ŠTEVILKA 16-17 LETNIK XXIV TRIBUNA LJUBLJANA, 5. 5. 1975 CENA 2 DIN STALIŠČA ŠTUDENTOV EKONOMSKE FAKULTETE sprejeta na zboru študentov dne 8.4.1975 Zakon o visokerh šolstvu pred-stavlja velik korak naprej v izgraje-vanju samoupravnih socialističnih odnosov na področju visokega šol-stva; zlasti pa študentje podpiramo tista njegova določila, ki govore o pravicah in dolžnostih študentov v visokošolskih samoupravi. Strinjamo se s tremi kriteriji, ki so potrebni za izvolitev ali ponovno izvolitev v na-zive visokošolskih učiteljev, znan-stvenih delavcev in sodelavcev, pa tudi z določilom, da mora zajemati neposredno delo s študenti najmanj četrtino delovnega časa visokošol-skih pedagoških delavcev. Menimo, da bo uveljavljanje teh in drugih do-ločil V. poglavja prispevalo k boljši kvaliteti in idejni usmerjenosti peda-goškega procesa. Študentje smo razpravljali pred-vsem o 34. členu predloga (ki dolo-ča 1. september kot začetek študij-skega Ieta) in o 65. členu predloga (ki govori o šestmesečnem absol-ventskem stažu). Uvaljavljanje teh dveh načel v praksi študijskega procesa na Eko-nomski fakulteti bi pomenilo: - ob vse bolj obširnem študij-skem programu in zaostrenih po-gojih za vpis v višji letnik (načelo ,,letnik za letnikom", ki bo jeseni v veljavi že za vse letnike na naši fa-kulteti), izredno visoko stopnjo osipa, ki bi presegla vse normalne okvire; - za študente, (a) ki morajo opravljati z učnim načrtom dolo-čeno strokovno prakso in (b) od ka-terih zahteva štipenditor vsakoletno opravljanje prakse v svoji organi-zaciji, zaradi pričetka študijskega leta s 1. septembrom, bistveno oviro pri izpolnjevanju pogojev za vpis v višji letnik; - da bi bila tista večina štu-dentov, ki ne prebivajo v Ljubljani, v še težjem položaju, kar bi vse-kakor oviralo naša prizadevanja za izboljševanje socialne in regionalne strukture študentov. - da bi šestmesečni absolventski staž občutno zmanjšal kvaliteto diplomskih del, za katera se zahteva na naši fakulteti visoka strokovna raven in tudi doJjBČen znanstven pri-spevek na ptf«tr«čju ekonomske teorije; - da ta določila ne bi pomenila intenzifikacijc in izboljšanja kvali-tete študija in tudi ne njegovega skrajšanja, temveč bi iahko imela prav naspreten učinek. Enotno mnenje študentov na zboru je bilo, da naj se besedilo obeh citiranih členov spremeni. Za-vzemamo se za začetek šolskega leta s 1. oktobrom in za dvanajstmesečni absolventski staž na fakultetah, kjer učni načrt zahteva tudi pismeno diplomsko delo. To mnenje ne predstavlja izsilje-vanja po že izteeenem demokra-tičnem samoupravnem postopku, temveč le zahtevo po spoštovanju načel, na katerih mora temeljiti tak postopek. V javni razpravi so sode-lovali tudi naši predstavniki preko komisije za vzgojo in izobraževanje pri UK ZSMS. Njihova, tj. naša sta-lišča so bila v razpravi jasno in argu-mentirano zastopana in so ob pod-pori ostalih sodelujočih našla svoje mesto tudi v osnutku zakona. Spre-menjena določila o pričetku študij-skega leta in trajanju absolventskega staža niso odraz javne razprave, zato zahtevamo, da se v končnem bese-dilu zakona upoštevajo stališča, ki so bila v razpravi stalno prisotna in ki jih je navajal že osnutek zakona. Novi zakon nudi študentom naj-širši institucionalni okvir za uresni-čevanje naših samoupravnih pravic, hkrati pa tudi postavlja samouprav-ne odnose v visokem šolstvu na novo kvalitetno raven. Zato želimo, da sam način, s katerim bi potekalo oblikovanje in sprejemanje neka-terih njegovih določil, ne bi postavil slabega zgleda za kasnejše izvajanje teh njegovih pozitivnih principov v praksi. Študentje Ekonomske fakultete si že dolgo prizadevamo za preobli-kovanje našega udejstvovanja v viso-kem šolstvu in smo sodelovali pri razpravi o novem zakonu z navduše-njem in zavzetostjo. Vendar pa za-kona, ki bi bil sprejet ob odklanja-nju naše udeležbe v njegovem obli-kovanju, ne bi mogli sprejeti kot svojega. Citirana člena v sedanjem besedilu predloga prestavljata zato bistveno deformacijo. Poleg tega pa bi zakon vseboval še veliko po-manjkljivost, ker v svojem uresni-čevanju ne bi mogel računati na našo aktivno, resnično podporo. Želimo, da se pri sprejemanju za nas tako pomembnega zakona upo-števajo vsa načela samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja. Spoštovanje teh načel bo tudi pre-prečilo možnost konfliktnih situacij med subjekti v visokem šolstvu. Studijska komisija pri 00 ZSMS na ekonomski fakulteti, ki je pripra-vila ta povzetek staJišč z zbora štu-dentov, zahteva od komisije za vzgojo in izobraževanje pri UK ZSMS, da jih upošteva v svojem na-daljnjem delu in nas obvesti o uspehu, ki ga bo na tem področju dosegla. Studijska komisija 00 ZSMS EF Iz ,,ČE"ja Št. 18, 10.4.1975 OO ZSMS FAKULTETE ZA ELEKTROTEHNIKO Dne 21.4.1975 bo v Poreču ELEKTRIADA, to je tekmovanje vseh elektro fakultet Jugoslavije v športu, kulturi in znanju. Udeležencev bo okrog 1000. Iz Ljubljane se je bo udeležilo 80 študentov. DOGAJANJA... Prcdscdstvo UK ZSMS je na zadnjih sejuh razpravljalo o številnih temah. V razpravi o študentskem naselju in dejavnostih v njem se je predsedstvo zavzelo za ustanavljanje aktivov ZSMS po blokih: ob svetih, ki že obstajajo. Poudarjena je bila tudi pomembnost načrtovanja novih domov in kulturne dvorane. V zvezi s tem so bila podprta tudi prizadcvanja Foruma in sindikata za gradnjo bazena in ustanovitev vrtca. Kritizirano je bilo zaračunavanje uporabe prostorov v študentskem naselju; to velja predvsem za telovadnico, kjer stane ura uporabe za študentska športna društva (fakultetna) 300 din! Študentske športne igre Jugoslavije bodo od 24. do 26. maja na Tjentištu. Po zadnjih informacijah bomo prisotni tudi slovenski študenti, čeprav je slabo kazalo (denar). Megalomanske športne igre bodo zahtevale najmanj 3,5 milijona kot prispevek organizatorju, za pot in prenočišča. Za speicializirane organizacije se pripravlja nov odbor, ki bo skrbel za koordinacijo dela, vsklajevanje in druge stvari, ki jih poznajo specialisti (saj bojo o tem že kaj napisali). Na eni izmed bližajočih se sej bo razprava o Studentskem servisu. Vabljeni bodo tudi prizadeti. Tribuna govori o servisu najlepše, ker jo tiska. Na 17. seji predsedstva je sodeloval v razpravi o idejni naravnanosti visokega šolstva tudi sekretar UK ZKS. Razpravljal je o drugi fazi ustavnega konstituiranja, o idejnosti Vzgojnoizobraževalnega procesa in o kadrovski politiki. Opozoril je tudi na konkretne odpore, predvsem pa na zavlačevanje izvajanja nekaterih določil zakona o visokem šolstvu. Statute bi lahko namreč že pričeli pripravljati. Počasno uvajanje družboslovnih predmetov lahko v veliki meri dopolnijo svobodne katedre, ki jih je potrebno uvesti v študijske načrte na vseh fakultetah. Na Centru za razvoj univerze je bil sestanek o programu Centra. Sodelovali so predstavniki Tribune, Radia Študent in predsedstva UK ZSMS (od koder je bil samo eden predstavnik). Namen sestanka je bil predvsem seznaniti študente z delovanjem Centra in zbrati pripombc na program. Sklenjeno je bilo, da je potrebno vključevati čim več študentov v delo Centra in jih tudi seznanjati z opravljenimi raziskovalnimi nalogami (tribune, okrogle mize, objave). O tem bomo v Tribuni še pisali. Važno je, da so na Centru pripravljeni pomagati študentom pri anketah o pedagoškem delu. V okviru praznovanja 20-letnice osvoboditve bo Tribuna izdala svojo številko 18-19 kot plakat (s plakatom). Pišoči vabljeni, ker bodo tudi teksti. Tudi na UK ZSMS obstaja odbor za pripravo praznovanja. Na predsedstvu je za Miletom Vregom (odšel na RŠ) prevzel komisijo za informatiko Zoran Senkovič s FSPN. Pri socialno-ekonomski komisiji obstoječa delovna grupa je kritično pretresla normative za dijaške domove. Bili so ,,kriminalni". Pri predsedstvu je bila formirana grupa, ki bo pregledala samoupravno organiziranost na univerzi, da ne bo več zapetljajev. ZSPK (pokrajinci) so šli na seminar 19. in 20. aprila na Golte. Mi pa nismo šli z njim, ker nimamo denarja, bo pa zato Joško Čuk napisal nekaj o tem. Gotovo se še dogajajo dogajanja, pa o vsem nismo poučeni in povsod nas ni, ker nimamo dopisnikov. Lepo bi bilo slišati in videti napisano kaj o delu neke osnovne organizacije. Kakor da delajo samo ekonomisti, predsedstvo in še kdo. Slabo je namreč to, da prikažeš (ne)aktivnost in jih dobiš še po glavi, zato je bolje, da nihče več ne ve kaj delaš in imaš glavo celo. Dogajanja je malo polektoriral Fco. dogajal JoSk ŠTUDENTSKA ŠPORTNA DRUŠTVA-NUJNOST V zadnjem letu dni je prišlo do velikih sprememb v družbenopolitičnem življenju v naši družbi. Tudi telesna kultura ni izvzeta. Do reorganizacije v njej pa ni prišlo zaradi anomalij v jugoslovanskem vrhunskem športu -čeprav te obstajajo in so zelo velike - ampak zaradi spoznanja, da je rekreacija delovnemu človeku nujno potrebna. Torej tudi študentom. V bivši Skupnosti študentov je bila telesna kultura zelo zanemarjena. Težko bi našli kakšno organizacijo, podjetje, šolo ali zavod, kjer bi bilo vse tako prepuščeno slučajnosti in stihiji kot je bilo v študentski skupnosti. (V zadnjem šolskem letu ni bilo niti enega medfakultetnega prvenstva!) Komisija za telesno kulturo pri Univerzitetni konferenci ZSMS je sklenila, da začne z akcijo ustanavljanja študentskih športnih društev na vseh fakultetah in visokošolskih zavodih v Ljubljani. Ta društva naj bi delovala po vzgledu na osnovne in srednje šole. Ustanovila naj bi se zaradi boljše organiziranosti in delovanja, zaradi večje množičriosti in aktivnosti s strani študentov in zaradi lažjega financiranja. Društva bi se povezala v Zvezo društev pri UK ZSMS. Namen društev je torejjasen: telesno-kulturno-rekreativno delovanje naj omogoči študentom psihično sprostitev in jih pripravi za naporen študij. Društva so že ustanovljena na: Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo; Biotehnični fakulteti - veterina. Visoki šoli za telesno kulturo; Pravni fakulteti; Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo - matematika in fizika; Fakulteti za elektrotehniko. Na nekaterih drugih pa se pripravljajo na ustanovno skupščino. Društva se srečujejo z velikimi težavami. Če izpustimo administrativne zadeve pri registraciji društva pridemo do dveh osnovnih problemov: športni objekti in financiranje. Niti ena fakulteta visoka šola (razen VŠTK) nima svojih športnih. igrišč in telovadnic. Vezani so na osnovne in srednje šole ter morajo plačevati najemnino. Npr. najemnina za študentsko telovadnico v študentskem naselju — torej našo telovadnico - znaša 300 din (tristo!!) za eno uro. Financiranje. Društva bi morali denarno podpirati: šole same, temeljno--telesno-kulturne skupnosti občin, kjer je sedež društva, Center za šolski šport in verjetno tudi UK ZSMS. TODA vsa društva delujejo le s podporo šol. Ne TTKS , ne Center za šolski šport ni namenilo niti dinarja za njih. To so problemi, ki jih bomo lahko rešili le s skupno akcijo; zato je nujno, da se tudi na drugih šolah ustanovijo študentska športna društva. Za pomoč pri tem se obrnite na komisijo za telesno kulturo pri UK ZSMS. Marjan Hoivat ŠŠD FSPN, Titova 102 V nadaljevanju avtor analizira t. im. ,,tovarne znanja". Zaradi potreb nove tehnologije se mora vzgojno-izobraževalni sistem širiti. Vendar pa potrebe industrialc?v strukturirajo obliko in vsebino razširjenega vzgojno-izobraževalnega procesa. Tako dobiva univerza nove naloge; poleg socializacije in akulturacije študentov postaja njena primarna naloga