X^LJAiV-ZVON V ......................'"»""'''''"'MaiiiMitiiiiniiHtlililllllilir^illlillllliUUIllIMIHi^HM^^^^^**11""'' "■"■■"■' "' 10 ...........................«.........>«.n.iUN>1UWKffi:tRtri!ll)ffi?ltfni»ittl!H(n.i.M..mM*unw..............— LETNIK XL VI I 1927 Vsebina zvezka za mesec oktober: 1. Pavel Golia: Ribice....................577 2. Janko Glaser: V mesečini.................578 3. Miran Jarc: Jazz-band...................579 4. Vladimir Levstik: Hilarij Pernat. (Dalje prihodnjič.).......579 5. Fran jo Čibej: Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja......590 6. Ferdo Kozak: Snov....................59? 7. B. Borko: Nikolaj Berdjajev. (Konce.).............607 8. Joža Lovrenčič: Publius in Hispala. (Dalje prihodnjič.)......618 9. Janko Samec: Mož z liričnim poslom.............623 10. Stano Kosovel: Ljubavna pesem...............629 11. Književna poročila....................629 Matija M a 1 e š i č, Kruh (Juš Kozak). — Luč. Poljudno-znanstveni zbornik (Joža Lovrenčič). — Drag. Prohaska, T. G. Masaryk. Zbornik (Dr. L.). — Rossani, Nada (A. D.). — Jahrbücher für Kultur und Geschichte der Slaven (J. A. G.). 12. Kronika.........................639 Iz zgodovine P. E.N. klubov (Pavel Karlin). 13. Portret pisatelja Vladimirja Levstika. LJUBLJANSKI ZVON izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 150 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Na reklamacije se pošlje reklamirana številka brezplačno le tedaj, če se je reklamirala najkesneje en mesec po njenem izidu. Za poznejše reklamacijo se mora reklamirana številka plačati. ★ Urejuje FRAN ALBRECHT Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54. ★ Izdaja ej: Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja Tok stvarjajočega življenja polje prav tako v umetnini kot v duši umetnikovi. In kakor izkazuje umetnikovo življenje najvišje točke in ure najpopolnejšega bogastva, a tudi neizogibne plehke momente in trenutke duševne utrujenosti in bolesti, tako najdemo tudi v zaporedju in razvojni črti umetnikovih stvaritev dviganje in pojemanje, — poleg najmočnejšega nahajamo kose, ki so nadvse človeški in skromni. Umetnine so veren dokaz za umetnikovo življenje, so globok izraz njegovega življenja; v njih je vtisnjena duševna fiziognomija stvaritelja, se «znašajo» nakopičene energije, se ventili rajo podzavestni psihični momenti. Izrazna funkcija Cankarjevega pesništva je nadvse močna in obsežna. Pesnitev je zrcaljenje duše; v vsakem spisu se ponavlja tiho utrip notranjosti, življenje se odbija v besedi, globoke in težke spremembe substance se razdajajo in spravljajo v stavkih. To podrobneje izkazati, je naša sedanja naloga. Umetnik se v svojem delu izpoveduje, često čuti naravnost potrebo po izražanju, ventilacija nakopičenih psihičnih energij je zanj nujnost. Sebe razdaja in prodaja, se mora razdajati in prodati. Umetniški poklic ni izbran prostovoljno, sam se vsili, je z muko in trpljenjem združeno poslanstvo, je od usode naložen križ, ki v začetku morda še ni bil zavesten, a se je polagoma čisto izluščil ter prevzel vso dušo. «Beseda nova, beseda lastna pa se brani papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo luč; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati jo je treba šiloma, neusmiljeno, pa naj se razlije kri. Ker iztrgati jo je treba, tak mu je bil dan ukaz, ki se mu ne more upreti; dan mu je bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu prvikrat napol zavedno zgenila nova beseda; v tistem hipu, ko je prvikrat, napol še v sanjah, vzkliknil iz globočin...» #«Toda globlje, zmerom globlje v grudo segajo korenine, že so razrile prst, razmaknile mogočne skale...; kjer je sanjalo poprej ponižno cvetje, stoje široki, donebesni, temni bori. ...Srce se vije in stiska od bolečine, brani se, rajši bi molčalo; ali molčati ne sme, trpeč mora oznanjati svoje trpljenje, ker taka je sodba in zapoved» (Podobe iz sanj 6/7 in še drugod so klasično formulirani ti odnosi). «Da je bilo po mojem, bi vas bil vse po vrsti ubogal in užival bi danes beli kruh vašega češčenja; toda hodil sem, kakor sta neusmiljeno ukazovala srce in vest» (Krizantema 2). In podobno v Volja in moč, str. 116., kjer opisuje nujnost, ki umetnika sili k izpovedanju. «Obupa naj, skrije se naj, kdor ne more vse do konca zatajiti svoje mladosti in spomina nanjo, kdor ne more pozabiti, da je videl nekoč visoko med zvezdami svoje hrepenenje in svoj cilj.» A ne samo, da gre umetniku pogosto beseda težko od srca, često se pridruži k vsemu sramežljivost pred samim seboj, umetnik ve, da se s svojim spisom razgalja pred drugimi. Zakaj vse kar pride iz pesnikovih rok je prav za prav avtobiografija, je povest o glavnih dogodkih duševnega življenja. To, kar se je raztekalo v vse vetrove, se stisne v trda jedra, umetnikova dušna eksistenca je prijemljiva, pregledna in zaznamljiva oblika. A ta jezikovni lik, ta objektivna stvar je taka, da je med njim in umetnikom neki trajen odnos; med stvarjo in človekom je trajajoča vez: v pesnitvi je podana človeška psiha, ki jo je ustvarila; ti liki nas gledajo, ker so podoba po naši podobi. Te forme hočejo, da z njimi živimo, ker v njih je umetnikovo življenje. Od pesnitve gredo linije do človeka ter njegovega srca in razuma. V pesnitvi govori in vzkrika umetnik, njegove besede nimajo samo namena podajati pomene, niso le signali za razna dejstva in ne merijo samo na vrednote. Besede so izraz življenskega toka, so val v vrtincu vitalitete, — življenje se izraža avtobiografično, znaša se notranjost in intimna osebnost v raznih momentih. «Kadar piše človek življenjepis, — in vse, kar človek piše, je življenjepis (!) — ga časih obide groza, mu zastane vest. Kajti zazdi se mu po pravici, da je predrzno posegel v stvari, ki jih je bil Bog sam že spravil v usmiljeno svojo noč» (Grešnik Lenart, 81). Drugič označuje umetnika, ki upodablja tujo podobo, a pri ' tem ne more zatajiti sebe. V umetnino je položil svojo dušo. «Pokaži, kdo si. Ustvari mojo glavo in v moji glavi svojo podobo, ustvari tako, da bo oboje, moja glava in tvoja podoba, ena sama nerazdružljiva lepota... V eni sami noči se je vzdramila tvoja duša in se je sama ustvarila.» (Volja in moč, 47). — «Iz vseh tistih 4 žalostnih zgodb, ki sem jih pripovedoval ljudem, gleda moj obraz; čemu bi ga slikal še posebej?» (Krp. kobila, 14). — Najmočnejše in najjasnejše pa je povedal Cankar to v «Mojem življenju», str. 64 ss. Tu le par odlomkov. «Objektivne umetnosti ni in je ne more biti, dokler je umetnost delo in dih človeka. Kdor je umetnik, kleše v kamen od začetka do konca sam svoj obraz» ((/>). Umetnik, s tem da daje sebi izraza in duška, prihaja sam do spoznanja samega sebe. «Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko... temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše» (68). Umetnik v umetnini izraža samega sebe ter motive, ki vzra-ščajo v njegovi duši. Kolikor se ti motivi ponavljajo, kolikor trajajo in napolnjujejo cele kose življenja, v toliko postanejo povod in nujnost, da se umetnik vedno znova povrača k njim, da jih jemlje med svoje prste ter po raznih potih pride do njih uresničenja in upodobitve. Vedno znova vpleta iste motive, vedno spet se zarije v svojo bolest in radost, da jih v vedno novi in sveži formi izrazi, da se ob tem procesu umiri in ustali. Često se hoče v umetniku življenje razlesti, zanj je naravnost nujno, da preide in se prenese v umotvor. Potreba po izražanju traja, dokler se delo ne dokonča in uresniči, često traja napetost še dalje, življenje je tako polno bogato, da rabi še nova izrazna pota. Cankar je sam povedal, da je vedel, kako se bodo vsi še tako mnogoštevilni motivi sklopili v enem momentu, se sintetično zlili v enem delu: «Vse te melodije, oznanjevalke mojih trenutkov (!), se bodo spojile v eno. Vse moje ljubezni, vsa moja brezprimerna sreča, vsa moja nezaslužena prijateljstva in vse moje zvesto zastražene bolesti, vse to se bo spojilo v eno pesem, v eno samo melodijo, ki bo po materinsko zbrala vse drugo skupaj.» (D.S. 1914-., str.406). K temu primerjaj tudi «Belo krizantemo» str. 41. A Cankar ve tudi, da je ustvarjanje neizmerno težko, kadar mu objamejo dušo najtrša, najtežja doživetja in najgloblja spoznanja. Njegova tenkoslušnost dojema kvalitete, ki jih naš grobi posluh ne občuti. Posledica je, da se pesniku delo zatika in ustavlja, pregloboko spoznanje naredi njegovo besedo težko. Z resnično grozo nam pripoveduje v «Podobah iz sanj», v kratkih iti redkih besedah vzkipi v njem jeza nad krivico in v tihi resignaciji in melanholiji gleda na teptano domovino. «Nikoli nisem prav lahko pisal; v teh zadnjih časih pa mi je vsak stavek, ki ga napišem, skoraj telesna muka... če bi bilo vsaj malo solnca, če bi vsaj "tenkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs, vsaj enkrat lahko pogledal predse in nase brez strahu, z nezastrtim očesom,» piše v «Podobah» (str. 3). V «Krpanovi kobili» pa tolmači Prešerna, kojega pesmi so prav tako bile porojene iz težke atmosfere: «Da je moja knjiga le moja beseda in da je sramežljiva beseda le senca človeka, njegovih misli in njegovega resničnega pomena, in da je zategadelj moja knjiga le motto mojega življenja in le ime mene samega?... Strah jih je mojega trpljenja» (!) (67). A ne samo, da teža in trpljenje ustavljata umetniku polet kvišku. Cankar je doumel še nadaljnjo skrivnost: četudi bi z besedo rad prišel do konca, do konca vendarle ne more priti, za poslednjo stvar in zadnjo dušno skrivnost ni besede in iz- 38 593 raza. Že doživljanje in spoznavanje človeško ima svoje meje, — iracionalno trči na zadnje točke in ne more seči preko njih. A še manj kot spoznanje zmore jezik; tudi tam, kjer je umetnik nekaj doživel in doumel, kjer ima v duhu jasno in konkretno sliko, mu jezik ne more slediti ter onemore sredi ceste. «Kdor vzame v roko to knjigo, naj premisli, da je porojena iz svetih ur, polnih tihe, neskaljene sreče. ... namenil sem se, da izročim ljudem slabotno (!) podobo, ah samo senco tistih večerov... Kjer se je glasila pesem jasne pretresljive resnice, je zdaj pač le nerodno, komaj razumljivo ječanje.» (Gospa Judit !4.) — Klasičnega mesta iz «Podob iz sanj» str. 8. pa menda ni treba več citirati. «Iz dna, prav iz dna bi se rad izpovedal, iz dna zaklical naglas vsem ljudem... ali poslednjega dna ni, zadnje, za vselej odločilne, odrešilne besede ni, še nihče je ni slišal, ne izpregovoril.» — Umetnik upodobi ja in izraža v umetnini vse svoje življenje; iz tega črpajo njegove pesnitve, odtod zvenijo sladko in osvajajoče, odtod jih obdaja bolest in tema. A za umetnika ima ta proces važen pomen in samolastno vrednost, pesnitev opravlja oziroma ima za umetnika «izrazno funkcijo», in sicer v teh-le ozirih: 1. Umetniško delo sproži duševne napetosti, sprosti nakopičene energije, pomiri razburjenje, ventilira nabrane dušne strupe in potlačena doživljanja. Dolgo so vrtali demoni v duši vzbičavali živce; instinkti in goni so se uporno ustavljali zavestnemu hotenju in stremljenju za raznimi cilji, neukročene težnje za ustvarjanjem in omama, katere sladkost je okusil včasih, so kljuvali na dnu ter povzročali naravnost neugodje, ki gre često do bolest-nosti. K vsemu pride še teža od zunaj in iz notranjega doživljanja; — če se umetnik vsega tega reši in otrese in sprosti, je jasno, da je zopet v duševnem ravnovesju, — četudi ne v končnem in popolnem. «Izpovej (!) se še tako vestno in verno, zmirom ti bo v srcu kljuval grenki očitek, da si bil nekaj sila važnega pozabil povedati; ne le nekaj važnega, temveč celo najvažnejše, tisto poglavitno stvar, zaradi katere edine si se bil napotil k spovedniku» (Moje življenje 67). 2. Izrazna funkcija pesnitve se udejstvuje dalje v tem, da pesnitev stopn ju je ugodnostna razpoloženja umetnikova. Kakor uživa ljubeči svojo srečo v tem, da jo vtisne in vreže v lubje drevesa, tako uživa tudi umetnik srečo, da more nekaj ustvariti, — ne glede na to, bo li kdo imel kaj haska od tega. Nič ne vpraša po poslušalcu ali gledalcu, morda bi ga bilo celo sram, kakor bi se zaljubljenec sramoval samega sebe, če bi še kdo drug vedel za njegovo početje. Umetnina zadošča umetniku samemu ter mu da pozitivnega čuvstvenega impulza navzgor. Sebe in svoje notranje bogastvo vidi v vsej pestrosti in polnosti, lastno življenje dobiva nešteto obrazov in podob, čuvstveno stanje se približuje neki končni, v večnost prehajajoči kontemplaciji. «V tistih urah sem okusil vso sladkost, ki jo more okusiti človek-sostvarnik. Kar je bilo od vekomaj v meni, se je izlilo v vesoljnost in jo je oplodilo in iz vesoljnosti je planil žarek nazaj v mene samega. Sence, ki sem jih klical, so se včlo-večile ob mojem ognju, spoznal sem jih koj; polne so bile do roba mojih misli in mojih sanj, moje oči so imele in moj obraz, preživele so moje življenje do kraja, še tisto zadnje, za katero ne vem. Ali vse, kar sem videl, je bilo tisočkrat povečano, razmaknjeno v brezkončnost. Saj to nisem bil jaz, ne jaz, prašek v poletnem žaru! Ni bil en sam obraz, — tisočkrat tisoč jih je strmelo vame! Ni bil en dan, ni bilo eno samo tisočletje — večnost je bila!» (D. S. 1914, 98.) 3. A dejstvo, da umetnik s svojo umetnino da duška sebi, vključuje še neko stran. Umetnikovo življenje «se prenese» na druge subjekte, s čimer se pod 1. in 2. navedena primera še stopnjujeta in povečata. Pesnikova duša se projicira iz lastnega kroga navzven, dušna toplota izžari drugam, lastna sreča «se zrcali» v drugih, zadobi v njih odmev, — kar more zopet vplivati nazaj na umetnika in povzdigniti njegovo duševno stanje. Ni treba, da bi drug človek moral adekvatno doumeti umetnino, da bi jo estetsko, stilno in vsebinsko moral prav tolmačiti. Zadostuje, da je sodoživljajoč dojel umetnikovo intencijo po izražanju sebe, — že to dejstvo, samo obrodi svoj sad, in umetniku je s tem dana garancija, da je duševni kontakt zagotovljen. Tudi o tem se je Cankar točno izrazil. «Ko je vstal ter si ' ogledal svoje delo, je občutil, da je dobro. Lica so mu zažarela in obšlo ga je mahoma prav posebno požel jen je (!), kakor ga dotlej ni poznal. Ozrl se je, da bi ugledal človeka (!); ne morda, da bi mu pokazal podobo(!) in da bi se pobahal (!), temveč... kar tako (!!), da bi ga prijazno pozdravil in da bi mu nekaj povedal, nekaj veselega, karkoli.» (D. S. 1913, str. 215/6). Mislim, da se precizneje in genijalnejše ne da formulirati zgolj izrazna funkcija z intencijo na drug subjekt. — Sedaj pa še par besed o vsebinski strani Cankarjevega izražanja. Gre za vprašanje, kaj se izraža in ventilira v umetnini ter postane s tem povod («motiv») za umetniško ustvarjanje. 