Qsilo delavcev vzgoji, izobraževanju znanosti Slovenije, Dijana, februarja 1983 -3 - letnik XXXIV in t» al P 13 33 '13 at |V s tš IČ • POT DO UČBENIKOV, str. 2 uP a. up S3 ei ii si e ;| |V )Sl sf ai • SPLOŠNA VZGOJNO-IZOBRAZBENA OSNOVA POD DROBNOGLEDOM, str. 3 • USMERITEV: DRUGAČNA ŠOLA, str. 4 • ZA NOVE OBVEZNOSTI TUDI VEČ DENARJA, str. 4 • STROKOVNO IZPOPOLNJEVANJE — ZAHTEVA ČASA, str. 5 • REFORMA SE SPREMINJA, str. 8 • PODRUŽBLJANJE VOJAŠKO-OBRAMBNIH POKLICEV, str. 11 I bzumeti in spreminjati svet ^eliko stoletij je moralo preteka se je vzgoja iztrgala iz ozkih "ionalističnih okvirov, ciljev in °g, in se je v pedagoški teoriji povila zahteva, da je treba Me rodove vzgajati in izobra-k tudi za življenje v širši člo-skupnosti; da je treba tudi v P gojiti splošnočloveške vred-[,e- Različne nedemokratične, 'Mične, nacistične,(fašistične in flobne politične ureditve in sitni še zdaj poudarjajo predv-r1 ozko državljansko nacio->Uo ali nacionalistično vzgojo j kujejo v nebo veličino in lrncn lastnega naroda, države in Uličnih strank, podcenjujejo pa 'fge narode in njihovo kulturo, ke politične ureditve in vzgojni ffoii, ki so večinoma skrajno Joritarni in totalitarni, pravi-poudarjajo moč, med mla-P° pa gojijo militaristično mi-Fo« in želje po vojaški karieri. rJhtevajo skrajno religiozno ali 'ateistično vzgojo, ali bolje in-hrinacijo, prednost dajejo na-kolektivnosti, kar se kaže v . ,ejevanju svobode mišljenja, e aianja, človeških pravic, v pičli vi za pravi osebnostni razvoj, Polnovredno, ustvarjalno in tranje bogato življenje. Takim ličnim ureditvam so trn v peti M vrednote in prizadevanja Mih po zbliževanju med naro-lasami, ideologijami, deže-jl H in državami, boje se idej, reji V in prizadevanj po odpravlja-državnih meja, zapovedanih '0[°gij, boje se, da bi imeli dr-djani kako vlogo v mednarod-1 odnosih, da bi tudi oni krojili Jio in skupno usodo v sodob-protislovnem svetu. Take !ditve dopuščajo le skromno Mnjavo dobrin, idej, vrednot, ki, ali pa mora vse potekati pod °gim nadzorstvom države in sebnih privilegiranih organov shižb. Tako nastaja nesmiseln ‘°žaj v stoletju, ko postaja svet tr khen, ko se bolj kot nekoč ka-enotni interesi sveta, vsega ^eštva in njegova usodna polnost in odvisnost: Ogromne Mžice, zaprte v meje, nimajo 'venih pravic, da bi krojile usodo, zlasti da bi 'soodlo-sd e o najpomembnejših vprašati k, ki zadevajo sodobno človeš-I' Te množice lafko morda eniokratično« soodločajo, sl' M bodo iz vasi odvažali smeti, i bodo napeljali vodovod, i° bodo zgradili cesto ali celo ^ °i seveda, če za to ni treba imeti Nebnega dovoljenja vlade, ne >, Orejo pa odločati o zadevah, ki Prav tako ali pa še bolj po- i tem ne razmišljajo, ker za ta vprašanja »uradno odgovarjajo« ljudje, ki so posebej posvečeni, strokovno usposobljeni, pooblaščeni. Lahko trdimo, da so prizadeva- tične mednarodne odnose, proti vsem oblikam in vrstam hegemonizma, so proti blokovski politiki in proti nadvladi velikih, nad majhnimi deželami. smo udeleženi kot država, torej politično in še tudi gospodarsko, različni drugi vidiki pa so zanemarjeni. Premalo sodelujemo z mednarodnimi organizacijami, til Heribert Burkert - S pogledom v daljavo Mbne za njihov obstoj; ne mo-odločati o vojni in miru, o iz-gik za atomske bombe, za ime strupe, za vohunska letala Podmornice, skratka tedaj, ko fa njihovo življenje. Iz tega lrajo množična mirovna giba-a v deželah, ki to dopuščajo, v “Sih pa takih gibanj ni, ker niso '/°ljena, ali pa ljudje o vsem nja Organizacije združenih narodov v zadnjih' desetletjih ostala dokaj skromna prav zato, ker ljudje, ki si resnično želijo razorožitve, ki se želijo razbremeniti ogromnih izdatkov in reševati socialne, razvojne in druge probleme, nimajo nobene besede, ampak so v ozadju vojaški, birokratski, državni, industrijski in znanstveni interesi, tistih, ki žive na račun delovnih množic, jih drže v popolni gmotni, duhovni in fizični podrejenosti. Ker je zunanja politika bolj ali manj odsev notranje, se tudi dežele, ki dopuščajo, omogočajo in razvijajo pravo demokracijo, odpirajo navzven, odpirajo meje, se povezujejo z naprednim demokratičnim svetom in vedno bolj omogočajo ljudskim množicam, da krojijo usodo tudi na področju mednarodnih odnosov. V teh deželah smo priče podružbljanju zunanje politike? demokratizaciji mednarodnih odnosov. Te dežele so praviloma privržene miru, sodelovanju, skupnemu napredku, sodelujejo z Združenimi narodi v njihovih prizadevanjih za pravičnejši gospodarski red, za pravičnejše odnose med narodi, se bojujejo proti kolonializmu in rasizmu, ne le z besedami in gesli, temveč z dejanji. Zlasti pa so take dežele, ki se bojujejo za demokra- Tudi pri nas, ki si prizadevamo kot neuvrščena dežela za mir, sodelovanje in enakopravne odnose med narodi, državami in deželami, vedno pogosteje govorimo o podružbljanju zunanje politike in o demokratizaciji mednarodnih odnosov. Tako poskušamo uskladiti naš samouprav ni sistem z našo zunanjo politika, želimo, da bi prešli od centraliziranega vodenja naših mednarodnih odnosov in naše zunanje politike k decentralizaciji, želimo, da bi tudi republike in pokrajine, občine, delovne organizacije, 'institucije, skupine in posamezniki bolj sodelovali pri oblikovanju naših odnosov z drugimi deželami, narodi, institucijami. Želimo, da_ bi naši delovni ljudje in zlasti mladina, bolj soodločali o oblikovanju našega mesta v svetu, o 'povezovanju z drugimi narodi, o izmenjavi dobrin, vrednot in idej, da bi bili kos izzivom iz sveta, da bi iz njega sprejemali najboljše in k njegovem razvoju tudi prispevali kot socialistična, demokratična in samoupravna družba. To so naše želje, to so naši obeti, to so naša prizadevanja, ki pa nas ne zadovoljujejo, saj kažejo slabosti, pa tudi to, da smo marsikaj zamudili, da smo bili premalo udeleženi pri oblikovanju sveta. V svetu zlasti z OZN in z njihovimi specializiranimi organizacijami in ustanovami. Zdaj, ko množice mladih protestirajo proti atomski in drugi oborožitvi, ostaja naša mladina tiha, kot da se nič ne dogaja, kot da nima kaj povedati, kot da je ne skrbi prihodnost v tem svetu, polnem orožja. Združeni narodi si prizadevajo, da bi mladino in odrasle vsega sveta mobilizirali v boju proti nesmislom, ki se dogajajo na področju oboroževanja, da bi ljudi, ki še razmišljajo, prebudili, opomnili, da je skrajni čas, da se tok dogajanja obrne in da bi tudi vlade in države kljub koristim, ki jih imajo od oboroževanja, vendarle spoznale, kje so dolgoročne koristi, kaj je ljudstvom, narodom in deželam zares potrebno. Gre za preobrat v mišljenju, gre za nove potrebe ter interese, za novo etiko človeku, človeštva in mednarodnih odnosov, gre za resnično prebujanje ljudskih množic, ki jih je ponekod uspavata visoka življenjska raven, drugod pa spretna indoktrinacija, pa tudi boj za vsakdanji obstanek, revščina in brezposelnost. Drobne skrbi, prepiri, težave, problemi, preslaba obveščenost o pojavih v svetu, slepo, zaupanje v razne institucije — vse to močno zamegljuje resnično podobo sveta, naš položaj, črn oblak, ki visi nad nami, ki nam grozi z ognjem, bakterijami, strupi, radiacijo. Dobro je, da je človeštvo hladnokrvno, ni pa dobro, da še je dalo zapeljali pod mesarski nož brez odpora, brez vprašanja, zakaj in kako, komu to koristi? kdo ima od tega dobičke, kdo na ta račun lepo živi, kaj bo s prihodnjimi rodovi, kako bo nekoč. V naših šolah, ki jih obiskuje . množica mladih, zaradi katerih tudi vse delamo, kar menimo, da je dobro in prav, poskušamo mlade ljudi usposobiti, da bi bili dobri mehaniki, gradbeniki, uradniki, učitelji in drugi strokovnjaki, želimo pa tudi, da bi bili dobri samoupravljavci, državljani, občani. Veliko dalj od tega pa naši vzgojni cilji ne sežejo. Pozabljamo, da živimo in da bodo živeli prihodnji rodovi v protislovnem, zapletenem svetu, da smo vsi enako ogroženi zaradi oboroževanja, neenakega razvoja, rasizma, energetskih kriz, ekoloških sprememb. Skopo in skromno razvijamo v mladih zavest o skupni poti človeštva, o njegovi skupni usodi, determiniranosti. In vendar je taka vzgoja pomembna, potrebna, saj postaja svet majhen, dogajanja v svetovni skupnosti postajajo usodna tudi za nas. Naše gospodarsko in kulturno pa tudi politično življenje je vedno bolj odvisno od dogajanj v svetu. Biti moramo še bolj dejavni v svetu, potrebno je podruibljanje zunanje politike in naših odnosov s svetom, potrebno je, da naša mladina bolj sodeluje pri oblikovanju svetovnega javnega mnenja, da prispeva svoj delež v boju za mir, razorožitev, proti rasizmu, neokolonializmu. Prav zaradi tega je treba mlade vzgajati tako, da bodo razumeli svet, v katerem živimo, da se bodo znati bojevati za skupne cilje, za skupne vrednote. Prav zaradi tega pa je treba vse pedagoške delavce pripraviti tako, da bodo lahko mladim odpirali širša obzorja, da jih bodo izobraževali in vzgajali za razumevanje sodobnega in prihodnjega sveta, za sodelovanje in sožitje mčd narodi. Zato moramo tudi učitelje oblikovati tako, da bodo razumeli pojave v svetu, njihove zakonitosti, nevarnosti, da bodo globlje spoznavali položaj, vlogo in probleme sodobne mladine, njihove cilje. Učitelj, ki Želi, da bi mu mladi zaupali, mora biti tako razgledan, da jim lahko pojasnjuje probleme, ki jih rešuje naša družba in širša svetovna skupnost, poznati mora gospodarske tokove in njihova protislovja, boj za nov gospodarski red, procese integracije ter dezintegracije v svetu, naslajanje, vlogo in pomen mednarodnih organizacij, probleme različnih obmo- čij, vojaških blokov in drugih skupin, politična gibanja. Poznati mora problematiko rasizma, neokolonializma, vzroke za nastanek verskih, narodnostnih, rasnih in drugih predsodkov, razmerja med razvitim in nerazvitim svetom, nasprotja znotraj sistemov, skupin, probleme vojne in miru, razoroževanja. Učitelj naj bi se podrobneje zanimal za tiko. Gre torej za nove vsebine učiteljskega izobraževanja, ki smo jih doslej bolj ali manj zanemarili Že pri rednem šolanju, še manj pa smo bili nanje pozorni pri dopolnilnem, permanentnem izobraževanju pedagoških delavcev. Naša vzgoja in izobraževanje mora biti vzgoja za prihodnost, zato mora učitelj razumeti družbeni razvoj, njegove perspektive in probleme, mnoge pojave o katerih smo doslej premalo razmišljali. Učitelji bi morali že pri rednem študiju, pozneje pa pri nenehnem izobraževanju vsaj nekaj zvedeti o problematiki človeških pravic, ki pa jo je treba povezati z vprašanji rasizma, žensk, manjšin, delav-cev-migrantov, vojnih ujetnikov, beguncev, prizadetih oseb. Pri nas učitelji premalo poznajo nastanek, razvoj, delovanje in sestavo Združenih narodov in njihovih specializiranih organizacij in ustanov, čeprav bi lahko po njih proučevali in spoznavali številne in zelo pereče probleme sodobnega sveta, ki smo jih že omenili. Posebej bi morali na pedagoških šolah in zlasti pri nenehnem izobraževanju učiteljev razpravljati o ekoloških problemih, o humanizaciji odnosov med ljudmi in spoloma, pa tudi o vprašanjih komuniciranja. Vse to bi omogočilo, da bi bil pouk sodobnejši, zanimivejši, tehtnejši, vzgojno bogatejši. Tak pouk pomeni prispevek k marksistični vzgoji mladih, pomeni idejnopolitično oblikovanje, socializacijo. Pri tem gre za internacionali-stično vzgojo, ki je je pri nas premalo ali pa je dokaj zastarela za sodobne razmere. Bistveno je, da programe pedagoških šol dopolnimo z novimi vsebinami in da jih tudi izvajamo sodobnejše. Pri tem je treba misliti na popolnejše profile učiteljev zgodovine, geografije, tujih jezikov in drugih strok, izboljšati je treba metodike in jih razširiti z novimi vidiki. Učitelje moramo usposobiti tudi za delo v mladinski organizaciji, za delovanje v klubih OZN in drugod. Tudi za vse to je potrebno dopolnilno, nenehno izobraževanje, potrebne so nove vsebine, ki jih narekuje sodobni čas, naš položaj v svetu. MILAN DIVJAK mirovna gibanja ter za institucije ki proučujejo mirovno-problema Celodnevna stavka na Tržaškem Italijansko šolstvo tare nešteto težav. Slovenske šole pa imajo poleg tistih, ki jih imajo druge šole v Italiji, še svoje posebne težave. Sindikat slovenske šole se bojuje za pravice slovenskih šolnikov in skuša rešiti čimveč problemov slovenske šole po različnih poteh. Ena takih poti, ki pride v poštev le v skrajnem primeru, je stavka. Prav to skrajno protestno obliko je uporabil minuli mesec Sindikat slovenske šole. Tržaško tajništvo Sindikata je razglasilo za 25. januar celodnevno stavko na šolah vseh vrst in stopenj; učitelji so protestirali proti novim ukrepom prosvetnega ministrstva, ki bodo, č& bodo začeli veljati, zelo škodovali slovenskim šolam. Protestiralo je tudi proti nepojmljivemu ravnanju pristojnih šolskih oblasti, ki niso že več mesecev plačale suplentom opravljenega dela. S to stavko naj bi opozorili pristojne šolske oblasti pa tudi politične stranke, da je nujno zagotoviti samostojnost slovenski šoli in na potrebo po globalni zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Celodnevna stavka, 25. januarja, ki je ohromila pouk skoraj na vseh šolah na Tržaškem (na Goriškem stavka ni bila proglašena) — od otroških vrtcev do višjih srednjih šol, je bila uspešna. Enotna protestna akcija bo nedvomno pripomogla, da bodo učitelji, ki so bili prikrajšani za prejemke, dobili zasluženo izplačilo mezd in da bodo vsaj nekatera vprašanja zadovoljivo rešila. MARKO PAULIN Nova vloga pedagoške službe Novi zakon o pedagoški službi bi morali začeti pripravljati čim-prej, saj je zdajšnji zakon, ki ureja pristojnosti in delo Zavoda SRS za šolstvo, zastarel. Tako so menili člani strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje na svoji zadnji seji, na kateri so obravnavali poročilo Zavoda SRS za šolstvo za leto 1982 in program dela za prihodnje leto. To mnenje so podkrepili z ugotovitvijo, da se naloge Zavoda SRS za šolstvo iz leta v leto množijo, starim nalogam se pridružujejo nove, zato se izpeljava večine nalog zoži le na formalistično izpolnjevanje poročil, formularjev, pripravljanje takih in drugačnih gradiv, administrativnih opravil. Tako so morali na primer svetovalci za področje usmerjenega izobraževanja v preteklem letu pripraviti kar 1300 različnih informacij, obvestil, poročil. Delavci zavoda ugotavljajo v uvodu v poročilo o delu Zavoda SRS za šolstvo, da je veliko njihovih nalog trajnejših — in so torej uvrščene v program vsako leto. To velja še posebno za naloge pedagoške nadzorno-svetovalne službe, pa tudi za spremljanje vzgojno-izobraže-valnih programov v pedagoški praksi. Prav uresničevanje teh nalog — tako so menili člani strokovnega sveta — pa zaradi obilice drugih nalog — najbolj trpi. Pedagoški svetovalci samo še ugotavljajo stanje in predvsem nadzorujejo pedagoške delavce. namesto da bi učiteljem pomagali spremljati pedagoško prakso. Poročilo o delu zavoda za preteklo leto tudi ugotavlja, da mnogih nalog delavci zavoda niso zmogli v celoti uresničiti. Zavod je namreč med letom dobival od raznih družbeno-poli-tičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja —še posebno pa od strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti — nujne dodatne naloge, ki bi jih moral opraviti v zelo kratkem času. Vseh teh nalog pa' de- t e žavno 1 islli ? n J e Kai S seje skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije Navedimo nekaj podatkov: v dveh didaktičnih ravnateljstvih so bile vse osnovne šole zaprte, na drugih šolah pa je stavkalo od 80 do 90-odstotkov vsega šolskega osebja. Tudi na nižjih in višjih srednjih šolah je stavkalo zelo veliko učiteljev (80 %), učiteljišče pa je bilo celo zaprto. Istega dne, to je 25. januarja 1983, je bilo tudi sindikalno zborovanje, ki se ga je udeležilo veliko slovenskih šolnikov. Tajnik tržaškega tajništva tov. Škrinjar je udeležencem razložil razloge stavke in zahteve sindikata. Na sindikalnem zborovanju je bilo sklenjeno, da profesorji srednjih šol ne bodo imeli ocenjevalnih konferenc in da toliko časa ne bodo opravljali dela, ki ni predpisano z urnikom (poprave šolskih nalog, roditeljski sestanki itd.), dokler ne bo prosvetno ministrstvo zagotovilo rednih dohodkov suplentom, ki so že več mesecev ostali brez plače. lavci zavoda, ki jih je bilo v preteklem letu precej manj kot leto poprej, niso mogli pravočasno opraviti. Tej oceni so se pridružili tudi člani strokovnega sveta; menili so, da je prav zaradi obilice novih nalog, ki jih je delavcem zavoda naložila predvsem nova zakonodaja s področja osnovnega, še posebej pa srednjega, višjega in visokega šolstva, glavna pozornost delavcev zavoda veljala izpeljavi zakonskih obveznosti, nadzoru učiteljev. Za to pa niso krivi delavci zavoda pač pa tisti, ki delavcem te strokovne službe nalagajo nove in nove naloge, ne vprašajo pa se, ali ima Zavod SRS za šolstvo dovolj pedagoških svetovalcev in predvsefn dovolj denarja za njihovo izpeljavo. Zavod za šolstvo je pač »produkt okoliščin«, objektivne danosti, je menil predsednik Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje Stane Kranjc, in-pa miselnosti, ki daje prednost formalističnemu načinu mišljenja. Delavcem zavoda bi morali tudi bolj zaupati, ne pa, da za vsako, tudi najmanjšo nalogo, vsi — tudi strokovni svet, zahtevajo poročilo. Zavod za šolstvo naj bi postal bolj odprta strokovna ustanova, ki bi usmerjala in vodila strokovne razprave o nerešenih vprašanjih razvoja našega šolstva, pobudnik teh razprav, ne pa izvajalec sklepov, ki so jih sprejeli drugje. Ob posameznih problemih naj bi zbiral strokovnjake najrazličnejših strok, ki naj bi pripravljali analize in gradivo. Zavod za šolstvo pa bi na podlagi tega gradiva organiziral razprave. Gotovo bi bila to ena od poti za boljše strokovno, razvojno in svetovalno delo Zavoda za šolstvo, pa tudi za hitrejše in učinkovitejše prenašanje spoznanj teorije v prakso in obrnjeno. Za tako delo in njegovo organizacijo pa je treba spremeniti zakon o pedagoški službi, so menili člani strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje. JASNA TEPINA Ena od značilnosti programa dela zborov skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije, ki so ga med drugim predstavili in sprejeli na.zadnji seji skupščine, letošnjega 9. februarja, in je usklajen s programom dela zborov Skupščine SR Slovenije, strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje in s programi drugih organov na področju vzgoje in izobraževanje, je prav gotovo ta, da bo delo skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije letos, kar zadeva sklicevanje sej. čimbolj racionalno in usklajeno z gmotnimi možnostmi. V tem letu je predvidenih le pet sej, na katerih bodo obravnavali najbolj bistvene nalogeš Program je vsebinsko razdeljen na tri dele. Prvi, najpomembnejši del je povezan s šolsko reformo, s spremembami in usklajevanjem programskih zasnov, z zamislimi, kako izpeljati zahteve po sodobni šoli v praksi. Skupščina bo obravnavala normative za graditev šol srednjega usmerjenega izobraževanja, normative za opremo učilnic, organizirano preskrbo osnovnih in srednjih šol z učbeniki in standard učencev in študentov. Vsa ta reformna prizadevanja zahtevajo obsežno delo, hkrati pa so povezana z gmotnimi možnostmi. Drugo pomembno področje dela Izobraževalne skupnosti Slovenije se v bistvu navezuje na prvi del, na vprašanje, kako bomo vse to uresničili, koliko denarja bo odmerjenega, za uresničitev reforme? Gre za sodelovanje pri oblikovanju družbenih načrtov z vsemi spremembami, ki izvirajo iz objektivnih gmotnih možnosti. Vse to bo podlaga za sprotno delo in bo neposredno uravnavalo delovanje vzgojno-izobraževalnega sistema. V tretje področje dela spadajo tiste naloge, ob katerih se neposredno odloča, kakšno bo novo šolstvo: delegati bodo razpravljali o obsegu vpisa v programe 1. let n ika'us merjenega izobraževanja ter razmestitvi vzgojno-izobraževalnih programov za prihodnje šolsko leto, v višinah naložb v vzgojno-izobraževalne objekte, spremljali bodo priliv sredstev za vzgojo in izobraževanje in soodločali o obsegu dejavnosti. Ocenjevanje in odločanje o predlogih, ki jih pripravljajo strokovne službe, pretehtane odločitve o tem. kaj je za tiste, ki se šolajo, in za delavce v vzgojno-izobraževalnih organizacijah najboljše, kako kljub težkim razmeram zagotoviti primerne delovne razmere in še veliko vprašanj iz obsežnega seznama problemov. ki tarejo naše šolstvo, bo obravnavanih na petih sejah skupščine v letošnjem letu. Usklajevanje programskih zasnov za usmerjeno izobraževanje, to zapleteno in odgovorno delo, se vendarle bliža koncu: narejeno je bilo marsikaj koristnega, hkrati pa se je ob postopkih usklajevanja pokazalo, da nekatera temeljna vprašanja še niso rešena. Večina programskih zasnov je sicer usklajenih z zakonom in smerniatmi, nerešene zadeve pa ostajajo v programskih zasnovah posebnih izobraževalnih skupnosti za družboslovno, pedagoško in kulturološko usmeritev. Programske zasnove pa je treba sprejeti čimprej. so poudarili na nedavni seji skupščine izobraževalne skupnosti Slovenije, saj bi nadaljnje podaljševanje rokov za sprejemanje programskih zasnov močno zavrlo pripravo pro-' gramov v v isokem izobraževanju in njihovo uvajanje v skladu z določili zakona o usmerjenem izobraževanju. Medtem ko so namenjali v posebnih izobraževalnih skupnostih pozornost predvsem programom za pridobitev izobrazbe, pa so pozabljali na programe za usposabljanje in izpopolnjevanje. Vsi ti programi pa bi morali nastajati celostno in ob upoštevanju družbenih potreb. Treba"je torej pospešiti us- klajevanje in sprejemanje programov, pohiteti z izdelavo programov v visokem izobraževanju in vseh tistih prvin, ki naj bi pripomogle do enotne zgradbe usmerjenega izobraževanja. Skupščina je sklenila, naj strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti .na podlagi osnutkov ponovno preverijo, ali rešitve v sprejetih programskih zasnovah ustrezajo, in predlagajo v Izobraževalni skupnosti Slovenije, kaj bi bilo treba v teh zasnovah dopolniti in spremeniti. Znova naj proučijo tudi možnosti, da bi v programske zasnove uvrstili tudi usposabljanje oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, in tako razširili področja za njihovo usposab- ljanje in zaposlovanje. Res, da zahteva postopno usklajevanje svoj čas, ker pa pri tem že krepko zamujamo, je treba združiti vse strokovne in politične sile, da bi to nalogo čimprej opravili: pri tem naj bi pomagala SZDL in sindikati, so menili na seji skupščine. Najživahnejšo razpravo na tej seji pa je zbudil predlog za obseg vpisa novincev v začetne letnike srednjega in visokega šolstva v prihodnjem šolskem letu. Ta je sicer v glavnem usklajen, do seje skupščine pa je bilo vendarle še za deset šol nejasno, koliko in kakšne oddelke bodo imele, kdo bo »zajel« učence, pokazalo pa se je tudi to, kako težavna so pota dogovarjanja med posa- meznimi območji, katerih pb siavniki so ponujali na tej f vsak po svoje izoblikovane utemeljene rešitve. Izhod iz ni K hovih težav naj bi pokazale sti 'kf kovne utemeljitve, ki naj i^a oblikujejo v območnih pose N " r izobraževalnih skupnostih ‘S čimprej uskladijo. Na koncu te 'odi razpravljanja so poudarili, da "m morali pri reševanju teh zad upoštevati temeljno nad ibi usmerjenega izobraževanfiet Mrežo šol naj bi oblikovali temelju kadrovskih načrtov, družbenih potreb, ne pa po p' ^ bližni zamisli »izobraževanja Ve( zalogo«, ki se v zadnjem času č>0 MARJANA KUNEJ Pred petim kongresom ELRA Pojav prostega časa v sodobni družbi ne odpira novih vprašanj predvsem zaradi vzgoje mladih, temveč čedalje bolj tudi zaradi uporabe prostega časa odraslih. To ni samo vprašanje, kako zadovoljno preživljati svoje tretje življenjsko obdobje ali vse daljše letne dopuste, temveč že tudi pereče vprašanje, kaj naj store tiste množice zdravih, mladih ljudi, ki ostajajo brez zaposlitve. Vprašanja prostega časa so torej vse bolj zapletena in družbeno celostna in zahtevajo obravnavo z gospodarskih, kulturnih, pedagoških, socioloških, psiholoških skratka — z interdisciplinarnih znanstvenih izhodišč. Vse to je spodbudilo zlasti pet najrazvitejših evropskih dežel, da so na prvem kongresu za prosti čas leta 1970 v Ženevi ustanovile iniciativni odbor, ki je januarja 1971 oblikoval Evropsko zvezo za prosti čas in rekreacijo ELRA (European Lesisure and Recrea-lion Association) z namenom, da bi spodbudili načrtnejšo politiko prostega časa v evropskih deželah. Tako so si zadali nalogo, da povežejo strokovnjake in organizacije s področja prostega časa zaradi medsebojnega informiranja, izmenjave izkušenj, ugotavljanja razvoja v posameznih deželah in organizacije posebnih strokovnih skupin. Strokovne skupine imajo nalogo, da svetujejo pri načrtovanju in uresničevanju potreb za prosti čas. pri vodenju in animaciji v institucijah za prosti čas, urejanju igrišč, športnih objektov, dopustniških krajev, družabnih središč, počitniških domov ter na področju urbanizma in zato zbirajo mednarod-izkušnje ter pripravljajo ustrezno strokovno literaturo. Ob tem spodbujajo mednarodno raziskovanje in posredovanje spoznanj in dosežkov v različnih deželah in hkrati projecirajo sisteme izobraževanja kadrov ter prostemu času namenjenih novih poklicev. V okviru ELRA nastaja tudi dokumentacija in informacijsko žarišče za področje prostega časa, povezano z dokumentacijskimi središči v Ox-fordu. v Aix-en-Provance. v To: rinu, v Bielefeldu in sedežu ELRA v Zurichu in drugod. ELRA je obenem regionalna organizacija svetovne organizacije WLRA s sedežem v New Vorku in povezana z UNESCO. Organizacijsko ima ELRA tri glavne organe: skupščino, izvršni odbor in svetovalne skupine. Od ustanovitve do zdaj ji predseduje dr. Alfred Ledermann iz Ziiric-ha. kjer ima sedež skupaj z švicarsko organizacijo PRO JU-VENTUTE. Skupščino predstavljajo posamezni strokovnjaki in delegati različnih organizacij za prosti čas iz evropskih dežel, ki izberejo priznane stro-kovnjake v izvršni odbor. Pred-sedništvo izvršnega odbora je hkrati operativni organ, ki razbremenjuje izvršni komite, da se ni treba prepogosto sestajati. Sekretariat skrbi za informiranje in organizacijo 'dela. Najmanj' trikrat na leto izide tudi bilten ELRA — Information z novicami o delu ELRA in vanjo včlanjenih strokovnih organizacij iz različnih dežel. ELRA je doslej organizirala različne Sestanke, posvete in kongrese, na katerih je obravnavala in objavila zanimive vsebine o prostem času, na primer Mesto začloveka (1973) Socialni razvoj in politika prostega časa (1977), Izobraževanje kadrov na po- dalje bolj uveljavlja. anj ‘čni 'ri odi od, idv ode ode dročju prostega časa (197 >lo Oddih in turizem v bližnjem okev) lju (1978), Prosti čas kot teni' tar znanosti in raziskovanju (197'Ta Animacija v bivalnem oko^o (1979), Človek in njegov pro kli čas (1980), Animacijski pokl®v na '■ociokulturnem podroGn; (1978) itd. Peti kongres-letanj maja na Švedskem pa bo dal gO o divo o prostem času danes jutri. RUDI LEŠNIK red 'an Pot do učbenikov Čeprav je v zadnjih letih opravljenega zelo veliko dela na področju izdajanja učbenikov — zasluga za to gre avtorjem, Zavodu SRS za šolstvo, založbam, tiskarnam, pa tudi odboru podpisnikov družbenega dogovora o preskrbi osnovnih in srednjih šol z učbeniki — je jasno, da 30 zamujenih let ni mogoče nadomestiti. V tem času je bilo namreč zanemarjeno izdajanje knjig za strokovno šolstvo. In kakšne so potrebe po učbenikih danes? V delovnem programu Zavoda SRS za šolstvo za leto 1983 je načrtovanih kar 221 učbenikov, priročnikov in delovnih zvezkov — v glavnem za srednje usmerjeno izobraževanje, pa še učbeniki, ki jih je treba prenoviti ali razpisati za osnovno šolo, za šole narodnosti in za šole zdomcev. Zvedeli smo, da bodo za prihodnje šolsko leto pripravljeni vsi učbeniki za prvi letnik srednjega usmerjenega izobraževanja (ob tem bo treba uporabiti tudi stare zaloge — kar 12.000 že natisnjenih izvodov!), za drugi letnik bodo pripravili skoraj vse učbenike za splošne predmete, dobra tretjina učbenikov za stro-kovnoteoretične predmete pa bo izhajala postopoma. Isto velja tudi za tretji letnik usmerjenega izobraževanja, le da bo nekaj manj učbenikov za strokovno-teoretične predmete. Učbenikov za osnovno šolo še ne pripravljajo (razen atlasa), za srednje usmerjeno izobraževanje pa je večina učbenikov, ki bqdo na voljo, že na različnih stopnjah priprave, nekateri izmed njih pa so še v rokopisu. Zavzeta razprava podpisnikov družbenega dogovora za preskrbo šol na nedavni seji je pokazala, s kolikšnimi in kako raznovrstnimi težavami se bojujejo prav vsi odgovorni dejavniki, ki si prizadevajo za pravočasno in številnejšo izdajo učbenikov po sorazmerno dostopnih cenah. Če na kratko strnemo temeljne misli in razprave. dobimo približno takole podobo: Če želimo izpeljati reformo izobraževanja, moramo pravočasno izdati potrebne učbenike za usmerjeno izobraževanje. To namreč dolgujemo učiteljem in učencem, so poudarili razpravljavci. Zaostriti je treba vprašanje odgovornosti vseh dejavnikov in spodbuditi avtorje, ki so si že doslej, (kljub preobremenjenosti). veliko prizadevali. da bodo čimhitreje pripravili | h u K' Nil Na ia 0V( SVc obi [cer inj trebne učbenike. Poleg tega, da jim primanjkuj1 papirja, se založbe in tiskatie>1 ubadajo tudi s ceno učbenik^' ki naj se ne bi zviševala kij3111 35-odstotnega povišanja! Pl30 sebne izobraževalne skupnost pa nimajo dovolj denarja, da U pomagale pri nakupu knjig, in 'l^ bi lahko naštevali. 0 c Vedeti je še treba, da je P50,1 učbenika —"bd avtorjevega Ilan kopisa, prek recenzentov, st' n'č kovnega sveta SRS za vzgojo ra2 izobraževanje, ki mora potrt' treba zagotoviti knjigam bol) ,q vezavo, ker bodo le tako lati ^ obstojnejše. Ob tem je bil spre predlog založnikov, ki se nam . J1 na vz: gojni pomen in bolj skrb nego učbenikov, po katerem bi se prihodnje leto v Vsak uči ^ nik vpisovalo ime učencev, ki 7 si ga izposojali, in čas trajal J*' učbenika. Pri tej akciji, so mei, 13 v razpravi, bi se lahko uvelja' jjv’r vloga šolske knjižnice in nc G:,11 zadnje, tudi pionirske in mlad' e 11 ske organizacije. Težav na področju pripravlja- nja in izdajanja učbenikov je liko, zato jih podpisniki kij ^ vsemu prizadevanju ne moh rešiti. K reševanju teh vprašl bo lahko veliko pripomogel f [ svet o učbenikih ob VIL medi1 |Q rodni razstavi učil in šol' opreme, ki jo bodo še v t‘, (1 tednu odprli na Gospodarski ? razstavišču v Ljubljani. Po'1 Sl bo združil vse strokovnjake podpisnike družbenega do? 7'.' kr vora za organizirano preskl osnovnih in srednjih šol z ud ^ niki. U iOst 1E A DOMINKO »až *ako se uresničujejo novi programi Splošna vzgojno-izobrazbena osnova pod drobnogledom Kako se uresničujejo novi vzgojno-izobraževalni programi sred-11 ’iega usmerjenega izobraževanja, kaj sodijo o njih učitelji, kako so se 1 kazali novi učbeniki in delovni zvezki, kaj menijo o vsem tem učenci ^ na ta in druga vprašanja je iskala odgovor osrednja evalvacijska 'upina pri Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje, ki jo [e odi dr. Janez Sagadin. Pri spremljanju uresničevanja novih progra-a "ov so posamezne raziskovalne skupine in raziskovalci ob koncu lan-d '»ega leta povzeli svoje prve ugotovitve — raziskava je namreč zamisel iena kot večletno spremljanje reforme in kritično preverjanje, kako se n, 'Ione zamisli uresničujejo v praksi. , frel poročila obsega ugotovi-, Veotem,kakososev.prvemletu č>0 uvedbi novih programov v . rednjem usmerjenem izobraže-‘fnju izkazali novi predmetniki, |cni načrti in učbeniški kompleti, ti zbiranju podatkov, ki sta ga °dila Zavod SRS za šolstvo in 'edagoški inštitut pri Univerzi 1(lvarda Kardelja v Ljubljani, je “deloval širok krog zunanjih “delavcev (vprašalnike je izpol-7 'do 462 učiteljev in 2543 učen-}kev), v vzorcu pa je bilo 17 pro-ni tamov srednjega izobraževanja 7!! različnih usmeritevrih je izva-olklo 21 šol. Analize vključujejo ro Jdi ocene učiteljev in ravnate-kj«v šol, zbrane na aktivih in se-otknarjih, ter neposredna opazo-ei^nja pedagoških svetovalcev, ki gi® obiskovali šole. s Kot vemo, je bil ob koncu šol-■ega leta 1981/82 učni uspeh v tvih razredih srednjega izobra-Panja približno tak kot prejš-ja leta. To samo po sebi še* ne °ve vsega o tem, kako so učenci pojili, nove programe. Po-pbno je relativna tudi prva Kena novih učnih načrtov, saj so [h učitelji uporabljali prvič; uva-jinje novih učnih načrtov pa kluin0 spremljajo začetne težave, ^/endar nam take ocene povedo kitdi veliko koristnega in dajo Ijdmembne pobude za nadaljnje P Popoln jevanje programov in io “benikov. jz obsežnega poročila evalva-'jske skupine (celotno poročilo 0 objavljeno v reviji Vzgoja in Izobraževanje št. 2/85) povze-(“ijmo tokrat ugotovitve o ure-itiličevanju skupne vzgojilo-izo-c razbene osnove. V prihodnji r prvih izkušnjah : je učni • načrt uresničljiv, učbenik po obsegu primeren in dostopen učencem, le delovni zvezek bo treba v nekaterih pogledih dopolniti. Za sodoben pouk geografije pa Kljub temu niso dane povsod potrebne možnosti,, saj so učitelji 'premalo 'usposobljeni za nov način dela in vztrajajo pri frontalni razlagi, brez predvidenih vaj. Na mnogih šolah je skromna opremljenost za pouk geografije precejšnja ovira za uresničevanje novega učnega načrta. OTP: pridobivanje novih izkušenj Predmet osnovne tehnike in proizvodnje je nov, interdisciplinarno setavljen. Poučujejo ga učitelji različnih strok, ki jim je skupno samo to, da za pouk tega predmeta niso ustrezno usposobljeni. Na vsebinsko zasnovo predmeta nimajo večjih pripomb, o učnem načrtu pa pravijo, da je preobsežen in da ima previsoko postavljene smotre. Učbenik je sicer primeren glede razlage'snovi, manjkajo pa mu primeri in vaje, ki bi vodile pouk k smotrnejšemu povezovanju teorije in prakse, učiteljeve razlage in dela učencev. Načrtno usposabljanje in dopolnilno izobraževanje učiteljev je pri tem predmetu nujna, neodložljiva naloga. In še beseda učencev Učenci, ki so odgovarjali na vprašanje, so po svoje osvetlili, kako se uresničujejo novi programi. Učna snov po njihovem mnenju močno obremenjuje učence in zahteva veliko časa za domače učenje. Med tednom se učijo povprečno še 2,5 ur na dan, v soboto in nedeljo pa po 2 uri. Odstopanja od tega povprečja pa niso majhna in bi zahtevala dodatno osvetlitev: medtem, ko se učenci prvega letnika kovinarskega programa učijo povprečno 1.1 do 1,9 ur na dan, porabijo v zdravstvenih šolah za samostojno učenje učenci od 3,5 do 4.1 uro na dan! Med predmeti, ki delajo učencem največ težav in zahtevajo največ učenja, so: matematika, tuji jeziki, kemija in fizika ter slovenski jezik s književnostjo. Ko so na koncu šolskega leta učenci ocenjevali učbenike in delovne zvezke, se jih je samo 45 odstotkov odločilo za pohvalno oceno; 30 odstotkov učencev pravi, da se težko učijo iz učbenikov, 25 odstotkov učencev pa učbenikov ali delovnih zvezkov ne uporablja — učijo se predvsem po zapiskih. Odstotek učencev, ki ne uporabljajo učbenikov in se učijo le po zapiskih, je v nekaterih programih zelo visok (turizem 49,5%, lesarstvo 41,9%, zdravstveno varstvo 38,9%, splošno-kulturni program 36,2% itd). So v teh primerih obupali nad učbeniki prej učenci ali morda najprej učitelji? Nekatere učbenike kupujejo učenci menda le zaradi lepšega, saj kar 49,9% učencev ne uporablja učbenika Sporočanje, 47,7% učbenika , Laboratorijsko delo, 38,8 % učbenika Samoupravljanje. Kaj nam pomagajo učbeniki, če pa jih učenci in učitelji ne uporabljajo.?;. Ah ni .'morda napaka tudi v tem, da ne znamo uvajati učencev v samostojno rabo malo zahtevnejšega učbenika? Na drugi strani pa se je razmeroma veliko učencev pozitivno opredelilo do nekaterih učbenikov. Ugodne ocene znašajo pri učbeniku Nemški jezik 1 66,9% odgovorov, pri Biologiji 63,2%, Obrambi in zaščiti 63%, Angleškem jeziku, Zgodovini, Geografiji, Matematiki (prvi in drugi snopič) med'5() in 60 odstotki. Ti podatki kažejo, da le nastaja tudi v ocenah učencev jasno razlikovanje, kaj je dober in kaj slab učbenik, kdaj je učbenik primeren učencem, kdaj pa jih odbija. Morda pri sestavljanju učbenikov premalo razmišljamo o teh njihovih lastnostih. Postopno izpopolnjevanje in spreminjanje Novi učni načrti, učeniki in delovni zvezki so v prvem letniku srednjega usmerjenega izobraževanja prestali svoj ognjeni krst. Večinoma uspešno, posamezni tudi manj uspešno ali celo neuspešno. Evalvacijske skupine so že v prvem delu raziskave zbrale veliko predlogov, kako izpopolniti učne načrte in učbeniške komplete. Spremljava v drugem letu usmerjenega izobraževanja bo dala dodatne pobude in osvetlila, v čem so bile kritike morda predvsem izraz začetnih težav pri uvajanju nove vsebinske in didaktično-metodične zasnove. Postopno bomo tako dobili učne načrte in učbeniške komplete, ki bodo ustrezali sodobnim zamislim in potrebam učne prakse. Uresničevanje novih programov usmerjenega izobraževanja bo tedaj odvisno predvsem od usposobljenosti in zavzetosti učiteljev ter od tega, koliko bodo imeli na voljo sodobnih učil in pripomočkov za uspešen pouk. JOŽE VALENTINČIČ Aleksander VVolmtf sA PtUutiLzil.razpravljavci' (ali še za koga drugega) ' < osnovna Program življenja in dela osnovne šole, ki ga sestavljajo smernice za delo osnovnih šol, obvezni predmetnik in učni načrt ter učni načrti fakultativnih predmetov, opredeljuje in konkretizira družbeno idejna in strokovno teoretična izhodišča in usmeritve nadaljnje socialistične samoupravne preobrazbe osnovne šole. V posameznih sestavinah programa so konkretizirane zlasti tele usmeritve: podružbijanje vzgojno-izobraževalnega dela, vzgojne usmeritve, uveljavljanje politehnične in delovne vzgoje, usmerjanje učencev, povezovanje posameznih vrst vzgojno-izobraževalnega dela v enovit proces, skrb za celoten razvoj vsakega učenca in povezovanje osnovnega izobraževanja s predšolsko vzgojo in usmerjenim izobraževanjem. Osnovne šole se samoupravno organizirajo tako, da bodo čimbolj vraščene v okolje, kjer delujejo, da bodo lahko prevzemale pobudo okolja in vplivale na njegov razvoj. Program življenja in dela sicer opredeluje enoten obseg vsebin v okviru zagotovljenega programa kot enotni minimum, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do obvezne osemletne osnovne šole in je tudi podlaga za solidarnostno zagotavljanje sredstev na območju republike. Enotnosti osnovne šole pa ne moremo ocenjevati le skozi pouk, temveč je treba šoli zagotoviti tudi razvijanje vseh njenih družbenih funkcij. To pa pomeni, da se celotnost zagotavlja tudi z dejavnostmi ob pouku, ki omogočajo šoli ustvarjalno izbiro vsebin glede na razvojne potrebe okolja, v katerem deluje, posebne potrebe razvoja otrok in posebne potrebe družin zlasti zaposlenih staršev. Tako bo osnovna šola sistematično uresničevala naloge, ki pomenijo kontinuiteto njenega razvoja, in enovito uveljavila svoje pozitivne izkušnje. Program življenja in dela osnovne šole izhaja neposredno iz zakona o osnovni šoli. Opredeljuje dve ravni programiranja, ki se dopolnjujeta in sestavljata enoten program dela. Tako osnovne šole poleg zagotovljenega programa uveljavljajo razširjen program, v katerem se kažeta samostojnost in posebnost posamezne šole ter možnosti, potrebe in jnteresi družbenega okolja. Zato se pred osnovno šolo in družbeno okolje postavljajo zahteve po družbeni in pedagoški uglašenosti enovitega programa ter medsebojno sodelovanje pri načrtovanju, zago- tavljanju možnosti in izvajanju programa. Ocene in ugotovitve o stanju in dosežkih osnovnih šol kažejo, da se osnovne (zlasti celodnevne) šole zavzeto vključujejo v proces preobrazbe vzgoje in izobraževanja in da v svojem delu že uveljavljajo posamezne usmeritve. Pri tem je treba upoštevati, da so dosežki in stopnja razvoja posameznih šol različni, saj so odvisni na eni strani od razmer, v kakršnih delujejo, pa tudi od tega, koliko zavzeto in prizadevno uveljavljata šola in okolje nove zamisli. Zato program usmerja in spodbuja,hkrati uveljavljal pa se bo glede na prizadevnost in odzivnost družbenega okolja. Podružbijanje Pri podružbljanju vzgojno-izobraževalnega dela šo . pomembne zlasti tele dejavnosti sodelovanja šole in družbenega okolja: -sodelovanje pri obliko-.vanju, sprejemanju in izvajanju delovnega načrta šole; zagotavljanje ustreznih možnosti za uresničevanje obveznega programa in širjenje obsega, vsebine in vrst dejavnosti razširjenega programa ter postopno preraščanje na celodnevno organizacijo dela; načini in vsebina sporazumevanja in dogovarjanja med osnovnimi šolami in družbenim okoljem ter uveljavljanje neposrednih oblik svobodne menjave dela; aktualizacija vsebin pri pouku, interesnih in drugih dejavnostih; povezovanje osnovne šole z drugimi vzgojno-izobraže-v&lnimi organizacijami. V notranjem življenju in delu se podružbijanje uveljavlja zlasti v načinih sodelovanja in povezo- Usmeritev: drugačna šola Osnovno izobraževanje in vzgoja na novih temeljih vanja dela med razredi in oddelki in učenci (pomoč starejših učencev mlajšim, pomoč in skrb boljših za delo in napredek slabših oziroma manj sposobnih, delo učencev pri zagotavljanju boljših ■možnosti za delo šole); sodelovanje med učitelji v zvezi s team-sko pripravo ha pouk in drugo delo, zlasti glede na vsebinsko korelacijo med predmeti, načini dela in ustrezne obremenitve učencev; pomoč izkušenih učiteljev predmetnega pouka učiteljem razrednega pouka pri uresničevanju nalog posameznih predmetov; vključevanje v vzgojno-izobraževalno delo šolskih svetovalnih delavcev in pomoč učiteljemj zlasti glede individualne pomoči in učinkovitosti dela. V zvezi z uveljavljanjem večje vzgojne učinkovitosti osnovne šole je treba posvetiti posebno pozornost ustreznemu in učinkovitemu včlanjevanju vzgojnih področij v vsebine pouka; uveljavljanju posameznih oblik in metod dela z vidika aktivnosti in samostojnosti učencev; uresničevanju samoupravljanja učencev pri različnih dejavnostih, njihovih skupnostih in organizacijah ter zagotavljanju raznovrstnosti programa glede na možnosti uspešnega vključevanja vseh učencev v različne dejavnosti ter razvijanju njihovih posebnih interesov in sposobnosti. Politehnična usmeritev in delovna vzgoja Politehnično usmeritev vzgoj-no-izobraževalnega dela in uveljavljanje delovne vzgoje bodo uresničevale osnovne šole s povezovanjem teorije in prakse pri posameznih predmetih ter povezovanjem učnih vsebin s svetom-dela, z vključevanjem učencev pri načrtovanju in vrednotenju rezultatov pouka in drugih oblik dela; z razvijanjem in širjenjem •interesnih tehničnih dejavnosti na razredni in predmetni stopnji; z uveljavljanjem delovnih akcij, proizvodnega in drugega družbeno potrebnega dela v vseh okoljih; z ustanavljanjem šolskih zadrug in pridobivanjem kmetijskih obdelovalnih površin v kmečkih okoljih za pridelovanje hrane; z uveljavljanjem sodobnih oblik in metod pouka,zlasti problemskega pouka, samostojnega dela, z uporabo različnih virov za pridobivanje znanja in oblikovanjem učnih in delovnih navad ter z eksperimentalnim in analitično proučevalnim delom učencev. Usmerjanje Uveljavljanje in širjenje dejavnosti v zvezi z usmerjanjem učencev bodo osnovne šole uresničevale tako, da bodo vključevale učence v različne dejavnosti glede na njihove specifične sposobnosti in interese; z diferenciacijo in individualizacijo pouka; aktivnim in. samostojnim delorn učencev; spremljanjem njihove uspešnosti ter trajnostjo in intenzivnostjo interesov v različnih dejavnostih; s proizvodno usmerjenostjo dejavnosti; z uveljavljanjem fakultativnih predmetov v skladu z možnostmi, potrebami in razvojnimi načrti krajevne skupnosti, občine in območja; s sodelovanjem osnovne šole z organizacijami združenega dela in z uveljavljanjem poklicne vzgoje in izobraževanja ter poklicnega informiranja, usmerjanja in svetovanja v vseh razredih. Enovitost procesa V prizadevanjih za povezovanje posameznih dejavnosti v enovit pro< es je treba v osnovnih šolah povezovati vsebine pouka posameznih predmetov ter povezovati pouk z interesnimi in drugimi dejavnostmi, skrbeti morajo za učinkovito pedagoško vodenje učiteljskega zbora, učiteljskih zborov oddelkov in razrednika, zlasti z vidika usklaje-valnja sloga, zahtevnosti in obsega dela, smotrno vključevati učence v interesne in druge dejavnosti, spodbujati sodelovanje učiteljev v vseh sestavinah dela, uveljavljati prvine celodnevne šole s katerimi se bogatijo dejavnosti,' se povezovati z okoljem, uveljavljati dejavnost in samostojnost učencev ter širiti dogovorjeni program, zlasti uveljavljanje fakultativnih predmetov, in razširjati delo interesnih dejavnosti, 'tečajev, šole v naravi. Razvoj učencev Pri prizadevanjih za celosten razvoj učencev bodo osnovne šole uveljavljale aktivne oblike dela pri pouku, zlasti z razvija- njem učenčevih miselnih sposobnosti in odgovornosti; z ustrezno obremenitvijo učencev in usklajevanjem zahtevnosti; z ustreznim razporejanjem predmetov, dejavnosti in odmorov v posameznem dnevu in tednu; z uveljavljanjem zdravstvenega varstva; z vključevanjem učen-, cev v dopolnilni, dodatni in fakultativni pouk, v interesne in druge dejavnosti ter v dejavnosti društev, klubov in organizacij zunaj šole; s skrbjo ža zdravstveno ogrožene učence in učence s posebnimi učnimi težavami; z vzgajanjem učencev za samoupravljanje in aktivno družbeno življenje in s pomočjo učiteljev in šolskih svetovalnih delavcev učencem in staršem. Povezovanje Pri povezovanju osnovnega izobraževanja s predšolsko vzgojo in usmerjenim izobraževanjem je treba uveljaviti ustrezno povezanost in postopno prehodnost glede oblik in metod dela predšolske vzgoje in zahtevnosti v nižjih razredih; sodelovanje med vzgojno-varstve-nimi organizacijami in osnovnimi šolami pri izmenjavi pedagoških vprašanj in ugotovitev o otrocih; intenzivirati skrb za dobro počutje učencev, zlasti šolskih novincev; razširjati uveljavljanje delovne vzgoje usmerjanja učencev; bogatiti sodelovanje med osnovnimi srednjimi šolami in spremljati razvoj in uspešnost učencev v srednjih šolah. Uresničevanje usmeritev nadaljnje preobrazbe osnovne šok je treba zaradi celotnosti programa in medsebojne povezanosti zasnovati kot usklajeno široko družbeno dejavnost. Progrart življenja in dela je predvsert podlaga za večjo strokovnost dela, bogatitev dejavnosti in povezovanje osnovnih šol z dejavniki okolja. MILAN ADAMIČ Drugi sestanek aktiva mentorjev taborniške organizacije Komisija za vzgojo kadrov pri predsedstvu republiške konference Zveze tabornikov Slovenije je v poletnih počitnicah 1982 ustanovila aktiv mentorjev taborniške organizacije. Med člane tega aktiva so povabljeni vsi taborniki, ki delujejo kot mentorji na osnovnih šolah, šolah usmerjenega izobraževanja, visokošolskih ustanov in vsi tisti, ki so se udeležili v preteklih letih tečaja za mentorje v Bohinju ter želijo delovati kot taborniški mentorji. Temeljni namen aktiva je nadaljnje strokovno izobraževanje mentorjev in seznanjanje z novostmi v delovanju taborniške organizacije. . Na podlagi sprejetih usmeritev dela na ustanovnem sestanku sklicuje komisija za vzgojo kadrov 2. sestanek aktiva mentorjev, ki bo od 25. do 27. marca 1983* republiškem centru za obramb« usposabljanje v Poljčanah pr Begunjah na Gorenjskem. Pri' hod je predviden v petek, 25 marca ob 18. uri, ki bo začel1 delo sprejemna pisarna, ak-tfv p: se bo končal v nedeljo, 27. marci ob 14. uri. Glavna strokovna tema b« ORIENTACIJA, pogovorili p> se bomo še o drugih aktualni! nalogah ZTS v letu 1983. Prijave sprejema pisarna ZTS Ljubljana, Parmova 33 pisno a! po telefonu (061 313-180) najkasneje do vključno srede, 23 marca. Udeleženci bodo ob prihodu v sprejemni pisarni poravnali stroške seminarja, ki znašaj« 1.200 din na udeleženca. Komisija za vzgojo kadrov pri predsedstvu republiške konference Zveze tabornikov Slovenije Za nove obveznosti tudi več denarja Zvezna konferenca SZDLJ kritično o gmotnem položaju osnovnih šol Gmotni položaj osnovnega šolstva v Jugoslaviji je tak, da mora zbuditi skrb ne samo tistih, ki delajo na tem področju, temveč vse družbe. Tako mnenje se je izoblikovalo iz besed razpravljavcev na seji odbora za izobraževanje zvezne konference SZDLJ, ki je bila konec lanskega leta. Čeprav smo v osnovnem šolstvu dosegli precejšnje uspehe (osnovno šolo obiskujejo vsi šoloobvezni otroci, učni uspehi so nad evropskim povprečjem, osip se je izredno zmanjšal, uspešno je osnovno izobraževanje v jezikih narodnosti), na omenjenem sestanku o tem niso posebej govorili; opozarjali pa so, da je kljub vsem dosežkom gmotni položaj osnovnih šol izredno slab in da se še zmeraj slabša. Podatki iz razčlembe, ki so jo pripravili za sejo tega odbora, kažejo, koliko denarja je imelo osnovno izobraževanje v minulem petletnem načrtovalnem obdobju (1976—1980). Številke povedo, da so se prihodki v osnovnem izobraževanju v Jugoslaviji povečevali povprečno za 18 odstotkov na leto. Nominalno je ta stopnja sicer visoka, še večja pa je bila inflacija, ki je to povečevanje povsem razvrednotila. Zato lahko rečemo, da gre v resnici za realno stopnjo zniževanja, ne pa povečevanja prihodkov osnovnih šol. Najhujše pa je, da šole čedalje bolj zaostajajo za gospodarstvom in drugimi družbenimi dejavnostmi, in da torej ni mogoče govoriti o tem, da je breme gospodarske stabilizacije enakomerno porazdeljeno. Osebni dohodki delavcev, zaposlenih v osnovnem izobraževanju, zaostajajo na pogojno nekvalificiranega delavca za 20—30 odstotkov za dohodki delavcev v gospodarstvu. Dohodki prosvetnih in drugih delavcev v osnovnih šolah so zelo različni, ne samo v posameznih republikah in pokrajinah, temveč tudi v občinah, saj so odvisni od gmotnih možnosti občin, pa tudi od politike in odnosa do osnovnega izobraževanja. Poglejmo, na primer, kakšne so razlike med republikami. Osebni dohodki prosvetnih delavcev v osnovnem izobraževanju Makedonije so za 75 odstotkov nižji od osebnih dohodkov slovenskih prosvetnih delavcev in za 48 odstotkov manjši od dohodkov v osnovnih šolah Hrvaške. Tako je tudi zato, ker so prihodki tega področja.v preteklem načrtoval- nem obdobju naraščali po po\ prečni letni stopnji 19,6 odsto ka, v Sloveniji pa po stopnji 1 i, odstotka. Očitno je, daje bilo p: tem odločilna in celo usodna zt četnaosnova nakoncu leta 1971 Žal pa v jugoslovanski osnovnih šolah ne zaostajaj samo osebni dohodki zaposlenil temveč tudi vse druge oblike nj hove življenjske ravni. V nekatt rih republikah kar 50 odstotke prosvetnih delavcev nima stanc vanj. V skladih skupne porabe j zelo malo denarja, majhni pa s tudi regresi za letne dopusti Tudi denarja za tople obrok največkrat zmanjka. Skratka, gmotni položi osnovnega izobraževanja j izredno slab. Kje so vzroki za tc Prvič: že tako premajhno vsot denarja, namenjeno za to pc dročje, je povsem razvrednotil visoka inflacija. Drugič: položi osnovnega izobraževanja se je primerjavi z drugimi področj panogami in grupacijami nt nehno slabšal, ker se je delež t dejavnosti v narodnem dohodk zmanjševal od 3,2 % v letu 197 na 2,8% v letu 1980, zmanjšuj pa se še naprej. Trefjič: kiju temu, da se je vsota denar osnovne šole nenehno zmanjšt vala, so se njihove obveznosti v preteklem načrtovalnem obdobju izredno povečale. Že tako oslabljeni osnovnošolski dinar je dobival čedalje več novih porabnikov. Osnovno izobraževanje je doživelo nadaljnjo ekspanzijo, saj so morale osnovne šole sprejeti pod streho vso generacijo. V letih 1976 do 1980se je število osnovnošolcev povečalo kar za 10 tisoč. Z denarjem za osnovno dejavnost smo financirali graditev novih šolskih poslopij, povečale pa so se tudi naložbe v družbeni standard učencev. Več denarja smo namenili za prehrano, prevoz in brezplačne učbenike učencev. Povečevalo se je število interesnih skupnosti osnovnega izobraževanja pa tudi število zaposlenih v njihovih strokovnih službah. Osnovno izobraževanje je še zmeraj proračunsko financirano, o svobodni menjavi dela ni mogoče govoriti. Ob vsem tem pa se neposredno družbeno okolje (krajevne skupnosti) ne zavzemajo za to, da bi pomagale izboljšati gmotno podlago osnovnega šolstva (prispevale denar za gradnjo športnih igrišč, za nakup knjig v šolskih knjižnicah in zbirke učil). Skratka, za številne nove obveznosti ni bilo dovolj dodatnega denarja. Nastaja vprašanje, kako naprej, saj tako ni več mogoče. Predlog, naj bi bilo leto 1983 leto prizadevanj za izboljšanje gmotnega položaja osnovnega izobraževanja, je nedvomno premišljen glede na položaj, v kakršnem je to področje. Vprašanje pa je, koliko se bo uresničil v zdajšnjih težavnih gospodarskih razmerah. Najbrž bo kaj težko izpolniti zahtevo, naj bi osebne dohodke prosvetnih delavcev uskladili z dohodki delavcev, zaposlenimi v gospodarstvu in drugih dejavnostih. Nekaj pa bi vendarle morali narediti. Socialistična zveza bi morala prva spodbuditi, da bi se zdajšnje razmere spremenile. V razpravi na seji odbora smo slišali različne predloge. Razpravljale! so nenehno poudarjali staro resnico, da izobraževanje ne sme biti obravnavano kot poraba. Že zdaj pa je jasno, da v izobraževanju ni mogoče več iskati skritih rezerv in da bo morala navsezadnje vendarle pomagati družbena skupnost, čeprav je tudi ta v gospodarski krizi. Vzroke za težak gmotni položaj osnovnega šolstva moramo poiskati tudi v odnosu družbe do tega področja, kajti — tako kot je dejal na tej seji dr. Ljubomir Kočič — bila so leta. ko je šlo naši družbi dobro, izobraževanju pa kljub temu slabo. Ena od zahtev na tej seji je bila, da osnovni šoli ne bi smeli več nalagati obveznosti, ki zahtevajo nove izdatke. To pa pomeni, da denarja, namenjenega za osnovno dejavnost, ni mogoče uporabljati za naložbe pa tudi ne za odpiranje novih oddelkov podaljšanega bivanja, da ni treba povečevati izdatkov za standard učencev (brezplačne prevoze, učbenike, tople obroke). Predlog je zelo kočljiv, hkrati pa nesocia- len, ker vodi v poslabšanje de' lovnih razmer pa tudi v težje razmere učencev. Morda pa s« bomo ob njem vendarle strezni! in pomislili, da je vendarle trebs storiti več za boljše življenjske i« delovne razmere ljudi, zaposlen« v šolah. Položaj prosvetnih delavce* na vaseh, posebno v tistih, ki s« oddaljene od večjih središč, j£ prava obtožnica družbi, čedalj« več predmetov poučujejo stro' kovno neusposobljeni delavci šole odpovedujejo strokovne časopise. Nizki osebni dohodki i« zapostavljanje izobraževanja kol področja družbenega dela povzročajo, da se odločajo za učiteljski poklic slabši učenci. Velik« dobrih in obetavnih učiteljev zapušča šole in se zaposluje drugod. Tisti, ki ostajajo v šolah, n« dobe spodbude za svoje težašk« delo niti za strokovno izpopolnjevanje. Ljudem, ki delajo v takih razmerah, ostane na izbit« dvoje: da se sprijaznijo s tem, d« za svoje delo ne bodo ustrezrt« nagrajeni ali pa bodo upošteva! stari izrek, da jim družba n« more plačati tako slabo, da sart« ne bi mogli delati še slabše. To. pa je že tista nevarna skrajnost, ki bi jo morali preprečiti Škoda, da smo zamudili priložnost in da ob pripravi gospodarske resolucije za leto 1983 na t« problem nismo odločneje opozorili. M. JOVANOVIČ Spoznanje, ki se počasi uveljavlja Srez pedagoško andragoške izobrazbe ne moreš biti dober učitelj Narava vzgojno-izobraževal-nega dela je taka, da v njem ne ^oreš biti uspešen, če ne obvladaš temeljnih zakonitosti vzgoje 'n izobraževanja in si ne pridobiš ^ v šoli ali z dopolnilnim izobraževanjem — potrebnega znanja psihologije, pedagogike in an-dragogike, še posebej pa iz peda-Soške in andragoške didaktike *er posebne metodike posameznih predmetov. Z usmerjenim izobraževanjem smo v naši republiki vgradili to spoznanje v vzgojno-izobraže-valni sistem in predvideli dve Poti do pedagoško-andragoške izobrazbe: z izobraževanjem med šolanjem, vzporedno s pridobivanjem strokovne izobrazbe in z naknadnim izobraževanjem ali samoizobraževanjem. Zakon o usmerjenem izobraževanju postavlja tistim, ki si med rednim šolanjem niso pridobili tovrstne izobrazbe, triletni rok. Bolj popustljiv je bil do tistih, ki že leta Poučujejo ali opravljajo drugo delo v organizacijah' za usmerjeno izobraževanje, saj jim rok Za pridobitev dopolnilne peda-goško-andragoške izobrazbe Poteče šele maja 1985. Kako poteka pridobivanje dopolnilne pedagoško-andragoške izobrazbe? Po informaciji, ki je bila podana na seji Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanja ter telesno kulturo dne 1. 2. 1983, je bilo na'tem Področju pri nas precej narejenega že pred uveljavitvijo zakona o usmerjenem izobraževanju. Do leta 1981 si je namreč že okoli tisoč delavcev srednjih šol, V delavskih univerz in izobraževalnih centrov pridobilo ob delu dopolnilno pedagoško ali andragoško izobrazbo — od tega na Zavodu SRS za šolstvo, ki je opravil v tem pionirsko vlogo, kar 725. Po uveljavitvi zakona o usmerjenem izobraževanju so prevzele skrb za dopolnilno pedagoško-andragoško izobraževanje: Filozofska fakulteta v Ljubljani, pedagoški akademiji v Ljubljani in Mariboru ter srednje pedagoške šole v Ljubljani, Mariboru in Celju. Te šole so si pridobile ustrezno verifika-i cijo za to izobraževanje, ki poteka po posebnem programu, ter v posebni izobraževalni skupnosti za pedagoško usmeritev. Center za dopolnilno izobraževanje pri Filozofski fakulteti v Ljubljani je v letošnjih zimskih počitnicah že drugič priredil, enotedenski seminar za učitelje in druge sodelavce z visoko izobrazbo, izpite pa je doslej ora-vilo 82 kandidatov. Tudi obe pedagoški akademiji prirejata vsako leto tak seminar za delvce z višjo izobrazbo. Med srednjimi pedagoškimi šolami pa dela najbolj uspešno na tem področju srednja pedagoška šola v. Ljubljani, ki se v ta namert neposredno povezuje z organizacijami združenega dela in s posebnimi izobraževalnimi skupnostmi, ki imajo kandidateza pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe (to so predvsem inštruktorji). Zakaj to izobraževanje kljub zakonskim zahtevam ni bolj Posvet o učbenikih V okviru 7. mednarodne razstave učil in šolske opreme, ki bo od 21. do 25. februarja 1983 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, bo tudi strokovni posvet o učbenikih v srednjem izobraževanju.' Prirejata ga Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje in Zavod SRS za šolstvo z željo, da bi na njem povezali spoznanja pedagoških teoretikov in praktikov, piscev, urednikov in uporabnikov naših učbenikov in skupno iskali odgovor na aktualna vprašanja tega področja. Program celodnevnega posveta, ki sc bo začel v četrtek, 24. februarja ob 9. uri v hali A Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, Predvideva dva uvodna referata: Sistemska in normativna vprašanja pri pripravi učbenikov (Branko Vesel in Majda Zavašnik), Didaktične funkcije in Zgradba učbenika (France Strmčnik). Koreferati bodo obravnavali različna vprašanja, na primer: prikladnost učbenikov učencem, pripravo učbenikov za strokovno-teoretične predmete, tehnično in grafično oblikovanje učbenikov, empirično evalvacijo in samo zalaganje učbenikov. Sledila bo demonstracija didaktičnih kompletov za predmete skupne vzgoj-no-izobrazbene osnove, ki jo bo imela Dopisna delavska univerza Univerzum v Ljubljani. Predvideni strokovni posvet o učbenikih bo torej priložnost za izmenjavo mnenj in izkušenj, zlasti še o tistih učbenikih za usmerjeno izobraževanje, ki se že preskušajo v praksi ali šele nastajajo. Sodobnim zamislim bomo lahko dodali tudi kritične misli učiteljev, ki so jim učbeniki in drugi pripomočki temeljna opora pri uresničevanju novih učnih načrtov. J. V. množično? Kaže, da nekatere srednje šole in učitelji, pa tudi delavci drugih organizacij za usmerjeno izobraževanje, niso vzeli dovolj resno določila zakona o usmerjenem izobraževanju, ki pravi, da po predvidenem roku tisti, ki si te izobrazbe ne bodo pridobili, ne bodo več mogli opravljati vzgojno-izo-braževalnega dela. Pregledi organizacij za usmerjeno izobraževanje, ki jih načrtujejo v bližnji prihodnosti za preverjanje pogojev za verifikacijo, bodo na šolah in v drugih organizacijah za usmerjeno izobraževanje odprli tudi ta vprašanja. Po izkušnjah višjih in visokih šol, ki organizirajo dopolnilno pedagoško-andragoško izobraževanje, vzgojno-izobraževalne organizacije premalo pomagajo kandidatom, ne dajo pa jim tudi potrebnega časa za dopolnilno-izobraževanje. Ne upoštevajo, da bi program zahteval v resnici kar cel semester rednega študija ali študija iz dela. Enotedenski seminar je torej samo usmeritev za samostojni študij in samoizo-hraževanje. Po njem mora kandidat predelati še obsežno strokovno literaturo. Pedagoško-andragoške izobrazbe si.torej ni mogoče pridobiti kar tako, mimogrede. Se manj kot drugje je tu cilj šolsko, zgolj za izpit naučeno znanje. Učitelj je namreč veliko več kot priučen pedagoški ali andragoški delavec, saj mora imeti za delo trdne znanstvene temelje. J. V. IZJAVA ŠT. 88 Slovenski učni jezik Pisala nam je profesorica slavistka, ki je bila pred nedavnim članka izpitne komisije na strokovnem izpitu učiteljice predmetnega pouka v osnovni šoli. Kandidatka, ki je opravljala izpit, ni Slovenka, diplomirala pa je na ljubljanski pedagoški akademiji. Pri strokovnem izpitu je izpraševalka ugotovila, da .»kandidatka uporablja le nižjo obliko slovenskega jezika. Ne pozna niti slovenske slovnične terminologije, še manj pa zakonitosti slovenske slovnice.« Čeprav je kandidatka tudi šolska knjižničarka, ne pozna pravil o pisavi tujih imen v slovenščini. Naša dopisovalka se sprašuje, kdo je odgovoren za to, da je lahko človek, ki ne zna slovensko, učitelj v slovenski šoli. Sama išče tudi odgovor na svoje vprašanje. V tem primeru pripisuje krivdo kandidatkini malomarnosti in pedagoški akademiji, ki ji je priznala sposobnost za pedagoško delo na slovenski šoli, ne da bi bila poprej preverila njeno znanje slovenščine tudi z izpitom. Naša dopisovalka meni, da je za to odgovorno tudi vodstvo šole, ki je sprejelo v delovno razmerje učitelja, čeprav ni znal slovensko. Jezikovno razsodišče se z dopisovalko strinja, še zlasti, ker ta primer ni osamljen: v naših šolah — od osnovne do univerze — ter v drugih oblikah izobraževanja je veliko učiteljev, ki ne znajo slovenskega jezika". Čeprav šolska zakonodaja predpisuje pouk v slovenskem jeziku, znanja slovenščine od učiteljev izrecno ne zahteva, tj. ne predvideva in zato tudi ne zagotavlja nikak(šnih oblik jezikovnega izobraževanja med učiteljevim študijem in ne terja dokazov o jezikovnem znanju ob učiteljevem prihodu na delovno mesto. Šolska zakonodaja, izobraževalne ustanove, upravni organi, pedagoške strokovne službe in vodstva šol bi morale od učiteljev dosledno zahtevati znanje slovenščine. Tudi od tega je odvisna naša jezikovna kultura.' Jezikovno razsodišče in Delovna skupina za slovenščino v vzgoji in izobraževanja KAKO DO PEDAGOŠKE PRAKSE Že nekaj časa poteka široka javna razprava o pridobivanju pedagoške izobrazbe. Zasledimo obilo pozitivnih misli: o usklajevanju in sprejemanju programskih zasnov, o zasnovi nenehnega izobraževanja vzgojiteljev in učiteljev, vsaka stroka naj bo na svojem področju odgovorna za izobraževanje učiteljev, da je treba vse vzgojno-izobraževalne programe finančno ovrednotiti, in druge ustvarjalne pobude. Prav o finančnem vrednotenju razmišljamo tudi uporabniki v osnovnih šolah. K nam so prišli letos na delovno prakso študentje drugih letnikov srednjih pedagoških šol. V prihodnjih letnikih se bo ta praksa razširila še na tretji in četrti letnik. Tudi pedagoška akademija pošilja na prakso v osnovne šole svoje študente. Ni dvoma, da morajo biti v osnovnih šolah učitelji mentorji najboljši strokovnjaki, ki občuteno in pedagoško poglobljeno sledijo smernicam za delo šol in so sposobni ustvarjalno prenašati teorijo v prakso. Tu pa, menimo, manjka v verigi dogovorov en pomemben člen: izobraževanje učiteljev, ki bodo mentorji praktikantom in vrednotenje tega dela. Letos so zavodi za šolstvo skupaj z ravnatelji iskali različne rešitve, ki pa so vse zelo kratkoročne. Letošnja praksa je zajemala delo v krožkih ati prostovoljnih dejavnostih učencev. Mentorjem so predlagali, naj namenijo nekaj za krožek namenjenih ur delu s praktikanti. Nekateri mentorji so opravili to delo iz svojega pedagoškega optimizma, ponekod so sveti šol tuhtali, kje bi zvrtali nekaj dinarjev za skromne' nagrade za odgovorno delo. Menimo, da bi bilo potrebno usposabljanje učiteljev mentorjev in tudi vrednotenje tega dela organsko včleniti v programske zasnove za celostno urejanje izobraževanja pedagoških delavcev. Oboje bi sodilo v programe pedagoških šol, ki izobražujejo prihodnje učitelje. Tam vedo za število vpisanih slušateljev, zato bi lahko ugotovili, koliko denarja je za to potrebno. Menimo, da vrednotenje mentorjevega dela ne sodi v občinske samoupravne interesne skupnosti. Prvič zato, ker ne vedo, koliko učencev in študentov bo prišlo na prakso v občino, in drugič zato, ker je upravičena bojazen, da bi bilo toliko različnih vrednotenj, kolikor je občin v Sloveniji/ Mi pa potrebujemo enotno oblikovane učitelje za osnovne šole, ne morebiti za bolj ali manj razvito območje naše republike. FRANJA ZORMAN izobraževanje izpopolnjevanje Strokovno izpopolnjevanje — zahteva časa Stališča Univerze v Mariboru V času, ko se oblikuje nova programska zasnova za celotno izobraževanje po osnovni šoli, namenja univerza v Mariboru izjemno pozornost tudi strokovnemu izpopolnjevanju zaposlenih ter vlogi in nalogam visokih šol na tem področju. Ta vprašanja so obravnavali na posvetu, ki ga je lansko jesen priredila mariborska univerza skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije; kasneje je o tem razpravljal tudi univerzitetni svet, ki je pred kratkim posredoval javnosti svoja stališča in priporočila o strokovnem izpopolnjevanju. Sporočilo univerzitetnega sveta izhaja iz spoznanja, da postaja v današnjem času strokovno izpopolnjevanje stalna pravica in obveznost vseh delavcev v združenem delu. Strokovno izpopolnjevanje — nenehno dopolnilno izobraževanje v stroki, izobraževanje za zahtevnejša dela v poklicu, specializacija, izpopolnjevanje za potrebe samoupravljanja, ljudske obrambe in družbene samozaščite ter za druge poklicne, družbene in osebne potrebe — moramo v OZD in v visokem šolstvu' obravnavati enakopravno s programi za pridobitev strokovne izobrazbe. Zanemarjanje strokovnega izpopolnjevanja pomeni neodgovornost; zaradi vse hitrejšega staranja znanja strokovna izobrazba in diploma zgubljata svojo vrednost, če znanja nenehno ne izpopolnjujemo. Univerza mora postati odprt sistem različnih oblik izobraževanja, ki jih združeno delo potrebuje. Univerza naj daje znanje, ki bo rabilo napredku Programi strokovnega izpopolnjevanja, ki jih pripravljajo visokošolske organizacije v sodelovanju z združenim delom morajo upoštevati strategijo in prednostne potrebe družbenogospodarskega tehnološkega razvoja. Poleg specializacije so pomembne tudi krajše, vendar pogostnejše oblike funkcionalnega strokovnega izpopolnjevanja, ki so za kandidate bolj vabljive in sodbujajo njihovo potrebo po nenehnem izpopolnjevanju. Visoko šolstvo mora nuditi udeležencem tega izobraževanja res najnovejša spoznanja v stroki ter jih tako usposobiti, da bodo kos novim zahtevam in nalogam. S tako vsebinsko usmerjenostjo bodo programi strokovnega izpopolnjevanja pomembno prispevali k načrtovanim premikom in k prenovi posameznih področij in dejavnosti. Več pozornosti bo treba v prihodnje nameniti specializaciji. Specialistični študij naj izhaja iz potreb dela in naj bo po potrebi interdisciplinarno zasnovan. To zahteva medsebojno sodelovanje visokošolskih organizacij. Strokovno izpopolnjevanje vi-* sokošolske izobrazbe naj omogoča dopolnilno usposabljanje tudi za nove naloge, ki jih prinaša tehnološki razvoj, pa tudi morebitno preusmeritev izobrazbe znotraj določene stroke, saj se bomo tako izognili strukturni brezposelnosti delavcev z visb-- košolsko izobrazbo. Pri programiranju strokovnega izpopolnjevanja moramo vključevati tudi širše sestavine strokovne izobrazbe — dopolnilno izobraževanje za samoupravljanje in širitev kulturnega obzorja delavcev. Sicer pa zahteva širina nalog na tem področju dejavno vlogo tudi množičnih medijev, zlasti še televizije, ki mora v ta namen preoblikovati svoje izobraževalne programe. Novost: indeks strokovnega izpopolnjevanja Univerza v Mariboru predlaga, naj bi diplomantom vseh visokih šol ob sklenitvi programa za pridobitev strokovne izobrazbe, dali enoten indeks strokovnega izpopolnjevanja. V njem naj bi bili vpisani vsi kasnejši programi strokovnega izpopolnjevanja, ki jih je kdo obiskoval. Vsako leto naj bi Gospodarska zbornica Slovenije ob sodelovanju obeh univerz pripravila letni katalog prednostnih programov strokovnega izpopolnjevanja, ki jih gospodarstvo posebej priporoča. Postopno naj bi izoblikovali tudi družbeni dogovor o pravicah in obveznostih glede strokovnega izpopolnjevanja delavcev; v njem naj bi bilo zapisano tudi, kako bomo vrednotili izpopolnjevanje in izpopolnjeno znanje tudi pri osebnih dohodkih in pri razporejanju strokovnih nalog. Pri spremembi zakonodaje in samoupravnih aktov moramo predvideti tudi možnost daljših brezplačnih študijskih dopustov za strokovno izpopolnjevanje, ki ne sme prizadeti socialnih pravic delavcev. Programi strokovnega izpopolnjevanja se praviloma financirajo z neposredno svobodno menjavo dela. Za nekatere programe (npr. za specializacijo) naj se združujejo sredstva v posebnih izobraževalnih skupnostih; za programe, ki jih bodo pripravljale visokošolske organizacije v dogovoru s splošnimi združenji in zbornicami, pa naj bi le-te dale tudi potrebna sredstva, če bodo seveda njihovi člani s.tem soglašali. Zamisel odprte univerze Da bo strokovno izpopolnjevanje uresničilo družbena priča-kovanjha, morajo visokošolske organizacije razviti učinkovite oblike ih metode tega izobraževanja in se pri tem opreti na spoznanja adragogike, psihologije, sociologije in drugih ved. Izpopolnjevanje mora temeljiti na doseženi strokovnosti in delovnih izkušnjah udeležencev na razviti sposobnos.ti povezovanja teorije in prakse, obenem pa mora spodbujati kritičnost do ne dovolj utemeljenih rešitev. Za visokošolske delavce je to najzahtevnejše področje dela. V njem se morajo izražati in potrjevati tudi sadovi raziskovalnega in drugega strokovnega dela. Učiteljevo delo na področju strokovnega izpopolnjevanja naj vpliva tudi na habilitacijske ocene in osebne dohodke. Take so torej zamisli, stališča in priporočila univerze v Mariboru. Uresničevanje teh zamisli in načrtov bo vodilo k tesnejšemu medsebojnemu sodelovanju med visokošolskimi organizacijami in tudi med univerzama, pa tudi k uresničenju zamisli o odprti univerzi — univerzi prihodnosti. J. V. IZ ZBIRKE NOBELOVCI Lirika, proza, dramatika Na knjigarniških policah so že nekaj časa knjige prvega dela desetega letnika zbirke Nobelovci, ' Kakšne sadove mi bo dala taka misel?« Iz Knjige o sreči jusuttijic^ \jARj i-,ff l-. A.\CLAIR '-..r t «. i ■ Leksikoni so ena od pomembnih programskih zamisli, ki jih uresničuje Cankarjeva založba. Mali leksikoni, ki sodijo v ta leksikalni programski sklop, so pomembni predvsem zaradi prak-tično-uporabne vrednosti, ki je poleg kakovosti verjetno- najpomembnejše merilo pri sestavljanju leksikalnih pregledov. Knjižice so nastale izr sodobne težnje po razširjanju in uporabljanju znanja z različnih področij, kjer ■se izkaže, da so takšni leksikoni -prav uporabni, saj na kratko, a še vedno dovolj obširno izrazno ih informativno zajamejo posamezna področja. Od enajstih leksikonov, kolikor jih je izšlo do. zdaj, so bili prvi prirejeni po podobnih izdajah zahodnonemške založbe Herder in so bili le dopolnjeni z domačimi izkušnjami in znanjem, sestavljavci vseh naslednjih izdaj pa se trudijo, da bi bili priročniki čimbolj izvirno slovenski. Da jim to uspeva, dokazuje zadnji izdani leksikon Slovenska književnost. Ta sicer ne pomeni dosledne preusmeritve k slovenskim leksikonom, vendar pa ■novejše izdaje kažejo, da so si pri založbi že pridobili dovolj, znanja in izkušenj tudi za izvirno leksikalno dejavnost. Oglejmo si zadnji novosti: Prav zdaj, ko se toliko ukvarjamo z varstvom okolja, je bil se- ■ stavljen, oblikovan in izdan leksikon OKOLJE kot prva publikacija pojmov o človekovem okolju v slovenščini. Čeprav je izdaja deloma narejena po nemški predlogi,- so prispevali naši strokovnjaki za varstvo okolja tnalo manj kot polovico vseh • gesel, druga pa so prilagojena posebnim slovenskim razmeram. ■ Posebnost leksikona je, da posega na različna področja in združuje pojme iz njih. ter da upošteva tako splošno-sve-tovne pa tudi posebne —slovenske razmere in naše izkušnje, družbenogospodarske vidike in pravno ureditev: Na 275 straneh so sestavljavci razvrstili ■ 1850 gesel, ki so dopolnjena s 300 ilustracijami, diagrami in preglednicami, gradivo pa zajema številne znanstvene panoge — od naravoslovnih do družboslovnih. Razlage gesel so -pisane kolikor je mogoče poljudna, tako da je leksikon širše uporaben pri pedago- -škem delu, pri študiju, pa tudi v gospodarstvu. Leksikon SLOVENSKA KNJIŽEVNOST jejtrvi leksikon slovenskih književnikov, prvo delo, ki v takšni obliki vsebuje biografske in bibliografske podatke o piscih. Leksikon je za tovrstno izdajo kar obširen, njegov obseg pa je povezan z zamislijo, ki so si jo o njem ustvarili njegovi sestavljavci in oblikovalci: gradivo so skušali toliko razširiti in ga zajeti v takšen obseg, da je predstavljeno vse razmeroma obsežno delo, s katerim so Slovenci v stoletjih ustvarili svojo literatu-iO. Zajema literarno ustvarjanje, literarno kritiko, vede, ki so povezane z literaturo, pa tudi zvrsti, ki so na meji književnosti, ob koncu leksikona pa so zapisani Prešernovi nagrajenci za literaturo. Sledijo seznami antologij, almanahov, literarnih in literarnozgodovinskih časopisov in pregled literarnih zgodovin. Gradivo je v leksikonu izbrano tako, da pregled najnatančneje zajema Slovence 18. stoletja, kjer upošteva celo anonimna besedila, bolj izbiren je v 19. stoletju, za 20. stoletje pa so upoštevani največ literati in le tisti kritiki, teoretiki,zgo-dovinarji, publicisti ali filozofi, ki so močneje vplivali na slovensko literarno dogajanje. Pri vsem tem pa ne smemo prezreti, da poskuša leksikon čimbolj zajeti tudi najmlajše avtorje doma in v zamejstvu, ki so že objavljali knjižim dela. Hvalevredna novost je, da je pri tej izdaji prvič upoštevana mladinska književnost, ki je uvrščena v leksikon kot enakovreden de! književnosti. Pozornosti so vredna tudi gesla, sestavljena po metodi, ki omogoča karseda pregledno predstavitev avtorjev: označena sta avtorjevo življenje in dejavnost, v posebnih razdelkih pji so navedena tudiavtorjeva.dela in literatura o njem. V bibliografiji del so predstavljena povečini izdana knjižna ali uprizorjena dela in le pri starejših avtorjih, ki so objavljali največ v revijah, tudi revijalne objave; zapis literature o avtorju je le izjemoma tudi splošen pregled, največkrat pa vsebuje izbor pomembnejših det in člankov. Enajsti leksikon torej velja (tudi zaradi izvirnosti in novosti, ki jih prinaša) ocenjevati pošteno: če mu nismo pripravljeni spregle-' 'dati-nekaterih pomanjkljivosti, ne smemo pozabiti tudi na dobre plati, ki jih prinaša, in tega, da je že kar sam po sebi dovolj kakovostna in praktična knjižna novost. V kratkem mu bodo sledili še domači mali leksikoni Knjiga, Jugoslovanska književnost in Svetovna književnost. . VLASTA-KUNEJ Noben nazor in nobeni programi ne morejo spremeniti smeri dela, ki je opredeljena s samo sestavo pfedavateljev. To misel potrjuje tudi Leninov prispevek k pedagoški teoriji in vzgojni praksi. Ta revolucionar in vodja prve socialistične revolucije, človek, ki »prakticira prakso« (Dj. Lukač) izhaja zmeraj iz naukov Marxa in Engelsa in na teh tudi gradi svoje pedagoške poglede. Stvarno ugotavlja možnosti in okoliščine, v katerih se bodo uresničevale nove zamisli, v katerih se bo proučevala, buržoazna družbena teorija in praksa vzgoje in izobraževanja ter se bodo povezovale pedagoške ideje s konkretnim bojem proletariata itd. Skorajda ni vprašanja, ki ne bi bilo pomembno za družbeni napredek in razreda, ki to družbo vodi — delavskega razreda. Vse to je obravnaval Lenin ’ strokovno, ustvarjalno, pronicljivo in izvirno povezoval teorijo in prakso. V tem je hkrati tudi njegov prispevek k teoriji in praksi. »Zato noben pedagoški teoretik in praktik, ki. si prizadeva svoja pojmovanja v praksi marski-stično utemeljiti in jim dati idejni smisel, ne more mimo pedagoških pridobitev, vsebovanih v Leninovem delu.« (str. 54). Za tem prvim delom je podana strokovna literatura v našem in tujem jeziku. Drugi del ima naslov Leninova besedila o vzgoji. Poleg uvodnih opomb navaja avtor nekatera izdana dela, v katerih najdemo pedagoške zamisli, poglede, stališča in mnenja. Za vsa besedila je značilno, da je na začetku podana geneza vsebine, naveden je datum, kdaj je bilo delo napisano, povzetek in pomen vsebine. To' je izreden pregled, dober vodnik po avtentični vsebini dela, saj povezuje posebnosti v celoto. Ob izvirnih Leninovih besedilih se izoblikuje celosten pogled na pedagoške zamisli11 f Leninovo zavzetost za to, da H pedagogika, vzgoja in izobražf ^ vanje napredovali, dajali hitrejš* in boljše dosežke za to, da bi rk d moteno izbojevali bitko za novltl( družbo. h V drugem delu so tale besedi' jf o vzgoji: O čem razmišljajo nd le ministri. Biseri narodnjaške pr°0c jektomanije, O nerazlikovanjdv politike in pedagogike, O sM je lišču delavske partije do religij ši Teze o narodnem vprašanjUi Učencem kaprijske šole, Pisni1‘t A. M. Gorkemu, Govor P'ti prvem vseruskem kongresu uči ih teljev internacionalistov. Osnuje tek programa Ruske komuni'bi stične partije (boljševikov), N1 rije in vzgojne prakse. 5t Lahko rečemo, da smo dobil2' knjigo Lenin o vzgoji dr. ■Nikol1'0 Potkonjaka o pravem času, zdaj) ko se čedalje bolj proučujejo Leninova dela z raznih vidikov0 in se marksistična misel čedaljl0' bolj uveljavlja. Ta družben^3 pomembna in strokovno-znaBr' stvena knjiga naj postane toreP' nenehna spremljevalka in spodh buda’ za delo vsakemu prosvef. nemu delavcu, učencu, študejf' tu, strokovnjaku in znanstvene6 ku. RODOLJUB A. MILIČ l* Zbornik o naprednem mladinskem gibanju fg Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije namenja veliko pozornost zbiranju zgodovinskega gradiva o delu SKOJ in delu mladine. Že leta 1980 smo ob 60-letnici ustanovitve SKOJ dobili prvi zbornik SKOJ 1919—1945. V njem so zbrani referati, ki so jih imeli slovenski zgodovinarji in drugi pisci na posvetovanju v Zagrebu. Ker pa je še zmeraj čutiti vrzeli v celotni obdelavi problematike zgodovine SKOJ, tako v obdobju stare Jugoslavije, med NOB in prva leta po vojni, je republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije organizirala od 16. do 17. aprila 1981 posvet o proučevanju zgodovine SKOJ in mladinskega gibanja v Sloveniji. Več kot trideset udeležencev je s svojimi referati razčlenilo delo SKOJ in mladinskega gibanja. Zbrani referati s tega posveta so pred kratkim izšli v drugem zborniku pod naslovom Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem. Zbornik je posvečen 40-letnici ustanovnega kongresa USAOJ in 11. kongresu ZSMS. Pokazalo se je, da je tak način zbiranja gradiva dober, saj bo lahko na podlagi referatov nastala celotna podoba o delu te pomembne organizacije. Drugi zbornik vsebuje bogate in zanimive razprave, pa tudi veliko novih ugotovitev. Napisali so ga naši' najboljši zgodovinarji, udeleženci NOB in tudi mladi raziskovalci. Nekateri avtorji uporabljajo ponekod sanio. vire,' drugi svoja doživetja, tretji pa oboje. Zbornik vsebuje med drugim tele referate: Zgodovina mladih, Zgodovina o mladih, Ekonomski boj Zveze komunistične mladine na Slovenskem (1919—1929), Mladinsko 'gibanje na Primorskem med obema vojnama, So-( Cialno politični in materialni po- ložaj delavske mladine v Slovi'1 niji v okviru stare Jugoslavijvf SKOJ in krščanskosocialističt mladina med obema vojnama 'i1 Sloveniji, Organizacijska in vsi!1) binska usmerjenost delovanj 0 SKOJ v Sloveniji 1933—193!a Vloga SKOJ v procesu združi0! vanja naprednih mladinskih sil "c .Sloveniji v Protifašistično fron!(( — Mladinsko OF (1937— 194 lfo Prispevek k delovanju SK0js 1938—1941, Delovanje in vpl'"* KP v Društvih kmetskih fanti!s' in deklet in organizacijski razv za srednjo stopnjo pa je ai razdeljena na začetni in f J10 usmerjeni del. Z drugimi hj atlii: film ne bi smel biti g(lnka, temveč estetsko doži-jt’ ki čedalje bolj privlači liie8a človeka. Čeprav peda-išl Začetniki filmske vzgoje še. jjiai premagujejo nekatere lil e> pa tovrstna vzgoja počasi afarie napreduje. Zelo pa i. 'ala televizijska vzgoja, ki je vi *°d sploh nimajo, rt Vernim optimizmom lahko ki z*0, da smo tako na osnovnih rzi)a srednjih šolah s filmsko el!0 vendarle lahko zado-ln da se ji obetajo tudi- v ct )(fnje boljši časi. Kako pa je ni^ko vzgojo za predšolske rij 'p Ali je v slabih dvajsetih P "^ali kino Mire Voglar po-a' v Pozabo? Ali je razprodani ur.k vzrok, da v vzgojno-variti 1,1 organizacijah skorajda 'iti 'r 116 poznajo tega dela? Ali >rf^°g tudi v šoli, ki ni dala o 'lte'jicam posebne, vsaj p j Wejše izobrazbe s tega po- ' la- Filmska in televizijska -ul, tudi ni upoštevana v ‘ ; učnih načrtih.Začeti je 3i)avtam, kjer se je zaustavilo. [i knjižico Mire Voglar aŠ '''no kaže ponovno pregle-F Pedagoško obravnavati, t^iti, kaj je' žlahtno, upo-0’Pa tudi to, kje je treba na- ^a,i, kaj dopolniti in izpo- wti. ,, , Drugače povedano: ne moremo pustiti vnemar predšolskega otroka, ki skoraj vsak dan podoživlja del televizijskega programa, včasih pa tudi filmskega v kinematografski dvorani. Žal je še zmeraj veliko staršev, ki se ne zanimajo za vprašanja, ki se porajajo v zvezi z otrokovim dojemanjem filma in televizije. Gre za veliko zvrsti, kot so: risanka, lutkovni film, reklame, izobraževalne televizijske ali pa filmske oddaje itd. Vse to zahteva od vzgojitelja pa tudi od staršev veliko širšo, problemsko obravnavo. Ne gre več zgolj za sliko, fotografijo, kratkometražni otroški film, čeprav je vse to in še drugo sredica, pač pa za širok kompleks, ki ga odpira zlasti televizija, pa tudi film. Če upoštevamo še to, da na višji ali visoki šoli nimamo ustreznih pedagoških profilov, ki bi se ukvarjali z obravnavanim področjem v celoti, so težave, s katerimi se ubadajo učitelji, razumljive. Dandanes tudi ni mogoče obravnavati take snovi zgolj z gledišča stroke, temveč interdisciplinarno. Strokovno v ožjem pogledu se filmska in televizijska vzgoja nujno navezujeta na psihologijo otroka, na otrokove percepcijske zmogljivosti in na sociologijo množičnih medijev; preprečevati je treba manipulacijo z otrokom in prav temu se hočemo izogniti. Ob tem je mogoče govoriti o narodni in mednarodni kulturi, o naši družbeni resničnosti in še o marsičem. Razumljivo je, da je velikanska razlika v tem, kako bomo o vseh teh zadevah govorili srednješolcu ali visokošolcu (v vsej analitični razvejenosti in sintezni skladnosti) in kako predšolskemu otroku. Vendar pa brez znanja ne gre nikjer. Možnosti za filmsko in televizijsko vzgojo so danes boljše kot so bile včeraj. Ena pomembnih nalog na tem področju bo imela v prihodnje tudi filmsko-vzgojna sekcija pri. Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, ki naj skupno z uporabniki premisli o celotni problematiki, sestavi minimalni program in upošteva posebnosti dela za predšolsko dobo in vse psihološke, pedagoške in estetske značilnosti. Od teoretičnih spoznanj vodi pot k praksi. Prav gotovo so vzgojiteljice v vrtcu že večkrat ugotavljale, da bi morale uvrstiti v svoje delo tudi to področje, pa si niso znale prav pomagati. V dosedanjem načrtu so za vse srednje usmerjene šole predpisane osnove filmske vzgoje (kot naravni podaljšek pridobljenega v osnovni šoli). Gre za bistveno dopolnitev, ki ne bi vzela toliko časa in ne bi smela biti »zapletena«, je pa potrebna. IGOR GEDRIH zametek birokratizma (akcija obiranja koloradskega hrošča), pojave oblastništva (vrtenje okrog luknje v zemlji do onemoglosti ali vožnja z motorjem čez desko, položeno na kmete, ki niso hoteli sodelovati pri preskrbi prebivalstva). Absurdne situacije se stopnjujejo in eden od mladih glasbenikov, ki je zaradi družinskih dogodkov (zaprt' oče) zaznamovan in občutljivejši kot drugi, pobegne. Z njegovo smrtjo (na meji ga ubijejo graničarji) skupina razpade. V tem trenutku se začne tudi najlepši del filma. Eden od glasbenikov, nekdanji partizan, odide iz skupine z izjavo, da ne bo služil nobenemu režimu več. Zaustavi se ob obali, ob zidu podporniku in zre v odprto, široko morje. Okrog njega je popoln mir, ni ne klicev ne odmevov. V ta svet pridejo ljudje, ki obredno prvič spoznavajo morje in ga poskušajo, če je res slano. Tehnika in fotografsko spremenjeno gibanje dajeta temu prizoru navdih irealnega. Navidezna podobnost prizora z dokumentarnim filmom, ki ga je skupina vrtela v propagandne namene, omogoča različne asociacije, ki dogajanje v filmu povezujejo v sklenjen krog o človekovi radovednosti, o njegovem hrepenenju, o njegovi potrebi po preseganju doseženih obzorij. Zdi se, da zvoki trobente, iz katere v-jazzovski izvedbi ubi- tega glasbenika zadoni slovenska narodna pesem, povezujejo v skladno sožitje več nazorskih svetov. Besedilo, poje ga pevka, ki je prav tako zapustila skupino, daje.s svojo melanholijo možnosti za pomislek: o težki, če ne celo nemogoči uresničitvi tega sožitja. Ob zvokih slovenske narodne pesmi (tradicija) v moderni interpretaciji (novo, ki prihaja) ob odprtih obzorjih in ljudeh, ki potrebujejo konkretno izkušnjo, da sprejmejo novo, primerjamo vrednote, ki jih priznavamo, in v katerih se kot posameznik, kot narod in tudi kot država potrjujemo: odprtost mišljenja, sprejemanje le preverjenega in ustvarjalnost kot most napredka in povezovanja različnih vidikov življenja. Režijski postopek ves čas vodi k primerjavi preteklega z našo resničnostjo. Pogosto uporabljeni total na začetku sekvence in pomiki junakov proti zbujajo asociacije na nekatere postopke in dogajanja, ki niso le plod preteklosti; v njih se pogosto zrcali volja po oblasti, po zatiranju tega,. da je treba iskati novo. Predsodki, prazno besedičenje, pojav oblastništva in zatiranje novega — tega, kar je dosežek dela ustvarjalnega človeka, so namreč zmeraj pogost pojav in resno zavirajo oblikovanje odprtih odnosov na vseh področjih človekovega delovanja. MIRJANA BORČIČ Lepota grozljivosti Na slovenska filmska platna prihaja film režiserja Noela Marshalla Rjovenje. Takoj na začetku filma nas avtorji obvestijo, da so ponosni, ker je ameriško društvo za zaščito živali izreklo filmu posebno pohvalo. Zakaj? Zato ker so Joe Marshall, njegova družina in prijatelji ustvarili nenavaden film, ki je na prvi pogled krut, v resnici pa zelo globok v hotenju, da bi bili odnosi med ljudmi in živalmi, posredno pa tudi med ljudmi različnih narodov, strpnejši. od nekdaj prvine krutosti in groze. Če bi to »moderno pravljico« napisali, pripovedovali ali narisali, bi se izrazila krutost v drugačni obliki kot v filmu. Tako pa deluje levji gobec, ki grabi človeško roko ali nogo, na filmskem platnu več stokrat povečan, prav pošastno. Grozo občutimo od začetka do konca filma. Te občutke spodrivajo odkritja, da žival tako kot človek napada tedaj, kadar se brani ali se čuti ogroženo in da je mogoče sožitje med človekom in To je igrani in dokumentarni film hkrati. Človeške vloge so odigrali režiserjevi sorodniki, živalske pa nedresirani levi, s katerimi se posreči ameriškemu raziskovalcu živeti v miru. Sožitje moti lev, ki mu krdelo ni naklonjeno. Napada živali in ljudi, dokazuje svojo fizično moč, da bi se uveljavil. Nemir prinaša tudi vladin odbor za varstvo življenjskega okolja, ki na videz skrbi za varstvo ljudi — tudi znanstvenika--- v resnici pa se nekateri le gmotno okoriščajo z ubijanjem živali. Pravo zmedo pa povzroči • raziskovalčeva žena, ki pride s tremi odrasjimi otroki na obisk. Rada bi presenetila moža, v resnici pa preseneti leve, ti pa njo in otroke. Začnesebeganje,skrivanje, podiranje hiše in lomljenje pohištva — skratka prizori, kakršne gledamo nekoliko manj nevarno v burleskah. Velika dirka se konča s prijateljstvom. Da sta mir in sožitje popolnejša, sprejme krdelo medse tudi neprilagojenega leva in nekateri člani odbora šo s smrtjo kaznovani za svoj pohlep. Tako se do konca filma reši vse tako kot v stari dobri pravljici, ki vsebuje že zverjo, če zver čuti človekovo naklonjenost. Prav v tej točki pa postaja film prispodoba življenja med ljudmi, ki so včasih nasil-nejši kot živali. Opozarja, da ima vsako napadanje in uničevanje v-živalskem in človeškem svetu svoj zakaj in zato. Tako se film, kljub svoji humani zgodbi približuje grozljivki, le da so pošasti levi. Vendar pa tedaj, ko se zavemo, da film presega navaden akcijski film.s prvinami grozljivke, in daje to pravzaprav film o mehanizmih uravnavanja odnosov v skupinah in med skupinami ne samo-živalskega, .temveč tudi človeškega sveta, spoznamo, .da so avtorji. tega filma spregovorili pravzaprav o,nezaupanju in omejevanju nekaterih'. naravnih stikov med ljudmi in živalmi ih med ljudmi. Gledalcu se zdi ves čas nemogoče, da sta snemalec in režiser posnela tak film, v katerem večine nenavadnih scen ni mogoče izpeljati s filmskimi ukanami. Vsiljuje pa se misel, da je za snemanje takega filma potrebno več ljubezni kot poguma. MIRJANA BORČIČ ! kultura Prešernov dan — praznik slovenske kulture v zamejstvu Osrednja proslava v Kulturnem domu v Trstu Prešernov dan — praznik slovenske kulture praznuje ves slovenski narod v matični domovini in v zamejstvu različno, toda z enakim spoštovanjem do slovenske kulture in jezika. Za Slovence v zamejstvu je Prešernov dan dokaz vztrajnega dela na kulturnem in narodnem področju in dokaz trdoživosti slovenskega človeka. Vsako leto potekajo po naših vaseh proslave Prešernovega dne, ki jih pripravijo vaška kulturna društva na Tržaškem in Goriškem ip v Beneški Sloveniji, in po slovenskih šolah od osnovnih do višjih srednjih. Zveza slovenskih kulturnih društev, ki priredi vsako leto osrednjo Prešernovo proslavo na Tržaškem in Goriškem, je pripravila letos ob praznovanju Prešernovega dne nekoliko drugačno proslavo od prejšnjih. Zasnovala je program, ki črpa iz naše kulturne zakladnice in iz sedanjosti in povezuje razna območja zamejstva (Goriško, Koroško, Tržaško in Benečijo) z matično Slovenijo. Odločila se je za program ljudskosti, za tisto,' kar nas bogati iz preteklosti kot izročilo, in za tisto, kar je zdaj spontan odsev teženj in interesov mladih. Letošnja osrednja Prešernova proslava v Trstu je trajala tri dni, od 4. do 6. februarja, potekala pa je v Kulturnem domu. Prvi večer so odprli razstavo pred nedavnim umrlega tržaškega slikarja Roberta Hlavaty-ja. Na stotine slovenskih domov krasijo njegove slike, ki so živ spomin nanj. Poleg razstave je program 4. februarja obsegal tudi nastop zamejskih kantavtor-jev. Nastopili so mladi pevci s Tržaškega, kantavtorji iz Rezije in iz avstrijske Koroške. 5. februarja je bil večer, posvečen slovenski folklori, ki jo je prika- zala tržaška folklorna skupina Stu ledi, ki je prav letos praznovala 10. obletnico delovanja. Prikazala je dosežke sodobne ustvarjalnosti in ustvarjalnosti iz naše preteklosti: slovenske narodne noše, narečne pesmi in slovenske pesmi iz raznih krajev Slovenije in s Tržaškega. Višek osrednje Prešernove proslave je bil 6. februarja, ko so priznani gledališki igralci iz Ljubljane in Trsta predstavili »ljubezensko liriko« ■ Iga Grudna. Recitacije Grudnovih p'oezij je spremljala glasba. Prešernova proslava torej, v znamenju kulturnega delovanja Slovencev v zamejstvu. Omenimo naj še pobudo dijakov učiteljišča A. M. Slomška, ki so izvedli zanimivo Prešrnovo proslavo, drugačno od učencev na drugih slovenskih šolah, ki so praznovale Prešernov dan še tradicionalno — z recitacijami Prešernovih poezij in z nastopi šolskih zborov, ki so peli uglasbene Prešernove pesmi. Dijaki učiteljišča so posvetili letošnjo Prešernovo proslavo Beneški Sloveniji in tamkajšnjim kulturnim delavcem. Prikazali so igrico, ki obravnava probleme Slovencev \ Benečiji, plesne in pevske točke ljudskih beneških pesmi in narečno poezijo. Recitirali so Trin-kove poezije in povabili rezijansko pesnico Silvano Poletti, ki je recitirala nekaj svojih pesmi v beneški govorici. Proslavo so sklenili s Prešernovo Zdravljico, ki jo je zapel šolski zbor. Osrednja Prešernova proslava pa tudi vse druge proslave po vaseh in na šolah in po vsem ozemlju, kjer prebivajo Slovenci, so ponoven dokaz naše volje za ustvarjalnost dela in izraz naše ljubezni do slovenskega jezika in kulture. MARKO PAULIN Utrinek z razstave Bojana Jurca V Bežigrajski galeriji se nam je predstavil s svojimi deli Bojan Jurc, ki ga poznamo kot filmskega animatorja in ilustratorja, predvsem pa kot ustvarjalca kratke risanke. Zato je bila ta razstava nekaj posebnega: filmska animacija je za Bojana Jurca primarna in vodilna, na panojih pa so se tokrat zvrstile zaokrožene teme k posameznim risankam, zgodbam. Tako je razstava ponudila del Jurčevega upodabljanja, z risankami pa je bilo takole: le tisti, ki so se udeležili odprtja razstave, so videli tudi projekcijo. Z drugimi besedami: ustvarjalnost Bojana Jurca bi obiskovalci celostno dojeli, ko bi se vsak dan zvrstile projekcije. Kljub temu je razstava zelo mikavna, osvežujoča, saj je z njo Bežigrajska galerija odprla vrata malo priznani ali celo neupoštevani zvrsti upodabljajoče umetnosti.' S premišljeno izbranim razstavnim gradivom smo prišli do tiste stopnje, kjer lahko ogledujemo posamično sliko, ki je sicer v svoji temeljni usmeritvi povezana z drugimi, in v gibljivi sliki. Bojan Jurc je filmski animator, ilustrator, ki v risbi, liniji, barvi in kompoziciji ne upošteva neposrednih zgledov, lahko bi rekli.ria spada tudi med domače »antidisneyske« animatorje, toda predvsem v slikarskem pomenu. Njegove osebe so risarsko zmes naivnega otroškega risanja, stripa, ekspresivne oblikovanosti. Najopaznejša poteza je »novi brutalizem« v izrazu, torej nele-potna linija celote, ki ustvarja obraz, telo, gib. Kljub temu pa doseže Bojan Jurc svojevrsten li-rizem, lahko bi rekli z barvno ši- ■ rino in osebno izraznostjo, pa tudi s fabulativno izpeljavo. Blizu mu je karikatura, z njo je povezanih veliko zgodb s kritično in satirično ostjo. Ni naključje, da je .našel komplementarno literarno podlago pri Basnih Slavka Pregla ali pa v štiri-minutni Zgodbi na dvoru kralja Janeza, Čeprav se zdi, da vključuje Bojan Jurc v svoja dela prvine pravljičnosti, je ponekod zasidran v sodobnem času in re-fleksi.vnosti, ki mu odpira možnosti za satiro. Škoda, da na razstavi ni bilo mogoče primerjati filma in ilustriranega prvenca v knjižni obliki. Ob opazovanju pestrega gradiva pa se je treba zavedati, da ne gre za navadne risbe, slike, temveč da so nastala dela podrejena zamisli risanke. Obetavna razstava tako za avtorja kot za galerijo. I- G« vri i-i doma drugod Informacija o težavah, ki jih doživlja reforma v Črni gori, in o spremembah, ki jih pripravljajo, je za slovenskega bralca posebna zanimiva, saj daje vpogled v ozadje reformnih sprememb v republikah in pokrajinah, ki so drugače zasnovale srednje izobraževanje kot Slovenija. Črna gora sodi med republike, ki so se hitro odločile za nove programe. Prvi dve leti srednjega izobraževanja so spremenili v samostojno splošno izobraževalno stopnjo, organizirano ponekod na srednjih, ponekod pa tudi ob osnovnih šolah. Tako je nastala nekakšna de-setletka (skupaj z osnovno šolo), po kateri se je šele začelo strokovno izobraževanje. Učenci so se odločali za poklic šele po končani prvi stopnji srednjega usmerjenega izobraževanja in si tako pridobili ustrezno strokovno izobrazbo po zelo pospešenem postopku —venem ali dveh letih. Združeno delo s takimi »kvalificiranimi« delavci in tehniki ni bilo zadovoljno. Sicer pa se je za proizvodne poklice odločalo zelo malo mladih; večina je silila v nadaljnje izobraževanje, pa čeprav brez pravih obetov za zaposlitev. Taka reforma je seveda zašla v krizo, potrebni so bili večji popravki. * Prispevek o reformi v Črni gori, ki ga objavljamo, je pripravila odgovorna urednica glasila Prosvjetni list iz Sarajeva Vesna Sakota, ki se je pogovarjala o teh vprašanjih z republiškim sekretarjem za izobraževanje, znanost in kulturo Črne gore RATKOM DJUKANO VIČEM. Z dobro voljo se veliko naredi Uspešno leto aktiva slovenskih učiteljev v Švici reditve, ki ga bomo na enem naših naslednjih sestankov zbrale in razmnožile za vse. Oktobra smo bile na enotedenskem obisku v domovini. Učiteljica Marija Martelanc je bila s svojo skupino v Domžalah, Milena Magdič in Lučka Kolšek sta popeljali svoje otroke v Mislinjo, Meta Kobe pa je preživela teden dni z učenci v Piranu. Koncem oktobra smo imele v Švici delovni sestanek. Udeležil se ga je prof. Miha Glavan, ki je ob tem obisku obiskal oddelke: Ef-fretikon, Aarau, VVinterthur in Olten. Novembra smo po vseh šolah dostojno proslavili rojstni dan naše domovine in skupaj s klubi in z društvi pripravili prireditve Začetki dopolnilnega pouka v slovenskem jeziku segajo v Švici v leto 1971. Zdaj je po vsej tej državi šestnajst oddelkov, ki so sestavni del Jugoslovanskih dopolnilnih šol (JDŠ). Te šole za-žive enkrat na teden, ko se v prostorih, kjer imajo dopoldne pouk švicarski otroci, prepletajo vsi jugoslovanski jeziki. Naš na novo ustanovljeni aktiv slovenskih učiteljic je imel prvi delovni sestanek lanskega januarja. Na sestanku smo še dogovorile o konkretnih nalogah, ki jih bomo uresničevale s skupnimi močmi. Pred nekaj dnevi smo na našem petem delovnem sestanku pregledale, koliko in kako smo opravile delo, ki smo si ga tedaj naložile. i ' r Delovni sestanek aktiva v Ziirichu oh obisku prof. Mihaela Glavana Februarja so vse slovenske učiteljice organizirale interne prireditve v počastitev slovenskega . kulturnega praznika, marca pa smo v okviru JDŠ skupno pripravile proslave ob dnevu žensk v šolah in sodelovale pri skupnih proslavah z jugoslovanskimi klubi in s slovenskimi društvi. Aprila so se štiri učiteljice (od osmih) udeležile seminarja v Radovljici, in sicer Marinka Čurič, Lučka Kolšek, Milena Magdič in Meta Kobe-de Reggi. O programu in delu seminarja smo poročale drugim učiteljicam na prvem sestanku. Maja smo poleg proslav ob dnevu mladosti in športnih srečanj pripravile tudi tradicionalno prireditev v Unteribergu pod naslovom Slovenski otroci vabijo. Junija smo na sestanku predelale teme in gradivo iz našega programa za dopolnilni pouk pod naslovom Moja domovina in si zmenjale izkušnje, didaktično gradivo, didaktične igrice in podobno. Julija smo poskušale vključiti čim več naših otrok v počitniške kolonije doma. Septembra je vsaka od učiteljic zbirala gradivo za razne pri- za vse Jugoslovane na območjih naših šol. Decembra smo proslavljali' dedka Mraza ali po našem programu »dan otroške radosti«. Na nekaterih šolah so dobili učenci namesto sladkarij slovenske knjige. Poleg teh nalog smo vse učiteljice slovenskih oddelkov redno sodelovale tudi v aktivih vseh jugoslovanskih učiteljev naših JDŠ, ki so v Švici organizirani za vsako območje, kjer je več šol. Ko takole pregledujemo delo v minulem letu, se nam zdi, da smo morda še premalo naredile. Če pa pomislimo, da traja pouk v vsakem oddelku le 35 dni v šolskem letu, potem smo z občutkom mirne vesti sestavile nove načrte za leto 1983. In če bomo pri vsej dobri volji in zavzetosti dosegle, da bo odprt še kak nov slovenski oddelek tam, kjer doslej otroci še niso spoznali dopolnilnega pouka v materinščini, bomo lahko rekle, da smo vsaj malo zadostile zahtevam, ki jih morajo izpolnjevati učitelji dopolnilnega pouka v tujini. Vodja aktiva slovenskih učiteljic v Švici META DE REGGI-KOBE Reforma se spreminja Dvostopenjsko srednje izobraževanje se v Črni gori ni izkazalo Pred dobrim letom je centralni komite ZK Črne gore po širši javni razpravi kritično ocenil reformo, njene uspehe in slabosti. Sprejete sklepe in stališča je lani potrdil tudi 8. kongres ZK Črne gore. Kakšne so torej izkušnje Črne gore pri uresničevanju reforme, kako razmišljajo o prihodnosti in kaj nameravajo spremeniti? Dosedanje izkušnje so pokazale, da bo treba najprej spre- Precejšnje razlike nastajajo tudi med potrebami združenega dela ter številom in vrstami delavcev, ki jih pripravlja šola. Neskladje med izobraževanjem in potrebami združenega dela, težave pri zaposlovanju, tradicija in navade, vrednotenje proizvodnega dela in druge okoliščine vplivajo na mladino, da po končanem desetletnem splošnem izobraževanju in končani srednji šoli ne gre v proizvodnjo Japonska razglednica, Ken Hevrnann — svetovna razstava fotografije meniti program skupne vzgoj-no-izobrazbene osnove na začetku srednjega izobraževanja. Ta pomeni sicer enotno raven splošne izobrazbe, ki naj bi jo dosegla vsa srednješolska mladina, hkrati pa je temelj za nadaljnje strokovno izobraževanje cin nenehen razvoj osebnosti. Razčlembe pa so pokazale, da so bile doslej na prvi stopnji srednjega izobraževanja preveč poudarjene splošno-izobraževalne vsebine. Skupna vzgojno-izobra-zbena osnova, taka kot smo jo izvajali v Črni gori; je bila preveč ločena od strokovnega izobraževanja in premalo prožna, programi pa prezahtevni, tako da jih je 25 — 30 odstotkov učencev le s težavo zdelovalo, mnogi pa so pri tem odpovedali. in se ne ogreva za zaposlitev, ampak želi nadaljevati izobraževanje na višjih in visokih šolah. Čeprav združeno delo zelo potrebuje delavce za dela prve in druge stopnje zahtevnosti, se nam -ni posrečilo usposabljanja za te poklice programsko izoblikovati in ga tudi organizacijsko vključiti v sistem usmerjenega izobraževanja. Vse, kar smo storili na tem področju, je, da smo razvili usposabljanje ob delu in iz dela, šele v novem letu bomo storili nekaj več. Tudi načela permanentnosti izobraževanja in vzgoje še nismo uresničili tako, kot ga je predvidel 10. kongres ZKJ, pa tudi šole nismo dovolj povezali z združenim delom. Prav to pa je bistveno za reformo, ki ni le naloga šole, marveč tudi vsega združenega dela. S samoupravno interesno organiziranostjo usmerjenega izobraževanja tudi nismo zadovoljni, saj ostaja daleč od svobodne menjave dela. Težave so tudi s poklicnim usmerjanjem. Z reformo smo dosegli tudi nekaj uspehov. Dvignili smo raven in kakovost splošne izobrazbe, zmanjšali smo dvotirnost v šolskem sistemu, povečali število učenečv in študentov in izoblikovali boljše predmetnike in učne načrte. Kljub temu vidi združeno delo v izobraževanju bolj družbeno porabo kot pa dejavnik, ki mu pomaga k napredku. Kakšna bo nova zasnova srednjega izobraževanja? Združeno delo ni zadovoljno z novo srednjo šolo V srednjem usmerjenem izobraževanju je bila vsa naša dejavnost, namenjena izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe za tretjo in četrto stopnjo zahtevnosti. Izobraževanje za tretjo zahtevnostno stopnjo traja eno leto (po končani prvi stopnji), za četrto zahtevnostno stopnjo pa dve leti. Očitno nismo našli pravega razmerja in prave povezanosti med splošnim izobraževanjem v prvih dveh letih in strokovnim izobraževanjem, ki mu sledi. Raven splošne izobrazbe /smo res dvignili, premalo časa pa smo odmerili za strokovno izobraževanje in usposabljanje. S strokovnostjo diplomantov srednjih šol združeno delo ni zadovoljno, s tem pa tudi ne z rezultati dosedanjega srednjega usmerjenega izobraževanja. posameznega vzgojno-izobraže-valnega programa. Mnenja o tem, kdaj naj se mladi odločajo za stroko, in poklic, so še različna. Nekateri menijo, naj bi se v začetku opredeljevali samo za stroko — razen pri usposabljanju za dela prve in druge stopnje zahtevnosti — za poklic pa šele po končani skupni vzgojno-izobrazbeni osnovi. Prevladuje pa stališče, naj bi se že na začetku srednjega izobraževanja učenci odločaki tako za stroko kot za poklic. Tako bi laže odpravili dosedanje slabosti srednjega izobraževanja, pa tudi bolje bi pripravili mlade za delo. Ali je to vračanje k starem sistemu, kot nam očitajo nekateri? Ne, saj bo skupna raven splošne izobrazbe mnogo višja kot nekoč. V novem zakonu, ki ga pripravljamo, bomo tudi bolje uredili izobraževanje in usposabljanje za dela prve in druge zahtevnostne stopnje, da bo vključeno v srednje izobraževanje. Predvideno je, da bodo splošnoizobraževalno vsebino za te programe črpali iz skupne vzgojno-izobra-zbene osnove, strokovni del pa naj bi sporazumno določile šole skupaj z organizacijami združenega dela uporabnikov. Soglasje k tem programom naj bi dal republiški pedagoški svet, da bi tako zagotovil okvirno enotnost in kakovost programov. Srednje izobraževanje v pravem pomenu pa naj bi trajalo najmanj tri leta. Z novim zakonom nameravamo spodbuditi srednje šole, da bodo odprle delovna mesta šolskih pedagogov in psihologov, pa čeprav bi v ta namen skrčile število drugih vodstvenih delavcev. Za uspešnejše vzgojno-izobra-ževalno delo bo to zelo pomembno. V prihodnje naj bi ocenjevali tudi delovno pr* i'- učencev, na koncu srednje pa bomo spet uvedli sklepni i* So, Tako bomo dosegli višjo K*i(ci vost izobrazbe in odpravili o< ne na katere naletijo naši kand* tla pri vpisu na nekatere druge1 V verze. Učenci, ki imajo na ko i, šolskega leta tri negativne ot> ali več in zdaj lahko opravi) >s! izredne popravne izpite, naj' prihodnje ponavljali raZU, Predvidevamo pa tudi možu*! da šola odpove delovno razia1 :b« učitelju, ki ne uresničuje vzU no-izobraževalnih nalog. ^ Kako pa z reformo univerze? V načrtu je priprava no'1 s, zakona o visokošolskem izot!