245
AH Boga Stvarnika res ni treba? Olikanim slovenskim krogom, posebno onim v Ljubljani. Anton Bonaventura, škof. V Ljubljani. 1905. Samozaložba. Katol. tiskarna. 160. str. 62. Cena 20 v. — Jako času primerna, lična knjižica! Prevzv. gospod pisatelj govori o prasnovi, o začetku življenja in o evolucijski teoriji. Njegov namen je pokazati, da istinite pridobitve moderne znanosti ne nasprotujejo katoliškemu nauku o Bogu Stvarniku. Ozira se na najnovejše znanstvene preiskave. Knjižica je pisana jako jasno   in  poljudno,   in bo izobražencem
svojo smrtjo; saj je bil tedaj že ves onemogel in duševno potrt. — Kar imata obe žaloigri, slovenska in hrvaška, skupnega, je le zunanje; v notranjosti se pa ločita kakor noč in dan. Skupne osebe so: Veronika, Friderik, Herman, desiniški graščak Radoj in vitez Soteščan. Ali kakšne so te osebe? Ena večjih napak v tem Jurčičevem delu je ravno disharmonija značajev glavnih oseb. Veronika, samoljubna in preračunljiva hči siromašnega hrvaškega plemiča, si zaželi med svet, „da bi spoznala še kakšnega   drugega   človeka   razen očeta, tete,
Ogrski politik Wekerle.
Delavski voditelj Gapon.
služila kot dober kažipot v teh sedaj jako perečih vprašanjih. Izšla je takoj že v drugem natisku. Tolle, lege!
J. E. Tomič: Veronika Desinička.  Hi-
storijska tragedija u četiri čina. U Zagrebu. Izdala „Matica Hrvatska". 1904. — Slovence mora prav posebno zanimati, da je „Matica Hrvatska" kot knjižni dar za 1. 1904. svojim udom poklonila „Veroniko Desiničko" — ker imamo tudi mi svojo. Žal, da naša za hrvaško daleč zaostaja in je sploh eno najslabših Jurčičevih del, česar mu pa seveda ne more nihče šteti v zlo, ker jo je pisal zadnje tedne pred
hlapca Gregorja in dolgočasnih kmetov"; zaželi si bogastva, slave, lepih oblek; hrepeneče pričakuje „lepega, bogatega, veselega, veljavnega" ženina; gleda se v zrcalu in samoljubno pripomni: „Grda res nisem!" Ko pride na De-sinice oženjeni Friderik, celjski grof, je Veronika takoj pripravljena iti za njim; neuljudno zavrne bratranca Jankota, ki ji brani. Kot plem-kinja na dvoru grofice Elizabete ljubi njenega moža, prizna mu to ljubezen in je pripravljena, da gre na osamljen Friderikov grad in tam čaka Elizabetine smrti in vzprejema v prepovedane obiske nje soproga. Spomin na rajno mater jo sicer za trenotek zbega, toda, ko vidi
246
na tleh ležati krvavega Friderika — po dvoboju z Jankotom — se hitro vda teženju svoje ljubezni: „Jaz sem Vaša, jaz ostanem pri Vas!"
To pač ni čist značaj, ta slovenska Veronika! In pri žaloigri je vendar treba, da so-čuvstvujemo z glavnim junakom! Kako naj so-čuvstvujemo z Veroniko? Pohlepna je po časti, po slavi, po bogastvu, in kako slaboten je v nji odpor vesti proti pregrešnemu ravnanju! Če jo pozneje tare nesreča, če trpi, če mora umreti, mora posredovati krščanstvo z naukom o ljubezni do bližnjega, da se nam smili; brez tega bi ji z mirnim srcem zaklicali: Prav se ti godi! S tem pa je izgubljen tudi efekt.
Vse drugače je karakterizirana hrvaška Veronika. — Zadovoljna je s priproščino navadnega plemiškega dvorca, dobro in hvaležno srce kaže do dobrotnika, kneza Blagaja; ponižna je in niti z besedico ne da zaznati, da se zaveda svoje lepote. S studom je odbijala
Avgust Bebel.
