora biti, če si sposoben zares pozabiti. Tito je bil seveda mojster v brisanju preteklo-sti. To je bila umetnost, ki ]o je dopolnil s smrtjo. Kajti njegova zadnja želja, njegova edina za-dnja želja je bila ta, da na njegov marmor-ni nagrobnik ne bi vklesali zvezde.
Članek je izšel v kanadskem dnev-
niku "The Ottawa Citizen". Prevedel in
priredil M. Potocco.
1995   OKTOBER
BT
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
UMETNOST MANIPULACIJE
HIT POLETJA -OBMETAVANIE S FAŠIZMOM
Ne vem natančno, ali imam samo jaz takšen občutek ali bo res drža-lo, da ima vse, kar se tiče politike, v prvi vrsti opraviti s psihologijo. Naj gre za politikovan-je, družboslovje ali pač kar koli, kar je še take-ga, vselej se najde, če že ne znanstveno legitimi-ziran strokovni aparat, pa vsaj - in to se zgodi sploh velikokrat - laič-no psihologiziranje. Sk-lep, ki ga tak občutek provocira, je pobeg v eno od radikalnih izve-db psihologizma - psi-hoanalizo. Vendar ne k Freudu, k Adornu.
|X| aj torej oblikujem problem - veste, v ¦^* psihologiziranju je ta nujen. Torej, da je "fašizem", no ja, pravzaprav kateri koli ekstremen politični totalitarizem, pri-soten na war-zone Balkanu, je - 'razum-Ijivo'. Ampak da se v dolgem vročem po-letju kot desert pojavi na jedilniku sloven-ske politične scene, ki se, očitno samo deklarativno, distancira od nekdanjega (zimskega) 'prebivališča', pa ni več tako -'razumljivo'. Še manj razumno. To, da se tebi nič, meni nič oziroma meni še manj -namreč jasno - na ekskluzivnih mestih medijev pojavi polemiziranje o fašizmu v vrstah slovenskih politikov in politikan-tov, pa ne samo to, celo o tem, katera od oblik je pra(va) in katera malo manj, pa o tem, kaj je treba prepoznavati kot sodob-ni fašizem itn., to, to pa je najprej komič-no in potem paranoično. Paranoično zato, ker naša 'družba' s tem delom svoje zgo-dovine - mimogrede, ni več kot nekaj me-secev, kar je (morda zopet le deklarativ-no?!) praznovala petdesetletnico zmage nad fašizmom - očitno še ni povsem razči-stila. Tako kot ni denimo ItUlija, katere negirana in potlačena fašistična senca se vleče in se bo še kar nekaj časa subverzi-vno vlekla sub voce, freudovskega narci-sizma in manjvrednostnega kompleksa.
Vrnimo se k Adornu - sicer me urednik nagači. Petnajst let bo kmalu, kar smo do-bili slovenski prevod znanega eseja o strukturi fašistične propagande in zdi se, da postaja sedaj celo bolj aktualen, kakor je bil kdaj koli. Naj z dvema argumentoma pojasnim, zakaj tudi zame. Prvič, psihoa-nalitska teorija predpostavlja konfliktno osebnost, in drugič, Adorna - Žida - so v predvojni Nemčiji preganjali Hitlerjevi an-tisemiti. Zato sem, drugič, prepričan, da se je Adorno - po izkušnjah, ki so ga odgnale v izgnanstvo - zelo potrudil doumeti bistvo fašističfie logike, in prvič, prepričan sem, da je konfliktna teorija osebnosti ustrezen pristop k zunanje in notranje 'konfliktni' retoriki fašizma. Iz Freudove teorije Ador-no privzema pet temeljnih idej: libido odnos manipuliranih med sabo in z manipuli-rajočim, sugestijo, personalizacijo, identi-fikacijo in idealizacijo, pri tem pa postavlja še nekaj značilnosti: vodjev nagovor ad hominem, iracionalnost argumentov in re-produkcijo realnosti. Če z Adornovim metodološkim aparatom pogledamo tri ti-pične pojave fašističnih vodij na Balkanu, Miloševiča, Tudjmana in slovenski para-noični fašizmofobizem, se pojavi tole:
Miloševičev mit se je začel z mitingi re-snice in danes že zlorabljenimi frazami, ki so bile stalen recept za pretvarjanje množice v manipulirano množico: "Braša..." (ponujeni libido), "Ne čujem dobro!" (personalizacija), "Mi smo..." (nagovor ad hominem), "Očemo oružje!" (iracionalnost) in tako v nedogled. Tudj-
manomanija se je prav tako vzpostavila na projekciji libida na 'velikega vodjo', 'lipo njihovo', Dražena Petroviča, "dragih bra-nitelja" in na kanalizaciji gona agresivno-sti proti zunanjim 'sovražnikom' (vse od "Slovenaca, Klintona", do, seveda, "srbin-skih pseta"). Problem, ki ga vidim, je v tem, da se srbski in hrvaški fašizem - če ga tako imenujemo - vzajemno vzdržujeta in hranita. Tudjman ne more brez Mi-loševiča in obratno. Drug drugemu pred-stavljata najhujšega zunanjega sovraž-nika političnega sistema in zato naj-dražjega političnega zaveznika. S padcem enega bi namreč padel tudi drugi. Pa ne misliti, da sama tega ne vesta - to je namreč poanta 'balkanskega poljuba' z razvpite Mladinine naslovnice! Naslednji problem pa je, da sta oba v različnih razvojnih fazah. Iz Adornovih tez je namreč mogoče trditi, da sprva vodja vodi množico in zatem množica vodi vodjo - in ga nazadnje, kakor Mussolinija, obesi za pete, ha -, čemur bi po Adornu lahko rekli "moment nepristnosti", ki pa je v nezave-dnem strukturiran najprej kot igra in šele zatem kot govorica. Tako sedaj ni več "milo-ševič" tisti, ki se dere, da ne sliši. Tokrat (manipulirajoča) množica zatisne uho, ko vodja zatrobi umik. Hrvatje - Tu-djman pa sploh - imajo, milo rečeno, spet srečo, ker bo verjetno vojne zaradi Ame-ričanov, katerim so nenadoma zrasla "jajca", prej konec, preden jim uspe udeja-niti moment nepristnosti.
Kaj pa naše zelje? Janšev nastop pred lju-bljansko publiko, ki je vselej v ospredju razprav o fašizmu, po Adornu sodeč, moč-no nagiba k fašistični propagandi. "Skupaj vstanimo!", "Ne damo Slovenije!" in drugi retorični 'f-biseri' zadoščajo vsem že zgo-raj naštetim pogojem. Nekatere 'zvezde' slovenskega političnega neba so nastop prav besno označile za - fašizem ter načele dolgo in vročo debato, pri čemer dvomim, da so imele v mislih Adorna. Dejstvo je namreč, da se že lep čas pojavlja "predvo-lilno" - to je zgolj subtilno opravičilo, kajti do volitev je še daleč - zmerjanje, ki je od Kersnikovega Agitatorja dalje zaščitni znak slovenske notranje politike. Ena najbopih Diarej - najdete jo tudi v najbolj zoprni knjigi leta, ki prav natančno posname to politično miselnost, ima nadisano v oblačku.- "Daj Slovencu atomsko bombo in postavil jo bo svojemu sosedu pred vrata." Ce gre torej na sprednji plati za politično pridobitniško diskvalifikantstvo, gre na zadnji v vsakem primeru za odrekanje de-mokratičnim normam - škoda le, da se slo-venska politika vrti kot zgoščenka!? Kate-ra stran odpade, si lahko izberete sami, kajti obe sta dejansko korakanje v f... Mi-slite, da v fašizem? Ah ne! ...korakanje v fantaziji. Fantaziji fašizma...
Andrej Pinter
OKTOBER   1995
Izjava parapsihologov:
Nckateri liudie so normalni drutn so vcircinonncilni.
(NE)ETIKA
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
Francozi pa kar tako
Mesec dni po eksploziji, in vse tiho je bilo. Polegel se je prah razburjenja in očitkov, pozivanja k prenehanju z jedrskimi poskusi so umolknila in kdo ve, kdaj se bodo spet zaslišala. Najbrž spet mesec dni pred novim poskusom, za katerega bo javnost seveda vedela, protesti pa tako dandanes niso več učinkoviti (kot da bi kdaj sploh bili!). Koliko tovrstnih posku-sov opravijo brez vednosti javnosti! In nič se ne zgodi. Živimo, a kako kvalitetno?
Hakšen je smisel zbiranja podpisov? Kakšen je smisel protesta? Kakšen je smisel javnega mnenja? Nič se ni zganilo, nič ni preprečilo tistega, kar je bilo toliko časa že načrtovano. Mednarodna skup-nost ni preprečila tako drage eksplozije -drage v denarnem in znanstvenem pogle-du, in vendar se nihče več ne razburja. Postali smo brezbrižni do eksplozij, radio-aktivnosti, segrevanja ozračja, vojne, lakote. Komu gre lahko to sploh še do ži-vega? Mogoče Jacquesu Chiracu?! Ta je svojo kariero začel na zelo šokanten način.
V nasprotju s Francoisom Mitterandom, ki je ustavil jedrske poskuse na poline-zijskih atolih, je ta takoj ob svoji nastani-tvi v Elizejski palači začel s strategijo, ki je bila prisotna še v času blokovske deli-tve - v času velikega oboroževanja in neštetih poskusov takšne in drugačne vr-ste. Številni protesti in protijedrske de-monstracije, uperjene proti francoskim oblastem, niso zalegle. Številne države, zlasti tiste, ki posedujejo jedrsko orožje, in tiste, ki ga uradno nimajo, a so na sumu, da ga imajo, se sploh niso odzvale ali pa je bil njihov odziv zgolj gesta, ki jo zahte-va javnost in bonton mednarodne skupno-sti. Gesta, ki pomiri nemirne duhove, v končni fazi pa ne vpliva na željeni in do-seženi cilj neke države. Med najbolj gla-snimi so bili vendarle Japonci, kar ni pre-senetljivo, saj nosijo grenke izkušnje že od konca druge svetovne vojne. Mogoče pa so te izkušnje potrebne več državam, če že ne vsaki, da bi lahko odprle oči in bile sposobne videti ter dojeti nesmiselnost
takšnega početja. 8000 ljudi je sodelovalo v protestih v Tokiju, med njimi je 400 kristjanov in budistov začelo pred franco-skim veleposlaništvom simbolično 72-urno gladovno stavko.
Še nekdo je bil glasnejši: Greenpeace. Okoli nekdaj rajskega atola Muruora je plula njihova naravovarstvena jadrnica, ki so se ji pridružile še ostale. Škupaj so tako uprizorili protest proti francoski seriji jedr-skih poskusov, kar je bilo sicer odveč. To-vrstna akcija Greenpeaca in še tista v ju-liju letos, ki je preprečila potopitev naftne ploščadi britanskega Shella, je povzdigni-la samo organizacijo do mesta, ko jo nekateri predlagajo za podelitev Nobelove nagrade za mir. Z bojem proti uničevanju okolja se Greenpeace obenem zavzema tudi za mir. Na koncu koncev je mir "či-sto" okolje v vseh pomenih.
Greenpeace je na začet-ku vodil dobesedno bitko s francoskim ladjevjem, ki pa je bilo učinkovitejše in hitrejše ter tako preprečilo nadaljnje ukrepanje te eko-loške organizacije in zaple-nilo ladji Rainbow Warrior II in MV Greenpeace. Gre-enpeace se torej ni vdal, saj so glavne protestne akcije odjeknile šele po eksploziji.
Organizacijo podpira že skoraj 5 milijonov Iju-di, zanjo delajo skupine znanstvenikov, je tudi podpisnica mnogih med-narodnih konvencij, svo-
je podružnice pa ima že v več kot tridese-tih državah. Začetki njenega delovanja se-gajo že v sedemdeseta leta, ko so protesti-rali proti^ jedrskim poskusom na obali Aljaske. Že takrat se je jasno izoblikoval njihov cilj: ustvariti zelen in miren svet.
Greenpeace ne sodeluje z nobeno poli-tično stranko in se ne opredeljuje do poli-tičnih vprašanj. Izraža samo svoja stališča do varstva okolja. Je popolnoma neodvi-sna organizacija, na katero ne more vpli-vati nobena vlada ali kdo drug. Vodi poli-tiko nenasilja in zavrača napade na osebe in imetje. S pomočjo privržencev po vsem svetu je dosegel, da so bili sprejeti številni ukrepi za zaščito okolja.
In spet nazaj k Francozom. Tik pred pol-nočjo 5. septembra 1995 je Francija izve-dla prvi jedrski poskus iz celotne serije. V času od 1. septembra 1995 do 31. maja 1996 je načrtovanih še sedem eksplozij. Val histerije se je razširil po vsej zemeljski obli. Plamtele so francoske zastave, fran-coske ambasade pa so dobile novo ime: "kontaminirano območje".
Poskus, imenovan po morski boginji iz grške mitologije Tetis, je končan. Prinesel je nove rezultate, ki pa ne bodo v korist samo Franciji, ampak tudi ostalim člani-cam Evropske unije in vsem tistim, ki po-sedujejo jedrsko orožje. Uradni argumen-ti pravijo, da je serija napovedanih eksplo-zij nujna za posodabljanje francoskega jedrskega arzenala. S tem se povečuje tudi možnost širjenja atomske tehnologije in večje ter krutejše znašanje nad okoljem. Pojavil se je tudi poziv k bojkotu francos-kih izdelkov in Greenpeacova razglasitev predsednika Chiraca za zločinca.
Chirac pa je gluh in slep. Sledi zgledu Charlesa de Gaullea in v tem zanosu skuša Franciji zagotoviti popolno vojaško neod-visnost. Slabo se je izkazal v reševanju bo-sanske krize, še bolj pa v reševanju social-nih težav, gospodarske recesije in alžirske-ga vprašanja. In končno, "morska boginja" naj se prenese na francosko kopno, če naj že bo. Potem bi bili bolj budni in na nogah. Toda Evropa je nedotakljiva! "Tetis" ji je prinesla samo darilo v obliki novega znanja. Mihaela Struhak
Izkušnja duhovnikov:
Trpeti v moluje lahko prijetno, trpeti v duruje odurno.
1995   OKTOBER
H"
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
(NE)ETIKA
ČE ŽE NE MOREMO DELOVATI, POTEM RAJE MOLČIMO
To kratko razmišljanje bo poskušalo odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj, ki zadevajo etiko današ-njega sveta. Dotikajo se cinizma t.L statične ali verbalne etike, ki ne priz-nava realnega stanja st-vari: govori o miru, kjer divja vojna itn. (o tem glej genialno skicirko Er-vina Hladnika - Milhar-čiča, Delo, četrtek 31. av-gusta, Tema dneva: Voj-na za mir). Z analizo Slo-terdijkove Kritike cinične-ga uma in spisov znane francoske mističarke Si-mone Weil, dveh izjemno pomembnih besedil za analizo sodobne družbe, bomo osvetlili neslavni etični poraz - zlasti ev-ropske - uradne politike v odnosu do dogodkov na Balkanu. Hkrati s ciniz-mom zahodne družbe -fenomenom verbalne eti-ke - se bomo spopadli tudi z iracionalnostjo voj-ne blaznosti, katere razu-metje nam po našem mnenju omogoča dojeti pravo dimenzijo sodob-nega etičnega - in ne zgolj verbalnega - po-slanstva.
CINIZEM UMA
Ne da bi se podrobneje spuščali v nianse kritike ciničnega uma, ki je pra-vzaprav kritika razsvetljenske miselno-sti v najširšem pomenu, izpostavimo poanto, ki je pomembna v okviru našega razmišljanja. Vsaka prava kri-tika predpostavlja dvojnost: mesto, od koder se kritizira, in kraj, kamor je kri-tika usmerjena. Že od Antike naprej se takšna pozicionalna ambivalentnost de-finira kot nizka in visoka pozicija ("od zgoraj" in "od spodaj"), ki se najbolj zaostri v starogrški kiniški šoli, ki se zoperstavlja visoki idealistični platoni-stični tradiciji. Antični oziroma izvorni cinizem ali kinizem s kritiko visokega idealizma z vidika "nizke" realnosti pravzaprav ohranja ravnotežje dveh principov in v tem najdeva svojo učinkovitost. Moderna oblika cinizma pa pomeni sprevrnitev same kritike izvornega kinizma, saj mesto kritike preneha biti samo po sebi evidentno: kritika visoke pozicije vladajoče ideolo-gije postane sredstvo, s katerim operira ideologija sama. Kiniška kritika, usme-rjana p*votno proti idealizmu visoke pozicije se, - v splošnem mešanju stališč - obrne proti sami sebi: postane avto-destruktivna, neučinkovita oziroma (zgolj) cinična. Kritikaciničnegaumaje tako kritika t.i. visoke kritike, ki s svojo kritično usmerjenostjo razkrinkava svojo lastno nezmožnost (delovanja, učinkovanja), in cinizma oblasti, ki svoje potencialno ogrožujoče nasprotje skriva pod verbalno krinko nekonflikt-nosti. Brez posebnega napora se da v tej poziciji razbrati cinizem evropske poli-tične sfere v odnosu do vojne v Bosni. Na eni strani - verbalno - ugotavlja kršenje humanističnih vrednot, na dru-gi strani pa si - spet zgolj verbalno, se pravi neučinkovito - prizadeva za rešitev vojne krize s političnimi sredstvi. Na ta način se izogiba realni vpleteno-sti, ki je v okviru sodobne etične dimen-zije zanjo globlja in usodnejša, kot si
sploh lahko predstavlja. Problematiza-cija etike pa se začne ravno takrat, ko smo prisiljeni pogledati realnosti v obraz. Soočenje s to realnostjo, ki na-pravi naše pojme o njej katastrofalno nevzdržne, nas šele postavi pred izkušnjo, ki bi ji lahko rekli etična preizkušnja. Šele izkušnja neetičnega vzpostavi etično dimenzijo.
SVETOST NICNOSTI
Tukaj se v naše razmišljanje vključuje Simone Weil. Ko govorimo o tej fanatič-ni glasnici svetosti naše ničnosti (razla-ga tega čudnega spoja sledi kasneje), ne moremo mimo strogosti njenega ži-vljenja, ki nas navdaja z grozljivo nez-možnostjo, da bi ji sledili. Iz bogate ži-dovske družine in po najimenitnejši izo-brazbi (Lycee Henry IV in Ecole Norma-le Superieure) sledi zavestni angažma v vseh težavnih in kritičnih družbenih dogodkih njenega časa: dela kot nava-dna delavka v Renaultovi tovarni, sode-luje v španski državljanski vojni (vrne se hudo ranjena), med drugo svetovno vojno kljub izpostavljanju - kot Židinja - na vse načine pomaga političnim jet-nikom, slabotna, kot je bila, opravlja najtežja poljska dela in se prehranjuje kot taboriščniki, po povratku iz New Yorka - kamor so jo spravili prijatelji -v Anglijo se hoče priglasiti za padalko, da bi tako pomagala domačemu, tj. francoskemu, odporniškemu gibanju, "vendarji tega zaradi krhkega zdravja niso mogli dovoliti" (K, 131). Avgusta 1943 umre od telesne izčrpanosti, stara štirintrideset let.
Takšni strogosti življenja povsem ustreza radikalnost njene nevarne in neusmiljene misli. Povzemimo jo na kratko. Dve sili obvladujeta svet. Na eni strani je sila težnosti. Ta nam omogoča, da delujemo po zakonih naravne nujno-sti in tako preživimo v času. Na drugi strani je sila milosti. Ta nas poniža do spoznanja, da je naša prezenca - v času
OKTOBER   1995
Zaskrbljenostjilozofov:
Heglovaprerokbao koncu umetnostisenočein nočeuresničiti.
(NE)ETIKA
 DRUŽBENO INFORMATIVNISKLOP
- nična in prazna, če skozi nas ne deluje nekaj, kar je višje in globlje od nas, nekaj, kar nam - izvenčasno - podeljuje našo - časovno ali naravno - prezenco. Uvid v zakone naravne nujnosti je pra-vzaprav - z vidika globlje - realne eksi-stence - spregledanje njihove iluzorno-sti. Iluzija delovanja, ki nam jo omo-gočajo naravni zakoni, je v tem, da prek nje presegamo same sebe, da smo nekaj več, kot smo v resnici. Toda v delovanju pravzaprav ne presežemo zakonov na-ravne nujnosti, ampak - ravno nasprot-no - delujemo v skladu z njimi. Ravno nemoč, da obvladujemo lastno eksisten-co (npr. da trpimo proti svoji volji), je samo po sebi dokaz obstoja nečesa, kar naše stanje presega in je zato višje od nas. Da pa bi to lahko prišlo do nas , se moramo predhodno zavedati svoje nič-nosti v odnosu do njega. Absolutna nič-nost naše lastne eksistence in absolut-na polnost nečesa, kar nas presega, ustvarjata distanco, ki po Simone Weil omogoča osebni odnos (kontakt) člo-veka z Bogom. Človek v globokem tr-pljenju, nedolžen človek v spoznanju mizernosti lastne eksistence, v svoji ničnosti spozna svoje realno stanje v relaciji z Bogom - največja distanca po-meni največje zbližanje dveh principov (ustvarjenega in ustvarjajočega). Taisti človek (svetnik) doživi zakon milosti (gravity ofgrace).
SOOČENJE S STVARNOSTJO
Na prvi pogled je ta misel etično ne-varna, saj utemeljuje in opravičuje tr-pljenje kot pogoj za odrešenje. Poleg tega je elitistična, saj zahteva od člo-veka nekaj, kar ne zmore vsak: pripelja-ti svoj občutek jaza do točke, ko mu ne more nič več (psihično ali fizično) ško-dovati - do točke popolne destrukcije jaza ali popolne odcepitve od stvari, ki ga obdajajo. Prej bi si v takšni poziciji predstavljali kakšnega budističnega meniha kakor pa povprečnega evrop-skega človeka. To priznava - v pismu prijatelju Thibonu - tudi Simone Weil sama: "Nikoli nisem mogla spregledati dejstva, da vsiljudje, razen menesame, niso povsem zavarovani pred vsako možnostjo poškodbe ." (xiii) Toda če
Slogan eksistencialistov:
Na "cosito ergo sum" ie padel sum
pobližje pogledamo, če odmislimo njene svetniške ambicije, vidimo težnjo njene misli, da nas sooči s stvarnostjo in ne da nas - nasprotno - od nje odteguje. Kako to povezati? Simone Weil ostro loči, in to je za nas zelo pomembno, stanje stvari in vrednotenja, ki jih ji pripisuje človek. Prizadeti človek sebe noče vide-ti v poziciji, ki ga ponižuje. Zato si ustvari iluzijo, da ima še vedno vpliv na stvari, ki so mu ušle iz rok. Ali radikal-neje rečeno, da ima sploh oblast nad njimi. Iz takšne iluzije lahko rani iz svoje ranljivosti. " Domišljija, zapol-njevalkapraznineje v bistvu lažnivka. Opravi s tretjo dimenzijo, kajti samo realni objekti imajo tri dimenzije, od-pravi mnogovrstne odnose. - Realitete, ki nimajo nič več dimenzij kot sanje. V primeru zla, kot v primeru sanj, ne ob-staja mnogovrstno branje /Thibon prev. kot: konkretna vrednostna sodba/ ."(16-17) Praznino, ki nastane po po-razu določenih življenjskih vrednot, ki konstituirajo stvarnost, zapolni imagi-nacija, s pomočjo katere si domišljamo, da je nekaj še vedno (ali je sploh kdaj bilo?) predmet naše volje in moči, če-prav se - po tem - ne razlikuje od enake-ga občutka, kot ga imamo v sanjah. Imaginacija nam omogoča, da ohranja-mo vzvišeno pozicijo takrat, ko smo pravzaprav padli najnijže. Iluzija je rezultat vrednotenja in ne realnega stanja stvari: "Iluzi/e o stvareh tega sveta ne za-devajo eksistence (teh stvari), ampak njihove vrednosti." (16-17) Ilu-zija kot vrednostni princip je v tem, da je bodisi do-bro bodisi zlo v naši obla-sti. V tem imenu lahko delamo najhujše stvari v svetem prepričanju, da delamo dobro. Tako zelo preprosta, a zato toliko bolj nevarna je, pravi Si-mone Weil, psihologija 1 ^ kriminalcev in ideologov. Razlog takšnega početja je najpogosteje ranjenost oziroma nepriznavanje razrušenosti la-stnega ega: "De/an/e, s katerim ranimo, je prenos degradacije, kijo nosimo v sebi, na druge. Zato smo nagnjeni, da delujemo na tak način iz občutka osvo-bojenosti." (65) Ta se kaže bodisi kot želja, naj tudi drugi trpijo tako kot mi bodisi kot akt maščevanja (ki prinaša še lažen občutek osvoboditve). Rezultat je splošna degradacija.
SKLEP
Na katero mesto, glede na povedano, se v našem razmišljanju vpisuje etično? Etičen ni cinizem duha, ki se vzvišen nad nizko realnostjo ukvarja predvsem s svojo lepo dušo. Prav tako nas degra-dacija eksistence lahko navda samo z
grozo - z najbolj temeljno izkušnjo ne-etičnega. Od degradiranih eksistenc ne moremo pričakovati etičnih dejanj. V takšni vojni je gandhijevski princip ne-bojevanja, ki ga v svoji knjigi napove-duje tudi Sloterdyk ("Vojna zgodovina prihodnosti se bo pisala na povsem novi Jronti; tam, kjerpoteka borba za odsot-nost borbe", 229), celo škodljiv. Simo-ne Weil se še kako dobro zaveda težav-nosti svoje etične zahteve, sprejeti svoje trpljenje nase, ne da bi ga prenašal na druge (brezmočne nedolžne žrtve so dejstvo zase) , zato - v zvezi z Gan-dhijem - pravi: "Nenasil/e ni dobro, ra-zen če ni učinkovito" (77)
Ni naš namen, da na tem mestu iščemo odgovor na zgoraj zastavljeno etično vprašanje. Na podlagi dveh bese-dil, ki se, vsako iz svojega zornega kota, ukvarjata z omenjeno tematiko, smo skušali samo poudariti dejstvo, da v etiki ni kompromisov. Etično je tisto področje, o katerem se raje molči, zave-dajoč se svoje vključenosti v univerzal-no krivdo (lahko bi pomagal, pa ne mo-rem!). Zato bi se, v wittgensteinovski dikciji, lahko glasila poanta našega razmišljanja takole: "Če že ne moremo (nočemo) delovati, potem naj raje molčimo." Molk je namreč vsaj priz-nanje krivde!
VID SAGADIN
Literatura:
Simone Weil: Grace and Gravity, Routled-ge, London 1992
Peter Sloterdijk: Kritika ciničkoga uma, Globus, Zagreb 1992
Edvard Kocbek: Sodobni misleci, Mohorjeva zal. , Celje 1981
Ervin Hladnik-Milharčič: Vojna za mir, Tema dneva, Delo, 31.1vg. 1995, str.l.
1995   OKTOBER
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
MEDIJI
SVECENIKI PODZEMNEGA KRALIESTVA
"Kje je potem izhod? Kaj je resnica? Je to preproga s podo-bami: zgoraj, spodaj, povprek, podolgem, vsi predmeti hkrati in v vseh barvah, vsi motivi pomešani... Če bi jih ho-tel pokazati hkrati pokonci, plosko, ležeče - bi bila mogoče to resnica?" se v eseju Ali pisatelj' potrebuje svet, ki njega ne potrebuje sprašuje Lojze Kovačič. V celotnem eseju Ko~ vačič skuša dokazati primat literature nad celovitim izrisom resničnosti napram drugim umetniškim zvrstem in me-dijem, njeni nezmožnosti kljubovanja množičnim medijem. 0 verodostojnosti omenjene trditve in tudi nasploh o pozi-ciji pisatelja v sodobni družbi se je razpravljalo na disputu letošnje Vilenice. Sam si ne bom drznil odgovoriti na vpra-šanje, temveč bom samo skušal strniti problematiko v nekaj opornih točk, zato bi smel tekst brez zadržkov pod-nasloviti: Krhlji iz popotne torbe.
Preden začnemo diskutirati o vlogi pisatelja v postindustrijski dobi, mora-mo formulirati nekaj temeljev dan-današnje stvarnosti in jih soočiti s pisa-teljskim poslanstvom, torej razdelati možnost oziroma nemožnost literature. Že na začetku se srečamo z brezskrupu-loznim tržnim sistemom, povzetim v plehki potrošniški miselnosti, ki vse, tudi znanost in umetnost, spremeni v tržno blago,- vrednosti umetniškega izdelka, v našem primeru literarnega teksta, ne določa več umetniška, temveč tržna vrednost. Zatem moramo opozori-ti na parlamentarno demokracijo, prag-matičen politični sistem, ki ne temelji na etičnih temeljih, temveč na zado-voljevanju plehkih interesov širokih ljudskih množic, povrnjenem z volilni-mi glasovi, in ki zaradi obskurne relativizacije vrednot botruje razsrediščenosti in breztemeljnosti kri-tične misli. Zgornje trditve nas že same na sebi napeljujejo k zadnji: odsotnost vsakršne transcendence, sekularizacija, desakralizacija sveta. Sprašujemo se potemtakem o pisatelju v svetu, spre-menjenem v brlog marcusejevskega enodimenzionalnega človeka.
Prisotnost trga ni v umetnosti ni-kakršen novum. Pravzaprav smemo tr-govanje z umetninami pričakovati že v začetnih časih človeške možnosti us-tvarjanja. Problematike tržnih mehaniz-mov v umetnosti se nam je lotiti s pov-sem druge plati; namreč: vemo, da je v
zgodovini   umetnosti   razen   visoke
umetnosti obstajalo komedijanstvo, Di-
sneyland brezmejnih človeških množic
v raznih izvedbah. Spomnimo se samo
elizabetinskega           grozljivega
gledališča,   ki   je   zabavalo
dvorjane in bi mu danda-
nes    smeli    vzporejati
srhljivke.   Holtovkam
bi pred leti nedvom-
no   smeli   prišteti
tekste    Madame
de    Stael.    Mi-
lozveneče operne
arije irrplesi, tudi
velikih   sklada-
teljev, da ne bo
pomote,   so   se
zvečine    znašle
tudi v krempljih
lajnarjev.
Za trenutek si m  o  r  a  m  o privoščiti odmik od glavne smeri razmisleka,     če hočemo razumeti čas, ki se mu zo-perstavljamo. Spanski  filozof Jose Ortega y Gasset je že dav-nega leta 1930 v knjigi Upor množic razpredal, da so se široke lju-dske množice v procesu demokratizacije in tehničnega napredka vzpele do polne
družbene moči in da je ta proces pote-gnil za sabo proces nivelizacije vsega in relativizacije vrednot. Če predpostavi-mo, in drugače pravzaprav niti ne mo-remo, da je modus vivendi našega časa velika tržnica, nam postane razumljivo, da množice obvladujejo družbo, in to zato, ker z brezmejno kupno močjo obv-ladujejo veliko tržnico.
Baudrillard se ne bi obiral dodati: "Potrošniški izdelki skrbijo za to, da nas stalno vzdržujejo v stanju integrira-ne množice, oddajniških tokov, nama-gnetenih molekul; naš čas ne bo nikoli več epoha trajnosti, tradicije, kontinui-tete, ta čas je neizprosna doba po-speškov in presežkov, kroženja in pre-takanja fluidov; danes je edina resnicna praksa praksa množic, manipulativen in naključen proces, labirint znakov, ki nima več nobenega smisla." Ampak zakaj sploh toliko o tem?
Eden bistvenih momentov umetnosti je ustvarjanje virtualnih svetov, pro-dukcija zabave, ki nadomešča resnični svet. Virtualni, navidezni svetovi niso namreč samo poesis, kot bi skladno z njihovim imenom pričakovali, temveč
EEL
OKTOBER   1995
Slogan bikoborcev:
There is no bull like red bull.
MEDIJI
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
predvsem ravno zadosti mimesis, po-snetek dejanskosti, da vse bolj stopajo na mesto dejanskosti same. Ce nekdo vstopa v svet televizijske nanizanke, zanj namreč resnični svet ni več svet njegove banalne nične vsakdanjosti, temveč svet, kakršen bi njegov moral biti, potemtakem svet navidezne, me-dijske resničnosti.
Karl Marx je davno tega govoril o odtujitveni komponenti dela, ki nastopi kot posledica drobitve delovnega proce-sa v zelo drobne operacije; delavec namreč več nima nadzora nad svojim delom, temveč iz bivanjske nuje opra-vlja le neznaten segment celotnega dela. Zaradi tega lahko resnično delo, ki je po Marxovem globo-kem prepričanju samoustvarjalni akt, opravlja šele v prostem času in v tem času bi po-temtakem veliko vlogo lahko in mo-rala odigrati ume-tnost, in s tem tudi literatura, ampak je ne. Prosti čas so si namreč prilasti-le mogočne medij-ske združbe, ki z ustvarjanjem vir-tualnih svetov svobodno razpo-lagajo s človeko-vim prostim ča-som in ga, če naj verjamemo Mar-xu, potemtakem odtujujejo same-mu sebi, spreminjajo ga v ničvrednega vojeur/a.
V tem trenutku bi morebiti morali pri-sluhniti Leli B. Njatin, ki je na disputu spraševala, ali sme biti beseda avtentič-na, da je konvertibilna, in razpravljala o problematični poziciji mladih ustvarjal-cev, ki se oklepajo posvečenega statusa umetnosti, zahtevajoč ustvarjalni mir, literarne večere, državne subvencije ipd. Literatura bi po njenem morala upo-števati tržne mehanizme in posodobiti svoje mnenje o njih. Iz izogibanja trgu namreč izhaja marginalnost literature. Literatura se mora ohraniti na trgu, v tem razsutem svetu se mora potruditi najti formo, da bo navsezadnje trg tak, kot ga potrebuje literatura.
Vendar si to vprašanje vseeno posku-šajmo zastaviti malce drugače. Je okle-panje posvečenega statusa literature samo odraz naivne mladostne roman-tične ustvarjalne pozicije, alt pa gre v tem primeru vsemu navkljub za povsem drugačno dojemanje stvarnosti? Ne-dvomno, ravno za to gre... za preprosto spoznanje, da se literatura kljub raznim strateškim načrtom ne more enakovre-dno zoperstaviti množičnim medijem na isti ravni. In zdaj skušajmo razvozlati lastni vozel: resničnost medija, tudi lite-
Slogan bikoborcev 2:
Na vsako piksno mrtev bik!
rature, je simulirana resničnost, medij ne prikazuje resničnosti, ampak jo ustvarja in konzumenti ne kupujejo zgolj izdelka, temveč nadomestek re-sničnosti oziroma nadomestek lastnega bivanja samega. Virtualni svetovi množičnih medijev so namreč nadome-stili resničnost, moment te nadomesti-tve je nedvomno možnost identifikacije, nadomestitve lastnega bivanja z bi-vanjem, ki ti ga ponujajo mediji. Zago-tovo ni treba posebej omenjati, da s tem procesom napeljujem v glavnem na pro-duciranje trendovstva.
Zakaj sploh problematiziram vse to, če sem že uvodoma poudaril, da tudi li-teratura producira podobne simulirane
resničnosti? Problem se pač vzpostavlja na povsem drugi ravni. In sicer: litera-tura v tem trenutku ni sposobna konku-rirati množičnim medijem, ker je simu-lacija resničnosti recimo filma in televi-zije bolj avtentična. Proces identifikacije nedvomno zahteva, da ima tisto, čemur se množica priliči, rahel pridih možne-ga ali celo dejanskega, čeravno gre za prevaro. "Pesniki ne potrebujejo mno-žic, temveč majhen svet, ki jim bo prisluhnil," je v Vilenici poudaril ame-riški pesnik Richard Jackson. Seveda, moramo pritrditi. In dostaviti: saj tudi množice že dolgo več ne potrebujejo njih.
Zdaj je naša razprava že tako daleč, da smemo dati besedo Petru Zajcu, esejistu, kritiku in znanstvenemu delavcu iz Bra-tislave: "Pisatelj bi rad, da ga trg plačuje, ampak noče biti na trgu ... Je pisatelj pri-pravljen na novo pozicijo? Biti postavljen na rob? Je pripravljen na nestandardno ceno, ceno posebnosti, redkosti. Je pri-pravljen računati s tem, da ne bo vsesko-zi samo prominentna osebnost?"
Zadnja misel nas napeljuje na to, da se dotaknemo čisto novega aspekta pro-blematičnosti pozicije pisatelja v sodob-ni družbi - obravnavane problematike pač ni mogoče zvesti zgolj na odnos
množičnih medijev in literature. Položaj pisatelja v družbi se je v zadnjih letih zelo spremenil predvsem v postkomuni-stičnih deželah. V respresivnem sistemu socializma je bila namreč literatura v nekakšnem primežu, na eni strani pri-vesek, trobilo oblasti, na drugi strani avantgarda civilne družbe; različna društva pisateljev, ki so v novodobni pomladi narodov odigrala opazno vlogo, v tem trenutku niso nič bolj kot društva pisateljev. Pisatelj politik danes ni nič manj in nič več politik kot železničarski kretničar politik. Kar seveda ni nič ka-tastrofalnega. Čas modrecev je pač dav-no mimo. Parlamentarna demokracija si je uhodila poti in pisatelji so samo še o b i č a j n i sprehajalci na razpredenih ste-zah demokracije.
