Anica in njena muca
Anica je bila pridna in marljiva deklica; rada je pomagala svoji mamicij karkoli ji je bilo ukazano, je vestno in natanko izvršila, Najbolj pa jo je vese-lilo, da je smela vsako jutro, vsak opoldan in vsak večer postreči snažni muci s svežim mlekom. Kadar je mati molzla lepo sivko, je Anica sedela na hlcv-skem pragu in željno pričakovala konca, Ko je nam-reč mamica pomolzla, je vselej dobila prvi porcijon svežega in toplega mleka Anica, da nasiti svojo muco. Samoobsebi pa je umevno, da jc vladalo med muco -n Anico  največjc prijateljstvo,  zakaj muca je bila
Anici za veliko ljubezen, s katero ji je stregla, vedno hvaležna.
Muca je pa bila res jako pridna in vredna, da se ji je tako lepo streglo; zakaj mnogo je polovila škod-ljivih živalic — miši, in le malo je lenarila na solncu ali v hiši na peči. Tudi sosedje so jo radi imeli in jo hvalili, ker ni bila muca skopa in sebična, ampak kaj rada je lovila škodljive živalce tudi poi sosedovih nji-vah in travnikih.
Anica seveda ni imela v svoji oskrbi samo snažne muce, ampak krmila je vsak dan redno ob dolo-čenem času, kakor ji je ukazala njena dobra mamica, tudi vso domačo kokošjo družina s ponosnim in velikim petelinom vred. Ne petelin in nobcn ud nje-gove velikoštevilne družine se ni mogel nikoli pri-toževati, da ne bi bil dobil vsega živeža, kakršncga uživajo te vrste stvarce božje, o pravem času in v zadostni množini,
Kadar je pa Anica krmila veliko kokošjo dru-žino, vselej so bile njene dobrote deležne tudi drobne ptičkc: vrabci, ščinkovci in brglezi, kratkomalo: kdorkoli je prišel prcd hišico, kjer so imele kokoši redno svojo obednico, vsak je dobil zadosti, kolikor je hotel in kolikor je potreboval. Anica je bila kaj vesela, da se jc tudi drobne ptičice niso bale, ampak rade prihajale in rade zobale iz njene roke. Da, več . ko je priletelo ptičic, bolj je bila Anica vcsela, in vselej jc skoraj za par trenutkov ob takih časih scdla ali pred hišo na staro leseno klop, ali na kak drug pripraven prostor ter gledala, kako so božje stvarce veselo pobirale, kar je ona potrosila, in se veselile življcnja.
Nekega dne pa, ko tako zadovoljno gleda, kako složno ptičke in kokoši uživajo z ene mize, in kako se vse veselo pogovarjajo med seboj, se pripeti nekaj nenavadnega. Muca gotovo skoraj ni mogla vedeti, če se bo s svojim dejanjem tako grozno zamcrila svoji dobrotnici, dobri Anici; če bi bila namreč to vsaj slutila, gotovo ne bi bila nikoli izvršila svojega zlo-čina. Morda pa je bilo tako, da je muca sicer vedela, da nc sme moriti drobnih ptičic — vsaj vpričo Anice
118
ne — pa je imela trenutno tako hude izkušnjave, da se ni mogla premagati. Priplazila se je namreč za voglom tako oprezno, da je nihče ni opazil; niti or-jaški petelin ne, ki je vendar tako vestno čul nad svojo družino. Kakor blisk je skočila med nič hudega slutečo družino, tako da je vse glasno kriknilo in sfr-fotalo. Preden se je pa mogla navzoča Anica zavedeti, kaj se je zgodilo, je že zbežala muca s svoiim plenom s pozorišča. Anica je sedaj vedela, kaj se je zgodilo, in brž je skočila za muco; a ta je sedaj spoznala, da je zločinsko ravnala. Ni namreč slišala več glasu Anice, ki jo je klicala, ampak je bežala in se skrila. Mrtvega ptička je pa pustila za hišo ...
Anica je pobrala drobno ptičko — lepega ščin-kovca — začela mu odpirati kljunček in pihala vanj; a bilo je že prepozno — ščinkovec je bil že čisto mrtev-------.—.
Anica in muca po tistem dogodku dolgo nista bili več prijateljici; druga druge sta se izogibali in vese-lega pogleda ni bilo ne od te, ne od one strani dolgo več. Kadar ji je dala Anica mleka, ni ji dala več v njeni prejšnji snažni posodici, ki jo je bila kupila mamica nalašč za muco, ampak nalila jc mleka v črepinjo od starega ubitega piskra in nastavila tja za vogel hiše.
Muca, zavedajoča se svojega zločina in hude kazni, ki si jo je tako nepremišljeno nakopala, pa je vselej ob določenem času tiho prilezla iz kakcga kota in použila žalostna to, kar ji je nastavila Anica.
Kadarkoli je po tistem usodepolnem dnevu Anica pitala kokošjo armado in drobne ptičke, ki so se pridružile krilati družini, nikoli več ni prišlo muci na misel, da bi zalezovala kakega krilatca. Dostikrat se je pozneje vlegla kje v bližini zobajoče družinc in glasno predla tako, da je zdajpazdaj čuvaj petelin moral nemirno zakokodakati, zavedajoč se svoje vla-darske časti in skrbi. Muca se pa tudi za petelinov nemir ni nikoli nič zmenila, ampak mirno je dalje predla in se ni brigala za ves svet. S tem svojim ob-našanjem je pa tudi Anici pokazala, da se je pobolj-šala in da ji je žal, da jo je kdaj užalila.
Konec je bil pa ta, da sc je med obema sovraž-nikoma ali vsaj neprijaznima, črez dobro leto in dan prijateljstvo obnovilo. Muca je dobila nazaj svojo lastno skledico, smela je použiti svoj delec zopet v kuhinji kakor nekdaj in zadovoljno in veselo prcsti krog dobre Anice.
Anica pa je, gojena po roki skrbne mamice, rastla po duhu in telesu, prišla slednjič do velikega spoznanja, da je z muco malo prehudo ravnala; za-kaj muca je bila sicer lepa stvarca božja, toda bila ni nič več, kakor — brezumna živalca.
Fr. M. Pribožič