Štev. 1. V Mariboru 5. januarja 1882.	Tečaj XVI.
List ljudstvu ~v poduk.
Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošilja-	posameime iiste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. -
njem na dom za celo leto 3 gld , za pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt	Uokopisl se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo,
leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravnistvu v dijaškem semenucu	„ , _ . . . .. . .. ,J . D .
(Knabenseminar). - Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez	z» oznanila se plačuje od navadne vrstice, ue se natisne enkrat 8 kr.,
posebne naročnine.	dvakrat 1J kr., trikrat 16 kr.
Vabilo k naročitvi.
Z novim letom prične „Slov. Gospodar" svoj 16. tečaj. Vse ostane pri starem. Naj nam toraj p. n. deležniki tiskovnega društva pa tudi p. n. naročniki ostanejo zvesti in še novih privabijo.
Deležnina znaša 5 ji, naročnina za celo leto 3 jI., za pol leta 1 jI. 60 kr., za četrt leta 80 kr. Denar se naj pošlje po nakaznicah in stari naročniki naj prilepijo dosedanjo adreso ali zapišejo njeno Številko.
Opravništvo „Slov. Gospodarja". Slovensko društvo.
Novega leta smo se učakali. Lotiti se imamo novega dela v prid narodu svojemu slovenskemu. Treba nam je storiti korak naprej in se postavno pa krepkeje in zdatneje, ko do sedaj, oglašati in potegovati za svoje narodne pravice, dokler ne obveljajo.
Imamo dovolj vrlih poslancev, večina v državnem zboru je naša, ministerstvo nam ni nasprotno, kakor poprejšnje. Vkljub temu ne gre naprej, pogosto nazaj. Dr. Rieger, vodja Čehov, je novega leta den čestitajočim mu prijateljem djal: „Krive so temu najprvlje nepovoljne politične razmere, v kterih živimo, krivi so birokrati, ki delajo ministerstvu mnogo opovir." Dostavimo pa: krivi smo nekaj sami, ker se nasproti rogo-vilstvu nemških liberalcev in jihovih Judov premalo gibljemo! Zatorej je potrebno, da se zme-zimo, genemo in kažemo, da niso samo nemški kričači na svetu, v Avstriji, ampak da še Slovenci tudi živimo, in ker nosimo jednakih bremen, tirjamo tudi Nemcem jednakih pravic. V to svrho pa, da ostanemo zmiraj na postavnej podlagi, treba je političnega društva. To pripoznava vsak izobražen, vsak zaveden Slovenec na Štajerskem. Zato snujemo takšno društvo.
V nedeljo 8. januarja 1882 snidejo se domoljubi štajerski v Mariboru, da se v privatnem shodu razgovarjajo, kako bi se dalo takšno društvo za deželo Štajersko osnovati, kdo naj se-
stavi pravila (štatute), kdo jih predloži c. k. na-mestništvu, in če bi ne bila potrjena, popravi ali rekurz vloži do ministerstva, in naposled, ko so pravila potrjena, skliče občni zbor? V to svrho zadostuje privatno razgovarjanje nekaterih domoljubov. Ni treba sklicavati velikega, javnega shoda in ljudem delati nepotrebnih stroškov; kajti brez potrjenih pravil se ne more sklepati in naposled je tedaj itak treba sklicati prvi občni in prav osnovalni zbor na podlagi drustvenske postave. Za občni in javni zbor je treba še mnogo priprav in da se te dosežejo, zadostuje privaten shod nekaterih rodoljubov. No, in za ta način odločili so se mariborski domoljubi, kateri se za velevažno reč osobito zanimajo.
Ime novemu društvu ostane gotovo tisto, katero nasvetuje naš državni poslanec gosp. dr. Vošnjak: slovensko društvo. Namen mu bo obširen, da varuje politične interese (koristi) Slovencev štajerskih. Treba mu bo častnega predsednika in dveh odborov, prvič centralnega odbora s predsednikom, tajnikom, denarničarjem in k večjemu še dveh odbornikov, drugič pa razširjenega ali večjega odbora, katerega stalni udje bi naj bili vsi deželni in državni poslanci in še posebič izvoljeni zastopniki slovenskih okrajev, trgov, mest in Gradca. Odborniki večjega odbora bi mogli o določenih vprašanjih pismeno glasovati, da ne bo preveč potroškov. Čentralni odbor ne sme šteti preveč odbornikov, ker to ovira hitro in uspešno delovanje. Centralni odbor ima biti tam, kder je sedež društva, ali v Mariboru, Ptuji, Celji. Društvenik more biti vsak pošten Slovenec. Društvo bi naj imelo pravico, občni zbor sklicati v vsakej političnej srenji na Štajerskem. Letna društvenina bi znašala 1 gl. 20 kr. Razdruži se društvo, kedar je namen dosegnolo: popolno jed-nakopravnost štajerskih Slovencev z Nemci v uradih in šolah.
To utegnejo biti glavne poteze za črtež pravilom nameravanega političnega „slovenskega društva" na Štajerskem. Se vč, da se ima sprejeti in obveljati, ako se nasvetuje kaj boljšega in
praktičnejšega. Vsakako pa se imajo Slovenci dela lotiti, da si priskrbijo politično organizacijo, t. j. da se dobro uredijo za neizogibno politično borbo. Ako se nam posreči, osnovati dobro politično društvo, utegne 1. 1882 nam štajerskim Slovencem postati znamenito, važno, nepozabljivo. Bog daj!
Gospodarske stvari.
Zasajajino črešnje!
