tribuna VJ (DA TE BOtX mafe Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel 131 7010, fax 319 448 Glauni in odgovorni urednik: Primož Zevnik Organizacijski tajnik: Robert Titan Mitja Čampa Družbeno-informativni sklop: Mitja Čander Kultura: Aleš Šteger Študentska problematika: Marko Hercog Od tu in tam: Veseli Volk Urednik fotografije: Marko Hercog Oblikovanje: Nataša Novak Lektorji: Tina Verovnik, Tina Zagernik, Petra Tomažin Naslounica: Tribuna & SLOVENEC, d.o.o. Prelom: SLOVENEC, d.o.o. TRIBCINA JE ČLAN EJN ' , MEMBER OF A EtlROPEAN JOURNAUSM NETV/ORK PRAGUE, CZECH REPaBLIC Prispevke lahko prinesete ali pošljete na uredništvo ali na uradne ure urednikov. Izhaja vsak prvi ponedeljek v mesecu. Cena 100 SIT, 15 ATS, 1.5 DEM, 1250 ITL *m KAZALO Tribuna je glasilo ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE UNIVERZEvLjubljani ¦ DRUZBENO INFORMATIVNI SKLOP 6 Kiberčas in vprašanje za deževne popoldneve 8 Zaris futurologije dela 10 Narcis pred zrcalom 12 O televiziji tako kot še nikoli 15 Tekmovanje človeštva s samim seboj 1 7 Pridigarji apokalipse 18 Južnotirolsko vprašanje 21 Halo, tu računal-nik, kdo tam? 23 Svet genetskega testiranja 25 Izgubljene oporne točke 26 Kako iz enega tolarja naredijo dva 27 Evroliga - evropski odgovor na NBA • KULTURA 31 Dogodek 32 poezija 36 Film-ameriški neodvisni 38 proza 39 recenzija 42 Komparativist na rajžo gre 43 Glasbeni potep po Londonu 44 Telo; Dumb type 45 Ob gala koncertu Big banda RTV 46 recenzije knjig 47 recenzije plošč 48 Neizbežna primerjava ponujenega ^ ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA 49 anketa 50 Cviček in ne samo čviček 52 Ali študent razmišljajo o svoji karieri 53 ŠOU novice 54 pogovor: Jožko Rutar 59 informacije * OD TU IN TAM 62 Spisi otrok 66 intervju: Sašo Mežek 67 Psihotest 68 Povest 69 Znanka... 70 Kokošja stran 72 Psiholog Miran STRAN 4 Intervju: Mitja Peruš STRAN 1 4 Zadnja droga STRAN 28 Zaključek kapučinske triologije STRAN 34 Intervju: Suzana Kocnut STRAN STRAN 56 Zapleti znotraj ŠOG Anarhija ™N v 58 avto šolah Partizani-domobranci in spor med študenti Q DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ INTERVJU INTERVJU: Mitia Peruš Hui itja Peruš se je rodil leta 1969 v Slovenj Gradcu. Diplo-miral je na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo z diplomskim de-lom o asociativnih nevronskih mrežah. En semester je študi-ral kognitivno znanost in ne-vronske mreže v Londonu. Se-daj vzporedno podiplomsko študira kognitivno znanost kot individualni študijski pro-gram v okviru filozofije zna-nosti na Filozofski fakulteti in fiziko na oddelku za fiziko Fakultete za matematiko in fl-ziko, hkrati se pa raziskovalno ukvarja z nevronskimi mreža-mi in spinskimi sistemi na Ke-mijskem inštitutu v laborato-riju za molekularno modeli-ranje. Objavil je ali ima v obja-vi nekaj strokovnih člankov doma in v tujini, predaval pa je na nekaj mednarodnih kon-ferencah. Precej se je ukvarjal tudi z računalniškimi simula-cijami nevronskih mrež. Pred kratkim je pri DZS izdal knji-go "Vse v enem, eno v vsem (Možgani in duševnost v ana-lizi in sintezi)", ki je bila tudi povod za naš intervju. V njej se ukvarja z asociativnimi ne-vronskimi mrežami, človekom in njegovo duševnostjo. ¦ Kaj sploh so asociativne nevronske mreže? Najprej bi povedal, kaj so nevronske mreže. So najpreprostejši model komplek-snega sistema. Kompleksen sistem je zaple-ten sistem množice nekih osnovnih elemen-tov, ki se pri mrežah imenujejo formalni ne-vroni. Ti osnovni elementi pa med sabo inte-ragirajo prek vezi, ki se imenujejo formalne vezi. Vezi je zelo veliko in so vsaj tako po-membne kot osnovni elementi. Kandidati za te osnovne elemente so zelo različni. Lahko so biološki nevroni, v fiziki so to lahko spi-ni, v nekem družbenem modelu so to lanko celo ljudje. Vezi pa so v biološkem primeru sinaptične vezi, to so stiki med nevroni, preko katerih potujejo nevrotransmiterji in prenašajo živčne signale; potem so to lahko neke fizikalne interakcije, lahko so odnosi med Ijudmi itd. Se pravi, kjer koli imamo neke osnovne elemente, katerih število je zelo veliko in ti elementi nekako med seboj sodelujejg, takrat lahko to modeliramo z modelom nevronske mreže. Asociativne nevronske mreže so posebne vrste nevronskih mrež, ki delajo neke speci-fične transformacije. Te specifične transfor-macije imenujemo asociacije. Asociacije pre-slikajo določeno stanje našega sistema v dru-go stanje našega sistema. Recimo, v možga-nih nevroni oblikujejo nevronske konfigura-cije: nekateri nevroni so vzburjeni, nekateri niso. Asociacije so tiste transformacije, ki pretvorijo eno duševno stanje v drugo duševno stanje, pri čemer sta obe duševni stanji povezani z ustreznimi stanji nevron-skega sistema. Zavedati se moramo, da ima pri možganih vsako stanje dvojno vlogo: je v bistvu fizikalno, hkrati pa kodira neko inror-macijo. Nevronske mreže v možganih se ločijo od drugih podobnih kompleksnih siste-mov v tem, da stanja formafnih nevronov niso samo neka fizikalna stanja, ampak da kodirajo neke informacije oziroma duševne reprezentacije, kot rečemo. ¦ Možgani in informac\je v ttfih predsta- vljajo neko dualnost. Možgani kot nekaj materialnega in informacije fcot ideja. Asociativne nevronske mrežepa so model, ki to dualnost obravnava. Kako to počnejo in kako uspešne so pri tem? To je osnovno vprašanje, glavni filozofski problem, ki se imenuje problem zveze telesa in duševnosti ali v angleščini "mind-body problem". Jaz sem seveda skušal v svoji knji- §i dati svoj predlog za prebroditev tegaj)ro-lema in osrednii pojem, ki mi to omogoca so atraktorji. Atraktor je v bistvu neko stanje sistema, ki je posebno stabilno in ima tudi neko informacijsko vsebino, nek poseben pomen. Saj vemo, da ima pomen tista stvar, ki ima posebno močan vpliv na druga mož-na stanja ali se enolično navezuje na stanje v okolju. Atraktor je sicer zelo širok pojem, ampak v mojem kontekstu uporabljam ime atraktor za neko specifično nevronsko stanje, neko specifično konfiguracijo nevron-skega sistema, ki je bolj stabilna od drugih konriguracij; to pa pomeni, da se druge kon-figuracije počasi pretvarjajo v to atraktorsko konfiguracijo, ki jo imenujemo vzorec. Atraktor je virtualna nadgradnja, ki izhaja iz vzorca. Vzorec je neka specifična konfiguracija, ki se fizikalno prav nič ne Ioči od drugih konfi-guracij, vendar se zelo loči v informacijskem smislu. Na primer na tablo lahko narišem polje krožcev, nekatere pobarvam črno, dru-ge pobarvam belo in črni predstavljajo vzbu-rjene nevrone, beli pa nevzburjene. Lahko narišem tako konfiguracijo, ki je "kaotična" (nič ne predstavlja) - to je navadna nevron-ska konfiguracija. Če pa tisto polje belih ali črnih krožcev nekaj predstavlja, potem ga imenujem vzorec. Ugotovimo, da fizikalno med njima ni nobene bistvene razlike. Razliko prinese v bistvu proces dojemanja tega, kar je na tabli narisano. Eno je namreč stanje na tabli, drugo pa je moj proces zaz-navanja stanja na tabli, moj proces razume-vanja tega stanja, asociativnega povezovanja z drugimi vzorci. Pojem atraktorja izhaja ra- Q MAT JUNIJ 1995 INTERVJU ¦ DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP Q vno iz vloge našega vzorca glede na druge vzorce - glede na kontekst in medsebojne od-nose. Da še enkrat povzamem: pri duševnih pro-cesih imamo vedno opravka z nekim stanjem v okolju, ki mu ustreza neko specifično stanje v nevronskem zaznavnem aparatu -imamo torej izomorfno povezavo med nekim stanjem v okolju in nekim stanjem v našem zaznavnem aparatu. Se pravi, duševen pro-ces ali pa nek pojav, kot je doživljanje rdeče barve, je nujno ne samo fizikalen pojav (ne samo absorpciia svetlobe z neko valovno dolžino), ampak gre tudi za specifične vzorč-ne procese v možganski nevronski mreži. Vzorec je torej neka konfiguracija aktivno-sti nevronov, ki nekaj predstavlja, ki ima nek pomen, ki ima posebej dominantno vlogo v dinamiki sistema, ki je na specifičen način korelirana s stanjem y okolju. Naj navedem en primer, ki ga navaja Haken, oče sinerge-tike: y bazenu lahko ljudje plavajo na nek "kaotičen" način. To ni vzorec, to je navad-na konfiguracija plavalcev. Lahkojpa ti pla-valci plavaio na čisto specifičen nacin: lanko plavajo v krogu - usklajeno. To plavanje y krogu pa je vzorec, ta krog je vzorec, ki ga ni mogoče zreducirati na neko fizikalno stanje plavalcev kot posameznikov. Gre za neko ko-tektivno dinamiko sistema plavalcev. Atrak-tor pa je tista specifična lastnost vzorca, ki da vsemu skupaj nadmaterialno dimenzijo. To se z besedami ne da tako preprosto povedati in bi moral pokazati na matematičnih diagra-mih, itd. Razmerje stabilnosti različnih vzor-cev odloča o tem, kakšno vlogo bo imel do-ločen vzorec, ali bo atraktor ali ne. Duševnost izhaja iz sistema odnosov med določenimi nevronskimi stanji; torej ne iz teh stanj samih na sebi, ampak predvsem iz ko-relacij, rezultatov primerjav med nevronski-mi stanji. Ti medsebojni odnosi oziroma ko-relacije med različnimi vzorci so zakodirani v tem sistemu sinaptičnih vezi, ki tvori spo-min. ¦ Človekovo znanje o sestavi in delo-vanju možganov in o človeški du-ševnostije vzadnjih desetletjih močno napredovalo tudi s pomočjo modelov kot so asociativne nevronske mreže. Ob vsem tem znanju se kot naravno zastavl/a vprašarue, alije naše rav-nanje v življenju determinirano, ali so nase reakcije vnaprej določene ali pa ima človek vseeno svobodno volfo in ni vse pogojeno s stanjemjizikalnega si-stema? V bistvu gre za dva možna vidika. Eno je tisto fizikalno vprašanje, ali je vse determi-nirano ali imamo opravka z nekimi naključ-nimi procesi. Recimo, kvantna fizika je po sedanji obstoječi interpretaciji stohastična, se pravi ima verjetnostno naravo. To je en možen pogled. Drugi pa je, kot si omenil, ali je vse determinirano ali pa obstaja tudi svo-bodna volja. Kar se tiče prvega, so nevronske mreže deterministične.- m nujno, da jih opisujemo z verjetnostnim računom, vse se da natančno predvideti z nekimi dinamskimi enačbami. Kar se pa tiče drugega vidika, je najbolje, da primerjamo nevronsko mrežo s stanjem v družbi. Jaz to primerjavo pogosto upora-bljam, zato ker se mi niti ne zdi tako "za lase privlečena" na tej poljudni ravni. Nevronske mreže pač nihče ne bo razumel, če se s tem detaljno ne ukvarja, medtem ko je družba sistem, v katerem smo vsi pač "nevroni". Nevronska mreža pa deluje po načelu "vsi za enega, eden za vse". To pomeni, da en ne-vron pošilja svoje signale vsem drugim ne-vronom, hkrati pa vsak nevron sprejme si-gnale od vseh drugih, s katerimi je povezan, jih sešteje in odda izhodni signal, če je ta seštevek presegel nek prag. Če pogledamo v notranjost tega izreka: "vsi za enega" pome-ni, da vsi drugi nevroni determinirajo stanje enega nevrona v sistemu (vsi drugi nevroni, s katerimi je naš nevron povezan, pošiljajo signale našemu nevronu in odločajo o njego-vem stanju), hkrati pa tisti eden nevron pošilja svoj signal drugim nevronom in s tem lma neko "svobodno voljo", da vpliva na drage nevrone. Torej če gledamo sistem kot celoto, potem paradoksa resnično ni. Vsak nevron lma svoio "lokalno svobodno voljo", ki pa je vendarle globlje gledano determini-rana, tako da v bistvu problem determinira-nosti in nedeterminiranosti pri takem holi-stičnem celovitem pogledu na cel sistem rešimo s tem, da ta različna pogleda združi-mo. ¦ Vsvoji knjigipišeš tudi o tnisticizmu in duhovnosti. Vem, da imaš tudi osebne izkušnje s tega področfa. Tvoje stališče v knjigi, kotgajaz razumem,je, da se višjih stary clovekove zavesti prepro-sto ne da razložiti, tam si in tistopre-prostoje. Vendar se mi dozdeva, aato tvoje stališče na nek način nasprotuje nevronskim mrežam oz. spoznaruem, do katerih smo oz. si prišel z njihovo pomočjo? Misticizem - to so izjemno kompleksne stvari, ki se jih ne da tako preprosto povedati in nuino je, da jih raziskujemo zelo sintetično in zelo celovito, holistično. Nečesa tako celo-vitega kot so duhovni procesi (denimo, v bolj nereligioznem smislu) se ne da izpovedati na način, da bi imelo vse lepo rep in glavo, da bi nekje začeli in potem to zgodbo razvijali, am-pak se stvari vseskozi prepletajo, imajo po-vratne zanke, vplivajo druga na drugo itd. Jaz sem se začel ukvarjati z ozadjem duhovnih procesov zelo intenzivno, vendar z analitič-nim pristopom enostavno nisem prišel zelo daleč, tako da sem ga moral na nek način transcendirati. To pomeni, moral sem preseči te začarane kroge analitičnega razmisljanja. Ker če pogledamo nevronske mreže, je to ena "borza predelovanja informacij". Neka "bor-za", ki ima lOelO elementov in tu ni mogoče iti po vrsti in stvari opredeljavati v klasičnem smislu. Mistična doživetja se lahko pojmujejo kot miselnij)reskok iz sekvenčnega analitič-nega razmisljanja v bolj paralelističen, celo-sten način mišljenja, ki je intuitiven in prese-ga besede. Lahko seveda tudi podajamo razlage mi-sticizma in to sem jaz natančno in sistema-tično počel, vendar je doživljanje samo stvar zase. Res gre za paradoks med notranjim ži-vljenjem in zunanjim življenjem, za katere-ga potrebujemo komunikacijo. Na "najvišjem nivoju zavesti" nisem imel niti želje niti mož-nosti, da bi ubesedil te svoje izkušnje, ven-dar pa potem, ko mi je raven zavesti padla do neke določene stopnje, ko sem se spet "vrnil" v ta svet, ko sem se spet vrnil k svojemu fi-zikalnemu študiju, pa sem ugotovil, da bo moja življenjska pot začrtana s tem, da bom skušal svoja notranja doživljanja in svoja fi-lozofska vprašanja na eni strani ter svoj fi-zikalni študij na drugi strani sintetizirati in osmisliti na tak način, da bom iskal možne mostove med temi na videz tako zelo različ-nimi poli kot so na eni strani fizikalni proce-si in na drugi strani duševni ali pa duhovni procesi. Popolne razlage ni, neki primitivni nami-gi, kaj tu zadaj tiči, pa seveaa so možni in te namige sem v svoji knjigi vsekakor dal. Lahko še na kratko povem, da pri meditaciji gre za oblikovanje uniformnin vzorcev v možganih, to pomeni, da vsi lokalni atrak-torji izginejo, so na nek način zabrisani in nevronska mreža tvori globalni atraktor, v katerega se stekajo vse bolj konkretne vse-bine. Fizikalno gre za sisteme koherentnih oscilacij nevronov v globalnem smislu. To je ena stvar. Druga stvar pa je seveda poveza-va z zavestjo, za katero nekako slutimo, da ne more biti razložljiva le z nevronskimi pro-cesi, ampak so potrebni tudi kvantni proce-si. Ukvarjam se tudi z matematičnimi analo-gijami med nevronskimi mrežami in kvant-no fiziko. Skušam ugotoviti, kje so možne zveze med nevronskim in kvantnim. Kvant-ni sistemi pa so nekaj čisto specifičnega. Kvantni procesi so sistemski procesi, hkrati so zelo celoviti, nedeljivi (taKO kot svet v mističnem doživljanju). Vsi taki pojmi kot so delci so uvedeni precej umetno, sploh če gre-mo na subkvantni nivo oz. na nivo vakuu-ma. Vsi delci so v bistvu šele neki strdki energije in v tej obliki se z njim fizika ukvarja. Vendar se za procese zavesti zdi, da bi naj bili povezani celo s subkvantnim ni-vojem oz. z nivojem vakuuma, ki (kot danes vemo) ni nič, ampak je v nekem smislu nič in vse hkrati. Se pravi, to je tisto "osnovno morje", iz katerega vse izhaja, na eni strani vsa materija, na drugi strani pa tudi razne virtualne strukture, se pravi atraktorske strukture, ki so v nekem smislu nadmaterial-ne. Mistik se morebiti neposredno "sklopi" prav z osnovnim subkvantnim "morjem". Pravzaprav se zdi, da so subkvantni, kvant-ni, nevronski in virtualni (duhovni) nivoji na specifičen način koherentni - delujejo kot di-namična enota najvišjega reda. Natančno globlje ozadje še ni povsem jasno, vendar vsekakor gre za poenotenje notranjega duševnega modela Univerzuma. Pogovarjal se je Marko Samastur 1995 MAJ, JUNIJ Q DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ VIZIJE MARKO SAMASTUR Kiberčas in vprašanja za deževne popoldneve Prihodnost. Bele strani nepopisanega papirja vpete v zvezek, ki že nosi naslov. Priljubljena tema Nostradamusa, Zaratu-stre in drugih jasnovidcev človeške (pol)preteklosti. Vendar v tem članku ne mislim pisati o njih in njihovih videnjih, polnih katastrof, ki naj bi prine-sle katarzo človeštva in ga popeljale v novo zlato dobo, temveč bom posku-sil podati vizijo človeka prihodnosti, kot ga vidim jaz, pri čemer se bom po-trudil, da bi vse čimbolj argumentiral. ' Hlovek se je precej razvil od časov, ko je prebival po najrazličnejših pečinah in stvar debate je, ali na bolje. Vendar to trenutno ni posebej pomembno. Človeški razvoj, ki je sorazmerno kratek, je vsake toliko časa doživel velikanski skok. Takšen skok je na primer predstavljal razvoj pisave ali pa razvoj tiska v sre-dnjem veku. Temu je konec devetnajste-ga stoletja sledila industrijska revolucija. Ti skoki so bili ponavadi pogojeni z do-ločenim tehnološkim napredkom, vendar je njihov vpliv in zato tudi pomen večji, saj so praviloma prinesli velik korak na-prej v človeški miselnosti, kar se odraža tako v razvoju tedanje znanosti in umet-nosti kot v gospodarskem preoblikovanju družbe. Gutenbergov razvoj tiska v sredi 15. stoletja je bistveno pripomogel k mi-selnim preskokom v družbi, ki so bili nuj-no potrebni za velika odkritja Kolumba in Magellana. Prav tako pa je preko spre-memb v družbi vplival na znanost in filo-zofijo tedanje dobe. Industrijska revolucija prejšnjega sto-letja je prinesla liberalni kapitalizem, ki je dal potrebno ozadje prvi svetovni vojni, ki je pretresla svet do temeljev. Prav tako pa je prinesel velikanski napredek v znano-sti, ki se ni dokončal do danes. Pravza-prav temu napredku še danes ne vidimo konca, saj se količina informacij, ki jih ima človeštvo, podvoji vsakih dvanajst let. Nekateri ocenjujejo, da je danes na svetu več znanstvenikov, kot jih je bilo prej vsa stoletja skupaj. Vendar nam ne bo po-trebno čakati na naslednji takšen skok, saj ga pra-vkar doživljamo. Casu, v katerem živimo, pravimo informacijska doba. Ter-min izvrstno opisuje dobo, v kateri živimo in procese, ki v človeški družbi po-tekajo. Osrednja vrednota je informacija, katere funkcija se je v zadnjih tri-desetih letih pošteno spre-menila. Še štirideset let (in tudi manj) nazaj je veljalo, da ima ekonomsko moč ti-sti, ki ima dostop do infor-macij (ki je torej bolje in-formiran). Informacija, ki je bila prej potrebno sred-stvo za dosego naj-različnejših dmžbeno pri-znanih vrednot, je to po-stala sama. Torej danes ima ekonomsko (in seveda tudi politično) moč tisti, ki poseduje informacijo. Infor-macija torej ni več sredstvo, temveč vred-nota. In v tej luči je potrebno gledati na svetovna omrežja kot so Internet, Compu-serve in podatke, ki se pretakajo po njih. Centri moči niso več v državah z največjo proizvodnjo jekla in razvito težko industrijo, temveč se selijo tja, kjer so zbrane velike količine informacij. Le še najrazličnejše banana-republike s tra-dicionalno kratkovidnimi politiki os-tajajo mnenja, da se razvitost kaže v de-bilnem televizijskem programu držav-ne televizije in vojaških paradah, ki naj bi verjetno kazale obrambno (ne)moč države (k sreči so le-te kdaj tudi odpove-dane). Vendar so centri politične moči za veči-no ljudi le abstraktni pojmi, ki jih ne srečajo na poti svojih vsakdanjih opra-vkov in jim kot takšni ne pomenijo rav-no dosti. Pravzaprav jim ne pomenijo prav nič. Toda preobrazba, ki jo prinaša informacijska doba, bo tako kot vsaka prejšnja posegla v celotno človeštvo in tako bolj ali manj tudi v življenje vsake-ga posameznika. Kdor ne verjame, naj pogleda okoli sebe in se poskuša spom-niti, do kolikšne mere so bili računalniki razširjeni pred recimo petnajstimi leti? Ali pa telefoni? Če pogledamo na vso stvar z eko-nomskega vidika in si ogledamo statistič-ne podatke kot sta število zaposlenih ali ustvarjeni brutoprodukt, vidimo, da se s selitvijo kapitala iz primarnega in sekun-darnega sektorja v terciarnega in kvartar-nega preoblikuje svetovno gospodarstvo. V praksi to pomeni, da je vse več ljudi za-poslenih v trgovini, turizmu in drugih storitvenih panogah, katerih razcvet je bil omogočen šele z razvojem komunika-cijskega omrežja (ne samo tradicionalnih cestnih povezav, temveč tudi telefonskih in drugih povezav). Ali povedano dru-gače, koliko pizzerij v Ljubljani vam je po-nujalo prevoz hrane na dom pred petnaj-stimi leti? Vendar razvoj komunikacijskih mrež in računalniške tehnologije prinaša tudi spremembe na samih delovnih mestih. Tako se vse več podjetij po svetu odloča za to, da plačujejo delavce za delo na domu, kadar je le takšna oblika delovne-ga razmerja možna. S tem precej zmanjšajo obratovalne stroške, saj tem delavcem ni potrebno plačevati potnih stroškov, elektrike za osvetljavo delovne-ga prostora in ogrevanja prostora, manjše MAJ, JUNIJ 1995 VIZIJE DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP so potrebe po prostoru... Zaposleni pre-prosto dobijo projekt in časovni rok, v katerem mora biti ta projekt opravljen in ko ga končajo, ga lahko preprosto pošljejo preko telefonske linije nazaj v podjetje. Očitnim prednostim za delo-dajalca in nedvomnim ugodnostim za zaposlenega navkljub pa imajo takšna delovna mesta tudi nekatere negativne lastnosti. Tako ljudje več nimajo nepo-srednega kontakta s svojimi sodelavci in se tako le še bolj odtujujejo med sabo. Ta izoliranost pa se le še dodatno po-veča z razvojem najrazličnejših servi-sov, kot so nakupovalni televizijski ka-nali ali pa njim ekvivalentni servisi na računalniških omrežjih. Čeprav so te reči pri nas še v povojih, pa je v Ame-riki možno preko svojega računalnika opraviti večino vsakdanjih opravkov kot so nakupi, plačilo računov in tako človeku praktično ni potrebno več presto-piti praga svoje hiše. Vseprisotno računalništvo je termin, ki so ga skovali pri Canonu in ki v bistvu zelo dobro podaja nekatere trende v računalništvu. Računalniki, katerih pri-sotnosti se danes večinoma zavedamo, naj bi se v prihodnosti zmanjšali, izgubili svojo tradicionalno škatlasto obliko in se zlili z okoljem. Nahajali bi se praktično povsod in večinoma ljudje sploh ne bi opazili, da so tam. Računalnik ne bi bil več le škatla na vaši mizi in prav tako ne bi bil en sam. Desetine, morda celo stoti-ne, bi vas obkrožale vsak dan. Ker večini danes zadostuje en sam računalnik, se nedvomno zastavlja vprašanje, kaj naj bi ta množica aparatov sploh počela? V službi na primer bi odpirala vrata le pooblaščenim osebam, avtomatsko bi pri-lagodila osvetljenost, temperaturo sobe in vlažnost zraka željam oseb v sobi. Lažje bi poiskali sodelavce, ker bi računalnik v vsakem trenutku vedel, v katerem prosto-ru se nahajajo... Skratka, računalniki bi okolje v čim večji meri poskušali prila-gajati vam. Vendar tako kot ima vsaka stvar svojo temno stran, jo ima tudi vse-prisotno računalništvo. Računalniki, ki beležijo praktično vsak vaš gib, omo-gočajo da bi vas lahko precej lažje nadzo-rovali in s tem nedvomno zmanjšali dose-danjo svobodo. Toda vprašanje je, ali bo naša prihod-nost tudi dejansko izgledala tako, kot je zgoraj opisano. Navidezna resničnost je termin, o katerem se danes govori še ne-primerno več in ki bi lahko prav tako močno, če ne še celo močneje, vplival na življenje Ijudi. Navidezna resničnost v sami zasnovi ni le to, kar vidimo v bolje opremljenih igralnih hišah v tujini. To ni Ie bolj sofisticirana igra, kakor tudi ni le delovni pripomoček bodočih arhitektov ali kemijskih inženirjev. Navidezna resnič-nost ponuja še precej več možnosti, o ka-terih se večini danes še sanja ne. Seveda tudi satn nisem izjema, toda ni potrebno biti jasnovidec, da vidiš nekatere možne poti razvoja. Cyberspace že dolgo ni več neznana beseda na Internetu. Raču-nalniška omrežja že sedaj delujejo kot elektronski svet v našem realnem svetu in le kratek sprehod po njih je potreben, da človek uvidi, da ga kot takšnega dojema vse več Ijudi. Je le logični korak-naprej od čvekafonov. Navidezna resničnost pa lahko vsemu doda še videz realnega sveta. Ta podoba bi bila seveda fiktivna, vendar se v niče-mer ne bi razlikovala od dejanske. Stroj-na in programska oprema, ki je danes na voljo, je še preveč primitivna in preveč draga, da bi lahko prišlo do množične uporabe navidezne resničnosti v vsak-danjiku Ijudi. Prav nobenih težav nam ne povzroča razlikovanje sveta, v katerem dejansko živimo od tistega, ki ga je ustva-ril računalnik. Toda računalništvo je ena izmed najhitreje razvijajočih se indu-strijskih panog in tako lahko pričakujemo množicam dostopno opremo verjetno že konec tega desetletja, najkasneje pa ve-rjetno v prihodnjem. Navidezna resnič-nost omogoča Ijudem, da gredo tja, kjer še nikoli niso bili in kjer morda nikoli ne bodo. In to je točno tisto, kar je na njej tako privlačnega. Poteši namreč prirojeno človeško radovednost. Pred leti se je pojavila vizija, da bi se v prihodnosti lahko zgodilo, da bi človek preselil svoje življenje v svet navidezne resničnosti, ki bi postal nadomestilo za fi-zični svet okoli nas. Tako bi dejanski in navidezni svet počasi zamenjala svoje vloge (in verjetno celo imena). Vizija, ki je v danem trenutku delovala precej neve-rjetno, postaja počasi prepričljivejša in vprašanje je, kako bomo opisali človeka prihodnosti? Kaj bomo opisali kot njego-vo naravno okolje? Toda preoblikovanje Soveške rase mor-da ne bo potekalo le na širšem družbenem in psihološkem nivoju, temveč bi lahko goseglo v samo biološko sestavo človeka. Ceprav bo morda izgledalo absurdno, sem mnenja, da se je svojevrstna geneza človeške rase pričela z uporabo tujih, ne-organskih delov (kot so na primer srčni vzpodbujevalci ali drugi umetni nadome-stki izrabljenih in nedelujočih človeških organov). Seveda s tem težko govorimo o dejanski preobrazbi človeške vrste, saj se, kot vemo, ti mehanski deli ne dedujejo in se torej mlajša generacija ne razlikuje bi-stveno od starejše. Prav tako ne naspro- tujem uporabi umetnih pripomočkov v medicini. Toda ti umetni nadomestki predstavljajo prvo stopnico pri dejan-ski spremembi človeške vrste in so na stežaj odprli vrata metodam, ki takšno spremembo dejansko prinašajo. Ena izmed teh metod je genetski inženiring, ki je danes eno izmed najbolj popularnih področij znanosti, v katerega se vlaga velikanske količine denarja in predstavlja eno izmed najbolj obetavnih znanstvenih polj ra- ziskovanja. Čeprav so mnoga spoz- nanja genetskega inženiringa splošno koristna in lahko privedejo do boljše zdravstvene oskrbe, novih boljših ra- stlinskih in živalskih vrst, namenjenih prehrani, pa se lahko ta ista spoznanja uporabijo tudi v druge namene, včasih " tudi moralno vprašljive. Če bi se veči- na verjetno strinjala z uporabo ge- netskega inženiringa v medicinske na- mene, s katerimi bi lahko rešili težave s premnogimi boleznimi, pa je vsa zadeva precej bolj moralno vprašljiva, ko bi ga uporabljali za determiniranje posamez- nikovih lastnosti ali pa celo za kloniranje človeka. To ni področje znanstvene fanta- stike, saj je bilo takšno kloniranje že izve- deno. Vendar se vse prej navedene stvari v svojem bistvu ne razlikujejo, vedno s tem ljudje prevzemajo podobo boga, saj biološko spreminjajo rastlinske, živalske vrste, pri čemer ni človeška nobena izjema. Če pustimo ob strani neštete mož- nosti zlorab in omejitev svoboščin, ki jih ta nova spoznanja lahko privedejo in se vprašamo, ali sta obe bitji, prvo, od mate- re rojeno in drugo, ustvarjeno v laborato- riju, enakovredna človeka? Ali je človek živi individum ali le malo bolj komplek- sen stroj z včasih težko popravljivimi deli? Vsako novo spoznanje prinese nova vprašanja in tako jih tudi nova spoznanja s področja biologije, informatike... Ob tem se razvijajo nove vede, kot je bioetika, ki bi rade našle odgovore na zastavljena vprašanja. Polemike o tem, kaj je v gene-tiki etično še sprejemljivo, potekajo že vr-sto let, vendar so bile doslej sorazmerno neuspešne. Celo najbolj znani etiki našega časa se ne uspejo sporazumeti, kje so meje še sprejemljivega. Vendar ge-netski inženiring v tem ni osamljen, ozi-roma če navedem primer: podobno burne in neuspešne razprave potekajo o nadzo-ru dogajanja na računalniških omrežjih, kar bi po eni strani lahko zaščitilo uporabnike pred hackerji, bi pa pomenilo tudi določeno omejitev njihovih pravic. Toda zgodovina nas uči, da se človeštvo kljub hudim pomislekom v določenem ob-dobju, nikoli ni odreklo uporabi znan-stvenih spoznanj ne glede na to, kako sporna so bila in tako se bo verjetno zgo-dilo tudi z današnjimi. Morda ne takoj oziroma ne v tolikšni meri, toda prepričan sem, da bo človeštvo v prihodnjih deset-letjih šlo skozi temeljite duhovne in fiziološke spremembe. Nihče ne more pre-dvideti, ali bodo to pozitivne spremembe, in kakšen bo človeški rod potem. Upamo lahko le, da smo se nekaj naučili na na-pakah v preteklosti. 1995 MAJ.JUNIJ n DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ VIZIJE MITJA ČANDER ZARIS FUTUROLOGIJE DELA Ob prvem maju*, medna-rodnem prazniku dela, ne bom govoril o historiatu in vsej preživeli ideološki ikonografiji, povezani z današnjim dnem, kakor tudi ne toliko o njegovem aktualnem, vitalnem spo-ročilu, marveč se bom lotil same "substance" prvega maja, to je seveda dela, kar pa ne bom storil v obliki doslednega in zavezujoče-ga sociološkega, fllozo-fskega, psihološkega ali kakršnega koli tovrstnega znanstvenega diskurza, ampak bom kot zelo mlad človek skušal ob poljubno izbranih orientacijskih točkah zarisati svojo vizijo delovnega procesa v priho-dnosti, zavedajoč se, da je slednji neločljivo povezan s podobo družbe in v njej eksistirajočim oziroma de-lujočim posameznikom. Hrihodnost je seveda implicirana v se-danjosti, a ne kot enoznačno determi-nirana tvorba, ki se po neki železni nujno-sti zgodovine pač mora zgoditi, ampak kot hiša z mnogimi sobami, v katere lahko vsto-pamo skozi še številnejša vrata v obliki mnogih, v današnji družbeni stvarnosti že obstoječih fenomenov, ki kažejo bodisi sami zase bodisi v najrazličnejših medsebojnih interakcijah raznolike možnosti razvoja. Tako v pričujočem premišljevanju ne bo šlo toliko za podajanje odgovorov, ampak pre-dvsem za poizkus zastavljanja pravilnih vprašanj, ki so sicer vezana na naš "jutri", a prav tako zgovorno, če ne še bolj, pričajo o našem "danes". Takšno "mnogovhodno" konstelacijo prihodnosti glede na naravo delovnega pro-cesa bom razpel med dva skrajna pola, ki sta vsak sam zase sicer morda preradikalna in utopična, a lahko odlično služita za za-mejitev in zaris vmesnega polja mnogoterih razvojnih alternativ, ki so definirane v od-nosu do obeh skrajnosti, katerih posamez-ne elemente lahko dovolj jasno prepoznamo že v današnjem "stanju stvari". Ker je moje osrednje interesno območje nasploh umet-nost, si bom za obe omenjeni markacijski legi sposodil umetniško stvaritev ter z njo povezano teorijo, oboje kot metaforo in vi-denje potencialnih človekovih eksistencial-nih položajev. Prvo ekstremno, brez dvoma s črno ko-preno prevlečeno podobo je naslikal Franz Kafka. Ob tem ne mislim na polivalentno sporočilnost njegovega literarnega sveta v celoti, ampak predvsem na tisti njegov seg-ment, ki je povezan s tukaj obravnavano problematiko dela. Slavni umetnik je namreč odkril lik "uslužbenca" ne le kot psihološko, sociološko (tako bi ga na primer videl Zoljj) ali kako drugo tovrstno parcial- no kategorijo, ampak kot temeljno eksi-stenčno možnost. Gregor Samsa tudi po pre-obrazbi v mrčes misli le na to, kako bi tudi v tem novem stanju pravočasno prišel v urad, v svetu katerega je Kafka detektiral na prvi pogled neverjetni fantastični naboj. Za uradnika kot eksistenčni modus veljajo v kafkovskem svetu po Milanu Kunderi nasle-dnje karakteristike: 1.) Uslužbenčev svet je svet poslušnosti in ubogljivosti, ki ne pozna nobene domisel-nosti, ustvarjalnosti, osebne pobude in duhovne svobode. Urejajo ga namreč le ukazi in pravila. 2.) Uslužbenec opravlja le neznaten delček megalomanskega administrativnega dela, ki mu ne pozna ne namena ne obsega - to je svet mehaničnih kretenj, v katerem ljudje ne vedo za smisel tega, kar počno. 3.) Uslužbenec ima opraviti le z neznanci in spisi - to je svet abstraktnosti, ki se kot prosojna meglica vse bolj oddaljuje od ži-vljenjske resničnosti, kjer bolečina še boli in človekovo bivanje še napolnjujejo upanje, strah, Ijubezen, tesnoba in sanje. Seveda je takšna temna slika na las po-dobna viziji brezkrvnega robota sredi brez-brežnega labirinta. Njen okvir pa postane realnejši, če ji sopostavimo teorijo ame-riškega sociologa Levvisa Mumforda, ki ugotavlja, da tehnokratski družbeni mega-stroj, ne glede na zgodovinsko obdobje in z njim povezano družbeno strukturo, po-trebuje določen tip človeka, ki ga imenuje "človek organizacije". V procesih vzposta-vljanja družbene organizacije in njenih mehanizmov se že od pradavnine kaže člo-vekovemu organizmu prirojena zmožnost -ta se kaže tudi pri številnih drugih vrstah - da svoje ravnanje ritualizira in da najde zadovoljstvo v repetitivnem redu, ki ga po-vezuje z organskim ritmom in dogajanji v OPOMBA: * Besedilo je nastalo ob povodu Praznika dela in je bilo premierno predvajano v Kro-niki tretjega programa Radia Slovenija, 1. maja 1995 MAJ, JUNIJ 1995 VIZIJE ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP vesolju. Takšen "človek organi-zacije" je torej "tisti del človeške osebnosti, katerega razvojne možnosti smo potlačili zato, da bi lahko nadzorovali preostale človekove delne energije in jih razvrstili v mehansko urejen ko-lektivni sistem." (Mumford). Tako je izredno prvinski, arheti-pski ideal sleherne kulture; je avtomat znotraj kolektivnega avtomatizma, kar se z vse večjo družbeno razvitostjo le še stop-njuje. Je Kafkov "uslužbenec" morda le skrajna evolucijska stopnja "človeka organizaaje"! V nasprotju s protestantsko etiko, ki jo je VVeber povzel kot ambicijo, individualno odgovor-nost, kultivacijo veščin, posvetni asketizem, racionalnost, lepo ve-denje, vljudnost in karakternost, zadrževa-no agresivnost, "zdravo" rekreacijo in spoštovanje lastnine in ki je trdila, da člo-vek uresničuje svojo resnično naravo s tr-dim delom in dolžnostjo, s čimer uveljavlja svoj položaj v svetu, formalne vrednote in-dustrijske proizvodnje poudarjajo, da je delo sredstvo za pridobivanje denarja, ki ga po Youngu "zapraviš v iskanju užitkov v brezdelju; šele v svojem "prostem" času človek resnično razvije občutek svoje iden-tite in smisla". V industrijski družbi delo samo po sebi ne pomeni več zadoščenja, ampak torej šele "v prostem času in z izražanjem podtalnih vrednot sodobni člo-vek išče svojo identiteto, ali v na dom osre-dotočeni družini ali v mladostniški skupi-nisovrstnikov. Kajtiprosti čas vsajpredvi-doma ni odtujena aktivnost" (Young). Do-bri stari ravzpiti Marx, ki misli iz indu-strijske družbe, polemično korespondira, če si stvari seveda razlagamo nekoliko svobo-dno in modificiramo, z obema vrednostni-ma sistemoma, ko meni, da je delo na eni strani človekov "samoustvarjalni akt", saj po njem človek le skozi dejavnnost dela pride do določitve sebe kot človeka, na dru-gi strani pa je delovni proces hkrati tudi "smotrna dejavnost za proizvodnjo upora-bne vrednosti, prisvajanje narave za človeškepotrebe". Njegova razlaga vzrokov alieniranosti delavca od delovnega procesa, produktov dela, sodelavca, itd. je seveda že druga zgodba. Današnjo dobo seveda zaznamuje po-stmoderna, postindustrijska družba, pri če-mer status slednje dosegajo le najrazvitejše sodobne družbe, drugje pa je prisotna šele kot bolj ali manj latentna razvojna mož-nost. V postindustrijski družbi dobi osre-dnje mesto, hkratno moč vodilne proiz-vajalne sile in menjalne vrednosti znanje, in to tista vrsta znanja, ki je prevedljiva v informacijsko-računalniške količine. Nova oblika vednosti (kibernetika, informa-tika,...) se je v primerjavi s tradicionalno transformirala v golo sredstvo širjenja strateške moči gospodarskih, političnih in vojaških struktur; ni več organsko zra-ščena z "vzgojo duha" in s tem pono-tranjena, ampak je njen modus vivendi strojni jezik, digitalni kod. Znanost, ki vse hitreje napreduje, omogoča vse bolj dovršeno tehniko, s katero lahko človek manipulira z neantropomorfnim svetom kakor tudi s človekom samim, kar seveda sproža številne pomisleke etične narave. Ob tem mislim na primer na genetski inže-niring, sodobne tehnike obdelave osebnih podatkov, ki jih bo moč izkoriščati v ko-mercialne in družbene namene; o izniče-vanju človekove za(o)sebnosti seveda ni potrebno izgubljati besed - ali se bomo znašli v svetu, ki bo ena sama velika opa-zovalnica vseh in vsakogar, kakršno v svojem tekstu Naročilo opisuje švicarski pisatelj Friedrich Diirrenmatt? Pri tem pa ne smemo pozabiti na permanentno uniče-vanje človekovega okolja, ki je žrtev velike zgodbe o Napredku. Množina znanja torej vse bolj narašča, a ta vednost ni opremljena s celostno, tudi etično (avto)refleksijo, saj jo generira prag-matična določitev uma kot "smotrno racio-nalnega", ki ga vodi načelo učinkovitosti. Redukcija uma v instrument karseda popol-ne operacionalizacije po mnenju predstav-nikov "kritične teorije družbe" radikalno re-ducira človekovo delovanje na njegov čisto funkcionalni vidik. V takšni družbeni klimi, ko napredek znanosti na eni strani človeka oskrbuje bolje kot kdajkoli prej, na drugi pa ga kot človeško bitje izničuje, se vse bolj razrašča proces postvarenja človeka, ki se identifici-ra s potrošnim blagom in mu postaja tudi sam vse bolj podoben. Veljavni sta le še dve vrednoti; samoohranitev in vklapljanje v množične vzorce obnašanja, vse individua-listične teženje pa, ko presežejo prag vključljivosti v unitarni model, trčijo ob upor kolektiva. Kot je bilo nakazano, se je s postmoder-no družbo spremenila narava dela, ki po-staja vse bolj imaginarno in abstraktno, "umazani" del pa prevzemajo nase stroji. •&&¦ Hkrati pa se je prestrukturira' tudi prosti čas, v katerem naj b človek že v eri industrijske druž-be iskal ob odtujenem delovneir procesu bolj pristno življenje. ČIo-vek sedaj živi sredi vse bolj este-tiziranega sveta, ki se dozdevc skozi moderni design, urbaniza-cijo okolja, reklamomanijo, indu-strijo množične kulture, itd. neve-rjetno privlačeiv vsekakor ps poljuben, razpoložljiv in neza-vezujoč. Prepad med njim in člo-vekom, obdanim s svojimi statu-snimi simboli, utelešenimi v vseh mogočih potrošnih artiklih, je k še globlji. Človek ostaja zasidrar v svoji votlini, v kateri mu delc družbo TV sprejemnik, ki mu ustvarja samovšečno iluzijo, da je preko na zaslonu menjajočih s« slik dejansko prisoten na vseh koncih sve-ta, ki je itak ena sama globalna komunika-cijska vas. Kaj se bo zgodilo z množičnc uveljavitvijo danes popularne virtualne re-alnosti, je moč le ugibati: bo človek fizičnc dokončno prikovan na eno samo mesto, da bi se lahko s pomočjo stroja podajal na raz-burljiva domišljijska potovanja? Mu bc takšna visokorazvita tehnologija pomagala k še večjemu razvoju ustvarjalnih potencia-lov, ali pa ga bo še bolj duhovno ohromila in poneumila? Zlagoma smo prispeli na drugi breg reke prihodnosti, ko moram nakazati še drugo, v začetku obljubljeno skrajno alternativo mož-nega razvoja družbe in delovnega procesa. Tokrat se bom oprl na misel francoskega levc usmerjenega teoretika Mikela Dufrenna, ki je sredi sedemdesetih predlagal svojevrstno no-tranjo prenovo človeka na podlagi v delovni proces kakor tudi v življenje nasploh pre-sajenih umetnosti lastnih procesualnih zako-nitosti. Dufrenne zagovarja prestop umetno-sti iz lastnega geta in njeno zlitje z življenjem na način poiesis, ustvarjalnosti. Življenje tako postane en sam poietični, ustvarjalni trenutek: vsakdo postane ustvarjalec, "umet-nik", umetnost pa se tako upre instituciona-lizaciji in prebije bariero z življenjem. Bolj od same avantgardistične ideje, da je svet mo-goče rešiti le na umetniški t.j. ustvarjalni način, se zdi zanimiva Dufrennova teza (in prav slednja bo služila kot "drugi pol" mode-la prihodnosti), da je človeškost človeka, njegovo bistvo v njegovi ustvarjalnosti, v njegovem poietičnem zasnutku - bistvenc človekovo določilo je torej po takšni interpre-taciji poiesis, t.j. ustvarjalnost in ne mimesis, t.j. posnemanje. Začrtan je torej okvir premišljevanja o perspektivah človeške skupnosti glede na odnos do delovnega procesa. Obe orienta-cijski točki sta sicer preradikalni in utopični viziji, ki pa marsikaj sugerirata. Saj če je delo zares formiralo človeka kot humano bitje, je za to dejanje zaslužna predvsem ti-sta njegova komponenta, ki \\ pravimo ustvarjalnost, dinamična igra uma in domišljije, ponavljajoča se mehanskost pa je bila vselej njen nujni podporni, "realizator-ski" in afirmativni spremljevalec. Prav zato nam je tako poimovano delo dano, kot pra-vi Liszt, istočasno kot obsodba in osvobodi-tev, je dinamični splet Kafkove in Dufrenno-ve vizije, pragmatičnosti in ustvarjalnosti. Katera od slednjih bo zavzemala večjLdelež, pa je odvisno od vsakokratne, konkretne situacije našega soočanja s svetom in s sa-mimi seboj. 1995 MAJ, JUNIJ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ¦ MEDIJI ROBERT TITAN FELIX NARCIS PRED ZRCALOM Človek je po ustaljeni defi-niciji družbeno bitje, zaradi česar vstopa v številne družbene odnose, ki so zanj zvečine pozitivni, ne-doumljivo in skrivnostno pa se kdaj pa kdaj odloči za dejanje ali naziranje, ki je zanj vsaj nekoristno, če že ne nevarno. Zgoraj navede-no je seveda floskula, sama na sebi ni problematična oziroma se nam v tem tre-nutku ne zdi zadosti zani-miva, da bi ji posvetili to-liko pozornosti, kolikor zahteva, naj je še tako pre-prost, sestavek v časopisu. Vzgib tega premisleka, drz-nimo si reči: osuplosti nad trenutnim položajem indi-viduuma v svetu, nam v kontekstu zgornje definicije zastavlja čisto specifična vprašanja. Hrvo, kar nam z vso silovitostjo prite-gne pozornost, je dejstvo, da se je naš "dmžbeni prostor" oziroma prostor, kjer smo na takšen ali pač drugačen način prisotni, izredno razširil, pravzaprav se je v prostoru in v času raztegnil skoraj do neskončnosti, daleč čez meje našega dou-mevanja, s čimer imamo v mislih dostop-nost neomejene količine informacij o sve-tu in zgodovini oziroma nasploh o vsem, kar je prinesel nesluteno mogočen razvoj informacijskih posrednikov, medijev ipd. Sprva nas zgornje spoznanje napolni z nenavadnim vznemirjenjem, nemirom in pričakovanjefn. Svet se nam namreč vsaj trenutek dozdeva v celoti ulovljiv in pre-poznaven. Potem pa smo vedno bolj zbe-gani. Čemu? Fichte zatrjuje, da si jaz kon-stituira svoj lastni svet oziroma, da vse, karje, je le, čeje postavljeno vjazu in zunajjaza ni ničesar. Ker nam je v tem zgodovinskem trenutku baje na razpolago vse in so torej že davno presežene vsakršne "vrednostne lestvice" različnih diskurzov in lahko v smislu igrive znano-sti (Lyotard) verjamemo vsemu in izreka-mo karkoli se nam že zahoče, si lahko pri-svojimo tudi navedeno Fichtejevo trditev in v razlagi medijev izhajamo iz nje. Z navedenim seveda nočemo postavlja-ti pod vprašaj misli velikega nemškega misleca, temveč zgolj skušamo speljati razpravo k temeljnemu problemu našega razmišljanja in se s tem približati trenutku osredinjenja teksta na narcisa, zastrm-Ijenega v lastni zrcalni odsev. Odsotnost vsakršns^zanesljivosti in trdnosti v po-stmodernem svetu namreč že takoj v za-snovi zamaje tla našega razpredanja z re-ferencami na čelu. Znenada se torej znajdemo v preddverjih molka in situacija nemudoma postane nevzdržna, če že za-radi česarkoli drugega ne, zaradi tega, ker za ta tekst predviden prostor v časopisu obsega dve strani, in predvsem zaradi tega, ker se s tem modrovanjem skušamo približati problemu posamičnika v brez-mejnem medijskem času-prostoru. Zdaj se vse zazdi že skoraj katastrofično. Ampak začnimo še enkrat od začetka in se posvetimo problemu prepoznavanja samega sebe v drugem (torej v vsem, kar nisem sam) ali: čemu se zdi nekaj takega, nedvomno odišavljenega z dahom mistič-nosti, avtorju tega zapisa tako pomembno in zavezujoče. Vselej sem se v sebi čutil nezadostno bitje oziroma se sam v sebi sploh nisem čutil. Pred kratkim sem prebral Holderli-nove zapiske, zbrane v knjigi Nacrti iz poetike, izdani pri novosadski založbi Bratstvo jedinstvo. V nekem fragmentu se namreč Holderlin srdito huduje nad Schel-lingom, prepričanim v popolno identiteto subjekta in objekta v jazu. Navedel ga bom v prostem prevodu iz srbohrvaščine - zategadelj se opravičujem za morebitne nedoslednosti v strokovni terminologiji: Razsojanje je v najvišjem in najstrožjem smislu izvorno razločevanje objekta in subjekta, najtesneje združenih v intelek-tualni intuitivnosti, tisto razločevanje to-rej, s pomočjo katerega objekt in subjekt nasploh postaneta možna, pra-deljenje. V tem razločevanju je že vsebovan pojem recipročnega odnosa med subjektom in objektom, ki nujno predstavlja neko celo-to, katere del sta subjekt in objekt. "Jaz sem jaz" predstavlja najboljši primer za ta pojem razločevanja, potemtakem teoretič-nega razdvajanfa, ker je praktično tisto nasprotipostavljeno ne-jazu, in ne same-mu sebi. Heisenberg nas je davno tega presunil s teoremom nedoločljivosti, in sicer z dej-stvom, da je gledano vselej bistveno do-ločeno z glediščem gledalca. Prisiljeni smo bili, da se s temeljno pomanjkljivo-stjo spoznanja sprijaznimo in jo na neki način absorbiramo. V tem trenutku je se-veda samozavest "čistega uma" na veliki prezkušnji. Vendarle se nam stvar še ne zdi usodno problematična. Naša zmož-nost razločevanja nas samih in tistega nečesa zunaj nas - kar nas vzpostavlja na način zanikovanja - še ni bila usodno pri-zadeta oziroma se tako vsaj dozdeva z našega gledišča, medtem se je namreč pripetilo še več usodnih premikov. Če se namreč resničnost spremeni iz trdnega nevvtonskega sistema v igrivo einsteino-vsko relativnost, se še vedno zdi, kot da nekaj podobnega resničnosti obstaja. Ampak, kaj se zgodi s spoznavajočim su-bjektom, ko resničnost dokončno izgine. In nekaj takega se dogaja ravno zdaj in ravno nam. Če še niste zapopadli bistva naših spekulativnih vratolomij: svet, ki nam je bolj in bolj v celoti na razpolago, namreč več sploh ne obstaja, je pravzaprav zgolj optična prevara svetovnih razsežnosti zelo hudobnega iluzionista, in ta iluzionist MAJ, JUNIJ 1995 MEDIJI DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ni nihče drug kot mediji? - A zakaj sveto-vnih razsežnosti? Ker nam je dandanes na razpolago dejansko skoraj ves svet in je ves svet tudi povezan z informacijsko mrežo. In zakaj hudobnega? Ker se ravno tu skriva skrivnost pobebavljenja zahod-nega duha - medij namreč funkcionira na ta način, da te nevede vsrka, priliči same-mu sebi, na voljo imaš neskončno infro-macij o neskončno stvareh, ne da bi se zavedal, da te stvari v informacijah več sploh niso vsebovane, temveč gre za ilu-zijo, medij namreč vzpostavlja realnost na ta način, da je posnetek dejanskosti, ki nam je na razpolago, v tolikšni meri avtentičen, da zares funkcionira kot re-sničnost sama oziroma se resničnost zara-di nedoumljivo večje avtentičnosti po-snetka spreminja v kopijo lastnih kopij. Ena izmed bistvenih in prelomnih Bau-drillardovih misli je gotovo spoznanje od-sotnosti realnosti oziroma spreminjanje realnosti v nekakšno hiperrealnost, simu-lirano dejanskost. This is the story ofthe crime - the murder ofreality, pravi Bau-drillard v svoji novi knjigi Le crime parfait. V knjigi se Baudrillard ukvarja z absurd-nostjo postmodernega sveta, ki se vedno bolj spreminja v simulaker, v kopičenje "navideznih" oz. medijskih resničnosti, s pomočjo katerih zahodni svet obsesivno skuša skriti pogledu odsotnost "prave" resničnosti. Ali: GolfWardidnottakepla-ce. "V mojem delu je vselej prisoten kanček provokacije," pripomni k temu Baudrillard v intervjuju za The European MagAZine, no. 253. "Ko sem na primer omenil, da se zalivska vojna ni nikoli zgodila, sem seve-da pričakoval odziv. Seveda sem bil zelo presenečen nad nasilnostjo odziva. Neka-teri so me celo pričeli zmerjati z zgodovin-skim revizionistom, kot da bi bilo reči, za-livska vojna se ni nikoli zgodila, nekaj po-dobnega izjavam, da koncentracijska taborišča niso nikoli obstajala. Zdaj Ijudje vseeno skušajo razumeti moj način razmišljanja. Pravijo, da sem more-biti celo imel prav, ko sem rekel, da se za-livska vojna ni nikoli zgodila, ampak ne zato, ker se res ne bi zgodila, temveč zato, ker v zgodovinskem kontekstu res ni bila nekaj posebnega." Zalivska vojna je seve-da paradigmatičen primer neobstoječe, medijske resničnosti. Ampak zakaj sploh toliko govora o tem v razmišljanju, ki se hoče ukvarjati predv-sem z individuumom v postmodernem svetu? - Fetišizacija hiperrealnosti namreč predstavlja nadvse eleganten, malodane neopazen, način prevlade nad tem "posa-mičnikom". Svet je v tem trenutku docela zbirokratiziran, država več ne služi člo-veku kot orodje za ohranjanje in vzpod-bujanje družbenega konsenza, temveč človek državi, sistemu. In kaj je sistem v tem trenutku drugega, če ne strahovlada sfetišiziranega trga. Če človek kupi Coca colo, sploh ne kupi izdelka (Coca cola), temveč simbol (Amerika), pripominja Baudrillard. Ampak oglejmo si za trenutek še nekaj Baudrillardovih udarnih misli: "Potrošniški izdelki skrbijo predvsem za to, da nas stalno vzdržujejo v stanju integrirane množice, oddajniških tokov, namagnetenih molekul... Še nikoli ni bilo tako jasno, kako je vsebina - tukaj kultu-ra, drugod informacija ali tržišče - fan-tomska podpora pri delovanju medija sa-mega, da bi množico zavedel in predelal v človeški in homogeni tok... Za vse to pa je potrebno, da je množica potrošnikov ekvi-valentna in homogena množici produk-tov... Naš čas ne bo nikoli več epoha traj-nosti, tradicije, kontinuitete, ta čas je neiz-prosno doba pospeškov in presežkov, kroženja in pretakanja fluidov." Kljub temu je situacija veliko bolj pro-blematična, kot se dozdeva na prvi pogled, pravzaprav docela paradoksalna. Fluid-nost, nenehno in brezkončno gibanje, pre-takanje je namreč že v zasnovi prividno: vse, kar se dogaja, se namreč dogaja zgolj in samo zato, da se prikrije, kako se prav-zaprav ne dogaja nič. - "Kultura simulacije in fascinacije se dogaja povsem drugje: povsod, nikjer. Danes je edina resnična praksa, praksa množic, manipulativen in naključen proces, labirint znakov, ki nima več nobenega smisla." Tako Baudrillard. Popolna inertnost torej. Preden bomo skušali razpredanje pov-zeti v nekaj zaključkih, se za trenutek še pomudimo pri Baudrillardu in sicer pri dveh razpredanjih, ki nam bosta v izvajanju nedvomno v veliko pomoč. Prvo zadeva implozijo. "Subverzija, destrukcija odgovarjata produkcijskim odnosom. Sve-tu mrež, kombinatorike in mrež odgo-varjata reverzija (prenos) in implozija. Isto velja tudi za državo, institucije, oblast itn. Sanje, da bo vse eksplodiralo zaradi la-stnih nasprotij, niso resnično nič drugega kot sanje. Dejansko se dogaja, da institu-cije implodirajo zaradi lastne razraščen-osti, feed-backa in prekomerno razvitih tokov kontrole. Oblast implodira, to je njen aktualni način ukinjanja... Danes smo priče nezadržne simulacije nereverzi-bilnega, vse bolj zgoščujočega se, poten-cirano prenasičenega sistema, ki ne bo nikoli več poznal osvobajajoče eksplo-zije... Implozivno nasilje ni več rezultat ekspanzije in razširitve sistema, marveč njegove prenašičenosti, krčenja, podobno, kakor je to v sistemih zvezdne fizike (črne luknje). Implozivno nasilje je nasilje, ki sledi iz neizmerne zgostitve socialnega (družbenega), iz na-dregulativnega sistema maksimalno preo-bremenjene mreže (znanja, informacij, oblasti itn.), iz povečane kontrole, ki obkoljuje in obdaja vse utore veznega tki-va družbe... Kaže, da se pojavlja neka nova subverzija, subverzija v inverznem smislu, učinkuje predvsem proti notranjo-sti, kot izziv univerzalnemu. Subverzija univerzalnega z akcijo v limitiranih, krož-noomejenih, zelo koncentriranih in gostih sferah, kise izčrpavajo in usihajo v lastni revolucionarnosti." Vsekakor je že na prvi pogled očitno, da je dandanes trg postal vseobvladujoč ele-ment družbenega življenja, pravzaprav njegov koordinator in vzpodbujevalec. Veliki španski filozof Jose Ortega y Gasset je davnega leta 1930 v knjigi Upor množic raziskoval tedanje razmere in trende v zahodni civilizaciji in prišel do zaključkov, da so se množice v procesu demokratiza-cije in tehničnega napredka vzpele do pol-ne družbene moči, kar predstavlja ne-kakšen dvorezni meč. Po eni strani ima človek veliko več možnosti samorealiza-cije kot kadarkoli prej, po drugi, katast-rofalnejši strani pa omenjeni proces pred-stavlja nivelizacijo vsega, bebava množi-ca namreč kot konzument obvladuje trg (razumeti moramo, da se je tudi pro-dukcija umetniških izdelkov in znanstve-nih diskurzov spremenila v trg) in vsiljuje svoje nerazumevanje in bebavost vsemu. Katastrofičnost omenjenega procesa se kaže recimo v umetnosti v tem, da množi-ca kot konzument obvladuje celotno pro-dukcijo umetniških izdelkov, vse bolj pa tudi v tem, da skuša sodelovati v samem delovnem procesu, kar samo na sebi ne bi bilo problematično, če bi pomenilo, da se je množica zadosti samoovedla, da je zmožna vstopanja v presežno - problem je docela drugje, zdaj imam seveda v mislih virtual reality, kjer od vsega ostane samo še forma, work in progress, kjer je kohe-rentnost umetniškega dejanja docela razvrednotena in ostane samo še proces oz. "labirint znakov, ki nima nobenega smisla več". "Kajti kultura," pravi Baudrillard, "je teritorij skrivnosti, zapeljevanja, iniciacije, omejene in visoko ritualizirane simbolne človeške menjave, takoje in nič se ne da pomagati. Toliko slabše za množice." Zrcalni odsev nam, narcisom, prepriča-nim v poslanstvo in izročilo zahodnoe-vropskega humanizma, zastavlja predv-sem dvoje vprašanj: koliko je naša odgo-vornost izrekanja, torej razsojanja, v za-devah sebe in sveta, še resnična in koliko se je že zdavnaj spremenila v privid, to pravzaprav pomeni, kolikšna je naša dejanska možnost izrekanja "drugačne-ga" v tržnem mehanizmu nivelizacije ozi-roma ali funkcioniranje družbe morebiti ne negira svojih lastnih temeljev, med katere smemo gotovo prištevati tudi plu-ralnost mnenj, hotenj in potreb, če namreč na trgu dominirajo predvsem naj-bolj iskani izdelki, ki so v glavnem me-dijsko sproducirani fetiši, ni naša mož-nost izbire morebiti ravno toliko kot nič-na? In predvsem: koliko se sploh še ztnore-mo prepoznati oziroma kje se neha me-dijsko sproduciran sistem mnenj in pre-pričanja in se začenja naša subjektiviteta oziroma ali je to vprašanje sploh še mož-no zastavljati in se nismo tudi sami že zdavnaj spremenili v simulaker tržne družbe? 1995 MAJ.JUNIJ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ¦ MEDIJI O TELEVIZIJI TAKO KOT SE NIKOLI ali ANDREJ PINTER ZA TV DNO Večkrat sem se že zalotil, da sem vam televizijo opisal kot medij vseh me-dijev in pri tem čisto za-res mislil, da mi verjame-te, ne da bi zadevo skušal kakor koli utemeljitL To-krat se bom zato potrudil pokazati - vam in sebi -ne le to, ampak še več, namreč da je televizija v svojem bistvu povsem "nemedijski medij", ki prehudo čez mejo dopu-stnega presega okvir ti-stega, zaradi česar medije v družbi sploh potre-bujemo. JYl alo je verjetno, da se boste spomnili E12J - pa vseeno naj stoji, da se je vse skupaj začelo že davno, davno. Kdo bi si mislil, a' ne, da je treba miselne premise pri razmišljanju o televiziji iskati že v prazgodovini. Začelo se je, veste, ko je človek splezal z drevesa in postajal vse preveč pameten za svoje lastno dobro. Takrat je namreč ugotovil, da je, da je bil ... in da čez čas ne bo več. Temeljno vprašanje je bilo poslej, kako ta neizbež-ni konec odmisliti ali ga vsaj prikriti. člo-vek si je izmislil dva odgovora nanj in tako sta nastali dve temeljni človekovi in-teresni sferi, če jima lahko tako rečemo, kultura in pa zabava. Njuna pričakovana družbena vloga je torej točno v tem, da predstavljata obrambni mehanizem pred pogubno zavestjo o vsakem začetku kot začetku konca. In tu lahko vključimo našo televizijo kot eno zadnjih besedi kulturne in zabavne industrije. Če nekoč, davno množičnih medijev niso potrebo-vali, ker so se ob družbenem, oziroma družabnem dogodku lahko zbrali vsi, ki so v tej družbi kaj pomenili, potem je da-nes množični medij nujno potreben rav-no zaradi tega, ker česa podobnega ni mogoče pričakovati. Konstrukcija kultur-nega, družbenega ali zabavnega v najširšem smislu je brez (ustrezne) pri-sotnosti medijskega distribucijskega si-stema že na začetku obsojena na nezado-stno odmevnost, na pomanjkljivo infor-mativno penetracijo in s tem v končni etapi na propad in pozabo, kar pomeni, da svoje naloge sploh ni opravilo. v4mpak, množični mediji, ki jih v njiho-vi izvoF&i (personalistični) definiciji opi-sujemo kot tisto, kar skrbi za distribucijo posameznih, parcialnih sestavnih ele-mentov že omenjenega obrambnega mehanizma, so se, vsem definicijam v posmeh, funkcionalno razvili iz čisto drugega idejnega podstavka. Ob zlomu fevdalizma so namreč nastali kot posre-dovalci (mediatorji) med sfero javnega (političnega) in sfero zasebnega (civil-nega). V istem trenutku ko se je v družbi oblikoval specifičen (ne več od boga po-sredovan) organizem politične moči, ga je preostanek seveda želel imeti pod nadzorom in mediji so izvrstno prikrili to osnovno nesposobnost človeka, da bi bil na več mestih hkrati, še posebno uspešna je danes v tem smislu televizija. Potem se je temu pridružila še druga, sorodna, a že bolj prefinjena komponenta. Ko je sfera politike želela imeti povraten nadzor nad javnostjo in še pregled nad sfero ekono- mije hkrati, poleg tega pa se je tega spomnila še sfera ekonomije in že kar od začetka skušala uveljaviti vpliv in nadzor nad obojim, javnostjo in tudi politiko, je zopet posredstvena naloga pripadla me-dijem. Ta začetna, infantilna razvojna oblika, če ji tako rečemo, medijev je bila zares lahko zgoščena v misli, da so me-diji "ogledalo družbe". Hkrati pa je bila tedanjemu družbenemu ustroju posem zadostna, vsaj dokler se je svetovna za-vest kalila na verskih, svetovnih in dru-gih vojnah oziroma dokler je bila zavest posameznika podrejena kolektivni zave-sti vseh oblik kozmopolitizma. In taradi tega je zavest o takšnih medijih tudi ide-alizirana, vsaj v tem smislu, da sodobno medijsko "mašinerijo" primerjamo s funkcionalno in organizacijsko obliko ravno iz tega infantilnega obdobja. Jasno je seveda zakaj, zakaj se je namreč takšna idealizacija vzpostavila in pa zakaj je bila ta "infantilna" medijska po-doba začasno zadovoljiva. V obdobjih po-litičnih konfliktov se je povsem spontano izkristalizirala potreba po obveščenosti kot odgovor na nekatere komparativne prednosti nasprotnikov, ideje kozmopoli-tizma pa so potrebovale osrednje identi-tetno jedro, namely - medije. Po drugi svetovni vojni dalje pa lahko govorimo o vzponu individualizma, ki po svoji idejni logiki seka področje medijev na nekem povsem osemindvajsetem problemskem nivoju. Medij namreč ne more (čisto fizič-no ne more) več zadovoljiti potrebe po informiranju, informiranju v pravem po-menu besede, široke ciljne publike, poleg tega pa je po razrešitvi globalnega vojne-ga konflikta izginila problemsak vsebina, ki je vse ljudi zanimala (vsaj približno) enako. Tako si povojni medij lahko privošči "informiranje" samo še v kakšni ozko specializirani javnosti, torej, najširše kar je teoretično sploh možno, kot medij družbene kategorije, nikakor pa ne kot integralni medij globalne druž-be. Saj veste, funkcija stopnje splošne zanimivosti je kar obratno sorazmerna s številčnostjo publike. Ravno zato se v modernističnem, še bolj pa v postmoder-nističnem razumevanju sveta "posred-stvene" medijske vsebine združijo z vse-binami industrijske produkcije množične kulture in zabave. Tako smo prpilezali do utemeljitve osnovnega izhodišča našega razmišljanja. Medij mora namreč od po-vojne moderne dalje v prejemniku infor-macije ustvarjati zavest, daje infor-macya tudi zares potrebna ali ob po- MAT TTTTMTT 1QQZ MEDIJI ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP sredovaiyu te informacye vsaj zaba-vati. ^azpravo torej nadaljujemo tu, na obrobju psihoanalize. Vendar tokrat mal-ce drugače. Zelo razširjeno in priljubljeno pavšalno govorjenje populističnih teore-tikov, da je bistvo televizije redukcija re-snega diskurza na zabavo - čeprav v gro-bem pravilno - namreč ni sprejemljivo niti ne sme biti zadovoljivo. Kot se Freud ni zadovoljil samo s peorativnim obrav-navajnem množice kot take, tako bomo tudi mi poskusili razgrniti nekatere razloge, zaradi katerih je deaktivirana javnost ali pa raje množica gledalcev priklenjena na ekran in zaradi katerih povsem mirno sprejema vlogo "talca". Pavšal pa ni in ne sme biti sprejemljiv predvsem zaradi enega samega razloga, namreč, ker gre za našo lastno dojemanje diskurza za zabavnega in je takšna for-mulacija problema pravzaprav potuha pri iskanju zahtevnejših rešitev. V smeri takšnega "izi" razmišljanja zelo verjetno namreč naletimo na odgovor, da je prav-zaprav "gledalec kriv, ker televizijo pač gleda", kot se je to recimo zapisalo Boru-tu Osonkarju v marčevski številki Tribu-ne... /dealizirano rečeno počne televizija kot medij tole. S premično sliko, pisnimi spo-ročili, zvokom in zvočnimi sporočili ter barvo posreduje sprejemniku oziroma gledalcu določeno informacijo. Pri tem pa jo omejujejo tri pomembnejše stvari. Omejenost gledalčevega časa, neinterak-tivnost in značilnost .resnega diskurza, da ni prav čisto nič zabaven. Najprej prvo. Vsi ostali množični mediji in viri informacij nasploh so sposobni posredo-vanja informacij z vzporednim delo-vanjem relativno majhnega števila, dveh do največ treh sredstev. Npr. radio samo z zvočnim sporočilom, časopis s pisnim sporočilom, pogojno tudi s sliko (pogoj-no, ker je negibna) in barvo (pogojno, ker je barva ponavadi komponenta pisnega sporočila in redkeje samostojni nosilec informacije). Tako pride do prvega zani-mivega zapleta. Posameznik, ki sprejema informacije od "netelevizijskega" medija, svoje "zavedno" izpostavlja le prvi od različnih ravni "evolucije zanja". Znanje, sociogenetski know-how, kot bi bil rekel Kenneth Boulding, se namreč po Lacanu v svoji bistveni evoluciji od recepcije in-formacije do konstrukta percepcije real-nega razvija na treh ravneh realni, sim-bolni in imaginarni ravni, podobno kakor tudi različno podane informacije na vseh teh treh ravneh vstopajo v rece-pcijski proces. Tehnološke prednosti tele-vizije pa poskrbijo za naslednje, in sicer da posameznika preobremenijo s povsem nepomembnimi informacijskimi detalji, od katerih, če smo čisto pošteni, pretež-na večina nima niti približne zveze z re-alnim, ampak so tam le zato, da je gle-danje lažje in pa bolj zanimivo. Recimo OMD in Maid of drleans pri prenosu smučarskih skokov iz Planice, itd. Gleda-lec je tako praviloma preobremenjen z in-formacijsko porcijo, da bi informacijsko bistvo ali pa informacijsko jedro, če smi-sel medijske vsebine tako imenujemo, normalno miselno obdelal. Obdelal tako, kot, recimo, to storimo ob recepciji me-dijske vsebine v časopisu, ko informa-cijsko jedro zlahka odkrijemo in smo celo (pretirano) kritični, če ga avtor zavija v celofan svojega lastnega komentarja ozi-roma v celofan informacijskega presežka. Pri tem pa ne gre za redundančnost tele-vizije, torej za mehanizem, ki praviloma zagotavlja, da sporočilo ne bo narobe razumljeno, temveč za preprosto psi-hološko kalkulacijo, v kateri je upoš-tevano dejstvo, da receptor ni sposoben (ali pa je to sposoben le delno in s pona-vljajočo udeležbo v takšnem procesu sploh vedno manj) lastnega procesiranja informacijskega jedra in dalje, njegovega avtonomnega vmeščanja v svojo simbol-no mrežo, če je s celotnim čutilnim siste-mom preobremenjen ob sprejemanju pre-sežkov. Pri tem steče zanimiva reakcija, ki sem jo nakazal že v prejšnji številki Tribune, namreč, da je gledalec vsebolj nagnjen k temu, da povsem nekritično privzema miselni konstrukt imaginarne realnosti, ki ga oblikuje in posreduje te-levizijska produkcija (na način, o kate-rem bomo še povedali kakšno resno). Prekrasna (to je čutno efektna) slika ali pa ustrezno (ugodno) tonsko sporočilo, na primer glasba, sta denimo elementa, ki sta - z informacijskim jedrom neobre-menjenemu gledalcu - precej bližje kot pa neposredna poanta (ki je, kot bomo ugo-tavljali kdaj drugič, sploh ne potrebuje). Ob "procesiranju" teh spremnih sporočil je tako gledalcu lažje sprejeti že ponujen imaginarni konstrukt, h kateremu ga na-pelje ekran, kot pa avtonomno procesirati ob presežku še samo informacijsko jedro. Tako si gledalec sočasno "ustvari" v bi-stvu dva imaginarna konstrukta, le da je zavest o tistem, ki ga sproducira ekran, drugačna. Ena bd značilnih zablod, ki nastane ravno zaradi tega, je, da je tele-vizija medij, ki bolje obvešča od ostalih. Morda je res, da je obveščenost v našem razumevanju časovnih dimenzij nekoliko ažurnejša, nikakor pa ne vzdrži genera-liziranje, da preko televizije izvemo več kot preko časopisa. Občutek namreč, ki ga dobimo z informacijskim presežkom o informacijskem bistvu, ki ga tak presežek spremlja, je tisto, kar zamegli pravo sliko. Nikakor ni logično, da bi v precej bolj omejenem časovnem okviru, ki ga posta-vlja televizija, izvedeli več kot pa iz dru-gih virov, ki poleg tega, da ne igrajo (ker niti ne bi mogli) na etično vprašljivo kar-to informacijskega presežka, ne zahte-vajo receptorske angažiranosti ob točno določenem trenutku. V trenutku pač, ko gre sporočilo na televiziji v eter. Z argumentacijo v prejšnjem odstavku smo torej v prvi vrsti besno kritični do tehnologije, ki je sploh omogočila televi-zijskemu tipu množičnega medija upora-bo zloglasnega informacijskega pre-sežka, in lahko se vprašamo takole, če je elektronska komunikacijska tehnologija tisto, kar je televizijo oddaljilo od ideali-zirane predstave, ki jo ima medijski si-stem v naši zavesti, ji omogočilo nove in drugačne realizacije prvobitne družbene vloge posredovalca kulture, politike in zabave, in jo s tem dvignilo nad ali pa nekam stran od rezonskega pojmovanja "medijskega", kako lahko drugi mediji s tem tekmujejo, ali še bolje, kaj lahko sto-rimo v nepolitični in neekonomski sferi družbe, da to nemedijskost televizije one-mogočimo v tem smislu, da ji odvzame-mo narkotično družbeno vlogo in orožje pobebljenja publike na nivo couch pota-toesov. y4ktualen problem je namreč točno ta! Konkurenčni mediji se počutijo ogrožene in skušajo z različnimi tehnološkimi prijemi (zopet zasnovanimi na psihološki kalkulaciji), kot so, recimo, realizacija ugodnejšega vizualnega sprejema infor-macije v tiskanih medijih ali pa zvočno barvanje v produkciji komercialnih ra-dijskih postaj, tekmovati s televizijo, ne da bi se pri tem zavedali, da jim tekmo-vanje sploh ni potrebno, ker pokrivajo vsak svojo populacijsko nišo, če pa že tekmujejo, gre pa to predvsem na dolgo-ročno obsodbo lastnega propada. Poanta je namreč ta, da tekmovanje s televizijo konkurenčnih medijskih sistemov ne pri-pelje nikamor, no, razen morda v napač-no smer, kajto dejstvo je, da lastnega manjka obsežnega, heterogenega arze-nala sredstev posredovanja informa-cijskega jedra (in presežka) nikoli ni mogoče zapolniti. Vizija njihovega razvoja je na področju, ki pa ga televizija nikoli ne bo sposobna pokriti (razen če se odpove statusu "nemedijskega" medija in se odreče nekaterim prijemom, ki jih se-daj s pridom spreminja v denarce). Namreč na področju, ki ga definirajo že prej omenjene značilnosti televizije: omejenostgledalčevega časa, neinterak-tivnost in značilnost resnega diskurza, da ni prav čisto nič zabaven. Zaradi omejenega prostora se z njimi tokrat ana-litično nisem spoprijel, zato vam morda lahko ostane psihoanalitičen izziv, da o njih razmislite. Za konec pa naj vas našopam še z zahtevo Itala Calvina: "Enostavno si recite: Ne ne bom več gle-dal televizije!" V istem trenutku, ko se je v družbi oblikoval specifičen (ne več od boga po-sredovan) organizem politične moči, ga je preostanek seveda želel imeti pod nadzo-rom in mediji so izvrstno prikrili to osno-vno nesposobnost človeka, da bi bil na več mestih hkrati, še posebno uspešna pa je v tem smislu današnja televizija. Ena od značilnih zablod, ki nastane ra-vno zaradi tega, je, da je televizija medij, ki bolje obvešča od ostalih. Gledalec je tako praviloma preobre-menjen z informacijsko porcijo, da bi in-formacijsko bistvo, ali pa informacijsko jedro, če smisel medijske vsebine tako imenujemo, normalno miselno obdelal. Konkurenčni mediji se počutijo ogrože-ne in skušajo z različnimi tehnološkimi prijemi (zopet zasnovanimi na psihološki kalkulaciji) tekmovati s televizijo, ne da bi se pri tem zavedali, da jim tekmovanje sploh ni potrebno. Tekmovanje s televizijo konkurenčnih medijskih sistemov pa tako ne pripelje nikamor. 1995 MAJ, JUNIJ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ¦ OMAMA BORUT OSONKAR ZADNIA DROGA Intervju o drogi, ki v treh dneh ozdravi odvisnost od kokaina ali heroina. Plus potrebna telefonska številka. Možno je, da je zadeva izmišljena. In drugič, v uvodu bi moral intervjuvanca predstaviti, a je to nemogoče, ker mu Marko Resinovič noče posoditi telesa. Zato si namesto fotografije Amona Knuta ml. predstavljajte njegovega fotorobota. Hmon stanuje skupaj z Markom v nje-govem telesu, oba pa stanujeta nekje v Sloveniji. Simbioza enega telesa in dveh duhov deluje, ker sta oba pisa-telja. Marko je pisal pravljice za otroke, Amon je prevedel Castanedino Umetnost sanjanja. Amon je spisal roman Iboga, o katerem je tekel pogovor. V njem opisuje dogodivščine z očiščujočo superturbotri-povsko substanco imenovano ibogain. Sam je, kakor pravi, ni poskusil. Namen pogovora ni bil ugotavljati re-sničnost zgodbe, saj je vse samo literatu-ra, temveč zgodba o ibogainu na Sloven-skem. Za vsak primer, za zgodovino in za honorar. Pridružite se v prvih dveh razlogih. Je droga, ki ozdravlja odvisnike v treh dneh brez abstinenčne krize izmišljotina ali resničnost? Droga v resnici obstaja. Imenuje se ibo-gain in vse je popisano v moji knjigi z na-slovotn Iboga, ki jo je izdala založba Zr-calo iz Maribora. Kako deluje ibogain? Ibogain je alkaloid, ki se nahaja v afriškem grmu Tabernathe iboga in raste samo v Gabonu, Ekvatorialni Gvineji in Kamerunu. Nikjer drugje na svetu. Zato ibogain ni razširjena droga kot heroin ali podobno. Heroin, saj veš, si lahko delaš doma, če hočeš. Svet je ibogain spoznal pred približno sto Ieti, ko so ga odkrili francoski kolonizatorji. Prvi so ga tudi ra-ziskovali. Na primer v šestdesetih letih se je na francoskem tržišču pojavil preparat lambaren, ki je vseboval ibogain. Predpi-sovali so ga za preprečevanje utrujenosti. Kakšne efekte ima ibogain? Ko ga vza-meš, si dva dni zadet. Prvih pet, šest ur imaš halucinacije, vizije, prikazujejo se ti slike iz tvojega življenja. Sledi visokoe-nergetska faza, v kateri razmišljaš o vsem, kar se ti je prikazalo, razmišljaš tudi o drugih stvareh, prikradejo se ti misli, napisane z velikimi črkami, misli, da vsi ljudje igrajo svoje vloge, da smo kot lutke na odru in da je vse že vnaprej določeno. Povzroča podobno halucinacijo pri vseh Ijudeh? Ja. Poglejmo, zakaj so francoski znan-stveniki sploh prišli do ibogaina. Zaradi tega, ker je kultna droga. Namreč, v Ga-bonu in okolici imajo kult imenovan Bwiti. To je kult prednikov in kdor hoče vstopiti vanj, navadno so to mladeniči, mora pojesti približno kilogram korenin iboge, nakar se dobesedno preselijo v nek drug svet. Druga resničnost? Pogovarjajo se z božanskimi bitji, vi-dijo jih na lastne oči, gredo v vas mrtvih, vas Bwiti iz katere, kakor oni pravijo, vsi prihajamo in v katero se bomo vsi vrnili. Zanimivo je to, da so vsi, ki so šli tja, doživljali enake stvari. Skratka, nekaj takega, kot če grejo vsi v Poreč, doživljajo Poreč na^gnak način. ? Ja, pač mesto, cerkev, ulice, ne? Z ibo-gainom je enako. Nekaj podobnega opisuje Castaneda. Mislim, da Castaneda s tem nima veze, ker je dosti bolj sofisticiran. Lahko rečem, da ga poznam, ker sem prevedel njegovo Umetnost sanjanja. Vendar moram opo-zoriti, da prevod v izdaji založbe Maya ni avtoriziran, ker njihova lektorica nima blage veze o Castanedi. Objavljeno je takšno skropucalo, da me je kar pogrelo, ko sem ga videl. Upam, da bodo bralci vi-deli, da je Iboga napisana drugače. Kako torej deluje ibogain? Najprej bi rad poudaril, da alkaloid ibo-gain pri nas ni prepovedan in nikoli ni bil. Je pa na Iisti mamil v Ameriki, kamor so ga leta 1968 ali 1969 uvrstili skupaj z LSD-jem in psilocibinom. Od takrat je to-rej prepovedan. In od takrat do zdaj so Američani zasegli, mislim, štiri grame ibo-gaina. Štiri grame! To pomeni osem doz. Vendar, odkar je gospod Lotsof pričel z raziskavami ibogaina, so ga ameriške oblasti kot drugo drogo z liste prepoveda-nih mamil snele oziroma so jo pustili na listi, ampak so dovolili njeno razisko-vanje. To pomeni, da je FDA, Food and Drug Administration, krv Ameriki skrbi za te stvari, popustila pred prepričljivimi dokazi, da je tu nekaj več. Da to ni samo droga, temveč je lahko tudi zdravilo. In to zdravilo, ki učinkuje tam, kjer druga stvar ne učinkuje. Se pravi, da so znanstveniki tako rekoč že sprejeli ibogain. Pravijo, da ibogain resetira možgane, jih očisti in spravi v stanje pred za-svojenostjo. Kako deluje? Zaenkrat izgle-da, da ibogain zasede receptorje, ki jih zaseda heroin, če ostaneva pri heroinu. Ne, bom začel bolj na začetku. Skratka. Heroin pride v možgane in se usede na določene receptorje in je na njih fizično prisoten. Zaradi tega zahtevajo možgani in telo nove doze. Potem pa človek vza-me ibogain. Ta se usede na iste recep-torje, izpodrine heroin in po osmih urah gre z receptorjev, tako da jih pusti praz-ne. To je tisto resetiranje. Se pravi, da ibogain ne ostane na receptorjih, ampak jih očisti. Torej ni abstinenčne krize? Ne, niti psihične niti fizične. Če pa se pojavi, je v silno, silno blagi obliki. Vsi džankiji se najbolj bojijo prav abstinenč-ne krize, pri ibogainu pa ravno tega ni. Koliko odstotna je uspešnost Ibogaina pri posameznih drogah? Zaenkrat so ugotovili pri heroinu 71-odstotno prekinitev zasvojenosti, pri ko-kainu pa stoodstotno. Za druge droge še ni natančnih raziskav, je pa ibogain pa-tentiran tudi za prekinjanje odvisnosti od marihuane, alkohola, tablet... Televizija? Ne vem, mogoče bi bilo vredno poizku-siti. Mogoče bi delovalo tudi na deloho-like. Neke vrste halucinogeno odvajalo. Ja, je halucinogen in kot so ugotovili, je prav ta faza zelo pomembna. Ravno zato se ga establishment otepa kot hudič križa. Je podoben metadonu? Sploh ne. Metadon namreč nadomesti heroin, prežene ga pa ne. Ena odvisnost se nadomesti z drugo. Nobeden od primerov, ki so opisani v knjigi, ne opisuje dobe po zaužitju iboga-ina daljše od osmih mesecev. Mar to po-meni, da ima očiščujoči del ibogaina rok trajanja, da se neha? Tako je. Po enem tretmaju, po enkratni dozi ostanejo ljudje čisti, pač v odstodkih kot sem jih povedal prej, do pol leta. Pri seriji treh tretmajev se je pokazalo, da se je ta rok podaljšal tudi na dve do tri leta. Lotsof, ki je te postopke iznašel in ima zanje tudi patente, je od prijatelja prejel dozo ibogaina, ki mu je tudi povedal, da trip traja 36 ur. Rekel si je, da je to zanj preveč in je dozo dal drugemu prijatelju, džankiju. Ta ga je neke noči poklical, Lot-sof je bil takrat star devetnajst let in je sta-noval pri starših, ki so v spalnici na dru-gem telefonu pogovoru prisluškovali. Bilo MAJ.JUNIJ 1995 OMAMA, ETOLOGIJA ¦ DRUŽBENOINFORMATIVNI SKLOP fa j mu je silno nerodno, saj vsi vemo, kako je, če nam starši prisluškujejo. Prijatelj mu je namreč navdušeno razlagal, da to sploh ni droga, temveč hrana. Uporabil je prav ta izraz, hrana. In kaj se je zgodilo? Ta fant, džanki, je živel še z dvema džankijema, ki sta se špricala vsak dan. On pa ne. In takrat je Lotsofu kapnilo, kaj ima v rokah. Naenkrat ni bilo več odnosa do droge, ni šlo več za heroin, ni bilo tisto, vau, kje bom dobil, moram dobit! Ne. Bilo je kot, poglej ta beli prašek, brez veze, kaj se tako gonijo za tem? To je to. Kakšne so možnosti za uporabo iboga-ina v Sloveniji? V knjigi opisuje stike z neko doktorico. Kako daleč je prišla vsa zadeva? No, tako je. Stiki z zdravnico so popol-noma izmišljeni, ker je to del, ki ga je bilo potrebno nadgraditi. S temi zdravniki je namreč tako, da si nisem upal navajati konkretnih ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z zasvojenostjo, ker jih ni mnogo, mislim, da jih ni več kot deset. To bi bilo malo prehudo. Zaradi tega sem iz vseh teh zdravnikov naredil konglomerat in si iz-mislil tega enega zdravnika. Bistvo je v tem, da so praktično vsi zdravniki, ki se v Sloveniji ukvarjajo z zdravljenjem za-svojenosti, o zadevi obveščeni. Tudi mi-nister Voljč, minister za zdravstvo. Glede na to, da si knjigo pisal in vzpo-stavljal stike z ministrom in zdravniki nekaj mesecev nazaj, je bilo med tem ča-som kaj ozdiva? S temi ljudmi je tako, da se celo življenje ali celo kariero ukvarjajo z nekim načinom zdravljenja zasvojenosti. Po mojem mne-nju je njim silno težko sprejeti takšne nove principe. Potrebovali bi mlade zdravnike, mislim na Slovenijo, mlade zdravnike, ki niso obremenjeni s svojim preteklim de-lom, ki si niso ustvarili slovesa, ampak so popolnoma neobremenjeni, da bi lahko začeli raiskovati. Kajti pri nas imamo za raziskovanje ibogaina vse pogoje. Imamo visoko usposobljene kadre, imamo bolni-ce, klinike, imamo zakon o preiskušanju zdravil in imamo zasvojencev kolikor hoče in vsak dan več. V zgodbi se vsa stvar konča z zdrav-ničino obljubo. Ne, v zgodbi se vsa stvar z zdravnico konča v zaključku s kliniko. Vendar je to še zelo fiktiven del. Ja, to je res fiktiven del, ampak mislim, da bo vse šlo v tej smeri, tudi pri nas v Sloveniji. Zaradi tega, ker bodo v svetu ibogain najkasneje v roku petih let priče-li uporabljati. V to sem prepričan. Čvekala sva še dalje, nekaj o Castanedi in podobne reči. Pri tem so se Amonu/ Marku oči svetlikale, ali pa se mi je tako samo zdelo, da sem lahko za konec napi-sal nekaj dramatičnega. Še nekaj. Nejeverni, kdor koli ste že, pošljite faks v francoščini ali angleščini na številko 0033-1-64-06-40-68, za Euro-trading in ime M. Depireux. Povedati več menda prepoveduje zakon o razpečevanju drog. Faksa z uredništva nismo poslali, zato naprošamo morebitne nejevernike, ki bodo to storili, da rezultat diskretno spo-ročijo na naslov uredništva. Prijeten fax trip. nn TEKMOVANJE ČLOVEŠTVA S SAMIM SEBOT Konrad Lorenz avstrijski zdravnik in biolog in eden od tvorcev etologije, vede o živalskem in človeškem obnašanju je s svojimi deli zelo vplival na sodobno poj-movanje človeka in razumevanje njegovega vedenja. Tokrat objavljamo poglavje Tekmovanje človeštva s sa-mim seboj iz knjige Osem smrtnih grehov civilizirane-ga človeštva. ITl oj učitelj Oskar Heinroth je opo-E14J zoril na intraspecifični izbor pri živalih, kot sta fazan Argusianus ar-gus L in pav. Pri snubljenju razkaz-ujeta svoje perje in njune razploje-valne možnosti so sorazmerne z mo-čjo dražljajev, ki delujejo na samice. Zaradi svojih lepih, a predolgih letal-nih peres je argusov fazan komaj še sposoben letenja. Da tega ni povsem izgubil, je zasluga naravnega izbora, ki ga izvajajo roparice in ki deluje v nasprotnismeri kot izbor fazanjih sa-mic. Oskar Heinroth je poudaril, da je poleg letalnih peres argusovega faza-na najneumnejši proizvod intraspeci-fičnega izbora le še delovna vnema sodobnega človeštva. Pri argusovemu fazanu in pri živalih s podobnimi tvorbami skrbijo vplivi okolja, da po-sledice intraspecifičnega izbora ne pripeljejo do propada. Pri kulturnem razvoju človeštva pa ne delujejo no-bene podobne izravnalne sile in člo-vek je ostal edini dejavnik razvoja la-stne vrste. Tekmovanje človeka s člo-vekom tako uničuje vse vrednote, ki jih je izbor okolja nekoč ustvaril. Mar-sikaj, kar je bilo koristno tako za človeštvo kot za posameznika, je bilo zaradi pritiska medčloveškega tekmo-vanja potisnjenega v pozabo. Večina ljudi čuti kot vrednoto vse, kar je v neusmiljenem tekmovanju uspešno in primerno da prehitiš sočloveka. Vsa-ko sredstvo, ki služi temu cilju štejemo za vrednoto. Denar je bil spr- 1995 MAJ.JUNIJ jj y DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ ETOLOGIJA va le sredstvo. Pogovorni je-zik ga še vedno tako oz-načuje, saj ljudje pogosto reč-ejo:" ima sredstva". Kdo pa bi danes razumel, da denar sam po sebi ni vrednota? Enako je s časom. Geslo "Time is mo-ney" izraža prepričanje da sta tako denar, kot čas vrednoti. Ko načrtujejo letalo, ki bi za prelet Atlantika potrebovalo nekaj manj časa, se nihče ne vpraša za ceno, ki jo zahte-vajo podaljšanje vzletne ste-ze, zvišanje vzletne in pri-stajalne hitrosti, nihče ne sprašuje za povečan hrup in poveča-no nevarnost. Prihraniti pol ure je vrednota po sebi in da ta cilj ure-sničijo ni nobena žrtev prevelika. Proizvajalci avtomobilov morajo po-skrbeti, da je vsak naslednji model hitrejši od predhodnjega, ceste je tre-ba zato širiti, ovinke odstraniti, navi-dez zaradi varnosti, v resnici pa zato, da lahko vozimo hitreje in s tem bolj nevarno.Vprašati bi se bilo treba, kaj bolj škodi duševnosti sodobnega člo-veka: sla po denarju ali naglica. Obla-stniki vseh političnih usmeritev znajo oboje stopnjevati, krepijo pa tudi mo-tivacije, ki človeka silijo v tekmo s sočlovekom. Kolikor mi je znano, še ni bila opravljena nobena psihološka analiza te motivacije, zdi pa se, da igra poleg lakomnosti in želje po višjem družbenem položaju pomemb-no vlogo tudi strah, strah pred zao-stajanjem, obubožanjem, pred napač-nimi odločitvami, bojazen da do-gajanja ne bo moč obvladovati. Strah je gotovo dejavnik, ki spodkopava zdravje sodobnega človeka in mu priskrbi visok arterijski pri-tisk, napake na ledvicah, srč-no kap in podobne težave. Strah in hitenje jemljeta člo-veku njegove bistvene lastno-sti. Ena od njih je sposobnost razmišljanja, razglabljanja. Kot sem razložil v svojem delu "Innate Bases of Lear-ning" je pri skrivnostnem procesu nastajanja človeka odigralo odločilno vlogo prav dejstvo, da je človek, ki je ra-dovedno raziskoval svoje okolje, nekega dne tudi same-ga sebe vzel za predmet ra-ziskovanja. Že dejstvo, da je tudi oti-pavajoča in čuteča dlan po-stala poleg otipanih in zgra-bljenih predmetov del zu-nanjega sveta, je moralo sprožiti nove miselne pove-zave z epohalnimi posledica-mi. Človek, ki se še ne zave-da lastnega jaza, ne more razviti pojmovnega razmišljanja, jezika in moralne odgovornosti. Po drugi strani pa se bitje, ki o sebi neha razmišljati, spravlja v nevarnost, da izgubi vse te specifično človeške la-stnosti. Ena najslabših posledic ne-nehnega hitenja je očividna nespo-sobnost sodobnega človeka biti sam s seboj, pa čeprav le za kratek čas. Človek se izogiba vsakemu trenutku razmišljanja o sebi, kot bi se bal, da bi mu trenutek samorefleksije poka-zal svojo nelepo podobo, podobno ti-sti, ki jo je v romanu Slika Doriana Graya opisal Oscar Wilde. Za obsede-nost s hrupom, ki je ob siceršnji neurasteniji modernega človeka na-ravnost paradoksna, ni druge razla-ge kot da mora sodobno človeštvo nekaj v sebi prevpiti, preglasiti. Tako sva med sprehodom po gozdu z ženo nekoč zaslišala bližajoče se hreščanje radijskega sprejemnika, ki ga je na prtljažniku vozil mladi kolesar. Moja žena je tedaj pripomnila: "ta se boji, da bi slišal ptice." Mislim, da se je v resnici bal, da bi za trenutek srečal samega sebe. Zakaj bi sicer tudi intelektualno zahtevni ljudje bebastim televizijskim reklamam dajali prednost pred druženjem s samim se-boj? Prav gotovo samo zato, ker jim televizija pomaga izo-gniti se samorefleksiji! Ljudje torej trpimo zaradi živcne in duševne obremenjenosti, ki nam jo nalaga medčloveško tekmovanje. In kljub temu, da nas že od otroštva vz-gajajo, da vidimo v vsakem, še tako blaznem razrastu tekmovanja dokaz napredka, sije priganjajoči strah najjasneje iz oči tistih, ki so najbolj napredni in uspešni. In tiste, ki so najbolj spo-sobni in ki gredo najbolj "v korak s časom" najprej pobere srčna kap. Tudi če bi zemljino prebivalstvo ne naraščalo več tako hitro, bi že samo gospodarsko tekmovanje človeštva s samim seboj zadostovalo za njegovo uničenje. Vsako krožno dogajanje s pozitivno povratno zvezo pelje prej ko slej v propad, dogajanje o katerem tukaj teče beseda, pa jih vsebuje celo več. Razen tržno naravnane intras-pecifične selekcije, ki zahteva vedno hitrejši ritem dela, nas prizadeva še drugo nevarno dogajanje, proces na katerega je v svojih knjigah že nekajkrat opozoril Vance Packard in ki ima za posledico stalen porast člo-vekovih potreb. Vsak proizvajalec želi zvišati potrebe kupcev po njego-vih proizvodih, številne "znanstve-ne" institucije se zato ukvarjajo izključno s vprašanjem katera sred-stva uporabljati za dosego tega v bi-stvu škodljivega cilja. Velika večina potrošnikov je žal dovolj neumna, da se prepusti prijemom, ki jih oblikujejo taki raziskovalci. Nihče se re-cimo ne upira, ker mora z vsako tubo zobne paste ali z vsako britvico plačati tudi vso ovojnino, ki pogosto sta-ne prav toliko ali celo več kot kupljeni predmet. Porabništvo in potratnost, ki sta posledica povratno zve-zanega stopnjevanja proizvo-dnje in potreb, bosta zahod-nim deželam, v prvi vrsti ZDA usodna zato, ker njihovo pre-bivalstvo ne bo več konku-renčno manj razvajenemu in bolj zdravemu prebivalstvu drugih delov sveta. Kratkovi-dno je spodbujati večno in na-porno tekmovanje, ki ljudi duševno in zdravstveno uni- cuje. Prevedel in priredil Borut Korun MAJ, JUNIJ 1995 RM)AMENTAIJZMI DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP PRIDIGARII APOKALIPSE Shoko Asahara je obseden z dru-gimi svetovi. Trdi, da je v prej-šnjih življenjih vladal kot kralj ti-stih "nebes", od koder prihajajo neznani leteči predmeti. Zdaj načrtuje ustanovitev "astralnih bolnišnic", kjer bodo uporabljali "astralno medicino iz astralnih svetov". Drugi svet, ki Asaharo najbolj obseda, pa je svet, ki bo nastopil po sodnem dnevu. V svojih govorih svari privržence sekte Aum Shinrikio, da bo pri za-dnji sodbi on njihov zagovornik -in le če bodo podvojili zaupanje v njegove nauke, jih bo lahko rešil pred apokalipso. Heprav Asahara zanika vpletenost v nedavno zastrupitev s plinom na to-kijski podzemni železnici, pa ne bi bilo prvič, da bi kak pridigar apokalipse na tak način dokazoval svoj prav. Eden zadnjih primerov je bil masovni samomor članov švicarske frakcije sekte Sončni tempel leta 1994, ko je duhovni vodja kulta svoje ovčice popeljal v samouničenje. Tokijska zastrupitev nakazuje nove smernice - raje masovni napad na zunanji svet kot žrtvo-vanje vernikov. Proučevalci kultov so takšen silovit preobrat pričakovali že nekaj časa. Leta 1993 je strokovnjak za terorizem Bruce Hoffman zapisal, da bodo verski fanatiki prvi teroristi, ki bodo razvili orožje za masovno uničevanje. "Religija priskrbi opravičilo," pravi Hoff-man. "Če ti bog pravi, da nekaj stori, po-tem je vse dovoljeno." Število terorističnih skupin, ki jih vodi prej verska kot politična prenapetost, močno narašča. Leta 1968 nobena od znanih terorističnih skupin ni imela ver-skih korenin, zdaj jih je takih vsaj ducat, pravi Hoffman - od krščanskih belih su-premacistov do mesijskih židov, radikal-nih sikhov in fundamentalističnih musli-manov. Motivacija verskih fanatikov ni nabiranje političnih točk, ampak zgolj uničenje celih skupin sovražnikov. S ke-mičnim in biološkim orožjem so ekspe-rimentirali že pred tokijskim napadom. Leta 1984 so bili člani neke oregonske komune aretirani zaradi poskusa za-strupitve lokalnih solatnih barov s sal-monelo. Najresnejše opozorilo do zdaj pa je prišlo leta 1993, ko so radikalni mu-slimanski napadalci na World Trade Cen-ter v New Yorku podstavili bombo, baje napolnjeno s cianidom, ki naj bi zastru-pil stavbo. Načrt je spodletel - po mnenju nekega newyorškega sodnika - zato, ker naj bi cianid pri eksploziji izhlapel. Sekte, ki napovedujejo novo dobo, so morda posebej nagnjene k nasilju zato, ker verjamejo, da jim bo katastrofalna vojna ali pa naravna nesreča odprla vrata v paradiž. "Vse sekte imajo ta občutek nujnosti," pravi Marcia Rudin iz medna-rodnega izobraževalnega programa o kul-tih. Sekte, ki so napovedovale konec sve-ta, so bile v ZDA najbolj v razmahu v 19. stoletju. Nekatere od njih imajo še danes svoje mesto med pomembnejšimi verski-mi skupinami, druge pa so končale pri nasilju: Jim Jones je leta 1978 v Gvajani svoje pristaše povedel v skupni samomor, pred dvema letoma pa se je David Koresh skupaj s svojo sekto žrtvoval po spopadu z zveznimi agenti v Teksasu. Bolj ekstremističnim sektam je skupen avtoritativen stil - svoje učence izolirajo in njihovo predanost in vztrajnost izpo-stavljajo vedno težjim preizkušnjam. "To je zelo učinkovito orodje za manipulacijo z mišljenjem," pravi Rick Ross, ki dela za starše otrok, ki so se pridružili kaki od sekt. "Tako Koresh kot Asahara sta sama začela ustvarjati temačno okolje, ki sta ga poprej napovedovala; izpolnila sta svoje lastne prerokbe." Eden od Asaha-rinih mnogih ameriških privržencev, študent kolumbijske univerze David Bower vztraja, da "Asahara ne govori Tripravite se, da boste umrli', ampak 'Pripravite se na smrt' - in med tem dvojim je razlika." Poudarja tudi, da je Asahara na Japonskem zgradil atomska zaklonišča in dodaja: "Mi nameravamo preživeti." Aum se je pojavila v poznih osemdese-tih, ko je na Japonskem na leto "pogna-lo" kakih sto novih verskih sekt in kul-tov. Zdaj je širom države že več kot 180.000 verskih skupin, ki predstavljajo alternativo starima shinto in budistični veri ter tako imenovanim novim reli-gijam kot je Nichiren Shoshu budizem, ki izvira iz predvojnega obdobja in je zdaj ena največjih japonskih budističnih sekt. Njeni pripadniki sledijo naukom Nichirena, meniha iz 13. stoletja, in po-božno prepevajo lotusovo sutro, eno osrednjih del budizma. Njihova posvet-na organizacija, Soka Gakkai, je postala eden japonskih najvplivnejših političnih lobijev. Na Japonskem ima 8 milijonov članov, 1.3 milijona jih živi drugje po svetu, poleg tega obvladuje tudi pravo cesarstvo založništva in nepremičnin. Njena vplivnost pa je vzbudila kritiko zaradi brisanja meje med cerkvijo in državo. Verske skupine, ki so se pojavile v osemdesetih, nimajo takih razsežnosti kot prej omenjena sekta. Ponavadi gre za male in nekontroverzne organizacije kot je na primer Družba bele svetlobe, kate-re člani razodevajo svojo brezmejno Iju-bezen s tem, da po vrsti prepevajo ime-na vseh narodov. Bolj zlovešče, vendar le po tonu, so organizacije, ki napovedujejo konec sveta. Ena takih je Znanost človeškega veselja, ki izdaja knjige kot je "Nostradamusova zastrašujoča razkri-tja". Nekateri japonski starši najemajo ljudi, ki naj bi rešili njihove otroke iz skupin, obdolženih izvajanja močnih pritiskov na rekrute - med te spada tudi Aum Shinrikio. Vendar pa je le ena od sekt zaznamovana z nasilno tragedijo. Leta 1986 je šest žensk, članic sekte Prijatelji življenjskega cikla, naredilo sa-momor v upanju, da bodo tako sledile svojemu nedavno umrlemu vodji v po-smrtno življenje. Delovanje takih verskih skupin lahko v prihodnosti postane še bolj nepredvi- dljivo, "saj se bliža leto 2000," pravi Hal Mansfield, strokovnjak za alternativne religije. "Obeta se nam divja dirka, kajti uporabili bodo vsako tehnologijo, ki bo na razpolago." Preiskovati vse skupine, ki napovedujejo konec tega sveta, bi bilo nemogoče (samo v ZDA jih je čez tisoč) in oblastem ne preostane drugega kot čakati - in ne bo jim treba prav dolgo. članek je izšel v ameriški reviji Newsweek 3. aprila letos prevedla in priredila Tina Verovnik 1995 MAJ, JUNIJ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ¦ REGIONALIZMI MIHAELA STRUHAK JUŽNOTIROLSKO VPRAŠANJE Južnotirolsko vprašanje se je v javnosti prvič pojavilo leta 1915 ob podpisu Londonskega sporazuma, ki je Italiji za vstop v prvo svetovno vojno na strani antante obljubil predele Hrvaške in Slovenije, pa tudi južno Tirolsko, ki je bila prej vedno del nemškega etničnega ozemlja. He se lotim najprej obrazložitve geo-grafsko-historičnih terminov, lahko začnem z obdobjem pred prvo svetovno vojno, ko so Tirolsko delili na tako ime-novano nemško Tirolsko in na Welschti-rol, ki se teritorialno skoraj popolnoma ujema z današnjim Trentinom. Po podat-kih avstrijskega uradnega ljudskega štetja leta 1910 paje jezikovna meja se-gala še bolj južno. Področje, ki so ga pred sklenitvijo Lon-donskega sporazuma zahtevali Italijani zase, je imelo leta 1910 18.6 odstotkov (84.447) prebivalcev z nemškim in 81.4 odstotke (370.963) prebivalcev z italijan-skim občevalnim jezikom. Na področju, ki ga je leta 1919 dobila Italija, in je zajemal znatno večji delež kot zahteve pred prvo svetovno vojno, pa so večinsko prebi-valstvo predstavljali Nemci, zlasti še v večjih mestih kot so Bozen - Bolzano, Bruneck - Brunico, Meran - Merano in Schlanders - Silandro. 0 tem, da so imeli Nemci na tem področju precejšnjo večino, ne more biti nobenega dvoma. To je potr-dilo tudi italijansko ljudško štetje leta 1921, ki je naštelo 202.400 Nemcev, 20.300 Italijanov in 9 900 Ladincev. LONDONSKI SPORAZUM Italija je bila ob izbruhu prve svetov-ne vojne 1914 povezana z Avstro ogr-sko in Nemčijo. Ta trozveza je obvezo-vala pogodbene članice samo v primeru, če bi bile napadene, ne pa tudi v prim-eru, da same igrajo vlogo napadalca. Ob izbruhu prve svetovne vojne je Italija sklenila, da ostane nevtralna. Italijani so smatrali, da so upravičeni do kom-penzacij na Balkanu (Albanija, Dalma-cija), čeprav so svoja upanja usmerjali samo in le na Trentino in Istro. Avstro ogrska se je dobro zavedala italijanskih namer po razširitvi ozemlja in tudi po-teze, da bo svojo nevtralnost prodala na račun razširtve ozemlja. Italijanski veleposlanik v Londonu je začel s pogajanjem in zahteval vojaško in mornariško konvencijo, južno Tirol-sko do Brennerja, grofijo Goriško in Gradiško, celotno Istro do Kvarnerja z otoki in Dalmacijo do Neretve z izjemo Dubrovnika in Kotorja, priznanje ita-lijanske zasedbe Valone z otokom Sase-no in že začasno zasedene otoke na Dodekanezu. Zahtevali so še določen del Turčije, v kolikor bi prišlo do delitve turškega ozemlja, ter sodelovanje pri delitvi nemških kolonialnih ozemelj. Z določenimi popravki, ki Italiji potem niso zagotovili Splita in dela Dalmacije, je bila pogodba sklenjena 25. aprila leta 1915. Italija se je zavezala, da bo v času enega meseca stopila v vojno na strani antantnih sil, istočasno pa je navidezno nadaljevala tudi s pogajanji z Avstro-Ogrsko in ji predložila zahteve po njenem ozemlju. PROCESI ITALIJANIZACIJE Leta 1919 je Italija dobila po podatkih Ijudskega štetja iz leta 1910 pod svojo državno oblast na novo 269 022 Nemcev, 323 549 Slovencev, 147 459 Hrvatov, 19 578 Ladincev in 4 824 pre-bivalcev ostalih narodnosti. V letih de-mokratične Italije, 1919 -1922, je ta ka-zala voljo do pravičnega reševanja manjšinskih vprašanj. Toda že v tem času se je začela italijanizacija južne Ti-rolske. Zavrnjena je bila zahteva, da bi bili južiii Tirolci oproščeni služenja vojaškega roka, začel pa se je tudi boj okoli južnotirolskega nemškega šolstva. Ob nastopu fašistov je Ettoro Telomeio predložil program, ki se je ob izvajanju italijanizacije v celoti uresničil. Program je zajemal: 1. Združitev Trentina in južne Tirolske v eno provinco. 2. Imenovanje italijanskih občinskih sekretarjev. 3. Revizija državljanstev. 4. Otežitev potovanj in ustvarjanje kom-plikacij pri izdaji dovoljenj za bivanje nemških tujcev (turistov) na ozemlju južne Tirolske. 5. Preprečitev doseljevanja Nemcev na ozemlje južne Tirolske. 6. Revizija Ijudskega štetja. 7. Uvedba izključno italijanskega ura-dnega jezika. 8. Odpustitev nemških uradnikov ali njihova premestitev v ostale italijanske province. 9. Ukinitev nemške zveze. 10. Ukinitev "Alpenverein". 11. Ukinitev dnevnika "Der Tiroler". 12. Italijanizacija nemških krajevnih imen. 13. Italijanizacija napisov na javnih ustanovah. 14. Italijanizacija cestnih oznak. 15. Italijanizacija "ponemčenih" družinskih priimkov. 16. Odstranitev javnega spomenika Waitherju von der Vogehveideju iz Boz-na. 17. Okrepitev orožniških enot. 18. Olajšave priseljenim Italijanom pri pridobitvi zemljišč na ozemlju južne Ti-rolske. 19. Podpiranje nezainteresiranosti tujine do južne Tirolske. 20. Ukinitev nemških bank, ustanovi-tev italijanske zemljiško-kreditne banke. 21. Ustanovitev mejnih carinarnic v Sterzingu in Toblachu. 22. Velikodušno podpiranje italijan-skega jezika in kulture. 23. Ustanovitev italijanskih otroških vrtcev in osnovnih šol. 24. Ustanovitev italijanskih srednjih šol. 25. Strog nadzor nad visokošolskimi diplomami, pridobljenimi v tujini. 26. Ustanovitev italijanskega štu-dijskega inštituta za južno Tirolsko. 27. Sprememba obsega brixenske ško-fije. 28. Uvedba italijanščine kot sodnega jezika. 29. Nadzor nad trgovsko zbornico in kmetijskimi ustanovami. 30. Železniški projekti: Milano - Mals, Veltlin - Brenner, Agordo - Brixen. 31. Povečanje števila vojaštva na ozemlju južne Tirolske. Tako so že leta 1927 vzpostavili enot-no provinco iz obeh delov Tirolske, ki sta bili po letu 1919 priključeni Italiji. Name-stili so tudi pokrajinske prefekte, ki so opravljali vlogo nadzornikov samouprav-nih oblasti s strani države. Spomladi leta 1923 so namestili topografske napise ter napise na javnih, upravnih, sodnih in drugih ustnovah samo v italijanščini. Jeseni 1923 je italijanščina na podlagi prefektovega dekreta postala uradni jezik. Posledica tega je bila, da so odpustili ura-dnike neitalijanske narodnosti, ki niso bili vešči italijanščine, na njihova mesta pa so namestili priseljene italijanske uradnike. Jeseni leta 1925 je postala italijanščina MAJ.JUNIJ 1995 REGIONALIZMI DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP tudi sodni jezik. Leta 1923 so italijanske oblasti uradno prepovedale imenovanje pokrajine "Sudtirol" in ga nadomestili s Tolemeievim imenovanjem "Alto Adige". Z zakonom "Gentile" so postopno izrinili nemščino iz šol. Italijanskemu fašizmu je uspelo italija-nizirati ozemlje južne Tirolske, še zlasti okrog urbanih središč, ne pa nemškega prebivalstva. Italijanizacija je zlasti do-bro potekala zaradi predaje zemlje ita-lijanskim doseljencem in na podlagi ustanavljanja novih industrijskih po-djetij. Fašisti so predvideli nastanek nove industrijske cone v okolici Bozna. V osemnajstih letih od 1921 do 1939 je poraslo število Italijanov za štirikrat, šte-vilo Nemcev pa Ie za 10 procentov. JUŽNOTIROLSKO VPRAŠANJE MED ITALIjANSKIM FAŠIZMOM IN NEMŠKIM NACIZMOM Za časa Weimarske republike so Nemci podpirali težnjo južnih Tirolcev po samoodločbi. Nemška nacistična stranka pa je vedno poudarjala svojo nezainteresiranost do južnotirolskega vprašanja zaradi potrebe po prija-teljskem sodelovanju s fašistično Italijo. To je poudaril tudi Hitler v delu "Die Siidtirolfrage und das deutsche Bundni-sproblem", ki je postal kasneje del "Mein Kampfa". Še pred nastopom na-cional socialistov v Nemčiji je nemška vlada finančno podpirala podtalno poli-tično delovanje na južnem Tirolskem. Ob priključitvi (Anschluss) Avstrije k nemškemu rajhu se je porodilo novo upanje, kar lahko obrazloži nacistično naravnanost južnih Tirolcev. Pred drugo svetovno vojno je bilo juž-notirolsko vprašanje najbolj občutljiva točka nemško-italijanskih odnosov. To so izrabili Francozi in Velika Britanija (mogoče, da bi oprala ali vsaj ublažila krivdo), ki je poslala svoje agente ve-likobritanske obveščevalne službe, da bi stopili v stik z južnimi Tirolci in jih hujskali k terorističnim akcijam proti fašizmu. Sicer pa je že od leta 1926 ob-stajala politična organizacija "Gan-Ju-gend-Ring Sudtirol", ki se je leta 1933 preimenovala v "Volkskampfing Sudti-rol", sestavljali pa so jo nemški študen-tje, dijaki, mali obrtniki in ostali prepro-sti Ijudje; vsi so bili povsem orientirani k nacionalnemu socializmu. VPRAŠANJE IZSELJEVANJA Že leta 1914 je bilo mogoče slišati predloge o izselitvi južnotirolskih Nemcev, še bolj pa so bili ti predlogi v ospredju po zasedbi Abesinije, ko naj bi južnotirolske Nemce preselili v Etiopijo. Ker ob priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji Italija ni reagirala, so Italijani to izrabili in začeli italijansko-nemški po-govor o izselitvi južnotirolskih Nemcev v rajh. Rajh se je zavzemal za popolno izselitev, saj so jih v prihodnosti name-ravali naseliti na zavojevanih področjih vzhodne Evrope. Italijani pa so se zave-dali gospodarskih posledic, predvsem če bi izselili tiste Nemce, ki so živeli na hribovskih kmetijah, na katerih noben italijanski kmet ne bi imel obstanka, tako so vztrajali samo na izselitvi iz ur-banih središč in dolin. Obveljalo je, da so vsi tisti, ki niso sprejeli italijanskega državljanstva, bili v procesu prodaje svoje imovine in pre-selitve v rajh. Največ se jih je izselilo na ozemlje severne Tirolske, na ozemlje Vorarlberga, Salzburga, Gornje Avstrije, Štajerske, Koroške in vzhodne Tirolske. Po kapitulaciji Italije se je ponovno od-prlo južnotirolsko vprašanje. Nemški na-cisti so kazali močne težnje po tem ozemlju in priključitvi k rajhu, vendar se ni nič bistvenega spremenilo. Nova ita-lijanska oblast je prevzela to ozemlje od anglo-ameriške oblasti šele 1.1.1946. ENA SAMA TIROLSKA V času po vojni si je nemška manjšina ustvarila izjemno močan položaj. Povr-njena ji je bila pravica do šolanja v ma-ternem jeziku, odprava fašističnih za-konov in možnost uporabe nemškega jezika v uradih in zunaj njih. Avstrija je takoj po drugi svetovni vojni zadevo internacionalizirala. Južna Tirolska je začela boj tudi s teroristični-mi akcijami in Italija je pod pritiskom ja-vnosti pristala na pogajanja z Avstrijo in Južno Tirolsko. Pogajanje se je končalo leta 1969 (dogovor De Gasperi - Gruber) s številnimi novimi ukrepi. Italija je pod mednarodnim nadzor-stvom izpeljala vse ukrepe. V razpravah v Združenih narodih je Avstrijo k ure-sničevanju manjšinskih pravic na Juž-nem Tirolskem večkrat podprla tudi Ju-goslavija. Danes se zdi, da je ta manjšina celo nadpovprečno zaščitena. Nemški jezik ima popolnoma enako veljavo kot italijanski. Delovna mesta se delijo pre-mosorazmerno z narodnostno pripadno-stjo. Prav to je lahko vzrok, da se je ita-lijansko prebivalstvo ustrašilo vseh teh pravic, in tako so neofašisti v Boznu po-stali spet najmočnejša stranka. Pristop Avstrije k Evropski uniji odpi-ra novo poglavje v tirolski zgodovini. Določila EU o prostem gibanju ljudi, pretoku kapitala, odpiranju podjetij... bodo povezala obe polovici Tirolske. Že zdaj je viden naval majhnih in sre-dnjevelikih avstrijskih podjetij zlasti v okolici Bozna in v samem mestu. Federalno urejena Evropa in krepitev regij bosta zmanjšali pomen državnih meja. Bi potemtakem lahko rekli, da je zahteva po eni Tirolski na podlagi pra-vice do samoodločbe neupravičena? Z ukinitvijo meja problemi nacionalne di-stanciranosti še niso rešeni. 1995 MAJ.JUNIJ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP ¦ TOLERANCA BORUT OSONKAR PROTI RASIZMU = PROTI NACIONALIZMU Če je vseeno, kakšne rase je človek, potem tudi nje-gova narodnost ne more igrati vrednostne vloge. Ali drugače, antirasizem mora pomeniti tudi anti-nacionalizem. Heto 1995 je leto strpnosti, že od lani pa teče kampanja proti rasizmu, šovinizmu in vsakršni obliki nestrpnosti. V Sloveniji borba proti rasizmu nima smi-sla, ker rasizma pri nas ni. Pač ni nebelih ras, na katerih bi se pasel. Res, da obstaja Iatent-ni rasizem, ki pa ni zaskrbljujoč. Odkrijete se šele v stiku s kakšnim Iračanom, Kamerun-cem ali podobnimi "ostanki" šolskega režima prejšnje države. Vsekakor premalo, da bi prišli v (anti)črne statistike te ali one humanitarne organizacje. Z nacionalizmom so mahnjeni na nacionalizem. Namesto da bi ga razumeli kot simpatično kulturno antropološko značilnost, ga udejanjajo kot politično, politikantsko ali še huje, kot državljansko držo. Narodnost se varljivo enači z državljansko pripadnostjo. Nacionalizem in njegova radikalnejša različi-ca - šovinizem zmeraj živita na račun druge-ga nacionalizma, zato je konflikt neizbežen. Dokazi so takoj za zahodno in južno državno mejo. V italijansko- in hrvaško-slovenskem sporu ne gre za oživele ostanke zgodovinskih početij, temveč za brušenje novih nacionalnih identitet eno ob drugo in za domnevne krivi-ce do starejših nacionalnosti. Težave nekaj ti-soč ljudi in desetine kvadratnih kilometrov površin se dramatizirajo v fatalistične nacio-nalne usode, namesto da bi se reševale ču-stveno in politično brezbarvno. Dosledni v razmišljanju o ločevanju po človeških lastnostih moramo rasizmu in na-cionalizmu dodati še druge sorte diskrimina-cij. Na primer tiste na podlagi spola ali spolne usmeritve, seksizmi vseh različic torej. Diskri-minacije se s tem ne nehajo, celo toliko jih je, da bi jim, sploh v tem časopisu, bilo vredno nameniti veliko več oziroma sploh kaj prosto-ra. Nedavno je eden osrednjih slovenskih dne-vnikov objavil anketo, kjer je 609 anketiran-cev odgovarjalo na vprašanja o lastni strpno-sti do drugačnih po kulturi, veri, jeziku, spol-ni usmerjenosti itn. Dve tretjini vprašanih sta ocenili, da smo Slovenci kot narod strpni, tretjina je bila dragačnega mnenja. Zaanja tretjina najmanj mara Srbe, sledijo pa narko-mani, homoseksualci in Hrvati. Lestvica no-vih kletvic je tukaj. Od sedaj bo najhujša ura-dna zmerljivka "ti si Srb", sledila bo grozljiva "mama ti je narkoman" in "ata ti je toplovo-dar", na četrtem mestu pa "želim ti Hrvata za soseda". Mimogrede, še podatek, da so na devetem mestu nepriljubljenosti z 8.5 odstotki Židje, čeprav so v teh krajih zadnje veje sku-pine videli odhajati skupaj z napoleonovimi soldati. Približno. Kakšen zgodovinski spo-min imajo nekateri! Vsekakor bi morali že ob njihovem odhodu biti zaskrbljeni, kajti po-manjkanje Židov v deželi je ponavadi znak neobetavne ekonomije. Razlog več za strp-nost. Židje, vrnite se! Nestrpnost, ki je anketiranci ne prizna-vajo, se z narodnostnim (in verskim) Ioče-vanjem ne neha. Po mnenju šestdeset odsto- kov vprašanih se istospolni partnerji ne sme-jo poročati, sedemdesetih odstokov vpra-šanih pa ljudem v takšnem zakonu prepove-duje posvojevati otroke. Ob hitlerjanskem odnosu do homoseksualnosti se lahko veči-na tretjega rajha s kvizlingi vred veselo obra-ča v grobu. Normalnega človeka pa ima, da bi bruhnil. Obstaja sončna stran ankete. Na vpraša-nje, ali bi država morala ukrepati proti poja-vom ali gibanjem, ki zagovarjajo rasizem, šovinizem, nestrpnost do tujcev, drugače mi-slečih itd., je triinšestdeset odstotkov odgo-vorilo, da naj država to rešuje z demokratič-nimi sredstvi, dvajset odstotkov pa, da bi država morala to strogo prepovedati. Nikjer ni bilo napisano, kakšna so demokratična sredstva, vendar ob ministru Šteru in njego-vem pogledu na legitimne policijske prijeme, v naši državi kmalu ne bo nobenega nestrp-neža več. Vsi različni, vsi enaki. Vsi z mo-drim očesom. Manj sončna stran sončne strani je razvi-dna iz drugačnega branja gornjih odgovorov. Razkriva namreč odrivanje akcije in odgo-vornosti za nestrpnost do nestrpnosti na re-presivni del države. Značilno je, da se poli-cija ukvarja samo s posledicami. Vzroki so drugje. Eden je naveden zgoraj, gre za enačenje državljanske in narodne identitete. Drugi bi lahko bil politično vnovčljiv čustve-ni naboj, ki ga vsebuje nova slovenska iden-titeta in ga s pridom izkoriščajo novopečeni rešitelji vseh vetrov in dolin. Sploh je z novo slovensko identiteto problem. Nima jasno oprijemljive in enotne tradicije. V prejšnjem režimu \o je nadomeščala floskula bratsva in enotnosti, pred njim jo je popacala državljan-ska vojna, čas pred prvo vojno pa je že izjem-no daleč. Danes jo na hitro in ob vsaki pri-ložnosti poskušajo krojiti drugorazredni me-diji in tretjerazredni politiki. Kar 80 odstotkov anketiranih je na vpra-šanje, katere pravice bi priznalo slovenskim državljanom neslovenskega rodu, soglašalo s pravico do šolanja v lastnem jeziku, 44 s pra-vico ustanavljanja lastnih medijev, petina pa z ustanavljanjem političnih strank. Deset od-stotkov meni, da jim država ne bi smela po-dariti nobene od naštetih pravic. Razen dese-tih odstotkov kar pomirjujoče. Ob tem bi se v grobu veselo obrnil antifašistični del borcev druge vojne. Zato je razumljivo, da so Združeni narodi leto 95 razglasili za leto strpnosti, v okviru Sveta Evrope pa teče akcija Vsi drugačni, vsi enakopravni. V okviru Sveta Evrope smo tudi pri nas doživeli teden "umetniškega" boja proti rasizmu in nestipnosti, po Evropi pa se bo dogajalo še kaj več. Med drugim bodo po Okcidentu vozili posebni vlaki mladih, poleti pa bo organiziran festival v Strasbourgu. Več lahko izveste na naslovu European Youth Campaign, Council of Europe, F-67075, Stras-bourg. M MAJ.JUNIJ 1995 RAČUNALNIŠTVO ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP BOŠTJAN RESINOVIČ HALO, TU RACUNALNIK KDO TAM? Dejstvo je, da sposobno-sti računalnikov rapidno naraščajo in da je danes mogoče na poceni do-mačem računalniku poče-njati stvari, ki so jih vča-sih zmogli le kot soba ve-liki stroji ali pa še ti ne. Hkrati pa rastejo tudi po-trebe in predvsem želja po enostavni in hitri iz-menjavi podatkov med računalniki, ki vse bolj postaja takšna nuja, da je še tako sposobnim, izoli-ranim (stand-alone) raču-nalnikom praktično odk-lenkalo. Ijfl a srečo pa to ni nikakršen problem. llJ Poglejmo, kaj je potrebno storiti, oziroma kakšne so možnosti za povezo-vanje dveh oddaljenih računalnikov med sabo. Osnovni problem je v različnosti strojev, ki onemogočajo neposredno povezavo brez dodatnih komplikacij. Njegovo premoščanje omogoča OSl (Open System Interconnections) model, katerega osnovna ideja je, da je potreb-no ponuditi možnost za komunikacijo med računalniki katerega koli proi-zvajalca, ne glede na strojno opremo ali operacijski sistem. V ta namen defini-ra sedem nivojev: aplikacijskega (ap-plication layer), predstavitvenega (pre-sentation layer), sejnega (session lay-er), transportnega (transport layer), mrežnega (network layer), podatkov-nega (data link layer) in fizičnega (physical layer). Podatek mora na računalniku, ki oddaja, preiti vse ni-voje od aplikacijskega do fizičnega, na računalniku, ki sprejema, pa v obratni smeri od fizičnega do aplikacijskega. In kako sta dva toliko oddaljena računal-nika, da ju ne moremo priljučiti v skup-no lokalno mrežo, med seboj poveza-na? Standardi za povezavo spodajo v fi-zični nivo, ki je za posameznega upo-rabnika pravzaprav edini viden, zato si ga oglejmo malce bolj podrobno. VRSTE LINIJ Osnovni prenosni medij še zmeraj ostaja takšen ali drugačen kabel (lahko optični), čeprav je možna tudi brezžič-na povezava. Zato je uporabnik vezan na Telecom ali podobno pooblaščeno or-ganizacijo, kakor jo pač v konkretni deželi imenujejo, kajti nihče drug nima pravice polaganja kablov čez tuje zemljišče. Uporabnik ima pravzaprav dve osnovni možnosti: lahko uporabi navadno telefonsko linijo ali pa najame posebno. Druga opcija zahteva večje začetne stroške, a se ob velikem prome-tu izplača, saj je cena, ki jo zaračunava pošta, konstantna ne glede na količino prenesenih podatkov. Velika prednost je tudi kapaciteta, ki jo uporabnik ob vlogi za najem specificira, pošta pa jo tako ali drugače zagotovi. Če ni prevelika in če so že obstaječe telefonske linije dovolj kva-litetne, je možno uporabiti kar te. Vse, kar mora pošta narediti, je spe-ljati linijo mimo central in tako z mini-malnimi stroški za dodatno opremo, ki to zagotovi (galvanski členi, radioreleji ...), vzpostaviti neposredno povezavo. Dostikrat pa je zahteva po hitrosti prenosa večja (recimo nekaj Mbitov/s) od tiste, ki jo nudijo standardne tele-fonske linije, zato je potrebno polagati nove kable. Cena najete linije je odvi-sna od kapacitete, ne pa tudi od dolži-ne, razen v primeru optičnih vlaken, kjer vsak novi meter pomeni podraži-tev. Poleg visoke cene in, jasno, pa-danja kvalitete linije z dolžino, je glav-na slabost te možnosti njena ome-jenost, saj omogoča komunikacijo le med dvema računalnikoma, ki ju spaja najeta linija. Uporaba že obstoječih, povsem nava-dnih telefonskih linij pa omogoča upo-rabniku poklicati poljubno številko in tako povezati njegov računalnik z vsakim, ki ima na drugi strani žice kjer koli na svetu potrebno opremo. 1995 MAJ, JUNIJ Q DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ RAČUNALNIŠTVO Slaba stran pa je seveda dosti nižja kapaciteta. Trenutna zgornja meja pri analognih telefonskih omrežjih je 28800 bitov/s, v praksi pa celo dosti manj, kajti kvaliteta linij je za takšno hitrost dostikrat prenizka. Kljub temu je to danes za navadnega smrtnika še zmeraj optimalna varianta, kajti začet-ni strošek je le nakup modema, kasneje pa mora samo paziti, da ne dobi preve-likega računa za telefon. Vse raču-nalniške komunikacije na ta način se namreč obračunavajo po tarifah, ki veljajo za telefonske pogovore. MODULIRANJE SIGNALA Ker je namembnost telefona prena-šanje človeškega govora, ki je analogen in ker je računalniška komunikacija di-gitalna, računalnika ni mogoče direktno obesiti na linijo. Iz teorije sicer sledi, da je mogoče digitalni signal s Fourierjevo analizo razbiti na neskončen spekter sinusoid, kar da analogen signal. Ven-dar je telefonski govorni kanal omejen na frekvenčni pas od 500 - 3600 Hz, pri drugih frekvencah pa pride do velikega dušenja, zaradi katerega bi bil signal na sprejemni strani preveč popačen. Slika 3: Signal na oddajni in sprejemni strani ob uporabi Fourierjeve analize Na oddajni strani je zato potreben di-gitalno-analogni (D/A) konverter, na sprejemni pa A/D konverter. Po telefon-ski liniji tako potuje analogni signal, ki ga je potrebno primerno modulirati. V osnovi so možni trije načini: frekvenč-na, amplitudna in fazna modulacija. Pri fazni modulira D/A konverter binarno vrednost ena na neko frekvenco v pasu 500-3600 Hz, binarno vrednost nič pa na drugo (npr. 1000Hz=l, 800Hz=0). Po liniji tako potujeta signala, ki ju je med sabo mogoče razlikovati po višini tona. Drugače je pri amplitudni modula-ciji, kjer se enica od ničle loči po jakosti piska in še drugače pri najhitrejši od osnovnih treh, fazni, kjer obrat faze pomeni spremembo iz ene od obeh vre-dnosti v drugo. Slika 4: Frekvenčna, amplitudna in fazna modulacija MODEMI Spremembo iz digitalnega signala v analognega in na drugi strani linije na-zaj v digitalnega opravljajo modemi, brez katerih v analognih telefonskih omrežjih torej ne gre (najete linije pri tem niso izjema). Modema se morata pred prenosom podatkov dogovoriti, kako bosta komunicirala oziroma na-tančneje, kateri standard bosta uporabi-la. Standardov je več kot deset, pri vsakem pa je določena hitrost komu-nikacije (standardne vrednosti so 300, 1200, 2400, 4800, 9600, 14400,19200 in 28800 bitov/s) in način modulacije. Določeni so tudi standardi za korekcijo napak in kompresiranje podatkov, ki pa že spadajo v višje nivoje OSI modela. Možni sta asinhrona in sinhrona ko-munika€ija. Ne da bi se spuščali v podrob-nosti povejmo le, da v grobem velja, da asinhrone modeme uporabljamo na nava-dnih, sinhrone pa pretežno na najetih li-nijah in da je glavna razlika v tem, da prvi zaradi nesinhroniziranega delovanja zahtevajo več dodatnih kontrolnih bitov za uspešno komunikacijo od drugih, kjer se modema sinhronizirata, čas oddaje in sprejema je torej predviden, potrebne je manj redundantne informacije, hitrost prenosa pa je zato večja. DIGITALNA TELEFONIjA Potrebo po modemih torej narekuje narava telefonskih linij, ki so v osnovi namenjene za prenos govorne, torej analogne informacije. Ker zadnje čase toliko slišimo o digitalni telefoniji po-glejmo, kaj prinaša za računalniško ko-munikacijo. Ideja je preprosta. Namesto analognih linij je možno uvesti digitalne, ki so raču-nalnikom pisane na kožo, pošta pa mora zagotoviti pretvorbo človeškega govora v digitalni signal, ki se nekje na drugi stra-ni spet pretvori v analognega in tako po-dpira osnovni namen telefonije: človeško verbalno komuniciranje. Modulacija tu poteka ravno v obratni smeri, rečemo pa ji Pulse Code Modulation (PCM). Stan-dard od kanala za prenos PCM signalov zahteva podporo frekvenčnemu pasu od 0 do 4000Hz. Za analogizacijo digital-nega signala je slednjega potrebno vzorčiti z dvakrat večjo frekvenco od najvišje, torej 8000 krat na sekundo. Praksa je pokazala, da je za uspešen pre-nos govora dovolj prepoznavati 256 ni-vojev amplitud, te pa predstavimo z osmimi biti. Izračun kaže, da mora biti kapaciteta takega kanala 8000 x 8, torej 64000 bitov/s, kar omogoča precej hitrejšo računalniško komunikacijo kot na analognem omrežju. A za računalniško komunikacijo brez modemov po digitalnem omrežju niso dovolj le digitalne centrale, do katerih peljejo analogne linije. Do digitalizacije mora priti že v telefonu. Takšen način delovanja imajo ISDN (Integrated Sy-stem Data Network) priključki, ki pa jih je zaenkrat pri nas mogoče videti le v okviru kakšne sejemske demonstracije. Dokler torej ne dobite takšnega priključka, bo vaše okno v svet še zme-raj pogojeno z modemi, ki pa so verjetno tako ali tako bolj poceni, kot bodo prvi ISDN priključki. Bomo videli. MAJ, JUNIJ 1995 GENETIKA ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP CATHERINE DOLD: SVET GENET^KEGA TESTIRANJA|>pf Kmalu bomo lahko izve-deli, če nam je v prihod-nosti usojeno trpeti zara-di kakršne koli hude bo-lezni. Vendar, ali bi to r< radi vedeli vnaprej? Hdo od nas si še ni kdaj zaželel, da|bi imel kristalno kroglo, ki bi mu napo^e-dala, kdaj se bo zaljubil, dobil sanjsKi službo? A kaj, če bi mu napovedala, da b morda čez leta resno, morda celo usodno zbolel? Ali bi še hoteli vedeti, kaj skriva prihodnost? Carolyn Forrest in njene sestre so se mo rale pred kratkim soočiti prav s taki ° vprašanjem. Že dolgo časa so vedele, da po njihovi družini razsajale različne obl rakastih obolenj. Babica jim je umrla za raka na jajčnikih, mati zaradi skrivno; vrste raka na slepem črevesu, mnogo d žensk iz družine pa zaradi raka na dojkih. Večinoma so umirale mlade, v svojih štirid|-setih ali petdesetih. Ko so dorasle in načrtovale svoje otroke, so si pobliže ogledale zgodovino bolezni v družini. Soočene so bile z dejstvom, da ve-rjetno obstajajo dedni razlogi za vse te bo-lezni in očitno je v družini generacijo za ge-neracijo pustošil gen, ki je povzročal raka-sta obolenja. Dolgo časa jim ni znal nihče povedati, katera od njih ima v sebi izdajal-ski gen, niti tega ne, če tak gen sploh ob-staja. Potem sta dve izmed njih, Sandra in De-nise, ugotovili, da imata raka na dojkah. Končno jim je zdravnik, ki je raziskoval njihovo družinsko deblo, pisal: "Zdaj se je med znanstveniki pojavilo mnenje, da ven-darle obstaja enoten gen, ki povzroča raka na dojkah in iajčnikih." Doktor jim je zdaj lahko povedal, katera od njih ga nosi. Pa so še hotele vedeti? Enako vprašanje si je morala pred kra-tkim postaviti tudi Ellen Nolan, petindvaj-setletna bolniška sestra. V njenem prime bi bile možne posledice še bolj uničujoče^ njenem družinskem deblu je bil skrit ge povzroča Huntingtonovo bolezen (HD skrajnih primerih usodno motnjo, za kai je značilna huda izguba fizičnih in duš< zmožnosti. Simptome je sicer z zdravlje mogoče blažiti, vendar zanjo ne obsl zdravilo. Ellen je vedela, da obstaja mj nost, da je podedovala ta gen po očetu\a prav tako je vedela, da se bolezen zelo ve rjetadle bi oeijavila še^ yrstef4etrL|prav 4h& vtdno žeiela mnoLn[genets 'ifc&4i-tisoa4ntigoči genov v celfčati. k staršev - nam določaj gi od njih so zadolžei stanje. Sposobnost, da tal ;ne infor: diramo, ni popolnom; nova^^čihoma namo predporodne tesj^fl;! lahko o takšne bolezni kofc^i-fo Dowho^S!fndro Tay-Sachsova,>diezen itd.