38» 595 Navaja se, da se izraža v umetnini «osebnost» umetnikova. A zdi se, da je taka določitev presplošna in medla. Kajti jasno je, da se povsod in vsikdar izraža in tudi upodablja «umetnikova osebnost»; a če to vemo, vemo bore malo, — tudi če rečemo, da se osebnost izraža nezavedno ali podzavestno. Mislim, da je neoporečno, če rečem, da se v umetnini izražajo umetnikova doživljanja, dalje umetnikove karakterne lastnosti, dalje njegova ostala trajna psihična zadržavanja, vštevši tudi instinkte in gone. Predvsem se seveda izražajo čuv-stva ter v njih osnovi življenski tonus in določeni živ-ljenski ritem umetnikov. O tem smo govorili že v pred-idočem članku, v podrobnejšo analizo se tu ne moremo spuščati. Na razgovor morajo priti te stvari pri vsebinski analizi Cankarjevih motivov in problemov. Tam bo treba analizirati Cankarjeva čuvstva, njegovo trpljenje, njegov sarkazem, njegova potlačena «individualno-psihološko» (A. Adler) pomembna čuvstva, zagrenjenost njegovih tipov, pubertetne momente njegovih indi-viduov, odnose Cankarja do matere, domovine, etike in religije, in še marsikaj. Tu nam gre predvsem za smer njegovega doživljanja in psihičnega stanja, za formo njegovega izražanja, in sicer v toliko, kolikor se «izraža» v njegovih spisih. V tem pogledu bi rad ugotovil nekatere zanimivosti. Izrazna funkcija Cankarjevega pesništva ni omejena samo na direktne primere, — kot da bi se umetnik moral vedno neposredno izražati, direktno označiti svojo notranjost, oziroma svojo notranjost upodobiti s tujo duševnostjo. Izrazna funkcija je pri ' Cankarju mnogo širša in splošnejša, poslužuje se tudi p os red-n i h, indirektnih in simbolnih potov. Skoro ni partije, ni odstavka, kjer bi mogli izhajati brez našega tolmačenja. Ljudje, vnanji dogodki, pokrajine, pojavi v živi in mrtvi prirodi ne eksistirajo sami zaradi sebe, temveč le v toliko, kolikor so v odnosu do notranjega sveta, do Cankarjeve individualnosti in subjektivnosti. «Tout paysage est un etat d'äme» velja brezpogojno za Cankarja. Zato ni nič čudnega, da besede in objektivne predmete porablja vsimbolizacijo notranjosti; slike in podobe, ki jih je ustvarila njegova fantazija, so simbolni izrazi in razne vrste signali ter metafore za notranja dogajanja. Nehote se prenašajo doživljajske energije v simboliko, ki jo moramo prav tolmačiti kot izraz umetnikovega doživljanja. Ne mislimo tu na pomensko simbolizacijo, da je Cankar približno in v prispodobi ter karikaturni shematiki po- , dajal istinitost. Mislimo na izrazno simboliko, podobno kot jo je moderna psihoanaliza izkazala za ljudske pripovedke, pravljice, mit, misterije, dovtip, sanje. V tem pogledu umetnik iznajde in tvori nove simbole, znanim predmetom daje nove simbolne pomene. «Veliki umetnik ne prevzema svojih simbolov kot fiksne tvorbe iz istinitosti, temveč jih pretvarja tako, da postanejo njegovemu svetu sanj še v višji meri adekvatni, kot so že v istinitem svetu»*. Cankarjeva izrazna simbolika je bila že od početka zelo močna in mnogolična, tekom let je postala vedno močnejša, na koncu je predvsem odločala. To je razvidno iz njegovega pojmovanja «življenja». To življenje sega preko vsakdanjosti, sega v neko svojevrstno plast, morda celo v transcendenco. Misli in besede se vedno znova vračajo nazaj v preteklost, v mladost in ugaslo lepoto otroških let, se ob dolgem temotnem večeru vzpenjajo v dolgem hrepenenju naprej v bodočnost, v pubertetnem predobčutju in predokušanju bolno in vročično prijemljejo za ljubeznijo in smrtjo, v času vojne kloni jo pod moro, ne morejo se sprostiti in zadihati v srečnem ozračju, dojele so veliko in grozno umiranje, doumele življenje, ki je bilo rojeno mrtvo. V «Lepi Vidi», v «Milanu in Mileni», v «Grešniku Lenartu», predvsem pa v «Podobah iz sanj» se je življenje in doživljanje samo izrazilo simbolno. Cankar ni samo življenje «naslikal», v vsem osnovnem tonusu pripovedovanja in neštetih simbolizacijah prodira tozadevno doživljanje in čutenje neposredno. Ne samo mali Lenart, tudi kadet Milavec, kralj Matjaž in kostanj posebne sorte so izrazni simboli, in prav tako pripovedovanje o Milanu in Mileni in njih koncu. Iz vsega zvene dušni motivi, ki se prenašajo v vnanji «izraz» ter dalje segajo v tuje duše. K temu samo odlomek. «Kje si? Odkod bi slišal zvok tvojega smeha, ihtenje tvoje bridkosti? Kamorkoli si se napotil, koderkoli hodiš, sejal si in 4 seješ cekine ljubezni še na trdo cesto, na goli kamen, da bo vzklila sijajno, drugim radost, tebi večno zasluženje» (Grešnik Lenart, 114). In še nekaj se da reči o izrazni funkciji Cankarjevega pesništva. Do izraza ne pridejo le individualno privatna in samovoljno Cankarjeva doživljanja. Izraz dobe tudi razpoloženja in kompleksi, ki so ležali v zraku in kljuvali v življenju marsikoga ter vznemirjali celo dobo. Morda ni bilo ravno vsakomur jasno, za kaj je šlo, a zapisani so bili nekateri motivi v vseh in Cankar je le izrazil to, s čimer so se poedinci borili sami zase in na samem. * Müller-Freienfels, I.e., str.70. Zopet pripominjamo, da tu ne gre za podajanje kakih «problemov» ali za to, da umetnik «drži svoji dobi ogledalo» in da je njen kritik, ki jo hoče izpreobrniti. Mišljena je zgolj izrazna funkcija; umetnik izraža pač to, kar je prav tako in vzporedno pri srcu tudi drugim. Za velikega umetnika je baš preizkušnja v tem, da izrazi take momente kot so jih podobne doživljali drugi. Cankarjev vpliv je bil v tem oziru zelo velik. Saj je znano, da so n. pr. nekateri pod tem vplivom uravnali celo svoje praktično življenje. mel je navado, da je nadrobil v svoja pripovedovanja zmirom kopico svojih spoznanj in misli, vendar ni bil nikdar dolgo- časen. Kar je pravil, je navadno zanimalo in kar je bilo vmes njegovega razmišljanja, nas je večkrat prevzelo in pehalo v temeljito razglabljanje. Tako tudi tokrat, ko smo sedeli v topli, napol vaški krčmi in je zunaj legal zimski mrak na zemljo, volnen, od neke visoke luči ves svetal in bel. «Dovršene umetnine? Že zopet... dovršene umetnine! Koliko nepotrebnih besed se dandanes razsipa na njihov račun in kako malo jih je v resnici! Besede jim menda škodujejo; verjemite mi, vse te-lc vaše brezkoristne besede. Če vas pogledam — sami pesniki, literati, vsepovsod sam poklic, na obleki, v očeh, v razgovoru zapisan. Bože moj, bodite rajši ljudje, vsaj malo ljudje — prepričan sem, da boste v samoti toliko boljši stvarniki. — Vi se smehljate, toda jaz mislim popolnoma resno. Vi vsi ste na zunaj preveč modri, na znotraj pa premalo odkritosrčni. Zaradi tega razpravljate venomer o dovršenih umetninah, o najvišji umetnosti in podobno. Seveda! Dandanes gre skoro vsakomur za dvoje: da jih hvali povprečnost, ali pa, da so aktualni. To se 4 pravi, da iščejo novosti in senzacij in da se ne menijo kaj prida za delo, kadar sedajo k njemu. Moderno je, da rešujejo probleme in če jih ni v njih samih, si jih izmišljajo. Moderno je, govoriti o večnosti, o bogu, o odrešenju človeka, moderno je, biti «globok», biti prorok in kaj vem, kaj še. In odtod to brezzvezno jecljanje v neštetih knjigah. Kajti večina si gradi sama svojim nogam bolestne labirinte, ki so bolj glasniki brezciljnosti dotičnika samega, kakor pa reve in propasti zemlje. Pozabili so preorati svojo lastno njivico, pa se hodijo v preteklost učit besed in modrosti, da niso tako docela nemi. In to, ah, to je usodna zmota za vsakogar, ki na kakršenkoli način poskuša izoblikovati svoj notranji svet v vidno podobo. Preteklost ne uči, ampak ubija. Ferdo Kozak: Snov Preteklost je blaznost, dokler se vrača z grobov v nase domove in hoče z nami deliti bivališče. Hip, ki je bil, se ne vrne nikdar, toda njegovo truplo je reja bodočnosti. Le tisti, kdor ima pogum, saditi v odmrle plasti svoje seme, bo učakal tudi svoje solnce. Dejal sem, da je moderno, biti «globok», vendar ne mislite, da sem zoper globine. Nasprotno, toda stvar je preprosta. Si umetnik? Si. Potem je v tvoji notranjosti prižgana luč, ki spreminja okolico v edino tvoje, tvoji notranjosti, tebi celemu sorodne podobe. Kolikor je močna in intenzivna luč, tolika je tvoja umetniška moč. Kadar sežeš preko odmerjenega kroga svetlobe, se izgubiš v temi. S svojo voljo, z namenom svojega razuma pa tega svojega notranjega žara ne boš povečal, kvečjemu oslabil. In če sem dejal, bodite vsaj ljudje, je s tem v neposredni zvezi. V življenju ni važno, če se pehaš in boriš z vse mogočo miselno navlako, če hočeš prodreti skrivnostim do dna, če si ubiješ v glavo, da boš ti prvi izrekel probleme našega časa — skratka ni važno, kaj vse bi tvoj razum rad. Važno je le, kam te vodi žeja tvoje notranjosti, tistega sveta, ki nisi njegov razumski gospodar, pač pa si ti sam, z golimi prsi predan vetru, solncu, nočem, ljudem ali času, če hočete. Važno je, kaj potrebuje ta tvoja notranjost zaradi svoje rasti, tiste prave, edine resnične rasti, ki se zaradi nje drevo prerije skozi goščo k solncu ali se pa recimo cvetlica skrije v senco, da je njen vonj bolj svež in bolj opojen. In to sem mislil, ko sem dejal, bodite ljudje. Kaj mi pomaga silna misel, če pa ni živa in srce ničesar zanjo ne ve! Kaj mu koristi visoko umevanje, če pa ima zvok razbitega stekla — niti kaplja krvi ni potekla po izkopanih strugah. In dandanes pesnikujetc na ta način in pišete na ta način — vsi ste modri, vsi ste borci in glasniki nove dobe, nove resnice, vsi mislite, da se sploh le na ta način podčrtate v javnosti in vendar — kadar vas nihče ne čuje, razpravljate o dovršenih umetninah, ker natanko čutite, da je ni še zapisala vaša roka, dasi ste utrudili možgane in živce na lovu za večnim, genijalnim delom. Berite mojstre! Berite jih počasi, pazljivo, kakor učenec v prvem razredu svojo čitanko. Vsako delo kos živega mesa, iz srca izruvano bitje, ki zase diha, zase živi in zase učinkuje na svojo okolico. Učite se od njih notranje zakonitosti, oživljene v resničnem izrazu. Učite se in zaslutili boste umetnika in njegovo delo. Da, poudarjam, delo, ki hodi s tvornim doživetjem roko v roki. Silna, ostra doživetja silijo k ostremu, odmerjenemu prikazovanju, k zakonitosti. In kjer ni takih doživetij iz dna, iz celote, prebiramo besede namesto umetnin. Kajti te so onkraj zavednega hotenja. Kjer pa je možnost zakonitosti dana, tam pozna pisatelj tudi svojo, iz njegove ustvarjajoče moči izvirajočo dolžnost. Pozna jo, pravim, ker je njen hlapec, ne njen gospod, ker posluša, a ne ukazuje. To se pravi, da nad vso njegovo zavestnostjo kraljuje ukaz kakor temna oblast, ki tira energije njegovega bistva v gotov izraz. Zaradi tega ne išče ničesar več na zunaj, pač pa se bori na znotraj in grebe iz zakladov neznanega v sebi vrednote, ki bi bile dostojne in sposobne posode spočete prikazni. V teh trenutkih razsvetljenja mu ni dano računati s samim seboj, z mejami svojih plastičnih zmožnosti in morda celo mimo njih iskati afirmacije za svojo privzeto zmiselnost. V teh trenutkih je le delavec, ki niti za hip ne odmakne oči od žive snovi v svojih rokah in ki mu je trenutno vse. Ona ga sili obvladati elemente njegove narave in ga tira v skopuško trdosrčnost do samega sebe. Uči ga, ukloniti se njenim oblikovnim potrebam in posvečati vse svoje znanje, svojo silo in svoj sok tisti zakonitosti, ki jo zahteva njeno najintenzivnejše, najčistejše življenje. Tako pojmujem mojstra in resnični umotvori so me prepričali, da mislim prav. Nikar me ne razumite napačno! Nobenih programov nimam v mislih. Ničesar izključujočega! Govorim le o tistih trenutkih, ko prične za umetnika delo, ko se vse čutne sposobnosti bore za zakonitost organizma, čigar luč življenja je spočela duša. Brez zavestnega umevanja in špekulacije — čisto preprosto — kakor kadar hoče človek povedati svojo besedo. Tu nimam v mislih nobene posebne lepote, take ali take — pač pa vse, kar nosi, kar kaže življenje; saj končno je to vsega pod solncem , edino znamenje in znak. Da, berite mojstre! Berite, recimo, njihove povesti. Velike zgradbe prenesejo zmirom manjše neorganične pogreške in zablode. Toda povest je utrinek, ki ga brez polnega, nezastrtega žara sploh ni. Povest je blisk, ki iztrga iz noči neko lice ali dogodek. Treba je zajeti žarišče življenja, bistvo, sicer splahne neuravnovešena prikazen nazaj v temine.» Pričelo se je pričkanje in prerekanje, menda predvsem zaradi tega, ker je bilo mnogo navzočih prizadetih. Toda on ni bil skop z odgovori; celo najtežjo oviro, zakaj da nam vse to pripoveduje, je prešel z lahkoto in polagoma se je trušč polegel. On pa je imel svojo luč pred očmi in se ni mogel odvrniti od nje. Pričel je znova razlagati lepote povesti, naenkrat se je pa naslonil na peč in nas pričel motriti drugega za drugim. «Mislite, da ni med vami nikogar, ki bi recimo približno tako gledal na svet kakor jaz? Ki bi nosil v sebi vsaj približno enaka čuvstva kakor jaz? Gotovo je! Kdorkoli! Dam vam snov za povest... Kdor hoče, naj jo premisli in poskusa ujeti njen živec. No!» «Iz življenja! Iz lastne izkušnje!» smo hiteli vsi vprek, vsi pripravljeni na njegovo pripovedovanje. «Odkod pa,» se je smejal, dočim mu je v očeh vzplapolala zamišljenost. «Evo, snov, če ne več, vsaj za kratek premislek. — Ampak najprej še kratko vprašanje. Tako-le, ko vas gledam, vse še skoro na pragu življenja — kaj ste bili že kdaj kakšni ženi njena topla, tiha iluzija, njen sen... Ste kdaj vzdrhteli ob pogledu temnih oči, ki so vas gledale drugače, kakor se gleda v strasti ali za šalo ali kakorkoli. Tako, kadar se vam zazdi, da ste slučajno odkrili tam v duši tistih gorkih tolmunov rahel, lep smehljaj, ne naravnost vam darovan, pač pa na znotraj poslan... Tako se žena smehlja v svojo notranjost nečemu, kar je že dolgo utripalo in grelo v njenem srcu in kar se je pričelo naenkrat razvijati kakor opojen cvet — zaradi vas. Mislim, da so za mladega moža taki trenutki nekaj najlepšega. To ni ničemurnost, kar se takrat zgane v srcu — to je čista, mlada radost, življenje samo, ki je pod navlako mladostne bojazni in nejasnosti žejno čakalo svoje potrditve, glasnika, ki ga popelje iz temnih stebrišč na široko, solnčno poljano. — Teh močnih, neskaljenih občutij sem se spomnil, ko mi je oživela v spominu moja «snov», ko sem namreč bil tudi jaz podoben sen neke žene, vendar v tako čudnih okoliščinah, z baš nasprotnimi čuvstvi, kakor sem jih poprej omenil. Vi se mi boste morda smejali, meni, junaku... Toda jaz nisem bil junak. Vse prej nekakšna žrtev nesporazuma, nediskretna priča, ki bi morda nikdar ne videl tega, kar sem, če bi mi vrtoglavost slučaja ne ravnala koraka. Odtod i moja zbeganost, moja zadrega — no, sodite sami. Takrat — kadarkoli že — sem živel v tujini, večkrat neodgo-yoren svojemu življenju in življenje meni. Predpust se je bližal h koncu in posečal sem zadnje zabave. Seveda brez maske. In kot neplesalec — iz radovednosti, preobilice časa in tako dalje. Težje bi danes navedel pošten vzrok, če bi ostajal doma. Tako sem se nekega večera zopet znašel sredi vrtinca okusnih in neokusnih mask. Ozračje predpustne zabave ima nekakšna posebna svojstva, ki vas zmirom privlačujejo, dasi ste se morda na vseh podobnih prireditvah dolgočasili. V polotroških letih je ženska družba približno podobno vplivala name. Bil sem plah in nisem niti pomišljal na pogovor na lastno pest; nasprotno: bil sem zmirom nekam pri tleh, nezadovoljen in nesvoj — in vendar sem zvečer legal v posteljo z nerazumljivo jasnostjo v srcu, kakor bi doživel nekaj posebnega. Temu vzrok je predvsem tista možnost