' .Vwi 2. stran # glasbena mladina 5. februar 1975 Sredi januarja so vse osnovne šole, gimnazije in glasbene šole prejele posebno številko Glasbene mladine, za katero vam ob pomanjkanju časa nismo mogli naprej sporočiti, da jo bomo izdali - in predvsem, da bo cena zanjo višja kot običajno stane ena številka našega časopisa. Posebno številko smo izdali zaradi naslednjih vzrokov: slovenska organizacija Glasbene mladine se je izredno množično vključila v kviz tekmovanje Mozart in njegova glasba, ki ga pripravlja Glasbena mladina Kragujevca. V Sloveniji je prijavljenih 53 osnovnih šol (kakor veste, je kviz tekmovanje namenjeno samo ' njim), od katerih pa ima marsikatera tudi po več ekip. Najprej smo hoteli za tekmovalce izdati broširano ob posebni številki »glasbene mladine« ciklostirano gradivo, ki pa bi bilo izredno drago in širokemu krogu mladih praktično nedosegljivo. Tako obširnega gradiva o skladatelju, ki je poleg tega eno največjih imen glasbene zgodovine, pa Glasbena mladina' - in tudi druge institucije -še niso predstavile. Zdto smo menili, da bo posebna številka lahko tako glasbenim pedagogom kot učencem osnovnih, pa tudi srednjih šol, koristno služila tudi kot učbenik. Cena za posebno številko je 10 din, ker zanjo nismo prejeli posebne dotacije in je tudi v predračunu za leto 1975 nismo predvideli. Ker ne vemo, ’ koliko izvodov posebne številke bodo poverjeniki uspeli prodati, vam tudi ne bomo pošiljali posebnega računa. Če želite, pa lahko dodatne izvode še naročite na naš naslov - Krekov trg 2, ali po telefonu 322-36 7. Kviz tekmovanje Mozart in njegova glasba pa je zaradi gradiva, ki je bilo malo kasneje izdelano, kot je bilo predvideno, v Kragujevcu prestavljeno na 28., 29. in 30. marec 1975. Slovenski finale bo zato 22. marca v Ljubljani, najbrž pa ga bo snemala tudi televizija. Izbirna tekmovanja bodo pri- pravile osnovne skupnosti Glasbene mladine. Pa še nekaj: gradiva v posebni številki je mnogo, kot ste sami opazili. Zato smo morali izpustiti tudi imena avtorjev, ki so gradivo sestavili Uvodni del - mo-zartov življenjepis - je napisal flavtist Miodrag Azanjac, profesor in direktor Glasbene šole „Miloje Milojevič" v Kragujevcu. Tekste je izbral in priredil Milan Tomič, podpredsednik Glasbene mladine v Kragujevcu. Formalno analizo Mozartovih skladb je napisal beograjski glasbeni kritik prof. Dragoljub Katanac. Slovar glasbenih izrazov je priredil Miodrag. Savič, prav tako profesor glasbene šole v Kragujevcu. Prevod je oskrbela strokovna služba GMS. letošnje poletje v grožnjanu Vodstvo Kulturnega centra Mednarodne federacije Glasbene mladine v Grožnjanu je že razposlalo program za letošnje poletje. Tako smo se tudi mi odločili, da vam ga takoj posredujemo. Mladi, ki bi se želeli vključiti v delo grožnjanskega centra, bodo tako imeli več časa za- odločitev. Kamp bo odprt od 16. junija do 12. septembra, razdeljen pa bo na 4 večje enote, ki bodo vse trajale po tri tedne. Cena za jugoslovanske udeležence se od lani ni bistveno spremenila, za prvi ter-1 min je 1600 din, za vse ostale pa 1700 din. In kakšen bo program? Od 16. junija do 5. julija bo , Grožnjan namenjen otrokom od 12. do 15. leta starosti, ki bodo sodelovali predvsem v mladinskem pevskem zboru, poleg tega pa bodo prosti čas izkoristili v posebej priprav-, ljenem programu - od risanja, igranja na blok flavte, ustne harmonike, pa vse do športa. Prostora bo za 70 udeležencev - ne le iz Jugoslavije, pač pa tudi iz Zvezne republike Nemčije , skandinavskih držav in od drugod. Od 7. do 28. julija bo nizozemski dirigent Ru Seven-huysen vodil amaterski simfonični orkester, namenjen učencem srednjih glasbenih šol. Istočasno bodo tudi tečaji jazza s profesorjem Boškom Petrovičem, komorne glasbe z nizozemskim profesorjem Lemke, pa še tečaj folklore, ki ga bodo vodili strokovnjaki iz Jugoslavije, Madžarske in Švedske. Obsežen je tretji termin od 30. julija do 20. avgusta, ki predvideva mešani zbor, komorni godalni orkester, restavracijo orgel, in tečaj orgelske glasbe. Za vse smeri razen restavracije orgel je potreben že visok nivo glasbene, izobrazbe. Zadnji termin od 22. avgusta do 12. septembra je namenjen pripravi mladih glasbenikov za mednarodno tekmovanje Glasbene mladine v Beogradu, letos in v letu 1976. Na programu bodo mojstrski tečaji godalnega kvarteta, klavirskega tria in violončela. Poleg tega bo istočasno tečaj kitare, deljen na začetnike, in mojstrski tečaj. Jugoslovanski in tuji strokovnjaki bodo vodili tečaj srednjeveške in renesančne glasbe. Delo bo praktično in teoretično — poleg tehnike petja in igranja bodo udeleženci — spet študentje glasbe in mladi profesionalni glasbeniki — spremljali tudi predavanja o razvoju te glasbe. Mednarodna komisija animatorjev pri Mednarodni federaciji Glasbene mladine pa bo izbrala program in predavatelj^ za tečaj animacije, ki bo od 25. avgusta do 1. septembra. V vsakem terminu bo v Grožnjanu prostora približno za 70 mladih glasbenikov. Prijave do 15. maja sprejema naša organizacija, ki bo podelila tudi nekaj štipendij. Izdaja glavni odbor Glasbene mladine Slovenije - Ureja uredniški odbor: Marijan Gabrijelčič (glavni urednik), Primož Kuret (odgovorni urednik), Anton Janežič (lektor), Milan Dekleva, Metka Zupančič (sekretar uredništva), France Anžel (tehnični urednik). Naslov uredništva: Ljubljana, Krekov trg 2/11, tel. 322-367. Tekoči račun pri SDK Ljubljana, št. 501001-678-49381. 'liska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani' Izhaja šestkrat na šolsko leto. Celoletna naročnina 14 din, cena posameznega izvoda 3 din. Oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 412-1/72, z dne 22. oktobra 1973. Organ družbenega upravljanja časopisa: Jelena Kobe (RK ZSMS), ZKPOS, Sindikat družbenih organizacij (RS ZSS), Jakob Jež (DSS), Jože Stabej (DGU), Peter Lipar (ZDGPS). Izdajanje časopisa sofinancira Kulturna skupnost Slovenije. 