SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXIV (28) Štev. (N«.) 27
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
3. julija 1975
‘QUO VADIŠ” PRIMORSKIH SLOVENCEV
NEUSPEH NA OBČINSKIH VOLITVAH
99
Zadeva Kocbek“
Slovenske Termopile
(Nekaj misli ob besedah, ki so bile rečene slovenski mladini, dedinji slovenskih izročil, na spominski svečanosti v Ramos Mejiji, ob 30. obletnici velikega zločina.)
Grki so majhen narod, pa ima veliko zgodovino. Dva tisoč let pred Kristusom začne ta mala družina, obdana od večjih sosedov, svoje plodno samostojno življenje. Njihova filozofija, njihova literatura, njihova demokratična politika in ne nazadnje njihova fanatična ljubezen do svoje zemlje, združena z legendarnim junaštvom, jih je ohranila pri življenju. Kljub vsem nesrečam, ki so se vrstile ena za drago. Vsakemu dijaku so znane perzijske vojske, ko je hotel mogočni sosed z vzhoda poman-drati to malo deželo. V grški zgodovini ima častno mesto opis boja junaških Lacedemoncev pri Termopilah. Tristo junakov se je uprlo mogočni Kserksovi vojski in so po izdajstvu Efialta skupno s svojim poveljnikom padli v neenakem boju. Grški pesnik jim je sestavil nagrobni napis, ki se po naše približno glasi takole: Lacedemondem neznani, popotnik, tu da ležimo mrtvi, ker tako je velel domovine ukaz:
Termopilska tragedija je bila Grkom skozi vsa stoletja, do današnjih dni močna pobuda za žrtve, ki jih je treba sprejeti, kadar gre za rdšitev domovine. Ubranili so se Perzijcev, a podlegli so rimskim legijam, toda premagani Grki so prodrli s svojo kulturo na rimska tla. Propadlo je rimsko cesarstvo, Grčija pa je postala nosilec vzhodnega cesarstva v Carigradu in braniteljica krščanske kulture pred narodi, ki so preplavljali zahodni svet. štiri stoletja je Grčija bila spremenjena v turško pokrajino in zasužnjena, ali tudi te dobe je bilo pred 150 leti konec- V zadnji vojni je bila napadena po Mu-solinijevih vojščakih, a jih je. junaško pognala v beg, pomandrali so jo Hitlerjevi napadalci in so jo z lahkoto hoteli izbrisati s površja zemlje, a brezuspešno, prestala je državljansko vojno in se ubranila komunizma. Prestala je mnogo notranjih kriz in čase propadanja in malodušja, a vedno je narod znal prisluhniti tistemu notranjemu glasu, ki vsakomur ukazuje ljubiti domovino.
Mi, slovenski ljudje, smo tudi imeli svoje Termopile, kjer so padali v smrt tisoči, ki so . iskreno ljubili svojo domovino. Grške junake je izdal sovražnikom njihov rojak Efialt, naši junaki so imeli takih več, v Ameriki, v Londonu, in doma celo vrsto.
Trideset let je doba, ko vsi tisti, ki ne znajo ceniti ogromne žrtve živinsko pomorjenih braniteljev naše svobode ponavljajo vedno bolj pogosto, da je vse to treba pozabiti. Doma trenutni oblastniki ničesar bolj ne žele, kakor da bi mi pozabili, kaj se je dogajalo v domovini one dni. Prič o tistih časih in dogodkih je vtedno manj. Petintrideset, štirideset let stari Slovenci doma in v svetu se tega malo spominjajo. Slišimo, da doma mladi komunisti govore, da jih te stvari ne zanimajo. Tudi bi ne smeli govoriti, čeprav bi hoteli.
Mi slovenske tragedije ne smemo pozabiti. Molk pomeni odobravanje zločina. Če bi kdo Grku dejal, da je sedaj, po 2500 letih že čas, da se ne govori več o Termopilah in tam padlih junakih, bi ga v cino duše užalili. Misel na zločin, ki ga je storil komunizem v naši deželi, mora živeti v bodoče rodove. Mladi slovenski rod, živeč v svobodnem svetu, mora prevzeti nalogo, da svetu naznanja, kaj so slovenske Termopile.
Kako? Bodimo optimisti. Noben režim ni večen, tudi rdeči ne bo. Zgodovina ima svoje urnike, ki niso vedno vsakemu po godu. Uči nas, da so s površja zemlje izginili le tisti’ narodi, ki obstoja niso bili vredni. Na mladih Slovencih v svobodnem svetu je velik del odgovornosti za naš bodoči narodni razvoj. Rojaki doma z upanjem gledajo na novi slovenski rod, ki, rojen izven doma, po domače govori, po domače poje, domače navade ohranja in svojih očetov domovino in nje lepoto ljubi in
Zadnje občinske volitve v Italiji, ki so zaradi izrednega izida (krepko napredovanje komunistične stranke) izzvale pozornost po vsem svetu, so bile važne tudi za gohiške in tržaške Slovence. Neuspeh, ki ga je na nekaterih področjih doživela lista Slovenske skupnosti, ni da bi gledali preveč pesimistično, treba pa ga je pravilno razložiti, preceniti in iz rezultatov povzeti sklepe za bodočnost. Da bi ta delni neuspeh bil povod novih, še močnejših naporov porok bodočih uspehov na volilnem polju.
KOT PO VSEJ ITALIJI
Volilni rezultat je treba postaviti v posebno ozračje, ki ga živi Italija. In v to ozračje moramo najprej in bistveno zabeležiti silno komunistično propagando in pa dejstvo, da si italijanski volilci želijo sprememb, ne glede na to, če bodo te spremembe pozitivne ali negativne. Kot da bi se naveličali svobode in demokracije, slepo (kot za petjem siren, kakor je zapisal goriški „Katoliški glas“) drvijo v roke komunistične diktature.
Kar je še hujše, komunistična propaganda je premotila tudi široke plasti katoličanov, in to ne le „kristjane za socializem“ mrveč tudi neopredeljene vernike, kateri že ne vidijo več nikakršnega nasprotja med svojim krščanskim bistvom in dejstvom, da volijo marksiste. Po tem si je lahko razlagati močan premik na levo, ki ga je zabeležiti v Italiji. K temu premiku pa so mnogo pripomogli tudi novi volilci, saj je znano, da komunizem žanje najlepše uspehe prav med mladino.
Kaj ima komunizem opraviti z neuspehom slovenske liste na goričkem in tržaškem? Veliko! Saj je našim bralcem že znano, kako tudi komunistična oblast v matični domovini nenehno sili, naj slo-vensk-' volilci na Primorskem oddajo svoje glasove za italijanske „napredne stranke“, smatrajoč kot napredne komunistično in kvečjemu, še socialistično stranko. To resnično posilstvo nad primorskimi rojaki se izvaja sedaj že trideset let. Od končane vojne, ko je rdeča
njeno zgodovino in njeno usodo skrbno spremlja. Mladi rod mora čutiti zavest dolžnosti do slovenske domovine. Čeprav rojeni izven slovenske zemlje, smo še vedno Slovenci. V naših žilah polje slovenska kri. Naša nova domovina nam pusti svobodo, da gojimo zvestobo našim slovenskim svetinjam obenem z ljubeznijo, ki jo čutimo v svojih srcih do zemlje, ki je dala streho in kruh našim očetom in nam vse možnosti, da se materialno in umsko izpopolnjujemo in da lahko dosegamo položaje, ki so ne le nam v korist, ampak tudi v čast narodu iz katerega smo izšli.
Mladi svet se mora varovati napak, ki so predhodnice propadanja. O-hranimo se na moralni višini naših prednikov.
Predvsem bodimo enotni. Držimo skupaj! Ni bolj žalostne slike med nami, kakor prepirajoči se rojaki, navadno za smešno majhne stvari, dostikrat iz bolestnih egoističnih ali celo razdiralnih nagibov.
Vzgajajmo se. Napredujmo umsko in materialno. Ker nas je malo, nadomestimo majhnost s kvaliteto. Mimo je doba, ko bi smeli biti zadovoljni z delom težaka ali dekle. Naša kvaliteta je najboljša propaganda za nas, tako malo poznani narod.
Berimo naše knjige, revije, časopise in ponosno govorimo po naše. Študij jezika mora zlasti našo študirjaočo mladino usposobiti, da bo znala v našem jeziku tudi kaj napisati za slovenski tisk.'Če bomo začeli hirati na tej točki, je nevarno, da bo prišla doba, ko bomo morali molčati, kadar bi morali govoriti, ker znali ne bomo.
Varujmo se, da se spominu naših mučencev ne bomo oddolževali samo z jokavimi frazami, ne pa tudi z delom in življenjem v skladu z idejami, za katere so oni dali življenje.
Kk.
oblast zavladala v Sloveniji, seje razdor med zamejskimi Slovenci, da bi jih tako politično onemogočila in jih zapeljala v naročje lokalnih komunističnih formacij. V tem naporu ne štedi moči ne sredstev, in uspehi so le prevečkrat vidni, ter resno ogrožajo samostojno narodno življenje zamejskih rojakov.
Da bi še bolj premotile slovenske volilce, tako komunistična kot socialistična stranka na slovenskih področjih v Italiji sprejemata na svoje liste tudi kakega slovenskega kandidata, ki pa ie le redko izvoljen; kadar pa je, se ta kaj malo briga za narodne interese Slovencev, saj mu je, po temeljnem marksističnem nauku, prva briga partija, potem šele narod, v kolikor ne moti komunističnih interesov, ki pa so itak usmerjeni v internacionaližem.
REZULTATI, KI DAJO MISLITI
V	takem ozračju so se razvijale tudi komentirane volitve v nedeljo 15. junija na Primorskem. Niso imele deželnega značaja, pač pa le pokrajinskega in občinskega. Žal te volitve Slovenski skupnosti niso bile naklonjene. Tako so «Slovenci za las izgubili edinega predstavnika v goriškem pokrajinskem svetu; na Tržaškem je občina Repentabor, ki jo je doslej upravljala Slovenska skupnost, prešla v roke komunistieno-socialistično koalicije, ki si je nadala blesteč naslov „napredna lista“. V devinsko nabrežin-ski občini je Slovenska skupnost izgubila enega svetovalca (od 3 na dva), prav tako v Dolini (od 4 na 3). Boleče je ugotoviti, da je Slovenska skupnost na Tržaškem padla od 6.994 (3,3%) na 6.300 (2,9%). S tem si je sicer zagotovila svojega predstavnika v tržaškem pkorajinskem svetu, ki bo Bojan Brezigar, a osip je le znaten in da misliti.