nečesa brezimnega, dih neznanega, ki sloni in vabi onkraj meja zavestnosti. Tisti večer sem se morda zares dolgočasil. Nekaj je stalo med menoj in splošno razigranostjo, kar me je sililo k skoro resnemu motrenju in ni dalo srcu, da bi utripalo z okolico. Morda sem bil pred vrati še lovec doživljaja, toda komaj sem prestopil prag, ne več. Bržkone se je oko že preveč privadilo sličnim vtisom. Hodil sem iz dvorane v dvorano, gledal mimo švigajoče maske, kakor blago v izložbi in se od plesa do plesa pripravljal, da pojdem. Seveda nisem šel. Obsedel sem v vrsti gledalcev-neple-salcev in starejših gospa — kakor bi hotel zadostiti posebni radovednosti in zanimanju. Svet je norel. No, saj veste sami. — Zanimivo je, kaj prav za prav peha človeka ob takem času v podobna izživetja svoje notranjosti. Skozi katere kotičke človeškega srca je udela taka predpustna noč svoje nitke nespameti, da je vse tako složno in skladno nanizala nanje! Radost? Premalo. Otroškost? Kdo ve, kaj je spreletelo srebrno devojko z zakritim licem, da mi je naenkrat sredi plesa vrgla z ročico šop poljubov? Zjutraj sem jo videl na verandi v objemu mladega moža. Kaj je premešalo možgane postarnega gospoda, da je stopil na čelo razposajenega roja mask in preletel z njimi dvorano, kakor ponorel satir? — Nekdo mi je nekoč pravil, da ga včasih prevzame nekak svetal občutek, ko bi najrajši skakal in počel vsakovrstne neumnosti. ,Če sem sam', je dejal, ,se zabavam z neartikuliranimi glasovi, ki bi delali čast hiši, ki je nočem imenovati/ Zdi se mi, da se ob takih nočeh prebujajo v ljudeh podobni momenti, oziroma, da se odpro v njihovih dušah vrata skrivnostnih izbic, odkoder veje nekaj, kar se sicer izživlja le v mejah dostojnosti in družabnih običajev. In v mejah vsega onega, kar imenujemo pa-* metno. V takih nočeh so zlomljeni okvirji družabnosti, pozabljen je red, pozabljen običaj — instinkti vodijo njegovo veličanstvo Brezumje v vrtove svojih iluzij. In ž njimi gre radost, otroškost, sladkost in celo brezštevilno spremstvo, čigar člani niso zmirom krščeni na eno samo ime; včasih so varljivi ptički, ki se pre-obražajo v rokah svojega gospodarja kakor aprilsko vreme. Da, verujte mi — jaz spoštujem človeški rod. In eden važnih vzrokov tega mojega spoštovanja je baš ta praznik brezumja, ki ga je človek oživel z vso skrbjo in ljubeznijo — za izprehod svoje nezastrte dobre volje, za smeh in posmeh, za vrisk in ogledalo vsem ograjam, kar jih je resen in z nagubanim čelom, siten in strog, zgradil s svojimi navadami, lažjo in zakoni. Dejal sem torej, da sem sedel med gledalci. Moja soseda je bila približno štiridesetletna gospa, z močno ostarelim licem in velikimi, otroškimi očmi. V mladosti je bila bržkone lepotica, zdaj pa je z vso svojo zunanjostjo, z načinom svojega obnašanja, skratka z vsem, pripadala vrsti bitij, ki jih zmirom rad srečam v življenju, ki sem jih zmirom vesel in ki mi potrjujejo moje globoko v srcu shranjene pojme o človeku. Da, resnično, dasi bi te pojme težko podrobno opredelil; kakor vse, kar živi, oziroma, kar je življenja sposobno, tudi oni niso prijemljivi kakor predmeti in v tem je tudi njihov čar, njihova skrivnost. Oči moje sosede so bile velike, tople in otroške. V njih je odseval kos sveta, ki se mi je zdel že davno znan in drag. Pač zaradi svoje jasnosti in prisrčnosti, lik zunanjega sveta in njegovih vrednot, nikdar omejen, čist in jasen. Čutil sem človeka. In srečati na svetu človeka, je mnogo in se prav za prav redko dogaja. Sicer, boste dejali, kamorkoli pogledaš in tako dalje. Toda jaz imam v mislih svojega človeka, tistega, ki ga jaz ovenčam s svetlo krono tega imena. Tistega, ki ga zaslutite sredi množic in sredi vesoljstva samega, vsega posvečenega skritim plamenom lastne rasti, enako iskrenega v trpljenju kakor v radosti, brez prestanka se obnavljajočega iz živih vrelcev svoje nature, pa naj nosijo s seboj luč ali mračne viharje. Tistega, ki je zaradi teh svojih neposrednih vezi z zemljo svet za sebe, čigar osebe nikdar ne čutite, pač pa le njegovo pot. Moj človek ni računar z okolico in ne sam s seboj, moj človek je račun vidnega in nevidnega sveta, je izraz sebe, izraz v posodo enega življenja strnjenih predpogojev gibanja, rasti in razvoja. No — težko razlagati; so občutki, ki hodiš z besedo krog njih in jih ne ujameš vanjo — poveš dvakrat preveč in označiš premalo. Vseeno. Mene je obraz tiste žene napolnil z močno neposrednostjo, s svobodnim razpoloženjem in celo z radostjo. V njenih očeh *je živel še popoln otrok, kakor da se ga niso dotaknila leta in ne doživetja. Tam je kakor v svetli kapelici prebivala še deklica iz davnih let, živahna, močno tenkočutna, prisrčna in naravna — deklica, kakršnih je svoje čase precej odgojilo meščanstvo, ob domu in njega tradiciji. Slutil si v krvi nekakšno domačo plemenitost, ki je tako nenavadno ostro podčrtana lastnost deklet, ki so z bogatim srcem in duhom sprostrle v življenje svojo mladost in so že naprej sprejele v svoje bitje bolj dolžnosti do tega življenja, kakor pa njega srečo. Taka bitja navadno posegajo po sreči v zadregi, z neokretno roko, ker so zmirom v doživetju vsa obsežena, z vso svojo žensko naravo, brez morebitne opredelitve ali pridržka. No — iz tistih oči je lila neka posebna luč na ves pojav, ki se je zdel kot zrela žena sredi šumnega predpustnega vrvenja provincijalen, a deloma nedozorel. Toda mene so privlačevale oči in zdelo se mi je, da imam poleg sebe znanca, prijateljsko bitje. In sam nisem dobro vedel, kdaj in kako — pa sva se raz-govorila, kakor bi bilo to samo po sebi umevno. Ste bili kdaj mladi — v tujini sredi neznanih vam ljudi, z intenzivnim, polnim življenjem v srcu, ko sprejema človek vsak dan tisoče vtisov in jih svetla luč neizrabljenega mladostnega zanosa, najtišje vere in neposredne močne radosti kiti z glorijo slavnostnih dogodkov, ki se kakor zlata veriga ugrezajo v globine srca. da jih nikdar več ne zabriše čas in pozabi jen je? In ste kdaj v takih časih srečali bitje — kogarkoli — ki se je nenadoma pojavil pred zavesami vale bogate samote in so mu vaši zakladi, mu je vaš stoteroobrazen svet ugajal — še več —, da je le naznačil. kakor da je tod doma, da ga vaša last ogreva, veseli in mu je blizu? O, jaz sem v takih primerih premetal svoje srce od vrha do tal, vse sem razkazal, vse sem razodel — da, bil sem otročji čez mero in me je bilo včasih celo sram, ko je splahnilo prvo navdušenje. Omenil sem to, da razumete, da nama — meni in tisti gospe — ni manjkalo snovi pogovora, da je tako čudno preprosto tekla govorica, kakor če zajemaš iz polnega vodnjaka. V njenih besedah, opazkah, v njenem pojmovanju — povsod sem Čutil dih znanih notranjih utripov, sledove istega sveta in istih teženj, skratka — vsa noč je bila vesel sprehod po dragi, domači pokrajini. Pred nama je norel svet, toda zdaj že nekje daleč, ne več v popolnoma prijemljivi resničnosti. Proti jutru sem se zagledal po dvorani in ko sem se obrnil, sem presenetil svojo sosedo, kako so počivale njene oči na meni. Videl sem tisti zamišljeni smehljaj oči in moj občutek je bil podoben radosti, kadar se kopljete v toploti zelo mile naklonjenosti — recimo materinske. Noč je minila — lepa noč! Pozneje zremo na take dogodke s treznejšimi očmi in jih presojamo kot šolo svojih prvih stopinj po svetu. Toda takrat je bilo srce veselo in pokojno, doživelo je lepo noč — in jaz govorim zdaj v zmislu tistih časov. Kako smo šli domov, kako sem spremljal celo družbo — postransko. Poslovili smo se prisrčno in prijateljsko, izmenjali naslove in s tem bi nekdo, ki se ukvarja s pisanjem zgodb in človeških usod, zaključil prvi del. Da! Drugi del je sledil kmalu in ga ne bom na široko razlagal. Besede bi bile odveč — treba le, da se uživiš in razumeš. Tako absolutno razumeš, kakor vse, kar se v življenju res zgodi — meni, vam, nekomu drugemu, komurkoli. Moja znanka z zabave je živela nekje na deželi in ko je minil mesec, dva, sem prejel pismo, da so jo opravki pripeljali v mesto in da bi jo morebitno svidenje zares veselilo. Šel sem tja, kjer sem vedel, da jo najdem — bolj zaradi vljudnosti, kakor pa neke resnične, notranje ptrebe. Bože moj, kdo bi mi zameril! So stvari na svetu, ki jih okoliščine, razpoloženje in kdo ve kaj še, rode le enkrat, ki jih ni mogoče ponavljati, same pa niso nobena naravna podlaga kakšnega nadaljnjega razvoja. Šel sem torej, da se odzovem vabilu. Našel sem precejšno družbo — isti ljudje, kakor pred meseci na zabavi. Par šal, par družabnih pogovorov — večer je bil že pozen, ko smo stopili na cesto in se razšli. Spremljal sem gospo do njenega doma in sem prav za prav šele ob luči svetiljk nekako jasno uzrl njeno iice. Zdelo se mi je, da ni vsa ista, kakršno sem poznal. Krog ust je drhtel čuden smehljaj, nekam otroško ubog in slab, kakor bi skušal prikriti nekaj težkega, nekaj globoko v srcu shranjenega. In tisto v srcu je bil oster nož, čigar blesk sem zaslutil, pa ga nisem mogel razumeti. Čim pozornejše sem jo ogledoval, tem bolj sem bil prepričan, da se v njej nekaj godi ali se je zgodilo, nekaj, česar jaz nikakor nisem mogel pojmiti in sem se čutil naenkrat tujca, daleč od njene hipne notranje resnice. Beseda mi je zastala — vedel nisem, kaj bi govoril, da bi morda ne motil njenih misli — skratka, komaj sem čakal, da prideva do njenega doma. Kajti meni je zmirom neprijetno, kadar vidim nekoga v intenzivnem pogovoru s samim seboj, pa mi on sam niti z bescdico ne omeni, kaj je v njeni — ti pa moraš vztrajati in ne veš, kaj bi in kako. Tako sem se oddahnil, ko sva obstala pred neko hišo. Tem bolj me je pa presenetilo njeno povabilo na čašo čaja ali kaj že. Vseeno, kaj! Glavno to povabilo. Pogledal sem jo — ves njen odgovor je bil zopet tisti 4ubogi, žalostni nasmešek. In v očeh se je nekaj utrnilo, kakor strah ali bolest; morda oboje. Ko sem stopil v sobo, sem naenkrat razumel vse. In od tistega trenutka, pa do jutra sem preživel trenutke, ki bi jih sploh ne mogel z besedo točno označiti. Žalost, usmiljenje, groza, nemoč, zadrega, sram — vse se je mešalo v meni in me pehalo v neizrekljivo mučno razpoloženje. Bilo mi je nečesa žal, rad bi govoril besede, ki bi bile tople in dobre, pa mi je jeklen molk ležal v grlu. Nikar! Ne smejte se! Pripovedovanje se zdi morda smešno. Toda dogodek sam ni. Zaradi tistih njenih oči ni. Poznam doživetja, ki ostanejo v srcu vse življenje in jih noben čas ne izbriše. So to doživetja, ki se zajedo v meso, ki užgo tam svoj spomin, ki ostane zmirom enako svež in jasen. Njenih oči ne bom pozabil. Bile so strašne, vsaj meni nerazložljivo strašne. Ko je obstala sredi sobe in sva se spogledala, ko sva se razumela, naenkrat in brez besed — ta čas so se v tistih očeh odražali dogodki. Prisrčna otroškost je izgubila svojo jasnost, svojo mirno luč. Strah in občutek krivde sta se borila z neko noro odločitvijo, z voljo, ki se je bogvekdaj kakor nenaravna spaka izruvala iz srca in tirala vse bitje k nekemu cilju. Ste videli otroka, ki ga tare blazen strah pred strašno, brutalno kaznijo, ki z milo prošnjo v očescih, z zadrego in s priznavanjem krivde, obenem pa z zadnjim svitom upanja že napol sklanja glavo, da sprejme nečloveške udarce? Take so bile njene oči. In še več. Kadar se ponuja žena, ki je že davno pozabila na dekliško pojmovanje dogodka, gori v njenem licu le strast in poželjenje. Ta pa, ki je stala pred menoj, se ni ponujala nikdar. Zaradi tega ji je oblival obraz dekliški sram, ki je tako neskončno žalostno razkrival tega popolnega otroka — vso njeno zadrego in muko, s katero se je boril. Bila je bolj podobna devici, ki so jo vrgli na cesto, da zasluži s svojim telesom denar za očetovo žganje, kakor pa štiridesetletni ženi. Molčala sva ves čas, dokler ni izginila med nama zadnja nejasnost. Minute neke čudne, težke tragike, ki je z vso svojo težo padala njej na dušo. Sedla je k oknu, s hrbtom proti meni in tedaj mi je tih, ugasel glas pričel praviti povest — morda vsakdanjo, morda nezanimivo — vendar povest žalostnega življenja, ki je podobno slabotni lučki tam nekje na deželi pozabljeno in nemo žrtvovano dogorevalo in ugašalo. S triindvajstimi leti je dobila moža, ki je dve leti po poroki zbolel. Bolezen v hrbtenici ga je položila v posteljo, ki je ni več zapustil. Mesto žene je postala bolniška strežnica. Petnajst let! Ves ta čas se je pokoravala usodi, ves ta čas je pozabila na mladost in na svojo naravo, in ostala, kar ji je spočetka odločila njena ljubezen. Tako vse do dne, ko se je nenadoma odprlo v njej brezno, ko je kri z zadnjimi, še neumrlimi silami kriknila po utešitvi, po življenju. «Nikdar prej,» je pravila, «se nisem zavedela te strašne možnosti. In nikdar prej nisem doživela nekaj tako močnega, tako surovooblastnega, ko sem prenehala verjeti vase, ko nisem več vedela, kdo sem — mimo mojih oči je šlo par noči, ko sem gorela; zjutraj sem se sama sebi zdela podobna živali in bi vpila od sramu. Toda moj ponos je zgorel, moje moči in moje zaupanje je zgorelo — zgodilo se je. Vedela sem, da blaznim, pa ni bilo nikjer nobene opore več, nobene pomoči. Razum je požrlo brezno, ogenj se je razlil preko pojmov in vere srca in če bi umrla — za ceno smrti, četudi — morala sem!» Glas je pripovedoval počasi in brez razburjenja, kakor bi prihajal iz čudnega, na smrt spominjajočega miru. In ko je čez čas utihnil, se mi je zdelo, da je tišina, ki je zalila sobo, le nadaljevanje tega glasu. Nisem imel poguma, da bi jo prerušil. Čutil sem v sebi neko dolžnost, da počakam, dokler se vse ne izvrši, do konca — dokler ne zapade sneg žalosti in brezupja ta sveži grob in bo vse potiho in brezglasno izročeno smrti, ono-stranosti, odkoder ni več vrnitve k solncu. Siva jutranja luč je že priklicala stene sosednje hiše iz teme, ko sem stopil k oknu, da se poslovim. Zagledal sem nepremičen, bled obraz in ugasle oči, iz katerih so počasi kapale hladne solze, kakor iz prevrnjene, razbite čaše. Šel sem brez slovesa in sem tiho in narahlo zaprl vrata za seboj.» z kakih idejnih vrelcev izvira miselnost predstavitelja novega ruskega idealizma, Nikolaja Berdjajeva? — V navedenih treh knjigah, zlasti pa v «Smyslu istorii», se Berdjajev često dotika spoznavalnega problema, ki je jedro njegovega svetovnega in življenskega nazora. Predvsem ugotavlja negativno vrednost empiričnega spoznavanja in nezadosten obseg z logičnimi dedukcijami izgrajenega racionalističnega in tudi idealističnega spoznanja. Noben filozofski sistem ne more utešiti človekove žeje po neznanem, dokler nudi vznemirjenemu duhu zgolj nezrele sadove izkustev in lo-'gike. Duhovitost ne more nadomestiti duha v njegovi nedeljivi, večni celoti. Tak duh se pojavlja v človeški duševnosti po intuiciji in inspiraciji; njega zaznava predvsem človekova religioznost. To je spoznanje, ki gre skozi srce. Misli so stare, saj je že Pascal zapisal v svojih «Pensees»: Nous connaissons la verite non seulement par la raison, mais encore par le coeur... C'est le coeur qui sent Dieu, et non la raison». Spoznanje je sad višje milosti, ki prihaja v srce, ni pa