^i^dijf|em č so senzacjerfalna odkj^lj#gem)V| ki'^ fenske motnje šele^pri :o so samo v zadnjih slodkril|gene, pove- ivajsetir....... ilvo boteznijo bolezen), Alzheim| oporozo, črevest jo, adrenolevkad^trd-, vzroc fažlične cldv^ktfTTi istve fjiitii Huntin^ (Lou Gehringo fjevim sindromom, o; raka, miši^fio distr odkrili tudfgene, pd^ezan^^isokim nim pritiskom in InpfeSterimi wtškimi motnjami. Pri nekat€f!h od tehjjelezni, de-Aimo ^ripun^n^)novi'bol§3fC pomeni pri-^pfnbšt gel^zaf otbv^^lenje, do katere-[a bo^rlšlo pfej alj#sfej. Pri drugih pomenijo ^vi§ok(>Jlž>p1ijo|veganja. Zenske z ge- »^n^m za raka na dojkah imajo denimo 80 do ^9QodstDtkov možnosti, da se jim bo bolezen es razvila. nanstveniki obljubljajo, da bo znanje o na katerem mestu lahko najdejo do-:ene gene, v končni fazi vodilo k novim, ivolucionarnim metodam, kako preprečiti In zdraviti bolezni, ki jih povzročajo. A za-enkrat nam lahko našo prihodnost samo na-povedujejo. Bi radi vedeli, kakšna je vaša? Preden je bilo mogoče vedeti, kdo ima gen za Huntin-gtonovo bolezen (HD), je večina ljudi, pri katerih je obstajala možnost, da tak gen imajo, zatrjevala, da bi se dala testirati. A zdaj, ko je takšno testiranje mogoče, jih je izredno malo izkoristilo to priložnost. Polo-vica odraslih ljudi je v nedavni raziskavi CNN odgovorila, da nočejo vedeti, kakšne bolezni jih bodo lahko v prihodnosti napa-dle. Svetovalci za genetiko, kakršna je Audrey Heimler, skušajo pomagati pri odločitvi lju-dem, pri katerih obstaja možnost, da so po-dedovali kako bolezen. "Večina tistih, ki se odločijo za testiranje, trdi, da ne morejo več prenašati negotovosti," ugotavlja Heimle-rjeva, ki je specialist za Huntingtonovo bo-"ezen. "Nekateri hočejo to vedeti iz praktič-ih razlogov, pri načrtovanju otrok ali karie-Čutijo nenadno potrebo po tem, da bi leli, kakšna bo njihova prihodnost, kajti |hodnost si lahko uredijo samo med 'zdaj' petintridesetim letom, ko se ponavadi fjavijo prvi znaki bolezni." /Praktični razlogi so imeli veliko težo tudi ri odločitvi Ellen Nolan, da bo šla ria testi-fenje za gen HD. Odločila se je, ker ni hote-la tvegati, da bi usodni gen prenesla tudi na svoje otroke. Poskušala si je predstavljati, kaj bi se godilo, če bi imela otroke in potem zbolela. "Nisem hotela, da bi moral moj mož skrbeti zame in še za otroka," pravi. In ko jfe videla obnašanje pri obolelih sorodnikih, lavi "nisem hotela, da bi imela izpade besa \vijbližini majhnega otroka In da bi me mo-li praktično vkleniti." fEllen je šest mesecev hodila k svetovalki njena želja po tem, da bi vedela, kaj jo Ika, je bila vsakič večja. "Imela sem sicer ie trohnico upanja", pravi, "a nekaj znotraj rmi je govorilo: imaš ta gen." Njena slutnja je bila pravilna. Ellen pravi, da je sprejela svojo usodo. Na-loga genetskih svetovalcev je ravno v tem, da predvidijo, kdo morda ne bi bil sposoben sprejeti takšne pogubne novice in takšnim ljudem predlagajo, naj pridejo na test kdaj kasneje. "Pazimo na tiste, pri katerih opaža-mo veliko nagnjenost k depresiji in samo-moru," pravi Heimlerjeva, ko se spominja 1995 MAJ,JUNIJ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP GENETIKA, DVAJSETO STOLETJE primera mlade ženske, ki so jo testirali preden so bila vzpostavljena merila za svetovalce. Na rezultat preprosto ni bila pripravljena. Po-tem, ko ga je prejela, so jo hospitalizirali in od takrat dalje doživlja hude depresije. Podobno se je zgodilo z mlado posvojenko, ki je izre-dno vesela odkrila svojo pravo mater, a le, da bi izvedela, da je njena mati nosilka HD gena in da obstaja takšna možnost tudi pri njej. Mnogo ljudi se odloči, da nočejo vedeti. V primeru usodne bolezni, pravi Heimlerjeva, nekateri raje upajo, da nimajo gena zanjo, kot pa da bi napeto pričakovali prve znake bolezni. Ellenina sestra, Connie McCoy, pri kateri je bila verjetnost, da ima gen HD, enako velika kot pri Ellen, se je odločila proti testiranju. "Ce se bo zgodilo, da bom zbolela, bom to na koncu že ugotovila," pravi Connie, mati dveh otrok. "Bojim se, da bi se drugače vdala v usodo in ne bi izživela svojega življenja. Če ni nobenega zdravila, tudi ni nobenega razloga za testiranje." Ko je opazovala sestro, ki se je odločila za testiranje, je bila njena odločitev še trdnejša. "Videla sem, kako pogubno se je do nje obnašala družina. Bilo je, kakor da bi žalovali." Vendar obstaja vsaj en dober razlog za testiranje: nekatere druge bolezni, mnoga rakasta obolenja na primer, je mogoče pravočasno odkriti in zdraviti z veliko verjetnostjo, da se tudi dokončno ozdra-vijo. Ljudje, ki vedo, da imajo možnosti, da zbolijo, lahko hodijo na pogostejša opazovanja, da ulovijo zgodnji stadij bolezni, ko jo je mo-goče ozdraviti. Živeti s svojimi rezultati Čeprav so rezultati testov lahko uničujoči, pa so hkrati tudi prvi ko-rak k temu, da se Ijudje naučijo živeti z boleznijo. V študiji, ki so jo opravili med Ijudmi z genom HD, ugotavljajo, da so večinoma čutili občutek olajšanja - tudi tisti, ki so zvedeli, da bodo zagotovo zboleli. To, da ne veš, da nisi gotov, je lahko enako uničujoče. Dr. Ken Offit, direktor klinične genetike na centru za rakasta obolenja, nam je citi-ral študijo s sledečo ugotovitvijo: "Ženske, ki so bile prepričane, da imajo velike možnosti, da obolijo za rakom na dojkah, so bile v tolikšni meri zaskrbljene, da niso bile sposobne opravljati niti učinko-vitega samoopazovanja." Rad tudi pripoveduje o mladi ženski, ki je bila tako neodločna, da je zahtevala, naj ji govorijo "samo o dobrih novicah". Svetovalcu je uspelo najti način, daji je na karseda blag in pozitiven način prikazal njene prave možnosti, da zboli za rakom na dojkah, pri tem pa izpustil vse statistične številke, ki bi jo lahko prestrašile. In se ni nikoli vrnila. Ellen Nolan zdaj sovraži svoje rojstne dneve. Spominjajo jo, da je spet leto bližje bolezni. Vendar pa si je ravno tako pridobila nekakšen notranji mir. "Lažje nadzorujem svoje občutke, zato ker je negotovost izginila," pravi. Z možem sta se odločila, da bosta uživala dokler še lahko, zapravila malo več denarja za oblačila, za počitnice... Mož ji zagotavlja, da ji je popolnoma zavezan. A ker ve, da jo bo verjetno preživel, in ker noče, da bi Huntingtonovo bolezen prenesla na otro-ke, je zahtevala, da so raje zašili jajcevode njej kot pa da bi njemu opravili vazektomijo. Genetsko testiranje torej dostikrat sproži reakcijo, ki daleč presega zgolj vedenje o tem, kakšna bo posameznikova usoda. Odločitev družinskega člana, da opravi test prisotnosti kakega gena, lahko nejevoljne sorodnike prisili, da se soočijo z nečim, česar S0 se izogi-bali vrsto let. In tudi negativni rezultati niso vedno blagoslov. Deset odstotkov Ijudi, ki ugotovijo, da nimajo gena HD ima težave, da se sprijaznijo s tem, ker niso nikoli mislili, da bodo imeli kakšno poseb-no prihodnost. Mnogi drugi čutijo neznansko krivdo pred brati in se-strami, ki niso imeli takšne sreče, še posebej, če ravno tisti, ki je spod-bujal vse ostale k testiranju, edini dobi negativen rezultat Svetla plat testiranja Zakaj torej čutijo znanstveniki potrebo po tem, da bi našli gene, ki določajo našo prihodnost, če tovrstno vedenje povzroča takšno tesno-bo? Sami odgovarjajo, da so to samo prvi koraki v povsem novo dobo medicine. Nekatere Ijudi so že zdravili z eksperimentalno genetsko terapijo. Z različnimi sredstvi so jim na mesto njihovih "pokvarjenih" genov v telo vsadili normalne variante istih genov. Rezultati so bili izredno spodbudni, predvsem na področju povečanega holesterola, celične fibroze in problemov z imunskim sistemom. Kaj bodo prinesli takšni poskusi, pa ostaja zakrito. (Pričujoči flanek je, sicer skrajšan, povzet po kanadski reviji MacLean.) Prevedel in priredil M. Potocco MARKO ZERDIN Izgubljanje oporne točke V tem članku se bom ukvarjal s problemom izgu-bljanja "trdnih tal", ki se je v zadnjem stoletju vzpo-redno vršil v filozoftji in v znanosti. Zadevo bom poskušal osvetliti iz zornega kota fizike, ki velja za temeljno naravoslovno znanost, poskušal bom naka-zati posledice njenih odkritij na filozofskem po-dročju, predvsem pa na umiranje tiste ontološke tr-dnosti, ki je bila značilna za prejšnje čase (t.j. do kon-ca 19. stoletja). Pri obravnavi mi ne bo šlo toliko za kronološko točno prikazovanje dogodkov, temveč za čimbolj jasno in živo slikanje dejanskega mehčanja in izginjanja neke osnovne materialne substance, kot ga je v tem stoletju doživljala znanost. HOglejmo si začetno stanje, stanje ki je traialo od konca 17. stoletja dalje. Do približno polovice prejšnjega stoletja je bilo v fiziki vse ja-sno. Veljali so Newtonovi zakoni, ki so matematično zelo elegantni, si-metrični in deterministični, kar pomeni, da so iz stanja vesolja v poljub-nem trenutku lahko povedali stanje za poljubni trenutek v preteklosti in prihodnosti. Vsi fizikalni zakoni so bili invariantni na Galileievo transfor-macijo, to je prehod iz poljubnega nepospešenega opazovalnega sistema v katerega koli drugega. Tako po rezultatih poskusov v laboratoriju na ladji, ki pluje po mirnem morju, ne moremo ugotoviti, ali se ladja giblje ali ne. Tudi žogica, ki si jo mečemo na vlaku, se bo obnašala popolnoma enako, kot če bi stali na trdnih tleh ob progi, seveda le do naslednje po-staje. Seveda ie bilo veliko pojavov, ki niso bili eksplicitno razloženi, ven-dar se je to deistvo razlagalo z računsko zahtevnostjo, tako da je bila rešitev teh problemov le se vprašanje časa, na formalni ravni pa je bilo vse jasno. Atomi so bili zelo majhne biljardne krogle, ki se vsevpek zale-tavajo in se pridno odbijajo, energija se je lepo ohranjala, masa pa je bila tako ali tako nedotakljiva. Se najbolj dramatična razprava se je odvijala pri obravnavi svetlobe, vendar je bilo v času, ko se začenja naša zgodba, svetloba že dokaz valovne narave; širila se je po sredstvu, ki so ga ime-novali eter in je bila povsod in v vsem ter je predstavljala nek absoluten, referenčnen, zares mirujoč opazovalni sistem, in vse je bilo krasno. To dvestoletno idilo je leta 1873 pokvaril Maxwell s svojo elektrodina-miko. Njegove enačbe, katerih predvidevanja so se sicer oalično skladala z rezultati merjenj, naenkrat niso bile invariantne na Galilejavo transfor-macijo, ki je veljala za univerzalni test veliavnosti vseh fizikalnih zako-nov. Ta nova teorija je namreč napovedovala enako hitrost svetlobe v vseh nepospešenih opazovalnih sistemih. To je seveda pomenilo smrt teorije o etru, kar pa ni bila tako enostavno sprejemljiva hipoteza, zato je sledilo obdobje mrzličnega iskanja rešitve, ki bo novonastale situacijo razložila in lepo pospravila v predalčke že dvesto let spjošno priznane in ničkoliko-krat dopolnjene strukture znanosti. Kot resitev se je ponudila teza, da veljajo Maxwellove enačbe le v sistemu, ki miruje glede na eter. Vendar se je upanje znanstvenega sveta tokrat izjalovilo. Michelson, Morley in Miller so namreč pri poskusu meritve hitrosti svetlobe glede na eter ostali praznih rok. Čeprav so meritve počasi zelo izboljšali, je bil rezultat še ve-dno enak nič. To ie pomenilo, da verjetno etra sploh ni in da veljajo enač-be elektrodinamike v vseh nepospesenih sistemih. V znanstvenem svetu je zavrelo. Neobstoi etra, preprosto povedano, pomeni to, da ni v vesolju nobene oporne točke, ki bi jo lahko razglasili za absolutno mirujočo, da je vsako gibanje samo relativno gibanje telesa glede na ostala telesa, da lahko vsak nepospešen sistem razglasimo za mirujočega, vsa ostala gibanja pa opazujemo iz te naše mirujoče točke. V poskusih skonstruirati takšno transformacijo, ki bo kot Galilejeva za mehaniko postala test veljavnosti novih elektrodinamičnih enačo, se je pojavilo skrčenje dolžin y smeri gjbanja in podaljšanie časa v gibajočem se sistemu. Transformacija je dobila svojo končno obliko leta 1900, ko jo je v današnji obliki zapisal nizozemski fizik Lorentz in ]o še danes ime-nujemo po njem. Vendar je Lorentz ves čas vztrajal pri etru, količine brez črtice so se v njegovih računih vedno nanašale na odlikovani opazovalni sistem. Za prvo stopnjo revoluciie je bilo vse pripravljeno. Bobu je leta 1905 končno rekel bob takrat mladi, neznani uradnik v švi- MAJ.JUNIJ 1995 DVAJSETO STOLETJE ¦ DRUŽBENO INFORMATIVNI SKLOP carskem patentnem uradu Albert Einstein. ?o kritičnem premisleku, kaj so meritve in kaj pre-dsodki, je razširil Galilejevo načelo relativnosti na celotno fiziko in Galilejevo transformacijo nadomestil z Lorentzovo. Zapisal je nove gibaj-ne enačbe, ki so pri malih hitrostih gibanja prešle v Nevvtonove zakone, nove elektrodi-namske enačbe, ki so bile po fizikalnem pome-nu enake Maxwellovim in vse skupaj objavil v članku v reviji Annalen der Physik. To je ka-sneje dobilo ime posebna teorija relativnosti. Svetlobna hitrost je postala zgornja meja hi-trosti, ki jo lahko materialni delec doseže in hkrati edina hitrost svetlobe, ki je enaka v vseh nepospešenih opazovalnih sistemih. S tem je bilo vsaj delno konec upanja po bližnjem poto-vanju po vesolju, saj so astronomske razdalje tudi za svetlobno hitrost izjemno velike. Hkrati s tem je postalo jasno, da je gledanje v prostor hkrati gledanje v preteklost, da zelo oddalienih zvezd "zdaj" morda sploh ni več, saj iih gleda-mo takšne, kot so bile pred tisoči, milijoni, mi-lijardami let. Zelo znana je tudi ekvivalentnost mase in energije, kot jo vpeljuje ta teorija s sla-vno formulo E=mc2, kar se je kasneje pokaza-lo za čisto drugače uporabno, kot so sprva mi-slili (atomskabomba). Poglavitna novost te teorije pa je, da je po-stal tek časa lastnost gibanja, kar pomeni, da čas ne teče enako v vseh nepospešenih opazo-valnih sistemih, če ga opazuiemo iz enega od njih. Tako v sistemu, ki se giplje glede na nas, tečejo ure počasneje, v tem sistemu preteče iz našega zornega kota manj časa kot pri nas -dogajanje v njem je za nas nekakšen "slow motion". Pojem istočasnosti je y tej teoriji re-lativiziran. Podobno se je zgodilo s trdnostjo prostora. Stvari se namreč v smeri gibanja nekako skrčijo, mirujoči meter ni več enak gi-bajočemu se metru, čeprav sta bila v mirovanju oba enako dolga. Kocko, ki se hitro giblje proti nam, vidimo nekoliko zarotirano, pri prenodu mimo nas pa se ji rotacija obrne v drugo smer. Poskusi so novo teorijo krasno potrjevali, filozofi so jo pograbili z obema rokama, jo raztegnili na vsa mogoča področja in izrekali slavni stavek: "Vse je relativno" čeprav to, vsaj po tej teoriji sodeč, ni čisto res. Absolutnost svetlobne hitrosti in meje, ki nam jo ta posta-vlja pri gibanju, je namreč po mojem mnenju v nebo vpijoča in tragična. Naslednjo etapo naše zgodbe bom popisal zelo na kratko. Gre za sohstično Einsteinovo potezo, ko je popolnoma nesprovocirano dobil fenialno idejo, se zaprl v sobo in izdelal teorijo, i bo dolgo ostala popolnoma nerazumljena, nepreverljiva in bolj afi manj neopažena, ven-dar danes predstavlja osnovo vsakega resnega fizikalnega razmisleka s svojim revolucionar-nim filozofskim pogledom na naravo prostora-časa (tukaj uporabljam izraz, ki se je uveljavil že s posebno teorijo relativnosti in namiguje na neizogibno prepletenost prostorske in časovne komponente stvarstva). Gre seveda za splošno teorijo relativnosti iz leta 1915. Splošna teorija relativnosti v bistvu predsta-vlja relativistično posplošitev Nevvtonove gravi-tadjske teorije, ki se je skupaj z ostalo newto-novsko fiziko pokazala za netočno, vendar njena uskladitev s principom relativnosti v novi obliki ni bUa tako enostavna. Einstein ie uvedel v teorijo gopolnoma nov element - ukrivljenje prostora-casa. Vsaka masa na določen način že z dejstvom, da se tukaj nahaja, ukrivi prostor-čas. Tako postane gioanje delcev v gravita-cijskem polju čisto naravno, enako kot je bilo gibanje v prostoru brez polja, saj je gravitacijsko polje zajeto y sami geometriji prostora!!! Ta koncept je privlekel na dan težavno in nerodno matematično orodje, ki ga je matematika zares izpilila šele kasneje. Vendar kljub temu teorija še danes velja za zelo težko, ljudje, ki jo zares razumejo, pa lahko preštejemo na prste. V drugem delu naše zgodbe se bomo vrnili nekoliko nazaj v čas. Spet bo povzročitelj težav Maxwell. Po uveljavitvi njegove elektrodlna-mike se je namreč izkazalo, da ta ne pojasnjuje spektra sevanja črnega telesa - pri tem misli-mo na sevanje, ki ga oddaja popolnoma črno telo zaradi svoje temperature. Rezultat izraču-na se je ujemal z meritvijo za velike valovne dolžine, za majhne pa je dal tako imenovano ultravijolično katastroro. Po tem Lzračunu bi moralo črno telo v tem delu spektra izsevati ne-skončne količine energije, kar je seveda teore-tično popolnoma nesprejemljivo in tudi nesk-ladno z meritvami, ki dajo za ta del spektra po-polnoma drugačno, čisto regularno sliko. Do pravilne enačbe je prišel leta 1900 nemški fizik Max Planck, vendar je bil sam zelo prese-nečen nad fizikalnimi posledicami svojega zakona. Izkazalo se je namreč, da telo elektro-magnetnega valovanja ne izmenjuje z okoljem zvezno, ampak v končnih obrokih. Planck sam te razlage nikoli ni popolnoma sprejel. V naslednji etapi zgodbe spet nastopi Ein-stein. V isti stev\MAnnalen aerPhysik, v ka-teri je objavil posebno teorijo relativnosti, se je lotil tudi obravnave fotoefekta, to je pojav, pri katerem pod osvetlitvijo z dovolj kratkovalov-no svetlobo steče iz kovinske plošče določen tok elektronov. Fotoefekt je Einstein pojasnil z delci, ki naj bi sestavljali elektromagnetno va-lovanje, imenoval jih je fotoni. Problematičnost tega lconcepta je bila v tem, da so približno pol stoletja prej dokončno dokazali valovno nara-vo svetiobe in s tem končali razpravo, ki je trajala še od prednewtonovskih časov. Leto dni kasneje je bila Einsteinova razlaga fotoefekta, ki so ga sicer kot pojav poznali že dalj časa, potrjena z zelo natančnimi merjenji. Kvantiza-cija elektromagnetnega valovanja je bila na eni strani očitna, na drugj strani pa nezdružljiva s poskusi, ki so dokazovali valovno naravo svetlobe. Pa ne za dolgo. Borba za kvantno fiziko je zajela mnogo širše razsežnosti kot razvoj relativnostne teo-rije. Bliskovit razvoj kvantne fizike v začetku tega stoletja predstavlja najlepši primer teorije, ki ni nastala po zaslugi genialnosti nekega po-sameznika, ampak Kot neka nujnost, kot rezultat zrelosti časa. Zato je razvoj te teorije zelo težko urejeno opisati, saj, če smo relativ-nostno teorijo imenovali revolucionarno predv-sem zaradi njenih izsledkov, lahko kvantno teorijo imenujemo revolucionarno že zaradi množičnega znanstvenegagibanja, ki se je for-miralo ob njenem oblikovanju. Zato tega po-teka ne bom podrobno opisoval, navedel pa bom rezultat. Leta 1926 sta bili neodvisno dru-ga od druge objavljeni dve konsistentni kvant-ni teoriji, Born-Jordan-Heissenbergova in Schrodingerjeva, leta 1930pa še Diracova. Vse tri teorije so v sebi zaokrozene celote, vendar se Diracova odlikuje po matematični dosledno-sti in robustnosti (čeprav je prejel mnoge kri-tike prav iz matematičnih krogov), poleg tega pa je bila razvita na osnovi posebne teonje re-lativnosti in je zato tudi nekoliko popolneiša -edino v njej namreč ni bilo treba postulirati spina elektrona. Poskusil bom nekoliko ilustrirati rezultate kvantne mehanike. Najprej si oglejmo tisto, kar bi lahko opisal že pri obravnavi fotoefekta. Tam smo ugotovili, aa se elektromagnetno va-lovanje obnaša včasih kot valovanje, včasih^a kot množica delcev. Ima torej na nek nacin dvojno, valovno-delčno naravo. Toda če ima valovanje delčno naravo, zakaj delci ne bi imeli valovne? Interferenčni poskusi z elektroni na kristalih so pokazali, da res dobimo podobno sliko kot pri poskusih z rentgensko svetlobo. Koncept dvojne, valovno-delcne narave se to-rej da razširiti tako na klasična valovanja kot na klasične delce. Toda, kaj so zdaj te zadeve v resnici? Kaj pomeni valovno-delčna narava, kako si to predstavljati? To je samo eno od vprašanj, na katero še danes nimamo odgovo-ra, ki bi zadovoljil "zdravi razum", vendar fi-zikalni koncept dvojne narave v praksi zelo lepo fiinkcionira. Oglejmo si sedaj načelo nedoločenosti (nekateri pravijo tudi načelo nedoločljivosti, poimenovanje je odvisno od filozofskega zor-nega kota). To načelo, ki ga je kot takega po-stavil Heissenberg, pravi, da lahko produkte določenih akcijskm spremenljivk določimo do največ neke končne natančnosti. Tako lahko na primer za elektron ob določeni napaki v njegovi hitrosti le približno določimo, kje se nahaia. Ali drugače, če točno izmerimo njego-vo hitrost, je njegova lega popolnoma neao-ločena - lahko se nahaja kjer koli v vesolju! Najprej so mislili, da je načelo le posledica ne-popolnosti naših merilnih naprav, toda kasneje se je izkazalo, da gre za globljo resnico, za la-stnost, ki je vgrajena v same temelje našega vesolja. Torej točnih meritev ne moremo opra-viti niti v principu, s tem pa se moramo odpo-vedati determinizmu, kot ga je poznala Newto-nova mehanika. Če smo namreč tam lahko iz slike vesolje y poljubnem trenutku lahko izračunali stanje vesolja za poljubni prihodnji čas, pa v kvantni sliki niti načeloma ni mogoče točno določiti niti slike enega samega delca, kaj šele celega vesolja! Iz načela nedoločenosti torei sledi, da je pri vsakem merjenju v poskusu udeležen tudi tisti, ki meri, da ob vsakem pogledu gledamo tudi same sebe oziroma, kot se je izrazil Niels Bohiy: "V drami življenja smo vedno hkrati gledalci in igralci." Načelo nedoločenosti je torej izobliko-valo nekakšno holistično sliko sveta, kjer je na neki subtilni ravni vse povezano z vsem osta-lim in od tega ostalega tudi odvisno. Tudi slika snovi in osnovnih delcev se je z nedoločenostjo bistveno spremenila. Delci so izgubili kompaktnost biljardskih kroglic, po-stali se nekaj nejasnega, zabrisanega, neotiplji-vega. Kvantna mehanika namreč ne računa s tocnimi položaji in hitrostmi, saj ji to prepove-duje prav to načelo. Namesto tega operira s tako imenovanimi funkcijami stanja, ki nam za vsako spremenljivko - npr. položaj in hitrost -povedo le verjetnosti za posamezne vrednosti. Tako s pomočjo kvantne fizike ne moremo za-nesljivo napovedati rezultata niti enega same-ga poskusa, lahko pa napovemo, kakšna bo slika, ko bomo poskus mnogokrat ponovili. Trdnost in zanesljivost Nevvtonove mehanike je kvantna teorija porušila tako temeljito, da je mnogi njeni tvorci nikoli niso sprejeli - Einstein se je vse do svoje smrti boril proti njej, slaven je nje§ov stavek, ki ga je izrekel v podkrepitev svojemu nasprotovanju: "Bog ne kocka." Tudi Schrčdinger je izrazil svoj obup nad razvojem dogodkov: "če bi vedel, do česa do privedla moja teoriia, se je ne bi nikoli lotil." "Prekleto kvant-no skaknje" je mučilo tudi Bohra in še mnoge fizike starejše generacije, ki tako temeljitega obrata v miselnosti preprosto niso zmogli. Nadaljnii razvoj kvantne teorije je pripeljal do nastanka kvantne elektrodinamike, ki predsta-vlja po mnenju mnogih naivečji dosežek znano-sti sploh. V zakljuceni obliki se je pojavila v šestdesetih letih in pojasnjuje vse negravita-cijske pojave nad jedrskim nivojem. Zadovolji-va teorija, ki bo pojasnila tudi atomsko jedro in subatomske pojave, še ni izdelana. Prav tako še ni izdelana teorija, ki bi združila kvantno elek-trodinamiko in splošno teorijo relativnosti, ki je v pogledu kvantizacije klasična teorija. Končni cilj je teorija, ki bi pojasnjevala vse vesolje, od obstoja delcev do vseh mogočih interakcij med njimi, z geometrijo samega vesolja. Naj zaključim. Relativnostna in kvantna te-oriia sta v pol stoletja, kolikor je trajal ključni del njunega razvoja, popolnoma porušili stari, trdni koncept sveta in postavili namesto njega nek nov koncept, v katerem ni več trdnosti, vse skupaj je nekako fluidno, brez vsake opore in na nek način kaotično, brez smisla. 0 tem, kako se ta koncept odraža v filozofiji, književ-nosti in sociologiji, bo pa žal treba razpravljati ob kaki drugi priložnosti. 1995 MAJ.JUNIJ Q DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP ¦ EKONOMIJA PRIMOŽ KOCUVAN rtUMUZlVUCUVAJN Kako iz enega tolarja naredijo dva Potopis po 3. finančnem sejmu - Kapital 95 Ste se kdaj vprašali, ali kdo v Slo-veniji izdeluje npr. potniška leta-la. Morda tako, zasebno, v domači garaži? Ni mogoče reči. Ampak očitno to niti ni pomembno. Pre-prosto nikogar ne zanima. Vendar pa za nekatere (predvsem po-djetja) je pomembno, da drugi vedo, kaj delajo oziroma nudijo. Od tega je odvisno njihovo preži-vetje. Ljudem pomagajo zbirati odpadni papir, s tem ko jih vsak dragi dan v nabiralniku čaka nov letak, z reklamami v časopisju skrbijo, da si utrujene oči bralcev nekoliko odpočijejo, medtem ko ugotavljajo, da je to nekaj za pre-skočit. Po televiziji posiljujejo lju-di z novo koncentrirano močjo pranja (možganov). Itd. Holeg že naštetih, med ljudmi dodo-bra osovraženih načinov promocije, pa obstajajo še sejmi. Tja ljudje hodijo prostovoljno. Za to s(m)o pripravljeni celo nekaj plačati. Razstavljalec lahko vsakemu pove točno to, kar ga zanima, oziroma kar se sprašuje.. V želji (težnji) tudi finančni sferi omo-gočiti najidealnejšo obliko promocije, je leta 1993 ugledal luč sveta finančni sejem. Letošnji 3. finančni sejem - Kapi-tal 95, je potekal od 4. do 7. aprila v Cankarjevem domu. Kdor na slovenski fmančni sceni ka| pomeni, je bil tam. Če kaj ponuja, med razstavljalci, sicer med radovedneži (obiskovalci). Glavnino sej-ma so predstavljale banke, borzno-posredniške hiše in zavarovalnice, bilo pa je tudi nekaj "drugih". Pogrešali bi lahko edino finančne časopise, saj razen Kapitala, nisem zasledil nobenega. Prav tako je bilo malo družb za upravljanje investicijskih skladov, kar pa je delno pripisati skupnemu nastopu s podjetji-lastniki (povečini večjimi bankami kot npr. SKB, NKBM, NLB ali Probanka), delno pa tudi poteklemu roku za zbiranje certifikatov pri prvih skladih (večina jih je začela zbirati lani poleti, maksimalni čas vpisovanja pa je zakonsko določenih 6 mesecev). Ves čas sejma so se vrstila razna bolj ali manj strokovna preda-vanja. Od borze za začetnike, ki je bila na programu po trikrat na dan, pa do predavanja guvernerja Banke Slovenije ali predavanj, za katere je bilo potrebno poravnati kotizacijo. Ampak lepo po vr-sti. Banke so se predstavile v svoji polni veličini. Sicer niso prikazale ničesar (pretirano) novega (z izjemo informa-cijske strani na Internetu, ki jo je uvedla SKB banka), zato pa ste lahko videli ce-lotno ponudbo na enem mestu, kar pa je sploh značilnost sejmov. Razlogov za nič novega je več. Od hude konkurence v pa-nogi, ki sili banke, da vsako novost pre-dstavijo čim prej, od tega, da so dovolj velike in močne, da si to lahko privoščijo, pa do za kaj takega še vedno ne dovolj velike pomembnosti sejma. V osnovi vse banke predstavljajo svojo ponudbo varčevalcem in kreditojemalcem. Ponud-bo plastičnega denarja, borznih storitev in transferjev v tujino, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi telebanking. Zavarovalnice se usmerjajo v življenj-ska zavarovanja in iskanje drugih tržnih niš oziroma se na druge načine trudijo doseči evropsko strukturo zavarovanj. Po drugi strani so imele težjo nalogo borznoposredniške hiše. Stanje na borzi je v zadnjih mesecih prav demoralizi-rajoče. Poleg ponudbe, ki je od hiše do hiše zelo podobna, vsaka prikazuje še svojo ožjo usmeritev. Tako se nekatere nagibajo predvsem k opravljanju poslov, druge forsirajo vzajemne sklade, tretje pa spet upravljanje portfeljev posamez-nikov. Zanimivo popestritev "ponudbe" je prikazala Modra borzna hiša, na stoj-nici katore je avtor prikazoval prvi slo-venski program za anlizo delnic, ki je v javni prodaji. Sicer pa bi se utegnilo stanje na borzi izboljšati saj so sedaj tečaji relativno nizko. Ključna vpliva vsekakor ostajata privatizacija in nasta-la skepsa na trgu. V skupini ostalih je potrebno omeniti obe borzi. Borzo vrednostnih papirjev, ki sicer ni prikazovala ničesar novega, je pa lahko širša javnost prvič v živo videla BDS (borzni distribucijski sistem), in pa blagovno borzo, ki se šele uveljavlja, na njej pa se sklepajo terminske pogodbe na marko, dolar, liro in nekatera žita (pri terminskih pogodbah sta cena in količi-na določeni danes, posel pa se izvrši ob dogovorjenem datumu). Podjetja Plasis, POS in IBM so razka-zovala opremo in storitve za magnetne kartice. Plasis za obdelavo, POS je prika-zoval terminale, ki omogočajo hitro in učinkovito kontrolo varnosti plačila s kartico, IBM pa bančni avtomat z nekaj dodatnimi funkcijami. Na drugi strani je podjetje Digicard iz Ljubljane prikazova-lo postopek izdelave magnetne kartice in drugo opremo za njihovo uporabo (ma-gnetnih kartic). Najmanjša količina, pri kateri se še pogovarjajo z vami, je 1000 kosov. Kot že lani, ste na sejmiu lahko srečali tudi predstavnike AISEC-a, mednarod-ne organizacije študentov ekonomije. Prav tako že s tradicijo se je predstavljal Reuters, največji svetovni ponudnik in-formacij. Medtem ko so lani poskusno vstopali na naše tržišče (pred tem sta njegove storitve uporabljali edino LB in KBM), pa je danes njihova ponudba (predvsem dogajanje na svetovnih bor-zah in raznih drugih trgih) dosegljiva povsod v Sloveniji, za ustrezno plačilo seveda. Edina stvar, ki sem jo pogrešal, so bile finančno-ekonomske revije. Od vseh mogočih časopisov s tega področja sem zasledil edinole Kapital, ki je slavil izid svoje stote številke, Današnja revija je velik uspeh, če vemo, da so \o ustva-rili iz nič. V splošnem se naša finančna scena širi. Ponudba je vsako leto bogatejša. Vedno bolj opazne pa postajajo razlike. Nekateri so povsod in ponujajo vse, drugi tekme niso vzdržali, so regional-no omejeni ali pa ponujajo ožjo paleto storitev. Kljub vsemu napredku ne sme-mo pozabiti, da smo še vedno daleč za razvitim svetom in da bomo podobne spremembe (nekateri se bodo razširli, druge pa pričakuje padec prometa) doži-veli tudi ob vstopu v Evropo. Če hočemo imeti več prvih kot drugih, je pomemb-no, da konkurenčnost spodbujamo že danes, zato pa so sejmi, kot je bil ta, še kako dobrodošli. MAJ, JUNIJ 1995 ŠPORT ¦ DRUŽBENOINFORMATIVNISKLOP Q ANDREJ KRAJNC EVROLIGA - EVROPSKI ODGOVOR NA NBA Sredi aprila se je z zaključnim turnirjem (Final four) v španski Zaragozi končalo še eno dejanje evropske lige, najelitnejšega evropskega klubskega tekmo-vanja v košarki, ki je bilo prvič izvedeno leta 1988. Letos je v njej prvič imela predstavnika tudi Slovenija, in sicer je Smelt Olimpija pokazala nekaj odličnih iger, vendar je v ključnih trenu-tkih plačala davek neizkušenos-ti, kar \o je oddaljilo od resnej-šega boja za evropsko titulo. Po predhodnih tekmah v dveh sku-pinah in četrtfinalnih dvobojih so se na zaključni turnir uvrstili francoski Limoges, španski Real ter grška Panathinaikos in Olym-piakos. Ho petnajstih letih se je na evropskem prestolu znova znašel madridski Real, kateremu je to že osmi naslov evropskega pr-vaka. Poleg tega je kraljevskem klubu uspe-lo še dvakrat zmagati v pokalu pokalnih zmagovalcev (1982 in 1990) ter enkrat v po-kalu Radivoja Koraca (1988). Potem, ko v polfinalu letošnjega tekmovanja premagali Limoges, so v finalu deklasirali še 01ympia-kos. Največ zaslug za ta podvig Špancev ima-ta prav gotovo trener Željko Obradovicin naj-boljši igralec španskega moštva Arvidas Sa-bonis. Prvemu je to že tretia lovorika v za-dnjih štirih Ietih (pred tem leta 1992 s Parti-zanom in leta 1993 z Juventudom), Litvanec pa se je na evropski vrh povzpel prvič Tako je 30-letnemu Sabonisu ob bližajočem se koncu njegove kariere vendarle uspelo osvo-jiti še eno od redkih neosvojenih lovorik. Prav gotovo so po letošnji sezoni naibolj razočarani Grki. Tako kot lani sta tudi le-tos bila Olympiakos in Panathinaikos vsaj na papirju veliko močnejša kot ostali klu-bi, vendar se je še enkrat izkazalo, da na zaključnem turnirju najboljše četverice ne moremo govoriti o favoritih. Grški klubi tako od leta 1958, ko se je pričelo tekmo-vanje v pokalu državnih prvakov, še niti enkrat niso osvojili naslova najboljše ev-ropske ekipe. Grki so sicer v zadnjem času kar precej na udaru s strani širše športne javnosti. Mnogi strokovnjaki grški košarkarski zvezi oči-tajo, da so z množičnim podeljevanjem gr-ških državljanstev tujim košarkarjem umet-no dvignili kvaliteto njihovih klubov. Tako je na primer letos pri finalistu pokala drža-vnih prvakov, Olympiakosu igralo kar pet tujcev (Tomic, Tarlač in Nakic kot grški državljani, Johnson in Volkov pa kot tujca), podobno pa je tudi pri Panathinaikosu, za katere so v evropski ligi igrali Vrankovi}, Paspalj ter Pecarski (slednji kot Grk). Največ prednikov v Grčiji (kar je pogoj za grško državljanstvo) najdejo za igralce iz bivše Ju-goslavije, predvsem iz Srbije. Kvaliteto svoje klubske košarke pa Grki izboljšujejo tudi tako, da v času košarkarske recesije (plače igralcev so v zadnjem času padle po skorajda vsej Evropi) samo še povečujejo zneske, ki so jih pripravljeni plačati za svoje košarkarje. Tako se je v grški ligi znašlo že kar nekaj odličnih nekdanjih in sedanjih NBA igralcev (Roy Tarpley, Eddie John-son...), za grške drahme pa igra tudi večji del najboljših evropskih igralcev. Vendar pa je takšno "razmetavanje" denarja seveda dvorezen meč. Najbolj je to na svoji koži občutil nekdaj slavni Aris, ki se že nekaj časa utaplja v velikih dolgovih in je le še vprašanje časa, kdaj se bo dokončno poto-pil (razen če se ne bo znova pojavil kak grški mogotec, ki bo nemudoma razrešil vse probleme). Najbolj pa so Grki razburili košarkarsko javnost med letošnjimi četrtfinalnimi tek-mami lige prvakov, ko se je Olympiakos po-meril z moskovskim CSKA-jem. Potem, ko so na prvi tekmi v Moskvi slavili Rusi, so Grki v drugi doma izenačili in tako naj bi bil polfinalist znan po odločilni tretji tekmi v Atenah. Vendar pa se je v noči pred tekmo pet ruskih košarkarjev zastrupilo in konča-lo v bolnišnici. Tako je odločilno tekmo igra-\o le pet Rusov (brez rezerve), ki so se kar dobro upirali vse dokler ni dobil pete oseb-ne napake Spirodonov; kasneje se je poškodoval Kišurin in Rusi so ostali le s tre-mi igralci. Takrat je trener domačih Joanidis pri vodstvu Olympiakosa z 20 točkami razlike potegnil iz igre dva svoja igralca in tako so preostanek tekme v dvorani "Miru in prijateljstva" igrali tri na tri. Primer z za-strupitvijo še vedno ni rešen. Grški zdrav-niki trdijo, da naj bi bila za zastrupitev kri-vo jemanje dopinga oziroma prevelika doza alkohola, Rusi pa dokazujejo, da sta bila v steklenicah mineralne vode tudi strihnin in haloperidol, torej sredstvi, ki povzročata ha-lucinacije in delirije. Prave resnice verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) se je odločila, da bo od sezone 1996/97 dalje izvedla določene spremembe v sistemu evropskih klubskih tekmovanj. Tako naj bi razširili evropsko ligo s sedanjih 16 na 24 klubov, delno pa naj bi se spremenila tudi pokal Radivoja Koraca in evropski pokal. Da bi določili, koliko predstavnikov bo imela posamezna država v posameznem tekmo-vanju po novem sistemu, so se v FIBI odločili, da bodo po posebnem sistemu točkovali