------    230------
Politične stvari.
Nesramne zvijače „Narodovcev".
Ko so „Novice" v zadnjem listu v brambo grofa Hohenwarta na dan prinesle adreso zaupnosti in zahvalnosti, ki mu jo je slovenski narod s tis oče r-nimi podpisi leta 1871. poklonil in katero so podpisali tudi „Narodovci", so jim s tem spominom tako zmešale možgane, da „Narodov" članek v 157. številki z napisom „Nekoliko odgovora", je, kakor današnji dopis iz Gorice pravi,*) res pravo divjanje znorelega človeka. Kakor riba, ki se je vjela na trnek, tako se na svojo lastno ost vjeti „Narod" zaganja silovito sem ter tje in z repom svojim otepa dr. Bleiweisa, dr. Costo, Kluna, Ulago, „celo črno in farizejsko drhaldo" itd. ter okoli sebe meče s „sokrevco starih fanatikov", „Klečeplaz", ,,p o u 1 i č n i m fantalinom" (zarad te infamije „Narod" lahko dobi tožbo, ako bi gosp. Klun hotel policijo na pomoč klicati), „beračil za orden", „korumpirano in zlobno gnjezdo", „lisičji logor", okorele „Novice", „za-nikerna kokoš", „uskok iz nemškega taborja" itd. itd., — za dr. Vošnj aka pa reklamo dela, češ, da ga hočejo „Novice" (!) „u niči ti". Ali ni to cel besednjak izbranih surovosti in psovk?! — in vendar se drzne tak pisun „Novičnemu" spisu na brambo Hohen-warta očitati „surovost"! „Narod" se čedalje bolj kaže
*) Žalibog, da zarad premalo prostora smo ta dopis morali odložiti za prihodnje.                                                                  Vred,
pravega učenca „Tagblattovega" tudi v pisavi, in če „Narodov" Baptista misli, daje„Tagblatt" dr. Blei-weisov „bavbav", naj mu povemo, da, kolikor nam je znano, dr. Bleiweis niti „Tagblatta" niti „Slov. Naroda" še ne bere ne drugače, kakor če mu prijatelji povedo, da sta mu Castor in Polux kako „zalo-žila". O tem smislu sta mu „Tagblatt" in „Slov. Nar." res „bavbav".
Članek „Novic" v 28. listu je z gorko besedo, kakor Hohenwart zasluži, zagovarjal kandidaturo njegovo za poslanca in z adreso kazal, da „Narodovci" in njim na čelu dr. Vošnjak in Jurčič, ki danes tako, jutri drugač govorijo in delajo, samo nagajajo državnopravni stranki in razpor delajo. In to vidi ves svet: pravi narodnjaki z žalostjo, nemčurji pa z veliko radostjo. In ta razpor je dr. Vošnjak o va zasluga. Z razporom je začel „Narod", bivajoč še v Mariboru; dr. Toman, Svetec (stokrat ponavljani ,,to je prvo"), dr. Costa, „Novice", dr. Bleiweis in še drugi bili so pogostoma napadani, tako, da je ranjki dr. Toman vredništvu „Novic" večkrat nevoljen očital, zakaj da molčijo? Al „Novice" so prvi čas dosledno molčale na vse napade na naše prve rodoljube, misle si, da bode „Narodu konečno vendar spoznal, da naj veča moč narodne stranke obstoji v slogi in edinosti. Al žalibog, motili smo se! „Narod" je gnjusno svoje rokodelstvo od leta do leta huje dalje tiral in do vrhunca prignal zdaj, ko se je v Ljubljano preselil in ž njim dr. Vošnjak. Starodavni program slovenski „za vero, dom, cesarja", ki nas je vodil v složnosti pri vsem delovanji, pri vseh taborih, pri vseh volitvah (še dr. Zarnik ga je v Trebnem cel6 slovesno podpisal), je dr. Vošnjak zadnji čas že na Stajarskem rušiti začel, dokler ni ondi s svojo politiko tako pogorel, da je zapustil Stajarsko svojo domovino in se kot pogorelec preselil v Ljubljano, kjer je — da z „lepimi" Narodnimi besedami govorimo — „beračil" ne „za orden"^ ampak za-------. Ko je bil potem na Kranjskem na trdnem, začel je v „Narodu" ro-vati tako, da je celo presedati jel mnogim svojim prijateljem; poslednjič zatajivši naš starodavni program, proklamiral je novega: „za omiko" in „svobodo". In v tem duhu rujeta zdaj in rohnita in delata razpor na Kranjskem, Stajarskem in Goriškem, on in Jurčič v „Narodu", ki je domena postal slovenskim „Tagbiat-tarjem". — To so „zasluge" dr. Vošnj ako ve! Mi ga ne zavidamo zanje, in milujemo prihodnjih volitvah najbolj naše Stajarce, ki se imajo boriti zdaj z dvema nasprotnikoma: Vošnj akovci in nemčurji, in če v taki bridki situaciji padejo pri volitvah, „za-sluga" bo to le spet Vošnjakova.
To odgovoriti smo bili prisiljeni na „Narodove" psovke. — Zdaj pa o zadevah grofa Hohenwarta vzamemo nektere liste „Slov. Naroda" v roke, da jih pokažemo našim bralcem, da vidijo iz lastnih njegovih besed, kako nesramne zvijače tega, kar ,,Narod" pisari dandanes, mimo tega, kar je pisal leta 1871. in 1872., ko je Hohenwartu slavo pel iz  polnega grla.
V  139. listu na 2. strani „Slov. Nar." leta 1871. se bere sledeče:
„Iz Ljubljane se nam telegrafira, daje Hohemaart v Novem mestu imenovan za častnega meščana. — Živeli Novomeščani!"
V  listu 141. na 3. strani „Slov. Nar." se bere v dopisu iz Ljubljane to-le:
„Veselo znamenje politične zrelosti so te dni objavili naši vrli Bohinjci s tem, da so ministru Hohenwartu poslali zaupnico, ter ž njo dokazali, da tudi v podnožji Triglava vedo ceniti njegovo pošteno politično delavnost. — Slava jim!"
V  listu 142. na 1. str. „Slov. Nar." stoji zapisano: „Zaupna a dresa,  ktere  besede priobčimo  kasneje,  podpisuje  se  po vsem Slovenskem bivšemu ministru Hohenwartu."
V  24. lisu leta 1872. na čelu „Slov. Nar." beremo pod naslovom „Hohenwartovo pismo" sledeče:
„Po vsem Slovenskem se je, kakor znano, podpisala in poslala grofu Hohenwartu zaupnica. Bivši {in kakor upamo bodoči) minister avstrijski grof Ho-nenwart je na to zaupnico poslal v roke pošiljatelju zaupnice, g. dr. Costi, sledeče v nemškem jeziku pisano pismo kot odgovor:
„Vaše blagorodje! Po daljši odsočnosti iz Gmundna zopet sem vrnivši se, našel sem Vašega blagorodja dobrotno pismo od 30. u. m. in s tem pismom poslano zaupnico, s ktero me je počastilo slovensko prebiva-teljstvo na Kranjskem in po sosednih deželah.
„Ako že osobne razmere, s kterimi sem po familiji in posestvu na Kranjsko vezan, tej adresi dajejo odličen prostor med mnogimi dokazi priznanja, ki so mi iz različnih dežel monarhije došli, poveča se vrednost te izjave še tembolj z onim prostovoljnim po Vašem blagorodji opisanem načinu, kako so se nje tisočeri iz vseh vrst ljudstva s svojimi podpisi udeležili.
„Ker je Vaše blagorodje dobroto imelo, poslanje te adrese na mene prevzeti, dovolite mi tudi, nadlegovati Vas s prošnjo , da izvolite biti posredovalec moje zahvale, kteri morem pristaviti samo zagotovljenje, da bodem zmirom zvest ostal načelom, ktere sem s svojimi tovariši v ministerstvu zastopal, in da z veliko nado pričakujem, kakor mislim, ne dalj ni čas, ob kterem bode zopetno in temeljito izpoznanje zmote o vrednosti navideznih vspehov, dobljenih po posilnem potu centralizacije , pripravilo k splošnemu priznanju resnico, da more Avstrija dobiti svojo staro moč in velikost samo ako ponovi slogo svojih samoupravnih delov, in dalje zida na svojih starozgodovinskih podlogah („dass ich den Grundsatzen, welche ich mit meinen Collegen im Ministerium vertreten habe, stets treu blei-ben werde, und mit voller Zuversicht dem, wie ich glaube, nicht fernen Zeitpunkte entgegensehe, in welchem die abermalige und griindliche Enttauschung iiber den Werth der auf dem Zwangswege der Centralisation etwa erzielten Scheinerfolge die Wahrheit zur allgemeinen Anerkennung bringen wird, dass Oesterreich nur in der wiederhergestellten Eintracht seiner eigenberechtigten Theile, in dem Weiterbaue auf seinen althistorischen Grundlagen auch seine alte Macht und Grosse wieder erreichen konne").
Vašemu blagorodju še enkrat za dobrotno naznanilo najboljše zahvaljevaje se podpisujem se z izrazom osobitega spoštovanja" itd.
Kari grof Hohenwart s. r.
V  Gmunden-u 24. februarija 1872.
Temu pismu je dodal „Slov. Narod" sledeče:
„Priobčujemo to pismo na tem prvem mestu, ker se nam zdi ne samo zanimivo, temuč politično vele važno, in to v onem stavku, kterega smo zgorej natisnili poleg slovenske prestave tudi  nemški izvirnik.
Upozorovati se nam treba zdi č. bralce na datum (24. febr.), ob kterem je ta list pisan, to je po tem, ko je Hohenwart iz Dunaja nazaj prišel, kjer je na veliko jezo ustavakov imel daljše konference s cesarjem in dvorskimi krogi.
Diplomati in državniki niso nikdar jezični. Posebno Hohenwart je ves Čas svojega vladanja pokazal, da ne govori ob nepravem ča3U, in da premisli, kar govori. Da je molčati znal in molčal, da svoje politike ni na ulice nosil, kdo se tega ne domisli? Saj tako imenovani ustavoverci v svojo strahovito jezo   dolge  mesece
niso vedeli ničesa pozitivnega o njegovih črtežih politične akcije, da, cel6 mi podpiratelji njegove politike, nismo bili v jasnem, dokler ni na svitlo prišlo 12. septembra 1. L cesarsko poslanje na češki deželni zbor in s češkimi zaupnimi možmi dogovorjeni fundamentalni članki. Da torej Hohenwart zdaj , po svojem dogovarjanji s cesarjem, po malem — kakor on pravi — „na-videznem vspehu" Lasserjevem, tako odločno svoje prepričanje izreka, da današnji vladni sistem ne bode dolgo trajal, da bodo ustavoverci le samo sebe zopet in za vselej „ad absurdum" spravili, in da bode kmalu zopet vrnila se politika poravnanja in enakopravnosti v Avstriji: vse to ni nepremišljeno, ni slučajno, in zato je — važno. Kakor bode torej ta izjava prvosed-nika ministerstva „poštenih mož" prave Avstrijske barve izpodbudila vse federaliste v Avstriji k odvažnemu vstajanju v borbi proti „posilnim potom" Pruskih slug: tako bode padla kakor bomba v ustavoverno krdelo, ktero slepo in gluho ravno raja okolo zlatega teleta svojega prvega navideznega vspeha, volitev za silo.
V tem pismu ponavlja Hohenwart v kratki črti, v dveh vrstah svoj program, govoreč, da bode Avstrija močna, kedar bodo javnopravni deli" zložni, in da se to doseže, ako se na historičnih podlogah dalje zida („Weiterbau auf althistorischen Grundlagen"). Pismo je obrnjeno na Slovence, in to ne samo na Kranjskem, nego tudi po deželah, ki na Kranjsko mejaŠijo, v kterih Slovenci prebivajo, torej po slovenskem Stajarskem, slovenskem Koroškem, Goriškem in Primorskem.
Naravno je torej, da pri tej priliki Slovenci zopet prevdarimo svoj program, kterega izpolnitev naš narod pričakuje od pravo-avstrijanskega državnika, — da zopet ponovimo svoj program, od kterega nikdar odstopiti ne smemo, ako hočemo kot narod živeti, ne pa okolo in okolo središča (Kranjskega) kot tlačene narodne manjšine hirati in naposled usahniti, da po tem pride vrsta pogina tudi na ono središče samo.
Naš slovenski program se popolnoma sklada s programom v onih besedah naveščenem — ako
se važnost poklada na besedo „weiterbau". Z golo historično podlogo Slovencem ni pomagano, ako pa se ta predloga tako „daije zida", da pridemo na narodno pravo, ktero terja, da se naš slovenski narod administrativno in politično z edini, nam je tudi ona podlaga prav. A brez tega pogoja za nas ni spasa ni rešitve v Avstriji, ktero pač hočemo v „stari moči in velikosti" , ali v n o v i pravičnosti, ker starih pravic nam žalibog ni nikdar zaknjižila, da si smo jo zmirom ljubili". —
Tako je „Narod" slavo pel grofu Hohenwartu, in še več: v listu 21. dec. 1871. leta je naznanil, da pri Pokornu v Pragi je na svitlo prišla slika Hohen-wartova, prepričan: „da bodo mnogi radi okinčali sobe s podobo možd, kteri je pošteno in nesebično se trudil za zadovolitev avstrijskih narodov".
In ta mož, ki ga je „Slov. Narod" leta 1871. in 1872. tako častil, mu je 1. 1873. manj kakor dr. Razlag, katerega je v zadnjem deželnem zboru v grob položil!!   Kakošno ime zasluži taka perfidija ?
------231    ------