proizvodnja delovne sile. Profesorji in študentje kot komumenti blaga, sami postajajo blago. Ta prva tematska celota v obravnavani številki Alienacije je zaključena z obšimo bibliografijo, ki vsebuje dela, ki nadaljuje z analizo in proučevanjem problemov s področij, ki se nakazujejo v tem zborniku. Drugi del ima kot celota dve značilnosti. Vsi trije v tem delu objavljeni teksti so sociološki in so (dva v celoti, eden le delno) plod empiričnih raziskav. V tekstu z naslovom KOMPARATIVNA ANALIZA TREH VRST DELIKVENTOV Goren Zvonarevič na podlagi izvedene empirične raziskave v nekem vzgojno-poboljše-vanem domu v SR Hrvatski ugotavlja osnovne značilnosti delikven^ tov iz treh določenih skupin: klasični delikveniti (kraja, rop, žeparstvo ipd.J, gospodarski delikventi in morilci, ter med seboj primerja ugotovitve o vsaki skupini. Kot osnovno vprašanje si postavlja vzroke porasta kriminala pri nas in v svetu. Nekaj nabolj značilnih zaključkov: Klasični kriminalci so predvsem mlajše osebe. Vaška mentaliteta je pri nas še naprej največji izvor homocida. Izkazalo se je, da je večina delikventov živela v celoviti družini in da tako razvita deficientna družina ne more biti sama po sebi vzrok kriminalnega obnašanja. Tako se izkaže, da ni tako pomembno, kdo vzgaja otroka, temveč kako ga vzgaja in v kakšnih socialnih, smocionalnih in materialnih pogojih otrok živi. Klasični kriminalci so predvsem delavci, morilci kmetje, gospodarski delikventi pa so (razumljivo) uslužbenci. Gospodarski kriminalci izhajajo največ iz srednje ali celo zelo dobro situiranih slojev, torej tistih z visokim življenjskim standardom. To dokazuje, kako ,,kriminal belih ovratnikov" ni rezultat resnične materialne bede, temveč je posledica pretiranih materialnih aspiracij in podobnih faktorjev. Tekst G. Zvonareviča je bagato opremljen s tabelami in podatki ter izračunanimi statističnimi vrednostmi, tako da lahko hkrati z branjem teksta dokumentirano sledimo avtorjevim izvajcmjem. Drugi tekst tega dela je INDUSTRUSKI SISTEMIN NARKO-MANIJA Slobodana Drakuliča. Kot pravi avtor sam, je namen teksta ugotavljanje situiranosti narkomanije v t.im. indmtrijskem sistemu, kamor avtor šteje tako kapitalistične, kot socialistične države, torej tiste, katerih osnovni cilj je danes čim hitrejši razvoj produktivnih sil. Mednje šteje Drakulič tudi Jugoslavijo. Za razumevanje narkomanije je od usodnega pomena poznavanje pogojev in načina življenja posameznikov in socialnih skupin v veni družbi. V industrijskem sistemu so vse potrebe posameznikov podrejene ,,znanstveno- tehničnemu progresu", ki se velikokrat enači s človeškim progresom. Osnovni cilj tega sistema je konstant-na ekspanzija proizvodnje. Človek je le v ,,službi" sistema; obravnaval naj bi se izključno kot nosilec točno določene funkcije. Človekovo življenje se odvija med delom, žretjem in spanjem ter morda sedenjem pred televizorjem. Človekje zgolj potrošnik uslug in dobrin; niti ena njegova ,,aktivnost" ni kreativna. Potreba po spremembi takšnega stanja ne obstofi. Kot droge avtor definira ,,vse tiste snovi, katere, vzete (užite) v določeni količini, menjajo običajno stanje zavesti, odnosno doživ-Ijanje sveta in samega sebe". Hkrati opozarja, da (skoraj) vsaka snov, vzeta v pretirani količini, povzroča zastrupitev oz. drugačno reakcijo organizma ter da tudi ne—jemanje določenih snovi izzove efekte, podobne tistim, ki jih izzovejo droge (npr. lakota, nezadovoljena potreba po spanju ipdj. Kot narkomanijo označi ,,željo za jemanjem droge s ciljem menjanja običajnega stanja zavesti" itd. Takoj pa poudari, da je narkomanijo nujno razlikovati od adikacije. Narkomanija podrazumeva samo psihično odvisnost od droge, adikacija pa poleg te tudi fiziološko odvisnost. Narko-manija preraste v adikacijo šele z uporabo adiktivnih drog (opij, heroin, alkohol, tobak, sredstva za pomirjanje ipd.). V nadaljevanju avtor razdeli narkomanijo na narkomanijo starih, narkomanijo mladih ter narkomanijo posebnih skupin. Medtem ko stari uživajo predvsem dovoljene droge, se godi prav nasprotno pri mladih. Ravno za prepovedane droge pa je značilno, da povzročajo zmanjšanje splošne efikasnosti in družbenoposlovne uspešnosti posameznika. Osnovni vzroki narkomanije ,,strah" ležijo v načinu produkcije, delitvi dela in nasledstvenem položajo posameznika v družbi. Pri mladih pa je uživanje drog predvsem (ne pa izključno!) beg iz industrijskega sistema, ki si ga mnogo lažje privoščijo kot ,,starV\ ker še niso popolnoma vključeni vanj. Mladi narkomani poskušajo spremeniti svet s spremembo svojih predstav o njem.A (žal) ostaja običajno res le pri iluzorni spremembi sveta. Vendar je zavedanje o potrebnosti revolucije zaznav, o novi senzibilnosti verjetno srž resnice psihodeličnih iskanj. V zaključnem poglavju avtor raziskuje odnos med narkomanijo in industrijskim sistemom. Zaradi zanimivosti besedila pa priporočamo lastno branje (vsaj) tega dela. Tretji tekst dnigega dela je prevod. Gre za empirično raziskavo, ki jo je izvedla Annie Kriegel v zvezi s Komunistično partijo Francije. To je eden redkih in zato pomembnih poskusov socio-loške eksplikacije politične partije kot družben skupine v celoti družbenega bitja. Čeprav se ukvarja z raziskovanjem konstitutivnih elementov KPF, kot so: program, organizacijski aparat, članstvo, vodstvo ipd., pa ne gre za ozko normativno- deskriptivni pristop. Skozi vsestransko analizo avtorica eksplicira družbeno naravo teh ele-mentov, njihovo notranjo povezavo pa tudi interakcije s celotno francosko družbo, s celotnim delavskim razredom itd. Raziskava je vsekakor zanimiva in nam nudi dovolj materiala za razmišljanje, vsekakor pa poraja tudi misli o podobnih raziskavah pri nas, o njihovi potrebnosti ipd. Kaj naj še zapišemo o pričujoči številki Alienacije? Ugotovimo iahko, da je zelo zelo bogata, iz česar seveda sledi, da je vredna branja. Poleg vsebinske bogatosti, pa lahko nedvomno pohvalimo tudi izredno domiselno tehnično izvedbo ter pregledno razvrstitev objavljenih tekstov. In si lahko želimo še kakšne takšne številke. Z. Pistotnik SKRIVNOSTNI OBRAZI ONKRAJ ZRCALA Ne oziraj se proti nebu, kajti sonce pošilja bele angele. Morda so te duše umrlih ptičkov, nebogljenih in mrzlih v dlaneh zemlje. Pa vendar jih Ijubim, Ijubim te mehke kroglice, ki nimajo več oledenelih besed. In tudi kamenje mi šepeta bajke o izgubljenih zakladih in lepoticah, katerih prstane nosi. Morda bi morala zakleniti svoj obraz onkraj zrcala v skrinjo teme, ki lahko zakriva odseve bolečine. Ko pojejo, se ustavlja morje in trosi kristale, zlate od umirajoče zarje, na njihove sanje. Potem ležejo in mah z usmiljenimi prsti briše z njihovih ustnic grenka veselja izgubljenih poletij. Mehak je ta glas; ni hodil skozi trnje. Obraz pa je črn od prehojenih pepelnih poljan. In vendar nosi v očeh ognjenordeče srce. Kermauner Aksinja SKLEPI 17. SEJE PREDSEDSTVA UK ZSMS Nanašajo se na tri sklope vprašanj: 1. Uresničevanje II. Faze ustavnega konstituiranja 2. Idejnost vzgojno-izobraževalnega procesa v visokem šolstvu 3. Uresničevanje kadrovske politike ad 1. Zakon o visokem šolstvu je pred skorajšnjim sprejetjem v skupščini SRS. Zato je potrebna takojšnja akcijska naravnanost vseh 00 ZSMS po fakultetah, ki mora zajeti: a. Izvesti javno razpravo o predlogu Zakona, niorebitne pripombe pa posredovati do 22. aprila, ko bo seja Univerzitetnega sveta. b. Izdelati statute fakultet po novem Zakonu do faze osnutka (rok je 15. maj) in do faze predloga (rok je 15. junij). c. Izpeljati postopek evidentiranja študentov, članov delegacij svetov na zborih študentov (rok je konec maja). d. Izvesti ankete o pedagoški usposobljenosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev (rok je konec maja). Obrazlozžitev Javna razprava o predlogu Zakona je bila ponekod že izvedena, vendar še ni zajela vseh fakultetnih sredin. Kljub temu sodimo, da so študenti seznanjeni z vsebino Zakona in se v razpravah nima smisla omejevati le na pripombe, temveč razmišljati o konkretnih možnostih realizacije Zakona po posameznih fakultetah. Statuti so poleg prakse pomemben del uresničevanja Zakona. Ne smemo dopustiti, da bi se oblikovali brez naše aktivne udeležbe v času počitnic ali v začetku šolskega leta. Pri tem moramo odmisliti razne formalno-pravne zadržke, ker so le-ti odraz zavlačevanja in čakanja. Zato je sedaj pravi družbenopolitični trenutek za izdelavo statutov. To velja tudi za učiteljske kolektive. Če izhajamo is stališča, da je samouprava po novem Zakonu enotna in nedeljiva, je jasno, da je za oba partnerja v njej postavljeni rok več kot sprejemljiv. OO ZSMS so nosilci evidentiranja študentov članov delegacije v svetu. Z evidentiianjem moramo pričeti takoj, zajeti mora vse študente. UK ima za to pripravljen enoten evidenčni list. Po postopku evidentiranja se bodo kandidati potrjevali na zborih študentov, katerih sklicatelji so 00 ZSMS. Ankete o pedagoškem delu profesorjev morajo postati stalna metoda ocenjevanja. Prilagojene morajo biti specifiki posameznih fakultet, sicer pa v osnovi velja model, ki ga bo izdelal Center za razvoj univerze. ad 1. Vprašanje idejnosti vzgojno-izobraževalnega procesa so bile do nedavna premalo prisotna v zavesti visokega šolstva. Uvajanje družboslovnih predmetov je zaradi objektivnih okoliščin še vedno na začetku. Dokler se stanje ne normalizira, morajo zaživeti svobodne katedre in prevzeti to vlogo. ad 3. Kadrovske komisije v sedanji sestavi in ob sedanjem načinu dela ne morejo zagotavljati smotrov, zaradi katerih so ustanovljene. Zato je potrebno ustanoviti kadrovske komisije, ki bodo sestavljene tripartitno in s poslovniki o delu, ki bodo odraz načel Zakona. Kadrovske komisije morajo posvečati posebno pozornost oblikovanju družbenopolitičnega kriterija, potrebnega za volitve visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Tega kriterija ne morejo več oblikovati dva, trije ocenjevalci, ker je taka ocena dejansko subjektivna. Ta kriterij morajo oblikovati skupno in enakopravno vse diužbenopolitične organizacije na fakulteti, kadrovska komisija pa mnenja uskladi v obliki stališča o kandidatu. To stališče pomeni družbenopolitični kriterij in je del ocene o kandidatovi usposobljenosti. Šele tak način dela omogoča uresničevanje učinkovite kadrovske politike v smislu noveea Zakona. NAZNANILO Dvoje revij sodeluje na nek način: DOMETI, reški časopis za kulturo in družbena vprašanja in naš ljubljanski študentski CASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI, DOMIŠLJIJO IN NOVO ANTR0P0L0GU0; v želji po obširnejšem sodelovanju se obračata na študente, asistente itd, sploh na vse umno pišoče, in razkrivata naslednje skiivnosti, da bi klic k sodelovanju bil oprijemljiv: Uredništvo DOMETOV razpisuje natečaj za esej in na splošno temo MARKSIZEM IN FILOZOFIJA ter predlaga naslednje podteme: - Marksizem kot misel revolucije - Zgodovina, subjekt in praksa v marksizmu - Filozofski pomen Marxovih ,,Grundrisse" (Temelji slobode, osnovi kritike političke ekonomije+).++ Nadalje pri taisti reviji pripravljajo tematske številke o utopiji in fašizmu (v juniju), o Gramsciju in italijanskem marksizmu sploh (poleti) in erotiki (jeseni) ter seveda čakajo prispevkov. Toisto delajo tudi pri ČASOPISU za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Zdaj je v tisku številka posvečena utopiji (in kanipriti v prodajo konec t.m. ali v začetku maja). Teme, ki jih namerava Casopis obravnavati v prihodnje, pa so - vzgoja in izobraževanje, - urbanizem, -mistika, - domišljija (sploh): pričakujoč prispevkov. S Problemi pa se dogovarjajo o še eni antipsihiatrični številki.