27 Glasnik SED 65|1 2025 * Neža Čebron Lipovec, dr. zgodovine Evrope in Sredozemlja, docentka za področje dediščine, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije; neza.cl@fhs.upr.si. ** Matija Svetina, dr. psihologije, redni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo; matija.svetina@ff.uni-lj.si. Razglabljanja Neža Čebron Lipovec* in Matija Svetina** Uvod »Pa saj hiša ne more imeti vrednot!« je vzkliknil staro- sta slovenskega etnološkega konservatorstva na prilo- žnostnem, neformalnem klepetu, kjer je beseda nanesla k razpravi o izzivih sodobnega konservatorstva in odno- su različnih deležnikov, predvsem lastnikov dediščinskih stavb. Kratek stavek je pravzaprav zajel široko in nedore- čeno epistemološko vprašanje, kako in zakaj raziskovati materialnost dobrin iz preteklosti, in izrazil enega temelj- nih nujnih teoretskih premislekov konservatorske stroke, še zlasti na Slovenskem. Strokovna literatura v konservatorski stroki v anglofo- nem (pa tudi romanofonem) svetu pojem value (angleško) oz. valore (italijansko) uporablja za dva izrazito različna koncepta – za katera ima slovenščina dve različni besedi – vrednost in vrednota. V mednarodnem prostoru, kjer kot strokovna lingua franca prevladuje angleški jezik, števil- ni avtorji (npr. Smith 2016; Azzopardi idr.: 2022; Mason 2022; Smith in Campbell 2023) ugotavljajo, da je pojem value v konservatorski stroki vprašljiv prav zaradi te po- lisemije. Prvi pomen je povezan s »subjektivnimi pome- ni, ki jih posamezniki ali skupine pripisujejo dediščini« (Azzopardi idr. 2022: 371) oz. njenim posameznim ele- mentom. V nasprotju s tem pa drugi pomen izraza value ni povezan s pomeni, temveč z oceno, ki jo ljudje (najra- zličnejši deležniki, od konservatorjev do političnih odlo- čevalcev in lokalnih ter dediščinskih skupnosti) na podla- gi pomena pripisujemo posameznemu elementu kulturne dediščine. Dediščina je lahko npr. kulturnozgodovinsko, ekonomsko, politično, estetsko, pedagoško, družbeno in še kako drugače pomembna, lahko pa je pomembna na vsem omenjenem hkrati. Prav ta kompleksnost našega pripiso- vanja pomena (pomenjenja) in ocenjevanja dediščine je povezana z vrsto težav. Različni avtorji (npr. Smith 2016: 31; Azzopardi idr. 2022) tako opisujejo potencialno zme- do, ki lahko nastane zaradi pomembne pojmovne razlike med dvema pomenoma izraza value: med (a) subjektiv- nimi pomeni, ki jih pripisujemo posameznim elementom dediščine, in razlikami med različnimi skupinami in de- ležniki, ter (b) opisi, s katerimi poskušamo te pomene objektivizirati in kvantificirati. V prvem primeru (a) izraz opisuje lastnost ljudi in skupin (subjekta), v drugem (b) pa lastnost predmetov, ki jih opisujemo (objekta). Zmeda se je iz angleške strokovne terminologije preseli- la tudi v slovenski prostor, kjer se zdi, da se izraz »vre - dnota« uporablja z obeh vidikov: tako za označevanje subjektivnih pomenov kot kvantifikacije teh pomenov, kar vnaša nejasnost v strokovno terminologijo. Kakršen- koli je že razlog za to zmedo, meniva, da je ne samo ško- dljiva, temveč, vsaj v slovenskem okolju, tudi povsem nepotrebna. Zakaj? V slovenščino se pojem value lahko prevaja na dva načina: kot ‚vrednota‘ ali kot ‚vrednost‘. Terminološka zagata, specifična za slovenski konserva- torski kontekst, se je izkazala kot ključna v aktualnem transdisciplinarnem projektu »Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo – HEI-Transform«, ki se posveča raziskovanju »dejavnikov za ohranjanje in oživljanje opu- ščene dediščine (stavb, ostalin, območij in delov krajin) ter zasnovo konkretnih vsebin, programov in projektov, ki bodo lokalnim skupnostim služili kot vzor trajnostnega Izvleček: Avtorja se v članku posvečata specifično slovenske- mu terminološkemu izzivu pri rabi pojmov vrednost in vredno- ta v konservatorskem kontekstu v povezavi z rabo angleškega termina value. Oba slovenska termina sta v sodobni konserva- torski praksi izmenljivo prisotna, čeprav zaznamujeta temeljno različna pojma, kar vodi v terminološke nejasnosti. Avtorja anali- zirata rabo v konservatorskih zakonskih podlagah in strokovnih smernicah, razloček med pomenoma terminov pa pojasnjujeta s pomočjo psiholoških konceptualizacij. Ključne besede: vrednost/vrednota, dediščina, konservator- stvo, terminologija Abstract: The article focuses on a specifically Slovenian terminological challenge in the use of the terms vrednota and vrednost in the conservation context, in relation to the use of the English term “value”. Both Slovenian terms are interchange- ably present in contemporary conservation practice, although they denote fundamentally different concepts, which leads to terminological ambiguities. We analyse the use of the terms in conservation legal bases and professional guidelines and clarify the difference between the meanings of the terms with the help of psychological conceptualisations. Keywords: value, heritage, conservation, terminology VREDNOSTI IN VREDNOTE Razmislek o rabi temeljnih pojmov v interdisciplinarnem delu konservatorske stroke Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 19. 03. 2025 Glasnik SED 65|1 2025 28 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina razvoja« (HEI-Transform 2022). Med temeljnimi cilji pro- jekta sta namreč pregled aktualnih trendov v Sloveniji na področju ohranjanja kulturne dediščine ter prepoznavanje ključnih izzivov, med katerimi sva kot ključna problema prepoznala neenotno strokovno terminologijo in neeno- tnost v procesih vrednotenja dediščine, torej prepoznavanja pomena, zakaj ima neka dobrina dediščinski pomen. Med temeljnimi nalogami projekta je tudi uvajanje mednaro- dno že uveljavljenega pristopa k upravljanju dediščine – v angleščini imenovanega values-led approach (Wijesuriya 2022) – v slovensko konservatorsko stroko. Za ustrezno preveritev možnosti vpeljave tega pristopa v slovenski prostor pa je terminološka jasnost prvi pogoj. Konceptual- na jasnost slovenskega jezika, ki za angleški (potencialno dvoumni) value ponuja dva ločena termina – ‚vrednota‘ in ‚vrednost‘, pa kliče po jasni rabi teh pojmov v konserva- torski stroki in po jasni opredelitvi razlik med pojmoma. V nadaljevanju članka odpirava prav to razlikovanje. Raziskovalna vprašanja, metodologija in struktura Glavno vprašanje pričujočega članka je, kaj je vrednost in kaj vrednota; v čem je pojmovna razlika med njima in zakaj je ta razlika pomembna za konservatorsko stroko; kako oba pojma ustrezno uporabljati glede na temeljne de- finicije in kontekst, na koncu pa odpirava vprašanje, kaj taka razjasnitev prinaša v konservatorsko stroko tako na teoretični kot praktični ravni. Odgovor na raziskovalno vprašanje iščeva s pomočjo pri- merjave in vzporejanja nekaterih temeljnih pojmov s podro- čja konservatorstva, ki pa z razumevanjem pojmov vredno- ta in vrednost segajo na področje psihologije. S pomočjo relevantne