izsledek znanstvenih metod. Na drugi strani pa je svetovni nazor v očeh Berdjajeva zgolj izraz prevladujoče kulture. V večnem izpreminjanju kultur so lahko včeraj trdni nazori danes le zanimivo poglavje kulturne zgodovine. Empirične vede so v 19. in 20. stoletju tako zaslepile B. Borko: Nikolaj Berdjajev _ zapadno človeštvo, da sploh nima enotnega svetovnega nazora, kakor ga je imelo v religioznih dobah in celo v prosvetljeni dobi. Ali je materializem tak nazor? Berdjajevu se zdi materializem za uspešno propagando prikrojena dogma, produkt namišljene vere v dokončna dognanja empiričnih ved. Teh dognanj pa zaman čakamo, ker se n. pr. problem zmisla človeškega življenja in problem božanstva ne bosta nikdar rešila empirično ali z logičnim aparatom. Je li agnosticizem s svojo najmodernejšo izdajo — relativizmom — svetovni nazor omikanega človeka? Pozitivizem ali pragmatizem? Nekoč je imelo zapadno človeštvo vero v znanost in filozofijo. Danes te vere ni več. Berdjajev vidi v današnjem duhovnem razvratu zgolj zaha-janje «racionalističnega dne v kulturi». Nasproti kaosu postavlja enotnost in sintezo; to bodi življenska sila novega srednjega veka. Kakor drevesne korenine v zemljo, segajo njegove misli in zamisli v tankih nitih globoko v idejna pratla človeštva. Dvoje spoznanj se vsiljuje človeku, odkar razmišlja o svetu in o sebi: prvo je mitologem, ki so ga odkrili Hebrejci in tudi Indijci. Hebrejski initologem je prešel v krščansko gnostiko in je še danes živ miselni vrelec. Drugo spoznanje je filozofem, ki ga je izdelala grška filozofija. Tudi ta je vir današnje zapadnjaške miselnosti. Človeštvo je že dolga stoletja na razpotju med obema. Mitologem stremi po spoznanju noumenona, t. j. notranjega bistva vsake bit-nosti, medtem ko druga struja raziskuje fenomen, t. j. vnanjost sveta. Med obema je razlika kakor med človeškim obličjem, ki izraža nastroj notranjosti, in silo, ki giblje to notranjost. Vse je v večnem sporu med formo in vsebino. Naša kulturna zgodovina neprestano valovi v teh dveh smereh. Iz prve izhajajo idealistični pojavi, verski nazori, mistika, dejanja inspiracije in občutja lepote in harmonije, tu je vir romantiških smeri v umetnosti; iz druge pa se oblikujejo znanost, tehnika, materijalizem, intelek-tualizem, racionalna miselnost, skepsa, sodobna civilizacija, naturalizem. Odtod usodno nasprotje med raznimi kulturami in zgodovinskimi dobami. Srednjeveška miselnost je izvirala iz mitologema. Nje najvišja stremljenja so bila usmerjena k spoznavanju noumenona. Podlegla pa je vplivu humanizma. Zgrabil jo je nasproten miselni tok, življenje se je obrnilo zopet nazven, k videzu; tako je nastala kriza zapadne kulture. Humanizem je splodil sodobno mehansko civilizacijo z vsem njenim malikoval-stvom fenomena, vnanjosti, površnosti, naivno gledanega videza prirode. Kakšne sadove bi rodil človeški razvoj, če bi se kretal na poti mitologema? — vprašuje Berdjajev in odgovarja v «Smyslu historii» in v «Filozofii neravenstva» z analizo današnje družbe in nje civilizacije, ki je verno obličje povprečnega evropskega buržuja. Toda civilizacija brez kulture ne more biti trajen pojav. Sodobna Evropa se po zlomu materializma, ki mu je že Nietzsche pel pogrebno pesem, vrača počasi k izhodišču svoje krize. To je somrak kulture, prehod skozi nočne temine k zarji novega dne. Berdjajev vidi ta prehod v povsem konkretnih oblikah. Predvsem ga zaznava v negativnem stanju sedanje kulture, nato pa v dejanskem iskanju metafizike, etosa in idejne sinteze, ki se pojavlja čedalje bolj v evropskem človeštvu. Sodobno življenje se s svojim dinamičnim tempom nujno oddaljuje helenskemu živ-ljenskemu idealu, iščoč v vsem smotrenost, tendenco in sistem. Preroška vizijonarnost zmaguje nad filozofsko dijalektiko; spojitev sanjarstva z razvitim čutom za konkretnost zbližuje za-padno duševnost z izraelsko-srednjeveško miselnostjo. Svet se mora vrniti k mistiki in mitologiji. Ta smeli zaključek poteka iz globoke gnostiške duševnosti Nikolaja Berdjajeva. Samo če ga postavimo med krščanske gno-stike, nam postane umljiv. Od tod pa sega njegova metafizika v grško filozofijo in sicer preko Platona, ki mu je dal vero v realnost Idej in Logosa, k predsokratskim mislecem, posebej še k clatom. Teologija Nikolaja Berdjajeva je bolj mistika nego sko-lastika. Izmed mistikov posebno čisla Jakoba Böhma. Od gor-liškega čevljarja, ki je vplival tudi na Schellinga, je povzel idejo o «temnem značaju v Bogu», ki je nekako izhodišče njegove metafizike. V tej, kakor mrak gotiške katedrale skrivnostni temini je bil zarodek človeštva; iz nje je izšel tudi Kristus, ki je rešil za večno odnos človeka z Bogom. Krogotok vesoljne zgodovine, pot Idej skozi Kozmos, ima tu izhodišče in zadnji izliv. Berdjajev skuša dati besedi m i t spoznavalen pomen. Mitologija je v jedru ontologija in človeško spoznanje izvira iz idej, t ki so simboli Absolutnega. Spoznanje je tedaj ontološko-mito-loško in simbolično. IV. Iz spoznanja se organsko razvija to, kar se zdi Berdjajevu poglaviten smoter razmišljanja: njegova filozofija zgodovine. Kakor hitro je zavrgel racionalistično in pozitivistično filozofijo in vzpostavil metafiziko, ki jo je bil Comte tako slovesno pokopal, je moral najti idejno izhodišče zgodovinskih sil. Zanj niso mogli razvijati človeške zgodovine zgolj prirodni pogoji in vplivi, gospodarski procesi in socialne težnje. Kakor je vse človeštvo izšlo iL temin božanstva, kakor je človeško spoznanje ontološko, tako 39 609 je tudi vsa zgodovina človeštva v luči te miselnosti rezultanta prvinskih Idej, ki so za Človeštvo prav tako važne kakor elementi za kemično prirodo. Iz filozofije zgodovine je našel Berdjajev v ruski literaturi več poizkusov. Že sama pravoslavna teologija, ki je bila pod močnim vplivom starokrščanskih, osobito bizantskih piscev, je silila k razčiščevanju problema, kakšen smoter ima v luči krščanskih idej neskončno valovanje človeštva z njegovimi neprestanimi boji ter socialnimi in političnimi krizami. Nekateri slavjanofilski teoretiki, kakor Aksakov, dalje Vladimir Solovjev in N. F. Feo-dorov, so zapustili izvirne poizkuse iz ruske in vesoljne filozofije zgodovine. Zanimivo koncepcijo filozofije zgodovine je podal Dostojevskij v «Velikem inkvizitorju» («Bratje Karamazovi»). Sploh je ruska literatura od petrovskih časov sem očitovala stremljenje, dognati zmisel zgodovine, predvsem pa zmisel Rusije kot prevodnika dveh dozdevno nasprotnih tokov človeštva — iztočnega in zapadnega — kot svet, ki združuje dvoje kulturnih hemi-sfer. Berdjajev je skušal s svojim filozofično podprtim sistemom filozofije zgodovine združiti vse te poizkuse in odgovoriti Rusom in preko njih vsemu človeštvu na vprašanja, ki napram njim zlasti ljudje na prelomu epoh ne morejo biti ravnodušni: Kaj je zmisel zgodovine, odkod, kam in pod vplivom kakih sil gre razvoj človeštva? Berdjajev deli filozofijo zgodovine na dva dela: filozofijo družbe in filozofijo kulture. Obema je skupno ontološko izhodišče, obe nastajata iz idejnih valovanj in življenskih konfliktov. Zato sta kultura in družba stalno združeni in premaknitev kulturnih središč mora nujno premakniti tudi družabne temelje. Ko je humanizem premaknil idejni center srednjeveške miselnosti, se je jela razvijati buržoaska miselnost, ki je zmehanizirala kulturo in jo izpremenila v plitvo civilizacijo. Paraliza te miselnosti, ki jo očituje naš čas, povzroča razkroj meščanske družbe in daje prosto pot revolucijskemu premikanju družabnih plasti, kakor se kaže izredno plastično v ruski revoluciji. V nasprotju s pozitivističnim in naturalističnim promatranjem zgodovine smatra tedaj Berdjajev, da so tvorne sile vseh zgodovinskih izprememb ideje. Tragika človeštva je prav za prav v tem, da ne more doseči blaženega ravnovesja med snovjo in duhom, med idejami in stvarnostjo. To je tista nepopolnost človeške nature, ki poedinca in narode večno nagiblje k zlu in ki jo je krščanstvo simboliziralo z izvirnim grehom. Zgodovinski razvoj človeštva je v jedru drama odnosov med človekom in Bogom, med idejami in gmotnimi silami. Zgodovina ni odraz slepe igre prirodnih sil in zakonov s človeško voljo, ni samo kronika konfliktov med nagoni, strastmi in gmotnimi interesi, kakor trde pristaši historičnega materijalizma, zakaj življenje ni brez zmisla in njegovo transcedentno izhodišče, ki vanj Berdjajev trdno veruje, določa vsemu dejanju in nehanju smotrenost. Le-ta obstoji tudi v vesoljnem kozmičnem dogajanju, v gibanju zvezd, v nastajanju, razvoju in razpadanju svetov, v vsem, kar giblje in oblikuje vesoljno materijo in ravna nje atribute. Zmisel zgodovine je tedaj v tem, da človeštvo išče in realizira svoj absolutni smoter. «Vsa zgodovina je polna iskanja božjega kraljestva. To iskanje je skrivna duša zgodovine, nje najsvetejše. Vsi zgodovinski smotri so podrejeni temu absolutnemu smotru, vsi smotri postajajo sredstva. Zgodovina sama je po svojem tajnem zmislu zgolj «dviženie k Carstvu Božjemu», pravi Berdjajev v 14. poglavju «Filosofie neravenstva». Iz tega vnaprejšnega «smotra vseh smotrov» izhajajo organsko-tvorne sile družabnega razvoja. Doslednemu idealistu je delovanje prirodnih sil in ekonomskih zakonov spričo smotrenosti človeške zgodovine sekundarnega pomena, kakor je naturalistu idejni svet zgolj odsev prirodnih sil. Berdjajev je izpeljal svojo ideologijo do zadnjih kon-sekvenc. Prišle so na svet, v človeško življenje ideje ljubezni, sreče, dobrote, lepote, dolžnosti, kreposti, dela in usmiljenja. Človek-posameznik jih mora vtelesiti v malem, narodi in človeštvo v velikem. Tako so vtelesili mučenci svoje ideje, heroji svoje, veliki pesniki svoje. Življenje je neprestana materializacija idej in večji ko je ta proces, bolj se družba približuje poduhov-Ijenju in posvečenju. Berdjajevu je vse življenje vzgon kvišku, razmah organsko-tvornih sil, ki jih vodijo ideje; odtod njegov boj zoper mehansko pojmovanje življenja. Socialna filozofija Nikolaja Berdjajeva je spričo takega pojmovanja življenja in družabnega razvoja v diametralnem na-4 sprotju s strujami, ki prevladujejo v sodobni evropski družbi. Ne priznava idejnih temeljev demokracije, liberalizma, socializma, anarhizma. Njegov vzor je uresničenje «kraljestva božjega na zemlji»; prevedeno v naše pojme, pomeni to: popolna preosnova družabnega in kulturnega življenja v duhu etičnih in ontoloških idej, ali skrajna kristianizacija človeštva. Z veliko kulturno krizo našega časa se po mnenju Berdjajeva zapadno človeštvo že pomika v to smer. Osnovna celica tako imenovane družbe je posameznik. Ko-lektivuma kot socialne edinice Berdjajev ne priznava. V komunističnem kolektivizmu vidi največjo negacijo višjih smotrov človeškega življenja, najgloblji padec človekovega dostojanstva. 39' 611 Prav tako mu tudi ne ugaja moderni individualizem, ki je posameznika povzdignil previsoko k malikom. Obema pojmovanjema nedostaja večnostne podlage; splodil ju je človeški napuh. V novi družbi bo vsak posameznik človeštvo v malem; v njem delujejo iste tvorne sile kot v vsem človeštvu, njemu so dane enake naloge. Vendar pa je tako pojmovanje daleč od pojma enakosti. V knjigi «Filosofia neravenstva» pobija Berdjajev v vseh poglavjih predvsem moderno načelo o enakosti ljudi. Enakost pomeni izenačenje, le-to pa mehanizacijo življenja, usahnitev vseh virov, ki nas napajajo z duševnostjo. Isti življenski smoter, enake naloge v življenju ne značijo kvalitativne enakosti. Prav v praktični zmagi načela količine nad kakovostjo je največja kriza sodobne družbe. Berdjajev se zavzema za načelo cenzusa in za hijerarhično družabno ureditev. V njegovi socialni filozofiji je na prvem mestu nujnost avtoritete in podrejenosti. To sta dve gibalni sili človeške družbe, z njima je dosežena skladnost med sredobežnimi in sredo-težnimi nagibi v človekovi naravi. Avtoriteta bodi posvečena z najvišjimi smotri, podrejenost pa prostovoljna in svobodna. Nasproti modernemu pojmovanju svobode je postavil Berdjajev paradoks: svoboda v nesvobodi. S tega vidika kritizira liberalizem, ki mu očita, da je napravil iz svobode vulgarno načelo. A svoboda je preje aristokratična kot demokratična. «Svoboda pomeni predvsem pravico do neenakosti.» («Filosofia neravenstva» str. 125). Prav tako odklanja današnje pojmovanje demokracije, ki je čisto kvantitativno. Demokracija je ponižala človeka na Številko. Zato v demokraciji vedno bolj zmaguje povprečnost; z njo pa je čedalje manj volje do poviševanja duhovnega nivoja. Nje značilnost je malomeščanska samovšečnost. Ljudske volje, ki se nanjo opira, pa po Berdjajevu ni; kajti ljudsko voljo determinirajo večnostni smotri družabnega razvoja. Vrhu tega je težko določiti, kaj bi bila prav za prav tako zvana «ljudska volja». Še bolj nezaupljiv je Berdjajev nasproti socializmu, ki mu je zgolj medla izdaja demokratizma. Pravi socializem je komunističen, a ta se postavlja odločno zoper demokratično malikovalstvo. Njegova slabost pa je predvsem v doslednem ponižanju človeka kot ontološkega bitja; izenačuje ljudi v čredo in določa življenju povsem mehansko funkcijo. S socialističnimi in komunističnimi idejami je izgubilo človeštvo vse svoje velike ideale. Tu je somrak človeštva, tu nastaja noč brez zvezd, brez neskončnosti; človek se zopet plazi samo po zemlji in vidi zgolj svet okoli sebe. Toda Berdjajev ne veruje, da bi taka miselnost prodrla in se v človeški družbi zajezila. Srednjeveški kulturni duh bo izločil zastrupljajoče toksine, posledico kulturne utrujenosti in vzpostavil prejšnje organskotvorne oblike. Kakovost mora premagati količino. Razvoj se bo nujno obrnil v nasprotno smer: od demokratizacije k aristokratizaciji. Uveljavljen bo zopet hijerarhičen red, v katerem ima vsak svoje mesto in celotni sestav svojo funkcijo v zmislu absolutnih idej. Samo v tem pravcu, ki vodi od zunanjega sveta k notranjemu, od površja k jedru, je mogoča preosnova sveta v zmislu «kraljestva božjega na zemlji». Socialno to ne pomeni teokracije v zmislu klerikalnih stremljenj; teokra-cija mora zrasti organsko iz družbe same, ne sme pa ji biti vsiljena z dekretiranjem ali celo z revolucijskimi sredstvi. Kultura je po Berdjajevu v organski zvezi z religioznostjo. Nje izhodišče je kult. «Kultura ne pomeni uresničenja novega življenja, marveč uresničenje novih vrednot. Vse dozorele kulture so simbolične, ne realistične.» («Smysl istorii», str. 249). Živ-Ijensko polnost očituje civilizacija, kultura pa predstavlja duhovne ideale te ali one dobe. Nje absolutno merilo je kakovost, izbranost in popolnost; njen značaj je abstrakten, «nepraktičen». Takrat, ko prevladuje v družbi veselje do «življenja», ko postane «življenje» predmet splošnega kulta, je stopila kultura v stadij propadanja; stremljenja po utilitarnih idejah so zmerom siguren znanilec civilizacije. Kultura je v nekem zmislu asketična, ker je breztelesna, medtem, ko je civilizacija telesna in polna življen-skih naslad. Resnično kulturo so dale človeštvu dobe. ko je bil življenski nivo nizek, ko se ni čutila polnost življenja. Taka