Na Goriškem kot rečeno Slovenska skupnost ni uspela pri volitvah v pokrajinski svet. Ohranila pa je dva svetovalca v goriškem občinskem svetu. Vendar je z ozirom na občinskč volitve leta 1970 nazadovala- Tedaj je prejela 1.765 glasov (6,1)%, sedaj pa 1.623 glasov (5,2%).
V	treh slovenskih občinah na Goriškem ni prišlo v vodstvu do sprememb. V števerjanu je ponovno zmagala Slovenska skupnost 263 (leta 1970 278 glasov), v Sovodnjah in Doberdobu pa listi Občinske- enotnosti. V Sovodnjah je prejela zmagovita lista 552 (prej 587), lista Slovenske skupnosti 336 (prej 306) glasov, v Doberdobu pa prva lista 435 (435), lista Slovenske skupnosti pa 232 (309).
Zanimivo- je pogledati na rezultat pokrajinskih volitev v Gorici, kjer je Slovenska skupnost leta 1970 (zadnje volitve) prejela 2937 glasov (3,1%), letos pa 2970 glasov (2,9%). Kot je razvidno so slovenski glasovi celo narasli, a padel je volilni koeficient ih tako izločil edine-ga predstavnika Slovenske skupnosti. Na socialistični listi je bil izvoljen v pokrajinski svet tudi Slovenec dr. Štefan Bukovec, na komunistični pa profesor Ivan Bratina.
Na Tržaškem pa je Slovenska skupnost nazadovala, vendar, kot omenjeno, ji je uspelo ohraniti v pokrajinskem svetu svojega predstavnika. Trenutno so v tržaškem pokrajinskem svetu štirje Slovenci: Bojan Brezigar z liste Slovenska skupnost, Boris Iskra in Alojz Markovič pri komunistih ter Lucijan Volk pri socialistih.
Kaj žalostno je,gledati, kako se cepijo slovenske moči. Saj glasovi oddani za italijanske politične stranke, čeprav so na njih listah morda Slovenci, nikakor ne koristijo slovenskim interesom. Že tridesetletna praksa je dokazala, da tako občinski svetovalci, kot zastopniki v pokrajinskem svetu, čeprav so Slovenci, pa izvoljeni na listah italijanskih strank, nikdar ne branijo slovenskih narodnih interesov. Kljub temu se še najdejo Slovenci (celo vedno več jih je), ki nasedejo rdeči propagandi (tako italijanski kot slovenski), in oddajajo svoje glasove na tuje liste.
Pa se je tudi dogodilo, da je bilo
Na Bollovo pismo je zdaj znani Jože Javoršeb-Brejc napisal namesto odgovora pamflet, brezobziren, sarkastičen, nesramen, kakor hočete, prav v njegovem žargonu, ki je sicer duhovit, pa brez najmanjšega čuta za dostojnost. Tako je zdaj namškega Nobelovca napravil za slovenskega priprošnjika in zaščitnika, kot so bili včasih „sv. Mohor in Fortuhat, sv. Ciril in Metod, pa Marija božja z Brezij...“ V takem slogu si privošči Kocbeka, Pahorja in Rebulo, ki da se zdaj označujejo sami za „pričevavce“, včas;h pa smo jim rekli „izdajalci“ kot npr. Djilasu in Mihajlo-vu. .. Torej jih Vendarle postavi na njihovo raven. Pamflet je žaljiv, nedostojen našega pogovora z svetovnim pisateljem Bobovega kova, ne dokazuje ničesar in se tudi ne dotika ničesar, zlasti ne tistega, kar je pri vsem tem najvažnejše — pokola domobrancev. Vse skuša samo osmešiti. Malo je vmes ta kih stavkov, ki bi koga utegnili zanimati, kot na pr. tale karakteristika Kocbeka, ki ga Javoršek pač mora dobro poznati, saj je bil njegov najintimnejši sodelavec v partizanih, pa je postal tudi njegov najneizprosnejši „intimni“ sovražnik, kot je pokazal svoj čas s svojo knjigo o Kocbeku kot krivcu sinovega samomora. Boba roti, naj se ne smeši s tem, da prosi za Kocbeka, kateremu se še „nikdar ni nič hudega zgodilo in se mu nikdar rte bo. Zakaj ne? On že od mladih nog drage pošilja zase -v-,ogenj. Mi ne verjafneš? Pa je vendarle res. Lahko bi ti zaupal, koliko je bilo že mrtvih, koliko zaprtih in koliko preganjanih, pa se ni nikdar zanje postavil kot mož in s trdno odločnostjo, naj se mu zgodi karkoli, zmeraj j:e gledal le nase in zmeraj skrbel, da je bil na varnem in da so redno dotekali vanj mesečni dohodki in da je lahko udobno pi-
Washingtonska revija New Leader je v svoji izdaji 9. junija t- 1. pod zgornjim naslovom objavila zanimivo primerjavo med jugoslovanskim komunističnim diktatorjem maršalom Titom in španskim šefom države generalom Fran-
com.	Objavljamo jo v celoti:
„Ko je bil junaški jugoslovanski pisatelj Miha.ilo Mihajlov letos 28. februarja obsojen na sedem let zapora, je predsedujoči sodnik izjavil, da je sodišče posebno resno vzelo v pretres neki njegov, članek v katerem je primerjal gotove naše politične strukture s tistimi v Francovi Španiji.’ V očeh jugoslovanskih veljakov je Francov režim najnižja oblika političnega življenja. Neko hrvaško opozicionalno skupino so nedavno v Beogradu označili za ‘zlobne ljudi z zvezami v Madridu.’ Ko sem nekega jugoslovanskega funkcionarja vprašal, s kakšno lahkoto njegovi ro jaki dobijo potne liste in tujo valuto za potovanje v inozemstvo, je odgovoril: ,Prav lahko, vse dotlej, dokler nimajo
precej slovenskih glasov oddanih na liste italijanske krščanske demokracije, kar je tudi slabilo slovenski uspeh, pa celo, da so bile s strani Slovencev oddane bele g lasovnice (morda zaradi osebnih nasprotij), kar je sploh nesmiseln korak.
IN SEDAJ?
Jasno je, da je Slovenska skupnost doživela močan pretres. Neuspeh bi morda koga navdajal s pesimizmom in obupom. Saj je ravno pred kratkim ta mlada politična formacija stopila na novo pot, povezana na vsedeželni ravni, sedaj pa nazaduje pri volitvah. Vendar, kot smo že v začetku zapisali, naj te volitve in njih rezultat vzbudijo novega zanosa, novega ognja, ki bo ogrel tista mlačna slovenska srca in jih vodil k narodni preosnovi, ki se bo pokazala tudi v krepki politični udeležbi; ta bo z volilnimi uspehi zagotovila nemoteno narodno življenje primorskih Slovencev.
sal svoj dnevnik. .. “ In v tem smislu gredo besede naprej, ki se zaključujejo z mislijo, naj se Boli ne zavzema za te sedaj „pričevavce', sicer pa „izdajalce“, ki so „izgubili pamet, spomin, govore neresnico,“ itd-, ampak naj se zavzema za položaj Slovencev na Koroškem !
Le norčevanje in osebne zadeve, da se ne bi zvedelo to, kar je v resnici važno: za pokol domobrancev.
Tudi dragi odmevi na to polemiko v svetu, kjer „zadeva Kocbek“ postaja „senzacija“, se tega bistva ne dotika. Zanima jih Kocbek in njegova usoda v Jugoslaviji: ali ga bodo preganjali ali ne? Tako prinaša Frankfurter Allge-meine članek beograjskega dopisnika A. Razpmovskega, ki poroča o tej polemiki, ne poroča pa o pokolu. Britanski radio Je posvetil 3. junija Kocbekovi zadevi „10 minut“, v katerem je podal mnenje znanega UDBA-ša Mitja Ribičiča o Kocbeku, kjer pravi, da „nočejo ugoditi njegovi želji, da bi ga spravili na obtožniško klop.“ Takoj nato pa se popravi: „To je: če se bomo mogli odtegniti javnemu pritisku, da to storimo“ Po vsej Jugoslaviji grte namreč organiziran protest proti Kocbeku. Pa zopet nič, zakaj protestirajo. Samo — proti Kocbeku.
Namen vse te gonje je: ne dovoliti, da zvedo doma in še'manj v tujini, zakaj gre, namreč za pobito domobransko vojsko, ter Kocbeka in njegove branilce v Trstu in zlasti v inozemstvu osmešiti. Za nas pomeni „Kocbekova zadeva“ spor med partizani samimi za priznanje pobijanja slovenske protirevolucionarne vojske v 1. 1945. Dozdaj vidimo samo „mnogo hrupa“, mahanja z rokami in dviganja prahu, da se ne ugleda ogenj, ki je že začel tleti izpod pepela tridesetih let.
namena obiskati Španijo ali Albanijo-* In ko sem vprašal nekega jugoslovanskega dopisnika v Lizboni (na Portugalskem, op. ur. Svob. Slov.), če si namerava ogledati tudi Španijo, ko se že mudi na Iberijskem polotoku, je zmignil z rameni in rekel: ,Prav gotovo ne.‘
Zunanji občudovalci maršala Tita zavzemajo enako stališče. Ko sem neko britansko laburistično osebnost, ki sem jo srečal na počitnicah v Jugoslaviji, vprašal, če je že kdaj bila v Španiji, je prav tako odgovorila: ,Prav gotovo ne-* Nič namreč ne napravi večjega vtisa na katero koli zbrorovanje britanskih in celinskih (evropskih) levičarjev, kakor kakršna koli primerjava med Titom in Francom. Španska demokratska levica je posebno zavzeta za Jugoslavijo: neki izobražen — in bogat — španski socialist mi je izjavil, da je Jugoslovanski model* tisti politični cilj, ki ga ima v mislih.