dosežke klubov v zadnjih treh le- tih pred uvedbo novega sistema tekmo-vanja. Te točke klubov se bodo seštele in potem bo znano število predstavnikov v po-sameznem tekmovanju za vsako državo. Tako bodo na primer v evropski ligi naj-boljše štiri države imele tri predstavnike, naslednje štiri dva, še naslednje štiri pa le enega predstavnika. Prvi dve leti točkovanj klubov sta pokaza-li, da najboljši evropski klubi prihajajo iz Grčije, Španije, Italije in Francije, ki so zbra-li veliko več točk kot ostale države. Tem vo-dilnim sledi skupina, v kateri so Turčija, Hrvaška in Nemčija, nekako v ta rang pa spada tudi Slovenija. Veliko neznanko v vsem tem preračunavanju pa predstavlja Zvezna republika Jugoslavija. Njeni pred-stavniki namreč v zadnjih dveh letih zaradi sankcij seveda niso nastopali, preko zvez v FIBI (generalni tajnik FIBE je Bora Stanko-vic, jugoslovanske gore list) pa jim je uspe-lo doseči, da se v primeru, če jim bo do-voljeno nastopati v tej zadnji sezoni pred uvedbo nove evropske lige, skupne točke vseh nastopajočih držav delijo s številom let nastopanja (pri večini to pomeni deljenje s tri), kar bi Jugoslovane postavilo v nedvom-no bolj ugoden položaj. Ta ugodnost velja tudi za Bosno in Hercegovino ter Gruzijo. Slovenija si je ta relativno ugoden položaj v točkovanju (trenutno se nam obetata celo dva predstavnika v evropski ligi) zagotovi-la predvsem z lanskoletnim uspehom Smelt Olimpije, ki je osvojila evropski pokal. Ven-dar pa s tem boj za dobro končno pozicijo Slovenije še zdaleč ni končan. Naši klubi (predvsem p Jezus, moja radost njene prsne rože prikriješ, zagrneš premraženo Messieanovo rojstvo, spustiš ga na tla. Kot turangalilo. LAUDES Tisti čas razkosan sredi noči, tistikrat, ko sem potil kri na Kristusovi poti, globoko vzdramljen, tistikrat te nisem videl, prebodeno, ko si jecljala Moj bog, moj bog, zakaj si me zapustil? v podvojenem zeničnem ritmu, iskala si me, vodila si me, prosila si, naj gre kelih mimo tebe, vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodil hodila sva po Getsemani, sprijeta z molitvijo, sama si slišal glas in tisti jok: le zakaj, zakaj si me vendar zapustil, s tabo, v tvojih nedrjih, v tvojem utripu. Si začutila to globoko vprašanje, ko sem te prepustil, ko sem te zapustil: moj bog, moj bog, ko sem te čakal ob Cedronu? M A R C E L L O LITURGICN PRIMA Kaj lahko izpustiš meglenega, razpneš nad tlakom? Razpredena v stolpu, ki pozvanja k maši. Prah, raztresen pred pragom, klavstrofobična v dvigalu; napor vsakega uda, ko se ne ustaviš nad mano. Ti igraš na orgle, na glasne mistične piščali, ven iz reke, gosta, da bi me lahko prerezala, rodila bi me iz svoje nožnice. Lica bi ti ostala bleda, kje me lahko izvržeš, sad tvojih jajčnikov, plod tvoje nespodobne prikritosti, ljubezen mojega očeta, moja ljubezen, moja presanjana ženska, kje me lahko pustiš? Takoj mi nastaviš lice, da poljubim v naivni jezik, da bi me rodila, izrezala in odgrnila. VESPERAE V tvojih poškropljenih laseh pesem, belina Njegove pesmi sredi naslikanega morja. V tvoji zmedeni privlačnosti brezskrbno negodovanje valov, pade dež, ki se je izlil po ulicah, tlakovanih sredi navtične elipse. Bežiš stran od izlizanih skal, sredi svetilnikov. Bližajo se ladje, topovi, odgrnejo svoja jadra, pretrgajo zaveso iz templja na dvoje. Srebrniki se raztresejo kakor črepinje. Tvoje črepinje kozarcev, dim iz ladijskih dimnikov, dim iz cigarete, ki kroži, mirno, pomirjujoče, dim tvojih nasmehov in trepalnic, izsekanih kamenih blokov, nevihtnih oblakov, prepletenih z nebom. MAJ,JUNIJ 1995 POEZIJA KULTURA P O T O C C O M 0 T E T I Okamenijo sredi prelomljenega bliska, oglušijo te sredi izvezenega grmenja, odpustijo tvojemu ljubečemu paru korake. COMPLETORIUM Govoriš v Kristusu; pridem k tebi do roba, hočeš me stisniti v postelji, izgrebeš me v padajoč izvir, hočeš me zraven, ti, otrdelo vdihnjenega, kakor da pričakuješ goloto obsojenega; obglaviš tresoči odgovor, v dveh sekundah ga izpustiš, ti želiš slišati dihanje glasbene fraze, izbereš Brucknerjev motet, s čipko ga vtkeš v zavese, odeneš me v zavese; ležim obdan z njimi, otipam ti goloto, otožna deklica, v zlato oblito sfingo, otipam tvoj pogled na tla, na cestno avenijo, na mestne luči, na oranžno zemljo gozda; otipljem goloto, tvoje dražeče jutro, tako se začne, deklica, ko mi prvič prebodeš dlani in gležnje. KORALNI SPEV: GAVANCHE Nazadnje te odtrgam, Gayanche, iz ust v senci ognjemetov ob polnoči, izven dolžine in širine, od dekliškega zbora in njihovega srca, klavir v C, v izpolnjenem registru velike maše, zjutraj, ko rečem vsa noč je bila polna spomina, polna prevršanih, razpetih strdkov vina, falsetnega petja. Polna gorečega voskanja, zavrnjenih preteklih zbrisevanj, ko odteče priigrana lepota (kakor ljubezenski obraz?) ura odbije in zdrsi mimo, poljub ali dva, in potem? Zdrsi skozi ledenino glasbe, zjutraj ko vprašanje zakletega odvrne od poti; ples s sabljami, dan preživet z vprašanjem naprej, izvoskan, preležan. Razgrnjen kakor vzorec rož na spalni vreči; ko sem se odvrnil od poti, da sem te zapolnil. Plešeš s sabljami, v stepi divjaš. Spustila si pesek skozi prste. MONSIEUR monsieur, poveš, da rože zacvetijo kakor zaneseni meteorji, posuti v stokrat pravilnem zaporedju rimske ceste? monsieur, da bi tvoje stvarjenje zadrhtelo kot moški, ki začuti vonj ženskega parfuma tiste ljubeznive ustnice, ko se mu prikaže? in, monsieur, lebdiš nad svojim pogledom, ki naj me pošlje med strnišče, med žito, v laseh, da poiščem rebra Evinih nekdanjih dojk. 1995 MAJ, JUNIJ KULTURA • INTERVJU Intervju SUZANA KONCUT Suzana je plesalka. Konec lanskega leta je bila premiera njenega prvega avtorskega projekta POTOHODNIKI. V predstavi jo zanima labirint neskončne vrste časov. "Tsui pen je verjel v [neskončno vrsto časov, v rastočo in vrtoglavo mrežo razhajajočih se, združujočih se in vzpored-nih časov. Ta vzorec časov, ki se približujejo drug drugemu, se cepijo, križajo, ali ki se dolga stoletja ne poznajo, zajema vse možnosti. V večini teh časov nismo bivali, v nekaterih bivate vi, jaz pa ne; v drugih bivam jaz, ne pa vi; spet v drugih pba." Borgesov citat, ki si ga je sposodila kot uvod, motto predstave. |Tribuna: Od kod ideja za labirint kot temo prvega projekta? Suzana : Zelo rada imam teme nerazrešljive skrivnosti. Priv-[lači me iskanje rešitve iz sistema, v katerega si vključen, ne da bi vedel zanj. [Tribuna: Kar je zelo značilno za latinskoameriško literaturo? Suzana : V bistvu se vsa postmoderna literatura vrti okoli jskrivnosti, ki jo poskuša zopet poiskati, locirati. Kar pa hkrati ne pomeni, da si jo želi razrešiti. Za razliko od Evrope, ki hoče v glavnem racionalno graditi strukturo skrivnosti ali labirinta ali neskončnosti, ima Latinska Amerika pravo magično moč, [skrivnost, če hočeš. Mešanica ras, religij, mistike ji daje boga-[stvo, ki skorajda dobesedno vre iz zemlje in zraka. jTribuna : Umetnosti lahko po tvojem pripišemo lastnosti alkimije. ^ Suzana : Po svoje gre res za alkimijo. Nikoli ne veš, kaj bo [prišlo iz sestavnih delov. Morda zlato, lahko pa tudi nič. Glede jumetnosti, pa tudi nasploh, se mi zdi, da Evropa zgublja srž I (žmoht kot se je slikovito izrazila Suzana) vsega, ravno zaradi jtendence po pretirani analitičnosti, razgradnji. Nima pa več pra-vih zvez s koreninami, z življenjem, tudi magijo. Pri umetniškem delu se mi zdi najbolj zanimivo ravno to, da na nek način zav-zame kompleksno sliko sveta in bivanja, da so poti odprte in vo-dijo na vse mogoče konce. Gre za koncipiran skupek zgodb in stvari, ki nas okupirajo. Tribuna : Če se morda malo ozemljiva: v kakšnem prostoru si želela narediti predstavo? Suzana : Predstavljala sem si jo v velikem prostoru s prazno j steno. Potem ko nismo odkrili primernega ambienta, smo jih ve-liko pregledali, celo kanalizacijo, zaklonišča, parkirišča... V tem iskanju sem slišala za misteriozni tunel med uršulinskim in frančiškanskim samostanom, ki ga pa ni v nobenih načrtih me-sta. Očitno si je Ljubljana to izmislila. Vsako mesto potrebuje svojo obskurno zgodbo. Tribuna : Si se že na samem začetku odločila za soavtorja' in soplesalca Ivana Peternelja? ^, Suzana: Pravzaprav sem jo začela delati z drugim plesalcem..: Ker se nisva najbolje ujela, sem počakala na Ivana. Z njim je f užitek delati, ker se popolnoma preda ustvarjanju in daje do- j ber feed-back. Predstavo sva v bistvu sproti gradila skupaj. Tribuna : Ivan je eden izmed redkih igralcev, ki sodeluje ] tudi v plesno-gibalnih predstavah. Suzana : V bistvu je poplesaval že pred akademijo, potem pa; se je udeležil kar nekaj plesnih delavnic. Je naraven talent. Se- j daj pravi, da bi rad bil predvsem igralec, češ da je igralstvo bolj bogato in nudi več izraznih možnosti. Toda meni se zdi, da ima [ prav zaradi ukvarjanja s plesom bogatejšo izkušnjo. Tribuna : Kako sta sodelovala z dramaturginjo predstave? | Suzana: Diana (Koloini- op. pisca) je prišla proti koncu pred-1 stave in jo "počistila". Tribuna : Dramaturgija plesa je pri nas dokaj redka in pro- j blematična. Suzana : Problem je v tem, da imamo dramaturge šolane za! gledališče, kar seveda ni isto kot ples. Občutek imam, da gre pri j nas bolj za dramaturgijo ritma, ki je podobna abstraktni drama- ( turgiji glasbe. Najbolje bi bilo spoznati človeka, ki ima občutek] za glasbenost, dramaturgijo intenzitet, kar pa je redko. V glav- [ nem so bolj vizualni ali literarni. V tem pogledu se mi zdi, da je | Matjaž Po^-ajc naredil preboj, ki ga ples sam ne bi mogel na taj način izvesti. Gibanje je uvedel direktno v teater, kjer je bil do j takrat tujek in je na ta način odprl predvsem - ne pa samo - novo ] gledalčevo polje. Njegove začetne predstave so me povsem pre- j vzele. Nasploh se mi zdi, da je plesno ali gibalno gledališčej najustreznejša odrska zvrst tega časa, saj ima po mojem direkt-1 na telesna energija na gledalca najmočnejši učinek. Izkušnje iz I teatra pa bi bile za plesalce zelo dobrodošle, koreografom (vsi so j nekdanji plesalci) manjka izkušnja režiserja in dramaturga. MAJ.JUNIJ 1995 INTERVJU • KULTURA jj^ Tribuna : Zdi se mi, da si plesne predstave ogleda le ozek krog ljudi. Suzana : Problem je v tem, da je premalo ponovitev, kar za sabo potegne širšo plesno problematiko; od financ do neu-rejenega statusa. Kljub temu že obstaja publika, ki kroži in ni samo iz umetniških krogov. Pravilo pa je, da če se obetata dve ponovitvi, na prvo pride plesna in gledališka smetana, na dru-go pride njen ostanek. Na kasnejše predstave bi morda prišli še drugi ljudje, seveda potem ko bi slišali, da predstava je in jo je vredno videti. Če hočemo torej res razširiti krog plesne pu-blike, nujno potrbujemo plesni oder. Tribuna: Sedaj ste plesalci ustanovili Društvo za sodobni ples. Suzana .- Ki naj bi naredil red na področju prostorov, financ, šolanja. Problem je v tem, da ni vzpostavljene strukture. Položaj je precej paradoksalen; na projekt sicer dobimo kar dovolj denarja, v tujini, kjer je konkurenca večja dobijo manj državnih dotacij, osnovnih pogojev pa nimamo urejenih. Zaenkrat Ministrstvo za kulturo društva ne podpira, ker lani nismo oddali prošnje direkt-no v razpis, je to nemogoče. Mislim pa, da nas bocfo morali začeti fmancirati, ker smo društvo na nacionalnem nivoju, ki je stroko-vno društvo za določeno umetniško zvrst in smo poleg tega zelo aktivni. Čas bi tudi bil, da uredimo šolanje na tem področju. Kot ti je najbrž znano, se je večina šolala v tujini ali pa so delali tečaje in work-shope z raznimi koreografi in pedagogi. Tribuna : Kakšni so bili pa tvoji začetki? Suzana: Začela sem v gimnaziji v Kranju z neke vrste krožkom, dolgo časa sem to počela za zabavo. V Pionskem domu sem v času študija plesala v skupini Silve Ros. Kjub temu da so bili tre-ningi zelo resni, je delo ostalo ljubiteljsko, obenem pa smo v Kranju skupaj z Alenko Hain in Matejo Puhar ustanovile svoje plesno gledališče MAS in naredile nekaj predstav. Potem je prišel v Kranj Iztok Kovač in naredil z nami predstavo VSE, KAR STE ŽELEIVEDETI0 SEBI, PA STE POZABILI. Ko smo io delali, smo se zelo zelo zabavali. Naredil je kolaž iz preprostih življenjskih tem: hrana, druženje, družina, pionirčki... same neumnosti (smeh). Vmes smo imeli še predavanje o žvečenju. Zelo lepa pred-stava, škoda da je nismo večrat predstavili. Iztok je takrat v nas prebudil občutek za oder. Mene je čisto zapeljal, v ples seveda. Po-tem sem sodelovala še pri njegovi predstavi Movens v Gleju. Od takrat naprej sem redno hodila na treninge k Plesnemu teatru in tako sodeloval pri zadnji veliki predstavi PTL-ja, Crack in Time leta 1990. Naredil jo je Francoz Frederico Strachan. Potem sem v letu in pol, kolikor sem bila - zaradi svojega študija - v Franciji, delala z mnogimi skupinami in koreografi. I Tribuna : Kako treniraš, vzdržuješ formo? Suzana: Ukvarjala sem se z gimnastiko, rada tečem, plavam, hodim v hribe. Rada delam stvari, ki niso ujete v neko formo, bolj živo, organsko se mi to zdi. Treningov - večinoma pri PTL-! ju - ne delam ravno vsak dan, redno pa delam vsaj vaje za moc in prožnost telesa; prav obsedena s formo telesa nisem, zani-ma me bolj telo kot izhodišče odrske pripovedi. Tribuna : V bistvu si zelo hitro naredila svoj projekt. Suzana : Pri nas ni starejših, uveljavljenih koreografov, ki bij imeli svoje, razpoznavne tehnike in odrske izraze. Vsi smo nekam nezadovoljni, ne najdemo ljudi, s katerimi bi si želel de-lati. Ni tega, da bi se na vsak način hotel nekomu pridružiti in bi ti to zadoščalo. Skoraj vsak išče sam sebi lastno formo. Lahko, da je to le poizkus. Tudi jaz bi zdaj spet rada sodelova-la v skupini le kot plesalka, da bi se ukvarjala izključno s to platjo ustvarjanja. Težko je funkcionirati na obeh nivojih hkratij in zraven še skrbeti za globalno organizacijo projekta. Tribuna : Je predstava nastala v produkciji PTL-ja ? Suzana : So producenti predstave. Glede na to, da sem bilaj nekaj časa zunaj, sem padla ven kot članica, plesalka PTL-ja. I Sedaj spadam med "mlade koreografe", ki delajo v PTL-ju, ne vem pa, če bom tam še naprej delala. Trenutna situacija je kar naporna, vendar gre za fair play. Dokler bomo predstavo pona-vlajli, ostanemo skupaj. Sicer pa je PTL postal neke vrste pro-ducentski center, s katerim se lahko enkratno povezujejo tudi nečlani. Estetike se znotraj PTL-ja razhajajo, sicer pa ima svojj način funkcioniranja in estike, ki je še nestabilen. Tribuna : Končala si študij francoščine in primerjalne knji- j ževnosti. Se študij in ples povezujeta? Suzana: Se in to se mi zdi zelo dobro. Stereotipna predstavaj o plesalcu, ki samo pleše in ne počne nič drugega, je žaljiva, če-prav v določenem pogledu realna. Danes mora plesalec biti pre-dvsem soustvarjalec, imeti mora odprto glavo in izumljat mora svojo odrsko podobo. Poti so seveda različne. To, da bi bila samo plesalka, me ne zadovoljuje. Čemu bi dala prednost v prihodnje? Težko vprašanje. Zaenkrat v glavnem živim od pre-vajanja. Združujem prijetno s koristnim in prevajam knjige, ki me zanimajo in mi v mojem raziskovanju odkrivajo nove vi- [ dike. Tribuna: Povezovanje teorije in prakse je hvalevredno. Po-1 membno pa je ravnovesje. Suzana: Seveda ne bi rada padla v teoretiziranje. Zaenkrat se I še malo lovim v hoji po ostrem, tankem robu v ohranjanju rav-novesja. Sestavni deli mojega dela so že res lahko idealni način, kako lahko ustvarjalno funkcionirajo skupaj pa moram še najti. j Tribuna : Kakšen način plesa ti najbolj leži? Vzorniki? Suzana : Rada imam ples, ki raztnišlja o koncentraciji, ek-l splozivnosti, usmerja energijo v nenavadne, presenetljive spre-membe, zato mi je belgijska varianta blizu. Trenutno prevladuje konglomerat, ki ima nekakšen približen naziv "new dance" in gibalno izhaja tudi iz dela Trishe Brown; vendar so njegovej nianse zelo spremenljive. Predvsem pa imam rada ustvarjalce, | ki so na meji plesa in gledališča, na primer Jozefa Nagya, in šej nekaj Francozov, ki tu niso prav znani (Herve Diasnas, Cathe-} rine Diverres). POGOVARJALA SE JE JEDRT JEZ 1995 MAJ, JUNIJ KULTURA • FILM AMERISKINEODVISNI Gorazd Trušnovec m M obene potrebe ni po žaljenju ameriškega filma, še M m posebej, ker je to zelo nenavaden pojem, pogosto M %^ uporabljen v slabšalnem in omalovažujočem tonu, ki pomeni mešanico neznanja in ignorance. Zato se mu načeloma izogibam - pomislite samo na reakcijo tistih avtorjev z vzhodne obale (recimo newyorška niša), ki bi jim pri-lepili oznako "hollywoodski" ali pa vseh tistih anonimnih avtorjev, ki se trudijo z vzpostavljanjem svojih malih poetik. Poleg tega - če parafraziram Da Vincija: če si dober obrtnik še ne pomeni, da nisi umetnik. In vsak, ki zagovarja nebulozne, introvertirane, mazohistične filme, ki se ponašajo s hipertrofi-rano metaforiko in popolnoma neživljenjsko govorico, okuže-ne z eksistencialistično impotentno filozofijo in namišljenim (domišljavim) artizmom, ki nemalokrat zakriva duhovno praz-nino, naj gre enkrat na en evropski filmski festival. Me zanima, koliko časa bo zdržal ob takih produktih. OK, Evropa ima kul-turo, Amerika pa sistem - nenazadnje so Hollywood vzdignili in žlahtili evropski avtorji npr. Murnau, Lang, von Stroheim, Chaplin, Curtiz, Lubitsch, Hitchcock, Frears, Scott, Ronchalo-vsky itd., ki doma niso imeli tako dobrih možnosti za delo - kar je najpomembnejše. Je za to kriv denar? So se "prodali"? Nikakor. Če delaš v okviru studijskega sistema, še ne pomeni, da moraš izdati svoj izpovedni svet na račun okusa nekakšne širše publike. Več kapitala pomeni več možnosti za delo, več or-ganizacije, več Ijudi in idej. In to je eden izmed razlogov, da je naš in evropski film tako mizeren - režiser mora biti predvsem dober organizator in poznavalec obrti, pri nas pa so vsi že od malega umetniki. In kdo pravi, da ni tako hvaljena evropska kultura samo ogromen dinozaver, popolnoma neprilagojen okolju in razmeram, obsojen na propad? Seveda, tudi v Združenih državah obstajajo filmski ustvarjal-ci, ki zavračajo studijski način dela. Neodvisni obstajajo vzpo-redno od vsega začetka, njihovo zgodovino pa povzemam po Baselinovi filmski enciklopediji. Čeprav bi lahko gledali tudi na filmske pionirje, ki so se na začetku stoletja preselili v Južno Kalifornijo kot na "neodvisne", lahko za pravo neodvisno filmsko sceno v Združenih državah rečemo, da se je začela šele v poznih štiridesetih, ko so z zako-ni omejili hollywoodske studije in jim tako zmanjšali dobičke. Brez garantiranega prikazovanja njihovih produktov so morali hollywoodski studiji tekmovati s konkurenco na trgu za dvora-ne, v katerih bi prikazovali svoje filme. Istočasno jL naraščala popularnost televizije, ki je zadrževala gledalce doma - proč od kinodvoran. Nekoč vsemogočna studijska struktura se je zače-la sesuvati in tako omogočila pojav nove vrste filmarije izven tradicionalnega hollywoodskega establishmenta. Neodvisni producenti (ja, tudi neodvisno ustvarjanje zahte-va organizacijo) so začeli ustvarjati v "paketih": priskrbeli so privatno financiranje, zbrali igralce in ekipe, najeli režiserja in scenarista ter organizirali prodajo končnih produktov distribu-terjem. Med takimi filmarji sta v petdesetih in šestdesetih pre-dnjačila Stanley Kramer in Otto Preminger, ki sta se lotevala kontroverznih vsebin in močnih moralnih in socialnih vprašanj. Kramerjevi filmi obravnavajo medrasne odnose (The Defiant Ones, 1958), strah pred atomsko vojno (On the Beach, 1959) in vojne zločine (Judgment at Nuremberg, 1961), medtemko se Premingerjevi filmi lotevajo spornejših vprašanj: narkomanska odvisnost (The Man with the Golden Arm, 1955), posilstvo in upravičenost umora (Anatomy of a Murder, 1959), ter homo-seksualnost (Advise and Consent, 1962). Komercialni in kritiški uspeh teh filmov sta pomagala tlakovati pot ostalim holllywood-skim ustvarjalcem, da so šli v neodvisnost, med katerimi so bili tudi Robert Aldrich (Kiss Me Deadly, 1955), Charles Laughton (The Nightof the Hunter, 1955), Sidney Lumet (12 Angry Men, 1957), in DelbertMann (Marty, 1955). V poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih sta začela z nizkoproračunskimi neodvisnimi filmi tudi dva režiserja, ki sta postala mednarodno priznana: Stanley Kubrick, ki je posnel svoj redko prikazovan prvenec v svojih zgodnjih dvajsetih (Fear and Desire, 1953) in John Cassavetes, ki se je s svojim prvencem (Shadows, 1960) uveljavil kot nova filmska sila, tako glede igre kot režije. Francoski Novi val je opogumil ameriške filmarje, da so se vr-nili na ulice; eden najuspešnejših filmov, nastalih pod vplivom Novega vala in gibanja CinEma VEritE, je bil delno avtobiografski črnobeli portret David Holzman's Dlary, ki ga je režiser Jim Mc-Bride leta 1968 posnel za 2500 $. Čeprav so šestdeseta naplavila mnogo neodvisnih režiserjev (npr. Arthur Penn, Shirley Clark, Philip Kaufman, Dennis Hopper), se je najmočneje čutil vpliv kultnega režiserja, ki je postal producent: Roger Corman. Uspel je tam, kjer je hollywoodu spodletelo: Corman je služil denar z nizkoproračunskimi akcijami in grozljivkami, ki so pomenile tudi vežbališče za nekatere najbolj znane talente sedemdesetih in osemdesetih, med njimi Francis Ford Coppola, Martin Scorsese, Robert Towne, Jack Nicholson in Jonathan Demme. V istem obdobju je na najnižji stopnički neodvisne scene uporniško životaril Herschell Gordon Lewis, producent nizko-proračunskig grozljivk in "exploitation" filmov (filmi, narejeni praktično brez ozira na kvaliteto ali umetniško vrednost, na-menjeni hitremu zaslužku, ponavadi preko napihnjenih prodaj-nih in promocijskih tehnik, ki poudarjajo nekatere senzacional-ne aspekte produktov, filmi, ki na ta način izkoriščajo erotične ali pornografske vsebine, se imenujejo "sexploitation" filmi.) Leta 1968 je ugled horror filma - ki je imel že dolgo izvenhol-lywoodsko zgodovino - še dodatno zrastel z uspehom filma Ni-ght of the Living Dead (prvenec režiserja Georgea Romera), ek-stremno nizkoproračunskim črnobelim zombijevskim filmom, posnetim v Pittsburghu. S svojo radikalno revizijo žanra, v ka-terem je dobro zmeraj zmagalo nad zlim, je Romero zrahljal konvencije horrorja in tlakoval pot subverzivnejšim vizijam. V poznih sedemdesetih se je pojavil na sceni cel kup novih imen, med njimi David Lynch, čigar kultni Eraserhead (1978) razkrije enkratno filmsko vizijo; John Carpenter, čigar zelo pro-fitabilni Halloween (1978) pomeni kot Night of the Living Dead pred njim, za neodvisne filmarje nov up, da lahko s svojimi fil-mi tudi zaslužijo; in Terrence Malick, veliki ameriški vizionar, The Addiction, ZDA 1994 MAJ, JUNIJ 1995 FILM KULTURA ki je bombastično debitiral s filmom Badlands (1973) in ki se je, tako kot Lynch, učil na American Film Institute's Center for Advanced Film Studies v Los Angelesu. V osemdesetih, ko so bili hollywoodski studiji v deliriju pro-duciranja blockbusterjev (žargonski izraz za film, ki je, ali ko-mercialno zelo uspešen ali pa je stal toliko, da mora postati nez-nansko popularen, da bi povrnil stroške), je ameriška neodvi-sna scena nadaljevala z razcvetom. Med uspehi prednjači Jar-muschev presenetljivi hit, Stranger Than Paradise (1984), nizkoproračunska, črnobela komedija, ki je požela mednarod-no priznanje, sploh potem, ko je Jarmusch dobil Zlato kamero v Cannesu. Med tistimi, ki so bili tako kritiško kot komercialno uspešni, so še Spike Lee (She's Gotta Have It, 1986), Susan Seidelman (Smithereens, 1982), Ethan in Joel Coen (Blood Sim-ple, 1984), AIex Cox (Repo Man, 1984), Robert Tovvnsend (Hollywood Shuffle, 1987), in Steven Soderbergh (Sex, lies and videotape, 1989) - in vsi ti so uporabili svoje začetne uspehe kot garancijo za hollywoodsko podporo. Z uspehi takšnih "neodvisnih" filmov, kot je bil Stoneov Pla-toon (1986), je bilo potrebno ta termin na novo definirati. Tre-nutno obstajajo "komercialni" neodvisneži, kot so Lee, Stone, Cox in Coena; institucije, kot so Sundance Institute in Ameri-can Playhouse, ki gojijo, promovirajo in pomagajo pri produkciji neodvisnih filmov; in "resnični" neodvisneži, ki delujejo sko-raj docela izven meja industrije. Med sodobnimi režiserji tega kampa prednjači Jon Jost (Speaking Directly, 1973; Last Chants for a Slow Dance, 1977; in Bell Diamond, 1987), ki snema od zgodnjih sedemdesetih dalje filme z miniaturnimi proračuni, zelo omejenimi ekipami in amaterskimi igralci. Ostali, ki de-Iujejo v podobnih okoliščinah, so Gregg Araki (Three Bewilde-red People in the Night, 1987; Doom Generation, 1994), Beth B in Scott B (Vortex, 1982), Lizzie Borden (Born in Flames, 1980), Henry Jaglom (Can She Bake a Cherry Pie?, 1983, So-meone to Love, 1987), Rob Nilsson (Northern Lights, 1979; Heat and Sunlight, 1988), Rick Schmidt (1988—The Remake, 1978) in Rob Tregenza (Talking to Strangers, 1987) - vsi ti so dosegli določeno mero uspeha, ki jim omogoča ohranjanje neo-dvisnosti. Po vsem povedanem se mi zdi čisto umestno omeniti še dej-stvo, da je v Združenih državah za mladega diplomanta, ne gle-de na to, katero pot bo izbral, dosti težje priti do prvenca kot v Evropi - ali celo pri nas. Lansko leto najbolj nagrajevana filma Šund in Forrest Gump - For-rest Gump pri Akademiji in Šund pri ostalih ustanovah - vsaj v nasih logih nista dobila nobenega resnejsega glasu proti. kot nekaksno fusno-to - v razmislek in 0p0mb0, post festum - sem prevedel nekaj negativnih odzivov iz tujih revij. "Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali je pravilna reakcija na te vrste odpadek iz napihnjenih filmskih 0drezk0v ta, da bi vzel plštolo IN ODPIHNIL REŽISERJU GLAVO. MlSLIM, SAMO ZA ZABAVO, OK? V TaRANTINO- vem svetu bi bil to nedvomno krik smeha. resno: nasilje v filmu ni napač-no samo po sebi, niti ne potrebuje drasticne cenzure. ekstreml pa vendarle potrebujejo opravičilo, da bl bili kaj vec kot gurmanske smeti za navelica-ne požeruhe." (Hugo Davenport, Daily Telegraph) "Šund Nedisciplinirano, in gotovo ne globoko, ne čustveno ne intelek- TUALNO." (Geoff Andrevv, Time Out) "Zgodba je tako programirana, kot da bi gledal računAlniški softver. forrest gump je mešanica zvenecih ogrizkov - pametnih, srckanih, zaba-vnih, neumnih, sentimentalnih - in motece ponarejenih. zemeckis se je lo- TIL CELJENJA RAN Z RAZLIČICO MODERNE AMERISKE TRAGEDIJE OLIVERjA STONEA. SKOZI GUMPOVE NERAZMIŠLJUJOČE OČI - SENCA DUSTIN HOFFMANOVEGA AVTlSTlČ-NEGA JUNAKA IZ RAIN MANA - JO PREDSTAVI KOT NESMISELNO. FlLM DELUJE KOT VAJA V VISOKOENERGIČNI MANIPULACIJI: GLEDALCI SE JI NE BODO MOGLI UPRETI. TODA FORREST GUMP JE DOBESEDNO - CE CITIRAM SHAKESPEARJA - ZGODBA, Kl ]O PRIPOVEDUJE IDIOT, POLNA ZVOKOV IN ŠOKOV, KI NE POMENIJO NICESAR." (Brian D. Johnson, Maclean's) "Če Gump predstavlja Ameriko, potem Amerika ni tak dobrosrčen idiot, KOT BI SI RADI MISLILI. Je IDIOT, KI OSTAJA ČIST TAKO, DA PONIŽUJE DRUGE: PRE-TEPA VSAKOGAR, KI SE DOTAKNE OBJEKTA NJEGOVE LJUBEZNI, MEDTEM KO VSILJUJE OBJEKTU LJUBEZNI OBCUTEK KRIVDE, KER Sl ŽELI TISTEGA, KAR FORREST NE MORE dati. Zanimivo je, kako Forrestova nedolžnost stalno eksplodira v nasi-lje; kako se mu zdi, da mora biti seks izvajan previdno (ker je v osnovi gro-tesken in kičast); kako lahko najde svoj ideal samo v nekom, ki je tega popolnoma nevreden in mora znova in znova trpeti. verjamem, da bo ta Forrest, ta Amerika prepoznavna tujim gledalcem. Ne razlikuje se ve- LIKO OD AMERIKE, KI JO BODO PREPOZNALl V RESNICNIH LaŽEH." (Stuart Klavvans, Nation) "zgodba, ki )o pripoveduje idiot, polna saharina in sentimentalnosti, ki poment novo dno v ameriskem filmskem ustvarjanju." (QUENTIN CURTIS, INDEPENDENT ON SuNDAY) GORAZDTRUŠNOVEC 1995 MAJ.JUNIJ KULTURA PROZA EMMA ZUNZ J O R G E L U I S B O R G E S 5* tirinajstega januarja 1922, ko se je vrnila domov iz Tar-buchovih in Loewenthalovih tovarniških poslopij, je Emma Zunz v zadnjem delu predsobe odkrila pismo po-slano iz Brazilije, ki jo je obveščalo o očetovi smrti. V pr-vem trenutku sta \o znamka in ovojnica zavedli, potem pa se je je zaradi nepoznane pisave lotil neprijeten občutek. Devet ali deset načečkanih besed se je trudilo zapolniti stran. Emma je brala, da je g. Maier po pomoti vzel preveliko dozo veronala in tretjega tistega meseca umrl v bolnišnici v Bageju. Pismo je po-dpisal sostanovalec in prijatelj njenega očeta, neki Fein ali Fain iz Ria Grande, ne vedoč, da je naslovnik pokojnikova hčerka. Emma je spustila papir iz rok. Njena prva reakcija je bil slabo-ten občutek v želodcu in kolenih; potem občutek oslepljujoče kri-vde, neresničnosti, hladu, strahu; potem si je zaželela, da bi bil že prihodnji dan. Takoj zatem je ugotovila, da je njena želja ne-pomembna, kajti očetova smrt je edlna stvar, ki se je bila zgodila na tem svetu in dogajala se bo še naprej, v neskončnost. Pobrala je papir in šla v sobo. Skrila ga je v predal, kradoma, kot da bi že nekako vedela vse o svojih kasnejših dejanjih. Že je začela su-miti o njih, že je postala neka druga, prihodnja oseba. V rastoči temi je Emma jokala vse do konca dne zaradi samo-mora Manuela Maierja, ki je bil v starih srečnih dneh Emmanuel Zunz. Spominjala se je poletnih počitnic na majhni kmetiji blizu Gualeguaya, spominjala se je (poskušala se je spominjati) svoje matere, spominjala se je male hišice pri Lanusu, ki je bila proda-na na dražbi, spominjala se je rumenih oken z rombi, spominja-la se je naloga za aretacijo, sramote, spominjala se je strupenih pisem, napisanih na podlagi časopisnih člankov o blagajnikovi poneverbi, spominjala se je (toda tega ni nikoli pozabila) očeto-ve prisege v zadnji noči, da je tat Loewenthal. Loewenthal, Aa-ron Loewenthal, prej direktor tovarne in zdaj eden od lastnikov. Od leta 1916 je Emma varovala skrivnost. Nikomur je ni izdala, niti svoji najboljši prijateljici, Elsi Urstein, ne. Mogoče je zanika-la bogokleten dvom; morda je sprejemala to skrivnost kot vez med njo in odsotnim očetom. Loewenthal ni vedel, da ona ve. Iz tega drobnega dejstva je Emma Zunz črpala občutek moči. Tiste noči ni spala, in ko je prvi žarek zore naznačil pravokot-nik okna, je bil njen načrt že dokončan. Poskušala je prebiti dan - ki se ji je zdel neskončen - kot katerega koli drugega. V tovarni se je govorilo o stavki. Emma se je kot vedno izrekla proti nasilju. Ob šestih, ko je bilo delo zaključe-no, je šla z Elso v ženski klub, ki je imel telovadnico in bazen. Vpisali sta se; mo-rala je ponoviti in črkovati svoje ime in priimek; odgovarjati je morala na vulgar-ne šale, ki so spremljale zdravniški pre-gled. Z EIso in mlajšo izmed Kronfusso-viji deklet je razglabljala, kateri film bodo šle gledat v nedeljo popoldne. Potem so se pogovarjale o fantih in nobena ni pričako-vala, da bi Emma sodelovala. Stara je bila skoraj devetnajst let, toda moški so v njej še vedno vzbujali skoraj bolesten strah. ...Ko se je vrnila domov, je pripravila juho iz hranljivega škroba in nekaj zelenjave, zgodaj pojedla in se prisilila zaspati. Tako naporno in vsakdanje je potekel petek, petnajsti dan pred dogodkom. V soboto jo je zbudila nestrpnost. Bila je nestrpnost, ne nelagodnost in poseb-no olajšanje, da je končno napočil ta dan. Nič več ji ni bilo treba načrtovati in si predstavljati; v nekaj urah bo dosegla preprostost dejanj. V La Prensa je brala, da bo Nordstjarnan iz Malmoja tisti večer pri-plul v Dok 3. Telefonirala je Loewenthalu, namignila, da bi mu rada nekaj zaupala, brez da bi ostala dekleta to vedela, nekaj v zvezi s stavko; obljubila je, da se bo ob mraku oglasila v njego-vi pisarni. Glas se ji je tresel, kar je bilo za ovaduha primerno. Tistega jutra se ni zgodilo nič drugega omembe vrednega. Emma je delala do dvanajstih in potem z Elso in Perlo Konfuss določila podrobnosti njihovega nedeljskega potepa. Po kosilu je Iegla in z zaprtimi očmi ponovila načrt, ki si ga je izmislila. Po-mislila je, da bo poslednji korak manj strašen kot prvi in da ]o bo vsekakor nagradil z okusom zmage in pravice. Nenadoma je preplašeno vstala in stekla k predalu nočne omarice. Odprla ga je; Fainovo pismo je bilo pod sliko Miltona Sillsa, prav tam, kjer ga je pustila. Nihče ga ni mogel videti; začela ga je brati in ga na koncu raztrgala. Povezovati dogodke tistega dne z resničnostjo bi bilo težko in morda tudi nepošteno. Ena izmed lastnosti peklenske izkušnje je neresničnost, lastnost, ki kot se zdi, blaži grozote izkušnje in jih morda oteži. Kako Iahko kdo vzame dejanje kot verjetno, če oseba, ki ga izvrši komaj verjame vanj; kako bi lahko kdo oži-vil pisemski kaos, ki ga je spomin Emme Zunz odklanjal? Emma je živela v Almagroju na Liniers Street: prepričani smo, da je šla tisto popoldne navzdol do luke. Mogoče se je na neugledni Pa-seo de Julio videla pomnozeno v ogledalih, razkrito od luči in razgaljeno od lačnih oči, toda bolj razumno je predpostavlajti, da je najprej pohajala, neopažena, skozi brezbrižno stebrišče... Vstopila je v dva ali tri bare, potem ko je odkrila taktiko drugih žensk. Končno je naletela na može z Nordstjarnana. Eden izmed njih, zelo mlad, bi utegnil v njej vzbuditi nežnost, zato je izbra-la drugega, manjšega od nje in robatega, z namenom, da se či-stost groze ne bi ublažila. Mož jo je vodil do vhoda, skozi te-mačno predsobo, naprej do zavitega stopnišča, do veže (ki je imela prav tako okno z rombi kot hiša v Lanusu), do prehoda in potem do vrat, ki jih je zaprl za njo. Resni dogodki so izven časa, zato ker je neposredna preteklost kot odrezana od priho-dnosti ali pa zato, ker se zdi, da deli, ki sestavljajo te dogodke niso zaporedni. Je med tem časom izven časa, v tem zmedenem neredu pretrganih in odurnih občutkov, Emma Zunz enkrat samkrat pomislila na mrtvega moža, ki je po-vzročil to žrtev? Moje mnenje je, da je nanj pomislila enkrat in v tistem trenu-tku je ogrozila svoj lasten podvig. Misli-la je (ni bila sposobna ne misliti), da je oče počel to ostudno stvar, ki se je pra-vkar dogajala njej, z njeno materjo. 