+++ Kdor bo imel z Dometi opravka: 51000 Rijeka, Sarajevska ll/III, tel. 25-208; za Casopis pa naj pride kar na uredništvo TRIBUNE. + Hrvaški izbor-prevod Marxovih Očrtov (Gajo Petrovič ur., Naprijed, Zagreb 1974) ++ ,,Natječaj je opče jugoslavenski. Maksimalna dužina tekstaje 20 strana tipkanih največim proredom. Tri najbolja teksta bit če nagradena s po 3.000 dinara svaki. Nagradeni radovi kao i oni koji udu u uži izbor bit če objavljeni u časopisu DOMETI. Natječaj je anoniman, radovi se obavezno šalju pod šifrom, a autorstvo se dokazuje vlastitim primjerkom teksta. Rok za slanje radovaje 1.9.1975." +++ Torej sodelovanje ne le med dvema revijama. Pa še 3buna je zraven Bobi SREČANJE Z ZAMEJSKIMI SLOVENCI V Mladinskem domu v Bohinju jc bilo v prvih dneh aprila srečanje z zamejskimi Slovenci iz avstrijske Koroške (člani kluba slovenskih študentov na Dunaju), iz Italije in Madžarske. Na smučanju smo izme-njali informacije o delovanju za-mejskih Slovencev, o našem po-litičnem sistemu in samo-upravljanju, o počitniških praksah, mladinskih delovnih brigadah in ostalih oblikah srečanj ter bolj anga-žiranem sodelovanju zamejcev v sredstvnih našega javnega obve-ščanja in strokovnih revijah. Petrič D. K ZAKONU IN P.P Kot član sveta Centra za razvoj univerze pojasnjujem sledeče nejas-nosti in zablode v članku Zakon o visokem šolstvu v zadnji verziji (Tri-buna št. 12—13). Strela z jasnega (ali zatemnjenega) je bila, da se prič-ne študijsko leto s 1. septembrom in konča 30 avgusta. Predlagatelj pa naj bi bil Center. Moje poizvedo-vanje me je pripeljalo do zaključka, da to ni res(nično). Kaj takega ni prišlo s Centra. Končno je namreč popolnoma vseeno kdaj se kaj prične, če se nič drugega ne spreminja in kdaj se kaj konča, če ni nič drugega spremenlji-vega in spremenjenega. Tak datum je lep indikator zanimanja nekaterih za spremembe v visokem šolstvu. Lahko ga bi imenovali kot namerno podtaknjen kamen spotike, da ne bi pričeli študenti razpravljati še o čem drugem v zadnjem predlogu Zakona. Jože Skrlj ANKETA O ŠTUDENTSKIH DOMOVIH Kmalu se bo začela gradnja novil študentskih blokov (upamo!) Pr predsedstvu UK ZSMS se je usta novila posebna skupina v okviru so cialno-ekonomske komisije, ki je sestavljena iz študentov arhitekture gradbeništva, sociologije, pedago-gike in ekonomije. Ta skupina je zbraia vse gradivc in načrte, ki se tičejo prostorskegj razvoja Univerze. Gradivo je dobila na LUZ-u in CRV. Da bomo dobili popolno sliko, smo napravili še tc anketo, poskušamo dobiti tudi čim popolnejše podatke o študentih, k stanujejo pri privatnih stanodajalcih želje fakultet itd. Ker bo ta skupina poskušala izde-lati predlog za nove normative št-udentskih blokov, nam je ta anketa precej pomagala, svoj smisel pa dobi seveda šele v kombinaciji z vsemi ostalimi informacijami. Nekaj rezul-tatov, ki jih je dala (izvedena je bila vŠN,Ilirski,FSPN): OKOLJE: Univerzitetni center naj se gradi v južnem delu Ljubljane, vendar naj se omeji od stanovanjskih področij. VŠZD - preveč oddaljen od centra. Ilirska: lokacija ne ustreza zaradi hrupa. FSPN in ŠN - lokacija ustreza. Skupne želje glede okolja, kakrš-no naj bi bilo: Več zelenja, onemogočiti hrup, bližina rekreacijskih centrov, bolje urejena komunala, telefonske govo-rilnice. (Slabo razvrščene peš poti, kolesarnica, potrebna je trgovina v bližini, razsvetljava v ŠN). Potreben je tudi vrtec. BLOKI: Uvedejo naj se apartmaji. Ob-vezni jaški za smeti, potrebne so shiambe in skupne kuhinje, vendar za relativno malo sob (skupaj 5). Več tušev in čistejše sanitarije. Boljša zvočna izolacija od zunanjih vplivov. Več in bolje urejena dvi-gala. Vsak blok naj ima: pralnico, čitalnico in klubsko sobo. SOBE: Naj omogočajo normalen študij in počitek. Okna so funkcionalna in osvetlitev ustrezna. Delajo naj se le eno in dvoposteljne sobe. Boljša zvočna izolacija. Okna in vrata slabo tesnijo (ŠN). V vsako sobo je po-trebno namestiti ogledalo. Potrebne so dolge stenske police in omare z več predali. Potrebno je enakomer-no kurjenje in boljša namestitev ra-diatorjev. Potrebne so predsobe. Potrebne so tudi nočne svetilke. Glede zdravstvenih domov naj se zgradi center za študente. Razen tega anketiranci čutijo iz-reden odpor do menze, kuhalniki morajo imeti sidro, ker jim vedno zrastejo noge. Večini ni omogočena zabava, nevoščljivi so tistim, ki se znajo tako lepo cele noči zabavati po blokih, to se tudi dobro ujema s pripombami čez zvočno izolacijo in pritožbami nekaterih, ki so zgubili dosti prijateljev, ker so slišali pogo-vore v sosednjih sobah. Iz ankete smo ugotovili tudi, da sta povprečen hišnik in čistilka lenuha. Piko na i je dal nek študent: ,,Vse je minljivo le minljivost ni minljiva!" Dobili smo tudi zelo lep in sladek stavek: ,,Gradite čimveč študent-skih domov!" Vito G. 4-APRILSKI SUSRET FESTIVAL RAZŠIRJENIH MEDIJEV V počastitev 4. aprila - dneva študentov Beograda, je priredil Štu-dentski kulturni center od 4. do 12. aprila, letos že četrtič zapored, kul-turno manifestacijo pod imenom ,,APRILSKI SUSRET". To je mednarodni festival razšir- ugotovitve držijo, nas urejevalci tega prvega dela prepričujejo s tremi prevedenimi teksti iz knjige, ter z obšimo spremno besedo. Vsi trije teksti sestavljajo koherentno celoto; vsi trije implicitno povezujejo hiperprodukcijo in inflacijo sociologije v svetu s krizo meščanske družbe. V prvem prevedenem tekstu se Daniel Cohn-Bendit, eden izmed najvidnejših mož pariškega maja 1968, skupno s tremi sodelavci sprašuje ZAKAJ SOCIOLOGI? (Why Sociolo-gists? ). Gre za kritičen prikaz dominirajočih tendenc v sodobni sociologiji. Tako avtorji ugotavljajo, da prehod od akademske sociologije (kot služkinje filozofije) do neodvisne sociologije z znanstvenimi pretenzijami odgovarja prehodu od konkurenčnega k organiziranemu kapitalizmu. Ta kar najglobja zakoreninjenost sodobne sociologije v obstoječi družbi se kaže planetarno; sociolo-gija se vedno bolj specializira, doživljamo hiperprodukcijo različnih posebnih sociologij, od katerih se vsaka ukvarja z ozko določenim posebnim področjem, popolnoma ločenim od celote in s tem tudi od njegovih resničnih temeljev oz. vzrokov. Posebno je ta trend značilčn za ZDA, v Franciji, domovini avtorjev, pa imajo edini veljavo tisti sociologi, ki jim uspeva čim dosledneje prenesti ameriške sociološke modele in francoska tla. V spremni besedi opozarjajo uredniki tega dela na dejstvo, da je hiper-produkcija v sociologiji ter ,,promocija" vedno novih in novih posebnih socio-logij karakteristika razvoja sociologije tudi v Jugoslaviji. Sociologija je tesno povezana z družbenimi zahtevami. Teoretiki morajo pojamjevati parcialna protislovja, ne da bi se ozirali na družbeno totalnost, ki jih je izzvala. V ta namen dobivajo oz. že imajo tudi pojmi, ki se uporabljajo pri pojasnjevanju teh protislovij, konser-vativen karakter. Takšen parcialni pristop nujno jemlje racionalnost ekonomskega sistema kot danost. S takšnim pristopom je seveda sociologija ostala nemočna, ko je hotela pojasniti študentski nemir, še posebno nemir med študenti sociologije; zateči se je morala k ugibanjem in lažem. Nemira med študenti sociologije; na Zapadu (in tudi pri nas - op. ZP) ne moremo razumeti, če se ne vprašamo po družbeni vlogi sociologije. Avtorji kot primer navajajo neza-dovoljstva med študenti-sociologi situacijo v Nanterreu, sodobnem delu Sorbone, hkrati pa kritizirajo prevladujoče sociološke kon-cepcije v Franciji, predvsem koncepciji sociologov profesorja M. Crozierja in profesorja A. Touraina, ki sta resnično reakcionami in ne vidita za prst preko okvira obstoječega, in ga tako na veliko in skrajno naivno branita. Tako avtorji dokazujejo, kako je kljub temu, da v nekaterih sredinah njihove profesorje sociologije in na splošno študente sociologije imenujejo ,,levičarji", večina le-teh angažiranih na ohranjanju obstoječega družbenega reda. Samo manjšina sodeluje v borbi, ki se razvija v imperialističnih in eksploatiranih deželah. Ker so na univerzah možnosti borbe omejene, je bistveno razkriti študentom družbeno funkcijo uni-verze. V tem razkrivanju pa se oficielna sociologija kaže kot ,,pes čuvaj" obstoječega. STUDENTPOWER (INTRODUCTION)poskuša eden obeh izdajateljev zbornika A. Cockbum podati splošne predpostavke, iz katerih izhaja borba študentov za ,,študentsko oblast". Nasproti buržoazni družbi, njenim spletkam ter lažno demokratskim institucijam, ki imajo namen kompenzirati kakršno-koli resnično politično aktivnost množic, ki bi kot takšna nujno vodila do pretresov znotraj te družbe, postavlja avtor študentsko gibanje, pojav ki ga po njegovem mnenju obljublja obnova revolucioname politike in prihod nove družbene sile. Študentski upori so zavrgli ustaljene, običafne in prevladujoče obrazce politične akcije. Njihova akcija je uperjena proti družbenemu sistemu kot celoti. Prvi korak pri prevladovanju obstoječega družbenega sistema pa je vzpostavljanje ,,študentske oblasti", tj. kontrola organizacije in vsebine izobraževalnega procesa. Reakcija avtoritet na te poskuse je splošno znana. Ker so njihovi poskusi kooperacije doživeli neuspeh, so se zatekli k totalitami represiji. V nadaljevanju teksta avtor raziskuje krizno situacijo današnje kapitalske družbe. Primerja načina potrošnje in proizvodnje v epohi liberalnega kapitatizma ter sedanjega organiziranega in ugotavlja, da je bil kapital prisiljen v praksi izvesti to, kar avtor imenuje spektakularna potrošnja da bi lahko še nadalje obdržal pri življenju preživele oblike proizvodnje ter s tem predvsem lastnine in kontrole nad proizvodnjo. Izginjajoči imperialistični sistem potrebuje svojo kombinacijo ,,kruha in iger", da bi zadržal podporo prebivalstva; to pa je tudi srž tistega, kar se kaže kot spektakulama potrošnja. Primama funkcija visokega šolstva pa v takšni situaciji postane vzgoja množice manipulatorjev, ki jih takšen način organizacije družbe potrebuje; da pa bi se to lahko izvedlo, da bi bili študentje lahko ,,vzgojeni" v manipulatorje, morajo biti najprej podvrženi procesu prilagajanja. Objektivni pogoji za študentski revolt obstajajo na vseh viso-košolskih institucijah. Povsod je oblika izobraževanja represivna; izobraževanje je podrejeno izpitom, tekmovanju, stopnjevanju; odnosi so očetovski; pokornost, karierizem in tradicionalna raz-delitev družbenih položajev so dominantne značilnosti tega pro-cesa. Študentom je dodeljena vloga bodočih manipulatorjev, a sistem se še ni naučil, kako izvesti nebolečo socializacijo potrebnih mu kadrov. Zato ta proces ni vedno uspešen; tako ni čudno, da je ravno študente družbenih ved, ki jih prav študij sili v razumevanje celotne igre, najti na čelu študentskih uporov. Vse skupaj se začenja z otresanjem pasivnosti, ki jo sistem poskuša vsiliti vsakemu prebivalcu tega planeta. Študentske akcije puščajo vtis vsaj delne dezalienacije. Eden od ciljev teh akcij je, razumljivo, izgradnja revolucionarnega bloka s silami delavskega razreda, vendar pa leži neposredna moč študentov v njihovi univerzitetni sredini; tam, kjer oni delajo. Toda opozoriti je treba, da je študentska oblast dobivala revolucionaren značaj le takrat, ko so študentje zavrgli predstave, kako da je univerza svet zase. Ponekod je študentskim gibanjem res hitro uspelo priti do spoznanfa, da je treba prekiniti izolacijo, ki