LJUBISAV MARKOVIĆ; Tečaj politične ekonomije — II. del
DENAR
1. Preprost  izraz  vrednosti
Denaj je nastad Jtot proAzvod razvoja Magoivne zanieujave. Je prav tako blago, toda blago, kd je dabi.lo v gibanjiu blaga posebno -viogo... da je vrednostni izraz za. vse druge vrste blaiga. Tako je postal denar nekafcšao izbrano bla-go, absolatno blago, bla.go, ki ima monopol, da v okviru Uagovjiesa sveta ineri in izraža vrednost vsega drugega blaga.
Da bi razumeli ugantko danajja, mora-mo anailizirati vredaosini Lzraz, ki je ob-stajal, še predan se je ipojavil d&nar, ker je že t preprostran izrazu Tre-tlnosti pri nepo-sredni zamenjavi, ko ne:ko blago ne-posredno zamenijanio za drugo blapo, v Uici Tsebovano vse tis.to, kar je bistveno za denar.
Preprost viedinostni izraz se pojavlja tudii v pogojih na,kljuene zamanjave, taka pa je bila. jM.metija>va v začetku razvoja. Neka iprvotna skuptnost je iin-eila oa pri-nier presežek proizvodov, iki jiih je, ko je prišla t" stilk z drugimi skuipnostmi, od tujula, zamenjala za presežek proizvodov 1e druge skupnosti. Postavimo, da je za-menja[la platno za žito.
Plaitno — ži'to.
V tem izrazu iinamo d-ve razliČJii vrsti bla^a. Ena je platno, druga pa žito; v tem urazu pa ima vsako izmed njdih svojo po-sebno vlogo. Blago-plalno je tisto. ki v tem izrazu izraža svojo vrednost. Blago-žito je tisto, s katerim izražamo vredBost prvega blaga-platna. A'ktivno vlogo v tem izrazu .pa ima "vsa>ko izmpd n jijn svojo po-platno. Tu vidijno. da pJatno ne more ne-posredno izraziti svoje vrednosti, samo do sebe. temveč da mora stopiti, če hoče to zmoči. v dolo-čeno razmerje z drugim bla-S»m. V našem primepu z žiitom. Neko bla-sro lakko satno refoti-v.no izrazi svojovred-nost. z ra?.meriem do druse?a bla^a. Zato pravimo. da je io bla^o (platno) v polo-žaju relativne oblike vrednosti.
Neposredno siluži to drn,?o blaffo — žiito v twn izrazu fcot material, s kateriim prvo bk?o — platno izraža svojo vrpdnoat. Ima pf>{e«mtnikpm pa-si-v.no vloyt>: to bla^o je t ekvivalentni oh-liki vreilnosli.
Ekv.iivalpnt pn-moni emaikos>t Potemta-kem. žito se kot žMo pazii.louje o<l plalna fiede Tiporaibne Tired-nosti. V iem vredino-stnem izrazu pa jp ž.Ho kct vrednost ena-ko blafru —• ¦pJatnn. Boli točno i>oveda.no. platno izraža svojo vrednost z blago.m — žitom: kot Tredno^ti sta ti vrsti blapa pnn^ci stvari, *»naki sta drnpa dmffi kakor jajee jajcu. Zato fe to blaso-žito v tetn Trednostnem izraau ekri-vailen-f za pirvo blaso-platno:
»Reilativna obliika  vrednositi m  eikviTa-
n+na obli:ka jla prvioi. ki  gresia dru,?a
drupo, sta posoja druga za dru^o, s-ta Rwl<)oliiTi. lvkrati pa sta tudi nasp.rotni skrajnosti, ki se vzajemno izključujeta, to ie. sla tečaja iste?n vrednostnega iz-raza; stalno se razdel.fiu.jeta na rarlično blnjro. ki ga Vrednost.ni i^raz srrravlja v medsdbojno razmerje.« (Marx, KapHal I. s-t-r. 15.) '
2.  Lastnosti ekvivalenta
