SLOVENCI
ASVTRALIJA
V Sydneyu je dne 11. februarja t. 1. umrla po dolgem in hudem trpljenju v 84 letu starosti Marija Plazer. Že od prve svetovne vojne je bila vdova ter je s svojimi otroki živela v Domžalah. Po drugi svetovni vojni je delila usodo ostalih slovenskih protikomum stičnih beguncev. V Avstralijo je prišla leta 1951. V kampu Greto je rajno zadel delni mrtvoud, da si od tega časa naprej sama ni mogla nič več pomagati. Več let je zato prebila v bolnišnici, dokler je nista vzela dva sinova, ki živita z družinama v Greenacre, k sebi. Pokopali so jo 13.11.1959 na pokopališču Rookwood.
žrtev prometne nesreče je postal dne
28.	januarja t. 1. Avgust Prinčič iz Kozane v Slovenskem Primorju. V mestu Richmond ga je na križišču cest podrl avto. V bolnišnici so storili vse, da bi mu rešili življenje, pa so bile poškodbe prehude in jim je podlegel. Pokopali so ga na keilorskem pokopališču.
Pri vožnji z avtomobilom je dobil hujše poškodbe tudi Jože Maček iz Dookie. Po cesti je vozil pravilno, vanj se je pa zaletel avto, ki je vozil z nasprotne strani.
Nove slovenske družine so si ustvarili naslednji rojaki: Anton Penko in
P O
SVETU
Marija Sedmak v Fitzroyu, Matevž Kokelj in Emi Sluga v Richmondu, Ivan Hrvatin ter Slavica Radovac, Svetko Kridmančič in Štefanija Lukek v Haw-thornu, Marijan Oppelt in Marija Ru-dež v Melbourneu, Franc Česnik in Liza Šabec ter Anton Vadnjal in Emilija Šabec v Aascot Vale. V Južni Avstraliji so pa stopili pred oltar Ivan Željko in Katarina Sterle, Andrej Pregelj in Frančiška Vonta in Alojzij Penko ter I. Urbančičeva.
Slovenci v Melbourneu so se zopet, izkazali. V melburnški mestni dvorani so sodelovali na mednarodnem festivalu, ki ga je 8. februarja priredila Vincencije-va konferenca. Po mnenju organizatorja prireditve Fr. Murphyja je bila slovenska točka od vseh 14, kolikor jih je bilo na sporedu, najboljša. Vsi igralci so bili v narodnih nošah. Mala Lilijana Zdražilova je nastopila s harmonikaše-ma Rajoni in Mitjo Ješe. Tekmeca v ljubezni sta bila Stanko Hartman in Erik Zdražil, dekle, ki mora izbirati med o-bema je bila Evelina Zdražilova. Vsi so lepo podali svoje vloge ter so želi splošno odobravanje. “Misli” so poročilo o tej proreditvi zaključile z ugotovitvijo, da “Slovencev res ni treba biti sram naših pestrih narodnih noš, naših melodij in tradicionalne zgodbe lectove-ga srca.”
NEKAJ IZ GOSPODARSKEGA ŽIVLJENJA
Skupščina LR Slovenije je sprejela družbeni plan za tekoče proračunsko leto. Da bi popravili napake prejšnjih let, ko so na škodo poljedeljstva povsod pospeševali samo industrijo, družbeni plan za 1959 predvideva znatno povečanje kmetijske proizvodnje. V ta namen je za to leto predvidenih okoli 7.6. milijard dinarjev za razne investicije. Tako nameravajo nabaviti 53 težkih in 380 srednjetežkih ter lažjih traktorjev, 50 kombajnov in 15 žitnih sušilnic. Za izvedbo melioracijskih osuševalnih in namakalnih del je predvidenih 600 milijonov din, za ureditev 10.000 hektarjev travnatega sveta, zlasti črednih pašnikov pa okoli 300 milijonov. To leto mislijo umetno osemeniti 153.000 krav ali 60% vsega staleža. V raznih kmetijskih posestvih nameravajo postaviti 18 pitališč za teleta, za kar je določenih 500 milijonov. To leto mislijo tudi končati gradnjo treh farm za bekone s skupno zmogljivostjo 14.000 bekonov pri dvakratnem obračanju. Pri perutninarski farmi v Zalogu imajo v načrtu še zgraditev objekta za 10.000 kokoši' nesnic in klavnico za perutnino, na Dolskem
pa povečati farmo za nadalnjih 20.000 rac.
V jeseni so s pšenico zasejali v Sloveniji 13.500 hektarjev. Setev hibridne koruze je predvidena na površini 10.000 ha, površino hmelj sluh nasadov pa hočejo od sedanjih 2640 ha povečati na 3400 ha. Obnovljenih naj bi bilo dalje 1700 ha sadnih nasadov, v vinogradništvu pa 700 ha nasadov. Pri govedu hočejo doseči 4000 ton prirastka, pri prašičih 6000 ton, pri perutnini 200 ton; dalje hočejo dobiti 50 milijonov litrov več mleka in 8 milijonov več jajc. Razne zadružne organizacije pa morajo po načrtu spitati 20.000 telet, 5000 mlade govedi tipa baby beef, 11.400 glav o-stale govedi in 140.000 mesnatih prašičev. Vse investicije so seveda namenjene komunističnim zadružnim ustanovam.
Kakor pri vseh ostalih načrtih v komunističnem gospodarstvu bo treba s končno sodbo počakati do konca leta. Rezultat tedaj gotovo ne bo nudil tako
Misa ko se reče
Zadnjič sem na koncu omenil špansko besedo “enceradora”. Tudi v Sloveniji so zdaj že razširjeni taki aparati. Kako jim pravijo? Loščilec (V ostalih sklonih se 1 v končnici izgovarja kot u ali pa tudi kot 1, n. pr. loščilca — loščiu-ca ali loščilca; tako določa SP). Kolikor sem mogel ugotoviti, je ta izraz popolnoma udomačen, ker so ga uvedli istočasno z aparati. Ali ne bi bilo prav, da ga rabimo še mi? Od začetka se bo morda komu zdelo, da se spakuje, ko pa se bo navadil, ne bo več imel takega občutka. Širimo ta izraz in mogoče bodo končno odnehali tudi tisti, ki trdovratno vztrajajo pri španskih besedah! Naj navedem še nekaj besed, ki jih vsi za silo poznamo: lošč, loščilo, (po)loščiti ipd. Tudi francoska tujka glazura (la glaçure) se prevaja z besedo lošč. Je pogojno dovoljena, pomeni, da jo v navadni govorici lahko mirno uporabljamo, v skrbnem, literarnem jeziku, pa se je moramo izogibati.
Kdor ima loščilec, mu navadno ne manjka tudi sesalec (sesalnik) za prah. Sesalec ali sesalnik za prah je torej “aspiradora”. Ker sem gori omenil pravilno izgovarjavo (ne: izgovorjavo) glasu 1, ne bo odveč, če jo navedem še tu. Pri sesalcu se 1 vedno (razen v prvem in četrtem sklonu ednine) izgovarja kot u (n. pr. ses.áuca), pri sesalniku pa tako kot se piše. Veste, kako se reče po nemško? Staubsauger (Staub — prah, sauger — sesalec). Zelo praktičen izraz, kajne? Nemščina ima to prednost, da besede kar sestavlja, slovenščina pa navadno nima te možnosti. Francozi pravijo aspirateur, Angleži vacuum cleaner. Morali bi razčistiti, če je pravilnejši, boljši izraz sesalec ali sesalnik. Kaže, da raba omahuje, ker sem zasledil obe obliki. Skušal bom ugotoviti, kaj menijo o tem slovenski jezikoslovci (v Sloveniji) in kateri izraz je bolj v rabi. Brž ko (ne: čim) bom to izvedel, bom povedal v jezikovnem kotičku. Do takrat rabimo oba izraza brez razlike, argentinsko “aspiradoro” pa pustimo pri miru!
Zdaj poznamo že celo vrsto slovenskih izrazov za razne domače aparate: hladilnik, pralni stroj, (kuhinjski) mešalnik, loščilec in sesalec (sesalnik) za prah. Počasi bodo prišli na vrsto še drugi. Spravimo jih v življenje!
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Katoliški misijoni. Marec 1950. Vsebina: Od oktobra do oktobra — Misijonsko leto 1957-1958 (nj); Misijonarji — prosjaki (Aladin); Vincencijevi sino-vi-lazaristi, v misijonih Branko Bohinc); Duh svetega Vincencija; Orjak s použitim srcem (Janez Kopač, CM); Maksimilijan Kolbe, norček naše Ljube Gospe (Priredil Ruda Jurčec); Po misijonskem svetu: K zaroki japonskega prestolonaslednika, Preganjana kitajska Cerkev, Od sončnega vzhoda do sončne-!
ga zahoda; Naši misijonarji pišejo; Misijonsko zaledje: Veselo upanje — Baragovo misijonišče sprejme prvo skupino misijonskih gojencev, Vsem, ki bi zmogli.
Pred nakupom se posvetujte pri
Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
B M MAH S. R. I,.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7063
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
NEDELJ A 5. APRILA SLOVENSKI BAN BAN SLOVENSKE POVEZANOSTI
lepe slike, kakor pa objava vseh teh načrtov.
V tovarni mlečnega prahu v Murski Soboti proizvajajo tudi grozdni sladkor i za razne brezalkoholne pijače in za zdravilstvo. Med trgatvijo so v tovarni vsak dan predelali grozdja za več ton grozdnega sladkorja.
OBVESTILA
I. sestanek članov SKAS-a bo v soboto dne 21. marca t. 1. ob 19. uri v prostorih Slovenske hiše na Ramon Falco-nu 4158. Na sporedu je diskucijski večer o našem šolstvu.
Društvo Slovencev vabi vse svoje člane in sploh vse Slovence in Slovenke na informativni sestanek, ki bo na cvetno nedeljo 22. marca t. 1. po sv. maši v dvorani na Ramon Falconu. Na dnevnem redu je poročilo in razgovor o ustanovitvi argentinsko-jugoslovanske bolnice v Buenos Airesu, ki jo pripravlja posebni odbor slovenskih, hrvatskih in srbskih starih naseljencev. Ker gre za izredno
Časi sé spreminjajo — tudi v Argentini — in kdor hoče v gospodarskem pogledu uspevati, jih mora pravilno razumeti:
Pred časom je PROMET neprenehoma opozarjal rojake, naj čimpreje, kakorkoli že nalože .svoj denar. Kdor je poslušal, si nakupil stvari, strojev, sezidal hišo, začel s svojim podjetjem, ali pa naložil svoj denar na lepe obresti pri zanesljivem podjetju, si je vsaj o-hranil, če že ne povečal začetno vrednost svojih prihrankov.
Danes pa je položaj drugačen. Sedaj moramo dobro premisliti preden se odločimo za nakup stvari, ki jih nujno ne potrebujemo; utegnemo jih kasneje dobiti za nižjo ceno. Prav tako se utegne zgoditi, da bomo kdaj bolj potrebovali denar kot pa kaj drugega. Zato vsaj za nekaj časa glejmo, da bomo svoje prihranke imeli na razpolago predvsem v gotovini.
Seveda ni pametno, da nam zlasti večje vsote denarja leže brez haska, ko pa PROMET SRL daje za naložbe zelo lepe obresti in še denar je ob potrebi vedno na razpolago. Šestletna izkušnja priča o tem.
PROMET SRL (Edina družabnika brata Krištof), Cap. m$n. 100.000.—, 25 de Mayo 533, III. nadstropje, T. E. 31-6435, Buenos Aires.
JAYKI NOTAR
Francisco flau! Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Ko Argentina pričenja novo dobo v | svojem gospodarskem življenju, ki obeta dati pravo vrednost denarju,
SLOVENSKA HRANILNICA
Alvarado 350, Raraos Mejia
čestita vsem tistim rojakom, ki že peto leto nalagajo svoje prihranke pri nas in danes že mnogi razpolagajo z lepimi glavnicami. Svetujemo Vam, da se pozanimate o varni in dobro obrestovani naložbi Vaših pri- j hrankov v naši pisarni, vsako soboto j od 16. do 20.
jESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Star© Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO \RG ENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 571282	
važno socialno zadevo, vabimo vse rojake, da se udeleže tega sestanka. Društvo Slovencev.
Občni zbor Slovenskega kegljaškega kluba na Pristavi v Castelarju bo na cvetno nedeljo dne 22. III. 1959 ob 16. uri popoldne. Vse člane vabimo, da se ga vsi udeleže. Odbor
če je komu znano, kje se nahaja g. Ogorevc Franc, ki je stanoval na Pasaje M. Estevez 1279, Dock Sud — Avellaneda, prosimo, da sporoči v pisarno Društva Slovencev, Ramon Falcon 4158. Za njim poizveduje njegova sestra ga. Neža Ložina.
V	pisarni Društva Slovencev naj dvignejo pošto sledeči: Štefanija Bitežnik, Emil Ivančič, Kogovšek Milan, Anton Kukoviča, Jakob Kozel Janez Kregar, Janez in Janko Lesar, Luis Lesar, Joško Muri, Valentin Pintar, Semenič Ivan, Simonič Franc, Franc Šega, Alfred Uršič, Andrej Vidic, Janez žefran, Josip Kralj.
Sestanek Dekliškega Mladinskega doma bo v nedeljo 15. t. m. ob 11 uri dopoldne v prostorih zavoda Maria Auxiliadora na Plaza Italia v Bs. Airesu. Ob
10.	uri dopoldne se bomo zbrale na postaji Liniers. — Odbor.
V	nedeljo dne 22. marca 1959 ob 10. uri dopoldne občni zbor delničarjev zadruge “Naš dom” v San Justo.
Prošnja
G. Marijana Kocmurja prosimo, naj nam sporoči svoj točen naslov. Poštna uprava nam je vrnila številke 6, 7, 8 in 9., ki smo mu jih poslali na njegov naslov v Villa Ballester. Prav tako naprošamo g. Antona Skolarisa iz Buenos Airesa, da nam javi svoj novi naslov, da mu bomo mogli redno pošiljati list. Številko 9. nam je poštna uprava vrnila z navedbo, da je naslovniku ni mogla vročiti, “ker se je preselil”.