* ževanju. Univerza postaja ve1 ^ bolj pomemben izobražev*f( znanstveni, kulturni in gosp' ski dejavnik v razvoju naše r blike — v tem pogledu bi 1 dosegli več kot doslej. Potrf'e bi bila temeljita razčlemba ,, gramov in njihove prilagojen1*! družbenim potrebam, pa uspešnosti izobraževanja tet dravskih in gmotnih možiUs univerze. Izobraževanje in zn.1! stveno delo bi bilo treba čimls povezati in ju uskladiti z raz'#^ nimi potrebami združenega 1 in celotne družbene skupno*. naši republiki. ” Izobraževanje in znanost, sl’ o javnika družbenega napreC ^ morata biti sicer zmeraj p trenutnimi družbenimi potrt;'! mi; vendar pa stvarne možu' in tudi trenutne potrebe zdn | nega dela opredeljujejo in svoje omejujejo samo rast in ;j kovost celotnega vzgojno-i} braževalnega sistema. [jj. vesna Sakota Novi mednarodni časopisi za prosti čas k Vse večji razmah proučevanja in problematike prostega časa v evropskih deželah poraja tudi veliko novih strokovnih časopisov, namenjenih prostemu času. Na Nizozemskem je pravkar začet izhajati strokovni časopis Prosti čas in družba (Leisure and Society), časopis za vedo o prostem času, ki ga izdaja meduni-verzitetna delovna skupina za prosti čas v Utrechtu. Prva številka obsega čez sto strani in obravnava zanimiva vprašanja ■zgodovine razvoja proučevanja prostega časa na Nizozemskem, prosti čas gostujočih delavcev, socializacijo in dejavnosti prostega časa in temelje politike prostega časa. Dvanajsti kongres ZKJ je na- * kazal smer nadaljnjih reformnih prizadevanj, ko se je zavzel za to, naj bi se učenci opredelili za stroko ali poklic že takoj po končani osnovni šoli, skupno vzgoj-no-izobrazbeno osnovo pa naj bi obvladovali hkrati s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem. V Črni gori srno enotni v tem, da moramo v prihodnje povezati splošno in strokovno izobraževanje že na prvi stopnji usmerje- , nega izobraževanja. To bo zahtevalo delno krčenje sedanje skupne vzgojno-izobrazbene. osnove v korist strokovne vsebine in nov način povezovanja splošnega in strokovnega , dela programov. Tudi obseg in globino splošnega izobraževanja bo treba bolje prilagoditi zmožnostim učencev. Srednje izobraževanje se tako ne bo več delilo na dve zaporedni stopnji; splošnoizobraževalne, splošno-stro-kovne in ožje strokovne vsebine se bodo prepletale v povezano celoto, usklajene z zahtevami Ob desetletnici obstoja evropskega strokovnega združenja za prosti čas in rekreacijo ELR A je začel izhajati tudi dokumentacijski glasnik ELRA — Information, kot nadaljevanje dosedanjih organizacijskih informativnih biltenov, ki prinaša v svoji prvi številki tudi vest o politiki P stega časa v Jugoslaviji (Lei* policv in Vugoslavia). Pri 1 poudarja, da je namen te poli1 »razviti družbo, v kateri člo živi, da bi lahko delal, a ne tl1 moral delati, da bi živel; v drU1’ kjer si sam oblikuje razmer* življenje; prosti čas na ni prt sem nasprotje delu, temveč r gova dopolnitev in možnosl človekovo uveljavitev. Poli1 prostega časa dobiva s* izvirno samoupravno fiziog mijo tudi v zakonodaji. S e k za pedagogiko prostega časa Zvezi društev pedagoških del cev spodbuja izobraževanje delavcev na področju prosi1 časa in vpliva tudi na izobri valne programe v osnovneip usmerjenem izobraževanju«' so objavili v angleščini, fran* čini in nemščini, kar pomeni' namenjajo razvoju pedagog prostega časa v Jugosh izredno pozornost. Rudi lešnik Sven O. Hakanson — Nasprotja v Nemčiji nemanje učbenika za porabske lovence na Radiu Ljubljana 1 |°delavci izobraževalne re-‘ c'je ljubljanskega radia smo j. Jekaj časa povezani z Visoko jj^goško šolo iz Szombathely-' /ez se je stkala pred šestimi ' ’ko smo prvič zanje posneli l “enik za slovenski jezik za po-^ke osnovne šole. i^di januarja smo snemali že ^ k učbenik — ali natančen je ti1 oenik za slovenski jezik za ^ razred osnovnih šol. ^ sosednji LR Madžarski živi ; narodnosti: Slovenci, Hr-ie in Srbi, Slovaki, Romuni in ^ci. Vendar sta šele 10. kon-:s rnadžarske socialistične dc-0l!ske stranke leta 1968 in leta el'2 spremenjena ustava vnesla določbo o narodnostnih 0lvicah. Ustava LR Madžarske repavlja v 62. členu enako-[Jv>iost vsem narodnostim, ki •e|e na njenem ozemlju, rabo prterinega'jezika, šole v materi-;i#' jeziku in ohranitev in nego-('je lastne kulture. Tudi sklep fi 'kongresa socialistične delavni Stranke leta 1980 pravi o na-sn kostnih skupnostih na mad-skem takole: , (‘Narodnosti so enakopravni js^vljani naše domovine. Na-‘Oostne zveze izvajajo po-t l^bne politične in kulturne j,jioge. Z vsemi močmi podpi-j, “o prizadevanja narodnostnih ‘Pnosti pri tem, da se še naprej ^fevno vključujejo v družbeno r, Politično življenje in ohra-n 'jo in razvijajo svojo mate-sčino. Narodnosti, ki živijo v jSi domovini in Madžari, ki ži-’ j v sosednjih državah lahko jko prispevajo k poglobitvi Sateljstva in sodelovanja med tnu narodi. Pomembna pr~ 'a rnednarodnega reševanja odnostnega vprašanja je svo-^en razvoj dvojezičnih držav-''ov z dvojno kulturo.« na ministrstvu za izobražuje za vse narodnostne *Pnosti pripravljajo učbenike p Poučevanje materinščine. Učiš žke za slovenski jezik so napi-d«slovenski strokovnjaki, iz lil h pa je potem profesor Karoly 0 ajczar, ki uči jezik na katedri Ji slovenski jezik in književnost ii *isoki pedagoški šoli v Szom-refoe^ju, pripravil knjige za tkanje. Na radiu smo psosneli 1 Pet takih scenarijev. Učne st Pge s slikami ponazarjajo belil Pio, učenci s pomočjo slike in ;v 'Je besede sledijo posnetkom s in se tako učijo knjižne liiNce. Posneta besedila so pri-a tPoček učitelju in učencem, ki el ihtijo predvsem dialekt, s “tvi štirje učbeniki se od zad-s* nekoliko razlikujejo. So ra ‘‘V' učbeniki z lažjimi besedili, ni .ko je vprašanj, na katera mo-1° učenci odgovarjati, več je it Javljanja posameznih sklo-ii' 'v> odgovorov, učenci se spoz-)( la navajo z osnovami slovnice. Učbenik za peti razred pa ima več literarnih besedil — proze in poezije od Finžgarja in Cankarja do. sodobnih avtorjev in besedila iz slovenske ljudske zakladnice. Program za narodnostne jezike manjšinskih šol je specialno sestavljen. Naši posnetki so opremljeni z glasbo, dodan pa-je tudi izbor otroških pesmi iz arhiva. Posnetke nato strokovno ocenijo, jih poslušajo in odobrijo njihovo uporabo. Nato jih razmnožijo in pošljejo na manjšinske šole v Porabju; le-te so na Gornjem Seniku, v Števanovcih in Monoštru. Uporabljajo jih v rednem pouku slovenskega jezika, ki je vsako leto kakovostnejši. Tri leta je v Szombathelyju na Visoki pedagoški šoli katedra za slovenski jezik in književnost. Njen predstojnik je dr. Karoly Gadanyi ki poučuje kulturno zgodovino Slovenije in Jugoslavije. Profesor Karoly Krajczar poučuje slovenski jezik, lektorica je bila dr. Zlata Vokač, ki jo je letošnje šolsko leto zamenjala prof. Elizabeta Bernjak, praktične vaje pa ima Viola Dončec. Šolanje na Visoki šoli traja štiri leta, nanjo pa se lahko vpišejo dijaki z maturo po pisnem in ustnem sprejemnem izpitu. Po končanem šolanju se lahko zaposlijo kot učitelji na dvojezičnih šolah v Porabju. Seveda pa je dejavnost slovenskih učiteljev mnogo širša in za Porabje zelo pomembna. Nekateri diplomanti te šole opravi jajo tudi druga dela — na radiu, ki ima svoj studio v Gy6ru in ki vsako nedeljo oddaja v slovenskem jeziku, ali pri časopisu Narodne novirie, ki izhaja v Budimpešti in ima eno stran slovensko, ena diplomantka pa se je zaposlila v Kulturnem domu v Monoštru in vodi tečaj slovenskega jezika za delavce. V načrtu je tudi pokrajinski muzej v Monoštru, ki naj bi ga vodila Marija Kozar Mukič, ki je končala univerzo v Ljubljani. Na šolo v Szombathely prihajajo dijaki iz Porabja in drugih krajev Železne županije. Nekaj jih je končalo študij slavistike tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Učitelji in študentje redno obiskujejo slavistične seminarje za učitelje in profesorje, ki jih pripravljata oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani in Pedagoška akademija Maribor. Stiki med mariborsko pedagoško akademijo in visoko pedagoško šolo iz Szombathelyja trajajo že 13 let, kažejo pa se predvsem pri pripravah seminarjev, pri raziskavah obmejnih kulturnih tradicij — pesmi, narečja, etnografije in geografije, skratka, proučevanje kulturne dediščine z obeh strani meje. Omeniti moramo tudi izpopolnjevalni študij na mariborski akademiji za učitelje iiručence. Da sodi sem tudi izmenjava knjig, učnih pripomočkov in obiski hospitacijskih šol v Prekmurju ni treba posebej naglašati. Sodelovanje obeh šol pa ne bi' moglo biti tako uspešno, če se za to ne bi zavzel Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kult uro, ki veliko pomaga in naredi za uspešen razvoj katedre za slovenski jezik in književnost na Visoki pedagoški šoli v Szom-bathelyju. Naj za konec omenimo še to: dr. Gadanvi, ki stalno spremlja izvedbe učbenikov za manjšin- ske slovenske šole na ljubljanskem radiu meni, da so najboljši. Zahvala prav gotovo velja izbranim igralcem in otrokom, ki berejo, besedila, glasbena oprema je delo Petra Careta, lektorstvo Marte Kocjan, za izredno dobro tehnično izvedbo so skrbeli Staš Janež, Miro Marinšek, Zmago Frece in Mišo Meglič, celotno izvedbo pa že nekaj let vodi režiserka” Elza Rituper. Izjemna kakovost naših posnetkov je potrdila tudi komisija Akademije znanosti v Budimpešti, ki zadnja potrdi uporabnost učbenika. ALENKA KRAIGHER-GREGORC Nove možnosti za širjenje esperanta Zveza društev za mednarodni jezik esperanto je po letu 1979, ko je bila na izvršnem odboru predsedstva republiške konference SZDL Slovenije obravnavana srednjeročna programska usmeritev organizacije (1981—1985) ustanovila pet komisij, ki skrbijo za razvoj posameznih področij dejavnosti. Dve od teh, in sicer komisija za pouk esperanta v šolah in komisija za mladinsko dejavnost, sta obravnavani prednostno in so zato tudi njuni uspehi najboljši. Na področju šolstva se torej učitelji mednarodnega jezika združujejo v komisiji za pouk esperanta v šolah. Ta komisija Vse bolj uspešno sodeluje z mnogimi vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in ustanovami, kot sekcija pa se vključuje tudi v Društvo učiteljev tujih jezikov. Takšno široko sodelovanji* in usmeritev sta že pripomogla k uspehom. Lani je strokovni svet Zavoda SRS za šolstvo potrdil program fakultativnega pouka mednarodnega jezika v 3. in 4. razredih osnovnih šol, strokovni svet Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev pa' je sprejel mednarodni jezik kot fakultativni predmet. Tudi strokovni svet Posebne izobraževalne skupnosti za družboslovno usmeritev je novembra sprejel mednarodni jezik kot fakultativni predmet v vzgojno-izobraževalnem programu administrativne dejavnosti in kot izbirni tuji jezik III v vzgojno-izobraževalnem programu družboslovno jezikovne dejavnosti. Medtem je bila na Pedagoški akademiji v Ljubljani obnovljena pobuda, naj bi uredili možnosti za izredni dopolnilni študij učiteljev za mednarodni jezik esperanto. Svet pedagoške akademije je namreč ustrezni program potrdil že leta 1978, vendar takrat pedagoška akademija ni dobila potrebnega denarja. Zavod SRS za šolstvo pa je v začetku tega meseca razposlal vsem osnovnim šolam v Sloveniji poseben dopis, s katerim jih obvešča o začetku dopisnega tečaja za učitelje mednarodnega jezika. S tem se je praktično začel proces usposabljanja učiteljev in njihovo vključevanje v vzgojno-jzobraževalne programe šol. To pa pomeni tudi postopno širjenje pouka mednarodnega jezika in zanimivih praktičnih dejavnosti med mladimi. Takšno usmeritev je leta 1974 v posebni anketi odločno podprlo kar 92-odstotkov šol od 524 anketiranih. Prve prijave učiteljev za dopisni tečaj mednarodnega jezika se že zbirajo. Zveza društev nadaljuje s pripravami za uspešno širjenje celotne dejavnosti za mednarodni jezik. Tako bo tudi ta dejavnost lahko še več prispevala k enakopravnejšemu sporazumevanju med narodi in k utrjevanju miru v svetu. jrago Glogovšek — 60-letnik ■smo lani ob koncu leta pre-kovali svoje delo, hkrati pa s jemali načrte za prihodnje ”°> je v krogu svojih prijateljev s°delavcev slavil svoj 60. živ-jubilej mag. Drago Glo- ti J^ra8a Glogovška ni treba po-i Ji Predstavljati, saj najbrž ni I jjSoškega delavca, zlasti v "njem šolstvu v Sloveniji, ki ga j poznal. Gotovo ne bo eč> če povemo, da spada med ePedagoge, ki so vse svoje živ 7e Posvetili razvoju vzgoje in ^Jaževanja v srednjem izobra- 9 9troška leta so mu minevala na :*°škem. Rodil se je leta 1922 v fj.ogradu. »Rad bi postal pe-«°g/« To so bile njegove °s^e sanje, ki so se mu tudi ^čile: v Mariboru je končal Med okupacijo je nekaj časa delal kot pomožni delavec pri gradnji mostov v Mežiški in Dravski dolini, leta 1943 pa je postal borec za svobodo: najprej v XVII. romski brigadi in nato v IX. udarni krajiški brigadi, kjer je bil tudi ranjen. Po vojni je nadaljeval delo v vzgoji in izobraževanju. Nekaj časa je vodil izobraževalne tečaje Centralnega invalidskega doma IV. armade na Trnovem. Zaradi izredne dejavnosti je postal že leta 1945 član KPJ. Vleklo ga je v domače kraje. Svoje znanje je delil učencem osnovne šole v Dravogradu. Navdušeno se je lotil dela, domačini so ga vzljubili. Marsikje je moral orati ledino in to ga je pritegnilo k proučevanju. Kmalu so mu zaupali odgovorno nalogo: od 1946 do 1948 je vodil izobraževalno skupino jugoslovanskih učencev v gospodarstvu (vojnih sirot) v Češkoslovaški republiki. Po objavi resolucije Informbiroja se je vrnil v domovino. Odtlej je bil več kot 20 let zvest štajerski metropoli. Najprej je bil referent za strokovne šole pri poverjeništvu za delo na okrajnem ljudskem, odboru v Mariboru, nato pa je postal prosvetni svetovalec za strokovne šole na zavodu za prosvetno pedagoško službo. Odtlej se ni več ločil od pedagoške službe. V severnovzhodni Sloveniji se je zelo prizadevno lotil dela. Marsikje je moral orati ledino. Veliko delo je opravil pri razvijanju industrijskih šol s praktičnim poukom, vajenskih in tehniških šol. Še posebno se je razdajal pri izobraževanju in usposabljanju uči- teljev za pouk strokovno-teore-tičnih predmetov in praktični pouk ter pri spremljanju delovanja šolskih delavnic. V tem času je sodeloval tudi pri. Združevanju učiteljev in profesorjev strokovnih šol v SRS. Zelo uspešno je vodil v Mariboru študij Višje industrijske pedagoške šole z Reke, ki je tedaj kot edina višja šola v Jugoslaviji izobraževala učitelje z višjo izobrazbo za strokovno-teo-retične predmete. Zavedal se je, da je treba zgraditi nove šolske objekte, zato je spodbujal gradnjo številnih objektov strokovnih šol v severnovzhodni Sloveniji. Leta 1966 je bil štipendist UNESCO; šest mesecev se je izobraževal v ZR Nemčiji in na Švedskem, kjer je proučeval sistem srednjega šolstva. Tu si je nabral bogato znanje, ki ga je prenašal na mlajše rodove. Ob delu se je izobraževal tudi sam, končal je študij na fakulteti za industrijsko pedagogiko na Reki in postal profesor industrijske pe- zanimivosti Prvi učni načrt romskega jezika za osnovnošolce Predlog načrta romskega jezika Za učence osnovnih šol romske narodnosti, ki se izobražujejo v makedonščini, albanščini in turščini, je bil povod za to, da je odbor za izobraževanje zvezne konference SZDLJ (na seji, lanskega 23. decembra) opozoril na eno od pomembnih nalog: republike in pokrajini naj se zavzamejo za uresničevanje pravic Romov, da se izobražujejo v materinščini. Ustrezni pedagoški zavodi SR Srbije in SAP Kosova so dobro ocenili učni načrt, ki ga je pripravil Republiški zavod za napredek vzgoje in izobraževanja SR Makedonije. Čeprav pomeni priprava tega načrta šele začetek težkega in pomembnega dela, pa je že sam dokument precejšen dosežek. Gre za to, da se vsaj del Romov izobražencev zaveda, kako pomembno je izobraževanje v materinščini, pa tudi tega, da so v naši družbi že primerne možnosti za pripravo in uresničevanje ustreznega načrta. Jusuf Saip, ki je s Krumom Kepeskim napisal slovnico romskega jezika, je na omenjeni seji povedal, naj bi začeli poučevati učence po učnem načrtu za romski jezik od 3. razreda osnovne šole ■— tedaj, ko mali Romi že obvladajo pisavo in osnove jezika družbenega okolja. V načrtu so navedeni splošni cilji in naloge vzgoje in izobraževanja v naši državi, nato sledijo: jezik, branje, kultura govora in pismenost. Načrt temelji na jeziku, ki ga govore Romi Makedonije, Kosova in južne Srbije (niškega in !e-skovškega območja). Predvidevajo, da bo mogoče za prihodnja romska berila uporabiti izvirna besedila v romskem jeziku naše dežele pa tudi od drugod, pri tem pa upoštevati idejno-vzgojne cilje in naloge. V ta namen bodo uporabna tudi besedila jugoslovanskih piscev, prevedena v romski jezik. Za uvajanje romskega jezika v osnovne šole bo treba torej pri- , praviti abecednik in berila (slovnica je že napisana), priročnike za učitelje in vse to natisniti. V začetku bo najbrž primanjkovalo učiteljev za to področje. Učence bodo vzgajali in izobraževali Romi s končano srednjo, višjo ali visoko šolo — teh pa ni tako malo. Razumljivo je, da bi se morali tudi ti pripraviti za to delo strokovno in didaktično-meto-dično, kasneje pa bo treba postopoma usposabljati učitelje, ki bodo predavali romski jezik. Jusuf Saip je poudaril, da bi morale romski jezik proučevati ustrezne znanstvene ustanove— za to pa bi jim morali zagotoviti potrebne možnosti. Zavzel se je tudi zato, naj bi nekatere fakultete uvrstile v svoje načrte dela znanstvene raziskave iz romolo-gije lingvistike, etnosociologije in historiografije Romov. Za obveščanje Romov v njihovem jeziku je že zdaj precej narejenega. Radio Tetovo oddaja krajevni program tudi v romskem jeziku, pred nedavnim pa je uvrstil v svoj spored oddaje za Rome tudi studio B iz Beograda. Težave pa nastajajo ob zamisli o informativnem časo- pisu ali revije v romskem jeziku prav zato, ker ta jezik še ni dovolj uveljavljen. Tudi glede tega smo v Jugoslaviji naredili že prve korake za uzakonitev in bogatenje književnega jezika Romov. Slovnica, ki so jo ocenili inštituti za romski študij v Indiji in Londonu, in komisija za romski jezik svetovnega kongresa Romov, omogoča, da Romi hitreje obvladujejo književni govor. Bogatenje romskega jezika ostaja še nadalje pomembna naloga, saj za zapletene pojme iz politike in filozofije še ni ustreznih izrazov v romskem jeziku. To je eden od razlogov, da na javnih sestankih in v krajih, kjer živi veliko Romov, ti ne uporabljajo svojega jezika. sklenil, da je treba začeti politično akcijo za uvajanje romskega jezika v osnovne šole, v katerih se šolajo Romi. To akcijo naj bi politično vodile republiške konference SZDL, pri uporabi učnega načrta pa bi morali strokovno pomagati republiški in pokrajinski pedagoški zavodi pa tudi medobčinski pedagoški zavodi na območjih, kjer žive večje skupine Romov. Denar za natis ustreznih učbenikov in priročnikov naj bi zagotovile izobraževalne skupnosti. M. JOVANOVIČ dagogike; nato je opravil podiplomski študij in dosegel akademsko stopnjo magistra industrijske pedagogike. Po ustanovitvi Zavoda SR Slovenije za šolstvo leta 1969 je prišel v Ljubljano. Zdaj je na tem zavodu že več kot 13 let in vodi oddelek za strokovne usmeritve oziroma usmerjeno izobraževanje. Sodeloval je pri pripravi gradiva: Preobrazba srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje, Smernice za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju in Programska zasnova srednjega izobraževanja. Metodološko je vodil, in usmerjal delo pri oblikovanju vseh programov srednjega izobraževanja. Njegovo široko znanje in pretehtana odločitev veliko pripomorejo k reševanju večkrat težkih problemov. Njegovi sodelavci ga cenijo in spoštujejo. Ima lep human odnos do ljudi. Mag. Drago Glogovšek je so- deloval z referati na številnih kongresih in simpozijih. Svoje bogato znanje rad prenaša na mlade rodove. Zmeraj je bil aktiven družbeno-politični delavec. Ves čas je pisal in bogatil številne strokovne revije s svojim znanjem. Za požrtvovalno in uspešno strokovno delo je prejel državna odlikovanja: medaljo za hrabrost, medaljo zaslug za narod, red dela z zlatim vencem, in red zaslug za narod s srebrnimi Žarki. Že leta 1964je bil imenovan za pedagoškega svetnika. Prejel je veliko nagrad in priznanj. Največ pa mu prav gotovo pomeni Žagarjeva nagrada, ki jo je dobil leta 1981. Vsi, ki ga poznamo, mu ob tem jubileju stiskamo roko z Željo, naj še dolgo ostane med nami, nam naj iz svoje bogate zakladnice še kaj pove, saj bomo veseli njegovih modrih in preudarnih nasvetov. DRAGO NOVAK Ob učbeniku Spoznavanje narave za 4. razred osnovne šole Sem stara naročnica in bralka .Prosvetnega delavca (še iz dijaških let). Razumem tovariša s Tolminskega (njegovo pismo je objavljeno v zadnji lanski številki Prosvetnega delavca), da včasih to in ono pogreša v listu, ki bi moral biti naš. Verjamem pa tudi, da smo sami naročniki — prosvetni delavci, krivi, da list ni naš. Pozdravljam rubriko * »Vi vprašujete — mi odgovarjamo«. Prav vabilo (Prosvetni delavec št. 20) me je ojunačilo, da pišem. Moje pisanje morda-ni prav za to rubriko, a vem, da boste vi v uredništvu to presodili, to, da pišem, pa bo pripomoglo,' da bo moj nemir potešen. Če pa imam vsaj malo prav ali če me odgovorni utemeljeno zavrne, pa bom mirneje nadaljevalo delo (uporabljala predpisani učbenik). Po nekaj mesecih pouka v lanskem šolskem letu smo dobili nov učbenik za spoznavanje narave v 4. razredu. Precej drag je bil, še posebno zato! ker smo pre- . skrbeli že stare (nekateri starši so jih celo kupili). Nekatere stvari v tem novem učbeniku me motijo. Nisem strokovnjakinja, a bi kljub temu rada povedala nekatere stvari. Odgovojni strokovnjaki pa naj učbenik dobro pregledajo in tudi povedo svoje. V januarju 1982 smo imeli aktiv učiteljev 4. razreda. Pričakovala sem, da bomo kaj rekli tudi o učbeniku, pa razen hvale ni bilo prostora za prav nič drugega. (Res je, da je bil učbenik le nekaj mesecev v rabi, a kljub temu bi ga lahko že toliko poznali, da bi rekli tudi kakšno kritično na njegov račun — prva točka dnevnega reda: Vsebinska in didaktična predstavitev učbenika spoznavanje narave za 4. razred osnovne šole.) Tudi ria poznejšem sestanku aktiva smo se samo bežno usta- vili ob učbeniku, češ, da je zelo prijeten, da je slikovno bogat. Sestavni del učbenika pa je tudi besedilo in prav tu me marsikaj moti. Naj kar začnem: 1. Učenci! Zelo bomo veseli, če bomo dobili Sporočila o pomanjkljivostih učbenika in nasvete za izboljšave. (Avtorji, ali so učenci 4. razredov toliko zreli, da bi lahko kaj Več rekli kot to, da so v učbeniku lepe sličice?) Str."5, drugi odstavek: ...Na polju raste ponavadi le ena vrsta rastlin... (Kaj je polje?) Str. 6, drugi, odstavek: ...V gozdu živijo le samonikle rastline in živali, na polju pa predvsem tiste, ki jih gojijo ljudje.,. (Gojijo ljudje tudi poljske živali?) Str. 7, zadnja vrsta: .. .listnato drevje v gozdu odvrže listje, da ga ne prizadene zimski mraz. (Odvrže liste ali listje?) Str. 8, predzadnji odstavek: V tleh imajo oporo drevesa s svojimi koreninami, v njih kopljejo rove in skrivališča miš,-lisica, jazbec, pa žuželke, iščejo si hrano kot, ogrci in druge ličinke.., (Čudna formulacija stavka.) Str. 13, predzadnji odstavek: ...Iglasti borovi gozdovi rastejo predvsem tam, kjer druge vrste drevja ne uspevajo dobro... (Zakaj iglasti borovi gozdovi, če vemo, da je bor iglavec?) Str. 1‘3, ‘spodaj-^zadnji'sta—a vek: ... Zaradi paše je ponekod gozdna meja tudi niže... (Ali paša določa gozdno mejo?) Str. 14, prvfe.F« Str. 39, samček v jamicah, v votlinicah, med koreninicami, v votlinici, samčki, Samičke... (Pomanjševalnice v zaporednih stavkih!) Str: 42, v gozdu živi divji kunec (predzadnji Odstavek): ...Samica jih skrbno neguje v posebnem rodnem rovu, obloženem z dlako, ki si jo populi okoli seskov na trebušni strani... (Ima divji kunec —- samica seske tudi na hrbtni strani?) Str. 44, drugi odstavek:... Kot vsi sesalci tudi lisica menja svojo dlako spomladi in jeseni ... .(Čigavo pa?) 7 Str. 46, zgoraj: Lovci skrbijo Za ravnovesje v naravi tako, da načrtujejo odstreljevanje medvedov (50 letno), le tako bo... (Na kako velikem območju jih smejo odstreliti 50?) . Str. 69 — Vlaga v zraku ...že pri sestavi zraka smo ugotovili, da je- v naravnem zraku... (Kaj pa v nenaravnem zraku?) O tem učbeniku ali 6 posameznih poglavjih (in nekaterih napakah) govori tudi tov. Čven-kel v Nedeljskem dnevniku (4. in 11. aprila 1982). . Skupinski pouk — direndaj ali zanimivo delo? ->en. hribovju in dolinah rastejo tudi gozdovi iglavcev, predvsem smreke. Sem jih je posadil človek z namenom, da bi imel uporaben smrekov les čimbolj pri roki... (Je vse iglaste — smrekove — gozdove posadil človek? Sadi drevesa ali gozdove?) Str. 17, tretji odstavek: ...Korenine so razvejane plitko pod površino zemlje in ne segajo v globino... (Če so razvejene plitko, potem ne segajo v globino.) Str. 19, zgoraj: Iz oprašenih cvetov se- razvijejo skledičasti plodovi, ki jih imenujemo žir ali bukvica. (Kaj je žir, kaj je bukvi-ca?) Str. 19, zgoraj — slika: Zapis pod sliko Bukova košnja v jesenskih barvah. (Na sliki je bukova vejica!) Str, 19: Kostanjev les je odporen proti vlagi', zato iz njega izdelujemo železniške pragove, stiskalnice, električne drogove. V zadnjem času ga je napadla bolezen. (Kostanjev les ali kostanj?) Str. 20, ALI VEŠ: — drugi odstavek: ...gozda nikoli ne posekajo na golo. Vedno posekajo določena zrela ali obolela drevesa. (Učenci vidijo v neposrednem okolju na golo posekan gozd.) Str. 22, ALI VEŠ: — da napravimo umetna gnezdišča' za ptice oziroma puščamo v gozdu tudi suha in trhla drevesa... (ali niso leglo za škodljivce?) Str. 22, 23: Cel kup novih pojmov: plenilci, zalubniki, mu-škatniki, najezdniki, lubadarka, insekti, insekticidi... Str. 30 ...Med zimskim spanjem polhovo srce počasneje bije, polh redkeje diha, zniža se tudi njegova telesna temperatura... (Živa bitja redkeje ali gosteje dihajo? Velja morda to samo za polha?) Str. 34, predzadnji odstavek: Vsaka mati ima pravico do osemmesečnega plačanega dopusta. (Res vsaka mati? Kaj pa kmečka mati?) (Otrok je materin in očetov, otrok svojih staršev pa čeprav morda ne živijo skupaj. Iz prejšnjega dela odstavka tega ni mogoče ugotoviti.) Že več let poskušamo na naših šolah frontalni pouk čim pogosteje nadomestiti s skupinskim poukom. Pol od učiteljevega ka-tedrskega načina poučevanja do samostojnega, dejavnega učenčevega učenja v skupini sošolcev pa ni niti preprosta niti kratkotrajna* Stoletja dolgo so bili učenci vajeni videti učitelja pred seboj. Poslušati njegov glas in se mu podrejati. Ni lahko izkoreniniti nekaj, kar je celim rodovom šolarjev in šolnikov prešlo v kri in dopovedati današnjemu učencu, da učitelj noče biti več »glavni« v razredu, temveč da je le spremljevalec, svetovalec, usmerjevalec učenčevega dela, glavni igralec v igri pa je učenec, in ne učitelj. Druga stran medalje je v tem, da so ure skupinskega pouka za učitelja ponavadi zelo naporne in utrudljive, in so jim zato veči- noma raje izogne. Sama vem, kako sem včasih utrujena obupavala ob nemiru, ob vsesplošnem glasnem govorjenju med skupinskim poukom in sem se zato ne-malokdaj zatekla k staremu, dobremu, preskušenemu pouku »ex cathedra«. Toda čas me je izučil in zadeve sem se lotila malce drugače. Zdaj učence na skupinski pouk najprej temeljito pripravim. Treba jih je pač vzgojiti za novo delo, jim povedati, kaj želimo. Glavni oblikovalec odnosov na razdalji učitelj — učenec je pač učitelj! Najboljše je, če začnemo s skupinskim poukom takoj v začetku šolskega leta. Otroku je treba vsako novo stvar predstaviti, pokazati, o njej kaj povedati, jo pojasniti. Tudi skupinski pouk je nekaj novega, zato si je pač treba Predlog iz baze Ondan sem na razpotju med Voječkami in Zabukovem sreča! gručo mladeničev in mladenk. Prijazno sem jih pozdravil, kot se spodobi ob taki priliki. Oni pa nič, kakor da me niso slišali. » To bo od sodobne glasbe,« me je spreletelo. »Navijejo zvočnike do konca in poslušajo do onemoglosti, sluh jim pa slabi. Joj, kaj bo šele na starost, ko so že v mladosti naglušni!« V navalu sočutja ■ jih nisem mogel pustiti brez pozdrava. Zvišal sem glas za kako oktavo, nastavil dlani na usta in zatrobil za njimi: »Dober daaaan!« Tedaj so se vendarle ozrli in nekdo je vprašal: » Kaj pa hoče tale tip?« »Menda je pozdravljal,« so mu odgovarjali drugi in že so izginili za ovinkom. »A tako, jaz njim pozdrav, oni pa mene s tipom.« Če bi bil močnejši, bi skočil za njimi in bi jim pokazal, kako se kulturno vede, tako pa sem le požrl slino in razmišljal.. Kaj pa je pravzaprav narobe s tem našim pozdravljanjem, da gre mladim tako nerado iz ust? Celo v šoli slišimo pozdrav zmeraj redkeje, če izvzamemo kratkotrajno obdobje med zaključe-varijem letnih ocen. Iskreno sem si moral priznati, da je bilo tudi ' meni v mladih letih pozdravljanje nekako odveč. Čim bolj sem razmišljal o tem, tem bolj se mi je jeza sprevračala v sočutje do mladih. Nazadnje mi je bila stvar popolnoma jasna: naši pozdravi so zastareli, saj se že od časov, ko so naši pradedje privlekli svoje telege izza Karpatov, niso skoraj nič spremenili in prilagodili potrebam. Če natanko preudarimo, pravzaprav res nimamo nič od tistih praznih voščil, ki se največkrat niti ne izpolnijo. Zato je skrajni čas, da nekaj storimo tudi na tem področju in odpravimo neskladnost v družbenem razvoju. Seveda bomo morali pri tem sodelovati vsi, od družbene baze pa do vrha. Naloga niti ne bo težka, če mi boste pri tem pomagali, ker imam že pripravljene predloge. Predlagam, da se za začetek ozremo po svetu in povzamemo najboljše rešitve. Poznate Šerpe izpod Himalaje? Ti si v pozdrav preprosto pokažejo jezik in se med seboj prav lepo razumejo, ali pa pleme Indijancev iz porečja Amazonke, ki se ob srečanju potrepljajo po zadnji plati. Pravijo, da pri obojih zlasti mladina navdušeno pozdravlja. Da ne bi sprejemali samo tujih zgledov, bi lahko dodali že nekoliko udomačeno kazanje fig in trkanje po čelu. S tem bi izrazno sposobnost pozdravljanja še bolj popestrili in ga prilagodili različnim priložnostim. Prepričan sem, zla bi staro in mlado rado poseglo po novih pozdravih, leče bi jih družbeno priznali. To bo pa težko. Si pred- . stavljate moj obisk na pristojnem zavodu v inštitutu ali na komiteju? Se preden bi utegnil pojasniti vsebino, bi mem povsod vprašali: »Tovariš, je šel vaš predlog skozi vse faze demokratičnega odločanja? Je stvar preskušena v praksi? Sicer ste tako ali tako prepozni,.ker so učni načrti že dokončno oblikovani. Pridite čez tri leta in pol, ko bomo delali nove.« Tovarišice in tovariši, časa jei torej malo. Pomagajte mi, da bomo predlog čimprej izpeljali skozi vse faze družbenega odločanja in ga preskusili v praksi. Ni vrag, da potem s skupnimi močmi ne bi prodrli. LEOPOLD SEVER vzeti čas in povedati učencem, kaj to pravzaprav je. Brez posebnega poudarka jim najprej povem, da se ne bomo držali več samo starih, obrabljenih šolskih navad, čas je, da vzamejo vajeti tudi v svoje roke. Naučili se bomo skupinskega pouka! To pomeni, da se bomo poskušali približati načinu srednješolskega in visokošolskega študija. Učenci napno ušesa. Počutijo se odrasle in poslušajo naprej: »Velika teža dela. na srednjih in visokih šolah se prenese na laboratorijske vaje, seminarska dela, referate, raziskovalne naloge itd. Profesor da neko nalogo, smernice za delo, svetuje literaturo, ki obravnava določeno temo, od učenca ali študenta pa je odvisno, kako se bo zadeve lotil. Da ne bi prišli na srednje in visoke šole nepripravljeni, se bomo Že zdaj začeli pripravljati na tako samostojno delo. Pomembno je, da odnese učenec iz osnovne šole čim več sposobnosti in delovnih navad. To je pomembnejše od same količine znanja. Pomembno je, da se usposobi za nadaljnje šolanje. Delali bomo torej v skupinah. Vsaka skupina bo dobila svojo nalogo in bo pred koncem ure poročala o dosežkih svojega dela. Tako bo pridobil razred rezultate več skupin, učenje bo postalo samostojnejše, zanimivejše, predvsem pa, usposabljali se boste za kasnejše, težavnejše naloge. Kasneje v življenju^pri delu, je pač tako, da temelji večina dela v tovarnah, podjetjih, bolnišnicah in ustanovah na skupinskem načinu dela. Skupina tehnikov in inženirjev dobi nalogo narisati most. Skupina varilcev mora zvariti ladijski trup. Skupina zdravnikov in medicinskih sester operira bolnika. Čim bolj je posamezna skupina pri delu uigrana, prilagojena, čim bolj jo povezujeta medsebojno tovarištvo in odgovornost do zadane naloge, tem uspešnejša bo njeno delo. Da pa se lahko začenjamo J1 šoli navajati na ta tako zelo f ^ membni način dela v indusfi^ zdravstvu in na vseh podroil jjc človekovega delovanja, ne lf remo pač podrediti določen zahtevam. Prvi pogoj je discif Dalje; gre za odnos do p ro j ^ ra. Na univerzi ima vsaka fak1 ^ teta prostor, kjer lahko študet 0(j študirajo po skupinah in skA ^ ešujejo naloge, ki jih posan'1^ nik sam ne zmore. NenapisD1 pravih teh prostorov je — / Tam nihče ne govori glasno. Danes bomo spremenili učilnico v tako čitalnico. Razde se bomo v skupine, vsaka 1 prevzela svoje naloge. Razloi bom vse, kar je potrebno, vp1 šajte me, kar bo ostalo nejasl od trenutka, ko se bomo dogd rili za začetek skupinski pouka, se pogovarjamo samo1 petaje! Velja?« » Velja!« Razložim nalogo, obja način dela, razdelim nalol čakam na vprašanja, odgovo* nanjo —vse je pripravljeno, »n učenci zdaj pa! Smem?« »Da.« »Ena, dva, tri — zdaj!« »Pst!« Najstniki, ti nenadkriljivi igt> »ji ci, ki se znajo vživeti v vstt vlogo, so postali tokrat srednješolci ali visokošolci, ki po s kul nah rešujejo nalogo. Ifc Peter iz tretje klopi mi mak -Njegova skupina nečesa ne ral me. Šepetaje jim razložim, čel ne vedo. Prikimajo mi, češ, zda\ jasno in že se tiho bližam našli,-nji skupini. T| Šepetam zdaj tu, zdaj tanr9 nič nisem utrujena. V razreda slišati le pritajen šepet., Tako kot že velikokrat se nti tudi tokrat bogato obrestoval b )il ki sem ga porabila za uvodni p ile govor z učenci. DUŠICA KUNAVER Elan na sejmu učil 83 Vsak sejem je nov izziv in priložnost, da si zainteresirani strani merita utrip, primerjata želje in se utirjata. S to obredno obliko (koliko jo izrabljamo?) se širijo obzorja, porajajo se nove zamisli in novosti; meri pa se tudi to, koliko je v žepih in glavah. Te priložnosti, ki se ponudi enkrat na leto, ne gre zamuditi, posebno ne v časih, ko poskušamo uvoz nadomestiti s svojimi silami in s kar se da hitrimi koraki slediti naši znanosti. Poglejmo, kaj si bomo lahko ogledali na ljubljanskem bienalnem sejmu učil (letos od 21. do 26. februarja). Na ogled tega, kar bomo razstavljali vabimo posebej ravnatelje, direktorje, upravnike in učitelje telesne vzgoje, ki odločajo o telovadnicah in igriščih, saj se je v zadnjih letih pokazalo, da je tovrstna Elanova dejavnost prav primerna. Ponujamo idej tal zasnove in nasvete o projektNst nju (ki je predaleč od izobrtčk vanja in vloge športno-rekdliž tivnega centra KS) razne deta !c, za opremo, ki se vgrajuje, rn drugo. Športni pod je izredUi pomemben; podi elastan pa P 'j nujajo najboljše in najbolj ped spodarne rešitve. To so ed 'o. podi pri nas, ki so ustrezno ate* tiri rani. Kljub prožnosti niso hrup at in jih je lahko vzdrževati. pd Nova prevozna zavesa bo p )(| pomogla, da bo pouk, čepraLj nemogočih razmerah, kolikor! .af liko znosen. Posebno pozoru! ati smo namenili šolam brez te*,,, vadnice, zato predlaga® ^ STANKA PUCKO"' . ir n - rifc. Kdo je močnejši? (Foto: Goran Rovan) <1 opremo za preureditev učilnid^ telesnovzgojrti prostor. ^ Telesnovzgojni kartoni so našli domovinsko pravico. S f iSr kulteto za telesno kulturo p1^ pravljamo merske instrumeP Ce za ugotavljanje motoričnih sp y ....‘ “ "A ELAN že od nekdaj izdeMtt opremo,za vrhunsko gimnastiki Tokrat smo dali prednost ritnica ki je,izredno, primerna za šo !kč Najno.vpjši, program plasti# uteži, sicer ni nič lažji, je pa lel >ra za oko in’primernejši, za dotU:ilr obesne male plošče, ki naj od'1!! kom do 12 leta približa koš i® rh tem.napravi igro prijetnejšo.f V pravih, košarkarjih bi zbujal r1 -Iti več pozornosti koš, za špor|[!lro dvorane, ki ga je mogoče zlo®1 V in prepeljati. eH Ža vzgojno-varstvene orgaf^i zacije bomo predstavili igrala* to Sterna ,»A«, ki so psihopedap °P ško preskušena in priznana. ' Jj* JANEZ URBANC 'odružbljanje vojaško-obrambnih poklicev kmalu se bodo morali sloven-.* 1 osmošolci v osnovnih šolah a|°čiti za prihodnjo poklicno Meritev. Upravičena je boja-‘n> da se bo ponovila »stara ?ksa« zadnjih let, ko so se n ^nci na hitro in enostransko 71 ^'očali ob skromni izbiri pokli-\ Zato bi bilo prav, da bi po-kno usmerjanje postavilo se-'aVrii del vzgojno-izobraževal-\f e§a procesa v osnovni šoli. Pr-e,1stvena naloga osnovne šole je „ lem, da učence motivira za vse lit J^ice, ki jih družba potrebuje i/i aaj in jih bo potrebovala v pri-,1 °dnje; zato se šola ne sme za-l|t 0voljiti le z občasno, skromno Formacijo o poklicih. Voja- ško-obrambni poklici spadajo prav gotovo v tisto skupino poklicev, ki jih naša družba potrebuje, in za katere moramo pridobiti dovolj mladine. Ob tem pa je treba opozoriti, da so prav vo-jaško-obrambni poklici 'tisti, o katerih učenci premalo vedo in so zanje premalo motivirani. V vzgojno-izobraževalnem procesu in pri interesnih dejavnostih še zmeraj premalo poudarjamo tiste poklice, ki so družbi najbolj potrebni, zato bi bilo prav, če bi prav tam namenili ustrezno pozornost. Poklicno vzgojo ali bolje poklicno usmerjanje bi bilo treba obravnavati Zanimiv in odgovoren poklic______________ V kadetsko šolo za miličnike v Tacnu se bodo kandidati lahko vpisovali do 31. marca lijaki pri vajah :a /IT'---------------- Gojenci spoznavajo letalski poklic vsaj v temeljnih sestavinah: opis poklica, njegov družbeni položaj in opis zaposlitve. Potrebe časa in družbe zahtevajo, da se pedagoška praksa kakovostno spremeni. Vsak otrok mora biti ustrezno in dobro seznanjen z vsemi možnostmi, ki jih ponujajo vojaško-obrambni poklici. Naj povemo, da vojaških poklicev, ne primanjkuje, saj jih je veliko na voljo, v teh poklicih pa je še zmeraj premajhen odstotek Slovencev, ki ga kot republika — moramo zagotoviti v primerjavi z drugimi republikami in pokrajinami. To pa je gotovo posledica pomanjkljive poklicne 8 40-LETNICI SMRTI NARODNEGA HEROJA IN PISATELJA JOŽETA MOŠKRIČA vrhu politike ti umetnosti Življenjepisna skica: Rodil se ''(2. marca 1902 v Dobrunjah fkl Urhom. Oče je bil »izdelo-/Mlec« papirja v papirnici Vevče, 11 Jože pa »natiskovalec« v ti-‘3rni v Ljubljani, kot pisatelj, esnik, dramatik in politik pa ^ »popisovalec« papirja. Mladost v znamenju prve sve-Mie vojne in razpada Avstro-' pske. Po vojni uide od doma v ;J ledenijo, v Bitolo, v pod-'JMniško artilerijsko šolo. Po ^-•jaj letih se vrne in si išče djtžbo kot nekvalificiran dela-a;c> vendar se politično in kul-’ rlo izobražuje. Vstopi v ko-Fhstično partijo in se zaveže LJU za pravice delavskega ra-j^da in za družbeno preobra-o'o. Postane eden glavnih sindi-'niti voditeljev delavcev v ti-•P^rstvu. V domačem kraju, v Mvoru, je predsednik delav-pfega kulturnega društva Svo-“a- Režira, igra, predava, igra •I1 godbi. Napiše pet velikih i( antskih del. Povezan je z Bori-Kidričem, Edvardom^Kar-in drugimi vodilnimi ko-c{“n'sti. Vzdržuje stike z organi-®rji delavstva po vsej Sloveni-, ^elo ljubi svojo družino. Ima f 11 otroke, a eden se smrtno popi'Sreči. Boleha, prestane težko ■t Nacijo. Jeseni 1940 je tri me-^ zaprt. V zaporu je pisal, pesmi in jdinsko povest Slike iz zgodo-*• Poleti 1941 je organiziral ., rt,Zansko četo na Molniku in v Vt • U' ^ Ljubljani je zbiral in Vpal tiskarske delavce, da so /jak partizansko literaturo. ..0 je spet šel v gozdove in "j ^djal pomembne politične . v°ge, ki mu jih je zaupalo vod-; y narodnoosvobodilnega hdk je v sovražnikove ,, el domači izdajalci so ga 22. ; ^arja 1943 ubili na Polici rji^'rosupljem. Pokopan je na [}' Moškričevem literarnem ,, ^ je pomembna tudi snov o (l Oglejmo si jo pobliže. Cn,uram' ®4eče rože sta po-:r.;0na otroka Toneta in Cilke , ^C‘ Drama je sicer zastavljena da otroka na odru ne na-vendar ju kar naprej jj^jata starša, pa tudi njuni **žji. Tone Jerič je pogumen bojevnik in požrtvovalen delavski organizator, ki ne izda koristi delavstva, čeprav s tem škoduje sebi in družini in je dober mož in oče. Tonetov lik je v marsičem avtobiografski. Ko delavcu Rženu umre najmlajši od devetih otrok, ta obupani oče, ki se je vdal pijači, bridko obžaluje, da ga ni niti enkrat popestoval, sodelavci zberejo pomoč in tudi kasneje pomagajo njegovi družini. Ko Cilka Jeričeva umre, moža Toneta pa zapro, skrbi za njuna otroka Tonetova svakinja Ivanka in ju vzgoji v značajna človeka, ki nadaljujeta očetov boj za lepšo prihodnost delavstva. V drami Dani se prikazuje Moškrič dolgotrajno delavsko stavko. V tretjem dejanju imajo poleg žensk veliko vlogo tudi otroci. V tej drami pa otroka (Skalarjeva) veliko nastopata na odru. Medtem ko je starejši Franček razumevajoč, potrpežljiv, ponosen in radodaren do otrok; ki živijo še v slabših razmerah, je mlajši brat Tonček zahteven, lačen, nepotrpežljiv, upogljiv. Ni mogoče reči, da je sebičen. Moškrič oziroma delavci, ki nastopajo v drami, imajo razumevanje za take otroke. Delavci v svojem stavkovnem boju upoštevajo družinsko problematiko; upoštevajo jo delavski voditelji, čeprav so vztrajnejši in odločnejši. V tretjem dejanju drame Dani se Moškrič umetniško uporabi in odlično oblikuje snov o družinah in otrocih. To dejanje, ki je največji dosežek Moškričeve dramatike in literature. Moškričeva povest Slike iz zgodovine je v veliki meri mladinska povest. Tako kot je Edvard Kardelj v delu Potovanje skozi čas podal mladim bralcem pregled družbenega razvoja človeštva, je storil podobno tudi Moškrič v svojih Slikah iz zgodovine. To delo ni samo zgodovinsko in poučno, temveč je tudi pripovedno bogato. Bralcu se še posebno vtisnejo v spomin podobe iz novejše zgodovine. Opiše tudi propad Av-stro-Ogrske in ustanovitev Jugoslavije in ju poveže z dogajanjem v Bregarjevi družini. Moškrič prikazuje otroke v nekem kraju glede na gospodarski položaj in glede na politično prepričanje njihovih staršev. Poda tudi izjemno lep lik učitelja narodnjaka in poštenjaka. V zadnjem delu povesti Mo-skrič pripoveduje, v kakšni nevarnosti se je konec tridesetih let znašla Jugoslavija kot država. Prikazuje odločnost mladih ljudi, izobraženstva, častnikov in vojakov, da jo branijo. Moškrič, ki je bil dotlej predvsem