Ampak s tem se zdaj nimam na-mena pečati. Sen-timentalnosti in razočaranosti nekaterih vodi-teljev slovenske pomladi nedvom-no ne bomo pro-blematizirali. Str-nimo torej razpre-danje v nekakšen zaključek: literatu-ra je že zdavnaj iz-gubila boj s tržni-mi mehanizmi mno-žičnih medijev, pa ne samo zaradi tega, ker ne bi hotela stopiti na trg, temveč predvsem zato, ker sta jo film in televizija premagala zaradi bolj avtentičnega simuliranja resničnosti, če seveda verjamemo izhodiščem mojega razpredanja. Kaj Iahko potemtakem šele pričakujemo od virtualne resničnosti v pravem pomenu te besede? Da bo za vselej zbrisala medije z literaturo vred z obličja zemlje in voyeurja spremenila v akterja navideznih svetov? Preveč apo-kaliptično, se vam ne zdi?
"Kajti kultura," pravi Baudrillard, "je teritorij skrivnosti, zapeljevanja, inicia-cije, omejene in visoko ritualizirane simbolne človeške menjave, takojč in nič se ne da pomagati. Toliko slabše za množice."
Nekaj popolnoma drugega torej od ponudbe množičnih medijev, in se vam za trenutek ne zazdi, da se prav v tem skriva stržen umetnosti? In če je po-temtakem cena za nestandardnost izlo-čenost iz homogenega toka potrošniške družbe, mar ni obenem tudi cena za vstop na "teritorij skrivnosti, zapel-jevanja, iniciacije", o katerem razpreda Baudrillard? Torej moramo pesnike pre-imenovati v svečenike podzemnih kraljestev - tako/i? in nič se ne da poma-gati. Toliko slabše za množice.
Robert TITAN FELIX
1995   OKTOBER
 DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP
 FIZIKA
ČASOVNO PROSTORSKA JUHA
Posebna teorija relativnosti
Relativnostna teorija. Po eni strani zelo popularna, saj je o njej napisanih na kupe poljudnih knjig, po drugi stra-ni pa še vedno zavita v precej gosto meglo. Kakšna spoznanja nam dejan-sko nudi in kakšna nova vprašanja nam zastavlja?
Relativnostna teorija je nastala v dveh delih. Posebna teorija relativnosti je plod svoje dobe, plod večdesetletnega razmišljanja nove generacije fizikov, kako presekati gordijski vozel paradok-salne nezdružljivosti Galilejevega prin-cipa relativnosti in Maxwellove elektro-dinamike. V zaokroženi obliki jo je pod naslovom O elektrodinamiki gibajočih se teles ob\zvi\A/bertEmstem\eta. 1905 v nemški reviji Annalen der Physik, ki je verjetno doslej najpomembnejša šte-vilka kake fizikalne revije sploh. V njej sta namreč poleg omenjenega še dva Einsteinova članka, kista prav tako predstavljala prelomnico v znanosti in napovedala dobo moderne fizike: članek o Brownovem gibanju je pokazal pravilnost atomistične hipoteze, članek o naravi svetlobe pa je pri razlagi fotoe-fekta predstavil fotone kot nosilce se-vanja in tako postavil enega od temeljev kvantne teorije.
Če je bila posebna teorija relativnosti produkt svoje dobe, pa je splošna teorija relativnosti (1915) Einsteinov samo-stojni avtorski izdelek in predstavlja konceptualno in miselno posplošitev posebne teorije. To je v skrajni posledi-ci gravitacijska teorija, ki opisuje med-sebojni vpliv časa, prostora, mase in energije.
V tem članku se bomo ukvarjali s po-sebno teorijo relativnosti, predvsem z njenimi vplivi na dojemanje prostora in časa kot osnovnih materialnih katego-rij našega obstoja.
Osnovna načela
Posebna teorija relativnosti temelji na dveh načelih.
Prvo je posebno načelo relativnosti, ki pravi, da je oblika fizikalnih zakonov enaka v vseh inercialnih (nepo-spešenih, samih sebi prepuščenih) opa-zovalnih sistemih. To pomeni, da po rezultatih katerega koli poskusa v zapr-tem laboratoriju nikakor ne moremo ugotoviti, ali se glede na izbrano točko gibljemo in s kakšno hitrostjo. Ali če vzamemo Zemljo za približno inercialen opazovalni sist-em (kar pa ni zaradi kroženja okoli svoje osi in okoli Sonca), se bo skokica na strehi nebotičnika obnašala natanko tako kot skokica na čezoceanski ladji, ki pluje s štirideseti-mi vozli v mirnem morju.
Drugo je načelo o konstantnosti hitro-sti svetlobe v vakuumu. Ta je spet enaka v vseh inercialnih opazovalnih sistemih in to ne glede na gibanje izvo-ra svetlobe.
Oglejmo si to na konkretnem primeru. Na sliki a imamo prikazan naš miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da z lučko prožimo svetlobne signale, ki se potem odbijajo od ogledala na mizi in ob trku z lučko sprožijo nov signal. Zani-ma nas, kakšen čas izmerimo med dve-ma zaporednima signaloma.
Opravimo najprej poskus na svoji de-lovni mizi (slika b). Hitrost svedobe je znana, pot žarka pa je 2x4=8 enot.
Zdaj pa od zunaj opazujmo še kolega, ki opravlja isti poskus na hitrem vlaku (slika c), kjer se med oddajo in ponov-nim prejemom signala vlak že premak-ne za neko razdaljo. Hitrost svetlobe je po načelu o hitrosti svetlobe enaka, pot pa je tokrat daljša - 2x5=10 enot (v našem primeru). Ker pri isti hi-trosti potrebujemo za daljšo pot več Časa, sledi, da je v drugem primeru izmerjeni čas daljši, čeprav gre za popolnoma enak poskus!
nasmeškom, če se bo parkiran šopiril pred Sheratonom ali če bo drvel s 300 km/h novim dogodivščinam naproti. Na vse to se lahko popolnoma zanesemo in v miru uživamo življenje brez kakršne koli bojazni, da se bo nekoč zgodilo nekaj čudnega. Se strinjate?
Ne. Nič od zgoraj opisanega, razen ti-stega o barvi vrtnic, ne drži. Oziroma, če smo bolj natančni, drži v veliki meri, vendar ne popolnoma. In zakaj skoraj drži? Samo zato, ker smo tako salamen-sko počasni.
Problem je v tem, kako gibanje vpliva na tek časa. V praksi seveda tega vpliva ne zaznamo, saj se gibljemo s hitrostmi, ki so v primerjavi s svetlobno popolno-ma zanemarljive. Tako v normalnih okoliščinah pri zgoraj opisanem posku-su s svetilko v meritvi časov ne bomo opazili nobene razlike, saj se vlak prak-tično sploh ne premakne v času, ko se svetlobni impulz vrne k svetilki. Ko pa hitrosti postanejo velike, postane razlika med časoma zaznavna in pri še večjih hitrostih prevladujoča. Pri svetlobni hitrosti (slika d) se impulz gi-blje kar vodoravno, sicer bi zaostajal za lučko in je nikoli več ne bi dohitel. To pa pomeni tudi, da nikoli ne bo zadel v zr-calo m nikoli ne bo prišlo do novega impulza. Skratka, čas se bo v vlaku ustavil. Oglejmo si to dejstvo na neko-liko bolj drastičnem primeru.
Pelji me žarek v daljave
J^~ ^v      Oh, kako krasno bi se bilo prepu-*=Lp—,—-^stiti svetlobi, zajahati žarek in odhi-
Home svveet home
Predstavljajmo si za trenutek, da je svet res takšen, kot si ga predsta-vljamo. V vsakem trenutku in na vsakem kraju lahko zadovoljno in polni zaupanja v tehnologijo pogle-damo na svojega Rolexa, ne glede na to, ali se sončimo ob svojem ba-zenu, divjamo s svojim ferarijem ali letimo z letalom na zmenek z zelo privlačno poslovno partnerico nekje na drugem koncu sveta. Prav tako smo lahko prepričani, da bodo čud-ovite vrtnice, ki smo jih kupili zanjo, enako rdeče v Avstra-liji in v Swazylandu, da se bo naš BMW bleščal z natančno enakim  kovinsko   zelenim
teti z njim v širne daljave vesolja odkrivat nove svetove, spoznavat obilico zanimivih novih ljudi (khm) ... Poditi se brez meja, svoboden, srečen, neomejen, vseprisoten, vse-veden (morda zdaj že malo pretira-vam), božanski... Pozabi, stari, po-zabi. Tudi če to ne bi bilo popolno-ma nemogoče, pa čisto zanesljivo je zaradi vseh odvečnih kilogramov, ki jih prenašaš naokrog (ta argu-ment se na prvi pogled ne zdi lo-gičen, vendar izhaja iz dejstva, da se s svetlobno hitrostjo lahko gi-bljejo le delci brez mase), bi bilo strašansko dolgočasno. Od poti ne bi imel čisto nič. Neprijetno dejstvo številka ena: ker se giblješ s svetlobno hitrostjo, te svetloba ne more dohajati (le caplja za tabo), tako da je tvoje široko obzorje ve-soljskega popotovanja zo-
¦ ¦¦¦>¦¦ »f 3 M » zeno na eno samo piko rrffsrr        direktno v smeri poto-
f / /                     vanja! Neprijetno dejstvo
EEL
OKTOBER   1995
SloganJ. J. Rousseauja-. Nazaj k prebavi.______
FIZIKA
 DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP
številka dve: tudi če zanemarimo dej-stvo, da ničesar ne vidiš in predpostavi-mo, da je razgled čudovito pester, nimaš od potovanja čisto nič. Zakaj? Ker se zate potovanje nikoli ni zgodilo. Ni ga bilo. Sploh nisi potoval. V nekem trenu-tku piješ kavo v svoji normalni beznici, v naslednjem trenutku pa se znajdeš v rokah  sluzastih  zelenih  krvavookih
pošasti pet milijonov svetlobnih let od svoje kave. Spet ne bom posebej omenjal, da se je tvoja kava v tem času že zdavnaj ohladila, da so se vsa na-daljevanja Santa Barbare že zdavnaj iztekla (čeprav je to morda res malo dr-zna trditev), da so kosti vnukov tvojih pravnukov že zdavnaj postale sestavni del hrane pradavne generacije tebi po-polnoma neznane, vendar zdaj že izu-mrle vrste dreves (saj veš, onesnaže-nost zraka in ostale neumnosti). Na Zemlji je med potovanjem, ki ga zate sploh ni bilo, preteklo pet milijonov let.
Prostor in čas
Iskanje odgovora na vsa vprašanja, ki so se nam do zdaj zastavila, nas pripelje do vprašanja narave prostora in časa. Oglejmo si najprej, kako si predstavlja-mo prostor in čas v klasični sliki, ka-sneje pa bomo poskušali ta koncept do-polniti s pogledi relativistične fizike.
S časom bomo opravili zelo na hitro. V klasični sliki je čas nekaj absolutne-ga, vnaprej danega. Obstaja zunanja ura, ki meri čas celotnemu vesolju. Pojem istočasnosti je jasno definiran in velja za vse kraje enako. Vse ure v ve-solju lahko torej umerimo na isti čas.
Pojem prostora je relativen že v kla-sični sliki. Če se peljemo z vlakom in spustimo v kupeju kamen na tla, bomo videli, da kamen pada navpično, torej po premici. Kar pa ne bi mogli reči tudi za opazovalca ob progi. Zanj naš kamen pada po paraboli. Vprašanje, po kakšni krivulji pada kamen "v resnici", je zato za naš um precej provokativno. Ob njem se zavemo relativnosti prostora in odvi-snosti gibanja od gibanja opazovalca. Iz nadaljevanja takšnega razmišljanja in opazovanja sledi posebno (ali v klasič-ni mehaniki Galilejevo) načelo relativ-nosti. Vsi inercialni opazovalni sistemi
Kdo ustvarja motnje v prebavi: Črevesni noltergeist.
so torej enakovredni in jim vladajo enake gibalne enačbe. (Da to ne velja za pospešene opazovalne sisteme, nam je takoj jasno, če si predstavljamo sebe, kako privezani sedimo na enem od vr-tiljakov v Gardalandu. Sile, ki jih v tem položaju čutimo, niso niti približno enake spokojnemu vzdušju v domačem fotelju, pa tudi kamen bi odletel iz naše roke v krivulji, za katero nikakor ne bi mogli reči, da je parabola ali celo premica.)
Odkritje elektrodinamičnih enačb, ki napovedujejo obstoj elektromagnetnega valovanja (od radijskih valov preko svetlobe do rentgenskih žarkov), je uvedlo v fiziko novo težavo. Elektrodinamične enačbe namreč napovedujejo hitrost elektromagnetnega va-lovanja (svetlobe) v vakuumu, ne povedo pa, na kateri iner-cialni opazovalni sistem se nanašajo. Po načelu relativno-sti bi morale veljati za vsak tak sistem, po načelu "zdrave pameti" pa to ne more biti res. (Zdrava pamet pravi: "Če se nekdo giblje s pol svetlobne hi-trosti proč od mene in sveti v smeri gi-banja, potem se ta žarek giblje od mene ne le s svetlobno, temveč s poldrugo svetlobno hitrostjo!") Iskanje privilegi-ranega opazovalnega sistema ob koncu prejšnjega stoletja ni dalo nobenih rezultatov. In tako so nadaljevali po Sherlocku Holmesu: "Če zavrneš vse ostale možnosti, potem je pravilna tista, ki ostane, pa če je še tako neverjetna."
Prostor - čas
Gibanje vpliva na tek časa. Za opazo-valca ob progi je dogajanje v vlaku nekakšni "slow motion", katerega hi-trost je odvisna od hitrosti vlaka. Če bi (hipotetično) vozil vlak s svetlobno hi-trostjo, za zunanjega opazovalca ostane stanje v njem le še fotografija nekega trenutka, ki se je po njegovem času zgo-dil bogve kje in bogve kdaj v preteklo-sti. To je druga plat medalje v zgodbi o potovanju na krilih svetlobnega žarka. Cas ni zunanji parameter, temveč je la-stnost gibanja.
Isto resnico bom poskušal povedati še z besedami Charlesa Nordmanna, ene-ga prvih in najboljših popularizatorjev teorije relativnosti: "čas je bil v klasični fiziki kakor reka, ki nosi pojave na enak način kot reka ladje. Takrat, ko ladij ni, teče reka z istim, nespremenjenim to-kom dalje. Tudi prostor je kot obala te reke neodvisen od ladij, ki plujejo mimo. Toda po Einsteinu to ne drži. Ko ni ladij, ne teče niti reka. Pa tudi oblika obale-prostora se spreminja pod vpli-vomladij."
V tej točki se moramo posloviti od ločenih konceptov prostora in časa. V teoriji relativnosti namreč govorimo o
prostoru-času kot o štiridimenzional-nem prostoru. Čas predstavlja le četrto koordinato, katere spreminjanje je odvi-sno od gibanja, enako kot spreminjanje vseh ostalih koordinat. S to razliko se-veda, da časovna koordinata zmeraj ra-ste. Potovanje v preteklost po teoriji re-lativnosti ni možno. (Tukaj bi morala slediti razprava o kavzalnosti in o para-doksih potovanja skozi čas, vendar si jo moramo zaradi omejenega prostora prihraniti za kako drugo priložnost.)
Posebno razpravo bi si zaslužila obra-vnava navideznih paradoksov, ki sle-dijo iz posebne teorije relativnost. Gre za paradokse naslednjega tipa: "Če se ti giblješ, ti čas teče počasneje. Toda ker sta najina sistema enakovredna, je zate moj čas počasnejši kot tvoj. Vprašanje je, kakšni bosta najini starosti, ko se po dolgem času spet srečava?"
Zaključimo z Einsteinovimi besedami, ko je poskušal v nekaj stavkih izraziti bistvo svoje teorije: "Metodo in vsebino teorije relativnosti lahko opišemo v nekaj besedah. Že v starih časih je bilo znano, da je gibanje relativno, torej gle-de na nekaj. Kljub temu dejstvu je fizika temeljila na pojmu absolutnega gibanja. Optika izhaja iz ideje o posebnem gi-banju, ki se razlikuje od drugih. To je gibanje skozi svetlobni eter, tako da je eter simboliziral pojem absolutnega mi-rovanja glede na vakum. Če bi nepre-mični eter, ki preveva ves prostor, v re-snici obstajal, bi se lahko gibanju glede na njega pripisal absolutni smisel. Takšen pojem bi lahko bil osnova mehanike. Poskusi, da bi to privilegira-
no gibanje odkrili, so ostali brez uspeha. Takrat smo se vrnili na problem gibanja v etru in teorija relativnosti je to storila sistematično, saj izhaja iz pre-dpostavke o neobstoju privilegiranih gibanj v naravi in analizira zaključke iz takšne predpostavke."
Naslednjič se bomo ukvarjali s splošno teorijo relativnosti in ekviva-lenco mase in energije, o čemer tukaj ni bilo nič povedanega, dotaknili pa se bomo tudi s tem povezanega, v znan-stveni fantastiki zelo popularnega pro-blema črnih lukenj.
Marko Žerdin
1995   OKTOBER
EQ
 DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP    ¦      MATEMATIKA
V neskončnost in nazaj
Ko sem bil mlajši, sem se odločil, da bom napisal naj-večje možno število. Vzel sem list papirja in kemični svinč-nik in pričel pisati. Začel sem z enico, ki sem ji dodajal nič-le. Napolnil sem že kar nekaj vrstic, preden se mi je pričelo svitati, da je to precej neumno početje, saj sem lahko doblje-no število kadar koli povečal tako, da sem mu dodal ničlo na koncu. In tako sem prišel do spoznanja, da sem si zadal nerešljivo nalogo. Pravzaprav neskončna števila znamo za-pisati, vendar ne s števkami, temveč z dogovorjenimi sim-boli, kakršen je npr. .
Hl ot pravijo znanstveniki, neus-^^ pešnih poskusov ni. Iz vsakega, tudi iz tistih, ki dajo drugačne rezultate od pričakovanih, se lahko človek nekaj nauči, če ne drugega to, da so naša pre-dvidevanja bila napačna. In tako tudi moj naivni poskus ni bil zaman, saj se mi je zastavilo zanimivo vprašanje, kaj sploh je neskončno število (in hip za tem, kaj je pravzaprav neskončnost na-sploh). Neskončno je pojem, pod kate-rim si vsakdo nekaj predstavlja, pa ven-dar nič določenega. Pravzaprav si vsak predstavlja nekaj drugega.
Torej, če počasi preidemo k stvari, tale članek je namenjen iskanju odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje. Ne bom poskušal poiskati univerzalnega odgovora, temveč le matematična vi-denja zgoraj omenjenega problema.
Vsa težavnost dobre formulacije ne-skončnosti se skriva v tem, da si pod tem pojmom zelo težko nekaj predsta-vljamo, oziroma, bolje rečeno, naše pre-dstave niso posebej dobre. Zenonovi paradoksi, o katerih smo govorili lani, ne govorijo le o nezmožnosti gibanja, temveč so tudi kritika ljudskega razmišljanja o neskončnosti in opozori-lo, naj se ljudje raje izogibajo razmišljanju o neskončnem.
Kako seje vse začelo?
Kot že tolikokrat poprej, se tudi ta
zgodba začne v antični Grčiji. Prvi naj bi na obliko neskončnosti, kateri se niso mogli izogniti, naleteli pitagorejci (ver-ska ločina, ki jo je osnoval Pitagora v 6. st. pr.n.št.)- Pitagorejci so verjeli, da vesolju vladata dva principa: Peras, ki naj bi predstavljal vse dobro (in konč-no) in Apeiron, ki naj bi predstavljal vse slabo (in neskbnčno, neomejeno). Ve-rjeli so, da je vse konstituirano iz nara-vnih števil in njihovih razmerij (torej pozitivnih racionalnih števil). Ta trditev je temeljila na prepričanju, da Peras ve-dno podjarmi Apeirona.
Vendar se je to prepričanje popolnoma podrlo z odkritjem iracionalnega števila (hipotenuza v pravokotnem trikotniku, ki ima kateti dolgi 1 enoto, je dolga 2 enote, kar je iracionalno). Iracionalna števila so kot vemo tista, ki jih ne mo-remo izraziti z ulomkom (torej kot kvo-cient dveh celih števil). To pa je pome-nilo priznanje neskončnosti. Le-ta je v 2 vsebovana na isti način kot v vsakem drugem iracionalnem številu. Iracionalna števila imajo namreč ne-skončen decimalni zapis, ki nima pona-vljajočega se vzorca (če bi ga imelo, bi se dalo zapisati kot ulomek).
V4.st. pr.n.št. je Ari-stotel spoznal sploš-nejši problem. Tudi če pozabimo na 2, nam vsakdanje življenje po-nuja več kot dovolj ar-gumentov za priznanje neskončnosti. Čas ni-ma videti konca, prav tako je videti, da lahko razpolovimo vsako ko-ličino (če že ne v prak-si, pa-vsaj v mislih). Dober primer je tudi zgoraj opisani spodle-teli poskus. Po drugi strani pa so neskonč-nosti oporekali primeri kot so npr. Zenonovi paradoksi (poglej lan-skiletnik Tribune!).
Aristotel je videl rešitev v ločevanju med dvema vrstama ne-skončnosti, med dejan-sko neskončnostjo in med potencialno ne-skončnostjo. Dejanska neskončnost je ne-skončnost, ki obstaia v neki točki časa (torci \ nekem trenutku), me-dtem ko je potencialua
neskončnost tista, ki se razteza preko nekega časovnega intervala.
Za vse težave, na katere naletimo pri razmišljanju o neskončnosti in njeni uporabi, naj bi bila kriva dejanska ne-skončnost, medtem ko je potencialna neskončnost osnovna lastnost realnosti in zato zasluži priznanje v vsakem pro-cesu, ki je lahko neskončen (kot je npr. štetje). To ločevanje je ponujalo tudi razrešitev Zenonovih paradoksov.
Oporekati dejanski neskončnosti po-meni oporekati sami ideji, da bi lahko obstajalo nekaj, kar bi bilo večje od vseh končnih merjenj.
Z dejansko in potencialno neskončno-stjo so se matematiki spet pričeli ukvarjati kakšnih 2000 let kasneje z razvojem infinitezimalnega računa, ka-terega začetnika sta Isaac Newton in Gottfried Wilhelm Leibniz konec 17. stoletja, vendar so njuna dela še brez potrebne matematične strogosti, ki jo infinitezimalnemu računu kasneje do-prineseta Karl Weierstrass in Augustin Louis Cauchy. Tipičen primer je bilo delo z neskončno majhnimi količinami. Vcasih so jih enačili z nič in tako pri
BL
ORTOBER   1995
Truplo v bazenu: Ameriška romantika.
MATEMATIKA
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
prištevanju k drugemu številu le -emu niso spremenili vred-nosti. Ob drugi priložnosti pa so privzeli, da so različ-na od nič, tako da so lahko z njimi delili.
Alije lahko kos enako velik kot celota?
VVeierstrassovo in Cauchyjevo delo je dalo oporo večini matema-tikov tedanje dobe, tako da so v ospredje stopili srednjeveški paradoksi, ki so se ukvarjali z močjo množic.
Množici sta enako močni, če obstaja bijektivna preslika-va med njima (to pomeni, da lahko tvorimo pare z elementi prve množice in ele-menti druge množice, ne da bi v kateri izmed njih ostali neza-sedeni ele-m e n t i) . Oziroma preprosteje povedano, množi-ci sta enako močni, ko vsebujeta isto število elementov.
Moč je definirana z bijektivnimi pre-slikavami in prav te so jedro problema. Medtem ko na končnih množicah deluje vse brez težav, pa se zaplete, ko prične-mo gledati neskončne množice. Najenostavnejši primer so vsa naravna števila in vsa soda števila. Na prvi po-gled izgleda, kot da je naravnih števil več (v naivni veri bi lahko rekli, da jih je celo dvakrat več, saj je vsako drugo naravno število sodo), vendar ni tako. Obstaja bijektivna preslikava iz narav-nih števil v soda (množenje z 2) in tudi bijektivna preslikava iz sodih v narav-na (deljenje z 2), torej sta množici enako močni. Paradoks je očiten, toda še bolj zanimiv primer je raziskoval Ga-lileo. V njegovem primeru so v prvi množici naravna števila, v drugi pa kva-drati naravnih števil (bijektivni pre-slikavi sta kvadriranje v eno smer in korenjenje v drugo), ki sta enako moč-ni in imata še eno zanimivost. Razdalje med števili v drugi množici postanejo poljubno velike (med kvadratom števi-la n in kvadratom n+1 je več kot 2n pro-stora). Množica kvadratov je vse red-kejša, pa vseeno vsebuje enako število elementov kot množica vseh naravnih števil.
Podobnih primerov je še zelo veliko in vsi tudi niso vezani na različne množi-ce naravnih števil. Lep geometrijski pri-mer sta dve različno veliki sferi (recimo žogica za namizni tenis in košarkaška žoga), ki tudi vsebujeta enako število točk.
Mnogo trupel v bazenu-. West side storv.
Kako si naj vse skupaj smiselno razložimo? Vsekakor ne bi ničesar rešili, če bi se neskončnim množi-cam preprosto izogibali. Aristo-telov pogled preprosto zanika možnost, da lahko naenkrat združimo nekje neskončno  stvari (recimo točk). Pro-blem je rešil šele nem-ški matematik Ge-org Cantor.
Rešitel/ Cantor
Cantor je spre-jel bijektivne pre-slikave za defini-cijo moči in je kot takšno sprejel tu-di dejstvo, da je sodih    naravnih števil ravno to-liko   kot   vseh naravnih števil. Paradoks, da je del enako velik kot celota, lah-ko celo uporabi-mo  kot definicijo neskončnih množic. Do tod vse lepo in prav, toda še zmeraj ostaja vprašanje, ali so vse
neskončne množice enako velike? Can-
tor je trdil in dokazal, da ne. To dejstvo
sledi iz Cantorjevega teorema, v kate-
rem je pokazal, da je vsaka množica
manjša od svoje potenčne množice (po-
tenčna množica množice A je množica
vseh podmnožic množice A). Različna
neskončna števila je označil z hebrejsko
črko alef (i) in indeksom (naravna šte-
vila na primer imajo moč i0). Vendar ni ostal le pri tem. Raziskal je
tudi odnose med njimi
in razvil neke vrste arit-
metiko za njih (raziskal
je, kaj dobimo pri seš-
tevanju dveh kardinal-
nih števil, ali pa mno-
ženju,...). Toda nekate-
re težave so še zmeraj
ostale. Cantor je doka-
zal obstoj različnih ne-
skončnih števil s kon-
strukcijo (iz manjšega
neskončnega števila je
skonstruiral večjega), ni
pa znal zadovoljivo od-
govoriti na to, ali med
njimi obstajajo tudi dru-
ga neskončna števila.
Kot primer lahko vza-
memo realna in narav-
na števila. Lahko je do-
kazati, da je realnih šte-
vil več, toda ne vemo,
ali   obstaja   neskonča
množica, ki ima več ele-
mentov kot je naravnih
števil in manj kot je re-
alnih. Temu problemu
matematiki rečejo Can-
torjeva hipoteza kontinuuma.
Cantor je predvideval, da takšna šte-vila ne obstajajo (torej da so števila, ki jih dobimo z njegovo konstrukcijo, vsa neskončna števila), vendar tega nikoli ni bil sposoben potrditi ali ovreči. Šele leta 1963 je Paul Cohen dokazal, da je hipoteza kontinuuma v Zermelo-Fra-enklovem sistemu aksiomov nedoločlji-va, kar pomeni, da ne moremo hipoteze niti potrditi niti ovreči. Cohenovo spoz-nanje je bistveno omajalo vero matema-tikov v obstoječo teorijo množic in ma-tematiki so si dolgo prizadevali, da bi našli manjkajoči aksiom. Ker v svojem početju niso uspeli, prevladuje danes prepričanje, da ga ni, iz česar pa sledi, da ne obstaja le ena teorija množic (do podobne ugotovitve so prišli matematiki v 19. stoletju, ko so spoznali, da ne ob-staja le ena "pravilna" geometrija, temveč tri različne).
Marsikoga verjetno zanima, zakaj je neskončnost tako pomembna. Zakaj se ji preprosto ne izogibamo? Mnogi so namreč mnenja, da razumevanje ne-skončnosti presega človekove sposob-nosti. Žal (ali pa tudi ne) je pa ne-skončnost koncept, ki ga pri svojem delu ne potrebujejo le matematiki. Očit-no igra pomembno vlogo pri infinitezi-malnem računu, ki pa ni samo domena matematikov, temveč tudi kemikov in fizikov (in še bi se kdo našel). V prak-tično vseh tehniških strokah naletimo na probleme, kjer igra neskončnost in razumevanje le-te pomembno vlogo, le da se tega marsikdaj ne zavedamo. Zato bo postalo razumevanje neskonč-nosti zelo pomembno za nadaljnji razvoj človeštva (in še posebej njegove tehnologije).
Marko Samastur
1995   OKTOBER
m
 DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP
 RAČUNALNIŠTVO
V KATERI HLEV PELJATI RAČUNALNIK?
Primerjava računalniških
žij
omrežij
Kje smo danes in kje tiči prihodnost
Računalništvo, ki se je rodilo v tem stoletju, je v našem življenju spremeni-lo že marsikaj. Danes si v modernem podjetju dela brez računalnika ne more-mo več predstavljati, prav tako se le-ta nahaja že v večini naših domov. V bo-doče pa bo računalnik predstavljal bi-stvo komunikacije med Ijudmi, življenja brez njega pa si kratkomalo ne bomo mogli več predstavljati.
Začetki računalniških komunikacij
Razvoj računalniških komunikacij je posledica iz potrebe po povezavi raču-nalnikov. Prve povezave so bile za današnje razmere zelo primitivne. Na-vadno so bili to običajni serijski kabli, ki jih lahko danes kupimo v vsaki računalniški trgovini. Z njimi si lahko dva računalnika izmenjujeta podatke, prenos podatkov je počasen, omejen pa je samo na dva računalnika. Kasnejša lokalna omrežja so omogočila podjetjem delo z več neodvisnimi računalniki in s pretokom podatkov med njimi. Razvoj računalniške komimikacije v globalnem smislu pa se je začel s povezavo med seboj zelo oddaljenih računalnikov. Glo-balna komunikacija zahteva prenos po-datkov od nekaj metrov pa vse do na ti-soče kilometrov oddaljenega kraja na drugem koncu sveta. Ker pa v samem
začetku niso imeli ne časa in denarja, da bi s kabli povezali vse kraje na svetu, so se s pomočjo modema oprli na obstoječe telefonsko omrežje, kasneje pa so prišli prav tudi sateliti, ki jih je NASA vsake toliko časa pridno izstreljevala v vesolje.
Na samem začetku si torej niso mogli pošiljati velikih količin podatkov, tu in tam torej le kakšen "Zdravo!" in pa "Kako se imaš?". Razen ameriške vojske seveda. Ta si je v tem času že zgradila pravo računalniško omrežje, imenovano ARPAnet, ki pa so ga ka-sneje ponudili v uporabo še univerzam in drugim organizacijam, danes pa ga poznamo pod imenom Internet. V začetku je bil namenjen le medsebojni povezavi računalnikov, da bi vsi stroko-vnjaki lahko uporabljali skupne vire podatkov in tako znižali stroške za na-bavo novih računalnikov.
Začetki računalniške komunikacije so bili torej omejeni na določene kroge lju-di, ki so bili z računalništvom tesno po-vezani, danes pa ima možnost poveza-ve z ostalim svetom že vsak smrtnik. Večji (za nas aktualni) ponudniki ko-munikacijskih storitev v Evropi so In-ternet, CompuServe in Microsoft Network, zraven pa še kar mrgoli manjših BBS-ov in nekaterih drugih si-stemov. Zaradi njihove aktualnosti si jih bomo pobliže ogledali in naredili manjšo primerjavo med njimi.
Internet
V
Danes ima Internet že več kot 30 mi-lijonov uporabnikov. Di-rekten dostop do Interne-'       ta je v Sloveniji omo-I       gočen že skoraj vsakemu f   j'      študentu,           mnogim
' ' dijakom in drugim v šolstvu, ki lahko vse sto-ritve na Internetu upora-bljajo brezplačno. Ostali državljani se lahko nanj povežejo neposredno preko kakšnega zastop-nika za Internet, ali pa posredno preko kak-šnega drugega informa-cijskega sistema. Nepo-sredne povezave so dražje, saj navadno ne temeljijo na telefonskem omrežju, posredni dostop
pa je mnogokrat okrnjena različica In-terneta z le nekaterimi storitvami.
V Internetu ni nobenih globalnih pra-vil o tem, kako naj kdo kaj dela. Upora-bnik ima mnogo možnosti za dostop do informacij. Glavne izmed teh možnosti so: Telnet, File Transfer Protocol (FTP), E-Mail, Usenet in World Wide Web (WWW). Medtem ko bo FTP že kmalu preteklost, je WWW sedanjost in baza za prihodnost. WWW je namreč prime-ren za širok krog ljudi, torej tudi za upo-rabnike z najmanj znanja o računal-nikih.
Internet je omrežje, sestavljeno iz mnogih manjših omrežij. Ima popolno-ma decentralno arhitekturo, tako da ne moremo reči, da za vsem skupaj stoji en velik računalnik, ki vse skupaj kontro-lira. V mrežo je vključenih okrog 30.000 manjših omrežij z okrog 300.000 raču-nalniki. Uporabnikov je zelo veliko, tako da lahko vsak član najde prijatelje, ki imajo podobne interese.
Poleg dobrih strani ima Internet tudi slabosti. Ena izmed največjih slabosti Interneta v tem trenutku je preobre-menjenost in s tem počasnejši dostop do podatkov. Preobremenjenost je na eni strani posledica relativno počasne rasti novih vozlišč ter počasnega prehoda na optične povezave, na drugi strani pa porast Internetovih uporabnikov (do leta 2000 za okrog 2000%).
CompuServe
CompuServe je največje komercialno omrežje na svetu. Ima več kot 3 milijo-ne uporabnikov. Na CompuServe se lahko prijavi vsak, ki ima računalnik, telefon in modem ter nekaj denarja za naročnino. Edina slabost pri vsem sku-paj pa je, da je najbližja CumpuServe centrala na Dunaju, tako da lahko me-sečno plačo shranimo za telefonski račun ob koncu meseca. Sicer pa je na omrežju CompuServe vsako raču-nalniško podjetje, ki na sebe nekaj da. S tem je mogoča tehnična podpora za večino programov in računalnikov na trgu. CompuServe je zelo urejen sistem in zato primeren za tiste, ki hočejo v tre-nutku najti neko informacijo. Do infor-macije lahko pridemo enostavno in brez celodnevnega "surfanja" po omrežju, omogočen pa je seveda tudi dostop do Internet-a.
OKTOBER   1995
Vprašanje estetike-.
Ali niso nujlcpše žcnskc tkz svctu izložbcn.6 lutht
RAČUNALNIŠTVO
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
Ker je CompuServe privatno podjetje, stoji za celotnim sistemom množica lju-di, ki se ukvarja z urejanjem podatkov in tehnično podporo omrežja. Zaradi tega so vse informacije v sistemu kate-gorizirane, prenos podatkov pa je tudi bolj varen pred nezaželenimi hekerji. Sistem ima več central po svetu, ki so med seboj povezane, tako da imajo upo-
rabniki po vsem svetu dostop do iden-tičnih podatkov.
Microsoft Netvvork
Da pa ljubitelji Windows 95 ne bi ostali praznih rok, je poskrbel Bill Gates s svojim najnovejšim draguljem, ki se imenuje Microsoft Network. Za navad-nega človeka je to omrežje najlažje do-segljivo: potrebujete le modem in pritisk na miško. (ter seveda "nekaj" denarja za naročnino in telefonijado v tujino). Razen običajnega dostopa do Interneta je omogočeno tudi direktno komunici-ranje med uporabniki, dostop do infor-macij o Microsoftovih produktih, raču-nalnikih in drugih programih, v bodoče pa lahko pričakujemo tudi prehod na interaktivno predvajanje vseh vrst filmskih posnetkov. Za razliko od Inter-neta stoji v ozadju množica organizira-nih ljudi, ki skrbijo za red podatkov. Na primer najzanimivejše informacije se shranjujejo v posebnih bazah podatkov (Knowledge Database) in so tako do-stopne vsak trenutek vsakemu uporab-niku.
Microsoft Network je torej ena izmed stvari o kateri se bo v bodoče še dosti govorilo. V prihodnosti bomo lahko ku-povali nove verzije Microsoftovih pro-
gramov kar preko računalnika, ki bo priključen v omrežje. Ker je to privatno podjetje, je poskrbljeno tudi za varnost in tako onemogočeno zlorabljanje kre-ditnih kartic.