Tatoj  se  zas^ta-vilja   vprašanje,   katkšne
la&tnosii ima ekTivalentna obliika. Za last-
ika blaga-pJatna, ki hoče zamenjati svoje
platno za žaito, platno ni uiporabaa vred-u-ost. Zaito ga. tudi zamenjij. Kaj vetja zaottj platno? Platno je zanj pre-prosto, • redmost. sredstvo za zam.t>ujavo. Toda, aili je lastnik pilaina ravnodnišen do -teg-a, kakino vrednostno obLito.bo jmeJo to nje-povo iblago-platn-o, kt gapriuaša na tržišče. NL Potrebuje določeno uporabno Tred-nost Zato hoče, da pride to njegovo bla-go, ki mu v rakah velja kot vrednost, do izraza v takšni uporabni vredno-stj, ki mu je zares potrebna. 'V tem primeru je to blago žito. Tudi lastnik platiia priinaša v zamenjavo platno kot VTedmos-t, hoče pa. da pride ta vrednost do iZT&zn v neki določeni uporabni vred-nosli, to je v žit-u. Zito je kot ekvivaJeiit v vTednostnem izrazu popr)<Lnoma ena.ko pilatuu. To enakost pa kaže s svojo kou-kretno obliko, s s^vojo uporabno vredno-stjo. To enaikost pokaže v svoji naravni obliki, pvav kot žito. V tem priineru je žitb ekvivalent za določeno količino upo-rabne vrednosti, ki mora izraziti vrednost-platna. Ka jti la&ini,k platma pravi: jaz prinašann .pla-tno. ga zanienjam. to platno je z-ame vred«ost. a ne uporabna vred-nost, hočem pa, da pride ta vredinost do izraza z dolfrfeno količino .žita, to je, z doiločeno količ.ino uporabne vrednosti. ki je žito. Zafo služi uporabna vredo-ost za obliiko, po kateri Dri-de do izraza njeno nasprotje, vred.nost To je prva lastnost eikvivalenta.
Ekvi-vailen-tna oblika pa iraa še dve last-nosf.i. Druffa lastnost e-kvivaleiita je. da služi konkretno delo za obliko izraiania njegovega nasprotia — abstraktnega dela. Ziito je proizvod daločenesa konkretnepa deia. dela pridelovalca žrta, ki ie moral za žito orati.. sejati. fcopati. plfti, žeiti iid. V lean vre<Inostnera izrazti pa siuži to konkretno delo za to. da se po njem po-irdi iin izrazi aibstraiktno delo. abstraikt-no ffelo izdelovaiica platna. Ka jli izdeio-valec platna troši delo. ko izdeluje uiporabno vred.nost za dmžbo. za dm?e. fo deio pa ve.lja zainj pre-proisto kot neko ^plošino (%1oveško delo. kot delo. ki re enako vsa-ketnn djiu^emiii d-elu \<n ki d<iib; iko.t tako pofrdiilo t Tnenjailinem odnosai. Ni pa rav-nodiušen do ^ejra. s kakšnim dni"'-in de-In.m bo -nfpisroTO deio izpinačemo. Nje?ova tpžnja \p. da bo dmsro deio. ki ho MiaU nteipovemu. delo. ki vma hkira-ti tudi da-¦lo"'eno Tvonkrp-fTio ¦nibliiko. v ¦tem primeru 'leJo pridelovailca žita. Lasstni.k platna tnv fe svofefra Ma spravi-ti -y TazmeTTe ena-koisrrt ma T>raneT z deloin. ki fe "vsebovano v virni. Njeiffa zajiima 'komkretfcno dfilo pri-dplovalca ži'ts. dipilo. ki je pri"ved1o dn te-Ta. da !» nridplf^k prav žvto Z^s+o jp kon-kretno dHo oblika. v kafe-ri uride d« W.-Tiza nipjrov*) nasprotjp—abstrnktno dHo. Tn tpItr to -konkrptTio dpilo zfl tiem>sredno noosebl jen }e abstraktnega (drnžbetiepa) dein.
