Poštnina plačana v gotovini.	Cena	2*50	Din.
’J	DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11934/35
Gugalnica
Premijera 30. septembra 1934
IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO
UREDNIK: CIRIL DEBEVEC
p
SEZONA 1934/35	DRAMA
ŠTEVILKA 2
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	30.	septembra	1934
Milan Skrbinšek:
Olga Scheinpflugova: „Gugalnica“
Kakor »Okence«, ki ga je naša Drama vprizorila v lanski sezoni, je tudi »Gugalnica« namenjena le zabavi. Obravnava življenjsko resnične stvari, a ne kaže na odru življenja v absolutno naturalistični obliki, temveč le njegovo humorno stilizirano, namenoma skonstruirano formo.
»Gugalnica« je danes za občinstvo verjetnejša komedija, nego bi bila pred vojno, kajti tedaj ni bilo teb naglih in visokih dvigov in globokih padcev iz enih socijalnih plasti v druge kot danes.
Milijonarka — kuharica! To sta oba konca deske, ki se guga na življenjskem plohu. Milijonarka zgoraj — kuharica spodaj. Saj milijonarka ima denar, kuharica ga nima. Njeni mali prihranki v primeri z milijoni ne štejejo!
Ali zgodi se, da milijonarka vse izgubi, kuharica pa podeduje milijone. Milijonarki ni treba prodati hiše in odpustiti kuharice — kuharica kupi hišo in nastavi milijonarko kot svojo kuharico! Ta zamenjava, ki jo je zahtevalo gugajoče življenje, je zabavno. A tu se avtor že rahlo dotakne življenjskih resnic. Kuharica je bila srečna, dokler je bila v kuhinji in milijonarka je v kuhinji srečnejša kot je bila v salonu.
Naposled izgubi tudi novopečena milijonarka svoje milijotie in tu se gugalnica ustavi. Zdaj ni ne ena ne druga spodaj — deska se je ustavila in leži mirno in ravno na življenjskem plohu. Zdaj ni nobena od obeh žensk bogata, ali kuharico je življenje v bogastvu naučilo, da denar ni vse, da celo ni nič v primeri s srčno srečo, a milijonarka je spregledala in je začela v uboštvu spoznavati, upoštevati in uživati srečo »malih« ljudi. Denarni aristokraciji so neznane vse one drobne sreče in lepote življenja. Bogataš jih na svojem življenjskem potu ne opazi. On je človek, ki drvi s svojim avtom po beli prašni cesti, v udobno se zibajočem mehkem sedežu od enega velemesta do drugega, zadovoljen, v zavesti, da pušča za seboj popotnike na cesti, orača na polju, otroke na paši; človek, ki brzi novim zabavam v mondenih, parfumiranih zabaviščih naproti ter pač vidi daljno polje in občuti širino gozda, skozi katerega drvi, in veličastnost alp, pod katerimi drsi naprej med zidovje nebotičnikov, ki pa nič ne ve o žuborečem potočku ne daleč od široke, ba-
9
hate ceste, o vijolicah v grmu, ki jih nabira pastir, o rdečem maku, ki si ga zatakne kosec za klobuk, o dišečem rožmarinu na prsih zdravega, kmečkega dekleta — o mirni, tihi ljubezni preprostega človeka...
Ljubezen! Mnogo je ljubezni v tej »Gugalnici«, a dokler se gugalnica ne ustavi, povzroča neutešljivo hrepenenje. Tri dvojice so, pri katerih si ljubimca ne moreta drug do drugega, pri katerih se ravnovesje ne more uravnati: milijonarka in gospod notar, hči milijonarke in kuharičin nečak, kuharica in trgovec.
Mnogo je prisrčnosti v tej komediji, smeha in solz, solz, ki niso daleč od smeha, mnogo humorja in življenjske filozofije preprostega, neučenega človeka, ki pa v svoji naivnosti zadene mnogokrat instinktivno v črno.
Točne vsebine ne bom pripovedoval, naj jo doživi vsak sam ob predstavi.