jim jo vsiljuje buržoazna družba pod pretvezo privilegijev. Vendar pa mora biti študentsko gibanje najprej ono samo, preden lahko postane popolnoma koristno za vse. Univerze morajo postati ,,rdeče baze", začetne točke, iz katerih se lahko izpodkopuje ostale ključne institiicije družbe. Kajti niti ena kapitalistična država — če se hoče naprej nemoteno razvijati - si ne more privoščiti konstantne policijske okupacije vseh univerz. Tako dolgo, dokler si tega ne more privoščiti, pa univerze ostajajo ,,rdeče baze". Čeprav so se v začetku revolta pojavljale tendence po zavra-čanju vsake teorije, se je pozneje pokazalo takšno ravnanje kot neprimerno. Študenti imajo neizbežno svojo vlogo v družbeni produkciji in reprodukciji ideologije. Biti v takšnem primeru neoborožen pa pomeni najmanj politični poraz. V nadaljevanju avtor analizira revolucionarno tradicifo in sedanfo situacijo v V. Britaniji. Tretji prevedeni tekst nosi naslov Delo in odtujitev na univerzi, njegov avtor je Carl Davidson. Trdi, da študenti niso delavci v strogem pomenu besede. Vendar pa se tista skupina študentov, ki jo plačujejo državne ali privatne institucije, da bi se ukvarjala z določenimi vrstami intelektualnega dela in zato lahko pri tej aktivnosti ugotavljamo povečanje produktivnosti njihove delovne sile kot dejanske menjalne vrednosti, zelo približa pojmu delavca. Prav tako gre pri skupini predavateljev, ki so predvsem ,,nižji predavatelji" za prav takšne podobnosti. Ti dve skupini pa spadata po avtorjevem mennju med pripadnike t. im. novega delavskega razreda. jenih medijev, ki je prav gotovo edinstven v Jugoslaviji. Na njem so-delujejo mladi ustvarjalci-, ki skušajo prestopiti klasične meje med umct-nostmi in tako razširiti njihovo po-menskost. Avtorje, ki so prišli iz Ita-lije, V. Britanije, Kanade, Brezilije, Madžarske, ČSSR, Poljske, ZDA, Francije, ZRN in Jugoslavije, so or-ganizatorji spodbudili k sodelovanju na dva načina: z jugoslovanskim na-tečajem in z neposrednim povabi-lom. Na natečaj je prispelo 43 del od katerih je žirija 10 del izbrala za realizacijo. Ostali projekti, ki niso prišli v ta izbor, so bili obiskovalcem na ogled na razstavnem panoju v stavbi ŠKC. Slovenci smo bili za-stopani s prispevkom Tomaža Man-cinija, ki ga je žirija izbrala za reali-zacijo. Povabilu pa se je odzvala tudi gledališka skupina Pupilija iz Ljub-ljane, ki redno sodeluje na tej pri-reditvi. Dogajanje se je vršilo vsak dan običajno od 12. do 24. ure veči-noma v poslopju ŠKC, ki stoji na-sproti ,,Beograjčanke" - najvišje stolpnice v Beogradu. V stavbi Centra je več različnih prostorov od koncertne dvorane, kjer so bile tudi filmske projekcije, do razstavne ga-lerije, kluba in velikega foyerja z bi-fejem, kjer lahko čez dan študenti, ob poslušanju izključno resne glasbe, pijejo le brezalkoholne pi-jače, študirajo ali počivajo. Za udelcžcnce festivala in gle-dalce je vsak dan izšol biltcn z dnev nim sporcdom in s prispevki avtor-jev ter s ponazoritvami in razlagc njihovih zamisli. Dela s področja razširjenih medijev, zasnovana na vi-zualnih, zvočnih, mobilnih, filmskih in besednih učinkih, so bila pestra in izredno zanimiva. Za vscj pri-bližno predstavo naj navedem nekaj naslovov. Dogodek z magneto-fonoma, Glas iz zvočnika, Koncert za štiri avtomobilske hupe in milič-niško piščalko, Vesel sem, da lahko kseroksiram, Premikanje zvočncga ambienta, To je video-tapc, Transport ideje, Fonopoezija. Poudariti moram, da tu ni šlo za tekmovanje, zato tudi ni bilo festi-valskih nagrad. Pri realizaciji svojih zamisli, kar jim je bila edina nagrada in spodbuda za njihova umetniška iskanja, so pomagali tudi sami avtorji. Namen festivala je predvsem v tem, da stimulira snovanje na pod-ročju intermedijalnih zvez med umetnostmi in da nudi avtprjem ugodno možnost za realizacijo nji-hovih idej. Opaziti je bilo vcliko za-nifnanje za tovrstno ustvarjanje. Ker je ustvarjalcev na tem področju raz-širjenih medijev, tako v tujini kot tudi pri nas, vedno več, jim pomeni aprilsko srečanje zelo dobrodošlo priložnost za medsebojno spozna-vanje, za izmenjavo izkušenj in za predstavitev njihovih zamisli. MANCINI TOMAŽ EPIZODA IZ NONSTOP NANIZANKE UK ZSMS-SOCIALNA EKONOMSKA KOMISIJA Že dolgo nas muči, študente v Ljubljani in ostalib večjih središčih, stanovanjski problem, saj vemo, da je kapaciteta študentskih domov veliko premajhna. V okviru socialno-ekonomske komisije pii UK ZSMS se je formirala posebna komisija, ki si je zadala nalogo urediti razmere s podnajemniškimi stanovanji. V to so nas prisilile že oderuške cene in pa vprašanje, kako temu narediti konec oziroma problem vsaj omiliti. V prihodnjih dneh bodo v ta namen po vseh 00 ZSMS na fakultetah razdeljeni anketni listi, ki naj bi jih izpolnili vsi študenti, ki ne stanujejo doma oziroma v študentskih domovih. Anketa naj bi prikazala dejansko stanje, ki bi ga bilo moč kasneje posredovati širši javnosti, posebno šc pristojnim družbenopolitičnim forumom. Anton Špolar V temle spisu se bomo pa pečali z novim zakonom o visokem šolstvu. Pravzaprav gre za predlog zakona, ki ga je skupščina SRS sprejela 7. marca letos in bo postal veljaven v času do konca junija. Nič vam še ne povemo, kaj in kako bomo govorili o njem. Za začetek zaupajmo le, da ga ne bomo razlagali od črke do črke, ampak si ga bomo ogledali iz take perspektive, da se nam bo videl bolj scela in bo še kaj poleg njegovih črk v našem vidnem polju. Perspektiva nam bo določala tudi način govorjenja: ne bomo ga zmerjali, češ da je . zabloda, niti mu ne bomo peli glorije (priljubljena fraza je, da je zakon ,,korak naprej" pa nič ne rečejo kam, v prepad ali s palcem v kamen in nič ne povejo, čigav korak). 8 V obrazložitvi novega zakona piše, da zdaj veljavni zakon ,,zavira nadaljnji razvoj visokega šolstva v duhu nove ustave", zato je bila nujno potrebna ,,uskladitev tega zakona z ustavo". Novi zakon naj bi zagotovil, da visoko šolstvo postane ,,čimbolj koherenten del združenega dela", da bolj kakor dostej prispeva k ,,napredku delovnih procesov na vseh področjih družbenega življenja, k njihovi večji produktivnosti in humanizaciji", vzvratno pa naj bo dejavnost visokega šolstva ,,neposredneje usmerjana v zadovoljevanje resničnih družbenih potreb". To uskladitev skuša novi zakon zagotoviti tako, da se močno poveča vpliv družbe (mišljeni so različni izvenuniverzitetni de-javniki) na visoko šolstvo. Vzvodov tega vpliva je več, naštejmo jih le nakaj: — sodelovanje ,,delegatov ustanoviteljev, zainteresiranih orga-nizacij združenega dela, organov družbenopolitičnih skupnosti in organizacij ter drugih uporabnikov" pri samoupravljanju na vseh ravneh visokega šolstva, — Vsakoletno preverjanje, ali učitelji izpolnjujejo pogoje za izvolitev v svoj naziv, — marksistečni centri, ki jim je naloženo med drugim uskla-jevanje in načrtovanje študijskih in raziskovalnih programov družboslovnih visokošolskih temeljnih organizacij (odslej v tekstu VTO) in sploh ,,usposabljanje delovnih ljudi, zlasti študentov, za delo in samoupravljanje". Prav naštete točke so tiste, v katerih se novi zakon najbolj razlikuje od starega in ki so se sestavljavcem očitno zdele najpomembnejše za zagotovitev ,,zadovoljevanja resničnih druž-benih potreb". Manj pomembno se jim je z vidika podružbljanja univerze zdelo poseganje v hierarhijo organizacije tako imeno-vanega vzgojno izobraževalnega procesa in odnosov, ki jih ta organizacija implicira (izpitni sistem, hierarhija nazivov itd. — gre za tiste odnose v visokem šolstvu, ki so najbolj zastareli in zacementirani). To pa so ravno tisti odnosi, ki študente najbolj neposredno zadevajo in jih tudi občutijo kot najpomernbnejše. Seveda bi bilo nespametno trditi, da je z novim zakonom ostalo vse pri starem, kar se tiče študentov. Poleg fakultetnih statutov, ki bojo pomembno dopolnjevali zakon in bi naj pri njihovem sprejemanju sodelovali tudi štiidentje (na temo statutov se bomo še vrnili), je za nas najbolj zanimiva številčno enakopravna udeležba pri samoupravljanju v VTO. To sta potencialni rriožnosti tudi za spreminjanje ,,vsakodnevnih" odnosov na univerzi. V tem spisu bomo skušali načeti ravno to vprašanje: možnosti, ki se z novim zakonom ponujajo študentom, da radikalno spremenijo svoje vsakdanje študentovsko bivanje in tako dejansko podružbljajo visoko šolstvo. Tako bomo prisiljeni zanemariti vprašanja, ki zadevajo sodelovanje med uporabniki in visokim šolstvom, uveljavljanje marksizma itn. in so gotovo zelo po-membna, vendar pa so zelo kompleksna, predvsem pa jih študentje ne občutijo tako neposredno kakor, recimo, izpitni režim. TRIBUNA - uredništvo: Anka Jančič, Tomaž Mastnak, Jože Vogrinc, Ivan Volarič-Feo, Jadran Sterle (odgovorni), Jože Škrlj (glavni), Ifigenija Zagoričnik, Zorman Alojzij (likovni in tehnični), Tanja Vi her (lektor) ... TRIBUNA - izdajateljski svet: Smilja Amon, Božidar Debenjak, Spomenka Hribar, Robi Kovšca (predsednik), Marko Morel, Peter Pal, Andrej Pengov, Boštjan Pirc, Vili Pšeničny, Darko Strajn, Janez Vodiear, Pavle Zgaga ter glavni in odgovorni po funkciji... TRIBUNA - študentski list, izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS, uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 /11 - soba 86, telefon 21-280, tekoči račun: 50101-678-47420, tisk Študentski servis-, letna naročnina 35 din, poštnina plačana v gotovini, rokopisov ne vračamo, oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/72 od 22.1.1973 ... PROBLEMI/ RAZPRAVE 141-144 Pravkar izšla, obscžna (čctvcrna) številka Problemov zaključujc lctnik 1974. Na prvem mcstu je prispevek Rastka Močnika BLAGO-GLASJE, ki proučujc mctaforično strukturo znamenitega Prcšernovega soncta ,,Življenjc ječa . . ."; uvaja ga daljša notica o samcm pojmu metafore. Analiza prve kvartine je primer strukturalnega postopka v najboljšem poincnu besedc, kjer ,se ncposrcdna .formalna' analiza teksta neprenehoma navidez ,nelegitimno' križa z ,občimi' reflcksijami o estetskcm presežku smisla, aporiji naivne opozicije mctaforičnega in dobescdncga pomena, mestu subjekta izjavljanja glcde na kohercnco strukture pcsmi, razliki poetične in formalnc logikc, incidencah družbenega procesa na pesniški postopek, ki se kažejo npr. v idcoloških pogojih, ki naj jih izpolnjujc ,dobra' metafora itd. Škoda, da jc - očitno zaradi pomanjkanja časa - analiza prcostalih treh kitic ostala na dokaj formalni ravni izstavitvc transformacij predpisov za različne vcrze. Posebej zanimiv in aktualen je drugi Močnikov prispevek: kratek ODLOMEK O »TEORIJI KOMUNIKACIJE", ki tcmeljni ustroj akta kominikacije v teoriji informacij navcže na ideološki videz izoliranega akta ekvivalentnc mcnjave kot fetišiziranega momenta kapitalističncga ekonomskega procesa; tako teorija informacije s samim svojim osnovnim teorijskim aparatom dclujc kot zator družbene označcvalne prakse. Poscbej jc zanimiv in aktualcn, ker gre za izrecno polemično ost; v uvodni opombi sam avtor namreč pravi o tcm prispcvku: ,,Na tcm mestu ga objavljamo iz vseskoz polemičnih razlogov: tudi v Problcmih (scvcda nc v Razpravah) so se začele prikazovati vsakršne ideološke marnje, ki svoj solipsistični agnosticizem (da naj bi namrcč ,,znak značil" - ta drugi ,,sposojeni" lckscm v sintagmi je pač bciina za ustreznc idealističnc-ideološkc investicije) podpirajo s ,,teorijo", uvoženo iz informatiškega in kibernetiškega bcsedišča sodobnih ,,tcorij" o ,,komuniciranju"." Braco Rotar (SOCIOLOŠKA AKSIOMATIKA JE AKSIOLOGIJA) se