Neprizadet opazovalec se lahko samo čudi, kako morejo na videz razumni demokrati predpostavljati diktaturo maršala Tita Francovi — ali celo, da mora Španija izgledati tako strašna v uradnih jugoslovanskih očeh. Oba režima imata veliko skupnega. Obema načel ju j eta osemdesetletnika, ki jima je šlo veliko bolj za ohranjevanje reda in discipline kakor za pripravo njunih narodov na demokratičen režim. Oba se kažeta antikapitalista pa tekmujeta s kapitalističnim turizmom in pošiljata svoje delavce služiti denar v satanske kapitalistične tovarne. Oba zatirata opozicijo in imata poslušen parlament.
Prav tako, če govoriš s španskimi in jugoslovanskimi delavci o delavskih problemih ali o življenjski draginji, o-boji na skoro enak način obsojajo svoje od vlade kontrolirane sindikate. Na mednarodni pozornici se obe diktaturi bratita z arabskimi oligarhijami in sta sovražni Izraelu.
Jugoslavija ima boljšo zdravstveno službo in vzgojni sistem kakor Španija. Toda v večini drugih stvareh je pov-(Nad. na 2. str.)
BRALI SMO
Tito v primerjavi s Francom
FARSA MARKSISTIČNE DIALEKTIKE
MEDNARODNA ŽENSKA KONFERECA V MEKSIKI
Lm única solución
En su discurso, dirigido a todo el país el pasado sábado 28 de junio, la Se-ñ: ra Presidenta de la Nación, María Estela Martínez de Perón, trazó con crudo realismo la situación por la que pasa nuestra economía. D’j-’ así:
“La producción nacional ha decaído. La especulación parece no tener límites Se gastan sumas ingentes en actividades sin provecho para los altos fines de la Nación. La contención es desconocida. Se actúa eai términos que afectan directamente al pueblo trabajador”.
Seguidamente convocó al pueblo a la empresa común de salvar al país de esta situación:
“Desde el comienzo de nuestra acción de gobierno, expresé al pueblo la ne--midad de que todos debían colaborar en esta empresa de reconstrucción nacional Porque un gobierno no puede cubrir por sí solo las enormes deudas con el exterior, remediar las catástrofes qule la naturaleza infligió a varias provincias: cubrir el tremendo déficit habitacional que sufre el país; evitar el daño que ocasionan. los especuladores interesados en perjudicar al pueblo, y en la anulación de las pequeñas empresas que representan con su esfuerzo el sentido de progreso y la visión del futuro de la patria”.
“La única solución posible para equilibrar y reconstruir a la Nación, es man tener una justa y sana austeridad evitando gastos innecesarios. Producir el máximo posible, tal como si estuviéramos en una economía de: guerra. Vigilar con plena conciencia nacional todo cuanto se oponga a nuestra recuperación, y retomar con urgencia los cauces disciplinarios que nos conduzcan a la elevación de los correctos sistemas nacionales, morales y espirituales”.
Tac življenja In dogajanfn-v'Argentini
Na Mednarodni ženski konferenci, ki še vedno pod pokroviteljstvom Združenih narodov zaseda v Meksiko, dele-gatinje z vseh strani sveta z govorniškega odra na dolgo in široko besedičijo o ženskih pravicah v svobodnem zahodnem svetu, medtem ko se še nobena govornica ni javno postavila za ženske pravice v državah za železno zaveso, v raznih azijskih in afriških deželah, kjer je ženska dejansko drugovrstno človeško bitje. Opazovalcem je kazno, da so zborovanje izkoristile marksistične aktivistke vseh vrst ter jo spremenile v politično pozorišče udrihanja proti tkim. kapitalističnemu sistemu industrijskih držav, kjer da jie „žena kljub vsem vrstam hišnih strojev in pripomočkov danes večja sužnja doma, kakor je bila pred pol stoletja, ko teh strojev še ni imela. Prav tako jo zasužnjuje konzervirana hrana, veletržnice, itd-, sploh visoka življenjska raven.“ VSe to je trdila madžarska delegatinja, ki je na zborovanju prebirala „izsledke madžarskega družboslovca Aleksandra Szalai-ja“
Podobne pritožbe nad usodo ženskega sveta je bilo slišati iz ust meksikanske delegacije, a si sedaj po meksikanskem časopisju resen del Mehikank zastavlja naslednja vprašanja, ki veljajo za večino držav tkim. tretjega sveta:
Vsi vemo, da „ni boljšega na svetu, kakor je Mehiko“ in da „smo vsi nacionalisti, protiimperialisti, meksikanisti.'“ Toda zakaj nam potem ugajajo angleški kašmir, francoski parfum in ameriška cigareta?
Vsevprek se kritizira zasebna šola in hvali državna. Kako to, da potem otroci vladnih funkcionarjev obiskujejo zasebne šole in odhajajo študirat celo na univerze v inozemstvo?
Kadar trgovci zvišajo cene svojim produktom, da morejo kriti zvišane davke, plače, itd., jih označijo za kriminalce in krvoseše. Kako to, da pa vlada zviša cene javnim uslužnostim, kakor so promet, pošta, elektrika, železnice, pa ji nihče ne sme nič očitati?
Vsak dan slišimo in beremo o političnih odrešenikih delovnih in revnih množic. Toda, kako to, da naši revolucionarji, levičarji in drugi taki apostoli ne živijo v delavskih temveč v reziden-čnih četrtih mesta?
Vsakikrat ko se menja vlada, ji sledi dolga vrsta sorodnikov in prijateljev državnih funkcionarjev ter so vsi revolucionarji heroji. Toda, kako to, da pred ttem ni nihče opazil njihove revolucionarne navdušenosti in dobrodelnosti?
Poljedelske delavce branijo ljudje, ki niso nikdar v svojem življenju delali na polju, za tovarniške delavce pa se
TITO V PRIMERJAVI S FRANCOM (Nad. s 1. str.)
prečen Jugoslovan na slabšem od svojega španskega tovariša. Dolga leta se je španska življenjska raven dvigala hitreje kakor jugoslovanska ter je danes občutno višja od nje. V Španiji je splošen politični tok usmerjen v liberalizacijo, v Jugoslaviji pa v vedno večjo režimsko avtoritarnost in regimentaci-jo. Španski tisk lahko poroča in komentira z gotovo stopnjo svobode; jugoslovanski tisk je totalno servilen. Španci se sedaj manj boje svoje vlade kakor Jugoslovani svoje in so bolj pripravljeni odkrito govoriti o politiki in se celo spuščati v demonstracije in stavke.
Delavce, ki poskušajo organizirati svobodne sindikate, v obeh državah še vedno težko kaznujejo. Toda, treba je iti nazaj v prva leta po 1960, da najdemo špansko enačico Titovem preganjanju Mihajla Mihajlova. španski pisatelj Dionisio Ridruejo ima nekaj skupnega z Mihajlovom — tudi on se je uprl proti pravoverstvu režima in ni hotel molčati. Toda nikdar mu niso odvzeli možnosti zaslužka, smel je pisati v tuje časopise, tiskati knjige v južni Ameriki in potovati po inozemstvu. V zadnjih desetih letih je Mihajlov dvajsetkrat zaprosil za potni list in za dovoljenje za odhod iz Jugoslavije: vse so mu odbili, njemu in njegovi ženi pa so odvzeli njuno skromno stanovanje. ,Tito ga je hotel s sestradanjem podrediti,“ je povedal eden Mihajlovih prijateljev.
Kako je torej z jugoslovanskim modelom“, amigo?“
Članek New Leaderja ne potrebuje komentarja.
zavzema množica zagovornikov, ki so že zdavnaj odšli iz tovaren in ge spremenili v potrošniško družbo. Kako to?
Večina javnih funkcionarjev je revnih, ko nastopijo službo, toda ko jo zapustijo, navadno niso več tako revni. Kako, to, da prej niso znali tako štediti, kakor od trenutka, ko so sedli na državne stolčke?
Nikomur ni prepovedano svobodno oditi iz Meksike. človečanske pravice se spoštujejo in živimo v potrošniški družbi. Kako to, da naši marksisti sami sebe trpinčijo s tem, da ostajajo pri nas sredi vse te dekadence, namesto da bi postali člani ene od čudežnih socialističnih dležel, kjer je že prišlo do toliko opevane spremembe struktur?
Levičarski politiki in razumniki kolnejo kapitalizem in bogataše, zaničujejo luksuz in potrošnjo. Toda, zakaj se toliko trudijo, da si nakopičijo bogastvo in luksuzno življenje?
Univerzitetni študentje imajo svoje vodstvo na univerzah, delavski sindikati svoje. Kako to, da si ti isti študentje tako želijo zasužnjene univerze brez svobode izražanja, delavski sindikati pa se hočejo odreči celo svoji pravici do stavke?
Neprestano slišimo o državnih funkcionarjih, ki so si nagrabili bogastvo, pa nihče še ni bil obtožen, še manj obsojen. Kako to, da pa javnost zažene vik in krik, če se poštarju zgodi, da izgubi kakšno pismo, medtem ko vsa korupcija v naj višjih krogih ostaja nekaznovana?
Mednarodna ženska konferenca v zgornjih vprašanjih in odgovorih dobiva najpravilnejšo oznako običajne farse marksistične dialektike, ki ji, žal, tolikšen del sveta kljub neštetim dokazom še vedno naseda.
Mednarodni teden
SOVJETSKI ZUNANJT MINISTER GROMIKO se je mudil na uradnem obisku v Rimu ter je poleg italijanskih vladnih funkcionarjev imel avdijenco tudi pri papežu Pavlu VT. Vatikanski krogi so izjavili,-da je Pavel VI. opozoril Gromika na težko stanje milijonov katoliških vernikov v ZSSR, niso pa povedali, kaj je Gromiko odgovoril papežu. Z italijanskimi vladnimi funkcionarji je Gromiko razpravljal o bližajoči se vrhunski evropski varnostni konferenci, ki naj bi se je udeležilo 35 držav, med njimi ZDA in ki naj bi bila še ta mesec v Helsinkih, kakor je predlagal sovjetski diktator Brežnjev.
'ITALIJANSKI SOCIALISTI trenut-tno nočejo stopiti v koalicijsko vlado ter so pustili vrata na široko odprta za
V spomin msgr.