Smeri razvoja, investicije
To, da se danes govori o "super in-formation hi-ghway", je že vsem znano. Ti-sti, ki imajo da-nes denar, ga in-vestirajo v ko-munikacijsko prihodnost. Voj-na podjetij za kos informa-cijske pogače je velika. Podjetja in država inve-stirajo milijarde dolarjev v razvoj infrastrukture, strojne in programske opreme, ki bo v bodočnosti krasila naše domove. Te-pejo se podjetja kot so AT&T, IBM, In-tel, Motorola, Microsoft ... In kaj de-lajo? V mnogih ameriških velemestih preizkušajo interaktivno televizijo, vi-deofon, video konference in podobno. Interaktivna televizija se razlikuje od
ce z računalniki? Obstoječe telefonsko omrežje je prešibko za prenos velike ko-ličine slik v kratkem času (za dobro vi-deo sliko je potrebnih okrog 50 slik v sekundi!). In tukaj priskočijo na pomoč moderni računalniki, ki na podlagi op-tičnih omrežij omogočajo prenos do nekaj milijard bitov v sekundi! Računal-niki lahko slike tudi komprimirajo in s tem omogočijo prenos še večjih količin podatkov.
Pogled v prihodnost
Kaj lahko pričakujemo od prihodno-sti? Ena izmed stvari, ki se bodo zgodi-le v prihodnosti, je vsekakor medseboj-na povezanost računalniških omrežij. Uporabniki bodo lahko komunicirali z vsemi ljudmi, ne glede na to, v katerem omrežju bodo prijavljeni. Vse skupaj bo ena velika informacijska avtocesta, ki bo povezovala vsa omrežja.
Računalnik bo v bodočnosti v naših domovih predstavljal združitev televi-zorja, videa, telefona, telefaksa in foto-kopirnega stroja. PC-TV torej. Že danes niso več redki računalniki, ki zmorejo predvajanje video posnetkov, televi-zijskih programov in sprejemanje tele-faksov. Skener in Iaserski tiskalnik bo-sta imela še funkcijo fotokopirnega stroja in telefaksa. S kamero, vgrajeno
današnje televizije v samem bistvu: gledalci ne gledajo narejenega televi-zijskega programa, temveč si sami iz-birajo, katere filme in risanke bodo gle-dali. Naročnina je odvisna od tega, ko-liko časa smo preživeli pred televi-zorjem in ne od tega, koliko televi-zorjev imamo v stanovanju!
In kakšno zvezo imajo interaktivna televizija, videofon in video konferen-
Microsoft Network
Prednosti
Slabosti
Smeri razvoja
najenostavnejši dostop do sistema urejenost podatkov
v     prihodnosti     veliko     uporabnikov popularnosti)_____________________
(zaradi     zagotovljene
stroški komuniciranja (kiicanje v tujino)
monopol  Microsofta  (mogoče  celo  prednost  za  uporabnika
tako bodo vsaj drugi poskušali ponuditi več)______________
prodaja programov po žici
interaktivna televizija
omogočiti dostop za širok krog uporabnikov
v računalnik, pa bo omogočen še vide-ofon. Video kasete bodo nadomestili sodobni optični diski s kapacitetami nekaj deset gigabytov, ki bodo podobni današnjim CD-jem, vendar bo na njih možno tudi snemati in to do 20 dvour-nih filmov! Prve takšne diske lahko pričakujemo ob koncu naslednjega leta. V prihodnosti bo večina domov imela dostop do informacijske avtoceste in s tem do vseh televizijskih postaj, podjetij in drugih zemljanov. Stroški komunici-ranja se bodo znižali na raven današnjega telefona, ne smemo pa poza-biti, da se bo vsaka zahtevnejša storitev tudi posebej zaračunala. Na informa-cijski avtocesti si bomo lahko ogledali poljubne filme, kupili pohištvo ali pa si naročili pizzo in temu ustrezno tudi plačali. Pisatelji bodo lahko svojim za-ložnikom poslali besedila kar od doina, učenci pa bodo lahko prepisovali domače naloge ležeč v postelji (tako kot sedaj...).
Marko Krajnc
Visoke pete-.
Postavi žensko na realna tla.
1995   OKTOBER
m
E7
DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP
RAČUNALNIŠTVO
BOŠTJAN RESINOVIČ
ODLOCANJE, CLOVEK IN RAČUNALNIK
Že dolgo uporabljamo infor-macijsko tehnologijo na toliko področjih, da je njihovo števi-lo postalo kar nepregledno. Kakšno stopnjo pomoči nam računalniki lahko nudijo, je odvisno od sfere uporabe; bolj ko ta zahteva tehtno presojo, bolj nepogrešljiv je človek pri končni odločitvi. In kako nam računalniki lahko pomagajo odločati?
Nivoji uporabe informacijske tehnolo-gije st) različni: od enostavne računalniške pismenosti, ki ni koristno izkoriščena, preko razbremenitve pri rutinskem delu, nudenja možnosti opravljanja operacij, ki bi jih bilo mogoče opravljati tudi peš, a je to v praksi prezahtevno, do odpiranja po-vsem novih horizontov v sistemih za in-tenzivno uporabo znanja.
Dejanski napredek predstavljata prav-zaprav zadnja dva nivoja. Ilustracija tretjega so črkovalniki (predvsem za tuje jezike, ki jih poznamo iz urejevalnikov teksta), pri četrtem pa gre v največji meri za ekspertne sisteme, kompleksne pripo-močke za podporo strokovnemu znanju.
ODLOČANJE
Odločanje je proces, s katerim se srečujemo vsak dan. Definiramo ga lahko kot izbiro neke variante izmed več možnih in to tako, da bo najbolj ustrezala posta-vljenim ciljem. Na videz enostavna opera-cija pa je, kot vsi vemo, lahko vse prej kot to. Problemov, ki lahko nastopijo, je več vrst: zapleteni ali nepopolno definirani ci-lji, preveliko število parametrov, ki jih je pri odločitvi potrebno upoštevati, njihov napačen izbor ali zgrešeno rangiranje po pomembnosti, nepopoln ali preširok nabor variant, neobstoječi ali napačni podatki o lastnostih variant in drugi. Ali se jim je mogoče z uporabo računalnika izogniti? Vsem prav gotovo ne. Tehnologija tudi na tem področju ne more samostojno pripra-viti nabora variant ali relevantnih parame-trov, pomaga pa pri premagovanju kom-pleksnosti ter omogoča temeljite in pregle-dne KAJ-ČE analize v primeru nepopolnih
OKTOBER   1995
oziroma vprašljivih podatkov. Smiselna je torej uporaba na tretjem oziroma četrtem od zgoraj omenjenih štirih nivojev upora-be informacijske tehnologije.
FORMALIZACIJA
Prvi korak za računalniško podporo odločanju je teoretične narave - zagotoviti je treba formalen opis odločitvenega pro-cesa, kajti le tako je mogoče njegovo mo-deliranje s pomočjo informacijske tehnolo-gije. Čeprav formalizacija ni trivialna, se vanjo ne bomo spuščali, povejmo le, da v računalniku predstavimo vsako varianto, opisano z množico atributov (oziroma pa-rametrov, ki so za odločitev po našem mnenju relevantni) in funkcijo koristnosti, s katero variante vrednotimo. Enoparame-trsko ocenjevanje je enostavno, vendar v praksi praviloma nastopa več parametrov, ki jim je potrebno nekako določiti pomem-bnost. Želimo se odločiti za varianto, ki je boljša po parametru x in ni slabša po y in tako z vsakim parom atributov. Ker ti v praksi pogosto niso neodvisni (na primer cena in kvaliteta), se odločanje precej zakomplicira in potrebno je proučevati ali se poslabšanje po nekem kriteriju kom-penzira z izboljšanjem po drugem ali ne, pri čemer je seveda nujno upoštevati po-membnost posameznih kriterijev (para-metrov). Skupna ocena je nazadnje agre-girana iz delnih ocen s pomočjo funkcije koristnosti, ki je lahko določena na tri osnovne načine: aksiomatsko, kar je edi-ni formalno pravilen način, a je v praksi redko ttporabljen; z neposrednim, ad-hoc pristopom, kjer si jo gladko izmislimo le na podlagi izkušenj ali občutka, kar je, čeprav se morda sliši malce naivno, najbolj pogost in ponavadi povsem ustre-zen način; ali pa na podlagi učnih prime-rov, ko računalnik z avtomatskim učenjem funkcijo koristnosti konstruira sam.
RACUNALNIK
Kje lahko torej koristno pomaga raču-nalnik? Kot že omenjeno, celo pri do-ločanju funkcije koristnosti, vsekakor pa s poenostavitvijo pri vnosu opisa variant ter izračunavanju delne in končne ocene pri posameznih variantah. Še posebej se izkaže pri odločanju s tveganjem, takrat torej, ko so opisi vseh ali nekaterih variant nepopolni, ali kadar vemo, da držijo le z neko približno določeno verjetnostjo. V
takih primerih tehnologija izjemno pospeši vrednotenje različnih verzij, saj lahko izvede KAJ-ČE analizo; za manjkajoče parametre vstavi različne vre-dnosti iz domene, variira verjetnosti pri približno določenih podatkih in poda rezultate vseh različic ter na ta način po-veča kvaliteto odločitve, saj odločevalcu poglobi vpogled v problematiko in mu morda odpre nove aspekte. Podobno je v primerih, ko se je težko odločiti, kakšno pomembnost pripisati posameznemu kri-teriju. Spet pride v poštev podrobnejše proučevanje različnih verzij.
Ena najvažnejših funkcij računalnika v procesu odločanja pa je povečanje tran-sparentnosti odločitve. Kadar je potrebno izbrano varianto zagovarjati, nudijo oro-dja za podporo odločanju razlage odloči-tev v obliki poročil. Izpostavijo dobre in slabe strani variant in razloge, zakaj so bile posamezne izmed njih izključene; predstavijo relativne pomembnosti krite-rijev; pregledno opredelijo funkcijo kori-stnosti oziroma odločitvena pravila, upo-rabljena v postopku; opozorijo na nepo-polne ali le z določeno verjetnostjo defi-nirane podatke.
RACUNALNIK ALI CLOVEK
Iz povedanega je jasno, da računalnik ne more odločati namesto človeka, lahko pa mu odločitev pomaga sistematizirati, poenostaviti in skrajšati, lahko mu jo po-maga bolje razumeti in ji dvigniti kvalite-to. Pravzaprav tako kot na drugih po-dročjih uporabe.
Slogan žensk, ki se rade sončijo-.
V vsako stanovanje bi tnorala biti vgrcLiena ozonska luknia.
ŠPORT
 DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP
POVRATEK ODPISANE
30. april 1993 predstavlja v ženskem tenisu prav gotovo enega najpomembnejših datumov. Tega dne je namreč Giinther Posch izvedel atentat na takrat 19-letno Moniko Seleš, ko je igrala dvoboj s Steffi Graf na teniškem turnirju v Hamburgu. Po tem atentatu je Monika izgi-nila s teniških terenov, ugibanj o njeni more-bitni vrnitvi je bilo veliko, vse dileme pa je razrešila 29. julija letos, ko je z ekshibicijskim srečanjem proti Martini Navratilovi tudi urad-no napovedala povratek na teniška igrišča.
Monika se je po atentatu zaprla za zidove svoje vile v ameriški Sarasoti, v javnosti pa se je pojavila ponavadi le na kakšnih pri-reditvah z veliko glamourja. 0 njej skorajda ni bilo nobenih in-formacij, še največ pa so pokazale fotografije, na katerih je bilo mogoče opaziti Moniko z mnogo več kilogrami, kot jih je imela pred atentatom. Tistih novinarjev, ki so jo zalezovali okrog njene vile, to sploh ni čudilo, saj naj bi se v vilo privažale ogromne količine hamburgerjev, pizz in različnih sladic, ki jih je Monika seveda pridno pospravljala vase.
No, od začetka letošnjega leta pa je bilo slišati vedno več go-voric o tem, da se bo sedaj že 21-letna Monika končno le vrnila na teniška igrišča. Kar nekajkrat se je pojavila tudi na različnih teniških prireditvah, kjer je že zamahovala s teniškim loparjem in tako namigovala na skorajšnjo vrnitev. Ko je bil povratek že dokončen, je bilo treba razrešiti le še njen status v tenisu, predvsem kar se tiče ratinških točk. Čeprav so bile vodilne igralke še v Wimbledonu bolj ali manj složne, da ne bodo pristale na to, da bi si Monika delila prvo mesto na računalniški lestvici, pa je Monikinemu očetu Karolju (tudi s pomočjo Chris Evert in Marti-ne Navratilove, ki je predsednica Združenja teniških profesio-nalk) uspelo doseči ta privilegiran status. Za Moniko velja ta sta-tus za prvih šest turnirjev, potem pa naj bi veljal rating s teh šestih turnirjev. Ker ta vsota točk še vedno ne bi zadostovala za najvišje položaje, pri WTA najavljajo, da bodo točke, osvojene na turnirjih, delili s številom turnirjev, s čimer bo položaj Monike na teniški lestvici nedvomno boljši.
Seveda so se takoj ob njeni vrnitvi najpogosteje postavljala vprašanja, kakšen je njen položaj v tenisu v primerjavi z ostali-mi igralkami. Zmaga s 6:3 in 6:2 proti veteranki Navratilovi, ki se je že pred enim letom poslovila od aktivnega igranja, je bila sicer dokaj prepričljiva, vendar pa so bili mnogi mnenja, da bo njeno realno moč mogoče videti šele na pravih turnirjih.
Za mesto povratka na WTA Tour si je (morda nekoliko prese-netljivo) izbrala Canadian Open v Torontu. Največji kanadski ženski teniški turnir, ki se sicer vsako drugo leto igra tudi v Mon-trealu in na katerem je pred dvema desetletjema zmagala tudi Mima Jaušovec, ni bil še nikoli deležen takšnega zanimanja širše teniške javnosti. Povratek Monike po 28 mesecih (vmes je posta-la ameriška državljanka) je bil na prvem turnirju prav veličan-stven. V petih srečanjih turnirja ni izgubila niti enega samega niza, izgubila je le 14 iger, pri čemer je v polfinalnem in final-nem dvoboju proti Gabrieli Sabatini oziroma Amandi Coetzer na-sprotnicama prepustila le po eno igro. Manjkal je le še posladek - dvoboj s Steffi Graf, ki pa je žal izostal zaradi poraza Steffi z že
Razodetje astrologov-.
Nekatere ženske so rojene pod kozmetično zvezdo.
omenjeno Coetzerjevo, kar je bil prvi poraz Grafove v letošnjem letu.
Takoj za turnirjem v Torontu se je odigral eden od štirih turni-rjev za Grand Slam - US Open, kjer smo v finalu le doživeli tako pričakovani dvoboj Seleševe In Grafove. Dobila ga je sicer Steffi Graf s 7:6, 0:6 in 6:3, vendar se ni mogoče znebiti občutka, da je bila Monika v tem dvoboju oškodovana, še posebej v podaljšani igri prvega niza, ko so ji pri serviranju za niz razveljavili as, pa tudi v skorajda vseh drugih kritičnih trenutkih so bili sodniki na strani Nemke.
Povratek Monike Seleš zelo dobro kaže na to, da se v ženskem tenisu, vsaj kar se igre tiče, ni spremenilo skorajda nič. Kljub temu, da je ni bilo na teniških terenih več kot dve leti, se namreč več kot enakovredno kosa s svojimi tekmicami. Sicer je res, da je vmes kar v nekaj elementih izboljšala svojo igro (v povprečju za 20 km/h hitrejši servis, forehand z eno roko), vendar pa je po drugi strani zaradi odvečnih kilogramov postala n manja giblji-va, to pa bi lahko dolgoročno zagotovo predstavljalo enega njenih največjih problemov.
S povratkom Monike so seveda povezane tudi nekatere nove poteze v poslovnem svetu. Strokovnjaki so izračunali, da naj bi na vsakem turnirju, na katerem igra Seleševa, iztržili samo s te-levizijskimi pravicami pet milijonov dolarjev več, kot če Monika ne bi igrala. Kar nekaj denarja bo v kratkem zaslužila tudi "mala Mo", s katero je Nike podpisal štiriletno pogodbo, po kateri bo bivša Novosadčanka dobila najmanj 25 milijonov dolarjev.
Ženski tenis se tako z Moniko Seleš nekako le rešuje iz krize, v kateri se nahaja že nekaj časa in na katero je prav gotovo vpli-vala tudi nedavna aretacija očeta Steffi Graf zaradi utaje davkov v njeni rodni Nemčiji. In prav v Nemčiji Monika (sodeč po bese-dah očeta Karolja) verjetno nikoli več ne bo igrala. Se ve, zakaj ne ...
Andrej Krajnc
1995   OKTOBER
KULTURA    •
TRIBUNA vabi k sodelovanju vse mlade novinarje in pisce, ki želijo svoje možganske akrobacije preliti na papir in z njimi težiti ostalim študentom. Zaželeni so predvsem tisti, ki znajo vsaj včasih misliti s svojo glavo, da se bodo poizkusili na področju kulture, družbeno obnarvanih tem, duhovitih šal, in prav posebej so vabljeni novi-narji, ki bodo s kritičnim očesom in ostrim presom spremljali dogajanje na ŠOU, saj je skrajni čas, da se ŠOU vrne v študentske roke. Le tako bo ŠOU postala študentu prijazna, vsi mladi aparatčiki pa bodo morali bolj paziti na neslane šale, ki jih sedaj nekontrolirano počenjajo pod okriljem študentske organizacije.
VABLJENIvsi:
•     inteligentni in tudi malo manj inteligentni
•     veliki ali mali
•     levi ali desni
•     lepi ali grdi
•     ženske ali moški
Naj TRIBUNA znova postane časopis za vse študente. S TVOJO pomočjo bo v njej več tem, ki bodo oblikovale močno študentsko zavest in pripadnost. Saj smo vendar študenti.
P.S. Vsi pasivni in apatični naj na to vabilo pozabijo, ostali pa se oglasite na Ker-snikovi 4 v drugem nadstropju, soba 206 (dopoldan), kjer boste dobili vse dodatne informacije.
OKTOBER   1995
Strogo zaupni projekt Hitlerjeve pomorskejlote: Love boat.
POLET JE POLETJE
KULTURA
irno je letel, mirno in - vsaj nekaj časa - varno, mimo avtomobilskih kolon proti obali, nad viteškim pretepom dveh osnovnošolcev za Tjašo iz tretjega C, nad velikimi par-niki, ki vse od Tomaža Šalamuna dalje srkajo prekooceanske kekse, nad ogroooom-nimi propelerji avionov, v katerih prepotentni Američani opazujejo guganje kratkih kril in pregi-be bedrc lepšega spola, nad Veliko lužo, nad piščalko bobbyja na Piccadily Circusu, Polizista pred brandenburškimi vrati, hkzguzg na kitajskem zidu, dolgo je trajal njegov let, dolgo in zanesljivo je prehiteval parne lokomotive v Zimbabveju, hitro odfrčal mimo zadušljivih pločevinastih škatlic vesoljskega centra v Hustonu, zopet na levo, vzel oster ovinek, malo po bremzi in že je frčal, frčal naš Ikar, mirno in - vsaj nekaj časa - varno, naš letalec, naš poletnik, Ikar: vsak, ki se po poletju vrne v Ljubljano, vsak (ali večina) izmed nas je - vsaj nekaj časa - padli angel. Kajti poletje je polet - polet je poletje, ki so ga Tribunini novinarji preživeli marsikje in poskusili to - kolikor se le da osebno, pristransko in nenovinarsko preleteti v sledečih prispevkih.
kulturopadloleteči urednik
Atomska bomba-.
Pentagonje rekel, naj bo svetloba - in bilaje svetloba.
1995   OKTOBER
 KULTURA   ¦    POLET JE POLETJE
HVALNICA POLETNIM BRANJEM
Mitja      Čander
c
"Bratijejesti. Jestije vzeti vase, kar človek poje, prenesti tisto v svoje meso in dušo."
(Christian Bobin)
e bi vas kdo vprašalpo zgoščeni definidjipoletja, bi mu nemudoma odgovorili, daje to tisti letni čas, ko se celoten univerzum preseli v počitniško razpoloženje. Kolesje sveta, tega drvečega konja na hipodromu nestalnosti se zač-ne za hip vrteti počasneje, na mesto vsakodnevne naglice, pragmatičnosti in nelagodnega občutka, da nenehno nekaj (ali z nečim) zamujate, se ustopi nenaden mir, spokojnost brez davčnih obveznosti, čas, ki stega vse leto čisto po tihem pričakovali kot balzam, čas, o katerem ste vse leto sanjali, da siga boste vzeli res samo zase, za svoje drob-nejantazije, za velikopotezne potovalne načrte in sploh za vse tiste reči, kijih imate tako radi in za katere ste prepričani, da so neodtujljivi del vašega bitja, a so zaradi drugih - zdi se vam - za vaš obstoj v tukajšnjosti pač pomembnejših akti-vnosti ostale preko leta odrinjene v območje čiste želje in vas že samo s tem hranile s svojevrstnim užitkom odstotnosti.
Ena takih v običajniku spolzelih stvari so tudi knjige, ki ste sijih že od nekdaj želeli prebrati, sluteč v njih - bogve zakaj, morda zaradi raznovrstnih referenc, zapeljivosti naslova, alipa morda kar zaradi nepreračunljive intuicije - duhovne zak-lade, ki bodo tako drugačni od vseh tistih suhoparnih, povprečnih, drobnjakarsko in neambiciozno izpisanih besedil, ki stejih iz najrazličnejših razlogov morali vse prevečprežvečiti v obdobju med starim in novim poletjem. Zagnanost, spusti-ti se v reko stavkovje neizmerna in potovanje v osrčje besednega kozmosa se lahko prične.
Zabredete v vrtince svetlobe, ki se zgošča, ukrivlja in lomi v spirale, trikotnike in druge neimenljive like in oblike. Zalije vas svetloba, ki raste iz kombinacij črk in prši v vaše telo in dušo kot droben dež neukrotljive lepote. Na tej poti srečate upornega, logiki meje sledečega raziskovalca bledega obraza, ki ga sijafni avstralski pisatelj Patrick White peha skozi puščavsko pokrajino do samega roba prepada, da bi se v trenutku dokončne onemoglosti zazrl vanj in na njegovem zrcal-nem dnu prepoznal lastno podobo. Odložite knjigo in se kmalu podate v novo bralsko pustolovščino, omamljeni od avgu-tovske svetlobe, ki polni vaše onemele žile. In že ste v pokrajini, kjer se bela kri nevarno meša s črno in kjer se strasti in volje prepredajo, križajo in razlamljajo v lepljivem zraku. Platnice se zgrnejo in preplavi vas (že znani) občutek nezmotlji-vevednosti, dajeto tisti "veliki tekst", ki stega slutili zagoramipritlikavcev. Branjeje odkrivanje, prepoznavanje, ozi-roma najdevanje sveta, kije neskončno blizu ... In eno odkritje že napeljuje k drugemu, že ste sreai usode židovskega ča-rodeja iz Lublina, usode, ki seje iz lahkotno igrive prelevila v krvavo bolečo pisavo, da bi na koncu našla pomiritev v kamniti hišici, atomu samote in slutene božje prisotnosti sredi nagnetene puščave Ijudi. Pot vaših branj pa se ne ustavi in že se v hipu bežnega postanka kotstruga nevidne vodegiblje dalje, nosečs seboj vsepreteklo in prihodnje, prebrano in neprebra-no...
Medtem ko berete zleknjeni v domačem brlogu, se vaš prifatelf potika nekjepo drugi strani sveta, romapo daljnih deželah pradavne globine in moderne površine, iščoč tisto, česar tukaj ni mogel najti. Tipa neznane kamne, okuša drugačen zrak, prisluškuje odmevom divjega pragozda in njegove sodobne reinkarnadje velemesta ter zjezikom, ki seje zdrobil in se spet sestavlja, liže krhkipesek Ijubezni. Napotjevzelledveknjigi, ranljiva predmeta iz papirja in tiskarske barve, kotbinatanč-no vedel, da bo tukaj še močneje vpet v Knjigo življenja. A koje svet najbolj navzoč in resničen, ga napade žeja. Neznanska žejapo črkah in svetlobi papirnatih vesolij. Začne grebsti po podzemnih hodnikih spomina, kjer so zasute usedline minulih branj. Z neverjetno natančnostjojih izkopava, očiščene in prenovljene, dragocene rudnine. Sprejemajih kot stare, skorajda pozabljene prijatelje, kiso mupo letih molka prinesli darove.
Vajina branja se srečujejo, pozdravljajo in nagovarjajo. Nenehno, brez prestanka. Poletni časjim le doliva svežega olja, da biprežarjena v novem ognju čvrsteje vstopila v tihe pogovorejeseni, ko bo ritem časa spet ponorelin bo žeja še hujša. Gasilo jo bo tudi prepričano upanje, da se bo krogponovil in da bo ob podobni konstelaciji zvezd uničujoči tiktak ur spet za hip premolknil in bo začasno zavladal večno isti in Mrati vselej znova prenovljeni čas poletja.
VSEM TISTIM, Kl PRIčAKUJETE "POROčlLO" 0 LITERARNIH DOGODKIH PA TOLE:
POLET JE POLETJE     •   KULTURA
NE V GOSTILNO AMPAK V6ALERIJ0
Božidar      Zrinski
ikovne galerije so pričele odpirati vrata v novo sezono, zato je čas in priložnost, da naredimo oziroma ugotovimo nekoliko drugačen povzetek dogajanja v pretekli sezoni. Žal so te ugotovitve vezane zgolj na področje glavnega mesta Ljubljane in delno tudi Maribora, kajti zaradi čisto fizičnih omejitev ni bilo mogoče slediti tudi bogati galerijski dejavnosti drugod po Slo-veniji. Tukaj mislim zlasti na premalokrat omenjene, skoraj zapostavljene galerije na Obali, v Celju, Novem mestu in drugod. Njihova dejavnost je zelo pomembna in prispeva veliko v naš likovni prostor, zato je ne smemo podcenjevati.
Umetniki in kustosi posameznih galerij so se trudili vnesti kar največ svežine v slovenski likovni prostor. Tako smo v minuli sezo-ni doživeli nekaj pomembnih in zanimivih vrhuncev, ki jih je zaznamovala kvaliteta, izvirna in potrebna ideja ter presenetljivo množičen odziv javnosti. Za takšne nepozabne in skoraj zgodovinske spektakle so poskrbele nekatere pomembne ustanove v Slove-niji: Moderna galerija, Narodna galerija, MGLC. Vse to samo potrjuje položaj, pomembnost in strokovnost njihovega dela.
Moderna galerija je v septembru 1994 pričela zelo zanimiv in prepotreben projekt z naslovom U3. Sodobna oziroma trenutna sloven-ska likovna produkcija je tako dobila dogodek, ki je pokazatelj in merilo hkrati. Projekt se bo namreč odvijal vsaka tri leta in različni likovni strokovnjaki iz sveta in domovine bodo izbirali trenutno najkvalitetnejša likovna dela, ki jih zmorejo ustvariti naši umetniki. Tako bomo lahko aktivno sledili razvoju likovne umetnosti pri nas, njenim smernicam in kvaliteti ter jo primerjali s sočasno produkcijo v svetu. Tisti, ki ste zamudili ta zelo pomemben dogodek, ne pustite, da se vam to zgodi' tudi prihodnjič. Izbir in iterpretacija najrazličnejših motivov je bila in bo sigurno na visoki ravni, zato je potrebno, da si povprečen gledalec ne zatiska oči pred tovrstnimi domačimi "spektakli". Odpreti jih je treba vsaj vsaka tri leta, v prid umetnosti, zlasti slovenske, ki potrebuje gledalca kot še nikoli!
Največji odmev v letošnji sezoni pa je doživel široko nacionalno zastavljen projekt Gotika v Sloveniji, ki se še odvija na različnih lokacijah v Ljubljani. Velik pomen tega dogodka se kaže že v njegovi idejni zasnovi, saj s svojo bogato vsebino in potrebno stroko-vno kakovostno podlago odpira vrata času, ki je mnogim Slovencem precejšnja neznanka. Razstava nam ponuja priložnost, da se seznanimo s pomembnimi umetnostnimi spomeniki, ki so nastajali na širšem in ožjem slovenskem ozemlju. V širši svetovni javnosti pa gradi in dokazuje kulturno identiteto slovenskega naroda. Upamo lahko le, da bo še veliko energije in finančnih sredstev za po-dobne, obsežne in potrebne projekte.
Poletje 1995 je resnično skrbelo za likovno promocijo Slovenije v svetu. Pri tem moramo precejšnjo zaslugo pripisati tudi Medna-rodnemu grafičnemu likovnemu centru za organizacijo v svetu dobro znanega in uveljavljenega grafičnega bienala. Letošnji je bil ža 21. po vrsti in od 1955. leta neprekinjeno nadaljuje svojo temeljno zasnovo: podati pregled trenutnega svetovnega ustvarjanja v re-produktivni umetniški grafiki vseh tehnik, šol in smeri.
To je bila zelo kratka predstavitev tistih najpomembnejših prireditev, ki so zaznamovale minulo sezono. Sedaj pa bi želel zapisati še nekaj osebnih opažanj in ugotovitev, do katerih sem prišel, ko sem precej pozorno in zvesto spremljal likovne prireditve v Ljubljani. Velikokrat sem se v svojih člankih pritoževal nad slabo likovno osveščenostjo Ijudi, saj se mi je to dejstvo vseskozi tudi dokazovalo. Najpomembnejši dokaz se mi zdi zlasti število obiskovalcev v galerijah. Ta številka je sramotno majhna in le upamo lahko, da se bo počasi in zanesljivo zviševala.
Bolj optimistično pa se nam kaže dejstvo, da na otvoritve posameznih likovnih prireditev prihaja relativno veliko število ljudi, saj gre v prvi vrsti za kulturni dogodek, ki nam tudi nekaj ponuja. Premierno se seznanimo z novo razstavo, slišimo lahko nekaj vzpo-dbudnih besed različnih govornikov ali pa se prepustimo poslušanju prijetne glasbe. Ko se ves ta kulturni program konča, pa sledi pogostitev. Galerije se zelo razlikujejo v svoji kompletni ponudbi na otvoritvah, prav vse pa nam nudijo okusna in kakovostna vina s katerimi pogostijo obiskovalce in označijo pomembnost dogodka.
Zanimiv kulturni program, dobra pogostitev in veliko število ljudi. Situacija, ki jo nenehno srečujemo na otvoritvah. Ni razloga za skrbi. Toda. Naš optimizem izgine takoj ko ugotovimo, da se obrazi večine teh ljudi nenehno ponavljajo in da lahko na otvoritvah preštejemo veliko več Ijudi kot ki si jih ogleda razstavo po njeni premierni predstavitvi. Res pa je™, da pravi ljubitelji likovne umetnosti zahajajo v galerije takrat, ko ni veliko ljudi in si lahko v miru ogledajo razstavljena dela. Zopet pa lahko naredimo žalosten zaključek: pri nas je zelo malo pravih Ijubiteljev likovne umetnosti. Otvoritve razstav pa so torej priložnost, da okusimo kvalitetna vina v neizmer-ljivih količinah. Mar to pomeni, da smo in da bomo še naprej hodili v galerije samo še na dobro kapljico? Nee! Zakaj pa ne?!
Kritik na koncu 20. stol: Terminator.
1995   OKTOBER
frj    RULTURA   •    POLET JE POLETJE
TISTEGA DAVNEGA POLETJA 95
J e d r t     J
e z
ravzaprav se je moje poletno gledališko potovanje začelo in doživelo vrhunec kar doma, z EXODOSom, festivalom sodobnih odrskih umetnosti. Že sam podnaslov festivala izraža željo po prenovljenem, širšem in neklišejskem pojmovanju gledališke sodobnosti. Izbrane predstave so to do neke meje tudi potrjevale. Res je, da bi bilo nesmiselno in nasilno že na samem začetku iskati več drugačnih predstav, ki bi formulacijo festivala podkrepile in začrtale več njenih izraznih možnosti. Verjamem pa, da jih bo festival sčasoma sam nanizal in s tem spo-dbil mnenja, češ da je bil izrazito plesni. Videli smo tri predstave dveh uveljavljenih koreografov/režiserjev, nekaj predstav, ki (še) niso "umaza-ne" z zvezdnim prahom, in domače predstave. Le-te so predstavljale dobršen del programa s tremi narejenimi in dvema "work in progress", kar seveda ni prav nič narobe, če se le ne bo uveljavilo kot ustaljena praksa predstavljanja domačih stvaritev. Da ne bo kdo mislil, da smo le nenehno v nastajanju. Prva prikazana predstava je bila "work in progress" Celica Emila Hrvatina v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča. Celica naj bi bila rezultat zametka in presežka, ki ga je Hrvatin leta 1990 sprožil s Kanonom - manifestativno režijsko " knjigo" za njegova devetdeseta. V predstavah, ki so sledile in so problematizirale in razvijale fragmente Kanona, je bolj ali manj uspešno raziskoval glavna žarišča svojega pojmo-vanja konceptualne umetnosti danes. Režijo namreč razume kot umetnost, ki se ukvarja tako z obliko in govorico gledališča kot tudi z njegovim prostorom in časom. Skozi gledališka raziskovanja intimnega in gledanja intimnega se je tako nenehno vrtel v cikličnosti variant odnosa igralec -gledalec. Prostorsko razmejena in zanimivo zamišljena predstava je gledalca zreducirala na voyerja, ki si je zaradi "prevar" optičnih stekel moral poiskati pozicijo, ki mu je dala najboljši vpogled v dogajanje za vrati gledalčevih in predvsem igralčevih (intimnih) celic. Vmesni skupinski pasus, ki se je razvijal za stekleno pregrado (Hrvatinovim predmetom poželenja, brez katerega komunikacija ni možna), je poskušal vzpostaviti odnose med prej izoliranimi akterji. Od gledalca samega je bilo tudi odvisno, koliko je dobil od končnega dela predstave, kjer so nam iz celic štrleče glave na naš dotik govorile zgodbe sveta in življenja; znanstveno hladne, zaskrbljujoče, nore, duhovite, neme, tople in vsakdanje. Fragmenti predstave so me navdušili predvsem zaradi novosti v Hrvatinovi poetiki in estetiki, ki so tokrat obetale, da se bo v scientistično hladni formi zgodil premik v smeri topline in duhovite avtorefleksije in na drugi strani radikalizacije intimnega/voyerskega pogleda.
Jozsef Nagy me je navdušil z dvema predstavama mogoterih podob, ki sem jih v toku predstave lahko le zaznala, glede na njihovo presenetljivo preplavljanje pa le s težka ulovila. Nagy je otroštvo preživel v Kajniži v panonski Vojvodini in je - metaforično- nikoli ni zapustil. Slika dogajanja v Vojčku je z zaprašenostjo in nemimi, bledimi, kot v pajčevino ujetimi komaj živimi človeškimi figurami spominjala na slike vaških naivcev. Njihov pogled in izraz je bil poln veselo-žalostne pravljične norosti, ki so \o s telesno virtuoznostjo povezali v natančno dramaturško celoto odnosov. Prostor, napolnjen z zastalim in otrplim življenjem, je tokom predstave s spretnostjo Nagya samega in igralcev magično zaživel. Genialen mix pantomime, A je to risanke, nostalgično porumenelih fotografij sveta, tako pravljično oddaljenega, toda hkrati tako resničnega. Anatomija zveri, druga Nagyeva predstava, je temeljila na življenjepisu pisatelja Oskarja Vojniča in njegovem potovanju po svetu, ki je z zavezanostjo magični in nedoumljivi Panonski nižini spominjala na Nagyevo življenjsko in umetniško potovanje. Prepoznaven je ne samo geografsko omejen svet, tokrat metaforično zgoščen na železniško postajo majhnega zatohlega kraja, od koder ni mogoče odpotovati.
Prekinjene tračnice pričajo o neprebojnosti sveta, o ciklični ujetosti v majhnost bivanja. Če je Nagyev človek vkleščen v ta svet, kako naj preživi svoj kratki vek, predno se pokonča? Oskar Vojnič se preda lovskim strastem. In ko Nagy spusti svojega junaka med zveri in opazuje njegov krva-vo-sladki boj, se začne brisanje meja med lovcem in divjadjo. Med človekom in zverjo, med umetnikom in podobami, ki so nastale kot plod njego-ve domišljije in ki ga lahko ne glede na svojo nemesnatost stisnejo v teman kot podzavesti. Zakaj si Soslovenci niso obrabili rok in izžgali podpla-tov od navdušenja, mi še vedno ni jasno.
Predstava DV8 Stopi Ahil me je glede na Strange Fish in Death Dreams of Monochrome Men takoj na začetku neprijetno presenetila. Namen njihovega koreografa in režiserja Lloyda Newsona je delati predstave, ki zaradi novih vsebin in različnih formalnih prijemov zahtevajo temu pri-meren nov, drugačen izraz. Že omenjeni predstavi sta me prevzeli zaradi več pomenskosti, radikalizacije in razvejanosti slikanja odnosov v sko-rajda zanemarljivih vsakdanjih niansah emocij, ki so zahtevale tako dobre igralce kot tudi odlične plesalce.
