KRONIKA 189 CERKEV IN USTAVNI RAZVOJ NAŠIH MEST DR. JOS. ŽONTAR Med najvažnejše, pa tudi najtežje probleme naše starejše pravne in socialne zgodovine spada ustavni razvoj naših mest. Težko je ugotoviti prve utripe in gibe lastnega življenja naših mestnih naselbin, ker so viri za starejšo dobo dokaj skromni, toda na dva načina, s primerjalno-pravno metodo, zlasti pa s štu dijem razmerja med Cerkvijo in življenjem v naših mestih se da pridobiti iz pravnozgodovinskega vidika mnogo novih izsledkov. Na tem mestu nimam na mena izčrpno obdelati vprašanja, marveč le podati poizkus, ki mi je nastal ob študiju zgodovine mesta Kranja. Problem bi se dal še razširiti in poglobiti po danih smernicah ter bi tvoril eno izmed najvažnejših poglavij v sintezi gospodarske, socialne in pravne zgodovine bele Ljubljane, za katero deluje tudi »Kronika«. Znano je, da so poznali Slovenci ob naselitvi v alpskih in kraških deželah plemensko organizacijo, da so živeli v hišnih skupnostih, pozneje »zadruge«. imenovanih, v rodovnih skupnostih in da so imeli kot najvišjo enoto — župe, navadno zemljepisno skle njene in zaokrožene pokrajine, katerih središča so bila gradišča kot utrjena zatočišča v sili. Ta prvotni pravni in gospodarski red je pričela razkrajati pred vsem Cerkev. S pokristjanjenjem je omajala zlasti prejšnjo neodsvojljivost plemenske in rodovne posesti, kar je omogočalo dedno pravico ženskih članov rodu in rodbine ter bogata darila v nepremičninah cerkve nim ustanovam. Namesto poganskega češčenja ro dovnih prednikov je stopilo češčenje določenega svetnika, pod čigar »hram« je spadala dotična nasel binska edinica t. j. soseska. Cerkev je nadalje pre krila slovensko ozemlje z omrežjem prafara — no vimi upravnimi enotami, ki so bile v mnogih primerih isto kakor staroslovenske župe. Pri tem pa so obsto jale neke razlike med ozemljem severno in južno Drave. Tako je bilo zlasti delo Cerkve, da smo v toliki meri prešli v nemški socialni in gospodarski red. Toda pri tehnični izvedbi nemškega sistema stalne poljske razdelitve ter postavitve zmerjenih kmetij, zlasti pa pri nastoju naših mest ni imela Cerkev odločujočega vpliva. Tu je bil glavni delokrog zem ljiškega ali deželnega gospoda, bodisi svetnega ali cerkvenega kneza. Glede nastoja naših mest velja vobče, da ne more biti govora o pravni kontinuiteti med antičnimi in srednjeveškimi naselbinami. Sicer je poznal slovanski pravni red tudi neka župna središča, ki jih je deloma prevzel nemški pravni red ter jih preoblikoval. Mnogi znaki kažejo, da je obstojala pri nas podobno hrvatskemu in srbskemu jugu dolžnost »gradoblju- de/ijer« t. j. straženja, ki so jo vršili v bližini naseljeni svobodnjaki-plemiči, od Nemcev zvani »Edlingi«. Take naselbine so bile na pr. okrog Kranja nanizane v lepem polkrogu od Olševka do Križev in Tržiča ter so obdajale znameniti »Vojvodni gozd« (Uden boršt). Tudi pri Šiški in drugod bi se dalo ugotoviti nekaj podobnega. Seveda ni zraslo vsako gradišče v sred njeveško naselbino. Mnoga so popolnoma izginila ali pa so ostala na stopnji vasi. Velika je bila zasluga dinasta — lastnika mest nega zemljišča, da se je taka naselbina razvila v mesto, toda ustanovitvenega akta ne gre pretiravati. Doba, ko so se razvila naša starejša mesta, je doba obnovljene gospodarske aktivnosti v Evropi, ki se zrcali tudi v kolonizatornih pokretih pri nas. Tip mestnega ustroja pa je bil že izoblikovan v naši soseščini, v severni Italiji in na Nemškem. Zato ni čudno, ako se pri nas na meji obeh pravnih območij