20. iunija 1965 je umrl msgr. Janez Hladnik župnik pri sv. Jožefu Pompei-skem v Lanusu. Deseto obletnico svojega nepozabnega župnika so argentinski žup-Ijani opravili na državni praznik dopoldne. V župni cerkvi j:e bila slovesna maša ob 9. dopoldne. Po maši pa so se zbrali pred cerkvijo vsi otroci farne šole, člani farnih društev in izredna množica žup-ljanov ki so v govorih častili spomin in dela pokojneg žaupnika. Ta manifestacija je bila živ dokaz, kako silno je bil priljubljen in spoštovan.
Ob istem času so bile sv. maše tudi pri vseh župnijah, ki so izrastle iz matične župnije, to so: Naša gospa Fatim-ska, kapela sv. Križa v Fioritu.
Slovenci iz Lanusa in iz drugih krajev Velikega Buenos Airesa pa so se na dan argentinske zastave, 20. junija, zbrali ob 17 uri popoldne v župnijski cerkvi Sv. Jožefa Pompejskega k sv. maši, ki jo je za pokojnega msgr. Janeza Hladnika opravil msgr. Anton Orehar ob somaševanju gg. dr. Filipa Žaklja, Janeza Petka in Mirkota Grbca. Med mašo je lepo prepeval cerkveni zbor iz Slovenske vasi pod vodstvom g. Meleta-
Med sv. mašo je v pridigi msgr. Orehar prikazal lik pokojnega gospoda Janeza. Kot oseba je bil zelo preprost in skromen, izredno nadarjen bogoslovec, zelo dobrega srca, vedno poln razumevanja za potrebe svojega bližnjega. Kot duhovnik je bil goreč za čast božjo in zveličanje duš, za kar je pustil najlepši dokaz v cerkvi sv. Jožefa, ki jo je tako-rekoč na novo zgradil, ustanovil lep in
Zahod zavrača Sovjete
Evropska varnostna konferenca — prazne obljube'
Svobodni Zahod je v ponedeljek zavrnil sovjetsko zahtevo, določiti datum vrhunske konference v Helsinkih, kjer naj bi zaključili tkim. evropsko varnostno konferenco, ki v različnih odborih in komisijah zaseda že dve leti v Ženevi v Švici in ki se je udeležuje 35 držav, med njimi ZDA.
Moskva je predlagala, naj bi se ta zaključna konferenca vršila 28. julija 1.1. v Helsinki na Finskem, toda zahodne delegacjie zahtevajo, da bodo pred določitvijo datuma Sovjeti morali pristati na nekatere koncesije, ki še niso izdelane.
V imenu zahodnih držav je v Koordinacijski komisiji za konferenco govoril irski delegat, ki je govoril tudi v imenu SET-a. Ostaja odprto vprašaje predhodnega obveščanja držav o njihovih vojaških manevrih ter redakcija resolucije konference, ki so ji dali naslov „Deklaracija namenov.“
ZSSR nasprotuje odločnemu in odkritemu jeziku zahodnjakov glede vprašanja vojaških manevrov ter istočasno zahteva, da bi bila vsaka država dolžna obvestiti zunanji svet o svojih vojaških manevrih že v primeru, če jih ima na področju, ki je od njenih meja oddaljeno 250 kilometrov, kar naj bi bila najmanjša razdalja za tako obveščanje-Zahodnjaki izjavljajo, da je ta razdalja prevelika ter bi bile majhne države, kakor sta Švedska ali Jugoslavija, prisiljene obveščati zunanji svet o slehernih svojih vojaških manevrih ali premikih.
Zahod smatra, da je obveščanje o vojaških manevrih življenjsko važna zadeva za razvoj medsebojnega zaupanja in če določila v tem pogledu ne bodo povsem jasna in odkrita, potem ves o-stali del končne resolucijte nima pomena.
Zahodnjaki prav tako dvomijo, če bo končna resolucija kot taka sploh vredna dveletnih razprav in pogajanj v Ženevi, ker je itak ne bodo morali ratificirati parlamenti posameznih držav, da bi postala obvezna za podpisnice ter bi vsebovala le obljube, ki pa bodo tako ostale prazne.
morebitno svojo zvezo s komunisti, ki so na minulih občinskih in pokrajinskih volitvah močno napredovali. Obstaja možnost povili splošnih volitev v Italiji še pred letom 1977, če krize diemokristja-
s socialisti.
'WILIAM COLBY, sedanji direktor CIA-e,- jte objavil, da ima 75 ameriških kongresnikov, ki potujejo po svetu, na seznamu za kontrolo njihove aktivnosti zunaj ZDA. „Kongresniki niso imuni,“ je izjavil Colby, „kakor tudi niso tarče naše organizacije-“
Janezu Hladniku
velik farni kolegij, kjer se v krščanskem duhu vzgaja in šola mladina, lepi prostori, kjer se shaja farna mladina, župnišče in drugi prostori. Bil je ponosen na svojo duhovniško čast in službo. Bil je pobožen in je mnogo premolil. Njegova pobožnost in duhovna zbranost se je naj lepše kazala v njegovem maševanju in opravljanju drugih svetih opravil.
Bil je neutrudljiv delavec za skupno blaginjo cele svoje župnije. Prišel je v blatno, umazano, zamočvirjeno naselje iz katerega pa je s skupnimi napori ustvaril lep, zdrav in sodobno urejen kraj, s tlakovanimi cestami in vsem, kar je potrebno za urejeno mesto. Kakor je bil vedno preprost in skromen, je imel mnogo in vplivnih prijateljev, ki so ga podpirali. Imel jih je tudi »a najvišjih mestih.
Gospod Janez je bil goreč in požrtvovalen pastir slovenskih izseljencev. Po vsej obširni državi so razkropljeni in on jih je iskal povsod. Prepotoval je vso državo od juga do severa, od vzhoda do zahoda. Mnogo razdalij je prehodil peš, ker ni iskal svoje udobnosti, ampak duše svojih rojakov. Doživel je marsikatero hudo ponižanje, a je vse vdano in mirno prenesel in ni odnehal. Svojim rojakom je oznanjal božjo besedo v slovenski besedi in jim prinašal duhovno hrano v tiskani besedi z revijo „Duhovno življenje“.
Mi, ki smo se v tej deželi naselili po dragi svetovni vojni, mu dolgujemo veliko hvaležnost za ogromno delo, ki ga je za nas opravil. Po njegovem prizadevanju smo mogli priti v to deželo in
Proces spopada med vlado in sindikalnim vodstvom, ki smo ga zadnji teden doživeli v Argentini, ni sedanjega izvora. Nasprotje med politično vejo peronizma, ki trenutno zavzema najvažnejše položaje v vladi in v parlamentu, in sindikalno vejo, ki skuša do teh položajev priti, je skoraj toliko star, kot je staro peronistično gibanje. To nasprotje je prišlo do izraza že za življenja generala Perona, le da v omejeni obliki. Izbrali, kateremu smo prisostvovali pretekli teden, pa je bil prvi resni izraz, da, to nasprotje, če ga ne bodo nesebično premostili, lahko pripelje do odločilne cepitve peronističnih vrst.
Vse se je začelo, ko je vlada neuradno izrazila željo, da bi povišice, katere naj bi določile paritetne komisije, ne presegle višine 45%. V resnici pa so mnogi gremiji to mejo krepko presegli, in določili povišice v višini 150%, za nekatere kategorije delavcev pa še več. To seveda ni šlo v račun novemu gospodarskemu vodstvu, ki je pripravilo zasilni načrt, v katerem delavske povišice ne bi smele preseči določene mere. To naj bi bilo tudi sklenjeno na seji vseh ministrov.
Gospodarski minister je šel preko tega sklepa, kot so preko njega šli sindikalni vodje. Vlada je ostro reagirala in napovedala, da bo z dekretom ukinila rezultate paritetnih komisij in določila enako splošno povišico 50%. Zakaj so sindikalisti šli preko od vlade določene meje, in zakaj je vlada reagirala šele teden potem, ko so bile glavne delavske pogodbe že podpisane, in je sama gospa predsednica z balkona vlad-
v prvih dneh nam je pomagal kjer in kolikor je mogel. Ostanimo trdni in zvesti, delajmo neutrudno za našo skupno blaginjo, kakor je delal on.
Po končani sv. maši so vsi duhovniki in z njimi vsi verniki' odšli h grobnici, kier počivajo zemski ostanki pokojnega Janeza Hladnika. Po molitvah je zbor zapel pesem „Jaz sem vstajenje in življenje“.
Za tem se je vsa množica zbrala pred cerkvijo. Msgr. Orehar je najprej blagoslovil spominsko ploščo, ki jo je odkril predsednik Hladnikovega doma v Lanusu g. Reven. Plošča je bronasta in ima tale napis: „Msgr. Janezu Hladniku — ob desetletnici njegove smrti — hvaležni Slovenci. — La colectividad eslovena agradecida.“
Nato je v imenu Zedinjene Slovenije spregovoril g. France Pernišek. ki je povedal tele misli. — Globoka hvaležnost nalaga slovenskim novonaseljencem dolžnost, da se ob desetletnici smrti msgr. Janeza Hladnika v javni manifestaciji oddolžimo in jasno počastimo njegov spomin, saj je on bil naš največji dobrotnik. On nas je razumel, on je poznal našo duševno stisko in gmotno bedo, saj je tudi on bil politični begunec. Kako čudno naklučje! Iz kaplanije v Metliki odhajata misijonarit v Ameriko v razdobju nekoliko 100 let dva metliška kaplana. Friderika Barago je 6. oktobra 1830 pognala v misijone med Indijance v Severni Ameriki janzenistična nestrpnost, Janeza Hladnika pa v Južno Ameriko leta 1934 politična nestrpnost Živ-kovičeve diktature. Vzela ga je noč, sicer bi moral stanovanje v metliški ka-planiji zamenjati s stanovanjem v kaz-
ne palače pozdravila metalurgične de lavce, ki so se ji prišli zahvalit, so vprašanja, katerih odgovori še niso znani. Dejstvo je le, da komaj so sindikati zvedeli za vladni namen, so takoj (v petek 27.’ junija) napovedali splošno stavko in zborovanje na Majskem trgu.
Ta stavka je bila ena najbolj enotnih, kar jih pomnimo v zadnjem času. Tudi Majski trg je bil poln kot malokdaj. To vse proti volji vlade, ki pa nikakor ni mogla pregovoriti upornih sindikalistov. Vendar vlada tudi ni popustila. V soboto je predsednica države, potem ko je v govoru vsej državi potrdila sklepe vlade, podpisala dekrete o ukinitvi paritetnih komisij in o splošni enaki povišici. Mnogi opazovalci so tedaj napovedali „delavski državni udar“, katerega predhodnica je bila tudi nezadovoljstvo v raznih peronističnih političnih formacijah, da sploh ne govorimo o opozicionalnih političnih strankah, in neperonističnih strankah vladne ju-sticialistične fronte (Frondizijevi desa-rrollisti in ljudski demokristjani), ki so ostro napadle vladne ukrepe.
Izgledalo je, da bo prišlo do končnega spopada med vlado in gremialisti, pa se je vse zelo hitro pomirilo. Cena, katero bodo za to pomiritev morali plačati, tako vlada kot gremialsiti, in kakšne koncesije bodo podeljene delavskim vodjem, še ni znano. Doslej je prišlo le do vladne krize, kjer je odstopil delšvski minister Otero. Govori se tudi o notranjem ministru, in še o kakem drugem. Gotovo smo pred novim ravnotežjem v vladi, kjer bo delavstvo močneje zastopano kot doslej. V koliki meri, se bo pa kaj kmalu pokazalo.
minici v Sremski Mitroviči. Odšel je v Zagreb. Zaradi hrvaškega šovinizma so mu kmalu postala tla vroča. Kam naj se obrne? Mnogo je molil in premišljeval. Leta 1935 na duhovnih vajah se mu je vzbudila misel na Argentino, kamor ga je vabil Jože Kastelic in je pastiroval med Slovenci v Argentini. Po končanih duhovnih vajah je stopil k škofu in mu rekel: „Ne vem, ali je od Boga ali od hudiča. Res pa je, da je začela v meni postajati vsak dan močnejša misel na Argentino.“ Pa mu je škof odgovoril: „Gospod Janez, ta misel je od Boga. Jaz jo blagoslavljam in Vam bom z veseljem dal dovoljenje, da greste med Slovence v Argentino. Res da doma ni na pretek duhovnikov, res je pa tddi, da doma nihče ne bo umrl brez duhovnika, če je le vreden milosti srečne smrti. Tam boste pa nemara vi komu odprli nebeška vrata. Bil sem v Ameriki in videl, kako zelo je treba izseli encem duhovnika.“ Od tega trenutka je gospod Janez vedel, kam ga pelje pot bodočnosti. Ko se je čez pol leta, 3. februarja 1936 prišel poslovit od škofa dr. Gregorija Rožmana, ga je ta povabil: „Gospod Janez, nocoj ste moj gost, če nimate drugega dogovora. In nocoj boste spali v škofiji, če Vam je prav. Tule vam pa dam za prvo potrebo, ker začetni koraki bodo gotovo najtežji.“ In dal mu je 100 dolarjev, „če bi pa imeli kake težave, že veste, kje imate škofa in'očeta. Vrata naše škofije so vam na stežaj odprta noč in dan. Vedno Vas bom željno pričakoval.“ Bil je v redni in stalni pismeni zvezi s svojim škofom vse dotedaj, ko je leta 1940 padla zavesa in je bilo vsakega poštnega prometa
■■■■■■■■■■■■■■■■i
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■BBBBBBBBBBBBBBBBaBBaBBBBBBBBBBBBBBBBBBB
■■■■■■■■>■■77
Stran 3

Pavel VI. posvetil 354 liovoinašiiikov
NA TRGU SV.
PRED DOBRIMI STO LETI je podjetni ljubljanski lončar Dreslej kupil del tedaj že stopetdeset let starega samostana na Lončarski stezi. Niti on, niti cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. si niso mogli misliti, da bo v teh starih stavbah nekoč živela študirajoča mladina. Zdaj so v njej učenke srednje šole za medicinske sestre. „Delo označuje ta primer za sramoto slovenskega naroda. Dodaja pa tudi: V Sloveniji je 60 dijaških domov, osem dekliških, 18 fantovskih in 32 mešanih. Na mariborskem območju jih je 12, na celjskem 7, na ljubljanskem 20, na Gorenjskem 6, na Dolenjskem 6, na Goriškem 5 in na Primorskem 4- A v teh domovih je letos 12.770 stanovalcev, kar je 15% več kot zmogljivosti. Odklonjenih je bilo 1196 prosilcev. — Med temi 60 domovi, jih jie 25 iz prejšnjega stoletja; povprečna starost presega 200 let. Prvenstvo gre 718 let staremu gradu v Kranju, kjer še vedno živi kakih 200 fantov.
LJUBLJANA — Pozavna skoraj ni koncertni inštrument; starejše originalne literature skoraj ni za solistične nastope. Vendar je bil diplomski solistični koncert Božidarja Lotriča zelo zanimiv in seveda v enaki meri tudi privlačen Mladi pozavnist je zaigral Saint-Saenso-vo „Cavatino“, eno Daclosjevo skladbo, Franka Martina „Balado“, Krekovo „Theme varié“ in S. Baudoja „Malo suito“.
LJUBLJANA — Ljubljansko Opero prenavljajo, prav za prav zaenkrat obnavljajo le električno napeljavo, potem ko so 29. marca ugotovili, da je najprej treba temeljito popraviti te stvari. Ro c za popravila je bil podaljšan ze dvakrat, zadnji je popekel 15. junija- Izvedbo pripravljenega programa pa je Opera gledalcem nudila v „Hali Tivoli“. Seveda športna dvorana ne ustrteza ne po akustični ne po kaki drugi plati. Toda Opera je sezono izpeljala, čeprav je nekajkrat morala predstava tudi odpasti, ker bi pač toča in hudi nalivi le preglasno motili operne arije in orkester.
LJUTOMER — V ljutomerskem Zdravstvenem domu je postalo ravnanje zdravstvenega osebja, predvsem medicinskih sester, tako nehumano, da so se bolniki pritožili in zahtevali posredovanje:	republiškega sekretariata za
zdravstvo. V pritožbi so navedli vec konkretnih dokazov o nehumanem ravnanju. Tako so nekateri hujši bolniki in celo ranjenci morali čakati tudi po dve ali več ur, da se je sploh kdo zmenil zanje. Vsekakor je to v znamenju „socialističnega humanizma“... seveda če ni to celo protidržavna sabotaža.
KOČEVJE — Učenci kočevske osnovne šole, ki se vozijo z avtobusom kateri pelje iz Ljubljane v Kočevje, so se v Delu 7. junija pritožili, da jim avtobus
konec. Šele v začetku leta 1946 je spet z njim dobil zvezo. Škof mu je obnovil dovoljenje za bivanje v Argentini in obenem zaprosil: „Poglejte, gospod Janez, če najdete kako možnost za slovenske brezdomce, ki jih je 20.000 razbeža-nih in razgnanih po svetu. Tudi duhovnikov je veliko, ki bi šli za vami, če jim najdete pot.“
Kaj in koliko in kako je izpolnil gospod Janez škofovo željo, to vemo vsi in zato mu danes javno izpričujemo svojo hvaležnost. Pa se je zgodilo leta 1949, da je Janez Hladnik na letališču v Moro-nu sprejel svojega škofa Gregorija, ga objel in mu poklical v spomin: „Vi prevzvišeni ste mi ponudili ljubljansko škofijo, kjer ste me čakali z odprtimi rokami. Pa se je zgodilo drugače. Naj vas pa jaz sprejmem z odprtimi rokami! Sem ste me poslali in sedaj vidimo, kako je bila na delu božja previdnost.“ In škof mu je odgovoril: „Hvala vam, gospod Janez. Nisem slutil, kako silno veliko delo božje previdnosti je bil tisti korak! Danes to vemo, kajti čez osemtisoč rojakov je tako našlo zavetje in novi dom v obupu, v katerega nas je pognala komunistična revolucija in bratsko sovraštvo.“ — Govornik je govor zaključil s pozivom, naj zvesto sledimo zgledu msgr. Janeza Hladnika v neutrudnem delu, da Slovenci v Argentini še v pozne rodove ostanejo verni, narodno zavedni, vztrajni v delu za slovenstvu skupne koristi, pridni in delavni. Predvsem pa skrbimo za dobre mlade slovenske izobražence in prosimo Boga, da nam obudi mnogo duhovskih poklicev. Za zaključek je vsa množica zapela ono prelepo pesem „Marija skoz življenje. . .“
ne ustavi. Zato mora čakati na naslednji avtobus, ki ste tudi vedno ne ustavi in tako morajo kakih 100 učencev iz Stare Cerkve in Brega včasih peš v šolo. Zato navadno zamude vsaj eno uro pouka. Avtobus pa plačuje šola in šef poslovalnice SAP v Kočevju jim menda ne verjame, da jim avtobus ne ustavi ker se mora po pravilih ustaviti na vseh postajah. . .
LJUBLJANA — Festival „Slovenska popevka 75“ se je zaključil 8. junija v Dvorani Tivoli (doma pravijo — hala T-voli —, da se bolj nobel sliši). Prvo nagrado je dobila popevka „Mi smo pa taki“, kateri je tekst napisala Duška Repinc, glasbo pa Vaško Repinc. Poleg tega je bila še vrsta drugih nagrajenih popevk. Tako pravijo, da bi bilo dosti laže določiti izbor slovenskih popevk, če bi določili le tisto pesmico, ki ni dobila nagrade.
NA ENEM ZADNJIH SEJMIŠČ so jugoslovanski peki razstavili 64 vrst kruha, s pecivom vred pa kar 130 vrst. Kljub taki izbiri menijo kupovalci, da jugoslovanski kruh ni dober. Obiskovalci sejmišča so menili, da je vse zelo prav, a kaj pomaga toliko vrst kruha, ko ga pa v trgovinah v vseh teh vrstah ni moč dobiti.
V tej zvezi navajajo naslednje podatke: letno spečejo v Jugoslaviji 1 milijardo 300 mil-Jonov kg- kruha; od tega zaide v smeti zaradi slabe kvalitete količina enakovredna 320 milijonom di narjev. Tudi mlinarji, ki iz 100 kg. pšenice zmeljejo samo 75 do 76 kg. moke namesto 80, imajo letno izgubo 210 milijonov dinarjev.
LJUBLJANA — Hladen zrak nad Slovenijo je v prvem tednu junija pobelil vse vrhove Julijcev, Karavank in Kamniških alp. Sneg je padal do višine 1.600 metrov. Snežilo je tudi na zahodnem Pohorju, na Uršlji gori in Peci. Deževno vreme pa je bilo že prej kakih štirinajst dni. Ta neurja so še povečala škodo, ki so jo naredili prejšnji zimski plazovi in usadi. Največja škoda je seveda nastala na cestah; nekatere so zaradi plazov neprevozne. Tako na primer ni mogoče priti iz Žirov v Ljubljano po cesti mimo Škofje Loke, ampak je treba narediti ovinek na Idrijo in od tam na Logatec.
Umrli so osd 3. do 9. junija 1975:
L LJUBLJANA: Izidor Hojkar, up.: Marija Bizjak r. Krašovec; Alojzija Pečenko r. Birsa; Ana Bradač r. Pečnik, 87; Rudolf Ročnik, up. sodnik; Ana U-dovič, računovodkinja v pok-; Mirija Scagnetti r. Kysslik; Justi Lovše, Jože Matijašič, up.; Janez Fuerst, dip' ing. arh.; Alojz Pervanje, avtomehanik-Ivanka Klep r. Primožič; Lojze Zelnik; Josip Lexander, žel. up.; Ivana Perac, up.; .Silvo Perhave, up. učitelj.
RAZNI KRAJI: Zdravko Bačar, up., Koper; Kornelija Roos, up. učiteljica, Kranj; Jože Plevnik, up., 76, Hrastnik; Martin Divjak, strugar, Brestnica; Leopoldina Prijatelj r. Adamič, Ponikve: Anton Savnik, biv. trgovec, 88, Škofja
Mladina vseh slovenskih šol velikega Bs. Airesa se vsako leto v juniju zbere v Slovenski hiši k Alojzijevi proslavi. Letos je prireditev, ki je bila v nedeljo
22.	junija, posvetila 30 letnici mučeniške smrti naših junakov.
Začela se je s sv. mašo, ki 'jo je opravil delegat slov. dušnih pastirjev v Argentini — msgr. Anton Orehar. V govoru je na kratko prikazal svetniški lik sv. Alojzija in spodbujal starše, naj se potrudijo za vzgojo svojih otrok, da ne bodo zgrešili idealov, za katere so pred 30. leti umirali naši junaki. Med sv. daritvijo je pel pevski zbor Baragove šole pod vodstvom ge. Zdenke Janove.
Po končanem sv. opravilu so se vsi navzoči zgrnili okrog Spomenika našim žrtvam. Tu je spregovoril šol. ref. Fr. Vitrih in s svečanim glasom napovedal, da bodo otroci Cankrajeve šole iz Berazateguija v imenu vseh slovenskih šol v Bs. Airesu, poklonili našim junakom ob 30 letnici njihove mučeniške smrti slovenski šopek v časten in hvaležen spomin. V grobni tišini so se nato približali spomeniku trije otroci v narodnih nošah ins. Marinka in Tomaž Vitrih ter Ivanček Korošec. Ganjeni smo bili, ko so položili cvetje- njim, ki so žrtvovali mlada življenja za pravico in svobodo. S pesmijo „Zdrava bodi moja
Papež Pavel VI. je na 12. obletnico svojega vladanja katoliški Cerkvi, na dan sv. Petra in Pavla 29. junija t. 1. na trgu sv. Petra v Rimu podelil maš-niško posvečenje 354 novomašnikom iz 50 narodov in vseh celin. Slavja se je udeležila množica nad 100.000 svetolet-nih romarjev ter sorodniki novomašni-kov.
Pave-l VI. je z 20 kardinali somaševal na oltarju, postavljenem sredi trga sv. Petra ter je novomašnike nagovoril: „Vsak od vas si bo moral ponavljati: določen sem za službo Cerkvi in ljudem.
Ljudska Republika Mozambique
9’0% nepismenih
Bivša portugalska kolonija Mozambique v jugovzhodni Afriki je 25. junija t. 1. postala samostojna Ljudska republika z marksističnim 42 letnim gverilcem Samorom Machelom na čelu. Machel je 13 let- poveljeval marksistični gverilski organizaciji Frelimo, ki sedaj obvladuje državo ter je ob prevzemu oblasti od odhajajočih Portugalcev izjavil, da bo „državo spremenil v pravo marksistično deželo“, Portugalcem je v nastopnem govoru očital „500 let zverinstva, sužen.i-s+va, pobojev, ponižanj, izkoriščanja in zatiranja.“
Ustava Ljudske republike Mozambique ima 73 členov ter obljublja prebivalstvu, ki je 90% nepismeno, „volitve, čim bo parlament uzakonil volilni zakon“. Državi bo po ustavi vladal predsednik, ministrski svet in „ljudska skupščina“ 210 članov. V ustavi so zajamčene vse svoboščine, le da je edina dovoljena stranka Frelimo, s čemer je vseh svoboščin konec. Tudi zasebna lastnina je zajamčena, „dokler ne nasprotuje interesom države“. Kdaj pa nasprotuje interesom države, pa odloča Frelimo..
Zastava nove marksistične afriško države je močno pisana: črna, zelena, rdeča in rumena. Mozambique je postal 43. samostojna država v Afriki. Portugalsko ime glavnega mesta Louitenco Marques so spremenili v- afriško ime Can Phumo-
Loka; Vida Marušič r. Mejač; Ana Škafar r. Peterec, Gornja Bistrica v Prekmurju; France Pavletič, up. šolski u-pravitelj, Vrhnika; Jože Gros, up. „'Peko“, Tržič; Franc Cankar, up., Ig; Frančiška Jerše r. Švigelj, Dravlje-Li.-Franc Marolt, posestnik, 74, Junčje: Marjeta Jelen r. Lužnič, up., Velenje; Tomaž Žmavc, Ravne na Koroškem; Franja Puppis r. Stergej, 80, Maribor, Franc čož, Trbovlje; Marija Peklaj, Brezovica; Anton čižmar, Cerklje; Jože Zorc, Mokronog; Janez Černivec, up. „Peko“, Tržič; Anton Erjavšek, gostilničar, Cerklje; Anton Gasparič, 80, up , kor. borec, Celje; Vilko Majhenič, Maribor; Frančiška Mehle, 62, Zadvor; Marija Intihar r. Skočir, 88, Novo mesto; Marija Kokalj r. Cc-bela, Petelinje; Iztok Lužnik, gradb. inž., Velenje.
lepa domovina“, smo zaključili pozdrav junakom pri spomeniku.
Proslava se je nadaljevala v dvorani. Med udeleženci smo opazili tudi velikega prijatelja naše mladine — Mirka Kunčiča s svojo gospo. Pred priče-tkom nas je šol. ref- France Vitrih opozoril, da je v naši sredi zlatomašnik župnik Matija Lamovšek — katehet Prešernove šole v Castelarju. čestital je slavljencu k lepemu jubileju; vsi smo ga pozdravili z aplavzom, otroci Cankarjeve šole pa so mu izročili v imenu vseh slovenskih šol slovenski šopek.
Pevski zbor Baragove šole iz Slovenske vasi je nato pod vodstvom ge. Zdenke Janove- izredno lepo in občutno zapel naslednje pesmi: Tam, čjer teče (Kotnik-Kramolc), Naše gorice (Nar.) Z Bogom, ti vasica (Nar.), Nocoj je prav lep ve-čer (Nar.), Ponotnik (Fr. Briickner) in N’ mav čriez izaro (Prir. L, Kramolc). Toplo zapete otožne pesmi so nam budile spomine na ljubo domovino. V duhu smo gledali vse lepote naše zemlje in se z bolečino ustavljali ob neznanih grobovih naših junakov v Teharjih, Kočevskem Rogu in Kraških jamah.
Nato se- je odprl zastor. Na odru smo zagledali krasen majski vrtiček, scenerijo požrtvovalnega g. Vresnika. Otroci Slomškove šole iz Ramos Mejije so
PETRA V RIMU
Gospod vam pravi, da ste sol zemlje in luč sveta.“
Papež je posve-til novomašnike med petjem litanij vseh svetnikov, ko so ti polegli z obrazom obrnjtenim v tla, po preprogi, položeni po prostranem trgu. Vsakega posebej je Pavel VI. še opozoril, da „s tem trenutkom v celoti darujete življenje za bližnjega.“
V nagovoru na novomašnike in vernike Pavel VI. ni z besedico omenil obletnice svojega kronanja 30. junija 1963, ko je kot 262. Petrov naslednik zasedel papeški prestol, in takrat dejal, da je to „služba, naložena nam v težko breme.“
SAŠA STARE — umrl
Pred par dnevi je prišlo iz Posadas. provincija Misiones, sporočilo, da je tam umrl v 76. letu starosti g. Saša Stare-
Pokojni je bil rojen 28. marca 1900 na Gradu Kolo vec pri Radomljah. Realko je študiral v Ljubljani, visoko trgovsko šolo pa v Zagrebu in na Dunaju. V želji, da bi spoznal svet, je leta 1927 odšel v Južno Ameriko, kjer je ostal še leta 1928. Služboval je v teh letih v Čilu, Peruju in Boliviji. Ko se je vrnil v domovino, je kot gozdarski strokovnjak od 1928 do 1932 vodil lesno industrijo Feliks Stare v Radomljah. Med tem je leta 1929 na svojem posestvu v Mengšu ustanovil semenogojsko trsnico in gozdne drevesnice. (Zavod za pridobivanje in prodajo gozdnih semen — Saša Stare).
Od leta 1937 do leta 1940 je b'l predsednik slovenskega gozdarskega društva. Leta 1940 je postal tudi predsednik Propagandnega odbora za pogozdovanje Dravske banovine.
Leta 1948 je prišel z družino (žena Sidi ter sinova Miha in Saša) v Buenos Aires. Eno leto je bil delavec v tekstilni industriji, kjer pa ni vzdržal-Preveč je ljubil naravo in je odšel leta 1950 v provinco Misiones, kjer je dobil namestitev kot gozdarski strokovnjak. Kako je tam začel življenje v pragozdu je izredno zanimivo opisal v Zborniku Svobodne Slovenije, V letniku 1954 so bile objavljene njegove „Zgodbe in doživljaji iz Misionskih pragozdov.“ V letnikih 1956 in 1958 pa „Utrinki iz pragozda.“ Ti Staretovi zapiski so, lahko rečemo, edinstveni v emigrantski literaturi. Pred leti mu je v Misiones umrla žena Sidi na posledicah zavratne bolsz-ni.
Poleg sinov Miha in Saše v Argentini živi v Mendozi njegov nečak Anatol Fabjančič, v domovini pa pokojnikov brat inž. Vladi Stare.
Naj počiva v miru. Vsem sorodnikom naše iskreno sožalje.
Po športnem svetu
LJUBLJANSKE KEGLJAVKE so v Koprivnici ponovno osvojile naslov državnih prvakinj. Po štirih nastopih so podrle 9.563 kegljev, za 17 več kot tekmovalke zagrebškega Tekstilca. Tretje mesto so zasedle tekmovalke mariborskega Branika, 5 ravenskega Fuži-narja in šesto kranjskega Triglava.
NA ZBOROVANJU mednarodne gimnastične zveze v Bernu so sprejeli med člane Irak, dočim Kitajska ni dobila zadostnega števila glasov. Istočasno so pripravili spored raznih tekmovanj. Ta-
nastopili s Kunčičevim prizorčkom „Medaljonček“, za katerega je napisal predigro g. dr. Tine Debeljak. Občudovali smo lepo slovenščino otrok, topla igra deklice z očetovim pismom in medaljončkom (Klavdija Malovrh) nam je privabila solze v oči. Rajanje nepozabno lepih angelčkov pa je naša žalostna srca razveselilo z mislijo, da naši junaki v večnosti srečni uživajo božje plačilo. Lep odrski nastop je z vso vestnostjo pripravila Upraviteljica Slomškove šole — ga. Helena Malovrh. Pri režiji ji je pomagal g. Maks Nose.
Za zaključek proslave je bila zborna deklamacija, ki so jo izvajali otroci Rozmanove šole iz San Martina, ki jo vodi učiteljica gdč. Katica Kovač. V krasnem besedilu, ki ga je za to priliko napisal g. dr. Tine Debeljak, smo podoživljali vse vojne grozote na slovenski Kalvariji: gledali zvezane trpeče brate, zvezane z žico, ustreljene v tilnik, vržene v prepade. Prekrasno deklamacijo, ki so jo otroci Rožmanove šole odlično podali, je-izvežbal odrski strokovnjak Maks Borštnik.
Prizorček „Medaljonček“ in zborno deklamacijo je spremljal na balkonu pevski zbor Baragove šole s pesmimi: „Ljubi očka“, „Gozdič je že zelen“, „Oj ta sovdaški boben“ in „Aleluja“.
Vsi nastopajoči zaslužijo lepo pohvalo in priznanje, vsa čast pa tudi otrokom v dvorani, ker so vso proslavo vztrajali v najlepši tihoti in disciplini.
A. š.
V časten in hvaležen spomin
(Slovenske šole vel. Buenos Airesa so proslavile spomin naših junakov)
Slovenci v Argentini
NAROČNINA SVOBODNE SLOVENIJE
Inflacija v Argentini je povzročila porast cen, pri čemer je močno prizadet tisk listov in knjig. Kljub poprejšnjim poviškom v letošnjem letu so tukojšnji dnevniki morali začetkom junija znova povišati ceno listom v prodaji in t0 za 109%.
Tudi Svobodna Slovenija ne bo mogla izhajati s sedanjo naročnino. Zato smo bili prisiljeni povišati naročnino v Argentini od sedanjih $ 240 odnosno $ 250 (po pošti) na S 440 letno ($ 44.000) za prejemanje v skupinah. Za prejemanje po pošti pa na $ 460 ($ 46.000).
Tisti naročniki v Argentini, ki so že plačali naročnino do. konca unija tega leta v dosedanji višini, imajo pri doplačilu razlike med dosedanjo in novo na-ročninq, 15% popusta, če plačajo razliko do konca oktobra tega leta.
Kd;cr je' torej že poravnal celotno naročnino in prejema list po pošti, naj plar ib do konca oktoba razliko v znesku S. 180 ($ 18.000). Tisti, ki prejemajo v skupinah pa $ 170 ($ 17.000).
Prepričani smo, da bodo vsi naročniki v Argentini razumeli naše napore, da rešimo* obstoj lista in nas pri tem podprli.
Svobodna Slovenija
^t?STIL1
SOBOTA, 5. julija 1975:
V	Slomškovem domu pripravlja SDO Rampis Mejia igro „Izgubljeni raj“ v dobrobit Zveze slov. mater in žena, ob
20.
V	Carapachayu vabi mladina na zimski ples.
V	Slmškovem domu ob 20 igra „Izgubljeni raj“ v izvedbi SDO R. Mejia.
NEDELJA, 6. julija 1975:
V	Slovenski hiši ob 9.30 mladinska maša, nato sestanek SIKO in SFZ, govori dr. Alojzij Kukoviča.
V	Slomšk vem domu ob 15.30 snidenje rojakov moravske fare. Po maši razgovor ob domačem prigrizku.
SOBOTA, 12. julija 1975:
V	'Sli venski hiši ob 19.30 maša za akademike, nato pa razgovor .o temi: Vera in morala v kmunizmu.
V	Slmškovem domu ob 20 igra „Izgubljeni raj“ v izvedbi ¡SDO R. ¡Mejia.
V	Slovenskem domu v San Martinu ob 19 sv. maša v domu, nato počastitev sanmartinskih zmagovalcev v odbojki.
NEDELJA, 13. julija 1975:
V	Slcmškovem domu ob 17 igra „Izgubljeni raj“ v izvedbi SDO R. Mejia.
V	Carapachayu v Slovenskem domu čajanka Zveze žena in mater iz CaraDa-chaya in okolice. Govorila bo ga. Marn.
V	Slov. domu v San Martinu oib 10 informativni članski sestanek.
SREDA, 16. julija 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 18,30 Isestanek Lige žena mati. Predavala bo ga. Kraljeva.
SOBOTA, 19. julija 1975:
V	Slovenski hiši ob 19.30 pevski kon -esrt ¡Slovenskih mladenk.
V	Slovenskem domu v San Martinu
rb 19.30 predavanje o preprečevanju nesreč in poročilo p delovanju SLOGE. Nato domača večerja.
NEDELJA, 20. julija 1975:
V	Slovenski hiši informativni sestanek, ki ga sklicuje SKD-iSILS. Pričetek ob 11.30 ’(po maši). Poleg zaupnikov vabljeni vsi, 'ki ¡se zanimajo za politični položaj v dom.oivini, zamejstvu in izseljenstvu ob 80-1'3'tnici našega odhoda v svet.
V	Slovenskem domu v San Martinu
celodnevni mladinski dan.
V	Našem domu v San Justo sestanek, na ¡katerem bo govoril ^ današnjem stanju v Argentini Tone Mizerit.
NEDELJA, 27. julija 1975:
V	Slovenski vasi celodnevno praznovanje obletnice blagoslovitve Hladnikovega doma.
NEDELJA, 31. avgusta 1975:
Otvoritev zavetišča škofa dr Gregorija Rožmana s celodnevnim programom.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenska radijska oddaja je vsako nedelo od 19,■05 do 19,80 na radio Antártida.
Cena novi slovenski šojtski knjigi „'Slovenski svet“ je 80,00 pesov, cena „Zdomskega ¡živžava“ pa je 50,00 pesov.
Knjižnica ZS je odiprta vsak dan pd 16 do 20. Od 1. julija naprej jo prispevek za vsako sposojeno knjigo $ 5,00.
ko bo svetovno prvenstvo leta 1978 v Franciji, evropsko — za moške v SZ. za ženske v ČSSR — leta 1977, tekmovanje za svetovni pokal bo 1975 v Londonu, leta 1977 pa v Španiji.
NA MEDNARODNEM PRVENSTVU KANADE v namiznem tenisu, ki je bilo končano 2. junija v Quebecku, je v finalu zmagala ekipa Švedske nad Jugoslavijo med moškimi, pri damah pa je prvo mesto zasedla Južna Koreja pred Švedsko. Tekmovalo je na tem turnirju 300 tekmovalcev iz ZDA, J. Koreje in raznih evropskih držav; med posameznik'' je zmagal Šved Bengston pa Korejka Kirn Sun Ok.
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
vabi na igro
IZGUBLJENI RAJ
Sobota, 5. julija ob 20
Sobota, 12. julija ob 20	Izvaja SDO - RAMOS MEJIA
Nedelja, 13. julija ob 17	Dobiček za dobrodelni sklad
Kraj: SLOMŠKOV DOM, Castelli 28, Ramos Mejia
SDO-SFZ C»rapaehay vabita na zimski ples v soboto 5. julija.
Igra DUC IN ALTtM
Po celem se sveti pesmi pojo, nartepše iz grl domačih gredo.
PEVSKI	KONCERT
pripravljajo in vas nanj vljudno vabijo 19. julija ob 20.30
v Slovenski hiši	SLOVENSKE MLADENKE
I ________________________________________
IŠČEMO
Ali ste že prebrali
koliko ljudi umre zaradi neprevidnosti pri avtomobilski vožnji?
Da boste vedeli, kako se temu izognete, sledite kampanji Sloge za varnost.
Ona vam priporoča previdnost, pri vožnji in prevdinost pri vaših denarnih naložbah.
KREDITNA ZADREGA “SLOGA” z.o.z.
tudi danes varno in uspešno upravlja Vaš denar.
Bme. Mitre 97, Ramos Mejia — T. E. 685-6574.
Uradne ure: ponedeljek, sreda in petek od 15. do 19- uVe
Za dobro volijo
„Prosim strup za podgane."
„Koliko pa?“
„Samo za dve osebi.“
Previdnost
Natakar „Kaj želite kositi?“
Gost: „Zrezek, a velik! Nervozen sem in me vsaka malenkost razburi!“ Objestno
Kupec prodajalcu: „Povejte mi, kakšna jabolka .so to — domača ali inozemska?“
Prodajalec: „Ali hočete mar z njimi govoriti?“
OD DOMA
„Veš, da je v naši državi že 11.500 krajevnih skupnosti?“
„Kakšen slučaj! Toliko je bilo namreč takoj po vojni občin."
• ••
Direktor delavcem: „Kakor vidite, tovariši, pri nas ni socialnih razlik: za vse je prišlo novo leto.“
• •• -
Pri vratih je pozvonilo. Zunaj je stal mož s prošnjo: „Prispevajte za borbo proti inflaciji!“
ESOffiNU UBIS
Editor responsable: Miloš Star*-Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón Faldón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
C c «s ° « £ O M-g 2$
FRANQUEO PAGADO Concesión N* 577K
TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38zi.
Registro Nacional de la Propiedad
Intelectual N9 1.233.341
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.— (46.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 U3A dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
t
Milijonar po tuji „krivdi"
V naši hiši stanuje milijonar. Piše se Franc Kumara. Sosed ga vpraša: „Kako ste prišli do svojega milijona, gospod Kumara?“
t
Našim prijateljem in znancem sporočamo, da je okrepljena s tolažili sv. vere v Gospodu zaspala naša mama, gospa
Kumara ponosno odgovori: „V tem milijonu leži dvajset let neprekinjenega dela, prepožrtvovalne marljivost in špartanske skromnosti/
„Jaz sem pa slišal, da ste milijon podedovali po svojem stricu?“
Kumara prikima: „Seveda. Saj o njem govorim.“
Marija Zor
Zahvalimo se vsem, ki so mami v bolezni in ob smrti stali ob strani. Priporočamo jo v blag spomin.
hčerka Francka v imenu vseh sorodnikov
Argentina, Nemčija, Slovenija julij 1975
18 letnega uradniškega pripravnika (kadeta)
Lastnoročno pisane prošnje poslati na:
Larrazabal 2024, Capital Sr. Contador
MLADINSKI ZBOR
■
KARANTANIJA
■
■
a
i se zahvaluje mendoškim rojakom, • da so s tako prizadevnostjo omo>-gočili kulturni obisk.
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI - SAN JEST©
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 EOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ^ A MDR A
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno, na razpolago najfinejše pohištvo.
(25)
DOLGO POT
Ludvik Puš
NA
Tako se je začelo moje pisanje v „Koroško kroniko“ od njenih prvih številk pa vse dokler nisem zapustil Celovca in koroške dežele, vsega skoraj dve leti, s krajšimi presledki, ko mi sodelovanje ni bilo mogoče. Skoraj vsaka številka, gotovo pa vsaj vsaka druga je prinesla kak moj prispevek, članke in sestavke izpod svojega peresa bi z ozirom na vsebino in značaj spisa mogel uvrstiti v tri skupine: prvič v skupino z narodno-vzgojno in ideološko poanto, drugič v kmečko-stanovsko in gospodarsko (strokovno) skupino, in tretjič v leposlovno skupino. Kar koli in kadar koli sem pisal, in v katero koli skupino je moj članek spadal, vedno sem imel tesno pred očmi dobrost in korist Koroškega slovenskega ljudstva, živečega na zemlji prve slovenske kulture in državnosti. Buditi v njem smisel in ljubezen do stoletnih narodnih vrednot, utrjevati ga v boju z narodnim zatiravcem, poudarjati zlasti tiste vekovite prvine slovenske koroške duše, ki so jih partizanski komunisti načrtno prezirali, potiskali v stran in poskušali zamenjati s svojo marksisti-čno-materialistično ideologijo.
Vemo že, da je partizansko delo med Korošci rodilo uspeh zato, ker so komunistični akterji zelo- spretno zavili svoje brezbožne materialistične rožičke in svoje prave cilje za komunizacijo Korošcev v ovitek narodnega izdajstva in kolaboracije s sovražnikom vseh tistih, ki so se komunistični revoluciji in zločinskemu
nasilju postavili po robu. Kot že rečeno, jim je ta akcija rodila bogate sadove posebno zato, ker so slovenski Korošci pod hitlerjanskim bičem veliko prestali in jim je zatorej boj proti nemštvu pomenil zavezništvo. Verjeli so še tačas, ko sem jaz pisal v Koroško kroniko, komunističnim propagandistom, da so tisoči beguncev, ki so se razlili po njihovi deželi, izdali slovensko narodno .stvar, za katero so se oni (partizani) borili. Niso pa verjeli tem tisočem slov. beguncev, da v resnici ni šlo za slovensko narodno stvar marveč za komunistični prevzem vlade nad narodom. To moram spet ponoviti, ker je sedaj, ko to pišem, po več kot dvajsetih letih bilo javno potrjeno po samem predsedniku. Narodnega sveta koroških Slovencev, vrhovnem predstavniku velike večine koroških Slovencev. Ob 20. obletnici ustanovitve, Narodnega sveta je med drugim izrekel tele besede:
„Naš slovenski človek pa, ki se -je duševno ranjen in telesno strt vrnil iz . Hitlerjevih taborišč, si je želel miru. . . A tega miru ni bilo. Brezobzirna povojna politika v smislu ortodoksno-marksisti-' enega svetovnega naziranja, ki je prišla od zunaj v slovensko kmečko in delavsko sobo (na Koroškem), je bila nenaravna korenika... Žalostnih zgodovinskih dejstev ne moremo spraviti s sveta s .tem, da jih zamolčimo. Treba je povedat;, da mnogim povojnim političnim akterjem ■ ni šlo v vrvi vrsti za ohranitev slovenske
narodne bitnosti no.i Koroškem, ampak za. zmago komunistične družbene miselnosti.“ (Podčrtal jaz). (Naš tednik XXI/ 46, 1969).
Ali ni s to zapoznelo izjavo vodilnega predstavnika koroških Slovencev v vsem obsegu potrjena pravilnost našega stališča do komunizma v matični deželi, kjer je šlo za isto laž: borba za svobodo naroda je bila stvarno borba za zmago komunizma. Škoda, da je moralo preteči toliko let, preden je prišlo med Korošci do tega spoznanja!
Ko sem se mudil med njimi kot begunec, se niso mogli — razen nekaj častnih izjem — prikopati do takega spoznanja Da bi se pa mogli čimprej, sem zastavil svoje pero in vztrajno pisal o problemih, ki so komunistični miselnosti bili v obraz. Javna in odprta borba takrat ni bila dovoljena, Anglež je ni trpel. Bil je formalni zaveznik jugoslovanskega komunističnega diktatorja in njegov politični sodelavec. Dopisniki Koroške kronike smo zatorej bili opozorjeni, naj se ogibljemo vsake politične polemike, ker člankov s tako vsebino list ne bo priobčeval.
Tik po končani vojni je ostalo ljudstvo na Koroškem dejansko brez slovenske tiskane besede, ker so bili nacisti vse zatrli, Mohorjevo družbo zasedli in premoženje konfiscirali; ljudje niso imeli ničesar v svojem jeziku, kar bi jih znova nacionalno obujalo in poživljalo, kar bi jim utrjevalo zlomljeno, vendar ne ubito narodno zavest, kar bi jih krepilo in podžigalo, da bi znova zastavili na razvalinah slovenskega kulturnega in političnega delovanja z gradnjo nove stavbe
♦
Po dolgoletni in težki bolezni nas je 25. junija t. 1. v 85-letu starosti, daleč od domačega kraja Vrbljenje pri Ljubljani, za vedno zapustila naša ljuba
mama
Marija Benko roj. Jakič
K večnemu počitku smo jo spremili dne 27. junija t. 1. na pokopališče Villegas v San Justo.
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam v težki bolezni pomagal', nadalje vsem neštetim obiskovalcem, kropilcem in vsem, ki so jo spremili na zadnji poti.
Posebno zahvala vsem čestitim gospodom duhovnikom za duhovno oskrbo v času bolezni, za pogrebno 'mašo in molitve ob odprtem grobu.
Priporočamo jo v molitev in blag spomin!
Žalujoči:
sin France in hči Francka
v imenu ostalega sorodstva
slovenskega preporoda. Angležem gre zatorej nesporno priznanje za njihov ukrep o takojšnjem izdajanju lista v slovenskem jeziku. Z njimi vred pa — mislim — tudi ljudem, ki so kot begunci med svojimi brati, trdno poprijeli, list zvesto polnili s produkti svojega duha in peresa in ga kmalu dvignili na lepo višino. Hkrati pa skrbno gledali, da je bil list po svoji vsebini in duhu skladen s tisočletnimi vrednotami avtohtonega koroškega ljudstva in ni bilo v njem, ,nenaravnih korenik*, kakor so jih mnogi
! Naš dom	San Just®
j
Lovska
i
veselica
■
■
0
a
v soboto, 19. julija
1	pričetek ob 20. uri .
a
a
a
•	Sodeloval bo orkester
i	“Duc in altum”
politični akterji marksističnega svetovnega. naziranja od zunaj vnašali v „slovensko kmečko in delavsko sobo“.
Napisal sem v presledkih vrsto takih narodno-navduševalnih člankov o dragocenosti materinega jezika, o ohranjevanju slovenskih izročil in navad, zlasti pa o slovenskem šolstvu. Poleg drugih spisov o šolstvu — sem celih deset let preden je avstrijska državna pogodba v čl. 7 zagotovila Slovencem pravico do šolstva v svojem jeziku, pisal v Kroniki obširno nesporni pravici kulturno zrele narodne skupine koroških Slovencev do lastne slovenske gimnazije in do učiteljišča za vzgojo slovenskih učiteljev. Trdil sem, da se nobena narodna skupina ne more uspešno razvijati, napredovati in braniti svojih pravic, če nima lastnega izobraženstva, šolanega in vzgojenega v svojih srednjih in visokih šolah. Pozval sem koroško ljudstvo, naj se, krepko Strnjeno v enotno narodno gibanje, odločno zavzame za izpolnitve vprašanja lastnega narodnega šolstva, zaenkrat srednjega in seveda —- ljudskega.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAEE CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air**.
IPta. baja, one. z
T.	E. 35-8827
Prof. tir. JEAN JESES REASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20 Zahtevati določitev ure na pirivatn telefon 628-4188.