Njihovo brisanje meja in rušenje pregrad radikalno poteka hkrati na intimnem, političnem in etičnem nivoju. Na nek način sovpada z Genejevo estetiko živalsko ranjenega in poetičnega boja za svoj prostor pod deviantnim nebom. V predstavi Stopi Ahil je na udaru moškost, ki z metaforo moškega miljeja slika prepade medčloveških odnosov. Lloyd je svoje plesalce postavil v tipično "lower class" gostilno, polno piva, televizijskega zvoka dirk, moških debat in tekmovanj in stereotipnih, pa vendar zelo plastičnih likov. Predstava je glede na prejšnje bolj angažirana v družbeno-socialnem pometiu te besede, enoznačna (ni večpomenskosti zgodbe) in s svojim realizmom filmska. Hote ali nehote je s prečiščenim, da ne rečem naturalistično hladnim pogledom kamere diskriminiral svet "pravih" moških in žensk. Ko so se ljudje prepoznavali v pasusih, ki so sprožali iskren smeh, so se hkrati, povsem nezavedno, obsodili. Predstava je bila sicer zelo natančno zamišljena in tako avtorsko kot tudi izvedbeno izpeljana. Predstava, ki me je ziritirala in, upam, vsakega od nas dregnila v občutljive predele zaznavanja in mišljenja.
Poleg omenjenih se je zgodila še kopica ostalih predstav, od katerih me je prijetno presenetila Vera Mantero s Portugalske. S predstavo Za zdol-gočasene in globoke žalosti. Ironično nevrotična študija^ženske senzibilnosti.
Predstave, ki sem jih videla na festivalu so vsaka po svoje pustile močan vtis. Služijo kot podlaga trdnemu temelju obogatenega sistema vred-notenja. Ne samo gledališča oz. odrskih umetnosti, temveč celotne palete samoizpraševanja o intimnem kozmosu, o nas vseh v času in prostoru.
TANEC PRAHA, ki se je letos odvijal že sedmič, je kljub izkušnjam konceptualno in organizacijsko na nižjem nivoju kot vaš in naš prvi Exodos. Že sam uvodnik umetniške direktorice kaže na teoretične in mišljenjske prepade v razumevanju sodobnega odrskega ustvarjanja. Ne morejo se rešiti d       ž       dik       klič            jjj.....         -                                -..........
danes že zgodovinskega "klasičnega" pojmovanj nega plesa in domačo produkcijo. TRISHA    0 Plesna poetika Trishe Brown je znana po st| bh4kb4kfe^
OKTOBER   1995
Razmišljanje umetnostnih zgodovinarjev: Čipke so nekaj takega kot trilčki.
POLET JE POLETJE
KULTURA
CE Bl BILA DVOZIVKA
...Bl BILO GLEDALIŠČE MOJ DRUGI ŽIVLJENSKI PROSTOR
KARLA     ŽELEZNIK
je vse lahko preživiš počitnice ... Tudi v Ljubljani.
In če je prizorišče dogajanja res Ljubljana, ki je splošno ime za vse variante, kjer sem v resnici bila v času, ko se kultur-nim ustanovam zaprejo vrata in začnejo uporabljati naftalin. Toda tudi v strogi določenosti časa(v mojem primeru konec gledališke sezone), ki je povezan z dogajanjem v njem, so kršitve tega pravila. Gre za prestope posameznih dogajanj, ki so se zgodila poleti in niso razni festivali, ki ponujajo predvsem klasično glasbo, so dogajanja, ki so prestopila časovnost, znotraj katere obstajajo.
Če je človekovo življenje zreducirano zgolj na njegovo družbeno vlogo, na nekaj ključnih dogodkov, to lahko rečemo tudi za gledališča, ki pa presegajo takšno obravnavo, saj ponujajo veliko več, na kratko rečeno uporabne in umetniške obrazce, in sicer mo-ralno in estetsko. Gledališča znajo biti množičen medij, znajo nastopati v javnih občilih, ponavljajo in prodajajo poenostavljene obrazce, za katerimi se skrivajo komercialni nameni. Za navideznimi razlikami na površju vlada en sam skupen cilj. In tako se pre-dstave ponavljajo iz abonmaja v abonma, iz leta v leto, in v sebi nosijo skromno sporočilo umetnosti. Skušajo biti aktualni, v pove-ličevanju resnice družbenega in političnega dogajanja, in prikazujejo tudi že odkrito. Čeprav jih večina teži k avantgardi in preko tega k opravičilu, da so nerazumljeni v svojem času, ampak prihodnost jih bo pa le spoznala za napredne, inovativne in pionirje svojega čas.
Kar sem videla, moram predstaviti z drugim izraznim sredstvom, če sem gledala in poslušala, moram to dogajanje ubesediti in po svoje posnemati videno in doživeto.
Kdo je imel tudi poleti odprta vrata, pa ni povzročil prepiha.
V dnevniku se bom vrnila v maj, ki res še ni pravi počitniški mesec, in predstavila poskus gledališča Intima in predstave Prsi okitene z venci vrtnic, ki tudi ni bila prava predstava v smislu pričakovane stereotipne produkcije v Sloveniji, samo kaj, ko sem imela smolo in nisem v živo videla glavne protagonistke - Angela zmage Barbare Pie Jenič. Gre za resen poskus predstave, ki noče poznati pravil gledališča. Vodi jo pilot, ki ne pozna smeri neba in zato ne ve, kako nas bi varno vodil skozi dogajanje, saj imaš med predstavo, ves čas občutek, da nekaj ni prav, da se stvari ne dogajajo po ustaljenem redu, da ves čas nekaj manjka, kljub temu da je vse računalniško vodeno in determinirano.
Junija nas je na novo ustanovljeni Teater Gromki povabil na predstavo Prava stvar, ki je res ena prava reč. Hitro menjajoči se dialogi med stipiziranim Slovencem in Slovenko, ujeti med stene stanovanja, so poleg smeha ponujali še vrsto akcij, trikov in smešnih fekvizitov. Lahkotno, prav za poletno vzdušje, neobremenjeno in daleč od resnosti in umišljanja pomembnosti in preten-cioznosti. Zato je predstavica z Andrejem Morovičem in Janjo Majzelj sproščena, zna komunicirati z ljudmi in jih nasmejati do solz. Slovensko stanovanje, razdeljeno po spolih, je bilo premierno vseljeno 9. junija v Škucu.
Pred odhodom predstave Celica, katere živi deli so igralci Mladinskega gledališča in gostje, Emila Hrvatina(koncept in režija), na zagrebški Eurokaz, smo si jo lahko v celoti ogledali v Mladinskem gledališču. To je predstava, ki je kot tkivo sestavljena iz celic, ki so življenjske enote same zase. S pomočjo različnih optičnih pripomočkov smo kukali v celične notranjosti in si sami ustvarjali svoje zgodbe, ob dogajanju s celičnimi strukturami. V delu predstave, ko prebivalci celic oživijo, to spremljamo s klasič-nim pogledom, tako da vsi vidimo iz iste možnosti pogleda in se zasebna reprodukcija izgubi. V zadnjem delu se živi deli celic znova naselijo znotraj svojega življenjskega prostora in nam na željo pripovedujejo fiktivne zgodbe.
Na začetku julija je imel produkcijo plesni studio Intakt z gosti, plesno skupino Media in Nova, v Lutkovnem gledališču. Plesna skupina Nova je nastopila s predstavo koreografke Alenke Hain V kraljestvu Z(beri kot zlatorog), ki je črno- bela parodija na slo-vensko folkloro in mite. Naslednji dan je bila na vrsti ponovitev avtorske predstave koreografke in plesalke Nataše Tovirac Tri-o. Koreografinja je spremenila del koreografije, tako da sem jo lahko ob že večkratnem gledanju videla zopet drugače in sveže.
Prelomni dan, za računalniško misleče, 24. avgust, poimenovan s Start Windows95, so promovirali gledališčniki Ane Monro z Impro ligo, v strogi računalniški maniri in s sami računalniškimi termini. Kot je znano, so vse kreirali sproti s pomočjo računalniško misleče publike in navduševali prisotne s pozitivnim in optimističnim odnosom do umetnosti. Uprizarjali so besede in besedne zveze, ki so veljale skoraj za nemogoče, in atraktivno zabavali občinstvo na dvorišču Kud-a. S tem so pokazali svojo osnovno voljo, ljubezen do gledališča in igre in z reakcijo na prevladujoče estetike skušali narediti nekaj povsem preprostega in razumlji-vega.
'ripis podpisane: Rada bi znala misliti tako kot računalnik.
Umetnik brez navdiha-. Muzaga vara z drugim.
1995   OKTOBER
KULTURA
POEZIJA
POEZIJA    •    KULTURA
1
AVTOPORTRET KROTILCA VETRNIC
Padel sem na Zemljo in pri tem se ranil Ko sem prav potiho zložil perutnice A še danes plavam - ne da bi se zganil -Po smejočem zraku (v Sinjem, glej! sinice)
Jaz sem bitje Zemlje Ognja Vode Zraka Jaz sem Jezik, verz neznane govorice Naj se ti predstavim: moje ime je Jaka Z Glasom rad poganjam svetle Vetrnice
Po prostranem Svetu (merim ga s pogledi Izza pljuč) pohajam, Ljubljenec Praznine Ki jo zajezujem v sleherni Besedi Z roko skrbno skrite bele bolečine
V meni rase Gora, vame sika Plamen Skozme lije Reka, pleše tango burje Kmalu bom izrekel poslovilni Amen Pesem me odnaša, bliža se Neurje
A še preden planem v perje pelikana In zaprem za sabo Vrata do Resnice Pravim: V Slehernem je Pesem vsebovana Vem. Po tem vprašajte svetle Vetrnice.
J A K A
K O S I R
PTICE
Tukaj, med svitom in ugašajočo nočjo vsaketolikočasa ptica Nevidnica zapivka v letu zatrepeta onemoglo nad zemljo ki je tod tako temna (in potujoča, kot mivka)
V oknu nobene luči v tem času ne bo uzrlo oko nič več ne podrhtava v jeziku plamena brlivka sedaj, med večerom in prihajajočo nočjo iz kletke neslišno se zmuzne v nebo ptica Selivka
B   I   T   J   E    Z E M L J E
POMOL
Mogočno pod noč ocean izpodjeda pomol mogočno vrtinči tankega čopiča liso čez čas (mesec, leto, stoletje) bo zagotovo dovolj tedaj kremplji vode raztrgajo skalno kuliso
Toda sedaj na pomolu nad oceanom noči glasba iz bližnje vasice z nogami valček binglja in parček (nikar, nikar mu ne glejte v oči!) kakor da šteje vse zvezde neba
Mogočno pod noč ocean izpodjeda pomol nad njim se - še prav dobro vidna - Severnica svetlika in ona se k njemu (in on se k njej) privije še bolj in skala v pomolu se še ne premika
SONCNICE
Roditi se: je padati na polje kot seme iz nevidnega dežja je luč, ki ilovnati šlem razkolje sončnica, ki nad zemljo vzplapola
živeti je kot padati v preznino enakomerno padati v temo iskati dež nevidnosti, dolino kjer sončnice podpirajo nebo
umreti, to je: padati upočasnjeno kot dež, ki ilovico razdrobi padati, padati, postati Eno da spet požene sončnica luči
SLOVAR TISINE
So jeziki, nikdar govorjeni kot prividi splavajo iz sna v najbolj sktrite misli potopljeni škrtajo skoz ilovnata tla
so besede, nikdar izrečene ki prežijo name vsepovsod kot kresnice v času izgubljene v večnem begu iščejo si pot
in so abecede nepoznane slovnice iz zaprašenih dni in so govorice zamolčane in tišina, ki me govori
BESEDA
Kako bi rad v naročju ti zadremal kako bi rad zaspal, oči zaprl za vedno v mehke trave se zazrl in rad svetlobo bi tako objemal
da zrasla bi v drevo, ko bi izžemal vsak žarek, vsak cekin, solzo nemira kako bi skupaj stekla do izvira besed; beseda, tebe sem sprejemal
v tišini drevoredov, v jatah gozda v skakljanju veveric, v šepetu parka tebe, beseda, v sladkem soku grozda
in vsepovsod te izgovarjam v spanju
zelenih ur, usmiljena ječarka
sem jezik, struna, dar ob darovanju
MUSICE
Nad reko se spreletavajo mušice kot jate čistih zvezd nad jantarjem prozornokrilnice tkejo tančice da bi se obranile pred dežjem
v neskončnih krogih se vrtijo čipke prozornokrilnatih zvezdnatih kresnic z lučkami udarjajo na nočne tipke na čembalo iz rečnih meglenic
na čelu vetra zablešči sonata nespečnosti popotnikov in psov in reka se odpre kot vrata
in skoznjo padajo prozorna krila... ječarka noč mušice je spustila med prsti ur v deželo angelov
OKTOBER   1995
Prosto po Prešernu:
O Evropa, srečna draga vas domača
Posmodernizem:
Tutti- frutti
1995   OKTOBER
 KULTURA    •     PROZA
N I N A     K O K E L J
Ta zgodbaje zate, Cene
Ko ga je videla prvič, je že živel, a ga ni videla, sedel pa je okobal na modrem kolesu in je drvel stran od nje, plosko se je pritiskal k drogu in njegova silhueta je bila obdana z zele-nimi hribi, ki so dihali slovo. Videla ga je tudi, kako stoji pod oknom z golimi rameni, pod oknom, za katerim se je rodila, ko je on imel osem let in je v resnici slonel na kolesu in rezal zelene kopice hribov ter temne trakove cest, čakal poletja, da bi lahko čakal zime in uhajal od doma, da bi lahko sam lovil ribe v tolmunu, da bi jim trzajočim znova in znova dajal ži-vljenja, pomaljal noge v zeleno brozgo in sam zobal prepote-ne kepice kruha. Ničesar ni čakal, želel pa si je vsega, ne ve-doč, da že ima vse, da vse že obstaja, da se kremži in kriči kakor velika rana, katere robovi trzajoče valovijo.
Bil je prva podoba, ki se je je jasno spominjala v svoji igri gledanja slik v zavesti. Igro, prvi zametek blaznosti, je poime-novala spominjanje. Bilo je to spominjanje dogodkov in ljudi, krajev in časov, mehkih gibov rok in pokvečenih smehljajev, tujih dežel, brezkrajnih oranžnih strnišč ter nemega zevanja krst, spominjanje stvari, ki jih ni nikdar videla, a so vseeno bivale v njeni zavesti, kot pokvarjeni filmski trakovi, na ka-terih se je med neskončnim številom podob včasih zableščal tudi njen obraz. Njen lasten obraz, noseč različno število let, se je pojavil in se nato razblini, kot bi ga počasi odplavljala voda, da bi dal dom vsem podobam, da bi jih povezal v celo-to, lastno njenemu življenju. Ležala je v postelji, na pogradu, visoko nad očetom; pod mehkimi rjuhami, čakajoč spanca. Pričakovanje spanca je bilo neznosno, ker je za njim že vstajal jutrišnji dan, prvi dan gimnazije, dan, ki se ga je neskončno bala. "Boš še bral?" je vprašala očeta. "Čudovito knjigo pre-biram, da. 0 skrivnostih Bermudskega trikotnika." Orlovski nos mu je silil proti knjigi, na ramenih so se mu razraščali šopi sivih dlak, ki jih je proučevala izpod odeje. Sedel je med goli-mi zidovi in kupi oblek, ki so preraščale ostale ^estelje, na-tanko pod veliko lučjo sestavljeno iz steklenih kroglic. Ko bi mama samo^ vedela.Ko bi vedela, kako je razdelila steklenih kroglic z luči med otroke pred leti. Spomnila seje dni, ko so otroci zasopihano pluli po stopnicah gor in dol, ona pajihje čakala na vratih stanovanja, v katerega ni smel nihče stopi-ti, kerje bilo majhno, umazano in staro, čakalajihje bosa, z umazanimi nogami in lopaticami, ki staji štrleli iz modre majice z odprtim hrbtom kakor krila sestradanega ptiča, in jimje delila steklene kroglice z velikega lustra v spalnici. Hotelaje nadomestiti svoje obiske v drugih stanovanjih, v katereje stopala s težko krivdo, kerjije bil oče to prepove-
maj rojeni plastični lutki, za izpuljeni peresi zelenega papa-gaja, kije v prijateljčinem stanovanju sedel med vijugami ci-garetnega dima in govoril z brezosebnim glasom radijskega napovedovalca, za igranje na kolenih, zapedvo, kigajejedla po^ tujih hišah in ki sejije zatikalo v grlu, koje pomislila na očeta, in neznansko radost tedcg, ko je pomislila, da sijem-Ije, kar ni njeno. Da čepi na rdečih tepinih v lepih, tujih sta-novanjih ingledagola telesa v revijah. D.a lupi tujkrompir s
tujim, ostrejšim in večjim nožem ter vdihava von/po cigare-tih. Otroci so si iz kroglic naredili nerodne obeske injih ne-mudoma pogubili, luč pa je oskubljena sijala nad očetovo gla-vo. Očeta ni bilo doma nikdar, kadar pa se je za nekaj hipov ustavil v stanovanju kot naključni popotnik, je prebiral čud-ovite zgodbe, šahiral je in igral karte, lupil kostanj na njemu lasten način; z debelimi prsti je prijazno pomikal kmete po šahovski plošči, nesmiselno napadal in se dobrodušno pre-dajal, prirejal je kvartopirska pravila in izzumljal nove, ne-skončno dolgočasne igre; vedel in znal je vse. Kupil je bil šivalni stroj in ga privlekel domov, da bi ves popoldan ter vso noč sedel v spodnjih hlačah nad njim in poizkušal izšivati vse vzorce na barvno blago. Izvajal je velike projekte, ki jih je vedno opustil tik pred koncem, organiziral je delovne akcije, gradil ceste in rušil mostove, vsak trenutek je bil že naproti novim dogodivščinam. Živeli so v malem, tesnem stanovanju, ker je ves družinski denar namenil nakupu zemljišč, razstre-senih naokrog po deželi. In na zemljiščih je raslo vse; nekje grozdje, drugje fige, nekje solata in na največjem, njemu najljubšem so se pasle ovce; bilo jih je tako malo, da so v BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD BAD r poslanci nekega tu/ega naroda, obubožani princi ter lepe hotnice v belih kri-nolinah, ki sojim padale čez obraze. Videlaje klavir v kotu sobe, katerega tipke so se premikale, kakor bi nanje igrala vešča nevidna roka. Vpolsnuje imela občutek, da leži naro-be obrnjena na postelji, da ima noge tam, kjer bi morala ime-tiglavo in da očeta ni v sobi. Odprla je oči, da bi se prepričala in zopet je z očmi zadela ob očetova ramena. V pričakovanju spanca se je vprašala: "Kdo bo najpomembnejši človek v mojem življenju?" in tedaj ga je uzrla na plavem kolesu, s temnimi lasmi, ki so mu padali čez obraz.
Naslednjega dne se je pričela gimnazija. Na rumenih hod-nikih se je pol leta sprehajala mimo njega, preden ga je prvič uzrla v temačnem hodniku prvega nadstropja. Bil je oblečen v modro in stal je v pogovoru z nekim dekletom. Spoznala ga je. Nato je naslednjega pol leta lovila njegove oči; živela je v ostro ločenih delih dneva, v dopoldnevih, ko je neutrudno hlastala za znanjem in pisala po narekih ter se držala stran od sošolcev in jih prav s tem neusmiljeno privlačila, ko je se-dela na klopici hodnika in gledala v knjige, ko si je zjutraj s sušilcem za lase sušila hlače in ga čakala v garderobi s kra-tkimi lasmi in cigareti; ter popoldnevi, v katerih sta se oče in mati ločevala, v katerih je neustavljivo jokala sestrica, tedaj še dojenček, v katerih je mrzlično prebirala napisano v šoli in gledala slike v zavesti, gledala njega, njegov moder pulover in sključeno držo ter prevelike hlače, vogale njegovega obra-za in cigarete, pisala je v črn zvezek, da bi ne slišala otroko-vega joka in ne videla mame, ki je po ločitvi mesece spala. Dnevi so besno vstajali drug za drugim, ona pa je nosila ozke hlače in ni imela časa gledati očeta, ki se je izselil. Le s kotom oči je videla kako strmo stoji v kuhinji in se mu usta razte-gujejo v nenadzorovane smehljaje, ko se poslavlja od mame, kako na stolu v spalnici obležijo njegove pisane kravate. Dne-vi so ji tekli drugače kakor drugim ljudem, ker je vedela, na kaj čaka.
OKTOBER   1995
Priznanjejilozofov:
Edini Aristotel, kije dandanes zanimiv.je Aristotel Onasis.
PROZA
KULTURA
Nekega dne se je v blok priselila gospa Helena in se nekaj let zatem prav tako skrivnostno in nenadoma odselila. Prvič jo je uzrla sopihajočo na stopnicah, z bujno rdečo pričesko in y nenavadni obleki. Gospa Helena je bila šivilja, v mladih le-tih lepotica in še vedno se je držala navad lepih žensk. Nosila je klobuke in rdeči "rouge" ter šivala cele dneve. Nihče razen deklice je ni zares maral, a vsi so \o spoštovali. Hodila je k njej in }o gledala, kako šiva, gledala je njene posušene roke in poslušala šale ostarele lepotice in radio, ki je igral v vogalu sobe. Gledala je umazano kletko s papagajem in nitke vseh
barv, nalepljene na preprogi, moža gospe Helene, ki je bolan hropel na postelji. Bil je gospejin prvi mož, s katerim se je poročila pri petdesetih letih, potem ko je že imela tri hčerke, ki so po materi podedovale velika oprsja in ljubezen do ži-vljenja. Bil je tudi prvi moški, ki se je takoj pobrigal za njene zobe in jo peljal k najboljšemu zobozdravniku. Zato, prav zato, in zato, ker jo je imel rad, je ljubeče skrbela zanj dolga leta. Kupovala mu je slike nagih žensk, da se je bolan neko-liko razvedril in ga umivala, k postelji mu je vozila psa, ki se je vzpenjal po rjuhah, in se zibala zraven njega na gugalniku. Včasih \o je napadla neusmiljena žalost. Tedaj je segla globo-ko v skrinjo in si pripravila hrenovk, ki sta jih z deklico jedli na postelji. Gospa Helena se je hudomušno smehljala v pod-bradek in prebirala knjige o medvojnih zločinih, v katerih je med slikami žrtev prepoznavala obraze svojih nekdanjih oboževalcev.
Leto se je nagibalo v poletje, na ulici so odmevale rumene žoge, ko je ležala v veliki postelji gospe Helene in poslušala večer za odprtim oknom. S staro gospo se je bila napila Chi-narja: "Eh, poskusi ga malo in kihni, deklica moja," oblekla si je zeleno obleko gospe z neštetimi gumbi in se gledala v ogledalo. Hotelaje biti srečna, ker ni vedela, da žeje srečna. Helena je blago smrčala v spanju, ona pa se je gledala v ogle-dalo in premlevala njegov stavek: "Bi šla z mano k mojemu prijatelju, ki je kipar? Govoril sem mu o tebi." Govorilsem mu o tebi, govorilsem mu o tebi. Govorilmuje o meni. Nikoli prej se nista pogovarjala. On je govoril prijatelju, ona pa je poslušala in je vedela, da v resnici govori njej. Govoril je o svojem mestu, o konjih in Krasu, o tem, kako mu je umrl sta-ri oče, kako ugasel glas je imela mama, ko se je oglasila na telefon. Govorilje tako, da gaje videla, kako hodi okrog takrat, ko ga njene oči ne morejo budno čuvati, kako kadi cigarete v zimskih večerih pod kapuco na ulici in se ziba v preširokih hlačah v kovinskem ritmu kitar, kako mirno pla-
Pismo Ernsta Blocha Martinu Heideggerju:
"Alwayslookon thebrightsideoflife..."_______________
vata zlati ribici v okroglem akvariju njegove sobe ter zamišljala sije vsega, ko gaje poslušala skoraj vsak dan.
Sedeli so v garderobi in vsak dan so se ob devetih odprla vrata in stal je tam v preširokih hlačah, z očmi, ki so jo opa-zile, s kratkimi lasmi in cigareto med prsti. Ko je govoril o konjih, si je zaželela, da bi umrla, in ko je govoril o svojem norem prijatelju, ki recitira citate iz Biblije, Kanta in Feuerba-cha, si je zaželela, da bi ga lahko prijela za roko. Za njegovi-mi besedami se je v njeni domišljiji razraščal najčudovitejši svet in v njej so vstajali ljudje, ki so se želeli z njim ljubiti, sedeti z njim pod temnim dežnikom njegovih prijateljstev. Oče je še prihajal, gospa Helena je šivala barvaste obleke, ona pa je vstajala in legala z eno samo mislijo. Govorilsem mu o tebi.
H kiparju nista šla nikdar, a v petih letih sta obiskala brez števila jas, zalivov in mest in jezer in rečnih rokavov ter sa-motnih železniških postaj. Tri leta sta bila eno in dve leti dva. Dnevi so se zlili v prosojno mavrico, ko sta pozimi sedela med starci v orumeneli kavarni ob morju, med starci, ki so kadili cigarete in igrali biljard na zelenih mizah, ko sta se v isti zimi vozila na vrtiljaku v luna parku, ki je imel le dva obiskovalca ter tri upravitelje v rdečih suknjičih z rumenimi zobmi. Tedaj sejijeprvičzdelo, da bopoletela vplavo. Vrtiljak se je dvigal pod nebo in okrušeni konjički so plavali v modrem. V daljavi je pod njo ležalo zimsko morje kakor velika temna solza. Ko sta se vračala domov, sta se ljubila v umazanem stranišču vlaka, prislonjena na steno z zeleno pokrajino za šipo, tri dni sta preležala pijana na napačni postaji v napačnem mestu, da bi videla samotnega varuha črnih železniških tirov, ki ju je gledal od daleč, zavit v rjavo kamižolo, ko je prišel mimo po sledi vlaka in sem ter tja brcnil v železo. Življenjeje bilo tako dobro, da seje cedilo. Zima je dišala po cigaretih in čaju, ki sta ga pila med vojaki, vsak večer znova opazujoč človeka ob peči, ki si je zvijal tobak in držal dolg črn ustnik med zobmi ter se jima pokroviteljsko nasmihal. Maj sta preživela na be-lih rjuhah, prav tako vse nedelje. Oče, mama, brat in sestra so poniknili v ozadje, ko je poletje zadišalo po vzhodu in jugu. Ko sta v turški noči umazana in izčrpana hodila po kamnitih stopnicah proti razrušenemu stolpu in našla le v modro za-vito džamijo, stoletnega muezina in trop razigranih miniatur-nih konjičkov, kiso v modripoltemipeketalipo kamnih, seji je drugič zazdelo, da bo padla v plavo, da bo pozabila na očeta in mamo, celo nase, koji bo v zatohli hotelski sobi v praznem hotelu položil roke na telo. Samota, strah in obup so izgubili obraze, leta pa so curljala v bazenu orumenelih foto-grafij, nočnih voženj z avtobusom, čakanja v jutrih in polju-bov v vseh letnih časih in v rjavi postelji gospe Helene, ki jima je dajala ključe od stanovanja, ko se je podajala na izlete k svojim vnukinjam, in je v kaminu rdeče gorelo.
Za očetom je odšla gospa Helena. Ko ji je umrl mož, je v čr-nem klobuku zahlipala ob grobu, a časa ni izgubljala. Sivalni stroj je zapustila vnukinji, kletko s papigo pa deklici, ki je ža-lovala za njo, ko se je odselila. Tedaj se ji je zazdelo, da poča-si izgublja ljudi, da ljudje hodijo v obratni smeri, kot hodi ona. Kot da bi vedela, da bo kmalu tudi liubezen pričela ogleneti. Življenje se je prenehalo cediti. Krenatije pričelo kakor slab motor in zopetje začelagledati slike v zavesti. Za.gospo He-leno je odšel on in tedaj je v resnici padla v modro.
Koje zaloputnil vrata za njo inje šla domov, niprepoznala
domače hiše, kerjoje videla v modri barvi. Modri so bili zi-
dovi in vrata ter vse rože pod okni. Modraje bila posteljnina
na postelji, kamor seje vrgla, da bi pozabila ter da bi svet ne
bil moder. A biloje zaman. Žalostje zahtevala svoje, žalost
je zahtevala blaznost. Zjutrajje bilo modro nebo, sonceje
sijalo v svetlo plavi barvi in modre so bile njene roke, ki sijih
je postravljala pred oči, da bipregnala norost. Modri so bili
dnevi in moderje bil njen obraz v ogledalu. Obupna grozajo
je dušila; ves svetje bil moder, vseje bilo neskončno. Tedajje
vedela; najprej sta bila oče in mama, potemje bil on, za njim
je bilo le še modro.
1995   OKTOBER     B3
 kultura
 ZONASOMRAKA
\  I r
M m emogoče in nepotrebno je naštevati vse glasbenike, m M ^ na katere je vplival Link Wray. Nemogoče, saj se 4» W? njegov vpliv razteguje na štiri desetletja zgodovine po-pularne godbe. Nepotrebno pa zato, ker je odmeve njegovega dela in sled njegovega duha moč slišati v vsakem drznem, nebrzdanem in izzivalnem kitarskem tonu. On, Link Wray, je eden tistih, ki so obogatili, zaznamovali in za vedno spremenili rock'n'roll.
Mudhoney ne bi poimenovali prvenca SuperFUZZ Bigmuff, Pete Townshend ne bi nikoli posnel instrumentala The Ox, The FUZ-Ztones bi ostali brez imena, kitarski hrup bi se rodil tri, pet ali še več let kasneje ..., če leta 1957 Link, njegov brat, bobnar Doug Wray, in nepisani član družine Wray, basist Shorty Horton ne bi
posneli instrumentalaThe Rumble. To enostavno a izjemno učinkovito, celo veličastno zaporedje akordov D-D-E je prvič za-brnelo na zabavi v Fredericksburgu, Virginija. Občinstvo je na višku zahtevalo glasbo za "stroll" (v pedesetih letih nadvse po-pularni kolektivni ples, neke vrste posodobljena inačica tradicional-nega "square dancea"). Zato ker ni poznal nobenega "strolla", se je Link Wray podal v improvizacijo. Tisto, kar je nastalo, je postala tema, ki ga je odvlekla iz anonim-nosti in ga pripeljala v legendo.
Nič podobnega skladbi The Rumble ni bilo do takrat vtisnjene-ga na vinil. Črna blues kitarista, Pat Hare in Willie Johnson so si-cer, v poznih 40-tih tu pa tam ko-ketirali z distorzijo, Cliff Gallup in Johnny Meeks iz Gene Vincento-vih The Blue Caps sta bila nepre-dvidljiva glasbenika, Paul Burli-son in njegova "bluesy buzz saw" kitara sta dala zaščitno' znamko zvoku Johnny Burnette R'n'R Tria, toda nihče od njiju ni poda-ril tem šestim strunam toliko vz-nemirljivega škripanja kot Link Wray. Napetost pesmi The Rum-ble je tičala v neraziskanem spačenem zvenu kitare, ki se dan-danes opisuje kot fuzz. Svoj Pre-mier ojačevalec je s svinčnikom precizno preluknjal, kar je rezulti-ralo v čudnem, zapeljivem hrupu, ki ga je prvotno spoznal, ko je na nekem koncertu počilo ozvočenje.
Milt Grant, manager Linka Wrayja in njegovih The Wraymen, sicer voditelj popularnega televizijskega zabavnega programa (vvashingtonskega pandana Dick Clarkovem American Bandstand programu), je demo predstavil Archieju Bleyerju, lastniku založbe Cadence. Bleyeru je takrat uspevalo s pop kontingentom, kjer so predvsem izstopali Everly Brothers. Sprva je zavrnil Grantove va-rovance. Toda instrumental je hipnotiziral njegovo hčer, ki je očeta okužila z entuziazmom, in singl Rumble/The Swag je bil leta 1958 končno izdan. Kljub prepovedi v nekaterih predelih Združenih držav zaradi tehnične in/ali vsebinske plati (instrumental je brezhibno ulo-vil utrip ulice in slikovito uprizoril obračun med tolpami) je futuri-stično zveneči singl prispel maja na 16. mesto Billboarda. Rumble je do današnjega dne ostal edini prepovedani instrumental v zgodo-vini popularne godbe. In res je: ta skladba povzroča tišino.
Konec petdesetih je kazal znake boja proti izvirni norosti. Jer-
ry Lee Lewis je bil "pregnan", Elvis se je zapletel v mrežo esta-blishmenta, pocukrane skladbe Tin Pan Alleyja so izpodrinile avtentičnost Juga - industrija in politika sta želeli R'n'R narediti sprejemljivega, ukrotiti ga in ga potem prodati kot glasbo, ki se je ni treba bati. Jack Good, angleški rock impresario, in Jerry Lee Lewis o teh časih pravita: "Iz rock'n'rolla so naredili okras, kjer so se vsi imenovali Bobby- Bobby Vee, Bobby Fenton, Bobby Denton, Bobby Darin ... Na radiu so bili sami Bobbyji." In ven-dar se je našlo nekaj časa za Linka Wraya. Zapustil je Bleyerja, saj je nanj pritiskal, da prevzame mehki country slog Everly Brothersov; v New Yorku je podpisal za Epic in še enkrat zadel zlato z Raw-Hide; po letalski nesreči Buddyja Hollyja je nasto-pal na znamenitih Winter Dance Partyjih. Toda divji kerang rock bojevitega tom tom ritma, Commanche, ni izpolnil upravičena pričakovanja založbe.
Rojen 2. maja 1930 (nekateri viri navajajo kot letnico rojstva 1935, drugi pa 1929) v Severni Karolini, napol indijanske Shaw-
nee krvi, je Link Wra leta '52 služil vojaški rok v Koreji. Tuberkuloza, ki ga je napadla, mu je odvzela pljučno krilo. Upoštevajoč zdravnike se je osredotočil na igranje. Link Wray & The Raymen so vse do spomladi 1959 bili instrumen-talna zasedba. Na sessionih za prvi album pa se je kljub vse-mu odločil posneti rythm'n'-blues, Oh Babe Be Mine. Ta pesem in kasneje nastala Hid-den Charms sta vesoljski pričevanji njegove vere. Mali klepet v studiju in namig teh-niku: "Make sure the guitar's predominant, you know in the front..." ("pazi, da bo kitara izpostavljena, saj veš od-spredaj"), nato ostra, preteča, sovražna kitara ter nepričako-vani izbruh globoko temnega, furioznega glasu: "Oh babe be mine, all the time...". Bil je to beli rhythm'n'blues pet let pred angleško invazijo.
Vzporedno z bližanjem kon-ca petdesetih je založba Epic povečevala komercialne zahteve do Linka Wrayja. Izbrali pa so napačnega. Po vokalnem singlu s priredbo šarmantnega bluesme-na Jimmyja Reeda in Raya Charlesa, Ain't That Loving You Babe/Marry Ann, sta se Link Wray in njegova Danelectro Lon-ghorn kitara poslovili od peripetij priznanega glasbenega posla.
Njegov fuzz je 1963-ega bil še vedno tri leta pred ostalim svetom. Stopil je v območje večnega protislovja med agresivnostjo in sentimentalnostjo, v območje, ki ni le prostor vida in sluha, marveč tudi uma in duha- v območje, s katerega njegova podoba človeka v črnem in ostro nastavljene kitare leži kot senca na po-pularni glasbi zadnjih trideset let. Njegovo početje povezuje črni blues in beli rock'n'roll, bele in črne glasbenike, predstavlja most med petdesetimi in šestdesetimi, med countryjem in rockom in ne navsezadnje med šestedestimi, osemdesetimi in devetdesetimi.
Ni naključje, da njegovo ime pomeni vez.
TERENS ŠTADER
OKTOBER   1995
Sprava med idealizmom in materializmom: Rvantna metgfizika.
ŠE O POLETJU...      •    RULTURA
NADAL/EVANJE IN KONEC ČLANKOV, Kl SO SE PRED NEKAJ STRANMI PRIČELI
GLASBENO POLETJE 1995, NADALJEVANJE S STRANI 28
Vsak konec avgusta je rezerviran za pohod na Reading. Mestece 60 km zahodno od Londona vsako leto gosti predvsem nove, širše neznane skupine, ter nekaj dovolj velikih imen, ki zagotavljajo soliden obisk rockovskega festivala. Saj človek ne bi rinil vsako leto na isti festival, če ne bi imel nekaterih ugodnosti, ki se jim kar težko odreče. To je v prvi vrsti stikanje po neizmernih policah londonskih prodajaln plošč, dražljivejše so tiste manjše, odmaknjene očem množice, ki preplavi Oxford Street, Piccadilly Circus in Trafalgar Square. Resda je ponujena glasba razmetana po policah brez pravega reda, a se vmes vedno najdejo stvari, ob katerih zasijejo oči kot pri zlatokopih, ki leta rijejo po pustinji in končno naletijo na lesketajoča se zrnca. Prava zlata žila je bila razprodaja starega kataloga Zappinih CD-jev, vsakega za borih 5 funtov.
Zdi se, da glasbena industrija ne pozna krize. Tri glavne trgovine s ploščami so preplavljene s kupci, ki v poletnih mesecih privrejo z vseh koncev sveta. Tower Records na Piccadillyju je v boju s konkurenco pustila vrata odprta vsak dan do polnoči, HMV in Virgin Megastore sta sledili zgledu in podaljšali delavnik s šeste na osmo večerno uro. Potem še skoraj vsakodnevni nastopi bolj ali manj znanih skupin kar v prostorih prodajalne, podpisovanja plošč, knjig itd.
V Londonu se dogajajo tudi koncerti. Veliko koncertov. Toliko, da včasih kakšnega izpustiš. Recimo, dan po prihodu v britansko prestolnico sem bil v dilemi, ali The Dirty Three ali Mudhoney. Prevladali so preverjeni grungerji iz Seattla. Žal. Tokrat je bil to rutinski nastop, v sicer odličnem klubu Garage in v peklenski vročini, da so trije popiti lagerji (po naše piri) odcurljali iz ust naravnost skozi znojnice na prostost. Avstralski trio The Dirty Three (violina, kitara, bobni) bodo kmalu šponal po Evropi, tako da bo to prilika za popravni izpit zaradi izpuščenega koncerta v novem londonskem klubu Madame Jo Jo.
Še več izpuščenih koncertov smo doživeli obiskovalci festivala v Readingu. Trije odri, sto nastopajočih, trikrat po 12 ur, so osnovni podatki zgoščenega dogajanja. Prebi-valstvo mesteca se v tistih treh dneh poveča za 50.000, večinoma stlačenih v kamp ob ograjenem prostoru samega prizorišča. Spletu okoliščin se imam zahvaliti, da lahko vsako leto domujem v privatnem stanovanju, kajti v kampu ni možnosti za zasluženi počitek po vsakodnevnih naporih. Pravzaprav se pravi žur po končanem programu šele začne, v kampu zagorijo plastične vreče za smeti, ki tako nadomestijo razsvetljavo, ostanki hrane, razmetani vse naokoli pa dokončno zasmradijo bližnjo in daljno okolico.
Vickie je res duša. Čeprav se je začasno preselila v Moskvo, je stanovanje prepustila v uporabo stanovskemu kolegu iz Estonije in mu naročila, da nas prenoči in pogosti kot brate. Vladala je le prostorska stiska, Indrak je imel v istem času na obisku še očeta, ki ni znal besede angleško, tako da je sporazumevanje potekalo preko več jezikov. Ampak vse skupaj še vedno pravi luksuz proti razmeram v kampu ali proti možnosti, da bi se človek vsak večer vračal v London in naslednji dan vozil nazaj na festival.
Luksuz je tudi omogočen vstop v t.i. Guest Area. Veliki šotori nas varujejo pred vremenskimi neprilikami, če si dovolj zgoden, se dokoplješ do stola in mize, pri šanku, kjer točijo pivo si na vrsti v manj kot minuti, postrežba z vegi in mesnimi burgerji je zgledna, malce manj cene. Zgledno teče tudi program, skoraj bi lahko naravnal uro po napovedanih začetkih posameznih skupin. Tako je mogoče vnaprej napraviti načrt in se pod posamezne odre odpraviti ob času nastopov zanimivejših imen.
Festival v Readingu ima pred ostalima velikima festivaloma v Angliji (Glastonbury, Phoenix) eno prednost. Zadnji vikend v avgustu je v Angliji praznik (Bank Holiday) in dan po festivalu je dela prost dan. Zgarani obiskovalci imajo torej čas za vrnitev domov in prepotreben počitek.
Praviloma naj bi bile na Bank Holiday zaprte vse trgovine, pa niso. V centru Londona, kjer se gnetejo turisti, si prodajalci ne morejo privoščiti počitka. Gneča je
povsod, na ulicah, v muzejih, trgovinah, da ne govorim o karnevalu na Portobel. za promet, kajti po nekaterih ocenah se tja zgrne kar 2 milijona sproščene
Po tednu dni si človek kar želi nazaj v za^flSTLjuB^atiff^^friltev S pred odhodom proti letališču je Igor ugotovili da pri sebfcMSii::pl>lfrega padle CD-je. Tri ure je za ureditev nadomestnih dokumentov prekleto.^^k čas, in kako
V Ljubljani pa že novi koncerti. Oziroma nGvi^gj^nJSsiiaiasjoj^šjpsi stari koncertni zna Vseeno so presenetili s povsem novo postavo in predstavljenim prog^amom, kjer sem spoz: koncertu sem le uspel priti do pogovora z njim, prav prijazen in priljuagaje bil, v.fi;a||fotju s'pr
Pred bogato jesensko bero koncertov se je dogodil še 15. Novi roc|-:':;;p^ ni izbrani termin dobro zastavljen, konec počitnic je pač fina prilika za pln^v^sii^^arMII navdušil zanimanje za domačo mlado rockovsko dogajanje oz. dober odziv       ^l^^
uspelo z zavidanja vredno tehnično obvladljivostjo inštrumentov. GlasšŠ$ žal|le ^e<fcv#tovniii trend^o..,.._______.....„„,.,... r. r___.........___,.....r___....._,
notranje pa je siromašna. Ksenija Jus se dobro za(je)bava na ta balkanski št6serskr:iaa,gn, manjka j||e;;rdeča nit, ki bi stvar osmislila. A je to so punk-pop veseljaki, ki so še posebej razveselili nekaj tistih, ki so polovili njihove leteče CD/fe. Intere|ptor sem pretrpef vfpreddverju, se vrnil na Psycho Path, prekmurski odgovor na sonično govorico kitar. Dekle bi lahko nastopilo malce bolj živahno in|nislimv.tewbila celotna pod&ba%}ihoyega nastopa precej drugačna. Dicky B. Hardy so šibali oster rock'n'roll, na trenutke padli v hard-coreovsko blaznenje, vse sfeupaj:^q|'plj..pi(:;:::^uji gosti|5:Žadruga'žav:tlaj^v;,yedno bolj normalne rockovske vode, manjka tiste pristne zagorske govorice, ki jih je proslavila. Zvezd^^^^sabilj^rd'e|i^r^e^^lullius^Svgferi"bend, ki je upfa\ičil status glavnega nastopajočega. In utrdil prepričanje, da se za tnlado slovensko rock dogajanje pS^^^i    "*             ^^           ^^
rireja črnska skupnost v Angliji. Cela četrt je zaprta karneval pravzaprav namenjen. in ce.U||dič je, če ti kaj od tega zmanjka. Tri ure s kr|$|f|ii|artico, ko je na ulici pobiral iz vrečke ko žahvali le vsemogočnemu. _ resenečgnja z njihove strani ni bilo pričakovati. Michael Gira dela naprej in se ne ozira nazaj. Po jo človek lahko ustvaril ob njegovi glasbi. |v je prbgram minil brez pravih tujih gostov. Očitno je ob.$h nastopajoči sicer ni, ampak ne gre le za to. Navdušuje Tower so imeli za nalogo ogrevanje publike, kar jim je metal-funk fuzije, ki po površini sicer deluje impozantno,
MESECI ZIMSKEGA SPANJA, NADALJE^fA;
Avgustovski absolutni dolgčas je prekinil sicer ad hfc International v Kinoteki. Tematsko je bil posweGeft4az|c diskurz ni nikakršen garant za uspešne filme, zato pa sčf Mathieuja Kassowitza, izjemno dinamično posneta zgo licistu "po nesreči" sprožil revolver. Ta očitno zelo proti torji priskrbeli ravno s pomočjo Francoskega kulturnega d sam, ampak z neke druge plati: povsem povprečen žajfast študentske proteste, voditeljico Aung San Suu Kyi pa zaprla \ hišni Cannesu premierno prikazali film (simpatična, a malce lutkasl^ Patrici
SST
en, pa z||o-5ic t1|anj uspesenTvsaj i^vprašanje^tpSdVočja kršenja člQ:yekc).vi] I|co bolj usp|| "stra|iger than fictipft" |6k.u ^snovana na||>rimer| 17-letnega Zak^rfa^. oski film, po%aterei| vlada po vsems|y^^i; ra. Tu, in obfefcu^se velja še za kakfo ijl ječ temb).ji na resničnih dogodkih iz 1
niti Nobelova ^gradar^HO je dpbila. In komaj dva meseca za tem, ko so v ,j-e--b.ila:--.tafii-«fta:.s.yetki|iH tpčk), ji j&geferalska hunta prvič po šestih letih dovolila
¦pbiska in ft^ancf- Mojca, čestitam!) filmski festival Amnesty ,in prSbl^ojn jasne nestrpnosti. Res je, da omenjeni ii. Redka ižjema je tudi v Cannesu opaženo Sovraštvo id dvema le|oma umrl na policijski postaji, ko se je po-o povpraš|yanje, so za enkratno projekcijo organiza-isliti. Prinjbr filma Rangun pa je zanimiv ne kot film ko je voj^Ška hunta v Burmi krvavo zatrla nenasilne
./Lte4
prvi javnf nastop. Tu ne gre spregledati dveh dejstev: da je istoca^no Japon^ka izrazila določeno pripravlfenost za gospo^rsko sodelovanje in da so holivudski studiji večinoma v lasti japonskih koncernov. Sklep je naslednji: morda se vračajo zlati časi, ko bo svet v globali komuniciral s filmi. Ne z jezikom obsesivnih, CNN-ovskih reality showov, ne s surfanjem po Internetu in podobnih komunikacijskih mrežah, ampak s filmi.
Poletje je med drugim tudi čas, ko se človek lahko nemoteno zapre v sobo z videorekorderjem in pregleduje tisto, kar mu je čez leto ušlo, ali pa obnavlja spomin. Sam sem pregledal serijo Bondov, James Bondov, predvsem najboljše, zgodnje filme in predvsem zato, ker pride decembra ven najnovejši, Goooldfinnn..., ups, Golden Eye. Mislim, da bo Pierce Brosnan kar ustrezen - zagotovo boljši, kot sta bila Tim Dalton in Roger Moore. No, upam. In če smo že v videoteki, še majhno opozorilo. Dalj časa se že kuha zakon o videodistribuciji, in če ga že niso sprejeli in začeli izvajati - razkol med stvarnostjo in idealom je bil na tem področju vedno hud - pa vsaj dovolj resno grozijo z njim. In nekateri videotekarji so v besu začeli filme s srbohrvaškimi podnapisi jadrno uničevati. Drugi - hipotetično obstajajo tudi taki, ampakjaz jih ne poznam - filme skladiščijo iz Ijubiteljskih nagibov. Tretji, na katere pravzaprav opozarjam, pa jih za smešno majhen denar razprodajajo. Ce imate vsaj malo smisla za barantanje, lahko zbijete ceno videokasete pod ceno kino vstopnice. OK, večinoma gre za video smeti in pogosto meji kvaliteta posnetka na eksperimentalne poskuse - saj veste, poplesujoč skupek barvnih površin; med tem šodrom pa se vseeno znajdejo tudi redke poslastice za poznavalce, npr. Lenzijev italijanski splatter Cannibale Ferox, pa Barkerjeva horror klasika, Hellraiser, pa celo 12 jeznih mož, Nikita, Brazil... Kakor koli, bilo je lepo poletje za dopolnjevanje zbirke. In ni se še končalo.
To sicer ni moja stroka, pa vseno: septembra sem povsem po naključju izvedel, da je umrl Sterling Morrison, kitarist Velvet Underground in nepriznani soavtor mno-gih pesmi z Loujem Reedom; medtem ko so se vsi razpisali o prav takrat preminulem Jerryju "Grateful Dead" Garcii, pa nisem o Sterlingovi smrti zasledil ničesar. Le-gende odhajajo tiho - nepopularna usoda Velvetov, ki so z eksperimentalno uporabo hrupa zares zrevolucionirali rock glasbo, pa se nadaljuje. Mimogrede, v dokumen-tarni sekciji oktobrskega Film Art Festa naj bi bil prikazan tudi odlični dokumentarec o Nico. Za fane obvezno.
To bi bilo pravzaprav vse - še besedico ali dve o filmskih festivalih. Teh je resda toliko, da ni dneva v letu, ko ne bi bilo kje kakšnega, a poleti velja omeniti štiri: zelo artističen švicarski Locarno, zelo ameriški Deauville, španski San Sebastian in ne nazadnje Benetke, ki so svoj show že ukradle vse bolj zamorjenemu Cannesu. To poletje me ni videl nobeden izmed njih - naokoli sem hodil med letom, narediti pa je treba tudi kak izpit... Tako pa me je zelo prijetno presenetil program letošnjega FAF-a: večino filmov so pobrali s stranskih festivalov, in ne iz Berlina ali Cannesa. To je torej naslednji dogodek, ki ga kaže pričakovati, potem pa so že na vrsti Lon-don, Rotterdam, Berlin...
Umetnost 20. stol.-. The longgoodbje.
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    ^       ŠTUDENTSKI KULTURNI DNEVI
Študentski kulturni
Splošno
Namen letošnjih kulturnih dnevov, kijih organizira Študentska organizacija Univerze v Ljubljani - na to, dagre za vsakoleten ciklus prireditev, v okviru kateregajepredstavl/ena mavrica študentskeprodukcije preteklega leta, nipotrebno posebej opozarjati -je predstavitev treh segmentov kulturnega udejstvovanja študentske generacije-.
Vprvo skupino spadajo tradicionalne, etablirane oblike izražanja v okviru klasične kulture in pod okriljem ŠOU, ki so s svojim dolgoletnim delovanjem in uveljavljanjem tudi v tujih logih že zasedle lepo mesto v zavesti tukajšnjega življa; sem spadajo npr. Maroltovci, APZ Tone Tomšič, PAZ Vinko Vodopivec...
V drugo skupino lahko umestimo projekte, kipredstavljajo stanje duha v študentski ali neodvisni umetniškiprodukciji; "ali"je vmes zato, kerje večina projektov nastala v mešanih zasedbah študentov in neštudentov. Grezaplodno sovplivanje in ustvar/an/e osebne identitete s sodelovanjem v obštudijskih dejavnostih; tovrstne skupine so kljub manjšem deležu študentov še kako zanimi-ve, saj v njih nemalokrat sodelujejo Ijudfe, ki so bili še pred kratkim študenti in so s svojim delovanjem že uspeli.
Tretji sklop pa predstavljajo informativno - pedagoški workshopi; za predstavitev vseh, ki delujejo ali v določenih terminih ali skozi vse leto, ni bilo časa niti prostora, alipa niso bili dostopni mentorji (npr. video seminar bo sledilpo novem letu), v načrtu je seminarjilmske in gledališke maske itd. Kakor koli že, v splošnem gre za prikaz pestre palete dejavnosti, ki potekajo med letom s podporo ali v organizaciji ŠOU.
ŠTUDENTSKI KULTURNI DNEVI       A    ŠTUDENTSRA PROBLEMATIKA
Program po dnevih:
V  začetku meseca se bomo ogrevali na raznih workshopih, v Kinoteki bo prvi teden filmski festival kratkih filmov, pri-reditve pa bodo dosegle kulminacijo v te-dnu od 16. - 23. oktobra, ko bo vsak dan na sporedu nekaj dogodkov.
2. - 6. 10. '95, Kinoteka, vsak dan ob 20.00
Pregled slovenskih študentskih filmov od 60-ih let dalje
2. - 5. 10. '95, Mala dvorana v študen-tskem naselju
Odprti termini plesnega studia Intakt 19.10.ob 20.00: ponovitev letne pro-dukcije Intakt
V centru Ljubljane
4.-11.10.'95, Mala dvorana v študent-
skem naselju
Carlotta Ikeda, workshop buto plesa
1.-30. 10. '95, Mala dvorana v študent-skem naselju
Mariza Galas, tečaj klasičnega baleta za srednjo stopnjo
9. -16. 10. '95, sejna soba, Kersnikova 4 Pesniška delavnica Uroša Zupana
10.  10. '95 - 3. 11. '95, Galerija Škuc razstava mlajših madžarskih umetnikov
15.  10. '95, Lutkovno gledališče Ljubljana, Krekov trg 2
Ob 21.00 : TRI-O, predstava plesnega studia Intakt
16.  - 30. 10. '95, Lutkovni atelje Delavnica oblikovanja mask in ročnih lutk oblikovalca Silvana Omerzuja
OKTOBER   1995
16. - 22. 10. '95 : kulminacija programov ŠKD
sreda 11. 10. '95:
Ob 20.00 APZ Tone Tomšič, koncert študentskega pevskega zbora Zavod Sveti Stanislav v šentvidu
ponedeljek 16. 10. '95:
-  ob 18.00 Komorni koncert študentov akademije za glasbo
Viteška dvorana Festivala Ljubljana
-  ob 20.00 Slavnostna otvoritev ŠKD, koncert Enzo Fabiani kvarteta Galerija ŠOU Kapelica, Kersnikova 4
-  ob 21.00 koncert improvizirane glasbe -Ikue mori, Zeena Parkins
Klub K4,Kersnikova 4
torek 17.10. '95:
- ob 16.00 Otvoritev Cyber Cafea, preda-vanje o Internetu
Klub K4
-  ob 20ft0 AFS France Marolt nastop študentske folklorne skupine
KUD španski Borci
- ob 21.00 Sebastjan Horvat group -per-formance
Galerija ŠOU Kapelica, Kersnikova 4
- ob 22.00 HIC ET NUNC, koncert Klub K4
sreda 18. 10. '95:
- ob 18.00 Produkcija literarne delavni-ce Uroša Zupana
GalerijaŠKUC
- ob 20.00 Med slonokoščenim stolpom in ulico
okrogla miza.Galerija ŠKUC
-  ob 21.00 performance Galerija ŠOU Kapelica
- ob 21.00 in 23.00 ŠOU -INTIMA TEA-TER LJUBLJANA, Prsi okitene z venci, Privatna lokacija
-  ob 22.00 Mouse Trap, Clock Works, koncert
Klub K4
četrtek 19.10. '95:
-  ob 19.00  PONOVITEV PLESNE PRED-STAVE TRI-0 IN LETNE     PRODUKCIJE PLESNEGA STUDIA INTAKT '95, LU-TKOVNO GLEDALIŠČE
-  ob 20.00 Rš-ČKZ, javna tribuna Rožna Dolina, Mala dvorana študentske-ga naselja
-  ob 21.00 GILŠ : Maske s kolodvora, produkciia
Galerija SOU Kapelica
-  ob 22.00 performance Galerija ŠOU Kapelica
- ob 22.00 DICKY B HARDY,koncert Klub K4
petek 20. 10. '95:
-  ob 20.30 TELO,plesna predstava Galerija škuc
-  ob 20.00 Rš apokapolitični kabaret, javno poslušanje radijske oddaje; Klub K4,     Kersnikova4
-  ob 21.00 Performance Galerija ŠOU Kapelica
- ob 22.00 HEAVY LES WANTED, koncert Klub K4
sobota21. 10. '95:
-  ob 21.00 Performance Galerija ŠOU
Kapelica
- ob 22.00 BABY CAN DANCE, KONCERT KLUB K4
nedelja 22. 10. '95:
- ob 20.00 Literarni večer Andrej Moro-vič, Polona Glavan
galerija ŠOU Kapelica
-  ob 21.00 LOVE 666, koncert klub K4
24.10. '95: otvoritev razstave MUZEUM
Šank:
Posv6tn.cz vcrziio. oltczrja.
dnevi 95
ob 20.00 v Galeriji Equrna
25.10.'95 LO SCRITTORE, premiera Veliki oder SNG DRAMA, Produkcija Panoptikon Koprodukcija ŠOU Ljubljana, SNG Drama
6. 11. '95 ob 21.00: GILŠ : OZ - musical,v Klubu K4 Predstavitev uspele produkcije Gilš-a, ki je naletela na lep odziv mlajše publike, pa tudi gledaliških strokovnjakov Glasba v živo!
Program po temah
Retrospektiva filmov AGRFT v Kinoteki
Gre za izbran pregled filmske produkcije študentov AGRFT od začetkov do danes v petih živih večerih (vsak dan ob 2O.uri) s predstavitvami posameznih avtorjev in pogovori v dvorani Kinoteke. Ob stoletnici filmske umetnosti in de-vetdesetletnici filmskega ustvarjanja na Slovenskem.
Pon 2.10. '95 : "duh časa", filmi generacij Telefon, Franček Rudolf, 1966/67, 14' Variacije, Tone Frelih, 1966/67, 9' Orfej in Evridika, Matija Milčinski, 1967/ 68, 10'
No in, Igor Prah, 1969/70, 10' Kamen, Igor Prodnik, 1978, 19' "Bljuz", \arko Lušnik, 1981, 34'
Tor. 3. 10. '95 : izbor dokumentarnih filmov
Amerika, Matija Milčinski, 1968, 18'
Drobno življenje, Grega Tozon,1968, 20'
Letenje v praznini, Goran Schmidt, 1972,
9'
1.370, Marko Derganc, 1974, 15'
Sveše novice iz fizike in kemije, Mitja
Milavec, 1979, 17'
Pridi sem in glejva, Miha Hočevar, 1987,
13'
Sonce, Brane Bitenc, 1990, 7'
Sre. 4.10.'95: izbor igranih filmov, l.del
(1968-1980)
Polikarp, Matija Milčinski, 1968/69, 20'
Trenutek   resnice,   Mladen   Sihrovski,
1970/71, 8'
Odkritje, Goran Schmidt, 1971/72, 9'
Ali naj te z listjem posujem, Goran Sch-
midt, 1973/74, 14'
Amen pod kamen, Matija Milavec, 1978/
79, 18'
Koraki, Šare Lušnik, 1979/80, 15'
Čet. 5.10. '95 : izbor igranih filmov, 2.del
Jazz:
KdoT trobi zlo nc misli.
(1981/1991)
Triptih   Agate   Schwarzkobler,   Boris
Jurjaševič, 1981, 22'
V glavi, Miran Zupanič, 1986, 18' Nerazumljivosti, Miha Hočevar,  1987, 14'
Prostor (po)gleda, Sašo Podgoršek, 1989,
14'
Balkanski revolveraši, Maja Weiss, 1991,
13'
Koza je preživela, Sašo Podgoršek, 1991,
10'
Pet. 6.10. '95 : preseški
Razglednice, Igor Šterk,1989, 26'
Janez Pavaroti - pojoča žaba, Vinci Vogue
Anžlovar, 1990, 16'
Zakaj jih nisem vse postrelil? Miha Hoče-
var, 1991, 13'
Konjiček, Borut Blažič, 1986, 16/77, 13'
V temi, \arko Lušnik, 1979, 18'
RETROVIZOR je projekt enote za kultu-ro ŠOU in Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, namenjen spozna-vanju s protagonisti zgodovine filmske umetnosti in spregledanimi sodobnimi dosežki : kino klub za tiste študente in ostale cinefile, ki vedo, da filma niso iznašli v Hollywoodu. Program poteka vsako nedeljo v Kinoteki. Vpis za študen-te gratis! Program tedensko - ob četrtkih - objavlja RŠ. Vodijo Vlado, Denis, Simon. V sodelovanju s Kinoteko.
KINOPOLIS je kinotečni klub (letna čla-narina je za študente skoraj simbolična), ki prinaša cel kup ugodnosti: polovična cena vseh vstopnic, brezplačno preje-manje mesečnega koledarja, vstop do internih projekcij, popusti za vse knjiž-ne izdaje Kinoteke in SGFM in revijo Ekran...
Opozoriti velja na posebne zastonj vstop-nice za študente za filme v okviru kino kluba Kinopolis od 16. - 23. 10. 95 v Ki-noteki. /Rezervacije v Kinoteki./ Vodja programa Vlado in Denis.
VVorkshopi:
CARLOTTA IKEDA (JAP) 4-11. 10. 1995 BUTO PLES - workshop s plesalci mlade slovenske plesne scene,v kopro-dukciji s PTL in festivalom Mesto žensk. Pogoj za udeležbo je plesno predznanje in plačilo tečajnine za študente v višini 1.000,00 SIT.
(12.00 -16.00 ure v Rožni dolini) Plesni teater Ljubljana je neodvisno ple-
sno gledališče, ki je v veliki meri pripo-moglo k temu, da se je sodobni ples uvel-javil v Sloveniji kot priznana umetniška zvrst. Poleg lastnih produkcij daje mož-nost mladim koreografom, da se izkažejo z manjšimi projekti, v sodelovanju z Re-sorjem za kulturo pa PTL prireja vrsto lju-biteljskih plesnih delavnic pod vodstvom kvaltetnih domačih in tujih pedagogov. Zaradi kompleksnosti tradicionalnega buto plesa, ki sicer zahteva dolgotrajen študij, je zaželjeno ustrezno predznanje.
MARIZA GALAS (ARG) 1. - 30. 10. 1995 (10.00 -12.00 ure v Rožni dolini) KLASIČNI BALET ZA SREDNJO STOP-NJO
Mariza Galas je priznana balerina in pe-dagoginja; zanimanje za njene delavnice je izjemno veliko!
UROŠ ZUPAN, poezija
Delavnica z mladimi pesniki
9. -16. 10. '95, sejna soba, Kersnikova 4
Produkcija  s  predstavitvijo  delavnice
Uroša Zupana bo v sredo 18.10. ob 18.00
v Galeriji ŠKUC
Uroša Zupana verjetno ni potrebno pose-
bej  predstavljati:  gre  za  enega  naj-
vidnejših pesnikov in esejistov mlajše
srednje generacije.
ODPRTI TERMINI plesnega studia IN-TAKT
2. - 6.10. v MALI DVORANI v Rožni do-
lini - v študentskem naselju
Pon. 2. 10. '95 : Lena Knific - sodobna
plesna tehnika, 18.00-19.30
Vključuje različne elemente modernih to-
kov
Tor. 3. 10. '95 : Sebastijan Starič: Fizični
teater za fante, 18.00-19.30
Novost: delavnica gledališko - plesne
oblike
Sre. 4. 10. '95 : Igor Sviderski - Modern
Jazz, 18.00-19.30
Maritza Galas - klasični balet za srednjo
stopnjo, 20.00-21.30
Čet. 5. 10. '95 : Jasna Knez - Orientalski
ples, 18.30 -20.00
Novost, ki pa je že precej popularna
Vstop na predstavitve je za študente
brezplačen.
Vodji programa Nataša Tovirac in Lena
Knific
Plesni studio Intakt je dvojni odgovor na
potrebe po izobraževanju na področju
sodobnega plesa: na eni strani studio or-
ganizira redne tečaje sodobnih plesnih
tehnik   z   vsakoletnimi   produkcijami
boljših plesalcev, na drugi strani studio
1995   OKTOBER
)j\j    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    A       ŠTUDENTSKI KULTURNI DNEVI
omogoča mlajšim plesalcem in koreogra-fom izvedbe samostojnih plesnih pred-stav in vključevanja v profesionalne.
6., 7., 8. oktobra v KUD France Prešeren: IMPROWORKSHOP
VVorkshop je namenjen izpopolnjevanju v IMPROLIGI. Vabljeni, vpis v KUD-u. Letos je bila med sodelujočimi v Improli-gi tudi ŠOU; delavnica naj bi skušala pri-tegniti nove ekipe k sodelovanju v tej zelo popularni obliki zabave gledalisko -varietejskega tipa, ki je za povrh tekmo-vanje! Najboljša ekipa se bo pomerila z ekipo RŠ.
OMERZUSILVAN : workshop 16. -30. 10. '95
Izdelava in oblikovanje mask po tehnolo-giji Beneških mask. Izdelava in oblikovanje ročnih lutk. Workshop priznanega likovnika, ki se-ob svojem sodelovanjem s priznanim češkim lutkovnim gledališčem Minor v Pragi požel odlične kritike. Prijave do 10.10.95 v pisarni enote Kultura, Kersnikova 4. Vpis v delavnico je za   študente brez-plačen. Tel.: 13-17-010 Silvan Omerzu je samostojni umetnik, ki se ukvarja s celo paleto dejavnosti, npr.  s scenografijo,  z Zoranom Kr-žišnikom   pa  je   sodeloval   tudi   pri oblikovanju keramike. Delavnica je na-menjena spoznavanju z osnovnimi teh-nikami, pridobljeno znanje pa lahko se-veda apliciraš tudi na druge oblike in tehnologije.
Literatura:
Pesniška delavnica - workshop UROšA ZUPANA (glej pod workshop)
18. 10. '95 ob 20.00 Literarna okrogla
miza: Med slonokoščenim stolpom in uli-
co,  galerija ŠKUC. Sodelujejo: Virk, Bo-
gataj, Sagadin, Šteger
+ tematska številka Tribune.
Vodja programa je Mitja Eander
22.10. '95 Literarni talk show večer (z bralno predigro Andrej Morovič in Polo-na Glavan)
povezuje: Mitja Eander
(GALERIJA ŠOU - Kapelica)  ob 20.00
Gledališče, ples, kabaret:
9. -13.10. '95 work in progres : Seba-stijan Horvat group 17.10.'95 ob 21.00 v Galeriji ŠOU: zaključni performance Idejni vodja projekta je Sebastijan Hor-vat, absolvent gledališke režije na AGRFT, ki je še opozoril nase z dvema zelo uspelima poklicnima predstavama (Wedekindovo Pomladno prebujenje v MGL-ju ter Ionescujeva Lekcija v Mali drami). Horvat je nagnjen k mejnim gledališkim dogajanjem  (teater-psiho-
drama-performance) in takšen bo tudi njegov workshop: delal bo z medijem kot glavnim igralcem, kar naj bi bila nekakšna refleksija medijske družbe in informatike med instalacijo in perfor-mancem.
18. 10. '95 ob 21.00 in 23.00 uri PRSI OKITENE Z VENCI VRTNIC Koprodukcija: ŠOU in INTIMA TEATER LJUBLJANA
Avtorja: Igor Štromajer & Bojana Kunst Angel zmage: Barbara Pia Jenič Avtor glasbe: Marko Boh Sodelujejo še: Petra Govc in Polona Juh (privatna lokacija, ura), prijave vnaprej natel.: 061/453077
Ekskluzivna predstava za šest gledalcev! Predstava, ki se ukvarja z medijskim člo-vekom, a je še kako intimna je bila letos premierno predstavljena v Galeriji ŠOU. Zaradi njene narave je število ponovitev precej majhno, med drugim pa je bila predstavljena tudi na Festivalu raču-nalniških umetnosti v Mariboru. Med
K U LT U R N
letom je v načrtu še nekaj ponovitev v
Galeriji.
FREE Y0UR MIND & THE REST WILL
FOLLOW»
LO SCRITTORE, premiera !
25. lO.ob 20.00 veliki oder SNG Drama
Prva ponovitev 28. 10. 1995 ob 19.30
Koncept in režija : Barbara Novakovič
Igrajo : Petra Govc, Janja Majzelj, Sanja
Neškovič, Sandi Pavlin, Ivan Peternelj,
Mateja Rebolj
Asistent za likovno umetnost: Helena Pi-
vec
Scenografija : Aljoša Kolenc
Kostumografija : Barbara Novakovič
Oblikovanje luči: Miran Šušteršič
Izbor glasbe : Blaš Peršin
Produkcija PANOPTIKON Koprodukcija : ŠOU v Ljubljani, SNG DRAMA Ljubljana
Predstava in razstava sta nastali s po-močjo Ministrstva za kulturo RS, SCCA Ljubljana in OSF Ljubljana. Premiera mlade plesno-gledališke skupi-ne, ki se uveljavlja tudi izven naših meja. Prijave za gratis vstopnice zbira ŠOU-kulturatel.: 061/13-7-010
Uvodni tekst predstave Lo Scrittore:
Ženska živi v sobi z ogromno uro. Ve-
likokrat spleza v njeno notranjost in
takrat se preseli v svoj spomin. Ženska se
v uri zbudi. Prišla je v čas, katerega se
tudi ona ne spominja več. Tam je nekdo,
ki piše njeno zgodbo. Ženska živi čas
nekoga drugega.
Ona je mesto.
Črka.
Knjiga.
Listje.
Čas.
Tekel je za njo,
jo stisnil k sebi
in hodil.
Hodil je krčevito,
da so se črke in listje vsuli z njenih las.
Stiskal jo je tako počasi,
da se je ustavil čas.
Za njim je ostajalo mesto spomina.
Mesto ogromnih omar in ljudi,
ki so se pozabili v njem.
Bil je november.
V izgubljeno so se naselile sence.
Zaživele v barvah.
Ostala je nežnost.
15. lO.ob 21.00 v Lutkovnem gledališču
Ljubljana:
TRIO, predstava plesnega studia Intakt
22. lO.ob 21.00 v Lutkovnem gledališču
Ljubljana:
PUR PEN .predstava plesnega studia In-
takt
20. 10 ob 20.00 RŠ APOKAPOLITIČNI KABARET
Prenos in skupinsko poslušanje radijske igre-kabareta pred koncertom v klubu K4 (klub K4); oddaja poteka v šivo v stu-diu z neposrednim prenosom po zvoč-nikih K4.
GOBARSKA ALIANSA - akcijski perfor-mance dobrih namenov ekološke narave Kraj in čas: presenečenje! V sodelovanju z RŠ
Akademska Folklorna skupina FRANCE
MAROLT
17. 10. 1995 ob 20.00, Kulturni dom
Španskih Borcev
Nastop znamenite študentske folklorne skupine!
TELO,  plesni projekt,  misli in pleše
Nebojša Ivanovič
Galerija ŠKUC 20. lO.ob 20.30
Solo projekt (s podporo ŠOU-kulture) avtorja mlajše generacije
OKTOBER   1995
Kava z rumom: Multivitaminska kava.
ŠTUDENTSKI KULTURNI DNEVI         A    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
GILŠ : MASKE S KOLODVORA, projekt višjih letnikov Gledališke in lutkovne šole, rnentor Brane Završan Sodelujejo: Drago Milinovič, Tina Malič, Katarina Stegnar, Lenča Kozolec, Amelija Kraigher, Martina Guilatti, Katja Kobolt Galerija ŠOU-Kapelica,  19.  10. 95 ob 21.00
Gre za predstavitev celoletnega seminarja -umetniškega workshopa, orientiranega h gledališču v najširšem pojniovanju (gla-sbena predavanja, zgodovina umetnosti, teatrologija...). Maske s kolodvora pred-stavljajo pet zgodb v lastnoročno izdela-nih karakternih maskah; mentor, igralec Brane Završan, je diplomant Mednarod-ne šole za gledališče, gib in mimo Jacques Lecoq v Parizu.
GILŠ: OZ -Musical,
ponedeljek, 6.novembra, ob 21.00 v Klu-
buK4
Musical OZ je produkcija vseh štirih let-
nikov GILš pod mentorskim vodstvom
skladatelja Mitje Vrhovnika-Smrekarja. V
musicalu sodeluje okoli dvajset mladih
Šentvid.
SLAVNOSTNA OTVORITEV ŠKD 16.10. ob 20.00 v Galeriji ŠOU Kapelici Koncert Enzo Fabiani kvarteta
Gre za štiri mlade, fleksibilne glasbenike, že člane Filharmonije; pogosto promovi-rajo mlade domače avtorje, poleg tega so znani po svojih odličnih predstavitvah, kjer poskrbijo tudi za ambient. Vabljeni!
16.10. ob 18.00: komorni koncert štu-
dentov Akademije za glasbo
Viteška dvorana Festivala Ljubljana.
PROGRAM :
l.del:
W. A. Mozart: Duo za violino in violo KV
424 v B-duru
Jurij Kotar, violina, 3. letnik (iz raz. red.
prof. Bravničarja)
Eva Zupančič, viola, 2. letnik
Artur Meulemans: Trio za trobento, horn
in pozavno
Peter Jevšnikar, trobenta, diplomant iz
raz. red. prof. Grčarja
Boštjan Lipovšek, horn, 3. letnik iz raz.
RKINS AND TENKO ( v okviru fest. Mesto Šensk);   sodobna  improvizirana glasba
17.   lO.ob 22.00 HIC END NUNC (Vrh-nika)
Luksuzni r'n'r - enostaven užitek v zvo-ku - 73 SlT/min
18.  lO.ob 22.00 MOUSE TRAP, CLOCK W0RKX (Ljubljana)
Techno - rave večer z nastopom v živo: MouseTrap je ena izmed najmlajših slo-venskih rave skupin, a zato tudi najbolj sveža. Clockworx = 303+909 FOR EVER - pristni acid trance
19.10.ob 22.00 DICKY B. HARDY (Gro-
suplje)
Klasični žur-rock: 100% kondenz porno-
grafije, razvrata in
surovega rock'n'rolla, ki mu podleže
vsaka še tako zadrta duša.
Brez smetane
20. 10. ob 22.00 HEAVY LES WANTED (Slovenija/ltalija)
gledališčnikov in glasbenikov. Glasbo, ki jo boste poslušali v živo, sta napisala Urška Zajec in Goran Završnik. Musical OZ je še povabljen na European Youth Music Festival Copenhagen 1996, ki bo od 29. 6. do 7. 7. '96 v okviru pri-reditev Kobenhaven - kulturna prestolni-ca Evrope.
