P.b.b
sveto v n ih in domačih do go dk o v
Postni urad Ce.oicc 2 — Verlag postana Kiagen.u t 2.	Izhaja v Ccloscu — Erscheinungsort Klagcnfurt
LETO XIV./ŠTEVILKA 2	CELOVEC, DNE 11. JANUARJA 1962	CENA 2.- ŠILINGA
Sovjeti snubijo Nemce
Svet na prelomu
Velike reči prihajajo ponavadi neopaženo za sodobnike, nas uči zgodovina. Človeštvo je pogosto podobno otročičkoma v pravljici, ki se nič hudega sluteč podata na pot ter gresta od drevesa do drevesa, pri čemer pa v svoji majhnosti vidita samo spodnji del debia pri štoru, ne pa vrhov, ter se na koncu znajdeta sredi tolikih dreves, da se niti ne zavesta, da sta zašla v gozdu. Ali pravilneje v džungli, kajti sodobni svet postaja vkljub svoji materialni civilizaciji, kljub čudovitemu napredku tehnike vedno bolj podoben šumi v pradavnini, kjer je vladal surovi zakon močnejšega, kjer sc je ohranjal pri življenju le tisti, ki je bil zadosti odporen in se znal ubraniti drugih v borbi za obstanek. „Homo homini lupus” (Človek je človeku volk) so dejali stari Latinci, ko so označevali raz-merje med ljudmi. Če je to nekdaj v glavnem veljalo za razmerje med posamezniki, danes, ko je sam ustroj človeške družbe č’oveka prisilil, da živi v večjih skupnostih, ta zakon velja prav tako — in žal vedno bolj — za razmerje med narodi, med C^jjrami, pa tudi med raznimi stanovi. Saj je pol sveta organizirano v mogočen tabor, ki po nauku nemškega Juda Marxa oznanja boj med „razredi” •n je njegov cilj »diktatura proletariata” nad vs<\ Hi druguni sloji, ali pravilneje: diktatura peščice ljudi, ki pripadajo komunistični stranki, nad ostalim ljudstvom. Po drugi strani pa se v znamenju »antikolonializma” številni »mladi narodi” v Afriki in Aziji otresajo evropskega gospostva. O kolonializmu in njegovih napakah je bilo že mnogo resničnega povedanega in ni dvoma, da imajo »kolonialna” ljudstva pravico do politične samostojnosti. Toda prav nenehne homatije v Kongu, nekdanji vzorni belgijski koloniji kažejo, da ni edina rešitev v državni neodvisnosti nekdanjih ko-lonij, kajti iz kolonialne odvisnosti so prebivalci te nesrečne polcivilizirane dežele padli nazaj v nered in barbarstvo. Pa tudi druge »mlade države” so v zadnjih časih zadosti pokazale svojo nezrelost, kot na primer Indija, ki je prav z geslom »nenasilja” pod Gandijevim duhovnim vodstvom premagala tp^mogočnejšo politično tvorbo svojega časa, bri-vj/ki imperij ter ga prisilila, da ji je podelil svobodo. V minulih tednih je vprav Indija pod vodstvom Ghandijevega najljubšega učenca Nehruja pogazila to načelo, kateremu se ima vse zahvaliti. 2 napadom na Goo, nekdanjo portugalsko posest »a indijski obali je sama uporabila silo. Naj kdo Se toliko graja [sočasnost evropskih kolonialnih da se znebijo svojih zadnjih ostankov kolonialne posesti (Angleži v Srednji Afriki, Francozi v Severni Afriki in Portugalci), je pa vendar treba obsoditi uporabo sile in izbruhe sovraštva.
Nemiri in napetosti v svetu pričajo, da letos sicer nismo v koledarsko prestopnem, gotovo pa v zgodovinsko prelomnem letu.
Kriza sodobnega sveta prihaja najbolj do izraza v krizi Združenih narodov, ki imajo že sto članic. OZN ie bila ustanovljena leta 1916, še pod vtisom grozot minule vojne z namenom, da bi v bodoče preprečevala izbruh novih vojn. Takrat je bila v državnikih in narodih Še živa zavest, da vojna na koncu koncev prinese več škode in trpljenja kot koristi, ne le premagancem, ampak tudi zmagovalcem. Toda zadnja leta padajo Združeni narodi «z ene krize v drugo, iz politične v finančno, iz finančne zopet v politično. JedroN teh kriz je nezaupanje med državami. Čeprav smo leto končali v znamenju blesteče razsvetljenih mest in samozadovoljnega blagostanja, pa prav nezaupanje, ki podtalno razjeda svet, potrjuje besede starega VVinstona Churchilla, britanskega leva iz zadnje svetovne vojne, ki je dejal, da »se je staro leto izteklo v temi in nevarnosti”. Treba je, da se vsi te nevarnosti- zavemo, spoznamo njene vzroke ter jih odstranimo, kajti le tako bo moč premagati stalne krize, ki vznemirjajo to nenavadno »povojno dobo”, ki nikakor ne zasluži imena mir. Le spoznanje, da morejo mir roditi ljubezen, dobrota in medsebojno spoštovanje, more razčistiti današnjo zmedo in prinesti zmago pravice. Miru v srcih, med narodi in državami in predvsem medsebojnega •porazumevanja v zaupanju, ne pa ,koeksistence”, temelječe na »ravnotežju strahu”, ki v brezsmiselni atomski oboroževalni tekmi označuje sedanji svetovni položaj, potrebuje človeštvo, da nekega dne — nehote — ne zagazi v pogubo.
/apadnoneniskii poslanik v Moskvi Kroll, ki je se pred nekaj tedni »proslavil« s svojimi »samolastmimii« predlogi o »sovjetsko-nemšiki spravi«, je zadnje dni zopet stopil v ospredje. V Bonnu so namreč objavili memorandum sovjetske vlade Zapadni Nemčiji, ki je bil menda v Moskvi izdelan na temelju razgovorov Krolla s sovjetskimi diplomati.
Sovjetska vlada predlaga Zapadni Nemčiji, da se naj odpove zapadnemu zavezništvu ter postane nevtralna. Kot ceno za to uslugo pa je Sovjetska zveza pripravljena priznati povezavo zapadnega Berlina z ostalo Zapadno Nemčijo in kar je še več, nemški industniji bi se »odprl trg oceanskih razsežnosti v vzhodnem bloku«. Sovjetska zveza je pripravljena kupovati »stroje in drugo blago, ki ga izdeluje nadarjeni nemški narod«, pravi sovjetski memorandum in zapeljivo šepeta Nemcem na uho, da bi »nevtralna in morda kasneje zedinjena Nemčija«, ki bi vprav zaradi nevtralnosti imela malo vojaških izdatkov, nikakor ne Šla v račun zapadnim silam, »ki razpihujejo sedanjo mednarodno napetost« v lastnem interesu in seveda na škodo Nemcev.
Sovjetska nota je zbudila veliko presenečenje v zapadnih prestolnicah, kajti zopet je sovjetska vlada prek noči spremenila svoje stališče. Do včeraj je označevala Zapadno Nemčijo kot leglo »revansizma« ter »ruskega militarizma«, ki da ogroža mir in ponujala »ogroženi« Finski svojo pomoč. Sedaj pa ima naenkrat medene besede za Nemce in obtožuje zapadne velesile, med tem, ko se prav ta čas pogaja sovjetski
Sovjetska zveza je zelo napredovala v atomski tehniki, so ugotovili ameriški znanstveniki po prvi presoji podatkov zadnje serije 50 sovjetskih atomskih eksplozij. Nad dveletni atomski moratorij so Sovjeti temeljito izkoristili za izdelavo 'popolnejših atomskih bomb raznih vrst, posebno tudi takih za »taktično uporabo«, to je kot topovske izstrelke in raketne naboje. Vprav v velikem »asortimaju« teh orožij je obstajala ameriška prednost pred Sovjeti. V Združenih državah sedaj celo nekateri iz-
zunainji minister Gromiko z ameriškim poslanikom v Moskvi.
Na prvi pogled je jasno, da hoče Sovjetska zveza z mamljivimi obljubami motiti pogajanja za prehod Evropske gospodarske skupnosti Iz prve faze v drugo, kot podrobneje poročamo v političnem tednu na 2. ■strani. Vendar je sovjetska nota kot zgolj diplomatska intriga in propagandni trik. Nova sovjetska poteza je namreč spravila bonnako vlado v nepričakovano ugoden položaj proti nezaupljivim zapadnim zaveznikom, ki se že dalj časa upirajo nemškim željam po atomsikem orožju in od bogate Zapadne Nemčije zahtevajo večje finančne prispevke za stroške obrambne zveze Atlantskega pakta. Zapadnonemški gospodarski minister Erhard, ki se sedaj nahaja v Združenih državah, je sicer odklonil sovjetski predlog kot »preveč nedoločen« in izjavil, da se Sovjetski zvezi ne bo posrečilo zabiti klina med Zapadno Nemčijo in njenimi zavezniki, Istočasno pa je’ zahteval »večje razumevanje za nemške želje«.
Eichmann zamenja! obleko
Adolf Eichmann, na smrt obsojeni nekdanji Hitlerjev »glavni pooblaščenec za dptončno rešitev judovskega vprašanja«, ki Ima na vesti 6 milijonov človeških življenj, je po svojem odvetniku dr. Servatiusu iz Kblna vložil pritožbo proti smrtni obsodbi. Zaradi tega so mu rdečo jetniško obleko, ki jo po izraelskih predpisih nosijo obsojenci na smrt, zopet zamenjali z navadno rjavo jetniško uniformo. Mož še naprej piše spomine svojega grozotnega življenja.
med atomskih znanstvenikov, ki so se doslej . brezpogojno zavzemali za ustavitev atomskih poskusov, zahtevajo, da ameriška vlada ponovno začne z atomskimi poskusi za vojaške namene ter si tako ohrani prednost pred Sovjetsko zvezo. Po mnenju ameriških strokovnjakov ima sedaj tudi Sovjetska zveza možnost, da v doglednem času izdela nevtronsko bombo, s katero se že dalj časa bavijo ameriški atomski fiziki. Ta bomba ne bi uničila 'stvari, -pač pa ugasnila sleherno življenje.
-KRATKE VESTI-
Mali obmejni promet med Avstrijo in Slovenijo je dal v minulem letu še kar dobre uspehe. Po uradni statistiki je bilo zabeleženih 170.000 prehodov meje z jugoslovanske 'Strani, v Jugoslavijo pa se je podalo 106.692 Avstri jcev. Še boljši pa so bili rezultati obmejnega prometa z Italijo, kjer je prišlo v Italijo 2,294.000 gostov, v Jugoslavijo pa se je podalo 1,443.000 Italijanov.
Molotov se vrne na Dunaj, je bilo minuli torek uradno naznanjeno v Moskvi. Molotov, bivši sovjetski zunanji minister, ki je med drugim podpisal avstrijsko državno pogodbo, je' postal središče svetovne pozornosti, ko je bil v jeseni obdolžen na sovjetskem komunističnem kongresu »protipartijske delavnosti« in označen kot eden izmed glavnih pomagačev pri zločinih rajnkega Stalina. Izgleda, da Moskva z odpošiljatvijo Molotova nazaj na Dunaj, kjer je zadnja leta bil njen predstavnik pri Mednarodnem atomskem uradu, hoče dokazati svetu, da je sovjetska vladavina postala bolj »človeška«, kot za časa Stalina. Toda kaj'je potem z zločini Stalinovih pomagačev, če se ti -zločinci« lahko —- brez procesa, ki bi ugotovil njihovo krivdo ali nedolžnost — in celo v visokih diplomatskih službah še naprej sprehajajo v svobodi?
Dva brzovlaka sta trčila v bližini mesta Goude na progi Amsterdam—Rotter lam na Nizozemskem, pri čemer je ob s-"ovitem trčenju, ker je eden izmed vlako, vozil z brzino 120 km, bilo mrtvih 91 oseb, nadaljnih 50 pa jih je utrpelo težke poškodbe, zaradi katerih se bo število smrtnih žrtev v naslednjih dneh najbrž še povečalo. Nesreča je nastala, ker je eden izmed vlakovodij spregledal rdeče znamenje in — namesto da bi obstal — peljal na >rej. Kraj nesreče je nudil grozno podobo kupa zveriženega železja, iz katerega je bilo slišati presunljivo stokanie ranjencev. Po radiu so obvestili vse bližnje mehanične delavnice, ela se podajo na kraj nesreče z žalezovarilnimi aparati, s katerimi so potem začeli reševati žrtve iz jeklenega smrtnega oklepa. Je to naj^ečja železniška nesreča v zgodovini Nizozemske.
Letnik 1943 bodo vpoklicali na nabore. Vojaške komisije bodo v zveznih deželah delovale 29. in 30. januarja. Istočasno bodo poklicani tudi tisti pripadniki letnikov od 1937 do vključno 1942, ki doslej še niso bili na naboru.
Odbor kmeike zbornice v Velikovcu
Minulo sredo je bila v sejni dvorani mlekarske zadruge v Velikovcu prva seja mandatarjev okrajne kmetijske zbornice, ki so bili izvoljeni dne 19. novembra. Med odličniki so bili predsednik deželne Kmetijske zbornice državni poslanec Hermann Gruber, okrajni glavar dr. Wagner, in predsednik deželne zveze rajfajznovskih hranilnic ing. Valentin M a i e r h o f e r. Pri volitvah je bil za novega predsednika okrajne kmečke zbornice v Velikovcu ponovno izvoljen brez nasprotnega glasu župan v Vovbrah H. Glantschnig (Bauembund), za prvega namestnika E. Kugler (Bauernbundj, za drugega namestnika L. G o j e r (Arbeitsbauernbund), za tajnika pa zastopnik slovenske liste Ignac D o m e j, pd. Zgonc iz Rinkol.
... in v Celovcu
Ob sodelovanju slovenskega mandatarja Valentina W a 1 d h a u s e r j a, pd. Pod n a r j a iz Slov. Plajberka je minuli torek bil na prvi seji kmečke zbornice v Celovcu izvoljen novi odbor, ki mu načeluje M. L a n e r (Banernbund).
Priprave za nove vesoljske polete se mrzlično nadaljujejo. — V prihodnjih tednih bodo predvidoma iz ameriškega raketnega oporišča Cap CanaveraJ izstrelili novo raketo tipa Mercury, ki Ip naj prvikrat ponesla ameriške vesoljske letalec na krožno plovbo okoli Zemlje, podobno kakor sta lani obkrožila Zemljo ruska letalca Gagarin in Titov. Istočasno pa pripravljajo Amerikanci, ki so odločeni da čimprej dohitijo Ruse na lem področju, nove poskuse, kajti obkroženje Zemlje je samo eden izmed ciljev vesoljske plovbe, ki hoče priti — do zvezd? Na sliki vidite »vesoljsko postajo”, ki je namenjena za posadko treh mož. 7 metrov visoka in tri metre široka okrogla kabina bo urejena tako, da bodo v njej vladale natančno iste razmere, kot v vesolju. Pa kabina naj privaja bodoče vc-oljske letalce za življenje v vesolju za daljše dobe plovbe.
Atomska tekma med Vzhodom in Zahodom
Politični teden
Po svetu ...
Zimsko zatiSje
(bi lahko označili kot glavno značilnost minulega 'tedna v svetovni politiki. Zatišje je pa seveda samo navidezno, kajti »hladna vojna« tudi v zimskem mrazu in minuli teden ni prav nič odnehala. Glavna vprašanja so ostala odprta, od Berlina, preko Srednjega vzhoda pa do daljne Azije. Po eni strani traja naprej konflikt med Vzhodom in Zapadorp v Evropi zaradi Berlina, po drugi strani pa je v minulem tednu močneje 'zavrelo v afroazijskih deželah.
Glede Berlina je mogel Zapad začeti konkretne razgovore z Moskvo, potem ko je francoski predsednik De GauIIe popustil od svojega dosedanjega stališča, da se s Sovjeti sploh nima smisla pogajati o ber-linJki krizi, češ da so Sovjeti tisti, ki so jo 'povzročili, pa da jo naj sedaj še oni rešijo. De Ganile je pristal na pripravljalne. razgovore, ki jih je v imenu .zapadnih zaveznikov takoj začel ameriški veleposlanik Thompson v Moskvi s sovjetskim zunanjim ministrom Gromikom. Kot običajno, diplomati govore samo za zaprtimi vrati in tiho, zato doslej svet še ni nič zvedel kaj sta govorila. Vendar pa že molk obeh partnerjev kaže, da se doslej še o ničemer nista mogla zmeniti, kajti v nasprotnem primeru bi gotovo izšlo kako uradno sporočilo.
Z enostranskimi ukrepi je Sovjetski zvezi sicer uspelo razdeliti z zidom Berlin, vendar s tem ni dosegla kake odločilne zmage temveč kvečjemu materialno utrdila svojo dosedanjo posest in preprečila množične pobege iz Vzhodne Nemčije na Zapad. »Kitajski zid,« ki ga je dal Hruščev zgraditi skozi Berlin se pa že kruši na več krajih. Zaradi prenagle gradnje so ostale v njem razpoke, ki jih sedaj led razganja. To krušenje je pa tudi simbol notranje trhlo-sti sovjetskega tabora, ki je bil zgrajen na sili in ga vedno huje razdirajo notranji spori med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. V tem sporu med obema orjakoma, je mala Albanija samo pritlikavec, ki je bil tako nepremišljen, da se je podal med noge velikanov. Kaj se mu utegne zgoditi, ni težko uganiti, namreč da utegne »po nesreči« ali namenoma nekega dne biti pohojen.
Sovjeti zaposleni s samim seboj
Prav v notranji slabosti komunističnega tabora je treba iskati vzroke za sedanje sovjetsko mirovanje, kajti sovjetski komunistični tabor je trenutno preveč zaposlen s samim seboj, da bi si mogel prevoščiti kake nevarne zunanje avanture, posebno pa še ne v Evropi, kjer gre v zapadnem taboru razvoj v prav nasprotno smer. Kljub težavam nastaja nmreč v svobodni Evropi močan gospodarski prostor, čigar jedro je šestorica držav EWG (Francija, Italija, Zapadita Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg), h katerim bodo, hočeš nočeš, morale 'pristopiti tudi ostale svobodne evropske države, ker to velevajo železni zakoni gospodarstva. Velika Britanija bi se, oprta na svoj Commonweakh (sedanje kolonije in bivše kolonije, ki so sedaj že sa-moistoone države, a z matično državo še gospodarsko povezane) mogla še najbolj in nadalje uspešno upirati novemu razvoju. Toda Angleži so kot dobri in hladni računarji sprevideli, da jim bolj kaže pravočasno pridružiti se tej Evropi in njenemu zgledu sledijo z večjim ali manjšim obotavljanjem ostale evropske države od Švedske do Švice, Avstrije in Portugalske.
Prav te dni so v Bruslju odločilna pogajanja za prehod iz prve faze EWG, v kateri je bilo za vsak sklep potrebno soglasje vseh članic, v drugo, v kateri bo zadostovala navadna večina. Bil bi to odločilni korak k Zvezi evropskih držav. Vprašanje, ki trenutno 'povzroča največje težave, je poljedelstvo, ki je v vseh državah že izza prvih povojnih let pod posebno zaščito. Ta bi v primeru prehoda v drugo fazo seveda odpadla, kar bi povzročilo precejšnje težave, ki jih bo moč le postopoma premostiti. V vsakem primeru bo pa to vprašanje moglo samo nekoliko zadržati nadaljnjo združevanje Evrope, ne pa ga preprečiti, meni večina strokovnjakov. Dočlm je namreč v prvi fazi, ki je obstajala v odstranitvi omejitev za trgovino z industrijskimi izdelki (carine, kontingenti itd.) bila največji koristnik Zapadna Nemčija, kajti njeni industriji se je odprlo veliko evropsko tržišče, bo pa v drugi fazi morala vprav Zapadna Nemčija doprinesti svoj delež žrtve za skupnost. Nemško kmetijstvo bo namreč izgubilo zaščito carin in kontingentov ter bo
moralo tekmovati s francoskim, holandskim, danskim in italijanskim kmetijstvom, ki marsikaj mnogo ceneje prideluje. V tej zvezi se pojavljajo posebni problemi tutli za avstrijsko kmetijstvo v primeru povezave Avstrije z EWG, o katere potrebnosti s splošno državnega vidika danes nihče ne dvomi razen nekaterih, ki si pa tega tudi ne upajo naravnost povedati, posebno pa ne pravih vzrokov svojega nasprotovanja.
Tomu razvoju k ojačitvi svobodne Evrope pa stoji nasproti vretje v »kolonialnih« področjih. Evropske države bojujejo ondi zadnje »zaščitnične boje« pri svojem umiku iz kolonij. Francija ima svoje križe v Alžiru, še najbolj spretno se otresa kolonialne dediščine Velika Britanija. Indijski pohod na nekdanjo portugalsko posest Goa je kaj kmalu dobil posnemovalce. Indonezija se hoče polastiti bližnjega otočja Nova Gvineja, ki je še vedno pod nizozemsko oblastjo. Na Srednjem vzhodu pa ira-
škega diktatorja Kassema skomina po 'bogatih petrolejskih vrelcih v Kuweitu v Perzijskem zalivu. Puščavska šejkovska državica Kuwait, ki ima najbogatejše petrolejske vrelce na svetu, je namreč pred kratkim postala samostojna. Samostojnost pa je mogla ohraniti le zaradi bližine britanskega vojnega ladjevja (britanske družbe črpajo v Kuvvaitu petrolej) ter zaradi nevoščljivosti drugih arabskih držav, predvsem Nas-serja, ki bi tudi rad postal posestnik donosnih petrolejskih vrelcev.
Na Daljnem vzhodu pa je Laos, mala državica med obema svetovnima taboroma v nekdanji francoski Indokini še naprej središče nemira. Trije politizirajoči princi, med katerimi eden predstavlja zapadni »kapitalistični« tabor (Bo Oum), drugi »proletarski« blok (Suvanong), tretji pa nevtralistično tendenco (Suvana Fuma) se niso mogli zediniti kljub mnogim sestankom. Tako vzhodno kot zapadno časopisje se jezi nanje, toda vzrok za njihov spor je drugje, pri njihovih gospodarjih. Ironija je v tem, da so vsi trije princi med seboj v žlahti in vsi trije bogati.
... in pri nas v Avstriji
Denar loči duhove ...
Božični in novoletni prazniki trajajo na Dunaju dalje kot drugod, vsaj kar se tiče uradne dejavnosti. Prva vladna seja v novem letu je namreč razpisdna šele za 22. januar. S tem pa seveda ni rečeno, da je med tem politika povsem počivala.
Kot običajno, se prepir najraje začne pri denarju, pri blagajni ali kaši. Večkrat smo že v našem listu poročali o 9 milijardah šilingov, ki so se nakopičili pri državni blagajni iz izkupička povojne ameriške pomoči. Po »Marshallovem planu« so namreč Združene države darovale Avstriji, pa tudi drugim evropskim državam tostran železne zavese raznovrstno blago, ki so ga te potrebovale za obnovo svojega po vojni razdejanega gospodarstva, od hrane in industrijskih surovin pa do mogočnih strojev za nove tovarne'.
Te dobrine je vlada interesentom prodajala za šilinge in ti izkupički so se potem zbirali na. posebnem računu. Po pogodbi med Združenimi državami in Avstrijo bi naj ta fond, znan pod imenom ERP fond, služil za posojila po nizkih obrestih. Vendar si je vlada Združenih držav pridržala pravico nad kontrolo podeljevanja teh posojil, ki so tako v drugi obliki zopet pomagali k sedanjemu splošnemu blagostanju v Avstriji. Prišlo pa jedo raznih nesoglasij z Amerikanci, ki so se končno poravnala tako, da je ameriška vlada prepustila ERP fond povsem avstrijski vladi. Bilo je to neke vrste poslovilno darilo ameriške vlade zveznemu kanclerju Raabu, ko se je ta umaknil sedanjemu zveznemu kanclerju Goibachu. Glavno vprašanje, ki je po tem drugem »odhodu« Amerikan-cev nastalo, je bilo seveda, kdo bo odločal o razdeljevanju teh blagonosriih kreditov, ki so poleg drugega tudi močno politično orožje. Dokler so bili Amerikanci še v tej komisiji, so spričo koalicijskega ravnotežja med obema strankama v resnici odločali oni. Sedaj je zadeva drugačna, kajti tako OeVP kot SPOt se trudita, da si kako pridobita večino pri upravi ERP fonda. Že trije osnutki so bili izdelani, a noben ni mogel prodreti.
., . tudi med prijatelji
Duhovi pa se celo ločijo med »enakomi-slečimi«, to je v ožjem krogu obeh strank samih. Do izraza je to prišlo v dogovoru, ki sta ga sklenila bivši zvezni kancler ing. Raab in predsednik osrednje delavske zve-'ze (OeGB) Olah glede reforme paritetične komisije za cene in plače. Ing. Raab je namreč po odhodu iz vlade še ostal predsednik najvažnejše gospodarske ustanove, to je zvezne gospodarske zbornice, interesnega zastopstva podjetniških gospodarskih krogov. V podobnem položaju se nahaja Olah, kii je pri nedavnih pogajanjih za proračun odložil svoj poslanski mandat v parlamentu, ker vlada ni upoštevala njegovih 'zahtev po znižanju davkov za uslužbence, ostal pa je predsednik »največjega in naj boga tej šega društva« v Avstriji, Avstrijske delavske zveze, to je interesnega zastopstva delavcev in nameščencev. Obe strankarski vodstvi, tako OeVP kot SPOc sta zelo kislo reagirali na ta »samovoljni« sporazum med obema zastopnikoma najmočnejših »razredov« v državi, ki bi si po Marksovi teoriji mogla biti smrtna sovražnika. Kancler Gorbach je dejal, da bo treba sporazum preučiti ali je v skladu z ustavo. »Afera« Raab-Olah pa je vplivala tudi
na vprašanje uprave ERP fonda, kajti pri zadnjih pogajanjih v koalicijskem odboru so se socialistični predstavniki zatekli k zavlačevalni taktiki glede novih spreminje-valnih predlogov, ki jih je predložila OeVP, očitno zaradi tega, ker je samolast-no postopanje Olaha ohromilo strankino sposobnost za odločanje. Olah je namreč odšel na dvomesečni obisk v Združene države In strankino vodstvo si ne upa sprejeti kakega dokončnega sklepa o tako važnem vprašanju, brez predstavnika tiste organizacije, ki vendarle tvori jedro stranke, delavstva. Dooim je doslej socialistična stranka s slabo prikrito škodoželjnostjo kazala na »pisano družbo« v OeVP, ki je sestavljena iz različnih »zvez« (kmečke, gospodarske in delavsko-nameščenske) in imajo v marsičem različne interese, pa sc sedaj, ko je vodstvo SPOe kot gospodar nad podržavljenimi podjetji postala največji podjetnik v državi, v njenih vrstah pojavlja — zaenkrat sicer še v milejši obliki — podobno vprašanje različnosti interesov med podjetnikom in delavcem.
Gre nam pravzaprav dobro
Gospodarski položaj na splošno pa seveda ni slab, kot izhaja iz prvega radijskega nagovora zveznega kanclerja Gorbacha v novem letu. V minulem letu je bilo skupno zaposlenih 2,232.000 ljudi, kar pomeni 40 000 več kot lani ob tem času im 400.000 več kot leta 1953, ko se je začel sedanji vzpon gospodarstva navzgor. Izvoz je bil za 8 odstotkov, donos deviz iz tujskega prometa pa celo za 17 odstotkov večji kot lani. Socialni produkt, to je vrednost v državi proizvedenih gospodarskih dobrin, se je dvignila za 5 odstotkov, potrošnja pa je na-rastla celo za 8,6 odstotkov. Torej razvese-Inive številke, vendar daje razlika med socialnim produktom in potrošnjo misliti. To se pravi, da smo lani več porabili, kot smo pridelali ter da nas je iz zadrege vlekel v glavnem tujski promet, ki je celo pripomogel, da je letošnja plačilna bilanca z inozemstvom kljub povečanemu uvozu (od nekod je moralo priti blago, ki smo ga več porabili) bila zaključena s pribitkom dveh milijard šil. Povečana potrošnja pa je vendarle povzročila dvig cen, ker ni bila povečana tudi ponudba in to utegne imeti za posledico »razredčenjc« ali pomanjkanje denarja. To pa lahko vodi do novih zahtev po povišanju plač.
Ravnovesje med conami in plačami 'bo v notranje-gospodarski politiki najvažnejše vprašanje tudi v novem letu, glede zuna-njegospodarske politike pa bo seveda vključitev v nastajajočo veliko evropsko gospodarsko skupnost (EWG). Blagostanje je namreč tudi odvisno od ohranitve in povečanja izvoza. Kot je dejal kancler Gorbach, smo lani izvozili v EWCr blaga za 1.300 milijonov šil, v področje sedaj že umirajoče EFTA pa samo za 300 milijonov. Ker področje EWG nadaljuje s strnjevanjem “(integracijo), bo morala Avstrija najti neke vrste zvezo z njo, kajti ako ostane zunaj, bo utrpela izgubo tega velikega gospodarskega tržišča. Največja težava bo odpor Sovjetske zveze, ki hoče na vsak način. preprečiti gospodarsko utrditev svobodne Evrope, ker bi le-ta postala tudi politično zanjo mnogo trii oreh. Zato je sam državni predsednik Schiirf izjavil, da nima nobena tuja sila pravice, določevati kakšna bodi avstrijska nevtralnost in s kom se sme Avstrija družiti v gospodarstvu.
SLOVENCI
(Loma ut P® za?tu
Novi člani Slovenske akademije
Na redni letni skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je bil namesto prad kratkim umrlega podpredsednika dr. lloži-darja Lavriča izvoljen prof. dr. Anton Kuhelj. Za redne elane so bili izvoljeni pisatelji Ciril Kosmač, Juš Kozak in Bratko Kreft ter zdravnik dr. Robert Neubauer.
Za dopisne člane so bili imenovani predsednik Srbske akademije znanosti prof. Djuričič, predsednik Jugoslovanske akademije v Zagrebu Grg-.t Novak, predstojnik instituta za sodno medicino dr. Janez Milčinski in dr. Fran Novak, predstojnik oddelka za ginekologijo.
Senator Lausriie za dunajske akademike
,,Ameriška domovina” v Clevelandu (USA) objavlja pismo, ki ga je naslovil znani senator slovenskega pokolenja Frank Lausche društvu „S'.o-venski akademiki v Ameriki”, ki med ondi živečimi slovenskimi rojaki zbirajo denar za slovenski akademski tlom na Dunaju. Senator Lausche, ki spada med najuglednejše ameriške politike in je med drugim tudi član zunanjepolitičnega odltora senata, pravi:
„Pošiljam vam kot dar petindvajset dolarjev v odgovor na Vašo prošnjo za finančno pomoč slovenskim dijakom in še posebno za dijaški tlom na Dunaju. Z veseljem sem se odzval Vaši prošnji in upam, da boste uspeli v Vašem delu”. Senator zaključuje pirmo z zagotovilom, da bo „rad pomagal tudi v bodočnosti”, da ta akcija uspe.
Zgodovina slovenskega časnikarstva
Pri založbi „Obzorja” v Mariboru je pred kratkim izšel prvi del obsežnejšega zgodovinskega dela „Slovenski časnik”, ki ga te pripravil dr. Fran Vatovec. Ta prva sistematična zgodovina periodičr ,-a tiska na Slovenskem je plod življenjskega raz. <-valnega dela avtorja, ki je poklični časnikar in je pred krakim stopil v zasluženi pokoj. Prva knjiga zajema dobo od izida prvega slovenskega periodičnega tiska, to je od Trubarjevega Koledarja leta 1577, prek prosvetljenstva, Bleisvcissovih Novic, Kranjske Člzclice pa do časnikarskega delovanja Antona Janežiča, Andreja Einspielerja in drugih slovenskih publicistov v Celovcu, ki je za nekaj časa postal središče slovenskega tiska; obdelani so nadalje slovenski listi, ki so v predmarčni dobi iz bajali v Gradcu. Osrednje poglavje je posvečeno prvemu slovenskemu časniku v ožjem smislu besede, »Lublanskim novicam” in časnikarski delavnosti Valentina Vodnika. Vatovec je nadalje s posebno pažnjo obdelal vlogo Prešerna in njegovega dela. Naslednje knjige bodo obravnavale razvoj slovenskega časnikarstva do prve svetovne vojne. Posebno vrednost pa daje Vatovčevemu delu teoretično poglavje, v katerem obravnava časnikarsko delo z njegove strokovne „tehnične” plati Tako bo knjiga ne le zanimivo branje za širšo javt ampak jo bo vzel v prid v roke vsakdo, ki -V' ukvarja s pisanjem za časnike in revije.
Doktor tehnike v Ameriki
Za doktorja tehnike na univerzi Kalifornija s Združenih tlržavah, je bil promoviran Vladislas Bevc, sin znanega slovenskega javnega delavca v času meti obema vojnama v Sloveniji, ing. Ladlsla va Bevca, ki sc je po drugi svetovni vojni preselil v Združene države. Mladi tehnik namerava prihodnje leto tuliti v Veliko Britanijo, tla še izpopolni svoje znanstveno znanje na sloviti univerzi v Oxfot'du.
Prenovitev gledališča v Kopru
Merodajne oblasti so odobrile načrt za prenovitev in povečanje sedanje gledališke dvorane ' Kopru, ki bo spremenjena v dvorano za gledali šče, koncerte in kino. Zaradi naglega povojnega razvoja Kopra, ki je postalo glavno pristanišče Slovenije in pomemben industrijski center, je potreba po moderni dvorani postala neodložljiva. Po načrtu arh. Skalarja bo število sedežev povečano ml sedanjih 300 na 500 sedežev, povečana bo odrska odprtina, tako da bodo mogli vprizarjali tudi Shakesperejcve drame in prirejati koncerte, pri kino piedstavah pa uporabljati široko platno. Začeli jo bodo graditi v mesecu majniku, gotova bo pa v mesecu novembru prihodnjega leta.
Zahvala patru Odilu
Iz Indianapolis v Združenih državah Sev. Amerika nam piše rojak: „Moj dobro znani in priljubljeni pater Odilo Hajnšek je sredi septembra zapustil Združene države in se |>odal na pot v Avstralijo, kjer bo misijonaril med slovenskimi izseljenci. Želimo mu srečno pot in obilo božjega blagoslovu v misijonskem delu. List „Avc Maria” se mu za hvaljujc za zvesto sodelovanje pri listu in kole darju. Upamo, da njunih čitateljev ne bo pozabil in jim 1m> šc pisal o ljubezni, slovenskega naroda do Marije. Vsi smo radi prebirali njegove opis« božjih poti.
Janez Kovačič.”
f^Lopet a Ojiuhoj cAireJu
(Koroškim bralcem popisuje popotne vtise g. Vinko Zaletel)
STAVKE, ROPI, TIHOTAPSTVO
'Po Skoro 6.000 km potovanja sem torej zopet v Buenos Airesu, Babilonu, mravljišču, vrvenju, tempu, mestu bogastva in revščine, kjer se vse peha za denarjem, eni za milijoni, drugi za deseticami. Vsak pa si hoče življenje osladiti, uživati, za čim manjša trud čimveč uživati.
V	stavki (štrajku) sem prišel v Buenos Aires, v stavki sem odšel, vmes so bile stavbe in po mojem odhodu, to že spada k vsakdanjemu življenju. Stavke so dokaz svobode v državi, kjer se vsak lahko bori za bolljše plače in najmočnejše sredstvo delavcev je stavka. Kjer ni svobode, v komunističnih državah in diktaturah, stavke niso, dovoljene in če bi se preveč pogumni lotili stavke,'bi'končali v ječi ali s strelom. Nekaj zgledov že poznamo.
Toda to, kar je v Argentini, pa ni le dokaz svobode, ampak tudi zloraba svobode. Predvsem zato, ker so se vodstva sindikatov (po naše »strokovnih društev«, Ge-vverkschaft) polastili komunisti. Prav to je zanimivo: komunisti menijo, da so stavke dovoljene le v nekomunističnih državah, v njihovih pa ne. Zgled: tam blizu, kjer sem stanoval, so po zgledu čikaških klavnic velike klavnice-tovarne za predelavo mesa, ki daje delo 5 000 delavcem in uradnikom. Neki uradnik je nekaj ukradel ali poneveril in zato ga je vodstvo tovarne odpustilo. Sindikat tega ni dopustil, direktor tudi ni odnehal in zato je sindikat proglasil splošno stavko. Ker je stavka že predolgo trajala, so nekateri delavci in uradniki šli zopet na delo, tedaj pa so jih stavku joči napadli, pretepli in ranili. Vod-tovarne je uvidelo, da se pod takimi razmerami ne da več delati, tovarno so zaprti, opustili, napravili jo bodo drugje. Tako je 5.000 delavcev izgubilo delo, kruh. Toda to je komunistom tudi prav, da je večji nemir, nezadovoljnost. Delavci naj kar trpijo, stradajo, saj jih potem v komunistični državi čaka raj ...
Politični kriminal... -
V	nemškem časopisu, ki izhaja v Buenos Airesu, je tako početje bilo označeno '■ »Gangstertum«, zločinstvo. Pa tudi v mnogih drugih časopisih. Velika večina 'ljudi, tudi delavcev, je že sita stavk, so proti njim, saj to jim duši življenie. Neki slovenski izobraženec mi je rekel: Moje največje veselje v Argentini bi bilo, če bi se neko jutro zbudil, odprl radio in bi zvedel: danes, ponoči je vso oblast prevzelo vojaštvo...
-J*oda, če je večina ljudi in tudi dela v • cev proti stavki, kako to, da se ne upro sindikatu? Kako da se niso našli pametni ljudje, ki bi n. pr. rekli: oni uradnik je nepošten zasluži kazen, mi pa lepo delajmo naprej? Te pametne ljudi bi moral nekdo organizirati, kajti posameznik ne more nič, tega si pa nihče ne upa. Kajti potem se lahko zgodi kot se je tudi že zgodilo v Buenos Airesu: neko noč bo na cesti ali doma padel zadet po krogli iz samokresa ... Življenje pa je samo eno! Tudi to so metode komunizma.
Najbolj nadležne so železničarske stavke, ker ohrome vse življenje in mnogim ni mogoče priti v službo. Letos so bile zelo velike slovenske prireditve: Gallusov kon-
cert, veletombole, zaključki šolskih tečajev prav v času železničarskih stavk. Saj je prišlo n. pr. na tombolo v San Justo 3.000 Slovencev, toda morali so čakati od večera do ene ponoči, da so z raznimi avtobusi prišli domov.
Morda je znamenje boljših časov, da se je prav zadnja železničarska stavka novembru klavrno končala, kot doslej še nobena. Vojaštvo je prevzelo promet, nekaj pametnih ljudi je razložilo, da delavska centrala nima nikake pravice prav 7. novembra, ko je obletnica ruske revolucije, proglašati splošne stavke.
... in pistoleros
Buenos Aires je tudi mesto revolverjev. Vsak dan čitaš v časopisih cele litanije umorov, ropov in zločinov. Tudi ni čudno to v sedemmilijonskem mestu, kjer se natepejo razni »tipi« od vsepovsod im imajo v predmestjih dobra skrivališča. Največ ropov in umorov je seveda ponoči. Pa tudi podnevi vstopita dva z napetimi revolverji v trgovino, eden ustrahuje navzoče, drugi oropa blagajno, potem hitro skočita v pripravljeni avto in le redko jih ujame policija. Večkrat najamejo roparji taksi: med vožnjo z revolverjem zagrozi šoferju, da mu izroči ves denar, potem pa izstopi. Ali pa šoferja izžene ven, se sam vsede za volan in se pelje vsaj toliko, da izgine. Zato imajo vsaj ponoči šoferji navadno še enega spremljevalca. Blizu mojega stanovanja so na glavni ulici izropali ponoči zlatarno. Kako? Iz sosednje garaže so prebili zidi v zlatarno in skozi to luknjo odnesli milijonske vrednosti. Saj je kar zanimivo brati 'ta poročila, ker je toliko različnih načinov ropa.
Moj znanec Silvo Lipušček, brat tenorista ljubljanske opere Janeza Lipuščka, si je iz nič z veliko pridnostjo in z marljivo ženo pridelal lepo urarno. Že dvakrat so ga izropali. Sedaj spravi vse dragocenosti v veliko težko blagajno čez noč, da je ni mogoče odpreti, ampak bi jo morali vso odnesti, kar pa je tudi skoro nemogoče. Manjše vrednosti pusti zunaj, ima jih pa za slučaj ropa zavarovane. Drugi znanec fotograf Oskar Pavlovčič (njegov brat Roman je sestavil znani »Zgodovinski atlas Slovenije«, drugi brat dr. Milan je znani kulturni delavec in režiser v Clevelandu) mi je pred kratkim pisal: ponoči gre domov od poroke, kjer je moral slikati. Na cesti ga obstopita dva moška in hočeta od njega aparate in denar. Toliko časa se je še prerekal, da je prav tedaj privozil mimo avtobus, ga ustavil in skočil vanj m si onadva nista upala uporabiti sile. Sicer so takile slučaji prav pogosti, da te na cesti izropajo in zato moram biti kar hvaležen Bogu, da se mene ni nihče lotil, četudi sem ponoči precej kolovratil okrog. Zelo veliko je tudi tatvin avta, ker so pač tako dragi. Prav tedaj, ko sem bil tam, so iz javne garaže ukradli nov avto g. Krištofu. Z bratom imata banko v Buenos Airesu in njegov brat je bil tedaj na obisku pri svojem stricu preč. g. Alojziju Vautiju v Selah, ko je imel zlato mašo. Pozneje je dobil nazaj popolnoma zbit avto, toda na srečo je imel zavarovanega.
Pri slovenskih družinah sem občutil ta problem: kako zavarovati hišo, da ne bi
bilo medtem, ko gre n. pr. vsa družina h kaki prireditvi, v cerkev ali na izlet, pokradeno. Navadno pa pustijo koga doma. V Argentini ima vsak pravico imeti revolver in sme vsak ustreliti v svoji hiši takoj vsakogar, ki brez dovoljenja, vsiljivo prestopi prag njegove hiše. Zato imajo vsi trgovci, šoferji ,obrtniki pa tudi lastniki hiš revolverje s seboj.
V tej deželi, kjer ljudje radi na lahek način radi veliko zaslužijo, tudi cveti tiho-itapstvo (Schmuggel). Že na ladji, ko sem se vozil doli, sem marsikaj videl. V Santosu n. pr., ko smo prišli malo iz pristanišča, je nekdo iz maše ladje vrgel v morje velik zaboj. Da se ni potopil, je bil v velik; napihnjeni vreči iz nyk»na. Kmalu je priveslal v čolnu neki mož, ki je tam blizu čakal, privezal vrečo za čoln in je odpeljal. Kaj je bilo notri, ve le Bog in pa tihotapci. Imajo že sijajno razpredeno mrežo in po skrivnih kanalih se razpečava blago in denar leti vsaj trikrat pomnožen nazaj za nove kupčije, ki se navadno sklepajo v proslulih nočnih lokalih v Montevideo, Rio de Janeiru, Santosu in Buenos Airesu.
Kako nedolžno naiven sem bil jaz, ko sem nosil s seboj še en dragocen fotoaparat z mamenom, da ga morda tam doli malo dražje prodam, ker sem slišal, kako velika carina je. Seveda je strašna carina na vse tehnične izdelke, toda koliko jih pa je, ki
Številni Slovenci so se v zadnjih 14 letih oglašali na štev. 4. ulice Saint-Fargeau, kjer smo med tednom imeli svojo »pisarno«. Med Slovenci, ki so se dan za dnem — bili so dnevi, ko jih je bilo do 20 na dan — oglašali pri nas, so se eni že bolj ali manj stalno naselili v Parizu, drugi so prišli v Pariz samo po opravkih, tretjim pa je bilo pariško mesto samo prehodna postaja, včasih precej dolga, za Ameriko, Kanado in druge prekomorske dežele. Vsi so prihajali s svojimi problemi in težavami, vsakemu smo poskušali po najboljših močeh pomagati, vsak je pa tudi videl, v kako težkih razmerah smo morali delovati.
V ulici Saint-Fargeau smo namreč bili samo gostje, oziroma smo si pridobili tam »domovinsko« pravico, ker . sem jaz dalje časa kot kaplan pomagal na tamošnjl župniji in ker sva pozneje oba z g. Flisom pomagala, kolikor nama je bilo mogoče. Kadar sem bil na župniji dežurni kaplan, sem izrabil priliko, da sem obenem sprejemal Slovence. Tak je bil začetek naše pisarne. S spremembo v vodstvu župnije v ulici Saint-Fargeau, je bili zadnji čas, da se poslovimo tudi mi. V naših stanovanjih ni bilo mogoče urediti primerne pisarne za ljudi. Moja delovna soba je že itak prenapolnjena s papirji in knjigami, marsikdo, ki pride k imeni na stanovanje, misli, da je prišel v trgovino za knjige in prvo vprašanje, ki ga postavi, je: »Kje pa spite?« G. Flis se je pa tudi pritoževal — malo v šali, malo pa za res — da ima v svoji sobi pono-
jo plačajo? Aparate kupijo seveda po trgovski ceni — jaz sem plačal polno — in brez carine vtihotapijo notri. Zato so doli ene uradne cene po trgovinah in nekaj blaga, ki je po izložbah, mora imeti trgovec prav uvoženega radi kontrole, še več gre pa pod roko. Ure, tudi švicarske, so doli cenejše kot pri nas. Kako je to mogoče? Tihotapci so ponekod prava »velefirma« in so n. pr. s celo ladjo pripeljali blago tam bolj na jugu Argentine, kjer jih nihče ne vidi. Ali pa z letali. Odkrili so pet tajnih letališč, kjer so letala odlagala tihotapsko blago. To je mogoče seveda le v teh velikanskih pokrajinah, kjer je na stotine kilometrov puščave. Včasih se načrt ponesreči, 'pa enkrat izgubiš, toda desetkrat zaslužiš. In tudi če koga zasačijo, o, saj zelo pazijo in se trudijo cariniki, policija, pa moraš znati primerno vsoto denarja stisniti v roko ... Mazati je treba, pa vse gladko steče. Saj mora tudi carinski ali davčni uradnik ali kontrolor živeti, si kaj boljšega privoščiti. Tako si misli in misli pač tako kot na splošno vsi mislijo. Živi pač na drugem koncu sveta in ne pri nas. Zato smo mi bolj zadovoljni tukaj.
Naštel sem nekaj negativnih stvari, so pa tudi pozitivne. Nikjer ni vse dobro in nikjer vse slabo. Naši Ijudje-rojaki so bili po sili vrženi v drugo življenje. In posebna čast in hvala jim, da kljub temu okolju živijo pošteno.	(1^'lje prihodnjič)
či samo dve izbiri: ali glavo skozi vrata ali noge skozi okno.
Vkljub temu smo v teh preteklih letih opravili ddo, na katerega moremo in upravičeno smemo gledati s ponosom. Tisoči, ki so šli in gredo skozi našo pisarno, vedo, koliko je bilo posla in opravkov, ko je bilo treba reševati mogoče in skoro nemogoče slučaje. Verjetno jih je pa mnogo manj, ki vedo, da smo vse delo opravljali in opravljamo iz dobre volje in je do nedavnega naš obstanek bil odvisen skoro izključno od tega, kar so nam ljudje iz dobre volje daliv
Do leta 1956 sem bil za vse delo v Parizu sam in moral poleg tega opravljati še delo na župniji, da smo na ta način imeli pravico do »pisarne«; v jeseni 1956 je iz Španije prišel na pomoč g. Flis, v juniju 1960 pa iz Rima č. g Lavrič.
Na vsak način smo že od početka vsi čutili, da nam je v prvi vrsti potreben lokal, kjer bi lahko uredili primerno pisarno, kjer bi bili doma in kjer bi lahko dostojno sprejemali naše ljudi, 'Skratka prostor, v katerem bi Slovenci v Parizu vsak dan našli malo domačega razpoloženja in kjer bi se lahko sestajali. Kadar smo imeli vaje za igre, kadar smo imeli razne kulturne sestanke — tudi na tem polju smo pri dno delali, čeprav ni namen teh vrstic govorki tudi o tem delu —, smo tembolj čutili krvavo potrebo po lastnih prostorih, čeprav smo vsakokrat našli razumevanje (Konec na 6. strani)
Slovensko oporišče v Parizu
Dne 14. decembra 1981 je pariški pomožni škof nvsgr. Rupp blagoslovil nove prostore Slovenske katoliške misije v Parizu. Blagoslovitvi in otvoritvi so prisostvovali: zastopnik papeškega nuncija v Parizu, zastopniki francoskih oblasti in francoskih socailnih organizacij, slovenski član Vrhovnega sveta za emigracijo pri Koncilski Kongregaciji dr. Pavel Robič iz Rima kakor tudi zastopniki Slovencev iz Pariza in njihovi številni prijatelji raznih narodnosti. S tem se je izpolnila dolgoletna želja — in potreba — Slovencev v Parizu, je pa to obenem lep in trajen uspeh za neumorno delo in prizadevanje slovenskih duhovnikov v Parizu, zlasti direktorja Slovenskih katoliških misij v Franciji, č. g. Naceta Čretnika, ki je tudi pisec naslednjih vrstic:
FRAN ERJAVEC:	343
koroški Slovenci
(III. del)
Niso ga pa obesili, temveč naenkrat zopet odvedli izpod vislic in poslali v velikovško ječo. Tu je moral, le vedno brez vsakega zaslišanja, prestani strašno 'kazen '‘teka skozi šibe«, nakar so ga poslali v ječo v Maribor in od tam končno v Gradec. Tu je moral prebiti dolgih 13 mesecev v temnici, še vedno ves čas brez zaslišanja, dokler ga niso končno izpustili in mu dali pozneje nekaj odškodnine za prestano trpljenje. Dne 24. IX. 1814 se je vrnil zopet v Rožek, kjer so ga ginjeni farani slovesno sprejeli. Z vsem ostalim Rožekom vred je bilo pa v 'tpku tamošnjiih bojev prejšnje leto 'popolnoma razdejano tudi župnišče s cerkvijo in uničena vsa župnikova osebna imovina, tako da je moral prebiti še tri dolge zime v razvalinah. Edino, kar so po naključju rešili, je bilo nekaj župnijskih matičnih knjig in v mrliški knjigi je potem sam 'popisal svojo pretresljivo zgodbo (umrl je i. 1835). — če so tako ravnali ce!6 z uglednimi duhovniki, si pač lahko mislimo, kaj so počeli šele z manj vidnimi laika. In tak režim mnogi avstrijski zgodovinarji (ponovno seveda tudi Hermann) označujejo za — »očetovski«.
Večja ali manjša preganjanja so morali seveda prestati še nešteti drugi posamezniki, o katerih so po pravici ali po krivici sumili, da so bili naklonjeni Francozom. Ta preganjanja so se vlekla še več let, a ker Francija pač im mogla več ogrožati Avstrije in se je bila medtem že celo sama uvrstila med reakcionarne policijske države, se je tudi avstrijski policijski režim — kakor smo že slišali — zlasti še po kongresu v Karlovih varih, posplošil na zatiranje in preganjanje sploh vseh svobodoumnejših tokov in duhov. Sedlnitzky je meseca junija 1. 1819 izdal posebno okrožnico na vse deželne vlade, v kateri jih je opozarjal, da je treba avstrijska učilišča obvarovati pred »prevratnimi« naziranji, ki prihajajo z nemških vseučilišč. V ta namen morajo policije strogo paziti na dijake in tudi na to, kako se vedejo in kaj učč profesorji. Ravno to je kmalu nato najnazorneje povedal- tudi cesar sam. Par dni pred odhodom z ljubljanskega kongresa je namreč obiskal tudi ljubljanski licej, gimnazijo in normalko. Pri vhodu (vsi ti zavodi so bili namreč nastanjeni v istem poslopju) ga je pričakoval ves učkcljiski zbor in v svojem odgovoru na njegov pozdrav je cesar med d fugi m poudaril tudi tole: »Med ljudstvom se širijo nove misli, ki jih ne bom nikoli odobravali. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši. Našim prednikom se je pri tem dobro godilo. Zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujem učenjakov, temveč le pridne državljane, in tako mi vzgajajte mladi-
no. Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem. Kdor pa tega ne more ali kdor se mi bavi in nastopa z novotarijami, ta naj gre, kamor mu drago, ah pa ga dam odstraniti jaz.«
Spričo takega reakcionarnega in policijskega značaja tega režima nas pa mora naravnost presenečati, da je imel vsaj v svojih vrhovih za jezikovne potrebe našega ljudstva neprimerno več razumevanja nego kateri koli doslej. Na znanje slovenščine je pri uradnikih jako gledal že Lattermann, a zlasti Saurau je potem kot notranji minister z neštetimi ukazi najstrože zahteval, da morajo vsi uradniki v Iliriji, s kresijskimi glavarji vred, znati slovensko. Glede novega beljaškega kresijskega komisarja Salomona je n. pr. izrečno naročil, da mora v 6 mesecih napraviti izpit iz slovenščine, ki se mora opraviti z vso natančnostjo in da je treba o tem poročati ministrstvu, a kmalu zatem je vlada od vseh ilirskih kresij zahtevala poročilo, če znajo vsi komisarji slovensko. še več: za vprašanje o znanju slovenščine se je zai-ndmal celo sam cesar in je glede na to Saurau dne L VIII. 1827 od ljubljanskega gubernija zahteval zadevno pojasnilo ter mu v cesarjevem imenu naročal, da je treba pri namestitvah in premestitvah kresijskih komisarjev gledati tudi na njihovo jezikovno znanje. Toda o tem bom obširneje govoril še v prihodnjem poglavju.
KONEC
PRIBLA VES (Razno)
Do'lgo se nismo oglasili v >Tedni:ku« in zato se je nabrala polna košara raznih no-•vic. — S starim letom nismo bili zadovoljna, ker nam ni dalo obetajoče polne košare pridelkov. Vse je sila lopo 'kazalo, toda prekmalu smo se veselili letine, ker naenkrat so se nad nami pojavili črni oblaki. Gosta toča, kot drobna kurja jajca, se je vsula, in v nekaj minutah uničila vse naše nade. Bilo jo je dobrih 20 cm. Po nekaterih kraijih je povsem uničila belo žito. Trpin kmet pa je s solznimi očmi gledal to gorje, ki je prišlo nad njega. Tako ■hude toče še najstarejši ljudje ne pomnijo. Udarec je bil za nas še hujši, ker razen 'treh ni bil nihče zavarovan proti toči. Komaj smo prestali to gorje, je prišlo že drugo. Kar nam je še pustila toča, bi naj uniči.1 krcipirjcv hrošč. Toda temu smo se uprli z vsemi silami in z vsemi zato pogrebnimi sredstvi. Ker smo si prej nabavili svojo vaško brizgalnico, je šlo delo gladko izpod rok, in tako smo kmalu uničili tega zlobnega zajedalca. Tako smo vsaj ta sadež obvarovali. Krme je bilo pa hvala Bogu dovolj za živino, ker ta je bila edini kmečki do.iodek v starem letu. Ker še pridno oddajamo mleko, smo še mogli poravnati plačila, ki jih vedno v večji meri terjajo od kmeta. To so torej naštete dobrote starega leta. Versko pa smo se zelo dobro držali nam danih zapovedi, kar gre v prvi vrsti zasluga našemu č. g. proštu Brand-statterju in kaplanoma čč. gg. Adamiču in Davidu. Velikokrat smo imeli v naši po-družni cerkvi nedeljsko sv. mašo, še večkrat pa ob delavnikih za naše rajne, tako da je vsakdo lahko izpolnil v duhovnem oziru svoje stanovske dolžnosti. Zato pa izrekamo mišim dušnim pastirjem svojo naj toplejšo zahvalo za njihov trud. Naj jim Vsemogočni stotero poplača. Hvala pa velja tudi našim pevkam, ki tako olepšujejo svete daritve.
