Julija Broževa, Jožef Gruden
Božič v raju
T 7 razbiti pastirski koči za vasjo je umrl Tonček. Oče
»   je   vzdihoval;   suha,  prezgodaj   postarana  mati  je
jokala ia šestero razposajenih otrok, ki so večno lačni
tekali po vasi, je zamišljeno gledalo revno malo rakev.
Siromaki ne utegnejo žalovati; zlasti tedaj ne, če šestera nenasitna otroška usta neprestano kriče: Daj!
Oče je del kučmo na glavo in šel kakor navadno po opravkih. Mati si je otrla solze in začela dnevno delo. Otroci so se pa razpršili po vasi, da bi izprosili kje kak košček barvanega papirja, kak krajcar za sladkorčke in nekaj jabolk, shranjenili od jeseni na skednju v senu ali slami.
Bilo je pred svetim večerom. Človeška srca so se čudežno tajala. Pod vtiskom bližnjega praznika — rojstva največje Ljubezni — je postal človek boljši. Kakor da je padla s src grda, trda skorja sebičnosti in na njenem mestu da je zaplaintel za dan ali dva v letu ogenj čiste radosti in Ijubezni do ljudi.
Ko so se otroci vrnili domov in razložili darovane reči, ki jih. je bilo res dosti, ni bilo več skrbi, s čim bi okrasili majb.no, pokrito sinrečico, ki jo je podaril logar očetu. Za primerno večerjo je bilo tudi poskrbljeno in tako so se vsi spravljali k počitku v radostnem priča-kovanju jutrišnjega dne.
Samo mati ni mogla zaspati. Na tihem je zaplakala v odejo in po modrem mesečnem žarku, ki se je ukradel skozi okno v izbo, je poslala spomin umrlemu svojemu otroku.
Medtem je mala dušica mrtvega otroka kakor ob-Iaček plavala v neizmerne, neskončne prostore in se dvigala v vrtoglave nedozirne višiDe.
Letela je jako dolgo, da je prišla v kraj, nad ka-terim se je tresla jasna srebrna svetloba kakor pla-ninski led.
V ozadju je temnela zgradba nekakšnega ogrom-nega  mesta   in  Tonček  je  kmalu   prišel   do   visokih.
modrih vrat, ki so bila vsa poslikana s cveticami, listjem in ptički kakor stara babičina skrinja.
Potrkal je s prstom. Vrata so se odprla in deček je vstopil. Bojazljivo se je oziral. V zadregi je stisnil ročice k sebi in obstal pri vratih. Za oknom je v ugod-nem naslanjaču sedel star gospod belih las in brade, zavit v lep kožuh z visokim ovratnikom. To je bil sveti Peter, nebeški vratar. Ko je zaslišal šum Tončkove obleke, je vstal, ga vprašal za njegovo ime in pa odkod je. Potrepal ga je po rami in rekel: »Pojdi po tej cesti in kmalu najdeš otroški raj!«
Tonček je skočil s stopnic in ves v strahu, da bi ne zašel, se je napotil naprej. Hitel je skozi drevored belih brez. Njih srebrni in tenki listi so šumeli tako lepo godbo, da take na zemlji ne slišiš. Bel, žametast mah je pokrival stezo. Prišel je Tonček na razpotje. V desno je držala kratka cesta k visokim hišam, pre-lepim palačam s širokimi svetlimi okni rn z visoko obzidanimi vrtovi. Na levo je pa šla stezica k bajticam z veselimi okenci, ki so se smejala pod slamnato streho, olepšano z mahom in natreskom. Za lesenim plotom so spenjale svoje kronice cvetice vseh. štirih letnih časov. Vrata so bila nizka, z zapahom. Tonček ga je lehko dosegel. Odprl je vrata in od čuda ostrmel.
Veiika, svetla soba je bila vsa polna otrok, dečkov in deklic njegove starosti. Sedeli so za dolgo mizo. Pred vsakim otrokom je bil krožnik z žlico. ln tiste bele krožnike z modrira ali rožnatim roborn je polnila Mati božja z mlečno kašo in jo potresala s sladkorjem.
>;Pojdi, Tonček, tvoje mesto že čaka nate,« ga je sprejela božja mati Marija z ljubeznivim smehljajem in ga brž posadila na klop, skoraj na konci mize.
Od dolge poti truden je Touček krožnik s slastjo izpraznil. A medtem, ko je Marija stregla otrokom, je množica majhnih krilatih bitij s krikom in vriskom privrela v dvorano. Največji med njimi je nesel krasno zeleno jelko. Z nje je viselo vse polno sladkorčkov in pisanih okraskov. V vršičku je žarela velika zvezda in napolnjovala sobo s prečudno svetlobo.
Marija je bila od dela utrujena in upehana ter v lice rdeča kakor roža. Slekla je veliki beli predpasnik,
uravnala gube preprostega platnenega krila, pogladila pod ruto nekoliko sive lase in s prijaznim smehljajem, ki je delal njeno obličje mlajše, začela deliti med otroke darove.
Bila so to darila, o katerih so nekdaj na zemlji sanjali otroci, ki so danes v raju; zaželena darila in zato nad vse mila.
Vsa soba je odmevala od veselja, vriska in smeha.
Tonček ni mogel verjeti svojim očeni. Dobil je ko-njička z iskrimi očmi. Vzpenjal se je, kakor da hoče zdajpazdaj zdirjati daleč za raj v širne, prostrane poljane.
Potem so šli otroci iz malih koč z Marijo, da obi-ščejo krasne palače in visoke domove, kjer so bivali otroci bogatinov. Tudi tam je vladala radost in veselje,
71
dasi je bilo vse bolj tiho in mirno, zakaj ti otroci niso trpeli toliko od neizpolnjenih želja.
Matere, ki so prišle v raj in morale pustiti na zemlji svoje ljubljence, so se igrale z deklicami in njih punč-kami, z otroškimi posodicami, dale so se voziti na saneh, spuščale so volka ter božale majhne godmjave medvedke. Ker ni smelo biti v raju žalosti, so ljubile otroke iz vseh krajev sveta, kar jih je bela žena Smrt prinesla v raj; ljubile kakor lastne svoje otroke in so bile pri tem silno srečne.
Nato je vzela Marija najmlajše svoje otroke in se povrnila spet v nizke koče, ki jih je jako nerada za-pustila, ter polagala dete za detetom v majhne bele posteljice.
Ko je tako vse otroke odela in poljubila, je sedla k peči na klop in začela sladko pripovedovati, kakor bi pela pravljico o zemlji in o veliki Ljubezni, na ka-tero so Ijudje že davno pozabili.
Njen glas je prešinil vse koče od prve do zadnje.
Ogenj je polagoma ugašal... Mesec je izšel iz srebrnega svojega gradu ter razlil po raju in zemlji svoj modri usmev.
Za njim se je prikazala večernica. Pogledala je zvedavo v vsa okna in razpletaje žareče, dolge svoje lase, se je odpravila na nočno popotovanje.
Na zemlji, v temni, tihi koči se je pa spomnila mati: »Tonček spi nocoj prArič v raju!« Bil je to njen najžalostnejši sveti dan.