s scmiotično aparaturo lotcva analize ,,vrednot", pri čemer je polemična ost članka dvojna: meri tako na idcologijo ,,vrednot" kot na (prav tako še ideološki) instrumentarij, s katcrim skuša sodobna sociologija analizirati to ideologijo. Članek Jureta Mikuža, ki je ppsvečen NOVIM ŠTIFTARJEM IN DUHOVNI PRAKSI NJIHOVEGA ČASA, vmešča to ljudsko heretično gibanjc na Slovenskem, katerega vrh sega v drugo polovico 16. stoletja, v trikotnik s katoliško cerkvijo ter reformacijo, hkrati pa - kljub temu, da je večina članka deskripcija — zastavi vprašanje, kako se na tem ,,področju (med)religioznih odnosov - ujemanj, nasprotij in borb" odraža tedanje družbeno dogajanje v slovenskih deželah. Tinc Hribar s člankom ROŽA V VRTU nadaljuje serijo Znanosti in stvar 'sama. Pričujoč prispevck je posvečen predvscm odnosu vsakdanjega in znanstveno-filozofskega izkustva tcr mnogoznačnosti vsakdanjosti kot izhodišča vsakega izkustva. Celotna .serija priča predvsem o tem, kako skuša avtor - kljub videzu, da gre zgolj za variiranjc Heideggcrja - z imanentnim razvijanjem problematike prebiti osnovna izhodišča Heideggerjeve misli. Vrsto izvirnih prrspcvkov zaključujeta dva članka hrvatskih avtorjev, ki sta - presenetljivo - objavljena kar v srbohrvaščini. Nenad Miščcvič (DIAGRAF, O MARGINAMA LEFEBVREOVA ČITANJA LENJINA) interpretira epistemološko problematiko Leninovih beležk ob branju Hegla v luči strukturalistične (Althusser) ter post-strukturalistične (Delcuze) naravnanosti, kar ga privede do ostre zoperstavitve obema doslejšnjima branjema Lenina, tako diamatskemu kot tistemu, ki izhaja iz ,,filozofije praksc" in ki ga avtorju reprezentira Lefebvre. Ob članku Darka Kolibaša ŠALAMALA pa je bržkone ključnega pomena naravnanost, iz katere ga beremo: čc ga beremo kot ,strokovno' interpretacijo Melvillovcga Moby Dick-a, ga moramo nedvomno odkloniti kot zmedeno bescdovezje praznih besednih iger, mešanja najrazličnejših ravni itd. - toda čc upoštevamo, da gre za delo ,Rabelaisa in Mallarmeja jugoslovanskega strukturalizma', sc nam morda odprc ncka druga pot, v kateri postanejo pravkar omenjeni kriteriji irelevantni, celo zastirajoči resnico, ki jo prinaša tekst. V rubriki Kritika je objavljen še en prispevek Rastka Močnika, in ob srbohrvaškem prevodu de Saussurove Obče lingvistike, dela, ki je utemeljilo strukturalno lingvistiko. Avtor pokažc - predvsem ob problematiki arbitrarnosti znaka in odnosu lingvistika (semiologija - ,notranjo' razsrediščenost de Saussurovega teksta: ideološka problematika znaka, jezika kot izraza, logocentrizma itd. zastira samo temeljno de Saussurovo odkritje. diferencialnosti jezika; to odkritje je sproščeno v vsej svoji subverzivnosti šcle s konstitucijo novega, translingvističnega spoznavnega objekta, TEKSTA. Številka prinaša dva prcvoda: Jacqucsa Lacana VLOGA IN OBMOČJE JEZIKA V PSIHOANALIZI (nadaljcvanjc iz prcjšnjih štcvilk) tcr pogovor Jcan-Louis Houdcbina z Julijo Kristevo EKONOMIJA 1N POLITIKA PESNIŠKE GOVORICE. Ob Lacanu moramo pohvaliti predvscm odličen prevod tcga siccr zelo hcrmctičncga avtorja (dclo J. Razpotnika); za obžalovanja vrcdno jc lc to, da tekst ni opremljen z daljšimi pojasnili, kar bi ga naredilo mnogo dostopnejšega. Razgovor s Kristevo ob njcni novi knjigi (REVOLUCfJA PESNIŠKE GOVORICE, prcvod M. Dolarja), pa jc zanimiv predvsem zato, ker nakaže vsaj pri nas mnogokdaj sprcgledano politično razsežnost iz strukturalizma izvirajočih teorij. Štcvilko zaključuje izredno obscžna polcmika mcd Ivanom Urbančičem in Slavojem Žižkom, ki sc vrti prcdvscm okoli vprašanja strukturalizma in psihoanalizc. Za polemiko so žal značilni predvsem - kot ugotavljanja v svojcm drugem prispcvku sam Urbančič - ,,oscbnc bodicc in drugi balast z ene in druge strani", tako da pomoni za tistc, ki jih vescli opazovati cclo palcto .nizkih' in .visokih' udarccv (kajti zanimivo je opazovati, kako pri obeh avtorjih prav vrtogiavo prehajamo od filozofskih izvajanj o Husscrlu, Lacanu itd. do izrazov tipa ,,bcsedna solata", ,,komično", ,,blcfiranje", ,,gostilni.ško-pivski nivo" itcl.), ncdvomno zelo zanimivo, čc ne že prav slastno branje, nckoliko nianj pa zvemo o centralnem, gotovo zelo tehtnem vprašanju polcmike: vprašanju statusa (strukturalne) psihoanalizc. Glcde na celoto štcvilkc rnoramo reči, da prcdstavlja njena cnotnost šc eno potrditev dejstva, da postaja pot, ki jo ubirajo Problemi (Razprave, nczdružljivc s potjo Problemov) Literature, tj. da jc v intcresu samih Problemov, da se oba dela razvijeta po svoji lastni logiki. Poleg tcga je - in to jc scveda bolj neprimerno bistvcno - opaziti določeno ujemanje te štcvilke z zanjo (petorno) štcvilko lanskega lctnika (1973) - v obeh primerih gre za tcžišče na problcmatiki, ki scjc jc oprijclo ime ,,strukturalistična". Obči vtis je, da sc je v zadnjih letikih (izrazitejc od letnika žc 1971) premaknilo tcžišče (vsaj tcorijskega dcla) rovijc iz fcnomenološko - ,hcideggerjanske' na ,strukturalistično' usmoritev, da je slcdnja čedaljc bolj ,dajala ton' celoti - morda jc tudi v tem iskati ključe polcmike Urbančič-Žižek. In upati jc predvsem, da bodo, kot to že dokazuje skupna številka z Časopisom za kritiko znanosti, imaginacijo in novo antropologijo, Problcmi — Razprave v tcj usmcritvi našli vcč stika s tim. ,študentsko levico'. ALIFANACIJA BR.1/75 izdaja: Udruženje studenata sociologije Odjela za filozofiju, psihologiju i sociologiju Filozofska fakulteta - Zagreb str. 1000 cena izvoda: 20 din Že leta 1972 je takratno Udruženje studenata sociologije začelo izdajati svojo lastno ,,biblioteku", zbirko, imenovano PSENICA. V dveh'.'mesecih delajo uspeli izdati zelo iskane in potrebne tekste, ki s, če ne nič več, vsaj nujni za vsak kolikortoliko ,,normalen " študij tako sociologije kot tudi filozofije. Tako so zagledali dan Herakli-tovi fragmenti, Leukip in Demokrit, pa tudi Robert Owen. Na vsesplošno žalost se je pri temtudi nehalo; delo je zamrlo in konč-no umrlo. Po skoraj treh letih pa so si študentje na oddelku po-novno osnovali Udruženje — novo, mlado, navdušeno in pri-pravljeno delati. Tudi ta novorojenček si je najprej zastavil izda-jateljske naloge; izbrali so uredniški odbor in pričelo se je. Rodila se je Alienacija, nova ,,Biblioteka". In hkrati s tem rojstvom je zagledalo ta beli svet tudi trinajst Platonovih (političnih) piseni, kolikor vemo, pnnč v celoti prevedenih pri nas. No, potem smo nekaj časa poslušali le obljube, a kljub dvomom ni ostalo le pri njih. Zdaj lahko listamo po prijetni črni ,,knjižici" velikega formata, ki ima vse značilnosti revije, rekli bi — sociološke. Poglejmo zdaj najnovejšo številko Alienacije, prvo v letu 1975. Najprej pade v oči, da je ta številka pravzaprav razdeljena v dva dela, ki sta vsak zase zaključena celota. Prvi del, ki ga lahko imenujemo informativne narave, je prikaz knjige STUDENT POWER (ed. A. Cockburn in R. Blackburn), zbomika (predvsem) socioloških tekstov, ki potrjujejo, da znotraj sociološke misli na Zapadu obstaja kontinuiteta kritičnega reflektiranja lastnega meščanskega sveta. To je reflektiranje, ki ima mnogo skupnih točk z Marxovo kritiko kapitahkega sveta, ki pa ne ostaja samo pri tem dotikanju, temveč reaktualizira oz. na novo osvetljuje nekatere (velikokrat namenoma) pozabljane Manvove ugotovitve (npr. o odtujitvi). Student Power fe reprezentant sociološke literature s konca 60-tih let. Ena izmed karakteristik te literature je prevla-dovanje ozko-specialistične sheme sociološkega ,,mišljenja" z uva-janjem in razvijanjem nekakšnega interdisciplinamega pristopa (sociologija, filozofija, politična ekonomija, psihologija ipd.). Da te Nikjer v tekstu zakona izrecno ne piše, da se visokošolski prebivalci delijo na učitelje in študente, niti niso navedeni razlogi za tako delitev. Delitev je torej samoumevna. Poglejmo kar člene: 6 7. člen (prvi člen poglavja o visokošolskih učiteljih, znanstve-nih delavcih in sodelavci. 68. člen 1. Nazivi visokošolskih učiteljev so: redni profesor, izredni profesor, docent, profesor višje šole in predavatelj višje šole. 2. Nazivi znanstvenih delavcev so: znanstveni svetnik, višji znanstveni sodelavec in znanstveni sodelavec. 3. Nazivi visokošolskih sodelavcev so: asistent, lektor, preda-vatelj in strokovni sodelavec s posebnim nazivom, ki ga določi statut VTO. 51. člen (prvi člen poglavja o študentih) 1. Študent je sodelavec v vzgojnoizobraževalnem in razisko-valnem procesu, v katerem na določenem področju pridobiva znanje in izkustva ter razvija ustvarjalnost, delovne navade in samoupravno aktivnost. 3. Uspešnost študija in aktivno sodelovanje v vzgojnoizobra-ževalnem in raziskovalnem procesu sta podlaga samoupravnih pravic in dolžnosti študentov v tem procesu in oblik njihovega samoupravnega odločanja v visokošolskih temeljnih in delavnih organizacijah, skupnostih in univerzah. Primerjajmo 3. odstavek 51. člena s 67. členom. Aktovno sodelovanje študentov v vzgojnoizobraževalnem in raziskovalnem procesu je podlaga njihovih samoupravnih pravic in dolžnosti, pa vendar to ni delo. Tu je očitno protislovje: aktivno sodelovanje pri delu ni delo. Kako je to mogoče? Samo na en način: gre za odtujeno delo, gre z drugimi besedami, za zastarelost družbnih odnosov znotraj visokega šolstva. Aktivno sodelovanje je tu samo sinonim za pridnost, marljivost, uspešnost pri študiju in to je tisto poglavitno, kar se od študenta zahteva. Sicer pa je študent še vedno v vlogi vajenca, sodelavci in učitelji pa so pomočniki, mojstri in druge flgure iz cehovske hierarhije. Študent je še zmeraj tisti, ki znanja nima, učitelj pa ima znanje v zakupu in ga po primernih zalogajih prodaja študentu. Z diplomo si študent dokončno odkupi znanje in se tako odkupi visoki šoli. Če so posamezni obroki znanja zanj pretežak zalogaj, ni s samoupravnimi pravicami in dolžnostmi nič, Vsebina in izrazoslovje poglavij o visokošolski dejavnosti, študentih ter o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in sodelavcih še potrjuje našo ugotovitev. Z majhnimi izjemami gre pri opredelitvi visokošolske dejavnosti za opis zdajšnje dejavnosti. Kar se tiče izrazja, so izpitni sistem, pouk kot izvajanje študijskega programa itn. predpostavke in se torej tudi od statutov, ki naj bi podrobneje določali te zadeve, ne pričakuje večjih sprememb, ampak le uskladitev z zakonom (tako piše v obrazložitvi zakona). Kolikor spremembe so (trajanje študijskega leta, skrajšanje absol-ventskega staža), so bolj tehnične narave; naravnane so na večjo učinkovitost študija in slednja je tudi njihova edina utemeljitev. Ni naključje, da so študentje kritični prav do tistih določb, ki so v sklopu celotnega zakona in njegovih tendenc razmeroma manj pomembne (glej stališča zbora študentov Ekonomske fakultete v tej Tribuni!). Razlog velja iskati prav v zastarelosti odnosov znotraj visokega šolstva: študentom se bistvene spremembe v visokem šolstvu, kakor jih opredeljuje zakon, dogajajo kot nekaj zunaj njih, kar jih zadeva kvečjemu z ,,moralnopolitične" plati, le abstraktno, medtem ko je skrajšanje absolventskega staža hudo konkretna dodatna obremenitev. Ker študentje prizadevanja za učirtkovitejši študij, ki se v praksi izvajajo z zaostrovanjem prestopnih pogojev in rednimi kolokviji, čutijo kot preobremenitev, se njihova morebitna angažiranost usmerja v obrobne probleme. ,,Podružbljanje uni-verze" tako poteka zunaj njih in mimo njih. §§§ Za študente je bistvena novost zakona številčno enakopravna udeležba