Novo leto pa smo začeli zopet v dobrem 'imenu. Čeravno težko so nam č. g. prošt poslali spet č. g. Adamiča, da so v naši po-družni cerkvi opravili sv. daritev. Bila je natrpano polna. Popoldne pa smo v veliki Šteklnovi dvorani stari in mladi težko pričakovali č. g. Zaletela, župnika iz Vogrč, da nam pokažejo svoje fotografije z njihovih potovanj po morju in po suhem tam v daljni Južni Ameriki. Z malo zamudo so res prišli im nam pokazali nekaj betlehemskih božičnih posnetkov, cerkev v Vo-grčah in notranjost, šmihelski Marijin oltar ter že omenjene slike s potovanja po Ameriki in končno še Brezo in njeno zadnjo sv. daritev, ki so jo opravil mil. g. kan. Zechner; videli pa smo tudi starega Ušti-novega Miheja z njegovo fajfo pred cerkvijo. Vam pa, č. g. Zaletel, najiskrenejša zahvala za vaš trud in Bog vam povrni, pa na skorajšnje svidenje. Tedaj nas bo pa še več — čeprav ste že sedaj dvomili, da •nismo sami vaščani!
SELE - KOT
(Božičnica, godci in pevci, smrtna kosa)
Lop uvod v božično razpoloženje so nam •na kvatrno nedeljo pripravili naši šolski otroci z dobro uspelo božičnico. Šolska soba je dobila drugo lice: na začasnem odru so nastopili otroci, njihove stolčke in mizice pa so zasedli starši in drugi domači, tudi g. župnik so se odzvali vabilu. Vse je ■radovedno pričakovalo, kaj so otroci pripravili.
Pa so nežna usteča zapela več mehkih božičnih pesmi, nastopili so malčki z ljubkimi deklamacijami. Posebno srčkan je bil angel z jasno božično blagovestjo.
Igrica » Junak« nam je predočila pripravo družine na božični dan. Mali Tonček se je izkazal kot neustrašenega junaka, saj se je upal sam v gozd po božično drevesce brez strahu pred škrateljčki, ki švigajo po gozdu, kadar ni blizu pobožne samotarke Jere. Pa bil je tudi usmiljenega srca, saj je veliko skledo žgancev spravil — ne v svoj želodec, ampak v vrečo, da je z njimi nasitil lačno Jero. Zato je pa tudi prinese! domov že kar okrašeno -božično drevesce. Igrica je zbudila tudi mnogo smeha. Ganljiva pa je bila »Božična legenda«. Jožef in Marija iščeta prenočišče, a zaman.
V hlevcu pri jaslicah slepa deklica zadobi vid. Ob koncu božičnice so bili otroci obdarovani. Lepo uspela božičnica je pokazala, kako g. učitelj Velik živi za svoje šolarje, šaj se ni bal truda in skrbi, ki so združene s pripravo take prireditve. Izrekamo mu priznanje in zahvalo!
Na Kotu imamo godce, ki že kar lepo svirajo in znajo že tudi več Avsenikovih popevk. Pa tudi do petja kažejo naši fantje
p? tm nahcmkan
mnogo veselja. Zbirajo se vsak teden pri našem znanem pevovodji Simeju Olipu k pevskim vajam. To je vsekakor hvale vredno. Kdor ima glas in posluh, naj poje! Saj pravi pesem:
Sem pevec in peti mi vse je na sveti.
Saj dani so glasi, da pojem si včasi.
Zakaj bi ne pel?!
*
Priden in pošten fant iz našega Kota je fciil Andrej Oraže. V Borovljah se je izučil krojaške obrti. Zelo rad je prihajal domov na Kot obiskovat mater in tovariše. Dvajset let starega je leta 1958 nenadoma napadla strašna bolezen: otroška ohromelost. V celovški bolnici je preživel tri leta in štiri mesece. Kljub temu, da udov ni mogel nič rabiti, je bil navadno dobre volje. Bil je ljubljenec bolniških strežnic in zdravnikov. V soboto 30. decembra pa ga je smrt rešila žalostnega stanja. V sredo po Novem letu je dobil mesto zadnjega počitka na domačem pokopališču. Velika udeležba pri pogrebu je pokazala, kako je bil priljubljen in kako so vsi sočustvovali z njim v njegovi bolezni.
Niso se še pogrebci razšli od svežega groba, pa je že prispela vest, da je na Sred. Kotu nenadoma zadet od možganske kapi umrl Blaž Bradač, pd. Zvrh. Dovjak. Pokojnik je bil doma iz hodiške fare in se je leta 1920 priženil semkaj. Ker je začel pešati, je lani posestvo izročil sinu Blažeju. Dosegel je skoro 73 let. Za slovo jima je moški zbor zapel vedno ganljivo žalostin-ko »Vigred se povrne«. Kar milo nam je postalo pri srcu ob besedah:
Vendar ko nanj spomnim se, se oko solzi, ker prijatelj ljubljeni nas zapustil je ...!
SELE
(Farno poročilo)
'Na Novega leta dan smo v cerkvi slišali spremembe v farni družini tekom lanskega lota. Naj jih sporočimo tudi bralcem našega lista.
Rojenih je bilo iz fare 23-otrok, vsi v celovški porodnišnici, eden pa že med potoma. Med njimi je bilo 12 fantov in 11 deklic, 20 zakonskih, 3 nezakonskih, oz. eden iz civilne zveze. V domači cerkvi jih je prejtilo sv. krst le 10.
Umrlo je 10 faranov, 9 odraslih in en otrok. Na domačem pokopališču jih je zadnji počitek dobilo 9, eden pa v Borovljah. Od odraslih so moški dosegli starost 79, 78 in pol, 76, 75 in 53 let, ženske pa so umrle v starosti 84, 76, 69 in 47 let.
Poročenih je bilo 9 domačih parov in en par z Dunaja, in sicer v domači cerkvi 6, troje na Žihpoljah in eden v Borovljah. Oddali smo drugam dve nevesti in enega ženina.
♦
Žalosten je bil letošnji Božič za Rožar-jevo družino. Mladi gospodar je zopet v bolnici, ker še vedno trpi na posledicah promotne nezgode. Doma pa je ležala na mrtvaškem odru mati mlade gospodinje Marija Mak. Bog daj rajnki večni mir, gospodarju pa popolno ozdravljenje!
RUDA
(Odšel je veren mož)
Dne 5. januarja smo ob veliki udeležbi ljudstva pokopali očeta številne družine Janeza Rosenzopfa, pd. Ješovnika v Pod-gori. Bog mu je dal učakati visoko starost 78 let. Pogrebne obrede je ob asistenci vodil domači g. župnik Pirker, ki je tudi daroval sv. mašo zadušnico. Med sv. mašo so ubrano donele slov. pesmi, tudi pogrebni obredi so (razen latinskega) bili v domačem jeziku. Rajni oče Ješovnik je bil zelo veren mož. Dne 27. novembra je bil pri vednem češčenju v Smiklavžu na Gorenčah prejel siv. zakramente. Nato je dolgo molil v cerkvi in Se šele proti večeru vrnil domov proti Rudi. Na Novega leta dan je v farni cerkvi še molil rožni venec, na poti domov pa mu je postalo slabo in na-
slednji dan je za večno zatisnil svoje oči.
Pokojnik je bil več let slovenski občinski odbornik in vsa leta naročnik »Našega tednika«, »Nedelje« in Mohorjevih knjig. Naj sedaj počiva v miru in uživa zasluženo plačilo pri Stvarniku!
ŠMIHEL PRI PLIBERKU (Trije grobovi)
Kakor povsod, tudi pri nas gre življenje svojo pot: eni se rodijo, drugi umirajo.
S tremi grobovi smo zaključili minulo leto. Smrt je pobrala po vrsti tri duhovne očete, tri korenine našega farnega življenja.
Prvi je odšel 7. novembra Kajžrov oče v Rinkolah. Bil je duhovni oče preč g. Fr. Krištofu, provizorju v Hiittenbcrgu. Dolga leta je vestno opravljal službo cerkvenega ključarja v Rinkolah in je bil daleč naokrog znan kot napreden gospodar in kremenit narodnjak. Držal se je vse svoje življenje Slomškovega gelsa: »Vera naj ti bo luč, materina beseda pa ključ do prave omike!«
Pokojni je mnogo žrtvoval za cerkvene potrebe. Ako je bila domača cerkev bodisi farna bodisi podružnica v sili, je Kajžrov oče vedno pomagal.
V noči na 7. nov. 1961 pa je po dolgotrajnem bolehanju za vedno zatisnil svoje oči. Vsak večer je med krmljenjem živine molil rožni venec in tudi zadnji večer pred svojo smrtjo te lepe navade ni opustil. Krasen vzor starega načela »Moli in delaj!« -
K pogrebu je prišel tudi njegov duhovni sin in zanj daroval sv. mašo zadušnico. Kot veren in nadvse zaveden mož naj bi Kajžrov oče našel na svoji vasi vestnih po-snemalcev!
Kot drugi duhovni oče je nas 9. dec. zjiutraj zapustil Ambrožev oče, Lenart Fcra v Gonovecah. Dosegel je visoko starost 90 let. Bil je po svojem značaju prava dobričina, vedno nasmejan in poln humorja, dasi je bilo njegovo življenje polno preizkušenj. Najtežja preizkušnja je bila pač izguba edinega sina v zadnji svetovni vojni, Namenil ga je za duhoski stan. Ker se mu ta goreča želja ni izpolnila, si je izbral duhovnega sina v osebi preč. g. Miheja Krištofa, ki sedaj študira cerkveno pravo v Rimu.
Tudi Ambružev oče je.bil vedno velik dobrotnik domače cerkve in prijatelj duhovnikov. Njegova levica ni vedela, kar je dala desnica. Pa zaradi svoje radodarnosti mi nikdar trpel pomanjkanja. Poseben božji blagoslov je spremljal njegovo neumorno delo. Čez teden je garal, nedelja pa je bila do njegove smrti vedno izključno Gospodova. Tako je učil tudi svoja mlada naslednika in njune vnukinje, ki jih je iz srca rad imel. Ambružev oče je ostal zvest svojemu narodu do konca in vedno je bila njegova želja, da bi njegova domačija ostala slovenska.
Dober mesec pred svojo smrtjo je še slovesno obhajal svojo devetdesetletnico ob strani svojega duhovnega sina. Čil in zdrav in Židane volje se je tedaj pokojni še sukal sredi svojih prijateljev in znancev, ki so se zbrali k temu izrednemu jubileju.
S smrjjo Ambruževega očeta je ne samo vas Gohovece, temveč cela fara izgubila vernega slovenskega moža, ki je bil gospodarska opora svoji vasi, pomoč domači cerkvi in vzgled celi farni družini. Naj mirno počiva v senci domačega božjega hrama!
Skoraj pretresla pa nas je smrt tretjega duhovnega očeta g. Janeza Rosenzopfa, pd. Simona v Breški vesi. Komaj 56 let star, po svojem izklesanem značaju pa nedvomno najbolj zrel za večnost, je na staro leto ob 9. uri dopoldne v Gospodu zaspal.
Na praznik Kristusa Kralja je med nedeljsko božjo službo dobil težak srčni napad, od katerega se ni več opomogel. Hiral je, dokler ni z zaključkom minulega leta zaključil svoje blago življenje.
O pokojniku res veljajo besede, izgovorjene ob njegovem grobu: »Bil je mož!«
Mož resnične besede, mož pravičnih dejanj, mož dela in molitve, mož močne, žive
URADNE URE
Pisarna Narodnega sveta koroških Slovencev, Krščanske kulturne zveze ter Kmečke gospodarske zveze je odprta vsak dan razen sobote od osmih do pol ene. Uraune ure predsednika Narodnega sveta so vsak četrtek od 10. do 12. ure.
-___Naše prireditve____________
ŽVABEK
Farna mladina iz Vogrč gostuje v nedeljo, dne 14. febr. ob pol treh pop. z igro:
»GENOVEFA« v farni dvorani v Žvabeku.
Vsi prisrčno vabljeni!
vere in velike ljubezni do doma, do naroda, do cerkve in do Boga. Ni zlahka hiše, kjer bi se bili stari in mladi tako radi imeli kot pri Simonu. Celo zdravnik, ki je pokojnika-z občudovanja vredno vztrajnostjo zdravil, se je izrazil, da podobne zastopnosti še ni našel nikjer.
Pokojni je bil duhovni oče izseljenskemu duhovniku č. g. Cirilu Turku, ki deluje trenutno med slov. naseljenci v Nemčiji. Rad je imel tega svojega duhovnega sina, kot je ljubil in spoštoval sploh vsakega duhovnika.
Kako se je leta 1958 ta Simonov oče jokal ob mrtvaškem odru zaslužnega šmi-helskega dušnega pastirja župnika Piceja! Z večjo ginjenostjo koit če 'bi ležal v krsti njegov lastni sin, je stal tedaj ob krsti svojega umrlega dušnega pastirja. Ta pretresljiva podoba mi je ostala v spominu in mi je stopala vedno pogosteje pred oči, čim bolj se je bližala tudi za pokojnika ura ločitve. Z naravnost pretresljivo gotovostjo mi je rajni Simonov oče še pri p 'Ti zavesti obljubil, da bo v večnosti Bogu »e posebno priporočal moški svet svoje domače šmihelske fare.
+
Trije stebri v našem narodnem in cerkvenem farnem življenju so padli.
Kdo bo nadomestil te tri vzorne može, kdo bo nadaljeval njih tradicijo, kdo bo izpolnil njih oporoko? — Tisti, ki bo v resnični besedi, v pravičnih dejanjih, v močni veri in v veliki ljubezni spoznal svoje življenjsko poslanstvo in ga znal po vzoru teh treh mož upodabljati v vsakdanjem življenju in trpljenju.
RADISE
(Pregled minulega leta)
Ob prehodu v novo leto Gos.podovo jc prav, da pogledamo nekoliko nazaj in naredimo kratek obračun o življenju in smrti v naši fari.
Rojenih je bilo 6 novih faranov. Živ 3 njsko zvezo so sklenili štirje pari in sicer Dori Thaler s Francom Stumpfom, delavcem v Celovcu; Andrej Rutnilk, pd. Sme-ričnikov v Dvorcu s Katico Lesjak, ipd. Sed-lišmikovo v Kozju; o poroki našega vrlega organista Simeja smo ob času že poročali. Zadnjo nedeljo pred adventom pa je bila prav slovesna poroka Blažeja Mikla, pd. Kučndlkovcga z Micijo Goritschnig, mlado . posestnico Rebernikove domačije v Spodnjih Rutah, ki pa spada v faro Podgrad. Poroka je bila s sv. mašo, ki so jo namesto zadržanega nevestinega brata č. g. Goritsch-niga darovali dušni pastir nevestine fare č. g. Cvetko. V lepem govoru so novoporo čencema tudi nakazali vodila za krščansko izakomsko življenje. Radišlki pevci so svoje ga dolgoletnega sovrstnika Blažeja spremili s pesmijo pred poročni oltar. Vesela svatba z razigrano pesmijo in godbo pa je nato bila pri Mežnarju. Proti večeru je že-nknino počastil s svojim obiskom tudi nevestin brat č. g. Goritschnig, ki deluje kot dušni pastir pri St. Juriju na Zilji. Novopo-mčencoma, posebno pa našemu pridnemu cerkvenemu pevcu Blažeju kakor tudi nje govi ženki iskreno želimo mnogo sreče in božjega blagoslova na skupni življenjski poti. Rebernikovi družini in podgorski fari pa čestitamo, da je pridobila zavednega In delovnega moža, ki bo pomagal pri obno vitvi gospodarskega poslopja, katerega je lani težko prizadejal požar. Saj prihaja ženin i/ verne in zavedne Kučnikove hiše In je že zgodaj moral na lastnih ramah okusiti' preizkušnje življenja, kajti njegovega očeta Martina Mikla drži težka bolezen, ki si jo je nakopal v zadnji vojm, že nad deset let priklenjenega na posteljo Kljub nesreči pa je oče Miki ohranil čilost duha in duševno zdravje. Bogato načitani mož tudi s 'postelje daje svoje duševno bo-
(Dalje na 8. strani)
Mladina ima jasen program
Pred nekaj tedni je „Na$ tednik” vabil študirajočo mladino na občni zbor „Koroške dijaške zvezo”, v prejšnji — božični številki pa smo mogli ie poročati o ustanovnem občnem zboru, ki se ga je udeiežilo skoro 100 fantov in dekiet. Ustvarili so si organizacijo, izvolili društvene organe ter si •začrtali delovni program.
Vest, da si je mladina ustvarila lastno organizacijo, v kateri bo razvijala svoje mlade sile, je zbudila precejšnje zanimanje. Gotovo je prav, da se študirajoča mladina že za časa študija — ne da bi seveda bil pri tem moten študij — pripravlja na mnogostranske naioge, pred katere jo bo postavilo življenje. Zato je tudi prav, da si je našla ustrezno organizacijski okvir. Pozanimali smo se pri odboru o načelih, ki bodo usmerjala delo Koroške dijaške zveze, da o njih seznanimo tudi širšo javnost, ki z upanjem in zaupanjem gleda na naš mladi rod.
Člen 2. društvenih pravil pravi: „Zveza ima namen združevati člane, jih usposabljati za kulturno delo med koroškimi Slovenci na osnovi krščanskih načel, izpopolnjevati njihovo splošno izobrazbo, jih idejno vzgajati ter poglabljati njihovo državljansko in narodno zavest”.
V	ta namen bo — kot določa poslovnik — pospeševala resnično povezavo med slovensko študirajočo mladino, med drugim tudi prek medsebojnih obiskov, gostovanj ter prijateljskih stikov.
Glavna skrb Zveze bo torej, da študirajočo mladino pripravlja in usposablja za kulturno poslanstvo, ki je namenjeno slovenskemu izobražencu na Koroškem. Temu-' cilju bodo služili sestanki, študijski dnevi in tudi večdnevni tečaji.
Pri vsem tem pa bo Zveza poudarjala tudi pomen dobre in solidne šolske študijske podlage, ki jo neobhodno potrebuje vsak izobraženec, da bo strokovno in poklicno v polni meri mogel izvrševati svoje dolžnosti.