doba je bila n. pr. v Nemčiji na koncu XVIII. in začetku XIX. stoletja, ko je bila dežela «poetov in filozofov». Takrat se je vsepovsod očitovala volja h genijalnosti; v teku nekaj desetletij je videl svet Lessinga in Herderja, Goetheja in Schillerja, Kanta in Fichteja, Hegela in Schellinga, Schleiermaherja in Schopen-hauerja, Novalisa in ostale romantike. «Življenje» samo pa je 0 bilo tiste čase v Nemčiji ubogo, meščansko in nerazvito. Država je bila razdrobljena in slaba. Kultura je cvela zgolj v višjih narodovih plasteh. Tudi renesančna doba, ki nam je zapustila toliko dokazov o svojih tvornih silah, ni imela visokega življenskega nivoja. Kadar nastopa obilnost, nadprodukcija literarnih in umetnostnih del, fabrikacija kulturnih vrednot in razvrat okusa in nazorov, opažamo vsekdar upadanje genijalnosti, pomanjkanje izvirnih idej in samoraslega sloga, nedostajanje enotnosti in razkroj osebnosti. Kultura in «življenje» nista prijateljici; prav tako niso mogoči zaupni odnosi med kulturo in množico, ker je kultura izrazito aristokratska in povišana nad povprečen nivo. Kulturna filozofija Nikolaja Berdjajeva ne pozna sprave med kulturo in civilizacijo. V «Smyslu istorii» definira civilizacijo kot stanje, ki v njem prevladuje ekonomizcm; že po svoji naravi je tehnična, usmerjena k boju zoper duha in tudi zoper samo pri-rodo. Njen idol je stroj. Civilizaciji se zdi sleherna ideologija, vsaka duhovna kultura nekaj narejenega in iluzornega; ne vidi v nji realnosti. Civilizacija že po naravi ni religiozna, ampak zmaguje v nji «prosvetljeni» razum, ki pa ni abstrakten, marveč pragmatičen. Civilizacija ni simbolična in ne hijerarhična in organska, zato pa je demokratična, realistična in mehanska. V času, ko začenja prevladovati in dajati obeležje svojemu času, se izpremeni predvsem človekov odnos nasproti prirodi. Življenje jame izgubljati organsko zvezo s prirodnim ritmom. Med človeka in prirodo se zabijejo umetelne pregraje v obliki orodij in strojev; človek postane sovražen prirodi in si jo skuša kar najbolj podjarmiti. Življenski boj dobiva surove oblike in vse vrednote se ocenjujejo zgolj po utilitarističnem pomenu in po količini. Izginja veliki patos, inspiracija usiha, etični pojmi se zde predsodki, verski zanos pozerstvo in laž. V taki dobi postane kultura romantična in se vedno bolj obrača k bivšim religiozno-organskim dobam. Tak je zakon vsake kulture. Sredi civilizacije ni mogoč klasičen kulturni stil. Vsaki kulturi je dana doba mladosti, moške polnosti, staranja in smrti. Na začetku je barbarstvo, na koncu pa upadanje. To sta dve njeni skrajnosti. Na razvojni poti med obema se izčrpava in izgublja čedalje bolj prvotna organsko-tvorna sposobnost. Približuje se mehanizaciji. Na skrajnem koncu razvoja nima več zveze s svojimi vrelci, z ontološkim izhodiščem. Jesen vsake kulture je doba njene največje uglajenosti in razneženosti. Za njo pa nujno nastopa dekadenca in počasna smrt v objemu civilizacije. Današnja doba je izrazito dekadentna z vsemi simptomi polne, nasičene civilizacije. Diagnozo in prognozo Berdjajeva smo zabeležili že pri premotrivanju njegove gnostiške filozofije. Iz vseh knjig Nikolaja Berdjajeva se oglaša resigniran in melanholičen ton. Skozi temo te miselnosti pa že prodira rahlo svitanje novega srednjega veka. «Kazalci ure na svetovni zgodovini kažejo usoden čas, ko nastopa večerni mrak. Čas je, da prižgemo luči in se pripravimo za noč.» («Smysl istorii», str. 249.) V. Podali smo svetovni nazor Nikolaja Berdjajeva v najširših obrisih in v zgoščeni obliki. Ali nas njegova mistika, gnostiška filozofija, kulturni pesimizem in socialno reakcionarstvo ne iz- zivajo h konfliktu z njim? To je Berdjajev tudi hotel. Njegov poizkus, da nam da v kaosu red, v razcepljenosti enoto, pa se je v naših očeh razbil ob mučni dogmatičnosti njegovih nazorov. V spisih Berdjajeva je tudi mnogo apologetske strasti in pridigar-skega patosa. Cela poglavja nas zapuščajo hladne. Toda Berdjajev utegne biti tem bolj «aktualen» za rusko duševnost. V zapadni in srednji Evropi ni danes velikih idejnih konfliktov. Rusija pa je — kakor smo omenili že uvodoma — torišče nezaslišnih konfliktov med idejami in življenjem. Na tem prostoru, kjer se lomijo vekovi, je filozofija Nikolaja Berdjajeva prav tako idejni odnos nasproti življenju, kakor materialistična dialektika proti-nožca Lenina. V nji je staro jedro ruskega mišljenja: Duh ali snov? Indija ali Helada? Evropa ali Azija? Bizantska miselnost, ki jo je Rusija podedovala, amalgovala in predelala v svojih cerkvenih in državnih formah, v teologiji in filozofiji, v umetnostnem stilu, se kot podzavestna sila ruske kulture očituje še v naših dneh. Bizant je, zroč skozi rusko življenje, zaslutil v prodiranju zapadnjaške prosvete invazijo he-lenskega duha. Romansko katoličanstvo in germanski protestan-tizem sta bila v očeh bizantsko-ruskih teologov dve krščanski obliki v jedru klasicističnega helensko-rimskega duha, ki se je venomer pretakal kakor talna voda pod hebrejsko-gnostičnim krščanstvom in silil na dan v podobi raznih sekt. Iz tega strahu pred zapadnim svetom se je razvilo zametavanje njegovih duhovnih vrednot in poizkusi, da se Rusija emancipira. To strem-ljen je se je izrazilo zlasti v slavjanofilstvu, očitovali pa so ga tudi veliki klasiki Gogolj, Dostojevskij in Tolstoj. Na drugi strani pa je dobil stari bizantski sen o obnovi rimske (človeške) enote novo podobo v ruski mesijanski ideji. Dostojevskij je dal v nekaterih svojih spisih, zlasti pa v «Pisateljevem dnevniku», kjer je lahko govoril najbolj odkrito in prosto, temu stremljenju eno-'ten smoter. V zadnjem zvezku «Dnevnika» pravi: «Evropa je tudi naša mati, vendar ji bomo bolj ustregli, če se ne bomo vtikali v njene zadeve. Zastavimo rajši moči za svojo novo pravoslavno idejo, ki bo pozneje osrečila ves Vsemi r.» Neskončne teoretične debate o abstraktnih vprašanjih hegeli-janske in schellingijanske filozofije so vsekdar spremljali konkretni življenski problemi, zato se v Rusiji ni mogla razmahniti filozofija akademskega stila. Največ izvirnega filozofskega duha je prešlo v lepo slovstvo in v meditacije o duhu narodnega, socialnega in kulturnega razvoja. Tik pred veliko socialno katastrofo sta prevladovali v ruski miselnosti dve struji: pozitivisti, ki jih je predstavljal Aleksander Vvedenskij, združujoči v sebi vse dobre tradicije zapadnjakov in optimizem evropske kulture ter intuitivisti, ki jih je vodil Nikolaj Losskij. Mistiki so stali vse do revolucije v ozadju. Po revoluciji pa se je intuitivizem premaknil k mističnemu idealizmu. Karsavin, poprej intuitivist brez pozitivnega verskega nazora, se je približal Berdjajevu. Tako se je razpletala drama ruskega mišljenja. Na drugi strani pa je poziti-viste potisnil v ozadje zgodovinski materializem s svojo dialek-tiko. Problem vzhoda in zahoda se je nadaljeval v zaostrenosti dveh miselnih struj: mističnega idealizma in radikalnega mate-rializma. Prvi je postal evrazijski, drugi izrazito zapadnjaški. Trčilo je dvoje osnovnih življenskih načel: aktivistični optimizem in pasivistični pesimizem. Miselnost Nikolaja Berdjajeva je filozofija resignacije. Slišimo, kako propadajo idejni svetovi. Izginjajo stare kulture in noči se v Evropi. To je izrazit upor romantika zoper življensko resničnost, modrovanje nad razvalinami. Berdjajev izhaja iz nasičenih, kulturnih plasti ruske družbe, iz fevdalno-cerkvenega mil je ja. Te plasti so opustošili revolucijski viharji in jih razmetali po svetu. Tik jeruzalemskih zidov ali v izgnanstvu daleč od «zidov svetega mesta» se poraja hrepenenje po zašlih časih, po dneh «očakov in prerokov», ko je bil «narod» močan in velik. Tako je nastrojenje reakcijonarnega dela ruske emigracije. To je psihologija njenega konzervatizma. Veliki pretresi in izpre-membe so prinašali vsekdar črnoglede življenske nazore, skepti-cizem ali prebujenje absurdnih verovanj v filozofiji in religiji, , relativizem v umetnosti. Kakor je spoznavalna filozofija Nikolaja Berdjajeva izraz starega bizantskega strahu pred poganskim lielenizmom, tako spada njegova socialna in kulturna filozofija v okvir evropskih reakcionarnih ideologij, ki so nastale kot odziv zoper družabne in kulturne pretrese. Iz vseh se oglaša ressentiment. Sem spadajo misli Oswalda Spenglerja v «Der Untergang des Abendlandes» in «Preussentum und Sozialismus», spisa, ki sta nedvomno vplivala na Berdjajeva. Spenglerjeva sociologija in filozofija kulture izražata upor zoper propadanje aristokratske kulture in starega meščanstva, zoper duha velemest, zoper civilizacijo družabnih parvenujev in zoper proletarske revolucije. Tudi filozofija H. Keyserlinga je polna socialne zagrenelosti. Francoski royali-zem, ki stremi po obnovi klasičnega sloga v družabnem življenju in v kulturi, je takisto protidružaben (Daudet, Maurras, Massis in drugi). Miselni voditelji italijanskega fašizma (Marcocchia in drugi) in nekateri svobodnjaški sociologi, med njimi zlasti G. Ferrero, izpovedujejo podobne nazore o propadanju kulture in o razduhovljenju človeškega življenja. Reakcionarna sociologija ima v dobi, kakršna je naša, enako pravico do življenja kot njene nasprotnice. Naš čas je izrazito relativističen, zato se posveča tolika skrb morfologiji družbe in kulture. Najintenzivnejša pa mora biti po naravni nujnosti ondi, kjer so tla najbolj «potresna»: med Rusi. Reakcionarna miselnost Nikolaja Berdjajeva je hkrati odziv na ogromno diskusijo, ki so jo sprožili ruski historični materialists kako naj se odpravi individualna duševnost kot poglavitni činitelj v dosedanji razredni kulturi in postavi na njeno mesto kolektivna duševnost, «duša organizirane množice», «zavest skupnosti namesto zavesti individualnega bistva». V tem vprašanju se lomijo epohe; v njem se neizprosno razhajata vzhod in zahod. Teza o kolektivni duševnosti kot vodilnem kulturnem načelu je popolnoma nasprotna duhu zapadnega človeštva. Vzhod se je sprostil te težke in primitivne mistike v krščanstvu, ki je rešilo individualno duševnost z nauki o nravni odgovornosti posameznika, o večnem življenju njegove osebnosti in o svobodi človeške volje, čeprav je videlo možnost izživetja individualnih teženj zgolj v okvirju Cerkve in njenih naukov. Boljševizem je obnovil staro orientalsko tezo o skupni duši in jo postavil na osnovo marksističnih ekonomskih doktrin. Z njo je pokazal, da skuša dati človeštvu novo religijo. Zakaj duša množice je prav tako sad religioznih verovanj kakor duša individua. Ali verovanje v mno-žico-boga je za zapadno človeštvo temno in paleče; v njem je izražen duh iztočnega bogovladja, toposti in tiste dedne melanholije, ki je lastna vsem orientalskim plemenom. Tak duh se je nekaj časa pojavljal v katoličanstvu; njegovo strahotno logiko je najverneje analiziral Dostojevskij v «Velikem inkvizitorju». Nemara se bo v bodočnosti razvila težka borba prav med to kolektivistično mistiko in zapadnjaškim individualizmom, ki je 4 največja gibalna sila evropskega miselnega razvoja. Berdjajev se kot evrazijec zavzema v tej diskusiji za kompromisno krščansko tezo, ki je brez dvoma obilno oplodila zapadne kulture in ki izhajajo iz nje današnji človekoljubni vzori. Individualizem s prostovoljno udanostjo Bogu kot središču vseh krogov, kot gibalu vseh gibanj — to je Berdjajevljev odgovor na tezo o kolektivni duši. Kjer ni individualnega odnosa nasproti večnosti, ondi ni božanstva. Evrazijstvo Berdjajeva se očituje z vso jasnostjo prav v tem vprašanju: srednjeveško krščanstvo s svojim kompromisom med poedinčevo svobodo in cerkvenim kolektivom je najpopolnejša rešitev problema: Vzhod ali zahod? Ta forma znači združitev dveh metod: opazovanja in razmišljanja z navdihnenjem in kontemplacijo, zato je nje osnova čisto evrazijska in zaradi tega vesoljna. Tako je vse mišljenje mistika Berdjajeva odziv na sodobnost in nje večnostne probleme. Berdjajev je v dobrem pomenu besede «aktualen». Z njim so dobila ruska evrazijska stremljenja svojo filozofijo. Ali se bo razvoj zapadnega mišljenja gibal kdaj v to smer? Prerokovanja so tu odveč. Danes lahko posnamemo od Berdjajeva predvsem njegov protest zoper mehansko, zgolj feno-menalno promatranje človeka in njegove življenske vrednosti, ki se nam vsiljuje pod krinko na videz nepristranske znanosti in v raznih socialno-ekonomskih dogmah. Vendar zapad ne bo čakal s plamenicami prihoda apokaliptične noči. Važnejši se nam zdi večni zakon presna vi jan ja in prenavljanja. Čudeži idejnega akti-vizma tudi še niso izumrli. orum Romanum je odmeval v dopoldanskem vrvenju, ko so bili v Hostilijevi zbornici kraj njega zbrani senatorji k izredni seji, h kateri jih je sklical konzul Postumius. Ko so zasedli svoje prostore in se je dvignil Postumius, da bi otvoril kot sklicatelj zborovanje in govoril, je zahteval Lucius Furius Purpureo, naj se ugotovi sklepčnost. Furijev predlog je vzbudil ' pri nekaterih senatorjih odobravanje, pri drugih mrmranje. «Važnost zadeve, ki je na dnevnem redu, ko gre za dobrobit naroda, ne dopušča, da bi se kdo pozneje skliceval na nepravilnost razpravljanja in sklepov, zato sprejmem Furijev predlog in ugotovimo število navzočih senatorjev!» je odločil Postumius in dal po seznamu klicati imena posameznih senatorjev. Ugotovili so, da število prisotnih daleč presega sklepčnost, in oni, ki so prej mrmrali, so zadovoljno vzklikali, Purpureo in njegovi pristaši pa so svojo poparjenost zakrivali, sklicevaje se na predpise, ki zahtevajo pred slednjo sejo točno ugotovitev. «Oči imate, en sam pogled bi zadostoval, da smo sklepčni!» «Zavlačevati hočete razpravo!» «Potuho bi radi dali razvratnežem, da bi pridobili na času!» «Red zahtevamo!» so odgovarjali napadeni. «Konzul, ukori jih, žalili so nas!» «Takega podtikanja ne prenesemo!» «Katon, prekliči svojo besedo!» Joža Lovrenčič: Publius in Hispala «Preklici, preklici!» Katon je mirno vstal, resno pogledal po zbornici in dejal: «Patres conscripti, veseli me, če je bila moja opomba neutemeljena in rad jo prekličem. Čujmo, kaj nam predloži konzul!» Zbornica se je pomirila in Postumius je spregovoril tehtno in odločno kot bi klesal: «Ni dolgo tega, patres conscripti, odkar ste v templju Bellone na Martovem polju in pozneje še v Jupitrovem svetišču na Kapi-toliju poslušali besede, ki so črno risale bodočnost rimskega naroda, kazaje na pojave, ki vodijo v propast. Nismo verjeli Katonu in ne drugim, ki so govorili v njegovem smislu, ker se nam je zdelo nemogoče, da bi bilo zdravje našega naroda res tako v nevarnosti. Danes, patres conscripti, sodim drugače. Gol slučaj, bogovom zanj hvala, pokazali so, da še čujejo nad Rimom, me je prepričal, da je imel Katon prav. Rim drevi v propast. Poslušajte!» Grobna tišina je zavladala po zbornici in Postumius je zbranim očetom razkrival tajne Tovarištva Duha zemlje, sklicujoč se na Publija, Hispalo in druge poizvedbe, ki si jih je previdno nabral. «Razkril sem vam grozote,» je končal Postumius, «ki zahtevajo odločnih sklepov in ukrepov, če hočemo ohraniti zdrav rod in graditi na izročenih temeljih bodočnost, vredno naših pradedov.» Postumijevo poročilo je senatorje prevzelo in jim vzbudilo strah in tesno skrb. Bali so se, da bi utegnila tajna družba izpod-kopati temelje državne oblasti, pridobiti zase ljudstvo, željno lahkoživja in naslad, in zagospodovati mestu in državi, obenem pa je slednjega skrbelo, ni li kdo izmed njegovih, ne da bi vedel, član Tovarištva Duha zemlje, kar bi vrglo črn madež na njegovo ime in hišo... Vse to \e povzročilo čudno zadrego in neodločnost v razpravi. 