5. februar 1975 kongres ob srečanjih glasbene mladine v zagrebu Lanskoletnih Srečanj Glasbene mladine Jugoslavije v Zagrebu se naši člani najbrž še živo spominjajo, saj so jim ob obilici dobre glasbe omogočila tudi medsebojno spoznavanje, navezovanje prijateljstev. Glasbena mladina Zagreba letos ponovno pripravlja srečanja, in sicer od 1. do 8. aprila letos. Prav kakor lani, bodo vseh osem dni v Zagreb prihajali člani Glasbene mladine iz vse Jugoslavije. V , dopoldanskem času bo zanje v dvorani Vatroslav Lisinski pripravljen revijalni pro- gram, ki bo zajel vse zvrsti glasbe -od simfonike do musicala. Opoldne bodo udeleženci srečanj odšli na skupinsko kosilo, ali pa bodo tako kot lani dobili lunch-pakete. Edini očitek lanskoletnim, sicet izvrstno pripravljenim srečanjem, je bil morda ta, da so mladi imeli še premalo možnosti, da bi se spoznali med seboj. Letos bo tudi ta pomanjkljivost odpravljena, ker je predvideno družabno popoldne z ogledom Zagreba, obiski muzejev, srečanji, razgovori. Za posameznega udeleženca cena ne bo presegala 60 din, v kar bodo vključene vse prireditve s kosilom, ne pa tudi prevoz. Prijave za Srečanja bo slovenska organizacija sprejemala do 1. marca letos, pred tem pa bodo šole in delovne organizacije že tudi prejele natančnejša navodila za udeležbo. Ker bo Zagreb v prvem tednu aprila zbral tako veliko število članov Glasbene mladine, predvideva Glasbena mladina Jugoslavije v istem času - natančneje 5. in 6. aprila - tudi svoj III. kongres, ki bo sprejel novi statut organizacije, pro- gramsko usmeritev in izvolil nove vodstvene organe. Plenarnemu delu kongresa bodo prisostvovali tudi udeleženci Srečanj. Tako je bila izražena želja, naj bi prav v Kongresnih dneh bili prisotni člani Glasbene mladine iz vseh republik in pokrajin. Željeno bi bilo, daje 5. in 6. aprila v Zagrebu po približno 200 slovenskih udeležencev. srečanje profesionalcev glasbene mladine jugoslavije 16., 17. in 18. januarja so se v Stubičkih toplicah zbrali sekretarji in strokovni sodelavci Glasbene mladine Jugoslavije. Na dnevnem redu sestanka so bili aktualni problemi organizacije in same strokovne službe, statut GMJ in pa samoupravni sporazumi, ki jih morajo organizacije sprejeti. Razprava ob pred-načrtu statuta je odprla mnoga vprašanja, ki zadevajo širjenje organizacije na osnovi delegatskega sistema. Praktično statutarne določbe pomenijo, da bo temelj v organiziranju in združevanju naših članov osnovna organizacija - v šoli, delovni organizaciji, krajevni skupnosti, ki bo vključevala najmanj 10 članov. Njeni delegati bodo svoje želje in mnenja izražali na občinskih konferencah Glasbene mladine, te pa bodo spet delegirale svoje predstavnike v republiško konferenco in v vrhovni republiški organ - predsedstvo. Nalog je torej mnogo, predvsem še zato, ker v Sloveniji zaenkrat članstvo še ni evidentirano. Republiške organizacije bodo pred kongresom morale na konferencah sprejeti svoje statute in programsko usmeritev, vsekakor pa tudi izbrati delegate za III. kongres. Normativni akti - samoupravni sporazumi bodo najbrž uspeli rešiti in opredeliti položaj uslužbencev Glasbene mladine, njihove pravice in dolžnosti. Za strokovno službo so vsekakor bistvenega pomena. Profesionalci Glasbene mladine so razpravljali tudi o publikaciji o delu Glasbene mladine Jugoslavije, ki naj bi izšla ob kongresu GMJ. Knjiga, pisana predvidoma v jezik- avtorjev in prevedena v uradni jezik mednarodne federacije - francoščino, bi prinašala tudi bogato slikovno gradivo. Problem za izdajo je vnaprejšnja zagotovitev potrebnih finančnih sredstev, ki je vezan tudi na čas izida te publikacije. Predsedstvo GMJ je sicer že razpravljalo o uredniškem odboru in skupini avtorjev, upamo pa lahko le, da se bo publikacija v takšni ali drugačni obliki le pojavila - in to čimprej. glasbeno mladina • stran 3 \ klub gm Delo in načrti kluba glasbene mladine naj bi ostali samo pri besedah, zato smo se odločili za prvo akcijo. Uresničili smo jo 19. decembra lanskega leta, ko se je majhna skupina , .muzikantov" s svojimi instrumenti stlačila''v avtobus za Škofljico. Naš namen je bil namreč prirediti uro glasbe pacientom „Centra za zdravljenje in preprečevanje alkoho-lizma“ v Škofljici. Za ta obisk smo se odločili zato, ker imajo v tem centru že utečeno predvsem kulturno življenje. Vsak teden imajo namreč določen čas ža kulturno prireditev, ki je v posebej za to pripravljeni dvorani z odrom. Imeli smo sestavljen kratek program, ki je obsegal duet za violini Christiana Bacha, Paga-ninijevo sonato za violino in kitaro. Preludij za kitaro Ville Lobosa in Ibertovo Medigro za flavto in kitaro. Program je bil dovolj zanimiv, da je pritegnil tudi laičnega poslušalca. JS takimi prireditvami želimo na neposreden način približati glasbo širšemu krogu ljudi, ki nimajo možnosti za obisk koncertov, bodisi iz tehničnih ovir ali pa tudi zato, ker obisk koncerta zahteva večjo pripravljenost in glasbeno znanje. Taki ljudje so povsod in tudi v Škofljici. Živijo nekoliko odmaknjeno, malce drugačno življenje, kot ga poznamo mi, in so hvaležni za vsako tako urico, ki jim prinese spremembo in osvežitev. EVA URŠIČ 4. stran • glasbena mladina 5. februar 1975 zahteva, da organizator točno pozna svoje finančne zmožnosti. Ker pa festival, vsaj po 'statutu, izgublja svojo primarno vlogo pri delovanju društva, je potrebno zagotoviti tudi sredstva za opravljanje drugih dejavnosti, ki pa seveda ne morejo biti le komercialne, saj bi moralo društvo delovati predvsem vzgojno - in s tem tudi stimulativno. Vemo pa, da je to mogoče le s tako imenovanimi „work shops", predstavami eksperimentalnih skupin in ne nazadnje z vzdrževanjem kontinuirane, celovite glasbene scene. Seveda pa je za vse to potreben poleg denarja še prostor. Pri prostoru pa se v Ljubljani vedno zatakne. Poleg velikih koncertov Ipi društvo seveda potrebovalo še manjšo dvoranico ali prostor za stalno dejavnost. Tak prostor je pravzaprav pogoj za delovanje vsakega „društva“. Z njim bi se v Ljubljani odprla možnost jazz kluba, ki ga vse do sedaj pri nas sploh ne poznamo (razen klavrnega poizkusa v Stopo-teki). Težave pa niso samo zunanje. Tudi notranjih je dovolj. Že 16. januarja bo v unionski dvorani nastopil veliki plesni orkester RTV Ljubljana. Glede na slabe izkušnje z njim na lanskem festivalu smo lahko upravičeno skeptični do pomena tega nastopa. Verjetno niti ni potrebno predstavljati ta, pri nas tako zelo protežiran orkester pa tudi od spremljajočih - skupin, ki bodo nastopile z njim, ne moremo prav veliko pričakovati. Mar ni morda tudi tu postalo društvo sluga slovenske glasbene kuhinje? Potrebno bi bilo izdelati natančno programsko politiko, s' katero bi lahko utemeljili svoj obstoj in zahteve do slovenskih kulturnih mecenov. Na koncu pa si še oglejmo opravljeno delo