Olga Scheinpflugova je kos moških in kos ženskih možganov obenem. V njej je moška znatiželjnost, življenjska, bolestna in polna deziluzij in pa popolnoma ženska darovitost zaznavanja, smisel za konkretno podrobnost, za tisto zrcaljenje človeka v stvareh in stvari v človeku. Doslej se ji ni še posrečilo združiti metafizične in konkretne prvine v rezultanto harmonične osebnosti. Igralka in pisateljica hkrati, je v njej preveč hrepenenja po življenju, da bi mogla živeti nad njim. Očaruje jo lahkota, s katero prehaja z enega doma umetnosti v drugega. Bolj kot harmonična zlitost osebnosti jo zanima Drang te osebnosti. Opaja se v gibanju. Poganja se brez pre-stanka. Nikjer se ne more ustaviti — umrla bi od groze, če bi moralo biti to za vselej. Tipično dijonizični temperament, boste rekli najprej z zavistjo. Potem pa se zaveste, da ima vse to globlje razloge. Da zastira to vnanje dijonizovstvo prav za prav samo ono pestro zmes notranjih strahov in kompleksov, da je ta drveči tempo samo zavarovanje pred kakršenkolim zastankom. To ahasverstvo ni prav nič drugega nego neprestano bežanje pred lastnim strahom, nič drugega nego večno zatrjevanje samemu sebi, da je š& vedno mogoče iti dalje; kompenzacija stalne depresije, bd dejal psihoanalitik z resnim obrazom.
Posledica takega tempa bo vedno daljše življenje. Pri Scheinpflugovi bo šlo oboje roko v roki očividno še vrsto let. Literarni kritik piše o njenem romanu »Babioli«, da se ta njena postava vrača brez notranje srčne koristi. Da velika življenjska ukaželjnost in vitalna poželjivost ne moreta nadomestiti občutka notranje- praznote. In prikazuje pravilno, kako išče Babiola svoje notranje odrešenje v gibanju svetovnega političnega stroja. Torej išče spet v gibanju, brez tiste globoke varnosti, ki jo daje ravno srce ali bolje: tisti notranji čut stabilnosti, čut ravnovesja med človekom in sve
Češki gledališki list o O. Scheinpflugovi
10
toni, čut vrednotenja vrednot, čut kulturnosti kultur, čut harmonije med človekom in svetom, tista zanesljivost, da ima navsezadnje vse svojo trdno obliko. Ethos.	(j,	pr.,	Mr. div., r. IX č. 6.)
Iz sodobne češke dramaturgije
František Goetz, široko izobraženi in idejno globoko podkovani dramaturg praškega Narodnega gledališča, ki je obenem tudi urednik vzorno urejevanega gledališkega lista »N&rodni divadloc, je objavil v toku let v imenovanem listu celo vrsto ideoloških člankov, iz katerih posnemamo samo nekaj najznačilnejših stavkov.
»Res je: nova drama še vedno nima izčiščenih in trdnih duhovnih temeljev, na katerih raste vedno trdni svetovni red in jasni svetovni nazor. Splošna relativizacija je pretresla vse osnovne pojme. Kazpad svetovnega reda je omajal vse stabilne stebre družabne organizacije. Tam, kjer ni trdnih duhovnih temeljev svetovnega nazora, tam ni dramatične enotnosti in prekvašene fabule. K temu stremimo. To prinese razvoj. Zato imamo danes tudi v drami težnjo k redu in svetovnemu nazoru: današnja drama je drama novega prepričanja, iz katerega se bo rodil novi svetovni nazor. Moderni dramatik probija z idejami in s prepričanjem. In pripravlja rojstvo vsesplošnega svetovnega nazora. Njegova izkristalizacija pomeni zadnji steber pri stavbi moderne drame in modernega gledališča.;:
*
»Današnji svet je prevzela vseskozi razcepljenost človeštva. Vse notranje vezi so potrgane. Danes ni več človeške družnosti, ni več metafizičnega reda, ki bi vezal človeka z vesoljem in s človeškim svetom, ni družabnega reda, ki bi spajal človeške razrede in tudi ni reda v politiki. Če pa je kje tak red, potem je samo mehaničen in temelji na dresuri ne pa na notranji sili ideje. Odtod tudi to, čemur pravimo moralna vznemirjenost dobe. Kajti za pravo moralnost ni iskati pogojev v splošnem družabnem redu. Če pojmujemo življenje samo kot miljone erupcij v trenotku in če ni nobene kontinuitete, potem tudi ni prave morale.
