Naš izlet v Krvavo peč
Niti temni težki oblaki, ki so plavali po nebu in zakrivali sonce, nam niso mogli preprečiti, da se ne bi odpravili na peti tradicionalni pohod Turističnega društva Rašica, ki je vsako leto zadnjo nedeljo v maju. Tokrat je bila pot zaradi vremena nekoliko krajša, pa tudi del poti smo se vozili.
Z Rašice pri Velikih Laščah, smo se ob 9. uri odpeljali proti Robu in dalje do ovinka pod Purkačem. Tu smo pustili av-tomobile in se peš podali proti zajetju vodovoda pri Uzmanu. Tu je zajetje za vodovod, ki napaja našo vas in pa Ponikve ter dobropoljsko dolino. Voda, ki priteka iz nederij zemlje po belih skalah, je kri-stalno čista in dovolj jo je. Celo preveč. Poleg tega, da napaja cev za vodovod, jo še precej odteka v potočku.
Od tu smo šli nazaj na cesto in se pri spomeniku padlim borcem pod Purkačem poklonili njihovemu spominu. Pripravili smo krajši kulturni spored in k spomeniku tudi položili pomladansko cvetje, ki so ga nabrale pionirke.
Od tu nas je vodila pot v ovinkih in navkreber proti vasi Krvava peč. To je vas, ki je pred vojno štela 36 hiš in je bila med vojno požgana. Po vojni je bilo nekaj hiš obnovljenih, potem pa dolgo časa ni zrasla nobena nova hiša. Sedaj se zopet vrača življenje vanjo, rastejo nove hiše in na vrtovih in travnikih se sliši smeh otrok.
Nad vasjo, kak kilometer peš poti, stoji stara cerkev Svetega Lenarta, ki je kultur-no zgodovinski spomenik. Tu smo se usta-
vili in oglcdali lcscn baročni oltar in preču-doviti zrezljan strop i/. 17. stoletja.
Od tu nas jc vodila pot do Krvavc pcči. To je navpična skala, ki kot samorastnik raste iz stene nad dolino Iščice. Po tej strmi in ostri skali je dobila ime vas in okolica Krvave pcči. Stena nad lščico iz katere rastc Krvava pcč je dolga vcč kot 100 metrov, pogled v globino, pa jc kar malo grozljiv. Na nasprotni strani nad Išči-co pa se začenja Rakitna.
Zanimivo je bilo pripovedovanjc doma-čina, ki nam je pojasnil nastanek imena Krvava peč. Po legendi je to ime nastalo tako:
Ko so Turki prodirali na Šlovensko, so prišli tudi do sedanje vasi Krvava peč, ki pa se je tedaj imenovala Rožna dolina. Oropali so vas in hoteli odpeljati vsa mla-da dekleta. Ta so jim pobegnila in tekla proti skali nad Iščico. Turki pa za njimi. Dekleta so se umaknila na skalo in upala, da se Turki ne bodo upali do njih. Toda zmotila so se. Ko so videla, da Turki priha-jajo na skalo, so se raje, kot da bi jih odpeljali v suženjstvo, pognale s skale v smrt. Skala je bila rdeča od njihove krvi. Od tedaj se imenuje, skala, vas in okolica Krvava peč.
Naše poti pa še ni bilo konec. Odpravili smo se proti vasi Bukovec, ki ima eno samo hišno številko. Sprejel nas je gospo-dar domačije, ki se ji pravi po domače »pri Pavlinu.« Tu smo imeli počitek. Podprli smo se z dobrotami iz nahrbtnika, gospo-dinja pa nam je skuhala dober čaj, ki se je vsem prilegel.
Počasi je začel rositi droban dež in za-vetje smo si morali poiskati pod velikitn podom. Bilo je izrečenih nekaj šal, zapeli smo par pesmi. Zunaj se je zvedrilo in pripravili smo se za odhod.
Morali pa smo kar malo pohiteti, kajti od juga so prihajali grozeči oblaki, ki niso napovedovali nič dobrega. Še pred dežjem smo uspeli priti do avtomobilov, ki so nas čakali v vasi Krvava peč.
Bogatejši za nova doživetja in da smo spoznali nov delček slovenske krajine in kulture, smo se vrnili domov.
Delček teh lepot, ki smo jih videli in pa razpoloženje udeležencev tega izleta, si pa lahko ogledate v naši razstavni vitrini na Rašici.                              ;
MILENA GRADIŠAR, Rašica