Črešnja je priljubljen in mnogo iskan sad. Zrela podaja prijetno okrepčatev za stare in mlade; posušena in kuhana je lahko prebavljiva in zdrava jed in drobne lesne črešnje se po mnogih krajih žgejo in dajo iskano, dobro plačano žganjico. Kar se doma ne pozoblje in posuši, ali okuhava, se proda po dobri ceni. Spomladi po črešnjah kupci mnogo povprašujejo in vsed tega je tudi cena po razmeri visoka. Črešnjevo drevo daje skoraj vsako leto svoj pri-rodek, le redkokdaj po več let zaporedoma roditi preneha. Zato se pa ne more dosti glasno našim kmetovalcem prigovarjati: „Zasajajmo črešnje!,"
Crešnjevo drevo je, kar se podnebja in zemlje tiče, med vsemi sadunosnimi drevesi naj manj izbirčno. Povsodi se more saditi, celo tam, kjer drugi sadunosivci več ne rastejo, ali le kla-verno životarijo. In koliko je še prostora za nasad tega koristnega drevesa.
Tu ne mislimo na rodovitne in zavetne do-liče, v kterih žlahtnejše sadje, ki več dobička vrže, lahko sadimo, tudi ne na zračne, pa ne prevetrovne visokoležeče planote, ki so tudi za druga sadunosna drevesa primernejša, tu mislimo le bolje na rebra s plitvo prstjo, kjer kaj drugega ne stori, kjer pa črešnja še vedno s koristijo prospeva. Taka rebra in robi se dajo v , veliko korist lastnikovo s črešnjami obsaditi. Črešnje niso ne, kar se zemlje tiče, izbirčne, pa tudi ne proti obnebju preobčutljive. S suhoparno, grob-ljasto zemljo so tudi še zadovoljne, če pa prst ni preplitva, tako, da morejo korenine bolj globoko vdirati, črešnje vzrastejo v mogočna drevesa in rodijo sad obilen in dober.
Kako se črešnje zadajajo in kako se nadalje z njimi ravna, to je prav priprosta vsakdanja reč. Pri zasajanji je na prvem mestu gledati na to, da se jame zadosti velike izkopljejo in da korenine v zdravo, rahlo in rodovitno prst pridejo. Tako se mlado drevo lahko prime, močno zaraste in goste korenine požene, da tako prvo dobo srečno prestane, v kteri mladim črešnjicam največ nevarnosti grozi. Vse močuejše korenine 8e prirežejo, in poškodovane ali morda bolene do zdravega lesa porežejo. Pri tem delu mora prirezovalec paziti, da pridejo resi na spodnjo stran. Črešnje naj se sadijo pomladan-
skega časa. Jeseni se smejo le takrat saditi, kedar se sme pričakovati, da se drevesce še tisto jesen prime in obkorenini. Kdor pa spomladi črešnjeva drevesca zasaja, jih mora rano spomladi saditi, še predno drevesa gnati začno.
Kar se pa daljnega dela s, črešnjevimi drevesci tiče, velja sledeče načelo: Črešnjeva drevesa se morajo^ kolikor mogoče, malo prirezovati. Črešnja neobrezana navadno lepšo krono nareja in zdravejša ostaja, nego ona, ki je bila obrezana.
Črešnji se pri posajanji le takrat prireže, ko bi se ji s tem lepša podoba podala, ali pa če ima drevesce premalo korenin. Sledeča leta se le tiste veje izrežejo, k tere pregosto rastejo, ali se z drugimi križajo in tako veja ob vejo se drgajo.
Visokodeblaste črešnje se v sadunosnih vrtih, ob cestah in po robeh in rebrih po 10—12 metrih vsaksebi posajajo; na polji med njivami pa 15—18 metrov vsaksebi.
Črešenj je mnogo mnogo sort, ki imajo pa po raznih krajih razna imena. Tam, kjer ima kteri kraj že svoje lastne sorte, ki tam posebuo dobro storé, tam uaj se ravno te sorte najbolj zasajajo in množijo.
Za crešnjevo žganjico so črne lesne črešnje najboljše. Kjer se te v ravno ta namen zasajajo, pa slabo obnašajo, se morejo tudi precepiti v druge boljše in rodovitnejše sorte.
Vendar pa se more to le v taki starosti drevesa storiti, v kteri posamezne veje, na kterih se hoče cepljenje goditi, niso debelejše, ko 5 centimetrov v prerezu. Precepljenje se pa, kakor skušnje uče, najvspešnejše tako godi, da se najprej glavuejše veje pocepijo, postranske pa še le zopet drugo in morda celó še le tretje leto.
Naj bi pač te besede ne bile glas upijočega v puščavi in naj bi se našli prav obilni zasaje-valci tega prekrasnega in toliko koristnega sadu-nosnega drevesa, ki je v svojih tirjatvah od zemlje tako skromno in tako lahko z malim zadovoljno.
Konjerejsko društvo štajersko obhaja svoj občni zbor v Gradci dne 18. januarja t. 1. v Hotelu „pri Elefautu" ob 8. uri zvečer. Srenji Ko-rašičkej pri sv. Tomaži nad Veliko nedeljo je prizaneslo 1. 1882 brezplačno skrbeti tamošnjim cesarskim žrebcem za seno in steljo, toda 1. 1883 mora svoje storiti. Društvu pristopili so na Slovenskem gospodje: dr. Radaj, dr. Duhač, A. Frohm v Mariboru, dr. Schwarzenberg na Vranskem, dr. Äusserer v Sevnici, A. Lutz, J. Skoberne, J. Zima v Celji, A. Mastnjak v Ljubečuem, A. Drobnič v Brašlovcah, J Sirca in R. Žuža v Žavci. Društ-veui list „Pferdezüchter" prinaša več lepih sestavkov, katere priobči našemu konjerejstvu v korist tudi „Slov. Gospodar".
Sejmi na Hrvatskem 11. jan. Stubica, 13. jan. Koprivnica, na Koroškem 13. jan. Beljak, Milštat
in Strassburg, na Kranjskem 6. jan. Kostel, Trnovo, Žerovnica in Videm, 10. jan. Zalog.
Dopisi.