V tem razkosanem svetu imata drama in gledališče samo eno nalogo: probijati svetovni nazor; odkrivati pod neskončnim tokom nesovisnosti temeljno kontinuiteto človeškega duha in človeških vrednot; skratka: biti moralna ustanova. Zato mora biti gledališče aktualno, rasti mora iz današnjosti, dvigati mora jedro trenotka na višino velikega simbola vsesplošnega obsega. — Ob vseh razpravljanjih o regeneraciji drame in gledališča vodi k nji samo ena cesta: gledališče in drama naj bosta nositelja novega svetovnega nazora; v življenske nesovisnosti naj vnašata duhovno sovisnost; gledališče naj postane moralna ustanova svojega časa.«
*
11
»Zabava, lepota in ideja v gledališču niso v nikakršnem protislovju. Ravno nasprotno: vedno so in tudi bodo v soglasju. Danes živita dve obliki gledališča in se med seboj ostro ločita: prva daje samo zabavo, druga samo idejo. Ali to je samo prehodno stanje. Bodoče gledališče bo dajalo živo lepoto, z današnjega časa rastočo, današnjemu življenju odgovarjajočo in torej tudi zabavno lepoto, ki bo k r u h in v i n o svoje dobe, kisik človeške duše. Ta lepota pa bo nosila v sebi vse funkcijske sestavine: torej tudi idejo. Danes pa nam je potrebno posebno idejno gledališče. In sicer takšno, da bo idejno čim resničnejše, oblikovno pa čim vzpodbudnejše in čim zabavnejše. Potrebno nam je gledališče, ki bo pri vsej svoji idejni sili vzbujalo tudi dojem resnične lepote.«
*
»Moramo se zavedati, da so gledališko krizo zakrivili dramatiki in reproduktivni umetniki. Izhod iz te krize je možen samo s postavitvijo novega gledališkega temelja, ki se bo opiral v prvi vrsti na duhovna dejanja dramskih pisateljev, katerim pa bodo tvorno služili igralci in režiserji. Borba za gledališče je borba za prema-ganje današnje svetovne anarhije pod zastavo d u h a.«
*
»To čutno in živčno gledališče je danes v zatonu. Današnjemu človeku ne pove prav nič gledališče, ki daje ravno čutne- Senzacije brez širše duhovne perspektive. Človek — to niso samo živci in čuti, nagoni in fizijologija, človek je duša in duh, je boj za življenjsko in družabno resnico, je boj za svetovni nazor. Današnje gledališče se razhaja z Reinhardtom ravno zato, ker je njegovo gledališče povečalo s svojim odporom proti duhu današnjo umetniško anarhijo. Danes nam gledališča niso več samo poslikana platna, začarana po blaznih simfonijah reflektorjev, na katerih se odraža neskončna veriga čutnih efektov in živčnih senzacii: človeška prestrašena in sestradana duša se hoče napiti iz globljih virov življenja in človeškega bistva. Staro gledališče gole senzacije zapada in gin e. Ni /a sedanjost potrebno. Sedanjost zahteva drugačno gledališče, tako, ki je zgrajeno na duhovni podlagi. Reinhardt ie speljal .orlodališče od duha, zato, ker ga je speljal od pisatelja. Novo gledališče, čigar "lavni znak je povratek k duhu, daje pisatelju snet prvo mesto v gledališču.«
*
»Današnja drama daie v prvi vrsti spoznanje. Ne efekt, temveč resnica. Ne čutni zanos, temveč duhovna strast. Ne samo senzacija, temveč ideja. Ne epiku rejsko razkošie, temveč spoznavanje delavnega sveta, ki tvori, gradi in se trudi za boljše in pravičnejše življenje«.