V	današnjem času, ko razburljivi tok dogodkov gmotnega napredka seje nemir v duše posa-
jo . eznikov in narodov, pa bo Zveza navajala svoje člane tudi k duhovni poglobitvi, predvsem k izgradnji pravega krščanskega svetovnega nazora ter značaju«1 osebnosti, da bo kasneje vsak njen član mogel postaviti polnega moža ne le v poklicnem življenju, ampak se tudi aktivno vključiti v narodno življenje, posebno v naših društvih.
To ie torej v glavnih obrisih program, ki so si ga zastavili naši mladi. Čutijo, da se more v današnjem življenju posameznik uveljaviti le s kvaliteto, le s temeljitim znanjem in resnično kulturnostjo. Po tej poti bo pa Zveza skrbela tudi za povezavo med svojimi člani, da se I>odo mogli laže ohraniti kot značajni ljudje in zavedni Slovenci v okolju, ki nam ni vedno naklonjeno. Mlatil so prepričani, da so v našem verskem, narodnem in gospodarskem življenju potrebne nove, sveže moči, da je treba novega idealizma, ki naj ob spoštovanju tega, kar so rodovi pred njimi ustvarili, te vrednote ohrani in jih prenovi, naši narodni skupnosti pa da novega poleta. Svojega dela pa se -=4jočejo mladi lotiti tudi s smislom za realizem in šiitom za odgovornost. Zastaviti si hočejo zato letne programe s konkretnimi, dosegljivimi cilji. Naš narod na Koroškem potrebuje celih ljudi, združevati bo treba preudarnost in izkušnjo starosti z idejno razgibanostjo in dejavno podjetnostjo mladih. „Nc stoj na strani... ampak poprimi tudi ti za delo, zavzemi mesto, na katerega sta te postavila Bog in narod in tega kraja ne zapusti, ne umakni sc”, pravi ena izmed okrožnic Zveze.
Želeti je, da bo ta program naletel na razumevanje in podporo vseh, ki jim je pri srcu razcvet našega naroda. Mladini pa kličemo: Pogum velja!
mladina in prasneta Iz tajniškega poročila Krščanske kulturne zveze
(Nadaljevanje in konec)
Farna mladina in Slovensko prosvetno društvo »Rož« Št. Jakob v Rožu sta pripravila sledeče prireditve: igra »Rozamunda« (trikrat doma in enkrat v Ločah), miklav-ževamje, za pust so igrali šalo igro »Karlova teta« (trikrat doma, gostovali pa so z njo v Selah in Globasnici). Društvo »Rož« je priredilo prvikrat igro »Podrti križ« (dvakrat doma ter v Šmihelu in Vogrčah). Sodelovali so pri mladinskem dnevu, pripravili so tudi materinski dan, ter več predavanj. V mesecu juniju so priredili zelo uapešen družabni večer pri Antoniču na Reki. Dne 5. februarja pa je katoliška mladina prevzela tamošnje Prosvetno društvo »Rož« na izrednem občnem zboru, ko je enoglasno bila sprejeta sprememba društvenih pravil, da zastopa in širi krščanska načela v kulturnem, socialnem in gospodarskem življenju in da prestopi v »Krščansko kulturno zvezo«.
Akademija slovenskih bogoslovcev je imela svoj redni občni zbor 28. oktobra 1961. Člani so asistirali in 'pomagali pri primi-cijah in raznih duhovniških tečajih (n. pr. Slovenski duhovniški tečaj v semenišču). Vsak mesec so napravili akademijsko prireditev z referati, govori, govornimi vajami in petjem. Izdajajo tudi list »Brato-Ijub«.
Farna mladina v Vogrčah je igrala za Božič igro »Vrnitev«, s katero je šla gostovat tudi v Šmihel in Žvab ek. Za pust so pripravili igro »Svojeglavček«, gostovali so tudi v Žvabeku. Ža miklavževanje so napravili za otroke prizorčke in obdarovanje.
Farna mladina v Kotmari vesi je imela v pretekli sezoni tri igre: za Božič so pripravili »Mojstra Križnika božični večer«, za pust »Tri sestre« in »Delali bomo«. Za Veliko noč »Mati sv. veselja«.
Farna mladina v št. Lipšu je na pustni torek priredila v farni dvorani »Družabni večer pri pogrnjenih mizah«, meseca februarja pa je ista igralska družina pripravila igro »Svojeglavček«.
Farna mladina v Železni Kapli je povabila za Miklavževanje Katoliško prosvetno društvo v Globasnici z opereto »Miklavž prihaja«, za Božič gojenke iz št. Ruperta' z igro »Izgubljena Marta«, za pust so gostovali Selani z igro »Trojčki«. Meseca marca so igralci iz št. Vida razveselili kapelsko občinstvo z lepo igro »Materinsko srce« in Globašani z igro »Vislavina odpoved«.
Farna mladina Dobrla ves je povabila farane naj prvo na lepo uspelo Miklavževanje, nato pa se je predstavilo občinstvu z igranim »Vrnitev« meseca februarja pa z igro »Pričarani ženin«, »Lažizdravnik«, »Mutasti muzikant«. Z igro »Divja lovec« so šli gostovat tudi v Št. Lipš. Za prvo sv.
V vsak dom slovensko umetnino
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu (Argentina) prireja loterijo, katere dobitke tvori 12 umetnin slovenskih slikarjev. Radi objavljamo predmetni razglas, ki smo ga prejeli iz Buenos Airesa:
Ne da bi se šli šoviniste! Resnični ljubitelji slikarstva in kiparstva nikoli niso ekskluzivni. Vendar prav ljubitelji svetovnih umetnosti znajo čislati tudi slovensko. Kadar v slovenskem domu najdete slovensko sliko, kip slovenskega kiparja, vedite, da ima njegov lastnik smisel za lepoto.
Mnogokrat smo po raznih .domovih — kjerkoli že živimo — našli po stenah to, kar smo nekoč doma imenovali »židovski kič”, cenene zmazke, (ali pa tudi ne tako cenene!) kopije raznih del, »umetnine”, katerim je zviti trgovec v dolgotrajnih slavospevih skušal dati čudovito vrednost. Na srečo — v slovenskih domovih — ni dosti tega blaga. Čeprav Slovenci nismo imeli preveč bogate likovne izobrazbe, vendar nam, hvala Bogu, okusa ni manjkalo. Pa tudi napačnega ponosa — »Raje francoski zmazek na steno, kakor pa slovensko sliko!” - ni bilo!
Danes zato v mnogih slovenskih domovih krasijo stene slike slovenskih slikarjev, mnogi intimni kotički imajo na podstavkih kipe slovenskih kiparjev. Vrednosti! Ne samo v denarnem smislu, kajti tudi tc rasejo iz dneva v dan, ampak estetske. Mnogi, ki v svoji mladosti niso imeli možnosti, da bi se pobližc spoznavali z umetninami, danes ču-
tijo potrebo po lepoti, jm) stanovanju, ki ima nekaj več v sebi kakor pa zgolj udobnost. Radi bi tudi da’.i svoiim otrokom smrel za sliko, kip, radi bi mu olajšali vstop v razumevanje umetnosti.
Da je v zadnjem desetletju tudi po domovih v zamejstvu toliko lepih slovenskih umetnin našlo pot v livinge in spalnice, je treba iskati vzroka tudi pri delu, ki ga je opravljala S'ovenska kulturna akcija s svojo propagac'jo. Objavljanje reprodukcij, izdajanje umetnostnih kniig, poročanja in ocene o razstavah zlasti s’ovenskih umetnikov, likovna šola za mlade slikarje — vse to je dvignilo zanimanje za umetnostno delo, pa tudi za uživanje umetnin. Najvcčji uspeh pa so imele tri doslej izpeljane umetnostne loterije, kateri sc v prihodnjem mesecu pridružu-c četrta. Ta bo brez vsakega dvoma najboga*ejša: dvajset izbranih umetnin slovenskih umetnikov — med njimi celo majhna. a te’k;h denariev vredna Sveta družina pokojnega Franceta Kralja.
Naprodaj je danih sjuno 1500 srečk, tako je možnost dobitka 1:75!, česar pri nobeni loteriji ne tomboli ni najti. Prodaja srečk sc ie že začela: tako je namen tudi te loterije — dvigniti zanimanje za slovenske umetnine, pripomoči slovenskim domovom do lepih, vrednih umetnin ter pomoči Kuhurni akciji pri njenem bodočem delu — povsem dosežen.
Sioven-ka umetnina v slovenskem domu ne kaže samo, da ima njegov lastnik smisel za estetiko in za umetnine, ampak tudi slovenskim in tujim obiskovale! jem kaže vrednost slovenske likovne umetnosti, na katero smo lahko ponosni.
obhafflo so uprizorili »Ivčkove sanje«. Za materinski dan pa »Naočniki«. Farna mladina je tudi sodelovala pri mladinskem dnevu. Meseca avgusta so naredili izlet na Obir.
Farna mladina Št. Janž v Rožu je najpr-vo naštudirala igro »Sv. Hema«, prireditev pa je olepšala z koncertom Marijinih pesmi. Za miklavževanje so uprizorili igro z veselimi prizori in petjem fantovskega zbora, z istim programom so gostovali tudi v Svečah. Vombergarjevo igro »Vrnitev« so igrali doma in na Radišah. Za pust so igrali šaloigro »Trije tički« in petjem fantovskega zbora. Z otroškimi nastopi in igro »Mati« so olepšali materinski dan. »Divjega lovca« so igrali meseca septembra na prostem. Faoitje iz Roža in mešani zbor sta sodelovala tudi pri kontertu Slovenske pevske zveze.
Farna mladina iz Štebna pri Maloščah
je za pust in materinski dan pripravila prireditev, na izlet so pa šli na Dobrač. Trikrat so imela tudi skiioptično predavanje o Koroški, Indiji itd.
Farna mladina Gorenče je pripravila •igro »Tragedija moderne družine« imeti so še dve vzgojni igri in dvoje predavanj č. g. Zaletela s skioptičnimi slikami. Imela je tudi miklavževanje.
Farna mladina .Pliberk je pripravila za miklavževanje opereto »Miklavž prihaja«, gostovat so šli tudi v Žvabek. Za pust so veseloigro »Trije tički« igrali dvakrat. Sodelovali so tudi pri mladinskem dnevu na Radišah.
Posebej velja omeniti, da je imel č. g. Vinko Zaletel 67 skiop>tičnih predavanj po naših krajih.
Zveza absolventk gospodinjskih šol je skupno z absolventi Tinjske kmečke gospodarske šole pripravila shod z raznimi govori in filmom: Mož za Afriko. V zimskih mesecih so absolventke imele kuharski tečaj v Celovcu (15 tečajnic). Avgusta meseca so napravile izlet na Sedlce in uprizorile na Kališču majhno proslavo z igro »Slepa Tilka« in nekaterimi deklamacijami. Sodelovale so tudi s plesom na Kmečkem in Mladinskem dnevu.
MLADINA PIŠE:
Iz St. Jakoba
Materina beseda in domača pesem sta dvoje močnih občestvenih vezi. Tudi me gospodinjske učenke to čutimo.
Z vsako jezikovno uro bolje spoznavamo lepoto mile materinščine. S čitanjem odlomkov iz naše književnosti prodiramo v njeno globino in občudujemo njeno širino. Saj pišejo naši rojaki strokovnjaki že iz vseh delov sveta. Rade se v duhu po-menjkujemo z njimi. Kar nehote moramo materino besedo vzljubiti, v knjižnem jeziku se srečajo vsa naša narečja.
Naj še podčrtam milino materine besede, ki nam doni iz domače .pesmi. Kako rade si zapojemo katero, če je le čas in delo za to. Da bi kar tako sedle in si zapele, ne utegnemo, preveč je-resnega uka im praktične zaposlenosti, ki nas pripravlja za bodoči naš poklic. Toda najdemo proste trenutke, ko damo duška petju. V domačo pesem izlijemo svoja čustva: ljubezen do doma in svojcev, kakor poje rojak v pesmi »Nmav čez izaro«, si postavljamo gradove, kakor oni Rožan, ki samozavestno poje: »Jaz pa eno hišico imam«.
še Mirella — oče ji je Italijan, mati Slovenka — se je za našo pesem vnela. Zjutraj zarana pride v kuhinjo. Pod pazduho ima pesmarico in če le more, si zapoje. Tudi govori že jezik svoje matere, dasi včasih zamenjava slovniške zveze. Naglušni sestri, ki je oskrbovala prašiče, je zavpila na uho: »Naši prašiči je res že debel«. To nas ne moti. Do konca tečaja bo že prav govorila.
Materina beseda in naša pesem nam bosta kažipot v življenju med ljudstvom.
Hafner Mici,
gojenka gospodinjske šole . v št. Jakobu.
Sledeče igre so bile igrane
1. Vislavina-odpoved (5-krat); 2. Miklavževa opereta (3); 3. Prisega o polnoči (2); 4. Lumpacij vagabund (3); 5. Slehernik (4); 6. Vaški lopov (3); 7. Paštetar (2); 8. Materinsko srce (3); 9. Slaba vest (2); 10. Junaške Blejke (1); 11. Trojčki (10); 12. Rozamunda (4); 13. Karlova teta (5); 14. Podrti križ (4); 15. Vrnitev (7); 16. Svojeglavček (3); 17. Mojstra Križnika božični večer (2); 18. Tri sestre in Delali bomo (2); 19. Mati sv. veselja (2);, 20. Pričarani ženin (21; 21. Lažizdravnik (3); 22. Mutasti muzikant (1); 23. Divji lovec (Sl; 24. Ivčkove sanje (1); 25. Naočniki (1); 26. Sv. Hema (1); 27. Trije tički (5); 28. Mati (1); 29. Tragedi ja moderne družine (2); 30. Slepa Tilka (1).
IZ FILMSKEGA SVETA:
7. mednarodni teden verskega filma na Dunaju
Ob nepričakovano veliki udeležbi obiskovalcev v dunajskem Apollo-Theater-kinu so skozi teden dni predvajali filme zgolj verske ali versko-kulturne vsebine. Našteli so pri teh predstavah 225.000 prodanih kart, kar pomeni rekordno število. Pač znamenje, da postaja zanimanje ljudi za 'verske filme vedno večje.
Ves program tega filmskega festivala so pripravili v sodelovanju katoliške in prote-stantske Cerkve ter prosvetnega ministrstva. Tako so prisostvovala predstavam namestnik kardinala Koniga nadškof Jachym, škof Laszlo, protestantski škof D. May in prosvetni minister dr. Drimmel.
V sprejemnem nagovoru v škofijskem dvorcu je nadškof Jachym poudaril, da ima ustanova tedna verskega filma glavni namen v tem, da prodre tesni krog hudičev producentov, posredovalcev in predva-jalcev, ki nosijo krivdo za slabe filme1 po naših dvoranah. Poudaril je, da je kat. filmska komisija pri tem poslanstvu izvršila že veliko delo in je vedno pripravljena pomagati vsem, ki jim je mar, da bo pre-maganb zlo slabega filma.
Na festivalu so predvajali film »Vprašanje 7«, ki obravnava sodobni problem verskega življenja v državah komunističnega sveta. (Glej oceno!)
Posebne pohvale in priznanja je dobil avstrijski film »čudež ene noči« (Das Wunder einer Nacht«). To je film za televizijo in so ga predvajali na sveti večer v avstrijskem televizijskem programu. Prikazuje nastanek pesmi »Sveta noč«.
Predvajali so tudi novo filmsko obdelavo »Frančišek Asiški« (Franziskus von Assisi). Film so izdelali Amerikanci (Michael Curtiz). Prav tako so kazali nov film
o življenju Bernardke Soubirous, ki je vzbujal pozornost radi posrečenega prikazovanja Bernardkinega notranjega življenja, polnega tihega trpljenja. Nadalje so predvajali še francoski kulturni film: »Resničen obraz Terezije iz Lisieuxa«, ki je kot kulturen film prejel prvo nagrado.
Poleg teh'so bili na programu še filmi: nemški »Samostan našega časa« in »Luč od zgoraj«. O indijskem življenju kaže »Dvoje oči — dvanajst rok« zgodbo o mučencih. Življenje črncev pa prikazuje aktualen film »Črna koža in vroča zemlja«. Poleg teh je bilo predvajanih še nekaj krajr šib filmov.
12 SV*TIH PFSMT
Nedavno je izdal Peter Flander v Trstu knjižico »12 svetih pesmi«, v kateri je partitura, note in besedilo pesmi za mešani zbor in ljudsko petje, deloma z orglami. Besedilo je spesnil Peter Flander, uglasbil pa Stanko Premrl. Pesmi so: Svetogorska Kraljica: K tebi prišli smo, Devica; O Marija, naša Mati: Glej o Marija, mogočna Kraljica; Brezanadežno Srce Marije; Majniška; Mati Kraljica; Mogočna Mata; Slava Materi Kraljici; Kraljica Slovencev; Sveti Peter; Sveti Jožef.
Naprodaj je 'knjižica tudi pri Mohorjevi c Celovcu, in sicer za 20.— šil Toplo jo priporočamo našim organistom in pevs"kim zborom.	»
LJUBITELJI ZNAMK, FILATELISTU
Zanimam se za stare in nove avstrijske znamke in bi rad stopil v zvezo z avstrijskimi filatelista, v slovenščini ali nemščini. Kdor se za to zanima, naj sporoči svoj naslov upravi »Našega tednika« ali pa naravnost na moj naslov: Viktor Ban, 0’Brien 1187, San Josč-Mendoza, Argentina.
S povečevalnim steklom proti požigalcem
Požig se danes ne izplača več, vsaj tistim ne, ki zažgejo lastno hišo, da br z zavarovalnico napravili sijajno kupčijo. Izgledi, da ipridejo v zapor namesto, da bi dobili izplačano zavarovalnino, so 4:1, četudi so si 5e tako spretno izmislili alibi in je po njihovem mnenju moral ogenj zbrisati vse dokaze požiga. V Slezvik-Holštajnu, kjer je v Nemčiji statistično največ požarov, so na primer v zadnjem letu pojasnili več ko tri četrtine vseh požigov, medtem ko so jih leta .1950 le pol.
Preiskava o požigu se vrši danes tako na kraju samem kot v znanstvenem laboratoriju z najmodernejšimi sredstvi. Pepel in ruševine pregledujejo s -posebnimi drobnogledi. če je oglje gorelo v navadnem ognju, je popolnoma drugačno, kot če ga je kdo prepojil z vnetljivo snovjo. Iz takoimeno-vaniih »zračnih žepov« razvalin, v katerih se naberejo razni plini, načrpajo preiskovalni organi vzorce, ki jih potem analizirajo. Curek sumljive tekočine zadošča, da lahko s spektroskopom ugotovijo, katere kemikalije so uporabili. Take drobcene posamezno-siti pripeljejo največkrat hitro na sled, kako je bil ogenj podtaknjen in kdo je za-žgal.
Vendar je v mnogih primerih odločilno le »čuječe« oko in opazovalna sposobnost gasilcev ali kazenskih uradnikov. Tako je velika vila, ko ni bilo nikogar doma, do tal pogorela. Najemniki so bili na počitnicah, hišni lastnik pa je odšel dva dni prej na poslovno potovanje. Preden so mu izplačali zavarovalnino, so še enkrat natančno pregledali pogorišče. Pri tem je uradnik zapazil tenko žico, ki je visela na topolu blizu hiše. Nihče ni mogel pojasniti, čemu naj bi bila ta žica na drevesu. Hišni lastnik je bil prepričan, da ima stoodstotno zanesljiv alibi. Že po prvih poizvedbah pa «o dognali, da ga podjetja, s katerimi je baje sklepal kupčijo, sploh ne poznajo. Svojega hotela v tujem mestu med takozva-nim poslovnim potovanjem skoraj ni zapustil, pač zato, ker je napeto pričakoval brzojavke o požarni katastrofi. Zapletel se je v protislovja in ko so ga ugnali v kozji rog, je vse priznal.
Zažig na daleč si je zamislil takole: Na topolovo vejo je privezal žico, jo skozi luknjico v strehi napeljal v hišo in pritrdil na vzmeti. Na vzmeteh je ležalo več vžigalic, ki so bile stisnjene med torno deščico ter obdane s papirjem in žaganjem, če je bilo vetrovno^ je veter majal vejo na drevesu sem in tja, zavoljo česar se je nategnila žica in podnetila ogenj. To je mož preskusil. Kar je žice še ostalo, je skočila ven in obvisela na topolu.
Pogosto uporabijo požigalci voščene sveče. Ni težko dognati, po kolikih urah bodo dogorele. Svečo ovijejo spodaj z vnetlji-
vimi stvarmi in jo nato pobrišejo. Sodobna kriminalistika pa take zažige z ustreznimi analizami popela navadno prav kmalu razkrije in jih dožene še celo tedaj, ko so uporabili spretnejša sredstva. Tako je preiskava pri celi vrsti požarov dognala, da gre vedno za istega storilca. Vsi požari so bili zaneteni v notranjosti sten ali stropov in podneteni očividno z majhnimi eksplozijami. Zidni omet ali stropni tramovi so namreč zagoreli posebno hitro na določeni • točki, na mestih, ki so se očividno najbolj in zelo segrela.
Vse je kazalo na poklicnega požigalca, ki dela z netivom ali vžigalnikom, kateri deluje šele čez določen čas. Ko so storilca prijeli, je sicer dokazal neoporečen alibi, vendar so mu dejanje kljub temu kmalu dokazali. Za robovi hlač so mu namreč našli drobce ometa in lesa, ki so bili, kakor je dognala preiskava v laboratoriju, popol noma enaki kot tisti, ki so bili najdeni v pogorelih hišah.
Drobci malte in ometa so vsebovali ena-
ko mešanico belih, črnih in rumenih peščenih zrn. Požigalec je uporabljal sledečo, po njegovem mnenju seveda popolnoma »varno« zvijačo: v tla, steno in strop je zvrtal luknjo in napojil tram ali izolazijsko plast z bencinom, položil svojo tempirano »bombo« in izginil.
Pri razkrinkanju storilca igra važno vlogo tudi fotografija. Cela vrsta posnetkov požara, ki prikazujejo ves potek ognja, lahko hitro razkrije vzrok. Tako je policijski uradnik, ki je vdrl v gorečo hišo, ravno lahko še fotografiral v ognju plapolajoč kup cunj. Kmalu nato se je zrušila streha. Brez tega fotografi on ega posnetka bi bilo nemogoče dokazati namerni zažig.
Naj bodo načrti požigalcev še tako dobro pretehtani, na neki način se le izdajo. Ko je pogorela tekstilna tovarna za moške obleke, ni bilo v začetku nobenega suma. Nato pa je padlo v oči, da pri preiskava-nju pepela niso našli skoraj nobenih gumbov, ki vendar ne zgorijo. Moške obleke brez gumbov? Začeli so lastnika temeljito izpraševati in končno je priznal, da je več sto napravljenih oblek spravil, v tovarni pa namesto njih nakopičil cunje. Nato je cevovode gasilne naprave napolnil z bencinom, podtaknil ogenj, odprl peteline in jo odkuril.
Prednost smučarskim turam
Tekmovalci-smučarji so največji pro-pagatorji za smučarski šport, ker delajo v vsaki zimski sezoni največjo reklamo — ako-ravno nehote — za to lepo zimskošportno panogo. Ogromne so množice današnjih smučarjev, ki uživajo na grebenih in gorskih vrhovih blagoclat gorskega zraka in višinskega sonca, skratka: bela opojnost, kakor dandanes tudi nazivamo smučarski šport, gibanje, ki med vsemi telesnimi vajami po pravici zasluži tako imenovanje.
Dandanes limamo v smučarskem športu
—	če ga motrimo s tekmovalnega stališča
—	v glavnem tekme v alpski ter nordijski kombinaciji in v samostojnih skokih. Alpska kombinacija, ki je zelo razširjena in priljubljena zlasti v alpskih deželah (Avstrija, Švica, Nemčija, Francija, Jugoslavija, Italija) obstoji iz smuka in slaloma, dočiin je nordijska ali klasična kombinacija in kjer dominirajo severnjaki (Norvežani, Švedi, Finci) sestavljena iz teka (običajno na 15 km) in skokov. Poleg tega so še zelo važni samostojni skoki, ki jih izvajajo običajno na skakalnicah, ki dopuščajo skoke do 80 m. K omenjenim tekmovanjem moramo še vzeti veleslalom, teke na daljše proge (30 in 50 km) ter štafetne teke, kar vse imajo na programu večjih smučarskih prireditvah in ki se izvajajo kot samostojne točke.
Ali pa imajo tekmovalci tudi oni užitek od smučanja kakor tiste neštete množice, ki se podajajo tekom zimske dobe na be-
Slovensko oporišče v Parizu
(Nadaljevanje s 3. strani) itn potrebno pomoč bodisi pri rojakih bodisi pri francoskih prijateljih, toda čas in razmere so vendar zahtevale neko trajno rešitev.
Kdor pozna razmere v Parizu, dobro ve, kako težko je dobiti samo majhen prostor, da so cene astronomske, zato pa tudi razume, da vprašanje primernega prostora ni bilo lahko rešiti.
Toda z velikodušno naklonjenostjo ravnatelja dušnopastirskega dela med izseljenci v Franciji, pariškega pomožnega škofa msgr. Ruppa, pri katerem smo Slovenci vedno našli razumevanje in pomoč, z veliko naikloriienostjo belgijskega patra van Straa-tena, direktorja »Pomoči duhovnikom iz srednje Evrope« in zlasti z veliko naklonjenostjo in razumvanjem zastopnice te organizacije za Francijo, gdč. M.-H. Ver-helst smo po dolgem prizadevanju vendar prišli do sicer skromnih, a vendar prijetnih prostorov, kjer bomo sami svoji gospodarji in kjer bomo doma.
Kupljeno je bilo trisobno stanovanje, v katerem bo ena soba služila za stanovanje g. Flisu, ostali dve pa za pisarno Slovenske katoliške misije.
V novtih prostorih bomo polog pisarne poskušalii ustvariti majhen košček slovenskega doma v tujini, s knjižnico in čitalnico pa tqdi kraj, kjer se bomo lahko kultur-no oblikovali. Za vsakega našega človeka v tujini je namreč življenjske važnosti, da si ne samo uredi svoje materialno življenje, enake ali še večje važnosti je, da se tudi du-
hovno Oblikuje, da ohranja svojo zvezo z narodnim življenjem in da izpopolnjuje svoje znanje ter zasleduje tok življenja in dogodkov doma in po svetu. Poleg vere in verskega življenja je to nujni pogoj, če nočemo, da se duhovno in telesno ne izgubimo v tujini, da tuja učenost, o kateri govori naš Cankar, tudi v nas ne ubije slehernega smisla za človeka vredno življenje.
Morda bi kdo rekel: lahko je, ko so drugi vse dali. če 'bi kdo tako mislil, bi seveda pozabil, da smo šele po dolgem delu, po težavnih poteh in mnogih skrbeh in borbah prišli tlo novih prostorov. Dobili smo gole stene, kakršne so pustili zidarji, vse drugo je pa bilo na naši skrbi. Vsem, ki so pomagali — nekateri zelo velikodušno — prisrčna zahvala. Skrbi bodo tudi v bodočnosti, ker bomo morali sami — mislim na slovensko skupnost v Parizu — nositi stroške vzdrževanja.
Toda svoje prostore imamo in s skupnim delom dokažimo in pokažimo, da smo jih bili ne samo potrebni, temveč tudi vredni.
Ko se zahvaljujemo vsem, ki so k temu pripomogli, se moramo spomniti tudi tistih naših duhovnikov, ki so prvi delovali v Parizu: dr. Alojzij Kuhar (umrl pred nekaj letiv New Yorku), g. Ivan Camplin, sedaj župnik v Dobrovniku v Prekmurju, Ferdinand Kolednik in dr. Emil Hodnik, sedaj v Združenih državah.
Nace Čretnik,
Ravnatelj Slovenske katoliške misije.
la snežišča naših planin? V splošnem smemo reči: Ne! Zato ne potrebujemo posebnih dokazov, kajti kdor je opazoval treninge vrhunskih smučarjev, ki zastopajo svojo državo na mednarodnih in olimpijskih tekmah, ta je lahko opazil, da so priprave takozvane elite neredkokrat prava muka; oh! morajo namreč vaditi mnogo več kakor pa jim je potrebno za zabavo in zdravje, skratka oni morajo voziti in voziti in se spopolnjevati do izčrpanosti, ker !le tako smejo upati na uspeh. To je sicer bridka resnica, vendar se morajo sprijazniti s tem dejstvom vsi vrhunski športniki, ne samo smučarji, ker drugače v današnji hudi konkurenci ni mesta zanje. Seveda to je šport zastopnikov narodov, to je šport svetovne elite.
Mi pa pravimo: Smučanje je vir zdravja in veselja, smučanje je še več, namreč bela opojnost. Kdor hoče vzeti smučanje s te strani, ta se nikakor ne sme podati med tekmovalce, zlasti pa ne sme stremeti za tem, da bi postal svetovna »klasa«. S tem nikakor ne nameravam delati kako propagando proti tekmovalnemu smučanju ali tekmovanju sploh, saj sem bil sam veliko let mednarodni tekmovalec, ampak hočem le poudariti, da imajo netekmoval-ci več užitka od športa kakor tekmovalci in to velja še prav posebno za smučarski šport. Le poglejmo n. pr. alpskega smučar j a-tekmovalca. Proge za smuk so običajno zelo podobne, četudi je teren različen. Morajo biti dobro stlačene (da so pogoji za vse tekmovalce kolikor mogoče isti), kajti vsi morajo vozki točno po določeni progi. Pri smuku igra najvažnejšo vlogo hitrost, zato drsijo tekmovalci z divjo br-zino navzdol ter morajo pri tem uporabiti vse svoje tehnične in fizične sposobnosti in so ob skrajni napetosti živcev veseli, če so brez padca prišli na cilj. Poleg tega pa današnja tekmovanja v smuku niso brez nevarnosti. Slalom nasprotno ni nevaren, zahteva pa zato izredno tehniko in spretnost od vsakega tekmovalca, da čim hitreje prevozi progo skozi številna vratca, ki so postavljena na pobočju. Vendar tako pri smuku kakor pri slalomu tekmovalec ne more gledati na stran (da bi si n. pr. mimogrede ogledoval naravo), temveč mora paziti, da pri smuku rre zleti s proge, pri slalomu pa ne izpusti kakih vratič. Skratka: tekmovaiec-smučar mora ostati na svojih progah in jih neštetokrat prevoziti, če hoče imeti kaj uspeha. Zato mu ne preostaja časa za lepe ture po gorskih vrhovih in grebenih. To si pa v veliki meri lahko privoščijo oni neštevilni smučarji, ki hodijo v planine, da uživajo planinski zrak, višinsko sonce in obenem gojijo lepo smučanje ter delajo gorske ture. Tako dela namreč ogromna večina prijateljev belega športa, kar se mi zdi čisto pravilno. Popolnoma pravilno pa je tudi, da imamo gotovo število takih smučarjev, ki imajo posebno veselje za tekmovanja, ker s tem dvigajo kvaliteto in kvantiteto tega lepega zimskega športa in obenem skrbijo za užitek hvaležnih gledalcev pri raznih smučarskih tekmah.
Ivo Kermavner
Poštenih fantov manjka ...
Ko jc bila naša liožična številka že zaključena, smo prejeli kar dva dopisa v narečju iz Podjune. Čeprav sta bili pismi obe namenjeni za praznike, jih sedaj objavljamo, ker bi bilo škoda, da hi njune vekovite modrosti šle v pozabo. Danes ima besedo Lojzina moti, prihodnjič pa Unjigov Pct’r.	Ur.
Luba Špela!
Buoh Ti vonej za le zodne šribaje! Čudnu sa mi je dupodvu. Riesn je, kor ma učiš, šuova je za mvode dekliče zuo po-triebna. Pusiebnu v zdajšnem cajtu, ku je za puštjane poube hudu nu pa ku su ženini št’k aklšni.
Lojz’n ženin še, hvova Bogu, /mirni pride k hiši. Če bi brv kok »mucafizl bol pa kuramohl«, bi ga bili ži davnu pugnoli,
da bi knedlne cetlov--------! T’k’ je pa še
kor lest, pa nosi sa t’k’ ku pa kvoca v pi-skru. No ovseti še kne bo hmovu, mr’mu še bajtu prc podprV pa strelni zaflikat’ ku m’ram vse ptskre, kor jih ’mom na hiši, podstavit’, da n’tr kopje, k’dar diž gra. Zaj zanubart je strehu dr’ zima pukriva.
Zdaj je advent, ’inom’ jo druge skrbi. Dekliča bo tuj trebi pre še kaj naučit’. Ku bi še le kok’ te-te-tečaj za kubu biv keh, t’k’ ku pa pre čosi su b’li, bi ju kor dova kuhan’ učit’. Su ’ma dr’ namarjivali, da bi Lojzu dova v »kursus”, bol k’k’ sa rjače. Unjigova Zefa je pu sili vatva, da bi Lojza 'tuj Sva. S’m pa rjakva: »Tiste pa ži kor, da bi sa tam spakuvova. ,Fleišsup’n — juha’ pa svovejn koštu pu nemšku kuhat... I Nam jo noša dumdča žup’ca dvaru diši!«
Špela ,’aj za kej za Božič dvaru priprav* laš? Jas pa Lojza 'monia ži vse umitu pa puštčlanu. Mizjakov t’k’ ne bo, ku nam pek svoj prozni kruh nosi. Zdi sa mi, da 1 je kaj brez Svetega Duha. »Kunstmlin« moki vsu dušu vun stisne, zadelu pa nema nubjane moči pa taka.	^
Josiče ži tuj stujiju v kotu za mizu. Kc / «’mi srna jih »scimprali«. Boš kupuvov tisti zlecani papir! štovcu s’m toku narediva, da je noši bajti pudobna; josli pa iz smrekove sikruje. Jožapa, Mariju pa Buogca ’mom še ud ta rajnega dedeja, ku jih je som un-zrezu. Ovce su še tuj za pomicat’, čiglih je ži and brez nuoh. Pastirji su pa ži taki brdavs’lni, da sa jim moram smejat’. Ad’n je ta rajnemu Rezarju t’k’ pudob’n, ta drugi pa ta čosnemu unjigovemu Bošteju — pa saj ti nisi puiznova nošeh tarajneh beročev, Angelc je pa ži t’k’ lopu vun »sfunman«, da bi ga kor gvadu. Zdi sa mi cevu, da je movu Lojzi pudobVi. Pustron-ska riječ! čvavek m’ra store svjate reči v časti ’mjat’, pusiebnu josPce. Bol su store, bol svjate su, zatuva, ku su ži stori, pa še bol stori, pa. še storejši rodi kvačali na sveti večar pred jinvi. Na sveti večar pa vsi tisti prideju ’z večnosti pred josli, da z nomi kvočiju pa z nbmi ž’barjeju m čostiju te svjat’ božje rojstvu. Jeja, k k’ bo-lopu! Puk6d’li borna pa t’k’, da bo du novega leta dišovu pu hiši. Vsi hudi duho vi boju zbiežali ud nas.
Tjabe pa želim ane žegnane proznike pa srečn’ nov’ letu!
Ta prav lopu puzdrav’m pa rjačem:
Zgibej sa, zgibej,
pa šribej mi, šribej!
L o j z ’ n a m d t i .
Morda še ne veste, da ...
•	vsebujejo sveža jabolka vitamin BI, B12 in C, ki branijo organizem proti živčnim boleznim, slabokrvnosti, sladkorni bo lezni in nalezljivim boleznim.
•	si uredite prebavo, če zaužijete pol grama janeža, dva do trikrat dnevno.
•	vitamin C, ki preprečuje predvsem bolezni v čeljustih, dobimo v surovi zelenjavi: papriki, solati, čebuli, zelju, pomarančah, jabolkih itd.
•	je limonin sok s črno kavo odlično sredstvo proti želočnim krčem.
9 so za organizem potrebne tudi rudninske snovi. Namočite zvečer: pest riža, pest ovsenih kosmičev, pest ječmena in zjutraj stisnite skozi cedilo ter skuhajte v tej vodi zelenjavo.
•	da postane rabljeno olje zaradi ostankov jedil žarko. Zato steklen kozarec, v katerem ga hranite, večkrat umijte in precedite olje.
•	je riba sveža, če ima oko izbuljeno in bleščeče.
•	sc parmezan ne posuši, če ga zavijete v platneno krpo, namočeno v slani vodi.
•	se vam pri rezanju čebule ne bo treba solziti, če jo potopite v toplo vodo.
•	zajec zgubi vonj po divjačini, če ga pustite dve uri v belem kisu; nato ga do* bro operite, pretaknite s slanino in dodajte rožmarina. ,
P * | * S * /\ * INI * O * B * R * /\ * INI * J # E
Karel R o j 5 c k :
Iztet v ftoittiadfta nama
Kar prijelo me je, ipa sem moral iti. Bilo je spomladi, razen češenj še ni nič cvetelo, pač pa je brstelo, da se je popek popku umikal.
Napolnil sem kovček in se napotil z njim na postajo. Tam me je lukamatija sprejel pod svoj 'krov na kolesih, ki so me odpeljala preko Beljaka skozi karavanški predor, in gorenjsko metropolo v belo Ljubljano. Od tam sem se pa namenil naprej, 'V Savinjsko dolino, preko Domžal, Lukovice, čez, še iz francoskih časov sloviti Črni gTaben.
Na tej progi, iz Celja v Ljubljano in obratno, je vozil pred drugo svetovno vojno en avtobus dnevno. Krmaril ga je širo-kopleči šofer Adamič, ki pa je le malokdaj imel svoje vozilo polno zasedeno. Danes vozi na isti progi avtobus skoro vsako uro in še težko dobiš prostor.
Na postaji sem kupil od prijazne prodajalke vozni listek, št. 14. Dajal mi je torej pravico do sedeža, ki je imel to številko. Ker sem moral spraviti kovček zadaj v prtljažni prostor, so med tem potniki brez kovčkov zasedli vse sedeže. Priril sem se do sedeža št. 14, na katerem pa je že sedela neka ženska. Ker sem stopil v avtobus pri zadnjih vratih, je nisem videl v obraz. Potrepljal sem jo po rami in'ji pokazal številko. Obrnila se je, me milo pogledala in izjecljala, da gre iz bolnice. Suh-.-Aidti obraz 60-letnice je pričal, da ima že A’,,J križev življenja za seboj. Ko je hotela vstati in mi kot upravičencu prepustiti sedež, sem ji odgovoril: »Kar sedite, mamica!« Avtobus je bil naprtan, zrak se je zgostil in Se preden smo prišlo do Lukovice, so bile tudi šipe vse motne zaradi zatohlega zraka. Tako niti svoji radovednosti nisem mogel zadostiti, da bi se vsaj s pogledom skozi okno prepričal, kje smo. Vštric mene sta sedela dva mladeniča kakšnih 16 do 18 let in se vneto pogovarjala o športu; da bi pa prepustila sedež zraven mene stoječemu staremu možu, to jima ni padlo v glavo. Tako sem stoječ na eni bolj kot na dveh nogah tolažil samega sebe in svojo radovednost z upanjem, da bo itak te vožnje že kmalu konec.
'Na Ločici je hotel izstopiti neki fant, pa mu je sprevodnik zabrusil, da ta avtobus obstoji šele na Vranskem. Ubogi fant je potem moral pol ure koračiti nazaj. Av-“Aibus je naglo vozil in kar naenkrat smo " 'vignili mimo Prekope, kjer bi po zatrdilu prodajalke voznih listkov moral obstati. Opozoril sem sprevodnika na to, pa je še zabrusil v obraz, da bi ga pač moral prej spomniti na to. No, lepa reč, sem si mislil, ko me je iztovoril v Kaplji. Prej se mi je smilil] fant, ki je moral nazaj capljati, sedaj sem pa sam na vrsti. Narahlo je deževalo, ko sem jo mahal proti Prekopi in na tihem godrnjal, saj glasno ne smeš, ker so
prazniki pred durmi. Pri Smfkolu sem na dušek spil četrt vina. Presneti sprevodniki, le kje vzamejo toliko slabe volje, da se jim niti ne ljubi vprašati, če bo na tej ah odi postaji kdo izstopil, še enega mi natočite, sem dejal birtinji, saj pri vas ste bolj prijazni kot so v. avtobusu. Z zgovorno gostilničarko sem izmenjal nekaj besed, nato pa krenil proti domu, da napravimo načrt za drugi dan.
Pri št. Jurju je zjutraj Vstajenje s procesijo. Te se udeležim na vsak način. Po dobro prespani noči sva z bratom že ob petih zjutraj odšla od doma.
Pri fari je grmelo, saj brez možnarjev ni prave slovesnosti. Ob tri četrt na šest sva bila že pri cerkvi, ki je še taka, kot je bila pred prvo svetovno vojno, ko sem služil pri pobožni Rajovčevi Emi. Tudi šola še stoji tam kot je bila. Gostilna Plavšak, kamor sva si šla dušo privezat s Šilcem brinjevca, ki je bil nebeško dober, še-tudi stoji na starem mestu. Ogledoval sem se okrog in se potegnil -v duhu za 50 let nazaj. Pol stoletja! Kako malo za zgodovino, in vendar, koliko se je v tem času spremenilo na svetu. Za podobne spremembe so rabili naši predniki tisočletja. Dobro in slabo se je nagrmadilo na naše glave z modernizacijo, ki je prinesla poleg slabih stvari tudi dobre, pa ljudstva ni zadovoljila. Vse hoče več in boljše, kot v pravljicah bi naj leteli pečeni golobje po zraku, ki bi jim bilo treba samo malo pomigniti, da ti prilete v usta. O zlati časi, le škoda, da jih ne bom dočakal, saj bodo gotovo z njimi vred frčali tudi po zraku kristalno brušeni kozarci, napolnjeni z najboljšim vincem.
Toda šalo na stran. Verniki se zbirajo v procesijo, ki se vije od cerkve med njivami do bližnjega gozdiča in zopet •nazaj. Ko so se prvi moški približali cerkvi so se zadnje ženice šele odtrgale od' nje.
Takšna je velikonočna procesija pri št. Jurju, da je ne spravi skupaj niti veliko mesto! Po procesiji smo napolnili cerkev, ki ima isto notranje lice kot pred 50 leti. Spomini so mi rojili po glavi, ko sem bil še v tej cerkvi domač. Ozrl sem se na kor, kjer so pevci peli v čast božjo kot nekdaj, pa sem se domislil, tla sem nekoč pritiskal meh. Bil pa sem se zamislil ne vem kam, organistu je naenkrat zmanjkalo sape, pa ne v grlu, ampak pri orglah, bas ko je pni koncu maše slavnostno igral »Fugo«. Kot bi se za Pohorjem zabliskalo, me je pogledal organist, da so mi oči skočile na palčico, ki kaže koliko sape je še v mehu. Pot mi je stopil na čelo, saj se je skoraj vsa cerkev, to je vse ljudstvo, obrnilo proti koru, celo moja pobožna gospodinja Ema. Tako hitro še nikoli nisem prišel domov. Tudi Ema je prihitela za menoj, rdeča kot kuhan rak. Moja lenoba pri mehu jo je tako razburila, da se je poslu-, žila reka: Bolje dajati, kot pa jemati. Nikdar ne preje in ne pozneje me ni udarila. V sveti jezi pa me je takrat vendarle mahnila, .po njenih mislih preveč, po mojih premalo, saj sem doma očetovo božanje bolj občutil kot pa Emino klofuto. Vendar sem se radi lepšega moral dreti, da me je potem cele tri ure pomilovala in me božala kot trpina .;.
Iz teh spominov me je potegnila mogočna pesem Povsod Boga, ki jo je pela vsa cerkev in bi se prav nič ne poznalo, če bi tisti, ki je pritiskal meh, malo popustil. Da, današnja služba božja je pokazala, da je pri št. Jurju še Bog doma, in da se motijo tisti, ki mislijo, da se je vera preživela.	{Dalje prihodnjič)
OC/NJENA KROC/LA
Odlomek iz knjige »Življenje in tehnika”, ki jo je spisal ameriški pisatelj Robert Jungk, opisuje prvi atomski poskus leta 1944 v puščavi Nevada v Združenih državah.
Ob dveh zjutraj so vsi udeležnci poskusa zavzeli svoja mesta. Bili so v »Base Čampu — glavnem taborišču«, 15 km od »točke nič«, stolpa z novim nepreizkušenim orožjem, v katerega so vložili dve leti dela. Pomerili so črna očala, ki so jim jih prh pravili, in se ob umetni luči namazali s kremo za sončenje. Iz zvočnikov, ki so bili posejani po vsej okolici, so prihajali zvoki plesne glasbe, ki so jih včasih prekinila obvestila o napredovanju priprav. Zaradi slabega vremena so preložili trenutek eksplozije, ki je bil določen za četrto uro zjutraj.
Na kontrolnem mestu, devet ‘kilometrov od stolpa, sta se Oppenheimer in Groves posvetovala, če ne bi kazalo poskus sploh
odložiti. »M.čd temi dolgimi urami sva se pogosto ozirala v temo, da bi na nebu zagledala zvezde,« pripoveduje general Groves. »Drug drugega sva prepričevala, da je edina zvezda, ki sva jo videla, postala svetlejša.« Po pripovedovanju z meteorologi so se končno odločili: bomba bo eksplodirala ob pol šestih zjutraj.
Ob peti uri deset minut je Oppenheimerjev namestnik, atomski fizik Saul K. AHison, začel dajati časovne signale. V »Control roomu« je bilo dvajset mož. Medtem je general Groves, ki se je s kontrolnega mesta umaknil v glavno taborišče, dajal »znanstvenim osebam« zadnja navodila. Natakniti so morali očala, polegli so po tleh z glavami, obrnjenimi od stolpa, saj bi vsak, ki bi brez očal opazoval plamen eksplozije, oslepel.
V tistih neskončnih zadnjih minutah ni nihče govoril. Vsi so imeli opraviti s svojimi mislimi, za katere so pozneje trdili,
da niso bile apokaliptične. Večina je računala, kdaj se smejo obrniti, da bodo vendar videli vsaj del Veličastnega prizora. Fermi, večni eksperimentator, je držal v rokah razcefrane lističe papirja, s katerimi je hotel zmeriti zračni sunek in takoj oce- . niti moč eksplozije. Fritsch se je odločil, da bo prizor opazoval čimbolj pazljivo, brez čustev in predsodkov. Groves je že stotič premišljeval, če je res preskrbel vse za hiter umik v primeru katastrofe. Oppanhei-merja je skrbelo, ali bo poskus uspel ali ne.
Potem je šlo nepojmljivo hitro. Nihče ni vildel prvega trenutka eksplozije. Opazili so le slepeč odsev na nebu in na bližnjih gorah. Kdor se je takrat obrnil, je videl svetlo ognjeno kroglo, ki je 'postajala vse večja in večja. »Samo, da niso »dolgo-čaeci« izgubili kontrole,« je vzkliknil neki višji oficir. Carson Mark, ki je bil med najbolj upoštevanimi glavami teoretičnega oddelka, je v strahu pomislil — čeprav je vedel, da to ne more biti res — da bo ogn jena krogla rasla, vse dokler ne bo požrla neba in zemlje.
V tistem trenutku je vsak pozabil, kar se je namenil narediti. Vsi so okameneli nad nepričakovanim obsegom eksplozije. Oppenheimer se je oprijel naslonjača v kontrolni sobi itn skozi glavo mu je šinila misel iz Bhagavadgke - svete pesnitve Hin-dusov:
»Ge bi se luč tisoč sonc naenkrat vžgala na nebu, bi bilo to podobno temu veličastnemu prizoru.«
In ko se je strašni ognjeni oblak dvignil nad »točko nič«, se je spomnil izreka iz indijskega epa:
»Smrt sem, ki vse oropa, ki uničuje svetove.«
Tako je govoril Sri Krišna, gospodar nad usodo vseh smrtnikov. Oppenheimer pa je bil le tisti mož, ki je obudil mogočno, mnogo premogočno silo.
Celo tako trezen mož, kot je bil Enrieo Fermi, ki je v pogovorih preteklih tednov na vse pomisleke svojih kolegov odgovarjal: »Pustite me v miru s svojimi očitki vesti, to je vendar tako lepa fizika,« je bil mogočno pretresen. Nikoli ni pustil nikogar za volan svojega avtomobila, tokrat pa je priznal, da ne more šbm šofirati nazaj v Los Angelos; usedel se je poleg šoferja. »Zdelo se mi je, da voz skače od ovinka do ovinka in da ravno cesto kar preleti,« je drugo jutra razlagal svoji ženi.
Najhitreje se je znašel Groves. Znanstvenika, ki je skoraj jokal, saj mu je silni zračni pritisk uničil merilne naprave in opazovalne instrumente v bližini »točke nič«, je potolažil: »če instrumenti niso vzdržali, je morala stvar kar krepko eksplodirati. To pa je tisto, kar smo hoteli. Generalu Farrelu pa je rekel: »Vojne je konec! Ena ali dve takile stvarci in Japonska bo na tleh.«
I V O A N D R I č :	7
Zgodba o tlačanu Simami
Sitnan je poznal tega Vaša Genga, odkar je pomnil, zdaj pa, odkar je »gnal« svojo nesrečo v pravdo, ga je pogosto srečeval, ga vselej pozdravil in šel mimo, nikoli pa ni mogel v njem videti prave gosposke in resničnega cesarjevega uslužbenca.
Zdaj se ga je Vašo lotil nekako po novem.
»Kaj tukaj počneš, Simam?«
»Kaj, nič.«
»Kako nič?«
Siman je zajezikal, da bi mu razložil, da ta »nič« res ni čisto nič in da je tukaj pustil mlečne posode in razne košare, a Vašo niu je ostro rekel:
»Pojdi z menoj!«
V teh besedah je bilo veliko tistega zaničevanja in predrznosti, s katero policaji zmedejo in razorožijo kakor z neopaznim-udarcem tiste, ki jih primejo.
Tudi Siman ni bdi človek, ki bi se ne znal braniti ali prerekati, ali vtem ko mu je skušal razložiti in dobiti razlago — je tudi sam s strmenjem videl, da že gre v korak s policajem in da v tem primeru besede nekako.ne pomagajo. Kakor pa sta Šla, se je tudi njun medsebojni'odnos hitro menjaval in postajal čedalje določnejši. Med njima je nastajalo nekaj tretjega in novega, nekaj, kar ni 'bilo ne Siman ne
Vašo Gengo, temveč predpis in postava, kakor nekakšna krivda im kazen, in sicer v obliki, v kakršni je za turških časov ni bilo.
Sla sta vštric, a vsakteri je imel svoje misli. Vašo se je bal, da bi ne bil videti zadosti imeniten in strog, zato se je kar naprej nekaj popravljal in mrgodil, Siman pa je pridrževal korak, skušal ujeti poli-cajeve oči in kar naprej je nekako hotel zasukati zadevo na nedolžno plat.
»Ampak ko bi vsaj tisto lahko popravil, kar me čaka ...«
•»Ni mogoče,« je s Čudnim, in novim poudarkom rekel Vašo, »temveč moraš takoj pred gospoda zaupnika.«
Simanu se jc zazdelo, da se mu je spet vrnila njegova drznost in zgovornost, zato se je ustavil in žaljivo po domače rekel:
»Kar pojdi, prosim te, saj sam vem, kje je gospod zaupnik. Takoj bom tam, če ti rečem.«
V Vasu Gengu se vzdigne jeza užaljenega dostojanstva in mu udari v glavo, toda zaradi tega mu obraz še bolj prebledi. Jezno din pridušeno zavpije na Simana:
'»Nobenih izgovorov, samo hodi, če ti rečem... Pozabil si, da zdaj ni Turčija in da je zavladala Avstrija, viš, že pred štirimi leti. Avstrija, ej!«
»Kajpada, saj vendar vem. Kaj me kr-ščuiješ, ko sem krščen? Avstrija! Avstrija! Ko da si ti Avstrija!«
Tedajci je Vašo Gengo pozabil na svoj pred kratkim pridobljeni uradni slog in se spačil proti Simanu cisto nič po predpisih in se mu po »neavstrijsko« zarežal v obraz.
'»E, da veš — sem! Zate sem jaz Avstrija. Kaj pa bi zdaj rad?«
»Ti?!«
»Jaz. In da mi ne črhneš več, da veš, če ne, te bom zvezanega odpeljal čez mesto. Dosti je tudi tvojih neumnosti, resda!«
In tedaj je Vašo, kakor da se je nečesa domislil, hitro opustil ton vsakdanjega bosenskega pričkanja in se postavil nekako po novem in tuje, res po »avstrijsko«, kakor Siman pri našem človeku ni še nikoli videl: izprsil se je, se vzravnal v vsej veličini, uniforma na njem se je nategnila in napolnila, brki so mu odskočili na škrbastih ustih, oči so se razširile in izbulile, gube na napihnjenem obrazu so se zagla-tlile. Kar pri priči se je človek spremenil in iz te nove podobe je izgovoril glasno in odsekano samo štiri besede, a kakor svet obrazec v tujem jeziku:
»V imenu postave, naprej!«
In Siman se je brez ugovora premaknil.
Zdaj sta drugače stopala, vezana s postavo.
Med njima se je ustvarjala dotlej neslu-tena odvisnost. Kakor da sta oba hitro odvrgla nedolžni in malomarni naličnici vsakdanjosti in'pokazala nov obraz, tako nov, tla se v prvih trenutkih nc ta ne oni
ni mogel prav ovedefci ne se dobro znajti v novih vlogah. Vašo ni bil tisti Vašo Policaj, ki hodi po ulicah kot del mestnega inventarja, temveč drug, neznan človek, ki je postal strog in nevaren, surov in neizprosen- mehanizem, katerega sleherni gib ima moč in neizogibnost naravnih pojavov, ki se jim človek nagonsko in zaman skuša izmakniti. Siman pa ni bil tisti slehernemu dobro znani, preveč zgovorni in nemimi kmet iz mestne okolice, ki že od nekdaj veliko rajši po sarajevskih gostilnah »stresa pamet«, kakor pa da bi kopal na zemlji in posestvu. Ne, nenadoma je postal »imenovani Simo Vaskovič«, ki mora 'biti v najkrajšem času in po najkrajši potii »priveden« pred načelnika sarajevskega »redarskega zaupništva«.
In ta dva človeka gresta vštric, prikovana z verigo postave, vsakteri s svojimi novimi mislimi in občutki, in gledata drug drugega izpod čela, z fiovim pogledom.
V asova glavna misel je v temle: Ali je videti tako dostojanstven in toliko strog, kolikor je potrebno za cesarskega »redarja«? Napravi vse, kar more, napihuje se, brca z nogami in klati s sabljo, a venomer se mu dozdeva, da še ni zadosti, in se kar naprej boji, da izpod vsega tega avstrijskega vedenja le še kuka Vašo Gengo in njegova bosenska nesreča in revščina od rojstva.
(Dalje prihodnjič)
■ :— Pri nas na
RADIŠE
(Nadaljevanje s 4. strani) gastvo družini. Tako prinaša Miklov sin ne le pridnost, ki je bila utrjena v delu na strmi gorski kmetiji, ampak tudi dobro vzgojo. Oboje mu bo gotovo tudi prav prišlo na Rebernikovi domačiji, ki stoji mogočna kot trdnjava nad podgrajsko dolinico, a zahteva od ljudi tudi težkega dela.
Bela žena smrt se je v minulem letu oglasila štirikrat toda požela je tokrat samo zrele sadove. Po dolgi in težki bolezni je rešila trpljenja najprej Vicovndkovo staro mater na Rutah, ki jo je v 65. letu vzela s seboj v večnost. Sledil je je 83-let-ni Rutarjev oče; zvečer je šel spat kot ponavadi, zjutraj pa so ga našli mrtvega. V času žetve, v mesecu juliju je končala dolgoletno trpljenje bolehne Neže Ogris, pd. Kopajnikove matere v Tucah, ki je zapustila ta svet v 76. letu življenja. Bila je verna in zavedna Žana in v tem duhu je vzgojila tudi 'svoje otroke. Njen že pred 12. leti umrli mož šiman Ogris je bil eden izmed versko in narodno najbolj zavednih mož v naši fari. Že odrasli otroci so ga iskreno ljubili in spoštovali. Zadnja leta so mu skrbno stregli in tako lajšali trpljenje v bolezni.
Teden navrh pa je božja dekla obiskala Kopaijmikovega soseda in vzela s seboj Odrajevega očeta, ki je doživel 72 let. Bil je priden kmet in skrben oče svoji družini.
Raimim želimo mir in pokoj v domači zemlji, o novorojenih pa upamo, da bodo sčasoma nadomestili vrzeli, ki jih je v našo farno skupnost zasekala smrt.
Rinkole sredi snega
Ker imam dobre znance v Rinkolah, jih rad vsako leto obiščem. Navadno naredim to pot na rinkolško žegnanje ali pa sredi jeseni. V tem letnem času se mi zdi, da je ta s hribi obkrožena ravnina naj lepša1 Kar nagledati se je ne morem, ko sredi pestrih jesenskih barv, razlitih po gozdovih in sadovnjakih rinkolška cerkvica samotno stoji sredi vasi kot čuvarka tu živečega pridnega prebivalstva. Ne vem, kaj me je minulo jesen zadržalo, da nisem mogel napraviti običajnega vsakoletnega obiska.*Zato sem se med minulimi prazniki odločil in se podal s kolesom od doma. Saj poznam pot pod Sv. Katarino, preko čergovič in nato skozi Dobravo. Tudi tokrat sem ubral isto smer. Do čergovič je še kar šlo. Potem pa je polagoma zmanjkalo ceste. Globok sneg je pokrival pot preko čergoviškega polja in skozi Dobravo. »Pa bi šent ne bil, da bi ta slovita pot, ki veže Rinkole s svetom, ne bila odkidana!« sem si mislil ter tiščal kolo po snegu naprej, da mi je kmalu lil pot z lica. Kar verjeti nisem mogel, da bi bili merodajni ljudje v občini tako zanikrni in bi ne splužili edine poti, ki veže oddaljene Rinkole z domačo farno cerkvijo. In to še za praznike, ko si pobožni vaščani gotovo žele k prazni-škemu bogoslužju v farno cerkev.
»Morda bo pa skozi Dobravo bolje!« sem se tolažil in ril s silo naprej. Pa zlomek! čimdalje slabša pot, tem večji zameti! Sredi lesa sem počival. Kar kadilo se je od mene. »Kaj naj naredim s kolesom? Ali ga naj vzamem na ramo?« — Pa sem se po kratkem premisleku odločil, da ga zavlečem v bližnjo goščo, ki sem jo uzrl nedaleč od poti. Ko sem se oprostil kolesa, sem nekoliko laže gazil naprej. Prejšnjih misli pa se nisem mogel otresti: »Najbrž so Emihclski občinski očetje črtali topot iz svojega proračuna ali pa so jim pri raznih ponočnih reševalnih pohodih odpovedali vsi sneženi plugi. Pa so jim vendar ostale še lopate!« Tako sem modroval in jo gazil skozi gozd proti Rutam. Ko sem srečno dosegel deželno cesto in jo prekrižal vštric Rut, še je pot znatno izboljšala. Tu je šel plug in škoda se mi je zdelo, da sem pustil kolo v hosti. Spoznal sem na prometnih razmerah: »Druga občina, druge razmere!«
Oerledal sem si še križ ob razpotju. Drug Boeek se mi je zdel, da visi na križu. Oni je bil bolj domač in bolj samonikel. — Sel sem naprej, seveda peš, brez kolesa.
*
Zvečer smo sedeli nato skupaj z znanci okrog tople peči v Rinkolah. Pogovarjali
Koroškem —,
smo se o vsem mogočem, o starem Kajžru, ki je umrl in katerega sem zelo spoštoval. V pogovoru smo prišli tudi na cestne razmere. Pravil sem, kako sem gazil iz čergovič skozi Dobravo po celem. Ljudje so bili precej ogorčeni, češ, da so si hoteli sami s svojimi primitivnimi sredstvi preorati pot do Šmihela, pa jim je bistriška občina ponovno obljubila, da smatra to kot svojo dolžnost in da jo bo tudi vestno izvedla. Pa so verjetno občinski očetje pri polnih božičnih buteljkah pozabili na nas uboge Rinkolanarje in na svojo dano obljubo. Tako smo ostali odrezani od Šmihela in če hočemo v domačo cerkev, moramo napraviti veliki ovinek preko Nonče vesi in Pliberka. »Usodno za nas v Rinkolah,« — tako je ugotavljal neki duhoviti možakar, »je dejstvo, da nimamo tu kje kake slovite gostilne, recimo »Dobravakbnig«. Če bi imeli mi kaj takega, kot imajo zgoraj ob Peci, potem bi bistriški občinski očetje takoj poskrbeli za izborno povezavo z našo vasjo in bi gotovo pustili zgraditi asfaltirano cesto in bi verjetno tudi skrbeli za točno pluženje po vsakem novem snegu. Tako smo pa zavržene sirote sredi Sibirije in nihče še za nas ne zmeni. Sploh je mnogo važnih prometnih občinskih cest pri nas v slabem stanju, posebno one severno od državne ceste. Ni čuda, da se je jeseni, — tako je pripovedoval isti možakar, — neki kmet radi globokih lukenj in luž po njih pojezil, da si bo moral kupiti rešilni pas, $ katerim se bo privezal na traktor, ker sicer na občinski cesti ni yeč varen, kadar se pelje na polje.
Z vtisom, da se pač povsod rado meri z dvojno mero, sem drugi dan zapuščal Rinkole. Ker je ponoči zapadel nov sneg, sem iskal celo uro, v gozdu skrito kolo. Po dolgem iskanju sem ga le iztaknil in ga nato vlekel proti jSv. Katarini. Pri tem sem se malo jezil nase, da sem v snegu šel iz tople domače .luknje’, malo pa na one, ki nosijo odgovornost za najpotrebnejšo prometno povezavo v deželi in občini. Mislim pa, tla je bila zadnja nevolja bolj upravičena kot prva!
Ko sem se pa peljal po lepi državni cesti skozi Čepiče in se še enkrat ozrl dol po Dobrovi, je dozorel v meni trden sklep: pozimi nikdar ne grem več v Rinkole in če bi desetkrat zvedel, da tam »Bouh gnar vahta«, tudi tedaj ne!
GLOBASNICA (Dve pismi iz tujine)
Med številnimi pismi, ki smo jih prejeli v minulih praznikih, je prispelo eno, naslovljeno na Hutarjevo družino, iz Južne Amerike. Častita prednica šolskih sester v Rosario Lovrencia Zupan v njem sporoča žalostno novico:
'»Dovolite, da Vam spoštovana obitelj izrazim v imenu naše redovne družine sožalje. Ljubi Bog je namreč poklical iz te' solzne doline v večno veselje Vašo in našo predrago sestro Marijo. Bolehala je dolgo časa na raku. Pred osmimi leti je bila operirana; že se je dozdevalo, da je popolnoma dobra, a zadnji čas se je bolezen povrnila. Želela je nazaj v domovino, a radi ponovljene bolezni ni dobila zdravniškega
V globoki žalosti sporočamo vsem sorodnikom in znancem, da je naš ljubljeni oče, dedek in stric, gospod
Valentin Štangl
dne 31. decembra 1961 v 85. letu starosti umrl. Pokojnik je bil po rodu iz Kotmare vesi.
Priporočamo ga y molitev.
Bela pri Železni Kapli, 7. jan. 1962.
MIRA, hčerka in ostali sorodniki.
dovoljenja in talko je v Asuncionu (Paragvaj) v oskrbi svojih sosester dočakala nebeškega Ženina, ki. jo je vzel s seboj v večno blaženost dne 2. decembra 1961, ob 10. uri zvečer, to je na dan prve sobote v mesecu decembru.
Bila je zgledna redovnica in velika častilka Matere božje. V Južni Ameriki je kot šolska sestra delovala 28 let.«
Drugo pismo je pri pelo iz Srednje Azije, v katerem se je po dolgem zopet oglasil svoji hčerki Marici^ M. Svanjak, ki je že od prve svetovne vojne v Rusiji. Pismo, pisano na stroj in v ruski pisavi se glasi;
»Zopet se bliža Novo leto. Prinašam Vam prisrčne pozdrave iz daljnega Kazahstana in želim Vam mnogo sreče in blagodati v novem letu.
Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in*strah želi.
Na svidenje.v novem letu!
Vaš Miloš.«
Tii^s-lca
Bistrica v Rožu. — Sobota, 13. 1.: Der keusche Adam (V). — Film odsvetujemo. — Nedelja, 14. 1.: Wcnn die lihe zerbricht (IVb). — Konflikti, ki nastanejo radi zakonske nezvestobe obeh zakoncev. Film odsvetujemo. — Sreda, 17. 1.: Die Hdlie auf Erdcn (IV + ). — Realistično prikazane usode žensk v nekem rimskem zaporu.
Borovlje. — Sobota, 13. 1.: Die toten Augen von London (IVa). — Kriminalni film, v katerem odkrijejo umore, ki so jih krivci storili, da so prišli do zavarovalnine. — Nedelja, 14. 1.: Die Abenteuer des Grafen Bobby (IVa). Veseloigra z nekaterimi neprimernimi slikami. — S premislekom. — Torek, 16. 1.: Schvvarzer Kies (V). — Film o tem-’ nih kupčijah, umoru in begu nekega lopova. Odsvetujemo. — četrtek, 18. 1.: Flannibal (III). — Zgodovinski lilm o pohodu kartaškega vojskovodje čez Alpe in njegova zmaga nad Rimljani
Dobrla ves. — Sobota in nedelja, 13. in 14. 1.: Wir wollen nicmals auseiftandergehn (III). — Glasbena veseloigra. Italijanska kmečka deklica pri-poje sebi in svoji rojstni vasi srečo. — Sreda, 17. I.: Madchen des Lasters (IVb). — Dramatičen film — z resnim premislekom.
Miklavčevo. — Nedelja, 14. 1.: Prinzessin 01ympia (IVb). — Komedija — z resnim premislekom. — četrtek, 18. 1.: Madchen des Lasters (IVb). — Dramatičen film — z resnim premislekom.
Pliberk. — Sobota, 13. in nedelja, 14. L: Wir wol-len nicmals auseinandergehn (III)! — Glej Dobrla ves! — Torek in sreda, 16. in 17. 1.: Sklavin der Pirateninsel (V). — Borba francoskega guvernerja na nekem otoku proti intrigantom in morskim roparjem v 17. stoletju.
Sinca ves. — Nedelja, 14. L: Gustav Adolfs Page (IVa). — Zgodba deklice v tridesetletni vojni, ki preoblečena v paža služi na švedskem dvoru, se zaljubi v kralja in končno z njim umre na bojnem polju. — Sreda, 17. 1. in četrtek, 18. L: Heisse Grenze (IV). — Pustolovska zgodba ameriškega junaka v streljanju v Mexiki. — P'“'■k in sobo'a, 19. in 20. L: Der blaue Nachtfalter (IV). — Ganljiv film o materi, ki pride šele pri sodniji do .svojih materinških pravic.
st. Jakob v Rožu. — Sobota, 13. L: Die gelbc H611e_ von Kvvai (IV). — Film iz dnme svetovne vojne. Angleški ujetniki se osvobodijo h oblasti japonskega komandanta. — Nedelja, 14. L: IV- ' "S-np Scbwi.mmer vom Alpensee (IVa). — Veseloigra brez vrednosti.
MALA OGLASA
Passap pletilne aparate sedaj v novem baru za volno in pletenine pri kapucinski cerkvi v Celovcu.
GOSPODINJO,
samostojno, staro 50—60 let, s pokojnino, išče vr>o-kojenec (vdovec’) z lastno hišo v neposredni bližini Celovca. Ponudbe poslati na upravo lista pod značko „ P r i d n a ”.
športni kotieek
NOGOMET
EGIPT : AVSTRIA 1:0 (1:0)
V prvi reprezentančni tekmi letošnjega leta je najboljša afriška ekipa presenetljivo premagala lani najbolj uspešnega predstavnika evropske celine. Avstrijska reprezentanca je nastopila nekoliko oslabljena in je močno razočarala. Izredno razpo-O-ženi vratar Fraydl jo je rešil višjega poraza z nekaterimi res odličnimi akcijami. Egipčani so igrali dokaj preprost, vendar izredno hiter nogomet ter v glavnem prevladovali na igrišču. Avstrijci so proti koncu tekme imeli možnost za izenačenje, vendar je Oslansky zastreljal enajstmetrovko in s tem odločil tekmo.
HOKEJ NA LEDU
MLADINA:
ITALIJA : AVSTRIJA 3:2 (1:1, 1:0, 1:1)
AVSTRIJA : ITALIJA 0:5 (0:1, 0:2, 0:2)
KAC: TESLA PARDUBICE 7:5 (2:3, 3:1, 2:1)
GORTINA :KAC 5:1 (2:0, 1:1, 2:0)
KIIZBUHEL : KAC 3:1 (3:0, 0.1, 0:0)
Mladinski reprezentanci Italije in Avstrije sta v Boznu in Celovcu pomerili svoje moči. Tesnemu porazu na Južnem Tirolskem je sledila katastrofa v Celovcu, ki jo lahko pripišemo odsotnosti najboljših igralcev Atletikov, ki so iz Italije takoj odpotovali v Kitzhiihvl, kjer se je v prvi tekmi državnega prvenstva pomeril KAC z domačini klubom.
Senzacionalna zmaga proti četrtoplasirani ekipi češkoslovaške prve lige je presenetila vse. V teni srečanju sta si stali nasproti dve dokaj enakovredni ekipi. Tekmo so odločili celovški Kanadčani in sodniki. Ti so bili domačinom očitno naklonjeni in niso priznali popolnoma regularnega zadetka gostov.
Nato so Atletiki gostovali v Gortini, kjer so izgubili zadnjo tekmo za Alpski pokal. To je bil obenem njihov prvi poraz v tej konkurenci, v kateri so zmigali s štirimi točkami prednosti in osvojili najvišjo trofejo.
Tesen poraz v Kitzbiihlu še ni odločil prvenstva. V povratni tekmi imajo Atletiki še vse možnosti, da nadoknadijo zamujeno. Vendar sta poleg zmagovalca še dva favorita — Innsbruck, ki je katastrofalno odpravil Leoben in Dunaj. „Dunaj-ski” Kanadčan Del John je pred kratkim dobil avstrijsko državljanstvo. Torej bo lahko nastopil v avstrijski reprezentanci na svetovnem prvenstvu in skupaj z »rojakom” Hudsonom igral na prvenstvu. Tudi Tirolci nočejo zaostajati in po vsej verjetnosti bo kmalu postal avstrijski državljank tudi Mc Donald, ki je najboljši Kanadčan j IEV. Tako se bo po vzorcu Italije reprezentanca' Avstrokanadcanov morda le dvignila izpod evropskega ])Ovprečja.
Atletiki stojijo ob strani in že premišljujejo, ka:erega Kanadčana bodo oni »naturalizirali” ali »podržavljanili". Ideja »naturalizacije” je pravzaprav njihova, saj so baje se že lani resno pogajali z Lemonom.
KAC je v letošnji sezoni odigral 29 tekem. Od teh je 3 izgubil, ena tekma jc končala neodločeno, zmagal pa je v petindvajsetih srečanjih. To je rezultat, s katerim sc more ponašati res nia’okatera cvrop ka ck!pa. Na domačem terenu so Atletiki še nepremagani.
C/LEDALISCE V CELOVCU
Petek, 12. jan.: Mit besten Empfehlungcn, komedija (premiera). — Sobota, 13. jan.: Die lustige Witwe, opereta. — Nedelja, 14. jan. ob 15. uri: Mit besten Empfehlungcn, komedija. — Sreda, 17. ,jan.: Mit besten Empfehlungcn, komedija. — četrtek, 18. jan.: Mit besten Empfehhingen. — Pe tek, 19. jan.: Die Nacht des Schicksals, opera (premiera). — Sobota, 20. jan.: Der siebente Bua, kt>-medija. — Nedelja, 21. jan., ob 15. uri: Bandite strc'che, opereta.
Začetek vselej ob 19.30 uri (razen 14. in 21. jan.)
Nova veseloigra v mestnem gledališču
V petek bo v mestnem gledališču premiera sodobno kritične veseloigre »Mit besten Empehlun gen”, ki jo je spisal Hans Schubert in je doživela lep uspeh v dunajskem gledališču Josefstadt. Re žija je poverjerta Herti Fauland k. g., nadalje na stopajo dame Fauland, Baumbock in Šansoni ter gospodje Asper, Bolim, Eybl, Filser, Kuchar, Stefan, Tisah Odrsko podobo je ustvaril arch. Špur ny, kostime pa je oskrbela Anny Arnold.
ZAHVALA
Za vse izraze iskrenega sočutja ob smrti in za številno udeležbo pri pogrebu našega očeta, brata in strica, gospoda
Janeza Rosenzopf,
j>d. Simona v Breški vesi
se vsem žalnim gostom iskreno zahvaljujemo.
Posebno smo dolžni zahvalo duhovnemu sinu, preč. g. Cirilu Turku, ki je kot izseljenski duhovnik prihitel iz. daljnega Porurja k pogrebu svojega duhovnega očeta.
Istotako domači preč. duhovščini za vso dušnopastirsko" oskrbo pokojnikovo za časa njegove bolezni in za tolažilne besede pri pogrebnih obredih.
Iskreno zahvalo izražamo tudi domačim pevcem za ganljive žalostinke na vasi in ob odprtem grobu. Lepa hvala pogrebcem im sosedom za sočutno pomoč in vsem, ki so darovali vence, najbolj pa vsem tistim, kateri so se pokojnika spomnili v molitvah.	* ,
Prosimo, da bi rajnega še tudi nadalje ohranili v molitvenem spominu!
Breška ves, dne 9. januarja 1962.
•	Alojz in Pavla Rosenzopf
in v.sii ostali sorodniki.
List izhaja vsaJt četrtek. — Naroča se pod naslovom: »Naš tednik — Kronika”, Celovec. Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80,— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odg ovorni urednik: Janko Toimajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.