ljubljanskega jazzovskega ob nastanku in delovanju jazzovskega društva v ljubljani Vse do lanskega leta je imel ljubljanski ljubitelj jazza le enkrat na leto možnost spremljati živo predstavo te glasbe. To so bili mednarodni festivali jazza. Delno zaradi popestritve te scene, predvsem pa zaradi stalnih težav in finančnih peripetij s pokroviteljskimi organizacijami Mednarodnih festivalov jazza (Festival, Slovenijakoncert), so člani organizacijskega odbora tega feistivala dali pobudo za ustanovitev ..Jazzovskega društva". Poglaviten namen je bil sprva ustanovitev pravne osebe, ki bi lahko samostojno organizirala ta festival. Ob ustanovitvi so zastavili širše možnosti, in namenili to društvo „vsem, ki se na področju Socialistične republike Slovenije profesionalno ali amatersko ukvarjajo z jazzom1' (5. čl. statuta). Napisano torej je, a kaj bo iz vsega tega nastalo? Doslej imamo več kot dovolj nesrečnih izkušenj in prepolno razočaranj. Kje bo ta novorojenec dobil dovolj sredstev in kdaj bo entuziazem ustanoviteljev popustil pod pritiskom zakrnele miselnosti mecenov? Najprej bi društvo potrebovalo denar, ki pa bi bil učinkovit šele tedaj, čfe bi bil vnaprej zagotovljen. Vemo, da je organiziranje takih prireditev, kot je mednarodni festival jazza, dolgotrajno skorai celoletno delo. ki Prva prireditev, ki jo je društvo organiziralo, je bil 15. mednarodni festival jazza Ljubljana 74. Festiyal je nudil neverjetno širok pregled sodobnega - predvsem evropskega jazza. Predstavil nam je odlične manj znane glasbenike z vzhoda (Aladar Pege - kvintet, tandem Štivin - Dašek), duo Wolfgang Dauner - Jasper Van T’Hof in Hansa Kollerja Free sound - kvartet, v katerem sta igrala dva zanimiva poljska glasbenika (violinist Zbigniew Seifert in bobnar Janusz Stefanski). Resno plat ameriškega jazza je predstavljal kitarist Barney Kessel - komercialno-operetno plat pa pevka Odetta. Posebno doživetje festivala pa je bil nastop japonskega tria Yosuke Jamashite, ki je predstavil eksplozivnejšo glasbo, kar smo jo do sedaj v Ljubljani slišali. Svojo glasbo je močno oprl na Cecila Taylorja in'ji dodal neverjetno energijo. Ob vsem tem pa nam je ta festival predočil vso siromašnost jugoslovanskega jazza, saj poleg B. P. I Concention ni bilo dobre jugoslovanske zasedbe. Slovence sta prav bedno zastopala plesni orkester RTV Ljubljana in pop - (jazz) skupina, oboje s Privškom. Revnost je pokazala že pri izbiri skladb, saj je za začetek PORL oz. Privšek postregel z več kot že prežvečeno pop inačico Straussovega „Also Sprach Zaiathustra" - ki je pač težko najti mesto na taki prireditvi, kot je mednarodni festival jazza, saj je tipični ponaredek potrošniške družbe - že dovolj razprodan pri trgovcu Deodatu. Zadnje razočaranje festivala so pripravili jugoslovanski zdomci, ki so si nadeli ime „Yugo-slav Export jazz Starš”. Prikazali so nam več kot enourno parado- dolgočasnega jazza. Druga prireditev je bil otvoritveni koncert jesenske sezone. Začeli so kai« z zmagovalci lestvic - prvi je bil Sonny Rollins - koncert ki je po- menil predvsem otvoritev z znanim imenom, ter drag poizkus, ali je Ljubljana sposobna pokriti tak nastop. Seveda je bil v nemogoči tivolski dvorani z ozadnjem glasbe z drsališča. Kljub vsemu je bil to nastop poln odlične glasbe, ki jo lahko nudijo vrhunski glasbeniki na evropski Newport turneji, in je izzvenel dokaj reprezentativno. Tretja prireditev je bila 4. decembra v dvorani kina Union. Nastopil je zopet zmagovalec lestvic -Gary Burton s svojim kvintetom. Doživeli smo prijeten koncert v dvorani, ki ustreza takim komornim skupinam, poln umetelno spletene glasbe, ter virtuoznega igranja Garyja Burtona. Burton je k svojemu vibrafonu izbral dokaj zanimivo spremljavo dveh kitaristov ' (el. šest in el. dvanajststrunska kitara), bas kitarista in bobnarja. S takšno zasedbo si je seveda izbral svojstven zvok, sistem igranja in obenem zaprl širino improvizaciji na račun vrhunske dodelanosti aranžmajev ter preciznosti izvedbe. Ravno zato pa je bil boljši del koncerta ravno Burtonov solo, ki nas je povedel v naročje kristalne tišine. To je storjeno delo - in kaj bo sledilo? POST SCRIPTUM Tako smo 16. 1. po petnajstih letih doživeli celovečerni koncert plesnega orkestra RTV Ljubljana -seveda pod vodstvom Jožeta Priv-ška. Poleg velikega orkestra sta nastopila kot gosta pevka Bisera Ve-lentanlič ter avstrijski trombonist Rudi Josel. Slišali pa smo tudi dve mali skupini (več ali manj izvedenki iz PORL-a) - trio Silva Štingla in kvintet Toneta Janše. Prisostvovali smo do konca zrežiranemu spektaklu, ki nam je dal le dober vpogled v miselnost proteži-rane slovenske jazzovske „elite“. ALADAR PEGE SONNY ROLLINS 5. februar 1975 glasbena mladina + stran S Program več ali manj znane skladbe, ki smo jih v večini že slišali na ljubljanskih festivalih jazza. Vrh programa smo doživeli kar na začetku koncerta, ko so nam postregli s Straussovim „Also Sprach Zarathustra" - s ponovno izvedbo te glasbene (komercialne) ponaredbe. Zasedba: orkester je klasično zaseden, delno pomlajen, a bolj kot kdajkoli do sedaj brez dobrih solistov. Na koncertu se je iz skladbe v skladbo ponavljala ista veriga solov: Ati Soss, Pero Ugrin in Silvo Stingl. Nekaj solov je odtolkel tudi bobnar Ratko Divjak. Vprašanje pa je, zakaj glasbeniku Janši, redko dovolijo zaigrati solo. V mnogih urah garanja orkestra žal ni bilo zaslediti kančka modernejših tendenc, niti vrhunske izpiljenosti. Še redke dobre zamisli (bodisi v kompoziciji ali pa v posameznih solih) se utopijo v klišejskem igranju orkestra. Drugače je s solisti, bolje,' z malimi ansambli. Prvi je bil trio Silva Štingla, v katerem so nastopali člani bivšega tria (osel iz Graza (ki se ga spomnimo s prav posrečenih nastopov na blejskih festivalih). Sedaj pa je zob časa tudi tu zavladal. Prikazali so senilen jazz, prepoln znanih fraz. Kvintet Toneta Janše nam je prikazal drugo stran blokade. Na eni strani se nam je Jafiša prikazal kot dober saksofonist, katerega igranje hoče v marsičem spominjati na Barbieria, po drugi pa kot slab vodja lastnega ansambla, saj končno sam, odgovarja za izbor glasbenikov. Pokazal se je ogromen razkorak med Janšo in ostalimi člani kvinteta, saj je bil Janša v celem večeru edini glasbenik, ki je pokazal kanček izpovednosti, in komponento glasbe - tišino. Zopet so bile vse skladbe stereotipno zasnovane:' solo Janša, tema kvintet, sojo Ugrin, solo Štingl, tema kvintet, kar pa je pri treh tako napisanih skladbah malo odveč in kaže na dokaj neresen odnos. Pa tudi glede zasedbe same bi moral marsikaj premisliti in preurediti - a kaj, verjetno je to vse preveč dela in garanja. Poleg Zarathustre je imel večer še ei) vrh, namreč nastop pevke Bisere Velentanlič, ki je poslušalce spravila v kaj zoprno zagato: naj se smeje, odide ali sočustvuje z nebogljenim, napačnim petjem in nedtimisle-. nostjo pevke. Potem pa še Rudi Josel, za spremembo garniran z velikim orkestrom, zaključna skladba orkestra samega in Privškova zalivala za topel sprejem (povedati moramo, da je ljubljansko sicer tradicionalno nekritično občinstvo zelo hladno reagiralo), avizo, adijo. In poslušalec? Najprej smeli, nato jeza, nazadnje pa samo grenkoba. A kaj je s tem koncertom hotelo ljubljansko jazzovsko društvo? Koncert bo verjetno prinesel zopet finančno izgubo. Morda pa je za tako ceno društvo hotelo prikazati, kako zelo je potrebno v slovenskem glasbenem prostoru, morda se je pa kolesje obrnilo po zaželeni poti. . . JANEZ KRALL O partizanskem skladatelju Karlu Pahorju smo napisali že prenekatere vrstice. Največ seveda ob njegovi smrti decembra lani; ostalo pa je vendarle še veliko nedorečenega, premalo pojasnjenega in ovrednotenega. Tudi pričujoči zapis ne bo odkritje, saj še menda nihče od nas, ki bi hoteli globje prodreti v Pahorjevo ustvarjalnost, doslej ni uspel resneje prelistati celotnega skladateljevega opusa in njegova dela v celoti postaviti v slovenski ali širši okvir. Če pa se danes, po želji uredništva Glasbene mladine, na kratko vendarle lotevam zahtevne naloge, naj uvodoma podčrtam: Pahorjeva življenjska pot je bila sicer\ bogata, izredno pestra, a tudi zelo težka. Vse si je moral trdo priboriti. Najprej pravico, da se je lahko šolal. Bil je doma iz Trsta, a na učiteljišče je moral v Gorico. Komaj je maturiral in se hotel zaposliti, že so ga poklicali k vojakom. Bil je v j Galiciji, na Tirolskem, največ pa na soški fronti. Po končani vojni se je želel glasbeno izobraziti. Leta 1921 je odšel na dunajski konservatorij, vendar tam ni mogel ostati, ker ni imel sredstev za preživljanje. Vpisal se je na konservatorij v Bologni, ki je bila bliže Trstu in kjer je leta 1923 tudi diplomiral, nakar se je podal iskat delo. Leta 1924 je v Idriji pomagal ustanoviti glasbeno šolo. Pa so ga fašisti od tam pregnali, ker ni bil njihov. Pobegniti je moral v Jugoslavijo. Najprej se je zaposlil v orkestru ljubljanske Opere, nato je odšel v Banjaluko pa v Ptuj in Maribor, kjer je dočakal drugo svetovno vojno. Spet je moral bežati, tokrat v Ljubljano. Tu se je takoj povezal z Osvobodilno fronto, v septembru 1943. pa je odšel k partizanom. Tudi strokovno Pahorju ni šlo vse lahko in preprosto. Priboril si je diplomo iz violine (v Bologni), pa vztrajno brskal po učbenikih harmonije in kontrapunkta. In ko je bil že kar trdno prepričan, da ga bo skladatelj Josef Marx na Dunaju uvedel v skrivnosti skladateljske tehnike, je moral odnehati, dokler ni prišel v stik s Slavkom Ostercem. Zasledil sem podatek, da je Pahor pri Ostercu študiral šest let, od leta 1933 dalje, ko je služboval kot profesor glasbe v mariborski klasični gimnaziji. Njegovi prvi skladateljski uspehi, tako npr. prva nagrada za I. godalni kvartet, prva nagrada za Pihalni trio ali druga nagrada za Simfonični poem, ki jih je dosegel pri javnih natečajih beograjskega umetniškega društva ,,Cvijeta Zuzorič", spadajo torej v čas njegovega šolanja pri Slavku Ostercu. Od Osterca*je Pahor mnogo prevzel, pvdvsem njegov negativni odnos do romantizma in vsega izumetničenega, njegovo prepričanje, da se je potrebno odvrniti od ustaljenega terčnega sozvočja, od tonalnosti in te- P m ■ H ■ ob 30-letnici osvoboditve vam predstavljamo partizanske skladatelje karol pahor matičnosti, da je nujno zvok iz-premeniti (s sekundami!) in sploh prosto oblikovati glasbeno misel. In ne nazadnje: tudi v in-strumentaciji je po učiteljevem vzoru skušal hoditi nova pota. Tako je Pahorjev glasbeni jezik v prvi ustvarjalni fazi podoben Osterčevemu, a že tudi različen od njega. Učitelju je teklo pero lahko, čutiti je njegov naslon na ljudsko izražanje. Pahor je bolj kompliciran. Skrbnejši je v vertikali kot v horizontali, dokaj previden je v razporejanju zvočnega materiala. Kot tak piše klavirske, violinske in druge kb-morne skladbe, tu in tam kakšen samospev ali skladbe za mladinski zbor. V tem ustvarjalnem naponu Pahorja doleti začetek druge svetovne vojne. V hipu je njegovo življenje spremenjeno. Naenkrat ni več časa ne smisla za iskanje in pisanje novega. Ves se preda osvobodilnemu gibanju. V Ljubljani se spozna s pesniki, ki mu prinašajo verze „za današnjo rabo". Naročijo mu. naj napiše pesem', ki bi se pela v ilegalnih radijskih oddajah Osvobodilne fronte, v „Krieaču“. In Pahor, ki je bil dotlej med najzvestejšimi poborniki novega glasbenega izražanja, skom-ponira po Borovih besedah partizansko koračnico, ki je bolj himna kot koračnica in ki v hipu navduši presenečene poslušalce. A pesem na Borovo besedilo je le uvod v njegovo preobrazbo, V ..službovanje ljudstvu", kot se je tedaj rado reklo. Doslej je še premalo znano, kaj vse je Pahor napisal v letu 1942 in pred odhodom k partizanom v letu 1943. Skladatelj • o tem po končani vojni ni želel govoriti. Domnevamo lahko le. da so tedaj nastale mnoge skice, ki jih je morda kasneje uporabil v ..Slovenski suiti 1941 1945“ za klavir, v ..Partizanski uspavanki" za klavir in drugje. Morda, morda pa tudi ne; vse dotlej, dokler nam ne bo na voljo umetnikova zapuščina v celoti, ki bi utegnila v tej ali oni podrobnosti izpremeniti dosedanjo skladateljevo podobo. Zaenkrat vemo KAROL PAHOR IN RADO SIMONITI le to, da je po prihodu k partizanom izredno mnogo pisal, največ samospeve in zborovske pesnji. Zlasti plodno je bilo obdobje, ki ga je preživel na bazi 13-23, na Rogu. Kot je sporočil sam, je bil to zanj najsrečnejši ustvarjalni čas. Vsak dan je nastala nova Skladba, vmes pa je -kot za šalo - urejal in pripravljal za tisk prvo partizansko glasbeno pesmarico, ki bi morala biti kar najbolj reprezentativna. Vendar, Pahorjeva skladateljska sreča na Rogu ni trajala dolgo. Prevzeti je moral vodstvo Invalidskega pevskega zbora, zanj harmonizirati ljudske, revolucionarne in nove partizanske