Glasilo obcine Trzin Letnik XXVIII – št. 4, april 2021 Jubilej trzinskega rojaka Branko Šömen, novinar, književnik, scenarist Po 300 letih znova pešpot za cerkvijo Ureditev starega kmeckega jedra Portret meseca: Tomaž Šinko Mojster za izdelovanje in servisiranje kitar Cilj je oživiti zgodbo iz casa Ilirskih provinc Trzinci z vilami nad Napoleonove vojake Uvodnik Kolofon Odsev, glasilo obcine Trzin Razpršena odgovornost Socialno psihološka teorija »bystander effect« ali ucinek opazovalca (tudi apatija opazovalca), pravi, da je manj verjetno, da bodo posamezniki pomagali žrtvi ali se aktivirali ob morebitni nesreci, ce so pri­sotni tudi drugi neznani ljudje. Številne raziskave so pokazale, da se ljudje v anonimni množici cutijo manj odgovorne, saj odgovornost za delovanje razpršijo na druge. Še vec: nenadoma se neznanci v sku­pini povežejo tako, da vzajemno zanikajo potrebo po posredovanju, torej »ce drugi ne delujejo, potem tudi meni ni treba«. Zdaj pa obrnimo teorijo v drugo smer: »Ce lahko nekaj delajo drugi, potem lahko to pocnem tudi sam.« Tako si najbrž recejo številni, ki videvajo domnevne državne avtoritete med kršenjem protikovidnih ukrepov in se zato tudi sami požvižgajo nanje. Ce lahko zakon krši minister … Že stari pregovor pravi, da zgledi vlecejo, kajne!? Toda kaj imajo vse te psihološke teorije s Trzinom, boste vprašali. Ko boste brali ta uvodnik, bo za nami ravno tista aprilska sobo­ta (17. aprila), ko smo z obcinsko cistilno akcijo že »izmerili«, koliko vsakdo med nami prevzema odgovornost za skupno podobo kraja. Trzin je v zacetku aprila prekril sneg in marsikdo se je pridušal, da še dobro, da je vsaj malo zakril vsepovsod ležece smeti. »Ce lahko drugi, potem lahko tudi jaz,« si je najbrž rekel marsikateri prebivalec naše obcine, ko je odvrgel papircek, naložil še dve vreci na že tako prepoln zabojnik, mirno pustil ležati odpadke in zraven dodal še kak­šnega svojega. Srcno upam, da smo se po tem koncu tedna zbudili v ocišcen Trzin, da je na obcinski cistilni akciji sodelovalo veliko prebivalcev, ki niso clani nobenega od trzinskih društev, a so za delo poprijeli preprosto zato, ker se cutijo (so)odgovorne za podobo kraja. Kajti ce ne bom pomagal/a, cistil/a, sodeloval/a jaz – kdo potemtakem bo? Da bi bili zgled, je treba prevzeti odgovornost. Vsak jo lahko – in to ne le eno soboto v letu. Tanja Bricelj, glavna in odgovorna urednica Foto: Živa Tory . Na naslovnici Po natanko letu dni na naslovnici Odseva spet objavljamo fotografijo žerjavcka, le da je tokrat odet v sneg, ki je naše kraje pobelil za velikonoc­ne praznike. (Foto: Filip in Miha Pavšek) Glavna in odgovorna urednica: Tanja Bricelj, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Dunja Špendal, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Majda Šilar Redni avtorji prispevkov: Nina Rems, Nataša Pavšek, Brigita Ložar, Žana Babnik, Katja Rebolj, Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Jožica Trstenjak, Milica Erculj, Saša Hudnik, Valentin Orešek, Maja Brozovic, Miha Šimnovec, Anže Kosmac, Zoja Anžur Avtorji fotografij: Zinka Kosmac, Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Nina Rems, Tjaša Jankovic in drugi Lektoriranje: Mirjam Furlan Lapanja Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: Specom d. o. o. Oglasno trženje: Podjetja, ki poslujete v obcini Trzin in okolici ter želite objaviti tiskani oglas na naših straneh, se za trženje oglasnega prostora obrnite na Bojana Rauha, bojan.rauh@specom.si, ali poklicite 040 202 384. Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preobli­kovanja prispevkov. Gradivo za naslednjo številko oddajte najpozneje do srede, 5. maja 2021. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice Medobcinski inšpektorat in redarstvo Mengeška cesta 9, 1236 Trzin e-pošta: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.00–11.00 Sreda: 9.00–11.00 Obcina Trzin Spletna stran: www.trzin.si e-pošta: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43, 01/ 564 45 44, 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.00–14.00 Sreda: 8.00–13.00 in 14.00–18.00 Petek: 8.00–13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. april 2021 | 3 Obcinske novice Ureditev starega vaškega jedra ob cerkvi sv. Florijana Obcina Trzin je v letu 2020 uspešno kandidirala na Javnem pozivu za izbor operacij za uresnicevanje ciljev Strategije lokalnega razvoja »LAS Za mesto in vas« v letu 2019, in sicer za projekt Ureditev starega vaškega jedra ob cerkvi sv. Florijana. V decembru lani je od Agencije RS za kme­tijske trge in razvoj podeželja prejela odlocbo o pravici do sredstev, s katero ji je odobrenih 99.999,75 evra sredstev. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska uni­ja iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj potdeželja. Skup­na vrednost projekta je 247.039,47 evra. Namen projekta je celovita ureditev starega vaškega jedra ob cerkvi sv. Florijana. Obcina Trzin ima na obmocju ob cerkvi neurejeno infra­strukturo. Z izvedbo projekta želi obcina urediti obcinsko cesto od križišca pri župnišcu do križišca pri parkirišcu Osnovne šle Trzin, in sicer z obnovo cestišca, odvodnjavanja, javne razsvetljave, parkirišc in enostranskega hodnika za pešce, ter zasaditi nov drevored. Hkrati se v okviru projekta ponovno vzpostavi stara pot, ki je potekala za cerkvijo sv. Florijana. Po podatkih Župnije Trzin je pot bila že v letih 1725–33, saj je, kot je navedeno zgoraj, bila prva gotska cerkev obr­njena nasprotno od sedanje, tako da je bil vhod pod zvonikom. Pot je bila zarašcena vse do poletja 2019. Pri secnji gozda za cerkvijo so jo vzpostavili za namen vlake. Obcina Trzin želi pot urediti v pešpot in tako celovito urediti obmocje ob cerkvi sv. Florijana. Z izvedbo projek­ta na obmocju zavarovane sakralne stavbne dedišcine bodo izboljša­ne bivalne razmere v tem delu naselja, povecano število obiskovalcev vaškega jedra, omogocena izvedba vecjega števila prireditev in ohra­njanje kulturne identitete Trzina. Najpomembnejša rezultata projekta sta tako razvoj in nadgradnja manjše osnovne lokalne infrastrukture. V februarju letos je na portalu javnih narocil Obcina Trzin objavila javno narocilo za izvedbo projekta. S koncem marca 2021 je bila odlo­citev o oddaji pravnomocna, zato Obcina Trzin v aprilu oziroma maju 2021 nacrtuje zacetek izvedbe projekta. Viktor Torkar, Obcina Trzin 18. seja obcinskega sveta Marcevska seja obcinskega sveta z osmimi tockami se je 24. marca koncala v slabi uri. Pri tem je župan že napovedal, da se aprila obeta daljše zasedanje, saj svetnike med drugim caka rebalans proracuna. Seje se je udeležilo vseh trinajst obcinskih svetnikov s štirih list in iz ene politicne stranke. Slednje ni nepomembno, saj se je najživahnejša razprava razvila ob šesti tocki, ko so svetniki prvic obravnavali Od­lok o spremembah in dopolnitvah Odloka o zagotavljanju obvešcanja javnosti o delu Obcine Trzin in glasilu Obcine Trzin. Zapletalo se je pri dolocbi, ki v skladu z odlocitvijo ustavnega sodišca ne omogoca vec brezplacnega oglasnega prostora listam in politicnim strankam v casu predvolilne kampanje. Pri opozarjanju na neenake možnosti je bil najbolj odlocen Marko Kajfež (LZT), da je treba »vsem listam in žu­panskim kandidatom zagotoviti enakovredno možnost predstavitve«, pa mu je pritrdila tudi Alenka Marjetic Žnider (OAOT), medtem ko je Tone Peršak opozoril na interpretacijo sodbe ustavnega sodišca, ki iz dolocb »crta le politicne stranke«. Svetniki so predlog odloka nazad­nje potrdili za drugo branje ob zagotovilih, da bo obcinska uprava za predvolilno kampanjo pripravila locen cenik s prilagojenimi cenami in povecala število plakatnih mest (A-stojala). Strinjali so se tudi, da se v casu volilne kampanje omogoci oglaševanje v posebni rubriki in ne med preostalimi rednimi komercialnimi oglasi. Vse druge tocke dnev­nega reda so svetniki sprejeli soglasno. Seznanili so se z izvedenimi ukrepi iz energetskega koncepta Obcine Trzin, v zvezi s katerim lahko v Odsevu v kratkem pricakujemo tudi informativne clanke o ucinkoviti rabi energije in izrabi obnovljivih virov energije. Sprejeli so odlok o grbu in zastavi, pri cemer je Rado Gladek (SDS) opozoril, da bi bilo treba k slovenski in obcinski zastavi ob odru v Kulturnem domu do­dati tudi evropsko. Seznanili so se z obvezno razlago OPN-ja (23. in 24. clen), sprejeli sklep o odvzemu statusa javnega dobra in potrdili sklep o imenovanju predstavnice v Svet JVIZ Osnovne šole Roje. Med pobudami in vprašanji svetnikov so spet »izletele« kocke v krožišcu pri Mercatorju v Mlakah (opozoril M. Kajfež) in ponovno prehitra vožnja, ki v prometnih konicah razburja stanovalce v Ulici pod gozdom (opo­zoril R. Gladek). Kot je svetnike seznanil župan, se pogajajo za dve novi tabli, ki opozarjata na prekoracitev hitrosti. Po sedanjih izkušnjah se hitrost vozil po postavitvi zmanjša za približno cetrtino. Pobudo pa je dala tudi Veronika Weixler, najmlajša svetnica, kot najbolj reprezenta­tivni glas mladih v obcini, ko je seznanila župana z zelo pozitivnimi od­zivi mladih na prenovo železniške proge (o cemer smo pisali v prejšnji številki Odseva) in županu predlagala, naj dejavno spremlja dogajanje ter obvešca obcinski svet, saj bi tudi »na tak nacin dali državi jasen znak, da mislimo resno in da se gradnja pospeši«. (tb) Obcinske novice Obcinske denarne socialne pomoci Zaradi dodatnega obvešcanja o možnosti pridobitve ob­cinske socialne pomoci obcanom sporocamo, da Obcina Tr­zin dodeljuje naslednje obcinske socialne pomoci: • enkratno denarno pomoc (za nakup šolskih potrebšcin, kurjave, ozimnice, placilo šole v nara­vi ali kolonije (ce gre za zdravstveno ali socialno ogrožene otroke), placilo zdravstvenih storitev, ki so nujno potrebne, pa jih ne pokriva ZZZS, placilo tekocih stanovanjskih stroškov, preživetje), • izredno denarno socialno pomoc, • placilo oziroma doplacilo oskrbe v kriznem centru, • pomoc invalidom pri odpravljanju arhitektonskih ovir, • pomoc pri prehrani ucencev, dijakov in študentov, • placilo oziroma doplacilo prehrane v javni kuhinji, • placilo oziroma doplacilo pogrebnih stroškov, • denarno pomoc rejencem. Do pomoci so upraviceni obcani, ki imajo že najmanj tri mesece stalno prebivališce na obmocju obcine in jim je zaradi trenutne materialne ogroženosti nujno potrebna pomoc obcine, pa so že izkoristili vse zakonske možnosti za odpravo socialne stiske, kar pomeni, da so pred tem že vložili vlogo za državno redno in/ali izredno denarno socialno pomoc. Upravicenci so tako posamezniki kot družine, ki ne presegajo obcin­skega cenzusa za dodelitev pomoci. V primeru preseganja cenzusa se lahko dodeli izredna denarna socialna pomoc, ce gre za izjemno težke razmere (smrt edinega hranitelja ali elementarne nesrece ali drugi izjemni primeri). Vloga za obcinsko denarno pomoc je na voljo na Centru za socialno delo, Masljeva 3, 1230 Domžale, kjer vlogo oddate in kjer preverijo podatke iz vloge in dokazil ter pripravijo obrazloženo mnenje in ga pošljejo Obcini Trzin. O upravicenosti do obcinske socialne pomoci odloca petclanska Komisija za socialne zadeve Obcine Trzin. Vlagatelju vloge se izda odlocba, pomoc pa se lahko dodeli enkrat na leto neposredno vlagatelju ali izvajalcu storitve. Za posameznika je višina pomoci 231 evrov, za družino pa 462 evrov. Vlagatelj mora po prejemu pomoci v 30 dneh dokazati namensko porabo dodeljenih sredstev. Obrazec za vlogo za obcinsko denarno pomoc najdete na www.trzin.si/obrazci, vloge/druzbene dejavnosti in sociala. Enkratna denarna pomoc ob rojstvu otroka Vse starše novorojenckov obvešcamo, da lahko vložijo vlogo za en­kratno denarno socialno pomoc ob rojstvu otroka. Vloga je na voljo na spletni strani www.trzin.si ali v vložišcu Obcine Trzin in se vloži v treh mesecih od rojstva otroka na naslov: Obcina Trzin, Mengeška cesta 22, 1236 Trzin. Do enkratne denarne socialne pomoci ob rojstvu otroka je po Pra­vilniku o kriterijih za ugotavljanje upravicenosti do obcinske social­ne pomoci (Uradni vestnik Obcine Trzin, št. 2/16, 7/16, 8/17 in 2/18) upravicena družina, ki na Obcino Trzin poda vlogo za dodelitev po­moci in katere skupni dohodki, ki so osnova za izracun dohodnine, ne presegajo 1.669,17 evra bruto mesecno na družinskega clana. Upravicenec je eden od staršev novorojenca, ki ima skupaj z novo­rojencem na dan vložitve vloge stalno prebivališce v obcini Trzin in denarne pomoci ob rojstvu otroka ni prejel že v drugi obcini. Višina enkratne denarne socialne pomoci ob rojstvu otroka znaša 230 evrov. Obcinska uprava Obcine Trzin *Vec o oblikah socialne pomoci tudi v clanku Centra za socialno delo na 21. strani. (Vir: pixabay) 23. tek Petra Levca Skirca Trzin predvidoma 15. maja 2021 Program 9.30–14.00 bo izveden, ce bodo dopušcale epidemiološke razmere. Prvi nadomestni datum: 22. maj, sicer september 2021. Spremljajte aktualna obvestila na FB in http://tek.trzin.si V našem kraju Medobcinsko srecanje otroškega parlamenta V cetrtek, 25. marca 2021, je Osnovna šola Jurija Vege Moravce gostila srecanje medobcin­skega otroškega parlamenta pod okriljem Zveze prijateljev mladine Domžale. Ce smo bili v prejšnjih letih vajeni, da smo se z drugimi šolami nekdanje domžalske obcine srecali v živo na eni izmed šol, je bilo tokrat zaradi epidemije koronavirusa drugace. Videli smo se le na zaslonih, saj je srecanje potekalo v aplikaciji Zoom. A to ni pokvarilo veselja ucencev ob možnosti stika in izmenjavi mnenj z vrstniki! Razprava je tekla o poklicni prihodnosti, predvsem smo se osre­dotocili na vpliv covida pri izbiri poklica ter na vešcine, ki so jih ucenci pridobili v casu šolanja na daljavo. Ugotovili smo, da smo se v tem casu veliko naucili in razvili ter pridobili kompetence, ki nam bodo v poklicu in nasploh v življenju velikokrat prišle prav. Poleg tega, da bolje obvladamo racunalnik, so ucenci ugotovili, da so postali bolj samostojni, odgovorni, naucili so se delati v skupini in si razporejati cas. Okrepilo se je zaveda­nje o pomenu šole in izobrazbe, medsebojnih stikov, skrbi za zdravje in ucenci so zaceli bolj ceniti naravo, saj jim je omogocila gibanje in odmik od racunalnika. Po razpravi in porocanju o ugotovitvah in spoznanjih je na zvedava vprašanja ucencev in ucenk odgovarjala gostja Lucija Vrankar, nekoc ucenka moravške šole, ki jo številni poznajo tudi pod imenom LucyTime kot vlogerko in uporabnico aplikacije Tik-tok. Ob ustvarjanju videovsebin je Lucija stevardesa v Dubaju, po izobrazbi pa je vzgojiteljica, zato je bila primerna gostja, saj je ucencem lahko veliko povedala o razlicnih poklicih in o tem, kaj je pomembno, ko se odlocamo za nadaljnje šolanje in izbiro poklica. Ceprav se nam letos ni uspelo videti v živo, smo vseeno zadovoljni in veseli, da nam je uspelo izpeljati medobcinsko srecanje in ucencem raz­licnih šol omogociti, da so lahko izmenjali svoje izkušnje in mnenja. Jana Keržan in Sanja Podgornik, mentorici otroškega parlamenta v Osnovni šoli Jurija Vege Moravce Štirje ucenci Osnovne šole Trzin (od leve proti desni Saša Hudnik, Eva Lisjak, Peter Kostanjšek in Natalija Maksimovic) so se po videokonferenci z men­toricama Barbaro Karba in Majo Mušic udeležili medobcinskega otroškega parlamenta. (Foto: Barbara Karba) Foto: Janja Keržan Že tretja priložnost za bodoce podjetnike s poslovnimi idejami Regionalna razvojna agencija ljubljanske urbane regije (RRA LUR) je objavila že tretji razpis za vkljucitev v projekt Podjetno nad izzive v ljubljanski urbani regiji (PONI LUR), namenjen je vsem, ki imajo inovativne in napredne ideje ter si želijo stopiti na samostojno podjetniško pot, manjkajo pa jim nekatera kljucna znanja. Program je oblikovan tako, da udeleženci v štirih mesecih usvojijo znanja in vešcine, ki so nujni za uspešen in ucinkovit razvoj ideje ter zagon podjetja. V okviru projekta jih cakata zaposlitev na agenciji in popolno pod­porno podjetniško okolje. S pomocjo mentorjev in uspešnih podjet­nikov ter strokovnjakov z razlicnih podrocij bodo pridobivali številna znanja vse od razvoja poslovne ideje do izdelave poslovnega modela in nacrta, marketinških in promocijskih dejavnosti, poslovne komu­nikacije, upravljanje IKT, pridobivanje virov financiranja ter osnovna pravna in financna znanja. V projekt se lahko vkljucijo osebe s poslovno idejo ne glede na sta­rost, stopnjo izobrazbe ali status brezposelne osebe. Pogoj je, da imajo kandidati prijavljeno stalno ali zacasno bivališce v eni od 26 obcin ljubljanske urbane regije ter da lahko pred zacetkom podpišejo pogodbo o zaposlitvi za dolocen cas štirih mesecev. Razpis je objavljen na spletni strani www.rralur.si. Prijave so mogoce do 17. maja 2021, udeleženci pa bodo v projekt vkljuceni predvidoma s 1. julijem 2021. Dodatne informacije v zvezi z javnim razpisom in razpisno do­kumentacijo je mogoce dobiti vsak delovni dan do vkljucno 14. maja 2021 med 8. in 13. uro na telefonski številki 01 306 19 02 oziroma elektronskem naslovu info@rralur.si, vabljeni pa tudi na spletni informativni dan, ki bo potekal 4. maja 2021 – obvezne so predhodne prijave na obrazcu, objavljenem na www.rralur.si. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz evropske­ga sklada za regionalni razvoj (ESRR). Za projekt »Podjetno nad izzive v ljubljanski urbani regiji – PONI LUR« v vrednosti 831.480 EUR bo ESRR prispeval 582.036 EUR. V našem kraju . Trzin'c vas gleda Odziv na clanek Molicka pec V Odsevu, glasilu obcine Trzin, letnik XXVIII – št. 1., januar 2021, str. 18.–19, je izšel zanimiv clanek o Molicki peci, ki združuje trzinske in oko­liške romarje avtorja dr. Boštjana Gucka, župnika iz Trzina. V sicer zanimi­vem prispevku, polnem zgodovinskih dejstev in podatkov, pa zbode v oci naslednja trditev: »V zimi leta 1952-53 (nekateri viri govorijo celo o letu 1949) jo je porušil (kapelico sv. Cirila in Metoda, op. avtorja) 'skrivnostni plaz'. Ta vzrok je zapisan v vseh virih, tudi na spominski tabli na procelju kapelice. Glede na položaj kapelice je to tako rekoc nemogoce, zato lahko mirno domnevamo, da so plazu pomagali ljudje, ki so želeli po vojni uni­citi vse, kar se ni skladalo s komunisticno ideologijo, ne glede na versko kulturo in umetniško vrednost.« Glede na lego stavbe je nemogoce, da bi ga prizadel snežni plaz niti njegov puh oziroma piš, ki ga poznamo v primeri pršnih plazov. Ocitno je, da je za to najverjetneje poskrbela cloveška roka. Znano je sicer, da je bila zima 1950/51 v Kamniško-Savinjskih Alpah zelo snežna (Kunaver, P.: 1952: Posledice zime 1950/51 v osrednjih Kamniških planinah, Planinski vestnik, št. 2, str. 49–61. Ljubljana), in so bile zato obtežbe objektov po­nekod zelo velike, nikakor pa kapelice ni mogel poškodovati plaz, saj stoji na mestu zunaj dosega snežnih plazov. Vsekakor povojnega »unicevanja« ne gre posploševati in enaciti z domnevnimi naravnimi pojavi, saj smo v obcutljivem casu, ko so veckrat ponovljene neresnice v nekaterih prime­rih postale že skoraj resnicne, med njimi pa tudi »skrivnostni plaz«, ki je porušil kapelico. Aleksander Cicerov, Miha Pavšek Trzin'c vas gleda Trzinsko krožišce na Mlakah Ste že slišali zgodbo o španskem tovornjaku polpriklop­niku (po domace »šleparju«), polnem vrtnih jagod, ki je ta slastni in dragoceni tovor pred mnogo leti pripeljal v Zalog? Nic takega, ce bi našel pravi Zalog (vzhodni del Ljubljane), kjer ima »najboljši sosed« skladišca in hladilnico. Namesto tega ga je »pametna navigacija« pripeljala v vas Zalog blizu Golnika, kjer je tovornjak obstal. Natancneje, zagozdil se je med vaškimi hišami in pocakal na lokalnega »specialca« za tovrstne tovornjake, da ga je ta z manevrskimi prijemi odrešil najhujšega. Kako naj vendar vozniki vedo, da ima­mo v Sloveniji vec Zalogov? Kar deset je takih, ki so tudi samo­stojno naselje, Trzincem najbližji je Zalog pri Cerkljah. Znana je podobna, le ceška zgodba z vršiške ceste: maja leta 2005 je bila cesta cez naš najvišji gorski prelaz zaradi enakega razloga (»reševanje« tovornjaka) zaprta kar dva dni! Reševati so ga morali s primorske strani s tovornim dvigalom, ki lahko dvigne 30 ton! Zakaj tak uvod? Ker imamo obcasno opravek s podobnim dogaja­njem tudi na krožišcu na Mlakah pri Mercatorju. Ne samo tuji vozniki, tudi marsikaterega slovenskega smo lahko že videli, kako je uvoz v cono, kjer so številni industrijski obrati in skladišca, zamenjal s tem na Mlakah – ceprav je nekaj deset metrov pred njim znak, ki prepo­veduje promet motornih vozil s priklopnim vozilom. Nekateri ga pra­vocasno opazijo in potem svoje »tovornjakarske zverine« odpeljejo po Ljubljanski cesti vse do križišca pri Sparu. Drugi pac ne in potem jim ne preostane drugega kot manevriranje okoli rondoja (ki je v resnici rondojcek …) in tamkajšnjega skalnjaka s tremi drevesi. Najhuje pri tem je, da je treba zaradi takih voznikov nenehno popravljati granitne kocke na notranjem obodu krožišca, kar je že veckrat zmotilo tudi nekatere obcinske svetnike. Le kaj storiti, da se to ne bi vec dogajalo? Postaviti dodaten znak, talno oznacbo ali pa letvico, ki omejuje višino tovornih vozil kot pri nižjih podvozih ali uvozih? Ali pa opremiti sredino krožišca z drugim, prepoznavnejšim simbolom kraja? Bolj kot »mega« kranjska klobasa trzinskih mesarjev ali žerjavcek nadnaravne velikosti (izbiro kiparskega materiala vam prepušcamo …) bi verjetno zalegla ogromna sekir(ic)a. Še en morebiti prevec zapostavljeni trzinski simbol bi morebitnim prekrškarjem dal vedeti, kaj jih caka v primeru kršitve. Kurilna ozimnica namrec! Pa ja niste pomislili na kaj drugega kot na sekanje drv? Besedilo in foto: Miha Pavšek Napoleonove vojne Trzinci z vilami nad Napoleonove vojake »Takrat je nastala popolna zmeda. Obkroženi z vseh strani, ujeti med avstrijsko vojsko, Trzince in Onger, so se francoski vojaki razbežali.« Tako slikovito opisuje dogajanje septembra leta 1813 Tine Kernc iz Zavoda Xanten, ki v zadnjih letih preucuje del pozabljene zgodovine naših krajev. Napoleon je trikrat korakal cez naše ozemlje in ga deloma tudi osvojil, a se o tem izredno zanimivem obdobju pri nas veliko premalo ve. Del ga je ob sprehodu po Ongru predstavil Tine Kernc. Odkrivanje Napoleonove zgodbe Leta 2013 se je v Evropi zacelo vec pozornosti namenjati zgodbi o Na­poleonu in njegovih osvajalnih pohodih. Zacela so se izkopavanja na bo­jišcih, kot sta Waterloo in Wagram. Tudi pri nas se je zacelo raziskovanje sledi, ki jih je mali Korzican pustil na naših tleh. Pobudnik raziskav je bil Zavod Xanten, ki ga vodi Tine Kernc. K sodelovanju so pritegnili tudi Na­rodni muzej Slovenije, letos pa se je projektu pridružil še Vojaški muzej iz Maribora. Velikopotezni projekt je iz želje pešcice zanesenjakov osvetliti ta del naše zgodovine kmalu zrasel v slovenski nacionalni projekt, ki ga je nekoliko upocasnilo trenutno stanje zaradi koronavirusne epidemije. »Raziskave, ki so odprle pozabljene bitke za takratno Kranjsko, potekajo sistematicno s preucevanjem arhivskega in materialnega gradiva, ustnih izrocil in terenskih ogledov,« mi je v uvodu povedal pobudnik raziskovanja. »Naša mirna poljedelska deželica je bila v obdobju Napoleonovega vojaš­kega delovanja velikokrat prica francoskim vojaškim pohodom proti Du­naju, najmanj dvakrat pa je bila tudi srdito bojišce s številnimi žrtvami in trpljenjem domacega civilnega prebivalstva.« Francoska vojska je trikrat korakala cez naše ozemlje. Vojna vihra je na slovenska tla prvic segla leta 1797, ko so Francozi pod poveljstvom sedemindvajsetletnega Napoleona Bonaparta osvojili severno Italijo in cez Soco mimo Goriške prodrli na avstrijsko ozemlje proti Koroški in severni Štajerski. Po premirju, sklenje­nem v Leobnu, so naše kraje zapustili. Osem let pozneje se je Napoleon znova zapletel v vojno z Avstrijci, jih hudo porazil in zasedel našo deželo. Z bratislavskim mirom je dobil Benetke, Istro, Dalmacijo in Boko Kotor­sko, leto pozneje si je priboril tudi Dubrovniško republiko. Izgube ozemlja, zastoji v trgovanju in vse vecje nezadovoljstvo avstrijskega naroda so cesarja Franca II. prisilile k ponovnemu vojaškemu posredovanju. Izkoris­til je Napoleonov pohod na Španijo in mu marca leta 1809 napovedal vojno. Napoleon se je hitro odzval ter togo in pocasno avstrijsko vojsko s hitrimi napadi pregnal preko Kranjske in vkorakal na Dunaj. »Prvic se je zgodilo, da je celoten dunajski dvor zapustil Schönbrunn,« opozori Kernc na malo znano dejstvo. S podpisom Schönbrunnske mirovne pogodbe 14. oktobra 1809 si je Napoleon prikljucil velik del avstrijskega ozemlja vkljucno z delom takratne dežele Kranjske. Vecji del Kranjske postane del Ilirskih provinc Napoleon je po porazu avstrijske vojske na novoosvojenem ozemlju us­tanovil Ilirske province. Province je ustanovil, da je lažje izvajal celinsko blokado proti Angliji in omogocil kopensko trgovanje s Turki, hkrati pa je Avstrijo odrezal od morja in s tem vplival na poslabšanje gospodarskih razmer v deželi. Odpravil je privilegije plemstva in uvedel enakost pred zakonom, locil cerkveno oblast od državne, Cerkvi je bil odvzet nadzor nad šolstvom, v osnovnih šolah je bilo uvedeno poucevanje v domacem jeziku, razveljavili so cerkveno poroko in ohranili le štiri cerkvene praznike ... Kratka francoska vladavina Ilirskih provinc je pripomogla k povecanju narodne samozavesti, svobode, bratstva in enakosti slovenskega naroda. Medtem so napetosti v Evropi cedalje bolj narašcale. 10. avgusta 1813 je cesarska Avstrija Napoleonu znova napovedala vojno in zacela premi­kati svoje enote na severu proti Beljaku, Ljubelju in Celju, na vzhodu iz zagrebške smeri proti Novemu mestu in na jugu iz Karlovca proti Reki. S tem se je znova odprla obsežna fronta na našem ozemlju. Bojišca na Slovenskem Na našem ozemlju so raziskovalci locirali enajst bojišc, na katerih so se borili Slovenci (*po podatkih Nacionalnega arhiva so jih 6. oktobra 1812 vpoklicali vec kot 6000), Hrvati, Italijani, Avstrijci in Francozi, pa tudi vojaki srbskega rodu. »Boji so potekali okoli Cerknice, Postojne, Višnje Gore, Velikih Lašc, Škofljice, Crnuc in tudi na Mengeškem polju. Ob tem se trudimo odkriti tudi skupinske in posamezne grobove padlih vojakov, ki še danes vecinoma ležijo brezimno. Predvidevamo, da je septembra leta 1813 na našem ozemlju padlo okoli šest tisoc vojakov petih narodnosti. Verjetno je številka glede na nekatere srdite bitke še vecja. Grobišc padlih v bojih leta 1809 pa še ne poznamo, vemo le, da sta bili dve vecji bitki, ena na Predelu in druga pri Razdrtem,« je Kernc na kratko povzel do zdaj zbrane podatke. Raziskovalce namrec caka še ogromno dela, saj morajo pregledati hrvaške, avstrijske, francoske in italijanske arhive, preuciti ustne vire, kar jih sploh obstaja, in seveda raziskati teren. Do zdaj tega še nihce ni naredil. »Raziskovati smo za­celi že leta 2017, in sicer najprej pri starem Savskem mostu v Crnucah. Na pobocju Rašice smo odkrili najvecjo francosko poljsko utrdbo z vojaškimi jarki in topovskimi položaji, razteza se na približno šestih kvadratnih kilometrih. Dobro je vidna, a je neoznacena in zarasla. Tu smo nacrtovali postavitev parka Ilirskih provinc, a projekt žal ni bil izveden,« je opisal prvo raziskavo. »Drugo obmocje odkrivanja je bilo v obcini Cerknica, kjer je bila najvecja bitka. V njej se je bojevalo vsaj deset tisoc vojakov, globoka pa je bila kar 15 kilometrov. Poleg tega vemo za obstoj vsaj treh grobišc, a le za eno poznamo tocno lokacijo in število padlih. Smo pa našli topniško maceto, ki naj bi izvirala iz tistega casa,« je nadaljeval Kernc in me popeljal skozi premike vojske in bitke, ki so se avgusta in septembra leta 1813 zvrstile na našem ozemlju. »Na Škofljici smo odkrili vojaške jarke, na Šišenskem hribu pa kar deset redut. To so ogromni 15 metrov globoki utrjeni položaji za topništvo in pehoto, ki so raztreseni po vsem Rožniku. Zanimive so tudi najdbe na Razdrtem. Tam sta dve poljski trdnjavi in zagotovo še veliko drugih neodkritih dokazov o hudih bojih,« je povzel Kernc in poudaril: »Redkokje v Evropi so ohranjene poljske vojaške postojanke, morda le še v Avstriji. Takratna vojna doktrina je bila namrec boj na ravnini, kakršna je na primer vaše Mengeško polje.« Boj na Mengeškem polju Napoleon je poveljstvo francosko-italijanskih enot, v katerih so bili tudi Slovenci in Hrvati, za obrambo Ilirskih provinc zaupal svojemu posi­novljencu, princu Eugenu de Beauharnaisu. Ta se je poleti 1813 soocal s cedalje hujšimi pri­tiski avstrijske vojske s severa, vzhoda in juga. V zacetku septembra so se Avstrijci Ljubljani približevali iz Celovca, Kamnika, Novega mesta in Karlovca, istocasno so že prodirali tudi proti Trstu. Princ od Napoleona, ki se je bojeval v osrednji Evropi, ni mo­gel pricakovati pomoci. Zato se je postavil v defenzivo in na kljucnih tockah utrjeval svoje položaje, da bi si zagotovil umik preko Vipavske doline v Italijo. Med drugim je ukazal generalu Gaspareju Belottiju premik iz Kranja proti Crnucam z namenom, da zavaruje pomemben strateški most cez Savo. »Obstajajo zapisi, da je bilo 8. septembra na tem obmocju strahotno deževje, ki je obe vojski oviralo pri napre­dovanju,« omeni Kernc. Italijan, ki je poveljeval dvema bataljonoma, naj bi na ravnici pri Mostah nepricakovano naletel na predhodnico avstrijskih cesarskih enot generalmajorja Josefa Folseisa, ki so pro­dirale iz Tuhinjske doline preko Kamnika. Vnela se je huda bitka in iz nje se je Belotti umaknil proti Mengšu. Tam je naletel na glavnino nasprotnika, ki je prodirala iz Doba pri Domžalah. Edini izhod je bil umik proti Trzinu, kjer naj bi ga pricakali z vilami in lopatami oboro­ženi domacini. »Takrat je nastala popolna zmeda. Obkroženi z vseh strani, ujeti med avstrijsko vojsko, domacine in Onger, so se francoski vojaki razbežali, morda tudi cez Onger in naprej, kdo ve. Belottija so ranili in ne vemo, ali ga je ranila krogla muškete ali topa. Vse to je zagotovo še skrito v arhivih,« je preprican Kernc. »Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo z njim. Našli smo le podatek, da so ga odpeljali v Celje, verjetno z vecjim številom vojakov,« je pripomnil in nadaljeval: »Castnike so po navadi zamenjali ali spustili, vojake pa prerekrutirali. V knjigi Povest o starem vojaku je opisana resnicna zgodba o Andreju Pajku, ki so ga Francozi zajeli leta 1809. Skupaj z drugimi so ga od­peljali v Palmanovo in ga izurili za francoskega vojaka. Dodeljen je bil Ilirskemu polku, ki so ga tri leta pozneje poslali na rusko fronto ...« mi je mimogrede povedal Kernc in nadaljeval: »Tocnega podatka o tem, kaj se je na obmocju Trzina tedaj dogajalo, nimamo. Vemo le, da je bila tu bitka in da so bili Francozi stisnjeni v kot.« Dogodkov namrec ni nihce zapisal, ustno izrocilo pa se tudi ni ohranilo. Tako je trzinska zgodba o Napoleonovih casih utonila v pozabo. Kernc je zamisel, da bi v Trzinu oživili to zgodbo, predstavil tudi županu Petru Ložarju. Ob tem pozivamo vse, ki imajo kakršne koli informacije, povezane s tem dogodkom, da jih pošljejo uredništvu ali Tinetu Kerncu na e-naslov zavodxanten@gmail.com. Tanja Jankovic (*Vir: Nacionalni arhiv, Zbirka spisov iz francoske dobe, 1792–1867) (vir: wikipedia) Spominska plošca Ilirskih provinc, Ljubljana, obzidje pri Križankah https://kraji.eu/slovenija/krizanke_park/slo Ilirske province na Slovenskem, vir: www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovi­na_sl/slike_zg/zacetki14.jpg Napoleonove vojne (Obdelava skice: Tjaša Jankovic) (Foto: osebni arhiv) Tine Kernc Pogled na trikotnik, na katerem naj bi bili obkoljeni francoski vojaki. »Po ne­kem starem zemljevidu sodec naj bi bilo na tem obmocju nekje grobišce, kjer naj bi bilo pokopanih 55 padlih Francozov. Tocne lokacije nihce ne pozna,« pravi Kernc. Glede na to, da je ta del poseljen, tega verjetno ne bomo nikoli natancno izvedeli. (Foto: Tanja Jankovic) V našem kraju Kako se s tretjim valom spopadajo v domu starejših Ker smo že konkretno zakorakali v tretji val epidemije, sem se o trenutnih razmerah vnovic pogovarjala z direktorico Doma pocitka Mengeš, Lidijo Krivec Fugger. V trzinski enoti doma se namrec še naprej bolj ali manj uspešno ogibajo okužbam, kar je glede na porast okužb po državi in svetu velik dosežek. »V enotah Trzin in Mengeš smo se v prvem valu epidemije v letu 2020 uspešno ubranili vdora virusa, v drugem valu pa nismo imeli te srece in je virus konec oktobra prestopil naš prag. V Enoti Trzin se je okužilo osem stanovalcev, nadaljnje širjenje pa smo uspešno zajezili. Danes v tej enoti nimamo stanovalcev z okužbo.