Ko stoo prej pojasn iewK abs^raktao deilo. smo tra ^pazovai' taTcoirclcoč r nesa-^"vni <rbli|Wi. Zamemnarili <;rno tsp določne potezp dela. v«se smo aibsira-JiiTsli i-n sra rp.diroirRili Tia TTren^OKte potrošnjo člove-škea-a -dpila spiloh. Vi-diimo T)a. d« se sedaj B.T>«!^rnVf-no d-eio -orp-rlstnvlia k<A ik-nmkret-no <JeTo. fer&J tt ipozitiTmem sroi«!iii. ko<t dciločeno dplo. "V t<*m jp drw?a bfs-trena lastoosit ek"vivpHpnta: da po«3-faine ktm-lcre^-no delo pooseibljCTife atetraiktoepa d^ela.
Tretja lasfanost ek.vivale<nita i-e. da pred-stevilja zaseb-ao delo ali, če hočete, indivi-dualno delo kot n«poiredno poosebljeaje družbenega dela. Izdelovailec iplataia oi izdeloval platna zase, temveč za druge; to pomen.i, da je bilo nj&govo dalo t bi-stvu iiamenjeoo drusim, družba, da je v bistvu družbeno delo. Izd&lovalec plat-na pa hoče, da se mjegovo družbe-uo dclo izkaže kot družbeno v popol-nonia določe-nem delm dru.g-e-sa. V iem primeni hoče, da se pokaže v obliiki dela pridelovailca žita. A pray tako, kakor je ta izdel-OTalec plat.na zasebni proizvajalec (a'li i-ndividoi-alni proizvajalec), tako je tudi pridplova-lec žata zasebni (ali individualni) pridelo-valec. To pomeini. da hoče, naj se nje,?ovo družbeno delo izmeri in pride do veljav« v delu druge^a zaseibcega proiz-vajalca, t našem. primeru prideloval-ca žiria. Zato je zasebno delo žiitne^a pridrforalca. to je, individualno delo žitnega pridelovalca oblika izražanja drnžbenega dela. Velja v tem vreduostoeim izrazia n«posredmo kot predstavnriic drnžbenejra drfa.
3. Denar...   stihijski
proizvod   blagovne
zamenjave
'Vse bistvene poteze ekvdvaJenta imaino pri denarju. Denar se kaže kot rezuttat razvoja zamenjave — za tem pa stoji raz-voj blasovne proizvodnje, razvoj proiz-vodnje iti delitve dela med sainostoiniliii proizva jaloi. Brž ko postane zain&njaTa staJan pojav v živl.jenju proizvajalcev in brž ko pride na tržišče "večide-1 blaga in se zatnenjuje. tedaf se čptlalje bolj pojav-lja inasprotjp med ti.porabno vredtios-tjo in vredjios^tfo. Prav tako se eeda.lje bolj po-ffoslo pojavlja osamosvojitev vrednosti m izločitev vrednosii. ki tiči t samem blag-u; izločitev vred>nosti iz "te^a blaffOTiie^a te-le^a in pri.kazmra.n.fe te "vredinosti v dru-ffib bla.sovnih  tplesih.
Lasfnik plaitna }* na primer eoikra:t za-Tnenjal platno za žito. drusrič pa je piatno Z/ameiiial za jaffnje. Tret.ji^ je platno za-men.ial za sekiro \n tako po rrsti naprej. Kaf io pomeni? Enkrat je vredTiost plaina dobMa obliiko žiita. To pomemi. abliko do-ločenp uporabne vredinosti. Tu se je neka-ko vrednost plaina kakor odlepila od piatna 'iin zalepi.la za žito i.n rekla: jaz spm isto. ;kar t<? tudi žito! Dmsrič pa se je vrednost platna ločila od p^a+ni in reikla: n.isem i>la:tno. ^femveč iaiffnfe! Tre+-fič se ie vrednost nlatna ločila od nlaina in   rpikla: nisem  platno. temveč sekira.