križata južni in zahodni vpliv. Po tujem vzoru so torej naši dinasti nudili poklicnim trgovcem in obrt nikom pravno zaščito, da so se stalno naselili poleg nižjega plemstva t. zv. ministerialov in kmečkih pod- ložnikov. V prvi dobi mestnega razvoja so bili seveda le en element, večinoma tujci, zlasti Nemci in Itali jani, poleg plemstva — ministerialov, ki so tudi dali eno komponento za razvoj mestnega patriciata. Dinasti pa so poskrbeli za novodošlece tudi podoben privilegiran položaj, kakor ga je uživala doslej du hovščina in plemstvo. Za starejšo dobo nimamo listin, ki bi v sistematični in izčrpni obliki obrav navale mestno pravo, marveč rešujejo le posamezna sporna vprašanja. Šele v poznejšem srednjem veku so prejele pri nas nekatere naselbine mestne svo boščine v enotni obliki, s tem postale mesta po imenu, ne da bi izgubile svoj pretežni poljedelski značaj. Ker je bil v dobi nastoja naših mest proces ome jitve fara že bistveno zaključen, je nastalo ono zani mivo in za nadaljnji razvoj važno dejstvo, da se ne ujemata sedež prafare in mestna naselbina, ki je komaj nastala. Sedež prafare je izven nje v nepo sredni bližini. To velja za Ljubljano, kjer je bil št. Peter prafara, podobno pri Kranju, kjer je bila prafara šmartin pri Kranju, ki je imel svojo cerkev ob savskem bregu pri kranjskem mostu. Enako je bilo razmerje med Nevljami in Kamnikom, med Les- kovcem in Krškim, Starim Trgom in Ložem, Staro Loko in škofjo Loko ter drugod. Na kraju nastajajoče mestne naselbine so zgradili mestni gospodje ali njih ministeriali, pozneje tudi mestne patricijske rodbine male kapelice. Te cer kvice so v mnogih ozirih lastniške cerkve kakor na pr. v Kranju na sedežu mejnega grofa. Pogosto jih spremljajo t. zv. kostniške kapele ali karnerji, ki so služili ne le kot grobnice ampak tudi kot krstne 190 KRONIKA Leseni slrop v Mestni hiši iz XVII. siol. Foto dr. Fr. Štele kapele. Najdemo jih v Ljubljani, Kranju, Kamniku in drugod. Za novo mestno naselbino je postala aktualna ure ditev razmerja do prafare. Obstojale so tri možnosti: nova naselbina je mogla ostati v dosedanji farni zvezi kakor podeželje oziroma za novo mestno zajed- nico so mogli izločiti poseben farni okoliš ali pa so prenesli sedež fare iz bližnjega starejšega kraja v mesto. Stremljenje po farni osamosvojitvi opazimo sicer povsod. To nam priča, da se v tej dobi izvrši prva faza notranje organizacije prebivalstva, ko se nave žejo tesnejše vezi s Cerkvijo. Toda vsako mesto je imelo svoj poseben značaj. Pri Kranju so pred I. 1226. izločili iz šmartinske prafare nov okoliš, ki je obsegal levi breg Save daleč pod gore, pri Kam niku so 1232 prenesli sedež župnije v jedro meščan ske naselbine. Bolj otežen je bil ustavni razvoj pri mestnih naselbinah, ki so imele za svojega go spoda cerkvenega kneza ali pa v katerih se je nasta nila kaka močna cerkvena ustanova na pr. samostan, viteški red. Zato je posebno zanimiv in še ne docela pojasnjen ustavni razvoj Ljubljane. Tik starejše meščanske trgovsko-obrtniške naselbine »Starega trga« je nastala v začetku 13. stoletja komenda nem škega viteškega reda. Uživala je krepko podporo mestnega gospoda. Stremela je sistematično za tem, da arondira in raztegne svojo zemljiško posest tako, da je ogrožala razvoj meščanske Ljubljane. Zemlje pisno sicer ločena naselbina »Novega trga« pa ni imela opore na lastni farni organizaciji in se je v začetku 14. stoletja priključila jedru stare Ljubljane onstran Ljubljanice, da z združenimi močmi zava rujejo meščansko skupnost