« V domu se ves cas strogo držijo pravil in ravnajo v skladu s priporo­cili strokovnjakov. Uporaba zašcitnih mask, plašcev, veckratno razku­ževanje, razdalja in številni drugi ukrepi so bili sprva sicer izziv tako za zaposlene kakor tudi za stanovalce in svojce, danes pa je to del vsakdana. »Pocasi so novi nacin dela in življenja ter stalna pozornost na možnosti okužbe postali samoumevni. Menim, da je spoštovanje ukrepov kljucno za boj proti virusu in tako pomen zašcitnega ravna­nja razumejo tudi stanovalci in svojci,« pojasnjuje direktorica Doma. »Nenadomestljivi sta požrtvovalnost in predanost delu vseh naših zaposlenih.« Hkrati je zelo pomemben dejavnik zašcite cepljenje, ki so ga po besedah sogovornice z veseljem pozdravili tako stanovalci kakor zaposleni. »V prvem valu sta bila najtežja ukrepa zaprtje doma in omejitev sti­kov med stanovalci in svojci. Stanovalci Enote Trzin so bili do epide­mije vpeti v lokalno okolje – hodili so na kavico, v trgovino, imeli smo obiske iz šole in vrtca, k nam so prihajali prostovoljci, svojci in prijate­lji. Ta utrip je prekinila epidemija in poiskati je bilo treba nove oblike popestritve bivanja v domu. A kot pravimo: življenje vedno najde pot in morali smo se naucili živeti z virusom.« Zaposleni so se ustrezno izobrazili in usposobili za prilagojeno delovanje, stanovalci pa so se izkazali s prilagodljivostjo in potrpežljivostjo. Seveda je življenje da­nes drugacno, COVID-19 je pustil posledice, ki se jih najverjetneje ne bomo vec znebili. »A sama verjamem, da smo se tudi marsicesa na­ucili. Druženje s soclovekom je bilo dotlej nekaj samoumevnega. Zdaj vemo, da drug brez drugega ne moremo, in tega ne gre jemati za samoumevno.« V prvem valu je bil virus za vse nas neznanka. Sledili smo navodilom oziroma priporocilom stroke, ki na marsikatero vprašanje sprva še ni znala odgovoriti, družbo pa je povecini preveval strah. »Najvecji pri­manjkljaj smo cutili pri zašcitni opremi, pogosto smo morali improvi­zirati, saj vsega nismo imeli na voljo,« dodaja direktorica. Na drugi val so se lažje pripravili, saj so že imeli izkušnjo. »Imeli smo dovolj opreme in naucili smo se jo tudi ustrezno uporabljati. Imeli smo krizni nacrt. A ko je drugi val udaril z vso silo, smo ugotovili, da vseh možnosti pri tako nasilnem virusu preprosto ne moreš predvideti.« Leto dni po razglasitvi pandemije Krivec Fugger potrjuje, da so se v tem casu marsicesa naucili. Izjemno ceni možnost testiranja zapos­lenih in stanovalcev s hitrimi testi. »Kljucni dejavnik v boju z novim virusom je prav cepljenje, saj nas bo samo precepljenost obvarovala pred nepotrebnimi žrtvami. Po vseh že pridobljenih izkušnjah zdaj sa­mozavestneje, toda z vso potrebno pozornostjo stopamo v tretji val.« Omejitev stikov je tudi tokrat nujna. Življenje v domu se je tudi v drugem valu omejilo na notranje do­gajanje, kar je za stanovalce najtežje. Virtualni stiki so zato v casu popolnega zaprtja doma izjemno dobrodošli in k temu se zatekajo številni stanovalci in svojci. »Seveda se je bilo treba uporabe vseh teh orodij tudi nauciti, kar je bilo za marsikoga sprva izziv, vendar so naši stanovalci pri usvajanju novih metod pokazali neverjetno vztrajnost,« pripoveduje Krivec Fugger. Ko gre za edino možnost, da znova uzreš svojo družino, se clovek ne vda tako zlahka. »Takoj ko je bilo to mogoce, smo tovrstne spletne stike zamenjali s pravimi obiski, ki pa so potekali v povsem nadzorovanem okolju. Obis­kovalci in stanovalci so se v Trzinu nekaj casa lahko srecevali v zim­skem vrtu, kjer so steklena vrata delovala kot nekakšen zbliževalnik, pri tem pa so uporabljali slušalke, da so se lažje slišali. Vedno pa smo omogocili dejanske obiske v primeru vecjega poslabšanja zdravstve­nega stanja stanovalca,« pojasnjuje sogovornica. Na vrhuncu krize so stanovalci imeli omejeno gibanje celo v samem domu, zadrževali so se bolj kot ne v lastnih sobah, pozneje pa so se družili le s sostanovalci na oddelku. Odpadle so tudi delavnice in številne druge dejavnosti, ki stanovalcem sicer lepšajo dni, zato se je bilo treba drugace znajti. »Danes obiski stanovalcev potekajo ob upoštevanju vseh zašcitnih ukrepov, obiskovalci pa se morajo na obisk tudi najaviti. Nekateri sta­novalci lahko gredo tudi domov, še vedno pa priporocamo, da se v cim vecji meri izogibajo javnim prostorom.« V spomladanskem valu v letu 2020 so stanovalce doma razveselili koncerti pod balkoni, ki so vsaj delno nadomestili pristna druženja, de­lavnice, vadbe in vse druge dejavnosti. »Pobude glasbenih izvajalcev so dokaz, da jih družba ni pozabila in da je ljudem tam zunaj dejansko mar zanje. Zdaj cakamo na toplejše dni, ko bomo s stanovalci lahko znova poslušali koncerte ali si kar z balkonov ogledali nastop clanov Društva Rdeci noski.« V mengeški enoti se je okužilo vec stanovalcev kakor v trzinski, kar Krivec Fugger pripisuje tudi spletu nakljucij. »Žal menim, da je veliko odvisno tudi od srece. Lahko izvajaš vse preventivne in zašcitne ukre­pe, pa virus kljub vsemu najde pot v dom. Dejstvo pa je, da sta stavbi v Mengšu starejšega tipa (stari del je iz 20. let prejšnjega stoletja, no­vejši pa iz leta 1985), zato sta arhitekturno zastareli. Zagotoviti ciste in neciste poti ter rdece, bele in sive cone pod takšnimi arhitekturni­mi pogoji je zato resnicno velik izziv. Poleg tega v Mengšu nekateri stanovalci bivajo v vecposteljnih sobah, kar nam pri zajezitvi virusa otežuje delo. Enota je s svojimi 204 stanovalci tudi vecja, medtem ko v Enoti Trzin biva le 57 stanovalcev, pa še ti v eno- oziroma najvec dvoposteljnih sobah. Tudi stavba je v Trzinu arhitekturno sodobnejša. V tem vidim poglavitno razliko oziroma razlog, da se je v Trzinu okužilo manj stanovalcev.« V domu za stanovalce izvajajo ustvarjalne delavnice, potopisna pre­davanja, gospodinjske in gibalne dejavnosti, družabne igre, verske obrede, praznovanja rojstnih dni, vse poteka v nadzorovanem okolju, v skladu z omejitvami in ukrepi. Podobne dejavnosti v domu nacrtu­jejo tudi za prihodnje mesece, cim se dovolj otopli, pa se nadejajo vnovicnih koncertov pod balkoni. Manjše je število dejavnosti, ki jih sicer vodijo prostovoljci. Te trenutno potekajo po spletu ali v manjših skupinah in ob predhodnem testiranju prostovoljca. »Ob ugodnejših epidemioloških razmerah bo vkljucevanja prostovoljcev vse vec, dok­ler se, upam, ne razveselimo spet dejavnosti v živo.« Upajmo, da nam pomlad ne prinese le toplejšega vremena, marvec tudi toplejše stike. Barbara Kopac Foto: Aleša Lenarcic, delovna terapevtka V našem kraju Skupina Naše vezi Trzin pred velikonocnimi prazniki in pred tretjim valom korone /Glej, stvarnica vse ti ponudi/ Valentin Vodnik Pa smo se 24. marca vendarle zbrali. Drugi val epidemije je mimo, sledi pa že tretji. Ta vmesni cas se je del skupine zbral pri nas doma. Na prostem je dopoldne še zelo hladno in ni zdravo sedeti zunaj. Popili smo kavico in se pogovarjali. Veseli smo, da v skupini nismo zboleli. Vsak mora sam poskrbeti za svoje zdravje. Nenazadnje tudi s ceplje­njem. Nekaj nas je bilo cepljenih, ostali pa bomo kmalu. Želimo si, da bi nas tretji val obšel. Veselimo se prihodnosti, ko se bomo lahko dru­žili in objemali. Tudi lokale pogrešamo. V Orhideji smo se vedno imeli dobro, posebno prijazno postrežbo in dobro malico smo si privošcili za rojstne dneve. V casu korone se bolj ukvarjamo sami s sabo. Za kuhanje, pospravljanje in urejanje stanovanja je dovolj casa. Pohodi za tiste, ki še zmoremo, so pravi užitek. Hvaležna sem za lep trzinski gozd, ki je prav zdravilen in lep v vseh letnih casih. V casu korone, ko nimamo srecanj, se enkrat na teden poklicemo po telefonu. Ivan, ki je vodja skupine, pa veckrat obišce clanice, ki rabijo pomoc, in ga imajo posebno rade, ker zna marsikaj narediti Trzin, žabam prijazna obcina Vejevja ne odlagajte vec Ce bi obstajal naziv »žabam prijazna obcina«, bi ga Trzin zagotovo prejel med prvimi. Ob zadnjem pobiranju dvoživk po trzinskih ulicah se je na izhodišcni tocki zbralo vec kot 40 mladih in starih Trzincev in celo nekaj priložnostnih pomocnikov iz drugih krajev. Da smo bili pri reševanju uspešni, dokazujejo tudi številni takile prizori iz Frnihtovega bajerja. (tb, foto: Peter Hudnik) Minuli ponedeljek se je koncalo enomesecno obdobje, po katerem odlaganje zelenja ob ceste ni vec dovoljeno. Naj pred naslednjim od­rezom opozorimo vse, ki zelenje odlagajo ob ekološkem otoku na Jem­cevi cesti, da ohranjate neoviran dostop do zelenih zabojev. Marsikdo ne ve, da imajo v teh zabojckih pismonoše depó za reklamne materi­ale, do katerega pa zaradi kupa vejevja ne morejo dostopati. Hvala v njihovem imenu, pismonoši Bojanu Vrhovniku pa hvala za opozorilo. (tb, foto: Tanja Bricelj) V našem kraju Niso vse knjige za hec! Ce kdaj, je prav v teh casih lahko knjiga cloveku v uteho in oporo, zato strokovnjaki še toliko bolj opozarjajo na pomembnost spodbujanja branja kakovostne literature. Tudi zato so se v domžalski Miš založbi odlocili, da ob podpori Javne agencije za knjigo RS in obcine Domžale tudi letos izpeljejo svoj tradicionalni mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom, ki širi zavest o pomenu bralne kulture in medgeneracijskega sodelovanja. Letos festival poteka že enajstic, rdeca nit festivalskega dogajanja pa je tokrat spletena okrog problemske literature za otroke in mlade. Prav zato so organizatorji – Miš založba in soorganizatorske knjižni­ce iz Domžal, Tolmina, Idrije, Sežane, Nove Gorice, Maribora, Novega mesta in iz Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota – letošnji festival naslovili tematiki primerno, in sicer Ni hec. Dogodki, ki se bodo zvrstili vse do junija, za zdaj potekajo v okviru festivalskih dni sodelujocih knjižnic in drugih ustanov na spletu. Ce bo stanje v prihodnjih tednih boljše, bodo organizatorji dogodke, kot je bilo v navadi v preteklosti, izpeljali tudi v živo, vkljucno z zakljucno slovesnostjo sredi junija. Festivalsko dogajanje se je zacelo s strokov­nim srecanjem Niso vse knjige za hec: problemska literatura med bralci, na katerem so sodelovali priznani strokovnjaki s podrocja branja in literature, med njimi mag. Tilka Jamnik, dr. Gaja Kos, dr. Vanesa Ma­tajc in drugi. Festival je tudi letos razpisal literarni natecaj za otroke in mladino, na katerega se sodelujoci prijavljajo s pisnimi in likovnimi izdelki. Fes­tival spet gosti domace in tuje ustvarjalce otroške in mladinske knji­ževnosti, s katerimi bodo potekali pogovori na spletu, ogledati pa si jih bo mogoce na Facebookovi strani Miš založbe, založbinem Youtubo­vem kanalu in spletni strani festivala www.bralnice.si. Letošnja gosta sta norveška pisateljica Mina Lystad, ki je pri založbi prav v casu za­cetka letošnjega festivala izdala knjigo Fejk, lani pa še knjigo Luzerka, in nizozemski pisatelj Gideon Samson, ki je lani pri založbi izdal knjigo Dnevi na otoku. Pogovora z obema gostoma bo vodil Boštjan Gorenc - Pižama: z Mino Lystad se bo pred­vidoma pogovarjal v sredo, 21. aprila, v vecernih urah, z Gideonom Samsonom pa v cetrtek, 20. maja, ob 20. uri. Vse redno osvežene in­formacije o omenjenih pogovorih in drugih dogodkih lahko sprem­ljate na festivalski spletni strani www.bralnice.si in spletni stra­ni Miš založbe www.miszalozba.com. Pri Miš založbi pa niso poza­bili niti na najmlajše bralce! V okvi­ru festivala je letos izšla prikupna slikanica Mišja abeceda avtorice Tatjane Pregl Kobe in z ilustraci­jami Marte Bartolj. Namenjena je najmlajšim, ki se šele spoznavajo s svetom crk in branja. Vesna Sivec Poljanšek Letošnja festivalska slikanica Mišja abeceda vabi s pesmicami – vsaka od njih se zacne na posamezno crko abecede – v svet ucenja branja. Spodbujajo trajnostno mobilnost Prebivalci Trzina ste morda že opazili elektricno dostavno vozilo s fotografije. Ce menite, da gre za obicajen elektric­ni dostavnik, ste v zmoti. To je prvo elektricno dostavno vozilo v hladni verigi v Sloveniji in eno redkih na svetu za distribucijo analiticnih vzorcev v farmacevtski industriji. Vozi med obema razvojno-proizvodnima lokacijama v Ljub­ljani in Mengšu, s tem pa so pri Novartisu naredili enega od korakov k trajnostni mobilnosti in doseganju ogljicne nev­tralnosti, ki so si ju dolocili za cilj. Naslednji ukrep za dosego omenjenega cilja je postavitev poskusnih polnih postaj, na katerih zaposlenim in poslovnim partnerjem omogocajo polnjenje osebnih elektricnih in hibridnih vozil. Novartisov cilj je, da s prilagajanjem svo­jega poslovanja doseže ogljicno nevtralnost do leta 2025, v celotni dobavni verigi pa do leta 2030. Poleg polnilnih postaj na Novartisovi lokaciji v Ljubljani, na katerih se lahko socasno polni šest elektricnih ali hibridnih vozil, so štiri pol­nilne postaje postavili tudi na svoji lokaciji v Mengšu. Vse se napajajo iz obstojecih neobnovljivih virov energije, v prihodnje pa nacrtujejo tudi prevezavo na obnovljive vire. Stroške delovanja in polnjenja bo za zdaj v celoti krila družba Novartis, saj želi pri svojih zaposlenih in partnerjih spodbuditi rabo vozil, ki zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov. Prav tako škodljivih izpustov ne povzroca njihov elektricni dostavnik, ki od zacetka leta redno vozi med Ljubljano in Mengšem. Vozilo, ki ga upravlja dobavitelj logisticnih storitev, podjetje Prigo, je v Slove­niji prvo elektricno vozilo, ki z natancno nadzorovanimi razmerami v hladilni komori in posebno opremo zagotavlja varne prevoze vzor­cev za mikrobiološke analize. Elektricni dostavnik bo na leto prihranil osem ton izpustov ogljikovega dioksida, kar je enako 400 novoza­sajenim drevesom*. Poganja ga energija iz lastne soncne elektrarne dobavitelja. Vpeljava elektricnega dostavnika in poskusno delovanje prvih poslovnih polnilnih postaj se skladata z Novartisovo strategijo okoljske trajnosti in vlaganj v zeleno infrastrukturo. Cilj podjetja je do leta 2025 doseci ogljicno nevtralnost poslovanja, do leta 2030 pa doseci nic izpustov ekvivalentov ogljika v celotni nabavni verigi. (tb, foto: www.lek.si) *Drevesa absorbirajo ogljikov dioksid, zato je zmanjševanje porabe elek­tricne energije enakovredno sajenju novih dreves, ki bi bila potrebna za absorpcijo ogljikovega dioksida, ob predpostavki, da eno drevo absorbira 20 kg ogljikovega dioksida na leto. V našem kraju Vabljeni k ogledu razstav v Jefacnikovi domaciji Na mestu Jefacnikove domacije je stala rojstna hiša ljubljanskega župana, bancnika in kulturnika Ivana Hribarja, ki so jo lastniki konec 19. stoletja na novo pozidali, zadnji lastniki so bili Podgorškovi. Obcina Trzin je Jefacnikovo domacijo leta 2008 razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena, jo odkupila in v letih 2011–2013 popolnoma obnovila. Danes je gospodarsko poslopje namenjeno društveni in muzejski dejavnosti ter družabnemu življenju Trzincev in drugih. Na ogled so stalne razstave, ki jih je pripravil Medobcinski muzej Kamnik. V izbi je na ogled manjša predstavitev Ivana Hribarja, trzinske­ga rojaka. Na mestu današnje Jefacnikove domacije se je 19. sep­tembra 1851 Marijani in Francu Hribarju rodil sin Ivan. Mati Marijana Hribar, rojena