Od ogerske meje. Večinom trobijo taki Župani v nemškutarski rog, kateri ne čitajo „Gospodarja" in vsled tega ostajajo zmirom v temi nevednosti. Kako pa se taki ljudje odlikujejo z nemškim ura-dovaujem bodi čitajočemu občinstvu v dokaz tale slučaj: Letošnjega leta dobil je neki župan v tu-kajšnjej okolici od si. c. kr. glavarstva na Ptuji nalog, naj od nekega viničarja iztirja 2 fl. kazni zato ker jegova lici ni redno v šolo prihajala, a on je na to prav lepo odgovoril 1 Es wird bestätiget das der N. N. nicht in bestände ist nach seine Tohter .... die Schulfersäumnisse wegen seine Armuth und mangel zubezahlen weil er ein Weinzerl Dinst schiebt." Vsak, ki to poročilo bere mora pomilovaje jegovega sestavitelja z glavo majati; no iz tega je vendar razvidno in razumljivo, kaj je hotel reči, ali huje se je urezal tim načinom, kako je šolskemu vodstvu poročal, da je ta viničar odslužil denarno kazen zaporom (10 ur). To poročilo pa je ustavljeno tako le: Bericht An (tukaj je kaznjenčevo ime) in J. In den sich J. M. Beinzerl aus J. selbst erklert, das er Geldstaffbusse mit 2 fl. mit 10 Stundigen Arrestbusse am seinen angesezten Tage als am 23. Oktober d. J. selbst in Bezirksgericht Friedau entrichtet hatt wird bestättiget." Nebi bilo lepše? „SI. šolsko vodstvo! Podpisano predstojništvo občine J. potrjuje, da je tukajšnji viničar J. M. ker jemu naložene kazni od 2 fl. ne more plačati, bil dne 23. oktobra 1. 1. 10 ur zaprt." Dragi župani ne mislite, ako ste kot vojaki ali rokodelci na tujem nekaj nemščine vjeli, da jo zamorete tudi pismeno rabiti. Govoriti nekoliko besed ni teško, ali nemščino pravilno pisati, je druga stvar. Naročite si o novem leti „Slovenskega Gospodarja" čitajte ga marljivo in se učite iz njega kako se piše po domače, a tujščino pustite tujcem, nehajte ž njo sami sebe smešeti! To smo naveli mimogrede večinom zato, da se naši župani spomnijo zopet na „Gospodarja", inače bi se utegnolo kteremu pripetiti, da pride v te nesrečne „zeitinge!"
Iz Starega trga. (Starodavna Vuze-niška) nadžupnija je nenavadno svečanost obhajala na novega leta den. Spremljala je svojega dušnega pastirja, nadžupnika, čast. kanonika in zlatomešnika Antona Galuf-a k večnemu počitku. Častitljivi starček so sklenoli mrtvaško procesjo lavantinskih duhovnikov v 1. 1881 v petek 30 grundna, m. 1. — Rojeni so bili 16. prosinca 1801 v Ponikvi, pri južni železnici; manjkalo jim je tedaj še le malo število dni za 81. leto starosti. V knjigi modrosti" (4"7) nas Bog uči: „Starosti ne dela častitljive ne obilno število let: temuč človeka um in modrost je za sive lasi; ter brezmadežno življenje, brez graje vestno spolnovanje
dolžnosti v duhovskem poklicu ter redko visoka starost. Čeravno je pogreb moral biti taki den, kedar težko duhovniki zapustijo župnije: vendar se je sošlo 18 duhovnikov iz bližine in iz daleč rajnemu duhovskemu bratu slednje časti skazat. Iz Maribora so prišli preč. g. kanonik Herg, ki so pogrebna opravila oskrbeli. Ob Vg3 popoldne se je sošla ogromna množina ljudstva iz domače nadžupnije in bližnje okolice. Po dokončanih cerkvenih molitvah so č. dekan mahrenberški g. Stoklas besedo o slovesu govorili, opisajoči v genljivi besedi življenje, delavnost preč. nadžupnika. Da so rajni tudi v onih krogih priljubljeni bili, ki so navadno cerkvi nasprotnega mišljenja: je kazalo obilno število gospodov in gospa iz bližnjega Mahrenberga. Nagrobnico so zapeli pevci iz Mabrenberga. Naj mirno počiva blagi duhovnik ! Vuzeniški nadfari pa želimo kmalo novega duhovnega očeta. V novejšem času je štela ta starodavna nadžupnija med svoje dušne pastirje moža, ktera sta pozneje do škofovske časti bila povzdig-njena: milostlj. g. Janez Zimmermann-a, in Antona Martina Slomšek-a. Redka čast in nenavadna sreča previdnosti Božje!