4 Katon je molčal in mirno vse opazoval. Ko je videl, da se razprava vleče in da si ne upa nihče staviti predlogov, je vstal in predlagal, naj izreče senat konzulu Postumiju priznanje in zahvalo, ker je tako skrbno in previdno izsledil tajno družbo in njeno pogubno dejstvovanje. Senat je sprejel predlog in Katon je nadaljeval: «Senat pooblasti oba konzula, da vodita dalje preiskavo v zadevi bacchanalij in nočnih obredov Tovarištva Duha zemlje. Skrbeti morata, da ne zadene Publija in Hispale radi njunih ovadb kaka škoda, obenem naj skušata z nagradami pridobiti še druge ovajalce. Svečenike omenjenega božanstva, pa naj bodo moški ali ženske, je treba poiskati in zgrabiti ne samo v mestu, temveč tudi drugod po deželi. V Rimu naj se razglasi, po vsej Italiji pa naj se pošljejo edikti: «Nihče, ki je uveden in posvečen v službo Duha zemlje, se ne sme več v svrho tajnih obredov sestajati in shajati in mora opustiti vse, kar bi bilo z njimi v zvezi.» Preiskava ugotovi predvsem one, ki so se združili, da bi s prevratno nenrav-nostjo zastrupljevali in upropaščali narod.» Tudi te Katonove predloge je senat odobril in konzula sta dala, izvršujoč sklepe, kurulskim edilom ukaz, naj izsledijo svečenike Duha zemlje in jih spravijo na varno, kjer naj čakajo na zaslišanje, ljudskim edilom sta pa naročila, naj pazijo, da se ne bi vršil kje skrivoma še dalje kak obred. In še tresviri capitales so dobili nalog, naj razpostavijo po mestu straže, ki naj bi preprečile in razgnale vsako skupino, kjerkoli bi se pojavila ponoči. V skrbeh, da bi tresviri sami ne zmogli vsega, so jim pridelili še kvinkvc-vire, da bodo pazili v vsakem mestnem okraju na poslopja in onemogočili požige. Ko sta konzula tako določila uradnikom in uslužbencem njihov posel in jim dala potrebna navodila, je šel konzul Postumius na Forum in stopil na rostro, okoli katere se je nabrala in zgrnila množica ljudstva, ki je naraščala od trenutka do trenutka. Moški in ženske — vse je bilo pomešano — in v šumnem ugibanju so pričakovali, kaj bo konzul govoril. Med gnečo so se iskali tudi člani Tovarištva Duha zemlje. S tajnimi znaki so si dajali znamenja in le redki so bili, ki so tvorili gručo zase. Vpričo drugih se niti poznali niso... Postumius, ob njem so stali liktorji s fasci in nekaj senatorjev, je stopil v ospredje rostre, dvignil roke proti nebu in s slovesnim, obrednim glasom, ki je preletel ves Forum in umiril množico, je molil: «Večni bogovi, ki vas Rim iz roda v rod časti in ste mu bili naklonjeni in mu dali doseči današnjo moč in slavo, bodite nam * dobri tudi poslej in čujte nad nami!» Ko je tako poklical bogove, je za trenutek umolknil, nato dal levico na srce, desno pa je iztegnil in jo obdržal dvignjeno: «Ni ga bilo in ne pomnim zborovanja, kviriti, na katerem bi bilo umestnejše in bolj potrebno, obrniti se do bogov in jih prositi pomoči. Pomnite, moj klic je namenjen bogovom, katerih češčenje so uzakonili vaši očetje in pradedi, ne pa onim, ki svoje razvratne čestilce, vdane tujim običajem in prevzete in zastrupljene po njih, pehajo in naganjajo k vsemogočim razbrzdanostim in zločinstvom. V zadregi sem, kviriti, in ne vem, kaj naj vam zamolčim in pri-krijem, kaj naj vam razodenem in razgrnem. Če vam premalo povem, se bojim, da bi nejasnost rodila brezskrbnost, če vam pa vse pojasnim, bi vas utegnil preveč prestrašiti. Naj bom govoril tako ali tako, vedite, da bo v primeri z ogabnostjo in dalekosež-nostjo stvari, za katero gre, izraz moje besede prešibek, a vendar bom gledal, da se ob njem zaveste nevarnosti.» Konzul je umolknil, dvignjena roka mu je omahnila, s pogledom je objel množico pod seboj, ki je v pričakovanju nepričakovanih, grozotnih odkritij nemela in napeto zrla na rostro in v govornika, in že je povzel: «Znano vam je, kviriti, da se že v mnogih krajih Italije vrše bacchanalije in gotovo vam ni ostalo prikrito, da ima Bacchus — pod različnimi imeni ga uvajajo in časte — tudi v Rimu svoje privržence. Slišali ste o tem in če niste, je vzbujal vašo pozornost v tihih nočeh divji vik in krik, odmev razposajenih orgij. Ni vas vznemirjalo to, ker ste morda menili, da se vrši kako bogočastje ali da se kaka družba veselo kratkočasi in pošteno zabava, a bile so orgije,bacchanalske orgije — tu v čast Bacchu, tam Duhu zemlje, spet drugod kdove kateremu božanstvu — a vse je bilo eno in isto. Kdo so udeleženci pri teh razbrzdanostih in koliko je njihovo število? Če vam povem, da gre v tisoče, se zgrozite, a pomirim vas, če dostavim in pojasnim, kdo so in kakšni so. Vedite, da je v tajnih društvih največ žensk, ki so se prve oprijele tajnih obredov in se ob slasteh, ki so jih predpisovali, navdušile, dalje so med njimi onečaščevalci in onečaščenci in ponočnjaki, ki jih mami vino in vzdušje bacchanalskih prostorov. Zaprisežene druščine so to in nekake zarote s tajnimi cilji, a njih moč, dasi raste od dneva do dneva, še ni tolika, da bi si upali javno nastopiti. Vaši pradedje, kviriti, so določili, da se ne smete brez potrebe in povoda zbirati, temveč le tedaj, ko zaplapola rdeča zastava na gradu, da vam da znamenje k volitvam, ali vas pozove jo tribuni k zborovanju ali vas skliče kdo izmed magistratov k predavanju. Pradedje naši so pač hoteli s tem reči, da mora biti med množico, kjerkoli in kadarkoli se zbere, tudi voditelj, ki je zanjo odgovoren. Poglejmo pa tajne nočne sestanke tajnih druščin, sestoječih iz žensk in moških — kaj menite, kake vrste so? O, ko bi vedeli, kake starosti moške uvajajo v svojo sredo, bi jih ne samo pomilo-vali, temveč sramovali bi se še mesto njih! In mladeniče, ki so prisegli na sramoto, naj bi potrjali v vojake, kviriti? Njim, pri-šedšim iz templjev sramote, naj bi zaupali orožje in brambo domovine in vaših žen in otrok? Da, ko bi obdržali vso ogabnost in sramoto zase, a v svoji predrznosti širijo pogibel. Karkoli so razbrzdanost, zahrbtnost, zlo-činstvo povzročili zadnja leta hudega, vse ima svoj izvor v druščini, nazvani «Sodalitas Magnae Deae», ki je prikrito leglo prevratnosti čestilcev nekega Duha zemlje... Ne, tako upropaščajoče druščine, takih nečlovečnosti naša država doslej še ni poznala, kviriti! In vseh svojih nakan in naklepov, za katere so se zarotili, še niso izvedli! Doslej so izvajali svoje ogabno nasilje le proti posameznikom, prešibke so se še čutili, da bi se lotili javne uprave in uredb. Rekel sem že, da rastejo in nevarnost je vedno večja — ne zadošča jim več last in imetje posameznikov, na državo že mislijo. Kviriti, za časa je treba nastopiti proti grozečemu zlu, ker sicer bodo ona nočna zborovanja odločevala usodo rimskega naroda in ne postavna zborovanja kot je to naše! Zdaj, kviriti, imajo še strah pred vami, strah kot poedinci pred vašim skupnim odločujočim posvetom, a ko se porazgubite domov in po svojih opravkih in se oni zberejo, bodo sklepali o vašem živi jen ju in njihovi ukrepi, kviriti, verjemite, ne bodo mili. Ali ne želi slednji izmed vas, da bi bila njegova družina neomadeževana, nedotaknjena, nezastrup-ljena? Če je pa izvabila koga razbrzdana strast v ono brezno, ne smatrajte ga več za svojega, postopajte ž njim kot z zarotnikom, ki se ne straši in ne sramuje, zvest svoji druščini in dani prisegi, ničesar več. O, ko bi bil vsaj gotov, da ni med vami nobenega, ki bi tako daleč zašel in se spozabil! Nič ni bolj varljivega, nič bolj slepivega ko prikriti obredi zlega v siju bogočastja. Umevno je, če prevzame človeka svet strah in si ne upa posegati tam vmes, kjer meni, da krati bogovom dolžno spoštovanje, ako preganja človeško zlo, ki naj bi bilo z njimi v zvezi. Ne bojte se, pustite take pomisleke! Nešteto odredb višjih svečenikov, nešteto sena-tovih sklepov in toliko in toliko avgurskih tolmačenj vas razvezuje vseh ozirov! Znano vam je, kajkrat so naši očetje in pradedi pooblastili magistrate, da so prepovedali izvrševati tuje bogoslužje, da niso trpeli v mestu raznih žrecev in vedeževalcev, da so razne preroške knjige poiskali in sežgali in odpravili vse daritve, ki se niso vršile more Romano? Poznali so naši pradedje do potankosti božansko in človeško pravo in bili prepričani, da ne more nič tako zatreti vere, nego tuji obredi, ki bi domače izpodrinili.» Zdržema je govoril konzul, ognjevit je bil njegov govor, med množico je odmevalo pritrjevanje in sumljivo so gledali one, ki so molčali. Člani Tovarištva so nevarnost spregledali in so se po večini razgubili, oni, ki so vztrajali do konca, so pa vzklikali, le da so bili njihovi klici dvoumni... Konzul je dvignil roko in množica se je pomirila in poslušala: «Vse to se mi je zdelo potrebno, povedati vam, da bi se v pobožni zmoti ne vznemirjali, ko boste videli, kako razdevamo zbirališča tajnih druščin in kako preganjamo in kaznujemo ljudi, o katerih bi menili, da so pošteni. Ostro bomo nastopili po volji in naklonjenosti bogov, katere so hoteli zarotniki strmoglaviti, a je poslal nad nje Jupiter Optimus Maximus strelo v obliki slučaja, ki jih je razkril, da jih zadene kazen in jih zatremo. Senat je poveril meni in mojemu kolegi to nalogo in izvršila jo bova. Toda tudi vi storite svojo dolžnost, kviriti. Vsak naj na svojem mestu — po navodilih in naročilih — pomaga, da zahrbtna prekanjenost krivcev ne povzroči še zadnji trenutek kaj zlega!» Postumius je končal in se umaknil med senatorje, a na njegovo mesto je stopil kurulski edil in razglasil zbranemu ljudstvu se-natove sklepe in dodal še posebne določbe konzulov: «Če kdo izmed ovadenih ubeži, se mu določi dan, da se vrne; ako bi se ne vrnil in ne zglasil, se odsoten obsodi. Onemu, ki bi bil v času ovadbe izven Italije, se določi daljši rok.» «Nihče ne sme v svrho pobega ničesar prodati niti kupiti in nihče ne sme begunca ne vzprejeti ne skriti ne kako drugače mu pomagati.» «Dobro, dobro!» «Živela konzula, živel senat!» «Prav je tako!» «Na delo, na lov za zločinci!» «Ne eden ne bo ubežal!» Množica zborovalcev se je razgibala in razvnela in Forum je v popoldansko uro odmeval ogorčenje in sveto jezo in z dvignjenimi rokami so zagotavljali konzuloma, ko sta odhajala v spremstvu liktorjev, da so jima ob vsaki uri vsi na razpolago in v službo, želeč oteti domovino pogube in propasti. Po mestu pa sta šla tačas že skrb in strah in družno trkala na vrata ter zahtevala svoj tribut... (Dalje prihodnjič.) Janko Samec: Mož z liričnim poslom (Groteska) Ne nameravam začeti svojega kramljanja z opisovanjem sanjavih, v daljo uprtih oči, ali pa dolgih, svetloplavih kodrov, vihrajočih v božanju večernih vetrov; niti ne bom čaral pred vas bedne mahedravosti širokokrajnih klobukov, po-veznjenih čez zamišljena čela, ki se svetijo kakor v božjem navdahnjenju iznad siromašne ogoljenosti rjavih žaketov, pod katerimi neutrudno bi jejo junaška srca za slavo in veličino vesoljnega človeštva prihodnjih dni! Ne! Vse to so stvari, ki jih vidite sami dan za dnem po živahnih ulicah naših prelepih mest in ste jih tedaj siti do grla, ker je resnica povsod le ena in ista in je: Bog nas varuj v našem življenju kislih obrazov in poezije navdahnjenih historij. Kajti to je svet, ki ga danes niti pes na cesti ne povoha več, in ni tedaj čisto nobene škode, če stopi na junaški mejdan naša budna slovstvena kritika in mu v vseh tonih in registrih zapoje zasluženo chanson funebre. Pa je vendar moj mož lirik, da, celo velik lirik, kakor sem v svojo večno sramoto bil spoznal ondan, ko me je, Bog vedi odkod, zaneslo spet enkrat v našo prelepo štajersko metropolo. Kakor sveti Peter v nebesih skesano dušo, tako me je sprejel pri glavnem vhodu železniške postaje s stereotipnim, a zato tembolj veljavnim «čevlje čistit»... «Schuh* putzen» ... In so se moje zbegane noge, ko da so pijane od vabljivega ritma njegovega glasu, kar same zapotekle iz gneče mimobrzečih sopotnikov in sem obstal pred njim kakor ukovan. On pa mi kakor star znanec pomenljivo pomežikne, se spusti, zadovoljno mlaskajoč z jezikom, pred me na kolena, porine z levico predse par ogoljenih suknenih cunj, potisne med nje ščeti-nasto krtačo in meni zaupljivo: «Katero najprej, gospod?» Kakor stroj sem položil levo nogo na leseni podstavek na tleh, on pa si je Še krepko pljunil v dlani in sva začela s svojim poslom. «Leva, ta je od srca; zato prva in bolj razvita,» je momljal v brke in potegnil parkrat po zaprašenem usnju. A je na mah spet obstal, uprl vame hudomušne oči in vprašal: «Ne prihajate od daleč, kaj ne?» Odgovoril mu nisem. Pa je sam zaključil: «Od tam preko... izza meje... od lepe ženske, kali?» Zdrznil sem se, ker je bil zadel pravo, a sem vendar molčal. In je potegnil še parkrat po čevlju ter si odvrnil, ko da se meni sam s seboj: «Kaj ti mari tuja skrivnost? Svet je okrogel in je treba, da pleše.» «I, seveda,» sem mu pritegnil, a ni bilo od nikoder več besede. Le širokoplečati hrbet njegov se je pod menoj krivil, ravnal, bočil, zvijal in napenjal in je sukno veselo opletalo okrog mojih nog, ko da sem prehodil v blatu in prahu širokih cesta polovico svojih življenja dni! «Treba je, da se svetijo ko govnjačev zadek,» je naenkrat pretrgal molk, «da ne bo greha v hiši in ne razveže človeška roka tega, kar je zavezal sam sveti Luka, naš veseli patron.» In je mož spet pogodil pravo, da sem se čudil, odkod mu dobri nos. Menda je uganil mojo skrb kali, ker je zakrenil spet pogled name in, skrbno božajoč s šapasto roko po čevlju, razodel svojo misel: «Eh, da! Tudi šolen ima svojo dušo, gospod moj! Tako vam pravim. Gleda in vidi, čuje in sliši ter včasih tudi govori, čeprav je mrtva stvar. Vi tega ne veste, zato ne verujete; jaz pa sem videl in spoznal. Ej, koliko življenja skrivnosti je šlo skozi te široke, hrapave roke! Koliko greha, slasti in grenkobe so zbrisali ti prsti! Kajti na vsakem prašku, ki je obvisel kdaj skoraj neopažen na izhojenem usnju tisoč in tisoč čevljev, ki sem jih videl v svojih dolgih letih, sta se križala luč in senca človeškega življenja. In je bila luč včasih tako svetla in je bila senca tako črna, da bi jo morale videti človeške oči, a je vendar niso uzrle, ker so za to življenje slepe že od rojstva.» Odložil je sukno, vzel mazilo in ga v okornih gibih razmazal po čevlju. «Ondan je bil zaklal tam v predmestju norec svojo babo, ker mu je bila odrekla groš za požirek žganja. Obležala je na tleh v mlaki krvi, ki se je bila sesedla okrog nje v taki množini, ko da so zaklali za koline par debelih prascev. Glava, roke in noge, obleka, perilo in čevlji, vse je potonilo v sescdeni brozgi krvi, ko da bi plavalo v samem Rdečem morju in je bil mož od tega ves obupan. Ne morda