proti prebohotnemu raz širjenju nemškoviteške imunitete. Takrat je dobila Ljubljana drugo obrambno obzidje. Izven njega pa je obstojalo tudi že naseljeno ozemlje t. zv. »stat«, ki so ga utrdili v dobi turških napadov, ki pa je postalo mlajše središče srednjeveške Ljubljane šele z nastojem ljubljanske škofije in kapitlja. Ob prehodu v 13. stoletje narašča dotok obrtnikov iz podeželja — slovenskega življa. Trgovina je pospe ševala razvoj obrti in privlačevala kmetiško prebival stvo. Istočasno opazimo prve zametke mestne orga nizacije t. j. universitas ciuium, ki nastopa sama ali pa skupno z odborom najuglednejših zastopnikov, ki prehajajo potem sredi 14. stoletja v ožji mestni svet. Za tržni mir in sodstvo še ne skrbi »universitas civium« marveč od mestnega gospoda postavljeni sodnik, ki je uradnik. Pri tem srečamo med mestnimi sodniki pogosto osebe iz nižjega plemstva. Posebno značilno pa je, da je imela Ljubljana do začetka 14. stoletja 3 mestne sodnike. V tem se utegne zrcaliti italijansko-pravni vpliv, ki ga je pri nas povsod izpo drinil nemško pravni. Kostanjevica je prehitela v ustavnem razvoju vsa naša mesta najbrže radi ugod nih gospodarskih prilik. Njena avtonomija pa je bila neznatna, saj so morali 1. 1317. sodnik, svet in srenja (občina) Kostanjevice pristati na to, da bližnji samo stan sv. Marije brez razsodbe terja svoje pobegle pod- ložnike od mesta nazaj. Mesto ne sme sprejemati samostanskih podložnikov, da bi si ustvarilo iz njih prepotrebni meščanski naraščaj. Nalog za skupno sodelovanje in nastopanje mešča nov je bilo od 13. stoletja dalje vedno več. Ustanav ljali so meščanske hospitale. Pri tem je sodelovalo plemstvo in meščanstvo ter si pridobilo pogosto patro- natno pravico za mesto špitalskega duhovnika, še važnejša je postala vloga, ki jo je igrala »universitas civium« pri upravi cerkvene imovine. L. 1309. je na pr. prevzela v Kranju trojica meščanov v imenu »universitas« ali mestne zajednice za župno cerkev darovana ali kupljena zemljišča in izrecno izključila župnika ali vikarja iz imovinske uprave, ki naj pritiče samo posebnemu upravitelju cerkvene imovine, ki ga izbere srenja. Zelo važno bi bilo primerjalnopravno preiskati za naše jugoslovansko ozemlje to institucijo upraviteljev cerkvene imovine, ki na pr. v Dalmaciji še s svojim nazivom kot požupi ali »zupanus spiritu- alis« razodevajo krepak slovanskopravni element. Nekako sredi 14. stoletja med 1350 in 1360 se raz vije iz srenje mestni svet v Ljubljani, Kamniku in Kranju. Sodnik ostane še nadalje kot deželnoknežji upravni organ izven te organizacije. Delovanje mest nega sveta čutimo tudi pri ustanavljanju cerkvenih bratovščin. Pogosto poudarja, da ne sme razpolagati z imovino nadarbin niti župnik, vikar ali kak drug duhovnik, marveč le od meščanov postavljeni upravi telj cerkvene imovine. Mestni svet pa ni mogel ostati dolgo brez svojega vodje — mestnega sodnika, že par desetletij po usta novitvi mestnega sveta vstopa povsod v navedenih mestih sodnik v mestni svet; s tem je prenehal biti uradnik mestnega gospoda. Obenem je bila meščanom dovoljena volitev mestnega sodnika. S to okrepitvijo mestnih korporacij je bil dosežen drugi stadij ustav nega razvoja. Istočasno prično cerkvene oblasti zaradi rimsko- in kanonsko-pravne recepcije krepkeje nastopati proti laičnemu vplivu v cerkvenih zadevah. Povsod pride do sporov z župniki, samostani ali drugimi cerkvenimi ustanovami. V Ljubljani so nasprotja z nemškim vi teškim redom. Pri tem gre za sodstvo, šolstvo, vpra šanja