Friderikove ponudbe, in tudi, ko ji prigovarja sam Blagaj, ne mara imeti s celjskim grofom, razuzdancem in morivcem lastne žene, nobenega stika:
»Nikoli, knez, nikoli Celjana nočem ... Že sem ga odbila, — in dokler diham, ga bom odbijala, umrjem rajši, kakor da ga vzamem .. . ker grd se zdi mi, strašen in nagnjusen, res, pravi satan" , . .
Vda se edinole na prigovarjanje očeta, navdušenega Hrvata, in na izrecno željo kneza Blagaja, ki je velik dobrotnik njenega očeta, toda ne iz samoljubnih, sebičnih namenov, ampak žrtvuje se za domovino, za veliko pa-triotično misel prostosti in političnega združenja hrvaških pokrajin: kot žrtev stoji pred nami čista in veličastna.   Ko pozneje kot po-
stavno poročena žena resnično ljubi Friderika, vsega skesanega, tako gorko ji vdanega, jo občudujemo, ko na Friderikovo vprašanja navaja razloge, zakaj ga ljubi:
„Če te ljubim! ---Li moreš še dvomiti, ko pač vidiš življenje moje srečno, in ko čustva srca so mojega ti znana? Ljubim! Kako bi sicer vračati ti mogla ljubezen in zvestobo tvojo verno? Ljubezen gorka in srca edinost čuvajka tihe najine je sreče, edini moj zaklad na celi zemlji. Da, ljubim te, moj Friderik, in cenim, ker plemenito dušo v sebi nosiš, ker močen bil si in krepak dovolj, pričeti novo, čednostno življenje, da zgine senca prejšnjih temnih dni življenja tvojega... In zdaj si čist, na tebi pege ni — in jaz se čudim tej velikosti duše tvoje in te začudena in srečna ljubim!"
To je pač vse kaj drugega! — Če Friderika ljubi Jurčičeva Veronika, ne iznenadi to nikogar, saj je samoljubnica ves čas hrepenela, da bi „prišel ponjo kak veljaven"! Ko pa nam ljubezen izpoveda Tomičeva Desinička, občudujemo velikodušnost, s katero je znala odpuščati spokorniku; naravno se nam zdi, da je Friderikova vdanost ni mogla pustiti hladne.
Prav tako nesimpatičen, rekli bi skoraj, frivolen, je pri Jurčiču Friderik. Ljubimkuje s tujo deklico, ko še živi soproga Elizabeta; sirovo se obnaša do bolehne, potrpežljive svoje žene; nesamostojen je: za nobeno ceno, torej tudi ne za ceno Veronike, se ne mara odreči prvorojenstvu; obljubil je tajno poročeni, da je ne zapusti, a ko mu starogrof Herman stavi alternativo, ali odpovedati se Veroniki ali izgubiti prvorojenstvo, da Veroniki slovo, češ: „Jaz ti ne morem pomagati." — Ali je to resnična ljubezen? Ali je to viteška možatost?
Tomičev Friderik pa je vseskozi simpatična oseba. Res da ima na sebi hud madež, umor žene; toda v srečnem zakonu z Veroniko odkrito obžaluje svoje dejanje, in kar nič nam ne brani, da se ne bi zanj zavzeli tudi mi, ko vidimo to kesanje. Možato prizna Desiničko za pravo ženo tudi pred strogim Hermanom, viteško brani nje čast in niti na misel mu ne pride, da bi se ji odrekel; celo tedaj vztraja, ko mu okrutni starogrof prinese kraljevsko pismo, ki ga oropa vsega premoženja in ga obsoja na smrt. Tacega ga moramo edinole občudovati, in ko propade Veronika, z njo vred pomilujemo tudi Friderika, dasi ostane pri življenju, dočim ga pri Jurčiču končno smatramo za bojazljivca in strahopetneža.