napeve, ki so jih dotlej peli enoglasno, pa seveda z njim tudi nastopati. Večurno vsakodnevno delo in številni zborovi nastopi so Pahorja utrudili. Njegova skladateljska moč je pešala, ni pa umrla. Kadarkoli je mogel, je pisal, največ po naročilu. Poznala ga je vsa napredna Slovenija. Komandanti, komisarji in drugi partizanski funkcionarji so naročali pri njem pesmi, končnice, himne . . . V obdobju pred osvoboditvijo, ko Pahor ni bil več dirigent Invalidskega pevskega zbora, ko se je Slovenija pripravljala na zadnji vdor nemških hord, Pahor ni več pisal. Kot avtor mnogih popularnih skladb je, splošno cenjen, pravi simbol našega boja, svetoval nam mlajšim in se pripravljal za naslednje obdobje. Po osvoboditvi je Pahor veliko komponiral za simfonične orkestre, za komorne sestave, za otroške zbore, za soliste. Zanimivo je,.da se je v tem obdobju odločno obrnil k ljudskemu izročilu svoje ožje domovine Istre. Po njegovih osnovah je, nastalo nekaj, kapitalnih del, ki bodo ostala trajno v zakladnici naše glasbene dejavnosti. Kot partizanski skladatelj se Pahor kaže v dvojni luči. Na eni strani je avtor preprostih, a nadvse prepričljivih, pravih ljudskih napevov, ki so tudi ustrezno har-monizirani, na drugi strani pa je pisal samospeve in že omenjeni klavirski deli, kjer je njegov glasbeni jezik blizu onemu, ki ga poznamo iz skladb pred letom 1941. Predvsem veljajo te besede za obe klavirski deli. Samospevi so zmernejši, a vendar precejšen korak od njegovih zborovskih skladb. Morda bi se jih moglo najbolje označiti z besedami, da nadaljujejo tradicijo slovenskega samospeva med obema svetovnima vojnama, kar še posebej velja za njegovo čudovito balado po Udovičevih verzih, za ,,Pesem jetnika". , Naj sklenem. Karol Pahor je nedvomno naš najplodnejši in izrazno najbolj razgiban skladatelj, ki je odšel 1c partizanom. Njegova skladateljska dejavnost pri njih je tako pomembna in tako vraščena v osvobodilni boj, da ga po pravici štejemo za barda naše revolucije. CIRIL CVLTKO 6. stran # glasbena mladina 5. februar 1975 center za kulturo mladih pri pionirskem domu, oddelek za glasbeno vzgojo Oddelek za glasbeno vzgojo bo pričel z eksperimentalnim delom v krožkih v drugi polovici tega šolskega leta. Izhodišča, iz katerih naj bi krenilo naše glasbeno izobraževanje, so se izoblikovala zaradi nezadostnosti klasičnega, pri nas uveljavljenega načina učenja glasbe in bi kot njegova alternacija želela odpraviti ravno to omejenost in nezadostnost. Glavni „očitki“ takšnemu učenju glasbe so: X. Ozka glasbena usmeritev in informiranost: učenje je zasnovano predvsem na teoretičnih izhodiščih klasične evropske glasbe (18. in 19. stoletja), ob strani ali povsem Zanemarjena ostajajo tako obsežna polja glasbenega ustvarjanja, kot so: sodobna evropska glasba 20. stoletja, elektroakustična glasba, rock in jazz glasba, stara evropska glasba (renesansa, skednji vek), glasba drugih civilizacij, ljudska glasba itd. V našem oddelku se bodo učenci seznanjali z naštetimi glasbenimi zvrstmi, s tem bi se jim ponudile nove možnosti aktivnega glasbenega kreiranja kakor tudi vrednotenja različnih načinov glasbenega izražanja. 2. Premajhen poudarek pri razvijanju občutljivosti otrok in v zvezi z njim vzgajanje otroka kot glasbenika - posrednika, glasbenika — reproduktivca. Pri nas uveljavljeno glasbeno izobraževanje vztraja v nekakšni čudni, najmileje povedano, nedemokratični predestinaciji otrok: po njej so le nekateri izbranci „odprti“ za glasbo (s tem, da imajo posluh, da so sposobni reproducirati določeno melodijo itd., kar spet pomeni kulturni imperializem zahodnoevropske glasbene tradicije). Verjamemo, nasprotno, da so vsi otroci sposobni kreirati samo svojo, izvirno glasbeno govorico, če le znamo prisluhniti njihovi fantazijski in ustvar- podlistek ščajem? Ali se ne kaže nekakšna nostalgija v najnovejšem razvoju glasbe? O vseh teh vprašanjih so govorili štirje znani skladatelji mednarodne avantgardne nove glasbe: Iannis Xenakis, Mauricio Kagel, Christian Wolff in Karlheinz Stockhausen. Našim bralcem posredujemo nekaj njihovih misli, saj so zanimive pa tudi aktualne za današnji glasbeni trenutek Prav gotovo vse izrečene trditve niso splošno veljavne, saj so značilne, za okolje, v katerem posamezni delajo in ustvarjajo. Morda pa bodo vprašanja in mnenja pobudila tudi med bralci Glasbene mladine odgovore ali celo polemike, ki jih bomo radi objavili. smiselnost ukvarjanja z glasbo je treba na novo definirati 'Ob lanski proslavi stote obletnice rojstva Arnolda Schoen-berga se je glasbeni svet spomnil viharnih začetkov nove glasbe in spremenjenega odnosa do pojmov kot so disonanca, tonalnost ipd. Nastop dvanajst-tonskega sistema in razširitev na serielno fazo pomeni dogodek in razsežnosti. Danes so zrasle že nove generacije, ki naj bi pripadle „postserielnemu“ razvoju nove glasbe. Kaj si pod tem pojmom predstavljamo? Ali se morda kaže obrat nazaj, k tonalnosti? Kako je s popularizacijo te glasbe? Kaj pomeni v družbenem življenju? Kako je z mladim skladateljskim nara- iannis xenakis Prav gotovo je kategorija skladateljev, ki so nekoč pisali serielno glasbo in so zato danes v nekakšni postserielni fazi. So pa še drugi, ki niso nikoli pisali serielno in zato tudi ne morejo pisati postserielno. Med njimi sem tudi sam in mnogi, ki hodijo po isti poti in se poslužujejo vseh skladateljskih sredstev ter delajo z vsem tonskim gradivom, z glissandi, kar je - razumljivo - izven serielne smerf. Potemtakem nadaljuje nova glasba svojo pot z mešanjem različnih stilnih tokov. To je vidno tudi v partiturah mlajših skladateljev, ki jih, žal, ni veliko. Kot vedno, so le redki, ki preživijo svoj čas in ostanejo zanimivi. - Kar se nostalgije tiče, sodim, da v glasbi ni poti nazaj. Tako je kot povsod drugod: razvoj je morda cikličen, morda gre v krogih, toda vrnitve, kar tako brez nadaljnjega, ni. To je nemogoče. Glasba še nikoli ni kopirala pretekle glasbe. Le-ta jo je morda inspirirala. Kar pa se tiče nostalgikov, mislim, da so bilivvsh časih. Popularizacija nove glasbe je vprašanje glasbene vzgoje, glasbenega pouka, kakršnega ni. Glasbeni pouk je še vedno tak, kot v 19. stoletju. Nadalje je razširjanje glasbe bolj ali rpanj v rokah komercialnih sil: plošče in radio poslušajo ljudje, ki niso niti izobraženi niti informirani. Vse to zavira razumevanje glasbenega razvoja in