Iz Mozirja. (Na sv. Štefanovo) imela je naša čitalnica svoj redni občni zbor, kteremu je sledila prav živahna veselica. G. predsednik Rad. Škoflek, pozdravil je zbrane društvenike, ter jim v kratkih potezah narisal delovanje čitalnično. Blagajnik objavi potem račun, kteri kaže nekoliko ostanka; ter naznanja, da je za v prihodnje pristopilo 7 novih udov. Občni zbor izreče predsedniku in blagajniku svojo zahvalo. Pri volitvi novega odbora se vsi dosedanji odborniki zopet zvolijo. Voljeni so tedaj sledeči gospodje: Rado-slav Škoflek za predsednika; Anton Turnšek za podpredsednika; Ivan Vrankovič za blagajnika, Franjo Žolgar in Josip Turnšek za odbornika. Pri točki: posamezni nasveti, stavi društvenik g. J. Pirš predlog: občni zbor naj sklene, društvenemu blagajniku zaukazati, da naroči časopis „Mir" in sicer toliko iztisov, kolikor blagajnica dopušča, najmanje pa 4 iztise za koroške Slovence. Uredništvu omenjenega lista se prepusti, liste po svoji volji razdeliti. Predlog se z „ živijo klici odobri, ter upanje izreče, da bode tudi mo-zirska posojilnica pri prihodnjem svojem občnem zboru enak predlog sprejela, v številu iztisih pa čitalnico gotovo prekosila. Prične se veselica. Čitalnični pevski zbor, kteri je bil danes z gornje-savinjske doline došlimi gosti zdatno pomnožen, zapoje: „Mili kraj"; živahni „dobro"-klici pohvalijo pevce. Gospod predsednik R. Škoflek omenja, da je ravno danes god cesarične Štefanije, razloži dalje dobrotljivost cesarske rodbine, ter sklepa, kako je nam Slovencem posebno naš svitli cesar Franc Jožef priljubljen. Gromoviti „živijo"- in „slava"-klici pritrdijo govorniku. Godba zaigra cesarsko pesem ; pevci pa potem zapojejo hrvatski „U boj!" Ta pesem se še ni nikdar pela
v Mozirji. Napravila je tako velikansk vtis, da se je morala dvakrat ponavljati. Zatem prodali so se na dražbi stari politični časopisi. Ko je bilo to dokončano, prične se ples, vmes zapeli so nam pa vrli pevci: „Na straži," „Noč," „Sa-blenka," „Domovina" in še celo kopo druzib prav lepib pesnij. Blizu jutra radovali smo se tako živabno, da se je v obče izrekla želja: naj odbor zopet enako veselico napravi: kar se bode tudi, kakor slišim, v kratkem zgodilo.
Iz Ljutomera. Na Janeževo dne 27. decembra smo imeli sejo gosp. podružnice, združeno z z zborovanjem tukajšnjega vinorejskega društva; pogovarjali smo se pri tej priliki o nevarnosti, ki nam preti od trtne uši. Da bi pa lože delovali zoper to golazen, sklenjeno je bilo, razdeliti vse gorice celega okraja na štiri odseke; v vsakem odseku bode se osnovala nadzorna komisija, katera bode pregledovala gorice svojega odseka. Kot načelniki vsakega odseka so nasvetovani: 1) za občine: Drakovci, Moravci, Malonedeljci, Bučkovci, Godomerci, Bodislavci in Kadoslavci g. Anton Božič, posestnik v Radoslavcib ; 2) za občine: Mekotnjak, Desnjak, Staracesta, Kamenščak, Radomenščak in Ljutomer g. Matija Gemzič, trgovec v Ljutomeru; 3) za občine: Podgradje, Slam-njak. Grisovšak, Železneduri, Mali in Veliki Čuber g. Ivan Huber, tržan v Ljutomeru; 4) za občine: Rinčetova (Slavčja^ graba, Stročji breg, Nunska graba, Presika s Sajtovščakom g. S. Desenibus, oskrbnik grajščine na Podgradji. — Razun tega je izgovorila gosp. podružnica željo c. kr. gosp. družbi v Gradci, da naj izdaja „Gospodarstveno prilogo" združeno s „Slovenskim Gospodarjem," tako, kakor dozdaj, tudi za prihodnje, in da' naj deluje tudi na to, da se poročila in poduki, zadevajoči vinorejo, ki jih izdaja vinorejska šola v Mariboru, za prihodnje objavljajo v „Slovenskem Gospodarji", ker na ta način bodo dobili Slovenci na Štajerskem po najkračejši in najprak-tičnejši poti potrebnih naukov glede vinoreje, kletarstva in sadjoreje.	J. K.
Iz Obreza. (Šulek zdelan.) Naj še kdo pravi, da se čudeži več ne godijo! Skoz in skoz nedolžni, bogati, siloviti Šulek je na 2 leti ječe in plačanje velikih stroškov, ki mu bodo marsikatero ljubo jezerinko pobrale, obsojen, in ž njim je obsojenih 11 ravno tako nedolžnih, nadepolnih Obreških in Srediških mladenčev. Nedolžni so vsi, pa trdosrčni gospodje v Celji njim tega zaradi nasprotnih dokazov niso hoteli verovati. Niti solze, ki so jih zatoženci po litrih točili, sodnikov niso omehčale! Dolgo, čez leto in dan, je sp^ala gori omenjena tožba, in to gotovo ne na Šulekovo škodo, pa nekteri hudobni ljudje so dregali in mešali tako dolgo, da je mogla resnica na dan, ptički pa — pod ključ. Uže smo mislili, da ne bo iz tožbe nič (okolo 20 oseb je po zatožencih deloma prav težko poškodovanih), ker smo tukaj pri nas na marsiktere izvanredne prikazni nava-
jeni. Bog je visoko, car pa daleč, pravi prigovor. Vsakokrat skoro je prihuškal Šulek potolažen po dobrih svetih, dobrih gospodov, ki so ga še celo domov tolažit prišli (ker Šulek ni nehvaležna duša) zlasti iz Ormoža. Tolažila sta ga dalje naš zakotni vicenotarjoš Zobovič: pravi peteržil v vsako župo, in prava roka nekterih poglavitih Srediških purgarjev, zloglasni „črni Lovra", pa vse nič ni pomagalo! O hudobni svet! Kolikim posestnikom je Šulek sukne slekel in kožo čez ušesa potegnil, koliko se jih je v njegovi krčmi napilo (a Bog me ne zastonj), sprlo in pretepalo, koliko gruntičev je v Šulekovi veliki mošnji lepo in dobro shranjenih, za vino in „tajkselgajst-žganico", zdaj pa še ga ljudje za vse njegove dobrote tožijo in proti njemu pričajo! In ne še nevolje zadosti! Še krčmo so mu zaprli ! Strahovita krivica in škoda! Kde bodo sedaj naši potepuhi in lumpi od jutra do jutra poležavali, pi-jančevali, zapravljali in Bogu dan kradli? Kde bodo pridni naši hlapci svojo pozno mešo imeli in se po noči a pridnimi deklami shajali ? Kde se bodo pritožili in od koga dobre nauke prijemali, ker sodnega stola Zobovičevega in dobrih naukov Šulekovih in črnega Lovra več ne bo? Tako se nam tedaj godi, zategadelj pa tudi vsi neizmerno žalujemo. Na vrh tega še so pa pravico ljubnega in poštenega, za okolico tako zaslužnega črnega Lovra tudi na 2 dni cesarske košte obsodili! Žalost tedaj čez žalost! Potolažite nas!