študentskih delegatov v svetu VTO, ki bo temeljni samoupravni organ v VTO. Ocenjuje se, da bo to ,,korak naprej glede na staro stanje" (Peter Pal ob predstavitvi zakona v Tribuni). Vprašajmo se torej: korak kam? Ravno zaradi ohranjene hierarhije družbenih odnosov znotraj univerze določba zakona o enakopravnosti študentov v samo-upravljanju rie ukinja neenakopravnega odnosa med učiteljem in študentom, ampak uzakonjuje nasprotje med njima. Večja samo-upravna (in s tem tudi politična.) vloga študentov oziroma njihovih delegatov ob nespremenjenih (ali zaostrenih) delovnih pogojih lahko le še poveča trenje med učitelji in študenti ter jih namesto v skupno premagovanje obstoječega, namesto v podružbljanje skozi osvobajanje in razodtujevanje lastnega skupnega dela, napotuje v medsebojni konflikt. Seveda ne gre (in ni nikoli šlo) za študente in učitelje kot stmjeni nasprotujoči si sili, temveč za pola znotraj istega nasprotja (odtujeno neodtujeno delo), ki pa ga ni mogoče odpraviti, ne da bi obenem odpravili to polarizacijo. ZSMS kot edina organizirana sila med študenti in zato tudi nosilec samo-upravljanja s strani študentov, tako pade v n^prijeten položaj. Če bo hotela zastopati hotenja študentske večine, bo nujno v konfliktu z učitelji (in obenem s študijskimi obveznostmi itn.)in narobe: če bo hotela konstruktivno sodelovati v samoupravljanju (kar pomeni zagovarjanje obstoječih odnosov in intenziviranje študija), ne bo prav nič popularna med študenti. V primeru ekvilibriranja med obema skrajnostima se bo zamerila obojim. Nočemo biti črni preroki. Ti konflikti lahko med drugim povzročijo, da vsaj del študentov in učiteljev uvidi potrebo po temeljiti spremembi medsebojnih odnosov. Temeljno vprašanje tega trenutka na univerzi je zato vprašanje fakultetnih statutov. Slednji vendarle v tolikšni meri dopolnjujejo zakon, da bi bilo mogoče z njihovo pomočjo začeti graditi nehierarhične odnose, saj določajo študijski in raziskovalni program VTO (v zakonu je v 33. členu tudi nakazana možnost, da se ,,pouk lahko izvaja tudi po individualnih študijskih programih"). Bojimo pa se, da se to ne bo zgodilo. 97. člen zakona namreč določa, da je treba statute vskladiti z zakonom najkasneje v štirih mesecih po njegovi uveljavitvi. Zakon postane veljaven do konca junija, torej je treba vskladiti statute z njim do konca oktobra. V tem času bojo naši funkcionarji pretežno na počitnicah ali pa bojo intenzivno štu-dirali, zato se pri vse zadevi ne bojo mogli kaj dosti angažirati, da o ,,silent majority" niti ne govorimo. Pa vseeno izkbristimo še malo prostora v časopisu in apelirajmo na vse poklicane in izvoljene predstavnike ZSMS, da takoj zdaj premozgajo novi zakon in stare statute in z vso to ,,problematiko" seznanijo študente, dokler so še pri roki ter skupaj pripravijo predloge za nove statute. Iskreno zapisamo: Ne verjamam, da bo moje pisanje kaj zaleglo. Že leta nazaj so pametnejši od mene pisali boljše in bolj utemeljene spise od tegale, pa je vendar razultat natančno tak, kakršen je. Zato tudi tak naslov. . . Jože VOGRINC IN KAJ JE Z DRUŠTVOM Pisali smo že o Društvu za medsebojno pomoč ljudi v duševni stiski, ki se je ustanovilo v začetku aprila. Zanimalo me je, kaj se je od takrat dogajalo na tej sceni, pa sem šla šc enkrat pogledat; en intervju z dr. Ano Rojnik bi bil najbrž zelo podučna stvar, sem si mislila - začnimo pri jedru. Dr. Ana Rojnik je majhna svetlolasa ženska z neverjetno energijo, žcnska, ki ve kaj dela, in ki o svojem delu govori z živahno nezaneseno odločnostjo in nekim svojskim humorjem. Prišla sem k njej tam okiog osmih in potem sva se skoraj štiri ure pogovarjali o naši psihiatriji, o njenem delu v Klinični bolnici, o Društvu in še o marsičem. Pri osebnosti dr. Rojnikove človeka najbolj fascinira njena neposrednost in sproščenost v odnosu do drugih in njena močna duhovna hrbtenica; 1*11 know my song well before I start singing, je rekel Bob. V prostem, živem pogovoru, brez novinarskih zatežb in beležnic na mizi je dr. Rojnikova precej bolj plodna kot pred avditorijem; tam ji manjka govorniške retorike, ki bi vžgala, in tudi zdi se, da jo njena osebna poštenost in globoka zavzetost za stvar prej ovirata kakor vzpodbujata pri tovrstnem uveljavljanju. Njene odgovore sem morala zaradi omejenega prostora precej skrajšati, niso pa (upam) v ničemer bistveno okrnjeni. TRIBUNA: Dr. Rojnikova, kakšen je bil v slovenski javnosti odmev na ustanovitev Društva za medsebojno pomoč ljudi v duševni stiski? Dr. ANA ROJNIK: Zanimanje za Društvo je v slovenski javnosti večje kot smo celo sami pričakovali; skoraj vsak dan dobivamo pisma, v katerih nas ljudje vprašujejo, kdaj bo Društvo začelo delovati, kdaj bodo predavanja, na koga se lahko obrnejo za podrobnejše informacije itd. Vpisalo se je že okrog 100 članov — večinoma so to ljudje, ki imajo različne psihične težave in bi jim Društvo lahko nudilo določeno pomoč, veliko je študentov psihologije, filozofije, sociologije in pedagogike, in nekaj je tudi ljudi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s to problematiko in jih stvar zanima. Strokovna javnost pa je reagirala sprva zelo zadržavno, le napredni zastopniki socialne psihiatrije so projekt pozdravili, vendar istočasno ostali zelo previdni. Tako je s to stvarjo. Podobna društva v svetu so dostikrat imela težave z uradno psihiatrijo; nekateri naši strokovnjaki so že izrazili bojazen, da bi se nekonfor-mnost in neortodoksnost delovanja društva izražala ,,bolj v kritiki obstojegečga in ne tudi kot ustvarjanje novih, uspešnih oblik pomoči", čeprav je ravno to naš osnovni namen, namreč ustvarjati nove in uspešne obKke pomoči ljudem, ki so pomoči potrebni. TRIBUNA: V čem bi društvo lahko bistveno dopolnilo obstoječe načine obravnavanja psihotikov? Dr. ANA ROJNIK: Ena naših najosnovnejših postavk je, da je zdravljeno osebo treba obravnavati kot človeka z obširnimi, kompleksnimi problemi in ne samo kot pacienta z določeno diagnozo. Problemov psihotika se ne da uspešno reševati, če jih pojmujemo izolirarro, kot izraz njegovih osebnih pomanjkljivosti — treba jih je razumeti kot člen v verigi interakcije med njim in njegovo družino in njegovim širšim družbenim okoljem. S pozna-vanjem psihotikove življenjske situacije postanejo razumljive (ra-zumljivejše) mnoge posebnosti njegovega mišljenja in vedenja, ki predstavljajo strategijo za spoprijemanje z nevzdržno situacijo. (Tukaj se naslanjamo na ugotovitve socialno usmerjenih neopsiho-analitikov, npr. Sullivana, Horneyeve, Fromma itd.) Terapevtska skupina poskuša ustvariti vzdušje popolne sprošče-nosti — posameznik začuti, da je sprejet, da lahko pove in pripoveduje o tistem, kar ga teži, in da besede ne bodo izzvenele v prazno. V skupini je odpravljena vsaka hierarhija; strokovnjaki in člani se kličejo po imenih in sodelujejo na enakopravni osnovi; dejstvo, da imajo nekateri udeleženci terapevtskega srečanja strokovno znanje in akademske nalosve ne vpliva na odnose med ljudi v skupini — ti odnosi so v svojem bistvu prototip samo-upravnih odnosov — njihovo znanje jim samo omogoča, da se terapevtski proces odvija na strokovni ravni. TRIBUNA: Dr. Rojnikova, nekateri vas in vašo dejavnost povezujejo z antipsihiatrijo. Kaj menite o tem? Dr. ANA ROJNIK: To je neke vrste prikladen očitek (očitek, prav ste slišali), ali če hočete, etiketa, ki nam jo skušajo nalepiti tisti, ki so nenaklonjeni, če ne že izrazito nerazpoloženi do mojega in našega delovanja in ki bi verjetno bili nenaklonjeni vsakim poskusom iskanja novih poti in metod na področju psihiatrije. Moja strokovna usposobljenost, izkušnje in delovanje so razmejeni na področju dinamsko orientirane psihoterapije — ukvarjam se s socialno psihiatrijo, ki postavlja v ospredje bolnega človeka in ne toliko njegove bolezni same. Ne enačite tega s antipsihiatrijo. TRIBUNA: In na kakšen način socialna psihiatrija obravnava psihotika? Dr. ANA ROJNIK: Shematično povedano je to človek, ki je zbolel in je potreboval hospitalizacijo, ker njegovo vedenje ni več ustrezalo konvencionalnim normam in je okolica zahtevala izo-lacijo. V bolnišnici pa ga čaka še večje prilagajanje oziroma zahteva po prilagajanju utesnjujočim razmeram reda, ki tam velja. Ta človek je bil v svojem okolju čustveno in tudi drugače izoliran v medosebnih odnosih; večinoma prihaja iz zelo neurejenih razmer znotraj neke primarne skupine (v večini primerov je to družina), ki je utesnjevala in ovirala individualizacijo človeka, njegovo osebno integriteto in izraz. Ta človek se je pritiskom uprl z umikom najprej v irealni svet in nato v bolezen. Ko bolnišnica vrne pacienta v njegovo prejšnje okolje, ki je nespremenjeno, se ta proces v mnogih primerih v večji ali manjši meri ponovi. 0 vzrokih manifestacije simptomov je treba raz-pravljati in seznanjati celotno njegovo ožje okolje, če je to mogoče — družino, prijatelje, sodelavce. Najbolj progresivne smeri socialne psihiatrije celo zagovarjajo tezo, da bi bilo duševno bolnega človeka potrebno tudi zdraviti v njegovem okolju, ne pa ga osamiti, izolirati s hospitalizacijo. Če je to že potrebno, naj bi bilo bolj izjema kot praksa. TRIBUNA: Hvala lepa za razgovor in veliko uspeha pri vašem delu. Pripravila: Anka Jančič ŠTUDENTSKI DINAR NA OBALI ,,Klub študentov obalnih občin Koper, Izola, Piran" je letos ob Novem letu izvedel anketo med svojimi člani. To je tretja tovrstna anketa, ki jo vsako leto izvede naš klub. Tako smo dobili podatke o študijski usmeritvi študentov, o njihovem učnem uspehu, o štipendijah in štipenditorjih, o gmotnem položaju študentov, o zaposlitvi in izobrazbi njihovih staršev, o študentskih stanarirah v Ljubljani ter o njihovi politični dejavnostL Podatki so nekoliko zastaieli, saj se nanašajo na čas tik pred sprejetjem samoupravnega sporazuma o štipendiranju a nam kljub temu odpirajo pogled narazmere, ki oblikujejo položaj visokošolstva. Anketirali smo 590 študentov z obale, odgovorila pa jih je polovica. Analiza je dala zanimive podatke predvsem o gmotnem položaju študentov. Informacijo o višini sredstev, s katerimi se študent mesečno preživlja v Ljubljani, nam da naslednja razpredelnica. Tabela 1: Distribucija študentske populacije glede na celotna sredstva, s katerimi študent mesečno razpolaga višina sredstev v din pod 700 700 - pod 900 900 -pod 1100 1100-pod 1300 1300-pod 1500 1500-pod 1700 1700-pod 1900 1900 in več skupaj število študentov v% 2,4 5,5 20,6 27,0 19,8 20,2 1,9 2,4 100,0 V povprečju razpolaga študent s 1227 din mesečno, kar ni noben luksus. Če pogledamo, od kod ta sredstva študenti dobijo, vidimo, da v 39,3 % primerih starši sami vzdržujejo svoje otroke, 24,7 % študentov ne dobi materialnih podpor od doma, kar 23,1 % študentov pa se vzdržuje le s štipendijo. Predvsem polpžaj teh zadnjih je sila skiomen, saj razpolagajo v povprečju le s 898 din. Tabela 2: Vzdrževanje študentov v času študija vir sredstev starši štipendija honorarna zaposlitev drugo starši + honorarna zaposlitev štipendija + honor. zap. honorarna zaposlitev + drugo starši + štipendija SKUPAJ število študentov v % 39,3 23,1 r 0,4 1,2 0,8 0,4 34,8 100,0 Kako živi povprečen študent v Ljubljani, nam lahko pove tudi problem stanovanj in stanarin. Velika večina študentov z obale (62,1 %) živi v Ljubljani v privatnih sobah, 6,1 % pri sorodnikih, ostalih 31,8 % pa v študentskih domovih. Problem je predvsem s privatnimi sobami. Da pri privatnikih ni študentom vse z rožicami posejano, nam pove