Glasbena komedija je v našem prostoru redkost; kljub temu je OZ doživel vrsto pozitivnih odzivov.
Koncerti:
Akademski pevski zbor TONE TOMŠIČ (sreda, 11.10.'95 ob 20.00 v dvorani zavoda Sveti Stanislav v Šentvidu)
Nastop je bil zaradi boljše akustike pre-stavljen iz dvorane Španskih borcev v
red. prof. Falouta
Matej Krajter, pozavna, podiplomant iz
raz. doc. Sinigoja
Odmor
2. del:
Ferenc Farkas: Antique Hungarian dan-
ces from the 17th century
Bojan Adamič: Po Ribniško
T. Stewart Smith: Suite
Clare Grundman: Bagatelle
Izvajalci: Slovenski kvartet v sestavi
Andrej Zupan, b- klarinet, podiplomant
Dušan Sodja, b- klarinet, diplomant
Aljoša Deferri, es/b- klarinet, diplomant
Jože Kregar, bas klarinet, diplomant
Vodja programa Tatjana Kaučič
KONCERTI v Klubu K4, Kersnikova 4:
16. 10 ob 21.00 KUE MORI, ZEENA PE-
Mednacionalna sinteza vročičnih funky ritmov
21.   10. ob 21.00 BABY CAN DANCE (Ljubljana)
Hipnotična privlačnost glasbe ter bom-bažna ekspresija agresivnega nadeva. Mozart kugle slovenskega rocka!
22.    10.   ob  21.00   LOVE   666   (ZDA, Washington D.C.)
Dub - rock udar najmlajših z ene najrazvpitejših založb -
Amphetamine reptile. S prvim gosto-vanjem Amrepa v Ljubljani začnemo na samem dnu ameriškega hard rock pekla.
Rojeni natakar-. Natural born kelner.
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
Koncerti v prenovljenem Klubu K4 se
bodo zvrstili pač glede na ustaljeno
usmeritev večera. Od sredine oktobra
dalje bo v klubu odprt CYBER CAFE -
Internet končno v Klubu K4 !!! študenti
so vabljeni, da obiščejo dnevni bar K4,
kjer se bodo lahko surfali po valovih In-
terneta.
Vodja programa ŠOU - Cyber Cafe je zna-
ni medijski maestro Jaka Repanšek. So-
deluje tudi Dobri Volk.
Klub K4 ima tudi novega gostinca: Igor,
ki vas je postregel tudi v zlatih časih Ga-
lerije.
Moda:
25.10. ob 24.00 vKlubu K4: Modni per-formance - revija študentk in študentov oddelka za tekstilni design Vodja programa Sanja, glasba Aldo
Razstave, performance:
Galerija ŠOU Kapelica vabi na teden liko-vno-gledaliških dimenzij: PERFORMANCE ARTS od 17. - 21.10. v Galeriji ŠOU Kapelici - predstavili se nam bodo najbolj vzne-mirljivi slovenski in nekateri tuji perfor-merji vsak dan ob 21.00 uri.Vodja pro-grama Jure Krpan.
10. 10. - 3. 11. Galerija Škuc: Čas kot struktura, metoda kot pomen Budimpešta - Ljubljana; Kustos: Tadej Pogačar. Razstavljalci: Sugar Janos, Vin-cse Otto, Gerber Pal, Eike, Andras Me-dvegy, Eperjesi Agnes, Balasy Boethy, Nemeth Hajnalka.
Razstava je del zanimivega izmenjalnega projekta, ki ga Galerija ŠKUC pripravlja z madžarskim partnerjem. To je Galerija Studio, ki deluje v okviru Združenja mla-dih madžarskih umetnikov in predstavlja trenutno enega najprodornejših centrov sodobne umetnosti v Budimpešti. Iz-menjava razstav odstopa od ustaljene prakse, saj temelji na izmenjavi kusto-
 ŠTUDENTSKI KULTURNI DNEVI
sov: razstavo madžarskih umetnikov v Galeriji ŠKUC koncipira in selekcionira kustos iz Slovenije, razstavo slovenskih umetnikov v Budimpešti pa pripravlja ma-džarski selektor. Za kustosa razstave v Ljubljani je bil izbran Tadej Pogačar, liko-vni umetnik, umetnostni zgodovinar in di-rektor "Muzeja sodobne umetnosti". Oba razpisa sta bila zasnovana tako, da bodo na razstavah predstavljena nova, posebej za to priložnost izvedena Iikovna dela.
Zaradi izredne zanimivosti projekta so se odločili, da razstavo mladih slovenskih umetnikov predstavijo tudi v Ljubljani: Galerija ŠKUC, Ljubljana: Skozi steklo, Ljubljana - Budimpešta. 17. 10. - 6. 11. 1995. Kustos: Barnabak Bencsik. Razstavljalci: Jože Barši, Maja Licul, Marija Mojca Pungerčar, Anamarija
Šmajdek, Nika Špan, Marko Tušek.
24. - 28.10 MUZEUM, razstava v Galeriji
Equrna
OTVORITEV razstave   24.10. Ob 20.00
uri v Galeriji Equrna
Predavanja, tribune, ekologija, razno:
19. 10. ob 20.00 v Mali dvorani v Rožni
dolini
Okrogla miza Radia študent in ČKZ - ja-
vna tribuna
Neposredni prenos tudi na valovih RŠ -
89.3 MHz UKV stereo
FAIR : pogovori iz cikla o umetnosti fo-
tografije
17. 10. ob 20.00 v Galeriji ŠKUC
predvidoma o avtorskih pravicah fotogra-
fov; pogovori potekajo tudi med letom
Vodi Rajko Bizjak
NEW W0RLD -predstavitev mednarodne gledališko - komunikacijsko - plesne de-lavnice Renee Torres in Gregorja Kam-nikarja. Predstavitev konec oktobra (glej dnevna obvestila). Izjemno aktivna ple-sna delavnica; je praktično potujoči projekt. V času, ko to pišemo, so na Skotskem, novembra odidejo na gosto-vanje v Južno Ameriko...
ŠIVOZELENI IN MIZZART: ekološko osveščevalni grafit ob obali Ljubljanice
Database: ŠOU - Kultura
Uredil (Tribuna): Gorazd Trušnovec
Vse dodatne INFORMACIJE - PRESS štu-dentski Kulturni Dnevi: VALERIJA LAHOVNIK, tel. 13-17-010, in-terna226od 10. - 12. ure.
OKTOBER   1995
Potop Titanica-. "Sve od lošeg ruma
NOVI REKTOR JE ZNAN
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
KRALI NA BETAINOVI
25. septembra bo na seji Senata Univerze v Ljublja-ni voljen nov rektor. Kan-didati so štirje: prof. dr. Dušan Keber (MF), prof. dr. Alojz Kralj (FER), prof. dr. Alenka Selih (PF) in prof. dr. Niko Toš (FDV). Razmišljam, kaj nas štu-dente podanike pod idej-nim vodstvom enega ali drugega ali tretjega ali če-trtega čaka.
|§j od Dušanom Kebrom se nam z zdra-™ vstvenega stališča slabo ne piše, vsaj kar se tiče notranjih bolezni, vendar sem prepričan, da tudi z zobmi ne bo težav, krvni strdki bodo strogo prepovedani. Po njegovem dekretu bodo učitelji na uni-verzi ustvarjalni, študenti pa specialisti s posluhom za vrednote. Ne bomo govori-li o osnovnih funkcijah univerze (pe-dagoška, raziskovalna, ustvarjalna), am-pak o njenem osnovnem metabolizmu, prebavi torej. Prebavne motnje sloven-skih unverz, ki izvirajo iz veka usme-rjenega izobraževanja bodo odpravljene z izkoriščanjem novih visokošolskih po-stav in statuta naše Ljubljane, alme ma-ter. Keber se bo s skalpelom v roki boril proti birokratizaciji Univerze, za več di-plomantov, boljšo kvaliteto. Pričakujemo lahko tudi večje število amputacij nog, saj je treba zaustaviti beg možganov. Ljubi-teljem retorike in kastrovskih govoranc bo zadbščeno, kandidat Keber se je namreč v Vestniku Univerze v Ljubljani predstavil z daleč najdaljšim programom. Zadostil je tudi tistim, ki so prepričani, da je apolitičnost možna in je zamrznil član-stvo v LDS.
Univerza bo delovala pod visoko nape-tostjo, če jo bo vodil dr. Alojz Kralj. Vse bo računalniško vodeno in bo delovalo s pritiskom na gumb. Univerza bo tako šla na električni pogon v informacijsko družbo. Signal dan z novimi univerzitet-nimi zakoni in statutom, bo tudi pod rek-toriranjem Kraljevim do konca izko-riščen. Plačam profesorjev bo namenjena velika skrb, v posebni postavki pa bo pre-dpisano, da mora le-ta biti deljiva z 220. Študentom se bo milostno reklo sodela-vci, uho Univerze bo tenko poslušalo in nam uresničilo še najmanjšo željo. Infor-miranost je glavno vodilo našega kandi-
Biblijska zapoved:
Če ti nastavi desnijoško, ji poljubi še levo.
data in na ozbzorju je že slutiti velike tovornjake, polne računalniške opreme. čudna je tišina iz internetovskih ko-tičkov, ki bi jim ta kan-didat napravil prava ne-besa na zemlji. Na bojne okope pa bodo v obram-bo svoje samostojnosti in lastnih koristi morali nukovci in študentodo-movci. Ti naj bi po mož-nosti postali pridruženi člani Univerze, v kar pa kandidat dvomi. Boji se celo, da bi NUK "splinil" iz svoje vloge univerzi-tetne knjižnice v NK. Morda bi bila to kata-strofa, a prosvetliteljske vloge takšne odločitve ne gre prezreti. Tudi Green Dragonsi rabijo kanec izobrazbe.
Alenka Šelih bi po mojem mnenju in oseb-nih izkušnjah z mojimi sošolci in prijatelji bila tista rektorica, ki bi naj-lažje vzpostavila odkrit stik s študenti. Njeno znanstveno delo obsega področja kriminologije, kazenskega prava, vik-timologije, najbolj pa jo je zanimalo mladoletno prestopništvo. Če bi se ukvarjala še z gospo-darskim kriminalom, bi bile njene reference popolne, saj bi bilo tako njeno delovanje komplementarno delovanju študentske vlade. Vsekakor lahko pričakujemo strožji nadzor nad plonkanjem, ki bo postalo glavna preoku-pacija rektorata Univerze. Z znanjem jezikov bo lahko obvladala potencialno najbolj revolucionarne študente Filozof-ske fakultete. V vzhodnih krajih te drža-vice si bo močvirniška univerza popravi-la svoj imidž, kandidatka je namreč rojena Mariborčanka. Zrušila bi se še ena trdnjava moške nadvlade v svetu. To se verjetno ne bo zgodilo; znanje namreč pomeni dominacijo, ki je na teh zemljepi-snih širinah še vedno moška stvar.
Pod dr. Nikom Tošem bomo študenti vedeli o sebi več kot kdaj koli prej. Stro-kovnjak za raziskave javnega mnenja bo poleg SJM uvedel še ŠJM - študentsko ja-vno mnenje. Veselimo se že lahko akcije "vsakemu študentu telefon", s katero si bo bodoči rektor omogočil redne telefon-ske sondaže. V vsakem polletju bomo tako dobili svoj sociološki profil. Posebna po-
zornost bo posvečena neljubljanskim štu-dentom, tujim študentom in študentom, ki študirajo v tujini, pač v skladu z njegovo znanstveno radovednostjo, ki jo je nekoč namenil migracijam. Je edini, ki si je v svoji predstavitvi upal kritizirati Zakon o visokem šolstvu, ki na določenih mestih posega v avtonomijo univerze, in se zav-zemati za njegovo spremembo. Toš je tudi kritik statuta, ki ni dovolj izkoristil mož-nosti, danih v zakonu o visokem šolstvu, in neodprtosti (nejavnosti) razprave med oblikovanjem statuta. Verjetno je poleg prejšnje kandidatke to kandidat z najmanj možnostmi, najprej zaradi revanšistične politike, ki zavrača vse z bivše FSPN, in tudi ker nasprotuje težko sprejetim temelj-nim aktom te univerze.
Kako se bo rektoriada končala, boste izvedeli v naslednji številki Tribune.
P. S.: Prof. dr. Kralj je z 18 glasovi dobil svoje kraljestvo.
Mitja čepič
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    A       KRUHA IN IGER
Kandidirajte
Oktober je ponovno tukaj in spet se pripravljamo na volitve v študentski parlament, ki bodo potekale kot vsako leto zadnji Četrtek v oktobru, in sicer 26. 10. 1995. Kandidacijski postopek za mesto poslanca v študentskem parlamentu se konča 20. ok-tobra, zatorej oddajte prijave vsi, ki bi radi s politiko obogateli, Volilni komisiji na Kersnikovi 4, prvo nadstropje, soba 101 (od ponedeljka do petka od 11.00 do 13.00, tel.:061/131-7010). Tam vam bodo razjasnili kakršno koli vprašanje, dali nasvet, kako oblikovati zmagovito volilno kampanjo (ha,ha, ha), in nasploh upoštevali vaše pripombe. Kandidirajte, da ŠP ne bo več izgledal kot otroški peskovnik, kjer se kregajo zaradi kanglice in lopatke.
VOLITVE ZA MESTA POSLANCEV V ŠTUDENTSKEM PARLAMENTU ŠOU
Kandidirajo lahko vsi redno vpisani študentje, ki imajo volilno pravico. Kan-didatura mora vsebovati potrdilo o vpisu za tekoče študijsko leto 1995/96 ter pra-vilno izpolnjen obrazec za kandidaturo. Kandidaturo mora kandidat poslati na Volilno komisijo ŠOU najkasneje do torka, 17.10.1995, ali osebno oddati na isti naslov najkasneje do petka, 20.10.1995. Podrobnejše informacije in obrazce za kandidaturo dobite pri Volilni komisiji ŠOU, Kersnikova 4, Ljubljana, soba 101.
Volitve bodo v sredo, 25. oktobra 1995 v volilnih enotah, kjer se voli 3 ali več poslancev in četrtek, 26.oktobra 1995 v vseh volilnih enotah.
"Zagrebete" se lahko tudi za dobro plačani ministrski stolček v Študentski vladi. Za predsednika in člane študentske vlade lahko kandidira vsak redno vpisa-ni študent, ki ima volilno pravico. Štu-dentsko vlado sestavljajo predsednik vla-de in osmerica njegovih palčkov, ki se igrajo s kulturo, financami, socialo in zdravstvom, s športom, mednarodnim sodelovanjem, izobraževanjem, z za-ložništvom in javnimi glasili, nekateri pa tudi potujejo.
Kandidati za člana vlade morajo oddati
E9    OKTOBER   1995
svoje pisne kandidature volilni komisiji najkasneje do imenovanja nove vlade. Kandidatura za člana vlade vsebuje:
1.  Izpolnjen predpisani obrazec, ki vsebuje pro-stor za:
-ime in priimek kandi-data, letnik in smer štu-dija
-naslov stalnega in začasnega prebivališča in telefonsko številko
-mesto, za katerega kandhjjra v vladi
-podpis kandidature.
2.  Potrdilo o vpisu za tekoče študijsko leto.
Obrazec za kandida-turo vsebuje tudi vprašanje o pripadnosti in funkcijah v političnih strankah.
Kandidati za manda-tarja nove študentske vlade morajo oddati svoje kandidature Voli-lni komisiji najkasneje do srede, 15.novembra 1995.
Kandidatura za manda-tarja študentske vlade vsebuje:
1. Izpolnjen predpisani obrazec, ki vsebuje pro-stor za:
-ime in priimek kandidata, letnik in smer študija
-naslov    stalnega    in    začasnega prebivališča in telefonsko številko -podpis kandidature -datum prejema kandidature in podpis pooblaščene osebe iz volilne komisije, ki je kandidaturo sprejela.
2.  Potrdilo o vpisu za tekoče študijsko leto.
3. Volilni program, ki vsebuje: -program dela vlade kot celote in po re-
sorjih
-morebitna uvedba novih resorjev. Obrazec za kandidaturo vsebuje tudi vprašanje o pripadnosti in funkcijah v političnih strankah.
Vse  ostalo vam bodo  povedali  na vašem ŠOU-u.
Enačba prostituth 1000001 DEM = 1001 noč
NE POPUSTI      A    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
Pavlihova pratika ali predvolilni boj se je začel
Slovenija je po tem, ko je dobila večstrankarski si-stem, dobila tudi bogat pred-volilni cirkus z vsemi stran-skimi učinki vred. Politična propaganda cveti. Stranke uporabljajo zelo raznolike načine privabljanja demosa, ki mu je milostno do-puščeno biti enkrat v štirih letih tisto, kar naj bi bil ved-no - oblast.
|H| animiv način predstavljanja kandida-mM tov so t. i. časopisi. Te posebej omenjam, ker so pomembni za moje na-daljnje razmišljanje. Časopis namreč najbolj intimno vdira v naše okolje, je pre-dmet, ki ga vsi dobro poznamo. Tukaj poudarjam, da gre za tisto vrsto propagan-dnega gradiva, ki je po grafični podobi najbližja dnevnikom. Politik, ki je ta pro-pagandni "žanr" razvil do roba zakonito-sti, je Alojz Križman, mariborski župan, ki si je za svoj propagandni časopis župan "sposodil" grafično podobo dnevnika Večer. Ohranil je celo male oglase ter osmrtnice, in sicer z imeni preminulih znanih Mariborčanov. Da bi bil absurd popoln, so se v županu pojavile celo neka-tere Večerove telefonske številke.
Križmanu se je torej posrečilo zabrisati mejo med propagando in novinarskim sporočilom. Uspel je zaobiti varnostni mehanizem prejemnika, zdravo nezau-panje, ki vzbrsti ob polnem nabiralniku nasmejanih kandidatskih obrazov.
Zanimivo je pogledati, kako se vzorci vrhunske politike selijo v kovnico akterjev prihodnje slovenske politike, v jasli slo-venske "nove klase", študentski parla-ment. Značilno je, da je možnosti za vajo dovolj, saj so volitve vsako leto oktobra in večina kandidatov se mora izkopati iz anonimnosti. Uporablja se predvsem tiskani propagandni material in nastopi v predavalnicah. Po izkušnjah s FDV so gla-vni cilj propagande bruci, ki predstavljajo glavnino volilnega telesa.
Vsebina propagande je pri vseh kandi-datih dosegla presenetljivo stopnjo iden-tičnosti, ki vzbuja resne pomisleke o upra-vičenosti genetskega inženiringa s stališča posameznikove individualnosti. Tako na-letimo pri večini kandidatov na kompleks
obljub, ki sčasoma že zvenijo kot profe-sorske litanije o tem, kako se v srednji šoli nismo ničesar naučili. "Večstano-vanjvečbonovvečrokov," nalagajo kandi-datske kreature za katedri, nekateri "luze-rji" še zmomljajo nekaj o tem, da sicer ni-majo pojma, da pa bodo naredili, kar je v njihovi moči. Lani je bil prava cvetka kan-didat Baš, ki je nastopil s krilatico: "Volite Baša, ker to veselje prinaša." Škoda, da ni privlekel še frajtonarce in par kil pečene svinjetine, da bi bila njegova govejegod-bena promocija stilno povsem izpiljena. 0 volilnem molku na FDV ni bilo govora, saj so kandidati na dan volitev stali nekaj metrov od volišča in pozivali študente, naj se volitev, ki so sicer znane po izredno nizki volilni udeležbi, vendarle udeležijo.
Vladajoča garnitura si je s študentskim denarjem naredila imenitno predvolilno reklamo. Očitno so ugotovili, da je treba vzpodbuditi tudi študente višjih letnikov, naj volijo. Knjižica s popusti je s svojo de-belino (manj z obliko) podobna Pavlihovi pratiki, prav tako s plehkim humorjem na platnicah, kar kaže na uporabo propagan-dnih prijemov, opisanih zgoraj. Tudi čas izvedbe je idealen, saj izpiti oslabijo men-talni imunski sistem in take finte delujejo kot tolažba. Propaganda s samaritanskim obrazom torej, ki pa ima blato za ušesi, saj so si poslanci podarili ekstra knjižico, vla-da pa se je pohvalila z delom drugega -vodje projekta Roka Filipiča. Lepo darilo je zavrnil le en poslanec.
Največja podobnost z vrhunsko politiko
Tako lani. Letos pa se je še pred začetkom predavanj pojavila nova oblika predvolilne propagande. Tisti, ki smo v letu 94/95 redno študirali, smo po pošti dobili nenavadno knjižico s popusti v množici prodajaln in gostišč širom Ljublja-ne pa tudi izven njenih meja. Zraven je še malo "vsidrugačni-vsienakopravni" in pa vrhunec vsega: tipkano stran in pol dolga (samo)hvalnica ministrom študentske vlade. Če torej seštejemo blokec s kuponi in ta pamflet, dobimo lep primer predvoli-lnega zborovanja na daljavo, kar hkrati nakazuje, da se ministri skušajo obnašati v skladu s teorijo informacijske družbe. Pamflet je govor, blokec pa golaž.
Priznanje porno zvezde:
V tisoč in eni noči se zamenjgjo tisoč in en Dalmatinec.
je velikopoteznost in neracionalna izved-ba celotne akcije. Skupno število študen-tov v Ietu 95/96 bo namreč znano šele oktobra. Knjižice so dobili vsi, tudi tisti, ki v naslednjem letu ne bodo več študenti. Natisnjenih je bilo torej preveč knjižic, za-radi česar so nekateri popusti verjetno manjši, kot bi bili sicer, da o stroških tiska in vezave ne govorimo. Zakaj so bile knjižice poslane po pošti, kar je dodatni strošek? Očitno je torej, da knjižice niso tiskane zaradi študentov, ampak zaradi poslancev v študentski vladi, ki so si s tem naredili odlično reklamo. Podlo, ni kaj.
Mitja Čepič
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    ^       PREDVOLILNIBOJ
Internet
do vsakega študenta
Jaka Repanšek je študentski minister za založništvo in me-dije, ki nasprotuje izrazu "štu~ dentski minister", saj sebe imenuje "študentski predstav-nik" za založnistvo in medije. Povabili smo ga, da predstavi delovanje novo nastale Štu-dentske založbe ŠOU (prej je to bila Enota za časopisno in založniško dejavnost), osnov-ne značilnosti projekta Cyber-cafe in časopisa Very Cyber, Indeed.
ZALOŽBA
Prejšnja Enota za časopisno in založniško dejavnost ŠOU je^ dobila novo ime Študentska založba ŠOU.
Letos nismo spremenili le imena, am-pak poskušamo z boljšim programom in novo vizijo oblikovati pravo založbo, ki bo pokrivala čim več področij znotraj po-sameznih edicij. Razširili smo izdajanje univerzitetne edicije Skripta, študentom približujemo Internet s projektoma Cy-
OKTOBER   1995
želja, da bi Študentska založba postala zavod, samostojna pravna oseba, s čimer bi tudi Tribuna v njenem okviru dobila formalno samostojnost, tako da ŠOU nad njo ne bi imel več neposredne vsebinske kontrole. Kot izdajatelj bi ŠOU ohranil pravice, vendar bi postala Tribuna, po-dobno kot Radio študent, finančno in politično neodvisna.
To je v bistvu jedro mojega programa in razlog, zakaj sem na založbi ostal. Stvari bi rad pripeljal tako daleč, da minister ne bo več imel vpliva na študentske medije, saj se je z odhodom Mlakarja umaknil le en vmesni člen. Vodja enote je bil po-drejen ministru, ki je lahko vplival na delovanje medijev. Jaz bi lahko že takrat Tribuni izklopil elektriko, telefone... in vi bi lahko delali Tribuno na jajcih, vendar sem z vsemi dejanji na področju študent-skih medijev dokazal, da popolnoma podpiram vsebinsko in organizacijsko samostojnost.
Kdaj bodo mediji realno neodvisni?
V letošnjem letu Iahko pričekujemo, da se bo sprožil postopek pisanja aktov o ustanovitvi zavoda Študentske založbe ŠOU, tako da bi morda v Ietu 1996 lahko dočakali pravno samostojnost.
Ali ima ŠOU ministrstvo za resnico, ki )o vodi politik?
Sam sebe nikoli nisem dojemal kot po-litika iz dveh razlogov, ker sem bil mini-ster za medije, ki jih imajo le totalitarni režimi, in ker sem bil v vlado povabljen kot neodvisni kandidat, ki ne pripada nobeni struji.
Kako je s Fakultetnimi glasili?
Mislim, da študentska populacija potre-buje dve vrsti časopisov. Na prvem mestu je to krovni časopis Tribuna, ki omogoča pretok idej in zamisli neke generacije štu-dentov, hkrati pa podpiram idejo o fakul-tetnih glasilih, ki naj bi predstavljala utrip na posameznem faksu, kjer naj bi bila vsebina predvsem strokovna iz do-ločenega področja. ŠOU pomaga pri usta-navljanju fakultetnih glasil na več rav-neh. Podpora je organizacijska, tehnična in finančna. Zagotovljena so zagonska sredstva za prvo številko, približno 200 tisoč tolarjev, tako da novim uredni-štvom na začetku ni potrebno razmišljati o tem, kje bodo dobili denar, in da imajo kasneje toliko večje možnosti, da dobijo
Priznane lingvistov:
Tujke in kletvice so besede našeea časa. Vse ostalo so samo vezniki.
ber- cafe in Very Cyber, Indeed, s projek-tom Fakultetna glasila spodbujamo usta-navljanje fakultetnih glasil, ki boda po-krivala strokovno področje posameznih fakultet. V okviru založbe bomo organi-zirali tudi Univerzitetno knjigarno, v ka-teri bo naprodaj strokovna literatura vseh fakultet, zadnje čase pa tudi preučujemo možnosti za delovanje na področju tele-vizije.
Prišlo je tudi do nekaterih kadro-vskih zamenjav, tako da imaš ti sedaj neposreden nadzor nad nekaterimi mediji.
Bivši vodja enoter Peter Mlakar se je na začetku leta predvsem zaradi sporov, ki jih je imel z mojimi predhodniki, odločil, da zapusti ta prostor. Kot minister sem mnenja, da Študentska založba po zapu-stitvi prejšnjega vodje v tem trenutku še ni organizacijsko zrela, da bi že sedaj nekoga redno zaposlila, saj je to zaradi velikih stroškov nerentabilno. Po reorga-nizaciji in razširitvi upam, da bo založba tako kompleksna, da bo upravičila enega redno zaposlenega delavca, zaenkrat pa jo jaz kot minister vodim brezplačno.
Kljub temu sedaj, recimo, ti podpi-suješ honorarne Iiste za sodelavce Tri-bune.
To je samo zacasno, saj je moja velika
PREDVOLILNI BOJ         A    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
neodvisne vire financiranja. Do sedaj smo ustanovili 4 glasila (pravo, filofaks, matematika in FDV), tri pa so v ustanav-lajanju (medicina, likovna akadamija in ekonomija).
INTERNET
Kako se je začelo?
Težišče dejavnosti v mojem resorju je bilo namenjeno vzpostavitvi Komunika-cijsko-informacijskega servisa (KISS), s katerim smo poiskušali vsem študentom omogočiti prost dostop do Interneta. S priključitvijo na Internet smo dobili pra-vice C-kategorije, tako da lahko štu-dentom podeljujemo šifro (uporabniško ime), s katerim lahko zastonj "surfajo" po njem.
Cybercafe je...
Je projekt, katerega namen je inteli-gentna promocija Interneta in dajavnosti, ki potekajo na njem, predvsem pa izo-braževanje študentov pri delu z Inter-netom.
Prvi Cybercafe je odprt v KUD Fran-ce Prešeren.
Skupaj z Zavodom za odprto družbo Slovenije je ŠOU začel z obratovanjem prvega Cybercafeja v tem delu Evrope. Ustanovili smo "blagovno znamko Cy-bercafe", Internet pa je mogoče upora-bljati na petih računalnikih. Zelo sem ve-sel, da je je ta projekt vzbudil veliko za-nimanja med študenti. Zaenkrat je to mogoče le v KUD-u.
\Dopolnilo lingvistov: Imamo slovar tuik - posrešamo slovar kletvic.
In kdaj bo mogoče tudi na Kersnikovi?
Najkasneje čez en mesec.
Tudi ko bo Internet pripeljan v Kersnikovo 4 in 6, bo na voljo le pet računalnikov?
To ni moj problem. Jaz sem že od začetka leta opozarjal, da je potrebno ŠOU omrežiti. Moja je bila pobuda, da se Internet po mreži, ki bi povezovala vse računalnike po pisarnah, pri-pelje do vseh delavcev na ŠOU. To bi bilo za ŠOU nujno in po-trebno, kdaj bo to, pa je odvisno od strokovnih služb.
Nekaj je bilo narejenega že s tem, da bo v K4 ustanovljen Cy-bercafe in da bo Internet v hišo fizično napeljan, da se bo lahko vsaj Kapelica priključila na to mrežo.
Tisti študentje, ki imajo računal-nik in modem, bodo dobili uporabniško ime, tako da bodo lahko od doma uporabljali Inter-net, ostali pa bodo imeli na voljo pet računalnikov v Klubu K4, dol-goročno pa še na drugih lokacijah.
Lahko poveš kaj več o časo-pisu "Very Cyber, Indeed"?
Very Cyber, Indeed je prvi takšen časopis na svetu, saj se edini lo-teva Interneta na takšen način. Članki prihajajo iz celega sveta po mreži, mi jih v Ljubljani samo sprintamo in časopis potem v revijalni obliki natisnemo.
Izdajatelj je Študentska založba ŠOU, izhaja vsake tri tedne (do sedaj smo izda-li dve, v pripravi je tretja številka), re-dakcija nima naslova in ne telefona, am-pak: vciakud-fp.si, dopisništva iz tujine nimamo, saj tujine ni, izvod je zastonj.
Nekaj številk smo poslali lastnikom Cybercafejev po svetu in dobili smo zelo
pozitivne odzive. Odzvali so se lastniki Cybercafeja iz Capetowna (južna Afrika), ki bi ga radi ponatisnili in ga za potrebe južne Afrike distribuirali.
Ali boš letos ponovno kandidiral za ministra?
Ne. No, ali pa mogoče - če me bo kdo ho-tel.
Mogoče?
Lani me je podprla poslanska skupina neodvisnih, tako da sem zraven mini-strice Struin edini neodvisni kandidat v vladi, in če bo letos enako, imam namen ponovno prevzeti ministrski položaj, tako da bom lahko dokončal načrte, ki sem jih letos zastavil.
P. B.
Kratek članek iz Very cyber indeed:
Zgodba, potovanje, potovanje zgodbe,
svet podob,
od na roko narejene
podobe
do fotografske podobe do
filmske podobe do
elektronske, televizualne
podobe do
digitalne podobe do
navidezne podobe
podoba podobe:
zasloni znotraj zaslonov,
mediji o medijih,
zaslon podobe kot vir
svetlobe
kot arhitekturna naprava
kot izvirni nosilec pripovedi
in potem, predstavljajte si
zaslon kot nov del telesa
Kiborgovo oko.
jeremy.welshatrdkunst.no
1995   OKTOBER
ia
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    ^       RUMENOLIČNEŽI
POTEPANJE PO KITAJSKI
Čeprav se Kitajska vedno bolj odpira svetu in vladajoča garni-tura poizkuša vpeljati neke vr-ste planski tržni sistem, ostaja večina Kitajcev mirna v svoji pa~ sivnosti, tako da med njimi ni videti naglice in pretiranega hla-stanja za materialnimi dobrina-mi, ki je tako značilno za razvi-ti Zahod. Ko se sprehajaš po uli-ci, dobiš vtis, da je njihovo edi-no opravilo posedanje in če-penje, ali pa igranje kart in vr-tenje jing-jang krogel v roki. Za kitajske ulice je značilna nesna-ga in smeti, ki jih smetarji zara-di množičnosti ljudi, ki jih od-metavajo kjer koli, ne morejo sproti čistiti. Na splošno ostaja na Kitajskem problem higiena, saj niti v glavnem mestu nimajo povsod urejenega vodovoda in kanalizacije za fekalije, tako da si večina navadnih ljudi pere zobe na ulici, veliko in malo po-trebo pa opravljajo na javnih straniščih. Ze na deset metrov te smrad opozori, da boš šel mimo WC-ja, ki približno vsakih 250 metrov ponuja svoje usluge.
OKTOBER   1995
RUMENOLIČNEŽI
Če bi moral Kitajce opisati v treh sta-vkih, bi dejal, da je to narod najbolj rado-vednih ljudi, ki te kar naprej pozdravljajo in se pri tem zadovoljno smehljajo. So prijazni in nenevarni, a ogabno nemarni, v veliki večini zanikrni in kar nepredsta-vljivo uniformni in pokorni. V glavnem so revni, a jih to ne moti, tako da večino dneva leno presedijo na ulicah, kjer si čas krajšajo s kartami, pahljačami in krogla-mi, ki jih naprenehoma vrtijo v roki. Z eno besedo bi jih opisal: Kitajci. S tem jim ne mislim delati krivice, le to, da je evropocentričnemu človeku, ki je navajen enostavnega potovanja in higiene, spo-razumevanja v angleščini in hitrosti pri kakršnem koli dejanju in odločanju, na začetku težko dojeti njihov način razmišljanja in njihove navade.
V Pekingu je povprečna mesečna plača približno 50 dolarjev, v drugih, predvsem
Napav Vatikana:
"There is no business like soul business!"
RUMENOLIČNEŽI      A    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
kmetijskih provincah, pa je še dosti nižja, tako da Ijudje živijo revno. Delovna sila je zelo poceni, saj v državi živi skoraj 1,2 milijarde ljudi, ki so že od nekdaj navajeni na tiranijo vladarjev in na skromno sko-delico riža. Kljub vsem ideološkim na-sprotjem se Kitajska odpira tujemu kapi-talu, saj se Partija zaveda, da je to edini način za izboljšanje gospodarske situacije in da se bo le tako obdržala na oblasti.
BARANTANJE
Prav poseben užitek na Kitajskem je kupovanje na odprtih tržnicah, saj so cene v primerjavi z našimi smešno nizke. Izbira je zelo pestra, tako da lahko kupiš zlate ribice in ptiče, lepe bonsaje ali pa vse vrste svilenih in bombažnih oblačil, kot tudi njihove izdelke tradicionalne obrti. Tudi če nimaš namena kupovati, se je lepo sprehajati med vsemi živopisani-mi stvarmi, ko te obdaja vse to mešanje in prelivanje Ijudi. Ko kupuješ, moraš biti pripravljen na barantanje, saj je na Ki-tajskem običaj, da trgovec postavi višjo ceno, kot resnično pričakuje, da bo kupec plačal. Kot belemu turistu pa ti ceno še posebej priredijo. Včasih se tudi zgodi, da trgovec naenkrat noče več barantati s tabo, saj se boji, da bo "izgubil obraz", če bo ceno spustil prenizko.
Moško svileno srajco lahko kupiš za 1200 tolarjev, svilen kimono stane od 1200 do 2500 tolarjev, poslikane majice s kratkimi rokavi so 250 tolarjev, zapestnice in veriži-ce približno 200 ... Vse je "dirty cheap".
Ceprav je na Kitajskem od zadnjih pri-tiskov Amerike prepovedano prodajati pi-ratske CD-je in CD-ROME, je skoraj ne-mogoče, da te na teh tržnicah ne bi vsakih par metrov ogovoril prodajalec: "Hello, CD, CD-ROM, very guta, very čipa." Ponudba je relativno dobra. Za 190 tolarjev (1 CD) lahko kupiš Stinga, Beat-le, Oldfielda, Floyde, Metallico, Queene, REM... CD-ji delujejo, le da se lahko zgo-di, da kakšen komad manjka oziroma preskakuje.
KAKO ULOVITI RIBO
Čez vikende se vse obale rek in jezer napolnijo z ribiči. Stari in mladi, ženske in moški, vsi lovijo ribe. Večina jih niti nima prave ribiške opreme. Na navad-ne lesene palice privežejo bombažno nit in že se zabava začne. Ko sem nekoč od blizu opazoval kitajsko družino, ki si je ob jezeru naredila pravi piknik in se za-bavala z ribolovom, mi je starejši Ki-tajec pomignil, naj pridem k njemu, da mi bo posodil svojo palico. Vesel sem sprejel povabilo in začel loviti. Ribice so kar prijemale. Ko so mi vabo pojedle, sem hotel natakniti novo, a sem samo začudeno pogledal. Namesto trnka je na moji bombažni niti visel kos ukrivljene žice. Na koncu, ko nisem nič ujel, sem se tolažil, da je bilo to zaradi tistega doma narejenega trnka. Presenečen sem bil tudi nad kitajsko gostoljubno-
Napev mefista-.