menim, da bo to zavoro pri sedanjem stanju stvari mogoče le polagoma premagati. Predvsem s prihajajočimi generacijami, ki bodo ustvarile nadomestilo za stare. To se pravi, da bo sedanja nova glasba postala klasična. Potrebne bodo nove sile, ki bodo na novo definirale smisel glasbe. Glasba in umetnost sploh lahko človeka spreminjata. S tem pa tudi človeško družbo. Toda uporabiti umetnost kot sredstvo za spremembo, je sicer ideja, ki so jo periodično uporabljale nekatere vrste vladavin, a je po mojem mnenju brez smisla. Politizirana ali angažirana glasba je lahko zelo dobra • glasba, če je narejena s talentom: angažiranost je dodatek, ki vnese v glasbo to, kar nosi idejo, ideologijo; glasba sama na sebi ne more biti politična. Ali je morda matematika politična? Na drugi strani pa lahko dejavnost na glasbenem, ustvarjalnem področju človeka globoko spremeni. Vsekakor je smisel glasbe, da ljudi spremeinja, če to hoče ali ne. Mlada skladateljska generacija ima polno težav. Mladi ljudje se ne izobražujejo, obnašajo se kot zajedavci. Od vsepovsod jih obsipavajo vse vrste stvari, brez prave definicije in resnične kritike tega, kar potrebujejo. Zato jel večina tega, kar naredijo, površna in drug drugemu pobobna. To je pomanjkanje globine v skladateljskem vedenju. Manjka diskusije in izobrazbe, ker se učijo v glasbenih šolah, akademijah ali konservatorijih — kot se zdi — le tradicionalnih stvari, namesto da bi sledili z disktttijo, kritiko in s tem tudi s poukom novih pojavov. Kar naredijo, je že posnemanje tega, kar je levo in desno pri roki. To povzroča zmešnjavo duhov in padec glasbenega mišljenja, torej kvalitete in okusa. mauricio kagel Danes je prepozno govoriti o nekaki „postserielni“ fazi nove glasbe, ko je prešlo 10 let, odkar je dva-najsttonska vrsta kot generativen element glasbene kompozicije dosegla svoj vrh in istočasno izzven. Kljub temu se mi zdi nepotrebno, da bi ob hitri menjavi stilnih znakov iskali vedno nova gesla in z njimi omejevali skladateljske tendence v jasno definiranih dobah in periodah. Danes bi bil lahko nekakšen podtalen eklekticizem bistveno izhodišče (toda tudi potem ne bi bilo vredno govoriti o nekakšni „panstili-stični" ali eklektični fazi). Take modne besede so kot usodne pregrade. Največkrat jih uporabljamo, ko je nek jasno začrtan razvoj že v zatonu ali pa je njegov začetek dejansko močno oddaljen. Današnji delni povratek k tonalnosti ni brezpogojno povezan z nostalgijo. Že konec petdesetih let -na vrhu Wjbernovega kulta - sem bil prepričan, da bodo skladatelji, ki bodo sledili moji generaciji, komponirali kot nujno kljubovalno reakcijo, tonalno glasbo nove vrste. To se je sredi šestdesetih let tudi zgodilo. Vsekakor pa tonalnost ni pravi izraz za uporabo harmonije, ki ne bazira na enakopravnosti dvanajstih tonov. Podobno kot v serielni fazi, ko so dajali prednost malim in velikim sekundam, septimam in nonam, so danes ljubše druge kombinacije inteivalov, ki lahko zbudijo (prividno) tonalnost, ker se terce, kvinte in sekste pojavljajo pogosteje kot poprej. Naša predstava tonalnosti potrebuje neprestane revizije. Težave popularizacije nove glasbe so. v resnični razširitvi glasbe sploh. Ne bi bilo modro, težiti za specializacijo za tako specialno področje, . kot ga predstavlja nova glasba. Eno najtežjih vprašanj, ki jih je treba rešiti, je izročena forma pojava „koncert“. Proti temu ritualu se le prazno boriti, je naivno upanje, ker bodo ljudje vedno znova čutili potrebo, da se najdejo in skupaj poslušajo glasbo. Mladi skladatelji se danes srečujejo s problemi, ki manj zadevajo 5. februar 1975 glasbena mladina • stran T jalni volji. Otroci naj bi v igri in skozi igro kreirali svoj glasbeni svet, ki bi ga zabeležili na magnetofonski trak in kasneje, ob skupnem poslušanju, analizirali, izluščili in opozorili na po-' samezne njegove elemente, njegovo obliko itd. Ob poslušanju najrazličnejših izvorov zvoka (zvena, hrupa) naj bi se otroci zavedli ogromnega zvočnega materiala, ki jih spremlja ob vsakem koraku, in ki jim je na voljo pri njihovi glasbeni kreaciji: s tem bi lahko kasneje postali organizatorji zvoka. V ta namen bi bili poleg. njihovih glasov otrokom na razpolago najrazličnejši preprosti instrumenti (ki bi jih lahko tudi sami sestavljali), naravni zvoki, zvoki elektroakustičnih aparatov itd. Otroci bi postali^ raziskovalci zvoka, iskali bi zvočne izvore, jih sestavljali,'snemali in kombinirali: tako bi sami našli pot do kompozicije. 3. Zanemarjanje glasbenega sodelovanja: vzgajanje otroka v glasbenika - reproduktivca je načeloma avtoritativnem njegova ustvarjalnost je zavrta, saj mora otrok le čim točneje, čim vernejše ponoviti že ustvarjeno glasbeno delo. V igri, ji je,*. zmerom skupinska improvizacija, bi prišlo do povsem neavtoritativnega sodelovanja: pri tem bi otroci sami začutili, da je popolna svoboda vsakega ..izvajalca" nemogoča, prisluhnili bi igranju drugih, mu skušali slediti, ga dopolnjevati, itd. V ta namen odpira glasbeni oddelek Centra za kulturo mladih: OTROŠKI GLASBENI STUDIO (otroci od 4. do 8. leta): seznanjanje otrok z osnovnimi elementi glasbenega izražanja, skupinska zvočna igra, poslušanje in iskanje zvočnih izvorov, raziskovanje zvokov in njihovo kombiniranje itd. MLADINSKI GLASBENI STUDIO (od 15. do 20. leta): poudarek na učenju z glasbo, informiranje o najrazličnejših načinih glasbenega izražanja, (pričeli bi s poslušanjem glasbe, ki jim je najbliže: rock in jazz glasbo), poskus zasnove filozofije glasbein glasbene estetike, s tem v zvezi poskus vrednotenja glasbenega izražanja. V Pionirskem domu, Trg VII. .kongresa ZKJ 1, Ljubljana (kjer dobite tudi vse nadaljnje informacije -ali po telefonu 310-611) bo vsaka skupina imela tedensko dve šolski uri; šolnine ni. MILAN DEKLEVA formuliranje novega glasbenega stila in bolj njegovo vrednotenje v zelo okosteneli glasbeni družbi. Smisel ukvarjanja z glasbo se lahko danes bolj kot kdaj poprej postavi pod vprašaj, ker institucije, razvite za meščanski način konsu-miranja glasbe, v spremenjeni družbi niso več č&su primerne in adekvatne. Toda ne ideološka nadgradnja teh institucij, marveč dejstvo spremenjenih ekonomskih pogojev maje strukture. Christian vvolff Delati glasbo - pomeni skupno delo. Govorim s svojega stališča in kolikor morem s stališča glasbenikov, s katerimi v glavnem skupaj delam, ameriškimi in delno angleškimi. Pojem „postserielne“ glasbe nam v Ameriki malo pomeni, ker v< določenem smislu take glasbe sploh nismo imeli. No, sicer je bila, je, in je še vedno: Babbitt in njegovi nasledniki. Toda na splošno gledano, se zdi to le stranpot. Moram pa reči, da je serielna glasba postala koristno žarišče, ko je vzbudila zanimanje za glasbeno mišljenje v parametrih, kar je vsekakor anticipiral že John Cage v štiridesetih letih. Kar zadeva glasbeno nostalgijo: v naši glasbi na splošno ne vidim zanjo nobenih znakov. V Ameriki so socialne reakcije/ posebno nasproti splošnim prilikam, med katerimi služi tehnologija gospodarstvu, ki je konzumno naravnano in pospešeno uničuje naravno okolje in vire. To stanje se reflektira tudi v glasbi: na eni strani s tendenco igranja s tehnologijo, odnosno jo speljati na neškodljiva pota in potem v tendenci, ki se pojavlja kot neke vrste beg k večji preprostosti in čistosti. Muzikalno to lahko pomeni na primer uporabo totalnosti (ali pogosteje modalne harmonije), tudi reakcijo na čezmerno racionalizacijo, proti nekemu kvazi mehaničnemu načinu mišljenja itd. Kar se popularizacije tiče, sodim, da le-ta ni mogoča po komercialni poti, prek zvezdniškega sistema, torej v običajnem meščanskem smislu. Bolj se bo treba potruditi v smeri izobraževanja in s pritegovanjem veliko več ljudi v aktivno ukvarjanje z glasbo, zlasti otrok, neprofesional-cev, starejših ljudi in delavcev. Nočem reči, da se je treba odpovedati poklicnim glasbenikom, ampak da naj bi v tem smislu bila tudi pravzaprav glasba, primerna za novo družbo. V tem naj bi bila njena' novost, in z „novim“ mislim na to, kar je vseskozi socializirano in demokratizirano. Glasba sama zase ne more spreminjati družbe, to je jasno. Ampak glasba po mojem mnenju lahko podpira pozitivne politične smeri, se jim tudi lahko zoperstavi, jih razjasni itd. Kar počnejo skladatelji v ZDA zdaj, kaže na zelo heterogeno situacijo. Cela vrsta je akademskih skladateljev, a je njihovo število v upadanju. Na splošno se zdi skladateljski naraščaj pozitiven. Zelo veliko je elektronske glasbe, v glavnem jo skladatelji komponirajo z lastnimi aparati in z lastnimi sistemi. Del njih se ukvarja z glasbo, ki se povezuje z jazzom in posebno z avantgardnim jazzom. Na vseh teh pojavih je nekaj pozitivnega. To je zlasti skupno delo z glasbo, ki jo ustvarjajo v skupinah, kjer posamezni skladatelj ni toliko važen, pač pa aktivnost skupine; to se kaže ne le pri skupinah, ki glasbo improvizirajo, marveč tudi pri skupinah, ki normalno komponirajo. . • karlheinz stockhausen Le malodko ve, kaj je serielna glasba. Celo moji učenci strmijo, ko jim pojasnjujem najbolj preproste odnose serielne glasbe. Ce danes muzikologi govorijo o neki „post-serielni fazi“ mislijo s tem pač, da glasba zadnjih let drugače zveni kot tista v petdesetih letih. In ker nimajo pri roki nobenega drugega pojma o glasbi petdesetih let, kot da je bila to „serielna glasba", bi morala biti' torej današnja glasba ,,postserielna“. Ali ni to strašno banalno? Kdor razume duha serielnega načina skladanja, ve, da je ta prinesel v zavest to, česar ni mogoče nikdar več preklicati: enakopravnost vseh elementov v skladbi in vendar upoštevanje naravnih razlik. Nek nesporazum moramo hitro pojasniti: skladba z vrsto proporcev že vrsto let ne uporablja samo posameznih tonov in njihovih značilnosti, ampak tudi skupine. Nadalje je komponiranje v smislu kvalitativne serielne tehnike vedno bolj prehajalo in serielno urejalo ne le zaznavne kvalitete, ampak tudi kvantitete. Zato mnogi še danes ne spoznajo v delih, ki prav organsko in ,.svobodno", celo „kaotično“ zvenijo, da je to nastalo znotraj mnogo obsegajoče koncepcije muzikalne organizacije oblike. Kar je bilo nekoč hierarhično mišljenje v vseh območjih glasbe, se je razširilo v serielno mišljenje in bo odločilno za nekaj stoletij. Potem ko se je zdela pojasnjena narava šumov in tudi pametna integracija šumov, se je bilo mogoče ozirati vedno bolj tudi na lastnosti naravnih tonskih intervalov. „Tonal-nost" v smislu funkcionalne harmonije in melodije bo vedno ostala veljavna kot poseben primer kot klasična mehanika. V vseh skladbah prihodnosti bodo od časa do časa trenutki, kjer bodo skladatelji uporabili prav preprosta, čista nihanja razmerja. Nova naloga pa je v tem, da spravimo v sklad nihajna razmerja in njihove funkcije z vsemi stopnjami neperiodičnih pojavov. To pomeni, da bodo morali biti vsi toni postavljeni v zvezo z vsemi za skladbo izbranimi šumi, da bodo lahko kombinirali in modulirali vse stare stilne elemente in oblike z vsemi novo odkritimi stilnimi elementi in oblikami. Red in kaos nista več nobeni nasprotji, marveč obstoji med njima prav kontinuirana skala prehodov in eno zahteva drugo v univerzalni koncepciji oblike. Zato se ni treba prav nič ,.obračati nazaj" k totalnosti, saj je le-ta vedno na razpolago v vsakem vokalu, v zvoku vsakega uporabnega električnega predmeta. Lahko jo za določeno skladbo odkloniš ali pa integriraš. Kar ne vodi naprej, so izključno sistemi, ki hočejo vse napraviti nemogoče, kar ne služi njihovim trenutnim namenom. Meje in težave za razširitev nove glasbe so v glavnem v tem, da vladajoča večina onemogoča izobrazbo izrednih talentov, izvedbe nove glasbe, ki bi morale izhajati iz živega ustvarjalnega procesa, kjer bi morali biti naravno mnogi eksperimenti in poskusi, da bi dosegli manj izrednih dobrih rezultatov. Mi smo na poti ekstremno materializirane mehanizacije in intelektualizacije naše družbe in ne zaman smo v zadnjih letih brali v številnih strokovnih časopisih izjave, da kultura - in še posebno glasba - ni potrebna, če ne zadovoljuje okusa množic. To so ban-krotne izjave evropskih kulturnih dežel, ko uporabljajo pragmatične argumente sovjetske, ameriške ali kitajske ideologije. Danes smo pogosto mnenja, da je zadovoljevanje najbolj elementarnih potreb velikega dela človeštva tako prvenstvena naloga, da naj se šele potem prične misliti na svobodno kulturo, ko bo večina človeštva imela dovolj prostega časa in'vsa potrebna sredstva za komponiranje, izvajanje in poslušanje glasbe. Ce mislimo z ,,novo glasbo" glasbo, ki bo imela za vsebino novega, popolnejšega človeka, se pravi glasbo, ki bo pomagala človeku od danes razširiti zavest in razjasniti du-h6vne zveze z doživetjem muzike, ki bi jih ne doživel brez te glasbe, potem lahko taka „nova glasba" vzbudi tudi družbene spremembe, oblikuje neizoblikovano v človeku, vzbudi zavest, oživi zaznave, katerih doslej ni bil sposoben in pobudi človekovo zavest za vse, kar iz drugih predelov univerzunia deluje na planet in eksistira v čisto duhovni sferi. Skladateljski naraščaj je preplašen. Ne vidi možnosti. Učenci kompozicije, ki pridejo v moj seminar, imajo za cilj le izvedbo na akademiji, morda na nekem poletnem tečaju, a pravzaprav niti nočejo produktov svojega dela. Iz’ takega stanja ne dobijo elana in resničnega veselja nad svojim delom niti največji talenti, da bi uresničili svoj tako redki talent. Zato odhajajo številni nadarjeni glasbeniki, tudi skladatelji, v druge poklice. 