*
»In tudi v gledališču preganjamo prav tako kopičenje efektov in senzacij, ne zadošča nam več umetnost živčnih reakcij, mi hočemo gledališče duhovnih energij in aktivnega člcvečanstva. M i
12
nočemo več samo privatnega gledališča, ki vedno razlaga človeka s človekom. Mi hočemo gledališče, ki razlaga ves svet in vso dobo s človekom in ki razlaga človeka s svetom. Moderni reproduktivni umetniki v duhovnem temelju gledališča (t. j. v pesnikovem tekstu) ne vidijo več samo pretveze za lastne tehnične čarovnije. Ravno nasprotno: danes se trudijo za oolno oživotvorjenje in izražanje teh duhovnih temeljev drame. Tudi njihova pot vodi danes k bistvenosti, aktivnosti in duhovni perspektivi.«
*
»Besno sovraštvo proti duhu je bil razlog za dekadenco dramske in gledališke umetnosti. Dramska in gledališka sedanjost pa se vračata k duhu, združuje ga z življenjem in sproščuje veliko simfonijo življenja, ljubezni, dela in volje pravičnosti in človeškosti. Tn ravno gledališče, ki je oplojeno z duhom, preneha biti parazit v svetu in v dobi in se udeležuje aktivno pri veliki preosnovi sveta in človeškega življenja.«
Deset opominov za gledališkega obiskovalca
1. Kadar greš v gledališče, pomisli predvsem, da ni srlcdališee gostilna niti kavarna, V gledališče greš gledat predstavo, ne pa občinstva in svojih sosedov. Oledališče ni kraj za družabne sestanke.
2. Ne prihajaj k predstavam prepozno. In če že prideš, ne moti igralcev in poslušalcev z obupnim iskanjem prostora, z objestnim loputanjem vrat in z razburjenim, spehanim govorjenjem.
3. Med predstavo, zlasti pri tihih mesti*, ne moti igralcev in poslušalcev s šepetanjem, s preglasnim kašljanjem, kihanjem, od-hrkavanjem in vsekovanjem fPri takih priložnostih ne pozabi na robec!) Računaj vedno z verietnostjo, da so v frledališču poleg tebe še ljudje, ki so v tph stvareh občutljivejši kakor ti.
4. Če ti delo ali izvajanje ne usaia. s<» lahko na	tihem	zjeziš	in
v prvem odmoru prav tako tiho odideš. Nihče H ne	bo	zameril,	ne
branil. Zavedati se moraš, da si prostovoljno prišel in da lahko prostovoljno tudi odideš.
5. Odobravaj z rokami, če pa že moraš z nogami, potem pravočasno pomisli, da nisi v hlevu in da je treba v skminem primeru pomisliti pekoliko tudi pa državno lastnino. Če vzklikaš, «e ne deri in ne tuli kako na športnih igriščih in nri pouličnih d»nto«strn»>ijah. Razlikui vsaj kolikor moreš: nogometno igrišče in «1 o -d a 1 i š č e.
6. V odmorih ne dirjaj po hodnikih in »o stornira* kakor na tekmi. Pomisli, da se lahko v hoea ali v kai znletiš	*n	da	to v no-
benem nrimeru ne more vplivati ugodno.
7. Upoštevaj in ceni hisrijenske posode z vsem spoštovanjem, ki jih take koristne naprave zaslužijo.
18
8. Glede obleke od časa do časa pomisli, da v lakastih šolnih najbrž ne bi hodil na Triglav. In da, nasprotno, gojzerice za gledališče res niso najbolj primerne.
9. Misli neprestano na to, da je v veliki meri tudi od vedenja občinstva odvisna kulturna stopnja vsakega narodnega gledališča. Misli vedno na to, da se gledališče tiče vsakega poedinca in vsega občinstva najmanj toliko kakor igralca na odru.
10. Pomisli, da veljajo vsi ti dobrohotni opomini prav tako za opero kakor za dramo. In ne beri jih zato, da se jim boš smejal, temveč zato, da se boš (v kolikor se še nisi) v bodoče po njih ravnal.
