BERAČ GOLOB
(Vaška slilca.)
oolnce se je nižalo vedno bolj. Že se je pribli-žalo hribu svetega Marka, da zatone. Že se je poslav-ljalo od podružnice in poljubovalo z zadnjimi žarki jabolko in križ stolpa, da sta se bleščala kakor goreča. Lezlo je solnce vedno nižje in nižje; zadnji žarek je zatrepetal na zlatem jaboiku, nato pa izginil med viso-kimi jagnedi kdovekam . . .
Gospodinje so prihajale od dela domov in kurile za večerjo Bel, tanek dim se je dvigal iz dimnikov v dolgih zavitih vijugah in se spajal nad vasico v lahek oblaček.
Možje, gospodarji, so se zbrali pod Kališčarjevim oknom v hladu košate lipe, ki stoji sredi Gorenje vasi. Med možmi tudi oče župan. Par možakarjev je kadilo, iz dolgih, mogočnih pip, drugi iz malih, drobnih vivčkov. Rus pa, ki je bil še mlad gospodar, si je napalil drobno cigareto.
nMožje, tlaka bo," reče župan.
BKakšna?" vprašajo vsi.
„1, pot v goro bo treba popraviti. Zadnja ploha jo je razdrla tako, da ni mogoče pripeljati voza domov. Kdaj naj gremo popravljat?"
„1, kar ta teden, ki pride, ali ne," svetuje mu Jakelj.
^Počakajmo še en teden, da bo Križman speljal tiste hlode, ki jih je kupil od Vogala. On ni iz naše vasi, naj vozi po grdem," dodene Kozina.
833   133  VSt
,1,misliš, da Križman lahko vozi po taki grdi poti ?" ga ovrže Koren, ki je bil s Križmanom nekaj v sorodu.
BČe prej gremo, boljše je! Mi bomo tudi morali voziti iz gore. Kar prihodnji teden naredimo tlako," svetuje Marinar.
,Jaz bom kar razpisal list, da je prihodnji teden tlaka in ga razposlal po hišah," zakljud župan.
Eni, ki so bili zadovoljni, so pritrjevali; drugi molčali. Kaj so hoteli ? Beseda je pala, in oče župan so jo rekli.
Pri vodnjaku so se smejala dekleta z zvonkim smehom. Nastrezale so vodo v bele škaie in se pričkale, katera jo bo prej nastregla.                                          
Otroci pa so se zbrali prav na cesti in se igrali »ringaraja". Stopili so v velik kolobar, prijeli se za roke, se zavrteli in zapeli:
Siničica, trosičica
rdeča ima ližica.                                  
S parkeljčki je kruh mesila,          z repkom ga je pa vsadila,
tralala, bopsasa!
Ko pripojo do konca, jo pa začno zopet iznova.
Kar naenkrat pa se ustavi kolobar, in vsa dcca ob-suje moža in vpije: OjGolob, Golob, odkjepa, Golob?"
S Hrvaškega," odgovori možiček.
Jaš, iz Hrvače, ne pa s Hrvaškega," mu opore-kajo vsi.
No pa iz Hrvače," odgovori zopet možiček. — Hrvača je sosednja vas z Gorenjo vasjo.                     :
Stric, ali mi daste jšnoiat'" ? ga poprosi Ma-jerčen Janezek.                                                              |
Kaj, palico?" vpraša Golob.                               '
Ne, tobak,"  odgovori ta.
Pa itnaš nos?" ga vpraša Golob, vzame škatljico iz žepa, jo potrka s palcem, odpre in ponudi dečku.
Deček je vzame en »štupec", noslja seveda ne, ¦ ker bi mu pritekle solze. Tudi drugi dečki prosijo' Goloba, naj jim da šnofat", in vsi dob^.
Naio gre Golob, otroci pa za njim.
Dober večer, možje; ali daste kaj za muziko," vpraša možake.
134
,No pa naredi eno, pa lepo,"  reko oče župan.
Golob postavi gramofon na klopčico, in kar se začuje poskočna koračnica po tihi vasi.
Golob ni bil kar navadcn berač. On ni nosil lajne. Kaj še! Imel je gramofon. Starega, potrtega je kupil — ne vem od koga — in ga je sam popravil. Zato se je sam rad imenoval ^cesar beračev". Tudi ni jemal po krajcarju Oroš za »eno muziko"! Drugače se sploh oglasil ni. Tudi je popravljal ure. Sicer.ne vem, ali je šla ura prej ali potlej bolje, ko io je on dobil v roke. Kar pa je bilo največ, in na kar je bil — poleg gra-moiona — najbolj ponosen, je bila njegova velika spretnost pri lovljenju polhov. Res ni se zastonj govorilo, da ga ni pod farnim zvonom boljšega polšjega lovca, kakor je Golob.
Gramoion se je ustavil. Župan je segel v žep in dal Golobu svetal grošek.
nBog plati," se je zahvalil berač. »Sicer sem ga pa zaslužil," je pristavil polglasno. ,,No, ali naj še eno? ,Stoji, stoji Ljubljanica'? Ali patisto: ,Fantje po polj gredo'?"
»Koliko pa hočeš za en pot? Tri krajcarje ti dam," reče Rus.
nTri krajcarjc! Saj nimam lajne. Lajnarja lahko odpraviš z enim krajcarjem. Jaz ne igram drugače kakor za nbe1 sold". — Jaz sem cesar beračev in imam gosposko reč," se razhudi Golob in pokaže pri tem na gramofon.
»Golob? Kako je bilo pa takrat, ko si bil pri turškem sultanu?" ga vpraša župan.
„1, k njemu sem prišel, pa sem tnu rekel: Dober dan," hiti Golob. BPa me je vprašal: Kaj hočeš? Jaz sem mu pa rekel: Desetak. Pa mi ga je dal."
BKaj si pa potem naredil," ga vpraša zopet Rus.
„1, kaj čem narediti. ,Zbogom voščim', sem rekel, pa sem Šel. Mislil sem si pa: saj ni neumen tisti, ki vzamc, ampak tisti, ki daje."
Možje so se smijali, Golob pa je snel trobcnto od gramofona, si pripasal škrinjico čez ramo, trobento pa v roko in je šel . . .              Bogumil Gorenjko

                           135