Od sv. Lenarta v Slov. goricah. (Od cesarja pomiloščen) je g. Anton Roškar, bivši llletni župan na Drvanji, zastran tiste kazni, katero mu je c. k. sodnija gornje-radgonska bila naložila. Nekokrat je namreč g. Roškar zajca ustrelil, in ker mu je zbežal za kakih 60 korakov naprej v lov Šavniškega župana gospoda Ploja, šel je po njega črez mejo. Radi tega bil je od g. Ploja zatožen in obsojen na 24 ur zapora. Ker se kazen ni dala odstraniti, poprosil je sicer pošteni in vrli župan svitlega cesarja za pomilo-ščenje in ga je res deležen postal z najvišjim odlokom od 13. avgusta 1881. Tako je sedaj ta reč dokončana. Bivšemu Drvanjskemu županu je k tolikemu uspehu čestitati, vsakemu lovcu pa opaznosti nasvetovati, da ne pride v nepotrebne tožbe in sitne zadrege.
Iz Maribora. (Okrajni za s top) imel je sejo 3. jan. t. 1. Kmetskih zastopnikov prišlo je samo 12, mestnih pa 10. Toda predsednik dr. Schmiderer to opazivši pošlje hitro po več meščanov in takoj prisopihajo dr. Reiser, Badl in Pe-ternell ter so prošnjo srenje Framske, naj bi se njihova steza do cerkve vzela med okrajne, trdno-srčno zavrgli, akoravno je uže 23 zastopnikov jo bilo podpisalo. Da kmetski zastopniki preveč iz-ostajajo od sej, temu je največ kriv predsednik dr. Schmiderer, ki neče nikdar na tržni den sklicati zastopnikov, ampak vselej eden ali dva dni
pozneje. To je graje vredna brezobzirnost in škrt-ljavo prizadevanje kmete z meščani nadlegovati in gospodovati. Sploh pa je potrebščina okrajne zastope odpraviti ali volilne rede naturnej večini kmetskej v korist predrugačiti zopet očividna. Po-troškov bo letos 20,765 fl., med temi za ceste 15837 fl. in za ogledovanje stez še posebič 500 fl.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Kako nadut da je nemšk liberalec, to je pokazal znani jihov vodja zagrizeni nemški „pem" dr. Herbst. Nekemu poljskemu poslancu je djal: O Božiči odstavi cesar ministra Taaffeja. Toda tri dni potem pokregajo cesar Tržaške liberalce in v njih osebah vse druge, da so „fakcijozui" (puntarski) uporniki. Tako grozno je ošabnost v blato bila zateptana. Nemško liberalno društvo v Riedu v gornjej Avstriji hotelo je cesarju kljubovati s tem, da je sklenolo, Tržaškemu liberalcu Teuschlnu, tistemu, ki je pred ce sarjem stal in karan bil, zaupnico poslati. Mini-sterstvo je ukazalo, to ošabno in smetljivo društvo razpoditi. No, in sedaj pobešajo nemški liberalci še klaverneje svoje butaste glave, videč, da se njihovega kričanja nihče ne boji. — Nedavno bil je tudi naš velecenjeni in mnogozaslužni poslanec g. baron Goedel od cesarja zaslišan. Cesar so^ ga mnogo povpraševali, kako se godi ljudem na Štajerskem, posebno v volilnem okrogu baron Goe-delnovem, ter so močno obžalovali, da jim uime, hude ure, toče skoraj vsako leto nagajajo. — Baron Goedel je porabil priliko, se v imenu svojega volilnega okroga še enkrat zahvaliti za veliko podporo v denarjih, katere so svitli cesar bili takoj poslali. — Državni zbor prične delovati dne 11. ali 16. januarja. — Iz Dalmacije prihajajo slabi glasi; ker hočejo Krivošijance po sili vteknoti v vojaško, brambovsko obleko, oni pa se temu protivijo, prišlo je do krvi prelivanja; 4 žandarji bili so v Kamenem ustreljeni od vsta-šev; pravoč je, da so tem Črnogorci poslali 400 angleških pušek Martinijevega stroja v pomoč; 36. lovski bataljon mora v Dalmacijo. Sploh bi se pa rabuka v Krivošijah po našem mnenji bila morala zabraniti uže davno na dobrem, a ne tirati tako daleč, kakor je sedaj videti. Tudi se nam hoče zdeti, da je slovansko prebivalstvo v Hercegovini in Bosni močno razburjeno zavoljo ponemčevalnih in magjarovalnih poskusov. Dalje se ni veliko polajšalo breme krščanskej raji. Ako tedaj doli do kakšne nesreče pride, zakrivili so jo uemško-magjarski politikarji. Slovanom prijazna politika je ondi potrebna, vsaka druga je brezuspešna, nevarna. — Magjari nimajo morja, zato silijo preko Hrvatov v Primorje, da si Reko ali Fiumo prisvojijo in priredijo za mnogo denarjev v magjarsko pomorsko mesto magjarskej kupčiji na hasek. Mnogo milijonov goldinarjev bo treba, preden vse za ladjišče pripravijo.