Gledališki razgled
Ottfiv Slovnik naučny nove doby, 105. (Vrhovna redakcija: prof. Ant. Benda, dr. S. Braito, univ. prof. dr, V. Dedina, univ. doc. dr. J. Fischer, univ. doc. dir. A. Frinta, univ. doc. dr. J. Heidenreich, prof. dr. J. Hro-mšdka, univ. prof. dr. A. Jirasek, univ. doc. dr. Klinient, dr. J. Machar, univ. prof. dr. Matejček, dr. J. Matoušek, univ. prof. dr. A. Novak, univ. prof. dr. J. PelnAr, univ. doc. dr. B. Ryba, ing. V. Sada, dr. V. Štžpan, univ. doc. dr. J. Štorkan.) Znameniti češki Ottov poučni slovar je v 105. snopiču objavil pod Jugoslavi jo tudi daljši članek o »Slovenskih gledališčih«, ki ga zaradi zanimivosti priobčujemo v dobesednem prevodu.
»Narodna gledališča v Ljubljani od postavitve svojega novega poslopja (1. 1892.) ni bila samo čisto slovenska zadeva, temveč do znatne mere tudi češka. Ako so se češki oblikovatelji izdatno udeleževali pri zgradbi doma mlade dramske umetnosti, so imeli češki dramski umetniki še izdatnejši delež v duhovnem življenju, kateremu je bil ta dom posvečen. Že po prvih dveh voditeljih nove drame slov. rež. Ign. Borštniku in pozneje Drag. Freudenreichu se pojavi na vodilnem mestu Čeh Rudolf Innemann, ki vodi dramo sam do konca sez. 1899—1900. Za njim je novi rež. in voditelj spet Čeh Adolf Dobrovolny, h kateremu pristopi v sezoni 1905/6 Fr. Lier. Na slednje sezono nadomesti Dobrovolnega v službi glavnega rež. Viljem Tfi-borskv. V 1. 1907/8 opravlja slov. gledališče L. Dragutinovič, za nfim stoii na čelu nekoliko sezon mladi slovenski igralec Hinko Nučič. L. 1913. so si postavili Nemci lastno »Kaiser Franz Joseph .Tubilaums-Theateir«. S tem so prenehali z delitvijo večerov s Slovenci v novem gledališču in tako so se mgoli počutiti Slovenci po 501etnem naporu v njem kakor v svoji lastnini. To je bilo za časa intendance Frana Govekarja. Kmalu nato pa je izgnala slovensko gledališče odtod slovita nekulturna gesta drž. glavarja in vodje slov. katoliške stranke dr. Šušteršič«, ki je v gledaliških prostorih naselil kino, s prepovedjo igranja pa je na pomlad 1913. prisilil slovensko igralsko skupino, da se je delno izselila v Trst, kjer je v tamkajšnji »čitalnici« nadaljevala svoj obstanek. Raztepena družina se ni sestala več. Med svetovno vojno je starešina slov. igralcev Anton Cerar (Danilo) vsaj za eno sezono (1915/16) oživil slov. igre v Ljubljani v Mestnem domu pod imenom Malo Gledališče. Prav tako je začel na koncu vojne 1. 1918. prvi klicati na obno-
14
vitev slov. gledališča. Ujedinjenje J. je prineslo novo, slavnejše življenje slov. gledališču. Ta fakt je bil simbolično naznačen s »Tugomerjem« 1. 1919. na gledališču, ki je bilo dosihdob nemško, staro gledališče pa So pridobili za slovensko opero (ravn. Mirko Polič, v skupini so med drugimi R. Primožič, J. Betetto, ga. Tierry-Kaučevičeva, Gjungjenac-Gavella). Ravnatelj drame je pesnik in dramatik Pavel Golia.