0 tem je razmišljala s slabotnim začu-denjem in se hitro zatekla v omotico. Moški, Šved ali Finec, ni govoril špan-sko. Za Emmo je bil orodje, prav tako kot ona zanj, toda ona mu je služila za uži-tek, on pa njej za pravico. Ko je ostala sama, Emma ni takoj odpr-la oči. Na majhni nočni mizici je bil denar, ki ji ga je pustil moški: Emma je vstala in ga raztrgala na drobne koščke kot je prej raztrgala pismo. Raztrgati denar je brezbožnost, prav tako kot metati stran kruh; Emma je svoje dejanje takoj v na-slednjem trenutku obžalovala. Dejanje ponosa in to na tisti dan... Njen strah se MAJ, JUNIJ 1995 PROZA KULTURA je izgubil v obžalovanju njenega telesa, v njenem gnusu. Obža-lovanje in slabost sta jo oklepali, toda vseeno je počasi vstala in nadaljevala z oblačenjem. V sobi ni bilo nobene svetle barve več; poslednja svetloba je slabela v mraku. Emmi je uspelo oditi, brez da bi jo kdo videl; na vogalu je vstopila v tramvaj Lacroze, ki je peljal proti zahodu. V skladu s svojim načrtom je izbrala sedež čimbolj spredaj, da se njenega obraza ne bi videlo. Morda jo je tolažilo vrvenje po ulicah, ki je dokazovalo, da njeno dejanje ni okužilo stvari. Peljala se je skozi izginjajoče temno predmestje, ki ji je sproti izginjalo iz spomina in izstopila na eni izmed stran-skih ulic Warnesa. Njena slabost se je presenetljivo izkazala kot moč, saj jo je silila k temu, da se osredotoči na podrobnosti njene-ga doživetja in skrila pred njo ozadje in cilj. Aarona Loewenthala so Ijudje obravnavali kot resnega člo-veka, njegovi tesni prijatelji pa so ga imeli za skopuha. Zivel je nad tovarno, sam. Nastanjen na pustem robu mesta se je bal tatov; na dvorišču tovarne je imel ogromnega psa in v predalu svoje pisalne mize, to so vedeli vsi, pištolo. Spodobno je žalo-val za svojo prejšnje leto nepričakovano preminulo ženo - Gaus-sovo, ki mu je prinesla lepo doto - toda denar je bil njegova edina prava strast. Sam pri sebi je s precejšnjo notranjo zadre-go vedel, da je manj spreten pri služenju kot pri varčevanju denarja. Bil je zelo veren; verjel je, da ima skriven sporazum z Bogom, ki ga je opravičeval dobrih del, v zameno za molitve in pobožnost. Plešast, debel, z žalnim trakom, zakajenimi očali in svetlo brado je stal pri oknu in čakal na zaupno poročilo nameščenke Zunz. Videl jo je odriniti železna vrata (ki jih je pustil odprta zanjo) in prečkati žalostno dvorišče. Videl jo je narediti ovinek, ko je zalajal priklenjeni pes. Emmine ustnice so se nemirno premika-le, kot da bi s pritajenim glasom molila; naveličano so ponavljale stavke, ki naj bi jih g. Loewenthal slišal preden bo umrl. Stvari se niso odvijale tako kot je Emma Zunz pričakovala. Že vse od prejšnjega jutra si je neštetokrat predstavljala, kako vihti revolver, prisili bedno bitje, da prizna svojo nesrečno krivdo in izpostavi drzno zvijačo, ki bi dovolila božji pravici zmagoslavje nad človeško pravico. (Ne iz strahu, ampak zaradi tega, ker je instrument Pravice, ni hotela biti kaznovana.) Potem, en sam strel v sredo prsnega koša bi zapečatil Loewenthalovo usodo. Toda stvari se niso odvijale tako. V prisotnosti Aarona Loewenthala, je Emma bolj kot nujnost maščevati svojega očeta, čutila potrebo naložiti nekomu kazen za sramoto, ki jo je pretrpela. Bilo je nemogoče, da ga ne bi ubila po temeljitem onečaščenju, ki ga je doživela. Niti ni imela časa, da bi ga zapravila za teatralnost. Usedla se je, se plaho opraviči-la Loewenthalu, sklicevala se je (kot privilegij ovaduha) na obvezo lojalnosti, izdala nekaj imen, namignila na nekatera in prekinila, kot da jo je premagal strah. Uspela je prepričati Loe-wenthala, da je šel iskat kozarec vode zanjo. Ko se je le-ta, ne-prepričan zaradi prevelike gorečnosti, toda obziren, vrnil iz jedi-lnice, je Emma ža vzela težak revolver iz predala. Dvakrat je pritisnila na sprožilec. Ogromno telo se je sesedlo, kot da sta ga poročilo in dim čisto razrahljala; kozarec vode se je razletel, obraz je gledal vanjo, začudeno in jezno, usta so jo preklinjala v španščini in jidišu. Zlobne besede niso prenehale, zato je morala sprožiti še enkrat. Na dvorišču je priklenjeni pes izbruh-nil v Iajež in curek zdrave krvi je stekel preko opolzkih ustnic ter umazal brado in obleko. Emma je začela z obtožbami, ki jih je pripravila ("Maščevala sem svojega očeta in ne bodo me mo-gli kaznovati..."), toda ni dokončala, ker je g. Loewenthal že umrl. Nikoli ne bo vedel, ali jo je uspel razumeti. Napeti lajež jo je spomnil, da še ne more počivati. Razmetala je zofo, odpela suknjič mrtvega moža, mu snela zamazana oča-la in jih pustila na omarici. Potem je dvignila slušalko in pono-vila, kar bo ponovila še mnogokrat, s takimi in drugačnimi be-sedami: Nekaj neverjetnega se je zgodilo... G. Loewenthal me je pod pretvezo stavke prisilil, da sem prišla k njemu... Zlorabil me je, ubila semga... Zgodba je bila pravzaprav res neverjetna, toda naredila je vtis na vsakogar, saj je bila v bistvu resnična. Resničen je bil ton Emme Zunz, resničen je bil njen sram, resnično je bilo njeno sovraštvo. Tudi sramota, ki jo je pretrpela, je bila resnična: samo okoliščine so bile netočne in pa eno ali dve imeni. PREVEDLANATAŠAHROVAT MARJAN TOMSIC OGNJENIZAR Mihelač, Ljubljana 1995 Trend ljubezenske tematike v poeziji in prozi je v zadnjem času postal zopet aktualen, saj je predmet obravnave resnih in uvelja-vljenih avtorjev. Taka je tudi lirizirana proza Marjana Tomšiča, enega najvidnejših slovenskih pisateljev druge polovice 20. stoletja. Vemo namreč, da je Tomšič v večji meri pisec Istre in posebne ritualne sheme pisanja. Zadnje njegovo delo, Ognjeni žar, pa je na prvi pogled drugačno. Je notranja pripoved med Njim in Njo, stkana iz dnevniških zapisov, fragmentov, osebnih izpovedi. On je umetnik, Ona je predmet umetnosti, hkrati pa njegova lju-bica in umetniška spodbujevalka. On je star, zrel mož, ona je mlada, oba pa sta trdno zavezana lju-bezni, strasti in univerzalnim samoizpraševan-jem in mestoma tudi destrukciji. Ognjeni žar me spominja na Tomšičev roman Ti pa kar greš, kjer je prvoosebni pripovedovalec mladostni satir, ki gleda iz svoje individualistične pozicije na žen-sko. Jo ne mistificira, ne poskuša je razumeti, do nje se vede iz pozicije močnejšega, iz posebne hipijevske perspektive. V Ognjenem žaru pa je prvoosebni pripovedovalec zrel pisatelj, ki ne samo, da zna prisluhniti ljubezni, temveč ga ta tudi determinira, harmonizira ali pa sili v večne notranje boje, ki so globoke psihološke narave. Ljubezen v Ognjenem žaru je večdimenzionalna; veže se na Njo in na etično problematiko, hkrati pa je tudi arhitekturna značilnost avtorjeve romanskne poetike. Tomšič kot izreden mojster jezika to ljubezen odločilno vklaplja v magijo in univerzalen obred ploditve in smrti oziroma razkola. Ker nismo vajeni takega načina pisanja pri omenjenem avtorju, ki v resnici ljubi distan-co in ločuje med realnim telesom snovi in med njeno literarno realizacijo, lahko mimogrede zai-demo v položaj, ko se nam zdi taka izpoved pre-več ali kar nalašč soisticirana, patetična itd. Ven-dar pa ob globljem premišljevanju pridemo do zaključka, da je ljubezen med Njo in Njim v vsej mimetični moči, kjer se ji dodaja tudi druge ko-notacije, kjer se išče tista "prava" duhovnost, ravnotežje, očiščenje po vrtincih strasti in obu-pa dveh zaljubljencev, ki pripadata tudi dvema različnima svetovoma. Ognjeni žar je gotovo ti-sto, kar si želimo, saj se odločilno postavlja zo-per arhitekturni formalizem in išče svoje no-tranje silnice prav v temeljni mitološki struktu-ri: ljubezenskem razmerju med Njo in Njim. PRIMOŽ ZEVNIK 1995 MAJ, JUNIJ KULTURA GLASBA DRUGA GODBA estival Druga godba vstopa v drugo de-setletje rednega pojavljanja in tako pred-stavlja pri nas nadvse redko vsakoletno gla-sbeno prireditev. Tudi letos se nam v poletnem gledališču Plečnikovih Križank obeta bogat pro-gram izvajalcev z vseh koncev sveta in nadvse različnih glasbenih zvrsti. Ob tej priliki smo se po-govarjali s programskim vodjo Druge godbe, Bogda-nom Benigarjem. Druga Godba vstopa v drugo desetletje svojega rednega poja-vljanja. Čemu lahko pripišemo redno vsakoletno prisotnost festi-vala kljub nekomercialni in netržni usmeritvi? Mislim, da festivala ne bi bilo, če ne bi bilo izdatne podpore države in vsaj doslej podpore Mesta in ŠOU-va (študenti imajo popust!). Pomembno je bilo, da je bila po razpadu Centra Interesnih Dejavnosti Mladih Glasbe-na Mladina Slovenije pripravljena prevzeti prireditev, tako da je v zadnjih 4 letih organizator. S tem se je kontinuiteta ohranila. Tudi ljudje, ki so delali pri CIDM-u, so še naprej sodelovali v programskem odboru Druge godbe pri Glasbeni Mladini Slovenije kot organizatorju. Tako se je tudi s pro-gramskega vidika ta kontinuiteta ohranila. Kakšni so kriteriji pri izbiri nastopajočih? Trudimo se, da bi iz glasbenih zvrsti, ki so za nas zanimive, izbrali najboljše. Edino na ta način je mogoče privabiti dovolj obiskovalcev. Kriteriji so prepuščeni programskemu odboru oziroma meni kot umetniškemu direktorju, ker mi je pač zaupano to mesto s strani kole-gov. Kriterije oblikujem tudi z nasveti ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo nasploh in imajo vpogled v trenutno stanje. Glede na to, kar ponujajo ostali podobni festivali v Evropi, je kvaliteta glasbe na Drugi Godbi pri-merljiva s kvaliteto teh festivalov. Druga godba je manjši festival in ne moremo imeti vsako leto tistega, kar si želimo. Tako je enkrat pouda-rek na eni glasbeni zvrsti ali glasbi z določenega konca sveta, drugo leto pa pride na vrsto kaj drugega. Poskušamo biti čimbolj pestri, glede na možnosti, ki jih imamo. Kakšen je glasbeni okvir, ki ga še zajema Druga Godba? Zdi se mi pomembno predstaviti glasbo, ki ni prisotna v redni po-nudbi v Ljubljani oziroma Sloveniji. Poskušamo tudi slediti trendom, za katere mislimo, da so dovolj relevantni v smislu, da črpajo, recimo, iz afro-ameriške tradicije itn. Ali to pomeni, da avtomatično odpadejo vse popularnejše zvrsti? Ne razmišljam toliko o zvrsteh, ampak bolj o posamezvnih izvajalcih, ki so na voljo, ne glede na to, katere glasbene zvrsti so. V fcončnem izbo-ru gledam seveda na to, da stvari le ne bi bile preveč enolične, da ne bi bilo, recimo, pet skupin iz Afrike... Tu nekje se gibljem. Če bi imel ugod-no ponudbo, tako v finančnem kot glasbenem smislu, se ne bi odrekel niti pop koncertu. Konec koncev ima Cheb Mami, ki nastopa letos, že dosti elementov popa in tudi v preteklosti so že nastopile popularne skupine, recimo Pixies. Če bi imel ponudbo za Morphine, bi šel v to. Torej nimam načelnih zadržkov. Če bi se ponudila priležnost, da tudi mi ustvarimo dobiček in ga vložimo v naslednji festival, bi Iahko še malce razširili pro-gram. To bi bila odlična poteza. Večina teh festivalov, vsi WOMAD festi-vali, pa ti večji festivali, ki so člani evropskega združenja EFWMF (The European Forum Of Worldwide Music Festivals), kot je sedaj Druga god-ba, se trudijo, da imajo vsaj eno zvezdo, če že ne z MTV-ja, vsaj ime, ki ga ljudje dovolj poznajo. Kako Glasbena Mladina najde stik s tujimi agenti? Glasbena Mladina je sicer organizator, a ima več dejavnosti in Druga godba je ena teh, za katero sem jaz zadolžen. Se pravi, da vzpostavljam vse stike z agenti. To delam sedaj tretje leto. Pravzaprav sem podedo-val stike, ki so bili že vzpostavljeni, le da smo jih v zadnjih letih razširili z vključitvijo festivala v EFWMF. Center oziroma pisarna združenja je sedaj v Belgiji in vsako informacijo o katerem koli izvajalcu lahko do-bim prav tam. Torej prihajajo ponudbe iz tega centra? Ne, ponudbe prihajajo neposredno iz agencij, ker jih Forum tudi obvešča o svojih članih. Tako agencije vedo, kdo v Sloveniji organizira festival ali prireditev, ki je zanje zanimiva in pošljejo svoje ponudbe. Seveda so ponudbe prihajale tudi preden je Druga Godba postala član EFWMF. Naš status se je izboljšal, ker več izvajalcev sedaj ve, da lahko nastopijo tudi v Sloveniji. Po drugi strani so z vključitvijo v EFWMF fi-nančne ugodnosti manjše, ker Slovenijo že smatrajo kot del Evrope. Prej se je bilo možno zaradi nižjega življenjskega standarda bolje pogajati. Recimo, da nas sedaj primerjajo s Portugalsko. Če gre za veliko ime, pa pogajanj skoraj ni. Kako pa se potem Druga Godba pokriva finančno? Tako kot si že uvodoma rekel z donatorji ali...? Eno so donatorji, to so Ministrstvo za kulturo, Mestni sekretariat za kulturo in ŠOU, velik del se pokriva z vstopnicami, medtem ko privat-nega kapitala, sponzorskih vložkov skoraj ni. Vsako leto jih nekaj si-cer je, ampak so skoraj neprimerljivi z ostalimi viri. Prejšnja leta sta prireditev posnela televizija in radio. Lani je TV Slovenija neposredno prenašala otvoritev. Posamezni na-stopi niso posneti, niso arhivirani, bile so le posamezne reportaže kul-turne redakcije. Radio Slovenija je vse koncerte posnel in tudi predvajal. Tudi letos naj bi bilo tako s tremi koncerti. TV Slovenija pa bo prenašala nastop Kolumbijke Toto La Momposina. Rad bi povedal, da se mi zdi zelo čudno, da se aprila, ko so pogodbe z nastopajočimi takorekoč že podpisane, pogajam z Radiom o snemanju določenih koncertov. Tako na nek način izsiljujem izvajalce, da pridejo za isto ceno, čeprav je povsod po svetu običaj, da radio oziroma tisti, ki koncert snema, organizatorju plača 30% honorarja za nastopajoče. Pri nas to še vedno ni možno. Mislim, da bi moralo obstajati določeno za-nimanje, tako na televiziji kot na radiu, govorim o nacionalnih medijih, da se že jeseni, preden se sestavi program, pogovorimo o pokrivanju festivala. Ne enega nastopa, ampak celotne Druge godbe. S tem bi imel boljši izhodiščni položaj, predvsem manj opravičevanja in prošenj izvajalcem in njihovim agentom. Če je interes TV Slovenije, da Brane Rončel enkrat na mesec pripelje enega ali več izvajalcev v studio in jih posname, res ne vidim, zakaj ni večjega zanimanja za Drugo godbo. Menim, da so naši programi enako, če ne celo bolj kvalitetni kot pro-grami, ki imajo na nacionalnih medijih vso potrebno podporo. JANEZGOUČ MAT. TUNIT 1995 GLASBA • KULTURA ii THE KLIZMATICS V SLIKI IN BESE Cheb Mami je ime, ki je v evropskem in tudi sveto-vnem merilu že tako ve-liko, da koncert že sam po sebi stoji. Cheb Mami je ob Khaledu najbolj poznan alžirski glasbenik, amba-sador alžirske glasbe in sploh arabske kulture v Evropi in v svetu. Prihaja s svojo standarno sedem člansko zasedbo, gre za elekrično verzijo glasbe, ki sicer izvira iz ljudskega izročila (rai). Drugi večer nastopajo The Klezmatics, ki so izredno eksponirani v glasbeni zvrsti, ki se ji reče klezmer, njihov gost pa bo Ferus Mustafov, ki je pred izdajo prve plošče za zahodno tržišče in to bo promocija njegovega uspeha v Evropi. Oboji imajo nekaj skupnega. Tako Židje kot Cigani, kamor koli so se selili, so se asimilirali in prevzeli glasbeno tradicijo novega okolja in jo združili s svojo glasbeno identiteto. To bo letos edini evropski festivalski nastop Ferusa in Klez-matics. Nekaj skladb bo z njimi zaigral tudi kitarist Marc Ribot, ki bo nastopil tudi z lastno zasedbo Shrek. Celovečerni nastop bo pripadel tudi trenutno največji kolumbijski glasbenici Toti La Momposini, ki prav tako prihaja s svojim ansamblom. Odkril jo je tako-rekoč kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, ki jo je pripeljal s seboj na podelitev nobelovih nagrad leta 1982 v Stockholm. Za tem jo je pod svoje okri-lje vzel še Peter Gabriel, saj je njene plošče izdal pri založbi World Music. V ko-lumbijski glasbeni tradiciji se prepletajo tri različne kulture, avtohtona indijan-ska ter z njo španska ter afriška, ki je tja prišla s sužnji. Toto ves svet pona-zarja na svojih nastopih, obogatenih s tipičnimi kolumbijskimi ritmi. Dandanes so The Roots ena najbolj iskanih hip hop-ovskih koncertnih atrakcij in le nekaj dni po ljubljanskem koncertu jih čaka nastop na prestižnem festivalu v Glastonburyju. Osnovna glasbena ideja The Roots je, da sta jazz in hip hop gla-sbeni praksi, ki vlečeta inspiracije iz vsakdanjega življenja, da je ta glasba živa in da jo je treba igrati v živo in se prepuščati trenutnemu navdihu. Dejstvo, da so fantje odlični inštrumentalisti, da je Black Thought prvovrsten rapper in da The Roots premorejo kritično distanco do vsega, kar počnejo, je dovoljšnje zagotovi-lo, da bomo v Križankah priča pomembnemu koncertnemu večeru. Kot predskupina bodo nastopili domači Heavy Les Wanted, ki združujejo vse elemente sveže organske plesne glasbe (acid jazz, funk, hip hop, reggae...) Glasbena mladine Slovenije predstavlja 11. mednarodni festival DRUGAGODBA član EFWMF (The European Forum of Worldwide Music Festivals) Ljubljana, Križanke 10.- 17. junij 1995 10.junij ob 2O.OO CHEB MAMI (Alžirija) 13. junij ob 19.30 2.2.2.7. (Slo) MARC RIBOT SHREK (ZDA) THE KLEZMATICS in posebna gosta FERUS MUSTAFOV in MARC RIBOT (ZDA, Makedonija) 14.junij ob 21.00 STELLA RAMBISAI CHIWESHE (Zimbabve) 1 S.junij ob 20.00 SAVRINSKE PUPE EN RAGACONI (Istra) ŠKOJI (Korčula) TAVAGNA (Korzika) 17.|unii eb 21.00 TOTO LA MOMPOSINA Y SUS TAMBORES dodatni koncert 21.junij ob 20.00 HEAVY LES WANTED (Slo-Ita) THE ROOTS (ZDA) 1995 MAJ.JUNIJ KULTURA KOMPARATIVIST NA RAJZO GRE Študentje primerjalne književnosti in literarne teorije jemljemo svet re-sno. Če kdo omeni Ijubezen, začnemo šteti do primerno visokega števi-la in sežemo po Freudu. Če kdo omeni strahotne učinke tople grede, pokličemo Ala Gorea in mu naročimo, naj si stvar podrobno ogleda in napiše knjigo o ekoloških problemih. In če kdo omeni absolventski izlet, se vzvišeno nasmehnemo in plju-nemo. Da bi se šli nekakšne mlade turiste nam je vsekakor premalo. Treba je misliti na domovino, umetnost, duha in pečene kruhke s če-snom, torej na to, da se mora komparativistika odpreti, da nujno potre-buje dotok informacij iz prve roke. Idealna potešitev teh želja so študentske izmenjave. Take, kakršne so danes v širnem svetu, pa tudi na nekateri fakultetah in oddelkih (ki smo jim neskončno zavidali) povsem običajna reč. No, in ker so nas poleg ostalega zanimali predvsem pečeni kruhki s česnom, smo se odločili, da navežemo stike z domovino te prehrambene enote - Irsko. To je bilo vsekakor mukotrpno in čas konzumirajoče početje (Irce pripraviti do usodnega "da", zbrati propagandni material o Sloveniji, poiskati sponzorje, organizirati pot, pripraviti 30 ur predavanj o sloven-ski literaturi, gledališču in umetnosti nasploh, najti prostor za preda-vanja, ki ga na Filozofski fakulteti seveda ni, prepričevati manj inteli-gentne in bolj lene kolege, da se jim ni treba odreči sodelovanju pri iz-menjavi zaradi strahu, da bomo na poti proti Irski padli čez rob sveta,...) Ampak kaj - ko je bilo vse urejeno, so nam irski kolegi sporočili, da v svoji nesposobnosti niso zbrali dovolj denarja. Na srečo smo se z oddelkom za angleško literaturo (irsko literaturo, pisano v angleščini) na univerzi v Galwayu uspeli dogovoriti: oni nam vseeno organizirajo predavanja in ostale akademske usluge, mi pa po-vabimo enega njihovih profesorjev, da pride v Slovenijo in tu naveže akademske, literarne in osebne stike, zanimive za njihovo stran. Na poti smo se>za tri dni ustavili v Londonu, kar je bilo nujno. Če želiš spoznati irskega duha (s tem pa tudi literaturo), pa nimaš pojma o Angliji, je tako, kot da bi hotel spoznati Slovenijo, pa za Jugoslavijo še slišal ne bi. Potem smo prišli na zahodno irsko obalo, v Galway in padali po tleh. Mestece s približno petdeset tisoč prebivalceV, živo kot da jih ima petsto tisoč. Osupljiva kolekcija ljubkih pubov, kjer vsako noč igrajo irsko gla-sbo. Dinersi in cafEji s hrano za bogce in še odprti skoraj celo noč. Art Centre, nekakšen mali Cankarjev dom. Druid Theatre, znan po vsem sve-tu. Trgovinice, da se moraš s kolom po glavi, drugače bi te nakupovalna mrzlica pripeljala v prerani grob. Kar naprej festivali. Še eno gledališče, neizgovorljivo, ker uprizarjajo dela v Irščini. Starinsko mestno jedro, pre-pleteno s kanali deroče vode. Katedrala, ki je nevsiljiva tišina svetlobe. Pacifik in galebi. Peščene plaže. In veter, sneg in dež. Ah, in ljudje! Iščeš to in to, pa ne najdeš in zmedeno gledaš po ulici - v trenutku se bo našel kdo, ki te bo pospremil do zaželjenega mesta. Lastnik hostela, v katerem smo spali, nam je ponudil, da bi nas spravil na radio in v kakšen časopis - in nas tudi je. Sediš v pubu, obdan s soslovenci, pa se niti najmanj ne počutiš izolirano - kak Irec ti prikima, drugi pomežik-ne, tretji se spusti s tabo v globoko debato. Tudi na univerzi so nas sprejeli z nevsiljivo uslužnostjo. Vrata v pre-davalnice so nam bila odprta, prav tako v knjižnico, nasveti, kaj si nuj-no moramo ogledati in prebrati, so padali ko toča po prleških vinogra-dih. Prav deževja informacij smo se najbolj razveselili, saj smo prišli do najbolj zaželjenega: informacij iz prve roke. Te resda največkrat niso bile podane s pretirano švabsko eksaktnostjo, česar pa ob kozarcu Guin-nessa tako ne moreš pričakovati. Vzdušje na predavanjih, ki so jih organizirali posebej za nas, pa je bilo dosti bolj profesionalno. Najprej tipološki pregled irske zgodovine, iz katerega smo se (med drugim, seveda) naučili, da nismo samo Slo-venci čudaški. Ste vedeli, kolikokrat so bile na irskem otoku vstaje? Prevečkrat, da bi jih lahko jemal resno. In kaj so vrli Irci storili, ko so dobili neodvisnost? Drug drugega so se lotili s topovi. V nadaljnih pre-davanjih se je pokazalo, da imajo podoben odnos do življenja na splošno. Na svoje nacionalno gledališče, svetovno znani Abbey Thea-tre, so sicer zelo ponosni, hkrati pa se jim je od nekdaj zdel precej angleški, zatorej sumljiv. Tako kot njihova vrhunska literatura. Ravno taki podatki pa so nas najbolj navdušili. Ko ti nekdo zaupa: "Irci smo strastni rimo-katoliki in imamo krepko negativno nataliteto," ali pa: "O'Brien je bil nedvomno prvi postmoderni pisec na svetu, mo-goče je bil pa samo čudak," ne moreš drugega, kot da se čudiš veliki meri samokritičnosti in posebnemu smislu za humor, brez poznavanja katerega tudi irske literature ne moreš razumeti. Zanimivo si je bilo tudi ogledati, kako je s prostorsko stisko na od-delku za angleško literaturo. Reveži profesorji se stiskajo vsak v svojem kabinetu, postdiplomci imajo samo en prostor, cel oddelek ima samo eno računalniško sobo in en sam prostor za gostujoče profesorje. Grozno, grozno... standard irskih univerz je torej precej višji od našega, čeprav isto ne velja tudi za splošni ekonomski standard. Irski del "izmenjave" se je torej odvil nadvse fino, pa tudi slovenski del - čeprav skrčen na obisk profesorja Tadhga Foleya - ni bil od muh. Tadhga (beri: tajga) smo obložili z zbirko angleških prevodov sloven-ske literature, ga popeljali po raziskovalni institucijah in Sloveniji na-sploh. Poslušali smo tudi njegovo predavanje "Gender and Nation in 19th century Irish fiction", ki ga je imel pod pokroviteljstvom društva za primerjalno književnost v prostorih SAZU. In ne le, da se bodo bodoči komparativisti odslej lahko vsako tretje leto izmenjali z Irci, še cel kup drugih dobrot smo pridobili z izmenja-vo, med drugim tudi vabilo galwayskega poletnega gledališkega festi-vala, ki velja eni izmed produkcij SOU. Vse to pa ne bi bilo mogoče brez pomoči študentske organizacije uni-verze, ministrstva za kulturo, študentske organizacije FF, ministrstva za šolstvo in šport, Adrie Airways, urada vlade za informiranje, sloven-skega PEN-a, založbe Mihelač in založbe Co Libri. Vsem se še enkrat zahvaljujemo. Ah, seveda! Za sponzoriranje se zahvaljujemo tudi GP Vič in GP Lju-bljana, vam dragi bralci pa zagotavljamo, da je hrana, ki jo kuhajo v teh podjetjih, še boljša od njihove dobrote. JAKOBJASAKENDA MAJ, JUNIJ 1995 GLASBA • KULTURA Q ZA DIMITRO, TIAAAIN MARKA GLASBENIPOTEP PO LONDONU 7 m^^^ akšnega prijatelja boste na prvi sprehod po Londonu go- T J tovo najprej peljali od Buckinghamske paiače do Trafalgar M^^ Squara. Na kratko bosta pomahala Charlesu I., ki M ^L^ zamišljeno jezdi svojega konja pod Nelsonovim spome-m ^K nikom (katerega se seveda spominjate še iz angleške vad-nice za šesti razred), nato pa jo bosta zložno mahnila po Whitehallu do slovitih Houses of Parliament in do VVestminstrskega mostu. Po-kazali mu boste The Clock Tower, ki se vzpenja nad parlamentom, morda ga boste peljali še do kipa Oliverja Cromvvella, nato pa se bosta postavila na most in mencala na mestu. Nestrpno boste pogledovali na veliko uro na stolpu, ki bo kazala, recimo, deset do šestih, okrog vaju se bo nabiralo čedalje več ljudi in čez nekaj minut, ko bo vašemu prija-telju postalo dolgčas, se bo zaupno nagnil k vam in vas pobaral, ali ni to slučajno obljubljena avtobusna postaja. Najprej boste osupnili, pot-lej pa zarenčali nanj nekaj podobnega kot: "Ne, trap, čakava, da nama zapoje Big Ben." In ko se bo Big Ben oglasil točno ob uri, bo tudi vašemu prijatelju postalo jasno, da iti v London in zamuditi velikega B pomeni zamuditi London in da si boljšega uvoda v glasbeno popo-tovanje po Londonu enostavno ni mogoče zamisliti. Zvočno kuliso Londona poleg zvonov različnih cerkva, šumenja Temze in avtomobilskega hrupa ustvarjajo številni umetniki ulice. Stari mož z laino, natanko takšen, kakršni bi naj obstajali samo v filmu; mladi plesalec oblečen v skafander, ki ob sferični glasbi, vijoči se iz kasetofona, izvaja nekakšen obredni ples. Glasbeni spremljeval-ci raztrganega slovenskega študenta, ki se sprehaja po Londonu, so Bobu Dylanu podobni pevci po katakombah podzemske železnice, mladi kodrolasi rockerji oboroženi s kitarami po parkih, študentje akademije za glasbo, ki pilijo svoje programe v atriju Covent Gard-na. Pomembno: vrsta za nastop v najboljšem kotičku je dolga, čas nastopa je omejen, denarja pa je kot pečka. Glasbeni sladokusec ima v Londonu kaj slišati. Londončani vam bodo ponosno našteli kje, kam in kod. Koga in zakaj boste izbrali sami. THE SOUTH BANK CENTRE Največji kulturni center v Londonu je v neposredni soseščini postaje Waterloo. Tam se na ličnem kupčku gnetejo Royal National Theatre, National Film Theatre, Hqywardgallery, Purcell Room, Queen Elizabeth Hall, RoyalFestivalHall'mMuseumqftheMovingImage. Najbolj pomem-bna postojanka glasbenega potepa je seveda Royal Festival Hafl. Predno se s prijateljem prebijeta do nje, je treba dobiti boj s kupom knjigarn, pro-dajaln plošč, raznoraznih slikarskih in fotografskih razstav ter glasbenih delavnic (katerih udeleženci izvabljajo čudne zvoke iz še bolj čudnih in-strumentov), ki vaju bodo na vsakem koraku skušale zvabiti s poti. Ko se prikopljeta do blagajne, se lahko zgodi, da je program kon-certa, ki sta si ga na koledarju prireditev označila že ne začetku me-seca in sta se ga še posebej veselila, zamenjan. Zato je nujno, da se ozreta na tablo, ki oznanja spremembe. No, ampak to pot sta imela srečo - vajina priljubljena pianistka/violinistka/sopranistka itd. je tu, skupaj z orkestrom, ki bo v drugem delu sporeda izvedel vašo najdražjo simfonijo. Stopita do okenca, izvlecita vse dokumente, ki jih premoreta, in s trdnim glasom zahtevajta: 'Student Standby, ple-ase.' Pri tem vam je kristalno jasno, da beseda Standby seveda ne pomeni stojišča, temveč le najbolj poceni karto, študentsko seveda. Takšna karta vas bo ob običajnih koncertih stala okrog pet funtov, kar pomeni prevedeno v slovenščino okrog jurja. Tauž'nt, no, če že hočete kraljevsko slovenščino. Dvorana prijetno spominja na Gallusovo dvorano v Cankarjevem domu, Ie...nekoliko...m7i? je (sprejme do tri tisoč poslušalcev). Ven-dar je prijetno polna okrog in okrog in to občutek velikosti zmanjša. Prijeten je tudi občutek, da je študent gospod. Neštudentje, ki želijo priti v dvorano po najnižji ceni, ki je enaka študentski, namreč sedijo na zborovskih praktikablih za orkestrom in zvedavo zrejo v dirigenta. Stik občinstva z nastopajočimi je dober. Temperatura v dvorani narašča s temperaturo na podiju. Po zadnjem taktu, ki še nekaj sekund odzvanja po dvorani, se oglasi navdušeno ploskanje. Najbolj nestrpni poslušalci odidejo, še preden uspe dirigent oditi z odra (ahhh, torej so te balkanske navade razširjene po vsem svetu in ne le pri nas!), večina občinstva pa vztraja na sedežih, ploska, topota in vpije. Gospa tri vrste pred vama od navdušenja vstane in ploska stoje. Njenemu možu je nerodno, vleče jo za desni rokav, naj sede. Ona vztraja. On se zgrbi na velikost palčka in se dela, da ne spadata sku-paj. V enem samem mesecu lahko v Royal Festival Hall poleg nastopa TheLondon Philharmonics, ki domujejo v tej dvorani, poslušate tudi ostale velike londonske orkestre: BBCSymphony Orchestra, The Or-chestra ofThe Roval Opera House, Philharmonia Orchestra, Royal Philharmonic Orchestra. Nastopijo pa seveda tudi gostujoči orkestri, kot na primer Brnskajilharmonija, Berlinskajilharmonija ali na kon-tinentu tako dobro znani Wiener Philharmoniker. Glasbeno ponudbo South Banka dopolnjujeta PurcellRoom za tri-sto poslušalcev, v kateri večinoma nastopajo komorne zasedbe, in Queen Elisabeth Hall, ki s tisoč sedeži predstavlja primeren ambient za skupine, ki so prevelike za Purcell Room in premajhne, da bi na-polnile Roval Festival Hall. V obeh prirejajo tudi različne jazz kon-certe, predstave in okrogle mize. THE BARBICAN CENTRE Na drugi strani Temze, v Barbican Concert Hallu, domuje London Symphony Orchestra, ki vsako sezono svoj koncertni program posve-ti enemu samemu skladatelju. Barbican je manjši in bolj domač, v preddverju skupina komedijantov izvaja kabaret, poslušalci sedijo na tleh s kozarci v rokah in jim mečejo drobiž. Medtem ko pošljete prija-telja po študentske vstopnice za Koncert, se tudi sami zavalite na tla in premikate v čevljih otrple prste. Ko je konec kabareta, pocinglja zvonček in opozori, da je čas, da se poslušalci odpravijo v dvorano. Sedete v prvo vrsto in se obrnete okrog - dvorana je manjša, a prijet-na. Občinstvo pričakujoče mrmra. Na odru se pojavi klavirski duo, ki je čudovito uigran. Škoda, da se nekateri v publiki ne znajo zadrža-ti in vedno kašljajo ravno na najbolj napetih mestih. To povzroči občutek naveze med umetnikoma in vsemi tistimi poslušalci, ki jih kašljanje moti. Ob koncu koncerta navdušena publika pianistov ne spusti z odra. »NOW THEY KNOW HOW MANY HOLES IT TAKES TO FILL THE ALBERT HALL,« so ganljivo prepevali svoje čase Beatli. V Angliji se seveda vse zač-ne in konča pri kraljevski družini. Albert Hallje bil zgrajen y času, ko je bila kraljevska družina še kraljevska. Ko je kraljica Viktorija 1868 leta polagala kamen za stavbo, ki naj bi se imenovala Hall of Arts and Sdence, jo je v spomin na svojega liubljenega moža prei-menovala v Albert Hall. Najbrž si ni predstavljala, da bodo v tej po-svečeni dvorani, kdaj uprizarjali boks tekme (ki potekajo tu že od leta 1919) ali še huje, v novejših časih vvrestling. Resnici na ljubo, v Al-bert Hallu kdaj pa kdaj zamenja borilne športe tudi glasba. Od srede julija do srede septembra, ko potekajo Henrv Wood Promenade Con-certs, popularno imenovani TneProms, ki jih organizira BBC, izvajajo pa BBC Philharmonics in razni gostujoči orkestri, si čakajoči na kar-te prinašajo s sabo blazinice, ki jim omehčajo dolge ure v vrsti. Za zadnji koncert v seriji, Last Night ofthe Proms, so karte razprodane že tedne vnaprej. Višek večera je skladba, ob kateri vzvalovijo zasta-vice in nabito polna dvorana (pet tisoč tristo ljudi) z orkestrom navdušeno prepeva nesmrtne verze Land o/Hope and Glory. To je večer, na katerem tudi Angleži, ki sicer glasno zatrjujejo, da so zo-per vsak nacionalizem, pokažejo svojo pravo barvo. GOD SAVE THEIR QUEEN Vajin uvodni sprehod po velikih dvoranah Londona se je zaključil. Pubi so se zaprli že ob enajstih in s prijateljem sta se že pred dobro uro naveličala potikati po malo manj svetlih ulicah in parkih in čakati, ali vaju bo kdo napadel. Počasi se odpravita domov in ravno še ulovita zaključek programa na televiziji. Če bi bila v Sloveniji, bi vaju v lahko noč pospremila tivolski deček in Ijubljanski grad, tu pa vam bo BBC zaokrožil dan in dopolnil zvočno podobo dežele z državno himno. Zakaj samo kraljico, se sprašujete med zehanjem in mimogrede pove-ste ugasnjenemu televizorju tisto lepo staro Ne vrag (zeh) le sooooo-sed (zeeeeeeeh) boooooo - # SUZANAOGRAJENŠEK 1995 MAJ, JUNIJ KULTURA PLES M ELO, predstava, kjer je telo igralo samo sebe M. in se izeubilo v vlogi predstaviti NEBOJŠO ^^IVANOVICA. Ali pa je ta plesno-gledališki projekt igra z naslovom "Kdo vse si upa igrati gledališče"? In vabilo.- se greš tudi ti. Pojdi, saj ni težko. Plesno-gledališki dogodek se je zgodil v Kapelici K4, v katero nas je peljal lastnik telesa in hkrati avtor do-godka. Vstopali smo posamezno in avtor-plesalec-igralec je ob vsaki določitvi prostora za sedenje, s plesnimi figurami določe-val še prostor sam in s tem že kazal na svojo zamisel figuracije telesa. Ko je končal s tem, je nadaljeval s predstavo ali pa z njo tudi šele začel. Z velikim pričakovanjem sem čakala na oživitev figure Grege Kamnikarja, ki je bila prisotna ves čas ob našem prihajanju v kapelico, vendar ni oživela v igralsko-plesnem smislu. Zazdelo se mi je, da je prisoten kot živ odrski rekvizit, živ le biološko, da diha, in ko je res odvečen, se sam premakne brez pomoči odrskih dela-vcev. Dogodek, ki bi ga lahko označili s terminom psihodrama, ki ima namen razčistiti skozi svoje telo s samim sabo v tistem, kar skriva podzavest. V tej psihodrami je protagonist sam tudi režiser in ko-reograf, sebi oziroma svojemu telesu določa in postavlja meje prika-zanega ter hkrati tudi dopušča nepopolnost iskanja izraza. Vsebi-na so vprašanja slehernega individuuma v zavestnem vstopu v svet, že zbanalizirana vprašanja o vlogi v družbi, o smislu obstoja, o obliki delovanja, o nadrealnem. Ta pripoved se konča s prvo ci-gareto, ki je vstopnica in identifikacija s svetom odraslih. Protago-nist Ivanovič prevzet od lastne usode, naslanjajoč se na intuicijo, raziskuje po svoji psihi, kar je v svojih letih nabral egoobre-menjujočega balasta in se ga osvobaja pred nami, vsega tistega pač, kar straši po Ijudeh od Freuda naprej, ko jaz in nadjaz prihajata v konflikte in stresne situacije, ki preraščajo v komplekse in frustra-cije. V sebi išče potlačeno in to s svojim telesom rešuje pred našimi očmi. S svojim telesom oblikuje vsebine svojih občutij, misli, zaz-nav, predstav, simbolov. To je primarnost psihodrame, ki vidi svojo osnovo v telesu in njegovih lastnostih in možnostih, ki so same na sebi vir neverbalne komunikacije, ki je v človekovem razvoju sekundarna. Govor se v predstavi omeji na zlogovanje, ki prehaja od izrazito tihega do glasnega, skoraj vpi-tega tona. Zdi se, da s tem stopnjevanjem narašča pomembnost povedanega, tu je tudi vrh dramaturgije, kajti očitno je, da je bistvo povedano in rešeno, čeprav je nerazumljivo prav v pomenu bistva. To kaže na pomožen vir informacij psihodrame, katere vir obliko-vanja vsebin je telo. Od telesne komunikacije si želimo predvsem to, da bi bila lepa v smislu umetnosti, kajti razumevanje gest telesa je v resignaciji, da bi bila spremenjena v plesno konstrukcijo. S tem je prenesena iz praktično-sporazumevalnega ali praktičnega dela življenja v estetski del, v umetnost, ki nastopa kot edina sprejem-ljiva. Zal ne morem reči, da ja Nebojši uspelo pokazati prvinskost telesa, ker mogoče ni znal izbrati prave simbolike, pokazal pa je, da obvlada svoje telo v plesno-ekspresivnem smislu. Zanj in za njego-vo telo bi bilo boljše, da se prepusti voditi kolegom koreografom. 0 plesu v predstavi. Izhodičše mu je lastno telo v prostoru (na-rejenem po njegovi predstavi) in vse, kar lahko z njegovimi lastno-stmi doseže: ritem, tempo, znanje, disciplina, lastni umetniški izraz, vzdržljivost. S pripovedjo svojega telesa ne preseže. Telo se le pri-lagaja njegovim zahtevam izražanja - prikazovanja notranjosti - in izgublja njegove možnosti izražanja plesne usklajenosti, ustvar-janja, kjer bi v smislu umetnosti pokazal bistveno več, saj je vse-skozi čutiti njegovo veliko plesno senzibilnost, ki se žal izgublja v njegovi preveliki afirmiranosti. Plesni del preveč podreja namenskim vsebinskim kretnjam in zaradi tega izgublja lastno senzualnost. Skozi prostor se izgublja pod pritiskom teatralnega, preveč išče oder v prostoru in na njem nastopa, še posebej v gledališkem delu. Prostor ne obvlada tako kot kaže na samem začetku, ko vodi gledalce v prostor in vsakemu nameni plesno figuro. TELO naj se za vedno osvobodi neprijetnega v sebi in zaživi brez predsodkov v sebi. Potem bo prišla na dan vsa njegova intimna in čustvena komponenta izraza plesne umetnosti. KARIAŽELEZNIK DUMB TYPE V Cankarjevem domu je aprila gostovala skupina japonskih vizualnih umetnikov, arhitektov, računalniških programerjev, glasbenikov, plesalcev in igralcev z imenom Dumb Type. Sku-pino so ustanovili študentje likovne umetnosti s City Art Colle-gea iz Kyota. Marko Peljhan v gledališkem lističu o njihovem ustvarjanju piše : " Skupina je že leta 1984, ko je nastala, v svojem ustvarjanu dotaknila oblike performancea in ji v štirih novih delih vgradila novo logiko, ki je upoštevala zelo natanč-no definirano videnje modernosti, ki je bilo radikalno in poetič-no. Refleksija stanj duha modernega človeka v povezavi s teh-nologijo, svojim socialnim okoljem, arhitekturo, fizikalnimi fe-nomeni... se je v njihovih performansih, inštalacijah, videih, tiskanem materialu, koncertih, televizijskih oddajah in petih večjih delih, vedno pokazala kot temeljeni trenutek raziskave, v kateri so ti japonski umetniki z natančnostjo inženirjev uspe-li v opazovalcu, gledalcu in sodelavcu sprožiti mehanizme avto-refleksije njegove osebne "modrenosti" - stanja, v katerem tre-nutno živi." Projekt, ki so ga predstavili v Ljubljani, S/N delo v večih fa-zah, je po njihovih besedah poizkus preboja "zidu tisočletja", ki ga razumejo kot preletavanje posameznikove pokrajine si-gnalov in hrupa. Verjamejo, da ima Umetnost moč preboja in da lahko ljudi opogumi. In kakšna je inštalacija multimedialni performace, kot so projekt S/N sami označili? Glede na predstave in performanse, ki sem jih videla do sedaj nekaj povsem drugačnega. Ne samo zaradi visoko razvite tehnologije, ki kljub čistosti svoje forme in neulovljivosti logike zraven sebe prenese in ne odžira pozor-nosti socialno- humanim, poetičnim, političnim in kar je še raz-sežnosti, ki nas definirajo. Človeku, skratka. Resda so tu v ospredju marginalci.- prostitutka (sex worker), s HIV virusom zaznamovan in eden neokužen homoseksualec, možakar s slabšim sluhom..., pa vendar. Zlitje, ki kljub politično-socialni perspektivi predstavlajnja akterjev ne zapade v didaktičnost, moraliziranje, poenostavljanje, politiziranje (oz. kolikor politika pač ni vse, kar smo in kar nas obdaja). Njihova ponotranjena poetičnost se na koncu izlušči kot presežek vseh poprejšnih različnih vidikov opazovanja samega sebe v času in prostoru. Najbolj navdušujoča je bila tako zelo raznobarvna paleta spo-sobnosti samo-odkrivanja, parodiranja in pred-stavljanja sko- MAJ.JUNIJ 1995 GLASBA • KULTURA OB GALA KONCERTU BIG BANDA RTV SLOVENIJA M^k ig Band je v sredo, 5. 4. 