zaradi zaklane ženske ali zastran vedra krvi, ampak le zaradi žganja, ki je bil o njem uverjen, da ga ne okusijo nikdar več njegova usta. Prebrskal je bil namreč že vse omare, pretaknil vse predale in lonce v hiši, a ni našel nikjer ni počenega groša. Pa se je bil domislil, da bi utegnil kaj prodati na brzo roko, da si z izkupičkom poplakne večno žejo v grlu.» «Ugibaj sem, ugibaj tja in je bil sklep storjen. Zaradi uboštva so bile omare prazne, predali so zijali v strop ko lačna usta. Nikjer stvari, ki bi se mogla s pridom spraviti v denar! Kaj naj stori tedaj? Lotil se je ubite ženske, a ker je bila vsa njena obleka do zadnjega koščka perila zaznamovana in se krivda ni dala več zbrisati, ji je hijena potegnil z nog nove šolne. Lepo jih je izmil, da so se svetili, ko da so pravkar prišli iz mojstrovih rok. Potem pa hajdi z njimi v starino. Jud mu je dal zanje par grošev in s tem Judeževim drobižem si je utešila žival grlo, in si pomirila vest in dušo še v tistem usodnem večeru.» Zgrabil je za krtačo in sunkoma vlekel z njo zdaj po levi zdaj po desni strani čevlja, da se je začel svetiti ko nanovo očiščena vest. «In se je zdelo v prvih dneh, da bo ostala zadeva zakrita, ker se je lisjak znal predobro pretvarjati pred svetom in ljudsko 40 625 sodbo, a so ga izdali končno vendarle — čevlji. Prav za prav ga je bil iztaknil pes, ki ga je bila oblast spustila za njim v sled. Žival je ovohala žival in so našli starinarja, pri njem usodne čevlje in končno še njega samega, ki niti več tajil ni. Na sodišču je povedal, kako in kaj, vse, prav vse. Nič se ni branil, ne izgovarjal, ampak je le z neko grozo v očeh strmel v lepo izmite, skoraj nove ženine čevlje na sodnikovi mizi, ki so kričali in govorili o vsem, kar se je bilo dogodilo, bolj živo in glasno ko sto najverodostojnejših prič. Ni sicer še prav razumel, kako se je zgodilo ono čudo, da so čevlji, mrtvi čevlji nenadoma spregovorili, ali obtožba je bila tako jasna in glasna, da ne bi pomagalo nobeno pretvarjanje več. Usnje je bilo vpilo resnico, ki se ni dala več izprati. Tudi jaz sem jih videl in sem razumel. Bili so čisto navadni šolni iz težkega, trdega usnja, kakršne nosijo naši delovni ljudje. Čisto novi sicer, a v petah že nekoliko zbiti. Najbrž od težke hoje utrujenih ženskih nog, ki so morale v življenju gaziti po blatu in nesnagi v črni borbi za vsakdanji kruh. Krvi sicer ni bilo videti več na njih, tudi posebnih madežev ne, če izvzamem par drobnih, temnikastih lis, ki so zijale komaj vidno iz okornih šivov in se skrivale nekoliko nižje med nabrane gube usnja, upognjenega v krepkem loku k okovanim podplatom. «Moje oko jih je uzrlo, a jih nihče drugi niti opazil ne bi, če ne bi bilo onega psa. Ali duh, duh, ta je kričal, obtoževal, rotil in dokazoval. Duh, ne morda po krvi in življenju, ampak po smrti ' in zločinu. Ta je zvabil psa na cesto naravnost k starinarju, ta mu je pokazal pot do čevljev, ki se je ob njih razvozijala uganka groznega dejanja. «In potem porečete še, da čevelj nima duše? Ima jo, ima, pa še tako tenkoslišno in občutljivo, da sprejme vase sleherno skriv-* nost. A jo izda samo izbranim, pokaže jo le očem in duši, ki niso že od rojstva slepe za poslednje skrivnosti življenja. Tako je, vam pravim,» je zaključil besedo mož z liričnim poslom. Potem se je zravnal, klečeč na tleh pred menoj, ko da čaka mojih ugovorov. Ko pa le ni bilo glasu od mene, je potegnil še parkrat s krtačo in še s suknom po moji levi nogi ter končno odločil: «Zdaj pa še desnega, pa bova kmalu pri kraju!» In se je zadeva spet iznova ponovila. Noga je kar sama planila na leseni podstavek, cunja v njegovih rokah je veselo zaplesala naokrog in se je prah od mojega desnega čevlja že trgal v drobnih, komaj vidnih oblačkih, ko da mi vse zle misli in črna dejanja padajo od duše. Pa se je mož spet zamislil in je zamom- ljal v brke, kot da se meni sam s seboj: «Svet je okrogel in je treba, da pleše.» In je potem spet zavrelo, kar tako, samo od sebe, iz njega: «So čevlji, ki ti govore o strasti in neutešni želji po uživanju in radosti. Ne vidiš sicer na njih nič posebnega na zunaj, a je vendar nekaj v njih, v usnju, ko da se je ukradlo vanj iz krvi človeških nog in zdaj tam bije ter vre iz dneva v dan, ko ne-ugašen vulkan. In so spet čevlji, ki jih je samo odrekanje, samo-zatajevanje in je njih usnje nežno in mehko, ko da ni v njem ne volje ne moči za življenje. Ti zgodaj ostare, razpadejo in sprh-nejo, ter niso za življenje nič več od uvelih bokov neplodne žene. Zavržeš jo, ker si spoznal vso nezmiselnost njenega življenja. In so spet čevlji, težki, okovani, ki ti pravijo o sili in krepki volji, in si krčijo v življenju svojo pot z brezobzirnim gaženjem vsega, kar jim zastira cilje v daljavi. To je nekaka vrsta epičnega solna in jih je na svetu le bore malo, sicer kam naj gre Božja Previdnost po vso spretnost in potrpežljivost, ki bi bila potrebna za obvladanje takega pekla. In so končno še čevlji, ki iz njih sijejo vse prevarane želje in nedoseženi cilji. Ti so navadno iz krepkega usnja, ki pa ima to slabost, da kmalu popusti, onemore. In ko se ti zde le preveč zbiti, obrabljeni, pa jih navadno zavržeš, ker ne hodi človek rad v življenju trikrat po isti poti. Vaši, recimo, so bolj zadnje vrste, gospod, čeprav vidim v njih še drugo plat življenja, ki jim vendar daje nekakšno višjo ceno.» Zazdelo se mi je, da je poblisnil z očmi v pravi satanski zlobi. A meni ni bilo do jeze in sovraštva in sem zato mirno vprašal: «Kaj pa veste o oni drugi plati mojega življenja vi, govnobrbec?» In se je videlo, ko da je psovko nalašč preslišal, ker je spet povzel pretrgano nit pogovora: «Vi imate ženo in otroke... zraven pa še ljubico... dve, prav za prav tri...» «Zakaj tri,» sem silil nestrpno vanj, ker mi je bilo, ko da bi stal na pekočem železu. «Tri, hm,» se je zamislil in nastavil v počasnem govoru, «ker je vseh reči po troje v človeškem življenju. K eni hodite zaradi svojega dušnega gorja in je tako rekoč zdravnik vaše duše; k drugi greste po ono, česar vam žena in dom ne moreta dati...» «In to bi bilo?» ga pretrgam. «____Strast, nered, vihravost in uživanje,» je temno iztisnil iz sebe. «A k tretji?» sem poizvedoval ves zbegan zaradi njegove bistrovidnosti. 40* 627 «Kaj ve človek, čemu hodi na marsikatero pot v življenju. Gre menda, ker mu je tako zapisano,» je odvrnil in me pogledal, da se mi je zazdelo, ko da so se mačje oči zapičile vame. Sunil bi ga bil z nogo od notranje razrvanosti, pa me je še držala pamet v vajetih in sem sklenil, segajoč po denarnici: «Vi ste mrčes, ki se je splazil nekam v mlakužo in brba sedaj z zadovoljstvom po nji,» sem se razhudil nad njim in vprašal zmedeno: «Odkod imate vse te novosti?» Zasmejal se je prešerno in se hihital, pospravljajoč cunje in krtače v leseni zaboj, ki je stal tik za njim ob zidu. «Saj sem vam bil rekel že v začetku: Tudi čevelj ima svojo dušo; gleda in vse vidi, čuje in vse sliši. Pazite le, da vam groba ne izkoplje, kakor ga je onemu norcu iz predmestja.» «Kaj me brigajo vaše historije in norec in kri in žganje!» je bruhnilo s silo iz mene. «Saj ste mu na las podobni,» se je hihital vame. «Oni le je ubijal zaradi žganja, vi boste najbrž zastran dušnega gorja in pohote. Prav za prav že ubijate, če že ne telesno pa vsaj duševno ... In bodo čevlji, ko pride ura, tudi kričali, obtoževali in dokazovali, kakor pri onem le. A bo smrad iz njih še večji, silnejši, gospod moj, ker ne pojde za enkraten umor, ampak za dvojen, trojen, četveren...» se je zlobno režalo iz njega. Sunil sem v listnico, zgrabil za bankovec in ga zagnal predenj na tla. A on ga v moje največje začudenje ni pobral, temveč se je sunkoma dvignil od tal, se mi vsesal ko hijena v oči in zamomljal vase, ko da govori sam s seboj: «Čemu mi bo vaš denar? Vzemite ga nazaj in kupite z njim raje slaščic za otroke. Dovolj mi je, da sem vam ukradel skrivnost, očistil s cunjo in krtačo čevlje in z besedo morda tudi vest.» «Bedak,» mi je povrelo hropeče iz grla, a me je bilo med tem že prevzelo tako čuvstvo osramočenosti in strahu, da sem se okre-4 nil in zbežal z brzimi koraki čez ulico v mesto. In ko se je še tam od daleč zadiral za menoj njegov hreščeči «čevlje čistit...» «Schuh* putzen...» in sem se ob njem spomnil njegove čudaške postave, sivih, v globine se grizočih oči ter onih velikih, šapastih rok, ki so takrat morda že spet tam ob vratih pred glavno postajo nerodno opletale s cunjo ali krtačo po Bog ve katerem novem zaprašenem čevlju in mu kradle najglobljo skrivnost, se mi je na mah zazdelo, da utegne biti najbrž mnogo resničnega na tej čudaški dogodbi, ki sem ji bil nehote igralec in gledalec hkrati. Pa sem pogledal spet z nekakim podzavestnim strahom na svoje svetle, lepo osnažene čevlje, ki so nemirno stopicali pod menoj in požirali trdo pot do doma, in sem začutil, ko da hodim lažje, slozneje, kakor da sta mi očiščena in olajšana tudi vest in duša. Ko sem pa prestopil prag svoje hiše in mi je prišla v veži na sproti žena s štirimi malimi otrocički, z drobižem, ki sva ga bila posejala v desetih leiila svojega zakonskega življenja, se mi je pogled kar sam cd sebe sapičil v tla ter sem s strahom v duši poiskal dr&?.est&o obliko njeaih drobnih nožic. Bile so obute v čisto nove, lepe čižme, ki so se v blesku popol danske svetlobe tako svetili, ko da ni padel še nanje niti droben prašek blata in nesnage z umazane ulice življenja. Mož z liričnim poslom je imel prav. Da, tudi čevelj ima svojo dušo! Sferno Kosovel: Ljuhavna pesem O draga! Jaz ne ljubim te s strastjo, ki brž vzplamti in ko j ugasne — jas ljubim s dušo te svojo, kot ljubijo noči se jasne in zvezde in princese krasne. Zato do konca svojih dni ne bo izvedel svet imena, ki moja duša zanj gori; a sredi večnega plamena boš moj rešilni angel ti! In zdaj oprosti, da je moj spomin še enkrat poletel na tvoje dvore in se dotaknil belih lin tvoje in moje mlade zore — srce ljubezni te pozabiti ne more . . . KNJIŽEVNA POROČILA Matija MaSežič: Kruh, paves* Slovenske krajine. Založila in izdala Družba sv. Mohorja, 192'/. . Pisatelj odgrinja pred nami nov svet naše zemlje. Najubožnejši del Prek-murja, Slovenska krajina, je torišče njegove povesti. Za uvod je porabil lirično pripovedko o treh ptičkah, ki so prinesle božje darove nad Prekmurje. Prva je pela in se naselila na Ravenskem. Druga je nosila y kljunčku pŠeniČni kla3, ki ga je spustila na Dolinjsko. Tretja pa je prhuiala nad Goričkem, pozobala svoj dar, zlati grozdek, in se žalostna skrila v samotnih borovih gozdičkih. Gorieko je peščena, nerodovitna pokrajina, tam prebiva lakota in žalost Povest je zajeta iz Goričke. Zdi se mi, da je knjiga važnejša kot narodopisna povest, v umetniškem oziru nima globine. Primere z «Božjimi mejniki» ne vzdrži. Tudi tam je popisana zemlja, toda njen simbol je duhovna beseda «Oče budi tvoja volja». Kruh pa ostane na meji med preprosto ljudsko povestjo in simbolizacijo, ki se omejuje bolj na pisanje posameznih poglavij, kakor na gledanje oblikovanega predmeta. Mogoče je hotel pisatelj razgrniti in pokazati kolektivno dušo človeka na Goričkem. Naslov in uvod bi obetala kaj podobnega. Toda v knjigi si je izbral lažjo pot. Naslikal je par ljudi, ki se bore za kruh. Psihološko se tudi v teh primerih ni poglobil. Ta borba za kruhom je pač usoda vseh, ki niso premožni in nimajo lastne zemlje. Da ga jim reže palir, je istotako sporedna stvar, če bi jim palir ne dal zaslužka, bi se morali pač izseliti, kar se v resnici tudi dogaja. Povest pa je sezidana na temeljih starodavne resnice, da se med ljudmi skoro vedno najde človek, ki poizkuša ali obogati na račun drugih, v čemer ne izbira nobenih sredstev. Kralj na Betajnovi v malem. Ker mora biti baje ljudska povest vzgojna, se hudo maščuje, in palirjeva novo zgrajena hiša pogori do tal. Krvoses je maščevan. Lahkovernemu človeku dovolj, za kritičnega pa mnogo premalo. Koliko primerov vidi krog sebe, ko take hiše navadno ne pogore. Par problemov pa je pisatelj vendar načel. V Slovenski krajini so katoličani in protestanti. Zakon med njimi je problem, katerega je sicer naznačil, toda ni ga poglobil. Zanimivo bi bilo, kako presoja in vrši preprosto ljudstvo tako zadevo. Najbrže bi tudi nas zanimalo njihovo pojmovanje teh problemov. Zelo značilen pa se mi zdi konec, ki se ne razločuje od začetka. Povest je končana, toda pisatelju je postalo namah jasno, da s to povestjo vprašanje kruha ni rešeno. Zato ostanejo perspektive odprte. Take povesti se dogajajo pri nas povsod, kolorit Slovenske krajine ni nujno potreben. Neorganičnost dela izpričuje tudi slog. Subjektivno liričen slog bi mogel zrasti iz drugačnih in globljih pogledov v življenje. Rekvizitna zgodba o dobrem in slabem ga ni rodila. Veseli me pa preprostost pripovedovanja, posebno tam, kjer ne pogrešam „ globin. Jezik teče gladko in bi lahko služil z uspehom krepkejše zasnovanemu delu. Juš Kozak. Luč. Poljudno-znanstveni zbornik. I. Uredil dr. Lavo Čermelj, Trst, 1927. Književna družina «Luč». Tiskala, izdala in založila tiskarna «Edinost» v Trstu. Str. 87. V času, ko prihajajo s kulturnega polja naših bratov v Italiji same Jobove vesti, je skoraj neverjetno slišati, da so v Trstu pokrenili novo književno družino, ki so jo krstili za Luč. V dnevih najvišjega solnca, o kresu, je zasvetila. Kaj je ta književna družina in kaj hoče? Menil sem, da naletim v njenem prvem poljudnoznanstvenem zborniku na kak program, ki bi utemeljil njeno pravico do življenja poleg že obstoječih književnih družb — a nič. Mogoče je tedaj le domnevati, da je priklicala v življenje «Luč» želja Tržačanov, da bi imeli tudi v svojem mestu književno ognjišče in ne bi zaostajali za agilno Gorico, ali pa so uvideli, da je potreba po knjigi tako velika, da goriški družbi s svojimi letnimi publikacijami ne zadoščata. Če sta to prava vzroka, bo pač «Luč» dolgo svetila, drugače pa mislim, da je bila le kresnica, s katero so delali za njene publikacije reklamo. Da bi ta reklamni nomen ne bil omen!... Štiri članke nam nudi prvi zbornik «Luči». Dr. Lavo Čermelj podaja «Politično-upravno razdelitev Julijske Krajine» v razvojnem pregledu do 31. maja 1927. (Str. 5 do 38.) Jc to res pregledna registracija vseh odredb in naredb in odlokov in ukrepov, pod katerimi je naša zemlja tam onkraj tolikokrat spreminjala svoje politično-upravno lice, da se je človek že težko spoznal, pa četudi jc sledil dogodkom. Dr. Čermelj je s tem svojim pregledom ustregel vsem, ki se zanimajo za žit je in bitje naših ljudi v Italiji in imajo kaj opraviti s tem ali onim oblastvom. Pri statistiki prebivalstva v posameznih občinah, ki se naslanja na ljudsko štetje leta 1921., bi avtor še bolj zadovoljil, če bi navedel tudi razmerje med obema narodnostima, da bi videli, s kako objektivnostjo se je izvršilo... V drugem članku (str. 39 do 52) stvarno razmotriva dr. I v a n Marija Čok korporativni red, s katerim «si fašizem prizadeva, da uvede v državi nov socialni red, v katerem naj po njegovem nauku zmaguje princip organizacije, ki ga predstavlja država, nad