LJUBLJANSKI Škofijski list LETNIK 1912.-« V LJUBLJANI. TISKALA KATOLIŠKA TISKARNA. KAZALO k .47, letniku (1912) Ljubljanskega Škofijskega Lista . : : -• • (Skupaj 12 številk.) Altarni privilegij................................ Antpn Bonaventura — duhovnikom ljubljanske škofije........................................ Anton Bonaventura — duhovnikom ljubljanske škofije o evharističnem shodu na Dunaju Anton Bonaventura — pastirski list, postni . Anton Bonaventura — pastirski list o evhari* stičnem shodu.................................. Anton Bonaventura — pastirski list o skrčenih praznikih...................................... Anton Bonaventura - pastirski list za advent . Antonius Bonaventura — Fastenhirtenbrief . . Antonius Bonaventura — Hirtenbrief über die restringierten Feiertage....................... Antonius Bonaventura — für die Adventszeit Antonius Bonaventura — Hirtenbrief über den Eucharistischen Kongreß..................... Apostolstvo sv. Cirila in Metoda............... Assistentia passiva...................... . . . B Benedictio machinae adextinguendum incendium Bibliotheca Hieronymiana.......................... Binacija.......................................... Birmovanje........................................ Blagoslovljeno meso............................... Breviarium........................................ Catholicorum emigratio in exteras regiones Centralna komisija za varstvo spomenikov . . Cerkveni računi za 1. 1911...................... Constitutio Apostolica de nova Psalterii in Breviario Romano dispositione.................... Cultus disparitas — impedimentum matrimonii D Declarationes circa iusiurandum a motu proprio „Sacrorum Antistitum“ praescriptum . . . Stran 67 44 61 1 97 41 117 14 42 126 102 80 HO 111 39 68 22 52 30 109 53 115 30 110 Decretum circa iusiurandum Examinatorum sy-nodalium et parochorum consultorum . . . Decretum circa impedimentum ex adulterio cum attentione matrimonii proveniens................. Decretum de dispensatione super impedimento disparitatis cultus absque debitis cautionibus impertita........................................ Decretum de dispensatione super impedimento disparitatis cultus absque debitis cautionibus nunquam concedendis.............................. Decretum de indulgentia pio viae crucis exercitio annexis...................................... Decretum de parochi adsistentia matrimoniis mixtis (assistentia passiva)..................... Decretum S. Congregationis de Religiosis de postulatu in monasteriis votorum solem- nium............................................. Decretum S. Congregationis de Religiosis de professione religiosa in mortis periculo permittenda . :............................ . .Dies festi litterae circa d. f..................... Divino afflatu..................................... Dorasla mladina.................................... Dubia circa dies festos motu proprio Supremi disciplinae suppressos........................... Dubia de manuscriptis Religiosorum typis edendis.......................................... Dubium de illuminando ciborio super tabernaculum ........................................... Duhovne vaje, udeleženci........................40, napovedi .......................... naznanilo udeležencem .... Duhovniki-vojaki................................... Duhovnikom ljubljanske škofije..................... Emigratio catholicorum in exteras regiones . Eternit . '......................................... 67 Evharistični shod na Dunaju ... 62, 87, 97, Stran 75 95 110 110 113 110 112 112 77 30 46 51 66 75 135 82 115 106 48 109 80 102 Facultas ab episcopo concedenda auctori non subdito..................................................................... 114 Facultates quoad alienationem bonorum Regularium prorogantur . 78 Fastenhirtenbrief............................................................... 14 Fastenmandat . . . • • • • ■ • - • • • - 21 G Gažisti pristojni civilni duhovščini.............................................115 H Hirtenschreiben . 14, 42, 102 I Illuminatio ciborii . ... . . . . . . . . 75 Inventarji . 58 Italijanskih podanikov matični izpiski ... 58 Izplačevanje draginjskih doklad ljudskošolskim učiteljem, nagrad za verouk in potnin potom c. kr. poštne hranilnice ......................105 Izplačevanje obresti državnih zadolžnic ... 79 Izplačevanje službenih prejemkov iz verskega zaklada....................................... 65, 106 Izseljevanje.............................................96 K Kanonična vizitacija in birmovanje.......................22 Konference............................................. 37 Konference Sodalitatis S. C. J.......................... 62 Kongres evharistični 62, 97 Konkurenčne obravnave....................................58 Konkurzni razpis: Polom, Zalilog........................................24 Krašnja, Trboje.......................................52 Tunice, Štanga, Sava..................................60 Zalilog, Sveta gora, Podkraj..........................68 Sv. Trojica nad Cirknico..............................76 Vrhnika, Bela cerkev..................................84 Lozice, Šmihel pri Novem mestu......................136 L Letno poročilo Apostolstva sv. Cirila in Metoda 80 Literae pastorales ad ven. clerum provinciae Illyricae dd. 29. nov. 1911....................25 Litterae circa dies festos........................ 77 Litterae circulares quoad propria officiorum dioecesana.....................................85 Lupus — zdravljenje bolezni.......................51 IVI Manusripta religiosorum...........................66 Marijin vrtec.....................................48 Matični izpiski italijanskih podanikov ... 38 N Nabirka za orientalce............................94 Nabirka za pogorelce v Šenčurju................82 Nabirka za pogorelce v Tomačevem .... 74 Nabirka za poplavljence na Solnograškem . . 82 Nagrade in potnine ljudskošolskih verouči- teljev.......................................91, 105 Namestovanje obolelih kaplanov ....................134 Novomašniki.........................................81 Obresti državnih zadolžnic............................ 79 Obrtne nadaljevalnice — kateheti.......................67 Odpravljeni prazniki — šole prosti dnevi . . 95 Odpustek za vzdihljaj „Moj Jezus, usmiljenje!“ in „Jezus v presvetem Zakramentu, usmili se nas!“..................................... 50 Orientalske potrebščine ..............................94 P Passiva assistentia...............................110 Pastirski list — postni............................... 1 Pastirski list o skrčenih praznikih....................41 Pastirski list za advent..............................117 Podporno društvo organistov in pevovodij s sedežem v Ljubljani............................105 Pogorelci v Tomačevem................................ 74 Pogorelci v Šenčurju . 82 Pokojninski užitkarji.............................52 Pooblastila avstrijskih škofov glede prodaje in obremenitve redovniške imovine.................85 Poplavljenci na Solnograškem......................82 Poročilo o konferencah Sodalitatis .... 62, 69 Poročilo Patronata Vincenc, družbe za mladino 57 Postna postava.................................... 13 Postni pastirski list............................. 1 Poštne hranilnice — izplačevanje plač ... 65 nagrad in potnin . . . 105 Potnine veroučiteljev.............................91 Pozakonjenje otrok................................58 Pravila c. kr. centralne komisije za varstvo spomenikov.....................................53 Prazniki — odpravljeni............................41 šoloprosti dnevi....................95 Preskrbnina duhovniška povišana...................114 Privilegium altaris...............................67 Propria dioecesana................................85 Proprium Labacense................................133 Psalterium novum..................................30 Psihologija mladeniške dobe.......................72 R Raziskovanje po maticah...........................83 Razkaznice za bolnice............................. 79 Različne opazke ... 52, 58, 67, 87, 96, 106, 115 Reconsecratio altarium............................89 Redovniška imovina................................85 Religiosorum manuscripta..........................66 Rubricae in recitatione divini Officii et in Missarum celebratione................................ 32 s Schlackerjeva ustanova............................87 Skrčeni prazniki 41, 51, 95 Slovstvo . 40, 52, 59, 68, 75, 84, 95, 107, 115, 136 Spomeniki — njih varstvo..........................53 v S Šematizem 59, 115 Škofijska kronika . . 24, 52, 60, 68, 76, 84, 88, 96, 108, 116, 136 Šoloprosti dnevi — odpravljeni prazniki... 95 Štolninski izkazi..........................................87 Tischtitel-Erhöhung.................................114 Tretji red sv. Frančiška.............................56 u Umrli duhovniki: Josip Koblar......................................60 Feliks Knižek, Jernej Primožič....................68 Lovro Gantar......................................84 Anton Stenovec, Valentin Bergant, Jakob Mrak 108 Ludovik Jenko, Franc Bukovec.....................116 Ustanovljene maše — kolki............................96 Užitkarji pokojnine.................................. 52 V Važnost sv. zakramentov..............................48 Velika sobota — uživanje blagoslovljenega mesa 52 Vernih duš dan — brevir.............................115 Veroučiteljev nagrade in potnine.......................91 Verouk na realkah......................................83 Verouk — združenje učencev v ponavlj. šolah 66 Verskozakladne maše in župni upravitelji . . 115 Vincencijeve družbe — patronat.........................57 Vizitacija kanonična...................................22 Vojaki duhovniki......................................106 Vzgoja otrok.......................................... 44 Z Zavod sv. Stanislava.................................. 73 Zdravljenje bolezni lupus..............................51 Združenje učencev vsakdanje in ponavljalne šole pri verouku................................... 66 ž Zrebčarji pristojni civilni duhovščini . . . . 115 □ □ Leto 1912. LJUBLJANSKI Štev- L Škofijski list 1. Anton Bonaventura, po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski, vsem vernikom mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu. Svet se nagloma zbira samo v dveh nasprotnih taborih s popolnoma jasnimi nameni. Na bojni zastavi enega tabora je z zlatimi črkami zapisano: „Za božje kraljestvo!“ Na bojni zastavi drugega tabora je pa s krvavimi znaki začrtano: „Zoper božje kraljestvo!“ Boj se pa suče prav posebno okoli največje in najbolj sladke skrivnosti sv. vere, namreč okoli tabernaklja, kjer prebiva skrivnostno naš Gospod in Bog pod podobo kruha. Prvi tabor ljubi navdušeno sv. Rešnje Telo, drugi tabor pa ga sovraži in z vso silo izpodbija vero vanj. Kolikor pa narašča nevera in sovražnost, toliko bolj očitno in vsestransko se pojavlja tudi vera in ljubezen. Da, sedaj vidimo dogodke, kakršnih zgodovina še ne pozna. Na katere dogodke pa mislim? Mislim na svetovne shode po največjih mestih sveta v javno počeščenje presv. Reš-njega Telesa. Naj omenim shod v Londonu 1. 