Tz razvoja te zamenjave se kažp. da vred'nos't nii določena uporaibna vredaost. Neipretr?oma se je v zu-nanjeTn izra^u iz-locevala iz lastnejra blaffovae.sa ielesa fplaitna) in se kazaJa zdai kot ena, zdaj ¦kot dirttffa. vča.sih pa kot tfetia tiporabna vrednost, torpf osamosvojevala se je od uuorabne vrednosti platna. Po drupi stra-ni, če izhajamo s siališča las-toikov v^eb. TTst biasa: žitta, jai?.ni-eta «n sekire, bo-mo -videli. da fe za lastinika žita biio ,plat-no poosebliemfe TTedaiosti. za lastnika trs--nfeta je Mlo platoo prav -tako pooseblie-¦nfe -vredTios+i, kaJcor ie tudi ea lis-tniika sefcire plarfmo prav tako Doos&bljenTe vrednost.i. V Kla^ovTiem STe/hn se .ie <po-•terotatkem Ppdaije bolj eno blapo na.ino-(iNadaljeTain>je  na   16.  strami)
VASA SKUPNOST
stran 10. III. 1957
15
gosteje predstavljalo kot predstavnik. kot utelešenje vrednosti drugih vrst blaga. ln
to s svojo uiporai>iio vrednositjo.
Z razvojum ihlagovne proizvodLkje in za-ineujavo postaiie jiujao, da u-eko blago dejaji&ko postaiie paosebljenjt;, vrednosti za vse drmgo iblago. Zaikajr1 Venio, da iz-raža razvoj zaimeujave dejstvo deditve de-la ined indlivdduailiiLiiiiLi proizvajalci in da je življeuje vsakega izjned ajih odvisuo od tega, ali takiko zameujuje aii ue, ali lx>do v lein u&peli aJi jie. Morajo zaine-njavati. Toda, če še nd inekega paseibaega blaga, kd ima vlogo ,predstav.ui.ka za vse drmge vrste blaga, tedaj je iproblean za-ineaijave izredaio otežikočen. Kaj se lehko zgvdi? Lahiko pride iudi do takega pri-ruera. Lastndk pilataa hoče zaiumijati iplat-no za žiito in hoče, da bi žiio dobiio obli-ko vreduositi njegovega blaga — platna. Lastniik žita pa noče zamenjati žjta za platno, inord« bi ga holel zamenjati za seki.ro, Lastnik se.kire pa niorda jioče žjta, prav tako niti plartna, temveč hoče za-. lnemjati sekiro za jagnje; da bi njegova sekira dobik dbLiiko ja.?Jijeta. Poteinta-kem iina vsak blatjco. ki je enemu iznied n.jih potrebtio. Do zamenjave ,p« zelo tež-ko pride zato. ker ni dvojic-e. y kateri bi eden imel tako blago, kakršno potrebu-
je drugi. Potem ko se že v praksi, t za-menjavi pojavilja [primer, <ia tnia neJio bla-go najpogosteje dbliko vredmosti za razuie drage vrste blaga — t iiašeia pri-inenu b[ biJo U> pJauio — tedaj se bo ii.i-tro iz vseh vrsii blaga i2.1oči'k> eno —¦ platno — im do'bilt> vlo^o takvdvalenta 2a vse drngo iblago. Platno bo postalo splošni ekvlvalent za vsako drugo blago.
V tem primeru bo lastnik iblaga, ki ga Loče zamejijati. težil predTsem za te*i, da zameinja to bLa.go za platmo k«t splošai ekvivaileat, To ipa pomeni: kadar lastnik žita zamenja svoje Mago za .platno, u to plaino velja, ae samo zanj, temveč za vse drug-e, za poosebljeaje vrednosti. za po-osebljenje al«traikitiwiga de>la, dražbenega deda To .pomena. da je platno m«goče za-memjati za rsak dniga izdelek, ker se laii-ko kot poosabljenje družjbenega dela sprememi v^ kateri JooJi drugi proizrod družibenega dela.
Pofem ko ima ¦Iastai|k žita platno, ibo šel za to platno ikiupi'ti na primer tudi' se>kiro. Lastnik ži;ta 'poieonifakeni idejansko za-me.nja svoji žito za sp.kiro, toda ta zame-njava ni več neposredna. Svoj smoter, da pride od žita z zamenjavo do sekire. ure-saiči prek lega, da najprei ži'U> »preuneni v splošni ekvivalent, v platno. pa šele s pomočjo platna na konou pridf do sekire.