principom dezorganizacije, ki ga predstavljajo posamezniki in skupine posameznikov». Ta «ordinamento corpora -tivo» torej noče nič več in nič manj, ko da se strnejo vse produktivne sile cele nacije k skupnemu delu pod nadzorstvom in vodstvom države v interesu skupnosti in posameznikov, kar v danih prilikah ne pomeni nič drugega kot sankcioniranje fašističnega monopola v vsem javnem življenju. «Slovenske knjižne izdaje v Italiji» je tretji članek (str. 55 do 70), ki ga je napisal Francč Bevk. «Ta članek nima namena, biti literarno kritičen, ampak zgolj bibliografično poročevalen», pravi pisatelj in pove, da je izpustil šolske knjige in molitvenike, «ki pridejo enkrat pozneje na vrsto». V uvodu omeni predvojne književne prilike na Primorskem, potem pa pride na razmere po letu 1918. in poroča o vseh književnih institucijah in njihovih izdajah, ki jih koncem sestavka kronološko navaja. Navedenih je 123 knjig, med katerimi prevladuje leposlovje. Zanimivo je dejstvo, da sta dve tretjini knjig izšli v Gorici, ki je tako ohranila svojo častno tradicijo. Po tem pregledu je izšlo tedaj med našimi brati tam onkraj vsako leto povprečno po 12 knjig, če ne vpoštevamo šolskih knjig in molitvenikov. Potreben jc bil ta pregled in je dober, a če bi že obsegal tudi šolske knjige in molitvenike in še vse liste in revije in glasbene edicije, bi bili kajpa bolj zadovoljni. Tako -bi imeli celotno sliko našega zamejskega tiska, o katerem si niti v ljubljanski študijski knjižnici ne moreš ustvariti prave slike, ker, kar prihaja vanjo od tam, je le sporadično in slučajno. Če je že opazil Bevk, «da so nekatera založništva tako nemarna, da ne pošiljajo svojih knjig literarnim revijam v oceno in nočejo, da jih te natisnejo vsaj na svojih platnicah», bi pač lahko žrtvovale po en izvod vsake edicije študijski knjižnici v Ljubljani, kjer se 0 steka kot v arhivu ves naš tisk. Sleherna založba bi morala ta gratis-izvod smatrati za svojo sveto dolžnost! Zbornik zaključuje Slavko Slavec s svojim prispevkom «Nekaj italijanskih glasov o Južnih Slovanih» (str. 71 do 87). V treh poglavjih poroča o teh glasovih. Najprej srečamo one Italijane, ki so v šolskih ali drugih priročnih knjigah pisali o naši zemlji in narodu. Ti so Francesco Olmo (La geografia I., str 285), Luigi Giannitrapani (L'Europa, Firenze 1924, dalje v knjigi LTtalia, str. 61), Piero Gribanoli (L'uomo e il suo regno IL str. 137); obširnejši je Oscar Randi (La Jugoslavia, 1922, str. 582, o kateri je poročal dr. A. Gavazzi v Ljubljanskem Zvonu 1923), Antonio Anzilotti (Italiani e Jugoslavi nel Risorgimento, Roma 1920), Francesco Musoni — po rodu beneški Slovenec iz Št. Petra ob Nadiži, ki je letos umrl — je leta 1919. napisal daljšo razpravo o Slovencih, leta 1923. pa je izšla v Firenci njegova «La Jugoslavia», ki je gotovo najboljše tozadevno delo med Italijani. S temi imeni ni izčrpano število glasov, ker po raznih listih in revijah (L'Universo, In Alto, II Secolo XX, Augustea itd.) naletiš na imena Gius. Palese, Fcderico Sacco, G. Cane-strelli in druge. Glasovi o knjigah in listih so kaj različni; tendenčnost prevladuje. V drugem poglavju izvemo, po katerih knjigah se uče Italijani slovenščine in srbohrvaščine. Dr. Bruno Guyon - po imenu sklepam, da je beneški Slovenec — je spisal «Grammatica teorico-pratica della lingua slo-vena» (Milano 1918, Hoepli). Po tej je posnel večinoma prof. Mario Migi i o r i n i svojo praktično učno knjigo «Lo Sloveno» (Luigi Trevisini, Milano). G. Prezzolini in F. Skarlovnik sta priredila «Manualetto italo-sloveno» (Bemporad, Firenze, 1923). Slavec pravi, da je Guyonova slovnica, kolikor se naslanja na vire, dobra, da se pa, «kjer Guyon zajema iz svojega lastnega znanja slovenščine, kakor v razgovorih, resna slovnica prevrže skoro v humorističen zabavnik». Migliorinijeva je še slabša. O tretji, ki očituje težke hibe, sodi poročevalec vendar, da se je «v celoti še precej posrečila in bo gotovo dosegla svoj namen». Guyon je izdal v isti založbi tudi «Grammatica teorico-pratica della lingua serba», ki jo je odločno obsodil prof. Arturo Cronia v svoji «Grammatica della lingua serbo-croata» (Trevesini, Milano 1922) z besedami: «Želeč izbrisati krivični madež, ki ga je dr. Guyon prizadel s svojo zloglasno slovnico italijanski znanosti pred vsem slovanskim svetom, sem se lotil tega dela.» In ga je izvršil z veliko skrbjo in globokim poznavanjem jezika. Na zadnjih straneh govori Slavec o zanimanju Italijanov za naše slovstvo. Predvojno zanimanje označuje samo z imenom D. C i ä m p o 1 i, ki je spisal «Drobno knjigo o slovstvu Južnih Slovanov», povojno pa predstavljata v glavnem Giovanni Loren z oni (Dantejev zbornik italijanske izdaje, prevod Cankarjevega «Hlapca Jerneja» s pregledom naše književnosti v uvodu) in Umberto Urbanaz-Urbani (Scrittori jugoslavi). Tema domačinoma se je vredno pridružil s pregledi in prevodi v revijah «I nostri quaderni» in «Rivista di letterature slave» Wolfgango Giusti. Menim, da bi marsikateri predsodek o nas v Italiji splahnel, če bi pobliže spoznali, kaj smo si ustvarili in kako smo kulturno rastli v okoliščinah, ki včasih niso bile dosti boljše, nego so sedaj one ob Soči in Adriji. Medsebojno spoznanje in pripoznanje obstoječih kulturnih vrednot utegne premostiti ta in oni prepad, preko katerega bi sicer ne bilo mogoče. Joža Lovrenčič. T. G. Masaryk. Zbornik. Priredila Jugoslovensko-čehoslovačka liga u Beogradu. Redigovao dr. Dragutin Prohaska. Beograd-Praha, 1927, 283 str. v cirilici in latinici s 14 slikami. Ta zbornik obsega po predgovoru ministra prosvete Miloša Trifuno-viča in uvodnih besedah našega poslanika v Pragi Branka Lazareviča štiri temeljne članke: prof. dr. Božidar Markovič razpravlja o «Masaryku in Jugoslovenih s političnega stališča» (str. 23—59), dr. Vladimir D vorn i-kovič govori o njem kot filozofu in sociologu (str. 51—101), dr. Dragotin Prohaska o njegovem vplivu na moderno južnoslovansko kulturo (str. 102 do 168) in St. Pel i va novic o ustvaritvi Češko-Slovaške (str. 169—208). Za zbornik je še prispeval dr. V. Knaflič s člankom: T. G. Masaryk — politični reformator; poleg tega so dodani dokumenti, ki dokazujejo občevanje Masa-ryka z južnimi Slovani: dr. Lorkovič, Wilder, dr. Hinkovič, dr. Gradojevič, dr. Kumanudi, dr. Dermota (ponatisnjen je odlomek Derinotovega članka ob Masarykovi 60letnici), dr. Smodlaka in dr. Iljadica-Grbešič, a končno sta bibliografija in seznam imen. 1. Prof. M a r k o v i c je Masarykov znanec iz Friedjungovega procesa 1909. leta, ko mu je dal kot predsednik društva «Slovenski Jug> važne podatke, s katerimi je Masaryk dokazal ničnost Friedjungovih obdolžitev proti hrvatsko-srbski koaliciji v Zagrebu. Njegov članek razpravlja v prvi vrsti 0 teh dogodkih in o njih posledicah, ki jim je bil sam aktivni udeleženec (na str.43 je tiskovna pomota: Masaryk ni bil takrat v Beogradu 1914. leta, ampak najbrže 1912. leta). Končno omenja prof. Markovič delovanje Masarykovo v svetovni vojni v zvezi z Jugoslovanskim odborom. Kakor smo glede tega dolžni Masaryku veliko hvaležnost za vse, kar je storil v našo korist, vendar moramo Slovenci in Hrvati priznati, da naše stališče nasproti Italiji ni moglo biti takšno kakor češko-slovaško, kar je odločno poudarjal izpočetka tudi Jugoslovanski odbor (Franjo Potočnjak, Rapallski ugovor, Zagreb, 1921, str. 6—13). 2. Dvornikovičeva razprava podaja obširno Masarykove filozofsko-sociologične nazore pod naslednjimi poglavji: živa filozofija; človek je «umno bitje», ali ni samo «bitje uma»; celotnost sveta in življenja se ne spoznava z umom, ampak se doživlja z občutkom; z verskim čuvstvovanjem se poraja tudi nravno čuvstvovanje; humaniteta je načelo čuvstvovanja, a tudi načelo dela; resnični nacionalizem je samo prilagoditev humanitetne etike; socialno vprašanje; kritike marxizraa z znanstveno-sociologičnega in človekoljubno-nravnega stališča, socialna pravičnost je kratko in malo nravna zahteva — nič več, a tudi nič manj; žensko vprašanje; enoženstvo je socialno-etična zahteva, mnogoženstvo je nasprotno idealu humanitete; alkoholizem in abstinenci ja; Masarykova filozofija ima vedno pred seboj odprto obzorje: zavrača vsak dovršeni sistem, ne sprejema nobenega gotovega teorema. Masarykovo filozofijo označuje Dvornikovič kot slovansko po njenem bistvu. Kakor ruski Solovjev, kakor poljski mesijanisti, tako uporablja tudi Masaryk najekstremnejše vire spoznanja: na eni strani izrazit smisel za konkretnost, pozitivnost, empiričnost, a na drugi strani, kadar gre za transcendentnost in absolutnost, nagli prehod v misticizem. Enako je vsem slovanskim filozofom lastna bol kot najgloblji življenski nagib modrovanja. Masaryk je filozof češkega trpljenja, v katerem je našel problem obče-človeške boli. Ob spoznanju trpljenja kot najglobljega življenskega fakta je začel Masaryk boj za osvoboditev od zla: sredstva za to so mu i pozitivizem 1 špekulacija i mistika. Njegov boj je tudi boj nas vseh, odtod sugestivnost njegove filozofije, ki nas zato dviga. Dvornikovičeva razprava pomeni vrhunec vsega zbornika; samo eno opazko bi pripomnil. Govoreč o Marxovem materialistično-ekonomičnem 'stališču, sodi Dvornikovič instinktivno (kar vemo pozitivno), da mu je bila morebiti razdelitev človeške družbe na dva razreda potrebna za daljnje konstrukcije in ostro formulacijo novega socialnega programa (str. 79). Znano je, da se je marxizem v poznejši dobi vedno manj udajal izključnemu materialističnemu ekonoinizmu in priznaval vedno bolj upravičenost tudi idealističnim (ideologičnim) faktorjem. Klasična priča za to trditev nam je sam Engels, ki je leta 1890. povedal, da sta z Marxom posebno poudarjala gospodarsko stran zgodovinskega življenja zatö, ker so nasprotniki (Heglova idealistična filozofija) prav to glavno načelo zanikavali, ter da nista utegnila niti ni bilo umestno in prilično, da bi bila primerno upoštevala tudi druge sodelujoče faktorje; a leta 1895. je dejal, da sloni politični, pravni, filozofični. verski, literarni, umetniški in drugi razvoj na gospodarskem, toda vsi vplivajo drug na drugega in na gospodarsko podlago. (Ev. Bernstein, Die Voraus- Setzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie, Stuttgart, 1899, str. 4—14.) 3. Članek dr. P r o h a s k e, ki opisuje vpliv Masaryka na južno-slovansko mladino, potrebuje glede Slovencev dopolnila in popravila, ker je v tem pogledu ali netočen ali površen. Pri prvem dijaškem listu Masarykove struje «Hrvatska Misao» 1897. leta (str. 112—115) je že sodeloval Slovenec K. Schweiger (psevdonim K. S. Mežnaršič), ki je moral, žal, zaradi bolehnosti utihniti. Pri drugem listu «Novo Doba» 1898. leta (str. 115—118) so poleg Iv. Bcnkoviča, Antona Dermote (ne Ivana) in Ivana Žmavca (psevdonim Iv. Jaroslavec in Sotlan), sodelovali še Josip Grm, Ivan Kunšič (psevdonim Ivan Kobalöv) in Dragotin Lončar (psevdonim D. L. Selški); a pri tretjem listu «Glas» 1899. leta (str. 118—119) je sodeloval Dragotin Lončar (s polnim imenom). — Biti mora Mila Vdovičeva in ne Vidovičeva (str. 123); Žerjavu je ime Gregor in ne Ivan (str. 126, 283). — «Akademije» v Ljubljani, ki je bilo ljudsko izobraževalno društvo, ni osnovalo narodno-radikalno dijaštvo, oziroma njih ferialna organizacija «Prosveta» (str. 127), ker med prvimi njenimi odborniki in predavatelji so bili n. pr. dr. Dermota (tajnik), prof. Frankč, dr. Lončar (knjižničar, pozneje tajnik), dr. Novak, dr. Ravnihar (predsednik), dr. Robida (podpredsednik), dr. Stoje (blagajnik), dr. Tuma (primerjaj «Naše Zapiske», 1903/4, str. 116—120; 1904/5, str. 21—23; 1906, str. 174—175). — «Svobodna Misel» ni izhajala od 1906. do 1911. leta (str. 127), ampak I. do III. letnik 1907. do 1909., IV. letnik 1910./1911. in V. letnik 1912. leta. — Masarykovega spisa «Palackeho idea naroda českeho» ni prevedel v nemščino niti ni «Palackega filozofija, povesti in politika» v «Ljubljanskem Zvonu» 1899. leta napisal Ivan Prijatelj, ampak oboje dr. Ivan Žmavc (str. 132—133, 146). — Tudi ni pisal Prijatelj o Gregorčiču (str. 147). — Kar navaja pisatelj o vplivu Masarykovega realizma na Cankarja, je po moji sodbi vsaj pretirano, ako je sploh resnično (str. 159—160). ^ Ivan žmavc ni populariziral Masarykovega dela «Naše nynejši krise» v «Slov. Narodu» meseca septembra 1897. leta, pač pa je samo omenil ta spis v članku «Slovanski filozof» v «Slov. Narodu» z dne 30. septembra t. 1. pod šifro Iv. Ž., sicer se je podpisoval v tem letu in v tem časniku s psevdonimom Zlogonski, ne Zlogorski (str. 161). — Etbin in Anton Kristan nista brata, niti ne v sorodstvu (str. 163). — Nasprotniki Masaryka med Slovenci niso bili samo klerikalci, ampak tudi nekateri stari liberalci in mladi naprednjaki, n. pr. bivši urednik «Svobodne misli» Albin Ogris v članku «Ni vse zlato, kar se sveti» v «Omladini» 1913./14. leta. Strinjam se z dr. P roh a s ko, da bi bilo danes odveč, ako bi analizirali njih zablode proti Masaryku in nagibe teh zablod, ker so nasprotniki sami uvideli napačnost svojega početja (str. 167). * Končno imam še opazko, ki se tiče Masarykove filozofije. Čudim se, kako more trditi dr. P r o h a s k a, da Masaryk ni determinist, spravljajoč determinizem v nasprotje z idealističnim stališčem (str. 143), dasi se je Masaryk v svojih glavnih znanstvenih spisih odločno izjavil za determinizem. Najbolj obširno je to storil v svojem habilitacijskem spisu o «samomoru», na početku svojega znanstvenega delovanja 1881. leta (v češki izdaji iz leta 1904. v § 115., str. 336—343), kjer pravi, da človek ni slepo orodje naravnih sil, ampak s svojim znanjem posega v vzročno zvezo, da se vedno ravna po najmočnejšem nagibu, a edino s tem, da je naša volja determinirana, je zmožna vzgoje, da dobimo moč nad svojimi dispozicijami in svobodo izbere, dočim je indeterminist neodgovoren za svoje hotenje in dejanje, zanj ni pravil za ravnanje in ne vzgoje, ker nima oblasti nad seboj in svetom, ker ne more videti, slutiti prihodnosti, tu vlada nravni kaos, slepa usoda. Enako zagovarja Masaryk deterministično prepričanje v svoji «Konkretni logiki» (v češki izdaji iz 1885. leta, str. 133) in v spisu o «socialnem vprašanju» (v češki izdaji iz 1898. leta, § 64., str. 256—258), kjer trdi, da psihologična izkušenost dokazuje determiniranost naše volje, da so teistični svetovni nazor, kazensko pravo, pedagogika mogoči le na podlagi determinizma. 4. Četrti članek Pelivanoviča o postanku Češko-Slovaške podaja nekatere širšemu občinstvu manj znane podrobnosti. Sem in tja potrebuje popravkov. Masarykov oče je bil uslužbenec na cesarskih graščinah (str. 169); na češko univerzo je prišel Masaryk kot profesor 1882. in ne 1888. leta (str. 173); po njem ustanovljena stranka se ni prvotno imenovala «narodna» (str. 175), ampak «ljudska» (lidovä); na str. 192 je tiskovna napaka: začetek ruske revolucije je bil 1917. in ne 1918. leta. Ne poznam okoliščin, pod katerimi je bil podpisan med Masarykom in Slovaki tako zvani pitsburški dogovor, niti njegovega besedila, vendar mislim, da ga ni smatrati sam