1995, slavil petdesetletnico Y m delovanja. To obeležje so glasbeniki proslavili z gala JLJ koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Pri-^^ reditev je bila že dolgo prej razprodana; tudi mhče ne more reči, da ni bila dobro zamišljena in izpeljana. Glasbeniki so po-trdili (visoka) pričakovanja, novi dirigent in umetniški vodja pozavnist Lojze Kranjčan, tretji po Adamiču in Privšku, pa se je izkazal tako kot dirigent in solist kot tudi sposoben aranžer. Koncert je bil razdeljen na dva dela: v prvem so kot gostje na-stopali predvsem popularni slovenski (jazz) glasbeniki, drugi del pa je zaznamoval eden od še živečih legend jazza, Toots Thielemans, neprekosljivi mojster na ustni harmoniki. Njegov nastop verjetno ne potrebuje velikih komentarjev, dovolj bodo že podatki, s kom je igral: Edith Piaf, Benny Goodman, Roy El-dridge, George Shearing, Quincy Jones; po njegovem prvem uspehu iz leta 1963 "Bluesette" še Paul Simon, Ella Fitzgerald in Billy Joel, če naštejem le najbolj znana imena. Tudi starost (73 let) mu ni vzela virtuoznosti in izjemno pretanjenega obču-tka za ta v jazzu dokaj nekonvencionalen in po krivici pod-cenjevan inštrument. Kot so bigbandovci napisali v prijazni brošuri, ki je pričakala vsakega obiskovalca koncerta: "Njegov prvi nastop v Ljubljani bo praznik za glasbenike in Ijubitelje jazza." Slabše pa so se izkazali slovenski gostje, prvi del je zbujal deljene občutke, predvsem pri vokalnih solistkah. Po odlični otvoritvi s skladbo Bojana Adamiča, "Vročina 41 stopinj Celzija", ki jo je prvi dirigent Big Banda uspel tudi osebno od-dirigirati, je sledila serija nastopov najvidnejših slovenskih jazz glasbenikov (ki smo jih končno imeli priliko videti na kupu). Najbolje se je izkazal Oto Pestner s skladbo W. Yorka "Every Day", slabše pa so se odrezale solistke. Mia Žnidarič, ki si je edina izbrala zares jazz skladbo, nekako ni bila razpoložena, poleg tega pa njen vokal ni bil dosti glasen; še najbolje se je odrezala Alenka Godec, vendar si je (žal) izbrala popularno skladbo "The greatest love of all", isto velja za Darjo Svajger, ki je prepevala eno od tem iz A. L. Webrovega musicla The Phantom of the Opera "All I Ask of You", slednji se povrhu še pozna, da v jazzu ni ravno doma. Podobno populistično so svojo točko zastavili fantje iz New Swing Quarteta: zapeli (sicer odlič-no) so potpuri uspešnic, ki jih res vsakdo pozna (Oh When the Saints itd.). Več inventivnosti je pokazal saksofonist Tone Janša, ki se je predstavil s svojo skladbo "Mea Parvitas", gla-sbeni vrhunec prvega dela koncerta pa je pomenila skladba di-rigenta Lojzeta Kranjčana, "Začinjeno s čilijem", kjer so se odlično izkazali solisti iz Big Banda: Ugrin, Kranjčan, Divjak ... Sklep prvega dela je bila skladba Bobbyja McFerrina "Dont Worry, be Happy", kjer so se združili vsi solisti, ki so do tedaj nastopili. Drugi del je bil v znamenju ustne harmonike, poleg Thielemansa pa velja omeniti še izvrstnega kitarista Grašiča, ki se je izkazal v duetu s starim mojstrom. Skratka, koncert je bil na visoki profesionalni ravni, morda se je pravim ljubiteljem jazza zdel neokusen predvsem izbor skladb za prvi del in nekateri gostje, vendar pa smo lahko za-dovoljni, da imamo v Sloveniji tako uigrano in sposobno ekipo glasbenikov, ki gotovo ne dela sramote na evropski ravni, na naši sceni pa ima za seboj kar petdesetletno tradicijo uspešnih snemanj in nastopov. Ekipa je mlada, dirigent ambiciozen in sposoben. Prihodnost obeta. MARUANDOVIČ zi različne medije (video, TV, gla-sba, gib). Najprej so me presenetili s parodičnimi pasusi, za katere so jim za vzgib služile pocukrane la-tino popevke, potem zopet odlično odparodirano ne-samo-evropsko omejeno percepcijo njihovega geografskega miljeja. V sosledju s prečiščeno in natanč-no računalniško animacijo so mi parodični vložki sprva, kljub zaba-vnosti, delovali kot tujki, neumeščeni virusi. Toda končna podoba prikazanega je brez dvoma potrdila in upravičila povezanost in nujnost vseh različnih zmesi in spojin. Tako v samo globoko bistvo zadetega in v vseh dimenzijah zajetega postmodernizma si sploh nisem znala predstavljat, kaj šele da bi to doživela s strani Japoncev! Prepogosta, prav nesramno razte-gljiva uporaba tega termina mi je mejila že na kletvico z omejeno ge-ografsko uporabo. Dumb Type so nam tako dali na vpogled kako (post)moderna doba razume sebe kot zlitje ne-naključno sovpa-dajočih različnih sestavin v ravno pravšnji meri (in ne kot malhi brez dna). Kar znotraj koncepta zajema porajajočo in prihodnjo podobo tako umetniškega kot ustvarjanja v širšem smislu in medsebojnih povezovanj. Izhodiščna pozicija bo človek, ne v gibalno-gledališkem smislu pred-stavljanja samega sebe, am-pak on sam. Komentar: Japanci još uvjek rade za nas! JEDRTJEŽ 1995 MAJ, JUNIJ KULTURA • KNJIGE V . B . Š k v o r c POZITIV SAMOZALOŽBA, LJUBUANA 1994 V. B. SKVORC POZITIV Zbirka "Pozitiv" prinaša pred bralca pre-cej razpršeno poezijo, ki niha nekje med nežno vzvišenostjo in prozaično banalizacijo jezika, vendar v obeh smereh le do polovice uspešno. Obe varianti se v največji meri iz-menjujeta neuravnovešeno in kaotično. V nekoliko večji meri prevladuje slednja, ki se mestoma približa poetiki Bukovvskega in še bolj nekaterim slovenskim poetom starejše generacije, ki skušajo z banalizacijo poetič-ne stvarnosti izpovedovati težke eksisten-cialne probleme (Ihan). Žal se zdi, da tovr-stna poetika pri Škvorcu ne prinaša zares iskrene in določujoče problematike in ne preseže zgolj pesniške manire. Prav tako je pomanjkanje zavezujoč-nosti odnosa čutiti tudi v nežno vzvišenih pesmih, je pa res, da lahko ravno med njimi najdemo uspele pesmi, ki obetajo precej več kot ce-lotna zbirka. Vzroke za to je deloma potrebno iskati tudi v obliki. Nekajvrstičnice, ki prevladujejo (med 5 in 10 verzi po dolžini), namreč zahtevajo tudi svojevrstno intenzivnost, ki pa je pri Škvorcu ne uspe-mo najti. Fragmentarnost ostaja neizpolnjena, še posebej v tistih "pro-zaičnih" pesmih, ki s svojo metonimično zgradbo že same na sebi po-trebujejo večji prostor in večjo dolžino. Skratka: pred sabo imamo pe-smi, ki vznemirijo za trenutek, a ne puščajo večjih duhovnih raz. MARCEU.OPOTOCCO C i r i I Z I o b e c STOPNICE K TEBI DZS, LJUBLJANA 1995 Nova pesiiiška zbirka Cirila Zlobca nadaljuje kontinuiteto njegove po-etike, ki je še vedno v območju misterija ljubezni. Sonetna forma, ume-telna tradicionalna verzna konstrukcija, ljube-zensko hrepenenje in patos. Vse kaže na to, da Ciril Zlobec ostaja zavezan poeziji kot izpove-dni kategoriji bivanja. Bivanje pa je umeščeno v kontekst pričujočega trenutka, ki je zavezan zvočni urejenosti sonetov, kar je v skladu s pesniškim razvojem in zorenjem Zlobčeve po-ezije. Ljubezen, ki je "...toplota, je svetloba dneva,/ki temno noč iz mrzlih src izganja,/je vse in nič: vsak jo po svoje sanja." Taka lju-bezen je zrela ljubezen, nikakor ne več zgolj usmerjena samo k Njej, temveč gre za Ijubezen zrelosti, kjer se Ona prelije v niz modrostnih izrekov, ki so temeljne in odločujoče etične strukture. Ljubezen v Zlobčevih sonetih je to-rej združitev Njega in Nje, hkrati pa je več kot to. Lahko je tudi vse tisto, kar nastaja med njima, kar je vmes; evoka-cija in ljubezensko zaklinjanje, plodnost in očiščenje, sramežjivo nago-varjanje ali agresivno jemanje, poezija, ki se je vrnila v najstarejši sta-dij, ko zdaj opeva misterij velikega patosa: ljubezen. Stopnice k tebi so razdetjene na sedem pesniških ciklusov, od kate-rih meje še posebej pritegnilzadnji ciklus Drug v drugem. Toje venč-na sonetna oblika, kjer imajo zadnji verzi soneta svoje nadaljevanje v naslednjem sonetu, kjergreza lirizirano refleksijo rituala Ijubezni, spo-mina in iskanja skritih pomenov v nostalgični luči zrelega, nikakor ne več igrivega pesnika, ko svoje pesniško telo razdaja za "vabo", kipaje v prenesenem pomenu paradoks, sajje hkrati simbol negotovosti in večne varnosti. Ta varnostpa ne samo, da izhaja iz razmerja do Nje, temvečdo celotnepesniške refleksije-. hkratije to pesniški svetalipa tudi neskončno bivajoče, ideal zaljubljenca, kfer mu čas pomeni zgolj gra-dacijo, zamah v nove dimenzije začaranega sveta. Hvala bogu, sajje začaran svet v sodobni poezije prepogosto poigravanje sjormo ali njeno arhetikturo in hvala bogu, kajti znova se vrača star, konvencionalen svet, harmonifa urejenosti in izrečenega. Se morda čas popolnega pesniškega izrekanja zopet vrača? Inje morda Ciril Zlobec s svojo pesniško evolucijo Ijubezenskih pesmi trden člen, ki bo spodbudil tudi mladogeneracijo? Odgovor zopet leži v poeziji, v razumevanju Ijubez-ni medNjim in Njo in končno med razumevanje razmerij med časom in njegovim sakralnim ali univerzalnim pomenom. Ob sedemdesetletnici Cirila Zlobcaje založba DZS izdala tudi mo-nografijo Marije Švafncer, Pesnik ljubezni, in izborpesmi z Ijubezen-sko tematiko z naslovom, Skoraj himna. PRIMOŽ ZEVNIK Tomaž Brenk IZROCILO SFINGE SAMOZALOŽBA, UUBLJANA 1993 Osnovne značilnosti Izročila sftnge bi Iahko povzeli že z navezavo na naslovno sintagmo, njeno razlago in razčlenitvijo. Izročilo vstopa v to knjigo namreč ravno skozi sfingina zago-netna vprašanja, sploh prisotnost, funkcioni-ra kot nerazkrit delež preteklega v sedanjem, nas zavezuje, nas odpravlja na pot, in ta od-govornost, ki nam jo nedvomno nalaga, ni nič drugega kot zavezanost nenehnemu izklice-vanju in izpričevanju bistvenega, naj ga poi-menujemo sveto ali kakorkoli drugače že. Sfingino iniciranje je povzeto v naslednjem stavku: Alije res samo čas, ki nam vrača izkušnje / in prostor, v katerem bi se želeli preseči? (Mala nočna glasba) Prisotnost izročila je na neki način skoraj obsesivna, odzvanja že iz naslovov, npr. Izročilo spomi-na, Izročilo sfinge, Izroalo sfinge (drugič), Venerino izročilo, Sestra izročila, Sestra izročila (drugič), obenem pa je obravnavani poetični svet do skrajnosti natrpan z mitičnimi osebki iz da-vnine - s padlimi in znova vstalimi angeli, kačami, nimfami, venerami ipd. Pesniško tkanje v obravnavani knjigi je dvojne narave, brez sramu si ga bomo dovolili označiti s sintagmo iz izročila, in sicer kot razpetost med zemljo in nebo. Vendarle gre za razpetost zelo svojevrstne narave - v mislih namreč nimamo razpetosti v smislu nemške klasične filozofije in nedvomno nanjo navezujočega se romantičnega izročila, namreč dokonč-ne razločenosti med peklom in nebesi, temveč nekakšno ljubljenje, ero-tični odnos, ki v bistvu ni dvojen, temveč nerazločen - četudi gre za Iju-bljenje z žensko (s tosvetnim) ali boginjo (z numinoznim), ki se na hi-pce kaže kot ljubljenje z besedo, kar se zdi razumljivo, utemeljeno, če pristanemo na neizbežno premiso v premisleku tega civilizacijskega tre-nutka, namreč: da je poezija še edina možnost evokacije, vstopanja v presežno oziroma edini avtentičen obred, ritual, česar pa ne gre razume-ti v zbanaliziranem, docela desakraliziranem smislu, torej tako, kakor se dandanes obrednost prepoznava že v najbolj bedastem ekstatičnem pre-stopanju črede mladin na raznih rave partys in podobnih izrojenih mi-sterijih sodobne družbe in bakanalijah potrošniške miselnosti. Kot pri-mer za to trditev si oglejmo pesem Venerin prihod: Iz teme stopi / silhue-ta: / kakor aura pade / žarek prek telesa. / Nema usta posrebri, / Ostra linija /ji dviga čelo / v nebesa. /S kakšno gesto / mi prereže / dih slasti? Dvojnost, ki pa je pravzaprav v bistvu nerazločna in iste narave, tega od-nosa izzveni dokaj paradoksalno: kot nekakšna "prizemljena metafizika" in "sakralizirana erotika". Morebiti ravno zaradi tega božje vseskozi na-stopa z zaimkom ona. Obravnavani knjigi bi lahko predvsem očitali formalno in poetično neizčiščenost in prevelik kvalitativni razkorak med posameznimi pesmi-mi. Očitna je avtorjeva intenca in napotenost k čim bolj skopemu in rav-no zaradi tega bolj zgoščenemu in izrecnemu zapisu. Kdaj pa kdaj se celo skuša približati zgoščenosti haikuja. Vendar se je tudi tokrat izkazalo, da slovenska sintaksa ni ravno naklonjena tako zgoščenemu zapisu, more-biti pa je problem v tem, da se haikujem podobnim pesniškim zapisom v večini primerov posvetijo poeti, ki jim niso dorasli... Vendar to vprašanje v bistvenem ne zadeva našega tokratnega zapisa in ga bomo velikodušno prepustili drugim interpretom sodobnega slovenskega pesništva. ROBERTTITANFEUX MAJ,JUNIJ 1995 PLOSCE KULTURA THE B00 RADLEVS WAKE UP! CREATION 1995 Vodja skupine Boo Radleys je pred snemanjem nove plošče samozavestno napovedal: "Wake Up! bo prava pop uspešnica, naša glasba bo zvenela iz vseh taksijev in frizerskih salonov". V dobi instant pop produktov in stalno menjajočega (in me-dijsko dirigiranega) okusa pop konzumentov je tovrstna izjava lahko že del medijskega izkoriščanja, ali pa je Martin Carr pre-prosto vedež. Obvladuje želje, pozna učinke posameznih gla-sbenih stilov in jih pazljivo sestavlja v razpoznavno celoto. Boo Radleys zato niso šli v hiper moderno stilizacijo svoje predhod-ne psihadelične karnacije. So "le" omejili izpade na normalne okvire, tako da imajo pesmi vse značilnosti klasične pop uspešnice. In kaj je lahko bolj "klasično" kot večglasno petje The Beatles ali bratov Wilson. Dodaš sveže pi-halne vložke, nekaj novo-valovske energije, malce amputiranega belega rapa in začiniš s kančkom psi-hadelične zasanjanosti. Ploščo nadvse primerno uvede pesem Wake Up Boo, ki nas zasvoji z dozo zdravega optimizma. Mar-tin Carr je tokrat s svojimi besedili vzpostavil čim-bolj neposredni stik s poslušalcem oziroma last-ne izkušnje prenaša nanj. Še en sofisticiran trik, kako si pridobiti poslušalčevo pozornost. Vendar glasba lahko zaživi le skozi zvočno doživljanje, torej bi gola teorija padla na izpitu, če ne bi izza nje stala zrela glasbena izkušnja. Ali pa bi v najboljšem primeru padla v manirizem Malcolma Mclarena ali trojne hit factory naveze SAW. Med kopico novejših britanskih "indie" pop podvigov, ki zo-pet dvigujejo popularnost te glasbe, Boo Radleys izstopajo za-radi neverjetne svežine in uspelega odmika od že oguljenih fraz ostalih protagonistov britanske nove pop glasbe. 2.2.2.7. NO BRAINS NO TUMORS STRIPCORE 1995 2.2.2.7. so poleg Ego Malfunktion zadnja preživela relikvija hard core dogajanja pri nas še tam iz sredine 80. let. Po vzoru tovrstne scene predvsem na zahodni obali ZDA, so tudi zgoraj navedeni za-bredli v fuzije hard corea, funka in metala. Za raz-liko od Ego Malfunktion, ki se ne morejo otresti že davno prežvečenih vzor-cev, so 2.2.2.7. uspeli za-držat naše zanimanje z vključitvijo violine oziro-ma prav violinist Vuk Krakovičje pritisnil raz-poznaven glasbeni pečat. To je piš Balkana, torej nekaj, kar se je skozi leta obstoja skupne države hočeš nočeš vkoreninilo v našo podza-vest in tam ždi kot del skupne zavesti. Samo po sebi to še ne bi bilo dovolj. Temu je treba dodati še odlično tehnično izvedbo glasbe na No Brains No Tumors in vsaj za naše razmere solid-no produkcijo. Uspešnejše so ravno skladbe z balkanskim prizvokom, predvsem osrednja skladba plošče, Easfn 'Bull, ki jo poleg vokalne izvedbe (v ustreznem jeziku!) najdemo še v inštrumentalni verziji pod naslovom EasVn 'Cool Tu je še zane-sljiva priredba Toma Waitsa, le da so 2227 njegovo Innocent When You Dream prikrojili rockovskim občutjem. Moti nekaj drugega. Verjetno so v želji po širšem prodoru 2.2.2.7. večino pesmi odpeli v angleškem jeziku, kar postaja priljubljena praksa domačih rockovskih sil nasploh. Ne verja-mem, da se tako bolje in lažje izražajo. Ob tem je treba vedeti še dve stvari. Pri nas še nobena skupina ni uspela z angleščino (morda bodo Res Nullius), za prodor na zahodni trg pa je po-trebno nekaj več originalnosti, nekaj tako posebnega in obenem šokantnega, kot je bil v začetku Laibach. Sicer lahko namene prevedemo s prispodobo - gojimo banane, da jih bomo izvozili v Afriko. CASPAR BROTZMAN MASSAKER HOME ROUGH TRADE 1994 Prirejanje lastnih stvaritev običajno razkriva zaton kreativno-sti in prodajanje stare slave. V primeru nemškega kitarista Ca-sparja Brotzmana ni tako. Že sam glasbeni pristop v njegovem triu Massaker ponuja obilo možnosti improvizacije in vsakič-ne preobrazbe. Na \)\osz\Home najdemo na novo posnete pesmi z njihovih prvih dveh plošč, le pet se jih zvrsti v slabi uri, in že ta podatek priča, da Massaker na široko orjejo svoja glasbena polja. Massaker so prev-zeli le staro osnovo, ba-zični ritem in kitarski vzorec, vse ostalo je pre-puščeno instinktu. In tu so Caspar Brotzman, Eduardo Lopez in Dan-ny Lommen pravzaprav doma. Njihova intuicija je povsem konsistentna, več-letno skupno muziciranje je pač že rezultiralo v vsakem trenutku obvla-dljivo zvočno podobo. V nekaterih zapisih se je že pojavila primerjava; Caspar Brotzman je nemški Jimi Hendrbc. Goli zvočni učinek morda res zdrži tako primerjavo, vendar je treba vedeti, da Caspar prihaja iz drugih krogov. Medtem ko je Hendrix zrasel ob bluesu oziroma tradi-cionalni ameriški glasbi, je Caspar povsem samosvoj in samouk glasbenik. Sledi le notranjemu glasu in ga skozi dolgoletno gla-sbeno prakso že lahko zadovoljivo uglasblja. Predhodno je že sodeloval s tolkalcem prav tako nemških Einsturzende Neubau-ten, FM Einheitom, in skupaj sta ustvarila glasbo, ki je svetol-bna leta stran od običajnih pojmovanj rocka. Massaker so zvoč-no bližje klasičnemu rockovskemu izrazu, so le tako prekleto primarni, neposredni in močni, da zastaja dih. Vse svoje plošče so Massaker posneli v živo v studiu brez dodatnega nasnemavanja. Zato njihova glasba zveni organsko in je v največji možni meri prikaz tistega, kar bodo prav kmalu v živo ponudili našemu občinstvu. JANEZGOUČ 1995 MAJ,JUNIJ KULTURA GALERIJE NEIZBEZNA PRIMERJAVA PONUJENEGA TW slovenskem likovnem prostoru deluje f cela vrsta mladih, zanimivih in perspekti-vnih ustvarjalcev, ki pa se le občasno poja-vijo v tako množičnem številu tudi v različnih galerijah, ob svojih redkih samostojnih razstavah. To velja zlasti za umetnike, ki zaključujejo izo-braževanje, študij, izpopolnjevanje na različnih smereh ALU-ja, Pedagoške akademije (likovna pedagogika) ali številne programe v tujini. Vsi skupaj vstopajo v izbirčni slovenski galerijski pro-stor in skušajo že takoj na začetku napraviti hiter in učinkovit prodor med najboljše. Galerije pa so po večini revne, nekatere imajo tudi težave v ka-dru, tako da ne morejo, kljub temu da si to verjet-no in očitno želijo, še učinkoviteje pomagati umet-niku na njegovi poti do uveljavitve. Žalostno je predvsem dejstvo, da Slovenija ne premore niti ene specializirane galerije, ki bi s svojo voljo, znanjem in učinkovitim programom pomagala mladim ustvarjalcem, da se zadovoljivo in korek-tno predstavijo javnosti doma in po svetu. Takšen projekt je že v svoji osnovi dovolj velik in obsežen, da si ga težko tudi praktično predstavljamo. Toda galerija ŠKUC v Ljubljani ga vsaj delno in pohvale vredno uresničuje. Mogoče se takšno delo izvaja tudi drugod po Sloveniji, a žal ne doseže afirmiranosti in prodor-nosti galerije ŠKUC v javnosti in medijih. Tokrat nam predstavlja mlado slikarko Matejo Sever. Ob takšnih slikah, kot jih ustvarja umetnica, smo lahko hitro zmedeni in postavljeni na preizkušnjo. Najprej ne moremo mimo najbolj izrazite značilnosti v sami organizaciji in izgledu slikarske površine oziroma polja, nad katerim se uresničujejo različne želje in pogledi. To polje postane z montažo različnih elementov (les, platno, kolaž , barva...) skonstruirano v neko izpovedno celoto. Pri tej izpovedni celoti oziroma izključno funkciji sporočilnosti pa smo na preizkušnji. Slikarka si poma-ga z besedami * S slikami bom vedno upodabljala tisto, česar mi nihče ne verjame *. To ji seveda moramo verjeti saj nam ob po-gledu na dela ne preostane nič drugega. Če pa ne spoznamo njenih besed, je naše zaznavanje in vrednotenje lastnih obču-tkov povsem drugačno. Miselno hitro zapuščamo sliko, očarajo pa nas vse bolj sugestivni naslovi, a ko se vrnemo smo še ved-no isti, čakamo in gledamo, raziskujemo ponujeno in če smo pri pravi volji, tudi najdemo in občutimo. A to slednje doživljajo le redki. Naslednja slikarska zgodba se odvija v KUD-u France Preše-ren. Melita Kogovšek -Ilič, diplomantka Iju-bljanske Pedagoške akademije za likovno umetnost, predstavlja dela, ki temeljijo na iz-razitem izražanju s po-močjo barve. Vse, kar vidimo in zaznamo je podrejeno njenem učin-kovanju v različnih tre-nutkih prostora in časa, ki ga doživlja predvsem umetnica sama.Različne barvne površine sodelujejo med seboj ali izpolnjujejo slikarsko platno v izrazitem kompozicijskem neredu in le ob očitni prisotnosti črte, zaznamo robove, meje, sunkovitost barvnega nanosa in slutnjo občutkov. To slednje pa verjetno ostaja zavito v trenutke ustvarjanja umetnice same, le s težavo pa se prebija tudi do nas. Glavni nosilec občutkov, ki jih doživlja gledalec torej ni barva, ki godi očem, ampak izrazita črta. Črta kot nosilec izrazne moči izrazito barvne, v osnovi abstrak-tno zasnovane kompozicije. Zanimiva osnova, ki jo velja raziskovati še naprej. Razstavni prostor Cekinovega gradu nam po-nuja še zanimivejšo in obsežnejšo razstavo Marka Jakšeta. Najprej je potrebno opozoriti na pomembno značilnost, po kateri se razlikuje od razstav prej omenjenih umetnic. Oblikovanje je namreč bolj klasično, figuralno zasnovano. To pomeni, da se znajdemo v svetu oprijemljivih fi-guralnih upodobitev, ki jasno izražajo svojo la-stno ali pa slikarjevo izkušnjo nadnaravnega v svojem realnem svetu. Figure oziroma včasih celo konkretne osebe (na mnogih obrazih se kažejo izrzite avtoportretske lastnosti), so po-stavljene v različna motivna okolja, ki pa niso toliko pomembna kot je njihova psihološka in fiziološka pojava. To je zlasti učinkovito rešeno v telesni mimiki, preko katere spoznavamo stanja strahu, neodločnosti, gnusa, upora, očit-ne jeze in naivnosti. Bogato vsebinsko in detalj-no zapolnjena slika pa še povečuje izpovednost in sugestivnost različnih prizorov. Gledalec je prisiljen, da tako zasno-vano sliko opazuje umi-rjeno, dolgotrajno in na-tančno. Kmalu ugotovi slikarjevo očitno združe-vanje različnega in po-mensko nasprotujočega. Takšen par je, recimo, krščanska ideologija in splnost v imenu penisa. Ta postane že pravi fetiš in zaščitni znak mnogih kompozij. Pojavlja se v različnih zelo slikovitih situacijah, hkrati tudi v vsej svoji veličini in domi-nantnosti. Preko tako očitnih in razpoznavnih znakov se ustvarja komu-nikacija med gledalcem in sliko. Ta ga z lahkoto šo-kira in spravi v smeh ali občudovanja vredno stanje, pogosto pa tudi dolgotrajno opazovanje in ugotavljanje vseh možnih vsebin-skih znakov. Otipljiv svet, otipljivo razpoloženje in zanimiva slikarjeva igra z gledalčevim zaznavnim svetom. Gledalec nikakor ne more, ali pa enostavno noče verjeti tej njegovi očitno zelo viso-ki ustvarjalni potenci. To so bile tri razstave, verjetno precej pomembne za umetnike in njihovo nadaljno pot, javnost pa bo presodila po svoje. Pravo njihovo vrednost lahko najdemo le v medsebojni primerjavi, ki nam kaže povsem različne temeljne in izpovedne kvalitete.Vse to je tudi odraz trenutnega stanja, ne le pri nas, temveč tudi v svetu. Ni prave in učinkovite ustvarjalne smeri, ki bi se je umetniki drža-li, ti prisegajo le nase in na svoje kvalitete, so različni in vsak na svoj način iščejo neko drugo, mogoče trajnejšo in zelo sugestivno vizijo ustvarjanja, razmišljanja, raziskovanja obstoječe stvarnosti. To je očitna kriza trenutne ustvarjalne moči, ki se na vso moč tru-di in želi v prihodnost, daje pa tudi učinkovite temelje nadaljnemu razvoju. Tri različne poti, tri različne izrazne moči. In še več jih je. Bodimo spoštljivi in predvsem pozorni do tistih, ki se nam kažejo! BO3DAR ZRINSKl MAJ.JUNIJ 1995 ANKETA A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA fr~j KO CVETIIO ČEŠN Wm onec aprila začnejo. Pogled na nedolžno belino njihovih cvetov nas včasih zaziblje v skušnjavo, da bi si odtrgali kakšen cvet, ki bi bilpotem samo naš. Negovali biga, spoštovali, ga pokazali mami in najboljšim pnjateltem.plesali L njim v temni dvorani... Todačešnjev cvetkm^^^^^^ečlep, zanimiv. Nemirno ga prekladamo iz rokejk roko, aBftSf^ami koncu ne odvržemo. Pogled nam zqjadrqppo prostoru. Pcrmpd okoli nas cveti maj. Tik pred praznifi smo mimoidočeMin čakajoče povprašali o majskem cveteršu. Spomnili smojjftudi majskih in obmajskih praznikov, khso včasih precemzaznamovali majsko razpoloženje, zdcgpa Jb nekako izplavalšz naše zave-sti. Izgole radovednosti smo mvprašali tudipmem. VESNA: Oh, o maju in pomladi nasploh vse najlepše. Rada poslušam petje ptic in mladih zaljubljenih fantov. Pozimi se spi in je, pomlad pa človeku prinese svež zrak, gibanje, morje. če bi se morala odločati za najljubši letni čas in mesec, bi izbrala prav ta dva - pomlad in maj. Glede praznikov -dobro je da so, ker smojtegg&§ in lahko zajemamo gpf ž!"" 1^v^y«^ -^ 1995 MAJ, JUNIJ Q ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA A INFORMACIJE - A SI NISTE MOGL KŠNEGA IMENA ZMISLT Britof - MARIA HUANTIA Selca - BLOOD ON TEH SADDLE Los Ange-les ZDA Mladinska delavnica: Fotografska Prijave zbiramo na INFO TOČKI Kluba študentov Kranj, Slovenski trg 8, 64000 Kranj Športno tekmovanje: Košarka 14.00 - Glavni trg Igra trojk, prijave zbiramo na INFO TOCKI Kluba študentov Kranj, Slovenski trg 8, Centrum Carnium, 64000 Kranj. Kotizacija: 3.000 SIT Javna tribuna: Ali Kranj potrebuje Mla-dinski klubski center? 16.30 Občina Kranj, soba 16 Predstava: Tri produkcije 19.00 - Grad Kieselstein (rezervna lo-kacija v primeru dežja Ragtime) Gledališka in lutkovna šola - Kozmična delavnica umetnosti (GILŠ-KODUM) Filmske projekcije: Filmi AGRFT 21.00 - Gostilna Stari Mayr (rezervna lokacija v primeru dežja - Grad Kie- selstein) Izbor študijskih filmov nekdanjih štu- dentov AGRFT, ki izhajajo iz Kranja oz. Gorenjske Potopisno predavanje: Ljudje vseh kontinentov 22.00 - Galerija Pungert Tomo Križnar SREBA, 17L. Mladinska delavnica: 0 ljubezni Prijave zbiramo na INFO TOČKI Kluba študentov Rranj, Slovenski trg 8, 64000 Kranj. Športno tekmovanje: Namizni tenis 14.00 - Glavni trg Prijave zbiramo na INFO TOČKI Kluba študentov Kranj, Slovenski trg 8, Cen-trum Carnium, 64000 Kranj. Kotizacija: 500 SIT Javna tribuna: Ali v Kranju obstaja mladinski turizem? 16.30 Občina Kranj, soba 16 ^ Predstava: Rdeča kapica 2 - Iščemo novega negativca (parodija) 19.00 - Grad Kieselstein (rezervna lo-kacija v primeru dežja Ragtime) Teater ŠMD (Šola malo drugačnih), Gi-mnazija Kranj. Filmske projekcije: Filmi AGRFT 21.00 - Gostilna Stari Mayr (rezervna lokacija v primeru dežja - Grad Kie- selstein) Izbor študijskih filmov nekdanjih štu-dentov AGRFT, ki izhajajo iz Kranja oz. Gorenjske Potopisno predavanje: Južna Amerika 22.00 - Galerija Pungert Janez Pretnar Mladinska delavnica: Slikarsko / risar-ska Prijave zbiramo na INFO TOČKI Kluba študentov Kranj, Slovenski trg 8, 64000 Kranj Voditelj: akademski slikar Zmago Puhar, število prijav maksimalno 30 Športno tekmovanje: Odbojka 14.00 - Glavnitrg Igra trojk, prijave zbiramo na INFO TOCKI Kluba študentov Kranj, Slovenski trg 8, Centrum Carnium, 64000 Kranj. Kotizacija: 3.000 SIT Javna tribuna: Predstavitev mladinskih organizacij v Kranju 16.30 Občina Kranj, soba 16 Predstava: Regeneracija 2 19.00 - Grad Kieselstein Gruppa Ultra (Boštjan Sever, Uroš Ko-renčan, Boštjan Marenčič, Aleš Hvasti) Filmske projekcije: Filmi AGRFT 21.00 - Gostilna Stari Mayr (rezervna lokacija v primeru dežja - Grad Kie- selstein) Izbor študijskih filmov nekdanjih štu- dentov AGRFT, ki izhajajo iz Kranja oz. Gorenjske Potopisno predavanje.- Zgodovina me-sta Kranja 22.00 - Galerija Pungert Sagadin Koncert 22.00 - Ragtime Nastopajo: ZULLU W. Kranj NIOUT Naklo PETEK» 19,5, Mladinska delavnica: Lončarska Prijave zbiramo na INFO TOČKI Kluba študentov Kranj, Slovenski trg 8, 64000 Kranj Voditeljica: Ljubo Blagotinšek, maksi- malno število prijav 15 Družabne igre za mimoidoče 14.00 - Glavni trg Če se boste v tem času sprehajali skozi Kranj se udeležite družabnih iger, mo-goče vas čaka nagrada. Predstava: ZAČARANA 18.00 Galerija Pungert Režija: Sašo Jovanovič, Lutkovno-fa-natični team (LUFT), za otroke vseh sta-rosti Filmske projekcije: Filmi Milke in Me-toda Badjura 21.00 - Gostilna Stari Mayr (rezervna lokacija v primeru dežja - Grad Kie-selstein) Izbor starih (ČB) dokumentarnih in et-nografskih filmov dveh nestorjev sloven-skega filma Potopisno predavanje: Afrika 22.00 - Galerija Pungert Janez Pretnar Koncert 19.00 - Grad Kieselstein Nastopajo: SROU PA LETU Kranj INREALITY Križe MINUSI Ljubljana KUD IDIJOTI Pula SOBOTA, 20.5. Igre brez meja 10.00 - Slovenski trg Koncert Uro in lokacijo bomo sporočili naknad-no Nastopajo: NISMO BLI MI Radovljica SKYTOWER Postojna DEMOLITION GROUP Ljubljana RAZSTAVE Prešernova hiša - tri razstave Moje mesto - Kranj Borut Omerza, oblikovalski poskus rešitve problema celostne turistične po-dobe mesta Kranj, ki je bil v začetku leta že razstavljen v Ijubljanskem Zempljepi-snem muzeju Slovenije. sred pogled Andrej Stularm, fotografska razstava, ob otvoritvi avtor obljublja tudi perfor-mans Akrilne slike Mojce Osojnik Dobitnica Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo v letu 1994 GALERIJA PUNGERT Grafike Mojce Osojnik Dobitnica Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo v letu 1994 Klub hrvaških študentov, ustanovljen z namenom, da bi se hrvaški študenti med seboj bolj povezali in spoznali, obveščajo, da se zbirajo vsako prvo sredo v mesecu, na Tržaški 2 ob 20. uri. Podrobnejše in-formacije na tel. št. 12 57 110. IZOBRAZEVANJE Babson Summer School, poletna šola podjetništva, Boston, ZDA. MAJ, JUNIJ 1995 INFORMACIJE A ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA fr"] V 15-dnevnem programu boste deležni predavanj uglednih ameriških profe-sorjev. Pridobili si boste nova znanja s področja podjetništva in managementa, izboljšali znanje angleščine in javnega nastopanja. Poleg tega bodo vaše bivanje v Bostonu popestrili tudi z ogledom turi-stičnih znamenitosti, različnimi športni-mi aktivnostmi in družabnimi dogodki. Predvidoma naj bi se poletna šola zgodi-la od 24. julija do 7. avgusta. Kotizacija je 2.800 USD, plačljivo v treh obrokih. Dodatne informacije dobite pri Nataši Peljhan in Juriju Berniku po telefonu 168 70 02 ali 168 73 01. PRIREDITVE V LJUBLJANI Razstava Mestnega muzeja Ljubljana: 50 let zmage nad fašizmom (Kulturno informacijski center Križanke, 4. do 21. maj) Tošo Dabac - fotografije (Mestna gale-rija, 4. do 25. maj) Orkester Slovenske policije, iz cikla "Popotovanja" (Slovenska filharmonija, 11. maj ob 10.00) G. Donizetti: Ljubezenski napoj (Opera, 13. maj) Proslava za obeležitev 50-letnice kon-ca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom (13. in 14. maj) Mednarodno ocenjevanje alkoholnih pijač (Gospodarsko razstavišče, 15. do 17. maj) Mednarodni turnir v ritmični gimna-stiki (Dvorana Krim, 21. maj) Mednarodni atletski miting (Stadion v šiški, 21. maj) Mednarodno ocenjevanje vin (Gospo-darsko razstavišče, 22. do 27. maj) Varovanje - Security (Gospodarsko razstavišče, 23. do 26. maj) Fotofest, mednarodna fotografska razsta-va (Cankarjev dom, 24. maj do 15. junij) Saturnus rallye, evropsko consko pr-venstvo (25. do 27. maj) Gotika v Sloveniji, od 25. maja pa tja do 1. oktobra. Kiparstvo, slikarstvo in arhi-tekturo si lahko ogledate v Narodni gale-riji, umetno obrt in materialno kulturo v Narodnem muzeju, postopke restavri-ranja dotične umetnosti pa v Muzeju novejše zgodovine. Kajakaško tekmovanje Rašica 95, me-dnarodno prvenstvo v slalomu (Tacen, 25. maj) Pohod po Trubarjevih poteh (štart v Rašd, 28. maja ob 9.00) Mednarodni festival sodobnega plesa in plesnega gledališča (Cankarjev dom, 28. maj do 6. junij) Radijske igre v očeh Evrope, mednaro-dni simpozij strokovnjakov za radijsko igro. (Cankarjev dom, 30. maj do 2. junij) Zgodovina radia, razstava evropske zveze radiodifuznih postaj (Cankarjev dom, 30. maj do 11. junij) Letni koncert Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič (Cankarjev dom, 31. maj) VINO 95, otvoritveni ceremonial ob sej-mu Vino 95 (Breg, čevljarski most, Me-stni trg) TECAjl Retina, zavod za podporo civilnodruž-benih iniciativ, organizira začetne in na-daljevalne tečaje računalništva. še je čas, da se prijavite v začetni tečaj 17., 18. in 19. maja in v nadaljevalna tečaja 10., 11. in 12. maja oziroma 24., 25. in 26. maja. Cena za študente je 3.000 SIT. Tečaji bodo potekali na Gimnaziji Bežigrad. In-formacije na tel. 13 16 418 med 9.00 in 14.00. NEINSTITUCIONALNO GLEDALIŠČE Gledališka in lutkovna šola GILš - KO-DUM tudi letos prireja festival produkcij. Nadebudni gojenci, ki se celo leto učijo najrazličnejših gledaliških veščin (igra, režija, kostumografija, glasba v gleda-lišču ...),bodovtednuod21. majado28. maja na različnih prizoriščih po Ljublja-ni predstavili svoje letošnje stvaritve. (dvorane na Beethovnovi 5, štefanovi 11 in na Slovenski cesti 56). KUD France Prešeren iz Trnovega bo GILšFESTU po-svetil cel torek, 23. maja, ko bo na spo-redu celovečerni mjuzikl, kjer boste spoz-nali literarne in filmske junake kot so Saloma, Tarzan, Mona Liza, Doroteja, itd. v malo drugačni luči. Pridite in poglejte. Nič vas ne bo stalo in lepo vam bo. Muzikal - uspešnica "CATS" prihaja na Koroško. Najuspešnejši muzikal vseh časov gostuje v sejemski hali 3 v Celovcu. V brodwayski originalni verziji bo na sporedu kar šest tednov, osemkrat v ted-nu. Podrobnejše informacije dobite pri Jutti Eisenberger (tel.: 0043 463 / 56800 21) KDO JE NASLIKAL STANKU SKA-KALNICO je plesna predstava plesalca in koreografa Branka Potočana. Po premie-ri v Hrastniku in zelo uspešni reprizi v Ljubljani (Drama SNG) se protagonisti v začetku maja odpravljajo na festival v Hamburg, ter nato nekje v juniju zopet gostovali v Ljubljani. GLEDALIŠČE ANE MONRO pripravlja novo predstavo, katere premiera se bo zgodila sredi maja. Po stari navadi bo tudi ta temeljila na improvizaciji in smehu. IMPRO LIGA V začetku maja se bo zgodilo zadnje dejanje letošnjega tekmovanja za naj-bolšega improvizatorja. V tretji, zadnji fi-nalni tekmi se bosta zopet pomerili ekipi Ane Monro in Radia študent. Stanje po prvih dveh "finiših" je neodločeno - vsa-ka ekipa si je pridobila po eno zmago. Stanje je napeto. Ali bodo prekaljeni bor-ci v neštetih bojih preizkušene An^ Mon-ro zdržali pred razposajenimi mladci štu-dentskega radia? ODČARANI ZA BURKAŠTVO je na- slov prvega tradicionalnega festivala pouličnih gledališč, ki ga organizira ZKO Kamnik. Odvijal se bo konec junija v središču starega, lepega Kamnika. Va-bljeni vsi, ki vam dobra volja in razpo-sajenost nista tuji. Kako izgleda staro mesto z množico Ijudi, ki so se odčarali in zganjajo burke od jutra do večera? Odča-rajte se še vi in "zganjajte burke" konec junija, po končanih izpitih. Vso srečo. 1995 MAJ.JUNIJ Q OD TUIN TAM * SPISI OTROCI PIŠEJO NA TEMO MOI OCE MOJ OČEJE BIL KURIR oj oče je bil kurir v parti-zanih. Nosil je pošto od čete do čete. Takratjebilstardvanajst let. Tudi on se je hotel boriti za svobodo. Zelo sem ponosna na svojega očeta. Včasih si dam njegovo titovko na glavo. Po-tem sem tudi jaz mala parti-zanka. Tako mi pravi očka. Ob nedeljah dopodne prepevava partizanske pesmi: Mesec pote-puh, Na juriš ter Na planincah. MOJ OČEIMA AIDS mm o) oče ima aids. Ves je shujšan. Kmalu bo umrl. Aids je dobil zato, ker je ljubil v mla-dosti tudi enega moškega. Ni-sem jezna nanj, ampak ga imam zelo rada. Tudi mami ga ima rada. Včasih skupaj joka-va. Moj očka je bil včasih pe-vec. Sedaj že dve leti ne poje več. Preveč je bolan. MOJOČEMAMICI NAGAJA Hl oj oče rad nagaja moji ma- mici. Žgečka jo in ji stresa pohvale. Pravi, da je kot sočna hruška in sladka marelica. Nato jo kušne na lička in se zasmeji. Mamica se dela hudo. Očetu pravi, da se bedasto vede. A jaz vem, da je to mami- ci všeč. Rada ju gledam, ko se takole igrata. Podnevi ju lahko gledam, ponoči pa ne smem spati pri njima. Zato sem včasih, ko ponoči ne morem spati, žalostna. Vzamem medota v naročje in takrat postane ta medo moj očka. MOJOCKAJE ALKOHOLIK GmJ ami pravi, da je najin očka alkoholik. Rad pije pivo, vino in žganje. Vsak dan ga spije nekaj. Ne more brez njega. Vča-sih ne more hoditi. Mami pa ga kljub temu z metlo natepe. Oče jo potem nahruli in reče: "Kje je moja večerja?" Mati mu prinese večerjo. Očka jo poje, nato pa zakliče z močnim gla-som:"Kje je moja večerja?" Re-vež je pozabil, da je že večerjal. Tako se konča moj delovni dan. Kako neizmeren je pogled v temoto! MOJ OCKA /E ZLA TI OČKA mm oj očka je zlat, ker vreden je več kot zlato. Moj očka je drag, ker mi dražji je kot brat Drago. MOJOCKAJEBIL DOMOBRANEC mm O) očka je branil domovino pred sovražniki. Boril se je za sveto vero. Po koncu vojne je odšel v Argentino, ker bi ga drugače ubili. Rada imam oče-ta. Bere mi pesmice in pripove-duje napete svetopisemske zgodbe. Navdušuje me za poš-tenost in ljubezen. Zato mu vselej tudi rad pomagam: na vrtu ali v hiši. MAJ, JUNIJ 1995 HUMORESKA, KRIŽANKA * odtuintam frj SLAWOMIR MROZEK SPOMIN - Dobro bi bilo postaviti kakšno spo-minsko ploščo, je dejal Petelin. - Jaz se ničesar ne spominjam, je žalo-stno odvrnil Lisjak. - In ti? se je obrnil name. - Spominjam se različnih stvari, včasih to, včasih ono, toda v glavnem nič take- ga- - Kaj na primer? - Pozabil sem. - Lep dokaz, kako nujna je spominska plošča, je ugotovil Petelin. - Brez nje se vse pozabi. - Ampak čemu plošča, ko pa se nihče ničesar ne spomni? - Nič ne de. Odkrili bomo spominsko ploščo in blanco. - Kar pomeni? -Brez vsebine. Mi bomo postavili ploščo in vsak, ki jo bo pogledal, se bo spomnil, kar bo hotel. Važno je, da plošča stoji. Rečeno - storjeno. Postavili smo lepo ploščo. Na njej je bil vklesan napis: "V spomin" in tri pike. Dobro se je obneslo. Naslednji dan smo se vrnili, da bi videli, kako deluje. Pred ploščo sta stala dva človeka. - Ste jo vi postavili? - Mi. Lepa je, kajne? - Prosim, gremo. Odpeljala sta nas na urad. To ni bil poštni urad. - Gospodje so postavili ploščo v spomin nečemu, kar ni potrebno. - Ne ravno. Vsak se lahko spominja, česar hoče. - Mi dobro vemo, kaj kdo hoče. - Ampak to so lahko različne stvari. Nočejo vsi enakih stvari. - Mi že dobro vemo, kaj hočejo vsi. - Mi pa ravno nasprotno. - Kako nasprotno? - Nasprotno od tega, kar vi mislite, da smo mi mislili. - Mi že vemo, kaj ste vi mislili. - No, seveda. Mi pa ravno obratno. - Kako obratno? - Obratno od tega, kar imate v mislih, da smo mi imeli v mislih. - Aha, to pomeni, da priznate, da ste nekaj imeli v mislih. - Ja, ampak to je nekaj drugega. - Brez izgovorov. Da bi pomislili na nekaj drugega, je treba najprej pomisliti nato. - Na kaj? - Na to, kar ni potrebno. Morali smo priznati, da imajo prav, če-prav smo bili nedolžni. Logika je logika. Izpustili so nas pod pogojem, da sploh ne bomo mislili. Nazaj grede smo šli mimo kraja, kjer je stala plošča. Vendar je ni bilo več. - Misliš kaj? me je tiho vprašal Lisjak. - Jaz? Kako neki! sem glasno odgovo-ril. - Mogoče Petelin? - Jaz mislim... je začel tudi Petelin gla-sno. - Potem raje nehaj, je zašepetal Lisjak. - Zakaj? je glasno ugovarjal Petelin. -Mislim si samo to, da bi bilo dobro posta-viti spominsko pl... Ni dokončal, ker mu je Lisjak s šapo zaprl kljun. Kljub temu se je energično rešil. - Zakaj tak cirkus?! je zavpil stoječ na mestu. - Samo predlagati sem hotel, da bi postavili spominsko ploščo v spomin spo-minski plošči! Nisva se uspela opredeliti glede tega predloga, ker sta k nam prišla onadva. - Ne ustavljajte se in ne razpravljajte, sta rekla. - Pojdite naprej, pojdite! No, pa smo šli in smo šli. Prevedel Klemen Pisk NAGRADNA KRIZANKA 1995 MAJ, JUNIJ ^j odtuintam * PARTIZANI - DOMOBRANCI PARTIZANI - DOMOBRANCI * ODTUINTAM frj PARTIZANI - DOMOBRANCI IN SPOR MED STUDENTI Politične razmere v naši domovini so se kronično zaostrile, saj se je zopet poglobil spor med onimi, ki so bili na strani revolu-cije in onimi, ki niso bili. Seveda s tem mislim na večne zgodovinske so-vražnike, partizane in do-mobrance. Vse lepo in prav. Zadeva bi ostala v zgodovinskih in političnih analih, če seveda ne upoštevamo vseh svojcev padlih, ki so bili ali so še tako in drugače prizadeti, če ne bi v svoj boj vključili tudi navadnih študentov, ki sicer nočejo imeti nobe-ne veze s politiko, razen seveda onih, ki tako ali drugače prispevajo k poli-tičnemu utripu v sami Štu-dentski organizaciji. Z go-tovostjo lahko trdim, da so se kot domobranci ali par-tizani borili naši dedje, saj so naši očetje rojeni veči-noma po vojni in do leta 1960 niso kaj prida pose-gali v veliko zgodovino. Veliki večini študentov je danes vseeno "kdo" je bil "kje", saj so se nazadnje v slovenskem vrtcu prepirali, kdo je bil boljši partizan ali poveljnik Stane ali ku-rir Luka; ali pa oni v Argentini, kdo da je bil boljši domobranec: poročnik Tone ali komadant voda Lojze. Taka prerekanja so pozabljena, saj so cuceljne v vrtcu za-menjali šolski učbeniki, ki so nam toliko zanimivega povedali o iznajdljivih he-rojih partizanih, ki so jih pozdravljale celo ptice v gozdu in oblaki na nebu. V Argentini pa so pripovedovali o strašnih junaštvih njihovih domobranskih pred-nikov, kako so ustrahovali strahopetne komunistične partizane. Tam pa so cu-celjne zamenjali španski ritmi in veliko kuhane govedine. Na obeh kontinentih bi bil mir, če ne... Zgodba o tem je kompleksnejša in bi zaslužila še veliko podrobnejšo pozornost, saj sta se pono-vno po petedesetih letih med samimi štu-denti spontano organizirala dva tabora. V enem so zbrani zagovorniki partizanov, v drugem zagovorniki domobrancev. Med njima po so prisotna stalna nasprotja in trenja. OBISKALI SMO NAJPREJ PRVI TABOR Pot nas je vodila v prostore Borčevske organizacije, kjer je bila v najvišjem nad-stropju soba, pred katero je pisalo: Odde-lek za mladino. V sobi nas je sprejela prijetno urejena tajnica, ki sicer študira ekonomijo, vendar ji gre študij bolj poča-si, pa si je zato poiskala dobro plačano Tako je Janovo notranjost ujel občutljivi fotoaparat našega fotografa. tajniško službo. Spili smo sok ali dva, pokadili nekaj cigaret, ko je prišel glavni pobudnik neopartizanskega krožka An-ton Jan, študent politoloških znanosti na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Pozdravil nas je s starim partizanskim pozdravom, mi pa smo se le nerodno pre-stopali. Povabil nas je v sobo in nam naj-prej pokazal vse klasične partizanske fil-me: Sutjesko, Neretvo, Ne joči Peter, Boško Buha, Desant na Drvar in zadnji film iz leta 1994, Junaški brigadirji. Ko je bilo filmov konec, so nas pogostili s sen-dviči in sokom, nato pa je študent Jan pričel pripovedovati:" Ko mi je oče pravil o njih, sem jih zasovražil. Zdeli so se mi nerodni izdajalci, ki so korakali na kon-cu italijanske čete in nosili francoske puške, kar je bilo za vojaka druge sveto-vne ponižujoče. Pobili so mnogo dobrih ljudi, kurirjev, zlasti pa so zapeljevali ženske. Toda oni niso bili del moje zgo-dovine. Ko pa so se začeli pojavljati da-nes neodomobranci, študenti, ki obujajo domobranske običaje: skakanje čez go-rečo žerjavico, plavanje z obtežnimi kam-ni, streljanje s harpuno in mnogo drugih stvari, sem