247
Vitez Soteščan je pri Tomiču le statist, pri Jurčiču pa še dosti dobro igra vlogo intri-ganta; paralelna oseba Soteščanova je v hrvaški žaloigri vitez Erazem; seveda ni intrigant, ampak le na tihem občuduje Veroniko in jo morda tudi ljubi, dasi tega nikjer ne pove. Če vidimo to tiho, vdano, moško Erazmovo spoštovanje, se nam Jurčičev Janko resnično zazdi smešen, navadna petošolska figura: kakor zdihujoča tridesetletna samica spremlja Veroniko, ki ga odbija kot dolgočasnega pusteža. — Krasno je pri Tomiču označena kraljica Barbara; vzel jo je kar iz srede sedanjega materialistovskega življenja: pohlepna dama je to, ki ne misli na druzega, nego na vživanje in vesele zabave. Toda ko dobimo v nje družbi škofa Albena, bi Tomiču najraje zaklicali: Kaj pa je tega treba bil6? Alben je tendenciozna oseba, in to je edino, kar na tej žaloigri grajamo ... Kraljica Barbara nori za mladim laškim plemičem Contarinijem; Alben jo svari in jo opominja, naj pazi na svoje dostojanstvo; v barvah, ki se škofu ne spodobijo, popisuje lepoto Con-tarinijevo, in pripomni:
„Toda treba vendar, da strogo paziš in da se zaveda« časti kraljevske, ker motre te vedno oči podložnikov . . . zato. prikrivaj prevročo strast srca... ravnaj se skrbno po onem: si non caste, tamen c a u t ea . . .
G. Tomič, tako ne govori katoliški škof! — Splošno pa je žaloigra vredna vse pohvale. Ker imamo tudi Slovenci svojo „Veroniko", bi bilo vrlo zanimivo, da bi Tomičevo v slovenskem prevodu kdaj igrali tudi pri nas. Vsaj toliko je gotovo vredna, kakor bedaste francoske burke, ki so pri nas na repertoarju .. .
VI. K.
Dr. K. Strekelj: Kose, Kaser, Kosch.
(Zeitschr. fiir deutsche Wortforschung V. Bd. 4.H.;herausgegebenvonFriedrichKluge.Verlag K. J. Triibner, Strafiburg.) Značilno je, da nemški etimologi tuje besede v nemščini, katerih etimologija jim je nejasna in temna, izvajajo iz različnih jezikov in stikajo po vseh kotih, le k Slovanom, ki so jim najbližji, jih ne grejo iskat. Tako je tudi Val. Hintner v IV. 1. str. 320. omenjenega lista izkušal dokazati, da je beseda „Kose" =-- Harfe, Gestell zum Trocknen der Feldfriichte, genuinna nemška tvorba iz „kase" (strn. kaši, lat. caseus). G. profesor Strekelj pa je s to razpravo dokazal, da izvira beseda iz slov. „koza", ki pomeni v slov. tudi ,die ein-fache, dachlose Garbenharfe', torej isto kakor tir. kose, koise! (gl. Plet.-Wolfov slov.-nemški slovar str. 449!) Beseda „Der oder die Kaser" (Kaser) = Almhiitte pa je izposojena iz laščine, kjer se v narečju nahaja casera. Anton Ober-felder navaja v „Karnterisches Idiotikon" 158 tudi besedo ,kosch' za ,Harfe', in Unger-Khull (Steirischer Sprachschatz str. 405) jo navaja za „Ort zum trocknen von Mais". Gospod pisatelj ni mogel zaslediti besede v teh pomenih v slovanskih narečjih. Beseda v nem. pa dokazuje, da so jo morali nekdaj v tem pomenu tudi Slovenci rabiti. Vuk Karadžič ima namreč za „koš" tudi pomen: ,Art Scheuer von Flecht-werk fiir Kukuruz'. Ne moremo torej misliti, da je preskočila beseda Slovence in je prišla direktno od Srbohrvatov k Nemcem. Od gospoda pisatelja, ki je spisal znamenito delo „Zur slavisehen Lehnworterkunde", katero je izdala dunajska akademija, smemo pričakovati še veliko na tem polju. Razprava bo zanimala vsakoga, ki se bavi z narodopisjem.
-  k.