1908., v Kolinu 1909, v Montrealu 1910, v Madridu 1911. Na vseh teh shodih so se v ogromnem številu zbrali verniki iz vseh delov sveta, vsacega stanu in poklica, obojnega spola in vsake starosti. Zbrali so se kardinali, škofje in duhovniki; zbrali knezi, grofi, trgovci, obrtniki, kmetje, delavci; zbrali naj večji učenjaki in najbolj preprosti verniki; zbrali bo- gatini in siromaki. Vsi, prav vsi so se čutili kot ena velika družina, ki slavi in poveličuje svojega Boga in Odrešenika, brani njegove pravice in izpričuje neomahljivo vero vanj, skritega v Zakramentu. In tak svetovni shod v počeščenje presvetega Rešnjega Telesa se bo letos priredil prvič v Avstriji, in sicer na mogočnem Dunaju, v prestolnici naših Habsburžanov, ki so od prvega početka, namreč od cesarja Rudolfa sem, prav posebno častili presv. Rešnje Telo. Dunajčani so to veselo in za vso Avstrijo pomenljivo novico sprejeli s posebnim veseljem, da, s svetim navdušenjem. Koj so začeli priprave za sestanek, ki bo od 12. do 15. septembra. Slavni naš vladar, ki se odlikuje v veri, ljubezni in češčenju do sv. Rešnjega Telesa, je iz srca rad prevzel vrhovno pokroviteljstvo in se bo shoda z vsem dvorom udeležil. Povabljeni smo pa za one dni na Dunaj vsi narodi avstrijski, tudi mi Slovenci. Imeli bomo svojo cerkev za sv. maše, za svoje posebne shode in govore v slovenskem jeziku, sestavili bomo pri skupnih shodih in pri očitni procesiji z Najsvetejšim svojo skupino, pa bomo mogli nastopiti v narodni noši. Udeležili se bomo shoda mnogoštevilno iz vseh Ta list naj se pretita vernikom ob nedeljah pred postom, morda v treh oddelkih. škotij, kjer prebivamo Slovenci. Dunajčani nam bodo poskrbeli brezplačna stanovanja in pa posebne vlake po znižani ceni. Shod v počesčenje sv. Rešnjega Telesa bo torej važen za vso Avstrijo. Škofje zbrani na Dunaju meseca novembra smo med drugimi stvarmi sklenili, naj bo leto 1912. za vso Avstrijo evharistično leto, namreč leto v posebno počeščenje presv. Rešnjega Telesa. Odpustkov, ki bodo podeljeni udeležnikom sestanka na Ddnaju, se bote od 12. do 15. septembra lahko udeležili tudi doma, ako bote izpolnili to, kar se Vam bo pravočasno oznanilo. Sklenili smo pa tudi, da bomo v svojih pastirskih listih govorili letos o presv. Reš-njem Telesu ter Vas vzbujali, da tudi Vi v 1. 1912. pospešujete vse, kar je v zvezi s to pregloboko skrivnostjo naše sv. vere. Da Vas za to navdušim, naj Vam v prvem letošnjem, Vam vsem namenjenem pastirskem listu izpre-govorim o Gospodu Jezusu, ki med nami prebiva, pa Ga premnogi žalijo in zaničujejo, in smo za to mi dolžni, Ga še bolj ljubiti in poveličevati. 1. Gospod med nami. Pred 19 stoletji je prišel na svet Sin živega Boga, nase je vzel našo človeško naravo in jo je z božjo naravo združil v eno božjo osebo. Hodil je po Sv. Deželi, nevedne je poučeval, tožne je tolažil, bolnike je čudežno ozdravljal, z globokimi nauki, s svetim življenjem, s čudeži in prerokbami je dokazal, da je res obljubljeni Odrešenik, pravi božji Sin. Umrl je sicer za ves rod človeški in šel nazaj k Očetu v nebesa; toda ni nas zapustil sirot; ostal je med nami in prebiva med nami, da nam deli raznih dobrot in potrebnih moči, potrebnih za življenje in primernih naši časni in večni sreči. 1. Vera v Gospoda. Prepričani smo, da je Gospod Jezus zares Sin božji. Nismo še tako nesrečni, da v Jezusa ne bi več verovali. Saj je vendar zgodo- vinsko resnično, da je pred 19 stoletji Jezus na zemlji živel, da se je kot pravega Boga dokazal z vsem življenjem in delovanjem, posebno z vstajenjem od mrtvih. Mi to dobro vemo in znamo; mnogi pa tega vedeti nočejo in se trudijo dokazati, da bi jim ne bilo treba verovati. Sirote, hočejo biti neverni, pa jim je vsaka še tako drzovita, nesmiselna in nedokazana trditev zadostna, da vkljub nemiru srca, vkljub notranji negotovosti ostanejo v neveri. Pa pustimo te nesrečne sirote! V duhu poglejmo na zadnjo večerjo, ki jo je imel Gospod s svojimi učenci. Poglejte Ga, kako mu žari lice, kako se mu iskre oči, kako je nekako zamaknjen, pa vzame kruh v svoje roke in reče: „Vzemite in jejte, to je moje telo.“ Potem vzame kelih z vinom in reče: „Vzemite in pijte, to je moja kri; to storite v moj spomin.“ Tako je govoril vsemogočni Bog: zato se je tudi zgodilo, kar je rekel: kruh se je izpremenil v Njegovo Telo, vino v Njegovo Kri in apostoli so dobili nalog in pravico, da delajo, kar je naredil On, da torej izpremi-njajo kruh v Jezusovo Telo in vino v Njegovo Kri. Ti čudeži se sedaj gode na naših altarjih po vsem svetu, kjerkoli so nasledniki apostolov in po volji božji dediči vseh njim od Boga za vernike podeljenih moči. Gode se ti čudeži vsak dan; na tisoč in tisoč altarjih postane pod podobama kruha in vina pričujoč sam Jezus Kristus po svoji božji in človeški naravi. Kako je to mogoče? Naš omejeni razum tega razumeti ne more. Toda eno vemo: to je delo Boga neizmernega, neskončnega; On dela vedno kot Bog, pa ni čuda, da mi Njegovih del razumeti ne moremo; ko bi jih mogli obseči in razumeti, bi ne bila dela božja; zavedajoči se svoje omejenosti in slabosti pademo na kolena pred neizmernim, neskončnim, vsemogočnim Bogom in zakličemo: verujem, verujem vse, kar si Ti razodel! 2. Gospodove dobrote. To nerazumljivo skrivnost božje vsemogočne ljubezni prav lahko in prav radi veru- jemo, ne le zato, ker bi bilo nespametno dvomiti o tem, kar govori Bog, ampak tudi zato, ker nam Bog po tej čudežni skrivnosti deli toliko neprecenljivih dobrot. Ako le nekoliko pomislimo, kaj je Bog za nas storil, ako prav posebno čudež svetega Rešnjega Telesa preudarjamo, se nam začne vsaj nekoliko dozdevati, koliko vredna je naša duša, kako pomembno vse naše življenje in kaj mora biti večnost. O, Bog v jaslicah, Bog na križu, Bog v tabernaklju radi naše duše, radi naše večne blaženosti! O, ako taka neskončna dela izvršuje Bog radi nas, kolike cene, kake pomembe mora biti naša duša in naša večnost! Kaj ne, dani se nam, da v tej skrivnosti razumevamo sami sebe: in vendar storimo marsikaj, o čemer vemo, da škoduje naši duši in naši večnosti. Moj kristjan, ali nisi Ti Boga razžalil in Ga še žališ in to z grozno hudobnimi deli ? O poglej v svoje srce, poglej v svojo družino, poglej po vasi, po občini, po deželi, po svetu: koliko upora proti Bogu, koliko grehov! Kako drzno se žali Bog, izziva Njegova pravica! Kako se povsod razlega divji krik: Kdo je, ki bo nam zapovedoval; kdo je tisti Bog, ki naj mu bom pokoren, ne poznam Ga! Grozno! Toda čuj med tem besnim krikom mili glas Tvojega Jezusa na naših altarjih, ki kliče: „Oče, prizanesi! Oče, odpusti! Glej moje krvave rane, glej mojo sveto Kri, glej mojo smrt: naj bo to prebridko moje trpljenje sprava za njihove razžalitve, zadostilo za njihove dolgove, namesto njih in za nje trpim: zato Oče, usmili se jih, prizanesi jim, odloži zasluženo kazen in daj jim milost spoznanja, kesanja, izpre-obrnitve.“ Ta pretresljivi glas Oče sliši in usliši, pa nam prizanaša, da bi se spametovali, izpreobrnili in izveličali. Na zemlji je toliko solza, toliko obupo-vanja, in sicer povsod, po mestih in vaseh, v bogatih palačah in v skromnih hišicah. Oh, koliko je bolezni, koliko pomanjkanja, koliko krvavih žuljev, koliko dušnih bridkosti, koliko strasti in sovraštva! Tolažbe iščemo, potre- bujemo je, da ne omagamo/ Kje jo bomo dobili? Pri ljudeh, v opojni čaši vina in žganja, v omotnih veselicah in zabavah, v nečistem naslajevanju? Kdor išče tolažbe in dušnega miru na tej poti, ga ne dobi, ampak nemir, nepokoj, bridkost, obupnost raste. Toda čuj zopet glas iz tabernaklja: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil; vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker jaz sem krotak in ponižen, in bote pokoj našli svojim dušam.“1 K tabernaklju nas vabi sv. apostol Pavel rekoč: „Nimamo velikega duhovna, kateri bi ne mogel usmiljenja imeti z našimi slabostmi, ampak izkušanega enako nam v vseh rečeh razen greha; stopimo torej z zaupanjem k sedežu milostr, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost ob času potrebne pomoči“.2 Da, gospod znami čuti, smilimo se mu, ker pozna iz lastne izkušnje, kaj so dušne bolečine. Že to sočutje nas potolaži, kaj pa še le razsvetljenje v duši, da izpoznamo korist, celo potrebo raznih bolečin in bridkosti, kaj pa še le notranji pogum, ki nam ga milostno podeli, da križe nosimo pogumno, srčno, mirno, zadovoljno, celo veselo in kaj še le pomoč, s katero nam bridkosti olajšuje, zmanjšuje, odjema. Kristjan, stopi pred tabernakelj in izkusil boš vse to! Kako nam je potrebna medsebojna ljubezen, kako zmernost in treznost, kako sramežljivost in čistost, kako ponižnost in zatajevanje ! Pa kje se bomo teh čednosti najbolj lahko naučili, kje izpoznali njihovo lepoto, njihovo blažilno moč? Kje? pred tabernakljem! Saj prebiva v njem v naj večji ponižnosti in skritosti veličanstveni Bog, ki je hodeč po zemlji v človeški podobi ljubil čistost, ljubil treznost in zmernost, zatajevanje in poniževanje, pa tudi sedaj iste čednosti ljubi iz globočine Svojega Srca. Zato pa tudi isto ljubezen vnema v srcu vseh, ki hite pred Njega v tabernaklju, pa Ga prosijo. Hodi pred tabernakelj, prosi za imenovane čednosti, potoži težave in izkušnjave proti njim in čutil ' Mat. 11, 28. 29. 2 Ilebr. 4, 15. l(i. boš neko novo luč v srcu, nov pogum, novo ljubezen, pa boš odšel od tabernaklja ves srečen in navdušen. Le še eno važno zadevo poglejmo, ki nam je tako potrebna, pa se je le pred tabernakljem naučimo ! Kaj pa? Pomisli, da zemlja ni tvoja prava domovina, ampak le kraj poiz-kušnje, da si veselo in blaženo prebivanje v pravi domovini po smrti v večnosti zaslužiš. In tvoje življenje je le toliko vredno, kolikor storiš in zaslužiš za večnost. Visok stan, častna opravila, slavna dejanja, hvala celega sveta prav nič ne velja, ako ne zaleže za večnost. Ali ni res, kar trdi Modri rekoč: „Utrudili smo se na potu hudobije in pogubljenja, hodili smo po težavnih potih, za pot Gospodovo pa nismo vedeli. Kaj nam je pomagala prevzetnost, ali bahanje z blagom, kaj nam je prineslo? Vse to je prešlo, kakor senca . . . ali kakor ptica, ki po zraku leti in ne najde se znamenja njene poti . . , ali kakor pušica izstreljena, ko razdeljen zrak zopet skupaj šine, da se ne zna, kje je letela: tako smo tudi mi bili rojeni in kmalu jenjali biti, in ne moremo pokazati nobenega znamenja svoje čednosti, temveč v svoji hudobiji smo poginili.“1 Torej vse nič ne velja, ako ni namenjeno za večnost. Če si pa ti tudi nizkega stanu, se trudiš in mučiš noč in dan, pa za to nihče ne ve, ali te morda prezirajo, zaničujejo, toda vse na večnost obračaš, iz božjih rok prejemaš, Bogu daruješ, oh koliko je tvoje življenje vredno! Da, toliko kolikor sama večnost! Čuj zopet besede Modrega, ki pravi: „Sodni dan bodo pravični stali z veliko srčnostjo pred onimi, ki so jih stiskali,.. in ko bodo sami pri sebi rekli . .: ti so, ki smo jih imeli nekdaj v smeh . . glej, kako so sedaj šteti med otroke božje in je njih delež med svetniki!“2 Pa, kje se mi naučimo svoje življenje tako uravnavati? Hiti k tabernaklju, tam najdeš luči in pouka! Ali ni Gospod tam popolnoma skrit, navidezno prav nič ne dela, vse okoli Njega se zdi mrtvo in zapuščeno. 1 Modr. 5, 8-13. 2 Modr. 5, 1-5. Toda Gospod ne miruje, ampak dela nevidno noč in dan. Nepretrgoma opravlja najvišja dela, saj živi le za čast božjo in za izveli-čanje neumrljivih duš. Sam nase ne misli, Sebe pozablja, le voljo Očetovo izpolnjuje. Čuj, kaj pravi: „Jaz ne iščem svoje časti. Jaz vedno to delam, kar je Očetu dopadljivo. Moja hrana je, da storim voljo tega, ki me je poslal in da dopolnim njegovo delo.“1 Glej, tukaj se naučiš delati tako, da ti kaj za večnost zaleže, namreč izpolnjevati voljo božjo dobro vedoč, da le tako služiš Bogu in moreš od Njega pričakovati plačilo ; tukaj se naučiš zdihovati: „naj bo volja božja“, tukaj se naučiš svoja še tako neznatna dela združevati z nameni Jezusa, skritega v tabernaklju govoreč: „O presladko Srce Jezusovo, molitve, dela in trpljenja današnjega dneva darujem Tebi na Tvoje svete namene.