imunitete vobče, upravo cerkvenega premo ženja, dajatve cerkvam, oddajo duhovniških mest. KRONIKA Mestom dela težavo obilica slabo plačanih benefici- atov. Posebno ostro nasprotje se opazi v vprašanju davčne, carinske in trošarinske prostosti cerkvene imovine. Zato sklepajo pogosto mestni sveti t. zv. amortizacijske naredbe, da meščani ne smejo podariti cerkvam, bratovščinam ali za razsvetljavo oltarjev (lu- minarijska posest) kakih nepremičnin, ki so podvr žene mestni upravi, marveč le njih denarno vrednost. Načelo, ki se izvaja, je: vse, kar je v okviru mestnega obzidja, mora služiti skupnim interesom, pa bodi svetna ali duhovna oseba. V borbi med mestno korporacijo in veliko ustanovo Cerkvijo je seglo meščanstvo po učinkovitem sredstvu samopomoči. Mestni sveti so skušali pridobiti prezen- tacijsko pravico pri večini beneficijev v mestnih cerkvah, vplivali so dalje na premožne someščane, da ne bi ob smrti ustanavljali starejših oblik obletnic marveč nadarbine za mašnike, katerih upravo pa ne prejme več župna ali kaka cerkvena oblast, marveč mestni svet. On naj nadzira izpolnjevanje določb ustanovne listine. Pri tem zahteva mestni svet, da morajo biti beneficiati domačini, rodom iz mesta. Tudi cerkovnike štejejo že ponekod med občinske uslužbence. Meščanski upravitelji cerkvenega premoženja so skrbeli tudi zato, da so dobili meščani iz bratovščin- skih in drugih cerkvenih fondov posojila. Na prehodu iz 14. v 15. stoletje pa se razvijejo naši rokodelski cehi kot obvezne stanovske organi zacije. Dasi presojajo različno delež, ki so ga imele pri razvoju cehovskih organizacij cerkvene bratov ščine, je iz zgodovinskega gradiva za Ljubljano in Kranj razviden ozek stik med cerkvenimi bratovšči nami in cehovstvom. Pri nas so se kmalu uveljavili rokodelci tudi v ustavnem življenju. Mestna organi zacija se je diferencirala v notranji in zunanji svet, srenja pa je postala brezpomembna. Svoj višek je doseglo ustavno življenje naših mest v reformacijski dobi. Bil je sicer kratkotrajen toda tako zanimiv, da zasluži sam zase, da se ga prikaže primerjalno pravno. Naše meščanstvo se; je v obilnem številu udeležilo reformacijskega verskega gibanja. Kak pomen je imela mestna ustava za razširjenje reformacije, najlažje prikažem na tipičnem primeru, zgodovini mesta Kranja. Tik pred cerkveno revolucijo 16. stoletja je cesar Maksimilijan I., ki je imel kakor njegovi predniki patronatno pravico do kranjske župne cerkve, leta i~507. podaril kranjsko župno cerkev z vsemi dohodki škofijski mizi ljubljanskega škofa. S tem je želel po vzgledu svojega očeta, cesarja Friderika III. okrepiti dohodke ljubljanske škofije, ki je bila ustanovljena po izumrtju Celjanov. Cesar očividno ni hotel inkor- porirati škofiji samo beneficija, marveč tudi župni okoliš zvezati z ljubljansko škofijo. Tega pa oglejski patriarh, pod katerega je doslej spadal Kranj, ni hotel priznati, vprašanje je ostalo nerazčiščeno. Pa triarh je še nadalje vršil uradne pravice škofa, do hodke župnije pa je užival ljubljanski škof. L. 1507. je bila kranjska župnija še zasedena, šele po smrti župnika Operte je naročil cesar Maksimili- 191 Župna cerkev v Kranju: Sklepnlk Iz 2. pol. XV. stol. Folo dr. Fr. Štele jan I. kot patron župnije kranjskemu sodniku in mestnemu svetu, da uvedo zastopnika ljubljanskega škofa na slovesen način v temporalije župne cerkve. To se je zgodilo 1. 