strokovno-znanstvene literature tako preiskujeva presečišča psihologije in konservatorstva stavbne dedišči- ne. Sodobna literatura s področja dediščinskih študijev, ki teoretsko uokvirjajo tudi konservatorstvo, se je v zadnjem desetletju s pomočjo konceptov afekta in čustev intenzivno posvetila družbeni in osebni dimenziji dediščine (Wetherell, Smith in Campbell 2018); ta poudarek v slovenskem konte- kstu šele pridobiva prepoznavnost, zato meniva, da je vse- binska razjasnitev temeljnih pojmov toliko bolj pomembna. Članek je sestavljen iz treh delov. V prvem predstavljava stanje v Sloveniji, vprašanja vzpostavitve novih modelov in praks, ki zahtevajo enotno terminologijo. V nadaljeva- nju identificirava nejasnosti v osnovni terminologiji, od- preva vprašanja prenosa strokovnih znanj iz mednarodne- ga v slovenski prostor ter jezikovne in kulturne izzive, ki pri tem nastajajo. V tretjem delu odpirava diskusijo o čim jasnejši uporabi obeh pojmov v konservatorski stroki. Terminološka zagata V konservatorski stroki strokovna in znanstvena literatura v anglofonem kontekstu uporablja angleški termin value, s katerim označuje dva temeljno različna pojma: vrednost in vrednoto. Skupina raziskovalcev skupnih metod za hkra- tno vrednotenje kulturne in naravne dediščine (Azzopar- di idr. 2022) je, na primer, ponudila kompleksen sistem razdelitve vrednot in vrednosti, kjer v osnovi koncept t. i. transcendental values loči od contextual values. Prve naj bi bile ‚široka vodilna načela‘ (broad guiding principles) ali tudi ‚privzete temeljne vrednote‘ (held basic values); drugi koncept pa obsega ‚pripisane vrednosti‘ (assigned values), katere avtorji nato delijo na intrinzične (privzete) in instrumentalne (Azzopardi idr. 2022: 370). Enako jasno med vrednostjo in vrednoto razlikujejo tudi raziskovalci pristopov za doseganje konsenza glede dediščine; ti so dvojnost pomena jasno poudarili: V praksi doseganja konsenza se izraz »vrednote« nanaša na naša globoko zakoreninjena stališča o tem, kakšen je ali bi moral biti svet, ter na načela, za katera menimo, da so ali bi morala biti najpomembnejša pri usmerjanju na- šega življenja, družbe in vedenja. Naše vrednote se raz- vijajo skozi naše življenje – z našo vzgojo, življenjskimi izkušnjami ter verskimi ali duhovnimi tradicijami – in pogosto veljajo za »resnice«. Najosnovnejše in najbolj cenjene predpostavke ene skupine o najboljšem načinu življenja se lahko subtilno ali radikalno razlikujejo od tistih, ki jih ima druga skupina. To se razlikuje od načina, kot se izraza vrednota in vrednost uporabljata na podro- čju kulturne dediščine, kjer se nanašata na lastnosti kra- ja, ki so v procesu raziskovanja in vrednotenja ocenjene kot kulturno pomembne. 1 (Smith 2016: 32) Sočasno s tem sodobna literatura opozarja na niz drugih temeljnih izzivov na področju konservatorstva, primarno pa na razkorak ali kar razdvojenost med teorijo in prakso (Avrami in Mason 2019). Razdvojenost predstavlja dej- stvo, da se je stroka do nedavnega primarno posvečala zgolj ohranjanju materialnosti dediščine, in sicer pretežno po lastni strokovni presoji ali pod pritiski investitorjev, v obeh primerih pa večinoma mimo raziskovanja pomena, ki ga dediščina ima za skupnost (Smith 2006; Harrison 2013; Chitty 2017). Nasprotno pa teorija že več desetletij pro- movira vključujoče pristope, ki naj v ospredje ohranjanja postavijo skupine in skupnosti, ki so dejanski dediči, bodi- si pravno bodisi simbolno, z njo vsakodnevno živijo in/ali 1 Besedilo sva prevedla s pomočjo računalniške opreme Deepl in ga delno popravila. Podajava še izvirnik, saj meniva, da s tem lahko prispevava k jasnosti razprave: »In consensus building practice, the term values refers to our deeply held views about the way the world is or should be, as well as the principles we believe are or should be most important in guiding our lives, society, and behavior. Our values are developed through our lives—from our upbringing, our life experiences, and our religious or spiritual traditions—and are often held as “truths.” One group’s most fundamental and che- rished assumptions about the best way to live may differ subtly or radically from those held by another group. This is different from the way that the terms value and values are used in the cultural he- ritage field, where they refer to the qualities of a place that, throu- gh a process of research and assessment, are judged as being of cultural significance.« (Smith 2016: 32) Glasnik SED 65|1 2025 29 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina zanjo skrbijo. Prepoznana razdvojenost tako odseva jedrni epistemološki in, pravzaprav, ontološki problem konserva- torstva kot stroke, na katerega področje dediščinskih štu- dijev, še zlasti pa kritičnih dediščinskih študijev, opozarja že več kot desetletje (Smith 2006; Harrison 2013; Chitty 2017): gre za vprašanje temeljnega razumevanja, kaj dedi- ščina je in kdo to določa. Danes sprejeti teoretski okvir za spoprijemanje s temi temeljnimi vprašanji je ponudila teorija o dediščinskih diskurzih, predvsem o avtoriziranem dediščinskem dis- kurzu, kot ga je definirala Laurajane Smith že leta 2006 (Smith 2006: 87–114; prim. Kisić 2016), ter njemu po- drejeni diskurzi. Po njeni teoriji avtorizirani diskurz na- mreč temelji na zgolj strokovnem vrednotenju dediščine, ki – v soglasju z ideologijo vladajoče oblasti – ustvarja enoglasno in enoznačno interpretacijo dediščine in zgo- dovine; ta poudarja predvsem nacionalni pomen, more- bitne drugačne glasove nehegemonskih skupin utiša ali ignorira, v praksi pa se primarno posveča ohranjanju ma- terialnosti dediščine. Podrejeni ali subalterni diskurzi so pa prav tisti drugačni (tudi med seboj drugačni) glasovi, torej pogledi in percepcije dediščine, katerih nosilci niso v poziciji moči, so pa potencialni akterji njenega ohra - njanja ali vsaj obstoja. Diskurzi se na nekaterih mestih lahko pokrivajo ali so usklajeni, lahko pa so v nasprotju – razlike izvirajo iz vrednosti, ki jih posamezna skupina pripiše ali prepoznava v varovani dediščini, te pa izvirajo iz sistema vrednot posameznika in skupine. Prav tako vrednosti in vrednote poudarjajo sodobni strokovni doktrinarni teksti, ki so podlaga tudi za stro - kovne politike. Osrednji dokument s temi poudarki je ICOMOS-ova Burska listina o kulturnem pomenu kra- jev dediščine, ki je nastajala vse od konca sedemdesetih let 20. stoletja, ažurirana varianta pa je nastala leta 2013. Ponuja tako temeljne definicije kot tudi protokol vredno- tenja (Australia ICOMOS 2013). Ključnega pomena pa je tako na primer Konvencija o vrednosti kulturne dedi- ščine za družbo, znana tudi kot Konvencija iz Fara, ki jo je leta 2005 podpisal Svet Evrope ter z njo uveljavil najsodobnejše razumevanje dediščine kot rezultat kul- turnega procesa pripisovanja in izpogajanja pomenov (Smith 2006, 2022; Harrison 