"A semjaz, al nisemjaz tvoj drugijaz... "
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    A      RUMENOLIČNEŽI
Midva sva skoraj že pojedla, ko na-enkrat zavohava hašiš. Začudeno se spo-gledava, on pa se je samo nasmehnil. "Prihajam iz Pakistana, kjer je zaradi ne-nehnih menjav vlade in stalnih napetosti z Afganistanom malo prevroče, zato sem se preselil v Peking. Tudi posel tam ni več tekel tako, kot bi moral. Tukaj pa v miru živim in tudi zasluži se v redu." Ko sva ga vprašala, kako to, da prodaja ravno na Kitajskem, kjer še vedno prirejajo javne usmrtitve tihotapcev z mamili, je povedal, da je postala Moskva prenevarna in stvari preveč komplicirane. "Na mesec prodam do trideset kilogramov hašiša, ki je namenjen predvsem prodaji v Nemčiji. Iz Pekinga ga v Evropo spra-vljajo tihotapci iz bivših komunističnih držav. Prejšnji mesec sta bila pri meni tudi dva Srba. S transsibirsko železnico prepeljejo hašiš v Budimpešto, od tam pa z avtom v Miinchen ali Berlin. Nekaj ga prepeljejo tudi z letalom iz Pekinga v So-fijo ali Bukarešto, saj tam na letališču ni-majo psov, ki bi drogo lahko odkrili. Transport z letalom v zahodno Evropo pa je preveč tvegan."
Zanimalo naju je, kakšne so kaj cene. "Pri meni lahko kupite kilogram že po 400 dolarjev, vendar je to bolj slaba roba. Običajna roba je po 600 dolarjev, imam pa tudi najboljšo robo od vseh petih "deale-rjev" v Pekingu. Tisto prodajam po 750 dolarjev.
Medtem, ko se je razgovoril, je skadil svoj "joint". Spil je še čokolado, ki mu je ostala v skodelici, in vstal. "Če poznata koga v Sloveriiji, ki bi bil zainteresiran, ga pošljita v Peking, naj poišče Jaserja," je dejal in odšel.
Drugače pa marihuana na Kitajskem raste povsod. Človek je prav začuden, kako to, ko pa je Kitajska tako rigorozna glede drog ..., a brez skrbi. Po besedah dveh Francozov in enega Nemca se je ne izplača sušiti, ker je "prešvoh".
stjo, saj mi je Kitajec ponudil jabolko in sok.
DROGE
V restavraciji zraven najinega hotele smo se prehranjevali v glavnem tuji po-potniki. Bila je ena izmed redkih, v kate-rih si lahko hrano naročil z menija v angleščini. Ko sva zvečer sestradana pla-nila po sladko-kislem piščancu, pečeni svinjini v sečuanski omaki in mešani zelenjavi, popečeni na maslu, je k nama prisedel starejši moški. Kratki črni lasje, temna polt, suh in zguban obraz. Vendar se mu je videlo, da ni Kitajec. Naročil si je vročo čokolado in zapletli smo se v po-govor. Povedal je, da je v državi poslov-no, tako da mora vsakih šest mesecev podaljšati delovno vizo. Ker nikakor ni izgledal kot kakšen slovenski yuppy, ki si je pravkar kupil drugega BMW-ja, sva ga začudeno vprašala, s čim se ukvarja. "Malo prodajam, pa se kar da živeti", je odgovoril. Kaj več ni povedal in pogovor je stekel v drugo smer.
OKTOBER   1995
Poziv samomorilcem:
Samomorilci vseh dežel združite se in ubijte nekoga drugega.
RUMENOLIČNEŽI
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
dvanajstih). A glej ga zlomka, gospoda ambasadorja ni bilo. Pač nimava sreče. Sprejela naju je prijazna atašejka, vendar je povedala, da se ji zelo mudi, ker je zmenjena z gospodom ambasadorjem. Na hitro sva spila ponujeni sok, saj nisva hotela motiti za državo Slolvenijo tako pomembnih stvari, in odšla. Ko sva v senci pred blokom počivala in raz-mišljala, kam bova odšla jest, je prišla ambasadorka in povedala, da danes am-basador zamuja. "Zmenjena sva bila ob dvanajstih in sedemnajst minut, sedaj pa je že dvajset čez." Naenkrat se je mimo pripeljal črn mercedes, ki se je ustavil le toliko, da je ambasadorka vstopila. Že je speljal, a si je nekdo v njem premislil. Skozi odprto okno je kot kak Clinton po-mahal gospod ambasador in nama name-nil eno besedo. "Nasvidenje," je bila edi-na beseda, ki sva je bila kot nepomemb-na študenta vredna. Ko je avto odpeljal, sva se samo začudeno spogledala. Kar nisva mogla dojeti, da se finemu gospo-du ni Ijubilo niti stopiti iz avtomobila in
PSI
Oblastniki so si izmislili tudi zelo zani-miv način za pobiranje dodatnih davkov. Mao Ze Dong je pred več kot dvajsetimi leti izdal dekret, s katerim je ljudem pre-povedal pse, ki le odžirajo hrano in one-snažujejo okolico. Leta 1993 je oblast ta odlok popravila in dovolila, da lahko imajo v družini enega psa, ki pa ne sme biti višji od 35 centimetrov.
Tako so postali psi zelo popularni. Ker do takrat na Kitajskem skoraj ni bilo psov, je zacvetel uvoz psov iz Rusije. Za psa povsem običajne pasme so ljudje plačali več kot tisoč dolarjev. Vendar se je stanje povsem spremenilo, ko je Partija avgusta letos izdala nov odlok, ki določa,
da mora lastnik psa prijaviti na policiji in zanj plačati 300 dolarjev davka. Za nava-dnega Kitajca je ta vsota seveda popolno-ma nedosegljiva.
VELEPOSLANIŠTVO
Ko je človek skoraj 15 tisoč kilometrov iz Slovenije in ve, da ima Slovenija tam veleposlaništvo, ima dober občutek in se kar na more premagati, da ga ne bi obiskal. Da bi pozdravil veleposlanika in spregovoril kakšno besedo po slovensko, ter tako malo pozabil na ogromno Ki-tajsko in na vse težave pri komuniciranju s Kitajci. Tako sva tudi midva po dolgem iskanju našla stanovanjski blok, kjer je v tretjem nadstropju naše veleposlaništvo. Prvič sva prišla izven uradnih ur, tako da je bilo zaprto, zato sva prišla nekaj dni kasneje, tokrat točno (deset minut do
Kriza srednjih let:
Kdor nim.Q. svoiih problemov,
pač tolaži s tujimi.
spregovoriti kakšne prijazne besede. Ta fini gospod, ambasador Ivan Seničar, nama je ostal v neprijetnem spominu in samo upava, da v slovenski diplomaciji delajo bolj prijazni Ijudje, ki so sposobni spregovoriti kaj več kot le "nasvidenje".
ZAHVALA
Za uspešno izvedbo potovanja "Ki-tajska 95" se moram zahvaliti Zorani Bakovič, dopisnici Dela iz Pekinga, in njenemu možu, ki me je gostoljubno sprejel, kot tudi vsem sponzorjem, ki so finančno pomagali: ŠOU Ljubljana, Slovenske železnice, Hidroing Maribor, Coris Ljubljana, Cestno podjetje Mari-bor, Skala Maribor, Krka Novo mesto in Lineal Maribor.
Besedilo in foto: Peter Brecl
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    ^       PREDVOLILNIBOJ
NOVA STRUJA V ŠTUDENTSKEM PARLAMENTU
K| študentskem parlamentu je ¦" proti koncu šolskega leta pri~ šlo do zamenjave na predsed-niškem in podpredsedniškem me-stu, ki sta ju do tedaj zasedala Dominik S. Černjak in Kristjan Verbič. Po izglasovani nezaupni-ci in novih volitvah je novi pred-sednik postal Janez Povh, ki ga je predlagala t.i. konzervativna fra-kcija, podpredsednik pa Jernej Stare. Razloge, zaradi česa je do zamenjave sploh prišlo in kakšne so njene posledice, pa nam je pojasnil novi predsednik.
Kakšni so bili glavni argumenti za izrek nezaupnice bivšemu predsedniku oziroma kje lahko iščemo vzroke za novo sestavo parlamentarnega predsedstva?
Glavni argument je bil, da se v času Černjakovega mandata ni praktično nič premaknilo v smeri sprejetja Temeljnega akta, ki pa je dejansko najpomembnejši letošnji cilj tako vlade kot parlamenta. Nadalje tudi je bil parlament, ki je na-vzven lepo funkcioniral, dejansko zelo razpuščen, in sicer v tem smislu, da se je denar razdeljeval zelo površno, kajti nihče ni več nadzoroval komisij, ki so vse dobivale po tri sejnine. Skratka, ogrom-no denarja je bilo potrošenega nesmotr-no. Lahko rečemo, da je prejšnji predse-dnik uporabljal strategijo "deli in vladaj", nikoli ni kompliciral pri denarju in je bil zaradi tega mogoče tudi bolj priljubljen. Zelo sporno pa je bilo tudi njegovo vmešavanje v delo vlade, še posebno na področju turizma. Te stvari prihajajo na dan prav zadnje tedne, ko se ugotavlja število vseh honorarjev, ki jih je Cernjak prejel. Honorarje je namreč dobival za delo na področju turizma, za vodenje par-lamenta in še za kaj drugega.
Kdoje bil pobudnik za zamenjavo?
V naši, se pravi v tako imenovani kon-zervativni skupini smo de odločili, da je potrebna menjava v parlamentu, do po-dobnih pobud pa je prihajalo še iz drugih krogov, tudi vladnih. Med možnimi kan-didati za naslednika tedanjega predsed-nika je bilo omenjenih kar nekaj imen. Ko
OKTOBER   1995
pa so se dale vse stvari na tehtnico, so iz kroga treh ljudi izbrali mene. Poudariti pa moram, da naša skupina ni bila edina, ki je glasovala zame, kajti če bi bili za potr-ditev dovolj samo ti galasovi, bi mi že ješeni izvolili drugega predsednika. To pomeni, da sem dobil podporo tudi iz drugih krogov.
Kakšneso torej bistvene spremembe, ki so v parlamentu nastale v času tvo/ega mandata?
Lahko rečem, da je več reda, da se ne dogaja več to, da poslanci pridejo na sejo, se prijavijo, nato pa odidejo domov, sej-nino pa navkljub temu dobijo. Disciplin-skih ukrepov, s katerimi poslancem znižamo sejnino, je bistveno več, strožje se uravnava delo komisij, katerih seje morajo biti nujno vsebinske in ne kot se je dogajalo prej, ko se je komisija sestala uro pred sejo parlamenta in obravnavala neko nepomembno temo, za kar pa so dobivali polno sejnino.
Navkljub takim ukrepom pa Temeljni akt še vedno ni sprejet...
Temeljni akt je narejen. Odprtih je le še nekaj vprašanj, od katerih pa je najpomembnejše mandat organov in predstavniških teles Študentske organi-zacije Slovenije. Prav glede tega pa se lju-bljanski in mariborski ŠOU popolnoma razhajata. Mariborčani se namreč zavze-majo za dvoletni mandat, mi pa za eno-
letnega. Navkljub temu, da je mariborski ŠOU pri oblikovanju Temeljnega akta ves čas sodeloval z nami, oni danes pou-darjajo, da akt ni dovolj dober, da ga ne bodo podprli in da zaenkrat še ni prime-ren za sprejem v študentskem parlamen-tu. Občutek imam, da tu ne gre le za stro-kovno nasprotovanje, ampak, da se za tem skrivajo tudi neki politični interesi, saj drugače ne morem razumeti, zakaj Maribor tako zavlačuje s sprejetjem akta, kar bi najbolj koristilo prav njim. Kajti servis mariborske študentske organiza-cije trenutno posluje zelo slabo in imajo bistveno manj sredstev kot ŠOU v Lju-bljani, ki se v največji meri financira prav s sredstvi, pridobljenimi iz lastnega ser-visa (opomba avtorja.- po sprejemu Te-meljnega akta bodo vsi študentski servi-si, ki so sedaj v privatnih rokah, pripadali Študentski organizaciji).
Akt je torej napisan, potrebno bo vne-sti le še nekaj pravniških popravkov, vprašanje pa je, ali bo tudi politična volja Maribora taka, da se ta akt sprejme.
Ali imate kakšno strategijo kako bi ta nasprotujoča si mnenja uskladili?
Naš parlament je na zadnji seji sprejel sklep, da podpira enoletni mandat in ne, da ga zahteva. Še vedno torej obstaja možnost, da popustimo mi, čeprav sem jaz osebno prepričan, da je argumentira-no gledano resnično najboljši enoletni mandat, in menim, da bi se v primeru, da mi popustimo, odločili za bistveno slabšo opcijo.
Organizacijska raven parlamenta je nezavidljiva, prav tako ujegova učinko-vitost. Kaj nameravaš storiti v tej smeri?
Upam, da mi bo do konca mandata uspelo bistveno zreducirati delo parla-menta in iz tega birokratskega zmaja na-rediti uspešen operativni organ.
Z zakonodajno komisijo že nekaj časa pripravljamo spremembe v parlamentar-nem poslovniku, s katerimi bi skrajšali proceduro s tem, da bi omejili vlaganje amandmajev na podoben način, kot je to urejeno v državnem zboru. Druga bistve-na sprememba bi morala biti to, da spre-menimo 55. člen poslovnika, ki omogoča, da se po dveh urah in pol predlaga zaključek seje. To dolžino bomo skušali podaljšati na štiri ure, hkrati pa bomo bi-stveno dodelali področje disciplinskih ukrepov.
B. B.
Vprašanje psihologov:
Ali imajo Ijudje z dlako najeziku tudi kosmato dušo?
NOVIČKE    ^    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
KAKO POSTATI TISKOVNI PREDSTAVNIK ŠP
K| o zasluženih počitnicah se kar ™ takoj vračamo na vroče teme iz ŠP in ena izmed teh je prav go-tovo imenovanje tiskovnega pre-dstavnika ŠP. Stvar sploh ne bi vzbujala tolikšne pozornosti, če se ne bi pojavila vprašanja in ugi-banja, ki zadevajo predvsem vprašanje izbora in odločitve pre-dsednika ŠP, Janeza Povha. Ta je sam izbral "primernega" kandi-data in ga tudi imenoval za nosil-ca nove funkcije. Tako je tiskov-ni predstavnik ŠP postal T. Slak, član ŠP in komisije za medije in založništvo. Vse lepo in prav, nekdo seveda pač mora opravljati to funkcijo, ker pa je predsednik nosilca le-te že določil, nas je za-nimalo, po kakšnih kriterijih je bil kandidat izbran, katere so njegove kvalitete in seveda, kako da prav T. Slak izpolnjuje zažele-ne lastnosti potencialnega tiskov-nega predstavnika.
Približno takšne vsebine je bilo tudi vprašanje, ki ga je predsedniku ŠP posta-vil poslanec P. Medica.
V avgustu je sledil pisni odgovor predse-dnika Povha, v katerem je najprej nanizal kriterije, ki jih je upoštevalpri imenovanju tiskovnega predstavnika SP. To so bili: poznavanje medijev in medijskega prosto-ra, izkušnje, zainteresiranost kandidata, ideje, dosedanje aktivno delo z mediji, poz-navanje ŠOU, študentskega parlamenta in njegovega dela ter čimboljši stiki z me-dijsko aktivnostjo ŠOU. Po predstavitvi po-glavitnih kriterijev izbora pa je predsednik poskušal utemeljiti svojo odločitev, torej imenovanje T. Slaka za nosilca te funkcije. Izbrani kandidat je po Povhovih besedah pokazal velik interes in tudi več idej, kako vzpostaviti to novo funkcijo. Kot član ŠP in član komisije za medije in založništvo je T. Slak v stalnem stiku z dejavnostjo ŠOU, ŠP in tudi z aktivnostmi, ki so povezane z me-diji v okviru ŠOU. Poleg tega je Slak še gla-vni urednik glasila študentov Šole za arhi-tekturo, kar predstavlja dober vir izkušenj in stikov, ki jih funkcija tiskovnega predstav-nika zahteva. Ob koncu argumentiranja je predsednik Povh pohvalil še veliko mero an-gažiranosti in aktivnosti kandidata pri delu SP ter omenil, da je bil T. Slak "edini resni kandidat za to funkcijo".
S temi besedami je predsednik Povh zaključil   svoj   odgovor   na   poslansko
vprašanje. Posredoval je kar nekaj infor-macij, če pa smo z odgovorom zadovoljni, je to stvar naše presoje. Glede na to, da ne poznamo nobenega drugega kandidata za to funkcijo in ker je pač Slak "edini resni" (?!), žal ne moremo objektivno oceniti pred-sednikove odločitve. Da ne bo pomote, mi vsekakor ne dvomimo v sposobnosti imeno-vanega tiskovnega predstavnika. Moti nas namreč nekaj drugega, in sicer predsed-nikova individualna odločitev pri po-deljevanju funkcij. Zanima nas tudi, kaj je predsednik mislil z izjavo o edinem resnem kandidatu. Na osnovi podanih informacij namreč vse skupaj deluje, kot da je funkcijo dobil pač nekdo, ki je "in", ki se predsed-niku zdi primereiL Ostaja nam vprašanje, ali ima predsednik ŠP pri določanju funkci-narjev vedno proste roke in pooblastila za samostojne odločitve. Bi morda ne bila po-trebna kakšna komisija, ki bi izmed več kandidatov, ne le enega resnega, izglaso-vala najprimernejšega, in sicer na podlagi soočenja kandidatov in predstavitvi njiho-vih pogledov, idej in ciljev o vlogi tiskovne-ga predstavnika? Morda bi se stvar iztekla popolnoma drugače, morda tudi ne? Tega ne bomo izvedeli nikoli, ker novopečeni tiskovni predstavnik že opravlja svojo funkcijo. Zelimo mu veliko uspeha pri delu, predsedniku pa, da se bo njegova odločitev izkazala za uspešno in pravilno.
Lucija Valenčak
VSE O POPUSTIH
jiji famoznih knjižicah s popusti smo se IbJI pogovarjali z vodjem projekta, Rokom Filipičem, ki je orisal ozadje akcije.
Idejo o popustih je Rok našel v ZDA, zde-la se mu je v redu in jo je skušal prenesti v Slovenijo. Prvič je to poskušal že lani, pa mu študentski parlamen tega ni odobril. Letos mu je bilo to dovoljeno. Projektjeza-čel uresničevati konec meseca decembra, ko je razdelil področja (knjige, hrana, pijača...), pač glede na potrebe študentov. Pri tem je postavil višino popustov, pri katerih bi bilo posamezno podjetje še smotrno vključiti.
Za tem je Rok začel obiskovati podjetja predvsem po centru Ljubljane, kjer je po njegovem mnenju največji pretok študen-tskega denarja, torej tudi največji prihra-nek. Podjetja so pokazala kar veliko zani-manje. Natisnili so 30000 izvodov knjižice, tako da so }o dobili vsi dodiplomski študen-tje. Pripravljajo ponatis, ki bo namenjen
Vprašanfe antropologov-.
Ali kanibali res ne poznajo rasizma?
brucem. Dogovarjajo se, da bi knjižico do-bili tudi izredni študentje.
Knjižica je bila kljub večjim stroškom po-slana po pošti, ker je ta način zagotovil, da so jo prejeli res vsi študentje. Žal so z uni-verze dobili nepopolne podatke, zato Rok poziva vse študente, redno vpisane v letu 94/95, ki knjižice niso dobili, naj se z in-deksom ali potrdilom o vpisu zglasijo v pi-sarni ŠOU, 1. nadstropje na K4, kjer bodo svojo bukvico dobili.
Projektu se je očitala neracionalnost, saj so knjižico septembra prejeli vsi vpisani v letu 94/95, od katerih bodo oktobra števil-ni izgubili status, knjižico pa bodo vseeno uporabljali. Zakaj se torej z razdelitvijo knjižic ni počakalo do oktobra?
Rok je pojasnil, da bi knjižice morale pri-ti ven že aprila, pa se je zavleklo pri skle-panju pogodb s podjetji, saj so bile številne sklenjene šele julija. Zavleklo se je tudi pri
tiskarju, ki je zahteval takojšnje plačilo; tisk je trajal dva meseca.
Razburjenje je povzročila samohvalnica študentske vlade, ki je celoten projekt po-stavila v luč cenene predvolilne propagan-de.
Rok je razložil, da se je vlada odločila, da bo ta tekst vključila, sam pa proti temu ni mogel ukrepati, če je hotel, da se projekt brez še večjih oviranj zaključi. List je delo informacijske pisarne ŠOU. S tem listom se celoten projekt resnično lahko razume kot predvolilna propaganda. "Vla-da se je tako pohvalila s tujim, mojim de-lom," je dejal.
Celoten projekt je stal cca. 8 milijonov to-larjev, 1.5 milijona so prispevali sponzorji. Veliko je stalo razpečevanje (poštnina, ku-verte), ok. 25 odstotkov celotnega zneska.
M. Č.
1995   OKTOBER
 ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    A     PREDVOLILNI BOJ
Afera "turizem
a vseh dnevnih redih študentske vlade, študentskega parlamenta, finančne in nadzorne komisije se od sredine avgusta pojavlja zlo-glasna točka "turizem", saj so se poslanci in drugi politiki spočiti in polni moči za nove gladiatorske boje vrnili s počitnic. "Turizem" je po-stal glavna tema, ob kateri se lomijo kopija študentske levice in desni-ce, tako da je namesto pravnega postal predvsem politično vprašanje. Vsi izvajajo in stopnjujejo pritiske na vse, saj je afera "turizem" po-stala nov razlog za polarizacijo in diferenciacijo scene.
POROČILO, KI JE POVZROČILO IZBRUH
Novi škandal "ŠOU turizem" je izbruh-nil, ko je študentski minister za finance Oton Lahajnar v začetku avgusta podal poročilo o delu svojega resorja za mesec julij. Med drugim je tudi napisal, da je bil po vrnitvi iz Portugalske (tam je 5 tednov služboval kot turistični vodič za neko pri-vatno agencijo) "nad marsičim neprijetno presenečen".
Najbolj ga je zbodel zelo visok honorar, ki ga je minister za turizem Gregor Miha-el Jošt izplačal poslancu Černjaku za "njegovo tritedensko vodenje borih tri-najstih študentov po Grčiji". To trditev pojasnjuje s svojimi izkušnjami pri vo-denju 155 ljudi za neprimerno manjši honorar. Prav tako ni mogel razumeti, kako so Černjaku lahko tako visok hono-rar izplačali brez vsake pogodbe.
Zamislil se je tudi nad predsednikovo (predsednik študentske vlade je Valter Kobal) po-litiko izplačevanja hono-rarjev v študentski vladi, kot ministra za finance pa ga je v oči zbodlo pre-tirano širjenje vladnih sodelovcev in svetoval-cev, ki so tudi na plačilni listi vlade.
Lahajnar je v svojem poročilu zapisal, da ne more razumeti, kako to, da je bil za mesec maj (odpotoval je 29. maja) plačan samo s polovič-nim honorarjem, ko pa je svoje delo predčasno končal, vsi ostali ministri in pomočniki (z redkimi izjemami) pa so prejeli ne samo polni honorar, ampak je eden prejel 20% stimulacijo, štirje 12% in eden 8 odstotno. Štirje od teh ministrov so imeli za svojo razbremenitev še pomočnike.
Moti ga tudi izplačilo
honorarjev za mesec junij. Strinja se, da za mesec junij ni dobil honorarja, saj je bil cel mesec odsoten, ne more pa se strinjati, da so ostali ministri, kljub svoji kronični odsotnosti, dobili poln honorar in še 13% stimulacijo.
Ugotovil je, da je bila honorarna lista podpisana preden so ministri oddali svoja poročila, zato se sprašuje, na kakšnih osnovah je predsednik določil honorarje. V julijskem poročilu trdi, da ga je predsednik ŠV zaradi dvojnih me-ril nagrajevanja oškodoval za okoli 100 tisoč tolarjev, očita pa mu tudi "očitno plačevanje vladajoče garniture in poli-tičnih somišljenikov za njihovo podpo-ro".
Lahajnar nadaljuje z vikendom ŠV v Piranu, na katerem naj bi bil tudi kolegij, a ga kasneje ni bilo. Kljub temu je bilo zanj porabljenih 260 tisoč tolarjev ŠOU-ovega denarja, od tega samo za pijačo 33 tisoč.
FINANČNA IN NADZORNA KOMISIJA
Podobni podatki in zahteve po preuči-tvi so se v naslednjih dneh znašle na dnevnem redu finančne komisije. Finanč-na komisija je sprejela sklepe, da mora nadzorna komisija raziskati aktivnosti svetovalcev in pomočnikov vlade, ra-ziskati zakaj se je pod formo delovnega vikenda skrivala interna zabava vlade, predvsem pa, da razišče vse v zvezi s "tu-rizmom".
Nadzorna komisija naj razišče, na osnovi česa je Robal odredil honorarje za vodenje avtobusov v Paris (zakaj je vodil Černjak), po kakšnem ključu je bil izbran najugodnejši avtobusni prevoznik, na osnovi česa je Jošt odobril megaloman-ski honorar, upravičenost stroškov za gostinjske usluge ...
Nadzorna komisija je kasneje sprejela sklep, da se zaustavi izplačilo vseh hono-rarjev vodji in morebitnim sodelavcem projekta "Grčija" in ministru za turizem.
IZJAVE TURISTOV ŠOU
Minster za turizem, G. M. Jošt, v zvezi z izletom v Grčijo poudarja, da gre pri očitkih na njegov račun za politično gonjo proti njemu, njemu osebno pa dokazati ne morejo ničesar. Finančno poročilo ni resnično, z njim se je zavajalo poslance in javnost. Predstavljeni so bili stroški iz dveh projektov, pa tudi navedeni podatki
OKTOBER   1995
Debelo črtevo-. Kanal grande.
PREDVOLILNI BOJ        ^    ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
niso bili točni. Finančna komisija in preko nje nadzorna sta bili zavedeni. Predločeni računi se ne skladajo z napi-sanim, pri nekaterih zneskih enostavno niso bile navedene vse usluge, ki so bile s tem denarjem plačane.
164 tisočakov, ki jih je dobil Černjak, niso honorar, ampak izplačilo vodiča, ki ne izvira iz proračuna šOU-a ampak iz vplačil udeležencev. Na vprašanje, kakšne kvalifikacije ima D. S. Černjak za vodiča po Grčiji, je Jošt odgovoril, da je bil že dalj časa v Grčiji, izlet je pripravljal in Grčijo dobro pozna. Za vodjo projekta je bil iz-bran, ker je edini poleg Jošta poznal pot.
Glede svojih stroškov je Jošt povedal, da je moral zaradi odpovedi najetega vo-diča sam voditi drugo skupino po Grčiji, ki je štela trideset študentov. Te skupine poročilo finančne komisije niti ne omenja.
Jošt bo zdaj ovadil finančno ministrstvo in posebej finančnega ministra.
D. S. Černjak je povedal, da je celoten zaplet z njegovimi prihodki kot vodiča v Grčiji nastal, ker se nihče o vsej stvari ni detajlno informiral, nikogar ni zanimalo, zakaj so posamezne številke takšne kot so. Ministru za finance je očital, da je napisal zapisnik v takšni obliki, v kakršni se krivda že prejudicira. Funkcija vodiča in predsednika parlamenta si po nobenem aktu nista v nasprotju.
Plačilo za vodiča je v agencijah ok. 120 DEM na dan, a Černjak je v 22 dneh za-
Mala potreba:
"Isit and watch as tearsgo by..."______
služil 2000 DEM, kar je le okoli 90 DEM na dan. Denar je bil v resnici plačan vna-prej, kar pa je imelo praktični vzrok. Vo-dič namreč potrebuje določena sredstva za nujne primere. Pogodbe ni bilo, ker je dan pred odhodom niso hoteli potrditi, in to prav zaradi vnaprejšnjega izplačila.
Na vprašnje o kvalifikacijah za vodiča je odgovoril, da je že vodil pri turističnih agencijah, da ima narejen interni izpit, se pa zaveda, da mu tega navzven ne bi priznali.
Poudaril je še, da je bil 22-dnevni izlet po Grčiji relativno zapleten, bilo je precej transferjev s trajekti in avtobusi, kar zahteva od vodiča dobro poznavanje si-tuacije. Od tega izleta je bil odvisen dober glas SOU turizma, ki pa je udeležence iz-leta uspel zadovoljiti.
IZJAVA MINISTRA LAHAJNARJA
V zvezi z vašo neomajno odločitvijo, da boste pisali o projektu Turizem in glede na vašo prošnjo za moje stališče o tem, vam pošiljem sledečih nekaj misli:
V  avgustovskem poročilu sem še en-krat poudaril že večkrat povedano, da vsaka stvar, ki jo predložim komisijam, še ne pomeni, da gre za "grešno dejanje", temveč   da  jo   je   potrebno   dodatno obrazložiti. To velja tudi za sredstva na projektu ŠOU-Grčija. Na primer honorar za vodenje je lahko povsem nesporen, vendar naj o tem razsoja ustrezna komi-
sija, jaz te pristojnosti nimam. Mene je zbodla v oči višina honorarja glede na tri-tedensko vodenje borih trinajstih ljudi. Tarife za vodnike so zelo različne. Če pri-merjamo omenjeni honorar z mojim na Portugalskem (preko turistične agencije in ne preko ŠOU!), gre za več kot dvakrat višjo tarifo. Neprimerljiva pa je predvsem zato, ker sem jaz delal v čisto drugačnih pogojih in imel drugačne obveznosti in odgovornosti - bistveno večje zahtevno-sti. Ponavljam, s finančnega vidika je lahko vse v redu. Postavlja pa se moral-no vprašanje: ali tisti, ki je honorar odo-bril oz. tisti, ki se je z njim strinjal, nima slabe vesti...
In ob koncu se mi sproža še en razmi-slek. Zdaj sem grd jaz, ki sem honorar pokazal komisijam, ne pa tisti, ki ga je odobril. Ali kot je pred davnimi leti dejal Platon: "Lahko je biti radodaren s tujim denarjem."
KONEC
Nekatere stvari so še ostale nejasne, vendar kaže, da se bodo iz začetnega slona spremenile v muho, kar je ponov-ni dokaz, da je šlo predvsem za blatenje političnih nasprotnikov, kar pa za ŠOU ni nič novega. Politikanti tako z desne kot z leve nabirajo nove politične točke za oktoberske volitve, pri vsem skupaj pa se igrajo resno politiko.
P.B., M.Č.
1995   OKTOBER
ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA    ^     NOVIČKE
POROČEVALEC & ARHIV ŠOU-a
Na ŠOU bodo v kratkem korenito spremenili način distribucije internih informacij pa tudi način njihovega shranjevanja. Pripra-vljajo se namreč na uvedbo lastnega uradnega lista, imenovanega Poročevalec, tečejo pa tudi priprave za ustanovitev arhiva ŠOU.
Poročevalec je zamišljen kot mesečni zbornik, ki bo vseboval vse sklepe, sprejete v okviru ŠOU, razen tistih, ki so označeni kot po-slovna tajnost. Zbornik bo urejala in izdajala Informacijska pisar-na, pošiljala pa ga bo vsem poslancem, članom vlade, volilne ko-misije in razsodišča, direktorju, pa tudi lastnemu arhivu, ki je prav tako šele v ustanavljanju.
Za ustanovitev arhiva, v katerem bo poleg Poročevalca shranjen ves material na način, ki je običajen pri arhiviranju v podjetjih, se pravi pošta pogodbe ..., so se odločili zaradi potreb po večji siste-matiziranosti podatkov in njihovi lažji dostopnosti.
B. B.
PRAVILNIK 0 SANKCIONIRANJU
Študentski parlament je v začetku septembra sprejel pravilnik o sankcioniranju zlorab v ŠOU, ki ureja načine ugotavljanja nepravil-nosti ter določa ukrepe in sankcije, ki jih je moč izreči kršiteljem.
Novi pravilnik, ki je bil prvič na dnevnem redu že pred kakim letom, obvezuje vse poslance, člane in sodelavce vlade ter vse ostale delavce ŠOU, da obveščajo nadzorno komisijo o vseh nepravilno-stih, ta pa se bo nato po lastni presoji odločila, ali je do zlorab in nepravilnosti res prišlo. Če bo do kršitev dejansko prišlo, se bo ko-misija lahko odločala med sankcijami kot so javni opomin, denar-na kazen, ali pa se bo odločila, da kršitelju za določen čas prepove sodelovanje s ŠOU.
B. B.
ŠOU ZAENKRAT BREZ TELEVIZIJE
Študentski parlamentarci so zavrnili načrt poslanca Primoža Škufce, ki je kot vodja projekta študentske vlade ŠQU TV - Študen-tska televizija predlagal, da ŠOU postane družabnifTpodjetja TV3, ki trenutno gradi televizijsko omrežje, s katrim bo pokrivalo večji del Slovenije, in v okviru njihovega programa ustvarja lastne od-daje. Proti temu predlogu se je izrekel tudi minister za javno založništvo in medije Jaka Repanšek, pa tudi vlada kot celota. Štu-dentski parlament je nato zadolžil vlado, da pripravi temeljito ana-lizo o možnostih ŠOU-a za lastno televizijsko produkcijo v okviru nacionalne ali kake druge komercialne mreže, prouči pa naj tudi možnosti za ustanovitev lastnega produkcijskega studia.
Prve težnje o ustvarjanju lastnega televizijskega programa so so pojavile že ob sami ustanovitvi Študentske organizacije, temelje pa je postavil Matej Kurent. Tudi sedanja vlada je odprla ta projekt in ga zaupala Škufci. Ta je pripravil analizo, v kateri je izrazil pre-pričanje, da bi bila najboljša možnost za ŠOU, da ta postane druža-bnik podjetja TV3.
ŠOU bi po njegovem predlogu tako postal 2% lastnik, za kar bi moral po neuradnih podatkih plačati 200.000 DEM. V TV3 imajo večinski lastniški delež Krekova banka, Mohorjeva družba, Radio Ognjišče in Gospodarski forum sSlovenskih krščanskih demokra-tov, sestavljena pa je že tudi programska shema, ki je dokaj versko usmerjena. Prav to je bilo po mnenju nekaterih poslancev najbolj
sporno, se pravi, ali je sodelovanje ŠOU-a v takem programskem konceptu v skladu z njegovo naravo in cilji.
Drugi, morda še večji problem je bilo vprašanje, ali si ŠOU tako družabništvo finančno lahko privošči, in če bi že sklenili pogodbo s TV3, ali je 2% lastniški delež zadostno zagotovilo za avtonomno oblikovanje lastnih programov.
Težko je torej verjeti, da je dal Škufca tak, lahko celo rečemo nevaren predlog parlamentu v potrditev le zaradi lastne naivnosti oziroma slabe seznanjenosti z celotno zadevo. Izgleda, da ima vse skupaj le politično ozadje.
B. B.
Mandatar ŠV na univerziadi
Gregor Cankar je na univerziadi na Japonskem v konkurenci 50 tekmovalcev osvojil bronasto medaljo in hkrati s tem dosegel svoj osebnirekord - 8.18m.
Univerzitetnih športnih iger, ki so od 23.8 do 4.9. potekale v ja-ponskem mestu Fukuoi, se je poleg Cankarja udeležilo tudi 11 dru-gih športnikov, ki so sodelovali v treh disciplinah: atletika, tenis in gimnastika. Vidni uvrstitvi sta sosegla tudi Nataša Erjavec s 5 mes-tom v suvanju krogle in Robert Teršek v metu kopja.
Vsaka medalja ima dve plati, tudi Cankarjeva. Zanimivo je namreč, da je na univerziado odpotoval tudi mandatar študentske vlade Valter Kobal. Na Japonsko je šel kot pomočnik vodje odpra-ve, tam pa je "snemal in skrbel za dokumentacijo" in skrbel ta to, "da so športniki imeli medijsko pokritje svojih nastopov". Kaj so na univerziadi delali naši športniki je povsem jasno, kaj je tam počel naš mandatar vlade, pa malo manj.
B. B.
RESOR ZA IZOBRAŽEVANJE
Kjub predpočitniški mrzlici se je minister Jožko Rutar v mesecu juliju in avgustu posvetil nekaterim zadevam, ki jih v času statu-tarne mrzlice ni uspel urediti. Po sprejemu samega statuta je sledil še pregled sprejetega in uvrstitev amandmajev v besedilo. V pogo-nu je bil tudi akt o ustanovitvi zavoda ŠOU-ŠOLT, ki je bil enkrat že obravnavan v ŠP. Pripravili so ga tudi za drugo obravnavo, pa zaradi pre-obilice dela v parlamentu ni prišel na dnevni red.
Po junijskem izteku pogodb z izvajalci obštudijskega izobraže-vanja je bilo potrebno preveriti število vpisanih in vsa določila po-godb o sodelovanju in izplačilu. Po polnjenju akumulatorjev v počitniških dneh pa so ministra pričakali novi izzivi in dileme v funkciji namestnika predsednika SV.                                   L. V.
RESOR ZA MEDNARODNO SODELOVANJE
Priprave na jesenski ESIB board meeting, ki so v teku, je delno oviral (ne)hvaležni dopustniški čas. Organizacijski odbor si je razdelil naloge, pripravil predstavitveno pismo za sponzorje in ga tudi odposlal. 0 možnostih podpore srečanja so se pogovarjali tudi s predstavnikom Ministrstva RS za znanost.