Vnanje države. Pravijo, da je Bismark rusko zvezo popustil in se zvezal z Avstrijo in Turkom, papežu pa hoče pomagati, da zadobijo Rim nazaj. To je toliko verjetno, kolikor Bismarku vodo na mlin navaja. On bi rad močno zvezo 100 nemških poslancev v državnem zboru, ki tirjajo verske svobode za sv. katoliško Cerkev na Nemškem, razdrl in razdjal. Ker pa šiloma tega ne more, poskuša zvijačno. Začel je tedaj od preganjanja malo odnehavati, pa ne celó, papežu pa dobrikati se, pa v resnici ostane volk vselej volk, kar nemški katoličani tudi vedó in mu toraj tudi na limance ne vsedejo. — Ruski car je zaukazal, vojake narodno obleči in odpraviti drage, nevkretne, po nemško - pruskej šegi posnete „uniforme." V Varšavi so zavoljo tepeža med Judi in kristijani zaprli nad 1700 ljudi. — Na Turškem v Aziji bil je potres, del mesta Bruse je razdjan. — V Egiptu je vojaštvo narodno in hoče domačo vlado, ki bi morala izvrševati, kar bi deželni zbor skle-nol. Angleži in Francozi podpirajo ta upor zoper vice-kralja in sultana, ker mislijo tako prilike dobiti, ves Egipt pograbiti. — Italijanski kralj je, ne vedoč, kaj Bismark s papežem namerava, močno razburjen in je novega leta den od starešinstva zahteval 200 milijonov za vojaške potrebe. — Švicarji so prevrtali goro sv. Gotharda tako, da sedaj železniški vlak skoz Alpe od nemške na italijansko stran pridrdra v 42 minutah. Velikansk napredek. — Francoski minister in Boga tajilec in freimaurer Bert je škofom ukazal, javno moliti za republiko, tudi pošilja zopet žandarje v cerkve poslušat, kaj mešniki pridigajo. No, nič hudega in gotovo, česar je tudi žandarjem treba. — Angleži imajo sedaj na Irskem 30.000 vojakov in več tisoč policajev, pa upora ne morejo zadušiti, uže gospe, ženske, dekleta delajo zoper angleške veliko-posestnike! Iz Amerike pošiljajo tamosnji Irci domov denarja in orožja.
Za poduk in kratek čas.
Iz potne torbice.
I. Šest vrstic neke dijaške pesni se glasi : če študent na rajžo gre, Penes nima nič kre se; On ne praša kam, za čim, Pa si upa priti v Rim. Za kvartir si ne skrbi, V kaki listjak spat beži.
Tudi pisalec sledečih vrstic se je nekdaj napotil s temi šesterimi vrsticami v žepu nekoliko po svetu, da bi si ga pogledal. Videl je mnogo krajev, gledal je precej veliki del slovenske dežele in poskusil tudi mnogokrat slovensko gostoljubnost, da suie s pesnikom reči, ne samo : „Slovan brate ima", temučtudi: „Slovenec brate ima." Častiti bralec teh vrstic pa bode sprevidel, kako
lepa je slovenska dežela, in da SJovencu ni potreba hoditi lepote krajev gledat v Švico in druge dežele, temuč da vidi v svoji mili domovini dovolj lepih krajev, dovolj prijetnih gora in z vinogradi in hostami olepšanih hribov in prijaznih dolinic, po kterih tečejo rahli potočeki ali majhne bistre reke.
Lepe in prijetne so Slovenske gorice, v kterih so tudi mene slovenska mati spaučkali in zraven milo doneče slovenske pesni popevali in tako že otroku v srce vsadili zrno, kteremu se pravi: ljubezen do domovine. Vendar človeka vleče neka notrajna moč, da si želi svet ogledati. Tudi v meni se je taka moč oglasila in z milim pogledom na domačo hišo, na kraj mojega veselja, zapustil sem dom in hitre stopinje me ponesejo kmaiu čez nekoliko majhnih hribčekov in dolinic, dokler že truden ne prispem na precej visoki hrib: Svetinje, kteri je od vseh strani s prijaznimi vinogradi obdan in daleč spodaj so zelene dolinice. Obstal sem nekoliko, ter si ogledal lepi kraj, ter sem pozdravljal na drugem hribu prijazno Jeruzalemsko cerkvico in vskliknil sem s pesnikom: „O Jeruzalemska cerkvica mi bela, Kak si se mi krasna ta trenutek zdela?" Črne megle, ktere so se podile od zahodne strani me zdramijo in spodijo od Svetinj v grabo in zopet v breg, vendar dežju nisem ušel. Vmak-nil sem se mu pod streho in ko je prenehal sem korakal dalje proti sv. Miklavžu, kjer so me pri g. V. zelo prijazno sprejeli. Tu sem ostal do drugega dne. — Slovenski narod je zelo bogat na narodnih pesnih, pripovedkah in babjih vražah, Tudi pri sv. Miklavži sem nekoliko pozvedel in na moje veselje sem slišal pesen, ktero hočem, kakor tudi naslednje, ktero sem kje zvedel, tako priobčiti, kakor so se med narodom popevale in še se pojejo. In dobro je če se take reči napišejo, ker se s časom tudi lehko pozabijo; kajti o ime-nitnosti narodnih reči piše Tomašič: „Pokupimo bratje, pokupimo naše blago, prije nego ga vetar vremenah ne pogubi. Hleb iz zemlje, lepotu na-naroda, narod nam je otac, a zemlja majka naša." Pesen pa se glasi:
Imbra je čuka kl6, Imbra de čuka kl6, Komu de kožo d6? Komu de noge d6? Kožo bo ... . vzeu, Noge de ... . vzeu, Da bo podplate meu. Da bo za vilce meu itd.