se odločil, da nekaj storim. Ustanovili smo neopartizansko društvo, ki se bori za ohranitev starih partizan-skih vrednot. " Na steni nam je pokazal majhno, kot noht veliko relikvijo, na ka-teri je uprizorjen Moša Pijade z ogromno mašinko. Rekel je: " To relikvijo je dal ded mojemu očetu, ki je bil dolga leta za-prt v skrivnem domobranskem zaklo-nišču Strahinj. Če bi ga domobranci dobi-li, bi ga ubili, zato jo je skril globoko v uho, v bližino bobenčka. Ko so povojne oblasti leta 1965 odkrile ta zadnji bunker, so našle ujetnike, ki so bili izčr-pani in izstradani. Med njimi je bil tudi moj oče, ki ga je krepila zavest, da bo omenjeno relikvijo izročil svojemu nasle-dniku." Anton je bil ginjen in vse nas je spreletel občutek zanosa in državljanske radosti. Nadaljeval je: "Če bi danes kdo poskušal zasmehovati to relikvijo in z njo vse dosežke partizanov, bi ga lastnoroč-no zadavil. Vendar prav to počenjo neo-domobranci in sklenil sem, da sem jim postavim po robu in hvala bogu, da so me slišali pravi ljudje." Jan je govoril z za-nosom in videlo se mu je, da je tudi po-nosen na svoje delo. Povedal je tudi, da ga pri njegovem prizadevanju močno podpirajo stari borci veterani, ki ga radi vzamejo s seboj v hribe ali pa na pivo v bližnjo restavracijo. ...NATO SMO ODŠLI K NASPROTNIKOM V zakajeni podstrešni sobi na Jakobovi Neopartizani so se tedensko udeleževali manifesta-cij in povork pod znamenitimi ljubljanskimi kipi. ploščadi 3 smo vstopili v dobro zastraže-no in varovano območje, kjer je klub neo-domobrancev, študentov, ki se radikalno bojujejo proti partizanom in njihovi "pod-mladkovni zalegi", kot pravijo Antonu Janu in njegovim. Juan Rodinec, vodja drugega tabora, je pripovedoval z občut-nim španskim naglasom:" Tri leta sem bil tam u Argentini, kjer sem spoznal, da pol-no nas je bilo pobitih in naših staršev. Potem so začeli prihajati tam u Argentino listki, ki so pozivali v boj in za partizane. Moja punca Lucija, ki je Kastiljanka, ni ve-dela, kdo smo mi, zato sem jo zapustil in sem šel v Slovenijo študirat. Sovražim te študente-partizane, ki vihtijo rdeče zasta-ve in nosijo obleke Benetton. " Ko smo se ozrli naokrog, smo videli same mrke obra-ze, ki so prikimavali. Fantje so bili blond, nosili so lepe obleke, bili v kravatah, v ozadju pa smo videli njihovo relikvijo: Antona Rupnika s svojim vnukom v na-ročju. Relikvija je bila mkjhna podolgova-ta podobica. Stražila sta jo dva uniformi-rana mlada neodomija, kakor so se med sabo ti Ijudje poimenovali. Ko je ura odbi-Ia točno poldne, so se neodomiji slovesno dvignili, salutirali pred podobico, udarili s petami in rekli."Sveti Rupnik vodi nas, skozi viharje časov in nadlog." Juan je na-daljeval: "Ti partizanski prasci so bili res svinje. Največ, sodeč po pripovedovanju starih staršev jih je bilo homoseksualcev. Njih ideal je bil, da bi se spentljali s povelj-nikom čete, da bi lahko potem napredovali kot politkomisarji. Tako so veliko domo-brancev pobili samo zato, da bi si lahko od njih vzeli drage avstro ogrske parfume, ki so kakor divjad, pritegnili partizanske vo-dje. Tudi mi smo se držali slovesno, saj smo te Ijudi spoštovali; njihovo vnemo in pripravljaljenost za ideale, ki so kljub temu, da je minilo že petdeset in več let, še vedno tako aktualni in sveži. Zares vrli fantje so bili. Vsak od nas pa je dobil za spomin žebelj, ki je bil del Rupnikove zapuščine. Imeli pa so tudi tajnico, brhko dolgonogo Helgo, ki so jo po-brali v nekem naci-stičnem kempu v Argentini. Ta je dejala, da sovraži vse rdečkarje in do bo s svojim delom in nočnimi aktivnostmi pripomogla k večji stimulaciji vrlih blontnih neodo-mijev. KMALU IZVEMO SHRLJIVE NOVICE Na uredništvu je zvonil telefon. Neznan glas je dejal, da se bo oglasil čez deset minut. Bili smo radovedni. Potem je vsto-pil v sobo. Ni se hotel predstaviti, rekel pa je tole: Študenti-partizani in študenti-do-mobranci se bodo med sabo v ponedeljek stepli na smrt. Seveda bi jih bilo premalo, zato so posegli po svojem skrivnem orožju: tujih študentih. Bili smo zaprepa-deni in prestrašeni. Tuji študenti: črnci, Kitajci, židje, mohemedanci, Nemci, Ita-lijani, vse polno jih je v Ljubljani, kjer štu-dirajo. Neznanec je nadaljeval:" Partizani študenti imajo skrivne hodnike v garažah na Kardeljevi ploščadi. Najboljši so se jim zdeli črnci iz Mozambika in Slonokoščene obale. Potem so bile politične ure. In glej. Večina črncev se je navdušila nad idejo partizanstva. Njahu Nasa, veliki študent, je baje dejal: "Mi partizani, mi iti v boj s faloti!" Tako so dobili stare partizanske uniforme, jih nadeli in samo čakajo, kdaj bodo odšli na ulice v veliki pravični boj. Seveda jim Jan daje velike količine bonov, da jih s tem še podžiga. Neodomiji pa imajo na podstrešju v neki stavbi na trgu Žabjak 3 Kitajce za svoje vojake. Čingču Se, veliki študent, je dejal: "Mi nori, mi kungfu obvladati. Domobrans-tvo, to smo mi." Tudi oni samo čakajo na povelje. Ko je neznanec to govoril, so se zaslišali kriki. Pogledali smo na cesto in videli eno in drugo stran, ki se zmerjata. Nato smo bili priča strahovitemu pretepu. Črnci so tepli Kitajce, ti jim niso ostali dolžni, lasala sta se tudi Anton in Juan. Bilo je res groz-no, dokler ni prišla policija. Kitajci so se drli: "Domobranstvo", črnci: "Mi partiza-ni", na ulicah je bil kaos, ženske so kakor prestrašene kokoši bežale iz pločnika na pločnik. Dogodke pa so podžigali celo stari borci. Slikali smo nerede in bili pripravljeni. Kočno je policiji uspelo dobiti storilce. Vse so odpeljali, le nekaj razboritih tujih štu-dentov so morali peljati v bolnico. EPILOG Bili smo zaprepadeni. Obe kolovodji so odpeljali v zapor, kjer sta bila izpuščena. Juan je odletel na počitnice v Argentino, kjer je bil povišan v viteza časti Antona Rupnika, Antonu pa so dodelili častni znak svobode velikega borca Moša Pijade. Borčevska organizacija mu je dala tudi pokojnino. Vse tuje študente, vpletene v javni pretep, so oblasti izgnale in bojda mit o domobrancih in partizanih razširajo tudi v daljnem Pekingu in pod palmami, polnim opic in kokosov. Uredništvo pa je začelo tuhtati. Mnenja so bila deljena. Eni so bili za neodomobrance, drugi za neo-partizane. Spor pa smo zgladili tako, da smo kupili zaboj piva Pivorane Laško in se ga v prijateljskem duhu dopuščajoče po-stmoderne izpili v nove čase. rahlo omotični Janez Špohar Huan je bil zelo ponosen, da je smel vsak dan opazovati relikvijo Antona Rupnika MAJ.JUNIJ 1995 1995 MAJ.JUNIJ Q OD TUIN TAM * INTERVJU SUZANA OGRAJENŠEK Aleksander Mežek v živo v študentskem naselju mm ik pred zaJdjučkom redakdfe nasje nauredništvu TribuneobiskalAleksan- der Mežek in s sabo prinesel izvod svojega novega CD-ja Luči v naselju. Ploščaje bilaposneta na koncertu, kiga je v menzi Študentskega nasei/a v Rožni dolinimaja lani priredil ŠOU. In kako se je naš Sašo sploh znašel med študenti? Ciljna populacija tega CD-ja je torej štu-dentska... Izhodišče je bila odločitev Študentske orga-nizacije, da priredi koncert. Moj čisto prvi koncert je bil v študentskem naselju v isti menzi pred dvaidvajsetimi leti in to je bil hkrati tudi prvi kantavtorski nastop v Slove-niji sploh. Potem sem imel še štiri koncerte v menzi in vsi štirje so bili na prelomnih točkah moje kariere. Vedno, kadar sem začel s čim novim, sem prišel najprej v menzo. Enkrat sem prišel z bolj heavy-metal bandom, enkrat sam, enkrat z akustično zasedbo. Tokratna verzija je bila bolj unplugged, v bistvu sem se vrnil nazaj k svojemu prvemu koncertu. Prišel sem s Stevom Smithom, klaviaturistom, ki je sicer znan po tem, da je delal z Van Morriso-nom. In koncert je bil ponovna prelomna točka. Vmes sem se moral enkrat prav uščipniti - spomnil sem se tistega prvega kon-certa pred dvaindvajsetimi leti in sem se na-enkrat zavedel, da so moja publika otroci ti-stih, ki so sedeli v menzi takrat, in da me sprejemajo na enak način oziroma po svoje še z večjim entuziazmom, kajti prvič so me sprejemali kot noviteto, zdaj pa kot nekaj, kar že dobro poznajo. Zanimivo je bilo tudi, da je bil moj koncert na dan, ko je imel Magnifico svoj koncert v Križankah. Vsi so mi govorili, da na mojega nikogar ne bo, nekateri prijatelji pa so mi rekli, naj me ne skrbi, da bodo prišli tisti, ki me zares hočejo poslušati. Res je bilo dosti publike, na koncu je prišlo petsto ljudi. In koncert, ki bi moral trajati uro in pol, je trajal tri ure. Če greva po teh štirih koncertih in teh štirih prelomnicah - so torej študentje ti-sti, ki najprej sprejraejo novo? Študentje so neobremenjeni, stvari hočejo izvedeti naravnost. Če komuniciraš brez za-držkov, ne da bi stvari olepševal, so prvi, ki to lahko sprejmejo. Meni je, recimo, pri uveljavljanju pomagal študentski radio... zi? S tem misliš na tisti prvi koncert v men- Ne, tudi vsa druga podpora je izhajala od Radia študent, ne pa recimo od RTV Slove-nija. Po tistem, ko je Siva pot 'užgala', se je študentski radio ohladil, pa tudi Mladina in Tribuna. Zdi se, ko si enkrat splošno znan, ti mediji ne dajo več podpore. Sem že slišal komentar, češ, kaj boš ti zdaj z nami, zdaj si popularen, ne rabiš nas več. Ti mediji osta-nejo v radikalnih vodah, obrnejo se k tistirn, ki so še neznani. Mislim, da je to potrebno, ker je v končni fazi to tisto, kar obrača kole-sje. Ampak s tem zadnjim koncertom sem želel dokazati, da moj napredek še ni končan, da samega sebe še nisem odpisal. Ta plošča zastopa vse moje izdaje v Sloveniji in gre tudi v bodočnost. Predstavlja več kot dvajsetletno glasbeno kariero, tudi material, ki sploh še ni bil izdan. Pobudnik za ta koncert je bil ŠOU... Tako je. V življenju sem se za marsikaj tru-dil, nikdar pa za to, da bi v študentskem na-selju imel koncert. Vedno je ta koncert prišel k meni sam od sebe, takrat ko je bilo potreb-no. In zato je tudi bilo vedno dobro. Ce bi si sam zamislil, da bom naredil koncert v men-zi, ne bi tako izpadlo. Zdaj imam prijeten občutek, da ko bom v menzi, bo dobro. Samo počakati moram, da me menza sama povabi. Čisti profesionalec si. Če si ta CD izdal v samozaložbi, to pomeni, da lahko z njim bankrotiraš? Lahko, seveda. Za naše podnebje je to tre-nutno precejšen riziko. To so že pred mano naredili kolegi. Kreslin, recimo, na višku po-pularnosti, kar je za sabo potegnilo precej publike. Pri meni je to drugače, ker se nere-dno pojavljam v Sloveniji na koncertnem področju. Na tem koncertu me je zelo prese-netilo, da jVpublika neverjetno veliko mojih komadov znala na pamet. To je dalo pogoje za dobro komunikacijo. V Slovenijo prideš poredko in oddaljen si od glasbenega dogajanja tu. Kakšen občutek imaš, ko se vračaš? Mislim, da lahko stvari vidim bolj trez-no. Sicer ne morem vsega oceniti naenkrat, a v Sloveniji se je vedno dogajalo zelo ve-Iiko in tudi veliko ljud[ je, ki so sposobni narediti dobre stvari. Žal pa le redkokdo ve, kako prekoračiti ta prostor. Zelo veliko je kopij tega, kar se dogaja drugod. V Slo-veniji je zelo enostavno narediti trendov-sko zadevo, še posebej, če se najdejo zago-vorniki na radiu ali v tisku. V tujini je dru-gače. Zelo veliko naših bandov me obišče v Londonu. Imam precejšnjo zbirko kaset, posnetih v angleščini, ki jih želijo plasirati v tujini... ...torej te vidijo kot odskočno desko... Niti ne. Rabijo bolj začetno predstavitev, koristno poznanstvo ali telefonsko številko, ki bi odprla kakšna vrata. A tam na žalost to ne gre tako. Preden se stvar obrne, se mora s tem strinjati mnogo izvedencev na tem po-dročju, ki imajo poslovni interes. Naši ben-di, ki si želijo uspeti zunaj, pridejo v London z denarjem za en mesec in mislijo, da jim bo v tem mesecu uspelo, da bodo dobili pogod-bo za snemanje. Nihče ni pripravljen iti tja s sloganom 'dokler ne uspemo, ne gremo na-zaj'. To je to. Da toliko verjameš vase, da si, tudi če ti vse propade, pripravljen živeti ob vodi in kruhu na Oxford Streetu. Da zdržiš, dokler te kdo ne opazi. Ni važno, če si velika zvezda v Sloveniji. Ali pa v bivši Jugoslaviji. Oliver Mandič, na primer, je želel nekje v New Yorku ali Londonu narediti velik boom. Hotel je priti z rollsroycem v družbi desetih lepotic in mislil je, da bo s tem naredil show, da bodo vsi padli na to in da bodo filmarji kar podpisovali. Tako to ne gre. Naši fantje so bolj skromni. Pridejo za en mesec in mislijo, da jim bo uspelo. Takim svetujem, naj se sprehodijo po undergroundu in poslušajo ti-ste fante, ki igrajo tam. Mnogi so boljši od tistih, ki pri nas snemajo plošče. In to je šele začetek bitke, kaj šele, da prideš do tega, da nastopaš v kakšnem klubu ali podpišeš po-godbo za snemanje plošče... Se pravi, da boš še vztrajal. Gotovo. Mislim, da sem v teh letih dosegel nekaj, kar redkemu uspe. Usvojil sem dve različni kulturi. V Angliji sem Anglež in tudi Angleži me tako gledajo, čeprav samega sebe ne vidim tako. Mislim, da je to ključ. Ce bi izgubil svojo originalnost, bi izgubil zale-dje. In z leti, ko prihajam nazaj, se to po-trjuje. Ti še vedno rečejo, da imaš slovanski naglas? Ne, sploh ne. Rečejo mi vse drugo. Od Amerike do južne Afrike. (Smeh) MAJ, JUNIJ 1995 PSIHOTEST, BAKHA * ODTUINTAM frj PSIHOTEST PRIZNANEGA ETIOPSKEGA PSfflOLOGA, ATUNGE MRAVIJA: ALISTE PTIČ ALIPA SESALEC? mme hočete najti odgovor na to vprašaiye in tako izvedeti nekoliko več o sebi, prosim da pozorno prebe-rete vprašarya in iskreno nat\je tudi odgovrite: 1. Recimo da boste jutri umrli. Bi šli da-nes v kino, če bi vas nekdo povabil? A - Zakaj pa ne. Treba je uživati vsak tre-nutek. B - Da, ker si ne bi mogla dopustiti, da bi koga zavrnila. C - Ne, ta dan bi se vneto pripravila na za-dnjo uro. D - Sam eden bi mi kaj zinil, pa bi ga tako zrušil z boks udarcem! 2. Kaj bi storili, če bi vam odpadel uhelj? A - Pobral bi ga in namestil na staro mesto. B - Kot kuščar bi se spustil na tla in iskal rdečo nit. C - Od strahu bi padel v nezavest. D - Ogledal bi si film Če vidiš psa, pobegneš ga. 3. Katere čevlje bi obuli za pot v nebesa? A - adidaske B - bos C - vrtnarske škornje D - babičin šal, koralde in kos mesa 4. Kaj bi storili, če bi ulovili jo? A - Držal jo. B - Jedel jo. C - Ljubil jo. D - Sijal jo. 5. Koga bi zagledali, če bi tekel mimo? A - njega B - njo C - katero? D - s soljo 6. Kam je namenjen slepec? A - v dolino slepih B - na hrib slepih C - v sotesko slepih D - med lepe slepe 7. Katera disketa je brez podatkov? A - nobena B - ena C - dve D - ne gre 8. Kdo je najbolj neumen človek na svetu? A-jaz B-ti C - on D - balkon 9. Kdo ti je odtrgal gumb? A - signalizacija pred kanalom B - kanalizacija za vogalom C - tetrapak, ki morski to je spak D - Le kdo je videl brezobličje istega kosa ene radosti? 10. Koliko cvetov je en meter? A - Veter, veter... B - Mrazi me... C - Koliko še... D - Eter, eter... fatela vredaosti odgovorov: Rezultatt: 0-10: višje razviti sesalec 10-20: nižje razviti sesalec 20 - 30: ptič KLEMEN PISK BAKTA Pred kakšnim dobrim tednom je minilo pol leta, odkar sem zapustil rodno deželo in se nasta-nil v Templju dobrote, kakor imenujejo to vašnjavsko svetišče na Nizozemskem. Tempelj, ki je bil zgrajen ob koncu 17. stoletja za časa nizo-zemskega kralja Gustava II., se nahaja na skraj-nem severu države v majhnem obmorskem me-stu Harlingenu. Od leta 1980 ga vodijo bakte, ki so ga rešili propada in zdaj lepo skrbijo zanj. Na Nizozemsko sem prišel rahlo zmeden. Blišč zahoda me je pretresel: prostitucija, droge, krimi-nal, slabe socialne razmere... Šele ob prihodu v Tempelj dobrote sem se nekoliko pomiril. Ko sem hodil od samostana do samostana, me je na poti spremljal prijazen bakta. Po polžastih stopnicah sva prišla v vlažno komoro, od tam pa so naju vodili številni skrivni hodniki. Pokazal mi je majhno sobo, v kateri naj bi odslej bival. Najprej sem se oprhal in oblekel v belo svileno ogrinjalo, ki so ga sešili posebej zame, nato pa zložil prtlja-go v starinsko omaro in začel meditirati. Po pri-bližno dveh urah sem postal lačen, zato sem se razgledal po poslopju. Končno sem v bližini osre-dnjega prostora za molitev in meditacijo našel sebi primerno hrano (hrana je posvečena Bogu-Krišni in je resnično okusna). Usedel sem se za dolgo mizo, kjer je pri obedu sedelo še pet novincev z vseh koncev sveta. Z nikomer se nisem pogovarjal, saj sem se zavezal k dvotedenski molčečnosti, ki je bila moja dokončna vstopnica za pol-Ietno bivanje v svetišču in prva izmed desetih preizku-šenj. Kar na lepem pa je kot strela z jasnega odjeknila novica, da je umrl vrhovni bakta. V templju je zavlada-la panika, menihi so razbu-rjeno tavali naokrog, neka-teri so jokali, drugi so obu-pano ter proseče molili k Bogu-Krišni, da bi se stari dobiri bakta vrnil. Toda bak-ta se ni premaknil; negibno je ležal v rumeni, z rožami okrašeni posteljici, njegov pogled pa je bil tako močan in poln energije, tako globok in prostran, da sem ga celo noč občudoval. Začelo se je pogrebno obredje. Poslali so me na bližnji pašnik, kjer so se pasle krave in biki. Privedel sem jih na samostansko dvorišče in jih privezal za ograjo. Potem sem kot ponavadi odšel k vašnjavskim menihom na popoldanski čaj z mlekom in se pogreznil v meditativno alfa stanje. Nenadoma je v sobo pritekel nižji bakta - tudi zavezan k molčečnosti -in začel kriliti z rokami, kot bi opozarjal, da je nekaj narobe. Odšel sem z njim na dvorišče in opazil, da so se krave in biki odvezali ter pobegnili na sosednje dvorišče. Stekel sem za njimi in jih lovil na tuji posesti. Ko sem jib končno uspel poloviti, je k meni pri-stopil mož v črnem - katoliški duhovnik, ki se je sprehajal okrog svoje cerkve. "Kaj te teži, mladi mož?" je vprašal z rahlim nasmeškom na ustih. Nisem mu smel odgovoriti, zato sem s prstom pokazal na ulovljene živali. "Aha!" je rekel, nato pa dodal:"Pojdi z mano!" Bolj iz vljudnosti kot pa radovednosti sem šel za njim. Prišla sva v njegovo vinsko klet. "Na, pij!" je dejal, potem ko je nato-čil kozarec. Malce sem okleval, nato pa pograbil kozarec in ga na dušek izpraznil. Na steni je vi-sel ogromen pršut. Odrezal je debel kos in dejal:"Na, jej!" Z velikim veseljem sem pograbil šunko in jo v trenutku pojedel. Potem sem župniku stisnil roko ter odpeljal ži-vino nazaj v tempelj, kjer so me že čakali jezni bakte. Na vprašanje, kje sem toliko časa hodil, nisem odgovoril nič, saj sem bil zavezan k dvote-denski molčečnosti. 1995 MAJ,JUNIJ OD TU IN TAM * POVEST IZBERITE PRAVI NASLOV; NASLOV A ALI NASLOV B. LE EN NASLOV JE PRAVILEN. A: TONEGLAVNJAK PARTIZANI -TUPOGLAVCI B: PETER PNEVMA DOMOBRANCI STRAHOPETCI POVESTIZDRŽAVLJANSKE VOJNE POVESTIZNOB 1. DEL: NESREČNI PORAZ DOMOBRANCA Po večerji, ki so jim jo pripravili v obeh gostoljubnih hišah, so se borci Zelenske partizanske čete brž odpravili k počitku. Pri Mavsarjevih so pustili vrhnjo obleko pri peči, da se jim čez noč posuši, in odšli vsi spat v seno v hlev za hišo. Poveljstvo čete ni odredilo nobene straže! Ker v vasi ni bilo nobenega stražarja, je domobranec Bošta, čokati debelušen možak, z nadvse prisrčno topoumnim po-gledom, brez problemov prikorakal prav pred hišo Mavserjevih. Pes je začel Iajati, kot da bi vedel, da gre v vas največji tat psov vseh časov. Res, Bošta je to vsekakor bil. Iz psov je znal delati takšne klobase, da si si oblizal oba mezinca na rokah. Pred vojno, v stari Jugoslaviji, se je preživljal zgolj tako, da je kradel in redil pse ter pasje klobase prodajal za svinjske. Hodil je od hiše do hiše in Ijudje so radi kupovali klo-base; samo da se je njihova hiša znebila smradu njegovega znoja. Sedaj je bil že dva tedna v slovenski domobranski vojski. Ni maral komunistov. Vedno se je spominjal besed svoje matere na smrtni postelji, ka-tere nezakonski sin je bil: "Sinko, le vere ne smeš izgubiti. Pobožno živi in izogibaj se greha. Ne kradi več psov." Ker ni mogel spolnjevati drugega dela materine zapove-di (Ne kradi več psov!), je toliko bolj bil pristaš katoliške veroizpovedi in toliko bolj sovražil tiste, ki so "šimfali" čez Cerkev. Mnogokrat je ob domačem šnopčku ure in ure govoril o sovražnikih svete vere. K Mavserjevim je vedno rad prišel, ker je bila gospodinja nadvse dobrega srca in mu je rada dala šilček brinovega. "Pokorno javljam, Bošta, vojak svete le-gije na izpustu," se je na ves glas zadrl v veži, da je gospodinja takoj prišla in ga začela miriti, ker se je bala partizanov: "Bodi no vendarle že tiho, Bošta, partiza-ni so v hlevu." "Pokorno javljam, Bošta se ne boji parti-zanov. Prinesite mi šilček, pa vam izpraznim hlev kot bi mignil," je neustrašno še moč-neje zaklical ter vzel v roke svojo staro puško, ki ni več streljala, vendar Bošta tega ni vedel. Njegovi kolegi mu pač niso upali dati pravega orožja. Izpraznil je šilček brino-vega, vzel puško v roke in se odpravil proti hlevu. Najhrabrejši vojak slovenske domo-branske vojske je stopil na hlev in tam za-gledal okoli trideset partizanov. Na ves glas je začel peti tisto staro domobransko: Regi- Janezka pokliče učitelj telesne vz-goje v svoj kabinet. Zaklene vrata m mu reče: ^ - Iz zaupnih virov sem zvedel, da je tvoj oče domobranec. Janezek prebledi: - Česa ne poveste, gospod učitelj! Moj ata, da je partizane streljal? - Natanko tako, Janezek! - Kaj naj zdaj storim? Učitelj položi roko na Janezkovo glavo in reče: - Naj se zgodi kar koli, jaz te ne bom nikoli zapustil. ŠALE Janezek pride domov. Oče sedi na kavču in bere*časopis, mama pomi-va posodo v kuhinji. Janezek stopi do mame: - Mama, kaj bi ti naredila z očetom, če bi vedela, da je bil nekoč domobranec? Po kratkem premisleku mama od-govori: - Ah, ti moj Janezek! Vsak dan garam od jutra do večera, ti pa me mučiš s takšnimi vprašanji. Vzemi raje kapo in pojdi v klet po krompir. Janezek pa: - Ali je res, da imam veliko glavo? mentpocestigre... S svojim hripavim glasom je kmalu spravil pokonci vse partizane v Mav-sarjevem hlevu. Z dvocevko je naperil v partizansko četo in bistroumno zaklical: "Pokorno javljam; po-berite se sodrga, ki je razpela našega Go-spoda na križ." Komajda je izgovoril zadnjo besedo, že mu je rafal iz Stanetove brzostrelke pople-saval po okroglem trebuhu. Zadnjikrat je videl in slišal tudi zadnjikrat. Nikoli ka-sneje več ni Bošta uporabljal svojih čutil. Za materjo je šel na oni svet. Brez čuta krivde so pokopali Bošto za hlev; komisar Martin pa, ki prej se imeno-val je Nace, a je kasneje spremenil ime v Martina, ker je bližje bilo priimku Stalin (tak zagretež je bil nad Stalinom in Leni-nom, da je celo ženo preimenoval v Strih-nin, da bi na ta način izpovedal svojo navdušenost nad rdečo barvo), je v dnev-nik Zelenske čete zapisal približno takole: Smrt je sijala nam v očeh, ko prikazalo se je seme izdajalsko, a glej smrt je obležala na tleh, Stane dobil je na koleno prasko. Všolipravijo... - Pojdi, no, tak pojdi že! Ah, ta Janezek! Hruška stoji na pločniku in za-vpije: "Come on, juice!" Avto se vzratno in z veliko hitrostjo pri-bližuje ogromnemu oranžnemu madežu sredi ceste. Hruška se ri-tensko odpravi čez cesto. Avto po-vozi oranžen madež, iz njega se razvije cela pomaranča, ki se pri-druži hruški. Prideta na pločnik na drugi strani ceste. Najprej pogleda-ta desno, potem pa levo. MAJ.JUNIJ 1995 ZNANKA IZ SOSEDNTE ULICE, ŠALE * ODTUINTAM jjj ZNANKA SOSEDNJE ULICE Bada dela. Od poldneva do polnoči. V gostilni Pri figovem perju. Vedno za-računam šele potem, ko stranka opravi svojo potrebo, pravi. Brez besed ji da račun. Nevenka je tiha gospa. Nikoli ne gobca preveč. Molk je zlato, pravi. Za ve-liko potrebo zaračuna trideset tolarjev, za malo dvajset tolarjev. Malo se boji moških. Nič ne veš, kaj jim pride v glavo. Vendar je Nevenka poštena. Rajši da več nazaj kot premalo. Ceprav je sama revna, saj poklic sekretarke ni donosen posel, rada da svojemu vnuku del dohodka od malih potreb. Naj ima, zatrjuje. Včasih so ljudje več srali kot le-danes sero. Sedaj se vsak že doma v domačo školjko podela in polula, da mu v gostilni ni potrebno plačati poleg kosila še svojih iztrebkov, meni. Svojega dela se ne sra-muje. Malokateri človek je zmožen pucati skrete, kozlarijo in serjarijo. Zanjo to ni bil nikoli problem. Že njen pokojni oče je večkrat pijan pokozlal vse stanovanje. Morala je brisati ona. Mati se je skurbala s sosedom in odšla z njim v Bosno. Ostala je sama. Z očetom. Oče je bil vratar v Lito- Pri frizerju je velika gneča. Vsto-pi mlada dama in se nasmehne fri-zerju. - Izvolite, gospodična, reče frizer. Dama se usede, ljudje, ki čakajo, [. jo jezno gledajo. Nekomu popustijo živci in vzklikne: - Gospod frizer, jaz čakam tule že tri ure. Prosim razložite mi, zakaj ste jo vzeli prek vrste in zakaj se tako trapasto režite. Frizer si rahlo priviha brke in reče: - Postoj, mladi mož. Zakaj edino tako boš našel pravo pot. Zajček pride k mesarju. Mesar ga NEVENKA DMITRIJEVSKA Rubriko objav\jamo že štiri mesece stroju. Zato je sama brisala pokozlano maso. Z leti se je navadila. Sedaj stanuje v enosobnem stanovanju s kopalnico v Novih Jaršah. Najbolj se ve-seli obiskov svojega sina Gorana in vnuka Joce. Joca je star že tri leta. Čisto je očkov; bradica, nosek in visoko čelo, kar pome-ni, da je zelo intiligenten. Kolikor časa bom še pri zdravju, bom rada opravljala svoje delo, zraven zatrjuje. V prostem času hodi na košarkaške tek-me. To je njen edini hobi. Vse košarkarje pozna. In če pride kdaj kakšen košarkar k njej na skret, je vsa blažena. Takojci ga prosi za avtogram. Ima jih že sedem. Najrajši ima Žarka Djurišia. Tako ponižen je. Kopalnico ima polepljeno samo s slika-mi košarkašev. Kadar je v Tivoliju tekma, vzame svoj rog in gre navijat za naše. Dajmo naši, kliče. Poje ne. Samo kliče. Včasih gresta z vnukom skupaj na tekmo. Takrat mu kupi kokice. Skupaj jih zobljeta in kličeta: Žarko... 67 let ima že in tudi težave z zdravjem. Zato je pred kratkim kupila kozmodisk. Pomaga ji. Na delovnem mestu, na skretu Pri figovem perju, ima Dmitrijevska tudi kuhalnik. Kavo imam tako rada, šepeče. Tudi meni jo je ponudila, ko sem prišel na njen skret, za katerega vneto skrbi. Nikoli je ne pije z mlekom. Kava ji pomaga, da zdrži ves ta tempo smradu. Tobaka ne mara. Včasih spije kozarec makedonske-ga vina, ki ji ga prinese sestra iz Tetova. In tisto debelo makedonsko grozdje. Joj, kako je dober, se navdušuje. Nevenka Dmitrijevska je ženska, ki je zadovoljna s svojim malim svetom. To je dama, ki je zadovoljna s svojim ži-vljenjskim prostorom, s svojim malim skretom. Koliko je takih Ijudi? Jih skoraj ni, saj vsak hrepeni po večjem skretu. A Nevenki je dovolj njen skret, njeno malo enosobno stanovanje in vnukec Joca. Srečna je v svoji mali sreči, v njeni mali radosti. Nevenka, še dolgo pu-caj skrete! SALE jezno pogleda: - Prosim, zajček, samo ne vprašaj me, če imam svinjska ušesa in ne reci mi, naj si jih umijem! Zajček skomigne z rameni. V me-sarijo vstopi frizer. - S čim lahko postrežem? ga vpraša mesar. - Imate morda kakšnega zajca? - Imam, imam. Poglejte, tamle stoji. Frizer presenečeno pogleda zaj-čka, potem pa reče: - Zajček, delo imam zate. Za ogromno denarja. Sprejmeš? Zajček odgovori: - Tako neumen pa že nisem, da bi k tebi hodil češenje zobat! ¦ Janezek, zajček in pomaranča sk-lenejo, da bodo malce ponagajali mesarju. Zvečer, ko gre mesar spat, splezajo skozi okno v njego-vo mesarijo in odklopijo elektriko. Toda ravno v tistem trenutku jih s svečo v roki preseneti mesar. - Kdo lomasti po moji bajti?! se jezno zadere. - U, kakšno seksi pižamo imaš! reče pomaranča. Mesar se zagleda v svojo pižamo: -1, kaj res? Ko se ozre proti našim malim ju-nakom, jih ni več nikjer. Najbrž so odšli v neko drugo zgodbo. 1995 MAJ.JUNIJ lUJ odtuintam * KOKOŠINAŠE PRIJATELJICE Društvo za enakopravnost sesalcev in ptičev je dalo pobudo za kokošjo stran, saj je znano, da so kokoši zelo vnete študentke. Prav je, da tudi tej interesni skupini damo stran v študentskem časopisu, vsaj takšno je tudi mnenje na študentskem ministrstvu za javna glasila. RAZPRAVA VELIKEGA KOKOŠJELOGA, ZLATKA GOZDIČA: KOT ZIMZELEN JE "KURJA" LJUBEZEN Kokoši so domače živalL Ljudje jim ponavadi nare-dijo kurnik, v katerem sta-nujejo. Kokoši so nean-dertalci udomačili zato, ker nesejo jajca. Ta jajca si lahko ocvremo na oko ali pa ga kuhamo. Če jajce ocvreš, potrebuješ še olje; če jajce skuhaš, potrebuješ vodo. Cvreš pet minut, kuhaš tri minute in pol. Bolj ko jajce cvreš, bolj je črn, bolj ko jajce kuhaš, bolj je zelen. Ljudje pa nimajo radi kokoši zgolj zaradi jajc. Radi jih imajo tudi zato, ker so človekove prijateljice in se dajo usmrtiti kadar koli njihov prijatelj človek to želi. Način usmrtitve prepu-stijo ljudem, vseeno jim je, ali jih bodo obesili ali jim odsekali glavo, zaplinili ali zadavili. Svojega prija-telja človeka ljubijo tako, da dajo ži-vljenje zanj. Kokoši so najbolj srečne takrat, kadar njihov kljun ujame črva, dokaj srečne so tudi, kadar jedo regrat, malo manj kadar krmila za kure, naj-manj srečne so takrat, ko jih kdo vleče za rep. Takrat se razjezijo in ti izkljujejo obraz. Kot Utnapištim hodiš potem po svetu in iščeš rešilno bilko, katere čaj pomaga k ozdravitvi. Drugače so kokoši nadvse prijazne živali. Kitajcem celo varujejo majhne otroke, kadar staršev ni doma. Kokoši delajo uro manj kot ljudje. Delajo od sedmih do dveh. Največ so zaposlene kot nesnice, le redke kot brskalice. Kokoši so po eni strani zelo podob-ne ljudem. Prav tako imajo dve nogi kot mi, jetra, pljuča, želodec, stegna, oči in ušesa. Po drugi strani so po-dobne angelom. Prav tako kot angeli imajo perutnice in varujejo ljudi pred smrtjo, smrtjo zaradi lakote. Kokoš se razume dobro le z enako starimi kot je ona. Mlajše prezira in jih kljuje, starejših se boji, ker so mo-nejše. Poroči se z enim letom in je v zakonu verna svo-jemu možu. Največ kokoši je v Zahodni Samoi in na Borneu. Mislim, da jih je 34 na kvadratni meter. Ko bi kokoši ne bilo na našem planetu, bi bilo zelo dolg-čas in naše življenje bi bilo zelo praz-no. Še več bi bilo melanholije in pro-metnih nesreč. Zato imejmo kokoši radi, kakor imajo tudi kokoši rade nas. Vzorujmo se po kokoših in kakor one darujmo tudi mi življenje za svoje prijatelje. Odloči pa naj se kakšen človek tudi za to, da bo dal življenje za svoje kokoši. Počaka naj, da bodo one izbrale način njegove smrti. Potem pa urno pod sekiro, da bo glava tvoja odletela in se bo sose-dov pes, ves lačen zagnal za njo. Naj-prej jo bo polizal, nato pa oglodal do kosti. Kako mu bodo teknile njegove ustnice, očesna zrkla, šilast nos! Morda bo zdrizaste možgane pustil, ker povzročajo grižo; nikakor pa ne bo prečrtal na jedilniku hrustljavih navzven štrlečih ušesih, dobra kot kisle kumarice v octu. KOKOŠINAŠE PRIJATELJICE * ODTUINTAM KOKOS MESECA RASTISLAVA, 2 leti Dame in gospodje, to vam je kokoš. To je najlepša kokoš v Prekmurju. Vsak moški z zavistjo gleda na Pepe-ta, njenega zaročenca. Visoka je 21 cm, čez boke 18 cm, prava mrha. Pra-vijo, da zna biti tudi zelo vroča. To priča tudi njena preteklost. Bila je barska plesalka v kokošnjaku Ra-denci, kjer je dobivala gromozanske napitnine; po dvanajst črvov in po-dobno. Prehranjuje se le s koruzo in črvi. Krmil sploh ne pokusi, ker ško-dijo njeni koži. V kokošnjaku v Ra-dencih je spoznala tudi Pepeta, ko je prišel na avdicijo za novega kitarista. Že prvi večer je tako "soliral" rock balade, da je bila lepa Rastislava či-sto preč. Po koncertu je šla k njemu in ga tako pokavsala, da Pepetu ni ostalo drugega, kot da sledi njenemu tempu. V prihodnosti želi delati kot manekenka raznih tovarn sesalcev, ki gojijo kure zaradi jajc ali njihove-ga mesa. Ker tam plačajo. Mi, peteli-ni, vemo, da bo Rastislava uspela, kjer koli bo želela poiskati delovno mesto, saj sta njeni nogi ter peruti res angelski. Ko bi jo vi videli v dvodel-nih kopalkah! Pozabili bi na svojo ženo. TIKIN MANEKENSKI KOTICEK Italijanski moderator Refriga-tore je odpravil pretirano po-dložene peruti. Sedanji modeli kurjih peruti imajo namreč prek ramen položene še kratke peleri-nice (če pač niste navdušeni nad pravo pelerino). Na bolonjskem sejmu oblačil in modnih doda-tkov je Iteks dobil oceno 16 deževnikov za ženske kokošje dvodelne kopalke. Toliko o oblačilih. Preidimo še na kokošjo kozmetiko. Tovarna kozmetičnih izdelkov Perut vam z veseljem predstavlja njihov novi mladi KURAMOL - VRHU-NEC VITAMINSKEGA SISTEMA IN NADALJNI NAPREDEK V NEGI kurje KOŽE in kurjega KLJUNA. Gre za prvo vitaminsko kozmetično linijo na svetu pod stalno kontrolo švicarskega vitaminskega inštituta KURA-MOL - garancija za kakovost in negovalni učinek. Ponekod že vidimo kokoši na cestah, ki nosijo uhan v kljunu -gre za modo, ki se je najprej pojavila pri perujskih kurah, a sedaj že nezadržno prodira tudi na slovensko kokošjo sceno. Sama nisem preveč navdušena nad raznimi novotarijami in še vedno prisegam na stara preizkušena kozmetična sred-stva. Vam, drage bralke, pa prepuščam, da se odločite same. Na kratko še o čevljih za letošnjo sezono. V modo zopet prihajajo srbske petkremplje opanke. Visoke pete so prišle že iz mode. Nosijo jih le še graham kokoši, ki vedno nekoliko zao-stajajo glede na splošni modni tok. To bi bilo za danes vse. Vidimo se v naslednji številki! 1995 MAJ, JUNIJ Igj ODTUINTAM * NASVETI KATERI PSIHOLOG JE PRAVI? PSIHOLOG MIRAN ODGOVARJA ¦M ober dan. Sem Marjanca Olip. Hodim v3.d. M razred osnovne sole. Sem lugboff pridna učenka osnovne šole Darjana Petriča v Komendi. Najrajši imam slovenšdno. Pravijo, da sem nadpo-vprecno talentirana, sajznam štetiže do desetmi- Predkratkim namje gospa uatel/ica Anfa go-vorila od Vedra. Takojcisem vzela v knjižnici vse monografge o Vedru. Vse sem z zanimanjem pre-brala. Tudi najnovejšo monografijo Frančišek, bračo tnoj hrvaškega vedrologa Nenada Stekia. Tam Steki piše takole,- "Kot prevajalecje Vedro nekajčasa sodeloval z Mojzeso Betlehemsko, kijo jeje prisrčno Ifubil "Jaz pa tebe sprašujem: Zakaj se zemlfa vrti., zakaj vse, karje, beži? Jožica, 45 let Psiholog Miran: 1. del: Ep o nezmožnosti Vsekakor si mi postavUa več kot zapleteno vprašanje, na katerega bo težko odgovoriti. Mno-gi so že iskali pravega odgovora in se spraševali, cemu se zemlja vrti m zakaj le vse beži. Lado Le-skovar poje prelepo popevko o kroženjh zemlje in tudi nasa velika slovenska pesnica Iva Cenkar je vse življenje iskala odgovor na takšno vprašanje. Vse to kaže na to, da so to nadvse zapleteni pro-blemi, ki bi jih mogli šele z natancno analizo razrešiti. Povprašajrao našega strokovnjaka za atomsko fiziko, gospoda Atoma Fizika. 2. del: Drama o nerazpoznavnosti Miran: Gospod Fizik, naša mala Marjanca nas sprašuje, zakaj se zemlja vrti. Atom Fizik: A res? Miran: Ja, zanima jo, le zakaj se vrti okoli svoje osi. Atom Fizik: Ja, dandanašnja mladina se vtakne v vsako malenkost Prokleta mularijal Meni doma mulca skoz težita, naj jima dam malo denarja; evo, za vas pa hočejo, da jih vozite okoli zemlje. (Ta dialog se mi je zdel nadvse čuden. Zato sem gospoda Atoma Fizika vprašal): Miran: Ali ste vi gospod Atom Fizik, stroko-vnjak za atomsko fiziko? Atom Fizik: Ne, jaz nisem atom, jaz sem Ignac, mato imamo kmetije doma, malo pa na šiht hodim. Gospodu Fiziku sem prišel odpeljat gnpjnico iz greznice. Miran: Potem pa oprostite. Zamenjal sem vas z nekotn. Ignac- S kom pa? Miran: Z gospodom Atomom. Ignac: Potera ste pa res malo prismuknjeni, če me zamenjate z molekulo. Čakaj malo, a ti mene zajebavaš? (Postalo je nevarno). Miran: Ne, ne, se opravičujem. Nisem vas hotel užaliti. Ignac: Hej, gosjjod psiholog, to sem jaz, Atom Fizik. Končno mi le usgelo nasmoliti vas. Zaigral sem naglušnega Kmetica Ignaca in vam pošteno pognal strah v kosti, hahe. (Na koncu se je izkazalo; da to ni bil ne Atom Fizik, ne Ignac, ampak naša velika igralka Stanka Vzhod. Le ta je tisti čas Ijubimkala z Atomom. Ves jezen sem se odpravil proti domu.) 3. del: Pesem o neznanju Vsega člpvek res ne ve napak setielati ne sme, jajce iz ognja, jajce iz vode z zaprtimi očmi tipam skozi blišč, gospa jo je ubrala v galop in niti eno samo peščeno zrno se skozi gjavo ne preseje. Marjanca, rad te imam. Imej me rada tudi ti in mi daj čučka na balanco svojega kolesa. me mije Petra in ti hočem dati vetra. Na za-I dnjem psihološkem žuru si se končno poka-zalvpraviluči. Kosobilišeprofesorjinažurki, te ni buo, ker si preveč strahopeten, da bi pokazal svojognilo naravo pred takimi moralnimi avtori-tetami. Brž kopa so nam študentom pokazalipete, glej, skočil si kot Borut Bilač in nam popilpolovi-co našega vina. Vstopnine nisi placal, ker si biddog-stražarjem pokazal press kartico. Nadalje si hotel biti v središču pozornosti in se napihoval s svojim kurtim plesom ter na ta način pohodilpo-lovico žensk na žurki. Našijantfe se niso več upa-li ničesar. Tine, ki sem ga osva/cda cel večer, je osramočen sklonil glavo. Tipa nisi hotel nehati. Vprašanja za psihologa Mirana pošljite na naslov: Tribuna Kersnikova 4 61000 Ljubljana s pripisom: Psiholog Miran. Skodlsinamizo, kakec, in plesalstriptis. Nevem, kako so mogle moje kolegice čisto ponoreti ob tvojem zvijanju in ob goletn mozoljavem hrbtu. Dobro, da si pustil hlače na sebi. Drugače bi te odpel/ala komunala, izmeček. Prava mora pa seje šele začela. Kolegica teje povabila y najino stanovanje, kjer si mi stalno težil spokloniingovoril, kako bova midva nekočpo-stala mož in žena in mi težil s tem, kako lepo bi bilo, če bi ti sedla v naročje. Ne vem, kako smo mogle nasesti tvoji ideji slačipokra. Na srečo sem se v kombineži spomntia, da lahko obsedim čisto gola in se odločno uprla takšni dehumanizaciji člo-veka. Na koncu sipa menepustil na cedilu in se posvetil moji kolegiti. Babjak. Pa ko bibil vsqfče-den. Ne vem, kako ti lahko ženske naseda/o. Ne vem, kako se lahko smejejo tvojim odbitimjoram. Toliko, da veš, da Petra ni tako lahkomiselna, da bi nasedla takšnimjantalinom, kotsi ti. Petra, 20 let PsihologMiran: Kljub tvoji jezi, draga Petra, vse-eno čutim, da sva midva ravno za skupaj. Vem, jez-na si name. A jeza se bo ohladUa, kot se ohladi vroč zelenjavni pire ali piščančji paprikaš in midva se bova v vročih obmorskih krajin ljubila kot samec in sami-ca. Ti boš fazanka, kateri bom trgal pisane peruti Iju-bezni. Jaz bom tigrasti piton, ki te ovil bom v klobčič strasti. Šla se bova štupo ramo, skakala gumintvist, prevračala kozolce, bila filmobulja. Pokazala bova ribičem, kako se Iovi hrepenenje. Prodajalka kislega zelja na trgu ti bo na prsi pripela vijolico. Sonce bo mežikalo tvojim praskam. Gledala bova luni v oči in najin bo svet. Saj kdor ljubi, mu svet ni tuj. MAJ.JUNIJ 1995 09V9iq 9fi obBlm 9Š9va 9čai jsnjjcTiiT .oa9m oiteifiiiivoii ovjbvhC omicfjBv ei tL)9tpa9m llovob ia fiL> ,ailaim 90 .9čoL)ocf v mjBii^išoq minqn5ta jf nv^ainL)9T:Lr an 93 9rfi3Blgo tiJn9tiM inBL»LT:rf39a ni inosl iaV oiir .SI ni .G bem asb ^jbbv ^jsnfiil^LJ »^ BvoiinaigS ^nucfiiT POSLOVNI Točimo ga že od leta # 1825! S TJD E N.T S K'I