8. stran • glasbena mladina kaj V ■■■ želijo mladi v »aeru« Celje spada prav gotovo med najbolj razvita kulturna področja n3| Slovenskem. Koncertna poslovalnica in Glasbena mladina s svojimi koncertnimi ciklusi gotovo opravljata pomembno nalogo. Vendar je le stalnemu gledališču uspelo z abonmaji doseči kar najširši krog potrošnikov kulturnih dobrin. Ne le, da bi se ti mnogo bolj zanimali za dramsko kot za glasbeno umetnost, nasprotno. Morda je bilo vendarle vloženega premalo napora, da bi se v koncertno publiko vključili tudi mladi iz neposredne proizvodnje. Izkušnja, ki to nakazuje, je morda enostranska, na določen način patgotovo kaže na pomanjkljivosti v našem delu. Pogovarjali smo se tokrat z mladimi v Aeru, kjer je mladinska organizacija ena najmočnejših in najbolj delovnih na področju občinske konference ZSMS Celje. Več kot 10 odstotkov mladih delavcev redno obiskuje gledališče, ki je zanje pripravilo poseben ‘abonma — za delavsko mladino. Razgovor s petimi, desetimi mladimi delavci v Aeru na vsak način ne more prikazati objektivne slike kulturnega, predvsem glasbenega življenja v Celju. Popolnoma naključno izbrane sogovornike smo zmotili sredi njihovega dela za stroji. Pokazali so večje ali manjše zanimanje za glasbo, vendar ni bilo primera, da bi jo nekdo odklanjal. Samo različno usmerjena so njihova zanimanja - k popevkam, k narodni glasbi, operi in ne nazadnje k simfoniki. Na žalost — našo - je bilo vsem skupno, da za Glasbeno mladino še niso slišali oziroma karkoli vedeli o njej. Očitno smo storili vse premalo, da bi bil vsaj osnovni pojem naše organizacije širše znan. Tudi med obiskovalci koncertov ali opernih predstav ni bilo takšnih, ki bi našo organizacijo poznali. Pri vsem tem pa je Aero kolektiv, ki za želje svojih članov nikakor ni gluh in tako sindikalna organizacija kot aktiv ZSMS prispevata k stroškom gledališkega abonmaja. Mladi so izrazili željo, naj bi Glasbena mladina Celje v prihodnji sezoni vendarle razmišljala o komentiranih koncertih za mlade iz neposredne proizvodnje. Morda bi jim pomagala organizirati obisk opere pomagala s komentarjem, ki bi jih seznanil z delom, ki naj bi si ga ogledali. Ta misel se ponuja sama od sebe, ker je marsikdo navdušeno pripovedoval o operni glasbi. Devetnajstletna Darinka na primer v operi še nikoli ni bila, zato pa ima doma ploščo s posnetkom Seviljskega brivca, ki jo z velikim veseljem posluša. Seveda bi si rada ogledala tudi predstavo samo. Večini je opera bližja kot pa simfonični glasba. Lažje jo razumejo, pritegne jih vsebina opere, pa scena, povezava petja z instrumentalno glasbo. Simfonično glasbo pa lažje dojemajo, če^ jo spremljajo na televiziji, kot pa, če jo poslušajo po radiu - slika jim vsekakor nudi tudi predstavo o instrumentih, ki so jim več ali manj neznani. Kaj jim glasba, pa naj bo takšne ali drugačne zvrsti, pomeni? Sprostitev, razvedrilo. Enaindvajsetletni Milan, ki igra saksofon v pihalnem orkestru štorske železarne in sodeluje v tamburaški sekciji, pravi, da brez glasbe kar ne bi mogel živeti. Prepričan je, da glasbp pozitivno vpliva na vsakega človeka. Se pravi, mladih, ki bi se z glasbo želeli globje spoznati, ki bi se morda z njo tudi sami ukvarjali, je mnogo. Treba jih je le pridobiti. Tako pogosti izgovor: „Nimam časa“ iz njihovih ust ni prišel. Kvečjemu: ,,Nisem imela dovolj možnosti, osnovna šola ni dovolj storila za nas, da bi nas pritegnila." Klub Glasbene mladine? Vsi naši sogovorniki bi se vanj vključili. Le primernega animatorja bi želeji, ki bi jim strokovno utemeljeno, pa vendar razumljivo pred- e 1975 i Havil najprej zgodovino glasbe, potem pa tudi posamezne instru-i ®ente, posamezne glasbene oblike. 1 ln 23 konec: mladi v Aeru menijo, da je koncertov v Celju še no premalo, pa da je bilo storjenega premalo, da bi jih nanje pozorili in pridobili. Možnosti so, le izkoristiti jih moramo. Pri-'tavljenost mladih je tu, finančna sredstva gotovo ne bi bilo težko jajti. Ob pomoči aktiva ZSMS in ob angažiranosti Glasbene mla-«ne bi bilo mogoče ustanoviti klub, v katerem bi ob poslušanju tobe in ob razgovorih o njej mlade oblikovali v bodočo koncertno Obliko. Pa ne le v Aeru. mz P Celjska Glasbena mladina in Koncertna poslovalnica Celje se ^hko v preteklem letu pohvalita s kvalitetnimi delovnimi uspehi. °leg 14 večernih koncertov sta prireditelja organizirala tudi 25 ladinskih koncertov, katere je obiskalo 7600 mladih iz Celja, Štor " Hudinje. V Celju je bilo 22 koncertov združenih v tri abonmaje, "edtem ko sta bila v Štorah 2 abonmajska koncerta. Vse koncerte 6 spremljal tudi komentar, preko katerega so skušali izvajalci kar fcjbolje približati glasbo mladim poslušalcem. Celjski prireditelji se.lahko poleg velikega števila koncertov pošalijo tudi s kvalitetnimi izvajalci. Naj naštejemo samo nekatere: agrebški solisti, orkester Slovenske filharmonije, APZ „Tone •omšič", Igor Ozim, Hubert Bergant, Trio Lorenz... Razveseljivo e> da se najvidnejši domači solisti in ansambli kakor tudi tuji po-'stvarjalci ne ustavljajo več samo v tradicionalnih glasbenih sre-iščih, ampak nudijo tudi manjšim krajem možnost za pestro in Ivalitetno glasbeno življenje. nQŠa anketa toslušam tesno Jlasbo, toslušam azz... V prejšnji številki smo objavili nekaj podatkov o tem, kaj delajo ^adi v svojem prostem času. Seveda nas je pri anketiranju zanimal fedvsem odnos mladih do glasbe: kateri glasbeni zvrsti posvečajo 'ajveč pozornosti in katere radijske oddaje so si pridobile največ ^lušalcev. ||' i °slušam resno glasbo "'koli • 26,2 % ,edko 39,7 % >{asih 15,0% tedno 13,4% ^slušam operno glasbo, '•koli 31,6% ,edko 33,4 % togosto * 16,9 % • ,e