KEGLJAŠKI KLUB I
na Pristavi — Castelar
|
vabi vse svoje člane na letošnji j redni občni zbor, ki bo na cvet-1 no nedeljo dne 22. marca ob 16. |
uri z običajnim dnevnim redom. | V slučaju nesklepčnosti ob napo- f vedani uri bo občni zbor pol ure j kasneje, neoziraje se na število j prisotnih članov.	f
ODDAM V NAJEM LOKAL
(9 x 4 m)
s telefonom in kopalnico in dvema vhodoma v Ramos Mejia.
Avda de Mayo 689-693
Najemnica 800 pesov mesečno, ključ $ 50.000
Informacije na gornjem naslovu.
JOŽA VOMBERGAR
Zakleta
Pa zakaj mu bo ta šiba, so ga vprašali. Tine pa si je že med potjo tja izmislil tak vzrok, da mu je oča res niso mogli odkloniti. Lepo se je zahvalil zanjo. Ko pa je bil že zunaj hiše, so ga oča poklicali nazaj in ga z nasmehom vprašali, če nemara ne kani iti zaklete graščakinje nad Zatrepom reševat. Da ne verjamejo, če je toliko junaka. Da je že nekoč Glavačev Martin to poskušal, pa je slabo odnesel. Drnjavov Rok pa da je skoraj od strahu umrl, že ko je kačo samo zagledal. Da se njene zelene oči tako strašno svetijo kot bi sam peklenski ogenj gorel v njih. In če kaj takega namerja, mu to na vso moč odsvetujejo, so svareče pristavili... Seveda oča niso vedeli, da bomo trije... odgovoril jim je pa, da ne misli na to... Zlagal se je — res ni bilo prav, toda — pavedati jim vendar ni smel po pravici, ker ga je vezala obljuba. .. Pa se je takoj pokesal za to laž in se je bo pri prvi spovedi obtožil...
“Tak oča tudi vedo za to reč?” je presenečeno vzkliknil Francelj. Potemtakem bo le resnica in ne samo pravljica! Pa ne samo Glavačev Martin, tudi Drnjavov Rok je videl tisto kačo! Torej je le res kača nad Zatrepom!”
Znova so oživeli in vzplamteli naši prelepi upi in načrti!
“Zdaj imamo vse! je veselo ugoto-
8
Vernica
vil Tine in kakor v pritrdilo znova zamahnil z leskovo šibo po zraku.” Na, velja? Gremo reševat zakleto graščakinjo?”
“Si upaš?” sva ga nekoliko oklevajoče vprašala.
“Kaj? Sta si že premislila?” se je začudil Tine in naju razočarano in prezirljivo pogledal. “Strahopetca! Prav, grem pa sam. A bom tudi sam postal gospodar gradu in zakladov. Vama ne dam nič, - kvečjemu kako malenkost. Meni ni srce skočilo v hlače kakor vama. Pa tudi takrat ne bo! Kaj potem, če kača še tako preklicano grdo gleda — saj prijazno ne more, ker je kača! Katera kača pa gleda lepo in prijazno? Še navadna belouška ne. Pa naj še tako peklensko hudo srepi vame, ugriznila me ne bo, ker bo vedela, da jo hočem rešiti! Zamižim, udarim po njej — in kače bo konec! Prav tako bo z medvedko in pošastjo, pa naj še tako divjata. Dosti ne bosta utegnili rohneti, ker jima ne bom dal časa za to. Po tretjem udarcu bo vse opravljeno — jaz pa postanem pri tisti priči graščak in najbogatejši človek na svetu!”
Pri tem je zamahoval s palico po jelši, kakor da je imel že črno kačo, medvedko in pošast pred seboj. Ob vsakem zamahu pa je previdno zamižal.
Tinetov pogum je naposled tudi na-
ju ojunačil. Zdaj se nama je ves postopek pri reševanju zazdel tako preprost, da bi bilo res nespametno, zbujati si še kakršnokoli bojazen in strah. In nazadnje smo tu trije, ne kakor tisti Martin ali Rok, ki sta sama šla k samotnemu Zatrepu! Človeku samemu res, utegne v takšnih okoliščinah, in še ob pogledu na strahotne zveri, postati tesno pri srcu — trem pa ne bo, ker se bomo lahko medsebojno spodbujali. Strahopetci pa naposled tudi nismo, Bog se usmili!...”
Odločili smo se torej, da gremo poskusit svojo srečo.
Le za vrstni red se še nismo'mogli zediniti. Zato smo vlekli slamice, in usoda je odločila Tineta na prvo mesto, na drugo Franceljna, mene pa kot zadnjega reševalca.
Potem smo se dogovorili še o drugih podrobnostih, če bi se, recimo, Tinetu primerilo, da bi ne mogel zamahniti še v drugo in v tretje, mora takoj Francelj prevzeti to nalogo — in če bi tudi ta ne dovršil reševalnega dejanja, bom jaz na vrsti.
Na Tinetov predlog smo se začeli vaditi v zamahovanju s palico po kači in zvereh — in da bi se že v naprej privadili renčanju in tuljenju zveri, ki bi nas utegnilo zbegati, smo zraven tulili in rjoveli, kar so nam grla dala moči. Kar zares sem se ustrašil, ko je Francelj, igrajoč že v tretje medvedko, divje skočil proti meni in se tako strahotno zadrl, kot bi ga kdo z žarečimi kleščami sti-
snil za bedro. Zato sem v strahu s palico zamahnil po njem — in zdaj je res zatulil kot bi pobesnel, mi urno izmaknil leskovko iz roke pa mi vrnil z njo milo za drago. Takoj sva si skočila v lase, in iz navadne vaje je nastal pravcati pretep, ker se je tudi Tine vrgel med naju in vpil, naj se ne ravsava.
Ljudje v okolici so si gotovo mislili, da mora biti Kotič poln neznanih divjakov ali bogve kakšnih razbojnikov , ker je išmonov Miha ves bled in preplašen z bičem v roku prihitel z njive pogledat, kaj neki neznansko strašnega se tu dogaja. Takoj smo plaho utihnili in se vprašujoče gledali z Mihom.
“Kaj, za zlomka, pa uganjate tukaj?” je jezno zarohnel. “Krota zelena... mislil sem, da so spet Turki pridrli v naše kraje!”...
Godrnjaje in z glavo zmajevaje je odšel. Tine je urno skril palico pod grm in vaja za uspešno reševanje zaklete Vernice je bila v kraju. Tudi nehoteni pretep je tako minil brez kakih hujših posledic...
Potem smo ponovno sklenili in se slovesno zavezali, da bomo svoj načrt izvedli po dogovoru in da nas nič na svetu ne bo zadržalo od tega sklepa. Posebej smo si še obljubili, da o vsej tej stvari ne bomo nikomur črhnili besedice; tudi v primeru ne, če bi nam rešitev zaklete gospe iz kakršnega koli nepredvidenega vzroka spodletela. Če u-spemo — o čemer pa zdaj, ko so vsi pogoji tu, ni nobenega dvoma več — po-
tem seveda ta obveza itak preneha. Saj bodo ljudje sami videli čudovite spremembe po tem dogodku. Če pa ne — no, za vsak primer — pa je tudi bolje, da nihče ne zve za naš poizkus. Da ne bi potem govorili o nas kot o nesrečnem Glavačevem Martinu ali Dmjavovem Roku...
* * * *
Vse prepočasi in v nestrpnem pričakovanju silnega dogodka so nam odslej potekali dnevi, tedni in meseci do božiča. Ker je nastopilo deževje in mraz, je bilo s pašo kmalu pri kraju. Kljub temu smo se pašni tovariši in junaški zavezniki še vsak dan kje zbirali in se po tihem razgovarjali o raznih podrobnostih svojega načrta. Natanko smo se dogovorili, kje, kako in ob kateri uri se bomo zbrali na sveti večer, kako se bomo neopazno zmuznili od doma in po katerih stranskih potih in stezah jo bomo ubrali do drugega zbirališča pod Milharjevim hribom.
Nekoč nas je na takem sestanku presenetil Dolinšekov Miha, ki se je tako tiho prikradel k nam, da ga prej niti opazili nismo.
“Kaj pa tako stikate glave pa se na skrivšnem pogovarjate? Ali kujete kako zaroto?”
Tako smo se ustrašili, da nismo vedeli, kaj naj bi rekli. A Tine se je brž znašel.
“Seveda! Zoper tebe kujemo zaroto!” mu je odgovoril prej resno ko šaljivo.
Año (Leto) XVI (II) No. (štev.) 12,
“E SLOVENIA LIBRE’’
BUENOS AIRES. 19. marca (marzo) 1959
Zavezniki odločno hranijo Berlin
Vladna kriza v t tali ji rešena
Rim, 6. marca, 1959.
Z veliko večino, kakršne ni bilo od
De Gasperija sem, je poslanska zbornica dne 27. februarja izrekla novi Se-gnijevi vladi zaupnico. Od 582 navzočih se je eden glasovanja vzdržal, 333 jih je glasovalo za, 248 proti. Za so glasovali krščanski demokrati, liberalci, nacionalni monarhisti, ljudski monarhisti in neofašisti (misini italijansko socialno gibanje) proti komunisti, Nennijevi socialisti, socialni demokrati, republikanci ter predstavniki manjših disidentskih strank. Vzdržal se je Olivetti (lastnik tovarne pisalnih strojev), edini poslanec svoje stranke. Tako je bila srečno rešena kriza, ki so jo označevali kot najtežjo krizo italijanske povbjne politične zgodovine.
Res pa je, da je bila ta kriza nekaj prav nenavadnega. Dejstvo je, da je nova monokolorna vlada, ki jo vso sestavljajo člani ene same, krščanskodemo-kratske, stranke, dobila tako obsežno večino, med tem, ko se je Fanfanijeva vlada dveh strank, krščansko demokratske in socialdemokratske, morala boriti dan na dan s težkočami 'in jo je cesto rešil en sam glas. Bolj nego o krizi vlade, bi se bilo moralo govoriti o krizi krščansko demokratske stranke.
Znano je, da so v krščansko demokratski stranki poleg političnega vodstva “Iniciative” še razne manjšinske struje: “Pomlad”, “Socialne sile”, ter “Množična levica” (“levica baze”). Ni še čisto jasno, zakaj je na program Fan-fanijeve vlade in na nje sestavo samo imela tolik vpliv “levica baze”, ki jo vodi poslanec Sullo. Res je, da se je, v teku sedmih mesecev vladnega eksperimenta ministrskega predsednika Fan-fanija vlade oprijel glas “zakristijskih komunistov” (Comunistelli di secres-tia”). Res je, da je na program socialnih reform Fanfariijeve vlade vplivalo prepričanje, da je mogoče komunistični program in komunistično silo “izvotliti”, “izprazniti”. Tako je nastal čuden položaj: komunisti so bili s Fanfa-nijevo vlado zadovoljni, ker so lahko vse vladine socialne ostvaritve prikazovali kot svoje zasluge, češ da so plod komunističnega pritiska in strahu pred komunizmom. Javno so komunisti napadali vlado, da zakrijejo svoje pravo in resnično zadržanje.
Takozvana centro-levičarska usmeritev vlade se je okrepila ko so v Nennijevi Italijanski socialistični stranki zmagali avtonomisti. Ko je bila kriza že rešena, se je, na veliko presenečenje najširših političnih krogov, zvedelo, da je takozvano “levico baze” tvorilo v vsem komaj šest poslancev. “Progresi-stična” usmeritev Fanfanijeve vlade, ki je nanjo vplivala ideologija napredka, je bila zelo podobna vladam, ki so kakor n. pr. Beneš v Češkoslovaški, iz strahu pred reakcijo, da jih ne bi zmerjali kot reakcionarje, pripravljali teren za komuniste. To so zelo jasno videli elementi krščansko demokratske desnice, ki so tudi pripomogli k padcu vlade, glasujoč pri tajnih glasovanjih proti vladi in proti navodilom lastne stranke.
V prilog novi vladi je prestiž močne osebnosti njenega predsednika Ssgnija, ki ga čislajo kot velikega poštenjaka, kot veščaka v socialnih in gospodarskih vprašanjih (agrarna reforma je njegovo delo, po svojem lastnem zakonu je zgubil on, oziroma njegova družina, krog četrtino premoženja), tudi ga cenijo zaradi njegove osebne umerjenosti. Značilno je, da so tudi govorniki opozicije kakor n. pr. socialni demokrat Saragat v debati o zaupnici segnijevi vladi izražali naravnost občudovanje njegove osebe. Novo vlado označuje povratek h konkretni stvarnosti problemov. Štiri poglavitne točke vladinega programa so: boj zoper brezposelnost, uresničenje Vannonijevega gospodarskega načrta z ostvaritvijo novih delovnih mest, šola ter problemi Južne Italije. Tako smatrajo Segnjevo vlado, ne za prehodno, marveč za “redno upravno vlado”. Ko to pišemo, je tudi senat izrekel Segnijevi vladi zaupnico: med 240 senatorji je glasovalo za vlado 143, proti 97.
★
(Dodatek. Doslej so vlade Krščanske demokracij* odklanjale podporo neofa-šistov smatrajoč, da bi s tem bila kompromitirana demokratičnost. V teku zad-
V ospredju vsega svetovnega dogajanja je danes Berlin. Zaslugo za to ima Hruščev, ki je krizo sprožil lansko leto novembra meseca, ko je zahteval, da zavezniki izpraznijo Berlin najkasneje do 27. maja t. L, ko bo, kakor je takrat dejal, prepustil Vzhodnim Nemcem u-pravo vseh poti v Berlin z zahoda, po cesti, železnici in po zraku. Zavezn.ki so to sporočilo Hruščeva takrat vzeli za ultimat, ker je nastavil določen datum. Hruščev je večkrat zanikal, da je hotel ultimativno pognati zaveznike iz Berlina. Govoril je in govoril, da je še čas, da bi se zavezniki sestali okoli zelene mize in se porazgovorili o Berlinu. Na vsak način je hotel izsiliti sklicanje vrhovne konference, kateri so se zavezniki lansko leto spretno izmikali.