Veliko dela je imela recepcijska skupina Mednarodne pisarne, saj so v poletnih mesecih obiski tujih študentov najštevilnejši. AIESEC je pripravil mednarodni "study week" - marketing vturizmu, BEST-ovci dve poletni šoli, AEGEE- ovci pa mednarodni ekološki tabor.
L.V.
OKTOBER   1995
Prdec:
Analna detonacija.
Komunisti so s posebno službo, ki seje imenovala Udba, ugotavljali, čeje kdo storil prekršek.
AKTUALNO
 POD ZELENO LIMONO
PISALNI STROJ ZA ZNANSTVENIKE
Na več mednarodnih sejmih bo letos pokazala britanska tovarna "Imperial Typewriter" pisalni stroj z dvema skupinama tipk: zraven običajne (za črke) je še druga tastatura s tipkami za razne matematične in druge znake, ki jih upora-bljajo strokovnjaki v znanstvenih prikazih in razpravah. Ob pritisku na tipko se premakne val s papirjem nad ustrezno tastaturo. Delo je opravljeno mnogo hi-treje in znanstvenik lahko narekuje z vsemi znaki opremljeno razpravo.
Glavno mesto In vsa Indija sta v ža-losti. Jawaharal Nehru - predsednik vlade, najuglednejši kongresnl vo-ditelj, je danes po kratki, toda težki bolezni umrl. Uradno sporočilo o Nehrujevi smrti je biio objavljeno ob 14.20 po krajevnem času. Nehruju je davi ob 6.25 nenadoma postalo slabo in je takoj izgubil zavest, V ti-stem trenutku sta bila pri premieru hči Indira Gandhi in eden izmed njegovih osebnih zdravnikov.
PRETIRANA NOVICA
Churchill, bivši britanski premier, se te dni mudi na francoski rivieri. V Parizu so razširili vesti, da mu hudo nagaja želodec in da hujša. Usoda 84-letnega starčka, ki je igral med drugo svetovno vojno tako pomembno vlogo, je hudo zaskrbela re-porterje. Odhiteli si na Riviero... in odkrili nekaj povsem drugega. Nekdanjega mi-nistrskega predsednika so našli ravno pri zajtrku, ki je, kot znano, pri Angležih kaj obilen. Toda ta zajtrk je presegal vsa pričakovanja. Sestavljali so ga namreč . hladna predjed, račja pečenka z olivami, ^francosko pecivo, mala steklenica šam-panjca in dve debeli cigari.
GESLO
Eisenhower, predsedsednik ZDA, je pred javnostjo nastopil z zna-nim geslom: "Kupujte, kupujte zdaj in čim več!" Na ta način naj bi tudi posamezni Američani po-magali reševati gospodarski za-stoj ali recesijo, kot jo imenujejo. Seveda ne manjka duhovitih lju-di, ki se šalijo iz takih in podob-nih gesel. V nekem ameriškem časniku je izšel oglas naslednje vsebine: "Pomagajte od-stranjevati recesijo. Kupite mojo jahto."
ŽALOVANJE V JUGOSLAVIJI
Zvezni izvršni svet je sprejel odlok, da se 7. in 8. oktobra v znak sožalja narodov Jugoslavije z ljudstvom Indije ob smrti predsednika vlade Indije Jawaharala Nehruja na vseh javnih poslopjih izobesijo državne zastave na pol droga in da se odpovedo zabavne in športne prireditve ter zabavne oddaje po radiu in televiziji.
ZAPLETI Z IZROČITVIJO ANDRIJE ARTUKOVIČA
Andrija Artukovič je po zlomu nacistične Nemčije ilegalno prišel v Združene države Amerike. Imel je ponarejene dokumente na ime Aloiz Anich. Ameriške oblasti so od-bile njegovo prošnjo za uradno priselitev in takrat se je začel proti njemu izročitveni postopek, ki še danes ni končan.
Jugoslovanska vlada je že 23. julija 1946 zahtevala od ZDA kot okupacijskih obla-sti izročitev tega zločinca. Predvidevala je, da se skriva nekje v Avstriji ali Italiji. 31. marca 1951 je naša vlada ponovila svojo zahtevo, toda dobila je odgovor, da mora izročitev doseči samo po redni pravni poti. 9. avgusta 1951 je Jugoslavija prek svojega konzula v San Franciscu predložila zahtevo, da izročijo Artukoviča kot zločinca po pogodbi o izročitvi, ki je bila sklenjena 31. oktobra 1901 med ZDA in takratno kraljevi-no Srbijo. Komisar ZDA za južno Kalifornijo Howard V. Calverly v Los Angelesu je odločil, da je Artukoviča treba aretirati in je odbil zahtevo, da bi plačal kavcijo.
Zdaj pa se začne najbolj nerazumljiv in ciničen del tega sodnega procesa. Artukovič je 12. septembra 1951 vložil pri okrajnem sodišču v Los Angelesu prošnjo za zaščito "ogrožene osebnosti". Najprej je zahteval samo izpustitev s kavcijo do zaslišanja. Toda sodišče mu je svetovalo zakonsko upravičenost tožbe, kajti kraljevina Srbija je prenehala obstajati že pred vojno, on pa niti ni bil rojen na njenem ozemlju. Razen tega je Artukovič trdil, da so njegovi pre-stopki "političnega" pomena, ne pa kazen-skega in da potemtakem ni nobenega vzro-ka za izročitev.
LCINA JE EKSPLOZIVNA
Profesor J. R. Platt, ki predava na vseučilišču v Chicagu, trdi, da bo prva raketa, ki bo prispela na Mesec, po-vzročila gigantsko eksplozijo. Čeprav se projektil na bi dotaknil Mesečeve površine, a se je bo le narahlo dotaknila človeška noga, bo to že izvalo silno ek-splozijo. "Površina Meseca je prekrita z visoko reaktivnim kozmičnim prahom, ki lahko že v majhni količini eksplodi-ra," trdi Platt.
TUDI MOJSTRI PREVAJALCI SE LAHKO ZMOTIJO
Vzroki niso vedno jezikovni pogreški, temveč četrtsekundna nepazljivost ali pojav kake nepričakovano redke besede. Na seji Združenih narodov je omenil ameriški govornik, da je v zadnjih letih naraslo število "privier" v manj razvitih deželah (re-lativno malo znan izraz za stranišče). Prevajalec izraza ni poznal in ga je prevedel z "zasebnimi udeleženci". Tovariš je opazil napako in je hitro načečkal na papir.-W. C. Prevajalec pokima z glavo in napiše kot odgovor: "Pojdi. Bom že sam opra-vil."
Sovjetski prevajalec je imenoval "marionetni režim Čang Kaj Šeka" pomotoma "strašilni sistem Cang Kaj Šeka" in zadnjikrat prevajal za Sovjetsko zvezo.
V starih časihje bil dober tisti, kije bil komunist.
1995   OKTOBER
POD ZELENO LIMONO
AKTUALNO
VOLITVEINSTROSKI
Koliko so znašali stroški predvolilne kampanje v Italiji?
Kdo ve? Toda nekatere podrobnostipa so vendarle prišle vjavnost. Navedi-mo samo nekatere, ki so bile za predvolilno ihto tako značilne.
Nosačemgesel in transparentov soplačevalipo 100 lir na uro (5.000,000 din). Človek-sandwich", kije nosil ves dan na sebiplošče zgeslije prejemal dnevno 1000 lir. Možakar, kije na zborovanjih monarhističnega prvaka Laura pet minut neprestano prekinjal govornika z vzkliki "Živel kralj!"je prejemal dnevno 3000 lir,
Lastnik osla, kije nosil na sebi napis "Samojaz ne bom volil krščanske de-mokradje"jeprejel honorar 10 OOO lir
Takoje predvolilna kampanja koristna tudi drugim, ne samo - kandidatom.
JOHN F. KENNEDV UBIT
NAJVAŽNEJŠE
V neki restavraciji v Pittsburgu visi tabla z naslednjim opozorilom: "Ob napadu z jedrskim orožjem je poglavitno, da osta-nete povsem mirni. Najprej pokličite na-takarja. Ko poravnate svoj dolg, bežite, kar vas noge nesejo, v zaklonišče.
HOKUS - POKUS
Kitajska književnica Ting Ling je le-tos v Moskvi prejela Stalinovo na-grado za svoj roman o preobrazbi vasi "Sonce se poraja nad reko San-
fhan", Tedaj Je bila tudi podpredse-nica Zveze kitajskih književnikov. Na plemimu zveze pa so jo pred ne-davnem napadli zaradi "kozmopoli-tizma" v njenih romamh. Izključili so \o iz uprave in Ji prepovedali književno udejstvovanje. Sedaj je čistilka v Domu zveze književnikov v Pekingu.
Na ameriškega predsednika Johna F. Rennedyja je
bil prejšni teden izvršen atentat, ko se je mudil v
Dallasu (Texas) med svojo turnejo po ZDA. Po ne-
popolnih podatkih so bili na predsednikov avtomo-
bil oddani trije streli. Predsednik Kennedy je bil
ranjen. Neznani atentator je streljal na predsednika
in ga zadel. Kennedyja so takoj odpeljali v bolnišnico
v Dallasu. Predsednikovo stanje je bilo kritično. Za-
det je bil tudi guverner Texasa John Connley. Kaže,
da je bil atentat izvršen iz zasede. Atentatorja še
niso odkrili. Ob 20.30 so tiskovne agencije sporoči-     RONO\/
le, da so Kennedyja odnesle v šok sobo bolnišnice v     *^^^      ^^ v
Dallasu, kjer je dobil transfuzijo. Niso ga mogli ope-
rirati. Medtem iz vladnih krogov v Washingtonu po-
trjujejo, da je Kennedy ranam podlegel. Predvide-
vajo, da ga je ubil 24-letni Lee Osvald.
Njeno sonce je torej zašlo...
UVEDBA BENCINSKIH
MILKA PLANINC SPREJELA MONGOLSKEGA PREDSEDNIKA
Te dni se v Jugoslaviji mudi mongolski predsednik Andžin Wang. Včeraj ga je v svoji rezi-denci v Beogradu sprejela predsednica Zveznega izvršnega sveta Milka Planinc. Pogovarjala sta se o gospodarskem sodelovanju med državamajti je po besedah Milke Planinc doseglo najnižjo stopnjo v zadnjih desetih letih. Zato sta državi sklenili sprostiti mesebojno trgo-vino. Iz Mongolije naj bi odslej uvažali nafto in zemljski plin, izvažali pa kresilno gobo in bruse.
BOJAN KRIŽAJ ZJVIAGAL
VWENGNU
Bojan Križaj je preteklo nedeljo slavil svojo prvo zmago za svetovni pokal. V švicar-skem smučarskem središču Wengnu je za pičlih pet stotink premagal drugouvrščenega Šveda Ingemarja Stenmarka, tretji pa je bil Paul Fromelt. To je na sploh prva zmaga v svetovnem pokalu za Jugoslavijo, ki je že dalj časa s svojimi dobrimi rezultati napo-vedovala svoj pohod na najvišje stopničke. Po tekmi je Bojan takole komentiral svoj uspeh: "Res sem zadovoljen, da sem dosegel tisto, kar so si domači smučarski ljubtelji že dolgo želeli in obljubljam, da se bom po svojih najboljših močeh boril tudi priho-dnje leto v Sarajevu."
Kot kaže bo jugoslovanski Zvezni izvršni svet sprejel še eno pomembno odločitev, ki bo poleg ostalih stabiliza-cijskih ukrepov pripomogla k reševanju gospodarske krize v Jugosla-viji. Po novem letu naj bi namreč začel veljati zakon, ki bo voznikom omejeval količino goriva. Vsak lastnik bo enkrat mesečno dobil določeno število bencin-skih bonov, ki jih bo lahko vnovčil na bencinski črpalki. Lastniki požre-šnejših avtomobilov bodo imeli pravi-co do nakupa tridesetih litrov, ostali pa se bodo morali zadovoljiti z dvajsetimi litri.
OKTOBER   1995
Nekoč so samo komunisti dobili direktorska mesta.
ZNANKA IZ SOSEDNJE ULICE, REBUS
*    POD ZELENO LIMONO
ZNANKA
SOSEDNJE ULICE
Rada ima svojega strica. Ker ima brke in smrči. Svoje mami nima tako rada. Nima brkov in smrči. Ko bi le imelo več ljudi brke, si včasih zaželi mala Milči. Njena učiteljica likovne vzgoje pravi, da je najbolj pametno dekle, kar jih je kdaj sto-palo po zemljski obli. A Milči je ne mara. Rada pa se druži s čistilkami. One se ne brijejo. Tudi brke ima katera.
Zato se rada druži z njimi. Skupaj jedo paradižnik s čebulo. Vcasih pa jedo le uki-sano redkvico. Milči dobi svojo žlico. Po-tem je.
Ro sem stopil v njeno stanovanje, me je že pri vhodu pozdravila Milčina mačka z velikimi črnimi brki. Milči ima rada mačke. Psov ne mara, ker nimajo brkov. Milči mi je takoj pripravila vkisano goveje meso s čebulo. Bruhal sem. Imela je rav-no rojstni dan. Rojstni dan nima vsak dan. Zato si le na rojstni dan pripravi vkisan krompir ali vkisano goveje meso. Milči ni stara dama. Ona je mlada punčka. Stara je komaj 13 let. Še eno leto in bo že starejsa. Za eno leto. Obnaša pa se ne kot punčka. Ampak kot gospa srednjih let. Na videz je zelo pametna. Zato jo imajo moški radi. V življenju je imela že enajst moških. Z vse-mi se je zalizovala. V cerkev pa ne hodi. Rajši se samozadovoljuje pred televi-zorjem.
Rada bi se odvadila samozadovoljevanja, pa se ne more. Ko vidi pornič na kabelski,
MILCI GLADEK
Rubriko
objavljamo že
345 let
takoj podleže skušnja-vi. Zlasti če so seksači v porničih z brki.
Milči zelo dobro go-vori francoski. Poseb-no po vampih s sme-tano. V otroštvu je bila prvakinja vesele šole. Vedno je odgovorila. Pravilno. Ko bo velika bo frizerka. Rada ima kocine. In zlasti brke. Zato bo frizerka za moške. Moške z ve-likimi brki.
Milčino prijaznost začuti človek že na deset metrov. Njen vonj po česnu na dvj-set metrov. Znoj na trideset metrov.
Tudi slepci jo kma-lu prepoznajo.
Nekateri slepci so jo vzeli kar za svojo. Vo-zijo jo po zaprašenih poteh. Milči še v ži-vljenju ni bila bolna. Verjetno zato, ker rada je vse, kar je kislo. Uložene kumarice. Vkisano mortadelo. Ali vkisane arašide. Mleko ne pije samo. Vanj vlije vinski kis. V čaj ne dalimone. Ampak vinski kis. Zeljna-ta solata s fižolom ji ni nikoli dovolj kisla. Ne mara pa čebule v praženem krompirju. Ogabna je, zatrjuje. Njen oče prikimuje.
Njen oče je dobrega srca. Ima brke. Zato ga ima Milči rada. Za pusta si nalima Mi-lči Brke! Dolge! in Vijugaste! Brke! Potem je brkata. Milči? Ne. Milko. Njen obraz ni več gladek. Ves hrapav je. Ker ima tudi
brado. Je pravi Sherlock Holmes.
V šoli ima same petice razen... Izjema je slovenščina. Ne mara knjig. Vse šolske knjige sproti zažiga. Potem jih ni več. Lju-dje bi morali manj brati. Potem ne bi bilo vojn, izdihne skupaj z vonjem po kislem fižolu.
Naj še pridem. Je dejala. In se poslovila. A meni je ostala solza na licu. Ker človek se hitro naveže na Milči Gladek.
MIRAN RATTLER
Pravilno rebusiraj
MA
SIPTARJI
iomunisti so prejemali dobre plače, ostali pa ne.
1995   OKTOBER
POD ZELENO LIMONO    *
HUMORESKA
Slavvomir Mrožek med scilo in karibdo
Slawomir Mrožek (1930) je priznan poljski satirik, pisatelj, dramatik in grafik. V Krakovu je končal gimna-zijo, študiral je arnitekturo ter so-deloval v časopisu Poljski dnevnik. Od leta 1960 je živel v Varšavi, kjer je sodeloval s satiričnim tednikom Szpilki, leta 1968 se je preselil v Pariz, danes pa živi v Mehiki. Začel je s konvencionalnim humorjem, se lotil ostre satire in uspel z gledališkimi groteskami.
Nekoč, še v času poljskega realso-cializma, je takoie dejal o svojem delu: "Nisem politični pisec. Ne pišem zato, da bi pridigal; ne pišem lger za določen druzbeni sfoj ali razred. Danes je kritika konkretne družbene stvarnosti manj kot kdaj koli moj poklic. Pišem fikcijo, pe-snitev brez razvidne dokumentarne vrednosti."
Kritik Andrzej Stich je o Mrožko-vem humorju zapisal: "Mrožkov humor vedno inspirira logiko in se hrani s spretno pnkrojenim silogizmom. Mrožkova priljubljena umetnija je ustvaritev absurdne situacije z inverzijo, t.j. z nepričakovano preobrnitvijo nara-vnih pomenov, runkcij in zvez. Ta inverzija zbuja našo veselost že v prvem prizoru.
Princip humorja je tu silogističen, ima kontrukcijski karakter, ni na-vezan na pomene, ki jih dajemo simbolom Mrožkovega priliko-vanja. Mrožek izbere vrsto med se-boj povezanih, drug drugeea do-polnjujočih pojmov m uporabi njih semantično zvezo, da doseže ko-mičen učinek.
Mrožkov humor se hrani z abstrak-tnimi viri in se sprošča v čisti igri možnosti. Zato ostane Mrožek ko-mičen tudi potem, ko so že pre-nehali učinkovati politični faktorji, ki so dali njegovim konstrukcijam znamenje dnevno političnega dela.
POSEBNI DOPISNIK
Videti je bilo, da se bo v neki daljni deželi zgodilo nekaj pomembnega. Čim prej bi mo-rali tja poslati posebnega dopisnika, toda pro-račun našega časopisa tega ni dopuščal. Manjkalo nam je tako bralcev kot denarja. Več bi jih imeli - in seveda tudi več denarja - če bi lahko zaposlili posebne dopisnike, lahko pa bi jih, če bi imeli več denarja, kar pa bi bilo mo-goče le tedaj, če bi imeli več bralcev.
"Trezno premislimo", je rekel glavni ure-dnik na sestanku sodelavcev redakcije. "Do česa lahko pride? Možno je samo dvoje: ali še več represije, ali pa liberalizacija. Če tve-gamo in se odločimo za eno, imamo petde-set odstotkov možnosti, da uganemo in naš posebni dopisnik, ki ga sicer nimamo, a se bomo pretvarjali, da ga imamo, bo govoril resnico. No, kaj bomo torej izbrali?"
Stavili smo na liberalizacijo. Naslednjega dne se je v našem časopisu pojavilo poroči-lo od našega posebnega dopisnika, da se je v oni daljni deželi začela liberalizacija reži-ma. Naš časopis je bil edini, ki je posredo-val takšno novico. Vsi drugi so poročali o represiji, katere očividci so bili njihovi po-sebni dopisniki.
Na sestanku sodelavcev je vladalo mrač-no razpoloženje.
"Kaj pa zdaj? Objaviti moramo popra-vek."
"Samo tega ne!" se je uprl glavni urednik. "Novico bomo ponovili, dodali bomo samo podrobnosti. Ukinitev cenzure, delna amne-stija, odprtje meja in tako dalje."
"Ampak to bo spet ista, lažna novica!" "Vso odgovornost prevzemam nase."
Naslednjega dne so v uredništvo deževali telefoni naših bralcev, ki so nam čestitali za-voljo hitrega posredovanja informacij. Poroči-la o represiji, ki so jih prejšnjega dne objavili drugi časopisi, so se izkazala za neaktualna in na dan so prišla nova dejstva. V tisti daljni deželi je po represiji nastopila liberalizacija.
"Kako si vedel?" smo vprašali našega glavnegajjrednika.
"Ničesar nisem vedel. Res pa je, da razmišljam dialektično. Na začetku je bilo možno to ali ono, zdaj pa je stvar postala jasna."
"Torej bomo novico ponovili!"
"Ravno nasprotno. Jutri bomo objavili poročilo o zaostritvi položaja. Tanki na uli-cah, spopadi s policijo in podobno."
Izkazalo se je, da je dobro predvideval. V tisti daljni deželi je po liberalizaciji nastopila represija. Začeli smo dojemati bistvo dialek-tike.
"Aha, to pomeni, da bo jutri liberalizacija, pojutrišnjem represija, potem spet liberali-zacija in tako izmenično naprej."
"Seveda. Rekel sem vam, da zdaj ne bo več težav. Samo paziti moramo, da ne
pomešamo zaporedja."
Kot posebni dopisniki smo bili vse bolj vešči pisanja. Zdaj smo pisali o liberaliza-ciji, zdaj o represiji. Vedno smo govorili resnico in naklada je narasla. Zdaj bi si že lahko privoščili posebnega dopisnika, toda zakaj? Vse je šlo kot po maslu, le malce monotono je bilo.
Dokler nas ni poklical glavni urednik.
"Kaj gre jutri v časopis?" je vprašal
Tajnik je pogledal na koledar.
"Represija."
"Ven vrzite."
"Toda liberalizacija je bila včeraj!"
"Ven. Nobene liberalizacije, nobene de-presije več. Posredovali bomo novico o troj-nem seksualnem umoru."
"Kdo je koga ubil, kako, kje, kdaj?!" smo vzkliknili v en glas. "Sadomazohizem? Ho-moseksualnost? Mogoče krvoskrunstvo? In zakaj trojni?!"
"Gospodje, potrdili ste mojo domnevo. Ne samo vi, tudi naši bralci so se naveličali     1 svetovne politike. Za njih smo postali dol-     " gočasni in naklada je začela upadati. Zato bomo ukinili zunanjo politiko in se preu-smerili na lokalni seks."
Prav je imel. A vseeno smo s težkim sr-cem odpustili našega posebnega dopisnika. Pisal je odlično in kakor koli že, prebival v eksotičnem kraju.
PREVEDEL KLEMEN PISK
ORTOBER   1995
Kdorje verjel v Bogaje bilpri komunistih slabo zapisan.
ZBADLJIVKE O ŠKOTIH
 POD ZELENO LIMONO
"H
ŠALE O ŠKOTIH
1. Očrt teorije kognitivnega razvoja Škotov britanskega otočja
1.1 Uvodna pojasnila in omejitve Izhodišče današnje raziskave bodo šale o Škotih. Šalam se Ijudje radi smejejo, ker so smešne. Če pa gre za šale o sko-pih Škotih, potem to pravilo še posebej drži. Vzrok tiči verjetno v fizionomiji človeškega telesa, ki se že od časa, ko je Adamu vdihnil Bog dušo, razlikuje od člo-veku podobnih opic (Saj jih poznate: go-rile, šimpanzi, giboni, orangutani, pavija-ni, činčile, fileti osliča, obročkastorepi mungo, mlečna kaša, sivo nebo, progasti skunk, večno prijateljstvo, dvanajstiglič-ni tiskalnik, materina dušica, kamilice, žajbelj, moka, Sonetje nesreče, študen-tski nemiri, Kdo je napravil Vidku srajči-co in še bi lahko naštevali, pa ne bomo, ker bi nam lahko očitali, da naštevamo toliko stvari zgolj zato, da bi povečali
2.1 Prehod k bistvu
število znakov, po katerih se obračunava honorar za tekstopisce, mehanike, mesarje, kleparje, usnjarje, ključavničarje, pizzerije, frizerije, ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, meditacija, relak-sacija, umirite se, poglejte zvezde kako žarijo, začutite toplino ljubezni, radost hrepenenja, sprostite se, poza-bite na vse skrbi in si dame in gospo-dje izberite avto po svoji želji. Na voljo so vam toyote, Washington, za-porožci, polonezi, ektavriljoza, inkredibilivezirovačrkemati (Dragi bralci, naj spotoma omenimo, da je to najdaljša slovenačka riječ, pogotovo zato, što je dužija nego otorinolarin-gologija.) Vpis je obvezen za otroke, ki so stari vsaj šest let in
2.2 Omejitev bistva
Seznam literature:
Viljem Šajnič: Abeceda. Samozaložba: Po-dljubelj pri Tržiču, 1992.
Kozma Ahačič: Skodelice iz vodnjaka misli. Samozaložba: Bašelj pri Preddvoru pri Kranju, 1991.
Aleš Šteger.- Šah za vsakogar. Iz ruščine rev. Mitja Čander. Samozaložba: Ptuj, 1754.
Claudio Tihonov: Pretveza. Založba bratov Kurirček Tonček, 1943.
Renee Descartes: Mislim, torej uporabljam substral. Iz fran. prevedla, Boštjan Turek in Branko Kastelc. Studia Humanitatis: Ljublja-na, 1605.
Primož Zevnid: Sve moje ljubavi. Samoza-ložba: Dovičarija, 1995.
Manca Košir: Vse, kar ste si vedno želeli vprašati, pa si niste upali vedeti. DZS: LJublja-na, 1994.
The jokes about the Scotishmen. Oxford: London, 1993.
Guenther Grass: Široka polja. Prev.: Helena Blagne. Samozaložba: Majdanpek, 1993.
VRTILJAK
Deček prosi očeta:
- Očka, daj mi pol penija, da se bom lahko peljal na vrtiljaku!
-  Nima smisla, saj se zemlja tako ali tako vrti.
DEJSTVO
Deček razlaga svojim prijateljem v neki škotski šoli, da mu je njegova mama rodila sestrico. Nekdo mu hoče ugovarjati.
- Zakaj tako govoriš? Raje reci, da ti je očka sestrico kupil.
- Kaj še! Moj očka bi se raje ubil, kot pa da bi kupil nekaj, kar lahko naredi sam! odgovori deček.
V SNEŽNEM VIHARJU
Trije Škoti so se izgubili v snežnem viharju. Z zadnjimi močmi pridejo do zapuščene kolibe, kjer se odpočijejo in ogrejejo. Čez nekaj dni prispe reševalna ekipa Rdečega križa.
- Kdo je? vpraša eden izmed Škotov, ko zasliši, da nekdo trka na vrata.
- Rdeči križ.
-  Ah, kar pojdite, za letos smo že plačali!
POJASNILO
Škot se sprehaja po edinburškem parku in opazi tablo z napisom: "Hoja po travi se kaznuje z enim
šilingom".
-  Oprostite, se obrne na dežurnega čuvaja parka - kolikor se spominjam, je pred tednom pisalo, da znaša kazen de-set šilingov.
-  Prav imate, odgovori čuvaj. - Toda za takšno ceno ni nihče hotel hoditi po travi, pa smo zato zmanjšali tarifo.
DVE MUHI NA EN MAH
Dva Škota se pogovarjata:
- Slišal sem, da si kupil ženi za rojstni dan čokoladne bombone z likerjem.
- Aha, vendar je dobila samo bombo-ne!
- Ne razumem!
- Liker sem izsrkal, da bom lahko po-gostil znance, če bodo prišli na obisk.
DOKAZ
Berač se nagne skozi okno gostilne in reče:
-  Dajte mi dva šilinga za kruh, go-spod...
-  Pokažite mi najprej kruh, odgovori Škot.
PROŠNJA
V neko prodajalno mesa na Škotskem vstopi deček.
- Posim za pol funta pasje hrane. Ko je mesar začel tehtati, je deček do-
dal:
- Samo naj ne bo tako mastna kot za-dnjič... Očku je bilo slabo!
RAZSIPNIŠTVO
Škot se potoži svojemu prijatelju:
- Moja žena je staknila gripo v samo-postrežni!
- Pa je res je razsipna! Lahko bi jo do-bila brezplačno na ulici!
OBVESTILO
V nekem parku na Škotskem stoji ta-bla z napisom:
"Hoja po travi strogo prepovedana. Kršitelj bo plačal deset funtov. Otroci in vojaki pol manj. Popust za organizira-ne skupine!"
NASVET
- Doktor, koliko stane plastična ope-racija nosu? vpraša Škot.
- Okrog 500 funtov.
-   Uh, to je pa drago! Je kakšna cenejša rešitev?
- Je... Zaletite se v telegrafsko štango! odgovori doktor.
DRUGAZADEVA
Škot stoji na obali in gleda v vodo. Nenadoma mu iz žepa pade en šiling.
- Za to pa se res ne splača, da skočiš v vodo, mu reče znanec.
Potem vrže Škot v vodo cel funt.
-  Zdaj je povsem drugače, ugotovi Škot - za to pa se že splača skočiti! in čofne.
Dgmbs J6, hvcdobosu povn.6Tn.bno znunjc.
1995   OKTOBER
m
POD ZELENO LIMONO    #
PSIHOLOŠKI NASVETI
PSIHOLOC
MIRAN ODGOVARIA
jj|ij| edno rad zajamem skodelico ilifl iz vodnjaka tnisli... To mi pove vse o planetu, kjer sem.
Kozma, 14 let
Miran: Joj, kako poglobljeno. Saj ste pravi pe-snik. Veste, dotaknili ste se mojih najbolj skri-tih kotičkov moje duše, ki vsa trepeče od navdušenja nas vašo izbrano besedo. Kaj take-ga že dolgo nisem doživela. V življenju sem ve-liko pretrpela, da sem lahko vzgojila svoje tri otroke. Ko bi vi vedeli, kakšne težke trenutke sem preživljala. Kri mi je tekla izza nohtov, gli-ste so se parile po mojem črevesju in velike črne podočnjake sem imela. Delala sem v pisarni skoraj vsak dan. Trdo. Premalo je bilo počitka. Le kakšno uro vmes med dolgim osemurnim delovnim časom sem pojedla kakšno svinjsko klobaso in ovsen kruh. Za jabolka ni bilo de-narja. Draga so bila. In kisla. Zelo kisla. Včasih bolj, včasih manj. In če so bila manj kisla, se je po mojih licih (eng. cheek) razpotegnil bežen smehljaj. A malokrat sem imela to srečo. Le re-dko je pod moje črne podočnjake prišel s kosil-nico na tri prestave nasmeh in se za trenutek ustavil, ker je opazil, da se morda da izbezati kanček petroleja iz mojega telesa, ki ga namreč tako nujno potrebuje za svojo kosilnico s kate-ro je pripotoval na moja lica (eng.:cheek). In hitro je odšel. Dolgočasne so bile moje široke, mestnate ustne, izsušene zaradi vročine, razpo-kane... Vse preveč je bilo izrazov stiske na mojem obrazu, ki so prišli tja pod moj nos (nem.: die Nase) brez da bi napovedali svoj obisk. Ti izrazi so grobo posegli v mojo intimo. Radovedni kot so bili so le-ti "prešnofali" vso mojo drobovino in ostale notranje organe in že vnaprej vedeli, kdaj bom imela drisko. Ob takih dnevih so mi solze tekle po licih (eng.:cheek) in moji trije otroci so zamanj stali ob strani in me rotili naj se že enkrat za vraga slečem do golega. "Prokleta banda hudičeva, jebozid i jebomiš, zakompleksanci ojdipovski, freudarjanski bukovvskičniki," sem rekla in jih premlatila kot majmune. In glej, solze drsele so jim dol po licih (ang.: cheek) in čez nos (nem. die Nase) in žal mi je bilo za moj izbrah. Izrazi stiske so se spet ugnezdili med neumitimi kočniki moje proteze. Tako sama sem bila. Nihče me ni maral. Težki so bili ti časi in zapomnite si to dragi Kozma, da bo-ste spošovali svoje starše, jih cenili in ljubili.
Hl ajprej vam en lep dober večer želim, Ijy| kakor se ponavadi spodobi, kadar se v tujo hišo pride. Upam, da ne bom preveč zmotil s tem pismom svojim, za katerega upam, da je našel pravega naslovnika. Iskal sem vas po vseh imenikih in vas komajda v večernih urah meseca četrtega na mojo ve-liko radost le našel. Le kaj se mi je lahko lepše zgodilo kot to, da sem zvedel vaš na-slov in dobil novo upanje za ozdravitev moje hrbtenice. Veste, o vas bioenergetikih nisem nikoli mislil v preteklosti kaj častitljivega -
imel sem vas celo za Luciferjeve namestnike na zemlji - vendar človek se stara in njegov um postaja zrelejši. Tudi mene je prepričalo ozdravljenje sosedovega Miklavža, ki je celo življenje čivkal nad svojim glavoboli, zdaj pa kot ptička lastovička osvaja sosedo Maričko. Bil je bled porej sosed Miklavž, a zdaj glej ga Vršaca, rdečka lička ga krase. Za nobeno delo ni bil pravi (Na kmetiji so vse ženske mu po-delale!), a zdaj glej, smrdokaver helikačiop, kot Atena iz Zevsove glave, poskočil sosed moj je in vse na njivi odtlej opravi. Pa ne le na njivi, celo v hlevu!? Kida, molze, puca, umi-va. Kolne ne, vriska ja. Nasmeh, ne jok, stok ne, zmage ja slavolok sosed Miklavž postal je. In to vse od tistega časa, ko njegova žena šla je k vam v mesto, da ste prišli in zgrnili svoje ročice nanj, da skozlal se je glavobol iz sebe samega in se raztopil kot modra galica, ker sam jaz zdrav nisem, ampak bolan preveč. Odtlej samo krvavi punt poznam v moji gla-vi, brez vas mi več živeti ni, dragi Tine Go-lob, slavni bioenergetik. Dobro vam bom plačal in še za mašo dal, da milost Božja vas vodila bo ozki poti. Moj naslov je na kuver-ti, pridite brž. Meni se mudi. O sveta Lenča, metla bodi in kot Hokica Pokica pripelji mi ga k nam, k Poravnetovim. Že vnaprej hva-la za dobro voljo vašo bioenergetsko.
Nace Poravne, 64 let
Miran: Napaka moja, naslovnik napačni, če prezentiram tole: Ko je zimsko jutro 3. novem-bra 1941 razkrilo prizorišče nesrečnega spopa-da belokranjske čete na Gornjih Lazah, so po-leg številnih vojakov italijanskih enot, ki so se od vseh strani zgrinjale na to območje, prišli tudi v črne uniforme Kulturbunda oblečeni nemški Kočevarji iz bližnjih Dolnjih Laz in iz nekaterih drugih sosednjih kočevarskih vasi. Ti so zdaj ob odobravanju italijanske soldateske znašali vso svojo nacistično zagrizenost in ne-človečnost nad padlimi partizani tako, da so mrtvim partizanom tlačili med ustnice tleče dga-rete, jih slačili, jim zavezovali vrvi in zapenjali verige okteg vratu in jih vlačili po snegu.
Tako kot jaz delam zaradi moje (Bralci, spet naklada!) človeške narave napake, tako ste tudi vi, gospod Poravne f/q/, kako je spoštljiv!) storili drobceno napakico (In do-brosrčen). A nikar si preveč ne ženite k srcu (Kako uvideven!). Mogoče bo naslednje vaše pismo (Poln upanja...) tisti cilj, ki za sesalca se šteje in bioenergetik imenuje (Neverjetno eleganten!). Naj vam ansambel Mostovi (Sunkovito muzikalen!) razvedri to turobno geometrijsko popoldne (Geometer?).
jJIIJ rejmite lepe pozdrave s sončnega Porto-lijjl roža in pa pozdravila bi še vse, ki me poznajo.
Lola, Marjetka, Tina, Tanja, Jerneja, Marko, Ines, Jure, Drago, Janko, Marko
Miran:
Vprašanja za psihologa Mirana pošljite na naslov:
Tribuna
Kersnikova 4
61000 Ljubljana
s pripisom: Psiholog Miran.
(Umrl pod nožem očeta posi-
ljevalca, ko je hotel rešiti hčerko
očeta posiljevalca. Nikoli več nas
ne bo veselil s svojim izvirnim
humorjem, s svojo novo
psihološko metodo s katero je
skušal čim več ljudem pokazati,
da je življenje en sam dialog in da
dobi vsaka beseda svohj pravi pomen šele skozi dialog. Vkolikor
vam manjka kakšen izvod
Psihologa Mirana, lahko pridete
na Tribuno, Kersnikova 4, kjer pri
vratarju Iahko dobite informacijo
o tem, kje je arhiv Tribune. Vse
pa ki ste ga imeli radi, VABIMO,
da SE oglasite NA njegovem
GROBU na NAVJU poleg groba
slovenske Moderne. V torek 10.
oktobra bo spominska proslava v
čast Psihologa Mirana v Kapelici
na Kersnikovi 4. Naj mu bo
zemlja lahka in naj požene veliko
cvetlic na njegovem grobul)
Odgovoril je še na dva pisma,
na tretje, ki je bila pa v bistvu
dopisnica, pa ni več odgovoril.
Morda sedaj odgovarja v nebesih
na probleme svetnikov ali pa v
peklu na probleme velikih
grešnikov. Kdo ve!
OKTOBER   1995
Nckoč 16 bilo dobvo čc si kotnuTiist.
»V ZARJE VIDOVE!«
Za pismene, polpismene in tudi za VAS
(H.95.