Rožic, je izhajala iz te hiše, Trzin št. 82, po domace pri Boldinovih. Oce Franc Hribar je prišel iz vasi Trnovce št. 7 v župniji Zlato Polje. Družina Hribar je po letu 1856 posestvo v Trzinu prodala in se preselila v Mengeš in cez nekaj let na Križ pri Komendi. Ivan Hribar je tako v Trzinu preživel prvih pet let svojega življenja. Hribar je imel bogato politicno kariero: bil je v vodstvu slovenske liberalne stranke, od leta 1882 clan ljubljanskega mestnega sveta, v letih 1889–1909 poslanec v kranjskem deželnem zboru in v letih 1907–1911 v držav­nem zboru na Dunaju. Leta 1896 je bil prvic soglasno izvoljen za ljubljanskega župana. Župan Ljubljane je bil vse do leta 1910. V casu njegovega županovanja so zgradili elektricno cestno železnico, mestno elektrarno in plinarno, mestno kopel in ubožnico, zaceli so regulirati Ljubljanico, s slovenskimi šolami je mesto postajalo intelek­tualno narodno središce. Postavili so spomenike Prešernu, Trubarju, cesarju Francu Jožefu … Hribar je preuredil mestni arhiv in ustanovil knjižnico. Zavzemal se je za ustanovitev slovenske univerze in sloven­skega muzeja. V casu Hribarjevega županovanja je Ljubljana postala moderno mesto. Umrl je leta 1941. V pritlicju Jefacnikove domacije je na ogled še razstava Zgodovina ledenic in mesarstva v Trzinu, ki predstavlja najbolj prepoznav­ni dejavnosti v gospodarski zgodovini Trzina, to so mesarska obrt in ledenice. Mesarstvo in trgovino z živino naj bi Trzinci od Mengšanov prevzeli že sredi 19. stoletja ter se še v medvojnem in povojnem ob­dobju z njima ukvarjali kot z domaco ali samostojno obrtjo. Meso in mesne izdelke so prodajali tudi na sejmih, na katerih so bili zaradi nižjih cen hudi tekmeci mesarjem v mestih. Veliko Trzincev se je pre­življalo tudi s trgovanjem z živino, zlasti s prašici po živinskih sejmih. Do modernejšega nacina hlajenja so v Trzinu v povezavi z mesarsko obrtjo delovale ledenice, ki so jih imele tudi vecje kmetije. V Jefacni­kovi domaciji je vidna rekonstrukcija ledenice. Led so Trzinci proda­jali tudi mesarjem, gostilnicarjem in restavracijam v domacem kraju, Kamniku, Domžalah pa vse do Ljubljane in Kranja. Led so lomili na posebej za ta namen poplavljenih travnikih in bajerjih in ga do strank prevažali z vozovi, po prihodu vlaka pa kar z vagoni. To je prinašalo dober dodatni zaslužek. V kleti je stalna razstava Sledi trzinske preteklosti, ki prika­zuje življenjski prostor trzinskega obmocja od najstarejših poselitev v prazgodovini do ustanovitve samostojne obcine Trzin leta 1998. Najmlajši obiskovalci spoznavajo stare igre, razlicna žita, pobirajo mitnino ali pomerijo lasuljo plemica iz 18. stoletja. Ob vhodu lahko svojo orientacijo in znanje preverimo z iskanjem naravnih in kulturnih znamenitosti v obcini Trzin. Življenje preteklih tisocletij se nam razkriva s skrbno izbrano in pred­stavljeno materialno in duhovno dedišcino: od arheoloških najdb naj­starejše poselitve na Ongru v casu mlajše kamene dobe (od 4500 do 3700 pr. n. št.), replike bronastega meca z Jabelj, rekonstrukcije hiše in ognjišca iz 6. do 5. stoletja pr. n. št. do listin s prvo pisno omembo Trzina leta 1273, cerkvene organizacije, bližnjih gradov in z njimi po­vezanega življenja na podeželju, turških vpadov in predstavitve Trzin­cev, kot jih je znani polihistor Janez V. Valvasor videl v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Trzin je v 19. stoletju veckrat odigral pomembno vlogo v slovenski zgodovini: naj omenimo bitko med Avstrijci in Fran­cozi leta 1813, pa razmah rokovnjacev in prihod vlaka leta 1891. Med prvo svetovno vojno je bilo leta 1917 v Trzinu vojaško letališce, od koder so nemška letala poletavala proti soški fronti. V casu med vojnama sta se izredno razvijali društvena dejavnost in postavitev Prosvetnega doma. Po koncu vojne se je zacela doba ob­nove, kolektivizacije in modernizacije. V vojni za Slovenijo leta 1991 je v Trzinu potekala ena od pomembnih bitk med Jugoslovansko ljudsko armado in Teritorialno obrambo. Trzin je samostojna obcina postal leta 1998. Vabljeni k ogledu. Zora Torkar Intervju Intervju z rojakom Brankom Šömnom ob njegovem 85. rojstnem dnevu »Življenje je najboljši scenarist« Branko Šömen je prvega aprila letos praznoval 85 let, in ceprav je še vedno prijavljen v Trzinu, že 35 let živi pretežno v Zagrebu. Je novinar, književnik, filmski scenarist, pisec vec kot 200 besedil za popevke. Rodil se je v Mariboru, gimnazijsko izobraževanje je koncal leta 1956 v Ljubljani, nato pa je študiral primerjalno književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Že kot študent je bil izredno dejaven, saj je najprej deloval v uredništvu Mladine, nato pa je zacel delati na Radiu Ljub­ljana. Pozneje je prevzel uredniško delo pri oddajah Spoznavaj svet in domovino ter Soncna ura. Kot absolvent je bil obtožen protidržavne propagande in obsojen na vecmesecno zaporno kazen, kar mu je pre­precilo dokoncanje študija. A preprekam navkljub je pozneje postal clan literarnega uredništva ter urednik filmskih oddaj Gremo v kino in Deseta muza. Kot dopisnik Radia Ljubljana je vse do upokojitve deloval v Zagrebu. Med letoma 1988 in 1999 je zasedel tudi mesto profesorja filmskega praktikuma na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu, kjer biva od leta 1986. Poleg omenjenega je v Ljubljani deloval še kot odgovorni urednik film­skega mesecnika Ekran, kot filmski kritik pa se je udeležil tudi številnih mednarodnih filmskih festivalov. Med letoma 1986 in 2006 je bil redni porocevalec z vsakoletne podelitve prestižne filmske nagrade oskar v Los Angelesu, kjer je njegova žena prevzela vlogo konzulke za kulturo na generalnem konzulatu Republike Hrvaške. A Branko Šömen je mnogo vec kot zgoraj zapisano. Je avtor števil­nih humoresk, romanov, scenarijev, veckrat nagrajeni avtor najboljših besedil, prejemnik prve nagrade za najbolje spisano satiro in podob­no. Naštevanju še zdalec ni konca, vendar zgolj navajanje dejstev ne prikaže pristnosti osebnosti, kakršna gospod Šömen nedvomno je. Glede na razdaljo in trenutne razmere sva se s sogovornikom tokrat pogovarjala prek spleta, v cemer je, letom navkljub, izredno vešc. Ste filmski scenarist, publicist, pesnik, književnik in še mar­sikaj. Kako se sami najpogosteje opisujete in kako so se šte­vilne poklicne vloge vkljucevale v vaše življenje? Najteže je pisati o sebi. Že nobelovec Ivo Andric se je pred javnostjo zavaroval z aforizmom: »V molku je gotovost.« Koga danes še zanima­jo izpovedi starejših ljudi, ko pa je okrog nas toliko nerešljivih težav, nevidnih negotovosti in cloveških dilem! Vcasih smo mislili, da se je najlaže postaviti pred ogledalo in v njem prepoznati svoj znacaj, želje, morda celo usodo. Morda izbrati vlogo, se vanjo vživeti in odigrati. A nismo vsi igralci; ženske izbirajo partnerje, moški prijateljsko družbo. Za številne je življenje nihalnica: enkrat si zgoraj, drugic si spodaj; tis­ti, ki so spodaj, bodo morda nekoc zgoraj in nasprotno – kdor visoko leta, nizko pade. Številni šele v zrelih letih spoznajo, da je življe­nje izbor merila – danes pa so ta merila v veliki krizi, pa naj gre za družine, pri­jateljstva ali državo. V tem vrvežu vsega in vsakršnega se je težko znajti, opredeli­ti, biti svoj. Vprašanje, ki ste mi ga postavili, bo zato os­talo odprto: še vedno išcem smisel življenja, se ucim na napakah in poslušam sta­rejše od sebe. A teh zadnjih je cedalje manj. Moj prija­telj Matjaž Zajec je ob no­vici, da nama je umrl skupni prijatelj, znani filmski kritik Toni Tršar, pred leti rekel: »Zacelo je sekati v našem gozdu.« Ce je clovek drevo na samem in družba naš slovenski gozd, potem vemo, kdo smo, kje in kako živimo. In kaj nas caka. Ste prejemnik številnih nagrad. Kaj vam pomenijo in katera se vas je najbolj dotaknila? Z leti sem si izoblikoval delovni moto: vse, kar delaš, delaj drugace in bolje. Priznanja, nagrade pa tudi neuspehi so prihajali sami od sebe. Živel sem v casu, ko so bila merila estetsko dognana, moralno pre­verjena, cenzura navzoca. Ni bilo tako lahko dobiti prve nagrade za humor in satiro v Budvi, kjer se je na Festivalu humorja in satire zbral cvet takratnih srbskih in hrvaških humoristov. Nagrado pa sva dobila Žarko Petan in jaz, za Crni smeh oziroma Rdeci smeh. Bil sem novinar na Radiu Ljubljana, družil sem se tudi z glasbeniki, ki so vsako leto sodelovali na Slovenski popevki. Dogajalo se je, da so v zadnjem tre­nutku prišli z notami in prosili za besedilo. Navadno sem ga cez noc napisal in zgodilo se je, da sem kar nekajkrat dobil nagrado za naj­boljše besedilo, ne da bi mislil na nagrado, kajti šlo je za prijateljsko, glasbeno uslugo. Bil sem tudi prvi Slovenec, ki je dobil zlato areno za najboljši filmski scenarij v puljski areni, konkurenca je bila velika. Bil je to film s poeticnim naslovom Let mrtve ptice, o socialnih, moralnih spremembah v socialisticnem Prekmurju, v režiji odlicnega beograj­skega režiserja in pisatelja Živojina Pavlovica. Med druženji sem ga seznanil s slovensko književnostjo. Bil je navdušen nad Kocbekovo fi­lozofsko mislijo, prevedel je enega od romanov Vitomila Zupana (Me­nuet za kitaro) in potem zrežiral tudi film z naslovom Nasvidenje v naslednje vojni (ta se je tudi zgodila). To je samo dokaz, da umetnost zahteva sodelovanje pravih, poštenih ljudi z zdravimi zamislimi. Tako je nastala tudi televizijska serija o Francetu Prešernu, ki sva jo napi­sala z doktorjem Matjažem Kmeclom. Ko že govoriva o delu – delo v domaci deželi, delo v drugi domovini; ustvarjanje zase, ustvarjanje za nekoga drugega. Kaj je tista skupna tocka, ki vas je gnala naprej? Zakaj je vsako vaše delo še toliko boljše, še toliko bolje sprejeto? Moj prvi zakon ni uspel. Pravijo, da je odgovornost nedeljiva, a v tem primeru je krivda na levi in na desni strani, torej skupna. Zakon je raz­padel. Ostali sta dve hceri (pozneje sem dobil še pet vnukov in celo dva pravnuka). Zgradili smo hišo v Trzinu, nekaj noci sem prespal v njej, nato pa sem se že odselil v Zagreb, kjer sem postal dopisnik za kulturo Radia Ljubljana. Vsak teden ob torkih sem prihajal v Ljubljano na sestanke uredništva in tako ostal v stiku s hcerama in prijatelji. Hrvaški režiser Rajko Grlic me je že pred tem povabil k sodelovanju, pomagal sem mu napisati scenarij za filma Samo enkrat se ljubi (Samo jednom se ljubi), v katerem je svojo vlogo odlicno odigral beograjski igralec Miki Manojlo­vic. V Zagrebu sem bil deset let profesor za filmski praktikum. Eden od mojih ucencev je bil tudi danes uspešni igralec in režiser Filip Šovago­vic. Moja druga žena, novinarka Vjesnika, je postala hrvaška konzulka za kulturo v Los Angelesu in tako sem pet let svojega življenja preživel tudi v Hollywoodu. Tam sem se družil s producentom Brankom Lusti­gom, ki je dobitnik dveh oskarjev. Dogovorila sva se, da napišem nje­govo zgodbo, saj je kot desetletni fantic preživel zloglasni Auschwitz. Napisal sem scenarij Trdnjava iz pepela. Ta govori o taborišcnikih, ki so delali v krematorijih. Filmsko podjetje Paramouth je scenarij odkupilo, vendar do snemanja ni prišlo. Lani sem na podlagi scenarija napisal roman Tišina za oci (založnik Ciceron iz Mengša). Cakamo le, da mine pandemija, da lahko pripravimo tudi predstavitev knjige. Ste rojeni Mariborcan, ki je vecino svoje mladosti preživel v Murski Soboti. Kako ste povezani s Trzinom? V življenju me je vedno vleklo na sever. Stanoval sem v radijski stolp­nici za Bežigradom, iz devetega nadstropja sem zjutraj obcudoval kamniške planine, kako se kopajo v soncu ali snegu, pogosto sem ho­dil v Prekmurje, kamor sem se vozil skozi Trzin. Bil je to miren kraj, tu bi živel, ce me ne bi življenje pac odneslo drugam. Mlajša hci Raša še danes živi v Trzinu, žal pa zaradi trenutnih razmer že leto dni nisem videl ne nje ne njenih treh otrok, svojih vnukov Sare, Ane in Jana. Z leti sem ugotovil, da je lepo biti doma s podeželja, iz nekakšne pro­vince. Kajti ce v mestu ne uspeš, se vedno lahko vrneš tja, od koder si prišel. Sam sem odšel iz Trzina, ne da bi v njem zares bival. Vseeno pa mi je kraj pri srcu, saj imam tam prijatelja, s katerim se veckrat srecam, obiskuje me tudi v Zagrebu. Te razdalje v kilometrih so vcasih krajše kot razdalje med ljudmi. A clovek se vse­mu privadi, še posebej ko ima svoj urnik druženja s tistimi, za katere misli, da ga ceni­jo. Na potovanjih na sever, v srednjo Evropo, v Bratislavo, Prago, Krakov, Varšavo in še kam, sem srecal sijajne ljudi. Družil sem se z mno­gi pesniki, režiserji, politiki. Z nekdanjim predsednikom Ceškoslovaške (pozneje Ce­ške), Vaclavom Havlom, sem se srecal devetkrat prvic, ko je bil še disident, pozneje pa kar v njegovi rezidenci. O njem sem napisal tudi knji­go Žametne sanje, ki je izšla najprej v slovenšcini, nato v hrvašcini in nazadnje še v cešcini. Kako na vaše dinamicno delo gledajo vaši otroci, vnuki, vaša žena? Moji hceri, moji vnuki in drugi potomci živijo svoje življenje. Ne s svojim znanjem, ne z modrimi nasveti, ne z ugledom jim ne morem kdove kako koristiti; živijo svoje samostojno življenje in tega sem res vesel. Radosti me, da jim nisem v nadlego, saj živim umirjeno, še ved­no poln nezapletenih nacrtov. Še vedno me vlece domov, sam tega, kar sem, ne morem zatajiti. Slovenija je majhna. Pogrešam jo, po­grešam vsako dušo, ki sem jo imel priložnost srecati; seci v dlan teh ljudi pomeni stisniti roko vsem, ki jih poznam, s katerimi sem preživel dneve, spil kapljice veselja in domotožja, užival v njihovih uspehih, se naucil spoštovati. Vse dobro se vselej uveljavlja z modrostjo, vse to neguje lepoto kot tudi vero v (so)cloveka. Vse slabe stvari bodo z leti kot pokošena trava utonile v pozabo, ostali bodo samo nasmeh, vera v poštenje (danes ranjeno) in pokoncnost (ki je politicno nestabilna). Sam sem prenehal s pisanjem filmskih scenarijev, kajti spoznal sem, da je življenje najboljši scenarist, brez konkurence, zunaj konkurence, nad njo. Kot je zapisal že Ernest Hemingway: »Da bi lahko pisali o življenju, ga je treba najprej živeti.« Barbara Kopac Naslovnica mladinskega dela Med v laseh, v katerem opisuje svoje otroštvo v seve­rovzhodnem delu Slovenije, kjer je odrašcal v vojnih letih. (Foto: Raša Šömen) Intervju Najbolje se pocuti med svojimi vnuki. Na sliki ob dedku stoji Sara, sedita pa Ana in Jan. Slika je nastala na predstavitvi knjige v Murski Soboti. (Foto: Raša Šömen) Lani je izšel Šömnov roman Tišina za oci. Na predlog prijatelja Branka Lustiga (1932-2019), preživelega otroka iz Au­schwitza in veliko pozneje dvakratnega oskarjevca, je najprej nastal filmski scenarij o koncentracijskem taborišcu Au­schwitz, ki je bil v Hollywoodu sicer potr­jen, film pa žal nikoli posnet. Zdaj je pred nami vsaj knjiga, ki na javno predstavitev (zaradi kovida) še caka. (vir: emka.si) V izjemno zanimivem življenju novinarja, scenarista, publicista, književni­ka, avtorja vec kot 200 besedil za popevke in prostozidarja ne manjka niti obdobje druženja s slavnimi v Holywoodu. (Foto: Raša Šömen) Portret meseca Tomaž Šinko, serviser kitar, kitarist, rokodelec, ustvarjalec »Ves svet igra nogomet, a težko je biti Ronaldo« S Tomažem Šinkom sva se pogovarjala že v zacetku februarja, še pred kulturnim praznikom. Ta je bil letos po enem letu brez koncertov, predstav in razstav nekam suh in brez okusa. Zdi se, kakor da se je ustvarjalni naboj umetnikov umaknil eksistencialnemu strahu za preživetje. Vendar ne pri Tomažu. Njegova strast do ustvarjanja kar puhti iz njega, sliši se v vsaki njegovi odlocni besedi, vidi se v nacinu, kako prime kitaro, zazna se v iskrem svojstvenem nacinu razmišljanja … Tomaž Šinko ni samo serviser kitar, ampak opravlja neobicajno poslanstvo: ustvarja orodja in možnosti, da lahko glasbeniki glasbo prenesejo poslušalcem. Zato je umetnik prav toliko kot tisti, ki z njegovimi izdelki v rokah stojijo na odrih in pred množicami oboževalcev. Tomaževa posebnost je, kot pravi, v umetnosti, kako ostati majhen. Vse, kar gre iz njegove delavnice, gre skozi njegove roke, saj je preprican, da je skrivnost v podrobnostih in mojstrski natancnosti. To pojasni z besedami: »Ali imaš ali pa nimaš. Ves svet igra nogomet, a težko je biti Ronaldo!« Poklicno pot je Tomaž Šinko, sicer rojeni Mengšan, ki že dolga leta živi v Trzinu, zacel kot pripravnik v Melodiji Mengeš, nekoc zelo uspeš­nem podjetju za izdelavo glasbil, po stecaju Melodije pa je stopil na samostojno pot. Ce bi bil še enkrat na razpotju, ni preprican, da bi znova izbral isto pot, saj ta ni bila ne lahka ne preprosta. Tik preden sva koncala najin precej dolg pogovor, ga je prešinilo: »Ampak … no­benega pametnega nasveta nisva dala lastnikom glasbil! Kot serviser moram povedati: najvecjo napako naredimo pozimi, ko zaradi central­nega ogrevanja pade zracna vlaga v prostoru. Najprimernejša stop­nja vlažnosti je od 50- do 55-odstotna. Ce je vlažnosti vec mesecev premalo, nastane na glasbilih nepopravljiva škoda, zato moj nasvet: kupite vlagomere in vlažilce zraka ali pa dajte inštrument v kovcek in vanj vlažilec!« Nekatere druge Tomaževe nasvete si lahko ogledate tudi na Youtubovem kanalu Servis glasbil TON. Serviser kitar: zelo zanimivo delo! To delo je med drugim zanimivo tudi zato, ker združuje znanje naj­manj štirih poklicev: biti moram mizar, strojnik, elektrotehnik, pa tudi glasbenik. Mizarske vešcine so sicer podobne kot pri klasicnih mizar­jih, vendar je les za glasbila drugacen od pohištvenega lesa. Tudi mi uporabljamo smrekov les, a gre za resonancno smreko, ki ima v enem centimetru od deset do dvanajst letnic, kar pomeni, da je taka smreka rasla zelo pocasi. Poleg smreke od domacih vrst lesa najpogosteje uporabljamo še rebrasti javor (rebraš). Les mora biti naravno sušen najmanj 20 let, drevo pravilno posekano in razrezano. Okoli lesa za glasbila obstaja cela znanost. Kitare pa tudi izdelujete? Drži. Izdelujem manjše serije lastnih kitar, najpogosteje za glasbeni­ke narodno-zabavnih ansamblov. Pri izdelavi je treba upoštevati neka­tere zakonitosti, zato ne delam vec po željah narocnika. Ko pride glas­benik, preizkusi že izdelane inštrumente, primerja, in ce mu je kateri všec, ga kupi. Nekateri glasbeniki išcejo cisto specificno frekvenco, zato jim vedno poskušam omogociti primerjavo. Zagovarjam, da je treba inštrument preizkusiti, in šele ce ga zacutiš, je to tisto pravo. Delam inštrumente, kakršnih ni mogoce kupiti v serijski ponudbi, red­ko pa delam izkljucno po željah kupca, saj se je pri tem v preteklosti izkazalo, da rezultati niso bili najboljši. Koliko casa porabite za izdelavo ene kitare? Za eno kitaro porabim okoli 180 ur. Poleg tega se pri nakupu kitare dodajo v ceno tudi material, elektronika in kovcek. Vsak si lahko izra­cuna, da se kitar do vrednosti tisoc evrov preprosto ne izplaca izdelo­vati. Za vsakdanjo rabo je mogoce kupiti povsem konkurencen in ce­novno ugoden kitajski izdelek. Že dolgo ne velja vec, da njihovi izdelki niso dobri. Sam izdelujem kitare za ansamble v vrednosti okoli 1.700 evrov in vec, vendar je v mojem poslu 80 odstotkov dela garancijskih popravil. Moja strast in užitek sta med drugim tudi, da poznam izdel­ke cim vec proizvajalcev kitar svetovnih blagovnih znamk. Še vedno redno vsako leto ali na dve leti hodim na specializacije in šolanja. Pet­krat sem bil na specializaciji v Ameriki, kjer sem po koncanih tecajih opravljal tudi izpite; pa na Nizozemskem, v Nemciji, Bolgariji, štirikrat na Kitajskem ... To me veseli in tudi zato lahko vzdržujem visoko raven svojih storitev, sledim novostim, ki jih poznam, ali jih imam v ponudbi, še preden pridejo na trg. Tomaž Šinko je kot kitarist vec kot 17let nastopal z ansamblom Stopar, zadnjih nekaj let pa je nastope opustil. Tudi na koncerte iz­vajalcev, ki jim je izdelal ali servisiral kitaro, kot poslušalec ne mara hoditi, saj pravi, da je ves cas v strahu, da ne bi šlo kaj narobe in da nastopajoci »v žaru borbe« na odru ne bi poškodovali inštrumenta, saj se potem cuti odgovornega, pa ceprav z razgrajanjem po odru nima prav nic. Glede resonancnega lesa obstaja cela znanost … V Sloveniji imamo možnost dobiti les pokljuške in kocevske smre­ke, vendar to ni prvovrsten les, izjemen les je iz visokogorskega bo­sanskega javorja, ki velja za enega najboljših na svetu in iz katerega je violine izdeloval že Stradivari. Enkrat na leto je v Gornji Radgoni sejem, kjer se poseben les licitirajo, vendar je nakup lesa šele zace­tek. Pomembni so tudi nacin razreza, sušenje, staranje … Lep les za glasbila je redkost. Za kitaro na primer mora imeti smreka vsaj 60 centimetrov premera, in ce je v vsakem centimetru deset, dvanajst letnic, potem si lahko izracunate, kako staro in ogromno mora biti to drevo! In znati ga je treba požagati, pri cemer gre za stoletja staro znanje dela z lesom. Gre za veliko znanja in skrivnosti, ki se praviloma prenašajo iz roda v rod. Komu pa vi predajate vaše znanje? Bo vaše delo nadaljeval kateri od vaših otrok? Najprej mi je pomagal sin Tine, vendar je zacutil glasbo in zdaj študi­ra v Amsterdamu. To je njegovo poslanstvo. Drugi sin Jaka je pri meni v uku že drugo leto. Urim ga in si želim, da bi mu predal vse svoje zna­nje, in na sreco tudi on to na veliko srka. Hci Hana še ni dovolj stara. Vsi trije so obiskovali oziroma obiskujejo Osnovno šolo Trzin. Sicer pa sem se tudi sam ucil od oceta mizarja, mu veliko pomagal pri obdelavi lesa, pozneje pa sem ogromno znanja pridobil od mojstrov v Melodiji. Kdo vse igra vaše kitare? Med strankami imam veliko profesionalnih glasbenikov, ki potrebu­jejo kakovosten izdelek, potem so tu zbiratelji, ki imajo dovolj globok žep in si zaželijo nekaj takega, kot je na primer imel John Lennon. Sledijo tisti, ki kitare igrajo ljubiteljsko, vendar resno vsakodnevno, za konec pa še nostalgiki, ki želijo obnoviti kitaro zato, ker jih nanjo ve­žejo spomini in custva. Profesionalci išcejo kitare, ki imajo drugacen zvok od drugih. Novo lahko kupiš, staro, ki ima svoj jaz, svoj zvok, pa je nekaj, cesar nima nihce drug. Prav zdaj obnavljam eno táko za nekega 80-letnega gospoda. Sicer pa je moja najvecja referenca Milan Kokalj iz Ansambla Fran­ca Mihelica, njemu sem naredil vec kitar. Potem je tu vsekakor Mike Orešar iz Zlatih zvokov, pa Joži Kotnik iz Poskocnih muzikantov, Vesele Štajerke, Modrijani, Cuki … Ansamblov je res ogromno in vseh se sploh ne spomnim. Lahko bi rekel, da skoraj ni ansambla, za katerega nisem naredil ali vsaj popravljal kitare. Le za rokerje jih ne izdelujem, saj je konkurencna že serijska oprema. Popravila pa opravljam tudi za Sid­harto, Big Foot Mamo, Dan D, Mi2, Primoža Grašica, Janeza Boncino - Benca, Toma Juraka, Janija Kovacica, Jožeta Potrebuješa … Vaše kitare za narodno-zabavne ansamble so nekaj poseb­nega tudi zaradi vaših avtorskih strun in elektronike? Da, elektronika je razvita za uho narodno-zabavnih glasbenikov, pri­rejena za njihov nacin igranja ter unikatno narejena. To elektroniko sem zelo dolgo razvijal, vkljucil 15 testnih kitaristov, porabili smo 600 studijskih ur, preverjali zvok s profesionalnimi aparati iz reportažnih avtomobilov, pomagal je upokojeni tonski mojster z bogatimi izkuš­njami, izdelal sem ogromno vzorcev … Sledila je kalvarija s pridobiva­njem partnerja, ki naj bi elektroniko izdeloval. Želel sem, da jo izdelu­jejo pri Schallerju, ker je ta sinonim za najvišjo kakovost. Lani so po dvajsetih letih sodelovanja ta program ukinili, zato sem se znova lotil razvoja in še posodobil izdelek, ki ga zdaj izdelujemo v mojem studiu TON. Na svoji kitari imam vgrajen prvi tak magnet, zato je to unikat­na kitara. Poseben je zato, ker upošteva, da vecina glasbe danes do poslušalcev pride »po kablu«. Zvok kitare, ki ga zajame mikrofon (na koncertu ali v studiu), je treba združiti s tistim, ki pride po žici. Šele ko sta ta dva zvoka optimalno združena, nastane tisto pravo. Moja elektronika je preizkušena, stestirana, edino kar ni in verjetno tudi nikoli ne bo, ni patentirana, ker je patent predrag. S konkurenco se ne ukvarjam vec. Zavedam se, da je danes prestiž, ce imaš izdelek, ki prihaja iz rokodelske delavnice, in to mi je dovolj. »Stari oce mi je vedno rekel: Fajn glasba je tista, ki te ne moti in ob kateri lahko zraven bereš knjigo. Kitara mora biti prijetna, moraš jo slišati, ce to želiš, drugace pa ne. Bog ne daj, da izstopa, saj to poslušalca naredi živcnega! To je bistvo in narediti tak zvok je umetnost, tudi za glasbenika! Zato ne hodim vec na veselice, ker težko zadovoljijo moja merila (pa tudi zato, ker sem na njih veliko sam preigral). Imam pac poklicno deformacijo. Najprej zaslišim, ali ima skupina dober ritem. Lahko ima najboljše pevce ali glasbenike, a ce ritem ni v redu, je vse zaman. Mlada generacija, ki prihaja, je v tem zelo dobra. Ni treba, da je vsak posamezni clan ansambla virtuoz, skupni zven mora biti prijeten in tu pride do izraza odlic­na elektronika. Vse skupaj nic, pa vendar vse.« Razvil pa sem tudi svoje lastne strune, ki jih pod mojim imenom v Ameriki izdeluje podjetje Labella, model Oberkreiner. Zanimalo me je, zakaj se strune pri kitaristih narodno-zabavnih ansamblov tako pogosto trgajo in kako do tega pride. Ugotovil sem, da je za narodnja­ke najtežje izdelati instrument, še posebno so izpostavljeni kitaristi. Izracunal sem, da kitarist narodno-zabavnega ansambla v eni noci, v enem nastopu, v katerem igra od pet do osem ur, naredi 52.000 udarcev. Na noc! In potem pricakujejo od strun (in od mene), da nanje igrajo na od petih do desetih špilih na mesec in še na vajah, vsaj pol leta! To pomeni, da mora struna zdržati na stotine tisoc udarcev. V tem sem prepoznal izziv in se posvetil detajlom: raziskal sem, katera struna se najpogosteje utrga, katero je treba ojacati, zakaj se to zgodi … Pokupil sem vse strune, ki so bile na trgu, še nove razprl, da sem ugotovil, kako so narejene, pregledal sem, kolikokotna jedra imajo, kakšno je navitje, kakšna je debelina. Ker sem strojnik, sem preverjal materiale in razmišljal, kako bi naredil bolje. Ko sem izdelal nacrt, pa je bil naslednji izziv najti izdelovalca. Na vseh poslovnih sestankih so me vprašali, koliko tisoc jih bom narocil. Tisoc? Mogoce 50. Po spletu okolišcin sem dobil jamstvo partnerskega podjetja, ki mi je odprlo vra­ta v omenjeno ameriško podjetje, partner pa jih zdaj uvaža in distribu­ira po vsej Evropi. Po moji zamisli izdelujejo tudi strune za kontrabas. Kaj pa vam osebno pomeni kultura? Narod brez kulture in zgodovine je narod brez identitete, zato je kul­tura tako pomembna. Je pa res, da ko si mlajši, na vse drugace gledaš. Z leti se stvari spremenijo tudi glede kulture. Opažam, da vse raje poslušam prvi program Radia Slovenija in ARS, ceprav ga do zdaj ni­koli v življenju nisem. Velikokrat se spomnim sodelavcev iz Melodije: v kateri koli oddelek sem prišel, so poslušali prvi program. Kot mlad sem si mislil »o Marija, kako je vse to zastarelo«, ampak danes tudi meni paše. Za snemanje filma, kulturne, dokumentarne ali katere druge kakovostne oddaje je potreben denar. S tem, ko placujemo RTV-na­rocnino, v resnici podpiramo kulturo, in tako je prav. Ali pa gledališke igre v Trzinu! V KUD-u nastajajo odlicne predstave, clani vanje vlagajo ogromno zanosa, casa in energije, zato mi je žal, ker teh predstav ne pride gledat vec ljudi. Nazadnje pa smo del kulture tudi mi, glasbeni proizvajalci. Med pan­demijo niso bili prizadeti le glasbeniki, cela veriga ljudi je, ki so vpeti v zabavno industrijo. Vsak dan poslušam travme teh ljudi in preden bodo spet mogoci koncerti s po vec tisoc ljudi, bo minilo še dosti casa. Govori se o strašnih izgubah in vse to se nam vsem zelo pozna. Besedilo in foto: Tanja Bricelj Tomaž Šinko s kitaro iz rebrastega javorja, ki je k njemu prišla na popravilo. Vrednost kitare je približno 12.000 evrov in spada v sam kakovostni vrh (AAA), kar Tomaž opiše z besedami: »Huda kitara, eden najlepših rebrašev ever!« Portret meseca Tomaž s svojo akusticno jazz kitaro, cisto posebnim kosom njegove zadnje produkcije z že vgrajeno lastno unikatno elektroniko. Z belo lepotico, izdelano po narocilu za kitarista Petra Oseta iz skupine Modrijani. Portret meseca Mandolina z nenavadno zgodbo Tomaž je v casu, ko sva se pogovarjala, popravljal tudi mando­lino, ki je do njega pripotovala iz daljne Namibije. Prinesel mu jo je naš trzinski popotnik Miro Štebe, ki je potoval po Afriki in tam srecal Mateja Rancigaja. Mateja afriški otroci klicejo kar gospod z mandolino, saj že vrsto let s svojo yamaho potuje po Afriki in tamkajšnjim otrokom, ki nimajo denarja, s svojimi projekti pomaga razvijati njihove talente. Pri vzpostavljanju komunikacije z njimi se pogosto opre na glasbo in tu nastopi mandolina iz naše zgodbe, ki pa vcasih ob padcih z motorjem utrpi tudi poškodbe. Zdaj je man­dolina najbrž že pri svojem lastniku, saj mu jo je odnesel slovenski par, ki se je februarja odpravljal na odkrivanje crne celine. Izdelava, popravila ali igranje: vse to je ustvarjanje. V našem kraju Lucas in Bulceva skupaj za Narod moj V zacetku marca je premiero na Youtubu in slovenskem glasbenem prizorišcu dožive­la nova pesem Narod moj Samuela Lucasa. Naš sokrajan, ki že nekaj let živi v Mlakah, jo je izdal ob 30-letnici svojega glasbenega ustvarjanja. Poleg tega, da letos praznuje tri desetletja delovanja na glasbeni sceni, se je januarja srecal z Abrahamom. Letos je torej zanj leto okroglih številk, in kot kaže, tudi uspešnih novih skladb. Pesem Narod moj je v enem mesecu na Youtubu zbrala že 11.000 ogledov, besedilo zanjo pa je napisala nekda­nja evropska komisarka Violeta Bulc. Objavila jo je na spletu, Lucas jo je opazil in Bulcevo prosil, da jo lahko uglasbi. Kakšen je bil njen odgovor, lahko sklepate iz rezultata, ki je na ogled na Lucasovem kanalu. Izsek iz besedi­la pesmi, ki nagovarja narodovo zavest, ob­javljamo tudi v Odsevu, Samuelu Lucasu pa ob vseh jubilejih iskreno cestitamo. (tb, foto: Sammy Lucas FB) Verjel boš spet v drhtenje zemlje, v opojnost srece, resnice tvojega morja. Ne boš vec dvomil, dvignjen pel boš, da sliši vsak, kje si doma. Takrat se nova zgodba spiše, brez sikanja goljufivih fraz. Takrat boš našel svoje stihe, povežejo te z narodi sveta. Spomni se pomladi, žvrgolenja. Spomni radosti, ki ustvarjanje ga da. Spomni se ljubezni, bujnega življenja, dotika pesmi, resnic v nedrjih sveta. (odlomek besedila iz pesmi Narod moj) Tudi strelci v primežu protikoronskih ukrepov Te dni bi morali porocati o dosežkih Strelskega društva Trzin ob koncu sezone 2020/21 z zracnim orožjem, dejansko pa se sezona ni niti zacela. Vseskozi smo bili price omejitvam zaradi covida-19, tekmovanja so odpovedovali drugo za drugim, državna liga je bila prestavljena, strelišca pa so bila v vecini zaprta. Strelsko društvo Trzin je v teh težkih casih vseeno delovalo, saj smo na podlagi prejšnjih rezultatov nekaterih tekmovalcev dosegli ra­ven, ki je te tekmovalce uvršcal med izjeme za nemoteno treniranje. V preteklih dveh letih smo z uspehi na evropskih prvenstvih doseg­li tri kategorizacije perspektivnega razreda, poleg njih pa v društvu trenira še pet repre­zentantov. Žal so lahko redno trenirali le clani, a treniranje je bilo vse prej kot prijetno, saj so se zastavljeni cilji z vsako odpovedjo tekmo­vanja odmikali, tempiranje forme za koncni cilj pa je skoraj nemogoce doseci. Vsa domaca in mednarodna tekmovanja so bila odpovedana. Na sreco je Strelska zveza Slovenije v Postojni organizirala reprezen­tancne mehurcke, kjer smo z reprezentanti lahko opravili priprave in nam je uspelo izpe­ljati nekaj kriterijskih tekmovanj. A to je da­lec od prijetne slike, kakršna bi morala biti in kakršna naj bi bila videti trenažni proces in napredek tekmovalcev. V prirejenem sistemu državne lige nam je uspelo opraviti dva kroga državne