2013). Konvencija iz Fara namreč poudarja, da »kulturna dediščina pomeni skupino virov, podedovanih iz preteklosti, ki jih ljudje neodvisno od lastništva opredelijo kot odsev in izraz svojih neneh- no razvijajočih se vrednot, prepričanj, znanj in tradicij. Vključuje vse vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega delovanja ljudi in krajev skozi čas« (Svet Evrope 2005, 2. člen). Isti doktrinarni tekst je definiral tudi pojem »de- diščinske skupnosti«, torej tiste, ki prepoznavajo različne vidike dediščine in se zavzemajo za njeno ohranjanje. Ob temeljnih konceptih se je razvijal tudi pristop ohranjanja in upravljanja dediščine, ki se je – sočasno z dediščinsko teorijo – v zadnjih petnajstih letih razvil iz konvencio- nalnega pristopa (ki sovpada s konceptom avtoriziranega diskurza) v t. i. values-led (tudi values-based ali valu- es-centered) pristop (Wijesuriya, Thompson in Young 2013; Mason 2022), ter nato v people-centred ali people- -focused, torej ‚na ljudi osredinjen‘ pristop (Wijesuriya, Thompson in Court 2022; Mason 2022). Koncept valu- es-led temelji na preseganju konvencionalnega pristopa, ki je temeljil izključno na avtoriteti stroke in/ali politike (torej na avtoriziranem diskurzu), in v procesu ohranja- nja in upravljanja kliče po vključevanju vseh relevantnih deležnikov. Poleg stroke in političnih oblasti tudi gospo- darske entitete, izobraževalne ustanove, predvsem pa lokalno prebivalstvo oziroma njegove različne skupine. Kakorkoli se to sliši nenavadno, je prevod koncepta valu- es-led (in inačic) v slovenščini problem, po eni strani za- radi izpostavljene terminološke zagate, po drugi pa zaradi bogastva slovenskega jezika, ki dejansko ponuja dva ter- mina in torej jasno loči dva koncepta – vrednoto in vre- dnost. Ker sta koncepta vrednosti in vrednot pravzaprav osnovna koncepta, na katerih temelji definicija dediščine, njeno ovrednotenje pa narekuje, kako se odločati za pose- ge v njeni materialnosti, razjasnitev teh pojmov bistveno prispeva k razvoju stroke; še zlasti, če naj bo ta usklajena s sodobnimi družbenimi postulati, kot sta demokratično vključevanje in trajnostnost. Tem ciljem se posveča tudi projekt HEI-Transform, ki na prvem mestu razvija meto- dološke pristope, ti pa morajo izhajati iz premišljenih teo- retskih pojmov. V omenjenem projektu, v katerem nastaja tudi pričujoča razprava, sva se zato odločila za vseobse- gajočo sintagmo (pa čeprav dolgo in nerodno), in sicer ‚na-vrednotah-in-vrednostih utemeljen pristop‘. Slovenski kontekst Definicija iz Farske konvencije je neposredna podlaga tudi slovenskemu Zakonu o varstvu kulturne dediščine, napisa- nem leta 2008. Slovenski zakon tako dediščino definira kot […] dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in ma- džarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredelju- jejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tra- dicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. (ZVKDS-1 2008) Zakonodajni strokovni tekst tako neposredno integrira sodobne teoretske koncepte o dediščini, kot jih razume zgoraj predstavljena mednarodna strokovna in znan- stvena srenja, torej dediščino kot proces prepoznavanja vrednosti in pripisovanja pomenov, ter koncept »vredno- ta« jasno uporabi kot pojem, vezan na posameznika ali skupino. A je v nadaljnjem besedilu zakona več dikcij, ki pojem vrednote uporabijo kot element, katerega nosi- lec je dediščina sama: »predstavljanje dediščine javno- Glasnik SED 65|1 2025 30 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina sti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah« (ZVKDS-1 2008, člen 2, točka 2); »›dokumentiranje› je zbiranje, urejanje in hranjenje podatkov o dediščini, njenih vrednotah, stanju, lokaciji in drugih dejstvih, pomembnih za izvajanje varstva«; (ZVKDS-1 2008, člen 3, točka 8), ali pa »›dolžna skrbnost› je skrbnost, ki se izkazuje s preverjanjem izvora premičnin z vrednotami dediščine na podlagi razpoložljivih podatkov« (ZVKDS-1 2008, člen 3, točka 9), »›nepremična dediščina› so nepremičnine ali njihovi deli z vrednotami dediščine, vpisani v register dediščine«; (ZVKDS-1 2008, člen 3, točka 22) in tudi »Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi« (ZVKDS-1 2008, člen 4) ter »Kot bistveni del predloga za razglasitev se šteje vrednota, ki utemeljuje razglasitev za spomenik [...]« (ZVKDS-1 2008, člen 22, točka 7). Obenem pa je v istem besedilu uporabljen tudi termin vrednost v jukstapoziciji s pojmom vrednota, a pojmov ne razjasni: »identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumenti- ranje, preučevanje in interpretiranje« (ZVKDS-1, 2008, člen 2, točka 2). Nato se pojem »vrednost« pojavlja prav pri definicijah o pomenu: »‘družbeni pomen‘ je vrednost, ki jo ima dediščina za skupnost in posameznice in po - sameznike (v nadaljnjem besedilu: posamezniki) zaradi svojega kulturnega, vzgojnega, razvojnega, verskega, simbolnega in identifikacijskega potenciala ali za preu- čevanje strok, kot so antropologija, arheologija, arhitek- tura, etnologija, umetnostna zgodovina in zgodovina« (ZVKDS-1 2008, člen 3, točka 10) ter še v dveh uvodnih členih, kjer se poudarja, da ima dediščina »kulturno vre- dnost za republiko Slovenijo« (v 1. in 3. točki 10. člena ZVKDS-1 2008, posvečenega nacionalnemu bogastvu). V večini preostalih 11 uporab pojma »vrednost« se ta po- javlja v smislu denarne ali finančne vrednosti. Raba obeh pojmov v Zakonu odpira vprašanje temeljnega razume- vanja in definicije teh pojmov v slovenskem kontekstu. V starejših zakonih, ki segajo v prva obdobja republiške zakonodaje o varstvu spomenikov oziroma dediščine (ZVKSPZ 1948; ZVKSNZ 1958; ZVKS 1961; ZNKD 1981), je povsod uporabljen termin »vrednost«. 2 V pr- vem področnem zakonu v samostojni Sloveniji (ZVKDS 1998) pa termina že ni več, definicija dediščine (ne več spomenika) se veže na koncept »pomena«. 3 2 Kot primer navajava republiški zakon iz leta 1981 (ZNKD 1981), ki v 2. členu navaja: »Za kulturne spomenike po tem zakonu se štejejo nepremični in premični predmeti ter skupine predmetov, ki so zaradi svoje arheološke, zgodovinske, sociološke, etnografske, umetniške, urbanistične in druge znanstvene ali kulturne vrednosti pomembni za družbeno skupnost« (ZNKD 1981). 3 »Kulturna dediščina [...] so območja in kompleksi [...] oziroma materializirana dela [...], katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu« (ZVKD 1999). V slovenskem kontekstu je danes v uporabi še vzporeden sistem vrednotenja, oblikovan v Enotni metodologiji za pripravo Konservatorskega načrta (Zupančič, Deanovič in Kavčič 2007). Ta je leta 2007 prešel v Pravilnik o iz - delavi konservatorskega načrta kot zakonskega podakta. V tej metodologiji se pojem vrednost sploh ne pojavi, na več mestih (16-krat) je uporabljen pojem »vrednota«, ki je razložena tako: »Varovane vrednote so tiste kvan- titativne ali kvalitativne lastnosti spomenika, ki imajo družbeni pomen in pri spomeniku utemeljujejo njegov spomeniški status« (Pravilnik 2009, 2. točka 2. člena). Pojem »vrednota« je sestavni del t. i. »analitičnega de- la« pravilnika, ki je posvečen razumevanju pomena de- diščine oz., kot beremo: »Razumevanje spomenika in njegovih vrednot vsebuje ključne podatke o spomeniku, kratek opis njegovega razvoja in vrednot celote ter po- sameznih sestavin. Razumevanje spomenika in njegovih vrednot je osnova za ocenjevanje njegovega družbenega pomena« (Pravilnik 2009, 5. člen). Pojem vrednota, tukaj ponovno povezan s spomenikom, je podlaga za določanje njegovega pomena. Tu omenjava še pojem »sestavina«, ki je množično prisoten prav v Pravilniku, le dvakrat pa v Zakonu, in razumeva konkretne, materialne sestavine nepremične snovne dediščine, potencialno (visoko) ovre- dnotene. Tu je treba na kratko opozoriti na že omenjeno angleško terminologijo in metodologijo (Smith 2016), ki ločuje values (kot moralno vrednoto) in values (kot vre- dnost ali kvaliteto dediščine), ki je pripisana določeni at- tribute (Court idr. 2022) – kar dejansko lahko slovenimo kot ‚sestavina‘, torej tisti konkretni, snovni element, ki je nosilec posamezne vrednosti in ovrednoten kot tak. Koristno je pogledati še tretji ključni zakonski dokument, to je »Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstve - nih usmeritvah« (Pravilnik 2010). Tu ponovno srečamo pojme vrednota, vrednost in sestavine, a tokrat v spet drugačnih pomenskih rabah. Pojem »vrednota«, ki ga srečamo 12-krat, se pojavlja v kontekstu dejanskih mo- ralno-etičnih vrednot, na primer ob definiciji spominskih krajev: »Spominski objekti in kraji služijo spominu kot vrednoti, družbeni pomen imajo zaradi zgodovinske pri- čevalnosti in likovnih kvalitet« (Pravilnik 2010, 3. člen, 5. točka), sorodno v definiciji kulturne krajine: »‘Kultur- na krajina‘ je del odprtega prostora z naravnimi in gra - jenimi ali oblikovanimi sestavinami, katerega strukturo, razvoj in rabo pretežno določajo človekovi posegi in de- javnosti, ki soustvarjajo posebne kulturne in družbene vrednote in identiteto regij ter države« (Pravilnik 2010, 3. člen, 8. točka 8). V vseh nadaljnjih primerih pa je po - jem uporabljen v sintagmi »varovana vrednota«, s katero pa se opredeljuje konkretni, snovni element varovanega objekta, na primer: »dovoljeni so posegi v dediščino, ki upoštevajo in trajno ohranjajo njene varovane vrednote« (Pravilnik 2010, 4. člen, 2. točka), in pa: Glasnik SED 65|1 2025 31 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina »Stavbe se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so: - tlorisna in višinska zasnova (gabariti), - gradivo (gradbeni material) in konstrukcijska za- snova, - oblikovanost zunanjščine (členitev objektov in fa- sad, oblika in naklon strešin, kritina, barve fasad, fasadni detajli), - funkcionalna zasnova notranjščine in pripadajo- čega zunanjega prostora, [...]« (Pravilnik 2010, 4. člen, 3. točka) Pojem »vrednota« se tu torej uporablja za tisti materialni, snovni element, ki je drugod imenovan »sestavina«, v angleščini bi to bil attribute. Pregled rabe kaže, da dose- danja raba nakazuje na relativno nedefinirano situacijo in pravzaprav stihijsko rabo pojmov, predvsem pojma vre- dnost, kar pa lahko povzroča nemalo terminoloških in tudi metodoloških težav, predvsem pa nejasnosti pri procesih vrednotenja in posledično odločanja. Zanimala naju je tudi v starejših zakonodajnih in strokov- nih tekstih uporabljena terminologija, v kateri je klasični nabor vrednosti, ki tvorijo jedro tudi mednarodnih doktri- narnih besedil (od ICOMOS-ove Beneške listine iz leta 1964 o zgodovinskih in umetniških vrednostih, do sodob- ne verzije Burske listine iz leta 2013, ki našteva vredno- sti (values) – zgodovinsko, estetsko, družbeno, duhovno, znanstveno). Raba klasičnega nabora vrednosti – sicer brez sodobnejših, kot je na primer duhovna vrednost – je prisotna tudi v enem najobsežnejših starejših slovenskih strokovnih tekstov o vrednotenju dediščine, in sicer v te- matski številki stanovske revije Vestnik iz leta 1977. Tu se pojavljajo pojem »spomeniške lastnosti« in pa sintagmi »izpovedna vrednost« kot tudi »zgodovinska vrednost«. Poudarjen pa je tudi pojem vrednote, a v drugačnih poj- movnih sklopih, in sicer: Najprej moramo jasno razlikovati, da vsaka umetna tvorba iz človeške preteklosti še ni spomenik, da nima posebne izpovedne vrednosti, da nima spomeniških la- stnosti. V zgoraj podanem opisu, da je kulturni spomenik materialna priča preteklosti in vir za spoznanje preteklo- sti, je nakazana kulminacija spomeniških lastnosti, ki je pogoj za nastanek kulturnega spomenika (tudi opredeli- tev kulturnega spomenika), je definirana v naši ustavi z definicijo … poseben pomen za narod. […] Na tak način je kulturni spomenik tudi določena vrednota za družbo. Tako je definirana »duhovna«, humanistična komponen- ta kulturnega spomenika kot družbene vrednote. Ker je pa spomenik praviloma materialna tvorba, je vedno tudi do določene mere materialna vrednota. (Curk 1977: 7) V nadaljevanju, ko govori o postopkih valorizacije, pa raz- laga: Nadaljnji kriteriji za kategorizacijo spomenikov so (niso našteti v zaporedju po pomeni ali kompleksnosti, tudi ni potrebno, da ima spomenik vse lastnosti, s pomočjo ka- terih intenzivnosti uvrščamo v vrednostno kategorijo): zgodovinska vrednost, izjemnost, pričevalnost ali avten- tičnost, individualnost ali izvorna opredeljenost, čustve- na vrednost (zlasti v zvezi z nacionalnimi čustvi), estet- ska vrednost, dokumentarna vrednost, mesto v znanosti, prostorska vrednost. (Curk 1977: 14) V besedilu sta ves čas konsistentno in z jasnim pomen- skim razločevanjem uporabljena pojma vrednota in vre- dnost. Opazimo lahko, da je torej med tem starejšim te- kstom in besedilom zakona iz leta 2008 (in podrejenimi zakonskimi smernicami) prišlo do domnevne zameglitve pojmov in pomenov. Kaj je botrovalo tej zameglitvi, je stvar nadaljnjih raziskav, domnevamo pa lahko, da so k terminološki zmedi in vsebinski zagati prispevali prevodi ICOMOS-ovih besedil iz angleščine v slovenščino, kjer se je pojem value kot vrednota prevajal tudi takrat, ko se je znašel v kontekstu vrednotenja in vrednosti. Najnovejši metodološki aparat za vrednotenje dediščine je sistem varstvenih območij dediščine ali VOD (Hoh- nec 2023), ki ponuja niz meril za vrednotenje dediščin - skega pomena. Sistem, ki ga je od poznih osemdesetih let razvijala vodilna slovenska raziskovalka na področju dediščinske teorije, Jelka Pirkovič (1987; 1993), se ne- posredno navezuje na šest kriterijev, po katerih Unesco opredeljuje svetovno dediščino. Meril v novem sloven- skem sistemu je sicer sedem, ti so: avtorsko, razvojno, tipološko, zgodovinskopričevalno, kulturno-civilizacij- sko, prostorsko – vsi ustrezajo Unescovim merilom – z dodanima meriloma avtentičnosti in celovitosti. Bistveni terminološki premik je raba koncepta merilo, s katerim se ovrednoti pomen dediščine. Koncept »vrednosti« je sicer vidno prisoten v navodilih o rabi novega sistema, a ni več osrednje orodje. Srečujemo ga v razlagi vsebine posame- znih meril, in sicer kot zgodovinskopričevalno, simbolno ter asociativno vrednost (Hohnec 2023: 14). A vendar oba pojma – vrednost in vrednota – v sloven- skem zakonskem aparatu ostajata, še bolj živa pa sta v strokovni terminologiji in žargonu v praksi. Ker meniva, da nedorečenost pojmov ustvarja terminološko zagato in konceptualno zmedo, ki lahko neustrezno vplivata na po- stopke odločanja in poseganja, se v nadaljevanju še zlasti posvečava analizi obeh osrednjih pojmov. Ker avtorja pri- spevka prihajava s področja konservatorskih in psiholo- ških ved, sva pričujočo razpravo že v izhodišču zastavila kot preplet obeh pristopov. Ta preplet bi lahko presegel konceptualne okvire obeh strok in doprinesel nov, kvali- tativno celovitejši vpogled k razumevanju konceptov vre- dnosti in vrednote in doprinesel k razreševanju terminolo- ške zmede in konceptualne zagate. Kaj so vrednosti in kaj so vrednote Vrednota je pojem, ki presega okvire posamezne znanstve- ne discipline in je kot raziskovalni izziv prisotna v raz- Glasnik SED 65|1 2025 32 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina ličnih znanostih, od filozofije do sociologije, psihologije, zgodovine, politologije in navsezadnje konservatorstva. Slovar slovenskega knjižnega jezika vrednoto opredeljuje kot izraz, ki ga uporabljamo, kadar »nečemu priznavamo veliko načelno vrednost in zato temu dajemo prednost, npr. osebne, moralne vrednote« (Fran 2024), vrednost pa kot »značilnost česa« (npr. kalorična, uporabna, dokumen- tarna, estetska itd.). Kot sledi v nadaljevanju, imajo raz- lične vrednote različne lastnosti, njihova skupna lastnost pa je, da je vrednota vedno lastnost subjekta (tistega, ki ocenjuje) in je kategorična (oz. neštevna), vrednost pa je vedno lastnost objekta (tistega, ki je ocenjevan in je ve- dno števna oz. povezana s količino). Vrednost kot lastnost objekta je torej temeljno orodje, s pomočjo katerega je v konservatorski stroki opredeljen dediščinski pomen snov- nih in nesnovnih dobrin, torej tudi grajenega okolja. Vrednota in vrednostni sistem sta v psihološkem razisko- vanju pomembna pojma. V psihologiji vrednote oprede- ljujemo kot pojmovanja in prepričanja, ki vplivajo na to, kako razumemo pojave okrog sebe in kako na podlagi teh prepričanj sprejemamo svoje odločitve (Musek 2000; Sch- wartz 2012). Vrednote so eden od psiholoških mehaniz- mov, ki motivirajo naše vedenje (Musek 2000; Schwartz 2013), vendar niso edini tak mehanizem. V nasprotju z motivatorji, ki so v nas (npr. goni in različne vrste telesnih, psiholoških in socialnih potreb), vrednote opredeljujemo kot življenjska vodila oziroma smernice (Musek 2000), ki jih določajo stvari zunaj nas: cilji, smotri, načela, ideali. V nasprotju z goni in s potrebami (ki so povezani s t. i. potisno motivacijo) so vrednote splošna, vendar pomemb- na kategorija t. i. privlačnostne motivacije (Musek 2000); nanašajo se na stvari (pojme, koncepte, cilje), ki jih visoko vrednotimo in za katere si prizadevamo. Kaj so vrednote in kako se kažejo v našem življenju? Na spoznavni (psihološki) ravni so vrednote (posplošeni) koncepti oz. ideali, ki delno usmerjajo naše vedenje. Tako naše izkušnje kot tudi podatki (npr. McLelland 1985; Sch- wartz idr. 2012; Scwartz 2012, 2016) kažejo, da ljudje tako ali drugače vrednotimo vse stvari, s katerimi se v življenju srečujemo, npr. predmete, osebe, okolje, spomine, izku- šnje in drugo. Tem (konkretnim) predmetom, dogodkom, izkušnjam in drugim spoznavnim kategorijam pripisujemo pomen (ki je vsebinska kategorija), na podlagi pomena pa vrednost (pomemben – nepomemben, uporaben – neupo- raben, drag – cenen, lep – grd, vznemirljiv – dolgočasen …); svoje odločitve sprejemamo na podlagi pomena, ki ga imajo za nas posamezne stvari. Pri pomenjenju svojega okolja in izkušenj pa ljudje ne operiramo samo s konkretnimi izkušnjami, temveč tudi z abstraktnimi pojmi, ki so del našega spoznavnega sistema. Poleg konkretnih pojavov tako pomene pripisujemo tudi ab- straktnejšim kategorijam, kot so npr. dom (kot kategorija), znanje, moč, lepota, napredek, svoboda, bogastvo, varnost, pa tudi kulturna dediščina. Kategorije, ki jim kot posame- zniki ali kot skupine pripisujemo velik pomen (in nas s svo- jo privlačnostjo motivirajo pri našem odločanju) in imajo neke vrste vrednostno/moralno komponento, pravimo »vre- dnote«. Vrednote so torej življenjska vodila oz. smernice, ki so ponotranjene in čustveno sprejete (Schwartz 2012, 2013) ter nam pomagajo pri sprejemanju tako vsakodnevnih kot tudi pomembnejših življenjskih odločitev. Na spoznavni teoretski ravni so vrednote konstrukti; ozna- čujejo značilnosti ljudi in socialnih skupin, ki si prizadevajo za njihovo doseganje. Vrednote so v našem spoznavnem sistemu urejene v hierarhične strukture (vrednostne siste- me), ki določajo, katere vrednote se nam zdijo med seboj bolj in katere manj povezane, ter kateri vrednoti bomo v posamezni življenjski situaciji pri svojem odločanju dali prednost (Musek 2000; Schwartz idr. 2012). Različni avtor- ji (npr. Musek 2000; Hills 2002; Schwartz 2012; Varnum in Grossman 2021) ugotavljajo, da imajo vrednote po eni stra- ni skupne (splošne) spoznavne lastnosti, ki veljajo za vse vrednote (npr. splošnost oz. abstraktnost, kategorialnost oz. neštevnost, vrednostno oz. moralno komponento), po drugi strani pa se med seboj razlikujejo; poznamo npr. terminalne in instrumentalne vrednote, individualne in skupinske, im- plicitne in eksplicitne, če omenimo samo nekatere od njih. V nadaljevanju na kratko opisujeva tiste lastnosti vrednot, ki so v pričujoči diskusiji neposredno pomembne za razu- mevanje razlike med vrednoto in vrednostjo. Splošnost. Vrednote se nanašajo na splošne kategorije, ne na konkretne stvari. Ideja doma je npr. lahko naša vrednota, konkretna hiša, ki je v resnici naš dom, pa to ni. Vendar pa ji zaradi svojega prepričanja o tem, kaj je ali kaj bi moral biti dom, pripisujemo poseben pomen in s tem drugačno (ču- stveno, finančno, estetsko, uporabno … ) vrednost kot dru- gim hišam. Prav tako je npr. lahko ideja ohranjanja biološke raznolikosti okolja vrednota visoko na našem seznamu vre- dnot, endemski rastlini ali konkretnemu drevesu pa skladno s tem prepričanjem pripisujemo poseben pomen (in s tem visoko vrednost, npr. biotsko, kulturno, čustveno). Prav tako je lahko ideja ohranjanja kulturne dediščine naša vrednota, zato objektu (npr. kozolcu) ali šegi (npr. kurentovanju) na državni ravni pripisujemo drugačen pomen kot ljudje v so- sednjih državah, oz. ima za nas (kulturo, s katero se identi- ficiramo) visoko vrednost. Vrednote so torej življenjska vo- dila ali smernice, na podlagi katerih konkretnim predmetom pripisujemo pomene (oz. vrednosti). Moralna komponenta. Ker so vrednote splošna prepri- čanja, povezana z doseganjem nekih ciljev ali idealov, je njihova inherentna lastnost tudi moralna komponenta dobro – slabo. Doseganje katerekoli vrednote v vredno- tnem sistemu ocenjujemo kot »dobro«, nedoseganje pa kot »slabo«. V psihološkem/spoznavnem kontekstu zato ne moremo za nekega posameznika ali skupino trditi, da je »brez vrednot«. Besedna zveza, uporabljena (CJVT 2024) v poljudnem kontekstu, v psihološkem in spo - znavnem kontekstu pomeni praviloma samo to, da ima Glasnik SED 65|1 2025 33 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina posameznik ali skupina drugačen vrednostni sistem kot mi sami. Kategorialnost oz. neštevnost. Zelo pomembna lastnost vrednot je njihova kategorialnost oz. neštevnost (Musek 2000), kar pomeni, da vrednote ne morejo biti delne ali polovične; ne stremimo npr. k nekoliko poštenosti ali ne- koliko svobode. V tem oziru so vrednote kvalitativne kate- gorije, ki jih ne moremo razumeti na lestvici več – manj. Vrednote v tem oziru, v psihološkem kontekstu niso izje- ma – tudi številne druge naše vsakdanje aktivnosti in od- ločitve so v tem smislu kategorične (ne moremo se npr. »samo nekoliko« poročiti; v kavarni ne moremo »samo delno« naročiti kave itd.) Vrednota je prepričanje, življenjsko vodilo ali cilj, h ka- teremu stremimo, doseganje tega cilja pa je stvar vrednote- nja in kvantifikacije. Če je blagostanje naša vrednota, lahko doseganje te vrednote kvantificiramo npr. s finančnim sta - njem, z zadovoljstvom z življenjem in drugimi (merljivimi) pokazatelji blagostanja. Če je »kulturna dediščina« vrednota, ki je visoko v posameznikovem vrednostnem sistemu, si ne bomo prizadevali za »srednje veliko« kulturne dediščine, temveč bomo, soočeni s konfliktno odločitvijo, bolj verjetno dali prednost kulturni dediščini. Na konkretni ravni bi to pomenilo, da bomo v takem primeru bolj ver- jetno menili, da je kulturno-zgodovinska vrednost objekta pomembnejša (višja) kot njegova finančna (naložbena) vre- dnost in se bomo v takem primeru verjetneje zavzemali za njegovo ohranitev, ne pa za rušenje. Skupine vrednot Poleg lastnosti, ki so skupne vsem vrednotam, se posame- zne vrednote med seboj tudi razlikujejo. Klasificiramo jih lahko na različne načine (McLelland 1985; Musek 2000; Hills 2002; Schwarz idr. 2012; Schwartz 2012, 2013). V nadaljevanju predstavljava samo nekaj skupin vrednot, ki se nama zdijo neposredno relevantne za tematiko pričujo- če razprave. Terminalne in instrumentalne vrednote. Vrednote se lah- ko nanašajo na končno stanje (terminalnost, npr. svoboda, enakopravnost) ali pa na vedenje, ki omogoča doseganje nekega cilja (instrumentalnost, npr. poštenost, pogum). Individualne in skupinske vrednote. Vrednote in vredno- stni sistemi se med posamezniki in med skupinami raz- likujejo: podatki kažejo, da je v vzhodnih kulturah npr. kolektivizem bolj cenjena vrednota kot v zahodnih, kjer je bolj cenjena vrednota individualizem (Mayer 2015). Razlikovanje ne obstaja samo na ravni vzhodnih in zaho- dnih kultur, temveč tudi znotraj posameznega kulturnega okolja (Hills 2002). Ena politična ali družbena skupina znotraj istega kulturnega okolja npr. poudarja tradicijo, druga pa napredek, ki se kaže z opuščanjem tradicije in s postavljanjem novih pravil, pričakovanj in socialnih struk- tur – obe pa lahko govorita o vrednotah ali o zagovarjanju »pravih« vrednot. Ena poklicna ali interesna skupina se npr. zavzema za ohranjanje kulturne, druga za ohranjanje naravne raznolikosti, tretja pa za kapitalski donos. Prva skupina si bo npr. prizadevala za ohranjanje solin kot kultivirane krajine z vzdrževanjem solinarskih polj in hiš, organiziranjem obiskov, delavnic in drugih učnih vsebin, druga si bo prizadevala za njihovo opustitev in ohranjanje mokrišča brez motenja ptic in drugih živali, tretja pa za čim donosnejšo finančno investicijo (npr. pozidavo). Vse tri skupine imajo zaradi različnih vrednotnih hierarhij različne interese, ki so (lahko) med seboj v neskladju. V diskusiji, kjer je treba na koncu sprejeti eno samo odločitev, lahko ena skupina očita drugi, da »nima nobenih vrednot«, vendar gre zgolj za različne vrednostne hierarhije in posledično različne želje. Eksplicitne in implicitne vrednote. V vsakdanjem življenju se lahko zdi, da naše obnašanje ni vedno usklajeno z na- šimi vrednotami: kako je npr. mogoče, da poštenost opre- deljujemo kot eno pomembnejših vrednot, v trenutku od- ločitve pa naredimo nekaj, kar se zdi prej pragmatična kot poštena izbira. Različni avtorji (npr. Schwartz idr. 2012; Hitlin in Pinkson 2013) razliko opisujejo kot razliko med t. i. eksplicitnimi in implicitnimi vrednotami. Eksplicitne vrednote pri posamezniku ali skupini prepoznamo po tem, kaj posameznik ali skupina govori ali za kaj se zavzema, implicitne pa po tem, kako se obnaša in odloča na vsa- kodnevni ravni. Obe ravni sta lahko med seboj usklajeni, ni pa nujno. Kot zaposlovalec se npr. lahko zavzemam za enakopravnost delavcev glede na spol, starost ali nacional- no pripadnost, v vsakodnevnih odločitvah pa eni skupini dajem prednost pred drugo. Kot lastnik nepremičnine se lahko v svojih izjavah zavzemam za ohranjanje kulturne dediščine, hkrati pa na svoji parceli z namenom poveča- nja parkirnega prostora podrem del suhozidu okrog hiše; v tem primeru bi lahko govorili o ohranjanju kulturne dedi- ščine kot eksplicitni in utilitarnosti kot implicitni vrednoti; vsaka od njiju določa moje odločitve o urejanju prostora. Neskladje med implicitnimi in eksplicitnimi vrednotami je lahko vir konfliktov na ravni javnega (skupnega) odloča- nja, različni deležniki imajo namreč lahko iste eksplicitne (vsi se javno zavzemajo za isti cilj) in različne implicitne vrednostne hierarhije; pri dejanskem odločanju zato eni dajo prednost eni, drugi pa drugi odločitvi. Hierarhična struktura in vrednostni sistemi. Hierarhijo vre- dnot v besedilu večkrat posredno omenjava; pomeni način, na katerega so vrednote rangirane in urejene v medseboj- ne skupine ter določajo naše preference pri odločanju. V psihologiji obstaja več različnih klasifikacij vrednot (npr. Hills 2002; Schwartz 2012), v slovenskem prostoru je med najbolj znanimi Muskova klasifikacija (Musek 2000). Vre- dnote, ki so sicer že same po sebi abstraktne kategorije, razporeja glede na medsebojno podobnost in različne rav- ni abstraktnosti. Tako npr. Musek (2000) vrednote na prvi ravni (npr. dolgo življenje, red, mir, ljubezen, sloga, svo- boda, znanje, narava, napredek, uspeh) združuje v manjše Glasnik SED 65|1 2025 34 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina število vrednotnih kategorij, te pa se še naprej združujejo v vrednotne tipe, ki jih na najvišji ravni loči v dve skupi- ni: apolonske in dionizične (za podrobnejšo razlago glej Musek 2000). Posamezniki ali skupine se med seboj razli- kujejo tako glede ranga posameznih vrednot (v eni skupini je npr. sloga pomembnejša od uspeha, v drugi pa ravno obratno) kot tudi njihove strukture (družinske vrednote se lahko npr. v eni skupini povezujejo s tradicijo, v drugi pa z intimnostjo in ljubeznijo). Na vrednotah in vrednostih utemeljen pristop Po analizi pojmov ugotavljava, da pojem vrednost oprede- ljuje lastnosti dediščine kot dobrine ali artefakta (naj si bo snoven ali nesnoven), medtem ko se pojem vrednota pove- zuje predvsem s pojmovnim svetom in z odnosom ljudi do teh dobrin. Vrednote so torej življenjska vodila in smernice, ki nam pri vsakodnevnem odločanju pomagajo tako, da da- jejo stvarem in dogodkom okrog nas vrednost in pomen. V spoznavnem psihološkem prostoru predmeti kulturne dediščine niso izolirane entitete, temveč so z drugimi ele- menti povezane v spoznavne strukture, ki so prav tako kot vrednote hierarhično organizirane. Zaradi tega predmetom kulturne dediščine pripisujemo pomene in vrednosti, ki so posledica naših vrednotnih hierarhij. Posamezni elementi kulturne dediščine (npr. kozolec, tipičen tloris stanovanjske hiše v določeni regiji, zapuščen industrijski objekt, ostrešje ali konkreten kamnit portal) postanejo predmeti našega po- menjenja in določanja vrednosti. Skladno s hierarhijo vre- dnot in z njihovo strukturo (vrednotnega sistema) tako vsa- kemu posameznemu objektu pripisujemo vrsto pomenov in vrednosti, npr. estetsko, zgodovinsko, socialno, finančno in druge. V tem kontekstu je med vrednoto in vrednostjo zelo pomembna razlika: medtem ko je vrednota lastnost subjek- ta (ljudi oz. tistega, ki vrednoti) in je kategorialna (neštev- na), je vrednost lastnost objekta (predmetov oz. tega, kar je vrednoteno) in je vedno števna oz. povezana s količino. Zato vrednost lahko, vrednote pa ne moremo razumeti na dimenziji več – manj. Ugotavljava, da je angleška terminološka dvoumnost izziv za slovenske prevode, še zlasti očitno je to tudi pri prevodu aktualnega pojma values-led approach. Pričujoča razprava nam ponuja potencialno razrešitev slovenskega prevoda tega pojma. Ker pristop stremi k prepoznavanju vseh vre- dnosti dediščine, ki izhajajo iz vrednot vseh deležnikov, je njegov najbolj smiseln (čeprav rahlo zapleten) prevod ‚na-vrednotah-in-vrednostih utemeljen pristop‘. Meniva, da poudarjena dvojnost ustrezno zrcali konceptualno raz- likovanje med vrednostjo in vrednoto in za konservatorsko stroko vzpostavlja smiseln, pragmatičen in funkcionalen okvir, znotraj katerega lahko poteka tako konservatorsko delo kot tudi nadaljnja diskusija o konceptualnih vpraša- njih, povezanih z vrednotenjem kulturne dediščine. Sklep V članku predstavljava specifično slovensko »terminološko zagato« v rabi konceptov »vrednost« in »vrednota«, ki se v zadnjih vsaj dveh desetletjih uporabljata izmenično in vsaj na videz stihijsko, mestoma kot sopomenki. Zagata je še toliko očitnejša, ko pojme povežemo z mednarodnim an- glofonim svetom, ki uporablja en in edini termin za oba pojma, in sicer value. Mednarodna dediščinska in konser- vatorska stroka sicer opozarja na nujo po razlikovanju obeh pomenskih polj, za slovenski kontekst pa je ta navidezna dvojnost še prav poseben izziv – ali pa priložnost – sloven- ski jezik namreč ponuja dva termina, za vsak pojem svoje- ga – vrednost in vrednota. Ker gre za konceptualno različ- na pojma, ki lahko vplivata na dojemanje samega pomena dediščine, posledično pa na odločanje o njeni usodi, sva oba pojma poskusila razčleniti s pomočjo instrumentarija in epistemoloških izhodišč s področja psihologije. Analiza pojmov je pokazala, da so vrednote povezane s pojmov- nim svetom in odnosom ljudi do okolja in različnih dobrin, medtem ko pojem vrednosti opredeljuje lastnosti teh dobrin ali artefaktov, ki določajo njen dediščinski pomen. Poseben izziv, s katerim smo se srečali v projektu HEI-Transform in je bil povod za pričujočo razpravo, pa je termin values-led ali values-based approach, za katerega predlagamo prevod ‚na-vrednotah-in-vrednostih utemeljen pristop‘. Zgodovina diskusije o vrednostih in vrednotah, prikazana v pričujoči razpravi, kaže, da se vprašanja in odgovori o vrednotah in vrednostih na nekaterih mestih zapletajo kot gordijski vo- zel. Zdi se, da je pri razpletanju – ob pripravljenosti vseh vpletenih strok, da tako prepletanje idej slišijo in dopustijo – lahko v pomoč transdisciplinarni pristop. Zahvala Članek je nastal v okviru projekta »Dediščina za vključu- jočo trajnostno preobrazbo – HEI-Transform« (J7-4641), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije – ARIS. Viri in literatura AUSTRALIA ICOMOS: Burra Charter. Burwood, 2013. A VRAMI, Erica in Randall Mason: Mapping the Issue of Val- ues. V: Erica Avrami, Susan Macdonald, Randall Mason in Da- vid Myers (ur.), Values in Heritage Management: Emerging Approaches and Research Directions. Los Angeles: Getty Conser- vation Institute, 2019, 9–34. AZZOPARDI, Elaine, Jasper Kenter, Juliette Young, Chris Lea- key, Seb O‘Connor, Simone Martino, Wesley Flannery, L. Sousa, Dimitra Mylona, Katia Frangoudes, Irène Béguier, Maria Pafi, Ar - turo Silva, Jacob Ainscough, Manos Koutrakis, Margarida Silva in Christina Pita: What are Heritage Values? Integrating Natural and Cultural Heritage into Environmental Valuation. People and Nature 5, 2022. CHITTY , Gill: Introduction: Engaging Conservation – Practising Heritage Conservation in Communities. V: Gill Chitty (ur.), Heri- Glasnik SED 65|1 2025 35 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina tage, Conservation and Communities. Engagement, Participation and Capacity Building. Abingdon: Routledge, 2017, 1–14. COURT, Sarah, Eugene Jo, Richard Richard, Mizuki Murai in Riki Therival: Guidance and Toolkit for Impact Assessments in a World Heritage Context. Rome: ICCROM, 2022. CJVT KOLOKACIJE: Brez vrednot 2024; https://viri.cjvt.si/kolo- kacije/slv/headword/9698, 15.11. 2024. CURK, Iva: Definicije iz metodologije varstva spomenikov. Ve- stnik, 1977, 6–24. FRAN: Vrednota, 2024; https://fran.si/iskanje?View=1& Query=vrednota, 15. 11. 2024. HARRISON, Rodney: Heritage: Critical Approaches. Abing- don-New York: Routledge, 2013. HEI-TRANSFORM: O projektu, 2022; https://itd.fa.uni-lj.si/sl/ hei-transform/o-projektu/, 18. 4. 2025. HILLS, Michael D.: Kluckhohn and Strodtbeck’s Values Orien- tation Theory. Online Readings in Psychology and Culture 4/4, 2002, 1–14. HITLIN, Steven in Kevin D. Pinkston: Values, Attitudes, and Ide- ologies: Explicit and Implicit Constructs Shaping Perception and Action. V: John DeLamater in Amanda Ward (ur.), Handbook of Social Psychology. Dordrecht: Springer Netherlands, 2013, 319– 339. HOHNEC, Tanja (ur.): Priročnik za vrednotenje kulturne dedišči- ne za določitev varstvenih območij dediščine. Vestnik XXX, 2023. KISIĆ, Višnja: Governing Heritage Dissonance: Promises and Realities of Selected Cultural Policies. Amsterdam: European Cultural Foundation, 2016. MASON, Randall: Values and Sustaining Heritage. V: Kalliopi Fouseki, May Cassar, Guillaume Dreyfuss in Kelvin Ang Kah Eng (ur.), Routledge Handbook of Sustainable Heritage. Abing- don: Routledge, 2022. MAYER, Erin: The Culture Map. New York: Public Affairs 2015. MCLELLAND, David C.: How Motives, Skills, and Values De- termine what People do. American Psychologist 40/7, 1985, 812– 825. MUSEK, Janek: Psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy, 2000. PIRKOVIČ, Jelka: Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega var- stva v Sloveniji. Vestnik XI, Ljubljana, 1993. PIRKOVIČ, Jelka: Vrednotenje kulturne dediščine. Varstvo spo- menikov 29, 1987, 29–39. PRA VILNIK o konservatorskem načrtu, Uradni list RS 66/09, 4. avgust 2009. PRA VILNIK o seznamih in zvrsteh dediščine in varstvenih usme- ritvah, Uradni list RS 102/10, 7. december 2010. SCHWARTZ, Shalom H.: Value Priorities and Behaviour: Ap- plying a Theory of Integrated Value Systems. V: Clive Selig- man, James M. Olson in Mark P. Zanna (ur.), The Psychology of Values, The Ontario Symposium, Vlimue 8. London: Psychology Press, 2013, 1–24. SCHWARTZ, Shalom H., Jan Cieciuch, Michele Vecchione, Eldad Davidov, Ronald Fischer, Constanze Beierlein, Alice Ra- mos, Markku Verkasalo, Jan-Erik Lönnqvist, Kursad Demirutku, Ozlem Dirilen-Gumus in Mark Konty: Refining the Theory of Ba - sic Individual Values. Journal of Personality and Social Psychol- ogy 103/4, 2012, 663–688. SCHWARTZ, Shalom H.: An Overview of the Schwartz Theory of Basic Values. Online Readings in Psychology and Culture 2/1, 2012, 1–20. SCHWARTZ, Shalom H.: Basic Individual Values: Sources and Consequences. V: Tobias Brosch in David Sander (ur.), Handbook of Value. Perspectives from Economics, Neuroscience, Philoso- phy, Psychology and Sociology. Oxford: UK, Oxford University Press, 2016, 63–84. SMITH, Laurajane: Uses of Heritage. London in New York: Rou- tledge, 2006. SMITH, Stacie Nicole: Consensus Building for Cultural Heritage Place Management. V: David Myers, Stacie Nicole Smith in Gail Ostergren (ur.), Consensus Building, Negotiation, and Conflict Re- solution for Heritage Place Management. Los Angeles: The Getty Conservation Institute, 2016, 24–64. SVET EVROPE: Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, 27. oktober 2005; http://www.sve- tevrope.si/sl/dokumenti_in_publikacije/konvencije/199/, 15. 11. 2024. WETHERELL, Margareth, Laurajane Smith in Gary Campbell: Introduction – Affective Heritage Practices. V: Margareth Wethe- rell, Laurajane Smith in Gary Campbell (ur.), Emotion, Affective Practices, and the Past in the Present. New York in London: Rou- tledge, 2018, 1–21. WIJESURIYA, Gamini, Jane Thompson in Christopher Young: Managing Cultural World Heritage. Rome-Paris: ICCROM-ICO- MOS-UNESCO, 2013. WIJESURIYA, Gamini: Evolution of Conservation Approaches: Embracing a People-Focused Approach. Antropología. Revista Interdisciplinaria del INAH 12, 2022, 75–86. ZNKD – Zakon o naravni in kulturni dediščini, Uradni list SRS 1, 13. januar 1981. ZUPANČIČ, Marko, Boris Deanovič in Mateja Kavčič: Enotna metodologija za izdelavo konservatorskega načrta. Ljubljana, ZVKDS, 2007. ZVKDS – Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS 7, 15. februar 1999. ZVKDS-1 – Zakon o varstvu kulturne dediščine Slovenije, Ura- dni list RS 16/08, 15. februar 2008. ZVKS – Zakon o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji, Uradni list LRS 26, 12. oktober 1961. ZVKSNZ – Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, Uradni list LRS 22, 10. julij 1958. ZVKSPZ – Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS 23, 25. maj 1948. Glasnik SED 65|1 2025 36 Razglabljanja Neža Čebron Lipovec in Matija Svetina Values: Contemplation on the use of Fundamental Concepts in the Interdisciplinary Work of the Conservation Profession The international conservation literature uses the English term “value” to refer to two distinctly different concepts, for which the Slovene language has two different terms – vrednota and vrednost. The English term itself has two meanings: the first me- aning is related to the subjective perception of the significance of heritage and represents a moral category; while the second meaning of the term value is related to the evaluation or assessment that different stakeholders attach to a particular element of cultural heritage on the basis of its significance. The confusion has moved from English professional terminology to Slo- venian terminology, where the term vrednota seems to be used in both senses: to denote subjective meanings and to quantify these meanings, thereby introducing confusion into professional terminology. The main question of the present article is what is vrednota and what is vrednost; what is the conceptual difference between them; and what could such clarification bring to the conservation profession, both at the theoretical and practical level. We seek an answer by drawing parallels between some fundamental concepts in the field of conservation and psychology. The discussion proved necessary in the context of the ongo - ing transdisciplinary project HEI-TRANSFORM, which is dedicated to integrating the internationally established values-led approach into the Slovenian context, for which a clear terminology is essential. An analysis of the legal bases over time, as well as the usage in Slovenian professional guidelines, shows that in the older professional texts the use of the concept vrednota (value as subjective principle) was clearly separated from the use of the concept vrednost (value as a quantifiable quality), but confusion started to appear from the end of the 1990s onwards. In order to clarify the Slovenian terms, we refer to the conceptual differences within the English term “value”, which coincides with the meanings of the Slovenian terms vrednota and vrednost. We define vrednote as life guidelines that are internalised and emotionally accepted and help people to make both everyday and major life decisions; in the case of heritage, values are those moral guides on the basis of which we recognise assets from the past as worth preserving. Vrednost, on the other hand, is a characteristic the we ascribe to (concrete) heritage resources based on our values. We thus ascribe significance and values to objects of cultural heritage based on our values (as moral categories) and hierarchies of these values. The present discussion offers a potential solution to the Slovenian translation of this concept: since the approach aims at identifying all the values (vrednosti) of heritage, derived from the values (vrednote) of all the stakeholders, its most reasonable (even if slightly compli- cated) translation is “na-vrednotah-in-vrednostih utemeljen pristop”.