Do vojne je slovenska izvirna proizvodnja dajala le redke plodove, 2—3 novosti na sezono, v sezoni 1902/3 sploh ni bilo nobene izvirne igre, zelo malo od njih je segalo nad povprečnost. To so bila v glavnem dela Cankarja, poleg kongenijalnih prevodov Otona Župančiča iz Shakespearea. Calderona itd. Sicer pa so bile to po večini ljudske igre s kmečkega življenja, dramatizacije romanov, romantične ali naturalistične igre, ki so polnile repertoar poleg prevajane produkcije, pri kateri je imel znaten vpliv Dunaj in deloma tudi Praga. Vpliv svetovne dramatike je prihajal vedno zakasnelo, kakor dokumentira to tudi originalna dramska ltieratura, v kateri najdemo i epigone nem. klasikov in nem. romantizma i odmeve boja evropskega naturalizma z novoromantizmom. Tudi reproduktivna umetnost se je razvijala po vzorcu Dunaja ali Prage. To se pozna pri že imenovanem Antonu Cerar-Danilu, Verovšku in Ignaciju Borštniku, izredno darovitem zlasti za realistično-naturalistične tipe in pri njihovih ženah Avgusti Cerarjevi in Zofji Borštnikovi. Čehi višine M. Taborske, R. Na skove ali Innemanna, R. Deyla, Boleške so bili znameniti učitelji mlajše slovenske generacije, v kateri se je zlasti naglo povzpel Hinko Nučič, igralec zelo različnega in obsežnega repertoarja postav, Milan Skrbinšek, Zv. Rogoz, Marija Vera in Michaela Šaričeva, v zadnjih časih Mira Danilova in drugi. Kritika se je obetajoče razvijala od neglobokega Frana Zbašnika preko Frana Govekarja, Iv. Cankarja, Frana Albrechta do Juša Kozaka, Josipa Vidmarja, Frana Koblarja itd.
Do nedavnega je bil na čelu gledališča Oton Župančič, pravi dramatski pesnik in pesniški prevajalec največjih del svetovne literature. Po njegovi ostavki na ravnateljsko mesto vodi umetniško delo v gledališču Osip Šest, prof. dram. konzervatorija in obratni režiser; poleg njega se udejstvujejo režisersko še Debevec in Bratko Kreft. Kot scenograf se je udejstvoval Čeh Skrušny. Narodno gledališče ima do polovice slovanski .repertoar, v katerem je dovolj mesta tudi za češke novosti (v sezoni 1932/33 n. pr. Fr. Langer in O. Scheinpflugova — Spreobrnitev Ferdyše Pištove in Okence). Tudi ostali repertoar je od vseh treh glavnih jugoslovanskih scen našemu najbližji.
V Mariboru je bilo 1. 1909. ustanovljeno Dramatično društvo (od 1. 1912. tudi z dram. šolo), ki je gostovalo tudi v drugih krajih s skupino diletantov in poklicnih igralcev. L. 1918. je bilo društvo obnovljeno in je igralo v Mestnem domu. Ko so nemško gledališče 1. 1919. izročili Slovencem, je sestavil Hinko Nučič kot samostojni podjetnik stalni ensemble in ustanovil dramatično šolo. Delal je v Mariboru do 1. 1921., ko je odšel v Zagreb. Da našnji ravnatelj je dr. M. Be.rčič, režiser drame pa V. Bratina.
Prim. Frank Wollmann Slovinske drama 1925.«
K temu poročilu se nam zdi potrebno dodati nekaj najvažnejših opazk, in sicer: 1. v začetkih Slovenskega gledališča pogrešamo vsaj omenitve
15
Dramatičnega društva, ki je gledališče vsa leta upravljalo, imenovanje nekaterih važnejših intendantov (Hubad, Milčinski, Govekar, Juvančič) in naslov tega gledališča (Deželno gledališče). ‘2. Nemški Jubi-laums-Theater (sedanje dramsko gledališče) ni bilo otvorjeno 1. 1913., pač pa 1. 1911. Prva slovenska predstava po vojni je bil Finžgarjev »Divji lovec« v sedanjem opernem gledališču že jesšni 1. 1918. 4. Med današnjimi člani slovenske drame pogrešamo vsaj še imena pokojnega Borisa Putjate, Maiije Nablocke, Ivana Levarja, Krnila Kralja, Janeza Cesarja, Franca Lipaha, Edvarda Gregorina in Slavka Jana. 5., Češki igralci, igralke in režiserji Taborska, Naskova, lnnemann, l-'eyl in Boleška niso bili nikdar učitelji Skrbinška, Rogoza, Marije Vere, Šaričeve in Mire Danilove kakor bi človek po navedenem stavku moral upravičeno sklepati. 6. Med imeni slovenskih gledaliških kritikov pogrešamo vsaj še imena Adolfa Robide.