“ Ako se v tej šoli pred tabernakljem naučiš tako živeti, tako moliti, tako delati in trpeti, koliko je tvoje življenje vredno, koliko zaleže za večnost! 3. Pomoč od Gospoda. Kaj ne, kako velike dobrote dobivamo od Gospoda v tabernaklju. Toda te dobrote bi ne bile dovršene, ko bi nam Gospod ne dodajal še posebne notranje pomoči za tako vzvišeno življenje, kakor se ga naučimo v svetlobi, ki nam prihaja iz tabernaklja. Saj vidimo v naravi in pa tudi v nas samih, da vsako življenje propada, ako se mu ne dodajajo vedno nove moči. Ker so Gospodova dela dovršena, ne pa pomanjkljiva, moremo take notranje pomoči od Njega za gotovo pričakovati. In zares! Gospod je vse naše pričakovanje daleč prekosil. Da dušno življenje ne opeša, marveč se vedno z nova krepča in bujneje razvija, daje nam moči s posebno hrano, ki nam jo pripravlja vsak dan na naših altarjih. In kaj je ta hrana? Čujmo in strmimo! Njegovo Telo in Njegova Kri, Njegova božja in človeška narava, On sam ves in cel pod podobama kruha in vina. Saj je On sam rekel: „Jaz sem i Jan. 8, 50. 29; 4, 34. živi kruh, ki sem z nebes prišel, ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje. Resnično, resnično Vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega, in pili Njegove krvi, ne bote imeli življenja v sebi. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača.“1 Besede so popolnoma jasne. Mi strmimo in se čudimo; toda nočemo biti podobni Judom in mnogim učencem, ki so radi teh besedi Jezusa zapustili in niso več hodili z Njim.2 Ne, mi vidimo v teh besedah neizmerno, zares božjo ljubezen Gospodovo, pa jim pod-vržemo srce in um govoreči z apostolom Petrom : „Gospod . . . besede večnega življenja imaš; in mi smo verovali in spoznali, da si Kristus, Sin božji.“3 Verujemo in sicer prav radi verujemo; saj vemo, kam ljubezen koprni, namreč po tesnem združenju in tudi vemo, da Jezus deluje kot neizmerni, neskončni, vsemogočni Bog, torej izvršuje dela neskončna, brez-krajna, neizmerna, našemu omejenemu razumu nerazumljiva. Od tod se pa tudi lahko razlaga, da je Njegova vsemogočna ljubezen omogočila tako združitev, kakor naravno ni mogoča. On sam prihaja v srca naša skrit pod podobo kruha, da nam naše notranje, dušno življenje ohrani, okrepča in razvija do popolnosti. Slabi smo. Premoti nas svet, da pozabimo na večnost in na vrednost svoje duše, premagajo nas strasti, da pademo in grešimo, tarejo nas bridkosti in težave, pa obupujemo, zadržuje nas naša slabost, pa ne moremo ne le napredovati, ampak še obstati ne v najbolj potrebnih čednostih, preslepi nas sebičnost, pa iščemo sebe, ne pa Boga v Njegovi službi. Gospod je to videl; sklenil je pomagati nam in je prišel z nebes na zemljo, za nas v spravo za naše grehe je na križu umrl in za hrano našega dušnega življenja se je zaprl in > Jan. 6, 51—57. 2 Jan. 6, 67. 3 Jan. 6, 00. 70. skril v tabernaklju, iz katerega sam osebno prihaja v naša srca, da nas osebno razsvetljuje in krepi. Zato je pa tudi med nami v podobi kruha, v podobi hrane. Kar je torej hrana našemu telesnemu življenju, to je sv. Rešnje Telo našemu -dušnemu življenju. Hrana telesno življenje vzdržuje, razvija, nadopolnjuje in daje uživana tudi neko naslajevanje. Enako deluje sv. Rešnje Telo na naše dušno življenje: vzdržuje ga, da ne propade in ne zamre, razvija ga, da moremo vedno bolj zvesto Bogu služiti, popravlja ga, ako v vsakdanjih bojih kaj opeša in tudi neko zadovoljnost, nekak mir, včasih kar naravnost izredno sladkost duši podeljuje. Se ve, da bo dušna hrana imela te učinke, se mora pogostokrat uživati. Vsaj bi tudi telesne moči propadale, ako bi se uživala telesna hrana le malokdaj. Izkušnja nas uči, kako čednostno žive vsi oni, ki to nebeško hrano uživajo pogostokrat: kako živa je njihova vera, kako stoje visoko nad posvetnimi bogatijami, pa le po večnih hrepene, kako ljubijo Boga in bližnjega, kako so pravični do Boga, do sebe in do bližnjega, kako jih od čednosti ne morejo odvrniti hude težave in oziri na svet, kako jih ne more premamiti razno telesno naslajevanje, kako modro žive, da ne bi izgubili duše, izgubili večnosti. O, kako krasno, in srečno življenje! Tega pa ne najdemo pri onih, ki to nebeško hrano uživajo le malokdaj: kako so slabi, vsaka težava jih stare, vsaka naslada premoti, kako so mrzli do^Boga in do bližnjega, kako le sebe iščejo in sicer iščejo le sebi srečo na tem svetu, za večnost pa so malomarni. Kaj ne, kako točno se uresničujejo besede Gospodove, da ne bo imel življenja v sebi, kdor ne bi užival Njegovega Telesa in Njegove Krvi. Dandanes je za naše dušno življenje izredno mnogo nevarnosti. Vse polno je krivih naukov in nazorov; ponuja se nam vedno novo uživanje, pa nas odvrača od Boga in večnosti; vzbujajo se vse naše strasti in organizirana hudobija se strastno prizadeva odtrgati nas popolnoma od Boga. Mi živimo v okuženem ozračju. Jezus nas hoče rešiti; zato nas po sv. Očetu in po vseh duhovnih pastirjih kliče j; glasno in vedno bolj pogosto, naj prihajamo k mizi Gospodovi večkrat, pogostokrat, da se nam po sv. Rešnjem Telesu notranje življenje ohranjuje, popravlja in tako razvija, da mu vetrovi in mrazi našega časa ne bodo mogli škodovati. Za pogosti pristop k mizi Gospodovi ni potreba nobene posebne priprave, nobene izredne svetosti: kdor ni v smrtnem grehu in ima dober namen, sme pristopiti vsak dan. Da, celo mali otroci se vabijo. Ko se jim um toliko razvije, da morejo sv. Rešnje Telo razlikovati od. navadne hrane, že morejo pristopiti, pa se jim bo notranje življenje začeto po sv. krstu ohranilo in utrdilo in okrepilo tako, [da mu zbujene strasti v duši in dana pohujšanja od zunaj ne bodo mogla škodovati. O, kako dober in moder in darežljiv je Gospod med nami v naših nevarnih časih! II. Gospod zaničevan. Zares Gospod je med nami. Oh, koliko dobrot prejemamo od Njega in kako čudovite pomoči dobivamo od Njega, da bi mogli doseči svoj zadnji namen. In vendar, kdo bi si mislil," da je mogoče! čujte, ta dobri^Gospod med nami je zaničevan. Zaničujejo ga nekatoli-čani, zaničujejo odpadniki, zaničujejo celo verni katoličani. 1. Nekatoličani. Gospod je prišel na svet za vse ljudi, za vse narode, ki bodo na zemlji živeli do konca sveta. Dokazi, da je On res učlovečeni Bog so tako razumljivi, da jih more zadostno razumeti najbolj priprost človek. Daje Njegovo življenje sveto, da je Njegov nauk vsem potrebam našega srca izredno primeren, da so se nad Njim izpolnila vsa prorokovanja starih časov, da je čudeže delal in po grozni smrti na križu od ^mrtvih vstal: to vse pač lahko vsakdo razume, pa tudi razvidi dolžnost verovati vanj in v vse Njegove nauke in dolžnost po teh naukih uravnavati vse svoje mišljenje in življenje. Da bi pa vsi ljudje Njegove nauke doznali in spoznali, jih Gospod ni zapisal v knjige, katerih premnogi ne bi znali čitati, ampak jih je izročil učenikom, ki naj jih oznanjajo z živo besedo vsem rodovom primerno njihovi omiki. Zraven je obljubil, da bo ostal pri njih do konca sveta in jim poslal Duha resnice, da se ne bodo mogli zmotiti, ampak bodo vedno in povsod oznanjevali le čisto in zanesljivo resnico. In zares, apostoli pa njihovi nasledniki, škofje in duhovniki, so odšli in še odhajajo po vsem svetu, da oznanjajo vsem ljudem Gospoda Jezusa in Njegove nauke. Vsi narodi morejo spoznati resnico in doznati za vse, kar je treba, da dosežejo svoj zadnji namen. Kamorkoli pridejo misijonarji, povsod napravijo kapelico, posvete sveto hostijo, da skrit v njej prebiva Bog med ljudmi, pa naj bo v kateremkoli delu sveta, naj bo v prastarih šumah ali peščenih puščavah; naj bo na mrzlem severu ali na vročem jugu, naj bo med olikanci ali med divjaki. Tako postopa ljubezen božja. In narodi? Ogromna večina Gospoda neče sprejeti. Nekateri so Ga sicer sprejeli, toda pozneje zavrgli in sedaj žive brez Njega. Koliko svetišč je bilo v Afriki in v Aziji: sedaj jih je le še neznaten broj; skoraj iz vseh je Gospod moral bežati. Namesto Njega vlada Mohamed, Zaratustra, Konfucij ali Buda, ali kateri drugi začetnikov raznih ver. Vsi so zakleti sovražniki našega Gospoda Jezusa Kristusa. So pa tudi narodi po Afriki in Aziji, posebno pa po Evropi in Ameriki, ki Kristusa sicer še spoznavajo, ali so ga spoznavali vsaj do sedaj, toda so se odtrgali od Kristusove Cerkve, so zavrgli mnogo Njegovih naukov, nimajo ne duhovnikov, ne sv. Rešnjega Telesa. To so krivoverci, ki sv. Rešnje Telo naravnost zaničujejo, zasmehujejo. Mnogi od njih padajo zmeraj bolj globoko v brezdno zmot in še Kristusa samega taje, pa nimajo več sv. krsta in se njihovi rodovi vračajo v staro poganstvo, da, v popolno nevero. Za nje ni več Kristusa, ni več Njegovega odrešenja, za nje je krščanstvo pokopano. Oh, kolika nesreča za narode in kolika bridkost za Gospodovo ljubeče Srce. Kako resnično piše sv. Janez: „Na svetu je bil in svet je po Njem storjen, in svet ga ni spoznal; v svojo lastnino je prišel in Njegovi ga niso sprejeli.“ 2. Novi odpadniki. Smilijo se nam ljudje, ki so sedaj v poganstvu, v neveri ali v krivoveri rojeni, poučeni in vzgojeni. Smilijo se nam, vendar pa, ker so vsaj navadni ljudje, ki ne morejo sami raziskovati resnic, ampak so navezani na svoje učitelje, v nepremagljivi zmoti, se morejo zveličati. Zveličati se pa morejo le, ako so tako razpoloženi, da žele resnico spoznati in bi spoznano koj sprejeli, svoje zmote pa zavrgli; ker v tem slučaju se jim nespoznanje resnice, verska nevednost ne šteje v greh, pa se prištevajo udom in sicer nevidnim udom katoliške Cerkve in bi se kot taki mogli zveličati. Take tolažbe pa skoraj ne moremo imeti pri novih odpadnikih. Rojeni so v katoliški Cerkvi, vzgojeni v Kristusovem nauku, dobro poznajo cerkveno učiteljstvo, kakor ga je postavil in pooblastil sam naš Gospod in so vendar pogazili svojo vero, pa se s studom odvrnili od Kristusove Cerkve in zavrgli Njega samega. Ti odpadniki sovražijo, da, grdo zaničujejo posebno sv. Rešnje Telo. Pa, ko bi le sami zase tajili Gospoda in Njegovo delo odrešenja. Ne, sovraštvo jih žene, da so se zakleli dela Gospodova uničiti in narode ne le od Gospoda odtrgati, ampak jih kar naravnost zoper Njega nahujskati, jim uliti v srca svoje sovraštvo, svoje zaničevanje popolnoma v duhu satana, morilca in zapeljivca človeškega rodu od začetka. Ti odpadniki si nadevajo lepa imena. Pravijo, da so naprednjaki, da so svobodo-miselci. Tudi med Slovenci se množi njihovo število. Mnogo jih je po mestih, precej že tudi po deželi; da, o strah in groza, tudi med 1 Jan. 1, 10. 11. delavci in kmeti se dobe zagrizeni bogotajci. Pa, kako je to mogoče? Ali so ti naprednjaki, svobodomiselci res tako učeni, da vse nauke o Bogu, o večnosti, o duši, o človeku, o njegovem začetku in namenu, o Kristusu in Njegovem delu raziskujejo sami? Nikdar in nikoli. Prosim Vas, ali imajo odpadli dijaki, odpadli učitelji, odpadli trgovci in uradniki, odpadli kmetje in delavci toliko znanja, toliko izobrazbe, toliko časa, da bi mogli ta najvišja in najtežja vprašanja raziskovati in razmišljati sami ? Moj Bog, česar niso dosegli največji razumi, ki so vse svoje moči in ves svoj čas uporabili za taka raziskovanja, bo pa dosegel negoden dijak, znanstveno še nedovolj izobražen učitelj, uradnik, trgovec, kmet, delavec! Pa kako pridejo do odpada? Zapuste od Boga dano učiteljico sv. Cerkev, ki jim govori po papežu, po škofih in duhovnikih, ki jim oznanja edino to, kar je učil Gospod sam; kar je učil Gospod, kije zgodovinsko in umstveno dokazan in priznan kot Sin živega Boga, pa si izbero drugih učiteljev, ki so zavrgli sveto Cerkev, zavrgli samega Kristusa, zavrgli Njegov nauk, in širijo svoje nauke, nauke svojega zmotljivega ter človeškega razuma. Pravim zmotljivi nauk. To dokazujejo ti učenjaki sami, ki svoje nazore o Bogu, o večnosti, o duši, o človeku, o Kristusu, o razodenju tekom let menjavajo in se med seboj ne vjemajo, pa vsak zase kaj drugega trdi in sicer vse v imenu prave znanosti, v imenu nepobitnih dokazov! Moj Bog, ali je to prava znanost, ki jutri pobija, kar danes trdi; ali je nepobiten dokaz, ki velja le par mesecev, potem se pa izkaže, da ni prav nič vreden? O njih velja pritožba Gospodova: „Zapustili so Boga, studenec žive vode, pa so si izkopali vodnjake preluknjane, ki vodo držati ne morejo.“ Strmite in čudite se, da naši liberalci, naprednjaki in svobodomiselci za takimi učitelji hodijo, zametavajo pa Gospoda in Njegovo Cerkev! Prav podobni so nespa-* metnim Judom. Gospodu niso verjeli, sovražili so Ga, preganjali, umorili, pač pa so ver- jeli pozneje raznim krivim prerokom, ki so se proglasili za odrešenika, pa so morali poginiti in se razkropiti po celem svetu. Ker pa tem sovražnikom Gospodovim primanjkuje dokazov, pogrevajo v svojih knjigah in listih vsa ona očitanja in ponavljajo vsa ona zasramovanja, katera so zoper katoliško Cerkev spravili na dan krivoverci in odpadniki vseh časov. Ravno zadnje mesece so prinašali nekateri slovenskih svobodomiselnih in naprednjaških listov vse grdobije zoper papeže, zoper cerkvene nauke in naprave, vse one zmote zoper sveto pismo o Bogu, o stvarjenju in o našem Gospodu, kar so jih od nekdaj prinašali božji sovražniki, da so s temi grdobijami pokrili svoj sramoten, svoj neutemeljen odpad. Predragi v Kristusu, ko sem z notranjim gnjevom čital te slovenske liste in njihove zmote, sem nameraval v tem pastirskem listu nekatere omeniti in osvetliti; toda preveč jih je, ne morem, moral bi cele knjige napisati. Le toliko Vam povem, da so vsa očitanja že sto in stokrat znanstveno deloma popravljena, deloma popolnoma pobita, toda naši svobodo-miselci se za te znanstvene razprave ne zmenijo. Imamo tudi v slovenskem jeziku knjižic, iz katerih bi se mogli lahko poučiti, pa se ne marajo, ker hočejo ostati neverni, ostati sovražniki Gospodovi. Sedaj pa te svoje liste širijo med našo mladino, med naše olikance, med naše delavce, celo po deželi! Strup se ne sme prodajati, postave zabranjujejo; toda ni je postave, po kateri bi se preprečilo razširjevanje takega strupa, razširjevanje zavijanj, zmot, laži! To so novi odpadniki, v katoliški Cerkvi rojeni in vzgojeni. In vsi ti zametujejo in zaničujejo posebno našega Gospoda v sv. Rešnjem Telesu. Ali prihajajo k sv. maši? k svetemu obhajilu? v cerkev pred tabernakelj? In kakšni so njihovi govori o presv. Rešnjem Telesu! Moj Bog in moj Gospod, kako lahko bi bili ostali Tebi zvesti, ostali v Tvoji ljubezni, pa so zapeljani Tebe izgubili, pa zapeljani Tebe taje, Tebe zaničujejo in zapeljani še druge za- peljujejo, da bi zvezo s Teboj strgali, pa bi bila brez sadu Tvoja za nje prelita kri, Tvoja za nje plamteča neskončna ljubezen! Moj Gospod, usmili se jih! moj Bog, prepreči njihovo satansko delo ! 3. Verni katoličani. Kaj pa verni katoličani? Je li mogoče, da bi tudi oni žalili in zaničevali Gospoda? Trdno veruješ, da je Jezus Bog in da prebiva v cerkvi v tabernaklju, in ti bi ga žalil, zaničeval? Čuj zemlja in strmite nebesa, tudi to se dogodi. Pa kako? Verni katoličani ne bote Gospoda v tabernaklju žalili kar naravnost, pač pa nenaravnost z grešnim življenjem. Ako Ti živiš tako, kakor je Gospodu zoprno, Ga gotovo žališ, morda še zaničuješ. Pomisli! Ko je Gospod ta zakrament ljubezni postavil, je učencem in nam vsem priporočal pravo ljubezen kot novo zapoved, kot Njegovo zapoved, kot znak Njegovih učencev. Sedaj pa poglej v svoje srce, presodi svoje življenje. Ali ni v tvojem mnogo sovražnosti in jeze, ali ni res, da se rad prepiraš, zmerjaš, preklinjaš, tožariš? Ali ni celo v tvoji hiši, v tvoji družini mnogo, morda skoraj vsakdanje kletve, pogostega zmerjanja in prepira? Kako je to zoprno Gospodu, ki blizu tebe prebiva! Tvoje telo ni le hram svetega Duha, ampak je tudi član skrivnostnega telesa Gospodovega; da, Gospod prihaja vanj po svetem obhajilu in prebiva v njem osebno, dokler se ne izpremene svete podobe. Kaj pa s svojim telesom napraviš nesrečni pijanec? Komaj hodiš, po blatu padaš, govoriti ne moreš, glava ti je omotena, želodec pokvarjen, kri izprijena, telo pozamazano! Ali ni to zoprno Gospodu, ki je že tolikokrat prišel osebno k tebi? In kaj s svojim telesom napraviš ti, ki služiš nečistosti s poželjivimi dejanji do sebe ali z drugimi? Domišljijo umažeš, kri izpridiš, živce pokvariš, oslabelost povečuješ, telo oskrunjaš in skrivno bolehnost si nakopavaš. Tako kvariš svoje telo, ki je med vsemi vid- Ijivimi stvarmi najkrasnejše in preumetno delo božjih rok, ki naj služi duši za čednostna dela, ki naj bo kdaj izpremenjeno v nebesih, v katerem bi tako rad Kristus prebival osebno. In Gospod naj prihaja v tako telo? saj se mu mora gnusiti! Gospoda zaničuješ, ako Ga sprejemaš v tako oskrunjeno telo. Glej, tako in slično žališ predobrega Gospoda nenaravnost. Kaj pa, ako rad čitaš in za težko zaslužene denarje kupuješ liste, knjige in spise, v katerih se zbuja sovražnost do katoliške Cerkve, v katerih se po krivici in večinoma lažnjivo grde Gospodovi služabniki, v katerih se svetopisemske zgodbe prištevajo bajkam, v katerih se taji božanstvo Gospodovo, taji stvarjenje človeka in sveta, v katerih se verske resnice o večnosti zasmehujejo, v katerih se vsaka verska zmota naravnost proslavlja, v katerih se vzbuja mesena pohotnost in poželjivost, v katerih se mikavno opisuje nečista ljubezen, grde pa svete obljube čistosti in devištva, grdi sama prečista Devica Marija? Kaj pa to? Ali ne žališ Gospoda samega, ker podpiraš liste in spise, ki Gospodovo delo izpodkopavajo, zasmehujejo in služijo strankam, ki Gospoda in Njegovo ljubezen kar naravnost taje, da, ki se z vsemi silami prizadevajo kraljestvo Gospodovo v tvojem narodu, v tvoji družini in v tvojem srcu kar popolnoma porušiti? Kaj pa, ako ti krščansko dekle, ti krščanski mladenič vse to podpiraš in ne maraš za večkratne prošnje, opomine, pouke in prepovedi tvojega škofa, ki ti govori v imenu Gospodovem? Kaj pa, ako začneš mrziti Gospodovo Cerkev, ako začneš dvomiti o Gospodu samem, ako se začenja v tebi strupeno sovraštvo do vsega, kar je krščansko ? Pomisli to, pojdi v cerkev, približaj se tabernaklju in poprašaj Gospoda, kako sodi On ta tvoj postopek? Oh, kako Gospoda žališ! Ali ga boš še! In ti si upaš k svetemu obhajilu, ti se predrzneš Gospodu zagotavljati ljubezen in zvestobo? Ne moti se, Gospod ti vidi v tvoje srce, Njega goljufati ne moreš! Morda pa Gospoda tudi naravnost žališ. To bi se zgodilo, ko bi nanj pozabil, ko bi se v cerkvi slabo obnašal, morda se pri vratih drenjal in z drugim spolom igral, ali zunaj cerkve ostal, ali se zamudil v gostilni med vinskimi bratci. Saj čutiš, da s tem ravnanjem Gospoda kar naravnost žališ. Še hujše pa bi bilo, ko bi v stanu smrtnega greha pristopil k svetemu obhajilu. Tvoje srce je polno sovražnosti in kletve; nezmernega popivanja ne obžaluješ in ne skleneš opustiti; skrivnega nečistega greha nisi izpovedal: pa pristopiš k svetemu obhajilu. Moj Bog! Ali si upaš, ali se ne bojiš živega, svetega in pravičnega Boga, ki Ga tako grozno grdiš, tako strašno zaničuješ. Kaj bi bilo, ko bi ti svojega očeta vrgel v greznico! No, to je slaba primera dejanju, ako ti svojega Boga prisiliš v gnusno umazano srce. Čuj, On sam milo toži blaženi Margareti Alakok, da se mu Njegova neizmerna ljubezen vrača s pozabljivostjo in z božjimi ropi. Sedaj vsaj nekoliko izpoznaš, kako je tvoj dobri in ljubeznivi Gospod na zemlji zaničevan in morda si ti med tistimi nehva-ležneži in nesrečneži, ki Ga zaničujejo! III. Gospod poveličevan. Ko smo nekoliko čuli, kako Gospoda zaničujejo, nas srce boli in hudo peče. Po-prašujemo se z apostoli, ko jim je naznanil, da Ga bo eden izdal: Gospod, ali sem jaz? Poprašujemo se, kaj naj storimo, da tako zaničevanje popravimo. Ljubezen, srčna ljubezen do Gospoda v tabernaklju skritega nam tako vprašanje na usta polaga. Odgovarjam: Kolikor bolj hudobni svet Gospoda zaničuje, toliko bolj Ga mi poveličujmo zasebno, skupno in na večjih shodih. 1. Zasebno. Kako naj Gospoda poveličujemo zasebno? Globoka in neomahljiva naj bo tvoja vera v presv. Rešnje Telo. On je rekel: to zadostuje; Njemu verujem bolj trdno, kakor pa svojim čutilom, kakor pa svojemu razumu; čutila se morejo motiti in ne prodirajo v notranjost in bistvo stvari, razum je silno omejen in kaj lahko zabrede od resnice, Gospod pa se motiti in nas prevariti ne more. Ali more biti solnce tmina, ali more biti ogenj leden, ali more biti voda suha, zato pa tudi Resnica, večna Resnica ne more biti laž in zmota. Ko tako v trdni veri pred tabernakljem klečiš, poveličuješ Gospoda, poveličuješ Njegovo ljubezen, vsemogočnost in resničnost. Poveličuješ Ga, ako se varuješ greha, ki je njemu tako zopern. V svojem srcu zatiraš sovražnost do bližnjega, iz ljubezni do Gospoda v Zakramentu odpustiš razžalitve, ne tožariš se, razžaljivcu privoščiš dobro besedo. Da Gospoda več ne žališ, se ogibaš onih tovarišij, kjer se nezmerno pije in nesramno govori ; v pošteni tovarišiji popiješ čašo vina, pa greš popolnoma trezen in vesel domu; ako si pa že tako strasten, da te pijača premami, skleneš iz ljubezni do Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu, da nobene kapljice več ne pokusiš in ta sklep možato izpelješ. Posebno se prizadevaš, da ohraniš krstno nedolžnost, da ne omadežuješ svojega telesa z nesramnimi mislimi, željami in dejanji, pa zato ne zahajaš v nevarne tovarišije, ne zahajaš na plese, ne ponočuješ. Glej, ako se tako premaguješ iz ljubezni do Gospoda v sv. Zakramentu, da Njega ne žališ, da Ga sprejmeš v čisto srce in v neomadeževano telo, da Mu nadomestiš razžalitve prejšnjih let in Mu zadostiš za zaničevanje grešnikov, s tem Gospoda poveličuješ, srce Njegovo razveseljuješ, tolažiš. Pride nedelja ali zapovedan praznik; ti hitiš k sveti maši; v cerkvi pobožno moliš in se spodobno obnašaš ; da, k sveti maši se potrudiš sam, ali koga od svojih pošiljaš tudi ob delavnikih, vsaj včasih. K mizi Gospodovi pristopaš večkrat, ne samo dvakrat, trikrat v letu, ampak na dva meseca, vsak mesec, po vsaki izpovedi večkrat zapored, vsak teden, morda v tednu večkrat ali celo vsak dan in tudi po službi božji se rad pomudiš v cerkvi, pomudiš prav blizu tabernaklja. Kadar greš mimo cerkve, skočiš vanjo za nekoliko minut, da Gospoda pozdraviš, se Mu pokloniš, Ga prosiš in se Mu zahvališ. Ako tako delaš, ti Gospoda poveličuješ in popravljaš zaničevanje, ki ga mora On trpeti v zakramentu ljubezni. Sedaj si pa le izprašaj vest, kako živa in neomahljiva je tvoja vera, kako se varuješ greha in ohranjuješ tudi svoje telo v poštenosti, kako hodiš k sveti maši, k svetemu obhajilu, pred tabernakelj, in iz ljubezni do Jezusa popravi vse žalostne in škodljive pomanjkljivosti ! 2. Skupno. Ni zadosti, da Gospoda med nami poveličuješ samo zasebno ; saj nisi na svetu edino za sebe, marveč živiš v društvu, v občini, v državi. Zato si dolžan vero ne le v Boga, ampak tudi vero .v Odrešenika, vero v sveto Rešnje Telo spoznavati kot član človeške družbe pred drugimi člani iste družbe in z njimi skupaj. Kot član družbe si pač dolžan storiti vse, kar je v korist te družbe, varovati se pa vsega, kar bi družbi škodovalo. Naša zavednost skupnosti zahteva, da se kaznujejo člani ali celo iz družbe odstranijo, ki so ji škodljivi, n. pr. goljufi, oderuhi, tatovi, morilci, pohujševalci. Prav tako je po zahtevah naše narave, da javna oblast pohvali in nagradi one, ki so kaj posebno važnega za družbo storili, n. pr. rešili vas požara, junaško stregli okuženim bolnikom, s poukom pripomogli za omiko ljudstva. Ako pa to velja za dela, ki sama po sebi posegajo le v časni blagor, v časno blagostanje družbe, ali le v časno nesrečo in škodo, kako bo to še le veljalo za dejanja, ki odločujejo za večnost! Dober zgled dajati bližnjemu, ogibati se pohujšanja smo vsi pred Bogom dolžni. Največja blaginja društva je sveta vera, saj prav od nje zavisi časnost in večnost. Vera pa zahteva versko življenje, verska opravila, lep zgled žive vere in vse, kar jo pospešuje ; prepoveduje pa vse, kar bi družbi za vero in versko življenje škodovalo. Vse naše versko življenje se pa suče okoli sv. Rešnjega Telesa, okoli Gospoda, ki v svoji ljubezni med nami prebiva in sicer prebiva za vse skupno, ne pa samo za posamezne. Od tod izvira dolžnost, da svojo vero, svoje upanje in svojo ljubezen do Gospoda izpričujemo skupno v skupnih dejanjih. To tem bolj, ker lep zgled množice silno vpliva na druge, ter vnema ljubezen, vžiga navdušenost in vtrjuje vero v vseh, ki se dotičnega dejanja udeleže, ali so vsaj priče, ko se vrši. Kolik greh zoper družbo je pred Bogom slab zgled posameznih, posebno slab zgled množice, ki ima čarobno moč, da posameznike in družbo potegne za seboj na napačno, pogubno pot. Zato moraš kot ud človeške družbe obsojati prizadevanja zoper vero, zoper versko življenje in prepričanje od posameznikov ali od organiziranih družb z veri in Cerkvi nasprotnim namenom, torej z namenom proti samemu Kristusu, Sinu živega Boga, edinemu našemu Odrešeniku in Učeniku. Sedaj boš še bolj spoznal, kako važno in kako pomembno je za vso družbo človeško, ako se poskrbi za javne prireditve, da se skupno in javno izpričuje vera sploh, izpričuje vera v Gospoda med nami in se mu skupno ter javno izkazuje dolžno češčenje. In takih skupnih prireditev za Gospoda v presv. Zakramentu imamo več. Sem prištevam enourno češčenje presvetega Rešnjega Telesa vsake prve nedelje v mesecu, razne tridnevnice na čast presv. Rešnjega Telesa ali božjega Srca Jezusovega, skupna obhajila otrok, mladeničev, deklet, žena in mož, slovesne procesije ob vstajenju in na praznik presvetega Rešnjega Telesa. Sem prištevam posebno naredbo, da je skozi celo leto vsak dan v eni župniji izpostavljeno presv. Rešnje Telo v javno poče-ščenje, pa se vabite verniki od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer vsako uro po raznih stanovih ali po raznih vaseh, da do-tično uro pridete skupno v cerkev pred presv. Zakrament, tam na kolena padete pred živim Bogom, in mu zatrjujete svojo neugasljivo ljubezen, ter mu s tem zadostujete za vse razžalitve, ki jih trpi Gospod v Zakramentu ljubezni od nekatoličanov, od novih odpadnikov in celo od nesrečnih, zaslepljenih katoličanov. Kaj ne, kako prazničen, kako slovesen je ta dan: lepše oblečeni hitite v cerkev, kamor vas vsako uro vabi mogočno doneči veliki zvon, tam si operete duše v krvi Gospodovi, tam trumoma pristopate k mizi Gospodovi, da se v ljubezni z njim združite, tam klečite pred presv. Rešnjim Telesom, izpostavljenim na bogato olepšanem in krasno razsvetljenem altarju. Kako gane srce in kako raste zavest, ako se iz klopi dvigne truma veljavnih mož, pa se počasnih korakov približujejo obhajilni mizi; kako na oči silijo solze, ako hiti k sv. obhajilu množica mladeničev iskat pomoči zoper poželjivi ogenj, ki preti uničiti vso plemenitost njihovega srca; in koliko veselja, če vidimo ravno tam tropo živahnih deklet in premišljenih žena ali nedolžno četo še prav malih otrok! Kako pomemben je ta dan! Kar nekako čuti se, kako se neka nova, sveta, nebeška, čista in osrečujoča ljubezen pretaka iz Srca Jezusovega v srca vaša po vseh hišah, po vsej župniji. Kadar sam na svoje oči te lepote gledam, ali pa čujem, kako se na te dni presv. Srce Jezusovo časti, s kolikim žarom src se Mu zadostuje za razne razžalitve, čutim v sebi čvrste prepričanje, da, neko nebeško zagotovilo, da moje ljudstvo ne. izgubi do sedaj ohranjenega daru svete vere, da sovražniki Gospodovi ne dosežejo, kar žele, namreč da našega ljudstva, vas namreč, vaših družin in vaših otrok ne odtrgajo od Gospoda, od Odrešenika, od Zveličarja, od Njegovega presvetega Srca in od Njegove božje ljubezni: ne, ne, namena ne dosežejo! Res, posamezniki so odpadli, še odpadajo in bodo odpadali, toda ogromna večina ljudstva ne postane nesrečna po odpadu od Boga k satanu, ampak ostane zvesta božjemu Srcu Jezusovemu! 3. Večji shodi. Ako tako mogočno vplivajo na naša srca manjše skupne prireditve po naših župnijah v počeščenje Gospoda v tabernaklju, kako silno bi šele vplivali večji shodi vsega naroda, cele dežele, cele države, da, narodov vsega sveta! To mora biti nekaj mogočnega. Zadnja leta so se novi in stari odpadniki organizirali, združili v eno društvo, ki ima svoje odbore in svoje liste. Enotno po istem načrtu, skupno po vsem svetu se bore zoper katoliško Cerkev, zoper osebo Gospoda našega Jezusa, celo zoper Boga samega, ki Ga kar naravnost taje. Tako združeni so na eni strani prostozidarji, možje prekucijskega dela, na drugi svobodomiselci, možje prekucijskih naukov, pa je prav zato zadnje čase besna borba zoper krščanstvo in zoper osebnega Boga mnogo bolj nevarna, pa kar očividno napreduje prekucijsko delo in si tudi prekucijski zmotni nauki očividno pridobivajo zmeraj novih privržencev. Ogrožene so katoliške in krščanske države. Na Francoskem so cerkvi in Jezusu sovražni bogotajci zmagali; zmagali so tudi na Portugalskem ; v nevarnosti sta Španjska in Laška. Te sile peklenskih tmin se vedno bolj drzo-vito gibljejo tudi v Avstriji. Osvojiti si hočejo deželne zbore in državni zbor, da bi tam gospodovali po francoskem in portugalskem zgledu. Že so se predrznih prinesti v državnem zboru predloge o razporoki, predlog o odstranitvi verskega pouka iz šol, predlog o ločitvi cerkve od države, predlog naj se semenišča od države več ne priznavajo, naj se pograbi cerkveno premoženje. Za sedaj so odbiti; toda preže na nove prilike. V tej organizaciji je tudi precej Slovencev, posebno mlajših ljudi. Svobodomiselci praški imajo slovenski odsek s slovenskim svobodomiselnim listom. Ako čujete besedo „svobodna misel“, „svobodomiselc“, vedite, da to pomeni edino svobodo od razodetih resnic, svobodo od Gospodovih naukov, svobodo od Cerkve, svobodo od Boga. Po njihovem načrtu in za njihove namene so pisani tudi vsi oni listi, ki grde naše krščanske može, grde duhovnike, škofa in papeža, vnemajo sovražnost do Cerkve in do cerkvenega življenja ali kar naravnost zasmehujejo molitev, božja pota in verske nauke. Vse to se vrši premišljeno v zmislu brezbožne organizacije po vsem svetu. Predragi v Kristusu, ali bote spoznali sedaj versko nevarnost, v kateri živimo? Ali bote še kupovali in širili in naročali in čitali liste, ki so očito Cerkvi in Bogu nasprotni, ali pa ki služijo strankam proticerkvenim? Ali bote še pustili svoje otroke v društva proti-cerkvena, ki imajo namen vzgojiti rod brezveren, rod brezbožen? Nevarnost je velika, kakršna še nikoli ni bila, ker je hudobija organizirana in se od središča premišljeno vodi. In kako je Bog dober! Božja Previdnost je vzbudila tudi nasprotno gibanje, pa se tudi za borbo proti zmotam, v obrambo resnice vedno bolj tesno in vedno bolj obsežno združujemo, organizujemo. Pomislite na naše tri slovenske katoliške shode, na enake shode drugih narodov po Avstriji, da, na tri, štiri shode vse Avstrije, na vsakoletne katoliške shode po Nemčiji in po drugih državah. Na teh shodih se javno in glasno pobijajo verske zmote, dokazujejo in razjasnjujejo večne resnice, na teh shodih se snuje vsestranska organizacija katoliškega ljudstva. Hvala Bogu, mi uspevamo, mi napredujemo ! Središče pa, okoli katerega se suče ves boj, vsa organizacija, vse življenje je pa ravno zakrament presv. Rešnjega Telesa, ta najbolj sladka, pa tudi najbolj globoka skrivnost naše svete, edino zveličavne vere. In glejte! Res, napreduje sovraštvo do sv. zakramenta, pa napreduje tudi ljubezen. Mi Gospoda v zakramentu vedno bolj in bolj poveličujemo zasebno in skupno. Skupno češčenje pa doseže svoj vrhunec v svetovnih shodih po naj večjih mestih vseh delov sveta. Že so bili shodi v Aziji, v Ameriki, na Laškem, na Francoskem, na Španskem, na Angleškem, na Nemškem in letos bo tak shod vseh narodov celega sveta pri nas v Avstriji na Dunaju. O veličastnega prizora! Na eni strani se zbirajo sovražniki vsega sveta v skupen tabor zoper Gospoda in Boga, na drugi pa se shajajo verniki iz vsega sveta k skupnim shodom, kjer se očitno sredi glavnih, deloma brezbožnih mest izpoveduje vera v Boga Stvarnika in živa vera v Gospoda v sv. Rešnjem Telesu. Govorniki iz duhov-skega in posvetnega stanu proslavljajo sveti Zakrament z gorečo besedo in s prepričevalnimi dokazi. Ob koncu se pa priredi procesija z Najsvetejšim iz glavne cerkve po največih in najlepših ulicah mesta; vsi udeleženci se je udeleže in prejmo kleče pod milim nebom blagoslov od Boga skritega v podobi kruha. Po procesiji je konec shoda. Tak shod bo letos od 12. do 15. septembra na Dunaju. Tudi mi se ga bomo udeležili. Pravočasno se bo pot na Dunaj uredil, in se bote o vsem pravočasno poučili. Konec. Končam. Predragi v Kristusu! Pokazal sem Vam Gospoda v presv. Rešnjem Telesu. On prebiva med nami; deli nam predragocenih dobrot za pravo in mirno življenje ; On sam prihaja v srca naša, da nas osebno krepi in osrčuje v borbi zoper naše strasti in zoper razne nevarnosti. Videli smo, kako mnogo- številni so ljudje, ki za Gospoda ne marajo, vanj ne verujejo, so od Njega odpadli, Ga zaničujejo in bi celo nas radi pritegnili v svoj tabor. Navdušili smo se za ljubezen Gospodovo in sklenili Njega povsod in zmeraj poveličevati, ter Mu zadoščevati za tolike razžalitve, ki jih mora prestajati, zadoščevati zasebno in skupno v cerkvi, pri procesijah in številnejših shodih. O Marija, Mati Gospodova, prosi Svojega Sina za nas, naj nam odpusti vsa dosedanja razžaljenja, naj sprejme milostno vsa naša prizadevanja, da Vanj verujemo, da Ga ljubimo in poveličujemo. Prosi Ga, naj nas ne zapusti, naj ne dopusti, da zmaga hudobija, ampak zmaguje naj On v srcih naših, v hišah naših, v narodu našem in po vsem svetu. Amen. Blagoslov Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in naj ostane nad vami! Na novega leta dan 1. januarja 1912. f Anton Bonaventura knezoškof. Postna postava za ljubljansko škofijo. Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. junija 1906, morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe: I. Dnevi strogega posta, t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so: 1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna. 2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu. 3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih. 4. Vse od Cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred Binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred Božičem. II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so: 1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj. 2. Srede v adventu. III. Dnevi same sdržnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so: Vsi ostali petki vsega leta. IV. Ob zgoraj (pod I. in III.) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti; 1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik; tedaj odpade post in zdrževanje. 2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona ah pa je semenj. 3. Nekaterim osebam, in sicer: vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, izprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi. V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo. VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso. Kar se tiče večerje o dneh nekoliko po-lajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom, svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe. Veliko soboto zvečer je dovoljeno jesti blagoslovljeno meso. Vse one, ki se bodo danih polajšav posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli, na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast petim ranam Jezusovim, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom. Gospodje župniki in izpovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor mčni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat. + Anton Bonaventura, knezoškof. 3. Antonino Öonnucntnvn, burd) $ottes unb bes apojfonfdjett gtupfes ^itabeit gtfttpifdjof dou Jatflad), allen ©liiitbigcit feiner Diöjefe fjcil unb Segen tioit uuferem fjernt unb fjeilanbe Jefus Cljrifhta. S*ir (eben in einem ftiirmifdjen Zeitalter. SBir fjabeit ja fortmäljreube Kriege größerer unb lleiuerer 33ölfer uutereiuanber unb ©ott möge uuS nor einem 3Ö3eltfriege bemaljren. Sit einzelnen Staaten tjabcu mir ba§ betrübenbe Sdjanfpiel mittetiber fßarteiläntpfe, iit* folge bereu bie $unbamente ber Staaten maulen; alle biefe äujjereit unb inneren 33efef)buugen merbeit jebod) tmit einer fefjr t)artnäcfigen, immer meiter unb meiter um fiel) greifeubeu ©mpöntug gegen mtfereu aller* t)öc6fteu £errn, gegen ©ott fefbft, übertroffen. ®er ®atupf rictjtet fid) junädjft gegen bie fat()o= lifrije .Uirdje, gegen ifjre geljreu unb (Einrichtungen, fcljreitet fort jur Sengnung ber ©otttjeit ©Ijrifti, itnfereS einzigen ßet)rer§ unb ©rlöfer§, unb eubet mit ber Sengnung eine§ perfönlidjeu ©otteš. tiefer Stampf mirb immer gemaltiger unb für fdjmadje ®atl)o= lifeu immer gcfäfjrlidjer, tueif bie ©egiter unb fjeinbe fid) ju einer einzigen, iit allen fünf 333eltteilen gleid)* ntäjjig bemfelbett gentralfommaubo folgenbeit Ülrntee jufammeugetau Ijabeit. SSeitit mir bie treibenbeit ÜDlotiüe biefeS fo fjeftig entbrannten uitb auf ber ganjen 233elt orgauifierteti Stampfe! gegen ©ott uuD fein 333er! genauer unter* fudjeu, fo fommeu mir baranf, baff eben ein fata* nifcper HaB gegen beit endjariftifcpen Hcilattb, gegeit Fefinn im Siebegfalrament, bie feittblicpeii Kräfte itt Bemeguug feßt. $)iefer Haß mirb ttodj metjr att= gefacpt non ber breifacpeu böfett Seibeitfdjaft, bie itt jenett Heiden bie Dberpanb gemittitt, melcbje ben $ei= lattb ttttb feilte Straft bagegett gttritcfmeifett. Uitb ift eg betttt nidjt mapr, baß ittt Säger ber Feittbe (Stjrifti bie SCugenlnft, bie ^leif^eStuft ttttb bie Hoffart beg Sebettg bag Bepter führen ? ©g pat jebocp ber eucpariftifcpe ipeilattb and) 3aplreicpe Freuiibe, Bcfetttter ttttb Slubeter itt alten Sattheit ttttb itt allen (Stäuben. 2£er föititte bie Siebe, bie Eingabe ttttb ^pitlbigttng biefer Freuttbe betreiben! SJeiu Unglauben ttttb bem Haffe ftetjt ein tiefer ©lattbe ttttb eine glitßeitbe Siebe gegenüber. 2>ie täglid; 311= uepmeitbe Bapl ber ^ommunilaitteu, bie inttuer läufigeren endjariftifcpen SXubacf)teit ttttb bie feit 20 Faprett adjäprlidj itt bett ^panptftäbteu ader Weltteile oeratt= ftalteten euc^ariftifctjeit Söeltloitgreffe bejeugett ttttg, baf3 aitcp ber ©lattbe au beit eudjariftifdjeit ipeilattb ttttb bie Siebe 31t Fpnt in bem SLRaße juuepntett ttttb ait ®raft ttttb ©ittfdjiebenpeit gemittneit, alg and) ber Haß immer tttepr auflobert. Fm SOioitate September 1912 mirb nun ein eucßariftifcper äöeltfoitgreß iit tttifereitt OefterreicX), im Sleidje ber ipabgburger, bie fid) feit bem 93egrüttber beö Ipattfeg, feit Bitbolf 1., ittt ©tauben ttttb in ber äußeren Betätigung biefeg ©laubettg ait bett eucßa= riftifdjeit ^eilattb immer auggeseicpnet pabett, ftatt= fittbett. S)afitr ift nufere ApaitpU ttttb fRefibensftabt SSiett augerlefeit ttttb fittb bie Sage oont 12. big 15. September enbgiiltig feftgefeßt. Fnbeitt id) ©ttcp biefeg freitbettoode ttttb troft= üode ©reigttig tjientit oerfiiube, forbere id) ©udj auf, biefeg Fapr gati3 ttttb gar bem ^eilaube, mie er ba im Siebegfaframeut oerborgeit ift, meißelt 31t modett: bag $apr 1912 fod für gati3 Defterreicß 3ttnt eudja= riftifdjeit Faßre geftempett. merbett, ttttb 3tuar bttrcp bie Xeilttaßme ant eudjariftifdjeit Söeltfongreß in Sößiett ttttb bann 31t .^attfe bttrcp befottbere oermeßrte prioate ttttb öffentliche ?lttbacßten 311m Heilatibe ittt Xaberttalel. 5Da3tt möge attcp ber gegenmärtige Hirtenbrief beitragen, megpalb itp ©ttcp einige ©ebaufett über bie ©egeitmart Fefu ittt 911tarfaframente, über bie Fßnt 3ugefügten Beleibignttgeu ttnb über bie Spin gebüprettbe Sitptte üorbrittgeit tuid. ©ebe ©ott auf bie mächtige Fitrfpracße ber feligfteit ©ottegmutter Bi'aria ttttg adett ein ridjtigeg Berftäubuig fotuopl ber 311 betradjtenbeu SBaprpeiteu alg atup ber attg* beufelbeit fid) crgebeubeit Folgerungen für ttttfer Sebett. I. Sif Stgenranrl Gfjtifti. SSir glauben, ba[3 im Xaberuafel nuter bett Brotgeftalteu Fcfttg ©priftug, alg Btenfcß ttttb ©ott maprpaft, mefeutlicp ttttb mirllicp gegeitmärtig ift; tuir glauben, bafj fiep ber Heilattb auf uitfereit 911= täreit täglich gepeitnnigood ©ott aufopfert ttttb ttttg ade einlabet, am Dpferntaple, ant ©ettitffe Seitteg Fleifdjeg ttttb Bluteg, teilsititeßmcu. Fit biefett Säßen ift ttttfer ©laube Har augge= fproepett. 91ber, ift betttt eine folcpe ©egenmart ©prifti unter ttttg möglich ? Tue SBiffenfdjaft bäumt fiep ba= gegen auf ttttb ber mettfdjlicpe Berftanb miberftept ber Slttttapme biefer ©laubeitgfäße. ÜRuit, übereilen mir ttttg iticpt! prüfen mir 3tmäd)ft einige ©ritttbe für biefett ©laubett ttttb be= tracpteit mir bie ttttg attg biefem Salramente 3itfont= mettbeii ©iiter, algbatnt erft merbett mir urteilen föttttett. 1. © i tt i g e © r ü n b e für b e tt © 1 a it b e it. ©emiß, biefeg ©epeimnig fantt niept bttrcp tta= tiirlicpe Kräfte bemirlt merbett; ba^n mirb bie 9tdmadjt ©otteg, melcpe bag gatt3e üßeltad ttttb feine ü)?atur= gefeße beperrfept, erforbert. ©piftiert nun eine foldje Sldutacpt, ein iibermelt= lidjer, perföuließer ©ott, meldjer ®obe fantt bett üftaturgefeßeit erfdjaffett pat ttttb fie ood-fomnten beperrfept? ©att§ gemiß! SDafitr fpriept bie großartige, eine meitfcplicße Beruuuft üorangfeßettbe Drbituttg beg togntog, bafiir fpriept bag in beg 9J?ett= fdtett Her5 eingeseiepuete, abfolut biitbeube 9Jtoral= gefeß, bafiir fpriept bag Bemußtfeiit beg gan§ett 2)ienfdjen= gefcßledjteg, ja bafiir fpriept and) bie Dpumacpt ber gottleugueitbeu Söiffeufdjaft, meldie fiep nmfonft be= miipt, um eitterfeitg ftidjpaltige Bemeife für bie Seug= itttttg ber ©£ifteit§ eitteg perföitlidjett ©otteg beism bringen uitb aitbererfeitg bie perrlicpett, ber Bernuitft beg ajlenfdjett fo ' 3ufagettbeu Bemeife für bie ©piften3 ©otteg, beg admäcptigcu Sdjöpferg, utu3itmerfeit. Fa, bit’ gottfeurtiteube sBiffeufdjaft ift uießt einmal iim ftanbe, bie Satfadje aitfjuflareit, baß uaeß beti ©r gebniffett ber ©efcßicßtgforfcßuitg ltitb ber 33ö(fer= fiutbe bie Urmenfdj^eit an Safciit eines ^erföulic£;eit ©otteg feftgef>a(teit Ijat. Hub bann bie Srage: 2Ber ift beim 3efitg ©ßriftug? ©ein Unfein, fein ßeiligeg Sebeit, feine erhabenen, beut meitfcßlicßen .perlen uodfommeit ait= gepaßten, bettt eiufacßfteu SSerftaitbe 3ttgänglicßeit ttub beit ßöcßftett SD'tenfcßeitgetft befriebigeitbeu Seßreu, ja feilte äöuitbertaten, feilte 3(uferfteßuitg töititeu uidjt meggeleuguet tuerbett. Uttb fittb betnt uidjt bie itt alten S3ttcßent enthaltenen SBorßerfaguttgeit über bag ganje Sebeit uttb Söirfett bež ütuftigeit ©rlöferg ge-rabe au heftig big 31111t lebten fünfte iit ©rfüduug gegangen ? 2(lfo, luer ift beim Sfefitg ©ßriftug? (Sr ift bie 3Weite tßerfou ber |>eiligften Sreifaltigfeit, er ift bitrdj bie 9(dmacßt beg ßeiligeit ©eifteg in SOtaria ber 3ung= frait Dlettfcß geworben, um bie gauje fjfteitfcßßeit über ißre Sebeitgaitfgabeit uttb Sebcitgjmede 311 bc-lehren 1111b bureß feinen freiwilligen ^reitjegtob mit ©ott aitgjitfö^iieit. 3ur ^yortfeliitiig feineg ©erfeg ßat er feine föircße gegriinbet 1111b ßat berfelbeu uebft feilten Seßreu and) fteß fclbft im ©aframente unter 23rotgeftalten juriidgelaffeit. Sit ftauueft über biefe ititbegreiflic£)eu SSerfe! 31 dein bebenfe, ©ßriftug tjaubelt alg ©ott. ©ott ift aber uueitblicß iit feinen Sßodfoiumeitßeiteii; mögen wir uitg biefe S8o(lfomiueu£)eiten grog, feßr grofi uorftelXeit, nufere 33orfteduugett bleiben immer gleid) Stud im $ergleicße jur Söirflicßfeit; bemt eg bleibt immer ein uuetiblicßer Uttterfd)ieb swifdjeii beut ©r= ntefilidEjen uttb Uuermeßlicßett, bent ©itblicßctt 1111b Um eitbltcßeu. üftitit ©ßriftug wirft alg ©ott ber Utieitb= ließe, ber Unermeßliche! Sarf nun ein SSerf alg ituglaublidj groß genannt werben, bag äßerl einer Siebe, ©üte 1111b Sldntad)t, bie niefjt nur groß, iiber= groß, fonberit oßue Söefdjränfttitg uitb ©reuje ift? 2öie eg für ntief), ttidjtigeg ©efeßopf, gauj eiufad) uitb uatiirlid) ift, baß icß einem ÜUriiten ein ©tiidlein 33rot gebe, fo ift eg aueß gaitj felbftuerftcinblicß, baß 3efug ©ßriftug a(g ©ott üoit uueublicßer ©üte etwag meßr gibt, ja fogar fidj felbft mit ©ottßcit iiub 9J?eitfcßßeit oerborgeit unter einer ititfeßeiubareu 93rot= geftalt. 28ie eg fid) oott felbft oerfteßt, baß id) alg meiuegglcicßcn wirfe uitb ßaitble, fo ift eg gait3 na tiirlicß, baß Sefitg (Sßriftug alg feineggleicßen, alfo alg ©ott, ßaubelt uitb wirft. Siefe (Srwäguitg befeitigt iiub löft and) bie fcßwierigfteit ©eßeimniffe ©otteg, bie uitg nt ait cß mal uuglaublicß fcßeiiteu, weil wir ©ott uad) ititg felbft bemeffeit uitb 0011 nuferem bloß meitfcßlicßeu @tanb= pititfte ang über ©ott uitb feine SBerfe urteilen wollen. 9Jcan barf alfo twit ©oit ftetg große Singe erwarten, Singe, bie mtfere ©cwartuugeu uitb Siiu-fdic ltueitblicß iiberfteigen; beim nufere ©ebanfeu fiub ©ebaitfeit üoit folcßeu, bereu SSerftaub iiub SSide be= greift fiub, er aber ßaubelt alg imenblicß reießer uitb freigebiger ©ott, ber feine ©oben im Ueberfluß fpenbet. 3;nt Sicßte biefer ©rwäguitgeit wirb uitg ber ©laube au bag ßocßßeiligfte ©afranteut uießt ad(3ii feßwer; erleichtert wirb nufer ©laube aueß bnrd) bie $3etrad)tuug ber ©iiter 1111b ©egititngeit, weteße uitg ang biefent ©aframeute jufließeit. 2. 'Sie © eg it uitg eit. Surd) bie 23etracßtitng beg 2(ltarfaframeuteg, welcßeg ititg au bag gange Sebeit, befoitberg au bag Seibeit utib ©terbeu beg ,'peilaubeg erinnert, foinmft Sit 31t einer weuigfteug bitufleit ©rfeuutitig, 31t einer feßwadjeu Stßuuug, wie bcbeittunggood beiit ©nbsiel uttb wie großartig mitßiu and) Seine Sebeitgaufgabe feilt bitrfte. ©ott liegt in ber Grippe, ftirbt am ®rett3 1111b moßut int Saberttafel für Sicß, 1111t Sir bie ©rreidjuitg Seiiteg ©ubsieleg 31t ermöglichen, mit Sicß über Seine Sebeugaufgabeii aitfsufläreit uitb mit Sir bie 3ur ©r-füditug berfelbeu notweitbigeit ©uabeit 311 ermirfeit: wie uueitblicß groß muß Sein ©itb3ie(, wie itueublid) widjtig Seilte Sebeitgaufgabe feilt! 3n biefent ßoßen 23ewußtfeiit wirft Sit aueß beit ©ruft Seiiteg Sebeitg tiefer erfaffeit uitb gaii3 genau eiitfeßeit, wie notwettbig eg ift, bag Sebeit beit großen Slufgabeii begfelben uttb bent fo itncublicß wicßtigeit ©i^iele eutfpredjenb einsuricßteit. 