podatek, daje kar 78 % stanarin večjih ali enakih 300 din. Ocena povprečne stanarine pri privatnikih pa je 374 din. Povprečnemu študentu ostane tako po plačani stanarini v roki 850 din. Ce si privošči potem tri obroke dnevno v študentski menzi mu preostane še 15 starih tisočakov, s katerimi se lahko sit vsede za povprečno drag učbenik. Kaj vse lahko počne z 900 din mesečno povprečni študent, ki dobiva le štipendijo, pa je jasno le Rajku Ranflu! Štipendije so bile do sedaj vedno kamen spotike. Kako poteka štipendiranje na obali kažejo naslednje tabele: Tabela 3: Distribucija študentov po sedežu štipenditorja kraj štipenditorja Koper Izola Piran Ljubljana drugo SKUPAJ število študentov v % 57,8 5,4 2,1 30,6 4,1 100,0 34,7 % obalnih študentov dobiva štipendije iz neobalnih virov. Levji delež gre pri tem RIS in RZZ (Republiški zavod za zaposlovanje). Kar 21 % študentov z obale je deležnih teh štipendij. Tabela 4: Struktura študentske populacije po višini štipendije višina štipendije v din do500 500 do pod 700 700 do pod 900 900dopod 1100 HOOdopod 1300 1300inveč SKUPAJ število študentov v % 4,4 19,4 45,6 23,1 6,3 1,2 100,0 Povprečna štipčndija je 830 din. Če upoštevamo le štipenditorje, ki imajo sedež na obali, potem je to povprečje nižje - 786 din. Neobalni štipeaditorji pa podeljujejo v povprečju 907 din! Vedeti moramo, da igrata pri teh 907 din odločilno vlogo RIS in RZZ, saj je kar 80 % iz teh dveh virov višjih ali enakih 900 din. Na obali torej podeljujemo nižje štipendije kot v notranjosti. Težko bi rekli, da so štipenditorji na obali bolj stiskaški kot v notranjosti (če ne upoštevamo RIS in RZZ), zato poglejmo natančneje, kdo in koliko prav-zaprav na obali šfipcndira. Tabela 5: Struktura štipendistov po vrstah štipen-ditorjev štipenditor število štipendistov v % izobraževalne skupnosti zavodi za zaposlovanje 49,5 gospodarske del. organizacije 38,3 negospodarske del. organizac. 12,2 SKUPAJ • 100,0 Ne le, da so izobraževalne skupnosti in zavodi za zaposlovanje dodeljevali doslej največji delež celotnega števila štipendij, marveč so bile tudi v povprečju dodeljene štipendije najvišje (854 din.). Gospodarske delovne organizacije še vedno dajejo skoraj 40 % vseh štipendij. Kaže pa, da so gospodarske delovne organizacije nezainteresirane za visoke štipendije. V povprečju dajajo 812 din. Tu seveda deluje gospodarski račun, rentabilnot, ponudba in povpraševanje - tudi bodoče VK delavce je v splošnem treba podpirati le tolikor, da lahko uspešno doštudirajo in da se za to ceno -štipendijo pustijo vezati na delovno organizacijo. Kako naj pojmujemo ravnanje tistih delovnih organizacij, ki nočejo štipendirati brucev, marveč iščejo uspešne študente višjih letnikov in so jih pripravljene tudi odkupiti od drugih delovnih organizacij, ki so jih do sedaj štipendirale. Negospodarske delovne organizacije izplačujejo še nižje štipendije 734 din. To je tudi razumljivo, saj so njihovi viri sredstev bolj omejeni kot v gospodarstvu. Se bolj kot višina štipendij pa povzročajo hudo kri kriteriji, po katerih se štipendije razdeljujejo. Pri proučevanju odvisnosti višine štipendij od povprečnih mesečnih sredstev na člana družine, smo izračunali korelacijsko razmerje, ki znaša 0,172, kar pomeni, da je le 17,2 stotink skupne variance pojasnjeno s povprečnimi dohodki na člana družine. Še manj so višine štipendij odvisne od študentove povprečne ocene. Korelacijsko razmerje je tu 0,03! Pri odvisnosti štipendij od letnika študija pa celo 0,029! S čim bodo tovariši na obali pojasnili ostali del vafiance !! Kje so tisti kriteriji po katerih so se do sedaj delile štipendije. Učni uspeh in socialni položaj to gotovo nista bila. Nekaj bi se dalo spet pojasniti z gospodarskim računom ter ponudbo in povpraševanjem. Ne gre pozabiti, da je skoraj 40 % štipendistov vezanih na gospodarsko delovno organizacijo. Te zadovoljujejo v prvi vrsti lastne potrebe, štipendirajo predvsem strokovnjake za svoje NEPOSREDNE potrebe. Ne nadazadnje to dokazuje vztrajnost, s katero so delovne organizacije zavlačevale podpis samoupravnega sporazuma o štipendiranju na obali. No, ni treba da na široko razredatimreže o obnašanju naših delovnih organizacij. Naslednje številke govore dovolj zgovorno. V povprečju dobi štipendijo 58,7 % študentov. Če pogledamo distribucijo teh štipendij po fakultetah, vidimo, da je ta odstotek najvišji na ekonomski fakulteti — 68 %, na elektro fakulteti 66 %, na strojni 63 %, na FNT 61 % itd, podpovprečen pa na filozofski 54 %, FSPN 52 %,. . Kam gredo štipendije GOSPODARSKIH del. org. pa nam povedo naslednje številke. Od vseh štipendij, ki jih dajejo gospodarske deL org. jih dobijo ekonomisti 38 %, študentje elektro fakultete 17 %, strojne 13 %, FNT 13 %. . . Na filozofski fakulteti pa je nasprotno kar 96 % štipendistov dobilo štipendije od IZ ali od ZZ. Analiza jsno kaže, da na področju izobraževanja do sedaj ni bilo veliko načrtovanega in zavestno reguliranega odločanja, ki je podvrženo tržnim zakonitostim, saj se morajo študentje po maturi usmeriti tisti študij, kjer so dani boljši maturanski pogoji, ki jih še vedno v veliki meri neposredno določajo gospodarske organizacije s povpraševanjem po strokovnjakih. In kakšen je rezultat takega odnosa do izobraževanja? Tabela 6: Struktura študentske populacije po doseženi povprečni oceni povprecna ocena manj kot 6,5 6,5 do pod 7 7 do pod 7,5 7,5 do pod 8 8 do pod 8,5 8,5 do pod 9 9 do pod 9,5 9,5 do 10 SKUPAJ število študentov v % 4,3 5,9 35,5 19,4 21,5 8,6 3,2 1,6 100,0 Če merimo uspeh po povprečni oceni, ki jo doseže študent, potem vidimo, da je najbolj pogosto povprečje pri obalnih študentih 7,42. Aritmetična sredina povprečij ocen je 7,72. Pri proučevanju faktorjev, ki vplivajo na uspešnost študentov, smo ugotovili, da izobrazba staršev NA VIŠJIH IN VISOKIH ŠOLAH na uspeh otrok ne upliva več. Korelacijsko razmerje je tu 0,032. Že prej smo ugotovili, da tudi med štipendijami in uspehom ni močne povezave. Pa tudi pri odvisnosti uspeha od sredstev s katerimi študent mesečno razpolaga v Ljubljani, je le 0,002 celotne variance pojasnjeno z višino sredstev, s katerimi študent razpolaga. Pri tem se je pokazala rahla tendenca, da študentje z zelo nizkimi in z zelo visokimi dohodki ne dosegajo visokih povprečnih ocen, kot je razvidno iz naslednje tabele. Variance znotraj grup v naslednji tabeli so zelo visoke, zato teh tendenc ne smemo jemati kot stroge zakonitosti. Tabela 7: Povprečne ocene po višinah sredstev, s katerimi študentje mesečno razpolagajo Kakšne besede najbolj označijo najin odnos? Temeljna vljudnost morda, olikanost, naklonjenost, dopuščanje različnosti, zanimanje brez pre-.tanka, pozornost, pazljivost, po-puščanje. Mnogo govorim, ampak če se ne bi navadil obvladovati od mla-dih let, bi morda ne mogel obdržati in gojiti tako prijetnega od-nosa, morda obnašanja. Prijetnost je tudi v tem, da dosti česa ne narediš, da si morda dalj časa tiho, ali pa pri miru. Ni nujno, da je prijetnost nenehno gibanje. Prav zato je ljubkost v obvladani moči. Ce gledaš težkega atleta, kako se lahkotno giblje, ti daje vtis velike mačke. Vljudnost in prijetnost ni nenehno zanimanje. Včasih je odsotnost zanimanja za tisto, kar pritegne pozornost. Med buhtečimi dišavami krvavega petroleja, znojne natte in solznega bencina, med betonskimi kostmi, pri živcih računalnikov, tu stoje noge genialnega blazneža, umorivšega v Parizu, Londonu jn Tokiju po več ljudi tako, da jih je porinil pod avto, vlak in strup zauživši hoteč pozabiti ta naš planet, da skoči iz kože debele 10 km, pa kaj se jaz silim v to, kaj mi je tega treba, hočem mir pa basta fidli, je nekdo rekel, jih je reklo več, vsi namreč preveč hočejo mir, saj zato pa vojne so in jaz in ti ali mi vsi furjamo na luno ali pa smo za luno, če sploh kje smo, za zdaj je Zemlja center vesolja, bomo videli kaj bo kasneje. Odpor, porivati (stremeti) od (proč), biti usmerjen drugam, od koga drugega, čutiti na—sprotje, sproti, proti, drug proti drugemu, se borita, kdor je močnejši uspe, zato u—niči slabšega, manj od-pornega, biti bolj odporen, se bolj upirati, imeti več volje, imeti več odporne moči, nasploh bolj biti, torej kaj sedaj, čutim odpor, naj se morda sprijaznim. Odpor I. kot borba in premagovanje, pre—moč. Odpor II. kot ne—odpor, kot beg, umik, odsotnost odpora, upora kot beg, umik, v — mik, v — kam? dati ne — možndst borbe, pustiti pri miru odpor II. kot ne—uveljavljanje. Odpor I = uveljavljanje Odpor II = ne—uveljavljanje Jack Artur La circulation of the traffic der Liebe Od vekomaj eksistira Mucka. Mucka se je združila z mucko in rodil se je živosrebrni Moški, Moški se je združil z mucko in rodila se je siva Mati, Mati se je združila z mucko in rodil se je zlati Oče, Oče se je združil z mucko in rodil se je zeleni Mož, Mož se je združil z mucko in rodil se je modri Starec, Starec se je združil z mucko -in rojenaje bila bela Nevesta; se je združila z mucko in rojena je bila — Mačka; Mačka se je združila z mucko in rojen je bil Vrag Vrag se je združil z mucko in rojen je bil DUH, Duh se je združil z mucko in rojena si bila Ti! Ti si se združila z mucko in rojeno je bilo Uho, Uho se je združilo z mucko in rojen je bil Zrak, Zrak se je združil z mucko in rojen je bil Rak, Rak se je združil z mucko in rojen je bil Napad, Napad se je združil z mucko in rojeno je bilo Prijateljstvo, Prijateljstvo se je združilo z mucko in rojeno je bilo Letalstvo, Letalstvo se je združilo z mucko in rojeno je bilo Zavezništvo, Zavezništvo se je združilo z mucko in rojen je bil Razkol. Razkol se je združil z mucko in rojena je bila Krona, Krona se je združila z mucko in rojen je bil BOG. Bog se je združil z muckc in rojena je bila Marija, Marija se je združila z mucko in rojen je bil Kristus; Kristus se je združil z mucko in rojen je bil Eros, Eros se je združil z mucko — in rojen je bil Mucek; Mucek se ni združil z mucko, in Mucka se ni združila z Muckom, in rodila; in rojen je bil — Maček. Maček se ni združil z Muckoni, in Mucek se ni združil z mucko, in bilo je VSE — Universitas. Ivan Kranjc višina sredstev v din do800 800 do pod 1000 lOOOdopod 1200 1200dopod 1400 1400dopod 1600 1600 in več povprečna ocena celote povprečna ocena 7,67 7,72 8,04 7,89 7,93 7,73 7,72 Ce tem podatkom pristavimo še dejstvo, da je kar 24,6 % študentov, ki bivajo v Ljubljani več kot eno leto, že izgubilo eno študijsko leto ali več pri visokošolskem študiju, potem se nam kar samo od sebe ponuja vprašanje, koliko je bilo do sedaj na obali na tem področju reguliranega in planiranega, kako smo do sedaj usmerjali dijake pri izbiri nadaljnjega študija, in kateri so tisti mehanizmi, ki študente silijo, da se tolikokrat zadovoljijo z oceno 6. Bodo ustavne spremembe uspele zajeziti ali vsaj omiliti to stihijo? Bodo imelc štipendije odslej bolj stimulativno vlogo? Bomo v prihodnje delili štipendije po deklariranih kriterijih? Odgovora seveda ne morem dati. Kolikor širši bo krog ljudi, ki bo o štipendijah odločal, tem manj bo možnosti deviacij. Pri tem pa igra pozitivno vlogo tudi naša vsakoletna anketa, saj je dokaj zanesljiva kontrola štipendijske in visokošolske politike. Iztok OSTAN HUMANISTI VSEH DEŽEL ZDRUŽITE SE Gledam, čitam, še enkrat pogledam, in ne morem verjeti. Firma ,,System und finanz AG" iz Erlangena v Zvezni republiki Nemčiji dela reklamo za zemljo, naprodaj so velikanske površine prvovrstne zemelje, in firma jo ponuja premožnejšim nemškim državljanom. Do tukaj je