V tej pesni se slavi Imbra, kako je čuka klal in čemu je posamezne dele vzel , to si mora pevec sam izmisliti. V gostoljubnej gospod V. hiši sem ostal do drugega dne. Zdaj pa sem se napotil proti Ormožu ter sem med potjo dospel v Frankofce, kjer sem zopet napravil za en dan štacijon v g. M. hiši, ker so tudi imeli di|aka. Ko sem želodcu željo izpolnil, sem se tudi prepričal, da še je mnogo narodnih pripovedk med narodom, kajti tu sem zvedel pripovedko o „Kralji Matjaži" in o „Hergaduši" potem tudi babjo vražo:
kedar buče ali tikve sadijo morajo zelo lagati, potem so buče debele.
Pripovedka o kralji Matjaži. Vozil je nek Horvat na Vogrsko zrnje na prodajo. Prišel je že globoko na Vogrsko, a nikjer ni mogel svojega zrnja prodati. Ko pa se je mimo neke gore peljal, pride k njemu gospod, kteri se ž njim začne za zrnje pogajati in mu ga tudi kupi. Potem mu ukaže voz ž njim peljati. Za nekaj časa prideta pred veliko votlino, v kteri je vse polno vojakov spalo, na sredi pa je pri kameni mizi spal na stolu sedé mož ves v svili in zlatu z dolgo brado, ktera je skoz kameno mizo že do tal visela. Horvata zgrabi strah, ko je vse to videl, a gospod mu pravi, naj se ničesar ne boji, in le začne zrnje z voza nositi v škrinjo. Ko je Horvat bil z delom pri kraji, mu gospod zrnje plati in mu začne vse, kar je v votlini, razkazovati. Zdaj je zvedel, da je to kralj Matjaž, ki tukaj s svojimi vojaki spi. Gospod prime Matjaževo sabljo, ter jo potegne iz nožnic, in takoj so vojaki storili ravno tako! Ko pa jo je spustil nazaj v nožnico, so tudi vojaki tako storili. Gospod še tudi reče, da bi se kralj in vojaki zbudili ko bi celo sabljo potegnil iz nožnice. Pokazal je tudi Horvatu zaerjaveto sabljo, ktera se je kakor urni tečaj na steni na železnem klinu vedno sem in j,tje zibala. „Ko bode ta sablja, reče gospod, klin preglodala in na zemljo padla, bode se kralj Matjaž 8 svojimi zbudil in potem bode na celem svetu nastal strašen boj." Ko je Horvat odišel, se je pečina zaprla in nikjer ni bilo več znamenja od votline. Od tistega časa še se nobenemu ni posrečilo nje najti.	(Dalje prih.)
Smešničar 1. Neka baba je prišla nekokrat k imenitnemu gospodu, kteri je bival v krasnej sobi, ter se prav debelo vseknila na lepo preprogo, ki je bila na tleh razprostrena. „Nesnaga grda," se togoti gospod, „pojdi vun, ter se na smetišče vsekui." „Ej, prosim, žlahtni gospod," odvrne babura, „za mene je tukaj v sobi tudi dobro."	J. Duh.
Razne stvari.
(Javno zahvalo) izreka 14 let na desni nogi boleni vojak iz pruske vojske, Ignacij Potnik, g. dr. Licbteneggerju v Soštanji, ki ga je srečno in brezplačno sedaj popolnem ozdravil. Bog plati!
(V. S. gosp. M. Lah) zlatomešnik v Vojniku zboleli so zopet hudo za protinom. Že četrti teden jih njihova stara bolezen veže na posteljo bridkih bolečin. Vse njihove častite znance uljuduo prosimo, se jih spominvati v svojih molitvah —• včč. duhovnikom pa jih še posebno priporočujemo v pobožen „memento". Daj jim Bog kmalo zopet ljubega zdravja!
(Znani g. Bindlechner v Mariboru) je se Gradčanom tako zameril, ker je pravičen Slovencem, da ga niso hoteli več za kandidata postaviti
pri volitvi za obrtniško zbornico v Gradci. Toda obrtniki poštenjaki so mu vkljub temu dali glas. Izvoljeni so na spodnjem Štajerskem g. Pabner, g. Bindlebner in g. J. Lipold v Mozirji.
(f Umrla sta) preč. g. nadžupnik dekan in častni kanonik Vozeniški, Anton Galuf, 81 let, in č. g. Andrej Sparovec, župnik pri sv. Lovrenci na Dravskem polji, 68 let stavi.
(Nesreča.) Dne 2. jan. t. I. je padel koduk-ter Zapf, ki stanuje v Mariboru, z železniškega tovornega vlaka med Zidanim mostom in Rimskimi toplicami tako nesrečno, da si je glavo prebil in možgane pretresel. Prepeljali so ga v celjsko bolnišnico, toda ie upama, da bo vzdravil.
(Punta se) menda občina Višnjaves nad Celjem? Po vseh njenih okolicah se nahajajo table z napisom: „Sodnijski okraj" (Celje.) Ali ni to ostaja ?
(Načelnik krajnemu Šolskemu svetu) v Ter-bonji izvoljen je bil jednoglasno narodni učitelj g. Jernej Troha.
(Zastrupil) se je Jožef Blaznik v Gorelci pri Savi na Kranjskem, ker je vzel strihnin za lesice lot strup pripravljen misleč, da je zdravilo.
(F Karlovci na Hrvatskem) je major Thal beim zblaznil, zaklal dva svoja otroka in se potem tbesil.
(Porotnice v Celji) bodo letos 6. februarja, 17. aprila, 12. junija, 31. julija, 25. septembra in 27, novembra.
(Učiteljski Tovariš) izhaja v Ljubljani 22. leto in Htaue 3 fl.
(Kres) objavlja v 1 štev. sledeče: Zvezdana, Nočni pozdrav, Slovo od Rifenberga, Mačeha, Ivčri, Starec samotar, Sveti večer, Šege pri Si bih, Beseda o ljudskej prosveti, O telegraffčuih vremenskih poročilih, O pesništvu, Polyfem, Dr. Janez Bleiweis, Zgodovinske črtice, Poročilo o poljskej književnosti.