lige, kjer tako s puško kot s pištolo nastopamo v najvišji kategoriji. V disciplini s puško smo suvereno dvakrat zmagali, medtem ko smo v disciplini s pištolo z nekaj smole dvakrat iz­gubili. V mladinski ligi s puško ekipno trenut­no premocno vodimo, na vodecih položajih imamo tudi mladinca in mladinko. Kaj sledi? Mocno upamo, da bo prestavlje­no evropsko prvenstvo, ki bi letos moralo biti na Finskem, vendarle uspešno organizirano konec maja v hrvaškem Osijeku. V nacrtih imamo štiri reprezentancne nastope in upa­mo, da bomo o uspehih porocali v prihodnjih številkah Odseva. Damijan Klopcic, glavni trener Strelskega društva Trzin Center za socialno delo Nasilje v družini Nasilje v družini, v veliki vecini nad ženskami, je splošna težava naše družbe. Vse premalo se zavedamo, da je vsako nasilje kršitev temeljnih clovekovih pravic: pravice do življenja, clovekovega dostojanstva, zašcite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, zato smo za preprecevanje nasilja odgovorni prav vsi. Še posebno pomembno je, da žrtve nasilja ne molcijo, ampak se povzrocitelju nasilja postavijo po robu. Temeljni nameni Zakona o preprecevanju nasilja v družini so prepre­cevanje nasilja v družini, zašcita žrtev in pomoc žrtvam tovrstnega nasilja. Zakon o preprecevanju nasilja v družini opredeljuje nasilje v družini, hkrati pa doloca postopke obravnave nasilja, naloge razlicnih organov in organizacij ter ukrepe in storitve za zašcito žrtev. Organi in organizacije smo dolžni primere nasilja obravnavati prednostno in storiti vse za zašcito žrtve. Ukrepi so odvisni od stopnje ogroženosti žrtve. Na domžalskem Centru za socialno delo Osrednja Slovenija – vzhod opažamo vec obravnav na podrocju nasilja v družini. Ob tem zaznavamo, da je nasilje v družinah še vedno prikrito, zato je po­membno, da tako ustanove kot vsak posameznik namenijo pozornost temu pojavu. Centri za socialno delo zagovarjamo nicelno toleranco do nasilja. V prvem valu epidemije ni bilo vecjega porasta prijav nasilja, kar pa ne pomeni, da je bilo nasilja manj. Morda je lahko razlog tudi v tem, da žrtev zaradi stalne prisotnosti nasilneža sama ni mogla poklica­ti pomoci. Nasilje v družini pomeni dalj casa trajajoce nasilje, ki se stopnjuje, zato ga je treba zaustaviti. Število prijav nasilja od jeseni dalje pa kaže na porast nasilja v dru­žinah. Žrtve nasilja se na center za socialno delo obracajo, ko se zaradi nasilja znajdejo v stiski in želijo pridobiti informacije, kam se še lahko obrnejo po pomoc, kako se lahko zašcitijo, komu lahko nasilje prijavijo in podobno. Pomagamo jim tako, da jih najprej dobro informiramo, naredimo varnostni nacrt, nacrt pomoci, jim ponudimo podporo in pomoc pri nadaljnjih korakih. Žrtev nasilja seznanimo z možnostmi, katere oblike pomoci lahko prejme za svojo zašcito. Žrtve napotimo v razlicne programe pomoci. Na centru se jim ponudi strokovna pomoc v okviru socialnovarstvenih storitev in javnih pooblastil, zunaj CSD pa v veliki meri pomoc in tudi varno zatocišce dajejo nevladne organizacije (SOS, DNK …). Predstavimo jim tudi možnost umika v varno okolje (krizni center, varna hiša, materinski domovi …). Ena od oblik po­moci žrtvi je izrek prepovedi približevanja, ki ga izrece najprej policija in se lahko na predlog žrtve tudi podaljša. V takšnem primeru ta­kojšnji umik v varno okolje ni nujen, temvec lahko žrtev ostane doma. Center je v zadnjem obdobju pomagal vec ženskam z otroki pri na­mestitvi v varno okolje, ni pa to zelo pogost pojav. Žrtve si najveckrat poišcejo namestitev v svoji socialni mreži. Nasilje v družini se najveckrat dogaja za štirimi stenami in vedno bo obstajal odstotek žrtev, ki pomoci ne bodo poiskale. Posledicno jim CSD ne more ponuditi pomoci, saj za nasilje ne vemo. Ob tem je treba poudariti, kako je pomembna družbena nicelna toleranca do nasilja in kako pomembno je za žrtev, da pride do pomoci. Druge osebe, ki opazujejo nasilje od dalec, le izjemoma prijavijo na­silje na CSD. V vecini primerov žrtve same prijavijo nasilje bodisi na CSD bodisi na policijsko postajo. Nasilje je lahko tudi zelo prikrito, skrito zunanjemu svetu, zato ga je v takšnih primerih težko prepoznati oziroma odkriti, dokler žrtev ne spregovori sama. Ta pa o nasilju do­stikrat ne spregovori, saj jo je lahko sram, nima moci, nima podporne mreže v okolju, ima obcutek krivde, se povzrocitelja zelo boji … Vsako nasilje je nedopustno in nasilje v družini je kaznivo dejanje, zato je pomembna prijava nasilja v družini, pomembno je, da žrtev prepozna nasilno vedenje (da ga ne zmanjšuje ali opravicuje). Zato žrtvam razložimo tudi, kako poteka krog nasilja, usmerjamo jih v sve­tovanja, ki jim pomagajo, da si povrnejo lastno moc (opolnomocenje). Žrtev ima pravico tudi do spremljevalke/spremljevalca, ki jo spremlja pri postopkih, ji daje psihicno oporo in ji pomaga pri zašciti njene integritete ter pri iskanju rešitev. Strokovni delavki: Renata Baras, Nataša Keršic Sporocilo žrtvi nasilja Ne krivi sebe! Imaš pravico živeti brez nasilja in strahu. Ne pozabi: nisi sama! Raziskave kažejo, da ena od štirih žensk živi v zlorabljajocem odnosu. To se dogaja ženskam vseh starosti, vseh družbenih slojev, vseh ver, vseh izobrazbenih stopenj, z otroki ali brez njih. Nisi ti kriva! Nisi ti odgovorna za nasilje. Nasilnež ima mož­nost, da izbere druge nacine obnašanja, na primer da odide, dok­ler je še miren. Nasilnega obnašanja ne moreš spremeniti! Verjetno si že opazila, da vse, kar pocneš, da bi pomirila povzrocitelja nasilja, ne pomaga – še naprej je nasilen. Edini nacin, da se nasilnež spre­meni, je, da sam spozna, da ima težavo, in da si poišce pomoc. Zanemarjanje nasilja je nevarno! Nasilje se redko zgodi le enkrat. Pogosto postaja hujše in resnejše, cim dlje traja. Nasilne­ži kljub svojemu obnašanju ob grožnji, da jih bo ženska zapustila, obljubljajo, da ne bodo vec nasilni, da bodo prenehali in podobno. Ženskam se vcasih smilijo, zato privolijo, da bodo ostale. Izkušnje kažejo, da so izboljšave v obnašanju nasilneža kratkega roka – nasilje se ponovi. Prebij tišino – ne ostani izolirana! Nimaš se cesa sramo­vati. Ne delaj iz nasilja skrivnosti. Poišci pomoc osebe, ki ji za­upaš, ali se obrni na organizacije in društva za pomoc žrtvam nasilja. Ne trpi v samoti, kajti na voljo ti je zunanja pomoc! Obstaja tudi življenje po nasilnem odnosu! Ceprav se zdi nov zacetek zelo težak, prinaša številne prednosti. Veliko žensk ugotovi, da je življenje brez nasilneža veliko lepše, saj spoznajo, da stvari, ki jim jih je govoril nasilnež (da so neumne, grde, nespo­sobne ...), niso resnicne. Foto: Tjaša Jankovic Center za socialno delo Financna pomoc v primeru socialne in materialne ogroženosti V primeru socialne in materialne ogroženosti lahko na centru za so­cialno delo uveljavljate naslednje pravice iz javnih sredstev: 1. denarno socialno pomoc, 2. izredno denarno socialno pomoc, 3. izredno denarno socialno pomoc kot pomoc pri kritju stroškov pogreba (pogrebnina), 4. enkratno izredno denarno socialno pomoc po smrti družinske­ga clana (posmrtnina), 5. varstveni dodatek. Denarna socialna pomoc (DSP) Namenjena je zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoca preživetje. Uveljavite jo lahko, ce dohodek na osebo ne dosega meje dohodkov, ki je zakonsko predpisana, in so hkrati izpol­njeni tudi drugi pogoji. Trenutno osnovni minimalni dohodek za sam­sko osebo znaša 402,18 evra. Denarno socialno pomoc lahko pridobite, ce bivate v Republiki Slo­veniji (RS) in ste: • državljan RS s stalnim prebivališcem v RS, • tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje in s stalnim prebivališcem v RS, • oseba, ki lahko uveljavlja denarno socialno pomoc in varstveni dodatek na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo RS; hkrati pa nimate dovolj sredstev za preživetje, nimate premoženja in prihrankov, ki bi vam omogocali preživetje, si ne morete sami zagoto­viti preživetja z delom, pravicami iz dela ali zavarovanjem, dohodki iz premoženja in iz drugih virov. Višina denarne socialne pomoci je odvisna od višine dohodkov, šte­vila družinskih clanov, premoženja, prihrankov. V primeru upravicenosti oziroma izpolnjevanja pogojev za DSP ste upraviceni tudi do dodatnega zdravstvenega zavarovanja in osnovne­ga dodatnega zavarovanja. Predlagamo vam, da v primeru, ce nimate sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pri kateri od zavarovalnic, tega sklenete. Ce vam bo z odlocbo CSD priznana pra­vica za dodatno zdravstveno zavarovanje, vam bo zavarovalna polica pri zavarovalnici v takem primeru mirovala (premij vam ne bo treba placevati), v primeru izgube te pravice pa ne bo veljala trimesecna cakalna doba. Za pridobitev pravice do osnovnega zdravstvenega zavarovanja ni potreben status brezposelne osebe na Zavodu za zaposlovanje (ZRSZ) Izredna denarna socialna pomoc Izredna denarna socialna pomoc je namenjena kritju izrednih stroš­kov, ki so vezani na osnovno preživetje in jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ni mogoce pokriti. Namenjena je tudi v primeru, ce se oseba ali družina iz razlogov, na katere ni imela vpliva, znajde v položaju materialne ogroženosti. Po prejetju izredne denarne socialne pomoci ste dolžni v 45 dneh po prejetju pomoci oziroma naj­pozneje ob vložitvi nove vloge predložiti dokazilo o namenski porabi. Pomoc je treba porabiti v 30 dneh od prejema, v nasprotnem ne mo­rete uveljaviti nove izredne denarne socialne pomoci 14 mesecev po mesecu prejema pomoci. Pogrebnina Uveljavlja jo lahko družinski clan umrlega, ki je poskrbel za pogreb v Republiki Sloveniji (racun se mora glasiti na vlagateljevo ime), in sicer zakonec oziroma oseba, s katero je umrli živel v zunajzakon­ski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, otroci in pastorki, starši oziroma oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni part­nerski skupnosti, bratje ali sestre, necaki ali necakinje ter vnuki ali vnukinje pokojne osebe. Dohodek vlagatelja ali skupni lastni dohodek družinskih clanov (pre­moženje se ne ugotavlja) ne sme presegati višine 617 evrov za sam­sko osebo oziroma 925 evrov za družino. Do pogrebnine je vlagatelj lahko upravicen samo za stroške pogre­ba v Republiki Sloveniji oziroma za stroške, ki so nastali v Republiki Sloveniji. Znesek pogrebnine, ki se dodeli, je v višini pogrebnih stroškov, ven­dar najvec do 804,36 evra. Posmrtnina Uveljavljajo jo lahko iste osebe kot pravico do pogrebnine. Posebni pogoji, ki morajo biti še izpolnjeni: • vlagatelj je na dan smrti pokojnika upravicen do denarne socialne pomoci ali varstvenega dodatka ali • dohodek vlagatelja ali skupni lastni dohodek družinskih clanov (premoženje se ne ugotavlja, prav tako se ne upoštevajo denarna socialna pomoc, varstveni dodatek, otroški dodatek in državna štipendija) ne presega zakonsko dolocenega cenzusa. Varstveni dodatek Upravicenci so osebe, ki so trajno nezaposljive z odlocbo ZRSZ-a, ki so trajno nezmožne za delo z odlocbo ZPIZ-a, imajo status invalida po zakonu, ki ureja varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, in/ali izpolnjujejo starostni pogoj 63 let za ženske in 65 let za moške ter izpolnjujejo premoženjske in dohodkovne pogoje. V postopku ugotav­ljanja upravicenosti do varstvenega dodatka se kot oseba, ki je trajno nezmožna za delo, šteje oseba, ki: • ima status invalida I. kategorije (odlocba pristojne komisije), • je invalidsko upokojena, • ima status invalida po zakonu, ki ureja varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, ali • ima mnenje invalidskih komisij Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Vsi obrazci vlog so dostopni na spletni strani https://www.gov.si/teme/denarna-socialna-pomoc/ ter v pritlicju Centra za social­no delo v Masljevi ulici 3, Domžale. Za vec informacij poklicite na tel. (01) 724 63 70 ali pošljite elektronsko sporocilo na naslov gpcsd.domza@gov.si. Dražen Logar, univ. dipl. soc. del. Kontaktne številke za pomoc žrtvam 113 – POLICIJA 112 – Nujna medicinska pomoc 01/724 63 70 – Center za socialno delo OSV, enota Domžale (gpcsd.domza@gov.si) 080 11 55 – SOS-telefon za žrtve nasilja (24 ur na dan). Podroc­je dela: svetovanje za žrtve nasilja v medosebnih odnosih (nasilje v družini, spolno nasilje, spolne zlorabe), spletno svetovanje, sve­tovanje po e-pošti 01/434 48 22 – Društvo za nenasilno komunikacijo Ljubljana 01/431 33 41 – Združenje proti spolnemu zlorabljanju 031 233 211 – Krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja (Društvo Ženska svetovalnica Ljubljana) 031 776 102, 02/ 250 66 30 – Krizni center za odrasle žrtve nasilja Maribor 040 303 669 – Krizni center za žrtve nasilja (CSD Piran) 040 508 785 – Študijsko raziskovalni center za družino (ŠRCD). Podrocje dela: družinska psihoterapija in svetovanje): 040 820 899 – Izpostava Radomlje Zdravje Vaje za krepitev vida Oci so ogledalo jeter Pomlad je cas organa jeter, ki jim vlada element lesa. V družino lesa poleg jeter spadajo žolcnik in naše živcevje, na obrazu pa se element lesa kaže v spodnji celjusti in oceh. Spomladi je zato priporocljivo, da pozornost namenimo tudi zdravju oci in krepitvi vida. Pogosto recemo, da nam gre nekdo na jetra, nas dela živcne ali da ga ne moremo videti. S tem želimo povedati, da cutimo jezo. Jeza je custvo, ki ga nosimo v jetrih in spada v leseno družino. Kadar smo jezni, tudi stiskamo zobe in obremenjujemo celjustni sklep. Jeza je povezana z nepotrpežljivostjo, razdražljivostjo, nervozo, nestrpnostjo in tudi agresijo. Vsa ta custva jeter vplivajo na zdravje naših jeter, žolcnika, živcnega sistema in pa oci. Ob hudi jezi recemo, da se osebi zamegli pogled. Dolgotrajno obcutenje jeze tako slabo vpliva tudi na zdravje oci. Neuravnovešena jetrna energija se lahko kaže tako v cutenju jeze, razdražljivosti, nervoze kakor v težavah z živci ali ocmi oziroma vidom. Velja tudi nasprotno – težave z živci, ocmi ali vidom lahko kažejo na težave v delovanju jeter. Pogosto se zgodi, da se zacnemo vrteti v zacaranem krogu – naša jetrna energija je neuravnovešena, zato obcutimo vec jeze, smo bolj razdražljivi in nestrpni, kar spet šibi jetrno energijo in jo spravlja iz ravnovesja. To slabo vpliva na zdravje naših oci in slabi naš vid. To lah­ko pomeni tudi, da naš pogled na svet postane bolj zaprt, zamegljen, da ne vidimo vec jasne slike – to nas znova vodi v obcutenje razdraže­nosti, nervoze in jeze in naša jetra so vse bolj šibka. Ta zacarani krog lahko prekinemo, ce se za to zavestno odlocimo. Kar koli bomo naredili, na katerem koli koncu tega zacaranega kroga bomo zgrabili in izvedli spremembo, bo pozitivno vplivalo na celoten krog. Sprožil se bo pozitivni zacarani krog, kot rada recem, kadar spi­ralo obrnemo v pozitivno smer. Za zacetek lahko pomasiramo celjustni sklep in ga sprostimo. Ko zacnemo zehati, to pomeni, da se je naš živcni sistem zacel sprošcati in da smo na pravi poti obracanja spirale v pozitivno smer. Jetrna custva lahko umirjamo z meditacijo, vadbo joge ali spreho­dom po zelenem gozdu. Neprijetna in škodljiva custva nadomestimo z vrlinami prijaznosti, dobrote, dobrohotnosti, potrpežljivosti. Priporocljivo je tudi, da pomirimo svoje oci in okrepimo vid. Danes z vami delim vaje za krepitev vida: 1. Segrejemo dlani z drgnjenjem dlani ob dlan. Tople dlani po­ložimo na oci in dovolimo, da toplota iz tocke na sredini dlani prijetno segreje naše oci in jih nahrani. 2. Kazalec desne roke položimo na konico nosu. Pogledamo v konico iztegnjenega prsta. Ves cas izvajanja vaje nepremicno gledamo v konico prsta. 