GIMNAZIJA ORMOŽ
UVODNIK
Že kar nekaj časa je minilo, odkar nas je po zasluženih, a žal prekratkih počitnicah ponovno zbudil oglušujoč zvok šolskega zvonca. Za nekatere dijake so se septembra vrata gimnazije odprla prvič in naši novi fazančki so rahlo prestrašeni, a polni pričakovanj ponosno vstopili v šolo. Drugi smo se po dolgem času pozdravili z že znanimi obrazi, z zvezkov in učbenikov odpihnili prah in spet začeli razgibavati naše male sive celice.
Seveda pa svojega časa nismo porabili le za učenje, ampak tudi za druge aktivnosti, ki so naše šolske dni malce popestrile. Kot se spodobi, smo septembra naše nove dijake »toplo« sprejeli s krstom fazanov, kjer so nam dokazali, da se ne bojijo izzivov in so pripravljeni trdo delati, da dosežejo želene rezultate. Udeležili smo se raznih predavanj in delavnic, izvedli projektne dneve, veliko pa smo se tudi potepali - ne le po Sloveniji, ampak tudi po drugih evropskih državah.
Tako je uspešno minilo prvo polletje. Moram priznati, da se je prvo leto urejanje šolskega časopisa izkazalo za vse prej kot enostavno, ampak zahvaljujoč naši super ekipi novinarjev in fotografov, nam je le uspelo dokončati prvo letošnjo številko šolskega časopisa, kije zdaj pred vami.
Želim vam obilo užitkov pri branju.
Vaša urednica Mojca
Sprejem novincev Krst fazanov
S
Spoznavni vikend
3-0 Uzgojiteljada
Živeti pod črto ali nad njo? 3-3j Tudi mi smo lahko učitelji
3-2 Krašenje jelke
Pohod skozi Bistriški Vintgar Uello! G-uten Tag! Bonjour! Privjet!
3-3
Obvladovanje trenutka je obvladovanje življenja
KOjTiU.JEMO
5.4
3-<c>
3-7
3-8
3-<?
Slovenski gimnazijci v zeleni deželi vetra
Potepanje po Ažurni obali
Strokovna ekskurzija geografov in zgodovinarjev
Maravoslovna ekskurzija Športni tabor Rogla
A'KiTiUA'UN.0.
20
23-
Debatni turnir Preživetveni tabor
Spoznavni turnir Ultimate lige
2-2-
Izmenjaua G-imnazije Uič in Ormož
24-
25
Tačice pomagačke Mišica Lili
Praksa vzgojiteljic
Mladi raziskovalci v naši gimnaziji
2(b
Projektni dnevi Ostanimo zdravi
Fazančki
BREBrSiTrANV/FJO
32
33
Mladi raziskovalki
34- Speed badminton
3 S
“U vsaki stvari je nekaj dobrega, samo najti jo je treba”

G-lasba tako ali drugače
RwZWi E' D. R*I LrO
4-2
Ali ste vedeli... Matematična uganka Sudoku
43
GLAVNA UREDNICA:
Mojca Meško
NOVINARJI:
Veronika Bratuša, Nastja Feguš, Maja Filipič, Amanda Horvat, Nuša Ivanuša, Ana Klinc, Ana Korpar, Larisa Kumer, Špela Kuharič, David Lukner, Mojca Meško, Tjaša Murko, Alenka Pevec, Hana Pevec, Ana Škerjanec, Sabina Težak, Staša Trstenjak, Monika Viher, Sanja Viher, Tjaša Zadravec, Janja Zadravec, Janja Žinko
FOTOGRAFIJE:
Foto-video krožek Gimnazije Ormož.
IZBOR FOTOGRAFIJ:
Mojca Meško
PRELOM IN OBLIKOVANJE:
Mojca Meško
LEKTORICA:
Simona Meglič
MENTORICI:
Lenka Keček Vaupotič,
Simona Meglič
ČEZ GIMNAZIJSKI PRAG:
www.gimnazija-ormoz.si
IZDAJATELJICA:
Gimnazija Ormož
TISK:
Alinea
Enaki detajli Anekdote
lili
GIMNAZIJA ORMOŽ
Spir^je/rti rtovirtcev
V ponedeljek 2. 9. 2015 je Gimnazija Ormož dobila 23 novih dijakov. Takoj, ko smo vstopili skozi vrata, smo začutili strah, a hkrati smo bili vznemirjeni, saj nismo vedeli, kaj nas čaka. Kmalu smo ugotovili, da so pred nami štiri lepa leta. Najprej smo se zbrali v razredu in se na hitro predstavili. Nato sta v razred stopila razrednik in sorazredničarka. Najprej sta se predstavila, nato pa predlagala igro, kjer bi naj vsak o sebi kaj povedal. To je potekalo tako, da smo si v krogu podajali klopčič volne in tisti, ki jo je ujel, je povedal svoje ime, priimek, šolo, ki jo je obiskoval, in s čim se rad ukvarja. Nato nam je razrednik predstavil program gimnazije in to, kar naj bi skozi vsa štiri leta počeli.

Sledil je zanimiv program, ki so ga pripravili dijaki višjih letnikov. Vsak razred posebej se nam je predstavil s svojo točko. Sledila je predstavitev učiteljev, to naredila dijaka 4. letnika na prav poseben, a hkrati zanimiv ter smešen način. Sledila je malica. Po malici smo se odpravili nazaj v razred in si razdelili učbenike. Prvi dan je bil za nami in odpravili smo se proti domu polni novih pričakovanj in s flomastri popisanimi obrazi.
Kirs4- fAztvtov

Dijaki Gimnazije Ormož so na tradicionalni fazanijadi, ki je potekala v četrtek, 3. septembra 2015, medse uradno sprejeli še eno generacijo. Zabavne igre, v katerih smo se pomerili gimnazijci in dijakinje oddelka predšolska vzgoja, so pripravili dijaki četrtega letnika. Fazančki smo se predstavili s petjem, morali pa smo teči okrog palice, pokati balone, postaviti stolp iz plastičnih kozarčkov, usmeriti pisalo v prazno steklenico in celo osvajati. S končnim rezultatom tri proti dve je zmaga pripadla dijakinjam predšolske vzgoje, a smo se tudi gimnazijci zavzeto borili. Veliki finale fazanijade je bila častna prisega, ki smo jo izgovarjali kleče na koruzi. Za »topel« sprejem se je na nas usul še »hladni tuš«, saj smo bili glavne tarče za vodne balone in koruzo, torej nismo bili le popisani, ampak tudi mokri. Seveda so nam po zaključeni fazanijadi starejši dijaki velikodušno prepustili čiščenje. Upamo, daje bilo vredno potrpeti.
Naše pestre vtise iz fazanijade spremljajo mešani občutki. Nekateri so se počutili ponižane in nekoliko osramočene, ampak vsi dobro vemo, da je to del tradicije in nekaj, kar mora prestati vsak dijak, drugim pa je bila fazanijada všeč. Tukaj so naši občutki deljeni, a se vsi strinjamo, da je bila fazanijada za nas nepozabna izkušnja.
iftna ICorpar in
ftna Klinc.
Center šolskih in obšolskih dejavnosti Dom Škorpijon je drugi vikend septembra gostil 33 dijakov 1. letnika gimnazije in predšolske vzgoje.
Najprej smo se postavili v krog in si s pomočjo podajanja žoge zapomnili imena sošolk in sošolcev, pozneje pa smo se trudili z glasom izražati čustva. Vsi smo brez težav zaigrali veselje in srečo, z nekaj majhnimi težavami pa smo osvojili tudi jezo. Gospod Gregor nam je povedal, da so te delavnice namenjene izgubi strahu pred javnim nastopanjem. Vsak je moral pripraviti minutni nastop, v katerem je lahko razlagal o čisto poljubni temi. Najpogostejše pri nas so bile: vreme, okolica, prosti čas in prijateljstvo, posebej pa mi je v spominu ostal nastop o piščančjem paprikašu. Nekaterim je tremo pomagala premagovati terapevtska zlata prinašalka Lajka, ki je bila ves čas z nami v učilnici. Sama s tremo in očesnim stikom nisem imela težav, sem pa pri samem nastopu malo preveč opletala z rokami.
Po kratkem slovesu smo se zamenjali z drugo skupino in šli v drugo, manjšo učilnico. Tam nam je moderatorka Tanja Galun Založnik pripravila nekaj iger zaupanja in lovljenja. Najzanimivejše je bilo, ko nam je prebrala pravljico z naslovom: Zakaj so ponoči vse mačke črne, tri dijake pa poslala na hodnik. Po zgodbi sodeč, naj bi v starem Egiptu mačke bile božanstva in so se zato svetile. Ljudje so jih imeli radi in jih hranili ter crkljali. Imele so sanjsko življenje. Toda nekega dne so se faraoni zaprli v piramide, prebivalci Egipta pa so se odselili. V naglici so povsem pozabili na mačke, ki so bile prepuščene same sebi. Ker jih nihče ni hranil, so postale lačne in so se odločile, da bodo lovile miši. Ker pa so se mačke svetile, so bile na lovu za mišmi, ki so iz lukenj zlezle samo ponoči, neuspešne. Nazadnje so vse mačke sklicale nujen sestanek in mačjega boga Velikega Mačkona s svojimi zapletenimi mačjimi hieroglifi prosile, naj se nehajo svetiti. Veliki Mačkon jim je ugodil in tako mačke niso bile več lačne in so lahko lovile miši po mili volji. Potem je Lucija iz naše skupine zgodbo obnovila prvemu dijaku, kije prej odšel iz učilnice in tako je zgodba potovala do tretjega. Igra se je imenovala neke vrste gluhi telefon.
V petek, 11. septembra 2015, smo se ob pol osmih zjutraj skupaj s kovčki, potovalkami in z lunch paketi z avtobusom odpeljali izpred šole. Po uri in pol udobne, a počasne vožnje, med katero sem v glavnem brala in se pogovarjala s sosedo, smo prispeli na Veliki Boč. Ker naše sobe še niso bile pripravljene, smo potovalke pustili v preddverju in se razdelili v dve skupini: prva polovica po abecednem redu je šla v prvo učilnico, druga polovica pa v drugo. Sama sem ostala v prvi učilnici in začele so se delavnice Socialne veščine. Naš predavatelj Gregor Geč je bil prijazen gospod srednjih let, ki nam je razkril, daje dramski igralec in pisatelj knjige Črkolandija.
Na koncu je pravljica zvenela tako: Zakaj se mačke svetijo. Nekoč so bile mačke, ki so jih faraoni hranili, nekega dne pa so odšli in mačke niso mogle loviti miši. Potem so nekaj napisale in so se nehale svetiti. Na koncu delavnice sem sama obnovila zgodbo in vsi so bili presenečeni, koliko podrobnosti sem si zapomnila. Zanimive stvari mi gredo hitro v glavo.
Pred kosilom smo imeli pol ure časa, da smo razpakirali in postlali postelje. V naši sobi nas je bilo osem - ampak soba je bila velika, z lastno kopalnico, tako da ni bilo nobenega problema. Po okusno pripravljenem kosilu smo imeli pol ure pavze, nato smo se odpravili jahat. Najprej smo konje skrtačili in osedlali, potem pa smo jih peljali do kar velikega poligona, v katerem seje prvih pet povzpelo na konje in sledilo inštruktorjevim navodilom. Jahali smo v krogu in slalom, na koncu pa smo prestopili oviro. Jahala sem že večkrat, zato zame to ni bila nova izkušnja, je bila pa taka, ki si jo je vredno zapomniti. Po jahanju smo se po gozdu odpravili še na pohod do Avstrijske meje, kjer smo z eno nogo stali v Sloveniji, z drugo pa v Avstriji. Izmučeni smo se vrnili v dom na večerjo. Z ne pretiranim navdušenjem smo sprejeli dejstvo, da bomo lokostrelstvo zamenjali z improligo, ki se je izkazala za zelo zanimivo. Najprej je moral vsak v gozdu nabrati naročje dračja, nekateri so podrli celo drevo. Nato smo zakurili velik kres, ob katerem smo zaigrali nekaj skečev in zapeli nekaj pesmi. Pridružila se nam je tudi progasta oranžna mačka, ki je večer preživela v mojem naročju. Ko so temperature začele padati in je ogenj ugašal, smo se vrnili v dom in se v sobah pripravili na spanje. Sledilo je še večerno rajanje in basanje s sladkarijami, ampak mislim, da nas je bila večina do dveh zjutraj v posteljah.
Naslednje jutro nas je prebudil nadvse osovražen zven budilke, ki jo je ena od mojih čimer dobrovoljno nastavila, da ne bi zamudili jutranje telovadbe. Nobena izmed nas je ni upoštevala in zaradi kasnejše gneče pred kopalnico sva s Stello rahlo zamudili na jutranjo telovadbo. Kaj hočemo - skupaj s šolsko svetovalno delavko Polono Kosec Krajnc in profesorico Tanjo Galun Založnik, razredničarko 1. letnika programa predšolska vzgoja, nas je namreč spremljala tudi profesorica Bojana Moravec, so razredničarka 1. letnika gimnazije, ki poučuje tudi šport. Izmučeni od teka in razgibavanja smo si privoščili hranilen zajtrk - evro krem in čokolino. Po zajtrku so sledile delavnice - najprej nas je zunanja izvajalka Marijanca Korotaj poučila o nestrpnosti, kasneje pa nas je naša šolska svetovalna delavka uvedla v kakovostno izdelovanje miselnih vzorcev, pa tudi v različne tehnike učenja.
Ob pol enih je sledilo kosilo, nato pa hitro pakiranje, saj smo že ob pol dveh pomahali skozi okno avtobusa in se z zvrhano potovalko lepih spominov vrnili v gimnazijo, od koder smo se odpravili domov. Z gotovostjo lahko trdim, da smo se vsi veliko bolje spoznali in si že ob začetku šolskega leta ustvarili dobro mnenje - ne samo drug o drugem, ampak tudi o šoli in profesorjih.
'^Larisa ;
\jlii sb, silsl sQs
VzgojMj^AA
Dne 22. 11.2015 smo se tri dijakinje iz 2. letnika in dijakinje iz 1. letnika predšolske vzgoje udeležile vzgojiteljade, ki je letos potekala v Gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru.
Tam smo si najprej ogledali kratko uvodno predstavitev. Potem smo se razvrstile v različne delavnice. Sodelovale smo v dramski, likovni, naravoslovni, glasbeni in drugih delavnicah. Na delavnicah smo se učile novih običajev, ljudskih pesmi, se pripravljale na zaključno prireditev in se predvsem zabavale. Ko smo z delavnicami zaključile, smo z nekaterimi delavnicami sodelovale na zaključni prireditvi. Tako se je počasi vzgojiteljada zaključila in iz nje smo odšle polne novih dogodivščin.	,r"'	1
i Sara B. !
JŽjve/ti poA m4x> Ali aaA Ajof
“Če želiš uspeti, živi nad črto. Kar narediš danes, namreč zmeraj vpliva na to, kaj bo s teboj jutri.” To so besede, bolje rečeno prepričanje in življenjski motiv predavatelja in mediatorja mag. Janija Prgiča.
Jani je človek, ki vidi svoje poslanstvo vtem, da pomaga drugim. V tem, da vodi druge korak za korakom, dokler niso pripravljeni po poti stopati samostojno. In zakaj mu to toliko pomeni? V mladosti je bil sam eden izmed tistih, ki se niso znali odločiti, kaj si želijo v prihodnosti. Ni imel zastavljenih ciljev in spoznal je, da ga je začelo to zelo ovirati. Sprva se ni zavedal, daje s tem, da “živiš pod črto” kaj narobe, vendar je postajal vedno bolj nezadovoljen sam s sabo. Danes, kot sam pravi, posreduje znanje, ki ga je pridobil na točno tak način, kot si je sam želel, da bi ga v preteklosti predajali njemu. Njegova predavanja poslušajo vsi - od najstnikov do uspešnih podjetnikov. Tanka črta odgovornosti je le ena izmed njegovih predavanj in mi smo imeli srečo, da smo mu lahko prisluhnili.
Verjetno se sprašujete, kaj sploh je črta in kako je možno živeti nad in kako pod njo. Skušala vam bom pojasniti s primerom. Jani je namreč svoje znanje posredoval prek svojih izkušenj iz življenja in primerov iz vsakdanjega življenja. Primer: nekdo se bo želel vpisati na fakulteto in ga bo strah, svojo odgovornost bo prelagal na nekoga drugega in poiskal vse možne izgovore, zakaj nečesa ni storil, torej v tem primeru, zakaj se je raje odločil za drugo fakulteto, kije veliko lažja. Takemu načinu pravimo življenje pod črto - se ne borimo za to, kar si želimo in se predamo. Lahko pa živimo popolnoma drugače.
\Jlii sb, silsl sQs
Vse življenje že poslušamo, da se je potrebno boriti za svoje cilje. Potrebno je trdo delati. Res je, da vaja dela mojstra, ampak le, če mojster dela vajo. Prgič meni, da če bomo verjeli v svoje sposobnosti, bomo uspeli. In to je življenje nad črto.
TtiAi mi s«io trtkko
V sodobnem svetu, polnem tehnologije, je do različnih podatkov najlažje dostopati prek računalnika in mladi to tehnologijo danes kar dobro poznamo. Zato smo se odločili, da bomo tudi starejše občane naučili nekaj osnov uporabe računalnika.
Teden dni smo se dobivali vsak dan, od ponedeljka do petka, ob dogovorjeni uri in se družili v šolski računalniški učilnici. Tiste, ki so se z računalnikom srečali prvič, smo začeli učiti osnov. Za začetek je bilo to prižiganje računalnika.
Zapomniti si je potrebno, da smo mi tisti, ki vplivamo na to, kar se nam dogaja. Pozitivne misli in volja bodo zmeraj prinesle dobre stvari. Zame danes uspeti pomeni, da uspešno zaključim šolanje, se vpišem na željen faks in se zaposlim. Za nekoga drugega je uspeh, ko je na koncu mesca nagrajen s plačo za trdo delo in spet za nekoga tretjega, da osreči svoje vnuke. Za vse to je potrebno nekaj volje in truda in najpomembnejše, odločitev, da živimo nad črto!
r----------
; Monilca 1 _________■*
Tečaja so se udeležili tudi udeleženci, ki so bili z nami že prejšnje leto in takšni, ki doma že nekaj časa uporabljajo računalnik. Tem smo skušali odgovoriti na vprašanja, ki so se jim porajala v zvezi z računalnikom.
Večino je najbolj zanimal splet. Tisti, ki še niso imeli računa elektronske pošte, smo jim ga ustvarili, da so si lahko med seboj dopisovali. Nekateri so si zaželeli tudi facebook profil, spet druge pa je zanimalo, kako na spletu poiskati recept za slastno kosilo.
Nekateri smo nekaj časa posvetili tudi uporabi mobilnega telefona in tabličnih računalnikov. Zraven vsega učenja je vedno ostal tudi čas za kavo in prijetno druženje. Med klepetom s starejšimi, smo se tudi mi kaj naučili in pridobili nekaj novih izkušenj.
Zadnji dan našega tečaja smo podelili našim gostom tudi potrdila o opravljenem tečaju in droben spominek na Gimnazijo Ormož, vrečko čaja s šolskega zeliščnega vrta.
Med tečajem smo spoznali, kako je biti učitelj, saj smo bili za en teden tudi mi na nek način učitelji. Znanje, ki ga imamo, smo se trudili podati na čim enostavenejši in za razumevanje preprost način. Tečaj smo zaključili z upanjem, da so tečajniki pridobili nekaj novega znanja in da bodo od sedaj tudi sami uporabljali računalnik, da si
olajšajo delo.	........*
; Kluša ',
\M'
lil s&, sj/sl sb
Kot vsako leto, smo tudi letos dijaki stopili skupaj in se potrudili za pripravo prazničnega božičnega vzdušja v naši gimnaziji.
Vsak razred seje posvetoval, kakšne okraske bi izdelali za božično jelko, ki nam jo je naš hišnik postavil v avli šole. Ko smo zaključili izdelovanje okraskov, smo se vsi dijaki 11. decembra zbrali v avli, kjer smo ob prijetnem druženju okrasili jelko s posušenimi pomarančami in marmeladnimi piškoti, s katerimi smo se tudi sami posladkali. Ker vzdušje ne bi bilo praznično, če ne bi bilo božične glasbe, smo uporabili kar šolski radio.
Tako je minil še en dan, poln veselja, izmenjanih besed in domačega, prijateljskega vzdušja, ki nam bo prav gotovo ostal v spominu.	.........■.
i Spela K. I
PokoA skozi £is4riski ViivtigAv’
il^-llo! 0<vk/K\ Trtg! £ortjowv! Pvivje/f"!
Dijaki drugega in tretjega letnika smo se že takoj na začetku šolskega leta odpravili na pohod skozi Bistriški Vintgar. Planinarili smo po geomorfološkem naravnem spomeniku, ki ga je ustvaril potok Bistrica. Na začetku poti si nismo predstavljali, kako dolga in naporna pot nas čaka. Med pohodom smo lahko opazovali naravo in se nadihali svežega zraka. Že po prvih nekaj minutah smo bili vsi zadihani, saj je bil naš tempo zelo hiter, naši postanki pa zelo kratki. Večino časa smo spraševali, kako dolgo pot še imamo pred seboj, naš vodnik pa nam je vztrajno odgovarjal 30 minut, večkrat smo že skoraj obupali, da ne bomo nikoli prišli do cilja. Ko smo končno prispeli na cilj, izmučeni in prezebli, smo bili ponosni in veseli, da smo zmogli.	--------,
! Mastja
Na osnovnih šolah Središče ob Dravi, Miklavž pri Ormožu in podružnici Kog so septembra organizirali Dneve jezikov. Pridružile smo se jim tudi učenke 2. in 3. letnika in jim skozi delavnice poskušale približati angleški, nemški, francoski ter ruski jezik.
Učenci v nižjih razredih so se pri angleški delavnici učili, kako po angleško povedati, kaj imajo radi in skupaj z dijakinjami zapeli pesmico The vvheels on the bus.
Pri delavnici nemškega jezika so se učenci tretjih in četrtih razredov učili živali, učenci sedmih razredov hrano, učenci osmih in devetih razredov pa so spoznavali države in njihove značilnosti.
V petem, šestem in sedmem razredu pa so dijakinje izvedle delavnico francoskega jezika. Francijo in njene znamenitosti so jim predstavile skozi kviz, naučile pa sojih tudi nekaj francoščine.
Učenci devetega razreda so spoznavali Rusijo, ruski jezik in cirilico. Naučili so se pozdraviti in se po rusko predstaviti.
Učenci so bili nad delavnicami navdušeni, naučili pa so se tudi marsikaj novega o jezikih ter državah. T ~C “ “1
[ otasa !

»Obvl^Aov^rtjii/ 4r<Mev^kAj<^ obvl^AcvcvNj^/ zivlj<MjA«
Bolniki alkoholizma so spregovorili o tem, kako jim je bolezen spremenila življenje
V življenju se mnogokrat znajdemo v položaju, v katerem preprosto ne smemo popustiti in dovoliti, da se življenje razplete popolnoma drugače, kot smo si želeli. Zdi se preprosto, a je kar precej zapleteno. Slej kot prej to spoznamo vsi. Pravtako se še prehitro znajdemo v položaju, ki nas lahko vrže s tira. In takrat je pomembno, da ostanemo močni in se borimo. Vemo, da marsikdo, ki nima uspešne podpore v družini, med prijatelji, sodelavci, išče drugačne rešitve. Mnogi sežejo po substancah, ki obrnejo življenje na glavo. Droga in alkohol sta ena izmed njih, predvsem zadnji je največji problem v današnji družbi in je že temeljito »zasidran« vanjo.
Verjamem, daje odvisnost le posledica veliko globljih, večinoma čustvenih potreb; morda celo alternativa zanje. Verjamem tudi, daje vdanašnji družbi odvisnost še vedno velik tabu, vendar nam vedno bolj uspeva širiti pomembna dejstva o odvisnosti v družbi, zlasti med mladino. Nevednost je tista, ki nas velikokrat popelje v težave. Zaradi tega sem se udeležila delavnice v okviru Centra medgeneracijskega druženja v Psihiatrični bolnišnici Ormož. Skupaj z osebjem in bolnikoma bolnišnice smo se približali skritim pastem odvisnosti, kijih morda nekateri od nas še nismo poznali. Osredotočimo se na odvisnost od alkohola.
Alkoholizem je neozdravljiva bolezen
Alkoholizem je bolezen, ko posameznik ne more brez alkohola in ob tem ne bi čutil duševnega in telesnega pomanjkanja. Da je nekdo odvisen od alkohola, lahko trdimo takrat, ko z njim lajša svoje probleme. Bolniki alkohol potrebujejo pri vsakodnevnem funkcioniranju, tudi pri najenostavnejših opravilih.
Z nami sta delila zgodbo o alkoholizmu. Ženska, ki je zdravljenje že prestala in je znova zabredla v odvisnost, nam je povedala, da je ločnico v njenem življenju predstavljala smrt njenega očeta, ki je bil vedno steber, ki jo je držal pokonci.
Moški nam je zaupal drugačno, vendar podobno zgodbo, ki je vodila v isto smer. V alkoholizem. Sta le ena izmed mnogih, ki sta danes pripravljena deliti svojo zgodbo in vplivati na boljšo prihodnost mladih.
Podatki v Sloveniji kažejo, da se uživanje alkohola iz leta v leto povečuje, starostna meja uporabnikov pa pada.
Bolnika in uslužbenka bolnišnice so nas želeli opozoriti na to, da lahko v odvisnost vodi že kozarec alkoholne pijače na dan. Količina se z dneva v dan veča, um se nauči slabe navade, pravtako telo potrebuje uživanje za pravilno delovanje.
Korak v pravo smer
Omenim naj še to, da je ob slabih trenutku pomembno, da se zavedamo, da imamo bližnje, ki nas imajo radi. In kako lahko ti pripomoreš k temu, da pomagaš drugim? Včasih je ključen le iskren pogovor, da nekdo ne zaide s poti. Vsak problem, ki se sprva zdi še tako nerešljiv, se lahko razplete. In ravno obvladovanje težkih trenutkov, je pomembno za obvladovanje našega življenja.
: Monilca U. i
SLr<XV£<N£K*
GTMNfAVZm&I
W ejbšeos
Rdeča zastava in na njej bel križ. Prelepa prostrana dežela severa, z zelenimi dolinami in širnimi travnatimi površinami. Baltske plaže in Severno morje po katerem so nekoč veslali Vikingi. Ali že veste, o kateri deželi govorimo? Naj vam še malo pomagamo ... Leži na skrajnem severu, meji na Nemčijo, glavno mesto je Kopenhagen. Danska seveda. V sklopu slovensko-danskega prijateljstva in Društva slovensko-danskega prijateljstva so se tudi letos trije najbolj pridni dijaki 3. letnika odpravili na vseslovensko ekskurzijo na Dansko. Tam so bili dolgih devet dni in na koncu povedali, da so v srcu resnično spoznali pomen domotožja ter ponosa do naše male deželice Slovenije. Davida, Moniko in Janjo je pot vodila skozi celotno srednjo Evropo in še dlje, saj so prevozili celoten danski polotok in manjše okoliške otoke.
Odpravili so se 4. septembra ob sedmih zvečer in se odpeljali izpred Dolgega mostu v Ljubljani, na pravo severno dogodivščino. Na avtobusu so spoznali dijake iz vse Slovenije in imeli čas, da se z njimi dobro spoznajo že v prvih dvajsetih urah, kolikor je trajala vožnja. Ko so prispeli, so tako v tednu dni spoznali Dansko in Dance ter se ustavljali ob znamenitostih kot so cerkve, galerije, kipi, Legoland in prelepe obale. Našim dijakom so bila najbolj všeč plaže in obale severnega morja, ki se lahko pohvalijo s čudovitim modrim morjem in mehkim peskom, čeprav kdaj pa kdaj zavije ledeno mrzel danski veter, kije nevajene Slovence precej prepihal.
M
Obiskali so mesta Arhus, Roskilde, Ejsberg, Kopenhagen, tudi hišo pravljičarja H.C. Andersena, v kateri so med drugim predstavljali vse njegove pravljice in like v njih, zato smo med knjižnimi policami zagledali tudi slovensko izdajo Cesarjevih novih oblačil in nekaterih drugih uspešnic, Danska se lahko pohvali z mnogo čudovitimi gradovi, ki smo si jih z zanimanjem ogledali. Tako smo obiskali bogato okrašen grad kralja Christiana IV. in graščino, kjer naj bi Shakespeare dobil navdih za svoje mračno delo Hamlet in kjer bi naj celotna zgodba tudi potekala. Ob vseh dogodivščinah in ogledih smo seveda imeli čas tudi za medsebojno druženje. Celotna ekipa se je dobro povezala in glasbeno uskladila, saj so zapeli odlično podoknico tudi našemu veleposlaniku na Danskem, ki jih je nagradilo s pogostitvijo. Med potovanjem so dijaki prenočevali v dijaškem domu, hotelu in pri danskih vrstnikih. Zadnje je bila za mnoge prva izkušnja navezovanja stikov z vrstniki iz tujine in bili so zelo navdušeni, saj ima mladina vedno veliko skupnega. Bivanje pri gostiteljih vrstnikih lahko po besedah dijakov opišemo kot zanimivo in razburljivo, saj se naši kulturi precej razlikujeta. David, ki je bival pri zgovorni Johanni, pravi, da mu bo okus domače kuhe Johannine babice v spominu ostal za zmeraj. Celotna izkušnja bivanja pri vrstnikih in družinah je bila za Slovence nekaj povem novega, saj smo pri nas zelo pogosto nastanjeni v hostelih ali podobnih gostiščih. Za to smo bili še toliko bolj veseli, ko so nas družine tako toplo sprejele in nam omogočili doživeti državo prek njenih ljudi.
Nato je sledila še manjša zabava pri dijakih, kjer so se s svojimi danskimi vrstniki še pobližje in bolj najstniško spoznali. Druži jih ne le skupna glasba ampak tudi odprtost in komunikativnost, kar smo ob obisku Danske hitro spoznali. Drugi slovenski večer je potekal dokaj podobno, vendar pred veliko bolj narodno pestro publiko. To je bil za mnoge najbolj nepozaben večer ekskurzije (seveda poleg zabav), saj so dijaki sporočili, daje bil odziv publike neverjeten. Verjetno tudi za to, ker mednarodno šolo v Kopenhagnu, v kateri so nastopali, obiskujejo učenci iz vsega sveta in so jih naša pisana in raznolika kultura ter dobra jedača in pijača resnično navdušile.
Slovenska odprava je imela na potovanju tudi dva slovenska večera, na katerih so predstavljali Slovenijo. Na prvem večeru, 7. septembra, so tako svojim gostiteljem in njihovim staršem predstavljali splošne značilnosti Slovenije, njeno kulturo, znane osebnosti, jedačo in pijačo ter znamenitosti. Sledila je pogostitev, na kateri so dijaki predstavili naše tradicionalne jedi in domače vino. Povemo lahko, da so bili prav srečni, ko so spet jedli domačo hrano, čeprav danske niso mogli prehvaliti, saj jedo veliko zdravih obrokov. Sama odprava je štela mnogo nadarjenih glasbenikov in pevcev, tako so lahko dijaki tudi zaplesali in verjemite, da ni manjkalo ne smeha ne pohojenih nog.
Naši dijaki so tako ob silovitem odzivu publike ponosno peli slovensko himno in še eno uro po programu z novimi mednarodnimi prijatelji navdušeno “žurali”. Med drugim so v programu zapeli slovenske ljudske pesmi kot so: En hribček bom kupil, Roblek, peli pa so tudi Na soncu in Roke skupine Siddharta. Tako so navezali stike z japonskimi, španskimi, afriškimi in tudi mehiškimi vrstniki, ki so ob koncu vzklikali Love Slovenia ali po naše ljubim, ljubimo Slovenijo. Ja, tudi mi jo in prvič smo bili na to našo državico tako zelo ponosni.
Ob slovesu, deveti dan, je bilo skoraj nemogoče verjeti, da se izkušnja Danske končuje in dan je dobil malce grenak priokus, toda dijaki so se odločili, da zadnje ure dodobra izkoristijo. Tako so kupili še zadnje spominke, poslikali še zadnje fotografije in se zadnjič ozrli ter pomahali v slovo Danski.
Domov so se vrnili polni energije, z novimi življenjskimi izkušnjami ter prijatelji, z mislijo, da so v mirni severni danski svet vnesli slovenski ogenj. S svojimi slovenskimi prijatelji pa so in ostajajo v stikih, pripravljajo pa se tudi že na praznovanje 20-letnice obstoja slovensko-danskega prijateljstva, 20. novembra, kjer bodo obujali spomine na teden dni Danske. Za končno popotnico so vsi trije Ormožani povedali, da bodo takšno čudovito izkušnjo zagotovo ponovili. Če ne že v bližnji prihodnosti, bodo enkrat zagotovo znova obiskali to severno, travnato deželo.
1 Janja Z. in Dauid' 1
^00^40
po	(rbiU/i
Ažurna obala. Le kako bi opisali to sanjsko deželo? Plaže, palme, razkošje, sinje modro morje ter življenje kot v filmu. Vse to je lahko doživela skupinah enajst najbolj pridnih in delovnih dijakov Gimnazije Ormož, ki seje po tamkajšnjih krajih potepala med 11. in 12. oktobrom. Družbo sta jim delali profesorici Nina Cerkvenik in Vesna Tomše.
Po dolgi in utrujajoči nočni vožnji, sprva po Sloveniji, kasneje pa tudi mimo nekaterih večjih mest v Italiji, kot so Verona, Milano in Genova, smo neprespani, a polni pričakovanj prispeli v kneževino Monako. Ko nam je uspelo parkirati, smo se sprehodili po bogatih ulicah Monaka. Uživali smo svoje trenutke slave na stezi formule ena ter pred najdražjim kazinom in hotelom v mestu. Poslikali smo se z Ironmanom in si ogledali Prinčevo palačo, pred katero nam je vodič razložil, katere pogoje morajo moški izpolnjevati, če želijo postati člani prinčeve straže, menjavo le-te pa smo si lahko tudi ogledali.
Sledil je ogled oceanografskega muzeja, kjer nas je že ob vstopu prestrašil orjaški ligenj, ki je visel nad našimi glavami. Glavna atrakcija muzeja je bilo božanje morskih psov, o katerih smo tudi izvedeli veliko novega. Nazadnje smo se nekateri malo dlje časa zadržali v akvariju, drugi pa so si privoščili kavico. Po ogledu Monaka, smo se z avtobusom odpravili proti mestecu Eze, ki nas je navdušilo s svojo prikupnostjo in preprostostjo. V mestu smo obiskali parfumerijo Fragonard, v kateri izdelujejo parfume tudi za najbolj znane svetovne znamke, kot je Chanel. Povedali so nam, kako te parfume izdelujejo ter nas popeljali skozi njihove prostore.
1
Zadnja postojanka tega dne je bilo največje mesto Ažurne obale, Nica. V Nici smo bili deležni prav takšnega blišča, če ne še večjega, kot v Monaku. Medtem ko so eni nekaj malega prigriznili, smo drugi s sladoledom v roki posedali na plaži in se nastavljali toplim sončnim žarkom. Vsi utrujeni od napornega dneva smo se odpeljali v Antibes. Po nastanitvi in krajšemu počitku v hotelu smo šli na večerjo. Do restavracije smo morali skozi nakupovalni center, v katerem smo videli ogromno trgovino s kar oseminštiridesetimi blagajnami. Nadaljevanje večera smo preživeli ob druženju v hotelskih sobah.
Drugo jutro ni bilo časa za poležavanje. Ker smo želeli dan kar najbolje izkoristiti, smo vstali že zelo zgodaj. Po zajtrku smo se odpeljali v središče Antibesa, kije bilo na deževno nedeljsko jutro zelo mirno in zapuščeno. Nekaj več ljudi je bilo zbranih le v kavarnah in na mestni tržnici. Po kavi, ki nas je končno docela zbudila, smo nadaljevali pot proti Cannesu, kije čisto nasprotje Antibesu. Cannes je mesto blišča, filmske industrije in zvezd. Tam smo videli slavne stopnice, prekrite z rdečo preprogo, po kateri se sprehajajo nekatere največje filmske zvezde.
Za kosilo smo si privoščili pico, poiskali še nekaj spominkov in začeli z vožnjo proti domači državi, kamor smo se vrnili v zgodnjih jutranjih urah.
!Mojca in Musa,'
S+rotovna ekskurzija geografov tn zgodovinarjev
V četrtek, 8. oktobra 2015, smo se dijaki, ki smo izbrali geografijo in zgodovino kot maturitetna predmeta, odpravili na strokovno ekskurzijo v Velenje in Celje. V Velenju smo si najprej ogledali muzej premogovništva, kjer smo s pomočjo animacij in vodiča spoznali delo rudarjev ter nesreče, ki so se dogajale ob njihovem napornem delu. Po ogledu smo se odpravili na predavanje o okoljskih problemih premogovništva in TE Šoštanj ter se sprehodili ob Velenjskem jezeru.
V	Celju smo si najprej ogledali stari trg, nato pa se odpravili na Celjski grad. Spotoma smo se ustavili na kratkem kosilu v priljubljenem Mc Donald'su.
V	tem času je skupina zgodovinarjev obhodila Celjski trg ter dopisala nahajajoče se stavbe, medtem ko je skupina geografov imela prosto, da se je lahko pripravila na delo turističnega vodiča po Severovzhodnem predalpskem gorstvu in okolici. Po zelo zanimivem in napornem dnevu smo se popoldne odpravili domov.
I
I
Sabina
Naravoslovna okskurzija
Dijaki maturitetnih skupin biologija, kemija, fizika in informatika smo se v sredo, 7. oktobra 2015, udeležili strokovne naravoslovne ekskurzije v Ljubljani, kjer smo spoznali delovanje znanstvenih institucij.
Najprej smo se vsi udeleženci ekskurzije odpravili na predavanje, kije potekalo v Izobraževalnem centru za jedrske tehnologije v Podgorici pri Ljubljani. Tam smo izvedeli več o jedrski tehnologiji, kako jedrsko energijo pretvorimo v električno, radioaktivnosti in fuziji. Udeležili smo se tudi delavnice o radioaktivnosti in si nato ogledali še jedrski reaktor.
Po kosilu se je skupina biologov odpravila na ogled Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer so imeli »dan odprtih vrat«. Tam so na zanimiv in eksperimentalen način predstavili delo v vsakem izmed oddelkov, ki delujejo v Ljubljani. To so Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo, Oddelek za genetsko toksikologijo in biologijo raka, Oddelek za ekologijo sladkovodnih in kopenskih ekosistemov in Oddelek za entomologijo. Skupina fizikov in informatikov se je odpravila na predstavitev in ogled organizacije Arnes. Tam so izvedeli, kaj je Arnes (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije), s čim se ukvarja, katere storitve ponuja, kako funkcionira in si nato ogledali še strežnike.
Zatem so biologi odšli v Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer so si ogledali razstavo »Živela evolucija«, kjer so prek nazornih računalniških animacij spoznavali, kako sta se razvijala modri planet in življenje, ob modelu dinozavra v naravni velikosti in nekaterih originalnih fosilnih ostankih so iskali odgovore na vprašanja, ki so si jih zastavljali učenjaki, preden je Charles Darvvin, katerega življenje je zaznamovalo potovanje z ladjo Beagle, spoznanja povezal v znamenito evolucijsko teorijo. Skozi razstavo so se sprehodili skozi več kot tri in pol milijard let nazaj, ko je evolucija oblikovala neizmerno raznolikost življenja na Zemlji.
Ostale maturitetne skupine so si vtem času ogledale astronomski observatorij Golovec. Tam so videli teleskop VEGA, predstavili so jim delovanje in namen Golovca, spoznali so tudi računalniški program, s pomočjo katerega lahko opazujemo vsa ozvezdja.
Po napornem dnevu, polnem doživetij, smo se
odpravili domov.	...........
I ftlenta
Za nekatere dijake so se letošnje jesenske počitnice znova pričele s športnim taborom na Rogli, drugi smo se tja odpravili prvič.
V petek, 23. 10. 2015, smo se v spremstvu treh profesorjev, Bojane Moravec, Antona Laha in Romana Bobnariča z avtobusom odpeljali športnemu, aktivnemu in zabavnemu vikendu naproti. Za začetek smo si privoščili krajši oddih v Termah Zreče, kjer smo se okopali in si odpočili od šole ter se fizično pripravili, saj je bil pred nami zelo naporen vikend. Po krajši vožnji do hotela, smo se po nastanitvi v sobah odpravili na večerjo. Začeli smo s plesno delavnico, v kateri sta nas plesalca plesne skupine Moreno naučila nekaj plesov, ki smo jih vsi skupaj zaplesali in se na koncu tudi posneli. Sledil je še kratek disco za tiste, ki so se hoteli še naprej zabavati.
Naslednjo jutro smo po zajtrku začeli z zelo zanimivim športom - s frizbijem. Vsi smo vedeli, kaj je to in kako se igra za zabavo, ampak kot šport je zahteven, težek in seveda tudi zabaven. Popoldan, ko smo si že odpočili, smo se najprej spustili po Zlodejevem, tisti, ki nam je bilo zelo všeč, tudi dvakrat, ter se potem vrnili nazaj v telovadnico, kjer smo se razdelili v dve skupini. Medtem ko se je ena skupina učila veščin karateja, se je druga pomerila v igranju touch ragbija. Po večerji smo si privoščili film, ki se je navezoval na nedeljsko dejavnost - preživetje v naravi.
Naučili smo se, kako postaviti šotor, narediti vozel, zakuriti ogenj, destilirati vodo in še česa, kar bo nam prišlo prav, da se bomo znašli v naravi. Po kosilu, pospravljanju sob in pakiranju, smo se na žalost morali odpraviti domov. Naše tridnevno druženje na Rogli je bilo končano in vsi smo odšli nasmejanih obrazov, z vedenjem, da se bomo naslednje leto lahko znova vrnili, če se bomo želeli.
Iftna K-orpar;

Debatni turnir
V soboto, 14. novembra 2014, je v naši gimnaziji potekal drugi srednješolski debatni turnir vtem šolskem letu. Na turnirju je sodelovalo 36 ekip iz vse Slovenije, ki so se lahko pomerili v slovenski ali angleški debati.
Srednješolci smo debatirali na pripravljeno trditev: »Podpiramo uporabo genskega inženiringa za izboljševanje človeka.« in impromptu trditev: »V srednje šole bi morali uvesti obvezno testiranje na droge.« Zmagovalci slovenskega dela turnirja so bili ekipa Velenjske dekline iz Gimnazije Velenje, zmagovalci angleškega dela turnirja pa ekipa Gimnazije Bežigrad Red Starš.
V slovenskem delu je naša najboljša ekipa za las zgrešila finale in se uvrstila na 6. mesto. Od 72 govorcev na slovenski strani je Maja Filipič zasedla 12. mesto, Nika Bedekovič 13., Janja Žinko pa 20. mesto
Debatni klub se že veseli naslednjega turnirja, ki bo v decembru v Gimnaziji Litija, kjer bodo vse trditve improrctu.
Preživetveni tabor
Wja F.':
O preživetvenemu taboru sem slišala od sošolcev in ker se mi je zdelo zanimivo, sem se odločila, da se bom udeležila tega tabora tudi sama in preživela začetek počitnic malo drugače.
Prvič smo srečali 29. junija 2015, kjer so nam na kratko razložili, kaj vse lahko pričakujemo na taboru in nam razdelili opremo. Naslednji dan smo se ob jutranjih urah odpravili proti Kočevju. Ko smo prispeli na cilj, so nas razdelili v dve skupini in preživetveni tabor se je pričel. Prvi dan smo imeli čas do večera, da smo postavili bivak, nabrali drva ter naredili kruh, ki smo si ga pozneje spekli na ognju. Naučili so nas tudi, kako prižgati ogenj s pomočjo palic ter žice. Po nekaj poskusih nam je le uspelo in zakurili smo ogenj. Ko smo vse pripravili, smo se družili ob ognju. Da ogenj ne bi ugasnil, smo morali paziti nanj, zato smo se razdelili v skupinice po dva ali tri ter se menjevali na straži.
Drugi dan so nam zgodaj zjutraj pokazali, kako zakuriti ogenj s pomočjo bambusove palice in potem smo se odpravili naprej. Pokazali so nam tudi, kako ravnati v primeru, če se kdo poškoduje. Tako smo sestavili nosilo in ga tudi preizkusili. Na poti do točke, kjer naj bi prenočili, smo nabirali rastline, s katerimi smo si lahko skuhali čaj ali pripravili kaj za pod zob. Ko smo prišli na ciljno točko, smo spet nabrali drva, postavili bivak ter zakurili ogenj. Za pojedino smo tokrat dobili ribe, ki smo si jih spekli na ognju.
Tretji dan smo prišli do zadnje ciljne točke, kjer smo se naučili, kako izdelati orožje iz lesa. Potem smo nabrali smolo, jo raztopili in dobili neke vrste lepilo. Ker voda na tem območju ni bila pitna, smo morali vse prekuhati. Čaj smo si kuhali z rmana, vejic smreke ...
Četrti dan so nas na poti domov odpeljali v bližnjo gostilno, kjer so nam kot nagrado, da smo preživeli tabor, častili pico, dobili pa smo tudi priznanja za uspešno končan tabor. Domov smo prišli v popoldanskih urah, kjer nas je pričakal gospod Ernest Pleh, ki nas je izprašal, kako je bilo na taboru. Potem smo se poslovili in odšli svojo pot.

Na taboru se je vedno dogajalo kaj zanimivega. Naučili smo se zakuriti ogenj z bambusom, žico ter lokom. Preizkusili smo se tudi v postavljanju bivaka, v katerem smo tudi prenočili. Najbolj všeč so mi bili večeri, ko smo bili zbrani ob ognju. Spremljevalci, ki so bili z nami, so bili odlični, vedno so nam bili na voljo, če smo potrebovali pomoč. Ob koncu tabora so za nagrado častili pico, da nismo domov prišli lačni. S taborom sem zelo zadovoljna in bi ga priporočila tudi drugim, saj je enkratna izkušnja v naravi, kjer se lahko naučiš kaj novega. Upam, da se bom lahko udeležila tabora tudi naslednje leto.	---------,
1 Amanda 14.!
SPOZNAVNI TURNIR ULTIMATE LIGE ..........................
V soboto, 28. novembra 2015, so se naši dijaki odlično odrezali na spoznavnem turnirju srednješolske ultimate lige v Mariboru.
Ultimate je brezkontaktni ekipni šport, ki se igra s pomočjo frizbija. Igra se igra na travi, mivki ali na prostem. V ekipi je 5 do 7 igralcev. Poudarek pri tej športni disciplini je fair play igra. Vsak igralec je seznanjen s pravili in jih mora upoštevati, saj igre ne spremlja sodnik.
Gimnazija Ormož in Druga gimnazija Maribor sta sodelovali z dvema ekipama, Gimnazija Slovenska Bistrica s tremi, Gimnazija Ptuj, Tretja gimnazija Maribor in Prva gimnazija Maribor pa s po eno ekipo.
Med igro smo čutili medsebojno spoštovanje, saj se igralec po vsaki napaki takoj opraviči. Po vsaki tekmi se igralci postavijo v krog ter povedo, kaj je bilo med igro narobe, kako so nasprotniki igrali in izrazijo svoje mnenje. Enako stori nasprotna ekipa, nato se vsi igralci pozdravijo. Obvezni del igre je tudi analiza igre s trenerjem.
Druga ekipa naše šole se je uvrstila v finale, ki se ga zaradi drugih obveznosti nismo mogli udeležiti. Kljub temu smo bili povabljeni na reprezentančni trening, kar je za nas največja nagrada. Če se bomo dobro odrezali, se lahko
udeležimo svetovnega prvenstva, ki bo na Poljskem.	g (Vt TjCiŠa~Ž'
Izmenjava GImnazIJe Vič In Ormož
Nekateri dijaki letošnjega 3. letnika smo se lani udeležili izmenjave z Vičani. V mesecu maju smo se odpeljali k njim v Ljubljano, kjer smo pri njih tudi nekaj dni bivali in izkusili življenje v velikem mestu. To šolsko leto pa so Vičani obiskali nas in videli naše kraje ter izkusili, kako je živeti v veliko manjšem mestu.
Vičane smo ob njihovem prihodu na železniško postajo, 5. oktobra 2015, veselo sprejeli, saj nam je David zraven zaigral na harmoniko. Zatem smo se odpravili proti gimnaziji, kjer smo se najedli, saj nas je potem čakal ogled Ormoža ter vinske kleti P&F. Po predstavitvi pridelave vina smo se odpeljali proti Kogu na Turistično kmetijo Hlebec, kjer smo imeli kuharsko delavnico in si sami pripravili večerjo.
Preden smo zaključili naš prvi dan, poln novih zabavnih trenutkov, smo zaplesali in zapeli ob domači glasbi.
Drugi dan smo se zjutraj odpravili na trgatev na Jeruzalem in nekateri izmed Vičanov so tako opravili svojo prvo trgatev. Po končanem delu smo imeli malico ter se z avtobusom odpeljali v Veržej na lončarsko delavnico, kjer nam je Urša Ambrož najprej pokazala, kako izdelati preprosto glineno posodico, potem pa smo si jo izdelali še sami.
Čakal nas je še obisk dvorca Jeruzalem, kjer smo imeli mini degustacijo in strokovno predavanje o odnosu do vina.
Zadnji dan izmenjave smo šli na ogled ormoškega gradu, nato pa se z vlakom odpeljali na Ptuj. Čeprav je bil deževen dan, to ni uničilo dobrega vzdušja in smo se vseeno sprehodili po Ptuju, vse do toplic. Tukaj smo v prijetno topli vodi izkoristili naše zadnje ure skupnega druženja in s težkim srcem pomislili na to, da se bomo počasi razšli.
Ob prihodu vlaka smo se od Vičanov težko poslovili, vendar smo si obljubili, da bomo obdržali stike. Spet smo skupaj doživeli nove, lepe in zabavne trenutke ter se še bolj navezali drug na drugega, saj smo veliko več časa posvetili skupnemu druženju.	■■ -v-------- - ■;
! Spela IC -
Tudi dijakinji Gimnazije Vič sta o izmenjavi povedali nekaj besed:
Pred izmenjavo Vič-Ormož sem imela z izmenjavami bolj slabe izkušnje. Večinoma zaradi neznanja angleščine s strani osebe, ki sem jo dobila domov. Zato mi je BLAZNO všeč ta ideja o izmenjavi med slovenskimi gimnazijami (med različnimi regijami).
Z gotovostjo lahko trdim, da je bila letošnja izmenjava uspešna. Spoznala sem veliko super ljudi (tako iz Ormoža, kot iz Ljubljane), s katerimi smo postali dobri prijatelji. Meni je bil sicer bolj všeč ormoški del izmenjave. V Ljubljani smo bili, po mojem mnenju, preveč skoncentrirani na center mesta. Lahko bi si ogledali tudi okolico Ljubljane, ker je bilo takrat zelo lepo vreme. Zdi se mi, da bi lahko manj organizirali in več časa prepustili samemu druženju. Tega je bilo več, ko smo prišli v Ormož. Všeč mi je bilo kuhanje pri Hlebcu, sprehod po Svetinjah ...
Posebej bi pohvalila še lončarsko delavnico, kjer sem se zelo zabavala.
Zdi se mi, da so se pri organizaciji vsi potrudili in bili hkrati sproščeni, kar je najpomembnejše. Ormož je zelo lep kraj, zato bom še kdaj prišla. Upam pa tudi, da se z Ormožani kmalu spet vidimo, ker so zakoooon!
Eva Bevk
Spoznali smo nove prijatelje, s katerimi smo preživeli veliko časa. Skupaj smo odkrivali lepote Ljubljane in Ormoža, pri tem pa ustvarjali nove spomine. Imeli smo se zelo lepo in zabavno. Meni osebno je bilo zelo všeč.
Rebecca Celestina
Toučbe^ jpjsmuLgjDjčbe^
V petek, 27. 11. 2015, smo se dijakinje programov gimnazija in predšolska vzgoja odpravile na izlet v Ljubljano. Najprej smo obiskale Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer so nam predstavili delo tačk pomagačk. To je prostovoljno društvo, ki izvaja terapijo s pomočjo psov in združuje člane, ki skupaj s svojimi psi obiskujejo vrtce, šole, bolnišnice, knjižnice, domove starostnikov, rehabilitacijske centre ... Terapevtski psi so običajni družinski ljubljenčki, a so posebej usposobljeni. Biti morajo naklonjeni ljudem, prijazni in vsaj nekoliko šolani. Izkušnje kažejo, da prisotnost psa, igra z njim in skrb zanj na večino ljudi zelo dobro vpliva.
Članica društva tačke pomagačke in profesorica matematike Mojca Trampuš nam je s svojo zlato prinašalko Šapo predstavila delo terapevtskega psa v vrtcu, kjer se z njegovo pomočjo otroci učijo prvih korakov računanja, hkrati pa otroke spodbuja k igri, pogovoru, spoštovanju dogovorjenih pravil, daje jim občutek sprejetosti in jim tako krepi samozavest. Šapa je vsak dan prisotna tudi pri pouku matematike, kjer večina časa počiva, a po mnenju dijakov vseeno pripomore k boljšemu vzdušju, saj so ob njej veliko bolj sproščeni, pogumni in motivirani.
Po predavanju o tačkah pomagačkah smo se odpravile še v BTC in nazadnje v Cankarjev dom na Knjižni sejem, kjer so bile predstavljene knjižne novosti slovenskih založb in uspešnice, ki so izšle v zadnjem času. Seveda smo jih lahko kupile po zelo ugodnih cenah.
Ob petih smo na Prešernovem trgu videle še slavnostni prižig božično-novoletnih lučk, po tem pa se počasi odpravile proti domu.
Izlet je bil res zanimiv. V spomin so se mi najbolj vtisnile tačke pomagačke, ki so me s svojim delom precej navdušile, tako da se jim mogoče tudi sama nekoč pridružim.	f---------'
■ Tjaša M. I
Miška Lili - lutkovna podstava za obtoke
Ste kdaj iskali prijatelja, a ga niste našli? Miška Lili ga je. Dijakinje prvega letnika predšolske vzgoje smo ji pri tem pomagale. Odigrale smo glasbeno pravljično igrico in s tem razveselile otroke. Miška Lili je otroke naučila, da ni pomembno, kakšen si, vsak si zasluži prijatelja, s katerim se bo lahko igral.
Veliko otrok se v vrtcu počuti zapostavljenih in osamljenih, kajti zelo hitro je jasno, od kod kdo prihaja in kakšen je. Ker otroci še ne vedo, da se ne smemo posmehovati in norčevati, je naša naloga, da jih to naučimo. S to pravljico smo jim želele predati to sporočilo.
Ob pomoči mentoric Aleksandre Štih in Darje Žganec Horvat, ki je poskrbela za glasbeni del, smo predstavo že večkrat uprizorile.
Poslušajte miško Lili, pomembna sta srce in prijeten
nasmeh	; Sonja u:
Praksa vzgojiteljic
Dijaki programa predšolske vzgoje Gimnazije Ormož se zraven raznih projektov udeležujemo tudi RUD (praktično usposabljanje z delom), ki nam bo na naši poklicni poti zelo pomagal. Dijaki prek prakse spoznavamo poklic vzgojitelja predšolskih otrok.
Dijakinje prvega letnika smo prakso imele prvič in ugotovile, da to ni kar dan, ko nimamo pouka in se lahko brezskrbno igramo z otroki, ampak je to dan, ko moramo biti zelo zbrani in se postaviti v vlogo pravih vzgojiteljic.
Res, da smo samo praktikantke, ki prihajajo v vrtec samo enkrat na mesec, vendar se moramo ta dan postaviti v vlogo vzgojiteljic in si predstavljati, da je to naše redno delo. Ugotovile smo tudi, da to ni poklic za vsakega, da je potreben in hkrati zelo zahteven.
Sanja U. l
Dijakinje prvega letnika so o praksi zapisale:
»Praksa se mi zdi super, vidimo, kako se dela v tem poklicu in vidimo prednosti in slabosti tega poklica.« (Eva Štampar Ivanuša)
“Meni je bilo na praksi super, saj sem počela to kaj hočem v življenju.”
(Maša Rajh)
»Praksa je bila zanimiva in obenem naporna, saj so otroci bili večinoma časa dobre volje in zelo razigrani.« (Anamarija Ozmec)
Meni je na praksi super, še posebej tisti del, ko se skupaj z otroki igramo, saj je to kar prijeten oddih od šole. (Zala Šešerko)
Mladi Wtokouol<% ^
Prav vsi smo se že zalotili ob razmišljanju, kaj želimo početi v življenju, katera petje prava in ali nas bo pripravila na študij, na katerega si želimo.
Prav zaradi tega smo to leto znova za osnovnošolce pripravili raziskovalni dan v naši gimnaziji, kjer so se učenci lahko preizkusili v različnih delavnicah. Fantje so se večinoma priključili računalniški delavnici in se izkazali v programiranju, medtem ko so dekleta svoj talent izkoristile v umetniški delavnici. Prav posebna je bila tudi delavnica, ki je učencem nudila eksperimentiranje z majhnimi vulkani, uvod v svet vulkanizma pa je potekal v angleškem jeziku.
Zraven poučnega druženja so lahko osnovnošolci povprašali dijake o naši gimnaziji in si že zdaj pridobili pomembne informacije, ki bodo prav gotovo vplivale na njihovo nadaljnjo odločitev in jim olajšale izbiro, ki jih čaka, kam v srednjo šolo.
i Špela JCl
Da bi zadnje dneve v šoli v letu 2015 zaključili čim bolj sproščeno, smo na Gimnaziji izvedli projetne dneve na temo zdravja. Dijaki so lahko izbirali med večimi delavnicami, naslednje prispevke za časopis pa so napisali novinarji in drugi dijaki, ki so se udeležili delavnice kreativnega pisanja.
Pazi kamera!
Fotografiranje, snemanje, montiranje, pisanje scenarijev, vse to so veščine, ki so se jih učili udeleženci filmske delavnice na letošnjih projektnih dnevih Ostanimo zdravi. “Novi” in “stari” dijaki naše gimnazije so združili moči in ustvarjali kratek video o projektnih dnevih, tako so neutrudno snemali vse delavnice, v objektive in kadre pa so ujeli kar nekaj zanimivih, smešnih in srečnih utrinkov dogajanja v gimnaziji vtem času.
Za snemanje so uporabljali razne sodobne pripomočke, od najnovejših kamer in fotoaparatov do heksakoptra (za snemanje posnetkov iz zraka). Bivšim dijakom se zahvaljujemo za pomoč, vsi pa že nestrpno pričakujemo premiero
končnega izdelka.	.........
Janja Ž.i
Ali so dijaki in dijakinje utegnili plesati s Sašo?
Nikoli ne zamudi priložnosti za ples, za sprostitev in nove izzive, čeprav misliš, da nimaš talenta za tovrstno gibanje.
Dijaki, ki so se v torek, 22. 12. 2015, udeležili delavnice Zabavajmo se s Sašo, so dokazali, da se lahko ob plesu zabavaš, čeprav nisi v njem najboljši. Prav temu je ples namreč namenjen. Po začetnem ogrevanju, do dijaki zaplesali - učili so se hip hop ter jazz balet. Na koncu je bilo potrebno narediti še raztezne vaje - bolečih mišic nihče ne mara. Saša je rekla, da je bilo zelo zanimivo ter da jim je šlo kar dobro. Zato kar pogumno ob naslednjih plesnih delavnicah.
Aerobika za možgane
!K_atja l).;
Naše telo ni edino, ki potrebuje redno vadbo, tudi našim možganom moramo posvečati pozornost. Trenutno smo še mladi in v šoli, tako da naši možgani dobijo dovolj vadbe; ko bomo starejši si bomo morali poiskati različne aktivnosti, ki bodo spodbudile delovanje naših možganov. Na delavnici smo se pod vodstvom prof. Aleksandre Štih lotili reševanja križank, ki so kot nalašč za urjenje naših možganov.
Mostja;
V današnjem času mora biti človek malo nory da ne znori
Zanimiv naslov. Obkljukano. Kaj je moja naslednja naloga? Saj res, zanimiva tema. Moram vam povedati, da se sploh ne povezuje z naslovom. Ta je tu le zato, da vas je pritegnil k branju. Naslov je namreč prva stvar, ki jo bralec opazi. Torej tema naj bo delavnica kreativnega pisanja, ki seje odvijala na gimnaziji v sklopu projektnih dni.
Napisati zanimiv članek je lahko za nekoga muka, nekateri pa to sprejmemo kot izziv. Resje, da ti vsaka tema zmeraj ne leži in lahko sediš minute in minute za računalnikom, ne napišeš pa niti stavka. V delavnici smo se skušali naučiti, kako napisati članek in to znanje nam bo pomagalo, da bomo še naprej lahko ustvarjali šolski časopis.
Verjetno vas zanima, od kod tak naslov. No, torej tako imenovani »grafiti za izpopolnjevanje« so le ena izmed vaj, ki nam pomagajo za boljše in lažje pisanje, in smo jo naredili. Potem so še tukaj besede. Zavedamo se, da je naš Slovar slovenskega knjižnega jezika zelo obširen. Da bo postal tako obširen še naš besedni zaklad, je potrebno veliko branja, branja in še branja.
Sicer pa, kdo bi se upiral poležavanju in super knjigi na deževen dan?
Napisala sem članek z zanimivim naslovom, ključnimi stvarmi, ki smo jih počeli na delavnici in nekaj napotki, ki vam pomagajo pri pisanju. Moja naloga je opravljena.	r----------
I Monika U.. I
Angleščina malo drugače
Prof. Nina Cerkvenik nam je pokazala, kako se naučiti angleščino na drugačen in zabaven način.
Najprej smo dobili izrezke besedila, kije bilo v angleščini.
Nekatere besede, ki so bile bolj zapletene kot ostale, so bile označene. To besedilo, ki smo ga dobili, pa ni bilo dokončano, zato smo si konec morali izmisliti sami.
Potem smo morali označene besede poiskati v slovarju in točno definicijo zapisati na list. Ko smo vsi končali, smo vsi prebrali našo zgodbo, naš izmišljen konec in razlago označenih besed. Profesorica nam je takrat povedala, da so bili vsi izrezki besedil ena zgodba, ki smo jo kasneje tudi sestavili.
Potem je pa prišel del, ki smo se ga vsi zelo veselili - sproščanje, pa ne zato, da bi lahko malo zadremali, ampak da bi se s tem načinom sproščanja spravili v alfa stanje, ki pomeni dolgoročno proti stresno rešitev. Alfa stanje doživljamo vsaj dvakrat dnevno - takoj ko se zbudimo in tik preden zaspimo. V tem stanju naše misli niso »podivjane« in ne begajo sem in tja, temveč so umirjene. Teje stanje sprostitve, v katerem izklopimo razmišljanje in odvržemo bremena.
Med sproščanjem je profesorica še zadnjič prebrala zgodbo, iz katere smo delali vse vaje, med tem se je vrtela mirna glasba, da je bil učinek še večji. Vsi smo bili zelo navdušeni nad tem in vsi smo si dobro zapomnili besede, ki smo se jih naučili na novo.
— — — — — — — — — — — n
! Hana P., Eva F., Maja F.!
Poskrbimo za naše zobe
Težave z zobovjem so običajna stvar in dijaki delavnice Kako ohraniti zdravo zobovje vse življenje smo se pogovarjali o tem, kako bi te težave preprečili. Izvedeli smo veliko o ustni higieni in na lastnih zobeh poskusili pravilno metodo čiščenja zob. Profesorica Vesna Pintarič je pripravila zanimivo predavanje o naših ustih in procesih, ki se v njih dogajajo.
Poleno za božič
Obiskali smo tudi zdravstveni dom Ormož, kjer smo svoje znanje obnovili in še malo nadgradili, za konec pa smo si ogledali še zobotehnični laboratorij, kjer so nam prijazni uslužbenci predstavili izdelavo nadomestnega zobovja in zobnih aparatov. Po ogledu laboratorija smo se še trdneje zavedli, kako pomembna je zobna higiena. Zato tudi vsem vam priporočamo umivanje zob vsaj dvakrat dnevno, saj to pripomore k zdravemu nasmehu.
1 Musa I. j
Po stari francoski tradiciji se v času božiča kot darilo ob obisku družini prinese leseno poleno. Z novimi načini kurjave seje pojavila potreba po novem »okraševanju« tradicije in leseno darilo je zamenjalo s čokolado oblito in predvsem užitno poleno. Ta star francoski običaj smo na božičnih delavnicah v ponedeljek, 21. 12. 2015, obujali tudi dijaki Gimnazije Ormož. Pod vodstvom profesorice francoščine, Jasmine Klemenčič, in njene francoske prijateljice smo se ljubitelji peke slaščic naučili speči božično poleno, ki je v šolsko kuhinjo in pozneje v naše domove prineslo vonj pravega božiča. Priprava okusnega čokoladnega peciva z vonjem po pomarančah sploh ni bila zapletena, naučili pa smo se tudi nekaj novih francoskih besed.	-------,
! Larisa i
Od zobne ščetke do toaletnega papirja
Higienski pripomočki so pomembni v življenju vsakega človeka. Nekatere uporabljamo vsakdan, druge bolj redko. Danes si verjetno ne moremo predstavljati življenja brez zobne ščetke, brez toaletnega papirja ali brez mila. Ali ste se kdaj vprašali o zgodovini nastanka teh pripomočkov? Kdaj in kje so jih začeli uporabljati? To smo se vprašali pri delavnici zgodovine higienskih pripomočkov, ki jo je vodila profesorica Nina Cerkvenik. Raziskali smo razvoj zobne ščetke, zobne paste, mila, šampona, britvice in toaletnega papirja.
Na začetku smo imeli nalogo, da te pripomočke razvrstimo od najstarejšega do najmlajšega po nastanku. Nato smo prebrali angleške članke o njihovem nastanku in ugotovili, da smo se pri razvrščanju zmotili in pripomočke postavili v pravilni vrstni red. Prva je bila zobna pasta, kije nastala že okrog leta 5000 pred našim štetjem, sledili soji zobna ščetka, milo, toaletni papir in šampon. Na koncu vrste je pristala britvica, ki se je pojavila v dvanajstem stoletju. Seveda so takratni higienski pripomočki izgledali precej drugače. Več o razvoju in izg ledu si lahko preberete na plakatih v učilnici 9, ki smo jih izdelali v delavnici.
! Staša l
L-------J
Ljubezen gre skozi želodec
Preden ti uspe, se moraš najmanj trikrat popariti, polomiti vse krožnike in razbiti kozarce.
Kako že gre? Ženske, kuhinja in lonci, trio ustvarjen v nebesih. Vendar, če smo realni, je resnica daleč od tega, saj se povprečna ženska res dobrega kuhanja uči in priuči v več 10 letih (pa si pomnožite število razbitih predmetov z najmanj deset), kar pomeni, daje v kuhanje primorana vložiti veliko časa, truda in predvsem ljubezni.
S tem bi se verjetno strinjale tudi naše profesorice, ki imajo kuhanje v malem prstu. Profesorica Monika Kelenc,
Helena Kolarič in Tanja Galun Založnik imajo kuhanje v malem prstu in so “šefice” tako v razredu kot v kuhinji.
Svoje široko znanje so tako delile z našimi dijaki od 21. do 23. decembra, v predbožičnem in novoletnem času.
Ker je bila rdeča nit projektnih dni zdravje, so profesorice recepte nadgradile in jin transformirale v njihove zdrave verzije! Ustvarjale so s piro, oreščki, polmastnim navadnim, riževim in sojinim mlekom, uporabile so veliko sadja in zelenjave ter celo lastno domačo Nutello. Nad to so bili naši dijaki še posebej navdušeni. Vestno so pomagali pri kuhanju in se naučili veliko praktičnega. Ob koncu lahko povemo, da ne bi bilo slabo, če bi imeli takšen zdrav teden vsak teden, da o domači Nutelli v šolski kuhinji ne govorimo.
Zdrav zajtrk
Vsi vemo, da je zajtrk zelo pomemben, saj si s njim zagotovimo energijo za ves dan. Dijaki in dijakinje smo si pod mentorstvom prof. Bojane Moravec pripravili zdrav zajtrk. Naučili smo se, da je treba jesti raznoliko. Skuhali smo si tudi zeleni čaj in pripravili »smoothie«. Za zajtrk smo imeli pestro izbiro, lahko smo jedli različne kosmiče, sadje,
Kes vemo vse o zdravju?
Prof. Vesna Tomše nas je že na začetku dobro seznanila s temo. Skozi pogovor nam je opisovala svoje otroštvo, kako je sama doživljala pojma zdrava prehrana in gibanje. Zelo zanimiveje bilo slišati njene izkušnje in se v kakšni tudi najti.
Potem smo se odpravili v knjižnico, kjer smo iskali knjige na temo »zdravo življenje«. Vsi smo pridno prebirali in iskali knjige. Sama sem našla nekaj super receptov zelenjavnih jedi, ki se jih že veselim skuhati. S sošolkami smo še prebirale knjige o jogi, prehrani, športu, notranjem zdravju ...
I Janja Z.I
Delavnica nam je bila zelo všeč, naučili smo se, da mora človek vztrajati, če želi spremembo. Naučili smo se tudi, da je v naših letih potrebna kakovostna in mešana hrana in seveda gibanje. Potrdili smo tudi pregovor »zdrav duh v zdravem telesu«.	j I4ana P >
Med igro, matematiko in besedami
Mogoče se zdi nenavadno, kako bi lahko matematiko povezali z besedo, ali celo igro, saj nas misli na ta »življenjsko uporaben predmet« takoj ponesejo k formulam ali h kakšnim zapletenim postopkom, a je mogoče.
Za dokaz, da je temu tako, smo v navedeni delavnici, pod vodstvom profesorja Radovana Milovanoviča, skušali razvozlati uganke, ki bi jih lahko pripisali »matematični logiki«, pa se tudi sami preizkusite v naslednji:
Polž potrebuje uro in pol, da preleze krog v smeri urinega kazalca; ko leze v nasprotni smeri, pa potrebuje za isti krog le 90 minut. Od kod ta razlika? (odgovor: Ni razlike, ura in pol je devetdeset minut, tako da polž potrebuje v obe smeri enako časa)
Zanimivo, kajne? V tej delavnici smo se potemtakem
naučili, da je matematika lahko tudi zabavna. r__
! Alenka !
"Smeh je pol zdravja"
Kako bi vsak posameznik izmed nas v današnjem svetu, polnem nasprotij, stresa in obremenitev še sploh preživel vsaj en dan brez kančka smeha in veselja? Smeh je pravo naravno zdravilo, ki nam pomaga vsaj za trenutek odmisliti slabe misli, ki nam ves čas vsiljujejo negativne občutke.
Tako kot imajo športniki treninge za krepitev mišic, imamo vedno več pripadnikov joge smeha, ki je tudi nekakšen trening, kjer »krepijo« smeh. Njihov najpomembnejši cilj je, da jim smeh preide v navado in posledično zmanjšuje stres.
Marsikdo v naši gimnaziji za to še ni slišal, oz. si ni mogel predstavljati, kako poteka joga smeha. Zato smo v tednu zdravja povabili Zvonka Pukšiča, ki nam je na hitro predstavil psihološki pomen smeha, zakaj je pomemben, na kakšen način nas brani pred mnogimi boleznimi in kako nam bistveno olajšuje ovire v življenju. Za tem smo se skupaj posedli v krog in izvajali različne vaje, ki so nam bile tuje. Opravili smo le delček te vse bolj popularne joge in spoznali nekaj novega, mogoče je tudi v katerem vzbudilo resno zanimanje za še podrobnejše spoznanje
joge smeha.	-------1
: Spela n:
Francoščina: Pravo prijateljstvo; ki premaga vse ovire
Vous parle Franpaise? No? Un peu? No?... Ni panike, pomagajo vam lahko naše dijakinje, ki se že dve leti učijo francosko. Tako so francoščino in francosko hrano vključile tudi v projektne dneve in nastal je zanimiv dan, ki ga je obarval francoski film Prijatelja oziroma Intouchables. Govori o dveh sprva nenavadnih ljudeh, ki ju je združila usoda in potreba po višjem cilju. Pred očmi nam film slika podobo revnega afriškega priseljenca Francoza, ki se zaposli pri navidezno srečnem, a paraliziranem starejšem in bogatejšem francoskem belcu. Čeprav sprva delujeta kot neuravnovešen par, pa na platna prinašata svežino mladostnih priseljencev in starih nergačev, kjer ne manjka zanimivih besednih dvobojev in zbadljivk. Iz besednih dvobojev se razvije čudovito življenjsko prijateljstvo. Tako ta nenavadna dvojica premaguje težave na poti, rešuje komične situacije, v katerih se znajde in gledalcu pokaže pomen pravega prijateljstva. Dijaki, ki obvladajo francoščino, so bili najbolj navdušeni nad pristnim in smešnim govorom, izvirnimi dialogi in komičnimi zapleti. Tudi preostali so uživali, saj so kakopak nastavili slovenske podnapise za malo manj vešče. Ob koncu so dijaki delavnico zapustili bogatejši ne le v poznavanju francoskega jezika, ampak tudi duha prijateljstva, ki danes, za štirimi stenami in zasloni socialnih omrežij, zamira.
I Janja Z.l
Energija in hrana
Hrana predstavlja vir energije za ljudi in živali. Z njo mora povprečen človek na dan zaužiti približno 8400 kJ (cca 2000 kcal). Različna hrana se razlikuje po svoji energijski vrednosti. To je količina energije, ki jo pridobimo s sežigom 1g substance.
Energijo, ki jo pridobimo s hrano, so dijaki spoznavali in odkrivali v delavnici Energijska vrednost živil. Delavnica je potekala v ponedeljek, 21. 12. 2015, in torek, 22. 12. 2015, pod vodstvom profesorja Petra Luknjarja v sklopu projektnih dni Ostanimo zdravi.
Kaj, ko bi poskusili Urbhanize?
A najprej se moramo vprašati, kaj sploh je Urbhanize? Gre za hip hop fitnes program, ki je mešanica hip hopa, Street danca in indijskega/pakistanskega ljudskega plesa Bhangre. Tudi sami smo se preizkusili v tem »novem plesu«, večini neznanem, ki nam ga je predstavila Mojca Svetina prek plesnih korakov. Zelo hitro smo se vživeli v ritem, posebej pa so uživali fantje. Urbhanize je podoben zumbi, ločita se po glasbi, ki ju spremlja - zumba vsebuje v glavnem latino ritme. Urbhanize je dobra pot, da smo in ostanemo zdravi.	........
' Alenka ;
Eksperimentiranje je potekalo v vajalnici s kalorimetrijo. To je metoda, pri kateri določimo energijsko vrednost živila tako, da hrano sežgemo in izmerimo, za koliko seje segrela znana količina vode. Za vzorce živil so dijaki posegali po arašidih, pokovki, orehih in bučnih semenih, torej živilih, ki vsebujejo veliko maščobe. Po nekaj sežganih vzorcih, meritvah, računanju in veliko dima so dijaki ugotovili, da lahko največjo energijsko vrednost pripišemo maščobam. Udeleženci delavnice so bili zelo zadovoljni, saj so na zabaven način sami odkrili nekaj novega in koristnega za svoje zdravje.	________
‘Ana Klinci
Po napornih, a zanimivih dneh, smo zadnji šolski dan preživeli v matičnih učilnicah, kjer smo pojedli zdrav zajtrk -domači kruh in med - ter se posladkali s piškoti, ki smo jih spekli dijaki. Po dveh razrednih urah je sledila proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, na koncu pa nas je obiskal še dedek Mraz, ki je vsem uporabnikom mobilnih telefonov razdelil praktična darila. Končno so se lahko zaslužene počitnice začele.	1 krtnirn 1


v;i -
fazancki


r i

■; .V’

;;


/ K r ^ ^ I1 H L tTt
Od začetka šolskega leta se v naši gimnaziji sprehaja kar 33 novih obrazov. Pridružilo se nam je namreč 23 dijakov gimnazijskega programa in 10 dijakinj, ki obiskujejo program predšolske vzgoje. Od dneva, ko smo jih popisali do neprepoznavnosti, je minilo že kar nekaj časa. Prvošolčki so imeli čas spoznati svoje sošolce in pa tudi nas. In zdaj, ko naši prvošolčki niso več tako prestrašeni, kot so bili prve dni, smo se odločili, da jih malo povprašamo o prvih vtisih v gimnaziji, profesorjih ter seveda o nas dijakih višjih letnikov.
Pesnili so pesmice, se poskušali prikupiti profesorjem in hvalili dobro hrano ter seveda super sošolce in prijazne dijake višjih letnikov.

sST
43 E

v'

Urikofr pttoeaM' P* **
puuzned.
Larisa Kumer

Ilaijufl,
tudio>
Zala Šešerko
5 -X
^mam.
MT m" r-"
^ekAkmdiB^zahm-. :	Joh^
poak pa zanimiv-

Grega Rubin
• Lucija Fekonja
torej povedali letošnji prvošolčki. Mi jim pa lahko zaželimo uspešno šolsko leto in čim boljše počutje v naši družbi in profesorjev. Po tem, kaj so nam povedali, je verjetno vsem jasno, da je bil začetek šolskega leta uspešen, tako da - le

"e^ P»V*aa@en£ pmnapaU. ?	P™*4™1* dHaham. Imuna tudi
'	iemiadi z noaimi ,
ki nam dnina
Meta Ivanuša
rai 1
Lana Munda ,	'	^
1-:

se- yreJJž3V^>
Dijakinji 1. letnika Gimnazije Ormož, Ana Klinc in Nuša Žinko, sta 18. 9. 2015 na kulturni prireditvi Krajevne skupnosti Ormož prejeli priznanje Krajevne skupnosti Ormož za izjemne rezultate na področju raziskovalnih nalog in tekmovanj.
Lahko naštejeta nekaj svojih priznanj?
ANA: Priznanje iz biologije, Cankarjevo priznanje, priznanje iz logike ...
NUŠA: Priznanje iz znanja o sladkorni bolezni, priznanje za raziskovalno nalogo, priznanje iz matematičnega kengurujčka ...
Katero je vajino najljubše priznanje?
NUŠA IN ANA: Priznanje za raziskovalno nalogo, (smeh)
NUŠA: Na tem tekmovanju se naučiš veliko novega in raziskuješ, je pa tudi zelo obširno in zahtevno.
ANA: Pridobiš tudi zanimive podatke o novi temi.
Zakaj je občinsko priznanje za vaju pomembno?
Na katero tekmovanje sta se najbolj pripravljali?
ANA: Za tekmovanje iz biologije, ker je bila tema zelo obsežna in smo se morali naučiti veliko novega, ne da bi imeli o tej temi dobro predznanje.
NUŠA: Na vsa tekmovanja sem se veliko pripravljala. Mogoče res najbolj na tekmovanje iz raziskovalnih nalog.
Na kateri svoj dosežek sta najbolj ponosni?
ANA: Zelo sem ponosna na vse svoje dosežke, saj sem vanje vložila veliko truda.
NUŠA: Jaz pa sem najbolj ponosna na priznanje iz področja raziskovalnih nalog.
NUŠA: Menim, da je izjemen uspeh, če ti krajevna skupnost podeli priznanje. Seveda sem tudi ponosna, (smeh)
ANA: To je tudi neke vrste pohvala in plačilo za trud s strani krajevne skupnosti.
r--------
! Larisa 1 ________
Speed badminton
Natja Novak Zibret je dijakinja 1. letnika programa predšolske vzgoje v Gimnaziji Ormož. Znana je po tem, da se ukvarja z nekoliko drugačno različico badmintona, imenovano hitrostni badminton ali speedminton.
Pozdravljena. Nam lahko poveš, kaj si trenirala v osnovni šoli?
Trenirala sem in še treniram speedbadminton.
Kdaj si se pa odločila, da boš začela trenirati ta šport?
Za to, da bom trenirala, sem se odločila lani konec avgusta, saj me je navdušil bratov trening.
Kaj je bil glavni razlog, da si se odločila za speedminton?
Za speedminton sem se odločila ravno zato, ker mi je bil všeč kot šport. Glavni razlog je bil obisk bratovega treninga pri speedmintonu, saj tudi on trenira. Ko sem bila tam, sem spoznala njegovega trenerja. Takrat mi je trener še podrobneje opisal ta šport in mi dal lopar, da sem tudi sama preizkusila, kaj je speedmiton. Takoj mi je bilo všeč, zato sem se odločila za treninge.
Rekla si, da ti je bratov trener opisal speedminton. Kako poteka igra?
Igra se igra na dveh poljih, velikosti 5,5 x 5,5 metra. Vsak igralec ima tri servise in poskuša zadeti nasprotnikovo polje. Igra se igra do 16 točk ali na 2 točki razlike.
Katere pripomočke uporabljate pri speedmintonu?
Pri speedmintonu uporabljamo trak za polje, lopar in žogico.
34
Kolikokrat na teden treniraš?
Trenutno treniram enkrat tedensko, zaradi šole pač ne gre večkrat. Prej sem trenirala dva- do trikrat tedensko.
Kako uspešna si na tekmovanjih?
Mislim, da sem, glede na število treningov, še kar uspešna.
Na kolikih tekmovanjih si sodelovala? Kakšni so tvoji uspehi?
Bila sem že na kar petih tekmovanjih in sem zelo zadovoljna, saj sem dosegla enkrat 1. mesto in kar dvakrat 3. mesto.
Po tvojih dosežkih in zadovoljstvu lahko sklepam, da boš s treningi in tekmovanji nadaljevala?
Tako je, s svojimi treningi bom nadaljevala, saj hočem postati še boljša kot sem. Tudi tekmovanj se bom udeleževala, kot sem se jih do sedaj.
Natja, hvala za odgovore. Želim ti veliko uspehov še naprej.
'Veronika B.;
Glasba kot sprostitev
Vsak dan po televiziji in na socialnih omrežjih spremljamo zvezdnike. Zakaj ne bi poiskali kakega pevca ali pevke tudi v naši gimnaziji? Pogovarjala sem se s Polonco Štampar, ki že dolgo poje in s svojim glasom bogati šolske prireditve. Povprašala sem jo, zakaj poje, kdo jo navdihuje in kako vse to usklajuje s šolo.
Kako dolgo že poješ? Kdo te je navdušil za petje?
Pojem že od malih nog. Navdušila me je predvsem družina, kasneje tudi prijatelji. Veliko motivacije pa sem dobila ob poslušanju drugih dobrih in uspešnih glasbenikov.
Če se ne motim, igraš tudi kitaro. Zakaj ravno ta inštrument?
Res je. Nimam ravno posebnega razloga, videz, še posebej pa zvok inštrumenta, mi je zelo všeč, saj ga prav tako uporabljam kot spremljavo svojega petja.
Katero zvrst glasbe najraje poješ? Imaš trenutno kakšno najljubšo pesem?
Igraš še kateri drugi inštrument?
Da, zraven kitare igram še klavir in frajtonarco.
Obiskuješ ure solo petja? Ali je to zgolj ljubiteljsko?
Ure solo petja sem začela obiskovati v letošnjem šolskem letu pri profesorici Moniki Kelenc, ki mi je že zdaj v veliko pomoč, drugače se petja učim sama.
Ti to znanje glasbe koristi tudi v šoli pri pouku?
Ja, še posebej pri glasbi in na praktičnem usposabljanju z delom, kjer lahko svoje glasbene spretnosti zelo koristno in poučno uporabim.
Rekla bi, da mi je delno všeč vsaka zvrst glasbe, če pa bi morala katero izpostaviti, bi bili to najverjetneje pop in soul zvrsti.
Imaš vzornika, pevca, pevko pa katerem se zgleduješ?
Da, imam kar nekaj vzornic, kot so Adele, Etta James, Whitney Houston, Beyonce, Celine Dion, Mariah Carey in še bi lahko naštevala. Pri njih mi je najbolj všeč, da z močjo, višino in načinom petja izražajo svoja čustva na takšen način, da se dotaknejo tudi poslušalcev.
Kakšni so tvoji načrti, nameravaš nadaljevati z glasbo?
Za bodočnost nimam posebnih načrtov, kar bo prišlo, bo pač prišlo, sem pa prepričana, da glasba ne bo nikoli izginila iz mojega življenja in da se bom z njo ukvarjala še zelo dolgo.
Ti zraven glasbe in šole ostane še kaj časa za druge hobije?
Vsekakor. V prostem času rada rišem ali pa se družim s prijatelji, ko je lepo vreme pa se rade volje odpravim na kolo ali pa grem na sprehod s svojim psičkom.
Vsi se pred javnim nastopanjem srečujemo s tremo. Jo imaš tudi ti? Imaš kakšne posebne tehnike, s pomočjo katerih se umiriš? Kaj priporočaš drugim, kako naj se umirijo?
Tako kot vsi drugi, imam tudi jaz tremo, po navadi ne prevelike, ampak vseeno. Vse je odvisno od tega, kdo je občinstvo. Če imam veliko tremo, si pred nastopom govorim, da zmorem, da ne bom razočarala sebe in da bom nastop izpeljala, kar se da dobro po svojih najboljših močeh. Skratka verjamem vase. To priporočam tudi vsem drugim, ki imajo težave s tremo in se z njo težko soočajo.
Hvala Polonca. Še veliko zapetih pesmi in obilo veselja ob petju še naprej.
Kluša I. 1
>V vsaki stvari nekaj dobrega, samo najti jo je treba«
Hana, lepo pozdravljena. Si ena opaznejših dijakinj 2. a Gimnazije Ormož, saj sodeluješ v dijaški skupnosti Gimnazije Ormož, debatnem klubu in gledališki skupini.
Kdo te je navdušil za udejstvovanje na teh področjih?
Ko sem bila še precej majhna, sem s svojim dedkom, ki je bil režiser in je gojil ljubezen do slovenske besede, dostikrat hodila na vaje. Rada sem gledala, kako je svojim igralcem dajal nasvete, jih popravljal, samo da bi bil rezultat na koncu odličen.
Med predstavami sem bila v zakulisju in tudi med publiko. Predstave sem gledala tudi trikrat zaporedoma. Rada sem gledala dedka, kako piše dialoge na svoj pisalni stroj. Česar ne bom nikoli pozabila, je trenutek, ko je bilo predstave konec. Na oder so povabili dedka in mu ploskali in se zahvaljevali, ves trud je bil poplačan in s tem seveda še ena njegovih odličnih predstav. Seveda ne smem izpustiti babice, ona me je učila retorike in javnega nastopanja, pa tudi moj oče mi je dal pobudo pri knjigi in gledališču. Torej nastopanje me spremlja že od malega in takrat sem se tudi navdušila nad tem.
Si tudi podpredsednica dijaške skupnosti. Kakšne funkcije opravljaš?
Naloga podpredsednice je, da nadomeščam predsednico, ko je ni, vodim sestanek in ji pomagam pri organizaciji. Ko se na sestanku pojavi kakšna nova ideja, to takoj posredujem v naš razred in obratno.
Kakšni so občutki, ko si nekako »glas ljudstva«?
To me izpopolnjuje, saj na tak način izrazim mnenje drugih, ki si tega ne upajo, in nekako s tem zagovarjam sebe in isto misleče ljudi.
S čim se bo letos ukvarjala dijaška skupnost?
Dijaška skupnost pripravlja prireditve, izvaja diskusije, uvaja novitete. Vglavnem premleva nove predloge za šolsko leto in
Obiskuješ tudi gledališko skupino. Kaj pripravljate letos?
Trenutno samo vadimo gibanje v prostoru in mimiko, v kratkem boste tudi vi izvedeli za naslov predstave, za zdaj pa naj bo presenečenje.
Nekatere je strah javnega nastopanja, kako pa je s tem pri tebi?
Že od malih nog veliko nastopam, tako da mi je stik z ljudmi nekako prirojen. Če sem odkrita, sem tudi sama včasih malo živčna, ker hočem, da vse poteka perfektno. Kljub temu nastopanje zame ni noben tabu, ker so me k temu vedno spodbujali moji bližnji.
Se v prihodnosti vidiš v kakšnem poklicu v gledališču?
Po pravici povedano, nimam pojma. Vem pa, da bo to vedno ostal moj hobi in se bom s tem ukvarjala vzporedno z drugimi dejavnostmi, sicer pa kdo ve, mogoče pa kdaj...
Letos se odpravljaš tudi na debatni turnir v Estoniji. Kako potekajo priprave na turnir?
Rahlo naporno zaradi zbiranja vseh teh informacij in seveda prevajanja besedila v angleški jezik, vendar smo navdušene in se res zelo veselimo potovanja v Talin.
Pri debati je tako, da moraš včasih zagovarjati tudi mnenje, s katerim se ne strinjaš. Je to težko zagovarjati?
Teje ravno čar tega krožka,da moraš pogledati tudi iz druge perspektive in se znajti v določeni situaciji. In ja, seveda je na začetku težko razmišljati o neki stvari v popolnoma drugačni luči, ko pa sam trdiš ravno nasprotno, vendar to vzamemo kot izziv in ravno to dela debato zanimivo in unikatno dejavnost.
Kako potem poiščeš dobre strani nekega mnenja, ki ga zagovarjaš?
V vsaki stvari je nekaj dobrega samo najti jo je treba. Je pa tudi res, da lahko na neko stvar gledaš iz različnih perspektiv in ravno to ti da odgovor, ki ga iščeš.
Hvala za tvoj čas.


V naši šoli imamo veliko talentiranih dijakov. Pisali smo že o športnikih, plesalcih, jezikoslovcih ... Tokrat se nam bo predstavila glasbenica, dijakinja tretjega letnika, Monika Petek, ki se že vrsto let ukvarja z glasbo.
Lepo pozdravljena Monika. Koliko let in katere instrumente vse igraš?
Pozdrav. Začela sem z diatonično harmoniko, ki jo igram že 11 let, druga instrumenta, kot sta klavir in kitara, pa sem se naučila mimogrede in ju igram približno 5 let.
Kakšni so bili tvoji začetki na glasbeni poti?
Začetki glasbene poti so bili kar težki, saj je bilo veliko padcev. Ves trud in čas, ki sem ju vložila v igranje, sta se obrestovala ter pokazal rezultate, ki se kažejo v povabilih na nastope, dosežkih na tekmovanjih. Veselili sta me tudi družba in pohvale,
ki sem jih dobivala
Kako dolgo se že ukvarjaš z igranjem harmonike in kdo te je zanjo navdušil?
Z diatonično harmoniko se ukvarjam že od malih nog in jo igram 11 let. Za njo me je navdušil sorodnik, ki sem ga videla igrati na neki prireditvi.
Skupaj sva bila tudi na Danskem in brez harmonike ni šlo. Kakšni so tvoji občutki in mnenje o tej državi?
Moji občutki in mnenje o celotni državi so bili odlični. Oba so naju lepo sprejeli ter bili navdušeni nad skladbami, ki sva jih igrala.
Deluješ samostojno ali si tudi članica kakšne skupine?
Trenutno delujem samostojno.
Imaš tudi kakšnega vzornika? Katerega?
Moj vzornik v glasbi je vedno bil izjemen pianist Maksim Mrvica. Pri diatonični harmoniki pa Slavko Avsenik.
Si tudi že nastopala s kakšno znano osebnostjo oziroma si želiš s katero znano osebo še nastopiti?
Da, nastopala sem z Zoranom Lupincom, s katerim sva skupaj igrala, ter s skupino Čuki. Želim si igrati s skupino Modrijani in z Zoranom Zorkom.
Na katere dosežke si najbolj ponosna?
Dobila sem srebrno priznanje na tekmovanjih glasbenih šol in razna druga priznanja ter pokal.
Imaš kakšne druge hobije?
Zelo rada berem in fotografiram, rada imam tudi šport.
Veliko časa pa seveda preživim z notami in poskušam ustvarjati svoje lastne skladbe, ali pa se samo zamotim z igranjem.
Kaj načrtuješ v življenju? Se vidiš v glasbi tudi profesionalno?
Že od malih nog si želim, da bi ustanovila skupino, v kateri bi tudi sama igrala. Kasneje želim delati na profesionalni ravni, mogoče v poučevanju teorije in instrumenta.
Monika, hvala za tvoj čas. Želim ti veliko uspeha na tvoji nadaljnji poti in vse dobro za naprej.
; David i
Hvala.
Ali »te- vedeli...
... da zarodek pri treh mesecih dobi prstne odtise?
... da je polna luna je devetkrat svetlejša od krajca?
... da človek prej umre od nespečnosti kot od stradanja? Smrt namreč nastopi po desetih dneh brez spanja, medtem ko pri stradanju po nekaj tednih.
... da povodni konj odpre usta tako široko, da v njih lahko stoji 1,2 metra visok otrok?
... da lahko čebela leti do 24 kilometrov na uro?
... da je prašič edina žival, ki lahko dobi opekline od sonca?
... da snežinke potrebujejo približno uro, da padejo na tla?
... da je kameleonov jezik dvakrat daljši od njegovega telesa?
... da je v Chicagu prepovedano jesti v prostoru, kjer gori?
Vsavi števila iz majhnih krogcev tako, da bodo vsote navpično in vodoravno seštetih števil v krogih dale enako vsoto kot v kvadratih.
Blondinka hodi po eni strani reke. Na drugi strani zagleda še eno blondinko in jo vpraša. "Kako pridem na drugo stran?"
Blondinka odgovori: "Saj si na drugi strani!
Janezek pride v gostilno in naroči alkohol. Natakar mu pove, da je prodajanje alkohola mlajšim od 18 let prepovedano.
Janezek začne jokati in natakar ga vpraša zakaj joče. Odgovori mu
da so mu doma rekli, da Če bo pil
alkohol, bo dobil mačka.
Pride Janezek iz šole s spričevalom in ga pokaže očetu:
Oče: »Čestitam.«
Janezek: »Zakaj? Saj so na spričevalu same enke.«
Oče: »Ja, čestitam ti, da si mi upal pokazati spričevalo«
8 2

ENAKI DETAJLI
Sliki imata sedem enakih detajlov. Katere?
V soh se učijo, kako tvoriti stavke. Ob koncu ure je cas se za nekaj vaje.
Učiteljica: "Tvorite stavek, ki vsebuje besedo ananas."
sadež^ ^ ^ ^pe,Ca "Ananas Je tropski
"Pridna," reče učiteljica.
Metka. Ananas je zelo dober."
Učiteljica: "Tudi dobro."
Na koncu dvigne roko tudi Jure.
Učiteljica mu da besedo. On pa: "Ata ie jedel kosilo, A NA NAS je Čisto pozabil."
Mali Peter si je želel 100 evrov. Vsak dan je prosil Boga, da mu jih pošlje, ampak jih ni in ni dobil.
Pa se odloči, da mu bo poslal pismo. Ker na pošti niso vedeli, kaj bi s pismom, naslovljenim na Boga, so ga poslali vladi. Pahorja je pismo ganilo in se odloči, da bo poslal 5 evrov, ker kaj bi mali Peter s toliko denarja.
In tako Peter dobi 5 evrov; navdušen nad odgovorom se odloči poslati pismo zahvale:
Dragi Bog! Zahvaljujem se Ti, ker si mi poslal denar. Samo ne pošiljaj več preko vlade, ker so lopovi pobrali 95 evrov.
Tvoj Peter
Anekdote
James Cook
Ko je kapitan Cook odkril Avstralijo, so mornarji na ladjo pripeljali čudno žival, ki ji niso vedeli imena.
Stopili so nazaj na kopno, se pozanimali pri domorodcih in povedali: »To je kenguru.« Minilo je precej let, preden se je razvedelo, da 'kenguru' pomeni: »Kaj pravite?«
Abraham Lincoln
Nekoč se je Abraham Lincoln s prijateljem pogovarjal o steklini. Prijatelj ga je vprašal, kaj bi naredil, če bi ga ugriznil stekli pes.
»Zahteval bi svinčnik in papir,« mu je odgovoril Lincoln.
»Da bi napisal oporoko?«
»Ne, temveč da napišem seznam politikov, ki jih želim ugrizniti.«
Platon
Ko so modreca Platona vprašali, če upa, da ga bodo po njegovi smrti slavili, jim je zagotovil naslednje:
»Upam, da me bodo slavili tisti, ki so zdaj živi; v prihodnosti pa mi slava tako ali tako ne uide.«
IStaša in Mojca!
<L
's