bojevnik za zmago delavstva, je malo pred drugo svetovno vojno postal tudi bojevnik za državno in narodno svobodo. Tudi v Moškričevi liriki je otroška in družinska motivika pomembna in značilna. Povezuje se z motiviko ljubezni do dekleta in žene in z motiviko boja proti družbenim krivicam. Moškričeva lirika preseneča s svojo človeško pristnostjo in svežino. Marksistična usmeritev in izobrazba iz Moškriča ni naredila dogmatika, ampak je bil podobno kot Kajuh človeško občutljiv in sprejemljiv. Moškričeve pesmi izražajo širok pogled na življenje: družbeni, borbeni pogled, pa tudi družinski, osebni. Pesnik izpoveduje tako borbeni optimizem kot tudi najtemnejši obup. Doživljajska širina je lastnost, po kateri se Moškrič razlikuje od enostranskega, vedno enako utirjenega, večinoma razumskega politika in ga izpričuje kot usodno zavezanega umetnika. Moškričeva usoda je bila, da je v svojem življenju in delu povezoval najzvestejšo in najodločnejšo politiko ter najčistejšo, najlepšo, najnež-nejšo umetnost. Jože Moškrič je bil kos zahtevam, ki mu jih je nalagalo življenje. Izrabil je svojo nadarjenost in je z močno voljo in požrtvovalnostjo segel v vrhove naše politike in umetnosti. Pred leti je izšel izbor Moškri-čevih pesmi, ki jih je uredil njegov sodelavec v tiskarni in literarni prijatelj France Cankar, Moškričeva dramatika in proza pa še nista izdani. Izbrana Moškričeva dramatika s komentarji bo kmalu izšla pri založbi Borec. DMLAN DOLGAN vzgoje in nezadostnega podru-žabljanja vseh poklicnih usmeritev, to je — nezadostnega seznanjanja javnosti. Pri tem ima osnovna šola pomembno nalogo, posebno v okolju, kjer deluje. Vsem pedagoškim delavcem v osnovnih šolah bo dobrodošel nov didaktični priročnik Vojaške šole in poklici, ki ga je izdala Dopisna delavska univerza v Ljubljani. Koristno ga bodo lahko uporabljali pri poklicnem usmerjanju in svetovanju učencev ob izbiri poklicne usmeritve. Knjižica ima 29 barvnih grafoskop-skih prosojnic in vsebuje tudi navodila za didaktično uporabo v osnovni šoli in v srednjem usmerjenem izobraževanju, uporabljajo pa jo lahko tudi na roditeljskih sestankih. Na področju srednjega usmerjenega izobraževanja je ostalo še precej nerešenih vprašanj npr. o prehajanju učencev iz posameznih usmeritev po prvem, drugem in tretjem letniku v ustrezne usmeritve vojaških šol. Usmerjanje mladine v voja-ško-obrambne poklice ni samo naloga osnovne šole, temveč vseh družbeno-političnih organizacij. Le-te naj usklajeno delujejo po programu koordinacijskih odborov pri občinskih konferencah SZDL. Le tako bomo lahko dosegli boljše uspehe tudi pri usmerjanju v vojaško-obrambne poklice, ki je naša skupna odgovornost in dolžnost. IVAN HREN Milica kot sestavni del splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ima pomembne naloge v miru, v izrednih razmerah, v neposredni vojni neVarnosti in v vojni. Znano je, da miličnik že zdavnaj ni več samo tisti, ki vzpostavlja javni mir in red, temveč je postal človek, ki pomaga sočloveku v raznih težavah. Pri svojem zanimivem in odgovornem poklicu opravlja uspešno in hitro vse naloge, ki so mu zaupane in je moralno neoporečna osebnost široke politične razgledanosti. Postal-je del našega vsakdanjega življenja, ki s svojim prizadevnim delom skrbi za našo osebno varnost in za družbeno lastnino. Svoje delo lahko opravlja na postaji ali na oddelku milice s splošnim delovnim področjem ali na enem izmed varnostnih območij. Lahko dela tudi na prometni, mejni ali na železniški: postaji milice. Miličniški poklic ponuja kandidatom številne možnosti izbire saj se lahko opredelijo tudi za mnoge posebne poklice, kot na primer: za vodnike službenih psov, za gorske reševalce, konjenike, potapljače, za voznike patruljnih čolnov in druge. Kandidati, ki jih privlači miličniški poklic, se lahko šolajo v kadetski šoli za miličnike v Tacnu, ki je ena izmed najbolje opremljenih šol v Sloveniji. Sola se lahko pohvali z najboljšimi delovnimi razmerami, ker ima na voljo domove za kadete, številne učilnice s kabineti, telovadnico, strelišče, obsežne športne površine in drugo. Naj povemo, da se kandidati lahko vpišejo v kadetsko šolo za miličnike v Tacnu do 31. marca. Vpiše se lahko vsak mladinec, do 17. leta starosti. Biti mora telesno in dušeno zdrav, obvladati mora slovenski jezik, imeti mora uspešno končano osnovno šolo in ne sme biti proti njemu izrečen vzgojni ukrep. Povedati je treba, da vpisovanje v šolo za miličnike v Kotnikovi ulici v Ljubljani traja vse leto. Z vsemi možnostmi šolanja za poklic miličnika so nas seznanili predstavniki republiškega sekretariata za notranje zadeve in predstavniki kadetske šole za miličnike v Tacnu na tiskovnem sestanku, ki so ga pripravili pred začetkom vpisa v naslednje šolsko leto. T. D. Miličniki — konjeniki Za ohranjanje vrednot našega boja Zveza prijateljev mladine Slovenije nenehno potrjuje svojo skrb za vzgojo mladega rodu na vseh področjih svoje razvejene dejavnosti. Za isti smoter se zavzema tudi komisija za ohranjanje tradicij narodnoosvobodilnega boja pri svetu zveze, ki je na svoji nedavni seji razpravljala o številnih dejavnostih pionirjev na področju domoljubne vzgoje. 1 ako kot druga leta bo tudi letos namenjena ustrezna pozornost zboru pionirjev Jugoslavije kot manifestaciji bratstva, enotnosti in prijateljstva med našimi narodi in narodnostmi. Pionirji se bodo udeležili tudi pohoda po poteh osvobojene Primorske in sodelovali na taboru Sutjeska. Vse naštete dejavnosti bodo izvedli glede na skromne denarne možnosti, ki so na voljo v današnjem času varčevanja. Ko so člani komisije razpravljali o jugoslovanskem zboru pionirjev v Kočevju, so se med drugim dogovorili, da bodo ob zboru poskusiti zadržati pionirje iz drugih republik in pokrajin še tri dni v Kočevju, kjer bodo sodelovali na delovni akciji skupaj s kočevskimi in ribniškimi pionirji. Pionirje iz drugih republik in pokrajin bodo kot goste razporedili po krajevnih skupnostih v Kočevju in v ribrniški občini po skupinah, ki bodo sestavljene iz pionirjev vseh narodov in narodnosti. Tako bi vsaka skupina pionirjev gostov predstavljala nekakšno »Jugoslavijo v malem« v vsaki krajevni skupnosti, kjer bi bivala. Nadalje so se dogovorili, naj bi odpadla problemska konferenca o prostovoljnem delu pionirjev, ki je bila predvidena v programu jugoslovanskega zbora pionirjev, zaradi pomanjkanja časa in denarja. Tudi predvideni obisk Baze 20 bodo pripravili kasneje na Kočevski Reki ob praznovanju 40-letnice Zveze socialistične mladine Slovenije. O tem, koliko slovenskih pionirjev iz posameznih občin pa tudi iz drugih republik in pokrajin, naj bi se udeležilo zbora, se bodo dogovorili kasneje. Pionirski pohod po poteh osvobojene Primorske se bo začel sredi aprila in bo končal na jugoslovanskem zboru pionirjev. Da bi dogovori, pa tudi dejavnost potekala usklajeno, bodo pripravili širše posvete, ki bodo zajeli po dve občini skupaj. Kraj, kjer se bo pohod začel, pa bodo določili pozneje. Tabor Sutjeska bo potekal na prostoru doma pionirjev pod partizanskim Rogom ob istem času kot prejšnja leta. Program tabora bo opredeljen na zvezni ravni, kasneje pa bo delovna skupina pri svetu zveze pripravila podroben program, s katerim naj bi dosegli smotre tabora. Izvedeli smo, da je sekcija medvojnih pionirjev v Dolenjskih Toplicah pripravljena neposredno sodelovati v programu tabora Sutjestka, da bi prispevala k ohranjanju in razvijanju tradicij narodnoosvobodilnega boja. In še pobuda z razprave: Svet Zveze pionirjev Slovenije bo seznanil vse pionirske odrede v Sloveniji s »transverzalo kurirjev in vezistov na Gorenjskem.« Naj povemo, da so že izdelali 40 spominskih plošč in jih postavili na različnih krajih po Sloveniji. Izdelali so tudi pravilnik o tem, kako si bodo pionirji lahko pridobili značke glede na število obiskanih plošč v različnih krajih. In sicer: kdor bo obiskal 10 spominskih plošč, bo prejel bronasto, kdor jih bo obiskal 20, bo prejel'srebrno; kdor jih bo obiskal 30, bo prejel zlato značko. Tisti pa, ki bo obiskal vseh 40, pa bo dobil posebno priznanje. Za to akcijo je že pripravljen tudi vodnik po poteh kurirjev in vezistov na Gorenjskem. S to akcijo želijo spodbuditi pionirje za širšo dejavnost, ki bo prispevala k ohranjanju in hkrati razvijanju tradicij narodnoosvobodilnega boja. TEA DOMINKO Na vprašanja odgovarja Vili Veršaj, samostojni svetovalec Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Vzgojiteljica — varuhinja in pripravništvo naš pravnik Končala sem štiriletno vzgojiteljsko šolo. Ker se nisem mogla zaposliti kot vzgojiteljica (ni bilo prostih mest), sem sprejela delovno mesto varuhinje. Po enem letu dela v vrtcu bom morala opraviti strokovni izpit. Ali lahko zahtevajo od mene, da opravim strokovni izpit za vzgojiteljico, saj delam kot varuhinja, njeno delo pa se bistveno razlikuje od dela vzgojiteljice. V vrtcu, kjer delam, so mi sicer določili mentorja, vendar delava v različnih skupinah in le občasno hospitiram pri vzgojiteljicah. Tako imam z delom vzgojiteljice le malo stika in pogrešam pravega mentorstva, ker delava z mentorico v različnih starostnih skupinah. Kako naj se v teh razmerah pripravim za strokovni izpit? K.S. Po zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok (Uradni list SRS, št. 5-282-80) so dolžni opraviti strokovni izpit najpozneje v dveh letih po začetku dela v vzgojno-varstvenih organizaciji le vzgojitelji in strokovni delavci (pedagog, psiholog, socialni delavec, specialni pedagog in zdravstveni delavci), za varuha pa zakon te obveznosti ne določa, pa tudi pripravništva ne predvideva zanj. Ker opravljata varuh in vzgojitelj različna dela in naloge v vzgojno-varstveni organizaciji, zaradi česar imata tudi različne pravice, obveznosti in odgovor- nosti, in ker določa zanju tudi različne pogoje, menimo, da delavec, ki opravlja delo in naloge varuha v vzgojno-varstveni organizaciji, ne more hkrati imeti statusa vzgojitelja —1 pripravnika. Delavec, ki je sklenil delovno razmerje kot varuh, ima pravice, obveznosti, in odgovornosti, ki jih določajo samoupravni splošni akti vzgojno-varstvene organizacije. V skladu z zakonom in pravilnikom o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Ur. 1. SRS, št. 20-1157-80) pa strokovni izpit lahko opravlja tudi delavec, ki ni pripravnik, če izpolnjuje predpisane pogoje. Tako lahko opravlja strokovni izpit za vzgojitelja tudi varuh, ki ima ustrezno izobrazbo za vzgojitelja in najmanj šest mesece-vojno-izobraževalnega dela. Ker je zaposlovanje vzgojiteljev na delih in nalogah varuha praviloma le začasno in bodo kasneje začeli V celoti opravljati dela in naloge vzgojiteljev, je v interesu tako vzgojno-varstvene organizacije kot tudi teh delavcev, da se že tedaj ko opravljajo dela in naloge varuha, pripravljajo na strokovni izpit. To pa jim bodo vzgojno-varstvene organizacije omogočile z občasnimi hospitaci-jami v različnih skupinah otrok oziroma pri različnih oblikah vzgojnega dela po delovnem načrtu vzgojno-varstvene organizacije. Ekološki tečaj za mladino Zveza društev za varstvo okolja v Sloveniji spet pripravlja, tokrat že četrto leto, tečaj za mladino na območju Ljubljane in okolice, ki bo nov prispevek k ekološki vzgoji mladine. Na tečaju bodo predavali vrhunski slovenski strokovnjaki o okolju in različnih vprašanjih, ki se pojavljajo po vsem svetu zaradi napak, ki jih dela človeštvo. Predavatelji so povečini raziskovalci v našem ožjem prostoru, zato zasledimo v njihovih izvajanjih neposredno vprašanja in tudi znanstvene rešitve oziroma napovedi. Tako dobi poslušalec — v poljudnoznanstveni obliki — dragocene, najnovejše in dolgoročne podatke in napovedi o človekovem obstoju. Tečaj sestavlja šestnajst ekoloških tem, ki se bodo zvrstile v dveh delih: prvi del bo potekal letošnjega marca in aprila in se bo začel že v torek, prvega marca. Drugi del bo na vrsti prihodnje leto. Predavanja bodo ob torkih, v predavalnici 4, v četrtem nadstropju fakultete za strojništvo, Ljubljana, Murni-kova 2. Začenjala se bodo ob sedemnajsti uri, končala pa okoli devetnajste ure. V sklepnem delu bo letos tudi dvoje pogovorov, ki bosta v terasni dvorani Mestne konference SZDL, Ljubljana, Komenskega 7. Začela se bosta ob sedemnajsti uri. Zveza d ..štev za varstvo oko- lja v Sloveniji je že poslala izčrpno obvestilo o tečaju vodstvom srednjih šol na območju Ljubljane in okolice. Dosedanji obisk in sodelovanje mladine pa tudi učiteljev v razpravah kažeta pozitiven odmev na srednjih šolah. Lani je prihajalo povprečno devetin-šestdeset poslušalcev z osemnajstih srednjih šol. Obremenitev učencev v usmerjenem izobraževanju je nedvomno velika (natančneje: prevelika!), zato ti že odklanjajo vse kar ni neposredno povezano s poukom. Tako mladina, zelo malo sodeluje v krožkih ali pa sploh nič. Morda se bo zato zmanjšal tudi obisk na ekološkem tečaju. Vsi, ki drugače posegamo v vzgojo mladine, moramo zdaj objektivno razmisliti, kako bomo uvajali mladostnika v življenje. Ali se bomo odločili za zoženo vzgojo ali pa bomo kljub zdajšnjim, nedvomno še nedodelanim načrtom, našli vzorec za mladostnikov dan ali teden, za čas, v katerem se bo učenec ukvarjal tudi s konjički in še družbeno uveljavljal. Zgodovina človeštva pa uči, da je ta, drugi način življenja primernejši, saj odpira vsestranske poglede in zato bolje razvija mladostnikovo samostojno presojo. VIDA SPAZZAPAN-BRELIH Vsak prosvetni delavec — naročnik na svoje glasilo! ČE ŠE NISTE NAROČENI NA PROSVETNEGA DELAVCA, PA ŽELITE POSTATI NAŠ NAROČNIK, JE STVAR PREPROSTA: TELEFONIRAJTE NAM NA ŠTEVILKO (061)315-585, PA VAM BOMO REDNO POŠILJALI NAŠE GLASILO. NOV PRIROČNIK ZA PEDAGOŠKE IN ANDRAGOŠKE DELAVCE Jože Valentinčič: Sodobno izobraževanje odraslih Pri Dopisni delavski univerzi Univerzum v Ljubljani bo v kratkem izšel obsežen strokovni priročnik za vzgojno-izobra-ževalno delo z odraslimi: SODOBNO IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH — temelji, organizacija, metode. V njem je avtor, pisec številnih del s področja izobraževanja odraslih, povezal najpomembnejša spoznanja andragoške teorije in prakse, ki jih morajo poznati vsi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in vzgojo odraslih. Knjiga ima tri dele. V prvem so pregledno podani družbeni, psihološki in sistemski temelji izobraževanja odraslih, kakršnega razvijamo na naših reformnih izhodiščih. Drugi del podrobno obravnava organizacijo izobraževanja za pridobitev strokovne izobrazbe, usposabljanja in izpopolnjevanja, od ugotavljanja potreb, načrtovanja in programiranja ter prilagajanja programov odraslim do priprave, andragoškega vodenja in končnega ovrednotenja različnih oblik izobraževanja odraslih. Tretji del obravnava priprave in vedenje samega učnega procesa, učiteljevo in predavateljevo metodično oblikovanje posameznih učnih enot, značilne oblike in metode ter medsebojne odnose med učitelji in udeleženci. Priročnik Sodobno izobraževanje odraslih bo dobrodošel vsem, ki si želijo obogatiti svoje strokovno znanje s spoznanji andargoške teorije in prakse. Predvideni obseg knjige: 212 strani. Prednaročniška cena (velja za naročilo do 15. 3. 1983): 630 din. Ker bo naklada omejena, priporočamo, da si knjigo zagotovite s prednaročilom, ki ga pošljite čimprej na naslov: DOPI- SNA DELAVSKA UNIVERZA UNIVERZUM, LJUBLJANA, PARMOVA 39. Radijska šola RADIJSKA ŠOLA Radijska šola za nižjo stopnjo (vsak petek ob 8.05 L pr. in 15.45 III. pr.) 25. febr. Kdo je pesnik 4. marca Iščemo dobro voljo za mamo Radijska šola za srednjo stopnjo (vsak torek ob 8.05 L pr. in 15.45 III. pr.) 22. febr. Naši narodi in narodnosti v pesmi 1. marca Humoreska, groteska, satira Radijska šola za višjo stopnjo (vsak četrtek ob 8.05 L pr. in 15.45 III. pr.) 24. febr. V svetu domišljije 3. marca Poznati poklic —- lažja odločitev ZA SREDNJE ŠOLE 23. febr. Idejno teoretski presek nacionalizma (Dogovori — odločit- ve, ob 15.45 III. pr.) 23. febr. Govorimo makedonsko in srbohrvaško (ob 8.30 L pr.) 26. febr. Mladinska dela Venceslava Winklerja (Književnost jugosl. narodov, ob 15.45 III. pr.) 28. febr. Dolomitska izjava (Aktualni problemi marksizma, ob 8.05 L pr.) L marca Odrasli tako — kako pa mi (ob 14.05 L pr.) 2. marca Kmetijstvo in samoupravljanje (Dogovori — odločitve, ob 15.45 III. pr.) 2. marca Govorimo makedonsko in srbohrvaško (ob 8.30 L pr.) 5. marca Mladinska ustvarjalnost Kristine Brenkove (Književnost jugoslovanskih narodov, ob 15.45 III. pr.) 5. marca E. Peroci: Modri zajec (Nenavadni pogovori, ob 18.05 III. Pr-) 7. marca Kaj je to: biti marksist? (Aktualni problemi marksizma, ob 8.05 L pr.) V. prosvetni iglavec Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc, Viktor Žorž. Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Katka Lavrin Letošnjega januarja je za vedno zapustila učiteljske vrste odlična, neutrudna učiteljica Katka Lavrin z Vinjega vrha pri Semiču. Katka je začela svojo učiteljsko pot že pred vojno. V samotni vasici Radenci ob Kolpi se je na enorazredni šoli že zgodaj izkazala s svojim izrednim pedagoškim darom. Kasneje jo je službena pot zanesla v bližino Laškega pri Celju. Življenje učiteljice v stari Jugoslaviji že tako ni bilo lahko, tedaj pa se je začela tudi druga svetovna vojna. Slovenska beseda je bila zaničevana in za slovensko učiteljico, ni bilo več kruha in in varnosti. Katka se je peš prebijala čez hribe, bežala je pred Nemci in si poiskala zavetje na svojem domu na Vinjem vrhu. Ostala je zavedna Šlovenka, vedno pripravljena delati za svoj narod; in tako je bilo tudi med NOB. Med vojno je poučevala v partizanski šoli v Stranski vasi, v osvobojeni Beli krajini, blizu svojega doma. Prva leta po vojni je vlivala ----------------------------------It)< — V; 'Z »l _________________________________- ■ (1 * ( znanje učencem v Semiču, šoli, kjer je tudi sama sprejel prvo učenost. Ne samo v razredu pri redu1. pouku, povsod je poprijela delo. Vodila je pionirsko org*1 zacijo, učila ročna dela in drUl Bolezen pa tudi njej ni pU! nesla, zato je morala 195^ Ljubljano. Vendar se je pog0* vračala v svojo drago Belo k P Na šoli na Viču v Ljubljani želela dati mladim čim več; p°i rednega pouka je vodila pevski zbor in tako v mlad zbujala ljubezen do slovefl* pesmi. Ko je odšla v zasluženi pok1 se je pogosteje vračala domo'1 Vinji vrh k svojim domačim- Bila je prizadevna učiteljic3 srčno dobra kolegica, zmd pripravljena pomagati vsa) mur. Tovarištvo in pomoč ko gom sta ji pomenili izredno Vt ko. Zaradi vsega tega je bilo njej skromno življenje, ki je ^ prekmalu ugasnilo, zelo boga1 JOŽICA KRISTAN V počastitev 30-letnice prostovoljnega, anonimnega in brezpk nega krvodajalstva RAZPISUJE predsedstvo Skupščine Rdečega križa Slovenije natečaj za najbol i0 literarno delo na temo Kri rešuje življenje Natečaja se lahko udeležijo vsi pionirji — mladi člani RK in mladin11 dveh starostnih skupinah: L skupina od 1. do 4. razreda, II. skupina od 5. do 8. razreda. Na vsakem delu naj bo napisano ime in priimek, starost, šola in natfe čen avtorjev naslov. Pl Prispevke pošljite na občinsko organizacijo Rdečega križa do maja 1983. Občinska organizacija Rdečega križa bo poslala po najboljše prispevke iz vsake skupine skupščini Rdečega križa Slov' e je. Predsedstvo skupščine Rdečega križa Slovenije bo nagradilo ol šest najboljših prispevkov iz vsake skupine. PREDSEDSTVO SKUPŠČINE RDEČEGA KRIŽA SLOVENIJE Svet TOZD OSNOVNE ŠOLE MIROSLAV ŠIRCA PETROVČE razpisuje dela in naloge ravnatelja šole Kandidat mora izpolnjevati splošne pogoje in imeti: — najmanj višjo izobrazbo pedagoške smeri — vsaj 5 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu v vzgojno-izobraževalnem delu —- aktiven in pozitiven odnos do samoupravljanja in do družbe interesov — organizacijske in strokovne sposobnosti za uresničevanje smol ^ in nalog TOZD. Izbrani kandidat bo imenovan za 4 leta. Stanovanja ni. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Miroslav Širca Petrovče- razpisno komisijo. Kandidate bomo obvestili o izbiri v 30 dneh. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNA ORGANIZACIJA LAŠKO TOZD OSNOVNA ŠOLA ANTONA AŠKERCA RIMSKE TOPLICE razpisuje dela in naloge — pomočnika ravnatelja Kandidati morajo poleg splošnih pogojev izpolnjevati še pose) pogoje, določene z zakonom o osnovni šoli, in imeti najmanj 5 lra delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju. Kandidat bo izbran za 4 leta. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh objavi razpisa na naslov: VIO Laško — TOZD Osnovna šola Ant®; Aškerca Rimske Toplice (za razpisno komisijo). Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po izteku roka za prij3' 0| jš: P. F>g iiii ;iti eč !ic Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 280din za posameznike, 500din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din, pri povečanem obsegu pa 20 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. ar ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega ko^ oi teja za vzgojo in izobraževanji “(1 časnik »Prosvetni delaveCOr prost temeljnega davka od pfC ^ meta proizvodov (glej 7. točko' odstavka 36. člena zakona 'o davčenju proizvodov in storitev prometu). —-lit