1511. pri župni cerkvi, župnišču in gospodarskih poslopjih. Nato je notar posvedočil ta dogodek; v notarski listini se daje mestnemu svetu nadzorstveno pravico nad upravo cerkvenega premo ženja in ljubljanski škof se zaveže poslati v Kranj župnega upravitelja, ki bo meščanom všeč. Ta magna charta libertatum je igrala v protestantski dobi poseb no vlogo. Mestni svet, ki se je pridružil protestantskemu giba nju, ni več oddajal nadarbin katoliškim beneficijatom na podlagi svoje prezentacijske pravice marveč je zbiral dohodke nadarbin v mestni blagajni, da vzdr žuje protestantskega predikanta in mestnega učitelja, župnemu upravitelju pa je izjavil mestni svet 1. 1578., da mu ni več všeč, da ga torej odstavlja, sklicevaje se na določbe listine iz 1. 1511. Ker se pa vikar ni umaknil, so porabili drugo ugodnejšo priliko. L. 1597. je dal oglejski patriarh po dolgem času zopet pregle dati delovanje podrejene duhovščine ter je odstavil kot ordinarius loči iz raznih vzrokov kranjskega župnega upravitelja. Obenem je sporočil ljubljanske mu škofu, naj postavi novega vikarja, škof pošlje sicer novega upravitelja v Kranj, toda mestni svet mu zapre župno cerkev. Kljub grožnjam in kaznim, ki sta jih izrekala ljubljanski škof in deželni vice- dom, kranjski mestni svet ni odnehal in cerkvenih ključev dolgo ni dal iz rok. šele t. zv. reformacijske komisije pod vodstvom škofa Tomaža Hrena so zlo mile odpor kranjske mestne občine, ki se je morala predvsem odreči pravicam iz listine 1. 1511. Še ob koncu 17. stoletja so se ob vizitacijah ljubljanskih 192 Prehod Iz grajskega v meščanski Pungerl Iz globeli Kokre del naselbine Kran|a Folo E. KramarsIC Folo E. KramarsIC škofov meščani spominjali, da so imeli baje pravico prezentirati vikarja za kranjsko župno cerkev, toda listin niso mogli več najti v arhivu. Nasprotno pa jim je ljubljanski škof takoj postregel z reverzom iz leta 1601., v katerem so se odrekli vsem pravicam iz ome njene listine. Kranjski primer se je bolj ali manj ponavljal tudi v drugih naših mestih. On nam priča, da se je vršilo vse delovanje v zadevah novega verskega nauka v okviru mestne ustave. Mestni svet je nastopal v stva reh reformacije neposredno in izključno v imenu mesta, kot organ mestne občine t. j. svetne zajednice, ne pa morda cerkvene občine. Vse to je posledica korporacijske podlage mestne ustave. S padcem protestantizma je bil prekoračen v naših mestih vrhunec ustavnega življenja, pričelo je naza dovanje mestne avtonomije v dobi državnega absolu tizma. Severnl del mestnega obzld|a Mestni zid pri bivših vodnlb vratih v Kranju Foto E. KramarsIC Folo E. KramarsIC Opomba. O problemu prim. splošno: K. Frolich, Kirche u. stiidtisches Verfassungsleben im Mittelalter, Zeitschr. d. Savignvstiftung f. Rechtsgeschichte, kan. Abt. XXII. 1933, 188—287; A. Schultze, Stadtgemeinde u. Kirche, Leipzig 1914; isti, Stadtgemeinde u. Reformation, Tiibin- gen 1918; zlasti pa H. F. Schmid, die rechtlichen Grund- lagen der Pfarrorganisation auf westslavischen Boden u. ihre Entvvicklung wahrend des Mittelatters. III. Zeitsclirift d. Savignystiftung, kan. Abt. XX. 1931, 202—272; E. Klebel, zur Geschichte der Pfarren u. Kirchen Karntens, Ca- rinthia I. 1926, sep. odt; Fr. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, isti, Razvoj ljub ljanskega teritorija, Geografski Vestnik V.—VI. 1. 1929./30., 138—160. Arhivalije so iz muz. a., škof. oz. kapit. a. v Ljubljani in mest. a. v Ljubljani in Kranju. Za pojasnila in pripombe dolgujem zahvalo gg. vseuč. prof. H. F. Schmidu v Gradcu, Jos. Turku v Ljubljani, prof. Jos. Miklavčiču v Št. Vidu n. Lj. in Fr. Zvvitterju v Ljubljani. KRONIKA