še vse v redu, toda ko pogledaš kje se dajo dobiti takšne množine zemlje, se izkaže da je to v romantični južnoameriški državici z imenom Paraguay. Nič posebnega boste zopet rekli, pa je še kako nekaj posebnega. Kako bi reagjrali, če bi neka nemška firma razprodajala jugoslovansko zemljo na ta način: Velikost zemljišča neomejena, hektar 32 dolarjev, ali drugače bolj razum-Ijivo šeststo jurjev naokroglo za deset hektarjev ali za šeststo starih milijončkov 10000 hektaijev, ,,za šeststo starih milijončkov!" pa s tem denarjem si dober kapitalist vsak dan rit obriše, ali še drugače na tej zemlji bi lahko zivelo 1000 lepo rejenih kmečkih družin. Če še upoštevamo, da jo od dveh milijonov štiristo tisoč Paragvajcev en milijon v Argentini in v Uruguayu, kamor so šli za potrebami svojega vampka, potem postane ta pesmica o dobrih kupčijah malo drugačna. In ker je skoraj neverjetno, da bi bila vsa ta zemlja nenaseljena, se vprašajmo, kdo živi na tej zemlji. To so indijanski rezervati, kjer živijo tisti tapravi Indijanci z loki in puščicami. In v katerih buticah se je rodila ta ideja, ki bo dala tako lepe denarce? Malo so ji botrovali mrhovinarji v frakih in cilinrih, ki kot koklje valijo svoje denarce nabuhle od krvi, ki so jo izpili iz uboge proletarske raje, malo pa je pripomogla mora, ki je vsako noč tlačila gospoda Stroessnerja, ko je sanjal, kako postaja njegov kupček denarja v Švici vedno bolj jetičen zaradi inflacije in drugih udarcev, in je videl, da mu še ne zagotavlja najslajšega življenja do konca dni. In potem se mu je prikazala devica Marija in mu dokazala, da indijanski rezervati niso koristni, ker divji Indijanci ne poznajo kapitalističnega demokratičnega družbenega reda, in jih pač zaradi tega ni mogoče izkoriščati; torej niso koristni in se jih je treba znebiti ali pa jih je treba spremeniti v bolj koristne subjekte. Gospod Stroessner se je odločil razprodati svojo deželo. Račun je enostaven: gospodje denarniki dajo denar, jaz poklopam, 1% dam za krogle, ki bodo počistile teren, ostalo pa uporabim čimbolj koristno po načelu ,,lova daje lovu". In ker previdni nemški kapitalisti ne bodo na vrat na nos drli v Južno Ameriko, kjer se baje cedita med-in mleko, jim garantirajo stabilen režim in ceneno delavno silo v zahodnih predelih Paraguaya. Romantiki, ki se želite vrniti na stari divji zahod pojdite v Paraguay, safari na človeške glave se je že začel. — Adijo! Prihodnjič se bom mogoče oglasil iz Brazilije, kjer se tudi gredo kapitalbojse in Indijance okrog tiste famozne transamazonike. Rebula LASTNOSTI DOBREGA JEZIKOVNEGA SLOGA Stvari in Ijudje so se že tako odštekali, da je postal neobhodno potreben razdelilic (podobna reč kot Tpri vodni instalaciji), če ne kar že kompletna ferštekerija. In meni ni več prezentno, ali je lastnost last, lastnina, ali je dovolj zanesljivo priznavanje omeje-nega. (Tu me je zmotila pripomba o pomenu besedice ,,zanesljiv", ki se mi zdi, mimo etimoloških in lingvističnih raziskav, v nasprotju sama s seboj. Namreč: kot krava pijanega človeka, ki ga zanaša sem pa tja; prim. zanesti; v uporabljajočem pomenu besede zanesljiv, ne moremo šteti za zanesljivega). Skozi stoletja in stoletja so se besede, pa celi stavki in njihov pomen spreminjali na dokaj podoben način kot piščanci na primer, ki so bili spočetka liki solza čist produkt narave; dandanes pa~so-malo manjka da ne-živa, živobarvna plastika. Za dober, lep, lepši in najlepši jezikovni slog je potrebno izčrpno pozneje jezikoslovcev, je potrebno biti bogat. To si pridobimo: 1. s takojšnjo prekinitvijo študija slovnice, slovarjev in pravo-pisa. 2. s temeljitim čitanjem stripov, kavb, romanov, gospodarskih glasil. 3. s poznavanjem se z domačimi klasiki z raznoraznimi položajev 4. sprisluškovanjem pristni govorici (podokni, v gostilnah itd.) ter nato z ovadbo le-teh. To so najosnovnejši predpogoji; pri pogojih pa se stvarca nekoliko bolj zakomplicira. Slovniška pravilnost kljub vsemu še vedno vključuje slovniške napake (solecizme). Če se tedaj ne sme pisati Jankota, se napiše Janeza, mogoče Ivana; saj v začetku še ni tako grozno pomembno: ime. Tako vemo, da je Vladimir lahko Lado, Stanislav pa Stanči, Etbin je lahko Edi ali Bine itd. Napake si lahko privoščimo, ko imamo ime, da poudarimo šaljivi ton določene besede ali stavka. Npr.:. . . ni bilo dosti prometota. Nepravilno je tudi: Ne nasla-njajte koles na našo vrato! Besedna čistost sicer predpisuje uporabo prav tistih besed, kijih določa pravopis in jih uporabljajo najboljši pisatelji. Toda, če uporabljamo le besede po določanju pravopisa, bomo slabi pisatelji; če pa rabimo besede po zgledu najboljših pisateljev, bomo najbolj obični plagiatorji. Biti izredno dober plagiator pa pomeni biti skrajno premeten in huljiv. Tujke (po domače) ali neologizmi (s tujko) so v novejši eri sprejete besede iz neslovanskih jezikov. Mislim, da imamo za sleherno tujko dobro domačo nadomestilo; ako ga slučajno ni pri nogi, si.ga po poštenem postopku izmislimo (magari barbarizme). Zadnje čase so se tujke tako razpasle, da moramo mirno reči prisotnemu butcu: snifitf Ce so kakšne misli v teh nadaljevanjih in je jasno, da ni nobenih arzlog in utemeljevann, ampak so le na kratko izražene, včasih celo nedoumljive, so takšne zato, ker so argumenti le navaden besedni izgovor itd. Pomeni; tudi če bi jih zagovarjal, bi prvotna, denimo trditev, ostala za zmeraj ista. Nadaljna moja pripomba je: če je delo namenjeno strokov-anjakom, še ni rečeno, da moramo uporabljati tujke. Veliko bolje razumejo domačo besedo tudi strokovnjaki. Če pa je delo namenjeno širšim krogom (beri nižjim), pa je priporočljivo uporabljati kar tujke, da mislijo: češ, kako so učeni. Posebej so zanimivi strokovanjaki, ki kdaj pa kdaj napišejo kak članek in, če smo dovolj zviti, opazimo, da prav hudo zamejujejo tujke in tako sestavljajo v določenem kontekstu naravnost humanistične stavke. Pri sprejemanju novih (in starih) tujk treba biti oprezen; nasprotno: imeti je treba pravi smisel, občutek, ,,filing". Vzemimo imena mesecev, ki so po vsej Evropi v glavnem enaka-tudi pri nas: jaunar itd. Uporaba domačih imen je prava redkost. Lep primer neokrnjenega jezika (ni tujk) je pri južnoameriškem indijskem plemenu Creed, živa lepota: Meseci, začenši z januarjem, so po vrsti imenovani takole: mala zima, vetrovni mesec, mala pomlad, velika pomlad, murva, robidnice, mala toplota ali malo zorenje, mnogo vočine ali veliko zorenje, mali kostanj, veliki kostanj, sprememba vremena, velika zima. I.F. Volarič situacija, ko mati ,,zboli" vsakokrat, kadar odraščujoči otrok izrazi željo po samostojnem življenju. Zaradi njene ,,bolezni" je otrok prisiljen skrbeti zanjo in se odpovedati normalnemu življenju, v nasprotnem primeru paje moralno ožigosan. Sovraštvo, ki ga čuti pacient, lahko dobi najrazličnejše oblike. Ena takih oblik je npr., da lažni jaz prevzame vedno več značilnosti osovražene osebe in tako postane karikatura le-te. Mnoge bizar-nosti in ekscentričnosti obnašanja shizofrenikov nam tako posta-nejo razumljive, če gledamo vedenje pacienta kot člen v tej medosebni interakciji. Dokler proučujemo pacientovo vedenje izolirano, kot simptom neke bolezni, pa ostaja to popolnoma nerazumljivo. V skladu s svojimi načeli je Laing v Londonu ustanovil več TERAPEVTSKIH KOMUN, med katerimi je najbolj znana Kingsley Hall. Njena glavna značilnost je odsotnost vsake hierar-hije, oziroma razlikovanja med člani in osebjem. Člani žive v svojih sobah, sami odločajo o tem, kako bodo preživeli prosti čas in podobno. V nasprotju z duševnimi bolnišnicami poteka mnogo komunikacije med člani, psihoterapevt ima le funkcijo mediatorja. Kadar pride do regresa, se članu omogoči, da se pod ustreznim varstvom vme nazaj do tiste točke, kjer se je njegov razvoj usmeril v napačno smer. Pri tem se mu pusti njegov lastni tempo. Nekaterim zadostuje nekaj dni, drugi spet preživijo po več let v stanju regresa. Laing je gotovo ena najbolj nenavadnih osebnosti v sodobni psihologiji. Mnogi popolnoma odklanjajo njegove teorije, drugi spet vidijo v njem preroka nove dobe. Tako eni kot drugi pa mu često pripisujejo marsikaj takega, česar nikjer ne trdi. Eden glavnih očitkov je, da je vse skupaj obmil na glavo, ter da so po njegovem mnenju shizofreniki edini zdravi Ijudje. Laing v resnici trdi, da je v nekaterih družinah član, ki je diagnosticiran kot shizofrenik, potencialno še najbolj zdrav, odprt doživljanju in se edini zaveJa destruktivnosti odnosov, zato je v tem primeru neuspch prilagoditve na nemogoče razmere pozitivni faktor, ki bi lahko privedel do integracije na višjem nivoju, do novega, bolj kreativnega doživljanja realnosti. Vendar Laing poudarja, da do tega zaradi neusteznega ravnanja le redkokdaj pride. Psihotično doživetje primerja z vzhodnjaškimi opisi ,,prerojenja" ter z učinki psihadeličnih drog. Po teh doživetjih se oseba vrne v običajni način dojemanja sveta, vendar pa je trajno spremenjena. Dobi občutek večje notranje sigumosti, zmožnost doživljanja se razširi in postane bolj kreativna. Laing se ne ukvarja le z individualno patologijo, temveč se zavzema tudi za družbene spremembe. Terapevtstfe izkušnje so ga privedle do spoznanja o nevzdržnosti kapitalističnega družbenega reda, ki ne upošteva človeka kot subjekt, temveč vidi v njem le sredstvo manipulacije. Zavzema se za radikalno družbeno akcijo. Na teh principih je ustanovil tudi svoje terapevtske komune, ki so delovale po samoupravnih načelih. Zaradi takih idej seveda ni nič čudnega, da je naletel na zapadu na močan odpor in so mu celo preprečili nadaljnje delovanje njegove terapevtske ustanove. Očitali so mu, da Ijudje, ki se zdravijo pri njem niso sposobni prilagoditve na (kapitalistično) ,,družbeno realnost" in zato smatrajo njegove metode za družbeno škodljive. Prav tako je naletel na močan odpor klasične psihiatrije, ki jo je ostro kritiziral in s tem v skladu imenoval svoje gibanje ANTI-PSIHIATRIJA. Med dmgim mu očitajo, da se ne meni za fiziološke faktorje shizofrenije, kar vsekakor predstavlja eno njegovih glavnih pomanjkljivosti. Laing ne zanika, da so nekateri Ijudje biološko predisponirani, da v neugodnih razmerah prej rezvijejo znake shizofrenije, a se bolj podrobno v to ne spušča. Meni pa, da z izključno farmakološkim zdravljenjem ali elektrošoki, katerim ostro nasprotuje, ni moč rešiti problema shizofrenije, ki je po njegovem mnenju prvenstveno socialni problem. Laing je od svojega prvega dela do danes precej spreminjal svoje ideje. Medtem, ko je v začetku izhajal predvsem iz doživljanja psihotikov, pa je sčasoma vedno bolj prihajal do spoznanja, da se vse to nanaša tudi na povprečnega človeka današnje družbe, karga je privedlo do vedno večjega poudarjanja širših družbenih momentov, zato njegovo delo prehaja okvire teorije shizofrenije. Verjetno je prezgodaj, da bi skušali oceniti vrednost in pomembnost Laingovih spoznanj, vendar pa mu vsi priznavajo kot veliko zaslugo, da je razjasnil proces razvoja shizoidne osebnosti in približal doživljanja shizofrenika razumevanju na ta način, da je nfegovo vedenje postavil v kontekst medosebnih odnosov in tako pripomogel k nadaljnji demistifikaciji duševne bolezni. Prav tako pa je pomembno njegovo delo na področju strukture družine, interpersonalne percepvije ter spremenjenih stanj zavesti, pri čemer se je držal načela, da predmet psihologije ni le doživljanje ali obnašanje, temveč odnos med obema. TLarnovet•• lairv^ovg ir>TerpeirLon