3. Z vdihom kazalec pocasi odmikamo približno 20 centimetrov stran. Z izdihom prst približamo konici nosu. 4. Z vdihom kazalec znova pocasi odmikamo približno 20 cen­timetrov naravnost naprej. Z izdihom prst potuje v levo in z vdihom znova proti sredini. Z izdihom prst približamo konici nosu. 5. Z vdihom kazalec znova pocasi odmikamo približno 20 centi­metrov naravnost naprej. Z izdihom prst potuje v desno in z vdi­hom znova proti sredini. Z izdihom prst približamo konici nosu. 6. Z vdihom kazalec znova pocasi odmikamo približno 20 centi­metrov naravnost naprej. Z izdihom prst potuje navzgor in z vdi­hom znova proti sredini. Z izdihom prst približamo konici nosu. 7. Z vdihom kazalec znova pocasi odmikamo približno 20 centi­metrov naravnost naprej. Z izdihom prst potuje navzdol in z vdi­hom znova proti sredini. Z izdihom prst približamo konici nosu. 8. Z vdihom kazalec znova pocasi odmikamo približno 20 centi­metrov naravnost naprej. Ob tem ostro gledamo v konico prsta in ne trenemo z ocmi. Dihamo v svojem ritmu. Pocakamo, da pride solza. To je najucinkovitejša vaja za razstrupljanje jeter. 9. Nato z izdihom prst znova približamo konici nosu. Zapremo oci. 10. Segrejemo dlani z drgnjenjem dlani ob dlan. Tople dlani po­ložimo na oci in pogledamo v temo. To bo mocno sprostilo in pomirilo naše oci. Želim vam jasen in oster vid, ki naj vam prinese prijazen pogled na življenje! Mag. Mojca Tavcar, dao vaditeljica in uciteljica hatha joge Društvo Pot srca vabi na spletne vadbe! Dobrodošli na vadbi, kjer boste prisluhnili svojemu telesu, pre­budili stik s sabo, svojim telesom, dušo in umom. Telo boste sprostili in napolnili s pozitivno energijo, dušo boste napolnili s svetlobo in ljubeznijo, svoj um pa boste nežno umirili in zbistrili. SPLETNE VADBE: – Joga za dobro pocutje – spletna vadba – Šola Belih tigric – Prebuditev in nega ženske energije – Joga & Nega ženske energije – brezplacna vadba z Mojco RAZSTRUPLJEVALNI IZZIV – PRIJAVE DO 25. aprila! – 9 dnevni Detox izziv z Aloe vero Clean9 Prijave in informacije: tel. št. 041 821 401, e-naslov drustvopotsrca@gmail.com, www.potsrca.si; za tekoce infor­macije o vadbah in delavnicah spremljajte spletno stran www.potsrca.si ali Facebookovo stran Društvo Pot srca ali pa se prija­vite na naše e-novice. Zdravje Vaje za krepitev kolen Skakalno koleno Tokrat se posvecam poškodbi patelarni tendonitis ali bolj preprosto skakalnemu ko­lenu. To je bolecina v kolenih, ki jo cutimo pod pogacico, boli na otip in pri obremenjevanju sprednjih stegenskih mišic. Bolecine lah­ko nastanejo zaradi prevelikih obremenitev kolen, najsi bodo to akutne ali pa kronicne obremenitve (o tem smo pisali v marcevskem Odsevu), kot so ponavljajoci se skoki, spre­membe smeri, tek in podobno. Strokovnjaki opisujejo naslednja tveganja za nastanek skakalnega kolena: • moški spol, • vecji obseg pasu, • skrajšanje zadnjih stegenskih mišic, • skrajšanje sprednjih stegenskih mišic, • manjša dorsifleksija (upogib) v skocnem sklepu, • slaba tehnika doskoka, • dobra skakalna sposobnost, • odvecno obremenjevanje. Kot vidimo zgoraj, lahko na skoraj vse naštete dejavnike tveganja vplivamo, še preden pride do poškodbe, kadar pa tega ne upoštevamo, poškodba hitreje nastane. Ni nujno, da ste vrhunski športnik, lahko se na primer samo odlocite, da boste vsak dan poskusili teci. Ta nenadna sprememba obremenitve vašega kolena lahko povzroci poškodbo v tetivah. Kaj v tem primeru storiti? Najprej za nekaj casa prenehajte z dejavno­stjo, ki povzroca bolecine, ali pa se ji poskusi­te v veliki meri izogibati. Nato lahko zacnete izvajati vaje, ki jih navajam v nadaljevanju. Dokazano najboljša metoda zmanjševanja tendonitisa in tendinopatij je ekscentricno in staticno obremenjevanje prizadetih struktur. Verjetno se sprašujete, kaj to sploh pomeni. Ekscentrika je vrsta mišicnega naprezanja, ko se mišicni pripoji oddaljujejo – mišica se razteza pod nekim naporom. Nasprotno od ekscentrike je koncentrika, kar pomeni, da se mišicni pripoji ob naprezanju zbližuje­jo. Kot primer lahko vzamemo pocep, ko se spušcamo v cep, se naša vlakna naprezajo ekscentricno, ko vstajamo, pa koncentricno. Za zmanjšanje bolecin pride torej v poštev ekscentrika. Kako bomo potem zmanjšali obremenitev koncentricnega dela? Preprosto, lahko si pomagamo z zgornjim delom telesa – se nekje primemo in si pomagamo vstati ali pa z drugo nogo, ce to delamo enonožno. Pri vseh spodaj naštetih vajah mora biti ekscentricen del poudarjen (spušcamo se po­casi), koncentricen del pa kontroliran (ne pre­hitro in ne prepocasi). Na zacetku vaj lahko do neke mere še cutimo bolecine, proti koncu serije pa lahko obcutimo nekakšno sprostitev oziroma zmanjšanje bolecin. Anže Kosmac, mag. kin., specialist vadbe za zdravje Viri: – Rio, E., Kidgell, D., Purdam, C., Gaida, J., Mose­ley, G. L., Pearce, A. J., & Cook, J. (2015). Isometric exercise induces analgesia and reduces inhibition in patellar tendinopathy. British journal of sports medicine, 49(19), 1277–1283. – Rudavsky, A., & Cook, J. (2014). Physiotherapy management of patellar tendinopathy (jumper's knee). Journal of physiotherapy, 60(3), 122–129. 1. vaja – izteg kolena sede z zadrževanjem v koncnem položaju, 2 seriji po 4 ponovitve (vsako držimo 45 sekund) 3. vaja – raztezanje zadnjih stegenskih mišic, 4 serije po 30 sekund na nogo 4. vaja – raztezanje sprednjih stegenskih mišic, 4 serije po 30 sekund na nogo 2. vaja – pocep na stol (dol pocasi, gor s pomocjo rok)/ pocep na stol na eni nogi (dol na eni nogi, gor na obeh nogah), 3 serije po 15 ponovitev/10 ponovitev na nogo Vremenska s(e)kir(i)ca Soncno radodarni zacetek pomladi Novi koronski val in velikonocno zaklepanje države – in že smo sredi meteorološke pomladi! Astronomska kot vedno »zamuja« okrog tri tedne. Ne glede na to, ali poslušate vre­menoslovce ali gledate na koledar – o vremenu se je vedno treba prepricati tudi tako, da pogledamo skozi okno. Enako delam trenutno tudi sam, koledar kaže povelikonocni torek, zunaj pa je sneg! In to ne simbolicne kolicine, v prestolnici ga je padlo kar 15 centimetrov; enaka kolicina padavin bi nam pozimi dala sko­raj enkrat vecjo višino snežne odeje. Topla tla in moker sneg so pac povzrocili slabši izkupicek. Bolj skrbi drugo – to je slana, posledicno pa pozeba. Spomladanski sneg (pravijo mu tudi beraški, na Gorenjskem pa kajžarski gnoj) hitro skopni, mraz pa je bolj pocasne sorte in vztra­ja lahko vec dni, to je juter. Sadjarska sezona se niti še ni dobro zacela, pa pridelovalci že trepetajo za letošnji pridelek. Po drugi strani so prav vremenska nihanja, ki smo jim price v zadnjih mesecih, posledica podnebnih sprememb, ki pa jih nekateri še vedno zanikajo. Ocitno po novem prehodno obdobje ne pomeni tega, da imamo opravek s postopnim prehodom letnih casov, temvec je prehod sku­pek vec nihanj, bodisi temperaturnih, padavinskih ali pa obojih. Zad­nji dan prejšnjega meseca smo izmerili najvišjo dnevno temperaturo zraka in prvi topli dan letošnjega leta (dan, ko ta temperatura preseže 25 stopinj Celzija), niti teden dni pozneje pa obilje snega vse do nižin in še dlje – nekaj snežink je obcasno prineslo tudi na slovensko obalo! Nic cudnega, ko pa je zracna masa, ki je to povzrocila, zacela svoje višinsko popotovanje severno od Islandije in se »spustila« k nam v piclih dveh dneh! Sicer pa je letošnji sušec upravicil svoje ljudsko ime. Bil je »primerno« suh, le malo toplejši od dolgoletnega povprecja, zato pa pošteno osoncen. V Ljubljani so imeli kar polovico vec soncnih ur, kot jih prejmejo v povprecju, torej se za marcevsko sonce niti Trzinci ne bi smeli pritoževati. Morda je pri nas ob pogledu navzgor res veliko sonca, tega pa hitro zmanjka, ce gledamo na tla. Dejstvo je, da je naš kraj umazan, ponekod že prav zasvinjan, kot ni bil še nikoli! Cistilna akcija in podobne dejavnosti tistih, ki praviloma ne smetijo, zato pa toliko bolj pridno pobirajo smeti, ne pomagajo prav nic, dok­ler ne bo istovrstne »akcije« tudi v naših glavah. Tega pa seveda ne moremo storiti cez noc, saj smo Slovenci za nekatere stvari hoceš noceš trdobucneži. Vreme je drugacne narave, imamo pa ljudje to sreco, da mu lahko jemljemo mero. Sušca sneg je kmeta kreg, pravi eden od pregovorov, zato je kar prav, da je bila kolicina padavin minuli mesec mocno pod dolgoletnim povprecjem. Najvec jih je padlo prav v osrednji Sloveniji (tukaj smo tudi mi, mar ne?), pa še tam le dve tretjini dolgoletnega povprecja (Trzin 45, Ljubljana 56 mm). Precej manj od pricakovanih so jih prejeli na vzhodu v Pomurju in Podravju, na jugovzhodnem delu ter na severu na Gorenjskem, Zgornjesavskem, Bovškem in Koroškem. Kolicina padavin se je na teh obmocjih gibala med 13 in 30 mm. Poleg tega voda s tal že živahno izhlapeva, zato smo po vsej Sloveniji, z izjemo našega, osrednjega dela v marcu že zaznali mesecni vodni primanjkljaj. Zadnji marcevski konec tedna smo premaknili ure na poletni cas; prvic so jih s 30. aprila na 1. maj leta 1916. Za opazovalce vremena to še zdalec ni nepomembno, saj morajo ob tem glavne dnevne meritve zamakniti za eno uro. Ti termini ostajajo po soncni uri enaki, po naši pa se torej zamaknejo za uro in so ob 8.,14. in 20. uri. Dnevnim vpli­vom se ne morejo izogniti niti sodobne merilne naprave. Ste morebiti že opazili, da je katera od samodejnih meteoroloških postaj izmerila sneg, ceprav ga v resnici ni bilo? Meritve višine snežne odeje opravlja­jo z laserskimi merilniki, ki merijo razdaljo do snegomerne plošce. V casu, ko je ta »gola«, se na vecini tovrstnih postaj vsakodnevno pojavljajo spremembe v višini snežne odeje velikostnega razreda do 0,5 centimetra. Tak dnevni hod je posledica termicnega raztezanja plošce. Kadar so dnevni hodi temperatur veliki (marca smo imeli v Trzinu kar tri dni, ko je temperaturni hod presegel 20 stopinj Celzija!), se snegomerna plošca zaradi zamrznjenih tal dvigne za centimeter. Težava je še bolj izrazita v zimskih mesecih, ko se v primeru zelo vlaž­nih tal in negativnih temperatur pojavlja navidezna višina snega celo do nekaj centimetrov. Sicer pa verjamemo, da smo bili v zacetku tega meseca price zadnjemu snegu letošnje zime. Besedilo in foto: Miha Pavšek Letošnjo zimo so dosegli snežni plazovi dno doline tudi v zatrepu Kamniške Bistrice, natancneje v Koncu; plazovino, ki je prekrita s prstjo, ostanki drev­ja, kamni in še cim, bomo lahko opazovali še vso pomlad. VREMENSKA POSTAJA OŠ TRZIN (marec 2021) Kazalec Podatek Datum/Niz Ura/Obdobje Povprecna temperatura zraka (°C) 5,9 1.–31. 3. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 25,6 31. 3. 16.24 Najnižja temperatura zraka (°C) –4,7 7. 3. 6.35 Najvecja dnevna T amplituda (razlika maks./min. T, v °C) 21,3 (25,6/4,3) 31. 3. 0.00–24.00 Število dni s padavinami = 0,2 / = 2 / = 20 mm) 6 / 3 / 1 1.–31. 3. mesec Št. toplih / hladnih / ledenih dni (maks. T zraka = 25 °C / min. / maks. T zraka = 0 °C) 1 / 17 / 0 1.–31. 3. mesec Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 28,2 14. 3. 0.00–24.00 Mesecna kolicina padavin (mm/h) 45,0 1.–31. 3. mesec Kolicina padavin v letu 2021 208 1.1.–31. 3. trimesecje Najvišja hitrost vetra (km/h) / smer 37,0 / JJV 8. 3. 16.42 Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin); http://trzin.zevs.si (meni Statistika/Letni in mesecni povzetki/03-21) Divje rastline Kateri del regrata je najzdravilnejši? Ta teden so v šoli imeli za domaco nalogo izmisliti si uganko o neki rastlini. Tinina uganka se je glasila takole: »Rumeno kima na zelenem polju, ko odcveti, ostanejo le lucke.« Kaj je to? Njegovo domace ime se glasi mlec, smolicka, solatnik in žoltenica. Vsa imena izražajo njegove raznovrstne lastnosti. Mlecek, ki ga opazimo predvsem na odtrganih steblih, vsebuje taraksacin, grenko spojino, ki je odgovorna za razstrupljanje jeter in mocno pospešuje izlocanje žolca. Od tod tudi ime žoltenica, ki so mu ga dali že davno, preden so prvic izolirali taraksacin in v laboratoriju pokazali, kako deluje. Ime smolicka se ocitno razkrije na plasticni posodi, v katero smo nabrali njegove cvetove za današnji recept. Še ko smo posodo pomili, so se na njej poznali smolnati madeži. Ta smolnati mlecek se uporab­lja za odstranjevanje bradavic. Ceprav ni tako ucinkovit kot mlecek figovih listov ali krvavega mlecnika, ne sme priti v oci. Ce se le ozrete po naravi v tem letnem casu, boste na zelenih trzin­skih poljih videli polno regrata. To je tipicna razstrupljevalna rastlina, kar ne pomeni le, da je primerna za spomladanske krepcilne kure, am­pak opiše tudi nacin, kako se rastlina obnaša do tal, v katerih raste. Ce regrat raste na tleh, polnih težkih kovin, potem tudi sam vsebuje veliko težkih kovin. V sebi kopici toksine in vsakršnjo nesnago, ki jo ima na voljo v prsti. Zato je zelo pomembno, da ga nabiramo dalec od prometnic in dalec od koruznih polj. Ce pa regrat raste na zdravih tleh, je nenavadno koristna rastlina. Številni od vas iz regrata gotovo naredite solato. Preprosto, hitro je nabrana in s krompirjem in ocvirki je lahko že samostojen obrok. Zadnje case pa vse vec pozornosti namenjamo tudi drugim delom regrata in ga nabiramo v vseh letnih casih. Zdaj ko cveti, lahko vsak v svoji kuhinji porabi njegove popke in cvetove. Zdravilne ucinkovine, ki so v cvetovih bolj izdatne kot v listih in korenini, so flavonoidi. Flavo­noidi pogosto nastopajo v rumenih rastlinah, ceprav so v manjši meri prisot­ni v vseh rastlinah na svetu. Ti delujejo na razlicne nacine, veliko jih je antioksidantov, ki varujejo celicne membrane pred poškodbami in DNK pred nepopravljivimi napakami. Na ravni telesa pa delujejo tako, da zmanjša vnetja v crevesju in srcno-žilnem sistemu. Regrat je tudi idealen diuretik, saj vsebuje veliko kalija in spojine, ki pospešujejo tvorbo urina. Zato je pomembno, da pri razstruplje­valnih kurah z regratom nadomešcamo v telo veliko veliko tekocine. Kadar me vprašajo, kateri del regrata je najzdravilnejši, je moj odgo­vor najprej vprašanje: zdravilen za kaj? V katerem letnem casu? Za kakšne težave? Kako kakovostno so ucinkovine ohranjene pri prede­lavi zelišca? ... Res je, da po svoji zdravilnosti izstopa korenina, a ce bi v tem letnem casu nabirali korenine, ne bi imeli najvec od njih. Zdaj vsebujejo veliko manj ucinkovin kot v zimskem casu, ko je vecina snovi spravljena v njih. Korenina regrata je najzdravilnejša pred cvetenjem. Vsak del regrata je zdravilen, le pomembno je, da ga izkoristimo tak­rat, ko je v sezoni. Besedilo in foto: dr. Katja Rebolj, www.katjarebolj.com Recept: Anja in Tina Rebolj Recept: Beljakova rezina s cvetovi regrata Sestavine: • 250 g moke • 150 g sladkorja • 5 beljakov • 50 ml olja • 100 g grobo nasekljanih mandljev ali orehov • 2 žlici kakava v prahu • 1 pest osmukanih cvetov regrata Postopek: Iz beljakov stepemo sneg in mu dodamo sladkor. Pre­sejemo moko in jo skupaj z oljem in orešcki dodamo snegu. Tretji­no mase damo v pekac, preostalo razdelimo na pol. Prvi polovici primešamo regrat in jo razporedimo enakomerno cez prvo plast. Preostali masi primešamo kakav in jo razporedimo po drugi plasti. Tako bomo dobili tri plasti – svetlo belo, regratovo rumeno in co­koladno. Damo v pecico in pecemo pri 180 stopinjah približno 20 minut. Dober tek! Odstranjevanje lesne zarasti Kako mocno so se zarasli trzinski mocvirni travniki, kaže posnetek, ki ga je že v januarju v objektiv ujel Peter Hudnik. Spomnimo, da se je Obcina Trzin v sodelovanju z Zavodom za varstvo narave in partnerji lotila posega, s katerim ohranja mokrišca v njihovi prvotni funkciji. Mokrotni travniki z modro stožko, ki jih najdemo tudi v Mlakah, so eden najbolj ogroženih življenjskih okolij v Sloveniji. Ker v zadnjem ob­dobju niso bili v kmetijski rabi, so se zaceli zarašcati in pocasi izginja­ti. Namen secnje je ponovna vzpostavitev primernega življenjskega prostora za redke in ogrožene vrste živali in rastlin, ki tu živijo. Secnja in vzpostavitev travišc bo koncana predvidoma do konca letošnje­ga poletja. Predvidena sta rocni posek dreves in grmovne zaras­ti ter strojno spravilo. Po koncanih delih bodo dostopne poti urejene v prvotno stanje. Projekt Mala barja – Marja vkljucuje tudi postavitev interaktivne naravoslovne ucne poti za otroke