53ei jebem ©cßritt unb Sritt wirft Sit fragen, ob bieg Seinem ©nbsiele entfpreeße ober nidjt. ©utfpridjt cg, Sit wirft eg um teriteßnteit, fodte eg für Seine fcßiuacße üftatitr noeß fo feßwer fein; entfpridjt eg uießt, fo wirft Sn eg uuterlaffeu, fodte cg Sir noeß fo augeiteßiit oorfommeit. Site baS ©ute mtb ttteibe baS 23öfe, mirb Sir jur Kenije ®eine§ SebenS merbett. Sod) moljer mirft Sit bie ju einer foldjeit 2ebeuS= arbeit nottnenbige ßraft fcfjöpfeit ? Fd) fage Sir, eben aus biefent ©aframeitte. SBiefo? fragft btt. /pöre! Ser febenbige ©taube tuirb Sidj öfters, meitigfteuS au ©onu= ltnb Feiertagen in bie ®ird)e, in bie 9?ät)e Seines ©otteS jiel)ett. 23or it)iit loirft Sit nieberfadeit, ifjtt attbeten itttb um eine ausgiebige Ipilfe für ade beitte Sftöteit flehen. Sit loirft ertjört luerben. Ser tperr ift eben Seines ©eelettfjeileS loegeit int Saber= uafel gegeuioärtig, feilt iunigfter 2Buttfd) ift Sein ©eeteufjeit mtb er foflte Sir nidjt bereitiuidigft atteS iiberreidjtid) geioät)reu, loaS jtt Seinem ©eetentjeite gereicht ? 2ln @onu= mtb Fe>ertageii, ioenn tttäglid) and) uietjrmatS au SBodjentageit, loirft Sn beim 1)1. 9Jleß= Opfer rec^t anbädjtig jugegeu feilt. Ser ^eitanb opfert fid) am Slltare für Sid) auf ; fein geljeituuiSooder Sob ruft glini tpimmet um ©nabe itub Sarmljerjigfeit. Siefer 9iuf beS oietgctiebten ©oljtteS tuirb üont f)intut= lifd)eit Sßater erljört. ©r ftraft nic£)t, fottberu gemäfjrt Sir alle jene inneren ©rleiid)tuugeit mtb Kräfte, ioeld)e Sn benötigft, um baS ©afrauteut ber SBufse loiirbig jtt empfangen, bie ©üitbe jtt meibett, bie 2eibeitfd)afteu jtt befämpfett mtb jtt befiegen mtb atteS pfticfjtgemä^e ©ute beljarrlid) üben jtt föniteit. D toelc£)e ©nabett, tueldjer Sroft für eine gläubige ©eele! 33ei biefett SiebeSermeifett bleibt ber £>eilattb itod) nid)t ftefjen, er gef)t uod) oiet loeiter. Vernimm feinen tiebeootten fRuf1: „Fd) bin baS lebeitbige 23rot, ber idj oom ^itumel fjerabgefottttneu bin. äßemt jentanb oott biefent Sörote ißt, fo loirb er leben itt ©migfeit; uitb baS 93rot, meldjeS id) geben loerbe, ift mein FIrtfd) fitu baS Sebett ber SBelt. . . Söer mein Flrtfd) ifjt uitb mein 53lut trinft, ber tjat baS emige Sebeit, mtb id) loerbe ifjtt anferioedeit am jüngfteu Sage. Seittt mein Flrtfdj ift mafjdjaft eine ©peifc mtb tneitt 93litt ift maljrbaft ein Sranf. 2öer mein Ftetfd) ißt mtb mein 33litt trinft, bleibt in mir itttb id) iit ifjm." Sie Söorte fiitb ffar. Ser ^teilaitb fiat uns fein Fleifd) mtb fein 23(ut jittit ©ettuffe üerfprodjeu. SaS Sßerfpredjett tjat er beim lepteu 5lbeitbmaf)le erfüllt. 1 Qof). 5| 51. 52. 55—57. Senn1 „FefuS uafjut !0rot, feguete mtb brad) es, gab es feinen Füitgent ttub fpracf): “fteljmet fjitt mtb effet, bettit bieS ift mein Seib! Uttb er ltafjnt beit Slelcf), battfte itttb gab ilpteit benfetben, iitbent er fpradj: Sriufct ade baraitS; beittt bieS ift mein Sölut beS neuen SeftameitteS, meldjeS für oiele oergoffett merbett toirb jur Vergebung ber ©üitben." SieS fiub itid)t Söorte ttitb Säten eines 9Jteu= fd)ett, fottberu Sporte uttb Sateit ttttfereS ©otteS mtb £)eilanbeS, ber in feiner Siebe oom £)iinmel itt beit ©d)of) ber Fmtgfrait SLHaria l)erabgeftiegeit ift, mit mtferer ©rlöfmtg loegeit Sftenfd) jtt locrben. Ser ©d)ritt oom f)imntel auf bie ©rbe loar ber erfte ©cfjritt, mtb jmar ein 9iiefeitfd)ritt, mit bettt oer= glicfjcit ber ©d)ritt aitfS ®reuj mtb in baS Saber= uafet beiitatje üerfdßoiubet. SDfit ißetruS fageit mir 2: „Sßir l)abeu geglaubt uitb erfannt, bafj bit ©IjriftitS, ber ©oljit ©otteS bift." 3Bemt ©ott loirft, ©ott ber Unenblid)e, ber Uuermefjlidje, ba muß itnfere be= fdjränfte SSerumtft fdjmeigett, in Semut fid) beugen itnb eljrfitrdjtSooK befemten: „|)err, id) glaube." «Ifo bie utibegreif(id)e Siebe ©otteS l)at itttS eine f)imntlifc£)e ©eelettfpeife bereitet. 2Bie nun bie förperlicfje üftaljrung baS Sebett beS SeibeS erfjält, bis jur üoden Üfeife euttoidelt, bie gefdjmädjteit Kräfte erfefjt mtb mieber Suft uttb ®raft jur Arbeit medt, analog loirft and) bicfe ©eelettfpeife für ttttfer Seelenleben, für baS Sebett ber fjeiligtttadieubeu ©nabe. Sttrd) beit ©eitufj ber ©udjariftie mirb baS ©eelettlebett erfjaltett, nad) ©c^mäcfjttug mieber ge= ftärft,* meiter ttub meiter entmidelt uttb mirb and) Suft mtb ®raft jur Sefätnpfmtg aßer Seibeitfcfjafteu, jur iUleibuttg ber ©itube, jnr Übmtg ber Sitgettb, fomie eine gemiße Freu^e ält biefer Slrbeit gegeben. 2Baljrl)aftig eilt göttlidjeS ©efdjenf! itberfliejjeitb bie ©egnungett beSfelbeu ! SeSfjalb ift eS ein |)erjenS= lounfd), ein £)erjenSbtbiirfniS, baS ©eljeimuiS gläubig niijuerfemteit, anjubeten mtb jtt genießen. II. Sit Btltiölgungtn. Fm Sidjte ber eben erflärten 2öa(jrt)eiteit merbett mir beffer, tiefer uttb oollftänbiger bie jaf)(reid)en Söeleibigmtgeit erfaffett, bie mtferem .fieilanb im i StJtatttj. 26, 26-28. =* 3of). 6, 70. £iebežfafranteitte jo fjaitfig gugefiigt merbeit. ©r= toägeit mir §itnäd^ft bie inbirefteit, banu bie bireften 33eleibigitngcit, bereu fid) bie oerfdjiebeuen 9)?eitjd)en fchulbig madjett. 1. 2) te inbirefteit S el e ib i gnu ge.tt. ■Jhtr einige luoßeit mir fttrj bejpred)eit. ,3it beit inbirefteit 33eleibiguiigeu bež eudjariftifcfieit Ipeilaubež ntujj eine jebe ©iiitbe ge§ä^lt tutrben, befouberž bie |)abfiidjt, bie ©euufjjucht uttb bie (£l)rjud}t. 'Ser |>ei= lattb, bie Jpeiligfeit jelbft, ift ja eben bežljalb auj ©rbeit erjdjieiteit, mn baž 9ieidj ber ©iiitbe jtt §erftöreit itub ijt bežljolb itn ©afranteute gegeitmärtig. Sie ©iittbe ijt nun nidjt nur jeitter uiteublidjeit Ipeiligfeit eutgegeugefeijt, joubertt ijt and) gegen jeiu gait^ež ©rlofttugžtoerf geridjtet ttitb oernidjtct bažfelbe itt je= ttett fDteitfcheit, loeldje itt ber ©iiitbe leben. Söie mttfj ber ©tolj, bie (Sl)rjud)t jurniber jeiit ihm, ber ttitS ebeit jur 33efämpfung biejer ©iiitbe eiit jo grofjartigeS ŽBeijpiel ber größten ©elbftoerbcmittignug, ja ©elbft-oeritiditiiitg iitt ©afraiiteule gibt? 335ie toerbett bie ©ititbeit ber ©euufjfucht, bie ©iitiben ber Uniitäfjigfeit, uodj titeljr bie ©tinbeit ber Unfeujc^eit if)tt fcf)mer= jen, meldjer jo reiu ttitb uttjd)it(big ttitb abgetötet ift? Sažfelbe gilt tiou ber ^labjucljt, ba er ja iut Saberttafel eitt jo leuchteitbež 33eijpiel ber Sožfdja= litttg gibt. ©röbere ttitb j^nterjlidjere 33eleibiguitgeu merbeii ifjm ooit jenen uttgltidjeligen sJJteitjd)en pgefiigt, tuelclje jeine Ülirdje in 3Bort ttttb ©djrift befeljbeit. Sie fat£)olijc£)e ®irdje ijt jeitt SBerf; er l)at jie ge= jtijtet ttttb jie §ur 5ortjej}ititg feilte» ©rlofuitgžtoerfež beftimmt, befähigt ttitb beoollmächtigt; ifjr f)at er beit ^eiligen ©eift, ben ©eift ber äöaljrheit, gejeitbet uitb bleibt felbft uidjt nur bitrdj eine befottbere |)itfe, joitberit aud) ^erjöiilicfj bei il)r, auf bafj jie tro£ ber ©d))uad)l)eit it)rer Organe, bie ja fdjiuadje SCRenfcfjeit jiitb, ifjrer hol)ett Aufgabe alž einzige Sehreriit ber Golfer itub alž einzige ©ttabeufpenberiit immer treu ttttb gemachten bleibe. Unb bieje» großartige 2Berf jeiuer Siebe loirb uidjt nur oerfdjitlbetermeife iticßt aiterfanitt, joubent fogar befämpft mit ber 2( bfid)t, ež jtt oernichteu ober loeitigfteitž erfolg= unb fruchtlož 51t tnadjeu. 3öie jd)nter§oolX für baž liebenbe ^>er§ $ejtt! Siejer bittere ©cf)iiter§, bieje arge 33eleibigttttg loirb itod) babitrd) oergröjjert, bafj ber itufiuitige tantpf gegen itjit in Söort unb ©cßrijt non beit Staaten uidjt geßinbert, joitberit freigegeben loirb, bajj bie Verführung 51t geiubfeligfeiteu gegen bie ß’irdje ©l)rijti, ja junt förmlichen Slbfatl 001t berfelbeit öffentlich betrieben merbeit faitn unb bafj eine große ?lttjal)l be= fottberž in jenen Veoolferungžfreifett, toeldje 511 ben ©ebilbeteit gerechnet loerbeu toodeu, auž eigener ©djulb iit eilte jeiitbjelige ©timmuitg uitb ©teCCnng gegen bie Sürdje, oft leiber jogar §ttr förmlichen 2(po= jtafie 0011t ©hrifteutum ßiitge§ogeu loirb. $cf) jagte, auž eigener ©c^ttlb, ba jidj bie gebilbete SBelt itjre Slttjcßaituugeit über bie ^irdje ©^rifti, über itjre 2fuf-gabett uitb ihre SBirfjanifeit beinahe immer nur an» beit trüben Guelleit ber antifirdilidjeu, ja autid)rift= lidjeit, oielfach jogar gottežleugiterijdjen Siteratur jdjöpft. 3©až SBunber, loettit bieje gebilbeteit Streife bie Stirdje ©tjrifti gar nicht feinten ober nur mit ihren in beit mettfchlidieit ©djtuachhciteit begriiiibeteit, hunbertfältig oergrößerteit, oft gerabe^it erjoniteucu ©djatteujeiteu befannt loerbeu, be»hol6 auf ©rttttb biejer faljdjen ©rfettntuiffe bie Kirche ©hr*l"^ ßctffeu unb oielfach and) bireft 511 ihrem eigenen einigen ©djabcit bejeßben. 2Baž für eine jdjredlidje 33eleibiguug bež int Saberuafel oerborgeneit ^er^eitž ituferež ©rlojerž! 2. Sie bireften 33 e le ib i g it it ge n. ^eboch nicht bloß iitbireft, joitberit jogar bireft loirb ber unter bett Vrotgeftalten oerborgene |>ei(aitb beleibigt, uitb jtoar oon rechtgläubigen ©ßriften. $ft biež möglich? Saioofjl, nid)t bloß möglid), joitberit audi loirflicß! 33ebeufe äunäcßft bie Satjacf)e, baß ber unter mtž auž nitenblicher Siebe 31t tntž looßneube ^eilaitb oiel= faltig oergeffett ober loenigfteitž nicht beriicffidjtigt loirb. ©ibt ež nießt redjt oiele ©laubige, loeldje tage*, iuocßeit=, monatelang an bcu iit ihrer fftähe im Sabentafel throiteitbeit $ei(aitb nie bcnfeit, oie(= leidjt itidjt einmal pr 3eit, loo fie auf einige 9J1U nuten bie ®ird)e betreten?!"Uitbfioie beneßtneit fidj ntaitd)e ©hriften i>1 ^r Sfirdje, iit ber ©egemoart ©ottež felbft! D oielfacß ohne ©hrflir(i)t:/ °hue 3111= bacht, oielleitßt jogar bireft uitehrerbietig! Unb baž heitige StUeßoßfer ait ©oitu= uitb ^eier= tagen? Söirb bažjelbe nicht gar 51t leidjt oentad)läj= figt? Fagb, Sanbpartieit, Bergtouren merbeit ber fjeiligften ftaublung oorgejogett: ber £teilattb opfert ficfj aut Bltare bem fjintmlifd)en Bater jur ©itljne für ltnfere ©ütibeit, eS luirb §tt)ifc^en £immel unb CSrbe über unfer einiges SoS oerljaiibelt unb Su gibft Sidj mit ^intaiifetjung biefeS für Sein perfönlidjeS ©liicf aflermidjtigfteit 2i3er!e§ eitlen Vergnügungen, irbifchett ©ettüffeit t)iu! Unb baburd) fott ber £>eilaiib uid)t befeibigt merbeit? Ser ^petlanb ruft Sid) ju feinem ©aftntaljle. $nt Bitßfaframent mit! er Seine ooit ©üiibeit be-fdjmupte ©eele bitrch fein eigenes Blut reiit mafcl)eit, Sidj mit beut £jod)jeitSfleibe ber tjeiligniarJjcnben ©ttabe befteiben, auf baß Su alsbantt beim Sifdje beS £>errtt miirbig erfdjeinett fönnteft. Unb Su, mein Stjrift? Bift Su um Sein Seelenleben nidjt ttiibe-flimmert unb folgft Sit uid)t bem Bttfe Seines f>ei= lattbS fef)r feiten, fauin eitt= ober jmeimal im Faljre, oielleicßt jahrelang uidjt! ober gibt eS nicht ©tjriften, bie mit Sobftinbeu auf ber ©eele junt Sifdje beS ^errit treten unb fo bem Ipeilanb eine ber größten Unbilbett jufügett? £> £>err, maS für unglaubliche Beleibigungen mufft Sit im SiebeSfaframeut er= bulbeit! Sajtt fontmt noch eine ,ieue f^'uere Veleibi= gititg beS £)erjeitS Fefu im SiebeSfaframeut. 2(u feiner ©egeitmart mirb gejmeifelt, ja biefelbe mirb fogar geleugnet unb baS SiebeSfaframent gerabejtt oer= fpottet, oerhöhut! 0 bitrch loie biele grobe ©iiuben ntufste jener Uuglücffelige gegangen fein, bis er in biefeu Slbgruub geftiirjt ift! Bein, jur Seugnuitg ©hrifti int Slltarfaframent fiiljrt nicht bie 2Biffen= fchaft, beitu luie oiele ©eiehrte unb Forfdjer erften Banges beugen in aller Semut ihr ®nie oor bem ©aframente, nein, fonberit baju führt eine unglaub= liehe Uumiffenhcit in religiöfeit Fragen, ©tolj uttb ganj befonberS bie Begierlidjfcit beS fJlcifdjeS, meldje heutzutage mehr als je burd) fc^liipfrige Seftüre, obfzöne Bilber, oou geilen SBännerit erbachte SBoben, uufittliche Sheateroorftelluugett entflammt, gepflegt, großgejogett luirb. Bieitt ©ott, tuet fann biefe groben Beleibt guugeit beS fterjenS Fefu im SiebeSfaframeut in ihrer ganjen inneren Bosheit erfaffeu unb mer bie Seichtfertigfeit, bie Oberfläd)lid)feit, bie Berfeßrtheit ber armen Bleufd)eit nur in etmaS orgriiuben? Ul. Sie Süönp. Söeittt mir, bie mir ait bie munber= unb liebe= oolle ©egenmart unfereS £>eilattbS im Sabernafel glauben unb ihm in aufrichtiger banfbarer Siebe er= geben finb, biefe oielfältigen Beleibigungen ermägen, merbeit mir uid)t mächtig augeregt, bem tief oer= muubeteit |)erjett Feftt ©tipne unb Bbbitte ju leiften ? Uitb in ber Sat, aus biefent natürlichen Drange nuferer fterjett haben fiel) in ben lepten fahren oiel^ fache ©iihnanbachtcn entmidelt, prioate unb gemein-fante. Bur eifrigen Teilnahme an benfelbeit rnollen mir uns burd) einige ©ebaitfeu aufmuntern. 1. prioate ©üljuanbachten. Bu ©iihnanbachten merbeit mir ooit unferent eigenen ^terjett gemaltig angetrieben. Söentt teilte ©Iteru gefchmäl)t merbeit, füßlft bit 'Sich als ein gutes föiub nicht innerlich attgefpornt, bitrch oerbop= pelte Siebe unb Bnfmerffamfeit Seine ©Itent ju tröfteu uttb ihnen baburd) eine befonbere ©ettugtuuug für bie erlittene Beleibigttng ju leiften? 3fn einem ähnlichen, ja noch innigeren SiebeS= üerhältniS fteheit mir jtt unferent £>eilanb im ©a= franteitt ber Siebe. SarattS ermadßen naturgemäß mirffame Borfäße, ihn umfomehr ju lieben, je mehr er ooit feiten attberer gehaßt mirb unb ißm tag-täglich für bie ihm zugefügten Beleibigungen ©iiljne jtt leiften. 2Bobitrd)? Buitädjft bitrch tägliche ©ebete uttb Bufopfe-ruttgett. 2Bie jutreffenb fittb beShalb bie im ©itttte beS ©ebetSapoftolateS täglid) mieberholten Bufopfe-ruttgett unferer ©ebete, nuferer Brbeiteu uttb nuferer Seibett bem £erjeit Fefu jttr ©iUpte uttb jitttt ©rfaß ben bemfelbett täglich jugefügtett Beleibigungen! Saju gehört ferner ber häufige, momöglid) täglidje, meint auch nur fttrje Befutß beS atlert)eilig= fteit 211tarfaframeitteS. ©ott molpit in unferer 9J?itte unb mir folltett ihm feinen Befitdj abftatteu? Bein, unfer ©lattbe itttb itttfere Siebe zieht uttS gemaltfam iit bie Kirche, iit bie Bähe beS SaberttafelS, um bort in aller ©hrfurd)t bem perfönüd) gegenmärtigen ©ott Slnbetuitg, ©ithue uttb ©rfaß jtt leiften. BefonberS jttt Beit ber heiligen SBeffe merben tuir uttS redjt gern uttb reißt oft, nießt nur att ©oitn= unb Feiertagen, fonberit momöglid) auch att Sßodjeii' 3* tagen in her Kircpe einftnbeit. $ft beim baS peilige ÜDlefjopfer für ben oerftäitbigen ©laubigen itidjt eine ber riitjrenbften, baS gattje ©emiit erfaffettben tpaitb* luttgen? Unb biefe erhabene, göttliche tpanbluug ift Zugleidj fo fegeubriugcifb für 3ett unb ©migfeit! äBo bliebe, id) fage uidjt, bie Siebe jum fteilatibe, fonbent and) bie georbitete Siebe ju uuS felbft, fadS mir uttS nidjt augetrieben füllen mürben, barau fo oft a(§ möglicp teilpuefjmen unb burd) nufere oft= malige, anbädjtige Xeilnapme beut liebeoodeu £>ei= laube für bie zaplreidjett SBernadjläffiguugeu oott feiten nuüerftäubiger, irregefiiprter ©prifteit genugzutun! 3u beit befteit ©enitgtuuitgSmerfeit jebodj gc= pört bie fjeilige Kommunion. ©o pat eS ber ^»eilattb felbft ber feligett SDfargarete Sllaquogtte iit feinen Offenbarungen aitSgefagt unb bie ©elige jtt ©itpu= fotttmunioueu aufgeforbert. Qtt biefeitt Sicpte mirb uns bie Slufforberitug $iuS' X. zur päuftgett, ja täg= lidjett Kommunion itttb feine SSerorbnutig, betreffeub bie ©infüpruug einer recpt früpzeitigeit Kittberfotm ntuttiott als ein Söerf einer befottberett göttlidjeu SSorfeputtg für uttfere gottoergeffeueu itttb gottläftcrm bett feiten erfcpeittett. SBirft btt biefett Slufmunte* ritngeit gmlge leifteit itttb am SOifcEje beS £>ernt rcd)t oft erfcpeittett? 2. © e m e i it f a ut e © it 1) tt a n b a d) t e tt. ©emciitfaute ©itpnanbacpten entfpredjen gar fept uttferer fojial angelegten 9Jieitfcfieiittatur. 3)ttrd) bie ÜRaturgefepe fittb mir an bie ^uutilie, «tt bie ©e= metttbe, an baS SBolf, ait bett ©taat, au bie meitfcp= licpe ©efedfcpaft überhaupt attgemiefett. s$ou biefett oerfdjiebetteit ®efeHfc£>aftSformett empfangen mir oiel ©uteS unb fittb beSpalb beitfclbett gegenüber gtt 3)ieitft= leiftungen oerpflidjtet. Söepe bett unfittitigeit ädettfdjett, melcpe burcp ipr Seben, bttrdj Sßort unb ©cprift bie Familien, bie ©emeittbeit, baS 58olf, bett ©taat oerpefteit, forrtttm pieren. Seiber mirb jept biefe Korruption, befonberS maS ©laitbeit itttb Moralität anlattgt, frei, un= behelligt, gielbemupt betrieben. 35ie 23oSpeit ift orga= ttifiert unb betreibt fqftematifcp ben Kampf gegen ©ott itttb feittett ©efalbteit. SEBir, bie mir ©ott uttferen ©cpöpfer itttb ©r= löfer nocp itidjt tierleugitet pabctt, merbett burcp biefe oor nuferen ?(ugett fid) abmicfelttbett Xatfacpeu ge maltig angefporut, beit Kampf gegen biefe Korruption aitfzuitepmett. SSorjiiglidj merbett mir gebrättgt, aitdj burd) geitteiufame, gefedfcpaftlicp orgauifierte Q3er= auftaltungen baS 33öfe piutanzupalteit itttb baS ©ttte allfeitig 51t förbertt. 2)a greifen alle jette äSeranftaltnngeu ein, mo= burd) ber ©laube an bie ©egenmart fteftt im ader-peiligfteit ©aframettt öffeittlicp oor ben Singen ber ©otteSleuguer befunbet, baS Siebesfeuer 31t ipm uitter= palten, ntepr itttb ntepr eittfadjt unb bie meiteftgepeube ©ettngtuuttg itttb ©üptte betu beleibigteit ^teilattbe, beut ©ott ttnfereS ^erzettS, geleiftet mirb. SluS biefer ©timutitug cntftantmeu bie oerfd)ie= betten genteiufatuen 9litbetuitgS= itttb ©iipnanbacpteu. Sit uttferer 2)iözefe gepörett bajtt meprfacp oerau= ftaltete gemeittfame Kommunionen einzelner SXlterS= flaffett 1111b ©tänbe, bie einftiinbige getneinfatite §ltt= betung am jebett erfteit WonatSfonutag, bie ttäcptlicpe Slnbetitng oott feiten ganz befonberS aufopfernber SDMtttter in ber 3>otnfircpe unb bie ganztägige 21ttS= fepttttg beS SlUerpeiligften, oerteilt auf alle Stage beS SapreS itt uitferett Pfarren SBctttt 35 tt bie $eicpen ber geit oerftepft, fo mirft 35tt itidjt nur biefe Sltt= badjteit jttr SSerperrlidjitug beS peiligfteu Stltar-faframenteS itttb zur ©üpneleiftuttg betu beleibigteit ^peilaube bejubeln, fottbent and) tatfädjlid) barau teiluepmen burcp Slnteiluapnte ait bett ©ebeteu itttb bttrcp ben ©ntpfattg ber petligett Kommunion. ©rofjartiger als biefe mcpr lofalett Slitbarfjtett fittb bie feit 20 Saprett iiblidjeu eucpariftifcpeit SSelt-fottgreffe, zu tucldjett ©priften aller ©taube, aller 9ta= tioitcit itttb ans adelt SBeltteileit zufammeuftrömen, um fepr feierlid) unb gemeinfam itttb in adett ©pra= cpett iprett im ©aframente oerborgeueu £>eilattb zu feiern itttb ipttt oor bett Slitgeit ber ganzen Söelt ©üptte zu leiften. 33iS jept mürben berartige eucpariftifdje $olfS= fottgreffe in Serufalent, itt 9?om, itt Sonbon, iit Köln, in ÜUtoutreal (Slmerifa), itt ÜUtabrib abgepaltett. fetter pat Defterreicp baS grofje ©liid eines folcpett Korn greffeS. ®ie fatpolifdjeit 3Bietter paben bett ©ntfcplufj mit Sttbel aufgeuotnmeit, ©eine SDiajeftät felbft pat baS j^roteftorat übernommen unb mid am Kottgreffe teiluepmen. Sfttcp mir toerbeu baztt eiitgelaben unb cS mirb rccptzeitig Öorforge getroffen merbett, baf; alles s5tot meitbige 51t einer redjt jaljlreidjett Jeiluatjme uitferer= feitg oorbereitet mirb. ftnt September motten iuir uad) SBieit, mir motteit nuferen ©laubett an beit eiidjariftifdjeit tpeilaub öffeutlid) befeuiteit, mir motteit gegen beu bermegeueu Unglauben Stellung nehmen, ja, mir motten gemeinfatn mit atteu SBölfent Oefter= reid)§, mit atteu Golfern @nropa§ uitb ber übrigen Seit bent ^peifaub ©rfa£, ©enugtuuug unb ©iiljite leiften. ©dj litji. 9L)?eine geliebten Triften, ueljiuet ©ud) biefe Sorte über beu ©laubeit au (£t)ri[tu§ int atterfcjeilig= ft eit ©afranteute, über bie it)m ^gefügten birefteu unb iitbirefteit Söeteibiguitgeu fomie über bie bent= felbeit gebii^renbe öriüatc unb gemeiufaiite «Sütjite redjt 31t Aperseu! f5*bet)et jttr aüerjeligfteit Jungfrau üttaria, ber ()od)gebeuebeiten -JJfutter nufcreg tpeilaitbg, um bie ©nabe, biefe ©eljeimniffe unb bie aug beitfelbeu fid) ergebenbeit SBerpftidjtititgen !lar eiitjufeheit, ferner um bie ©nabe beg bef)arrlid)en, unerfd)üttertid)eit Feftljalteug ait biefer SEBabjrtjeit ttttb ait einem biefeit 3Bat)rfc|eiteit eutfpred)eubeu Sebett, auf bafi $l)r oer= bienet, nad) bent Jobe in ber ©migfeit jenen beU gejäfjtt §it merbett, meldje beit £>eilattb §itr 93elo^ttuug itjre§ ©lattbettg nun unoerfdileiert flauen unb feine ©itte uitb Siebe iit alle ©migleit genießen merben. ©0 gefdjelje eg! 2lmeit. J)er ©egett ©otte§ beg 23aterg, beg ©ol)tteg unb bež ^eiligen ©eifteS fteige auf ©ttd) fjerab unb bleibe ftetg über ©ud). 2(meit. Saibacl), ant 1. Fäntter 1912. f Mott ßomuientuva, giirftbifc^of. 4. Jmltcitmniiünt für bie failmdjet Dtincfe. Zufolge ©eiiefjntigiiitg beg ?tf)oftotifd)en ©tuljleg 00m 14.^uni 1906 lann id) für bie Saibadjer Jiöjefe mehrere üftadffidjteit oottt attgemeiiteit !ird)lid)ett f5afteit= geböte and) für bag laufeitbe Faljr äitgefteljeit. ©g haben bemitad) bie ©laubigen ber Saibadjer SDiöjefe iit betreff biefeg ßirdjengeboteg iit biefem Fahre ÜWachftehenbcg git beobachten: I. (Eigeutlidjc (Irettge irnfltage, i>. Ij. Inge, an betten ber ©cmtfi non jFIeifdjfpeifen verboten unb nur einmalige «Sättigung erlaubt ifl, fiub folgettbe: 1. Jer Vtfcbjennittmocf) uitb bie brei lebten 'Jage ber ®armodte. 2. J)ie Freitage ber oierjigtägigeu Faftem ttttb ber ^Ibüentseit. 3. 2)ie ÜÖtittmodje, Freitage unb ©amgtage ber Ouatember§eiteit. 4. Jie $orabettbe üor fßfiugfteit, $etri uitb ^auti, SNariä^immelfahrt, SXtter^eiligeu, Unbeflecfte ©titpfättgttig -äJiariä ttttb Seihnadjteit. II. ia|Itagc mit einigen lladjftdjten, b. I). (Enge, an betten ?u>nr nur einmalige Sättigung, bodf fit Jllittag ber ©enuli tum ileifdifyeifett erlaubt i|t: 1. 91 tte übrigen Jage ber mer^igtagigeit $afteit= jeit, aitggenommeit bie ©ouittage. 2. J)ie ÜUtittmodje ber 5Xbueitt§eit. III 3Ui|üneuftnge, b. I). Sage, att betten ber (ßettuß ttott ileifdjljieifeu nerbateu, bie mehrmalige Sättigung jebod) erlaubt i|t: 9(lle übrigen Freitage beg Fafjreg. IV. 3Ut bett oben (I unb III.) genannten imlt-tageu i|l febod) ber ileifdigenitß erlaubt: 1. 5’ür bie gange Jiöjefe, fo oft ein gebotener firchlidjer F^^ag auf einen ber fritier genannten $aft= unb 9lbftiueitjtagc fällt. 21 n biefeit Feiertagen entfallen Fafte unb ?(bftitteitg. 2. Fd1' einzelne Orte, meint bag Feft beg Äirdjeitpatroiig feierlich begangen uitb fo oft bafetbft ein Faffrmarft abgetjalteit mirb. (SBiele Pfarren be= ftel)eit attg mehreren 001t einattber entfernten Orten: ba gilt bie Jigpettfe nidjt für bie ganje Pfarre, fonbcrn mir für jene Orte, ait beueit beg UJlarftcg megen bag «SiifammeuftröiHeit 0011 91tenfd)eu ftattfinbet.) 3. fjritr e i n j elite ^erfoneit: SDer ©enttß üott ^feifcßfpetfeit ift erlaubt att allen Xagett be§ 3aßre» beit Arbeitern in beit 93erg= werfen itub ^abrifeit, beu ©ifeitbaßio ČČonbufteitreu, beu fHeifeitben, bie auf beit 93aßuftatiouen fpeifen mitffen; beufenigeu luetcije fiel] jur $erfteffuug ^eu ©efuubßeit in 93äberit auf^atten, mit ißrett 9litge= ßörigcit uub ißver ®ienerfcßaft; beujenigeit, mclcße iti ©aftßäuferit ißre $oft nehmen mitffen, uub welcße uoit aubereit abßättgig fieß fjaftenfpeifeit ttießt ner= fcßaffeti föittteit. V. 9ltt alten 5aft= uitb 91 b ft iit eit § t a g c ti ift uidjt mir ber ©ebraueß uott