4. Denar  splošni  ekvhaleni
Denar  je   prav   ta   spiošni   etvivalent
To .poaieni, da ga je sama zaunemjava y svojem razvoju jiujuo rodiJa, ktr je sti-hijsko neki proizvod, ki so ga najpogo-steje zameiijavaili jii je predswvljal vred-uost za drmgo blago, pridoi>il privile-giran položaj, da je za vse vme blaga splošai vrednostni izraz. Brž ko je .pro-izvajadec zamenjal svoje blago 2a platno — v tem primeru je plaino splošni ekvi-vaient — ima t rokab sploiao zamenlji-vo iblago, absolntno blago, ime 7redmost; je (poSEjstHiii., če hočemt>, stvari, ki po-oseblja abstraktno. druibaao de.o. Sedaj jo Jakko zamenja za določeoo aporaino vredmost, iki jo potrebuje. >Toda samo akcija družbe Jabko ueko določeno blago napravi za siplošni ekvivale.nt. Zito druž-bena akcija vseh dragih vrst bla.ga iziločd neio določeno blago. v katerem vsestran-siko kažejo svoje vrednosti. S tem posta-ne aaravna oblika tega blaga ekvivalent-na oiblika. 'ki vplja v vsej druijbi. Biti splošni ekvivalent postane z d^uiibeiiim procesom specifična družbena fuakcija iz-ločenega blaga. Ta.ko nastane d&nar.« (-Marx:  Kapiiail  I. str. 49.)
»Sedaj, ko je z družbeueg-a ^tališča obli-' ka splošnega ekvivale-nta zrasla z aaravao obliko tega speci.fičce.ga blaga, postaoe ta denarno blago, io j«. funkcionira ikot de-nar Dobi apecififtio družbeno funkcijo, zato pa tudi družbeni monop»l, da v ok"viru blagovnega sve^ta Lma vilogo sp-loš-! nega ekvivailenta ... Neko določeno bla-ffo. zlato, je zg-odovi.nsko os'voj.i!o to pri-Tiile^irano mesto.* (Marx: Ka>pita] I, str. "H-Tn.) Taiko je donar nasta>l z razvojem menjave Najprej se je s-tih.ijs.kc. izločilo, izdvojilo iz blagovne množice Wago. ki ima čedalje bolj položaj splošnega ekvii-yalenta za drugi blagovni svet. Ko pa se ta vJoga splošne^a ekTJvalenta asfali aa en-em blagn, prepros-to trajno zraste z njeno naraTno obliko. z njeao aporaibno vrednos-tjo. tedaj se splošni esviTalent spremeni t demar.
V zgodovi.iii Tsaie držare so bile med razvojem blagovne proizvodaje razlione vrste blag-a splošni ekvivaleat. Toda sča-som je ta splošai ekviTalemt tako rekoč trajno zrasel z naravnimi telesi plemeni-<ih kovin. Konec koiicev je zlato osvojilo ta iprivilegirdni položaj. T<> pomeni, da je zlalo osvojilo monopoi t blagovaem sre-tu, da je s svojim naTarnim tejesom. s svojo uporabno vrednostjo utelešenje vrednosti. Potemfakem je tudi de.lo pri proijrrodnji zlata dobMo ta monopol. da je postalo poosebijenje družbenega dela, in  to neposred,no.
Zakaj so plemenite korine pcstaJe de-nar, konkretno zlato? Na to so vplivale naravne s,peoifičnosti samega zlata. E>ve sta inajvažnejši. Prya. da ie zlato meple-de na to, k.je na zemeljsii obli ffa najde-fo. enako. vseftno je. ali izvira iz Jurne Afrike. Kalifornije, Sibiriie. Jusoslavije. Zlato je zraven te?a tudi statoTitao v normalnih  pogojih   vlage.   pritiska  ifd.
Druga stvar. ki je imela pliv. je, da vsebuje mailma -količkia z-la-ta ^eiliko ko-liči.no oloveškeza dela, to pa pomeni. da laLko majbna kaličina zlata izraža veli'ke minožine vredinos^ti. Na.to ie prav tako -važ-na tudi lastnost zlata. da je lah-Vo dpljJTO. Vse te okoliščine so povzročile. da }e z.!afo sčasotn postalo absolutno blaffo. io je denar.                  ('Nadaijevanje slpdi)