(Vrtec) časopis s podobami za slovensko mladino pričel je izhajati v Ljubljani 12 leto in velja 2 fl. 60 kr.
(Brencelj) edini šaljivi list je tudi v Ljubljani doma in prične svoj 14. tečaj velja 3 fl.
(FML. baron Litzelhofen) lastnik našega domačega legimenta štev. 47 je v Pragi nevarno zbolel. Pluča so se unela.
(Vitez plem. Waser) predsednik graškej de-želskej nadsodniji, je pokregal ptujsko sodnijo, ker je slovensko vlogo slovenskega advokata sprejela. Naši poslanci bodo o tej reči gotovo v državnem zboru pomoči tirjali.
(Mir), novi list koroški izdaja g. A. Ein-spieler v Celovci, 2krat na mesec in velja 1 fl.
Loterijne številke:
V Gradci 31. decembra 1881: 15, 75, 8, 53, 66. Na Dunaji „ „ 50, 76, 26, 78, 72.
Podpisana naznanjata, da so v potek 30. dec. p. 1. po dolgi bolezni mirno v Gospodu zaspali preč. gospod
Anton Galuf,
častni korar, nadžupnik in dosl. dekan Vuzeniški.
Vsem, ki so se dne 1. januarja t. 1. v tako ogromnem številu zbrali, posebno p. n. č. duhovščini blag. gg. uradnikom in učiteljem, da bi raj. preč. gospodu, spremljevavši njih na zadnjem potu, poslednjo čast skazali, izrekata najprisrčnejso zahvalo.
V Vu z eni c i, dne 3. januarja 1882.
France Ostre, Marko Črnko,
kaplana.
2—3
Naznanilo.
Podpisani spoštovauemu občinstvu naznanjam, da prevzamem s L jan. 1882 g Žimnjak-ovo kovačnico v studenčni ulici
(Brunngasse) v
Celji
na svojo roko. Priporočujem se vsem, da me z obilnimi naročili počastijo, ter obljubim, da si bodem čez vse prizadeval, vsakemu hitro, dobro in kolikor mogoče po ceni postreči. Tudi ozdravljam vse zvu-najne in znotrajne bolezni pri domači živini, ter prosim, da se tudi vsi tisti, katerim domače živinče kakorkoli zboli, zaupno do mene obrnejo.
Ignac Praprotnik,
diplomiran kovae podkovstva in živinozdravnik.
mm^mtmmmmmmmt*
li
Priznano izvrstne prave
voščene sveče
i
iz garantirano nepokvarjenega ^ čebelnega voska ponudijo ¡32
# I*. & R. Seemann 9 |	t Ljubljani. 2-51
Oznanilo
zadevno izvežbanje viničarjev na vinorejskej šoli.
Podpisano ravnateljstvo daie s teni na znanje, da je mogoče od 1. marca 1882 naprej okolo 11 mladih ljudij, 18—25 let starih, sprejeti v poduk in vežbanje na sadje- in vinorejskej soli. Daje se jim stanovanje ali v zavodu ali bližnjih viniča-rijah. Vendar dolžni so vsaj 7a leta ostati na vinorejskej šoli. Prošnje se vlagajo do 20. februarja 1882. Priložen mora biti domovinski list, ali služ-benske knjižice in od župana tiste srenje, kder kteri stanuje, podpisani nravni list
Ravnateljstvo sadje- in vinorejske šole v Mariboru.
2—2
Javna dražba.
V pondeljek 9. januarja 1882 ob 9. uri v jutro se bode iz zapuščine gosp. Johana Pražen a v Skalah pri Šoštajnu, premakljivo premoženje kakor: konji, voli, krave, svinje, zrnje, krma in drugo hišno in gospodarsko orodje prodavalo in se vsied tega kupci k dražbi vabijo.
3-4 Harmonična zvonila
z jarmi vred proti poroštvu, da so dobro vglasbena in iz najfiniše robe.
Zvončke za na steno, zvončke za službo v cerkvi, za 3, 4, 5 glasov po 6, 8, 10 fl. Dalje:
i
I _ _
ti* Cerkvene svetilnike
lustre, svetilnice, svetilnike za na steno, kanontablice, masivne iz zmesi zlatu podobne po izvrstno okusnih modelih lite, ki se krasno svetijo kakor bi zlate bile, in so trpežne za več kakor 100 let, solidno delane in jih po nizkej ceni priporočuje
Albert Samassa
c. k. dvorni zvonar in fabrikant strojev in gasilnega orodja
v JLi j vi t> 1 j a ii i.
Podrobne cenilnike dopoŠilja brezplačno in franko.
j
Ravnateljstvo vzajemne graške zavarovalnice proti
Oglljll daje uljadno na znanje slavnemu občinstvu, da se zavarovanščina za leto 1882 pričenja vplačevati dne 1. januarja 1882, kar se vselej zgoditi zamore ali pri ravnateljstvu v Gradci v lastnej hiši štev. 18/20 Sackstrasse, ali pri distriktnih komisarjih.
Bodi vendar opomnjeno vsem onim p. n. zavarovancem, ki so uže prvih 9 mesecev 1. 1880 pri tej zavarovalnici s svojimi poslopji bili zavarovani, ter so od >ij one dobe zmiraj nepretrgano pri njej zavarovani ostali, oziroma ki so tudi leta 1882 ondi zavarovani, da se jim bode vsled sklepa občnega zbora dne 20. junija t. 1. iz dobička v upravnem letu 1880 nabranega 5 odstotkov ali procentov v zadnjem letu plačane zavarovanščine pripisalo, tako da bodo I. 1882 pet procentov menjšo zavarovanščino vplačati imeli nego I. 1880.
V Gradci meseca decembra 1881.
Ravnateljstvo vzajemne zavarovalnice proti ognju v Gradci.
(Ponatis se ne plačuje.)
—-----v-----
Oznanilo.