in odrasle v naslednjem letu. (tb, foto: Peter Hudnik) Mladi o mladih Mlade gasilke Ema in Eva Nemec, Alja Kosirnik in Lara Pevec Gasilstvo ni le gašenje požarov, je nacin življenja V intervjuju predstavljamo štiri mlade in nadobudne gasilke: Emo in Evo Nemec, Aljo Kosir­nik in Laro Pevec, ki skupaj osvajajo nagrade na gasilskih tekmovanjih. Dekleta kot ekipa skupaj tekmujejo že vec let. Vse mocno želijo pomagati ljudem okoli sebe. Gasilci so vedno prvi na kraju nesrece, vse »spustijo iz rok« in tecejo na pomoc, kar kaže na njihovo preda­nost. Dekleta so s svojim delom, znanjem in trudom dokazala, da so lahko v ponos našemu društvu, kraju in gasilstvu. Kdaj ste se odlocile, da se želite pridru­žiti prostovoljnim gasilcem? Ema in Eva: Za sodelovanje v gasilskem krožku sva se odlocili pred približno sedmimi leti, saj je tudi oce prostovoljni gasilec. Lara: Sama se nikoli nisem ravno odlocila za to. Nekoc sem k prostovoljnim gasilcem pospremila svojega brata, ki je takrat izbiral, katerim krožkom se bo pridružil, in od tak­rat naprej sem kar ostala, ker mi je bilo tako všec. Stara sem bila okoli devet let. Alja: Tudi jaz sem se pridružila pri devetih letih. Zakaj ste se odlocile, da se pridružite gasilcem? Ema in Eva: Zaradi dobre družbe in zanima­nja za pomoc ljudem v nesreci oziroma stiski. Lara: Bilo mi je zelo všec opazovati starejše gasilce pri vajah, ki so jih opravljali, in takrat sem se odlocila, da si tudi sama želim dose­ci to stopnjo znanja in vešcin. Najbolj so me navdušili vozli. Alja: Navdušili so me razna tekmovanja, družba mladih, povezanost med nami in dej­stvo, da smo tekmovali kot ekipa. Kako potekajo vaši treningi? Vse: Treninge oziroma vaje imamo eno uro na teden, ob ponedeljkih, zdaj nam je to pre­precila korona (smeh). Na vajah popravljamo napake s prejšnjih vaj, ucimo se novih vešcin. Na koncu vsakega leta pa imamo piknik, ko mentorji pripravijo razlicna tekmovanja in se igramo z vodo. Katere funkcije ali vloge opravljate v skupini? Lara: Odvisno od vaje in navodil. Pri vajah z vozli vsaka naredi en vozel, pri vaji z vedrovko se vsaka postavi v razlicen položaj pri vedrov­ki in tako dalje. Alja: Na tekmovanjih dobimo vec razlicnih vaj in tako je vsaka postavljena na svoje mes­to, ki pa je obicajno doloceno kar z žrebom. Ste že kdaj imeli»resnicno« vajo, torej da ste gasili prirejeni požar? Vse: Ne, na vajah pa smo se ucili postav­ljanja cevovodov, pravilnega vstopa v prostor med požarom, oblikovanja razlicnih curkov, ki jih uporabljamo pri gašenju. Skupaj z Andre­jo Kosirnik smo se kot ekipa pripravljale na mednarodno tekmovanje na Hrvaškem, kjer smo morale uporabiti pridobljeno znanje. Ali imate treninge in kako potekajo v koronskem casu? Vse: Na žalost treningov ni, saj razen virtu­alnih teoreticnih kvizov drugih tekmovanj na žalost ne moremo izvajati. Vse tekmovanja zelo pogrešamo. Ali z gasilskim društvom obiskujete tudi kakšna tekmovanja? Vse: Seveda, poleg rednih vaj se udeležuje­mo razlicnih tekmovanj, od znanj, to so gasil­ski kvizi, do spretnostnih tekmovanj, kot sta tekmovanje desetine in gasilska orientacija. 13. aprila 2019 smo Eva, Ema in Alja dosegle drugo mesto na medobcinskem tekmovanja v gasilski orientaciji v Moravcah in se uvrsti­le na regijsko tekmovanje. To je bilo v Veliki Štangi 25. maja 2019. Mladinke Ema, Eva in Lara smo osvojile prvo mesto. Tako smo v društvo prvic dobili tudi prehodni pokal. 14. septembra 2019 je potekalo državno tek­movanje v gasilski orientaciji na Kopah. Na tekmovanju smo sodelovale Ema, Eva in Lara (Alja je bila rezerva). Na progi smo dosegle enajsto mesto med enaintridesetimi ekipami, kar je res pohvalno. Kako potekajo tekmovanja in bitke med gasilci, kako pogosta so in kako se nanje pripravljate? Ema in Eva: V tekmovanje iz orientacije spadajo orientacijski tek in prakticne vaje iz gasilstva, kot so na primer hitrostno vezanje vozlov, ciljanje tarce z vedrovko, hitrostno zvi­janje cevi in sklapljanje cevi na trojak. Tekmo­vanje obsega tudi poznavanje teoreticnega dela (poznavanje in pravilna uporaba zemlje­vida in kompasa). Poleg orientacije obiskujemo kvize, pri ka­terih sta pomembna teoreticno poznavanje gasilstva in prakticni del (vezanje vozlov, pri pripravnikih tudi vezanje orodja, štafeta – met vrvi v vreci, poznavanje gasilskega orod­ja, met cevi). Lara: Tekmovanja obicajno potekajo na približno dva meseca, tako da so dokaj po­gosta. Alja: Na tekmovanja se pripravljamo skupaj z mentorji. Z njimi se dogovorimo, ko imamo cas, in takrat vadimo vse vaje, ki jih je še tre­ba dodelati in izpopolniti, da bi bile na tekmo­vanju cim boljše. Kako ste se pocutile na orientacijskem tekmovanju, kjer ste prejele zlato me­daljo? Lara: Iskreno povedano se mi je ta zmaga zdela zelo nepricakovana. Vedele smo sicer, da imamo zelo dobre rezultate pri vseh va­jah, vendar smo pricakovale, da imajo drugi še boljše. Med tekmovanjem sem bila malce živcna kot ob vecini tekmovanj. Vedela sem, da imamo veliko konkurence, ki jo moramo premagati, ce želimo zmagati. Alja: Bila sem živcna, vendar sem zaupala v svojo ekipo, saj sem vedela, da smo veliko vadile in nam bodo vaje šle. Všec mi je, da se z ekipo zelo dobro razumemo in sodelujemo skupaj. Ste že kdaj nosile pravo gasilsko oble­ko? Je res, da so zelo težke? Ema in Eva: Da, prijazno so nama jih po­sodile clanice za tekmovanja in sodelovanje na gasilskih prakticnih vajah clanov. Gasilske obleke niso pretirano težke in vroce, ceprav so izdelane iz materialov, ki gasilce varuje pred ognjem in fizicnimi poškodbami. Bolj kot obleka je težak dihalni aparat. Lara: Da, enkrat sem jo preizkusila med va­jami. Vsekakor je res zelo težka in si ne pred­stavljam, da bi jo morala nositi veliko casa. Alja: Tudi jaz sem jo že preizkusila in se mi je zdela dokaj težka. Pocutila sem se v redu, vendar je za mlado punco to še vseeno kar velik zalogaj. Se ucite veliko razlicnih vozlov in ko­liko približno jih znate? Kateri vam je najbolj všec? Vse: Za tekmovanja uporabljamo tri, vendar pa se na treningih naucimo še nekaj drugih. Znamo šest vozlov (jamborski, tkalski in te­sarski – na zacetku smo jih kot pionircki po­imenovali kar kot prvi, drugi in tretji vozel, hahaha). Ema in Eva: Nama je najbolj všec vpletena osmica. Mislite z gasilstvom nadaljevati tudi pozneje v življenju? Ema in Eva: Da, saj to radi pocneva in nama veliko pomeni. Obe radi pomagava ljudem, ki potrebujejo pomoc. Veliko je tudi možnosti izobraževanja in razvoja za razlicne položaje v gasilstvu. Lara: Želim si nadaljevati, vendar bi mi lahko težave povzrocalo pomanjkanje casa. Gasilski krožek moram namrec uskladiti še s strelskim, vendar upam, da mi bo uspelo. Alja: Zagotovo bom še nadaljevala z gasil­stvom. Želim si nadaljevati in narediti tecaj za operativno gasilko. Katere so po vašem mnenju lastnosti dobre gasilke? Ema in Eva: Razum, socutje, iznajdljivost, požrtvovalnost, predanost in dobra psihofi­zicna pripravljenost. Alja: Menim, da mora biti delavna, pridna, poslušna in predvsem zelo vztrajna. Lara: Predvsem moraš imeti voljo in željo, da pomagaš drugim. Misel za konec (vaše razmišljanje, vo­dilo)? Gasilstvo ni samo gašenje požarov, kar se na prvi pogled zdi. Gasilstvo je veliko vec: je nacin življenja in vseživljenjsko izobraževanje, kamor poleg gašenja požara spadajo tudi tehnicno reševanje (prometne nesrec, odpi­ranje vrat, delo na višini – prekrivanje streh, pri poplavah tudi crpanje vode, nudenje prve pomoci, delo z nevarnimi snovmi …). Vsi, ki vas delo gasilca zanima, lepo vabljeni, da se jim pridružite. Nina Rems Sestri Nemec v gasilski obleki Mladi o mladih Alja Kosirnik Lara Pevec Vaja za požar v naravi med tekmovanjem na Hrvaškem Psihologija Lenoba je epidemijska tegoba Paradoks epidemije in karantene je ta, da nam je v tem casu (lahko) neizmerno dolgcas, hkrati pa ne najdemo volje in energije za produktivno in ustvarjalno preživljanje casa. Poglejmo, zakaj pravzaprav pride do tega! Odgovor se skriva v motivaciji in tem, da morajo biti, ce želimo uresnicevati višje potrebe, najprej zadovoljene fiziološke potrebe in potrebe po varnosti, ljubezni, predvidljivosti. Kako se kljub pandemijskim razmeram lotiti lenobe in pomanjkanja motivacije? Eden izmed glavnih dejavnikov, ki vpliva na to, kaj in kako pocnemo, je motivacija. Vpliva na to, kako želimo preživeti svoj cas, koliko energije porabimo za doseganje dolocenega cilja in kako dolgo vztrajamo v nekem obna­šanju. Skoraj vse naše vedenje deluje in se sproža s pomocjo motivacijskih mehanizmov. Motivacije nam torej nikoli zares ne zmanj­ka – ne glede na to, kako neproduktivno in lenobno se pocutimo, se še vseeno (razen v skrajnih primerih) udejstvujemo v številnih motivacijskih vedenjih, saj gremo spat, ce smo utrujeni, in jest, ce smo lacni. Motivacije za delo in ustvarjalnost pa od casa do casa vseeno nimamo dovolj. Vsak izmed nas se kakšen dan zbudi in bi najraje 12 ur preživel na kavcu. Vcasih to res storimo, nekateri celo do te mere, da jih na koncu dneva od ležanja boli hrbet. Temu smo v casu, odkar je v svetu izbruhnil COVID-19, price precej bolj pogosto kot prej. Motivacija je vsako vedenje, ki je usmerjeno k doseganju cilja in mocno vpliva na to, kaj in kako pocnemo. Motivacijski mehanizmi nas spodbudijo, da pijemo, ko smo žejni, zaradi njih pa tudi hrepenimo po ljubezni. V veliki meri nam krojijo življenje, kar najbolj opazi­mo, kadar imamo motivacije premalo. Ta te­žava je v današnjem casu vse bolj prisotna, kar je posledica tega, da se nam je življenje pred letom dni obrnilo na glavo. Izraz motivacija se nanaša na širok nabor obnašanj, ki jih lahko razdelimo na tri kljucne procese. Najprej se pojavi dolocena potreba, ki se nanaša na kakršno koli stanje neuravno­teženosti v našem telesu ali življenju. Pojav­ljanju potrebe sledita dejavnost in nato cilj, ki ga želimo z dejavnostjo doseci in pomeni zadovoljitev potrebe. Ko (in ce) v zadnjem koraku dosežemo cilj, nas pogosto preplavijo pozitivna custva in ugodje. V motivacijskem procesu je kljucna prvina tudi naše razmišlja­nje, saj nam omogoca, da zaznamo potrebo, usmerjamo svoje vedenje in išcemo pot do cilja. Kaj pa nas sploh motivira? Vzroki motivaci­je so lahko tako zunanji (na primer dražljaji, pobude in kulturno okolje) kakor tudi notranji (na primer fiziološki procesi, potrebe in vred­note). Lahko smo torej motivirani za aka­demske dosežke in pridobivanje visokih ocen v šoli, ker naši starši to pricakujejo od nas, ali pa nam samim izobrazba veliko pomeni in si zato želimo biti cim bolj uspešni na tem podrocju. Z zacetkom epidemije se je naša vsakdanja rutina mocno spremenila ne glede na to, ali delamo oziroma se šolamo od doma ali ne. Zaradi zaprtja lokalov ne moremo zjutraj na kavo s kolegi in prijatelji, z njimi ne moremo skupaj pomalicati in se sprošceno družiti. Poleg tega, da vse te dejavnosti služijo kot spros­titev in nagrada, si okoli njih organizi­ramo svoje delo in naloge. So kot nekakšni mejniki – ce mejnikov ni, smo izgubljeni, dez­orientirani in posledicno manj produktivni. Pri tistih, ki delajo ali se šolajo od doma, pa se je poleg tega še zabrisala meja med delom in prostim casom, saj je naš dom postal naša pisarna ali ucilnica. Pogosto se zgodi, da te­lovadimo kar med predavanjem. Res je, da tako ubijemo dve muhi na en mah, vendar je naša pozornost pri tem razpeta med dve de­javnosti in v nobeno ne vlagamo vsega svo­jega truda in potenciala. To nas demotivira in zmanjšuje našo produktivnost. Pomanjkanje motivacije med epidemijo pa lahko razložimo tudi s pomocjo hierarhije po­treb, ki jo je izdelal Maslow. Avtor navaja, da obstajajo nižji in višji motivi oziroma potrebe, pri cemer se višje potrebe pojavijo šele, kadar so nižje zadovoljene. Najnižje potrebe so fizio­loške (torej potreba po hrani, spanju ...), sledi­jo jim potrebe po varnosti, ugledu, ljubezni in podobno, najvišja pa je potreba po samoak­tualizaciji. Samoaktualizacija je osebnostna težnja za uresnicevanje posamez­nikovih po­tencialov (na primer potreba po tem, da smo ustvarjalni, da »nekaj naredimo iz sebe«). Ce smo torej lacni ali se ne pocutimo varno, ne bomo motivirani za samoaktualizacijo. V casu epidemije številne nižje potrebe niso zadovoljene – na primer zaradi gospodarske krize lahko trpijo naše fiziološke potrebe, za­radi socialnega distanciranja se lahko pocu­timo manj ljubljene, zaradi nevarnosti okužbe z virusom pa manj varne. Posledicno se lahko zgodi, da za izpolnjevanje višjih potreb nima­mo motivacije. Pomagamo si lahko najprej tako, da se ne pocutimo krive zaradi našega pomanjkanja motivacije. Krivda namrec povzroci, da smo še manj motivirani, nižja motivacija pa zno­va okrepi krivdo, in tako lahko zapademo v zacaran krog. Pomagamo si lahko tudi tako, da si ustvarimo urnik in s tem rutino, v kateri zamenjamo dejavnosti, ki smo jih bili vajeni prej, z novimi in si okrog njih organiziramo delo. Nekateri priporocajo tudi, da naredimo spremembo – se na primer vpišemo na tecaj (cetudi poteka na spletu), v fitnes ali pa se odlocimo, da se bomo naucili plesti. To nam v življenje prinese nov smisel. Najpomembnej­še pa je, da se ne pocutimo krive, ce nam od casa do casa bolj kot brati strokovno knjigo prija preživeti dan pred televizorjem. Zoja Anžur, študentka psihologije Reference Hirschlag, A. (2021). Why the pandemic is cau­sing you motivation paralysis – and how to beat it. Pridobljeno s https://thebolditalic.com/why-the­-pandemic-is-causing-you-motivation-paralysis­-and-how-to-beat-it-655f1fc24465 Kobal Grum, D. in Musek, J. (2009). Perspektive motivacije. Ljubljana: ZZFFUL. Rahiem, M. D. H. (2021). Remaining motivated despite the limitations: University students' lear­ning propensity during the COVID-19 pandemic. Children and Youth Services Review, 102. (Foto: Tanja Bricelj) Zahvale . Obvestila ZAHVALA V 90. letu starosti se je od nas poslovila naša draga mama, stara mama, prababica, sestra in teta Francka Orel Jazbec. Iskrena hvala vsem sorodnikom, prijateljem, znancem za izrecena sožalja, tople besede, podarjeno cvetje in svece. Iskreno se zahvaljujemo osebju Doma pocitka Trzin za cas, ki ga je preživela pri vas, in za vso pomoc in nese­bicno nego, župniku za poslovilni obred in sveto mašo, pogrebni službi Vrbancic in pevkam skupine Mjav za prelepo odpete poslovilne pesmi. Hvala vsem, ki ste naši mami kadar koli z dejanjem ali besedo polepšali življenje in se od nje poslovili na njeni zadnji poti. Žalujoci vsi njeni ZAHVALA Pet žalostnih let je za nami, odkar je odšel naš ljubljeni mož in oce Martin Oštrbenk. Svoje ustvarjalno življenje je ob opravljanju plemenitega poslanstva reševalca posvetil drugim. Reševal in rešil je številna življenja, dokler se ni znašel v položaju, ko je bil sam potreben pomoci. Hvaležni smo vsem, ki ste mu pomagali v njegovi življenjski stiski. Posebno zahvalo izrekamo vsem na nevrološkem oddelku intenzivne nege Klinicnega centra Ljubljana, Reševalni postaji Ljubljana za njihovo požrtvovalnost in skrbnim delavcem varovanega oddelka Doma upokojencev v Laškem, kjer so mu pomagali po najboljših moceh. Tudi za njihovo pomoc ne najdemo pravih besed zahvale. Hvaležni smo vsem, ki se našega Martina Oštrbenka spominjate in ga ohranjate v živem spominu. Nam ne pomeni le spomina, ampak tudi posmrtno vez za vse case. Žena Slavka, hcere z družinami in drugo sorodstvo Za dobroto tvojih rok ostala je beseda hvala, ki v srcih bo ostala, in vecno lep spomin na te. Martin, bil si naša moc! Brez tebe znašli smo se v temi. Ko tebe ni, za nas je temna noc. A vendar svetiš nam kot lucka v temi! Oglasi Vrtni center Gašperlin | Suhadole 100 | 1218 Komenda Tel: 01 83 43 587 | vrtnicenter.si | gasperlin@vrtnicenter.si ODPRTO: 8 -19, sobota 8-17, nedelja, praznik: zaprto Oglasi veldrona@siol.net http://veldrona.si Racunovodski servis (za d.o.o., s.p., društva,…) Kontakt: 041 863 440