102. številka.
Ljubljana, v torek 24. avgusta.
XIX. leto, 1886.
Izhaja vs;i!; dan KV«S«f| launSi nedelje in pra/.nike, ter velja po pošti prejennn tu -i v *1 r i i m k o -o tr <: r s k a dežele iN vso lero lf> *ld., za pol leta S tfld., za četrt leta 4 tfld., za
jeden mesec 1 ^rld. 40 kr. — Z« Ljubljano brez poši ljama n« dom '.a   Ne leto l.'i >cid., ta • = r i r .. ta  . ^id. 30 kr.. ca jeden liittami l „iu   10 e.r. Zh pošiljanje n.i (lun računa se po
10 kr. i* ttteiec, po 80 kr. M četrt let«   — Z   tuj« de/..' le '<>!iko več, kanor po&tuina znaSa. Za oznanila plačuje ne od cedriatepne petit-', rste po t; fcr., če.      Osi  ml    i«-d t ■ k t-1 Kitka, po 5 kr.,      8e dvakrat, in po 4 kr 6e se trikrat       recknM tiska. Dopisi naj se tsvulfl 1'rankirati.       Kokorui s   i.-e vra''a jO, (Jrudoiarvu   n ttpr a Vhiltvo je v Kudoita Kirbiša hifti,   Gledali«*, stolli---. U pr u v n i šr v u n j se blagovolijo |>.>.4.!j..t• n;.-.h > .■ • i in.KM ■. o7.:>:iuii.i. t. j. vse ..duiiutatrativiio stvari.
Dogodki na Bolgarskem.
Iz raznih nasprotujočih si izvesti j še ni možno napraviti si jasno sodbe o dogodku, ki je kakor blisk z jasnega neba osupnil in pretresel državnike in diplomate in vznemiril celo poslednjega filistra, ki svoj dnevni list h tretje roke dobiva.
Da so kneza Aleksandra res Spodili, o tem ne treba dvomiti, le tega še ne vemo, kako se je to vršilo, kajti začasna vlada, ki je uprizorila ves prevrat, ravnala je jako previdno, zaprla je vso Bolgarsko, da ne more in ne sme nihče ne vun ne notri, zaprla pa tudi vsem zasobnikom brzojavni« urad, da iz Bolgarske nihče ničesar naznanjati no more. Vsled tega nema noben list izvirnega izvestja iz Sofije, ampak vse vesti dohajajo nam po ovinku iz Bukurešta, Pešte, Pariza, Carigrada itd.
Doslej došle so naslednje brzojavke:
Budimpešta 23. avgusta. „Budapester Cor-respondenz" se »z Belega grada brzoj.ivlja: Srbska vlada dobila je prvo vest o revoluciji v Sofiji od mejnega urada v Pirotu. Po tem poročilu so kneza Aleksandra istinito v Sofiji prijeli in ga danes po noči odpeljali v Lompalanko ter ondu odpravili čez mejo. Začasna vlada sestavila se je pod predsedstvom Cankova, ki je ob jednem minister vnanjih zadev. Jako zanimivo je, da so bolgarski carinski uradniki že v soboto izjavljali, da je meja strogo zaprta in da ne sme noben potovalec iz Bolgarske in Srbijo čez mejo. Drug telegram iz Pilota pa pravi, da so tudi Karavelova spodili. Kralj Milan odložil je svoje potovanje v Gleichenberg in Peš to vsled teh dogodkov, ki so po vsej Srbiji vzbudili velikansko razburjenost.
Pariz 23. avgusta. Po poročilih iz Sofije Karavelova stranka pri revoluciji ni udeležena. Glavna stvar vršila se je v noči od 20. t. m. do 21. t. m tako, da so uporni vojaki, katerim so se pridružili gojenci vojaške šole, obkolili knezovo palačo. Kneza so potem na mejo odgnali, ko je pismeno dal svojo ostavko. Novi vladi na čelu je metropolit Klement, kot namestnik kneza. V mestu proglasilo se je obsedno stanje. Drugi člani nove vlade so: Cankov, Stojanov, Grujev, vsi člani konservativne stranke in pristaši Rusije.
Bukurešt 23, avgusta. „Agence Ha vas" naznanja na podlagi isasobmh vestij: Ker je javno mnenje knezu ugodno, objavlja začasna vlada imena novih ministrov, mej katerimi so dostojanstveniki vseh strank, da bi tako na javno mnenje uplivala. Posadk;) v trdnjavi Šumli, da je knezu zvesta ostala in da neče pripoznati začasne vlade. Ker se je sporazumi jtmje mej Rusijo in zarisano vlado konstato-valo, zbežalo je v strahu pred posledicami ruskega upliva mnogo osob na Romunsko; mej temi bil je nekdanji predsednik vzhodno rumelijske začasne vlade za Plovdivskega prevrata in več ruskih nihi-listov, bivši li poveljnikov na ludi jah bolgarskega brodovja. Po drugih poročilih buknil je ostanek, ko je knez postojanke pri Slivnici ogledaval in bil baš namenjen v Vidin ogleda vat vojake. Naj verjetni še je, da so kneza prijeli in zaprli v samostan pri Sofiji. Potovalce iz Carigrada, ki so se z bliskov-nim vlakom hoteli dalje voziti, zadržali so v Ruščuku in še le danes izpustili.
Bukurešt 23. avgusta. V tukajšnjih političnih krogih se zagotavlja, da je Karavelov kneza s tem varal, da ga je pregovoril, naj vse bolgarske čete ob srbski meji združi.
Praga 23. avgustu. „Hlas Naroda" ima brzojavko, da se bode nemudoma v Trnovo sklicalo veliko se branj e, katero bode princa Petra Karadj ord j evića proglasilo knezom bolgarskim.
Bukurešt 23. avgusta.   Po gotovih znamo njih  pripravlja se  v Vidinu  in  na drugih krajih vojaško gibanje za kneza Aleksandra.
Pariz 23. avgusta (zvečer.) Po izvestji Ila-vasovem odpravili so kneza v Lompalanko, od koder je odšel na Itumuusko. Začas u a vlada naprosila j e ruski-ga : gen t a, naj sporoči carju izraz u dan osti. Vojska je prisegla. Aleksander dal je v soboto zjutraj svojo odpoved. Podpisal je pismo, v katerem izjavlja, da bi bil pogin Bolgarske, ko bi še dalje ostal.
Pariz 23. avgusta.   Po odhodu kneza sestavila se je začasna  vlada.   Metropolit  Klement je predsednik, Dragan Cankov pravosodstva, major Ni koforov vojni minister, Buronov finance, Velikov uk in bogočastje. Generalisimus Grujev objavil prokla-
macijo, v katerej se naznanjajo dogodki in izjavlja, da se bodo življenje in pravice domačinov in tujcev spoštovale. — Karavelova in majorja Nikolajeva so zaprli. Princ Aleksander Oldenbur-š k i imenuje se kot ruski kandidat na bolgarski prestol.
Te brzojavke nam ne kažejo prave slike bolgarske revolucije. Iz vseh tek izvestij niti tega ne vemo, kje biva sedaj knez. Ako pa vse razne in nasprotujoče vesti primerjamo, pridemo pač do zaključka, da je UStanek v Sofiji imel izvrstnega režiserja, da se je delalo previdno, a tud' energično. Položaj moremo si predstavljati tako:
Meja na vse strani s stražami zastavljena, brzojavna žiča izključno začasni vladi na razpolaganje. Knez vjet in čez mejo odpeljan, njegovi pristaši pa vsi zaprti, mej njimi najbrže tudi Karavelov. Položaj negotov, ker se ne ve, kaj poreče vojska in se li bode vsa dežela takoj sprijaznila s tem prevratom. Veo o položaji pa ne vemo, ker so zveze z Bolgarsko pretrgane. Brzojavlja se, da je narod večinoma zadovoljen, da so se stvaii tako razvile. V Sofiji in llušiuku sta že bila tabora, na katerih je narod izrekel svoje odobravanje, da se je odstranil knez. Pred sklepom lista došli telegram (glej 4. stran) pa vse drugače iz>.ešča.
Kar se tiče utiša, ki ga je prevrat napravil na inozemstvo, treba konstatovati, da so nemški listi jako hladnokrvni, da celo izrecno odobravajo prevrat. Razjarjeni in srditi so le angleški listi in „Times" pišejo: „Noben uspeh bi ne mogel biti popolneji. Hkratu po rušenji mejnarodnib pogodeb (Batumsko vprašanje) mora novi ta poj a V ruske mogočnosti in vztrajnosti biti svarilo za vse brez izjeme, da se caru ne sinejo protiviti, ce nečejo osodepolnih posledic, ta pojav napravlja torej globok moraličen utis. Padec kneza bolgarskega je odlična zmaga (tri-umpf) ruske d i p I o m a t i c i j e, ob jednem pa „četudi v manjši meri poraz diplomacije
ariff lefik e.w
Našim abiturijentom.
V našem političnem boji ni samo govora o ne še izvršeni jednakopravnosti, ampak tudi o tem, da
LISTEK.
Kazaki v Abisiniji.
Po ,.Moskov. Ved." priobčil prof. —r. (Dalje.)
Pa Egipet je precej ugodna zemlja. Tam je reka Nil in mesto Aleksandrija. Pravijo, da je prastara in nekdaj, kakor Stambul, bila je pravoslavna a pozneje obusurmanila se je; zdaj pa je angleška, kajti kedivu ostala je samo muzika mesto vojske, straže ga pa Angleži, Reka Nil je široka, po njej plovijo parobrodi. Podobna je naši Volgi. Preprostorno je gna njej samo vroče je tam, prevroče! Tudi piramide, tudi mumije smo videli in dobili smo si dve . . . Veš, kaki so bili tam narodi, kake grmade so stavili! Čisti strah božji! Dalje bili smo v Kajiru, tam smo si pridobili prijatelja patriarha Kopškega. Ta je naše vere, samo ne sov-sem, hodi po arabski, brije glavo, nosi čalmo . . . In vsi njih popi tako hodijo, pa to nič ne de, koj blagoslavljajo. Za tem smo bili tudi pri Beduinih. To je vam narod dober in njih konjiči so tudi pre-brdki, mi smo si jih precej nakupili. A nazadnje krenili smo v Masovo.
To je zaliv na Itudečem morji, v Laških ro-.kah, od koder ste mi pisali. Da, zaliv je.
A Italijani, kako so vas propustili v Abisinijo'?
Da, propustili so nas. Sprva so se uprli, potem pa smo se pobogali, kajti iaz se jim nikakor nesem hotel udati. Dolgo so mislili, ka nesmo po sebi prišli, da nas je poslala vlada; a pozneje sem jih prepričal, da smo prišli sami po sebi, da smo voljni kazaci, kojih vlada nikamor ne pošilja, in tako so nas propustili. Kajti nas je bilo samih vendarle precej, vsi smo bili oroženi; a pa mimo tega so tudi Abisinci poslali precej svoje vojske nam naproti, na svojo mejo. Seveda ltalijanci so skoro vse to zvohali, in mi smo prošli za vsem svobodno.
A od Masove je še daleč do Abisinije?
Da precej daleč je še do nje. Naj prej smo prohodili črez busurmanske okrajine, zatem prišli smo v Azmaro.
Tam živi podkralj ?
Da, da, k njemu smo tudi prišli.
Kak ga zovejo?
Koga? Podkralja?
Da, podkralja.
Pazsobula.
Je li vas prijazno vsprejel ?
Da, prijazneje ni moči. S prva, kakor sem že rekel, poslal nam je na čast vojsko naproti, a za tem po prihodu našem v Azmaro vsprejel je nas sam in ni vedel, kam bi nas posadil. Kajti on je v Abisiniji glaveu, je več nego sam car Ivan; ker on ima vse vojske pod svojim poveljem in zove se turk-paša, t. j. glavni poveljnik vseh vojsk. A priimek ta mu je dan za to, ker je leta 187o. razbil egiptska armijo, kakor so mi pravili tamošnji popi. On je jako dober človek, mi smo so mu silno priljubili, in povedati ne morem kako! In vedno nas je k sebi vabil, da bi se poselili ž njim. Tudi carja našega silno ljubi. Vedno je popraševal o njegovem zdravji. Ljubim, govoril je, carja Moskov. Tudi o pokojnem Carji je vprašal. Rekel je, da so mu Abisinci celo pismo poslali, pa odgovora jim ni bilo nikacega. Jaz pa sem mu na to rekel, da pismo črez morje ni došlo do njega. Angličanov pa in družili Evropcev trpeti ne morejo, razen Grkov. Zovejo jih pogane. Tudi nam se je priljubil i on i Abisinci. Samo jedna je beda, neso sovsem prave vere. Trebalo bi jim poslati kacega ruskega arhipastirja, seveda vrednega, nekoliko izvedenega, iz Bele Kri-
so omenjene razmere  bolj  aH   manj  popolnem ne znane, stariši ne vedo   kako bi sinovom prav svetovali, ako se odločijo, da bi šli na vseučilišče Rodoljubi se pregreše preti >tarišem in u a rodu sloveti sitemu,  ako ne  pomagajo prav  napotiti slovenske mladine.
Tudi slovenski duhovniki, katerih rodo-Ijubje je nesumljivo, bi zanemarili rodoljubno dolžnost, ko bi sta riše v take mladine ne poučili v pravem zmislu, in ravn.) duhovniki zmorejo največ pri slovenskih rodovinah z besedo in dobrimi soveti. Ako se je mladenič odločil za vseučilišče, potem je pač najmodrejše, da ga spodbujamo, da ukrene naj-srečnišo pot za svojo in narodovo korist.
Vsem rodoljubom pa je sveta dolžnost, da ne izpuste izpred oči nobene mlade moči, ki je na razpotji, ter da ji pokažejo praktično pot, in da spodbujajo tudi rod:telje v to, kjer bi se protivili jedino vsled tega, ker ne poznajo okolnosti in naših posebnih razmer. Vsak čas ima svoje potrebe, in slovenski narod po vseh slovenskih pokrajinah potrebuje v tej dobi sosebno tudi slovenskih juristov. To potrebo naj dobro premislijo naši abiturijentje, pred no se napotijo v tuja mesta na vseučilišču.
Rodoljub.
Politični razgled.
IfcoJregiji* <leŽ4'lt*.
V L j U bi] a n i 24. avgusta
„Reichenberger Zeitung" ve povedati, da odlični člani avstronemškeg i kluba žele, da se zopet ustanovi kak modus vivendi z nemškim klubom, da bi se iz obeh klubov izbral oksekutivni odbor levice. Prav veroji-tno ni, da bi se mej obema klu borna doseglo kako sporazumljenje. Če morda nekateri člani avslro-nemškega kluba res to žele, ker drugače ne upajo pridobiti veljave v zbornici, drugi pač gotovo ne marajo zveze s klubom, katerega člani so avstrijskej kapitalistične] stranki že marsikatero grenko povedali.
V Prosniei  na ^»rnvskcin priredilo je te dni Praško društvo za podporo velikošolcev slovanske narodnosti z Moravskoga, iz Šlezije in s Slova škega „Radhošt," elavnost. To društvo je omogočilo mnogim slovanskim dijakom omenjenih dežel dovršiti svoje učenje v Pragi.   Ti dijaki vračajo se na-udušeni za slovanstvo v svojo domovino in svojej narodnosti mnogo koristijo.   Največja ovira, da se na Moravskem ne izvede jezikovna jednakopravnost, so nemški uradniki.   Izmej sovetnikov namestništva je samo jeden Čeh, ravno tako je tudi samo jeden tajnik pri namestništvu češke narodnosti.   Izmej 37 okrajnih glavarjev so le štirje Čebi. Izmej komisarjev, koncipistov, praktikantov jih je jedva pol dva-naJ8torice   češke   narodnosti.   Drugi   uradniki so Nemci, Poljaki in Italijani, ki neso prav nič ali so pa le deloma zmožni češčine. Uzrok temu je, da se češki dijaki, ki so navadno ubožnejših starišev, po-primejo odvetništva, ker ne morejo pri političnih in finančnih uradih nekaj let zastonj delati. Zategadelj priporoča Broški dopisnik „Politike", da bi zgoraj omenjeno društvo s prostovoljnimi doneski in nabiranjem si nabralo poseben zaklad, iz katerega bi podpiralo mlade juriste češke narodnosti pri državnih oblastvih na Moravskem, dokler ne dobe adjuta. Na ta način  bi s časom Moravska dobila češčine zmožnih uradnikov.  Dopisnik nadalje priporoča, da bi juristi s Češkega bolj se oglašali za mesta pri političnih oblastvih na Moravskem.
Viiaiij«' države.
I »a je preobrat v Bolgariji vznemiril *rl»*lte vladne kroge, si lahko mislimo. Kralj Milan si je premislil in sedaj ne odpotuje v toplice, ker je zaradi dogodkov v Sofiji jako razburjen. Boji se že morda za svoj prestol Milan ie Še manj priljubljen v Srbiji, kakor je bil Aleksander v Bolgariji. Poslednji je imel vsaj nekaj zaslug za hrambo domovine, katerih Milan nema. Srbski državniki so se pa sedaj tudi laliko prepričali, da ima Rusija dovolj moči, da stvari preobrne sebi v prid, ako hoče.
I iiincosLi listi pišejo, da so trditve nemških listov, da se je Derouledu na povelje caijevo ziipretilo, da ga bodo iztirali, ako bode agitoval proti Nemčiji, izmišljene. To vidi se tudi iz tega, kako so Derouleda vsprejeli v Peterburgu.
Vsi l»c»l^iJMki oticijozni listi pišejo, da bi se razširila volilna pravica. Misli se sploh, da je vlada pripravljena udati se zeljem delavcev in znatno razširiti volilno pravo ali pa uvesti splošno volilno pravico.
Prepir  mej   /j <m! i njen i m i  državami in
iko zaradi Cuttinga se hod ■ najbrž mirno poravnal. Mehikanska vlada je že pripravljena Cuttinga izpustiti, samo odreči se še neče načelu, na podlagi katerega so Cuttinga zaprli.
Dopisi.
\t. l*uljn 22. avgusta.  (Izv. dop.] Taktika protivnikov naših je danes povsem drugačna, nego je bila še pred dvajsetimi leti. Žilavost naroda našega prisilila jih je do tega.   Poprej  jim je bilo gaslo   negacija — sedaj  podlo obrekovanje. Poprej so kar naravnost zanikavali eksistencijo našo — k večjemu, da so nas omenjali kot neko posebnost za kulturhistorika in jezikoslovca — danes pa že vedo, da ne shajajo več s takimi sredstvi. Iskali so si torej druge devize. In našli so jo! Le poslu šajte   protivni  nam  časnikarski  kor — nemški in italijanski — in strmeli boste, čuvši,  kaj in kako se o nas piše. Laž ni bila še nikdar v tako lepem cvetji, kakor je sedaj.   Obrekuje se vse vprek, da se kar kadi !  Obrekovanje, najgrše, najumazanejše, nnjnesrainnejše  obrekovanje,   to je  sedanja deviza naših protivnikov. Saj bi človek niti ne mogel verjeti, da ju žurnalistika, ki naj bi bila učiteljica, voditeljica in blažiteljica človeških src, zmožna tolike podlosti,  da ne bi čitali na svoje oči, in da ne bi imel' črno na belem pred seboj. Kaj se nam vse ne očita?! „Mi kalimo mir  predobrim sosedom svojim, mi smo barbari,  nedostopni človeški omiki;  v domovini naši je tujec v večni nevarnosti za življenje svoje ; ud smo razjedajoči element v državi; tendencije naše so eminentna nevarnost za dinastijo in državno idejo; veleizdajce smo — panslavisti."
To je pesen, katero so navili gospodje v svoji lajni in to pesen godejo leto in dan v različnih va-rijacijab. Žalostno je le, da hujskači dosezajo kolikor toliko svoj smoter. Velika večina nemškega občinstva ima tako malo lastne razsodnosti in samostalnoga mišljenja, da slepo veruje vse, kar mu pripoveduje pokvarjeno časnikarstvo, in če je laž še tako oči vidna. Veruje, se razvname in potem seveda zabavlja na Slovence, kakor se pristni nemški duši spodobi. Nedavno čitali smo v nemških listih ten-dencijozno vest, da se po slovenskih deželah inten-
se ista jednakopravnost ne izvršuje tam, kjer je že kolikor toliko podeljena. Na Primorskem so celo domači odvetniki dolgo časa prikrivali slovenskemu narodu, kakor da bi ne bilo dovoljeno nlagati pri sodnijah slovensko pisanih u o-; zdaj je očitno, da to ni res, ali uraduje se večinoma vender ne slovenski. Pri sodirjah se tu pa tam izgovarjajo, da neniajo slovenskih uradnih sil. tam pa, kjer so nastavljeni taki uradniki, ki so zmožni slovenščine v govoru iu pisavi, pravijo, da se c. kr. sodni jam ne izročajo slovenske uloge. Konec vsega pa je ta, da nam v takih razmerah tudi podeljena jednakopravnost ostane samo na papirji brez praktične veljave iu brez posledic, ki jih slovensko rodoljubje pričakuje toliko željno.
Res je pač, da pri sodnijah na Slovenskem še vedno kaj radi prezirajo slovenske moči in nastavljajo na mesto njih Nemce in Italijane; ali res je pa tudi to, da ima slovenski narod še veliko premalo sinov, ki bi Be bili izšolali na jurističnem polji. V tem Ozira so ka) pomenljive pritožbe primorskih rodoljubov, ki od ieta do leta vabijo in kličejo slovenske odvetnike, da bi se naselili po primorskih mestih, bodisi na Goriškem, v Trstu ali pa v tužni Istri. V najvažnejših slučajih, ob najbolj kritičnih prilikah morajo Slovenci izročati se v odvetniško varstvo — tujcev! Tujci tako presezajo število do mačih juristov, da se poslednji, raztreseni in osamljeni kakor so, nekako boje tujcev, in vsled tega vidimo, da tudi domači redki odvetniki uradujejo nemški ali italijanski. Domači odvetniki se izgovarjajo, češ, da morajo odgovarjati, kakor tujci ulagajo tožbe, zamolče pa ono resnico, ki pravi, da tudi slovenski odvetniki začenjajo in nadaljujejo tožbe slovenskim strankam — v tujščini. Mi poznamo tudi na Primorskem sodnike, ki bi se nikakor ne protivili, na slovenske uloge dajati slovenske rešitve, ali oni se drže zakonov, in ne morejo ura-dovati slovenski, če jim usiljujejo Slovenci, slovenski odvetniki po tuje osnovane uloge.
Ne bilo bi pa izgovorov opravičenih ne od sodnijskih uradnikov ne od slovenskih odvetnikov, ko bi bil naraščaj slovenskih juristov povoljno številen. Ako hočemo v resnici poštevati se kot narod, ako v resnici želimo, da se nam izvršuje de jansko jednakopravnost, nam mora biti tudi skrb, da si ne prizadevamo samo, da se po tujem razkropljene slovenske močij nastavijo na domačih tleh, ampak da se število slovenskih moči za sodnijske urade in za odvetnike tudi pomnoži primerno, in kakor doslej skušnja uči, v resnici izdatno.
Počitnice onim, ki so dovršili gimnazije, se bližajo koncu, in mnogokdo izmej njih ne pozna natanko razmer, v katerih trpi slovenski narod na Koroškem, Pri morskem in bolj ali manj tudi drugod zarad nedostatka slovenskih juristov. Juristov kot takih je pač mnogo in morda še preveč — pri drugih narodih, ali na Slovenskem kažejo dejanstva, da je ravno nasprotno resnica. Na Slovenskem še čaka kruh slovenskih odvetnikov in sodnijskih uradnikov. To je silno važna zadeva, in rodoljubi, ki imajo priliko uplivati na mladeniče, dovršivše gimnazijsko šole, bi se morali potruditi, da razmere prav po jasnijo našim mladeničem.  Starišem teh mladeničev
niče ') Bilo bi precej boljše, dasi bi ne bil pravi, pa bi bil vsaj rusk. Dobiti pa tacega arhipastirja sedaj ni teško, bil bi ne posebno drag.
Kak ste pa s Abisinci razumeli drug dru-zegaV Ste li se seboj imeli koga, ki jih je razumel ?
Da, našli srno tam človeka, ki po njihovem in po francoski pa tudi po našem nekoliko razumi. A Razsobula je govoril z vami V Da, mnogo je govoril raznih stvarij. Pa naj prej sem mu poslal darila: podobe božje, cerkovne obleke in carjevo podobo, sliko našega očka Carja. Vse je radostno vsprejel, carjevo sliko pa je poljubil in isto tako je velel storiti vsej svojej družini a za tem da bi jo odnesli v cerkev s podobami božjimi in tam postavili jo na mestu. Samo s obleko priključila se je mala neprijetnost. Že prej sem rekel, da smo mislili, ka so Abisinci popolnem naše vere; pa v resnici ni sovsem tako. Razsobula menil je, da sem obleko prinesel njemu, in vzel in nadel jo je na se, da še nadel je ni tako, kakor gre. Podplašč ščislil je za hlače, a plašč nadel je zadom naprej! Ko sem po njegovem velenji prišel k njemu, vsprejel me je v tej obleki. Kaj ne, vpra-
') .Staro  obrednem i raskolnikom historično   ljubo i drugo mesto. PrlobČ.
šal me je, to ste meni prinesli? Da, tebi ; kajti druzega reči nesem mogel. Plašč je bil blagoslovljen, nadel ga je nase, seveda ga je nadel po ne-znanji. Tudi pozneje mu nesem povedal, ka je obleka popovska. Kajti mogel bi ga razžaliti, ker mu nesem poprej povedal. Pa meni niti na misel ni prišlo žaliti ga, kajti človek je predober in mi smo se mu tudi jako prikupili.
A vaš Car tudi tak hodi, vprašal me je! A sam se vedno smehlja, obleka mu je bila očividno jako ugodna. Ne, naš car je car vseh carjev; oblači se brezpriraerno dragoceno. „A zaveznikov ima vaš car?" Jaz pa mu pravim: A ti s6 svojim carjem Ivanom imaš zaveznikov? Nemava jih, pravi mi, kajti negus je carjev car. Da, pravim mu jaz, negus je tukaj carjev car, a naš car je vsega sveta car, a naš car nema zaveznikov, zakaj bi bili oni neki našemu carju?! Da, Moskov car je velik car, vzdihnil je, a za tem se je prekrižal in je velel svojemu popu prečitati svoj naslov. Potem je pop prečital neko predanje, po katerem je naš car srečal njih carja v Jeruzalemu. Popi pri njih veljajo mnogo, mi smo se tudi njim prikupili, tudi sami ljubijo našega carja. Pristavili so jih nekoliko k meni in večno so maševali ili kake druge molitve opravljali.   Abisinci so narod pobožen.   Za tem so
me pogostili in počastili, da je bilo lepo. Nekoliko smo ostali v Azamari, a pozneje smo odrinoli k carju Ivanu, k negusu, Razsobula pa je velel jed-nemu iz svojih ministrov spremljati me tja radi časti. Ivana sprva nesmo dobili doma; sekal je ravno takrat s svojimi vojskami sosedne mohamedanca in ognjepoklonike: prevračal jih je v kršansko vero. Koliko jih je spreobrnil, ne vem; pa to vem, da jib je izsekal pošteno; samih dervišev je za tem obesil v Gondari več ko sto, in uboge pare viseli so dolgo! A vročina je tam strašna, vsi hodijo nagi; obešene je solnce skoro tako prepeklo, da so popolnem bili presušeni. In ta car nas je vsprejel radostno. Ta je tudi prav zal človek, mi smo se mu tudi priljubili in carja našega ljubi prekrepko. Dasi sinje za najmogočnejega carja tamošnjega, pa v primer z Kazaobulo uiti polovine ne znači ; kajti Ivan nema tako silne vojske.
Kam pa ste jo od carja Ivana udarili?
K Tekli-Minofu Gradžanskemu. Ta je tudi vere abisiuske. I Tekli-Minot se je tedaj vojeval. Tudi ta je v primeru z Razsobulo ni če ven. Mi pa smo tudi temu priljubili se, nas je povabil k sebi in podobno Itazsobuli in Ivanu poslal je našemu carju preponi-žeu poklon.
(Dalje prih.)
zivno agituje za prestop k pravoslavni veri in da Ha čelu te agitacije stoje — naši duhovniki. Mi 8mo se, prebravši to neumost, kar za trebuh držali samega smeha, a naivni nemški hlister usedel se je tja, prečital goropadno hedastočo in jo — verjel. Tako se hujska proti nam, tako se dela „Be-unruhigung".
Zdaj pa se nam usiljuje vprašanje: zakaj delajo tako? Ni treba posebne bistroumnosti in tudi ni treba, da bi bil človek poseben poznavatelj go-spodoželjne človeške nravi, da ne bi uganil, da je postopanje protivnikov naših le pojav črne zavisti in peneče jeze. Te dve lastnosti sta oni motor, ki goni vse politično delovanje sovražnikov slovenskega naroda. Mislili so, da je narodiČ naš že do dobrega pripravljen za nikdar siti nemški želodec in da se mora prav v kratkem potopiti v vse pre-plavljajočem morji germanskem, ki naj bi potem pluskalo — oh, za Nemca krasne sauje! — ob divje — romantične skaline dalmatinske.
Ali, ali — es vvaV zu schon gevvesen, es hat nicht sollen sein . . . narod slovenski je še o pravem času spoznal pretečo mu nevarnost, vzdramil se je in jel skrbeti za svojo rešitev. Rodoljubi so začeli priprost narod buditi, slovstvo jelo se je lepo raz-cvitati, žurnalistika naša se je v kratkem popela do nenadejanega razvitka; ustanovili smo si obilno število društev in raznih narodnih institucij, ki so trdna obramba narodne naše individualnosti. Dosegli smo, da prosteje dihamo, da gledamo z boljšimi upi v bodočnost. Dosegli smo, da si pač nikdo ne upa več zanikavati eksistencije naše in da svet priznava, da smo. In že samo to spoznanje je za nas velik korak naprej.
Govoreč o naših narodnih zavodih moramo pač priznati, da je najmlajši mej njimi — najvažnejši. To nam svedoči vedenje nasprotnikov. Dru štvo sv. Cirila in Metoda nam je na mislih. Namen društva opisavati bilo bi odveč, toliko pa rečemo, da je krasen, vzvišen. Slava možu, ki je prvi sprožil blaženo to idejo I Tudi mi na peri feriji ožje naše domovine živeći Slovenci sklenili smo, uvažujoč preveliko važnost rečenega društva, da ustanovimo v Pulji poddružnico. Danes popoludne zbrali se bodo Puljski rodoljubje, da odobre pravila in ukrenejo, kako bi se naj-laglje doseglo zaželjeni smoter in to v najizdatnejši meri.
Slovensko inteligencijo Puljsko, zlasti pa ča-stito duhovščino okolice, prosimo prav iskreno, da nas podpira v izvrševanji našega namena. Pomisli naj vsak, da vsak krajcar, ki se ga izda za kulturne namene, prinašal bode stoteren sad. Zanamci bodo se hvaležno spominjali vaše požrtvovalnosti in blagoslavljali vaš spomin. Le na polji omike in napredka premagali bodeino protivnika, zavezali mu zlobni jezik in ga prisilili, da nas bode spoštoval.
Pokažimo svetu, da nesmo taki, kakor nas opisujejo, pokažimo, da imamo blaga srca, zavzeta za vse lepo in dobro, in da radi tega, ker želimo ohraniti narodnost svojo, nesmo element v državi, ki razjeda, ampak element, ki druži in veže v obrambo svete nam ideje. C—t—č.
Iz JLiorenea v puščavi 22. avgusta. (Višja kultura Marburžanke.)  O veselici
tukajšnjega kmetskeua bralnega društva dne 8. t. m. prinesla je „Marburger Zeitung" od dne 14. t. ra. dolg članek, ki je poln nesramnih lažij. Kakor piše, bilo bi društvo popoludan, zvečer in celo noč kričalo in tulilo po Št. Lorenci.   Vse to je grda laž.   (Gospod urednik! Ne zamorite, da si ne nataknem rokovic; ali z ljudmi, ki na t^k podli na čin spravljajo naše ljudstvo ob dobro ime, govoriti je brez rokovic.)  Resnica pa je to-le: Popoludne društvo sploh ni moglo delati hrupa, ker ni bilo zbrano.   Zbirati začelo se je ob 6. uri zvečer in malo pred 7. uro začela se je zabava, petje poučno prebavanje, godba in Šaloigra „Bob iz Kranja " To je trajalo do 11. Ves ta čas bil je izgleden mir in red. Ako se je kaj slišalo na ulico, bilo je to petje in godba, katero so na odru izvrševale vežbane moči. Pri sledeči „prosti zabavi" govorila sta zapored dva zastopnika slovenske inteligencije in društvo je s tihim veseljem poslušalo.   Tako se do polunoči ni zgodilo nič, kar bi poštenemu, trezno mislečemu človeku bilo v spodtiko. Ob polunoči seveda, ko je št. Lorenška policija razganjat prišla društvo, spremenilo se je nekoliko pozorišče.  Ali resnica je, da temu ni bilo krivo društvo, ampak le št. Lorenški nemčurji,   ki so zategadelj  skoro   prišli ob pamet, ker je naše društvo   zborovalo v gostilni, katera stoj i sredi št. LorenŠkega trga. Resnica je dalje, da noben žandarmu ni rekel žal besede, pač pa se je začelo pričkanje z velikim Nemcem g. Millemoth-om, katerega so nekateri izmej družbe vprašali, kdo mu je dal pravico do nas. Velikega vrišča mej sem še ni bilo, ker je velika večina društva mirno gledala in poslušala. Toda trikrat je res nas tal velik hrup. Prvič takiat, ko so urgermana g. Millemotha pripravili, da je začel slovenski govoriti.   To vzelo je društvo s krepkimi živijoklici na znanje. Drugič takrat, ko je jeden naših g. Millemotha poučil, da se v kulturno olikani drušbi ne nagovarja „per Er," temveč „per Herr."   Temu sledilo je živo odobravanje od stran: vsega društva.   Tretjič, takrat, ko I je isti g. Millemoth predrznil se,  stopiti na oder, hoteč z visokega stališča ukazovati nam, da se raziđemo. Slovenski ponos mu tega ni dovolil in krepka slovenska roka postavila ga je tisti hip zopet doli na tla, kar je prouzročilo občni  smeh in odobravanje.
Razen teh netaktnosti počenjal je veliki „kul-turtrager" Millemoth še druge. Ukazal je celo žandarmu, naj žene g. K. v zapor. Kdo je g. K.? Najveljavnejši tržan v Št. Lorenci, posestnik velike steklarne tik trga inmno-gočislani ud našega kmetskega društva. No, žandar je bil toliko pameten, da takrat breztaktnega „0 ber poli ze ikom mi s-sarja" ni ubogal.
Resničnost teh dejanj vam lahko izpričamo pred vsakim sodiščem, tudi pred Celjskim.
Ko je potem društvo odšlo, zgodilo se je to popolnem mirno in tudi na ulici se ni niti prepevalo niti sploh kričalo, temveč naši možje bili so tako trezni, da so v temni noči (o polu dveh) še zagledali nekaj št. Lorenških nemčurjev, ki bo kakor „špiceljni" prežah za nekim vogalom blizu Ratayjeve gostilne. Ali hočete, da vam postrežemo z imeni.
Strahovi.
Povest; češki spisal Vac. Uetioš Tfebtzsky, prevel M. Vrni lož.
I.
(Dalje.)
Danes jo pa mornarji neso radi gledali nad glavami.
„Pozor — skalovje je tu, ne vidiš? Čudo, da z nosom ne zadene. —Na desno krenite!" začul se je surov glas na ladjici.
Osmero rok uprlo se je v vesla in v trenutku se je ladija na desno zasukala.
Vitek, sežen visok mož stopil je v ospredje ter se čez bok nad morje nagnil. Videti je bilo, da po nečem gleda.
Luna je stala nad pobrežno skalo in mu baš v obraz svetila. Pa kaj je bil njen svit napram dvema očesoma orjaškega moža! Sramovala se je radi tega in se skrila za oblak.
Mož se je do sedaj razgledaval po bregu, kakor bi česa iskal.
Bil je pač dobro znan s temi valovi; čudo, da mu neso v oči plusknili, a vendar se jih ni bal.
Luna se je zopet prikazala. Gori na skalah zabelila se je cerkvica, pri cerkvici je nekoliko
črnih križev, baš nad samim strmcem lesena hišica in pred hišico zalesketalo se je bodalo.
Neznani mornar se je hitro umaknil, nekaj za-mrmral ter segel po puški.
„Sam vrag je v tem! — Celo pot nikogar, stoprav sedaj!" govoril je, da so drugi dobro slišati mogli. »Vse moči napnite, da ste pod skalo kakor blisk in da ta maček gori na nas ne zami-javka. Sam hudič nas je sem gnal."
Mornarji pogledajo gori k cerkvici; še se je tam jeklo blesketalo. Zopet se je osem rok z vso silo ob vesla uprlo in v trenutku bila je ladjica pod skalo.
A viharnica ni ostavila mornarjev. Nad plahto je letala in s krili včasi ob njo udarila.
„Naj te strela, pes! Briga me je, da si ti sam tam! Ali to je, koliko jih koj na pozdrav govori, ako puška progovori," mrmral je mladi mož in zopet ven na skalo k cerkvici pogledal; pa brzo je glavo skril.
„Nekaj čuje. — Urno, hitrejše, to gre počasi, kakor bi voli ladijo vlekli, kakor kedar kmet blago na trg pelje."
„Ne moremo — celo popoludne . . ,*
„Bes te vzemi, dečko," vzkriknil je mladi mož,
To je tedaj pravo lice tistega škandala, katerega so sklenili prouzročiti št. Lorenški nemčurji. Kako se s tem ujema poročilo lažnjive Maribor-čenke ? Prinesti je morala popravek. Iz strastnega sovraštva do nas pritaknila je temu popravku svojo opombo. Kljubu temu laž ostane laž, tako dolga, da sega iz Št. Lorenca do Maribora.
Iz Ooriee 21. avgusta. [Izv. dop.] (Goriške razmere.) Sv. Ane dan je svirala pri „Ogerski kroni" vojaška godba. V družbi nekih Goriških italijančičev, ki so se mej godbo vedli jako nedostojno, je sedel tudi Sch., učitelj na tukajšnjem ženskem izobraževališči; ta mož je že znan po Aj-ševiški aferi. Ko so vojaki pri odmoru odložili svoje inštrumente za nekoliko časa, zgrabi jeden teh raz-posajencev za trombo in začne glasno trobiti. Ta predrznost občinstvo jako osupne, na kar stopi častnik k razposajencu in ga opozori na nespodobno njegovo čudno početje. Ali zdaj ustane kvišku učitelj Sch. ter začne upiti proti častniku. „0ho, oho !u Zdaj pa gre še c. kr. stotnik k Sch., ter ga zavrne z dostojnimi, pa resnimi besedami. Jedino to taktno postopanje g. častnikov je zabranilo še veče škandale,
Kaj je to? Letos so že dosti nagajali drugi elementi tukajšnji posadki, ali se je hotel pridružiti takim elementom tudi c. kr. učitelj Sch.? Goriške razmere postajajo vedno čudnejše.
Iz Ht. Vetvit na Piidkl 24. avgusta [Izv. dop.] Kakor večinoma povsod, tako smo tudi pri nas v nedeljo slovesno praznovali rojstni dan našega presvetlega vladarja Frana Josipa.
Zjutraj ob 10. uri bila je slovesna sv. maša, pri katerej se je streljalo s topiči in udeležili so se je sledeči gospodje: zastopnik okrajnega glavarstva Klein, Dr. Saurer, župan J. Špilar, nekateri uradniki in vsa žandarmerija.
Popoludne ob 5. uri bil je banket v gostilni J. Špilar-ja. Udeležilo se ga je mnogo gospodov, mej njimi tudi c. kr. okrajni glavar iz Postojine, nadalje načelnik tukajšnje postaje in mnogo druzih. Pri banketu bilo je mnogo napitnic in govorov. Prvi napil je c. kr. okrajni glavar na našega presvetlega vladarja. Zaslišali so se trikratni „živio"-klici in ustrelilo se je šestkrat s topiči. Potem bilo je še mnogo napitnic in govorov, pri katerih se je streljalo. Na večer čuli smo tudi petje, katero nam je posebno ugajalo.
Domače stvari.
— (F. Z. M. baron Filipovič) Izdal je, kakor čitamo v čeških listih, prepoved, da častniki Praške posadke nesmejo obiskavati tamošnje nemške kazine.
— (Presvetli cesar) pomilostil je lončarskega pomočnika Maksa Ser kol a, obsojenega zaradi razžaljenja veličastva na 8 mesecev, in mu odpustil ostalo kazen, nekaj nad 2 meseca.
— (Poddružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Št. Juriji na južnej železnici) imela je v nedeljo 22. t. m. prvi občni zbor. K temu so se zbrali vsi odličnejši tržani od sv. Jurija, najodličnejši kmetje iz okolice in kar nas posebno veseli, lepo številce ljubeznjivih gospodičin in
načelnik, kakor je videti, sunil mornarja od vesla na stran in je sam v orjaške roke vzel, čudo, da se čoln ni prevrnil.
Veslar Bi je otiral pot s čela. Utrudilo ga je. Celo popoludne ni vesla iz rok spustil. Oddiho-val si je.
Naglo je zletel ptič kvišku, visoko nad skalo, iznad skale nad cerkvico, zavreščal čudnim krohotom in v tem se je tudi mej skalami strel razlegal.
Mornar, ki je počival v ladjici, omahnil je pol nad vodo.
„Prokleti!" zahropel je, se zganil in že so si valovi z njim poigravali.
Ostali so bliskoma v dolbljino pocenili. Za-gromel je drugi strel, za drugim tretji in gori nad cerkvico na stolpu zažarela je svetilna. Izobešali so jo vselej, ko se je kaj neobičnega zgodilo, največkrat ob nevihti.
Ladjica je letela kakor strela okolu skal, hitrejše od oblaka. Mornarji neso ni črhnili; ali veslali so žurno.
Mej bučanjem valov je zgoraj s cerkvenega stolpa zvonec odmeval. Zvonili so tam proti nekomu v orožje. (Daljo prib >
gospij. V odbor so voljeni: načelnik gosp. Matija Kaučič, njegov namestnik g. dr. Ipavic, blagajnik g. kaplan Podhostnik, njegov namestnik g. Fr. Praunseis, tajnik R. Kaučič in tajnika namestnik g. Pelan. — Udov se je oglasilo takoj pri tem zboru 51. Gotovo lep začetek. Po zboru bila je jako živahna prosta veselica, pri katerej se je spregovorila marsikatera navdušena beseda ter našla glasen in jednako navdušen odziv.
— (Gospod Ko ni g) restavrater na južnem kolodvoru poslal nam je nastopni popravek: »Es ist eine Liige dass ich Passagiere jemals das heisst \vahrend der Zeit als die Cholerakomission am Palm hote in Aektivitiit ist, der Untersuchung vorsiitzlich entzogen habe, und gerade an jenen Tage als mich der Amtsdiener denunzieren \vollte, ersuchte ich dem Passagier Herrn V. Salem Handelsman aus Triest, er moge sich der Untersuchung unterziehen, wo er sogleich folge leistete, und von dem dienst-habenden Docktor Herrn Ambrosič, visitirt, und vom "\Vacbmanne Russ auigesehrieben vvurde, \vas auch beim Magistrat zu ersehen ist. Rin angeblich mir vvegen VVachebeleidigung bestraft worden." Gospodu Kiinigu na to odgovarjamo, da bi se bilo vsekako spodobilo, da bi bil zatajil svojo „interna t i o na 1 n os tu in nam pisal slovenski, ter mu jedenkrat za vselej povemo, da v bodoče njegovih nemških pisem ne bodemo vsprejemali. Dalje se nam pa nekaj jako čudno zdi. Ako gospod Konig ni namenoma potovalcev od preiskav odvajal, kako bi ga mogel uradni sluga ovaditi? Torej gospod Konig v bodoče v takih popravkih malo več logike, da se ne bodete zopet sami v past ujeli. Kako sploh restavrater Konig pride do tega, da on prosi potovalce, naj se dado preiskati? Mislimo, da imajo naša oblastva še dovolj avtoritete in moči, da brez Konigovega posredovanja in usiljevanja svojo dolžnost vrše. Gospod Konig popravlja celo to, da ni bil obsojen zaradi razžaljenja časti, ampak „angeblich" zaradi razžaljenja straže. Mislimo, da je jedno ali drugo jednako malo častno in baš za železniškega restavraterja neumestno.
— (Mrtvega otroka) našli so danes zjutraj v Gradašici blizu gosp. Ločnikarja posestva na Viči. Otrok moškega spola, kaka dva meseca star, je bil po obrazu pobit. Kakor se sliši, umorila ga je lastna mati.
— (Teška telesna poškodba.) Na do• len jih Poljanah se je včeraj blizu 60 let stari mokar Fajgelj z nekimi zidarji spri. Jeden izmej slednjih ga je z nožem v vrat sunil in jako nevarno ranil. — Z druge strani pa se nam piše: Neznan Človek napal je včeraj po noči ob 1 a12. uri mokarja Fajgelna, vračajočega se iz Štepanje vasi v Ljubljano pri mostu čez cesarski graben in ga sunil z nožem v vrat, da ga je teško ranil. Fajgelna odnesli so v bolnico. Uzrok dejanju ni znan. Napadovalca zasledujejo.
— (Tržaški listi) opominjajo, da je sedaj jako nevarno, uživati dinje (melone), ker se po izreku strokovnjakov v dinjah baccilli posebno močno plode in množe. Treba torej v tem oziru previdnim biti.
— (Izvestje o koleri.) Od polunoči 22. t. m. do polunoči 23. t. m. v Trstu G osob za kolero zbolelo, umrli 3. — Doslej 341 ljudij za kolero zbolelo, 81 ozdravelo, 220 umrlo. — Z dežele se naznanjajo 22. t. m. novi slučaji: v Izoli 11, v Movraži o, v Kukuljanih in Boštjanih 3, Viila di Rovigno 1, Škrbina 1. Dne 23. avgusta pa: v Izoli 12, v Suti 3 slučaji.
— (Zagorska že lez ni ca) otvorila se bode tekom t. m. Na tej progi vozila bodeta vsak dan dva mešana vlaka. Iz Zagreba bode vlak odhajal ob 7. uri 2 m. zjutraj, prihod v Varaždin ob 1. uri
43 m. popoludne. Iz Varaždina odhod ob 11 uri
44 m. dopoludne, prihod v Zagreb ob (i. uri 15 m. zvečer. Na tej železnici bodo samo vagoni druzega in tretjega razreda.
— (V Mozirji) so danes, kakor zadnjič v Letuši, otvorili nov 430 cm. dolg prekop, s katerim se uravna in skrajša struga Savinje. Zaporni jez odstranil se je z dinamitom.
— (Razpisana mesta.) Pri deželni sotl-niji v Gradci mesto ravnatelja deželne deske in zemljiščne knjige. Prošnje do G. septembra t. I — Pri c. kr. okrajni sodniji v Ilirski Bistrici, eventu-valno pri drugi sodniji mesto pristava. Prošnje do 9. oktobra t. 1. — V moški kaznilnici v Ljubljani
začasna služba paznika II. vrste. Plača 250 gld., 25°/0 službena priklada, stanovanje, 840 gramov kruha na dan, obleka. Prošnje v 3 tednih.
Telegrami „Slovenskomu Narodu1:
Dunaj 24. avgusta. „Politische Cor-respondenz" ima telegram iz Gjurgjeva: V Vzhodni Rumeliji stoječa bolgarska vojska napravila pronunciamento za kneza. Polkovnik M i t k u r o v proglašen načelnikom vlade. Posadke v Sunili in Trnovem in prebivalstvo rečenih mest izrekli se za kneza. Gibanje raste. Kneza so neki kot vjetnika na njegovi jahti v Renirusi odpeljali.
Peterburg 24. avgusta. „Journal de St. Petersbourg" piše : V e le v 1 a s ti, ki bodo odločevale o bolgarskem vprašanji, žele pred vsem, da se mir ohrani. Politiki bolgarski morajo se ogibati vsakega pod jetja, katero bi blagovoljno akcijo vlastij ovirati utegnilo.
Dunaj 23. avgusta. General Ignatjev včeraj iz toplic v Kreuznachu semkaj dospel.
Praga 23. avgusta. Mestni zbor po hudi debati za Radeckega spomenik na Dunaji 1000 gld. dovolil.
^oštne streže.
O«llio«l iz ljjnl»IJaii<>.
V Novo mesto  vsak dan ob 6. uri  zjutraj, vsprejenia
blago in popotnike.   Prostora je za pet ljudij.
V Lukovoo preko Domžal vsak dan ob 7. uri zjutraj.
V Kočevje preko Velikih Lašč. vsak dan ob '/47. uri zjutraj.
V Kamnik vsak dan ob 1 ...r>. uri popoludne po letu, ob
3. uri popoludne po zimi.
V Polhov gradeč  in na Dobrovo  vsak ponedeljek,
sredo,  petek  in soboto  ob uri popoludne po
letu, ob 2. uri popoludne po zimi. Na Ig vsak dan ob VfO- uri popoludne po letu, ob 3. uri popoludne po zimi.
1'i'iliod v Izubijano.
Iz Novega me>ta vsak dan ob % uri popoludne. Iz Lukovce vsak dan ob 5. uri 25 minut popoludne It Kočevja vsak dan ob 6. uri 20 minut popoludne. Iz Kamnika vsak dan ob 9. uri 5 minut dopoludne. Iz Polhovega gradoa iu Dobrove vsak ponedeljek, sredo, petek in soboto ob 9. uri 16 minut dopoludne. Iz Iga vsak dan ob 8. uri 30 minut zjutraj.
Tajcih
23. avgusta.
Pri 'vr-nit: Prosinagg z Dunaja. — Kučas iz Zagreba. — Krtllič, Krake r iz Celja. — Voletaulič iz Karlovca. — VValman, Vram, liotti iz Trsta.
Pri fflallelt Schmidt z Dunaja — Dezniatsch iz Gradca. — Treo iz Kočevja. — liosinger iz Trsta, — Mit-tadt iz Pulja.
JI eteo r o logično po roči 1 o.
■X	CaŠ opazovanja	Stanje barometru v mm.	Temperatura	Vetrovi	Neb >	Mokri na v mm.
. ca (m	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	735-44 mm. 735 02 an. 735-04 mu.	17 0' 0 23 61 C 18 81 C	si. vzb. si. vzb. brezv.	obl. d. jas. d. jas.	0-00 »m. j
Srednja temperatura 19 8", za 1*5? nad normatom.
XDui.:n.aosls:a, loorza
dne 24 avgusta t, 1 (Izvirno telegrafično poročilo.)
Papirna renta .....       .       . .	86 gld. 15			k-.
	85		95	
	120		50	
5'* '„ marčna renta ....	102		10	
	-*68		—	
	280		60	*
London .   . .	12*4		10	
Napol.	10		01	
C. kr. cekini	5		93	
Nemške m.ake	61		75	
i°/„ državne srečke iz 1. 1854    250 gld.	132	»	—	
Državne srečke iz 1. 1864          100 ^ld.	169		50	
Ojjrtka zlat:; renta 4°/„.....	108		10	
Ogrska papirna renta 5°/„            .   . .	95	_	30	s
6V , štajerske zemljišč, odvez. oblig. .	105	ti	50	
Dunava reg. srečke 6°/„       .     100 gld	119	n	50	■
Zemlj. obč. ;*vstv. 4,/t0,'0 zlati zas'.. listi	125	■	50	
Prior. obli^-. Eiizabetinc zapad, železnice	—		—	
Prior, oblitr. Ferdinandove sev. želei ce	99		—	
Kreditne srečke    ....        100 %	180		50	
Rudolfove srečke      .                  10 „	19		60	
Akcije anglo-avatr. banke          120 ,	112		—	
Trammwny-(lrušt velj. 170 gld. a. v	—		—	■
Opomin.
Včeraj „v zvezdi" zamujeno, prosi se isto tako 25. ali 26. tega meseca. (617—1)
Dye učenki
se pri izobražen' di jžini v stanovanje in preskrbljenje z vsem vsprejmeta, kjer so ua željo tudi pouk v kIuno-virii in iruii<-o*čiui dajo. — Natančneje se po uljudnosti zve v pOMOjilni knjižnici (l.»'ib-lliblioili«*k) nv. Ju-kobu trg k. Ht. 11 v Ljubljani. (619—1)
y našem založništvu je izšla in se dobiva J>o vseh knjigotržnicah knjiga:
Zlatorog.
sP1 ll ti. i 7i s /r a. prcLvLjzccL
spisal
Jt. Baumbach.
Z dovoljenjem pisateljevim in mloinikovim preložil ANTON FUNTEK.
Cena elegantno vezani knjižici 2gld.
Anton Funteh, dobro poznat po svojih izvornik pesniških proizvodih, podaril je slovenskemu narodu se svojim prevodom Baumbachove poezije « Zlatorog*, ki se je kot pravljica do denašnjega dnć ohranila pri vseh pastirjih v dolih triglavskega pogorja, prekrasno darilo. Knjižica, kaj bogato in najeleganfneje opremljena, bode gotovo vse rodoljube zelo" obradostila, ki imajo srce" in smisel *a ta pesniSki umotvor, Hegar dejanje se vrli na našem romantičnem Gorenjskem.
Ig. pl. Kleinmaijr & Fecl Bamberg v Ljubljani.
351 — 11) " " ~ '
Dečki
se vgprejmejo na hrano v Prečnih ulicah
I. nadstropje. Popolna hrana iu stanovanje 13 gld na mesec. ' (tJ06-2)
zmožen slovenskega in nemškega jezika v besedi in pismu ter vajen knjigovodstva, vsprejmo se s 1. oktobrom t. 1.
Ponudbe naj  so pismeno  pošljejo,  njim se morajo pridejati prepisi spričeval.
(605-3)    Pavel Seemann v Ljubljani.
Učenec,
iinejoč vsaj 14 let, zdrav, krepak, zmožen obeh deželnih jezikov, z dobrim spričevalom, »e tako) v no rt' j me v itaotmi firme Ijan«lwehr A Ju«. Nt. Pet«« boi Koiilfgs-ber« na Spodnjem Štajerskem. (612—2)
V „NARODNI TISKARNI"
so izšle in se dobivajo sledečo knjige:
Ivsiii Khog-ar.
Zgodovinski roman. Spisal Charles Nodier, poslovenil J. Kr-žušnik. — Ml. 8°, 198 stranij.  Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Roman. Spisa) L. Ilalhij, poslovenil Vinko. — Ml. 8*, 203 stramj. Cena 2G kr., po pošti 30 kr.
4Bi*2&K-cw<kiiiiiaii ii4»3*eiiuiii.
Povest  Iz  življenja   kitajskih  pogozđnlkov,   Spisal   A. J. Maksimov.   Poslovenil   J. P.   Ml. 8",   141   stranij. Stane 2?t kr., po pošti 30 kr.
Roman.   Francoski spisal liene Lefebvre.   Poslovenil  * * * Stat nominis umbra.   Ml. 8°, 535 stranij.   Stane 60 kr., po pošti 70 kr.
Knez SerchrjKRii.
Roman. Spisal grof A. K. Tolstoj, poslovenil J. P. — Ml. 8°, 609 stranij. Cena 70 kr., po pošti 80 kr.
N o v.
Roman.  Spisal Tuiffeujev, poslovenil M. Malovrh. — MI. 8°, 32 pol.   Cena 70 kr., po pošti 80 kr.
•JiiBiak našemu časa.
Roman.   Spisal M. Lermontov, poslovenil J. P.  — MI. 8°, 264 stranij.   Cena 40 kr., po pošti 45 kr.
Diihrovslii.
Povest.   Spisal A. S. Puškin, poslovenil J. P. --  Ml. 8°, 122 stranij. Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Časnikarstvo  in naši časniki.
Spisal * * *   Stat nominis umbra.   Ml. 8°, 19 pol. Cena 76» kr., po pošti 75 kr.
Zau znižano ceno
se morejo še dobiti sledeče
slovenske lepoznanske knjige:
I. zvezek, ki obsega: Stenografija, spisal dr. liibič.
— Životopisje, spisal liajč Jiož. — Prešern, Prešerin ali Preširen, spisal Fr. Levstik. — Telečja pečenka, novela, spisal J. Jurčič. — N. Machiavelli, spisal dr. Ribič.
— Pisma iz Rusije, spisal dr. Celestin. — Trštvo z grozdjem na Ruskem, spisal dr. J. Vošnjak. — Ćegava bode, novelica, spisal J. Ogrinec.  Velja ....   15 kr.
II. zvezek, ki obsega: Erazem Tatenbah, izvirna povest, spisal J. Jurčič.   Velja........25 kr.
V. zvezek, ki obsega Meta Holdenis, roman, francoski spisal  Viktor Cherbuliez, poslovenil Davorin Hostnik.
Velja.................25 kr.
Za vse 3 zvezke naj se priloži še 10 kr. poštnine, za posamezne zvezke pa 5 kr.
Iztlatelj m odgovorn' urednik: Ivan Železnik&r.
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne".