DEMOKRACIJA
Leto IV. - Štev. 31
Trst - Gorica 4. avgusta 1950
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Pravica pesti
'Gospod Diego de Castro, pisec načelnih protislovenskih člankov demokrščanskega glasila »Giornale di Trieste« je naš preizkušeni »prijatelj«. Mnogo žolča je že steklo skozi njegovo pero. Toda z uvodnikom, ki ga je napisal za sobotno številko »Giornale di Trieste« (22. t. m.) pod naslovom »II bilingui-smo« je napravil krepak korak naprej. Bistro in jasno je povedal vsem Slovencem, da Italijanov ne sme voditi pri izvajanju njihove politike do Slovencev nobeno načelo pravice ali morale. Nad vsem naj vlada samo neomejeno pravo večine, ki lahko svobodno izvaja svoje hotenje.
Na živce mu gredo slovenski protesti proti Ukazu 183, ki je dovolil uporabo slovenščine samo v okoliških občinah, kjer tvori slovenski živelj nesporno absolutno večino, medtem ko jim ni priznal. te pravice v občinah, kjer so v manjšini. Jezi ga, ker smo nezadovoljni s ponižujočo Palutanovo okrožnico, ki zapostavlja naš jezik celo tam, kjer so ga priznali zavezniki. Po mišljenju gospoda Diege de Castra so vsi slovenski ugovori proti tema dvema aktoma oblasti navadna demagoška politična špekulacija, v kateri tekmujejo vse tri slovenske politične skupine, da bi iz nje izbile čim večje strankarske koristi.
. Naj se gospod Diego de Castro postavi za trenutek v našo kožo. Ce bi nekdo uporabljal isto mero, kakršna služi za postopanje s slovenščino, slučajno za italijanščino, ki ibi jo v taki poniževalni obliki dovolil samo v večinsko italijanskih občinah v Trstu in Miljah, medtem ko bi ta isti jezik popolnoma prepovedal n. pr. na Nabrežini, kjer so Italijani v manjšini, ali bi potem gospod Diego de Castra molčal? Ali bi bil zadovoljen s tem, ako 'bi nekdo njegove upravičene ugovore označil za »demagoško politično špekulacijo« kakor to izhaja iiz njegovega članka?
Toda gospodu Diegu de Castro ni dovolj, da je naš postopek samo o-žigosal. On gre še dalje. Potem ko ■ugotovi, da je bil Ukaz 183 »popol-.. noma človeški, ker je dovolil Slovencem tržaške okolice, da smejo uporabljati svoj jezik«, predlaga kazen za te nezadovoljneže, ki se ne zadovoljijo z mrvico, katero so jim gospodje vrgli s svoje mize.
Kakšno je njegovo tolmačenje? Ukaz 183 uveljavlja po njegovem v naših krajih načelo dvojezičnosti. Dvojezičnost pa je predvidena šele v Stalnem statutu Svobodnega tržaškega ozemlja, ki še ni stopil v veljavo. Zato je Ukaiz 183 in s tem tudi uporaba slovenščine v o-koliških občinah popolnoma nezakonita, ker nasprotuje členu 10. Za-' časnega, sedaj veljavnega statutta, ki pravi: »Obstoječe uredbe in zakoni bodo ostali v veljavi, razen v kolikor jih ne bi guverner ukinil ali preklical«. Guvernerja pa še ni. Zato ne more po tem tolmačenju nihče izpreminjati prejšnjih italijanskih zakonov, pa naj bodo še tako krivični in nedemokratični. Lepa logika in še lepša bodočnost, ki naj (bi nas po tej logiki čakala! Ponovno smo že dokazovali vso napačnost takega tolmačenja mirovne pogodbe in svojih dokazov ne bomo na tem mestu ponavljali. Skoda, da ne tolmačijo zagovorniki italijanskih interesov tako ozkosrčno tudi tistih določil mirovne pogodbe, ki govore n. pr. o volilni pravici in še marsičem podobnem. Toda to ne' bi bila voda na njihov mlin. Ni res, gospod Diego de Castro?
Z Ukazom 183 so nam torej zavezniki po njegovem dali več nego so obvezani. In sedaj pride grožnja: »Ce bi se sramotilna kampani-ja nadaljevala, potem si bomo dovolili svetovati občinskemu svetu (tržaškemu, op. ur.),, naj razmisli, ali ne bi bilo primerno, da zahteva pri zaveznikih v imenu večine ukinitev Ukaza 183.« Prav lepo! Sedaj vsaj ne bo nihče več tajil, kdo so tisti, ki prišepatavajo zaveznikom razne protislovenske poteze! Sami so se potrkali po prsih.
Gospod Diego de Castro potoči za tem kar v -naprej nekaj krokodiljih solz, »za uboge kraške kmetiče, ki jih niti ne zaničuje, niti ne želi tlačiti«, ki bodo na 'ta način izgubili pravico, da bi v svojih občinah govorili v svojem materinem jeziku. Toda to bo krivda slovenskih političnih voditeljev. Italijanska večina se ne ho dala terorizirati od strani manjšine. Večina ne bo odgovorila z lažmi in obrekovanji (vse kar pride iz njenih ust je namreč sama zlata resnica, pač zato, ker je večina!), temveč z »demokratičnimi sredstvi, ki jih ji je dala v roke volja naroda«.
In kakšna so ta demokratična sredstva? Volja večine! Ni drugih načel. Ker je večina večina, lahko napravi vse, kar hoče In vse je
Odločilni trenutki
i
Druga pehotna in prva mornariška divizija Združ. držav sta se izkrcali na Koreji. - Prvi poraz sovjetskega zastopnika v Varnostnem svetu
Boji na Koreji so prešli v svoje odločilno obdobje. Umikanje ameriških čet, ki ,je imelo doslej namen zadrževati sovražnikovo napredovanje vse do prihoda izdatnejše pomoči, ki smo jo tudi mi napovedali za prve dni avgusta meseca, je končano. Ameriške čete, ki predstavljajo danes na Koreji še vedno edine suhozemne oddelke policijske sile Združenih narodov, so dosegle skrajne meje svojega mostišča pri Fusanu. Vsako umikanje s teh položajev je nevarno. To je obroč, katerega je treba braniti, da se o-hrani prostor, iz katerega naj bi bila po prihodu ojačenj izvršena u-spešna ofenziva.
Tega dejstva se dobro zavedajo tudi Severni Korejci. Vedo, da tečejo v tej tekmi za čas zadnje minute. Ako zdrže ameriške čete par dni, dokler nastopijo ojačenja, ki se sedaj izkrcavajo, potem bodo morali napadalci plačati svoj račun. Zato pritiskajo komunisti z vso silo, ne meneč se za žrtve, saj imajo za seboj velik rezervoar azijskih ljudstev, za katere je itak Stalin dejal, da je treba njihovo število znižati za kakih sto milijonov. Kje je lepša prilika za tako znižanje, kot pa prav take obupne ofenzive kakor jih izvajajo sedaj severno).o-rejske čete?
Po podatkih se branijo tri ameriške divizije, s katerimi praktično razpolaga danes na bojišču Muc Arthur, kar pred sedmimi severnokorejskimi divizijami. Ameriške čete so utrujene, nimajo ne počitkov, ne izmenjave. Vedno so v prvi bojni črti. Njihove vrste so po dolgih bojih razredčene, oborožitev je u-trpela precejšnje izgube. Vsa pota v domovino, od koder prihajajo nadomestila in pomoč, so dolga ter zamudna. Severnokorejske divizije pa so močne, dobro oborožene, vse izgube krijejo hitro iz virov in skladišč bližnjega zaledja. To hitro nadomeščanje in izpopolnjevanje velja tako za vojake kakor za orožje, ki ga Sovjetska zveza nedvomno stavlja na razpolago z veliko širo-kogrudnostjo, saj je boj korejskih komunistov njen boj in pri tem gre za njen prestiž.
Sovražna premoč je torej očitna. S tem so vsi trezni opazovalci računali že od vsega začetka. Tako je ob početku vojnih operacij povsod tam, kjer izvede ena stranka skrbno pripravljen napad na nepripravljenega nasprotnika. Združene države niso bile pripravljene za o-brambo Koreje. Cim je prišlo do napada, so kljub temu nastopile. Poslale so na bojišče malenkostne sile, ki so jih imele na razpolago na Japonskem, in zavedale so se, da bo poteklo najmanj 40 dni predno bodo lahko prišle na bojišče nadalj-ne prve suhozemne čete iz domovine. Teh 40 dni (boji so začeli 25. junija) sedaj poteka in prav te dni so skoro že zaključena izkrcavanja
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu sporoča staršem, ki so vpisali svoje otroke v počitniško kolonijo v Repentabru, naj jih pripeljejo v ponedeljek, 7. avgusta ob 8.30 uri pred sedež društva v ulici Machiavelli št. 22, od koder se bodo odpeljali v spremstvu učiteljskega osebja na počitnice.
dveh nadaljnjih divizij, ki so jih na Koreji nestrpno pričakovali. Kljub svojim naporom sovražnik ni mogel napredovati tako hitro, da bi izkrcanje preprečil. Nove čete se sedaj zbirajo na obali in prepričani smo, da bo z njihovim nastopom na bojišču končno ustavljeno sovražnikovo prodiranje.
Položaj na južnozahodnem bojišču pri Cinjuju in Kirjeju je še vedno nevaren, čeprav je sovražnik tu trenutno zadržan. Sovražnikovo zavzetje Imčona pa resno ogroža luko Fusan. Tudi okoli Kumčona se vodijo srdite bitke.
Za letalstvo in mornarico stoje seveda stvari drugače. To so veliko bolj gibljive sile in kljub velikim razdaljam razpolaga poveljnik vojaških oddelkov Združenih narodov že od vsega začetka z absolutno premočjo tako v zraku, kakor na vodi. Ta premoč, ki jo tvorijo letala in ladje raznih držav, je v veliko podporo skromnim suhozemnim četam in na zmanjšanem prostoru, ki ga oddelki Združenih narodov sedaj branijo, bo izdatnost te pomoči še večja.
Pa še'nekaj je, kar sili Severne Korejce, da obupno poizkušajo vreči nasprotnika brez odlašanja v morje. V torek 1. avgusta je pričelo zasedanje Varnostnega sveta, kateremu predseduje v tem mesecu sovjetski predstavnik Malik. Malik bo
v	Varnostnem svetu zastopal zahteve Severnih Korejcev in njegova naloga bo tem lažja, čim večji bodo njihovi uspehi. Zato so tudi do-
bile severne čete ukaz: zmaga za vsako ceno in to v čim krajšem času! Cim večji bodo uspehi komunistične armade, tem manjša bo cena, ki jo bo morala Sovjetska zveza plačati za likvidacijo nastalega spora. Toda izgleda, da so svoj u-godni trenutek zamudile...
Na dnevnem redu zasedanja Varnostnega sveta, ki ga je predlagal Malik, sta namreč navedeni kot pr-
vi	dve točki: zastopstvo Kitajske v Varnostnem svetu in mirna ureditev korejskega vprašanja. Z napadom na Korejo je namreč Sovjetska zveza sprožila v svetu splošen val ogorčenja in posledica je, da so zahodne sile prešle k oboroževanju. To pa Sovjetski zvezi ni prav. Zato bi rada ponovno uspavala svet
v	pacifistične sanje, sama pa bi svojega mirovnega goloba kar naprej oboroževala s tanki in letali. Njena cena za končanje bojev na Koreji pa je kljub temu precej visoka: sprejem predstavnika komunistične Kitajske v Varnostni svet ob istočasni izključitvi nacionalističnega zastopnika iste države, izvedb-i volitev pod mednarodnim nadzorstvom, toda ob zasedbi komunističnih čet, v Južni Koreji, umik komunističnih čet iz Južne Koreje samo, ako bi se Korejci na volitvah izrekli proti komunistom.
Kaže, da Zahod teh uspavalnih predlogov ne bo sprejel. Kaj pomenijo volitve pod komunistično oblastjo, smo že videli. Zakaj pa ne zagovarjajo mednarodnega nadzorstva pri volitvah v satelitskih državah
v Vzhodni in Južni Evropi? Komunistični zastopnik Kitajske v Varnostnem svetu, ki bi imel kot predstavnik velesile pravico veta, bi pa še bolj omrtvil to mednarodno organizacijo, ki je komaj pričela dihati, zahvaljujoč se dejstvu, da je bil iz nje skoro pol leta odsoten sovjetski zastopnik, ki bi s svojim vetom nedvomno preprečil tudi pomoč napadenim Južnim Korejcem. Zato je sovjetski zastopnik Malik, kot predsednik Varnostnega sveta, doživel s svojo zahtevo po izključitvi zastopnika nacionalistične Kitajske svoj prvi velik neuspeh. O-sem članov Varnostnega sveta je glasovalo proti njegovemu predlogu. Podprle sta ga samo dve državi: Jugoslavija in Indija, tretji glas pa si je dal sam.
Prvi sovjetski namen je torej propadel. Komunistična Kitajska ni prišla v Varnostni svet, toda Malika to prav nič ni motilo, da ne bi tudi še naprej predsedoval seji. Izgleda, da je pozabil na svoječasno izjavo, ko je dejal, da se Sovjetska zveza ne bo vrnila v Varnostni svet, dokler sedi v njem zastopnik kitajskih nacionalistov. Najbrž je spoznal, da ga je takrat polomil.
Živimo v odločilnih trenutkih. Prav ti dnevi najbolj ogorčenih bojev na Koreji in potek zasedanja Varnostnega sveta, ki je šele prav pričelo, bodo merodajni za bodoči razvoj mednarodnega položaja. Samo s to odločnostjo bodo demokratske sile ukrotile tudi sovjetskega medveda.
Obsodbe Posebnega sodišča
za zaščito fašističnega režima se zopet Izorinlelo o Italiji
Predsednik SDZ za Italijo dr. Avgust Sfiligoj zaprt
Dne 31. julija 1950 je 'bil aretiran od karabinerjev v Gorici in odveden v tamkajšnje zapore dr. Avgust Sfiligoj, predsednik Slovenske demokratske zveze v Italiji. Aretacija je bila izvršena na zahtevo Vrhovnega vojaškega sodišča v Rimu, ki je rprevzelo likvidacijo fašističnega Posebnega sodišča, odpravljenega z zakonom št. 668 od
29.	julija 1943. Nalog za aretacijo, ki nosi podpis Gen. Maj. Luigi Len-tija, pravi, da je bil dr. Sfiligoj obsojen s sodbo Posebnega sodišča od 14. decembra 1941 na 30 let zapora, da je iprestal okoli 3 leta kaizni, da je bilo 10 let kazni odpuščene in da mora prestati še 17 let 4 mesece in 7 dni ječe.
*	* *
Odvetnik dr. Avgust Sfiligoj izvršuje že od 1. 1945 v Gorici odvetniški poklic. On je predsednik Slovenske demokratske zveze za Goriško, ki jo je z drugimi neustrašenimi borci ustanovil leta 1947. za obrambo slovenskega naroda, njegovih pravic in njegovih moralnih vrednot, bilo proti komunizmu, bilo proti italijanskemu šovinizmu. V svoji borbi za dosego teh ciljev ni nikoli prekoračil mej dostojnosti in legalnosti. Njegov odločen, umirjen, toda možat nastop je našel vedno pri treznih Italijanih razumevanje
prav. V celem članku ni niti ene besede o pravici, o dolžnosti večine, da se pokorava nekim višjim vodilom. Saj zahteva, kljub lastnemu priznanju, da je bila mrvica, ki so jo Slovenci dobili upravičena, naj se za kazen Ukaz 183 ukine. Pri tem ga prav nič več ne briga, ali je bil ta ukaz potreben in koristen. Kazen mora biti, pa čeprav bi prinesla s seboj bolečo krivico! Večina ima možnost, da to kaizsn izglasuje, zato je to »demokratično« in pravično!
Na ta način zagovarja gospod Diego de Castro ,in z njim časopis, v katerem je ta članek izšel in po politični logiki tudi stranka, ki jo ta časopis zagovarja, namesto pravice, pravo pesti. Slovenci vidimo, kaj bi nas čakalo, ako bi nam prosto gospodarili ljudje takega kova. iTo surovo poudarjanje pravic večine, ki ne priznava nobenih omejitev izhajajočih iz načel resnične demokracije, enakopravnosti in narodne samobitnosti ter časti je pojav vreden, da si ga zabeležijo tudi zavezniki in svetovna javnost, da bodo dodobra spoznali duh, ki preveva italijansko sredino, v ka-
teri se moramo v toliki meri zapostavljam boriti za svoje osnovne pravice.
Tržaška italijanska gospoda se je preveč navadila, da je treba Slovence samo tlačiti ter ji nikakor ne gre v glavo, da lahko tudi kaj zahtevamo. Cim se ne zadovoljimo z vlogo svetopisemskega Joba, ki je udano pobiral odpadke z gosposke mize, pa ■ nam že grozi z bičem in represalijami. S tem ne brani italijanske kulture, ki bi ji bilo širokogrudno postopanje s Slovenci samo v ponos, saj ji od tod ne grozi nobena nevarnost, temveč predvsem svoj gospodujoči položaj na vodilnih mestih v vsem tržaškem življenju. Zato je tako sebična, slepa in kratkovidna.
Kdaj bo odgovorna Zavezniška vojaška uprava potegnila ves nauk iz igre, v kateri se je dala tolikokrat izkoristiti? Ali je bilo dosedanjih pet let še premalo, da bi iz-pregledala to nenehno borbo za nadvlado prava pesti večine nad pravom pravice in demokracije, ki ga ta večina še vedno ne mara priznati?
in tudi odobravanje.
Dr. Sfiligoj je bil obsojen na 30 let ječe v zloglasnem procesu, ki ga je inscenirala OVRA po nalogu Mussolinija leta 1940 proti slovenskemu narodu na Primorskem in proti Jugoslaviji le zato, da -»Dra-viči oborožen napad na Jugoslavijo, ki ga je Mussolini že pripravljal in potem 6. aprila 1941 tudi izvršil. Vso preiskavo v tem značilnem procesa je vodil v -Trstu tedanji šef OVRE za Julijsko krajino dr. Lo Castro. Pred fašističnim Posebnim sodiščem, ki je v Trstu držalo svoje razprave, je fašizem spravil 60 Slovencev vseh slojev. Kaj je bilo prav za prav glavna krivda in obtožba teh preganjancev, pove v uvodu (stran 6) razsodba sama, ko navaja, da so obtoženci tvorili »nevarne organizacije, ki se niso omejevale samo na širjenje i-dej, ampak da so pripravljale med slovensko manjšino, podložno Italiji, oboroženo vstajo, ZATO, DA ZRUŠIJO FASISTICNI REŽIM, KI JE BIL, KOT GOVORE, ODGOVOREN ZA ZATIRANJE IN SUŽENJSTVO« (»per poter abbattere il re-gime fascista che, dicevano, respon-sabile di un preteso stato di oppres-sione e di schiavitii«). Tedaj izvor, namen in cilj vsega delovanja in nehanja obtožencev in njihovih organizacij je bil: ZRUŠEN JE FAŠISTIČNEGA REŽIMA.
Dr. Sfiligoj je bil obsojen zaradi organiziranja dijakov na Goriškem, zaradi sodelovanja s slovenskim odborom v Trstu in. Narodnim svetom. Poleg tega je bil še obsojen, da si je preskrbel v svrho špiona-že vesti, ki se niso smele razširjati, in samo za ta zločin mu je bila naložena kazen 15 let. Dr. Sfiligoj pa ni bil kriv špionaže! Na podlagi izmišljenega pamfleta soobtoženega Antona Ščuke, češ da je dr. Sfiligoj 1. decembra 1939 govoril z jugoslovanskim konzulom v Trstu o nekih utrdbah ob jugoslovanski meji, je bil dr. Sfiligoj spoznan kriv zločina razširjenja prepovedanih vesti, ker ni sodišče upoštevalo, da je Ščuka vse te obdolžitve pred razpravo preklical in da dr. Sfiligoj 1. decembra 1939 sploh ni bil v Trstu, ampak v Gorici, kjer je imel razpravo na sodniji v zade-
vi	Dal SoJlio proti Rizzatto.
Dr. Sfiligoj je že v zaporu v Ci-vitavecchia z vlogo na ministrstvo od 23. marca 1943 zahteval revizijo zloglasnega procesa in priložil 33 listin v dokaz svoje nedolžnosti. Fašizem je bil zrušen 25. julija 1943 in vloga dr. Sfiligoja ni bila
nikoli rešena.
*	* *
Aretacija dr. Sfiligoja, ki je zlasti v zadnjih letih posvetil vse svoje delovanje organizaciji slovenskega demokratskega pokreta na Goriškem in ki se je z vso svojo odločnostjo uprl komunističnemu nasilju in podjarmljenju slovenskega naroda, je .osupnila vse slovenske demokrate na Goriškem in na Svobodnem tržaškem ozemlju. Osupnila nas je tem bolj, ker je mogel doslej dr. Sfiligoj nemoteno izvrševati skozi pet let svoj odvetniški poklic brez preganjanja in težav.
Dr. Sfiligoja so preganjali fašisti, preganjali so ga nacisti in končno še komunisti. Ali je modro in prav, da meče rimska vlada ravno sedaj, ne da bi bila poprej rešila vloge dr. Sfiligoja od leta 1943 za revizijo onega monstreprocesa, tega moža v zapor zaradi njegovega delovanja, ki je imelo edini cilj zrušiti fašistični režim?
Zalibog do 25. julija 1943 se je fašistični režim pravno in dejansko istovetil z italijansko državo in je upravljal ter izrabljal vso njeno oboroženo silo, da se ohrani na vladi. Zato je težka zmota hoteti danes razlikovati med borbo proti fašističnemu režimu in borbo proti fašistični Italiji v dobi pred padcem fašizma ter po sedmih letih svobode goniti zopet v ječo državljane, iker niso še prestali vse kazni, naložene jim od Posebnega sodišča.
Ukrep rimske vlade za aretacijo dr. Sfiligoja je tem bolj obžalovanja in obsodbe vreden, ker rimska vlada dobro ve, kakšne metode se je zloglasno fašistično Posebno sodišče posluževalo in s kakšno površnostjo je pošiljalo obtožence v smrt in v 30-letne ječe. Sedanja rimska vlada tudi dobro ve, da so teile vse sodbe Posebnega sodišča po pojmih zdrave demokracije sramota ‘za pravico in nadvse krivične, ker so bile narekovane od fašističnih vidikov.
Zato upravičeno pričakujemo, da bo rimska vlada takoj popravila krivico, ki jo je prizadejala dr. Sfiligoju, vsemu slovenskemu narodu in vsemu demokratskemu svetu, s tem, da je pričela kratko in malo po sedmih letih izvrševati sodbe režimskega Posebnega sodišča, ne da bi se pobrigala in ugotovila, ali je bil obtoženec kriv ali nedolžen. »Fiat justitia ne pereat mundus«, je načelo vsake moderne pravne države. Ali hoče Rim to geslo zavreči?
I Od srede  do srede.
26. JULiUA: Tudi Anglija je skle-nila odposlati svoje čete na Korejo.
— V svojem poročilu kongresu pravi Truman, da je proizvodnja Združenih držav doi-asla vsem potrebam. — Na Koreji pritiskajo rdeči posebno na jugozahodnem delu fronte, ali odpor južnih čet postaja vse trši. Se trdnejši je odpor južnih na vzhodnem odseku. — Delna mobilizacija angleške mornarice na Daljnjem Vzhodu. — V Belgiji se širijo protestne stavke in ponekod je prišlo do spopadov med kraljevimi pristaši in njegovimi nasprotniki. Položaj v državi postaja vse napetejši.
27. JULIJA: Sovjetska zveza prekinja bojkot ter se vrača v OZN. S prvim avgustom prevzame Malik predsedstvo Varnostnega sveta. — Po mnenju Churchilla Sovjeti še nimajo atomske bombe in zato še ne kaže izgubiti upanja na mirno ureditev odnosov. — V letalski nesreči ob japonski obali so med drugimi poginili štirje časnikarji. — Mac Arthur je obiskal fronto na Koreji.
— Nasproti vestem nekaterih listov, da namerava Jugoslavija spremeniti svoje stališče do korejskega vprašanja, zatrjuje glasnik vlade, da vztraja pri stališču, kakor ga je obrazložil Bebler pred Varnostnim svetom. — Vspopadih med demonstranti in policijo je v Bruslju bilo okrog 50 ranjenih, med njimi nekaj težko ranjenih.
28. JULIJA: Zahodni tisk ugiba o ruskih namerah v Varnostnem svetu, ruski tisk pa seveda molči. — Na Koreji so rdeči sprožili novo splošno ofenzivo na celi fronti z namenom, da likvidirajo mostišče okrog Fusana in južne čete vržejo v morje. Južne čete pa prožijo trd odpor in pričakujejo ojačanj. — Anglija vpoklicuje kontingente rezervistov. — Demonstracije v Belgiji se stopnjujejo in Valonci pri-pravljajo baje separatistično vlado-
Avtostrada Zagreb-Beograd, ki 'meri 392 km, je Sila Izročena prometu.
29. JULIJA: Predsednik republike Einaudi je sklical sejo Vrhovnega obramlbnega sveta, ki bo sklepala o merah in ukrepih za ojačenje o-brambne sposobnost Italije. — Svetovni tisk nadaljuje z ugibanji o ruskih naklepih v Varnostnem svetu. — Na Koreji besni ofenziva rdečih. Na jugozahodnem odseku se je obramba nekoliko umaknila, na. osrednjem in vzhodnem odseku pa je odbila vse napade. Kakor vse kaže bi rdeči hoteli izsiliti odločitev. — Zavezniški visoki komisarji so v načelu odobrili ustanovitev policije, ki bo na razpolago ;vladi Zahodne Nemčije. Policijski zbor naj bi štel približno 10.000 mož. — V Bruslju je bilo proglašeno obsedno stanje in tudi nekaj drugih mest je zasedlo vojaštvo, ali položaj postaja vedno resnejši.
30. JULUA: Govore o miru in svobodi, a hočejo uničiti i eno i drugo, je rekel Attlee o Sovjetih.
— Zastopniki zahodnih sil ne bodo dopustili, da bi Sovjeti v Varnostnem svetu vprašanje sprejema rdeče Kitajske povezali s korejskim vprašanjem. — Bitka na Koreji se nadaljuje z nezmanjšano silo. O-bramba vztraja in s protinapadi odbija prizadevanja rdečih. — V Belgiji pričakujejo usodnih odločitev; predsednik socialistične stranke Spaak preti s civilno vojno.
31. JULIJA: Sovjetski delegat Malik je predložil dnevni red seje Varnostnega sveta. Uro pred njim pa je ameriški delegat Warren Austin predložil resolucijo, ki ima prednost pred Malikovim predlogom. — Ameriški kongres je sprejel določbo, po kateri so nakazila pomoči iz sklada ERP-a vezana na vojni doprinos države koristnice. — Pritisk rdečih na mostišče Fusan traja z nezmanjšano silo. Kljub o-gromni številčni nadmoči napadalcev se južne čete drže in so se samo na nekaterih mestih umaknile na nove položaje. — Mac Arthur je odpotoval na Formozo na sestanek s Cang Kaj Sekom.
1.	AVGUSTA: Pri glasovanju za sprejem kitajskih komunistov v OZN je sovjetski predlog propadel z S glasovi proti 3; za sprejem so glasovale ZSSR, Indija in Jugoslavija. — Izbrana divizija ameriških mornariških strelcev se je izkrcala na Koreji; komunisti stiskajo obroč okoli luke Fusan. — V Angliji pripravljajo protikomunistične ukrepe.
— Mac Arthur in Cang Kaj Sek sta se sporazumela glede skupne o-brambe Pormoze.
M O C ZAHODA
neumestnost bojazni za bodočnost Eorope
CHARLES M. SPOFFORD, bivši ameriški brigadni general in sedanji predsednik Severnega a-tlantskega obrambnega sveta
Zahodna Evropa še vedno živi pod vplivom udarca iz leta 1940. Do ‘tedaj so državljani glavnih evropskih držav vedno mislili, da so varni za zidom svojih vojnih sil Nepričakovano se je ta utvara razblinila v nič; državni obrambni sistemi so razpadli kakor papirnati gradovi. Hitler se je sprehajal po Evropi kakor je hotel in njegovi sestanki z Mussolinijem so navdajali svet s strahom.
Mnogi zapadajo danes v podobno razpoloženje v odnosu do komunizma in sile, ki jo predstavljajo komunistične države. Pri tem pa pozabljajo, da so bili dogodki leta 1940 posledica popolne nepripravljenosti in pomanjkanja vsake tesnejše vojaške povezanosti med posameznimi državami.
Nauk leta 1940 je rodil svoje sadove. V zadnjih dveh letih se je u-vedla sprememba v obrambnih načrtih in vojaški organizaciji Zahoda; sprememba, katere se 'evropski narodi še ne zavedajo v zadostni meri.
Atlantska in Bruseljska pogodba, ki nista samo zavezniški pogodbi v starem smislu besede, temveč sta nekaj popolnoma novega, kar nima primere v zgodovini, sta že v času miru povezali 330 milijonov ljudi Zahodne Evrope v enotno mednarodno obrambno organizacijo. Ako ■primerjamo to število prebivalstva z 280 milijoni prebivalcev Sovjetske zveze in njenih satelitov, potem res ne vidimo razloga, zakaj naj >bi bil strah za bodočnost Zahoda upravičen. Poleg tega pa Zahod visoko nadkriljuje Vzhod v pogle-
du industrijske produktivnosti, tehnične sposobnosti in -znanstva sploh. Zakaj torej Zahodna Evropa obupuje? Zakaj je Evropo prevzela bojazen, da bi v primeru izbruha tretje svetovne vojne bila pregažena od Sovjetske zveize že v nekaj tednih?
330 milijonov ljudi, ki se nahajajo v atlantski skupnosti, se nima ničesar bati, če bi tvorili eno samo celoto z enotno vojsko, mornarico in letalstvom, da skupno branijo svoje meje. Toda trenutno ne tvorijo ene, temveč kljub pogodbam še vedno 1.2 držav z zelo različnimi vojnimi silami. Mnogo dragocenega časa, ki ga je sovražnik do skrajnosti izrabljal za oboroževanje, so svobodoljubni zahodnoevropski narodi izgubili s 'pogajanji in razgovori. Sila, ki jo tvorijo države atlantske -zveze, je torej šele v razvoju. Odtod izvira zaskrbljenost za sedanjost, katere pa -nima smisla razširjati tudi na bodočnost.
Razvoj atlantske zveze mora preko določenih stopenj. V prvi je treba zbrati vse vojne stane atlantskih držav, da se ustvari jedro skupne vodilne organizacije. Dejansko je to že narejeno. Druga stopnja naj bi bila v povezavi oboroževanja posameznih držav na način, da se prepreči vsaka potrata moči in da bo predvidena obrambna sila vsestransko uravnovešena. To delo je letos pričeto. Kot tretja stopnja pa naj -bi sledila sorazmerna porazdelitev stroškov evropskega oboroževanja na osnovi narodnega dohodka posameznih držav, tako, da bi si vsak narod pritrgal od svojih dohodkov sorazmerno enak odstotek, ki bi ga prispeval v korist skupne obrambe. Pod silo napetosti' sedanjega mednarodnega položaja postaja tudi ta tretja stopnja dejstvo in prav ona je predmet najvažnejših razprav na londonskem sestanku sveta Atlantske zveze.
Podobno kot Mac Arthur na Dalj-nenj Vzhodu, tako se tudi evropski Zahod danes nahaja v stiski s časom. Ako imajo odgovorni politiki dovolj dobre volje in energije ter so sposobni, da se povzpnejo iznad zastarelih predsodkov v -odnosu do raznih malenkostnih vprašanj prestiža, ljubosumnosti itd., potem bodo v tej dirki uspeli. Ko bo uresničeno sodelovanje vseh svobodnih evropskih narodov na nakazanih c-snovah, potem si bo Evropa zopet pridobila tisti občutek varnosti, čigar zguba je povzročila val uesi-mirma. Sodelovanje ;pri obrambi, u-stvaritev dejansko skupne oborožene sile svobodnih narodov Evrope je edino sredstvo, da pride do veljave ponovno vsa moč, s katero Zahod še razpolaga. Samo ta moč bo ustvarila v Evropi tisto ravnotežje sil, ki je potrebno za njen miren razvoj in za preprečitev napadalnih vojn.
Soglasni sklepi (Meniške zveze
V	Londonu se ,je sestal zadnje dni junija na svoje zasedanje svet Atlantske zveze. Zasedanja so se udeležili zastopniki zunanjih ministrov severnoatlantskih držav, predseduje mu pa ameriški zastopnik Spofford.
Svet je 28. julija izdal poročilo, v katerem pravi, da je zaradi ne-izizvanega napada na korejsko republiko povzročeni položaj dovedel do potrebe, da države Atlantske zveze pospešijo ukrepe za obrambo. Poročilo poudarja, da so namestniki razpravljali o praktičnih ukrepih za vzpostavitev obrambe Zahoda in da so soglasno sklenili določena priporočila, ki zadevajo pospešeno obrambno produkcijo.
Kakor vidimo ne javljajo ta prva poročila nobenih potankosti, toda sprejeti sklepi so morali biti važni, ako so namestniki sejo prekinili do 1. avgusta, da se lahko posvetujejo s svojimi vladami. Znano je bilo, da bodo Združene države zahtevale od svojih evropskih za-
veznikov, da pospešijo delo na izpopolnjevanju svoje oborožitve in da k tej oborožitvi sorazmerno tudi prispevajo. Edino pod tema pogojema je Amerika pripravljena nadaljevati s svojo pomočjo. Poročila pravijo, da so Združene države sklenile prispevati k evropskim vojaškim izdaitkom 3/5, medtem ko bi 2/5 morale kriti evropske države. Jzgle.da, da je bil v zadevi povišanja oborožene pripravljenosti in razdelitve stroškov dosežen načelen sporazum, saj slišimo, da je predsednik Truman že pozval Kongres naj odobri 4 milijarde dolarjev dodatnega kredita za povečanje evropske oborožitve.
Zaradi vojaške važnosti razgovorov poteka delo sveta v največji tajnosti in javnost najbrže ne bo mogla biti obveščena o potankostih sklepov. Dober znak za vzdušje, v katerem potekajo razgovori, je dejstvo, da so bili vsi dosedanji sklepi sprejeti soglasno.
Slaba letina v Jugoslaviji
Kmetje na protestnih pohodih v Beograd
Letošnja velika vročina in suša je povzročila v Jugoslaviji veliko škodo na letini. Kar ni uničila vročina so pomagale uničiti v mnogih krajih pogoste nevihte s točo. Kmetje so obupani. Zmanjšanje pridelka je moral priznati celo gospodarski minister Kidrič, ki je izjavil, da bo letošnji pridelek za približno 15 odst. manjši od lanskega. Zaradi te ga ne bodo mogla oblastva najbrže v prihodnjem letu obdržati obrokov racionirane prehrane na dosedanji višini. Prisiljene jih boflo zmanjšati.
To je neposredna bodočnost, v katero gleda danes po vsem povojnem pomanjkanju jugoslovanski potrošnik. Ze dosedanji obroki niso
niti od daleč zadostovali za vsaj skromno prehrano. Kaj bo šele, ko se ti obroki še zmanjšajo? In vse to se dogaja v nekdaj tako bogati Jugoslaviji, ki je tudi ob najs-lab-ših letinah še vedno v polni meri krila potrebe prebivalstva. Krivdo za tako stanje najbrž ne more nositi samo letina, temveč je zmanjšanje pridelka v dokajšnji meri posledica nepriljubljenosti režima. S svojimi gospodarskimi in političnimi ukrepi je ubil v kmetu voljo do dela in posledice riiso mogle izostati. Opetovano smo videli, da se celo socializirana' gospodarstva, tako 'zadruge kot krajevne ali državne ekonomije, povprečno prav nič ne dvigajo iznad
te splošne ravnodušnosti, da ne -rečemo sovraštva, s katerim spremljajo kmetske množice režimsko propagando in delovanje.
V	tem obupnem položaju pa je važno še nekaj. Srbski kmetje so se dvignili! Prvič po letu 1945. poročajo časopisi, da prihajajo iz posameznih vasi in občin v Beograd množice protestirat proti ukrepom krajevnih -oblasti.
;in prvič vidimo, da si ministri ne upajo teh množic enostavno nagnati, temveč jih sprejemajo, jih poslušajo in obljubljajo vse mogoče. Pe-rejo si pač roke na račun onih nižjih oblasti, ki ne vrše nič drugega kot samo višje naloge! Stara dvojna igra!
Krajevni organi, ki razdeljujejo na posamezne kmete in zadruge kontingente -oddaj pridelkov za prihodnje leto, so namreč vsem predpisali iste količine, kakor lani ali celo še nekaj več. Ko so kmetje to videli, so se v velikem številu podali na demonstrativne pohode v Beograd. Pot so prehodili peš. Kako mučno so delovale take molčeče delegacije, ki so štele v posameznih primerih tudi po 600 ljudi, ko so s svojim težkim korakom hodile sko‘zi razne kraje in po beograjskih ulicah, si lahko predstavljamo. Ali si ni pri tem morda marsikateri izmed sedanjih jugoslovanskih politikov mislil, da je režimu odzvonilo? Taki iznaki pač niso prijetni!
Kmetje so zahtevali, naj oblastva upoštevajo letošnjo slabo letino in naj jih ne silijo, da bi oddajali celo več kot bodo sploh pridelali. Ministri, ki so jih sprejeli, so jim obljubili, da bodo izdali ukaže, naj se njihovim upravičenim željam u-godi. V koliki meri je bilo to storjeno ne vemo. Tudi ne vemo, ali se ni morda par dni po vrnitvi v domačo vas ali pa še prej Ozna polastila vseh krajevnih voditeljev takih demonstracij in protestov. V totalitarnih režimih je vse mogoče, in koliko veljajo obljube sedanjega jugoslovanskega režima, o tem so se naši sonarodnjaki lahko že zdavnaj prepričali. Ker vedo to tudi srbski kmetje, smo lahko prepričani, da je m-orala biti presneto velika stiska. da jih je nagnala na take ne-izvestnosti polne korake, kakor so opisani protestni pohodi v Beograd. Zavedati so se namreč morali, da bodo z njimi povzročili režimu, ki stalno poroča o veliki marljivosti in zadovoljstvu, s katerim kmetje vrše svoje obvezne oddaje, zelo neprijetne nevšečnosti.
Desti s tržaškega
Nova telef. centrala v Ljubljani
V	Ljubljani končujejo stavbo nove poštne palače na Masarykovi cesti. V stavbi bo nameščena tudi nova, moderna avtomatska telefonska centrala s 4.000 številkami, ki bo skupno z dosedanjimi 5.000 številkami stare avtomatske centrale dvignila število v Ljubljani razpoložljivih telefonskih številk na 9.000. Nova centrala bo tud; avtomatsko -posredovala medkrajevne razgovore z raznimi kraji na Gorenjskem.
Centrala je nabavljena v inozemstvu, montažna dela pa bo izvršila zagrebška tvrdka »Nikola Tesla«.
Jngosl. konkurenca l tržaškem ladijskem prometu
Italijanske plovne družbe s-o zelo zaskrbljene zaradi vedno močnejšega uveljavljanja jugoslovanskega brodovja v tržaškem ladijskem prometu, posebno v zvezah z Bližnjim Vzhodom. S pristanišči Bližnjega Vzhoda je Trst' trenutno povezan s 40. rednimi progami in zanimivo je, da je 9 izmed -teh prog v rokah Jugoslovanske linijske plovidbe na Reki. Jugoslovanska mornarica se namreč ne udeležuje nobenih mednarodnih in meddružbenih pogajanj, na katerih določajo minimalne voza rine; zato lahko prosto konkurira vsem ostalim. Po objavljenih p i-datkih vije približno 20 odst. ladij, ki odhajajo iz Trsta v vzhodni del Sredozemskega morja, jugoslovansko zastavo, in rimski časopis »Giorna-le del Mare« se izprašuje, kaj še bo, ako ne bo italijanska mornarica uspešno odbila prizadevanja, ki gredo za tem, da jo izpodrinejo ne samo iz Jadranskega morja in Trsta, temveč 'tudi na daljših progah v druge dele sveta. »Giornale del Mare« smatra, da je danes ta nevarnost še omejena in majhna, toda še težje jo bo premagati, ko bo postala večja.
S svoje strani smatramo, da je promet in položaj Trsta vsekakor bolj zajamčen, ako ni izročen na milost in nemilost samo italijanskim rokam. S tem raste njegova mednarodna važnost in se jačajo temelji za njegovo mednarodno ureditev. Zato nam je tudi žal, da so doslej propadli poizkusi Avstrije, da bi si ustanovila v Trstu svojo lastno trgovsko mornarico. In nikakor ne moremo dati prav italijanskemu strahu, ki se v Trstu načelno boji vsake tuje konkurence, pa naj gre pri tem za plovbo ali industrijo.
Seja Glavnega odbora SDZ
PRIHODNJA REDNA SEJA GLAVNEGA ODBORA SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE ZA S T O V TRSTU BO V NEDELJO 6. AVGUSTA T. L. OB 9. URI DOPOLDNE V PROSTORIH ZVEZE
V	ULICI MACHIAVELLI 22-11.
IZ TAJNIŠTVA SDZ
Poroka
16. julija 1950 sta stopila v zakonski stan član Glavnega odbora SDZ Ravbar Josip iz Tomaja in Marija Rakar iz Monvraža iv Istri. Poročni obred je bil v cerkvi v Barkovljah. Novoporočencema želimo vso srečo v njunem'zakonskem življenju.
Preureditve na ribjem trgu
Pristojna oblastva v Trstu so letos ponovno razpravljala o načinu, kako bi zajamčila prebivalstvu čim večje količine rib po primernih cenah. Stalno so se namreč množile pritožbe, da so ribe predrage, ribiči pa so se na drugi strani upravičeno izgovarjali, da oni dobivajo za -ribe itak malo, pač pa, da nastanejo velike razlike pri prehodu od .ribiča na pr-odajalca. Prodajalci, ki jih je na glavni ribji tržnici preveč, morajo pač živeti od tistega prometa, ki odpade na vsakogar izmed njih in zato navijajo cene previsoko.
Na sestankih, ki so se o tem .vprašanju vršili v teku preteklega meseca pri Trgovskem oddelku Zavezniške vojaške uprave ob sodelovanju občinskih izvedencev, predstavnikov trgovske zbornice, trgovcev z ribami in potrošnikov, so bili sprejeti odgovarjajoči sklepi, ki so sedaj na poti k uresničenju. Oblastva ne bodo uradno določala cen rib v prodaji na drobno, pač pa bodo strogo omejila izvoz rib iiz Trsta tako,, da bodo Trstu vedno ostale na razpolago za krajevne potrebe zadostne količine. Del prodajalcev na glavni ribji tržnici -bodo preselili v posamezne mestne okraje in trge.
Prostore na glavni ribji tržnici bodo pa lahko zasedli oni ribiči, ki bi radi prodajali svoj plen neposredno potrošnikom. Ta-ko bo zajamčeno, da se ob tekmi med ribiči in trgovci z ribami na drobno cene ne bodo dvignile previsoko, s čimer bo obenem tudi povečana potrošnja rib, kar je posebno važno ob sedanji draginji mesa.
Ljudsko štetje leta 1951
IPo zmedi vojnih in povojnih let preureja tržaški anagrafski urad svoje kartoteke. Delo bo kmalu končano in za april leta 1951 napovedujejo izvedbo ljudskega štetja, ki naj končno -ugotovi koliko ima Trst prebivalcev. Sedaj namreč cenijo tržaško prebivalstvo na 272 - 275.000, 'toda značilno je, da ob lanskih volitvah ni 'bilo mogoče izročiti kar 15.000 volivnih legitimacij, kar jasno dokazuje, da zabeležke anagraf-skega urada nikakor ne dajejo točne slike o stanju prebivalstva. U-radniki in drugi sodelavci, katerim bo poverjena izvedba ljudskega štetja, se že sedaj pripravljajo na svoje delo. Nevarnost je, da bo tudi ta popis izvršen na način, ki naj bi .zopet pokazal čim manjše število Slovencev. V odboru, ki bo nadzoroval ljudsko štetje, najbrže ni nobenega Slovenca in zato je naša bojazen, po vsem, kar smo videli in občutili pri dosedanjih ljudskih štetjih v Trstu (glej naš uvodnik v prejšnji številki!) vsekakor upravičena.
Sprejem začasnega uradni-štva na prizivnem sodišču
Tržaško prizivno sodišče sporoča v izvezi 7, ukazom ZVU štev. 134, ki je bil objavljen v Uradnem listu 11. julija 1950 štev. 19, da je treba predložiti prošnje za sprejem začasnega osebja do vključno 25. avgusta 1950.
Prošnji na uradnem predpisanem papirju (carta legale) je treba priložiti naslednje dokumente na kol-kovanem papirju:
potrdilo o stalnem bivališču; rojstni list; nravstveno spričevalo
avtomobilska cesta „Zagreb-izrocena prometu
Betonirana »Avtomobilska cesta bratstva in edinosti«, ki veže Beograd z Zagrebom je bila izročena promefu s slovesnostmi, ki so začele dne 28. julija v Zagrebu, končale pa dne 30. julija v Beogradu. To je najmodernejša jugoslovanska cesta in zadnje čase so kominformisti tudi tej gradnji očitali, da ima važen strateški pomen in da je izdelana na zahtevo angloameriških imperialistov! Pri tem pa so najbrže pozabili, da je bila ta zveza projektirana in začeta že v stari »gnjili« predvojni Jugoslaviji. To so pozabili tudi titovci.
(certificato di buona condotta); kazenski list; zdravniško spričevalo in spričevalo o dokončanem š-tudij.u (zrelostno spričevalo srednje šole II. -stopnje, v smislu člena 10 kraljevega zakonskega odloka z dne 5. novembra 1931 štev. 1444 ali drugo enakovredno spričevalo); izjava prosilca, da ni bil skvadrist, niti »sciarpa littoria«, da se ni ‘udeležil pohoda na Rim, niti ni imel političnih funkcij med fašističnim republikanskim režimom in da ni bil v vojaških edinicah stranke (samo na navadnem papirju); morebitna prednostna spričevala.
Prosilci, ki so že predložili prošnjo na navadnem papirju, naj io zamenjajo z drugo prošnjo na uradnem predpisanem papirju (carta legale) ter naj ji priložijo manjkajoče listine in uredijo že priložene.
•Razpoložljivih mest je osem.
Licej Dante derekviriran
2e pred dnevi je bilo od vseh strani in tudi po časopisju potrjeno, da bodo s prihodnjim šolskim letom zavezniška vojaška oblastva izpraznila licej Dante. ,S tem bo po dolgem času izročena svojemu namenu najmodernejša šolska stavba v središču Trsta.
S to stavbo dobe italijanske srednje šole na razpolago 30 novih učilnic in razni deli tega liceja in njemu priključene nižje srednje šole bodo izpraznili prostore, v katerih so dosedaj prisilno gostovali.
Smatramo, da bi od na nanovo razpoložljivih učilnic morale dobiti sorazmeren de-1 na razpolago tudi slovenske srednje šole, ki se stiskajo v premajhnih in neprimernih prostorih v ulici Lazzaretto Vec-chio. Opozarjamo posebno na srednjo šolo, ki se nahaja za poslopjem Glavne pošte. Stavba je sicer starejša, toda zidana je v šolske namene in po svojem položaju bi odgovarjala potrebam višjih slovenskih srednjih šol, kamor prihaja mnogo dijakov tudi iz okolice, ker je blizju železniške in avtobusne postaje ter openskega tramvaja. Seveda bi ta stavlba lahko sprejela samo manjši del onih šol, ki se nahajajo v ulici Lazzaretto Vecchio, toda s tem bi že bilo nekaj poma-gano.
Koncert begunskega pevskega zbora
28.	julija je nastopil v srbski pravoslavni cerkvi pevski zbor' beguncev, ki stanujejo v taboriščih pri Sv. Soboti in na Opčinah. Zbor, ki ga je,vodil pevovodja Jurij Roth je pokazal veliko izvežbanost in tudi krajevno italijansko časopisje si ni moglo kaj, da ne bi pohvalilo kakovost podajanja izvajanih pesmi.
Upamo, da ni bil to njegov edini nastop in da ga bomo imeli priliko ponovno poslušati.
Nova uniforma fin. straže
Finančna straža Svobodnega tržaškega ozemlja je pred dnevi oblekla svojo novo uniformo, ki bo e-naka za vse stopnje.
Ta nova ■ elegantna uniforma se pridružuje ostalim raznih policijskih oddelkov na našem področju. Nepristranskemu opazovalcu se zdi kar čudno, kako pogosto se menjavajo uniforme na našem tržaškem ozemlju. Ali ne upoštevajo merodajni v zadostni meri, da so s tem v 'zvezi veliki izdatki? Kaj pravi k temu preračun? In mi, davkoplačevalci?
Sv. Križ
Za 70 letnico ustanovitve sveto-križke godbe je tukajšnje komin-formistično prosvetno društvo priredilo preteklo nedeljo kulturno prireditev, ki jo je pa nedosegljivi zaščitnik slovenske kulture in politični kameleon predvojne Jugoslavije tov. Just Košuta- izpremenil v pravcati komunistični miting. Po pozdravnih besedah, ki jih je z veliko muko prečita! predsednik godbenega odseka, je povzel besedo Košuta. Iz njegovih ust smo dozna-li, da je bila pač godba tista, ki je napravila red in slogo v Sv. Križu, kjer so se -na pol divji Križani pretepali in celo klali med seboj. Nadalje smo doznali, da je bila godba tista, ki je edina puntarsko kljubovala tukajšnjim fašističnim oblastnikom. Kako, tega ni vedel povedati, ker je on še pravočasno odku-ril v ono Jugoslavijo, ki ga je petem redila celo vrsto let in katero sedaj tako sovraži in prezira po nalogu njemu enakih pajdašev z juga. Mi pa, ki smo tu ostali, vemo povedati, da je bila prav godba tista, ki je vedno lepo in složno sodelovala —• in to celo brezplačno, kar ni navada pri naši godbi — na fašističnih prireditvah; kako bi pa ne, saj je večina članov godbe nosila črno srajco. Blodil je nato o Titovih fašistih in Agnelettovih belogardistih
Slovenska prosvetna matico v Trstu priredi 17. sept. svojo običajno jesensko prireditev na Opčinah
in jim preroško napovedal škoraj-šen konec. Mogoče je mož pač mislil na tiste, s katerimi se je pred in po vojni sam družil. Navzoči »fede-le milite dellidea fascista« tov. Gombacci bi vedel kaj povedati. Kaj čuda. Vroče julijsko sonce je pač tudi ubogemu Košuti seglo do možganov. Po njegovem govoru so trezno misleči domačini odhajali, ostali pa, po večini tujci so poslušali še nekaj pesmi, ki jih je nedovršeno izvajal pevski zbor. Krona vse prireditve pa je bil seveda ples, ki je trajal pozno v noč. Da ni manjkalo pri prireditvi raznih komunističnih gesel in razdeljevanje mirovnih lističev, je samo ob sebi razumljivo. Od najavljenih godb iz Nabrežine in s Proseka, se je prireditve udeležilo le nekaj njihovih članov. Prireditev sama ni uspela tako, kot so to želeli komin-formistični prireditelji, ker Ij-udje pač spregledujejo in mislijo po svoje. Tov. Košuti pa želimo boljših u-spehov pri njegovih komedijantskih nastopih in pa skorajšnjega ozdravljenja njegovih bolnih možganov.
Eni notri, drugi ven
Medtem ko Jugoslovani še vedno v velikem številu zapuščajo svojo domovino, v kateri ne morejo več prenašati totalitarnega režima, se tu pa tam še vedno najde kak kalin, ki nasede propagandi ter se skuša preseliti v ta tako lepo opisani raj. Med takimi so posebno pogosti primeri italijanskih brezposelnih delavcev, ki jim je v stiski za kruih pač dober vsak izhod.
Tako je policija dne 27. tm. pri obmejnem pregledu odkrila na strehi vagona v vlaku, ki je bil namenjen v Jugoslavijo, 23 letnega Sai-vatora Scialba, brezposelnega zidarja iz Raguse, ki se je hotel na ta način pretihotapiti v Titovino, da bi tam dobil delo.
VINSKA KRIZA?
V	italijanskem, a tudi tržaškem časopisju, zasledimo v zadnjem času pogostoma članke, ki razpravljajo o krizi, v katero je zašla italijanska vinska produkcija.
Z vinsko (trto je v Italiji zasajenega 14 odst. kmetijskega zemljišča, vinogradniški proizvodi tvorijo
11,2 odst. celokupne vrednosti italijanske kmetijske produkcije in vinogradništvo zaposluje 21 odst. vseh v poljedelstvu zaposlenih oseb.
Vinogradniki so .zaskrbljeni, kajti njihove kleti so polne neprodanega vina, a tudi statistika kaže, da je potrošnja vina zelo nazadovala. Od 124 litrov na osebo, ki so jih povprečno izpili Italijani v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, so leta 1949 nazadovali na 75 litrov. To pomeni padec potrošnje za 40 odstotkov! Kako naj potem kmet upa, da bo svoj pridelek vsaj v bodoče lahko prodal? Edini izhod je, da dovoli država, da se vsako leto večje količine vina predestilirajo v žganje. Toda to ni prava pot, čeprav so se je odgovorni činiitelji že dosedaj izdatno posluževali.
Izhod iz krize vidijo poznavalci razmer v glavnem v dveh smereh.
V	večji propagandi za potrošnjo vina, v boljši kakovosti in nižji ceni, ki naj omogoči tudi članom delav-
skih družin, da si ga lahko privoščijo svoj reden kozarček k vsakemu obedu. Kakovost bi po tem mnenju uspešno zaščitili edino na ta način, da se uvede prodaja originalnih steklenic. Drugi pa smatrajo, da je takemu vinu, kot so ga doslej pridelovali, trenutno odzvonilo. Vinogradniki st morajo prilagoditi novim časom, ki zahtevajo lahke in osvežujoče pijače. Uspehi takih osvežujočih limonad, oranžad, Ko-ka-Kol itd. naj bodo vinu kažipot za bodočnost. Po njihovem je treba ustvariti nekaj takih osvežujočih pijač na osnovi vina in kriza potrošnje bo rešena. Pri tem se sklicujejo na nekatere deloma uspele podobne poizkuse v inozemstvu, kakor tudi na star, nekdaj v Italiji obstoječ ohičaj, ko so z mešanjem vina s sokovi agrumov dobivali prav okusno in osvežujočo pijačo. Avtor nekega članka je predlagal, da bi to navado oživeli.
Po našem skromnem mišljenju se pa zdi, da vina v deželah, kjer je ukoreninjeno, ne bo nihče tako iz-lepa izpodrinil. Vsi interesirani morajo samo skrbeti, da mu z dobro kakovostjo očuvajo ugled v o-čeh kupcev in poleg tega seveda, da ga prodajajo po cenah, ki jih kupčev žep zmore.
ANGLIJA IN TRST
Vesti, ki jih prejemamo posredno po pisanju londonskega »Times«-a in po odgovornih tukajšnjih predstavnikih italijanskega nacionalizma, nam raizjasj-ujejo sicer čudno zadržanje igenerala Airey-a v tržaškem vprašanju. Anglija ima svojih skrbi v Sredozemlju in se zaradi svojih odnosov do držav Bližnjega Vzhoda, kakor slišimo, ne more odreči italijanskemu sodelovanju. Roka roko ,pare. Ako se Italija pokaže uslužno, tega ne bo storila zastonj. Za -uslugo je zahtevala in vsaj v načelu prejela protiuslugo, to je priznanje italijanskih demografskih zahtev na Svobodnem tržaškem področju (.»riconosciment-o delle esigenze dem-ografiche«).
Zapomnimo si izraz, ki ga uporablja italijanski nacionalistični tisk —- »esigenze demog-rafiche« —, to se pravi zahteve in ne pravice, zahteve napram nekemu drugemu, in ta drugi bi bili torej mi. Anglija naj bi .torej iza usluge Italije na Bližnjem Vzhodu podpirala njene zahteve in ne samo njene pravice, njene demografske zahteve napram nam. Minister Bevin nas je torej po teh vesteh izročil Italijanom. Do ut des — dam, da mi daš. Mi naj bi potemtakem s svojo kožo plačali britanske interese na Bližnjem Vzhodu. In molk ter pasivno zadržanje Angležev do naše bede in do nasilj, ki smo jim dan za dnem izpostavljeni, ter komaj -o-pazno, tako rekoč sramežljivo obsojanje italijanskih nasilnih teženj napram nam so posledica .te in take angleške povezanosti. Bevin se torej ni brez razloga na povratku s Ceylona tako dolgo mudil v Rimu. In tudi -general Airey ni zastonj tako uporno naglaševal potrebo po prikljiučenju Trsta Italiji. Povod it e potrebe je jasen: služiti ima angleškim interesom na Bližnjem Vzhodu. In tem interesom se morajo žrtvovati bodočnost Trsta in cele Srednje Evrope ter naravno naš obstanek, kajti to pomeni pooblastilo italijanskim nacionalistom, da se smejo z vso energijo lotiti politike iztrebitve Slovencev v krajih, ki so sicer že preko tisoč let v naših rokah.
Tudi pasivno zadržanje oblastva do Palutanove okrožnice, v kateri so naše pravice označene kot koncesije, ter slednjič odkrite pretnje, do katerih se je dal zavesti uvodničar Diego de Castro, ki je tako razgalil svoje popolno pomanjkanje vsakega moralističnega čuta, ko v zapovedovalnem tonu zahteva ukinitev uredbe št. 183 o dvojezičnosti, vse .to jasno kaže, da se Italijani smatrajo pooblaščene, da brez kazni gazijo naše pravice, da sredi Evrope atlantskega pakta in nove deklaracije o človeških pravicah drzno in cinično gredo preko vseh obzi-rov skladnosti in pristojnosti, postavljajoč se tako na stališče nasilnega in mračnega zakonika džungle.
Koliko se to popuščanje Anglije razlikuje od njenih plemenitih prizadevanj v korist črncev Somalije in domačinov Libije! Izgleda, kakor da so Angleži pozabili na izjavo »Gbserver«-a v nedeljo dne 10. aprila 1949, da zaradi zadovoljitve italijanskega prestiža »ne moremo mi Angleži njim proti njihovi volji izročiti domačinom, ki so toliko pretrpeli zaradi okrutnosti Italije in ki smo jih mi pozvali, da se je osvobode«. In če naj ta moralna načela veljajo za domačine Libije in Somalije se pač moramo vprašati, ali naj ista moralna načela ne veljajo tudi za nas, ki smo se, enako kot oni, na poziv Anglije v razdobju 130 let dvakrat v obupni oboroženi borbi dvignili v boj na angleški strani.
Zgodovina se rada pozablja, še prav posebno, ako je to udobno. Ne bo torej odveč, ako malo osvežimo njen spomin, kajti saj gre za naš obstanek in ker previsoko cenimo Anglijo, da bi mogli predpostavljati pri njej .tolikšno pomanjkanje moralnega čuta, kot ga razodevajo razlaganja Cammarate, Pa-lutana in nekega Diega de Castro.
Današnji Angleži se verjetno- ne spominjajo leta 1813, ko je komo-dor Hoste na svoji ladji »Bachante« in kasneje na ladji »Amphion« prispel v tržaško pristanišče ter se po borbi s francoskimi baterijami izkrcal na kopno in tu prisostvoval operni predstavi v Obč. gledališču. Ali Hoste ni bil v Trstu le v gledališču, temveč je rabil brodarjev za prenos vojske generala Nugenta v Italijo. In kdo se mu je tedaj ponudil? Naši slovenski brodarji s .svojimi ribiškimi ladjami in čolni, in sicer .tedaj, ko je bila vojska princa Evgenija Beauharnais-a še na Soči in v času, ko je bila usoda
nemške vojske še neiznana. Tedaj so se, enako kot včeraj tržaški Italijani držali pazljivo v rezervi in čakali, da bi se opredelili šele po končani vojni. In tedaj je mogel general Nugent s pomočjo angleške flote in naših brodarjev priti na nasprotno obalo Jadrana. General Nugent je tedaj čutil .toliko hvaležnosti do naših skromnih brodarjev, da si je za svoje poslednje počivališče izbral Barkovlje pri Trstu. Leta 1813 torej so se že Slovenci tržaške okolice odzvali pozivu Angležev in dali svoje ljudi in bro-dove za zavezniško stvar proti Napoleonu.
Nič čuda, ako se je to moglo po-izahiti, kajti angleška zgodovina je tako bogata, da ta neznatna epizoda iz leta 1.813 zanjo pač ne more pomeniti mnogo.
Ali, ko je leta 1943. propadla Mussolinijeva vladavina, tedaj je londonski radio v slovenskem jeziku po dva in štirikrat dnevno pozival ter so angleški avioni metali slo-
venske letake po naši kraški viso-ravni. Ali se tudi tega Angleži, ne spominjajo več? Dvignite se na italijanskega tlačitelja in ix>stali boste svobodni ljudje! In izopet se je naše ljudstvo odzvalo angleškemu pozivu in to ne samo ono iz ožje tržaške okolice, temveč tudi ono iz notranjosti in mi se ne moremo spomniti drugače kot z ganotjem one hrabre Slovenke Melite Taler, ki je v angleški službi dne 10. junija 1944 padla pod -ustaškimi streli, pa je še tik pred smrtjo pozdravila izkrcavanje zavezniške vojske v Normandiji.
Ali naj osvežimo še spomin na partizansko vojsko? Ali naj omenjamo še tisoče in tisoče naših mučenikov, naše -porušene hiše in naše požgane vasi? T-o so bile naše resnične žrtve in ne prazna besedičenja komodnih gospodov pisunov.
In končno še, kdo je pozval Slovence, da se priključijo Titu? -Tudi na to -se ne sme pozabit-i!
Mar nas morejo obsojati, ako v stiski in nevarnosti, da nas vnovič na milost in nemilost izroče našim zagrizenim in zaslepljenim nasprotnikom, apeliramo na vest Angleške, na njen čut za mednarodno moralo, na ono vest in ono mednarodno moralo, katere naši nasprotniki nikdar imeli niso? A. D.
Zaključna seja pomladanskega občinskega zasedanja v Nabrežini
Pretekli četrtek dne 27. p. m. se je vršila -zadnja seja občinskega sveta v tem zasedanju. Ker zapisnik zadnje seje še ni bil pripravljen, se je prečitalo samo izvleček istega, h kateremu je svetovalec Legiša iz Devina pripomnil, da je v jusarski zadevi -za predlog komunistov in Italijanov glasovalo le 10 svetovalcev in ne 11 kakor stoji v zapisniku. Dognalo se je, da je ,to resnično, zaradi česar bo zapisnik v lem smislu popravljen. Na tej seji so bile na dnevnem redu le slučajnosti ter se je takoj začelo s predlogi in vprašanji raznih svetovalcev. Najprej je zastopnik italijanske skupine g. Bandini podal predlog, naj bi občinski svet izvolil posebno delegacijo, ki bi se podala do princezinje v Devinu s prošnjo, da bi spet začela pomagati u-božnim ljudem naše občine kot je to že delala v preteklosti. Ali, ker so vse ostale skupine izrazile nasprotno mnenje, je predlagatelj u-maknil svoj predlog. -Naš odbornik Terčon je izrazil mnenje, da bi bil za to, da se -gre prosit, ko bi ta prošnja kaj pomagala našemu revnemu ljudstvu. Vendar pa z oizi-rom na dejanja, ki so bila izvršena v škodo princezinje v letu 1943 ter iz -ozirom na to, da se tudi slišijo glasovi, da graščinska uprava že prodaja svoja zemljišča, je brezpredmetno, da bi šli s to prošnjo do nje.
Nato je svetovalec Terčon iiz Mav-hinj podal obširnejše poročilo o stanju njegove in sosednjih vasi ter stavil različne predloge, katere naj bi občinska uprava po možnosti u-poš-tevala. V glavnem je govoril o zdravniškem ambulatoriju v Mav-hinjah, o občinski javni uri, o sna-ženju vasi, o stanju različnih cest in poti, ki peljejo v Mavhinje; dalje predlaga, da bi se faradi suše, ki preti, da bo uničila kmetu vse pridelke, občina zavzela za odpis davkov ali pa, da bi vsaj kmetski sinovi dobili možnost -zaposlitve na prihodnjih zimskih delih. Slednjič je še omenil vprašanje kmečke vojne odškodnine. Zupan je obljubil, da bo te predloge občinski odbor vzel resno v pretres. Nato je svetovalec Marizza podal več predlogov -za zboljšanje in olepšanje naše občine. Posebno pozornost je
zbudil njegov predlog, naj se izreče vsemu učiteljstvu naše občine posebno priznanje z ozirom na lepe uspehe, katere smo lahko opazovali pri vseh šolskih razstavah v naši občini.
Takoj nato je povzel besedo odbornik Gratton, ki je obsodil upravni odbor konzorcija treh občin, ki da je baje nepravilno ravnal, ko je sprejel dva -n-ova uradnika v svojo službo. Trdil je, da nista sposobna za službo, katero opravljata. Gre za dva mladeniča, Nabrežinca, ki Eta bila sprejeta eden k užitninskemu uradu kot pomožna moč za kontrolo in izterjevanje užitnine, drugi pa k tehničnemu uradu, kjer je to službo kot začasni uradnik vršil že več časa ter se je -na -tem mestu izkazal za dovolj sposobnega v zadovoljstvo višjih organov. Oba imata le to napako, da sta zavedna Slovenca in domačina. Ko bi na mesto postavili dva tujca bi občinski svetnik ne črhnil niti besedice. Po krajši živahni debati je odbornik Terčon izjavil, da vidi v tej gonji proti tema dvema mladeničema strankarsko in politično nasprotstvo in to samo zato, ker sta ta domačina Slovenca in slučajno ne spadata v rdečo družbo. Pozval je nato občinski svet naj izrazi zaupanje upravnemu odboru konzorcija, saj je ta bil izvoljen od nas samih. Ta odbor je prav iza prav samostojen ter ni dolžan dajati odgovore za svoje delovanje občinskemu svetu, ker je podvržen nadzorstvu deželnega upravnega odbora. Svetovalec Bandini je nat-o grajal delovanje tehničnega -urada, nakar je bilo navzočemu vodji našega tehničnega urada inž. Šorliju dovolj. Ves razburjen je vstal ter -ostro nastopil proti temu gospodu, ki sploh ne .ve kakšna dela in katere naloge ima občinski tehnični urad. V -znak protesta proti tem neupravičenim kritikam je inž. Sorll zapustil sejno dvorano. Zupan in tajnik sta hotela ozračje nekoliko pomiriti. Nato sta bila predložena dva predloga, prvi od odbornika Grat‘tona, naj se odboru svetuje, da obe imenovanji prekliče ter potem razpiše nov natečaj za ti .dve mesti. Drugi predlog je podal odbornik Terčon, naj se izrazi zaupnica upravnemu odboru konzorcija, ki naj pazi, da bodo uradi,
ki so pod negovo kontrolo, vestno in natančno vršili svojo nalogo. U-speh glasovanja, ki se je vršilo z listki, je bil sledeči: za prvi predlog s-o glasovali vsi komunisti in trije iz italijanske skupine, skupno 9 glasov, drugi predlog ije dobil 7 glasov, a dve glasovnici sta bili oddani prazni. Kakor pri jusarskem vprašanju tako so tudi tu naši komunisti, ki tako zelo skrbijo, da se bo naš jezik in naš narod uveljavil v javni u-pravi, tesno z nasprotniki Slovencev vrgli polena pod noge našim domačinom, ki so po dolgi dobi ,s-užnosti začeli misliti tudi na borna in skromna mesta v naši občinski u-pravi. Tu ima naše ljudstvo otipljiv d-okaz komunistične nestrpnosti. Po tem glasovanju je bila seja zaključena.
Novo tovorno letalo
»Fairc-hild A.icraft Company« je zgradila novo tovorno letalo, XC-120, ki je zelo značilno zaradi tega, ker ima odklopljiv trup, v katerega se naloži tovor: -letalo pristane, odklopi trup in priklopi nov trup, v katerem je že naložen nov tovor. Letalo ima akcijski radij 3200 km, največjo -brzino 413 km na -uro in je -opremljeno z dvema motorjema po 3250 HP, tehta 19 ton in la-hko natovori okoli 9 ton blaga. Trup je povezan z letalom s kr-ogljičnimi spahi in z gumijasto cevjo, ki napolnjena s stisnjenim, zrakom jamči za trdnost poveizave.
Nckij šteuilh iz Amerike
Ob koncu preteklega leta je število televizijskih aparatov, ki so si jih nabavile ameriške družine, pre seglo 1 milijon.
Sindakat delavcev za žensko modo (»International Ladies’ Game-ment Workers Union«.), ki bo letos obhajal svojo 50. obletnico, šteje 423.000 vpisanih članov ter je do-sedaj sklenil 11.250 kolektivnih pogodb z delodajalci.
Ameriških telefonskih aparatov je bilo leta 1907 okoli 6 milijonov, v letu 1949 pa jih je bilo že 40 milijonov.
• mm
V	letu 1949 so vode Združenih držav, ki jih regulira urad za melioracije s svojimi napravami, namakale preko 2 milijona ha površine ter proizvajale preko 18 milijard kilovatov električne energije.
NAŠE RASTLINE
NASE zdravje
Da ustreže željam in potrebam svojih čitateljev bo »Demokracija« priobčila vrsto krajših člankov o naših najvažnejših zdravilnih rastlinah. Napisal jih je strokovnjak, in priporočamo čitateljem, da si te članke izrezujejo ter shranijo. Na ta način bodo dobili koristen priročnik za uporabo domače lekarne, ki si jo lahko ustvarijo sami in brez stroškov! Njen pomen naj pojasnijo današnje uvodne besede.
Uredništvo
-I.
V	teh .naših prvih vrsticah, s katerimi pristopamo k opisu raznih domačih zdravilnih zelišč in njihove uporabe, želimo čitaitetlje opozoriti najprej -na njihov pomen.
Ne -bom trdil, da so zdravilna zelišča odločujoč faktor pri zdravljenju mnogih težkih in kužnih bolezni, kakor je davica ali Škrlatica, ali pa pri drugih nevarnih, kakor so pljučnica, meningitis, jetika ali pa vnetje slepiča, želodčni in črevesni čiri z njihovimi težkimi posledicami in še razne druge težke bolezni. Kajti sodobna medicina d-ma učinkovitejša sredstva v o-brambi proti -nalezljivim boleznim v obliki dobro delujočih serumov, v novejši dobi poleg teh še razne sulfamide in penicilin, streptomicin in .slične, ki učinkujejo uničujoče ria povzročitelje teh bolezni. Pri mnogih težkih boleznih ima še vedno odločilno vlogo oster nož kirurga. Zato me bo morda kdo vprašal, češ, kaj pa hoč(emo potem doseči z zdravilnimi zelišči?
Naš odgovor glasi:	ohranitev
človeškega zdravja ni odvisna samo od ravnokar navedenih zdravil. Kajti ta imajo svoj pomen in svojo 1 potrebo takrat, ko je .bolezen že nastopila v vsej svoji sili in nevarnosti. Ali budi ta zdravila niso vedno stoodstotno sigurna pri težkih obolenjih ali pa so včasih prepozna. Zato moramo gledati, da bolezen preprečimo, paziti moramo, da sploh ne pride do izbruha. Ravno tako moramo imeti pri rokah zdravila za bolezni lažjega značaja, in pa za one, ki nastopajo počasi in prikrito ter se šele sčasoma razvijejo v težka -obolenja. V vseh te-h navedenih primerih so nam v veliko korist ravno naša zdravilna zelišča s svojimi bogatimi zakladi.
Pred tridesetimi leti ali pa še poprej nismo ničesar vedeli o vitaminih. Vedeli pa smo, da je vzrok nastanka nekaterih bolezni, kakor n. pr. skorbuta, pomanjkanje neke snovi v telesu, ki je za zdrav razvoj človeškega telesa nujno potrebna in koristna. Sedaj vemo, da je ta snov vitamin, in sicer vitamin C. Kje pa najdemo ta vitamin? Največ ga najdemo v rastlinah, predvsem v šipku, regratu, kresi in še -mnogih drugih. In ker smo že pred stoletji dobro vedeli, da imajo rastline jako zdravilno moč, bo zopet kdo vprašal, v čem obstojajo — poleg vitaminov — in kako se imenujejo te zdravilne sile?
Odgovor ni lahek. Poznamo namreč samo ugoden učinek teh zdravilnih sil, toda sil samih ne poznamo še dovolj. Zato jih še ne moremo zaznamovati z imeni, kakor delamo to danes že pri vitaminih. Kdo bi bil n. pr. kdaj mislil, da bodo našli v plesnobni glivi (iz-tinski: Penicillium), tisto mogočno silo, ki dandanes ogroža razne vrste nevarnih bakcilov in jih po kratkem boju razorožuje!
Ako je včasih zdravnik predpisal bolniku ta ali oni čaj, se je pripetilo, -da je bolnik skeptično zmajeval z -glavo, ko si je nesel svoj čaj domov, češ, kaj le naj ta suha stvar
pomaga, saj vendar ne more imeti ničesar posebnega v sebi?! Takega nevernega Tomaža bi bilo treba peljati v živinski hlev, kjer bi videl pred jasli lepo rejeno kravico. V jaslih pa 'bi videl k-up suhe krme, sena ali otave, ki jo krava hrusta -z velikim tekom, akoravno je tej suhi krmi primešano navadno še nekaj puste slame. Od česar pa je vendar ta lepa kravica tako dobro rejena?! Od ničesar drugega nego od te suhe hrane, samo da dobiva še dvakrat dnevno navadne studenčnice za -žejo! Torej morajo biiti v tej suhi krmi skriti vsi vitamini in vse tiste snovi, ki jih še ne poznamo, ki pa so neobhodno potrebne, da se žival lahko tako dobro in zdravo razvija! Poleg vitaminov morajo biti v tej suhi travi še zakladi beljakovin, maščob, ogljikovih vodikov in drugih snovi, ki so za življenje, rast in lep razvoj mesa, mas-ti, kosti in mleka nujno potrebne.
.Sedaj .tudi neverni Tomaž ne bo več zmajeval z glavo .zaradi nevernosti, .temveč .zaradi začudenja, kaj vse nam nudi mati narava v taki
—	iza večino ljudi navidezno brezpomembni rastlini ali travi.
S takim razglabljanjem smo hoteli predočiti vrednote, ki tičijo v naših skromnih rastlinah. Treba jih je samo spoznavati in si jih prisvojiti, da služijo potem .tistim potrebam, katerim so namenjene: v blagor človeškega zdravja. Domače zdravilne rastline poznamo že skozi mnogo rodov, kljub temu pa so neopravičeno večini ljudi ostale neznane in v svoji skromnosti nevidne. Zdravniška veda jim je, kot celoti, posvečala premalo pozorn->-sti in se je njihova veljava ter njihov dober glas obdržal ponajveč med njihovimi oboževalci, preprostim kmetskim ljudstvom. Tako je bilo vse, dokler se nista v zadnjih časih zanje -začeli živa-hneje zanimati medicinska in tehnična veda.
Spoznajte torej tudi vi -te zdravilne rastline, nabirajte, sušite ter jih hranite za tiste težke dni bolezni, ko je vsaka zdravilna biljka tako dobrodošla, posebno ako je pri roki, in ko ni v bližini niti zdravnika, niti lekarne, a pomoč je nujna!
(Se nadaljuje!)
Golobi plsmonoSe in ooina
Kljub -telefonu, radiu, radarju in tisočerim drugim sredstvom, ki jih je izumi-l človeški um za sporazumevanje na daljavo, bi bilo zgrešeno misliti, da so se v pretekli svetovni vojni posluževali samo teh tako imenovanih tehničnih sreds-tev.
Ravno te dni je izšla v Londonu knjiga z naslovom »Golobi v drugi svetovni vojni«, ki opisuje malo znano zgodovino angleških vojaških golobnjakov in ki odkriva dragoceni prispevek, ki so ga dali ti -mali -operjeni pismonoše ob raznih posebnih prilikah k zavezniški zmagi.
Nad 16.000 golobov so spus-tili s padali v po nacistih zasedeni Evropi in nad 1.800 teh golobov se je vrnilo in prineslo dragocene podatke, kljub vsem protiukrepom sovražnika. Med raznimi podjetji, ki so jih izvedli ti golobi v vojaški službi, so našiteta t-udi sledeča: Neki golob je prinesel poročilo posadke -letala, ki je moralo zasilno pristati na Holandskem v oktobru 1940; William d’Orange, golob angleške vojske, je opravljal odlično svojo službo s četami, ki so jih prepeljali z letali v Arnhem; Paddy, irski golob, je prinesel važno -brzojavko z obale Normandije v rekordnem času 4. ur in 50 minut.
Josip Jurčič:
Sosedov sin_
XVII.
Popoldne je Smrekar kakor brez namena stal na k-oncu svoje hiše pod oknom tiste izbice, v kateri je njegova hči spavala.
»Pojdi sem, stara,« migne svoji ženi, ki je -baš i,z kašče prišla.
»Kaj je?« vpraša mati Smreka-rica.
»Vidiš!« pokaže mož s prstom na tla ob zidu.
»Jaz ničesar ne vidim,« odgovori mati.
»Ne? Menda si slepa. Tla so tod ra-zhojena, odpadki od zida razdrobljeni s stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat z njo. Da bi ga bil ja.z enkrat dobil! Od danes ne sme dekle več tukaj spati. Zgoraj ji postiljaj.«
Zena pokima in zamišljena odide v vežo.
Odslej sta pazila oče In mati na hčer. Ves dan je morala biti pri domu. Oče je hodil manj po trgovstvu nego poprej, in kadar je moral
kam iti, ni pozabil pred odhodom ženi zabičiti, naj bo pazna ter naj ima povsod oči.
Deklica je ti-ho opravljala vsakdanja dela. Stregla je materi in o-četu z večjo skrbljivostjo nego poprej, a govorila je malo in vesela ni bila nikdar. Z obraza ji je od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost oznanjujoča barva, žalost je bila razlita po njenem obličju.
Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila zanjo in jokala se, kadar je bila sama. Včasi se ji je mož zdel preoster, a včasi bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino srce stajala, iiZlila v jezo do — Stefana, ki je bil po njenih mislih edini kriv, da ni bilo v njeni hiši — ne miru, miru, praznote, tišine je bilo še preveč — tistega veselopokojnega stanja, ki je kraljevalo vedno na Smrekarjevem domu.
Neko nedeljo popoldne, ko so bili -šli vsi v cerkev k nauku in je S-mrekarica sama doma pri oknu sedela ter bukve vseh svetnikov in svetnic v roki držala, videla je Stefana mimo okna iti. Hitro ga pokliče v hišo.
Ko je pred njo stal, začne ga žena oštevati in zmerjati, da more biti taiko hudcfoen ter brez pameti in pomisleka -zdražbo delati v družini, pa nevednemu dekletu, ki ga ne more nikdar dobiti v zakon, z nepremišljeno ljubeznijo srce težiti.
-Dokler se mati Smreka-rica huduje, ne odgovarja Stefan ničesar. Sedi pa klopi in z eno, v ogel mize uprto roko glavo podslanja. Ko se žena umiri, spregovori on:
»Res je, mati, nepremišljena je .ta ljubezen. Jaz nisem mislil, kaj bo iz tega, niti da bi kaj bilo, niti kaj bi utegnilo biti, nego...«
»Iz glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, da te ustreli, če boš hodil še za njo.«
»T-o me ne straši, mati; mene bi ne bila veli)ta izguba, če me zdaj ustreli ta ali ta. Tudi mi ne more nihče na svetu ukazati, da bi si jo iz glave izbil. Pozabiti je ne bom mogel, dokler bom živ. Tega vendar ne rečem, da se ne bi s poti umaknil daleč proč; a ne zaradi očeta in sveta, temveč njej na lju-bav. Vi ne veste in nihče ne ve,
kaj sem trpel te dni, ko sem sliša-l, da ji je -hudo, in da sem jaz kriv tega.«
Smrekarica je videla, da je Stefan težko solzo v očesu zaltiral. To je je precej omečilo in dejala je:
»Saj ja.z ti ne rečem nič. Znam te, da si priden fant. Bog ve, kako ibi bilo, ako bi šlo pri naši hiši po moje. Ali to sam vidiš, da k nam ne moreš priti, saj znaš našega o-čeita. Jaz le ne vem, kako si mogel tako neumen biti, da si mu celo sam kaj takega pripovedoval ter vprašal ga, kar bi ti bila jaz bolj rzlepa povedala! Glej, koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. — Iz glave sl pa lahko vse izbiješ, ako hočeš. Na svetu človek vse pozabi, samo greha ne lahko. Le pameten bodi in sosedje bomo, prijatelji med seboj zmerom, kakor do zdaj.«
»Zmerom. Do danes mi niste žal besede rekli. Bolelo me je poprej, ko ste mi toliko hudega očitali, a -zdaj sem vesel, ker vidim, da sle dobri. — Jaz ne morem in si ne upam misliti, kako se mi ta reč izteče...«
»Tako se izteče, kakor se mora.«
»Včasi -sem želel, da -bi tega vašega bogastva ne bilo nič, včasi sem dejal, da bi se Franica le drugam ne možila, naj jo jaz dobim ali ne, včasi pa me popade, da me-
nim: ni mogoče in ne sme biti, da -bi jo kateri drugi dobil. Tako mi vre po glavi, vem, kaj hočem, in ne vem.«
»To ni prav; vsega tega ni treba mi-sliti! Kako drugo si iizberi, saj jih je dosti, ki te rade in lahko vzemo.« »Ljudje govore« — reče Stefan dalje — »da jaz vaše Franice iščem samo zaradi denarja, ki ga bo imela. To ni res, denar je lepa reč na sve-tu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga noben človek ne brani; ali smem povedati vam, mati, in vsem ljudem, če tudi neče nihče verjeti, jaz bi vašo Franico vzel, ako bi ji tudi moral kupiti vse, v kar se pred poroko obleče.«
»Le po umu delaj ter ne sezaj tjakaj, odkoder ne dosežeš ničesar. — Zdaj pojdi, ljudje bodo iz cerkve šli; nečem, da bi kdo vedel, da sem govorila s teboj.«
XVIII.
Ko se materino upanje, da bo sčasoma hči -zopet vesela in živahna, od dne do dne ni hotelo izpolniti, jame žene skrbeti, da ne bi deklica zbolela. Vse prija-zno prigovarjanje ni pomagalo. Razodene tedaj možu svoje skrbi.
»Le počakaj, zdravilo se že napravlja. Jaz vidim in vem, kaj manjka dekletu, zato sem že "skrbel, da bo naglo konec vsem njenim težavam,« -reče stari Smrekar.
»Kaj misliš?« vpraša žena.
»Moža ji dobiti. Vse je navedeno.
V	nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v roke in vse bode pri kraju.«
»Za križ božji! ne, le zdaj ne!« preplaši se mati.
»Zdaj, baš zdaj!«
»Bog pomagaj! Ti si včasi kakor voda! Ne da bi premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje in se ne daš...«
»Nu, kaj bi pa rada? Kaj? tl, ki si mddrejša od mene!« vpraša Smrekar malo razdražen.
»Dekle naj malo pozabi, kar je bilo, potlej...«
»To že pozabi. Jaz sem s Pogrez-nikom govoril, obljubil sem, besede ne snem, če se vsi na glavo postavite. Tako je!«
Zena previdi, da so vsi ugovori bab ob steno metan in obmolkne. Ali skrbi se ne more otresti, da bi -se utegnila ta prenagla ženitev čudno raziti.
V	nedeljo popoldne pridejo trije možje v plaščih, -znamenje, da so snubači, in sedejo pri Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov Peter, njegov oče in stric. Domačin jim prinese vina, kruha in suhega mesa na mLzo, ter govori nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd. z njimi. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo, stopi ven.
(Nadaljevanje sledi)
Pesti z Goriškega
Seja goriškega občinskega sveta z dne 25. julija
Ze oid vsega začetka je bilo jasno, da bo seja potekla v burnem ozračju. Nevidni režiserji so zbrali številne gledalce, 'ki so željno prežali na nastop našega občinskega svetovalca Rudija Bratuža.
Zupan je začel sejo in dal *v razpravljanje predlog MIS zastopnika Delpina o preimenovanju nekaterih goriškiih ulic, med njimi tudi Rooseveltovega konza. Demokrščan Beltrame si je ob itej priliki privoščil poceni šalo in vprašal tudi »slovenske demokrščane« (to je svetovalce SDZ) za mnenje glede predlagane-
ga preimenovanja. Svetovalec Bratuž je tedaj v imenu svetovalcev SDZ izjavil, da se bodo‘glasovanja vzdržali.
Zupan je nato v zvezi z interpelacijo obč. svetnika Bratuža glede opcij in domicila prečital tri strani dolgo »opravičilo«, ki naj bi do-kalzalo, da občinska ohlastva ne nosijo nobene krivde in odgovornosti zaradi tolmačenja določila 61. 3 9 mirovne pogodbe. Glede domicila se je župan spustil celo v pravno razlikovanje kraja obraita in kraja bivališča.
Pravilno tolmačenje čl. 19 mirovne pogodbe
Svetnik Bratuž je nato prosil za besedo in pojasnil naše stališče do vprašanja optantov in domicila. Dejal je:
»Vsi dvojezični državljani so i-meli pravico do opcije. Za »občevalni jezik« po čl. 19 mirovne pogodbe je treba razumeti občevalni jezik v vseh njegovih pojavih in ne samo v družinskih odnosih. Zato rešuje jugoslovanska vlada ugodno tudi opcijske izjave onih oseb, ki so dokazale, da je njihov občevalni jezik -tudi italijanski poleg slovenskega.
In kdo more zanikati, da niso Slovenci iše danes primorani uporabljati italijanščino v javnih odnosih (občina, pravosodje, finančno ravnateljstvo itd.)?
Zato je nujno, da se potrdi italijansko državljanstvo vsem onim, ki so po krivdi občinskih oblastev zamudili opcijski rok. Bili so zavedeni v zmoto, ker jim je občina priznala italijansko državljanstvo in jih tudi kot take smatrala s tem, da jih je pripustila k volitvam aprila 1948 bi oktobra 1948.
O vprašanju domicila, ki ga zahteva čl. 19 mirovne pogodbe na dan 10. junija 1040 za ohranitev •italijanskega državljanstva, je celo rimsko zunanje ministrstvo izdalo odločbo, po kateri se smatra za domicil po čl. 19 mirovne pogodbe domicil po čl. 43 italijanskega civilnega zakonika, in sicer: »Kraj, kjer je nekdo postavil glavni sedež svojih poslov in svojih koristi.«
ITo je točno tolmačenje 61. 19 mirovne pogodbe. Zato zavrača jugoslovanska vlada vse opcijske izjave, iz katerih izhaja, da je prizadeti bival dne 10. junija 1940 na sedanjem italijanskem ozemlju, če-
prav ni bil vpisan pri anagrafskem uradu. To ve goriška občina prav dobro! V tem primeru so opcijske izjave nepotrebne.
Tako so ostali italijanski državljani vsi oni, ki so dne 10. junija 1940 bivali na sedanjem italijanskem ozemlju, ne da bi morali vlagati še posebno opcijsko izjavo!
Tudi kasacijsko sodišče v iRimu je ponovno odločilo, da se dokazujejo rezidenca, domicil in bivališče nekoga tudi s pričami, javnimi listinami (»Atti notori«), listinami neobčinskih oblastev in celo z domnevami. Edinole goriška občina ni tega mnenja, ker gre očividno za priznanje italijanskega državljanstva Slovencem.
Tudi g. prefekt je izjavil, da je mnenja, da je treba v takih primerih uporabljati čl. 43 civilnega za-skonika v zvezi s čl. 19 mirovne pogodbe, rešujoč prošnje od primera do primera.
Medtem ko občina trdi, da je treba kot domicil pojmovati družinsko ognjišče, izanika, da ima gospodinjska pomočnica, ki je že več let pri določeni družini, tu svoje družinsko ognjišče.
Zares čudna logika!«
Ker je skušal župan ugovarjati na Bratuževe ugotovitve, mu je ta prečital čl. 3 navodil italijanskega zunanjega ministrstva o določbah mirovne pogodbe glede državljanstva:
»V kolikor gre za določitev domicila, se smatra, da napotiuje mirovna pogodba miselno na veljavne itailijanske zakone in torej na pojem domicila po 61. 43 italijanskega civilnega zakonika: »Kraj, kjer je nekdo postavil glavni sedež svojih poslov in svojih koristi.a
Ali je to začetek borbe proti „peti koloni“?
Bratuževe besede so izzvale na namig večinskih svetovalcev pri publiki psovke in grožnje na račun slovenskih svetovalcev. Občinski u-radnik je ceJo vpil: » Vse ob zid!« Medtem ko so navzoči prepevali »Inno di Roma«, je župan prekinil sejo. Tedaj se je Bratužu približala demokrščanska občinska svetovalka Colinelli in rekla:	»Ko bi
bila možki, bi Vas nabila!« Demo-krščanski svetnik dr. Levi je celo ugotovil, da s slovenskimi pacijen-ti prav dobro izhaja samo s tremi slovenskimi besedami in da zato nima nobenega smisla borba za dvojezičnost...
G. Bratuž je pr.i tej priliki pokazal županu spomenico o manjšinskem vprašanju, ki jo je SDZ 15. januarja 1949 poslala vladnemu predsedniku De Gasperiju v Rim in pismo tedanjega osebnega tajnika senatorja Tessitorija Da Ronca (gre namreč za Tessitorija iz dobe »Movimento friulano...«).
Občinski svetnik Digianantonio, ki je pri seji s svojim izzivalnim nastopom med prvimi' sprožil val
nemirov, je tedaj nežno priznal: »Tessitori allora era guello e oggi ha cambiato!...«, s čimer mu je prisodil krasno izpričevalo politične doslednosti... Digianantonio je tudi priznal, da so morali vzeti v Stan-drežu Slovencem eno šolsko sobo za italijanski otroški vrtec, ker občina nima potrebnih sredstev.
Ko se je seja nadaljevala, je obč. svetnik Bratuž prečital do konca svoj govor. Demokrščan Vodicer ga je nato takoj napadel trdeč, da je treba iztrebiti vse slovenske obč. svetovalce in komunistične obč. svetovalce kot petokolonaše! Komunisti so močno realigirali na Vo-dicerjeve izjave, publika pa je medtem prepevala zloglasno pesem: »Marameo — S’ciavi, ande a Salcan, qui no se parla che italian!«
Ko se je ozračje pomirilo, je dobila publika nalog, naj zapusti dvorano, kar je ubogljivo napravila, prav tako, kot je ob prihodu ubogljivo sledila nasvetom grajskih čuvarjev: »Z ighe forte, no zighe pian!...«
(Drugi del Bratuževega govora priobčimo prihodnjič.)
Tessitorijeva doslednost in resnicoljubnost
Bratuž je nato v zvezi s svojo interpelacijo glede krivične izjave, ki jo je podal v senatu v Rimu sen. iTessitori iz Vidma, ki je trdil, da v dolini Nadiže ne obstoja nobeno vprašanje slovenske manjšine in da uživamo Slovenci na Goriškem naravnost vzorno ravnanje od strani oblastev po liberalnosti, razumevanju, naklonjenosti in lojalnosti, dejal:
»Senator Tessitori je pozval k sebi člane vodstva SDZ v Italiji in jih povabil, naj sprožijo primerno akcijo za dosego zaščitnih zakonov za slovensko manjšino v Italiji, na Goriškem in v dolini Nadiže. On je namreč stremel po posebnem statutu. Naši predstavniki
so pa izjavili, da bodo poslali vladi protestno spomenico o postopanju s slovensko manjšino. Senator Tessitori je v to privolil, prosil pa je, da dobi spomenico prej na vpogled; spomenico je nato v celoti odobril. To je bilo 15. januarja 1949. Spomenica je vsakomur na raizpolago.
Kako more torej senator Tessitori trditi danes, da ni v dolini Nadiže slovenske manjšine in da uživajo goriški Slovenci naravnost vzorno ravnanje itd.?
Zahtevamo izato, da se Tessitori-jeve trditve prekličejo ali pa nam se vsaj prizna pravica do svobodnega uporabljanja slovenščine v javnih uradih, na občini, na sejah občinskega sve.ta, v peticijah itd.«
ALI ]E TAKO...?
Počitnižkii pomenek o naši šoli
Neizprosno trdi so pogoji našega obstoja. Verovali smo v novo dobo, ki bo spoštovala naše osnovne pravice, a razočaranje ni izostalo, kajti šola, naša prva in najosnovnejša pravica, še ni uzakonjena. Nihče naj se nam torej ne čudi, če zanjo trepetamo in jo ljubosumno gojimo kot 'življenjsko šibkega novorojenčka. Zaradi bojazni raste naša ljubezen, in zahteva, da bodi vsakdo celotno in brezpogojno na svojem mestu, postaja kategorična. Profesorji, učitelji, šolarji in starši tvorijo enoto, ki mora tesno sodelovati, če hoče doseči trajne vzgojne uspehe.
Profesorski zbor, ki na naših srednjih šolah ni niti strokoven niti stalen, se mora kljub vsemu zavedati vseh dolžnosti, ki jih je prevzel nase in ki pripadajo šolniku. Nikdar ne sme pozabiti, da nam ono oblikuje naše bodoče razumništvo in je zaradi tega njegova moralna in kulturna odgovornost o-gromna. Starši upravičeno zahtevajo, da postavi šola med nas visoko-vredno in kakovostno razumništvo.
'Resnična vzgoja mora enakomerno vzgojiti nerazdružljivo človekovo trajnost: telo — dušo — razum; v nasprotnem primeru se ravnovesje zruši in porodi se spaček: bodisi človek le iz mišic, bodisi čustveni atlet, bodisi razumna »be-
stia«, ali pa končno kombinacija teh treh karikatur.
*	9	*
V koliko izpolnjuje naša šola tako vzgojno delo? Ni morda kaj spa-čene vzgoje, ki nam proizvaja barbare na. telesu, barbare srca ali barbare razuma?
Kako je z vzgojo telesa, vidi na naših šolarjih lahko vsakdo. V koliko pa šola obvaruje našo deco pred barbarstvom duha, bi nam morali dokazati izpiti in mature. Toda o srčni izobrazbi, ki na šolah ni učni predmet, ne dajejo nobenih ocen, ker iz te snovi ni obveznih izpitov.
Za ocenjevanje srčne izobrazbe smo navezani samo na nekatere vidne znake, iz katerih lahko sklepamo na duševno zdravje in bolezen naši šoli zaupane dece. Poleg razveseljivih in bodrečih znakov smo v preteklem šolskem letu opazili tudi take, ki užaloščajo in zaskrbljujejo.
* * •
Krepko moramo poudariti, da je DOM najvažnejše vzgojevališče duševnih vrednot in da je MATI glavna posredovalka te vzgoje, kajti ona ustvarja razpoloženje in ozračje v domu. Materina vzgojna vloga je v prvih sedmih letih otrokovega življenja neizmerne važnosti. Naj se stotine naših mater vedno tega
zavedajo in naj ne pozabijo, da predpostavlja šola določeno srčno izobrazbo pri zaupani ji deci, ki je ona ne more nadomestiti. Todu: čeprav je bistvena in poglavitna naloga šole bistrenje duha, je ta naloga ne odvezuje od dolžnosti, da prispeva tudi k duševni izobrazbi; kajti zgodi se lahiko celo, da se, kar se je izoblikovalo v milem ozračju doma, v šoli izmaliči, okrne ali u-duši. Zato in zaradi tega se mora šola posvetiti budi temu vprašanju, ki ga ne predvideva učni program.
Vsakdo pozna velika vzgojna sredstva, ki so: ljubezen, hvaležnost in zaupanje.
Ali vlada na naših šolah ljubezen? Brezdvomno je mnogo šolnikov, ki ljubijo svoj predmet, ki se mu predajajo v toliki meri, da vzbujajo pri nerazumevajočih dijakih posmeh. Priznati pa moramo, da ni med njimi več one vrste u-čitelja, ki je visel z vso dušo na »našem« in je temu »našemu« žrtvoval vse svoje življenjsko delo, pa naj si bo ta »nekaj« Homer ali Virgil, Prešeren ali Petrarca, matematika ali fizika, komplicirana kemična enačba ali komarji.
\Ni čudno torej, da je ljubezen u-čiteljev do svojega predmeta tako drobna iskrica, da ne užiga, da ne preskoči od učitelja na učenca. To spoznamo na majhni učenčevi ljubezni do svojega dela. Ce učencu nihče ne podžiga ljubezni do učenja, potem je ta beden, ker šola zanj ne živi in on v njej ni na mestu. Prvošolci prinesejo prav gotovo to ljubezen s sabo na zavod, zato ne dopustitte, da bi zamrla!
Ne pozabimo na največjega sovražnika, ki ogroža najlepše uspehe šolskega poduka, na lenuha, »za-bušanta«, kateri uspeva med povprečnimi in podpovprečnimi dijaki. Ta podcenjuje učiteljev napor ter mu ob vsaki priliki izpodbija ugled; zasmehuje vse one šolske tovariše, ki streme za uspehom. Ti lenuhi so v razredih pravcati teroristi. Njihova težka bolezen ubija srce in duha ne toliko učiteljev, kakor predvsem učencev. Taki u-čenci so strup razreda in zavoda; ker pa šola nima moči, da bi jih odstranila, jih morajo dobri učenci sami onemogočiti, po potrebi tudi na ta način, da jih ignorirajo.
Želeli bi, da bi ne bilo treba raz-motrivati o medsebojni ljubezni med profesorji in dijaki. Ko poslušamo razgovore dijakov, se nam dozdeva, da so ti revčki izpostavljeni muhavosti preganjalcev in zatiralcev, katerih edina naloga naj bi bila, da jih na kakršen koli način »strijo pasti«, ki satansko uživajo, če ubogi dijaški pari lahko prisodijo kakršno koli kazen, ki se zanimajo samo in izključno za svoj
bedasti predmet in nimajo najmanjšega razumevanja za vse človeško. Ubogi dijaki! Mi pa smo vsi prepričani, da ta slika ne odgovarja resnici, ker poznamo nekatere profesorje in profesorice, ki imajo tako ogromno srčno bogastvo, da se v primerjavi z njimi čutimo •— berače. Kako odgovarjajo dijaki na to ljubezen?
Ljubezen dijakov bi se morala kaizati predvsem v hvaležnosti in spoštovanju. Toda med razgovori z dijaki spoznamo, da ti govore o svojih učiteljih nespoštljivo, poniževalno in celo visokonosno. Tu bi bila naloga staršev, da vplivajo na svoje otroke poboljševalno. Zal pa se zgodi, da otroci pridobijo starše proti svojim učiteljem, zavedajoč se, da se jim je posrečilo spraviti v konflikt in osmešiti obe avtoriteti, ki sta jim najbolj neudobni. Kjer se pa to dogaja — je to enak umazane nehvaležnosti.
Starši se morajo zavedati, da u-čitelji ne poučujejo zato, da bi želi hvaležnost, temveč zaradi poklicne dolžnosti! Profesorju pa naj bo v prijetno zadoščenje ono malo ganljivih znakov hvaležnosti, ki mu jih dajejo nekateri, včasih posamezni dijaki.
Kjer je ljubezen in hvaležnost, tam bo tudi medsebojno zaupanje! Otrok zaupa očetu, ki mu pomaga preko vsakodnevnih težav, zaupa materi, -ki zna poravnati vse, kar on nakuha, zaupa svojemu profesorju, ko mu iztrese vse svoje srčno gorje, zavedajoč se, da bo deie-žen popolnega razumevanja in da njegova zaupljivost ne bo zlorabljena.
Profesorji, ki dijake ocenjujejo, opominjajo in tudi kaznujejo, si morajo pridobiti to zaupanje, in mi verujemo, da si ga zaslužijo s svojo nepristranostjo, poštenostjo in širokogrudnostjo. Predvsem si pa mora pridobiti zaupanje profesorjev, dijakov in staršev šolsko vodstvo, kajti ni mogoče .voditi mladih nediscipliniranih ljudi brez ukazov in prepovedi, brez groženj in kazni.
Zaupanje je najlepše darilo, ki ga pokloni človek človeku. Zaupanje ustvarja svobodo, nezaupanje ja ustvarja hlapčevstvo, in nasprotno rodi hlapčevstvo nezaupanje in goji svoboda zaupanje.
Vse, kar lahko stori razumen človek, je, da vodi vse k dobremu namenu in kljub temu jemlje ljudi take — kakršni so!
* * *
Pričakujemo z gotovostjo onega dne, ko bo postala naša šola, ki je danes naša najtežja skrb, naša največja dika in ponos po zaslugi profesorskega zbora, dijakov in staršev: vsakdo, brez izjeme, mora doprinesti v ta namen svoj delež!
— 7it
Tiskovne konference v kavarni obč. svetovalca SDZ R. Bratuža
Ker je »Giornale di Trieste« z dne 1. avgusta poročal, da je imel obč. svetovalec SDZ Bratuž v svoji kavarni vrsto tiskovnih konferenc zaradi izzivalne aretacije predsednika SDZ iza Italijo dr. Avgusta Sfiligoja, je poslal g. R. Bratuž omenjenemu listu naslednji popravek:
»Gospodu Viktorju Tranguilli-ju, odgovornemu uredniku »Giornale di Trieste«,
Trst, ulica Silvija Pellica 8.
Glede na članek »Aretacija odv. Sfiligoja«, ki ste ga objavili v svojem listu z dne 1. avgusta 1950, št. 1034, na drugi strani med goriškimi vestmi, v katerem je tudi nekaj napačnih trditev, zahtevam, da v prihodnji številki svojega lista, med goriškimi vestmi, na istem mestu in z istim poudarkom objavite naslednji
popravek:
1. Ni res, da sem posetil odv. Sfiligoja v zaporu in da sem se z njim razgovarjal;
2. Prav tako ni res, da sem imel v svoji kavarni v Mamelijevi ulici neke .vrste tiskovne konference s časnikarji bele in titovsko rdeče barve in sploh z dopisniki iz Jugoslavije;
3. Zato je brez vsake podlage zlonamerna trditev, da sem omenjenim časnikarjem poročal o navodilih a-retiranega odv. Sfiligoja z namenom, da se preizkusi reakcija slovenskega tiska in sproži ostra tiskovna gonja proti sodnim obla-stvom.
Rudolf BRATUŽ, občinski svetovalec.«
Popravek
Naš list z dne 28. julija 1950 piše v dopisu In to je vse . . . med drugim: Mladinski zbor »prof.« Severja namreč ni zrasel itd. — Ker dopušča tak naslov tudi za optimističnega naivneža odprto mogočnost žalitve osebne časti in bi mogel povzročiti .užaljenou celo vrsto nevšečnosti, popravljamo:
Gospod A. SEVER je na podlagi izpita zrelosti klas. gimnazije, dveh diplom Visoke šode akademije za glasbo in predpisane dobe praktičnega dela položil profesorski izpit (Diploma št. 10357 z dne 11. IV. 1939) in je torej profesor — brez ozira kje poučuje.
Opomba uredništva: Dopisnik izjavlja, da je besedo profesor dal v narekovaj, ne ker bi dvomil o u-pravičenosti g. Severja do tega naslova, temveč le kot poudarek, da ni redni profesor slovenskih srednjih šol v Gorici.
Medana
Zlatomašniško praznovanje č. g. župnika-dekana J. Milaniča je bilo za nas Medanjce in vsa Brda res velik praznik. Jubilant je mislil na tihoma praznovati ta svoj življenjski dogodek, a 'ljudstvo in njegovi sobratje so mu prekrižali račune in tako je slavje uspelo nad vse pričakovanje. Jubilant sam je bil ves teden odsoten na Brezjah, kjer je bil daroval prvo sv. mašo. V soboto 22. julija se je vrnil domov, kjer je bil slovesno sprejet. Ze ves teden je vse ljudstvo hitelo pripravljati se za ta izredni praznik. Fantje so postavili dva slavoloka in jih stražili. Seveda se peščica jazbecev ni mogla zadržati in se je ponoči potuhnjeno priplazila iz duplin in skušala podreti slavoloka. Niti toliko korajže ni v njih, da' bi se upali pokazati svoja lica, ker so bili maskirani!.. Fantje na straži so jih napadli in možje in žene so pridrveli in jih pošteno na-
bunkali... V nedeljo 23. julija pa je bil pravi triumf. Cerkev je bila nabito polna in poln je bil tudi prostor okoli cerkve. Prekrasno petje v cerkvi je slovesnost še poveličalo, tako da se je jubilant č. g. Milanič od ginjenosti razjokal. — Tako je prišla do izraza prava — prostovoljna ljudska volja.
Zopet ogenj
Preteklo sredo je v Medani pričelo goreti v Ljudskem domu, in le naporu ognjegascev, ki so v teku ene ure dospeli iz Solkana, je u-spelo ogenj pogasiti in tako ubraniti izgubo te stavbe ljudskih žuljev, kakor ji mi pravimo.
Preiskava je dognala, da so ogenj povizročili otroci, ki so se spravili pod oder dn se igrali .»kuhinjo«.
Skoda je velika, ker je zgorel o-der z vso slikarijo in opremo.
Radio Xrst II
Nedelja, 6’. avgusta 1950: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. — 12.00 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. —
18.00 Filmski trak. — 19.00 Pogovor z ženo. —	21.00	Z domače
knjižne police. — 21.35 Priljubljene melodije.
Ponedeljek, 7. avgusta: 13.00 Slovenske melodije. — 18.15 Beethoven: Sonata v F-Duru. — 19.00 Evropski obnovitveni načrt. —
21.00 Vokalni koncerf Marjana Kosa. •— 21.30 Franck: Simfonija v d-molu. — 23.00 Uspavanke.
Torek, 8. avgusta: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Mamica pripoveduje. —	20.00 Operne arije in
dueti. — 21.00 Vzori mladini. -—
21.30 Berlioz: Simfonija »Romeo' in Julija«. — 22.45 Večerne melodije.
Sreda, 9. avgusta: 13.40 Glasba raznih narodov. —- 18.15 Schubert: Kvartet v d-molu. — 20.00 Vokalni kvartet Veseli bratci. — 21.20 Južno-ameriška glasba. Četrtek, 10. avgusta: 13.10 Slovenske motive izvaja pevski duet in Šramel. — 18.15 Glasbeno predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. —> 21.00 Radijski oder -Kvapil: »Oblaki«, —- nato Pestra glasba.
Petek, 11. avgusta: 18.15 Vivaldiie-ve io Mozartove skladbe. —
19.00 Slovanski samospevi. —
20.30 Tržaški kulturni razgledi. —
21.00 Mojstri besede. — 22.00 De-lius: Koncert za violino. — 23.00 .Serenade in romance.
Sobota, 12. avgusta: 13.40 Operetna glasba. — 18.30 Oddaja za naj-mlajiše. — 20.30 Programski periskop. — 21.00 Sobotni večer. —
22.00 Večerni koncert.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jet Tiska: tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu
deskc smrea kooe, mačet snooe in tr» dih l e s o o, trame in part kete nudi na/ugodneje
Mizarji I kmetovalci 1 podjetnihi •
CALEA
TEL. -------------
90441 TRST
Visla Sonnlno, 2 4
PRISPEVKI
Narodno zaveden Lonjerc za naš demokratski pokret L 1.000. Iskrena hvala!
SPREJMETA SE trgovski pomočnik in vajenec za trgovino jestvin. Naslov pri upravi lista.
Zanimanje g. prefekta za usodo dr. Sfiligoja
Dne 1. in 2. avgusta je goriški prefekt dr. Palamara sprejel občinskega svetovalca Rudolfa Bratuža v zvezi z aretacijo dr. Avgusta Sfiligoja.
Pri tej priliki je g. prefekt želel obširna pojasnila glede tega dogodka, ki je tako mučno vplival na goriško prebivalstvo, pri čemer je izrazil svoje osebno obžalovanje in obljubil vso pomoč in posredovanje pri pristojnih ministrstvih v Rimu
za hitro rešitev te neljube zadeve, ki žali globok pravni čut vsega prebivalstva.
Do obč. svetovalca Bratuža je bil g. perfekt poln prijaznih in nepristranskih nasvetov.
To zadržanje odgovornega vodje italijanske politike v Gorici je naletelo na splošno odobravanje, zlasti ker Goričani prav dobro vedo, koliko si je aretirani dr. Avgust Sfiligoj prizadeval za dosego medsebojnega razumevanja in dejanskega sodelovanja med Slovenci in Italijani v obmejnih pokrajinah.
ZAHVALA
Vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so v tako lepem številu spremili na njeni zadnji poti našo ljubljeno mamo in staro mamo
Marušič Ivano,
se najtopleje zahvaljujemo.
Posebno se zahvaljujemo čč. duhovščini in darovalcem vencev in cvetja.
Trst - Miren, 3. VIII. 1950.
Žalujoča družina MARUŠIČ
URARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH/ LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE
NECCHI novi model B U
za vezenje, krpanje, obšivanje lukenj, priSitje gumbov, čipke, cikcakaste šive. Vsa dela se Izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI na industrijski tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH Dt-LOV. RADIOAPARATI najboljših znamk pri
T U L L I O
NA OBROKE
TRST - ul. C. BATTISTI it. II Tel. 85-33 — T R Z I C , na Ko rtu