Zavezniki so odgovarjali, da vrhovne konference ne bo, dokler ne bo dovolj zagotovil, da še ne bi taka konferenca spremenila v propagandno poprišče za sovjete, kakor se je to zgod-lo z znano ženevsko konferenco leta 1955. Prav tako so odgovarjali, da ne bodo odšli iz Berlina in si tudi ne dovolili kontrole Vzhodnim Nemcem, ker komunističnega režima v Vzhodni Nemčiji ne priznajo. Zadnjo piko na trdovratno stališče zaveznikov je pribil Eisenhower z znano izjavo, da “zavezniki ne odstopijo od svojih pravic v Berlinu niti za ped”.
Hruščev se je tako znašel pred mnogimi dejstvi, na katera ni računal. Doslej se zavezniki sovjetom po ženevski konferenci še niso tako odločno zoperstavili ter je bil Hruščev mnenja, da bo od njih izsilil novo zmago, tokrat v Evropi. Toda zmaga nad zavezniki v Nemčiji bi pomenila poraz zaveznikov po vsem svetu. Če pade Evropa, pade ves Zahod.
Trdovratno zavezniško stališče in mirni živci so rodili sadove. Hruščev je začel dajati nove izjave z novimi pogoji za ureditev berlinskega problema. Stvar je vzel tako resno, da se je potrudil v Vzhodno Nemčijo, najprej na obisk trgovinske razstave v Leipzigu, ki mu je služila za pretvezo, da se je sestal z nemškimi komunisti in jim zagotovil, da bo na kak način izpeljal svoj prvotni ultimat, povedal pa jim tudi, da bo treba z začrtane poti zaviti vstran, če zavezniki ne bodo nikakor popustili. Za strah je Zahodu zagrozil s tretjo svetovno vojno, če ne ubogajo sovjetov in ne odidejo iz Berlina, istočasno pa je pristavil, da bi se moglo s pogajanji prav za prav vse urediti.
Hruščev je menil, da bo s1 svojimi dvojnimi izjavami vnesel razdor med zaveznike, še bolj je bil prepričan v u-speh svoje akcije, ko je dobil v Moskvo Macmillana. Ko je ugotovil, da ga je Macmillan prav za prav prišel samo poslušat, ne pa z njim sklepat dogovorov in pogodb, ga je iznenada zapustil sredi ZSSR tako osamljenega, da je Macmillan moral začutiti vso ledeno hladnost komunističnega Kremlja.
Do podobne ugotovitve je prišel tudi zahodnonemški socialistični vodja, opo-zicionalec Adenauerju, Ollenhauer, ko se je s Hruščevim sestal na kratek pomenek v Vzhodnem Berlinu. Ollenhauer je bil po vrnitvi s sestanka zelo redkobeseden. Vse, kar je povedal, je bilo to — in to je dejal, da je ostal na isti liniji z zahodom — da Hruščev odn. ZSSR za sedaj vojne noče. Za berlinsko u-ganko, ki jo je zapletel Hruščev, pa Ollenhauer ni našel drugačne rešitve, kakor jo predlaga Hruščev. Kakor socialisti, povsod, se je tudi nemški socialist Ollenhauer izkazal za eno izmed vrat, skozi katere je komunistom najlažje podirati zahodno civilizacijo.
Po vrnitvi iz Berlina v Moskvo je Hruščev dal nov predlog: ZSSR in Vzhodna Nemčija sta pripravljeni zagotoviti svobodo Berlina na ta način, da ga po odhodu sedanjih zavezniških oddelkov znova zasedejo zavezniški oddelki v manjšem številu ali pa vojska katere nevtralne države, samo da Vzhod-
nje krize pa je b la izbira samo med takozvano “ljudsko fronto” s komunisti ter med vlado, ki bi jo podpirali neofašisti. Manjše zlo je bila druga alternativa. Ni pa usoda scgnijeva vlada odvisna od neofašlstovsklh glasov.)
na Nemčija prevzame kontrolo dohoda v Berlin. Tudi je objavil, da je z Vzhodnimi Nemci dosegel popoln sporazum glede nadaljnih akcij in med vrste skril grožnjo o sklenitvi separatnega miru z Vzhodno Nemčijo. V skupnem poročilu o razgovorih pa so Vzhodni Nemci in Hruščev izjavili, da zagotavljajo zaveznikom neoviran dohod v njihov del Berlina, pod pogojem, da ga spremenijo v svobodno mesto in da priznajo režim v Vzhodni Nemčiji. Nekaj ur po prihodu v Moskvo pa je nato Hruščev znova zagrozil zaveznikom, naj nikakor ne poskušajo nasilno prodreti v Zahodni Berlin po 27. maju, ko ga bo izročil v u-pravo Vzhodni Nemčiji.
Hruščev je dajal izjave in podpisoval dogovore z Vzhodno Nemčijo kar vse vprek, trdeč da je črno o čemer je še pred nekaj urami dokazoval, da je belo.
Medtem je postavil za namestnika zunanjega ministra Jurija Maksimoviča Puškina, ki je bil do lanskega leta sovjetski veleposlanik v Nemčiji, namestnik zunanjega ministra že leta 1952 in član sovjetske delegacije na konferenci zunanjih ministrov v Berlinu leta 1954. Puškina bo Hruščev uporabil kot strokovnjaka za Nemčijo na morebitni bodoči konferenci zunanjih ministrov glede Berlina.
V	London je poslal, — uradno je odšel tja na povabilo angleških socialistov — Suslova, tajnika sovjetske CKKP, da je položil venec na grob komunističnega utopista Karla Marxa v predmestju Londona. V Angliji bo ostal do 24. marca in menijo, da ga je Hruščev poslal tja kot svojega vohuna prav v času, ko se je Macmillan pripravljal na odhod v USA na sestanek z Eisenho-werjem. Suslovu so Angleži dovolili povsem svobodno gibanj po otoku.
Na Zahodu so mi? 10 in vztrajno poslušali in registrirali 'izjave in predloge Hruščeva. Eisenhowdr, Macmillan, De Gaulle in Adenauer, vsi so odklanjali komentarje na vsako Hruščevo izjavo. Vsi so vztrajali na stališču, da bodo zavezniški oddelki ostali v Berlinu tudi po 27. maju in da so pripravljeni razpravljati o berlinskem problemu samo v zvezi s celotnim nemškim vprašanjem. Če Hruščev ne bo hotel na to pristati in prenehati s svojim ultimativnim postopkom, potem je USA pripravljena iti v vojno za Berlin.
Macmillan je obiskal De Gaulle-a v Parizu. Sestanek je bil kratek in jedrnat Državnika sta si izmenjala svoje poglede na Berlin in izdala skupno poročilo, da se strinjata v nadaljnih akcijah. Prav tako kratek je bil sestanek Macmillana z Adenauerjem v Bonnu. Tudi skupno poročilo je podobno izzvenelo. Izvedelo "se je, da je zlasti Adenauer prepričal Macmillana, da bi bilo sleherno popuščanje Hruščevu katastrofa za Zahod. Macmillan se je namreč nagibal k delni izpraznitvi zahodne Evrope in zlasti Zahodne Nemčije zavezniških vojaških oddelkov, da bi tako dokazali Hruščevu, da je Zahod pripravljen na sporazum s sovjeti.
V	ponedeljek se je Macmillan pripravljal na odhod v kanadsko Ottavo in na to v USA na sestanek z Eisenhower-jem, s katerim se je danes, v četrtek, sestal na večdnevno konferenco v Ei-senhowerjem lovskemu domu v gorovju Maryland.
Medtem ko je Macmillan hodil v Pariz in Bonn, pa so ameriški vojaški poveljniki na zaslišanjih v kongresu izjavljali, da je ameriška vojska vsak trenutek pripravljena na spopad s sovjeti. Eisenhower sam je na tiskovni konferenci povdaril, da se USA ne bo pustila v Evropi zaplesti s sovjeti v o-običajno strelno vojno, pač pa bo takoj začela operirati z atomskim orožjem. V ameriškem kongresu so govorniki izjavljali, da je treba sovjete enkrat za vselej zaustaviti, dalje so objavili 90 dnevni program, s katerim nameravajo pripraviti ameriško javno mnenje na morebitni vojaški spopad s sovjeti 'in zahtevali, da naj takoj odpokličejo iz Berlina in Zahodne Nemčije ameriško civilno prebivalstvo, ,da “ne bo oviralo ameriškega vojaštva”.
V	tej krizi sta sej najtesneje povezala De Gaulle in Adenauer. V Evropi so
to povezanost že poimenovali “Os De Gaulle — Adenauer”. Nemci in Francozi si kot naroda niso sicer nič bliže danes, kakor so bili stoletja nazaj, toda podobna politika obeh državnikov je povezala ti dve državi v tesno vez zlasti v sedanji krizi. Doslej sta se Adenauer in De Gaulle sestala trikrat. Vsi sestanki so bili strogo osebni in tajni. Oba državnika sta katoličana. Oba sta zaskrbljena, ker sovjeti na vsak način hočejo komunizirati Evropo. Oba menita, da je edina zaščita proti sovjetom NATO in popolno nepopuščanje. Oba sta v zadnjem času zaskrbljeno opazovala Macmillanov načrt za delno izpraznitev Zahodne Evrope ameriških vojaških oddelkov. Za Adenauerja bi to pomenilo svoboden vdor sovjetov v Zahodno Nemčijo, De Gaulle pa bi moral potegniti francoske čete iz Alžira, da bi zamašil vrzeli v obrambi evropske Francije.
Tako Adenauer kakor De Gaulle ne zaupata Angliji. Sumita, da si hoče London v tej krizi priigrati političen in gospodarski dobiček. Prav tako oba državnika skrbi ameriška politika. Čeprav tega nista izjavila, pa je vendar znano, da smatrata ameriško politiko
za nejasno in negotovo. Bojita se, da bi se USA pridružila Angliji in se kakor koli skušala sporazumeti s sovjeti. Kakršen koli sporazum s sovjeti bi po njunem mnenju pripeljal do končnega razpada NATO.
Hruščev je doslej storil vse, da bi razdrl zaveznike. Os De Gaulle-Adenauer mu je eden najostrejših trnjev v evropski peti, Angliji in zlasti Ameriki pa v največjo oporo v borbi s komunizmom.
Na vse svoje poizkuse izigravanja zahodnih zaveznikov je dobil Hruščev nov odločen odgovor od Eisenhowerja, Ta mu je v javni izjavi sporočil, da obstojajo za rešitev berlinskega vprašanja 3 možnosti: 1) odhod zaveznikov, 2) vojna in 3) razgovori za mirno rešitev. Prvi način za rešitev za zahodne zaveznike sploh ne prihaja v poštev. Vojna predstavlja splošno razdejanje, v svetu. Za vrhovno konferenco je pa Ei-senhover samo v primeru, če bodo podana taka zagotovila, da bi konferenca res uspela.
Eisenhower je dejal, da je sedaj od Hruščeva odvisno za katero rešitev se bo odločil.
NAPETOST MED ZDRUŽENO ARABIJO IN IRAKOM
Po krvavi zadušitvi protikomunističnega upora v Mosulu v Iraku je sovjetom naklonjeni iraški vodja Kasem dal postreliti vse ujete vodje upora in na stotine upornikov. Po Mosulu so pobesili po drevoredih več desetin ujetnikov. Istočasno je obtožil Naserja, da je on pripravil upor, da bi priključil Irak k Združeni Arabiji, ki jo sestavljata Egipt in Sirija. Oglasila se je tudi Moskva, ki je objavila, da je bil upor Naserjevo delo.
Med Naserjem in Kasemom se je začel hud besedni dvoboj, ki ga je Naser s svoje strani speljal na strahovite napade na komuniste med Arabci. V enem tednu je imel Naser sedemnajst govorov, v katerih je napadal komunizem in komuniste in grozil Kasemu, da ga bodo z novim uporom podrli. Kasem je izgnal Naserjeve diplomate iz Iraka, tako da vsak trenutek pričakujejo prekinitve odnosov med obema državama. V ponedeljek je iz Moskve napadel Naserja tudi Hruščev sam 'in mu vrgel o-čitek, da se je prodal imperialistom in da je njihov agent na Srednjem vzhodu. Pričakujejo, da bo Združena Arabija prekinila odnose tudi s sovjeti.
Ker je Naser javno napadel komunizem in obtožil komuniste, da si hočejo podvreči Srednji vzhod, so na Zahodu mnenja, da je v kratkem pričakovati velikih sprememb na tem delu sveta. Prepričani so, da Naser ne bo več iskal zavetja na Vzhodu v izigravanju Zahoda, kakor je to delal doslej, ko je u-gotovil, da so sovjeti hoteli njega in ves arabski svet zagrabiti v svoje kremplje
IZ TEDNA
V	Boliviji je vlada objavila sporočilo, da je prišla na sled zaroti, ki so jo pripravljali v socialistični falangi. Upor bi moral izbruhniti med 11. in 13. aprilom. V tej državi so bili v zadnjem času tudi veliki protiameriški izgredi zaradi izjave nekega ameriškega diplomatskega uradnika, da bi bilo najbolje prepustiti to državo svoji usodi, da si jo razdele sosedje z vsemi njenimi “skrbmi in težavami”, ker da vse ogromne ameriške dolarske pošiljke v to deželo niso dale nobenih koristi. Vlada je kot povzročilce protiameriških izgredov označila komuniste.
Čilski predsednik Alessandri je dobil široko pooblastilo za ureditev javne u-prave ter za ozdravitev narodnega gospodarstva.
V	Kolumbiji so odstopili vsi ministri. Predsednik Lleras Camargo ima tako prvo politično krizo v svojem predsednikovanju.
Na Kubi sedanji oblastniki streljajo naprej funkcionarje prejšnje uprave kot “vojne zločince”. Sedaj so jih postrelili že 457.
Predsednik ZDA Eisenhower je zaprosil narodni kongres naj mu odobri za proračunsko leto 1959-60 kredit 3 mi-liarde 929.999.000 dolarjev za podpiranje še nerazvitih držav v svetu.
Havajsko otočje, ki je od San Francisca oddaljeno 3250 km, je po sklepu
z infiltracijo, ki so jo izvajali z vojaškimi in gospodarskimi pošiljkami. Na Zahodu tudi menijo, da bo Naserju bolje uspelo zaustaviti komunistično prodiranje na Srednji vzhod, kakor je to Ei-senhowerjevi doktrini, ki je ponujala prizadeti državi vojaško pomoč v . slučaju komunističnih prevratnih poskusov.
"NEZAVEZNIŠKA" ODLOČITEV FRANCIJE
Francija je preteklo soboto iznenada objavila, da ne bo dala svojega vojnega brodovja pod vrhovno poveljstvo NATO v slučaju vojne. Objava je presenetila in zaskrbela vse članice NATO. Zlasti v Londonu in Washingtonu je bila reakcija silovita. V ameriškem kongresu so nekateri kongresniki zahtevali gospodarske represalije proti Franciji, če ne bi spremenila svojega staliča. Franciji očitajo, da se hoče okoristiti s sedanjim svetovnim položajem in izsiliti od USA in Anglije ter drugih zaveznikov večje priznanje v vodsvu NATO. Drugi opazovalci pa so mnenja, da si hoče Francija zagotoviti popolno sodelovanje USA in Anglije v svoje borbi za Alžir, tudi v slučaju, če bi prišlo do oboroženega spopada s sovjeti in bi bila Francija prisiljena velik del svoje vojske potegniti iz Alžira v Evropo. Kljub “neza-vezniškemu” koraku, ki ga je Francija storila, pa so na splošno mnenja, da se bo “konflikt” uredil tako, da NATO kot zahodna obrambna skupnost ne bo trpel na strnjenosti in udarnosti.
V TEDEN
severnoameriškega narodnega kongresa postalo 50 država Združenih Držav Amerike. Za ta položaj se je 20 • havajskih otokov borilo polnih 40 let. Od 20 otokov jih je obljudenih samo 8. Na otoku Oahu je znano ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor. Havajsko otočje je važno v turističnem pogledu, je pa tudi bogato na lesu, sladkornem trsu, ananasu, kavi in tobaku.
Organizacija Združenih Narodov bo v kratkem proglasila neodvisnost francoskega in britanskega Kameruna v Afriki.
Na kongresu madžarske komunistične stranke so sklenili, da bodo pritisnili na delavstvo, da bo moralo povečati proizvodnjo po načinu stahanovstva v ZSSR.
Med Titovo Jugoslavijo in Albanijo so se odnosi v zadnjem času znova tako zaostrili, da je Tito odpoklical iz Albanije svojega poslanika.
Krščansko-demokratski poslanci in senatorji v Italiji so povsem odobrili vladno politiko sedanjega predsednika Segni-ja. Proti je bilo samo 7 levičarsko u-smerjenih poslancev te stranke.
Trije otoki v Maldivijskem otočju v Indijskem oceanu so se uprli vladi v Male in proglasili “Združeno republiko Suavadivajskih otokov. Revolucionarji so zaprosili za priznanje Veliko Britanijo, kateri ponujajo dovoljenje za zgraditev vojaškega oporišča na otoku Adu.
BRALI SMO...
PRETEKLOST JE ŠOLA ZA BODOČNOST
ZBORA V RAMOS MEJIA
in po vsej pravici tudi celotna slovenska skupnost, ne more drugače, kakor da se zboru za vse to požrtvovalno delo iskreno zahvali, mu čestita in ga prosi naj to lepo in tako zaslužno delo z vso vnemo nadaljuje. Zbor naj se zaveda, da ga imamo radi, da ga cenimo, da ga bomo povsod podprli, če je zbor zvesto in požrtvovalno 10 let delal za slovensko skupnost, bo ta skupnost te žrtve tudi znala ceniti, ga bo podprla z novimi pevskimi močmi, s priznanjem, zvestim spremljevanjem in podporo njegovega dela.
Zboru ob jubileju vsa. čast 'in iskrena zahvala:
★
Ob 10. letnici slovenske skupnosti v Ramos Mejia bo zbor na Veliko nedeljo ob 4. uri popoldne pel pri latinski maši, ki se bo zaključila z zahvalno pesmijo.
V soboto 11. aprila in nedeljo 12. aprila zvečer bo pa zborova pevska jubilejna prireditev. Na sporedu je spevoigra “Vasovalci”. Nastopila pa bosta mešani in ženski zbor.
vim začetkom, se je nenadoma znašel na stari poti, kateri je sicer za spoznanje spremenil lice,-toda vendar moral priznati, da novo dejansko ni novo temveč je samo dodatek staremu, samo popravljanje napak in iskanje boljše bližnjice.
To je pravo življenje, ki ga vse filozofije ne bodo za las premaknile. Novo se ne rodi iz nič, rodi se iz starega, iz osnove, ki je nismo dali mi, temveč rod pred nami. Na to osnovo lahko postavimo novo nastrešje, dozidamo kaj in prezidamo, toda temelj smo že ime-
li.	In rod za nami bo na to, kar bomo mi zgradili, spet nekaj dodal, morda kaj podrl, kar se bo izkazalo za slabo in poskusil z boljšim.
Neumno je torej trditi, da je treba preteklost pozabiti. Kakor človek ne more pozabiti trideset let, ker jih je živel, ker je v tridesetih letih marsikaj doživel in poskusil, ker so mu ti doživljaji osnova za nova leta, tako ne more ljudstvo tebi nič meni nič vreči v kot dvajset ali petdeset let. Ta leta je ljudstvo, je narod žiVel in ta leta je nov rod prinesel v sedanjost in rod za nami jih bo dal bodočnosti. V zgodovini se piše, če mi preteklost pozabljamo ali ne. Razlika je samo ta, da se bo pisala brez nas in v našo škodo, če bomo preteklost pozabili.
Simbolično gledam v Verigi našo sedanjost. Kakor je veriga znamenje močne povezanosti, tako lahko postane tudi predmet prepira, drobnega sovraštva ki se lahko spremeni v neko stalnost, v nenehno napetost.
Prepričan sem, da med nami, ki smo našli domove po svetu, ni človeka, ki bi od srca ne želel, da bi vsa slovenska
NUJNOST NAČRTNEGA TELESNO-VZGOJNEGA DELA
V okviru letošnjega IV. SLOVENSKEGA DNE bodo že tretjič zaporedoma za naše razmere velika in lepa športna tekmovanja. Okrog 100 športnikov bo znova branilo barve svojih društev v plemeniti borbi za prehodne pokale.
Razveseljiva je ugotovitev, da se število nastopajočih vedno veča. Posebno hvalo pa zasluži pripravljenost društev za skupno sodelovanje. Nedvomno je SLOVENSKI DAN postal temeljljni kamen naše skupnosti, na katerem bomo mogli graditi novo desetletje našega obstoja v Argentini.
Ob tem pomembnem dogodku se ustavimo za trenutek pri nekaterih važnih vprašanjih, ki spadajo v ta delokrog.
Eden izmed bistvenih pogojev, da se ta tekmovanja morejo vršiti, so prostori in igrišča, s katerimi danes razpolagamo. Ob ustanavljanju krajevnih središč so bili prav športniki med najbolj požrtvovalnimi delavci. In je gotovo tudi njihova zasluga za napredek naših domov. Vendar so to bili večinoma “veterani”, ki so se že pred prihodom v Argentino dolga leta udejstvovali na športnem polju.
Za nami prihaja nov rod, ki raste pod drugačnimi vplivi in drugimi nazori. število fantov in deklic, ki obiskujejo in tudi že zapuščajo slov. šolske tečaje, nam zgovorno priča, da bodo starejši, ki danes še nastopajo, ostali v veliki manjšini. Kam bo šla naša mladina? Kam bo zahajla? V naše domove? Na naša igrišča? Kaj nam pomaga, če bomo v kratkem imeli lepe prostore in izvrstna igrišča, ki pa bodo prazna in mrtva, le od časa do časa bomo videli kakšno tekmo med debelimi in suhimi, morda med bivšimi predsedniki ali kaj podobnega za izpopolnitev programa kakšne družabne prireditve, na kateri bomo obujali spomine na mlada leta.
Delo se mora nadaljevati, če je prvi pogoj za uspešno delo vsaj delno rešen, potem se moramo lotiti takoj drugega, to je; organizacije telesne vzgoje.
Tekmovanja niso zgolj zabava. Biti morajo sad skrbne in temeljite priprave, ki se ne prične 14 dni pred prireditvijo. Slovenski športni dnevi morajo postati zrcalo celotnega delovanja na-Sih društev. Za dosego tega pa je nujno potrebno načrtno in vztrajno delo. V naših središčih je treba uvesti redno telovadbo za fante in dekleta, posebno pa za najmlajše.
To delo nas neizogibno veže v skupnost, ker to niso problemi morda samo športnikov, pač pa so to problemi našega narodnega obstoja, ki jih moramo reševati kot celoto, če hočemo rešiti in zagotoviti bodočnost ne enemu, temveč vsem našim društvom, predvsem pa našim domovom. Najprej mora gotovo priti do tesnega sodelovanja z učiteljskim zborom, ki že leta požrtvovalno
Kot svoje 30. izdanje nam Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu poklanja 20 liričnih pesmi K. V. Truhlarja. Ovitek, ki se mi zdi že nekak uvod v pesmi — na pepelnem dnu med ravnimi temnejšimi pasovi temno rdeč napis, je izdelal France Papež. Knjiga ima naslov: Nova zemlja — to ni zemlja strasti in krvi, upanje in razsulo, to je knjiga ubranosti in harmonije, ni zemlja viharja in prevrata, v božji biti je zasidrana, iz nje raste, v njej ima svoj obstoj in pomen. Pesmi so pisane v prostem ritmu, misel si poišče obliko, da bi zunanji okvir ne motil ubranosti, so strani brez številk in kazalo je le seznam naslovov. Napačno bi bilo misliti, da nam te pesmi približa že bežen pogled nanje, treba jih je brati počasi in prevdarno, potem se nam dotaknejo duše in sledimo pesniku na njegovi poti, ko dviga stvari vedno višje v metafizični svet in najde v tem novo harmonijo stvari — novo zemljo. Te vrstice naj bodo le majhna osvetlitev zbirke.
V prvi pesmi je pesnikovo srce še čakajoče — vendar se ubira za novi metafizični odnos do stvari. V Poletju ob morju že pravi:
Vse bolj si svetal. - Topla luč - te zagrinja, - in se preliva - v tvojo bit, -da te pospremi - v mrtvi zrak - pozne jeseni - in zime.
Tako zadobiva novo metafizično razmerje do stvari, ki jih v 3. pesmi Prostorje težko že dvigne do življenja v
OB 10 LETNICI PEVSKEGA
Na prvo nedeljo v aprilu 1. 1949 (takrat je bilo 3. aprila) je na koru župne cerkve v Ramos Mejia prvič zadonela slovenska pesem pri slovenski maši. Vsi, ki jim je bilo pri srcu, da slovenska skupina, ki se je naselila ob progi Sarmiento, ostane slovenska in se tudi versko obdrži, so se zbrali v cerkveni zbor in takoj začeli z delom.
To delo je v začetku naletelo na skoraj nepremagljive težave, pa je zbor s potrpljenjem in dobro voljo vse premagal. Danes lahko zbor s ponosom gleda na svoje 10 letno delo. člani, raztreseni na vseh straneh, niso šteli ne denarja, ne časa, ne žrtev v družinah; delali so, vztrajali so, vedno iskali novih prijateljev, novih možnosti za zborov podvig.
Če vsega tega niso šteli člani, mora to šteti naša slovenska skupnost, ker je vse to šlo za njen obstoj in napredek. Prav tako je šlo vse to delo za ohranitev in poživitev verskega življenja, zato je štel vse to tudi Bog.
Zaradi vsega tega ob 10 letnici slovenska skupnost okrog Ramos Mejia,
Slovenski oder v Clevelandu je 1. februarja postavil na oder Finžgarjevo Verigo. Ob prikazu kmečkega življenja iz slovenske preteklosti v omenjeni Fin-žgarjevi drami je pisatelj Karel Mau-ser objavil v Am. domovini naslednje misli:
“Veliko jih je že med nami, ki mislijo in trdijo, da je treba preteklost pozabiti, da je treba začeti znova, docela z drugega konca. Vsi ti pozabljajo, da je tako govoril tudi rod pred nami in ko je pričel z novim delom, z no-
vrši svojo nalogo, od katerega pa ne moremo pričakovati, da bi se mogel posvetiti še telesni vzgoji, ki mora postati dopolnilo slovenskim tečajem. Res je, da trenutno ni usposobljenih moči. Vendar bi v posebnih tečajih mogli izšolati kader vaditeljev, ki bi bili s svojim strokovnim znanjem neprecenljive vrednosti in gibalo vsega športnega delovanja. Danes to nalogo delno opravljajo vidnejši športniki, toda koliko časa bo to?
Vemo, da nekateri naši športniki sestavljajo reprezentance tukajšnjih klubov. To je neoporečno, saj tudi na ta način pripomorejo k poznanju, „našega naroda. Ali ne hi bilo idealno, ko bi v prihodnjih letih imeli na različnih tekmovanjih tudi slov. ekipe? Mar je to nemogoče ? Argentina nas ne bo poznala kot Sanjuščane, Morončane, Lanušča-ne ali Donboscovce, pač pa kot Slovence. čas je, da enkrat to doumemo.
Vprašanj je vedno več in smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Vsi, brez izjeme. Jim bomo kos? Odgovor je v skupnosti.
Bogu, ko najde stvari v božji biti kakor v večni kali. V pesmi Ko se mi razodevaš, Vstajenje vesolja, In prenovil boš obličje zemlje se pesnik vedno tesneje in globlje približuje stvarem v metafizičnem razmerju, kar lepo izraža z verzi:
Veter z brega - se pobožno —- kakor k svetemu obredu — spušča - niže in niže.
Ko odtujene podobe starega sveta, ki ga je nekoč oklepal,
na robu zavesti - počasi ugašuje - kakor zadnji - krvavi nadih - na mrzli -večerni strani - neba
postanejo oči zrele in
sije v duha - drugačna podoba: - iz zaceljenih Ran - poduhovljenih v rahlor-dečo - prozornost, - veje v mladem lesku - moč Vstajenja.
Ker je Duh tisti, ki vzdržuje ravnovesje med njim in stvarstvom in pesnik začuti, da
komaj so vzgibi Duha - v meni zamrli; - že je svet razpadel - v tisoč -venečih - samot.
Za to pravi kakor v molitvi:
Pošlji, Gospod, - pošlji svojega Duha, - naj spet razkrije - v mojem - usihajočem srcu - beli mir svojih vrtov -in spet se bodo - Tvoje stvari — kot bosi otroci - v pomladni travi — svet-
lo klicale - in se zbrale - za ples - pred Teboj.
Pesnik je našel svoj odnos do stvari in Boga, a v Vodnjaku na mestnem trgu čuti:
Ljudje hite mimo - in ne mislijo nate.
Vendar vstane on predan svojemu novemu spoznanju in razmerju:
Nesebično in pokorno - mečeš dalje -srebrnino - v svoj - zeleni - šumot.
Staro drevo pred zimo nam pokaže pesnika v metafizičnem svetu, kjer ni več strasti, živa toplota čistega sonca je zanj kot čudovita devica Abisag.
Velemesto (gotovo Rim, saj pesnik tam živi) je bilo Petru Babilon, ko je pisal kristjanom v Malo Azijo, pesnik ga gleda poduhovljeno:
V Njem sprejemaš - svojo poslednjo lepoto - in se nevidno spreminjaš - v Novi kraj; - dehteč - pod Novim Nebom.
Prav po šolsko jasno je podan metafizični odnos stvari v Pogovora z mrtvim prijateljem (A. Ušeničnikom). Božja bit jih -zajema. Harmonijo stvari vzdržuje Duh, kjer ga ni tam je
zemlja - pusta in prazna, - in med vodami - votla tišina - za izgubljajočim se - šumom - Duha.
Iz urejenosti sveta izvira tudi slast sožitja, čigar podoba je pelikan. V lepi pesmi Davnina v tebi se dvigne pesnik preko osebnih bojev in uporov in skozi temno in svetlo dediščino očetov v molitvi do Boga in tedaj se v svetu Boga
srenja bila kakor eno, povezana z verigo ljubezni in zaupanjem brez sumničenja in podtikanja. In vendar je sto in sto stvari, ob katerih se ustavljamo, ob katerih se dvigajo sumničenja in na-migavanja. Niti v društvih, kjer se ljudje srečavajo skoraj dan za dnem, niti tam marsikdaj ni iskrenega duha. Da ne govorim o srenji, da ne govorim o širši skupnosti.
Večkrat bi bilo treba pogledati nazaj, večkrat zaigrati in večkrat pogledati v obraz starim kmečkim ljudem, če morda nimajo našega obraza. Kdor želi preteklost pozabiti, se vanjo vrača in sicer vrača tako daleč nazaj, da ponovi še tiste napake, ki jih je že rod pred nami popravil. Dolžni smo, da imamo preteklost pred očmi vsak hip, da jo poznamo, do zadnje potankosti, ker le na ta način bomo v njej našli napake, ki bi se jim za bodočnosti radi ognili in dobre strani, ki bi jih radi na novi poti vzeli za temelje.
Vse preveč se kosi na široko. Dober kosec vzame red, ki ga zmore, da bo travnik lep in da za grabljicami ne bodo ostajali še celi pušlji. Mi pa imamo vse preveč že v navadi, da kosimo nalik zamah in prav zavoljo tega ni uspehov. Kar naprej je treba hoditi nazaj, kar naprej popravljati, vrtimo se v večnem krogu.
Več pravičnega pogleda v preteklost. Navadili smo se posploševati vse in če kdo v merniku pšenice najde eno samo grašico, že vrže mernik na smetišče. Pameten je tisti, ki grašico izbere in dobro žito pohvali. Mi svoje preteklosti ne znamo pohvaliti, ker do nje nismo več pravični, nismo več pravič-niti za petnajst let nazaj. Ne vidimo v merniku več zlate pšenice, naše oko je uprto samo še v drobno zrno grašiee, v to piko je uprto in po tej piki sodimo mernik. Tisoč dobrih zrn ne omenimo, da lahko grašico prinesemo na dlani.
Hvalimo še morda brižinske spomenike, kmečke punte in morda še borbo našega človeka s Turki. Tisto, pri čemer nismo bili udeleženi, kar je že daleč in kar smo se po šolah učili. Vse tisto pa, v čemer smo živeli, kar smo zagovarjali, kar smo branili, proti čemur smo se upirali ali sovražili — vse to je za nas samo še kost za glodanje.
Nič ne pomaga tako in ono lovljenje. Preteklost gre z nami, ker je naša, ker je del nas, ker smo jo tudi pomagali ustvarjati. V njej smo živeli, prinesla nas je v sedanjost, kakor nas sedaj nosi naprej v bodočnost. Potrebno je samo, da gledamo nanjo s pravičnimi očmi, da v njej gledamo tudi svoje napake, ne samo napake drugih in da se bomo iz svojih napak in iz napak drugih učili za bodočnost. Dokler pa bo dobro iz preteklosti v žepu enih in napake v žepu drugih, dotlej je tudi naša sedanjost samo ponavljanje starega — zamenjal se je samo rod.
Da, verige smo potrebni — nazarensko potrebni. Bolj kot zabavljanja in prepiranja, bolj kot špičastega jezika in zapisane besede.
Nova Mavrica - usloči - tudi nad tvoje - ugasle upore - in nad davno - zemljo dedov.
Višek poveličanega sveta je seveda Jezus po vstajenju in Assumpta. Jezusu po vstajenju je telo tvar,
ki se razpušča - v svetlobo duha.
S tem Jezusom stoji pesnik in njemu je stari svet
živo moder vrt koral - na morskem dnu, - ki ga presije - bela luč - prvega -potopljača.
V Assumpti gre pesnik še dalje. Kakor je Assumpta
stopila v prostor, - kjer še ni novih poti
tako tudi on:
antena, - čakajoča - v veku - brez oddaj.
On je doživel v svojem od stvari in večnosti nov svet, novo zemljo kakor Assumpta. A zanj velja kot zanjo v zadnjih verzih:
Spremenjena si - za svet, - ki ga še ni.
Knjiga bo všeč vsem, ko si jo duhovno prisvojijo.
Opomba: Tiskovno pomoto sem našel le eno: 4. predzadnji verz v pesmi Pelikan: dihem mesto tihem. In za isto pesem velja, da bi iz slovničnih, logičnih, fonetičnih in estetičnih razlogov zadnji verz moral biti: krvavi pelikan.
Slavko Srebrnič
......... ..............1---------!--
ARGENTINA
V	Argentini bo v počastitev 25 letnice Mednarodnega evharističnega kongresa V Bs. Airesu od 7. do 11. oktobra VI. narodni evharistični kongres v Cordobi. Ai-gentinski nadškofje in škofje so zanj izdali posebno skupno pastirsko pismo.
V	Argentini se je 16. marca začelo na vseh državnih in privatnih ljudskih ter srednjih šolah novo šolsko leto 1959/60.
Državni tajnik za vojsko gen. Pache-co je objavil, da bodo ob tretji obletnici smrti šefa osvobodilne revolucije leta 1955 gen. Lonardija po njem imenovali artilerijsko šolo v Cordobi.
Vlada je nabavila v Severni Ameriki za potrebe vojnega letalstva 28 letal znamke Sabre F-86F.
V	Argentini se je mudila na prijateljskem obisku večja skupina izdajateljev in urednikov ameriških listov in revij. Gostje so bili sprejeti tudi pri predsedniku republike dr. Frondiziju. Predsednik jim je naglašal, da Argentina želi živeti v miru, do ponovnega blagostanja pa pride lahko samo po poti varčevanja in odpovedi, kakor je to predložila vlada.
Vodstvo krščansko-demokratske stranke je objavilo sporočilo, v katerem pravi, da bo ta politična skupina še naprej kritično spremljala delo sedanje vlade ter jo bo opozarjalo kot doslej na napake z namenom, da bi jih popravila. Vladi bo dajala tudi še vnaprej svoje predloge za rešitev posameznih perečih problemov. Očita ji pa, da ni izpolnila povsem svojih napovedi glede pomirjenja ter uvedbe stanja zakonitosti.
V	provinci Santa Fe bi morale biti prihodnjo nedeljo 22. t. m. volitve, a so jih te dni odložili za 120 dni. Opozicija zaradi te odločitve zelo napada vladno stranko ter ji očita, da so volitve odložili samo zato, da bi se jih lahko udeležili tudi biv. peronisti. V tem času namreč upajo dobiti priznanje za svojo stranko justicialista. Doslej je prijavilo svojo udeležbo pri volitvah v tej provinci 9 političnih strank.
Predsednik republike dr. Frondizi je preklical avdienco, ki jo je dovolil predstavnikom peronističnih 62 sindikalnih organizacij. Do preklica je prišlo, ker je vodstvo teh gvemijev objavilo sporočilo, v katerem se na nespoštljiv način izraža o članih vlade.
Francoska vlada je podelila odlikovanje častne legije admiraloma Rojasu in Perrenu.
Bolivijski predsednik dr. Siles Siazo bo prispel dne 6. aprila na prijateljski obisk v Argentino.
V	zunanjem ministrstvu je bil podpisan med Argentino in ZDA nov sporazum o tehnični pomoči. Nov sporazum predvideva visoke dolarske kredite za tehnično spopolnjevanje argentinskih strokovnjakov v poljedeljstvu in živinoreji ter v tehničnih vedah. Visoke so tudi postavke za tesnejše sodelovanje med argentinskimi in severnoameriškimi univerzami.
V	provinci Bs. Aires sta se združili demokratska in konservativna stranka z namenom, da se bosta kot enotna politična formacija priključili federaciji sredinskih političnih strank.
General Aramburu, bivši predsednik revolucionarne vlade, bo aprila meseca odpotoval v Evropo. Ni še sporočil katere države bo vse obiskal. Gotovo je, da bo potoval v Francijo, kjer živi njegova hčerka.
DIRIGENT DRAGO ŠIJANEC V LJUBLJANI
Dirigent Drago pijanec, ki po drugi svetovni vojni živi v Argentini in nastopa pod imenom Mariano Drago, je letos januarja meseca dirigiral v Ljubljani sinfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije. Na koncertu je sodeloval kot pianist in solist znani slovenski pianist Anton Trost, ki je odigral Beethovnov V. klavirski koncert. O tem koncertu je napisal Uroš Prevoršek oceno za Slovenski Poročevalec z dne 30.1.1959. V tej oceni v prvi vrsti omenja pianista Trosta in ga imenuje “najpomembnejšega in najaktivnejšega slovenskega pianista”. Pravi, da je Trost odigral svojo točko z “mladeniškim temperamentom” in z globokim zajemom v bogato vsebino skladbe. O orkestru, ki je Trosta spremljal in ki ga je dirigiral šijanee, pravi, da ni dal točno sinhronizirane spremljave.
Končno Prevoršek omenja tudi dirigenta išijanca, o katerem pravi, da se je predstavil “kot glasbenik, ki iskreno in z veliko ljubeznijo služi umetnosti”.
Ker sta bili na sporedu tudi dve argentinski skladbi, poročevalec omenja tudi ti dve in pravi o njih, da sta bili “bledi” in da nista spadali v sicer skrbno sestavljeni spored.
KAREL VLADIMIR TRUHLAR: NOVA ZEMLJA
Buenos Aires 1958.
Dr. Ahčinova Socialna ekonomija je
prišla tudi v Ljubljano in je povzročila v akademskih krogih splošno presenečenje. Domači ekonomski strokovnjaki u-gotavljajo, da v 14 letih v komunistični Sloveniji niso bili sposobni izdati niti približno podobnega dela kot je Socialna ekonomija, ki jo je napisal prof. dr. Ivan Ahčin in jo je založila Družabna pravda v Buenos Airesu. Izvod knjige, ki se nahaja v vseučiliški knjižnici, neprestano kroži iz rok v roke. Prav posebno pozornost vzbuja poglavje, ki vsebuje kritiko marksizma in še posebej titoizma. Znani profesor ha ljubljanski univerzi je izjavil: “Doslej smo mi učili izseljence, sedaj pa izseljenci učijo nas.”
Pri Državni založbi Slovenije je izšel koncem leta 1958 pod uredništvom dr. Franceta Tomšiča Nemško-slovenski slovar, ki obsega 1053 strani.
Umetniško opremo glavnega vhoda v slovenski parlament v Ljubljani sta izvedla kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih ob sodelovanju arhitekta Vinka Ganza. Zdenko Kalin je izdelal 20 plastik v bronu. Te so razvrščene v petih stebrih okrog vhoda. Figure predstavljali razne umetniške panoge. Izražajo misel, da bodočnost naroda sloni na bodočih rodovih. Liki kiparja Putriha pa
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
SLOVAŠKA KULTURNA RAZSTAVA IN NARODNA OBLETNICA
V dvorani kolegija El Salvador v Bs. Airesu so Slovaki, živeči v Bs. Airesu, v soboto 14. t, m. proslavljali 20 letnico proglasitve svoje republike.
Zbrane goste je pozdravil predsednik Slovaškega kulturnega doma, nato sta pa po petju argentinske in slovaške himne govorila prof. Dr. Stanislav Mečiar ter pisatelj Jožef Ciger-Hronsky. Lepo priznanje je žela solistka Vlasta Rolny za odpete narodne pesmi s spremljavo Klare Maček. Na proslavi je nastopil tudi hrvatski pevski zbor Jadran, ki je tudi izvajal narodne pesmi.
Zanimanje je vzbudila tudi razstava v Kulturnem domu (Marmol 629, Bs. As.) z bogato zbirko reprodukcij naravnih lepot slovaške dežele narodnih noš, vezenin, tiskane besede ter drugih zanimivosti kot n. pr. bogata zbirka zgodovinskih dokumentov, znamk, denarja itd. iz časa Slovaške republike. Razstava bo odprta do 22. t. m. vsak dan od 19-21 ure.
Prireditve se je udeležila tudi delegacija Slov. kat. akad. društva.
ponazorujejo razne sodobne delavnosti. Notranjost parlamenta so okrasili s svojimi deli med drugim Boris Kalin, Franc Mihelič, Slavko Pengov, Marij Pregelj, Anton Gojmir Kos, Janez Vidic, Ivan Seljak-čopič in drugi.
Umrli so. V Ljubljani: Slava Kovačič, zobna inštrumentarka, Mihael Tomšič, vlakovodja v p., Ivana Tomc, roj. Varl, upokojenka, Ivan Zuccato, svetnik žel. ravnateljstva v p., Ivica Marenče, roj. Marinko, nameščenka, Anton Kremžar, strojni mojster v p., Ana Mavsar, roj. Kastelic, Franc Volč, klavirski mojster, Marija Plevnik, roj. Koprivc, Nikolaj Kodele, Jurij Dimic, Alojzij Blažič, upokojenec, ing. Karel Tavčar, gozdni nad-svetnik v p. in Antonija Cimerman, roj. Ronkelj v Slovenj Gradcu, Rudi Levstik, revirni gozdar v Kočevju, Janko Vra-njek, žel. inšpektor v p. v Celju, Jožefa Štrukelj, upok. Tob. tovarne v Št. Vidu nad Ljb., Franc Gale na Grosupljem, Anton Lampret na Krki, Karel Tribnik, profesor v Mariboru, Ljudevit Belšak, šolski upravitelj v p. v Ptuju, Franc Jarc, komercialist v Kranju, Ivan Jeromen v Stožicah, Helena Ilijeva-Khermayer, artistka v Zagrebu, Anton Lampret, pos. na Muljavi, Ivana Berglez iz Stranske vasi, Alojz Flis, pos. v Poljčanah, Jože Skerbinek, ročni stavec v Celju, Marija Miklavič, roj. Sovdat v Idrskem pri Kobaridu, Franc Klinar, posestnik na Dovjem, Elizabeta Zigmund, pos. v Ložu, Ivanka Pegan, roj. Fortuna v Celju, Alojz Pavšek, upok. v Trbovljah, Terezija Bertoncelj, roj. Pegam na Zg. Dobravi pri Kropi.
Slovenski etnografski muzej v Ljubljani pripravlja pod vodstvom kustosa Marija Jagodica razstavo, ki naj bi prikazala pečo na Slovenskem. Razstavo
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Delo na Pristavi
Že dalj časa je govor, da bodo na Pristavi sezidali nekaj novih prostorov, ki naj bi služili naši mladini. Predvsem so tu prostori nujni za slovenski šolski tečaj, Ta tečaj obiskuje vsako leto več otrok. Starši so že pred nekaj časa deloma prispevali v ta namen. Tudi nekaj stavbnega materijala je bilo že nakupljenega in sedaj so že pričeli z deli. Načrte za ta dela je izdelal ing. M. E1.-letz. Velika soba, ki jo sedaj grade, bo namenjena predvsem šelskemu tečaju, bo pa služila tudi članom SFZ in članicam SDO, seveda pa tudi vsem drugim obiskovalcem Pristave.
Ker pa je sedanja gradnja samo del
bodo odprli v času Ljubljanskega festivala. Razstava bo obravnavala pečo predvsem s stališča ornamentike vezenin in načina njenega zavezovanja.
Zima v Sloveniji je bila prav mija. Mraza je bilo v ljubljanski okolici največ 12°, snega pa je padlo največ 13 cm.
Sadna letina je bila lani izredno o-bilna. Ljudje so stiskali sadjevec, a povsod je primanjkovalo potrebnih sodov. Mnogo so nakuhali žganja, ki je bilo treba od njega plačati letos na novo uvedeno takso in sicer po 90 dinarjev od litra; 10 litrov na osebo je bilo dovoljenih brez dača. Spričo obilja žganje letos nima cene: prodajali so ga doslej po 400 dinarjev za liter, na Dolenjskem so ga kmetje ponujali tudi po 300 din.
Gozdni sklad je tudi ena na novo u-vedenih davščin, ki je pod staro Jugoslavijo nismo poznali. Od vsakega kubičnega metra mehkega lesa mora posestnik plačati ob prodaji 2000 do 2500 za imenovani sklad.
Slov. Poročevalec se huduje nad nekaterimi organizacijami Socialistične zveze delovnega ljudstva, da se predajajo “preveč formalizmu" in zato imajo pri svojem delu slabe uspehe. Take organizacije da obstojajo tudi v Trbovljah, “kjer je formalizem v delu postal praksa, ki se vleče že nekaj let.” V nadalnjem prikazu stanja v organizacijah SZDL v Trbovljah pravi, da sicer niso vse take, “toda še več je takih, ki ne pomenijo veliko v političnem življe-nu prav zaradi formalizma v njihovem delu. Kaj pa naj tudi organizacija SZDL pomeni, če se njeni člani samo enkratna leto sestanejo na rednem letnem občnem zboruobčnem zboru, kjer izvolijo novo vodstvo. Med letom, to je do naslednjega občnega zbora, se sicer nekajkrat sestane upravni odbor, toda tudi ta nima na dnevnem redu nič posebnega.”
ARGENTINI
celotnega načrta, ki bo zahteval precejšnje stroške, denarja pa primanjkuje, sta se v nedeljo 15. t. m. sestala na skupno sejo odbora SFZ in SDO, da bi .'•kupno; prarešetala, kaj naj se ukrene. Kot prvi ukrep so sklenili, da bo vsak odbornik dal 1.009.-- -pesov brezobrestnega posojila in sicer do prvega sestanka, ki bo v aprilu. Tako bodo zbrali 20.000 pesov za nadaljevanje del. Skušali pa bodo zbrati 100.000 pesov, vendar ne z zbirkami med rojaki, ampak v glavnem med svojim članstvom. Na ta način bi mogli izdelati ne samo šolske sobe, ampak tudi dobršen del celotnega načrta.
Vsi ti sklepi obeh odborov kažejo, da v naši mladini še ni zamrl idealizem.
SALEZIJANEC DR. JOŽE VALJAVEC — UMRL
Prav na svoj rojstni dan, v nedeljo
15.	februarja, je na Kodeljevem v Ljubljani umrl prvi salezijanski duhovnik v Sloveniji Dr. Jože Valjavec. V začetku meseca se je prehladil, v petek legel in v nedeljo je odšel obhajat svoj 80. rojstni dan k Mariji Pomočnici, katere goreč ljubitelj je bil vse življenje.
Pokojni se je rodil v Lešah na Gorenjskem v družini, ki je dala sveti Cerkvi 3 duhovnike. Poleg pokojnega, še g. Janka, ki župnikuje na Kamnu na Koroškem in P. Metoda, ki je frančiškan na Viču pri Ljubljani.
Pokojni g. doktor je bil posvečen v duhovnika v Luganu v Švici 24. maja 1902 ieta. Prišel je v Ljubljano in se vneto lotil dela, ker je bila salezijanska družba še v povojih. Mnogim zavodom je bil ravnatelj. Neumorno je pisal, prevajal, učil in organiziral. Da so rakov-niške “Knjižnice” izšle v enomilijonski nakladi, je velika zasluga tudi pokojnega g. Valjavca, širom Slovenije je bil znan kot Voditelj salezijanskega sotrud-ništva. Za to Zvezo je že leta 1906 začel izdajati Salezijanska poročila, ki so pozneje pod naslovom Salezijanski Vestnik izhajala vse do zadnjih let, ko jih je uničila vojna in revolucija.
Pokojni gospod Jože je bil vojak v prvi liniji Kristusove fronte. Ni se bal nobene žrtve, v nobeni sili ni klonil in z nobenim sovražnikom Cerkve ni nikdar paktiral. Kot dober vojak Kristusov je stal na straži in klonil samo pred silnim zamahom smrti.
Ko zanj molimo in ga v pobožno molitev priporočamo, mu bomo za njegove nauke in posebno za lep vzgled ostali vedno hvaležni
Slovenski Salezijanci
Uresničitev teh načrtov pa bo njim in članstvu v ponos, pa tudi v korist, čeprav .bo služila vsej slovenski skupnosti.
OSEBNE NOVICE
Družinska sreča. V družini g. Danila Havelka ml, in njegove žene ge Dijane, roj. Cotorruelo se je rodila hčerka, ki je pri krstu dobila ime Aleksandra Gabrijela.
1' Ga Jožefa Polak. V soboto 7. marca t.l. je umrla v mestu Munro na področju Vel. Bs. As. previdena s sv. zakramenti za umirajoče trgovka ga Jožefa Polak. Pokopali so jo v nedeljo 8. marca 1959 ob 10. uri dopoldne na pokopališču v mestu Olivos. Pog-rebni o-bred je opravil g. dr. Starc. Rajna ga Polak je bila novim slovenskim naseljencem ob prihodu v Argentino zelo naklonjena. Marsikateri je v njenem domu dobil pomoč in zatočišče. Naj počiva v miru; preostalim naše sožalje!
Vsak teden ena
VSE JE VESELO. KAR ŽIVI..,
Vse je veselo, kar živi, mene pa srce boli.
Pa zakaj si srce žalostno, ko vedno si veselo blo.
Zdaj pa pojdem v puščavo, ' tla to goro visoko, tam bom gledala ravno polje, ravno polje, sinje morje.
Ljubček moj po morju gre, grenke točim jaz solze, kaj pač reva čem zdaj storit, kaj čem od žalosti umret?
KOROŠKA
Prosvetno delo je na Koroškem v predpustnem času lepo uspevalo. V vseh krajih slovenske Koroške je bilo kulturno življenje zelo razgibano; dokaz za to so razne igre in predpustne zabave Tako so v št. Rupertu gojenke kmetijsko—gospodinjske šole priredile pustno zabavo, v Globasnici je Kat. prosvetno društvo priredilo zaključno razstavo šivalnega tečaja, združeno s kulturno prireditvijo; Farna mladina iz št. Lipša je pripravila tri pustne vesele igre, Prosvetno društvo “Danica” v št. Vidu v Podjuni je pripravilo igro “Z lastovkami”, ki jo je tudi ponovilo v Žitari vesi. V št. Jakobu v Rožu pa je farna kulturna skupina uprizorila “Tri tičke” in “ženina Miha”. V št. Janžu v Rožu so imeli več tedenski kuharski tečaj, za zaključek pa so tečajnice pripravile tudi pestro akademijo. V Doberli vesi so imeli družabno prireditev “Naš ples” v Narodnem domu. Gostovali so pevci iz Globasnice, melodije bratov Avsenikov pa so vabile k lepemu domačemu ple-
Tinjsko faro je po skoraj 30 letih dela zapustil prošt A. Benetek, in stopil v pokoj po 53 letnem pastirovanju v Djekšah, žihpolju in Tinjah, Leta 1922 je pridigal v Tinjah tedanjemu novo-mašniku Lenartu Trabesingerju, ki je sedaj njegov naslednik, Novega prošta je instaliral škof Koeštner. Nestrpneži pa so se pokazali tudi ob tej priliki in so rastrgali v noči pred instalacijo edini slovenski napis “Novomašnik bod’ pozdravljen” Naš tednik Kronika pripominja, da je ob tej slovesnosti bila slovenska beseda potisnjena v kot. Pripominja pa, da bo novi prošt, ki kot domačin pozna razmere, gotovo uredil, da bo prav.
V Kotmaro ves je prišla avtokolona, ki je zbirala za “krvno banko” v Celovcu kri prostovoljcev. Takoj se je javilo kar 70 Kotmirčanov, kar pomeni, da se je vsak 23 prebivalec javil. Poročilo Rdečega križa ugotovlja, da bi se moralo v Celovcu prostovoljno javiti v enem dnevu kar 2700 oseb, če bi hoteli doseči Kotmirčane,
STANKO MAJCEN	2
Pevske vaje im še kaj
(Iz zbirke BOGAR MEHO)
II
Taka novica se dvigne kakor netopir. Nihče ne ve od kod, nihče ne ve kam... Farovška zarožlja s škafom po obodu studenca, štacunarjevi se postavijo ušesa pokonci, in kot bi padel kamen v studenec, je pretrgana mirna gladina: “Kaj, res?”
“Res, prav res. Gospod so povedali.” “Od kod pa gospodu?”
“Pismo leži na pošti.”
“Pismo, tako pismo, kakor že pride, če...?”	“Tako, prav tako.”
Netopir se dvigne in plane dalje. Zakadi še v petelina na strehi, švigne skozi zev v plotu in se obesi v svisli tretje hiše. Ko je tako obredel nekaj streh in dimnikov, se zarije pod hlevski krov, kjer je gorko, in malo počije. Same oči so ga, in mesto vejic ima kremplje. . .
Ko sine svit, je nad vasjo belo, kot da je legla megla nanjo. Ali megle nikjer. Nikomur se ne ljubi vstati; svinec imajo v nogah, in ko prvič prestopijo, se jim stoži po postelji.
Nihče ne govori... a vedo vsi. Govore pa in so na moč zgovorni, če beseda nanese na vreme, na ajdo, ki cvete, da nikoli tako, na novega kaplana, ki se je spotaknili na pragu, ko je stopil z voza; še čelo bi si bil skoraj razbil mladi človek... Smešno, pravijo, in se smejejo. Nazadnje še katero razdro, če ni blizu prihuljenca, ki jim skali vodo. Previdno se dotakne novica	—in obrazi
posinje. Kakor bi jih bil pičil gad, se ozro v hudobijo, in družba se razleti.
Julka je potrkala na okno pozno pod noč.
“Lebarjevi prosijo, da pridete... Pa hitro, gospod, če ne, bo prepozno...” Hitro sem med slivjem z njo, in že se
spuščava v dol. Julka noče 'ničesar povedati. Ne ve ničesar. Zebe jo, pravi, in se divje zavija v ruto.
Preskočim leso, in Julka je izginila. V oknu izbe trepeče luč. Sam Lebar mi odškrne vrata.
“Tiho stopajte, da naju ne čuje gospodinja. Legla je že, a še ne spi.”
Seveda.
Lebar pogleda po tleh in pozvoni z nogo. Spregovori z glasom, ki o njem vem samo to, da ni njegov.
“Sin mi je padel na fronti... kako naj ji to povem?”
Petrolejka se ziblje, čeprav ni vetra, stožec svetlobe pleše po stenah, kot da ga nosi valovje.. .
“Moje sožalje, dragi Lebar...”
“Kako ste rekli?”
Ni slišal, razumel ni...
Nočem ponoviti plehkih besed in obmolknem.
“Gre za to in nič dragega. . . kako povedati njej, da ne bo prehudo. Že davno več ne mislim na sina, in odkar je šel, je zame kakor zgubljen. Saj vem kaj je vojska. Sam sem bil v njej. Moraš napraviti križ čez sebe, če te pokličejo. Nič za to... Samo kako dopovem njej, da mi ne plane v strop ali da se mi ne sesuje... Ženskam je krik na jeziku, jaz pa bi se kriku rad ognil... In še to: kako naj začnem, s katerim glasom,.. ? Saj bo že vedela, ko bom usta odprl. In potem? Ah, smrt je smrt, še najlažja je smrt; povedati materi, da sina nima več, je pa nekaj drugega...”
Prinesel je vina, pritresel klobas, in točila sva in rezala, kakor da se nama mora v jedi in pijači razodeti modrost, ki jo iščeva.
“že vem, kako napravim. V soboto ali nedeljo naprežem, in peljemo se na Studenec, na romanje. Tudi vi pojdete z nami. Potem pa — kakor Bog da.”
In še sva pila in jedla, kot da ni bilo ne kosila ne večerje ta dan.
Kakor je bila zginila, se je zdajci prikazala na zapečku Julka, skrivnostna ko duh.
“Pridi, pridi, Julka, bliže pridi, saj si naša. .Še lica ti prav ne poznam; nisem utegnil, da bi te pogledal...”
Julka je prisedla z grobnim molkom, kakor prisede pogrebec; roba kupice se je samo dotaknila.
“Kha...” je krehnil stari, da bi zlomil molk, ki je bil z dekletom sedel k mizi. “Pa ne da bi imela še kako skrivnost, čudni deklič ti...”
Lebar je hotel biti prijazen, pa ni mogel, Raskavi glasovi so se mešali med mehke, čudno mu je škripalo v grlu in oči so se lovite po stenah...
“Vidiš, sina nimam več... in tudi ti si žalostna. Le bodi žalostna, prav močno žalostna bodi, ki si mlada. Zame istoči tisto eno solzo, ki mi ne gre iz oči, potoči jo ti mesto mene, ker hudo me žge tista solza... Le kaj, da ne govoriš? Kaj misliš, ali mi mati že kaj ve? —- Ničesar ne ve, ničesar ne sluti, in če jo boš tako žalostno gledala, jo boš malo pripravila na tisto... Na tisto... če se te sploh kaj tiče tisto. . . tebe... Julke s ceste?”
Tako je kolobaril okrog nje, tako jo je božal in gladil, zadiral se vanjo in jo krcal, dokler se mu niso povesile veke in je mahnil z roko po zraku kakor v spanju.
“Tudi tebe bo srebalo. . . tebe nekoč .. . Srečalo te bo, ustavila se boš -— in se boš spomnila Lebarjevih tisto noč, ko te je prosil za žalost...”
V soboto je napregel, kakor je bil obljubil, in ko sem prihitel skozi slivje, je Lebarka že stala pri vozu. Bila je v
črnini. Kakor soha...
Ko smo sedli, se je ozrla po dekletu.
“Julka, sama si, sama ostaneš, pazi na živino in dom...”
Julka je prišla počasi k vozu, segla Lebarki v roko — in tedajci se je razjokala nad to roko na ves glas, široko in globoko in od srca.
Lebarka ji je dala, da joče, dokler se ji je hotelo. Sama ni potočila niti solze. Pogladila je dekle po ruti in še njen obraz si je privzdignila, da bi ga bolje videla.
“Imaš jo, žalost, samo ali je naša, ne vem,” je rekla Lebarka in vščipnila dekle v komolec. “Tako, pa zbogom ostani. ..”
Lebar je švrknil in kobila je prhnila.
čudno romanje je to bilo, nisem še romal enakega.
Studenec je kapelica onstran Mure sredi polja med smrekami, črnimi ko žamet. Izpod tal vre voda, in v vodo pomakajo robce, rute, obveze... vse hudo, kav jih je bilo zadelo na udih ali na srcu.
“Kaj bom pa zate pomočil?” je vprašal Lebar in pogledal ženo, kakor bi gledal ženin nevesto.
Potrditi moram, da se je bila Lebarka teh pet dni, kar je brez sina, pomladila v lice in stas, še v hojo se je pomladila. Samo bela je bila, čudno bela v svoji črnini in lesena v potezah in kretnjah. Kakor da ji srce drži ledena pest, kakor da mora ubogati nekoga, ki ji iz hipa v hip veleva, kaj naj stori, kam naj se obrne in kako. . . Z Lebarjem sva se bala kapi in sva ravnala ž njo, kot da jo je kap že udarila.. .
“Že tri dni ne je,” je menil Lebar tiho, “in ne vem, kakor bi ji prišel blizu z jedjo. Ocvrte piščance bom naročil in kavo s potico... midva pa bova vina...” Tako se je odločil in je široko stopil pred nama v krčmo.
Krčmar je bil tak človek, da je koj
vedel, pri čem je. Svečano je pregmil mizo, sklical družino s polja in sam odšel v klet. Z belim predpasnikom pripasano dekle je odprlo kredenco, kjer je stala boljša posoda...
Lebarka se je dotaknila piščančevega bedra, dotaknila se je sladke solate in še roba stebelčaste čaše se je dotaknila.
Nasmehnila se nama je spričo vseh teh dobrot in njen nasmeh je bil nasmeh srečnega človeka, od katerega so odpadle vse peze, ki nima ničesar več zgubiti na tem svetu in samo še čaka na težko zasluženi paradiž.
Ko je konec popoldneva malo sedla v senco gostilniškega vrta sama, sem vprašal Lebarja, kako je bilo.
“Nič ni bilo”, je odmahnil Lebar. “Vedela je, ne vem od kod in kako, in ko sem jo vprašal, čemu gori sveča na mizi, je rekla “za dušo”. Izjokala ni niti solze. Sicer pa je najtežje že mimo. čutim, da je prebolela. Celo češe se lepše kakor prejšnje dni... Pa saj sami vidite, da je čez noč postala dekle, tisto lepo dekle, ki je bila.”
še smo se ustavili pred dvema krčmama domov grede, in Lebar je govoril mnogo, premnogo.
Ko smo zavili okrog Bučkovega lesa, se je spomnil bitke pri Solferinu, in ko smo prišli v tesneč, je bil že v ognju. Kobilo je podil brez potrebe, sekal z bičem na levo in desno, da so izpod podkev škropile iskre.
“Šest nas je, in ko porinemo, ne moremo izdreti bajonetev. Oni nad nas, mi čeznje... Ko sem se pobiral iz blata, sem imel med zobmi čop las, čop živih las, in še krpa kože se jih je držala... ”
In tako smo kaj kmalu zvrnili. Kobila se je ustrašila gospodarjevega nenavadnega glasu, se vzpela v zrak in koleselj se je nagnil...
Na srečo se je zgodilo v domačem klancu in oberoč sva z Lebarjem potegnila voz iz jarka. Kobili ni bilo nič.
Kako se reče
Ker že toliko pišemo o tujem vplivu na slovenščino, je prav, da omenimo tudi izraze, ki smo jih prevzeli in jih še prevzemamo iz klasičnih in romanskih jezikov ter angleščine. Imenujemo jih tujke. Mnoge rabijo skoraj vsi kulturni narodi in so tako postale mednarodne.
Kaj pravi o njih Slovenski pravopis?
Nekatere prepoveduje (imajo križec), druge pogojno dovoljuje (označene so z zvezdico) in ostale (in teh je največ) nimajo nobenega znaka (razen strokovnega), kar pomeni, da jih smemo uporabljati.
Nekaj primerov za prepovedane: famozen, meblirati, šik, nonsens, opresija, rang, tumult, rešo, franža itd.
Pogojno dovoljene: blamirati, ekipa elan, filiale, inspiracija, kampanja, kaprica, kontra, milje, nivo, profit, riskira-ti, totalen itd.
Dovoljene: absoluten, absurden, administracija, advokat, afera, agent, aktualen, analiza, baza, biro, center, citat, debata, intimen, rezerva itd.
Zanimivo je, da je n. pr. beseda pro-tekcija dovoljena, protežirati ima zvezdico, proteze pa celo križec. “Pardon” je pog. dovoljen, “brez pardona” pa prepovedan.. Enako označbo ima kolos in kolosalen.
Pod kakšnim vidikom so sestavljavci (ne: sestavljalci) označevali tujke, iz SP ni razvidno in doslej nisem imel možnosti, da bi to ugotovil. Verjetno so nekatere nepotrebne, druge potrebne ali manj nepotrebne. Naj bo SP komu všeč ali ne, moramo ga poznati in upoštevati že zaradi (ali: zarad) nekega reda, enotnosti, če bi pisal vsakdo po svoje, bi imeli kmalu več “knjižnih jezikov”, bolje rečeno, pravega knjižnega jezika sploh ne bi imeli, če pogledamo, koliko so naši časopisi, revije in knjige v skladu SP., bomo ugotovili zelo klavrno stanje. Ali se kaj trudimo, da bi pisali pravilneje in lepše?
Pretirana raba tujk pači vsak jezik, tudi našega. Nova slovenska slovnica postavlja zelo dobro načelo, zato ga bom kar prepisal: “Današnja poplava tujk dela preglavice vsem knjižnim jezikom. Razume se, da se v znanstvenem jeziku obilneje uporabljajo kakor v leposlovju, kjer bi kazalo njih rabo omejiti na neogibno potrebo. Za vse primere velja pravilo: kadar imamo popolnoma ustrezno domačo besedo, ne bomo rabili tujke; če pa je domača beseda samo za silo skovana, če nima istega pomenskega obsega kakor tujka ali če zveni prisiljeno, je raba tujke dovoljena.”
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Na novembrski mladinski prireditvi v Moronu — Bs. As. — so v velikem številu nastopile deklice iz slovenskih šolskih tečajev. Bomo tudi v bodoče mogli videti
podobne in še lepše prizore?
SLOVENCI PO SV ETU
USA
Poroka. V cerkvi Sv. Vida v Clevelandu sta se poročila g. Ivan Holjenac in gdč. Marija Avsenek, hčerka znanega slov. gospodarskega strokovnjaka g. Ivana Avseneka in njegove žene ge Štefanije Avsenek. Prav tako sta stopila pred oltar v isti cerkvi v Clevelandu g. dr. Vinko Vovk, bivši ravnatelj tržaške slovenske gimnazije in gdč. Eda Petek, bivša načelnica plesne skupine v mladinskem društvu Kres. Čestitamo.
Slovenska šola v fari Sv. Vida je imela 15. februarja lepo prireditev. Kaplan pri tej fari g. Jošt Martelanc je zbranim rojakom kazal lepe slike z Gorenjske in Trente, pojasnjeval jih je pa pisatelj Karel Mauser. Da je bil spored še bolj zanimiv, so poskrbeli otroci s svojimi deklamacijami, čisti dobiček je bil namenjen šoli.
KANADA
Člani Slov. kat. akad. starešinstva imajo v Torontu redne mesečne sestanke s predavanji ali pa družabnega značaja. Na januarskem sestanku je imel
predavanje g. Stane Bah “Moderne teorije o nastanku življenja”.
Člani mladinskega odseka Slov. kat. prosvetnega društva Baraga “Mladi dom” so 1. februarja postavili na oder igro “V Ljubljano jo dajmo”.
V trgovini
'*I!ega!@3 F!©resta”
Medina 81, višina Rivadavia 9200,
Capital, dobite: Šolske, pisarniške in kuhinjske potrebščine. Dalje, lepe stenske križe in slike amerikanske ter evropske oblike; izbira krasnih rožnih vencev; srebrne in zlate verižice.
Razen tega tudi Vaše spominske in stare rožne vence predelamo v nove na srebrno ali tudi zlato verižico.
V trgovini je tudi zamenjava tujih valut.
BELA NEBELJA 5. APRILA
SLOVENSKI»AN DAN SLOVENSKE DOBRODELNOSTI
PO ŠPORTNEM SVETU
Južncamer'ško nogometno prvenstvo:
Argentina in Paraguaj sta trenutno v vodstvu s 4 točkami v dveh tekmah, sledita Peru in Plazil s 3 točkami, Urugvaj z 2, in brez točk v treh tekmah Bolivija in Čile. Presenečenje tega prvenstva je povzročilo moštvo Peiuja, ki je s svetovnim prVakom Brazilom igralo 2:2 v najlepši dosedanji tekmi tega prvenstva in nate- premagalo Urugvaj 5:3. Argentina je v otvoritveni tekmi premagala Čile 6:1, vendar ta uspeh ni zadovoljil kritikov; v naslednji tekmi pa je komaj premagalo Bolivijo z 2=0. 'Pri tej zadnji tekmi je občinstvo izžvižgalo svoje moštvo. Govori se tudi o nasprotjih v tehničnem vodstvu argentinskega moštva, pa’tudi o spremembah v sestavi moštva z a naslednje tekme. O-
Dobra nemška družina v Capi-talu išče vzgojiteljico z znanjem •nemSt&te-k-d&saa- otrokoma de dveh let.
Istotam dobita zaposlitev tudi kuharica in služkinja.
Naslov v upravi.
Čas je zlato!
Zato ga ne izgubljajte! Čimprej si nabavite dobro
MOTORNO KOLO
pri Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo BUMAR, SRL
•
Avda de Mayo 302, T. E. 658-7083 Ramos Mejía •
TUDI MOŽNOST DOLGOROČNEGA PLAČEVANJA!
JOŽA VOMBERGAR
Zakleta
“Že prav!” se je grenko in užaljeno nasmehnil Miha. “že tako ali tako se me ogibljete ko garjave ovce. A če mi hočete kaj slabega nagosti, vam že posvetim!... Še klicali me boste in prosili, naj pridem med vas, pa ne bom! Ne bom, da veste!”
Potuljeno je odšel. Od daleč pa nas je spet pogledal in se nam zlobno zarežal, potem pa urno stekel domov.
V skrbeh smo ugibali, če je mogel Miha iz našega prejšnjega pogovora, ko ga še nismo opazili, kaj uganiti o našem načrtu. Kar oddahnili smo se, ko smo ugotovili, da nismo nič takšnega govorili.
“Premalo smo previdni!” je vendarle zaskrbljeno poudaril Tine. “Ne pazimo dovolj. Miha že od nekdaj rad prisluškuje. Videl sem ga že, kako je zvečer prisluškoval pod sosedovim oknom. Neznansko je vedečen! Kaj vesta, če ni tudi našim pogovorom o tej reči kdaj — kje za kakim drevesom ali oglom — prisluškoval? Bolje je, da smo prijazni z njim, ker — Miha ni samo malo tečen, temveč tudi zloben. Zadnjič me je zvečer v temi pričakal, skrit za orehovim deblom, potem pa planil predme in zarjul. Na vso moč sem se ga ustrašil.”
“Za take reči je bil že večkrat tepen doma — a ga ne izmodri,” je pripomnil Francelj.
9
Vernica
“Ta neumnež nam utegne vse pokvariti”, me je zaskrbelo.
“Poskusil bom še danes ali jutri prijazno govoriti z njim,” je resno sklenil Tine. “Prosil ga bom, naj nam ne zameri, da smo ga tako neprijazno sprejeli — da smo se samo šalili... Obenem pa bom — tako naokoli tipanje — skušal zvedeti, če mogoče kaj ne sluti o našem načrtu.”
Drugi dan je Tine povedal, da je govoril z Mihom in da je iz vsega spoznal, da Miha prav nič ne ve o naši nameri. “Saj je preneumen, da bi mogel kaj uganiti — tudi, če bi nas bil slišal!” se je zasmejal. “Revček je... Pa saj ni sam kriv, če je nekoliko trčen!”...
* * *
Še teden dni nas je ločilo od usodnega junaškega dejanja. Še teden dni, in nesrečna graščakinja nad Zatrepom bo po naši zaslugi rešena svojega zaklet-stva v temni votlini! Bogve če morda že ne sluti, da se ji končno bliža rešnji dan? In da smo tu trije neustrašeni junaki, ki smo se odločili, vsem plačljivim okoliščinam v brk, rešiti jo njene ostudne kačje podobe in strašne tisočletne pokore ?...
Še teden dni — in trije ubogi fantiči postanemo slavni vitezi, graščaki, o katerih bodo še pozni rodovi z občudovanjem govorili, in bodo takele Alenke
kot je naša, pripovedovale otrokom in odraslim novo čudovito storjo o rešiteljih zaklete Vernice! Zdaj še ubogi revčki, bomo čez teden dni postali najbogatejši ljudje na svetu in dobrotniki ljudstva kot jih še ni videl svet!...
Kakšno splošno veselje in sreča bo to! Ves svet bo strmel!...
Samo še ta teden dni! Ali je mogoče? Kar neverjetno mi je že postajalo! Zaželel sem si, da bi bilo več časa do odločilnega dne. Vsaj še kak mesec! Bolj na daleč se mi je vse to lepše videlo — tako od blizu pa... Res, kar nekam tesnobno mi je postajalo pri srcu... Zakaj čim bolj se je bližal dan, ki naj bi odločil našo usodo, bolj me je grabila skrb in bojazen, da nam prinese razočaranje in nam ho utvara o silni sreči v polni jasnosti in bridkem spoznanju stopila pred oči!...
čim bolj se je bližal odločilni dan, bolj mi je rasel dvom. Kar usiljevala se mi je slutnja — bridka in boleča — da bo res tako kot mi je v tolažbo ob prvem razočaranju jeseni narekovalo spoznanje, da je vse skupaj verjetno le prazna domišljija!...
Toda	—Alenka vendar ne pripove-
duje česa kar tjavdan! Tudi si ni ona izmislila te starodavne štorije! Izvedela jo je od svojih oča in ti prav tako od svojih bržkone. In Alenka je resna pa verna ženica! Te pripovedi ni začela tako kakor tistih “iz časov, ko so bili še žgane’ na kaš’”! S tol ko prepri-čevalnostjo jo je pripovedovala kakor kako svetopisemsko zgodbo!
stali rezultati so: Brazil: : Čile 3:0, Urugvaj : Bolivija 7:0; Paraguaj : Bolivija 5:0; Paragvaj : Čile 2:0.
Edini slovenski zastopnik v II zvezni ligi, Odred, ki je na koncu jesenskega dela tekmovanja obtičal na zadnjem mestu s samo 2 točkama, se pripravlja na spomladanski del. Trener Kokotovič upa, da se bo moštvo zmazalo in obstalo v ligi. Po pripravah sodeč občinstvo ni tega mnenja, še manj pa kažejo rezultati prijateljskih tekem. Tako je po slabi igri moštvo komaj premagalo ! Krim z 2:0, proti železničarskemu klubu Nova Gorica pa je celo izgubilo s 2:3. Športni list Polet priobčuje razna mnenja nekdanjih predvojnih igralcev in gledalcev, ki so vsa precej enaka: Pri Odredu manjka tovarištva, v igri pa predvsem borbenosti. Tako je znani stari Ilirijan Pelan napisal, da sedaj preveč upoštevajo razne sisteme in metode in igračkanje pred svoj'm in nasprotnim golom, dočim so prej poznali samo: Horuk — sistem: čimprej do gola.
V Beogradu so imeli točkovni turnir v namiznem tenisu med 16 najboljšimi iz države. Od Slovencev so nastopih Teran, Kern in Tomažič. Ta turnir je bil eden od priprav za svetovno prvenstvo, ki bo konec marca v Dortmundu. Končni vrstni red je bil: Harangozo, V Markovič, VI. Markovič, Hrbud, Vogrinc, Uzorinac,1 Teran, Kern, Gabrič, Hudetz, Franjic, Tomažič, Pavasovič, Franjič I., Osmanagič, Jazvič.
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Vestnik, glasilo slov. protikom. borcev. Štev. 2. Vsebina: Tabor Društva slov. protikom. borcev; Strah in pogum (Sm. R.); Dragi soborci (Janez Kralj); Kočevska epopeja; Kdo je odločal (xy); Pogovor z junaki (Gregor Mali); V službi domovine.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 571282	
sta v odboru arhitekt Sulčič, in pa g. prof. Alojzij Horvat, sedanji predsednik Društva Slovencev.
Ta pomembna akcija bo uspela le, a-ko jo bodo podprli vsi slovenski, hrvat-ski in srbski izseljenci. Seveda pa je potrebno, da so vsi najpreje dobro informirani, kaj se namerava napraviti, s kakšnimi stroški je vse to zvezano, kdo lahko postane član te organizacije in kakšne bodo pravice in dolžnosti članov.
O vsem tem bodo mogli dobiti naši rojaki podrobna pojasnila na informativnem sestanku, ki ga sklicuje Društvo Slovencev v nedeljo 22. marca po sv. maši v dvorano v Slovenski hiši na Ra-mon Falconu. Toplo vabimo vse Slovenke in Slovence, da se tega sestanka u-deležijo.
Sestanek članov SKAS-a bo v soboto dne 21. marca ob 19. uri v Slovenski hiši na Ramon Falconu 4158. Na sporedu je diskusija o šolstvu. Prav lepo vse vabi — odbor.
Občni zbor Slovenskega kegljaškega kluba na Pristavi v Castelarju bo na cvetno nedeljo dne 22. III. 1959 ob 16. uri popoldne. Vse člane vabimo, da se ga vsi udeleže. Odbor
Letošnji študijski dan SKAD-A bo v nedeljo, 19. aprila. Isti dan bo tudi redni letni občni zbor. Podrobnosti bomo objavili v prihodnji številki.
Odbor SKAD-A
OBVESTILA
Argentinsko-jugoslovanska
bolnišnica
Stari naseljenci slovenskega, hrvat-skega in srbskega rodu se že dalje čase prizadevajo, da bi po vzgledu Nemcev, Špancev, Italijanov in dr. narodnih skupin v Argentini tudi južnoslovanski izseljenci imeli svojo lastno bolnišnico — če le mogoče tudi s svojimi lastnimi zdravniki in lastnim zdravstvenim o-sebjem. Že lansko leto se je ustanovil pripravljalni odbor, ki ima nalogo, da pripravi vse potrebno za ustanovitev take bolnišnice. Na čelu odboru je znani zdravnik dr. Ivaniševič. Od Slovencev
i
KEGLJAŠKI KLUB
na Pristavi — Castelar
vabi vse svoje člane na letošnji \ redni občni zbor, ki bo na cvet- \ no nedeljo dne 22. marca ob IG. j
z običajnim dnevnim redom. j j V slučaju nesklepčnosti ob napo- f | vedani uri bo občni zbor pol ure j | kasneje, neoziraje se na število | | prisotnih članov.
• uri
!
Uprava “Slovenske Besede” vljudno prosi vse naročnike revije, ki še niso plačali naročnine, da bi jo poravnali za zadnja tri leta (za starejšo naročnino ne prosimo). Naročnina za leta 1956, 1957 in 1958 je znašala letno 40 pesov. Še vedno imamo nekaj dolga v tiskarni, ki ga bi radi poravnali. Plačila sprejema iz prijaznosti Dušnopastirska pisarna. Denarna nakazila naj se pošiljajo na naslov: Pablo Masic, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
Pred nakupom sc posvetujte pri
Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
BUMAR S. R. L.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7063
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
VAJENCA
. V SLOVENSKO STROJNO DELAVNICO IN LIVARNO SPREJMEMO.
NaslovBose, Ind. Met. B. Seljak, c. Remedio de Escalada 135, Saenz Peña, Villa Raffo (2 kvadri od Lope de Vega in Gral Paz, 3 kvadre od postaje Saenz Peña).
In končno — saj sta Vernico že dva reševala — če ne še več! Glavačev Martin pa Drnjavov Rok! Dva resnična fantiča kakor smo mi! Za prazen nič Martin ni postal gluhonem! Torej!... Oh, da bi ga!...
Zadnjo nedeljo pred božičem so mi farni cerkovnik, Belečanovi oča, povedali, da bom ministriral pri božični polnočnici in me vprašali, če bi si upal prevzeti mesto prvega velikega ministranta, ker je Kovačev Francelj hudo zbolel in zato ne bo mogel streči; Bdeč Tone, ki hi moral stopiti na njegovo mesto, pa odide za božične praznike k svojim sorodnikom v drugo faro in ga zato ne bo. Da bi bil jaz po postavi zdaj še najbolj primeren za velikega ministranta, so rekli, pa naj se zato že med tednom vadim pozvanjati s prazničnim zvoncem. Strežba pri slovesni maši pa da je itak lažja, ker je večji del opravita gospoda levita.
Oča niso čakali na moj odgovor, ker je bilo tako vprašanje, le mileje izražen ukaz. Osupel sem obstal in bilo mi je, kot bi me kdo polil z mrzlo vodo...
Za službo malega ministranta ni bilo nikoli težave, ker nas je vedno bila cela gruča za to na razpolago. In zato bi ne bilo nič hudega, če bi me k polnočnici ne bilo. S tem položajem sem tudi računal. Zdaj pa kar iznenada takšna važna naloga, ki je ni bilo mogoče opustiti! Odreči se ji ali celo ugovarjati pa bi pomenilo, odreči se ministrant-stvu ploh! Oča sicer niso zamerili za vsako malenkost; a prezreti tako važen u-
kaz bi pač ne bila malenkost! Oča bi mi enkrat za vselej pokazali vrata zakristije, ker oča šal niso poznali! Neznansko resni in strogi so bili! Še smejali se niso nikdar...
Moj Bog, kaj naj storim!... Naj prelomim tovarišema slovesno dano besedo in se odpovem veliki sreči, ki me čaka po junaškem dejanju pri Zatrepu?... Ali pa jima razložim novi položaj, v katerega sem prišel ne po svoji krivdi? Mogoče me bosta razumela in upoštevala, da ne morem z njima, pa bosta kljub temu svojo srečo delila z menoj?...
Nekoliko čudno mišljenje sicer — a kot prijatelja bosta morda le razumela mojo stisko ? ...
Služba prvega velikega ministranta pri slovesni maši in pozvanjanje s prazničnim zvoncem pa sc bile že od nekdaj moje tihe sanje! A samo sanje, ker si je to mesto kakor za večno prisvojil Kovačev Francelj in ga ni n komur, niti za kak poedini primer, maral odstopiti. Preveč je bil ponosen in ljubosumen nanj. Za njima pa je že čakal nato mesto Bdeč Tone, ki je bil starejši od mene in že star ministrant, jaz pa šele novinec. Želja po tem visokem mestu bi potemtakem pomenila pravo predrznost zame in si je zato niti izraziti nisem upal. Nekoč bo že sama po sebi prišla vrsta name, sem si mislil. Kar pa me je tu najbolj mikalo, ni bila čast prvega ministranta, temveč — pozvanjanje s prazničnim mašnim zvoncem, ki je pomenil pravo čudo zame!