7.	Oton Župančič ni podal ostavke, temveč je samo na dopustu; razen tega bi ne mogel podati ostavke na ravnateljsko mesto, ker je upravnik in za časa dopusta ga ne nadomešča prof. O. Šest, temveč dramski ravnatelj Pavel Golija. 8. Med scenografi pogrešamo imena pokojnega V. Ulja-niščeva. 9. Pogrešamo vsaj približno pravilno pisanje imen n. pr. Thierry-Kavčnikova, dr. Brenčič etc.). 10. V. Bratina ni režiser v Mariboru, pač pa je član Narodnega gledališča v Ljubljani.
Iz navedenega lahko sklepamo, da uredništvo slovarja pri svojem dopisniku (j. šv.) ni imelo najsrečnejše roke in pri tej priliki pripominjamo, da smo podobne površnosti in netočnosti tudi pri nekaterih drugih čeških publikacijah, ki poročajo o našem gledališkem življenju, z iskrenim obža lovanjem že večkrat ugotovili.	C.	D.
*
Novo Jouvetovo gledališče. V gledališču Athenee, kamor se je naselila družina Louisa Jouveta, bodo najprej igrali Giraudonxovo igro »Amphi-tryon 38.«, kjer igrajo glavne vloge Val. Tessier, Jouvet in Rennoir. Nato prdie premijera »Nimfa z vernim srcem«, ki jo je spisala Margareta Ke-medy. Glavne vlogi igrala Louis Jouvet in Madelaine Ozeray.
Port-Saint-Martin ponavlja Ibsenovega »Peer Gynta«. Naslovno vlogo igra Romouald Joube. Ples Anitre izvaja eksotična plesalka Nyota lnyoka.
Sorelina »Sapho« v moderni režiji. Cecile Sorel na]x>veduje pravo gledališko revolucijo z uprizoritvijo Daudetove »Sapho« na gledališču »Sarah Benhardt«. Delo bo režirano v duhu najmodernejših inscenatorskih smeri Reinhardta, Tairova in Meierholda. Poleg tega bo predstava tudi igralski zanimiva. Cšcile Sorel bo nastopila v eni najboljših svojih vlog, poleg nje pa v glavni moški vlogi Charles Boyer, najboljši francoski igralec ljubim-skili vlog na odru in na platnu.
»Ah, govori mi o tem.« Theatre Michel je otvoril letošnjo sezono s 150. predstavo Ripove revije »Ah, govori mi o tem«, ki je imela velik uspeh s skeči in popevkami, ki so polne satire na sedanje razmere na Francoskem.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Ciril Debevec. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
16
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
OBKI/TIB
i
Deflacijska veseloigra v štirih dejanjih (7 slikah). ' Olga Scheinpflugova. Poslovenil Fran Govekar.
Gospa Mary, vdova . Anamarija, njena hči Mary, kuharica .	.
Marion, sobarica .	.
Marijanca, služkinja Gospod Vaclav .	.	.
Vena...................
Notar..................
Dejanje se vi Scenograf: Po 2. in
Medvedova
M. Danilova
P. Juvanova
Fratnikova
Gabrijelčičeva
Železnik
Jan
Lipah
Režiser: Milan Skrbinšek.
» - •
'a8i dandanes. E. Franz, odmor.
Blagajna se odpre ob pol 20.
ft Sedeži	I. vrste	,	■	■	.	Din	28 —
„	11. - III.	vrste	.	.	„26 —
„ IV. - VI............................24	-
„	VIL-IX......................22-
X. • XI..........................20	-
„	XI'. -X	I...............18'—
etek ob 20.
Konec ob pol 23.
Lote	v	partei'*1*) Din	100‘—
„	v	I. re^e)	„	100-
.	balkonske)	„	70-
Dodatni ložni 9«**rju „	20'	—
r«du „	20	-
*».ki „	15--
Balkon: Sedeži 1. vrste
„ H.
Oslarija i	„	I.	„	.
„	II.	„	.
„	UL	H	•
Galerijsko stojišče Dijaško stojišče
Din
20 — 16-
14 — 12-10-
2-50
5'-
D
Iprodajl pri gladallikl bi*' 4bernem gledallSiu od 10. do pol 1. in od 3. do S. ur« Pradpiaana taksa za	Ja	vračunana	v	cenah
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI