J. E. Bogomil
i                Zgodnje skrbi
-Hplgm^- dkar je zapustil Dolinarjev Jaka lesene in cunjaste igrače in si o!Sp^    je kupil pri Večerinovem Jožku par mladih zajcev, ni bilo treba 4-        nikoli več vpraševati:   »Kje pa je Jaka?«
Mlinček pri vodi je tudi zastajal; koreninice in druga na-vlaka ga je ovirala. Jaka ni bilo več k mlinčku. V hlevu je sedel pri svojih zajcih. Tam si ga dobil, kadar si ga hotel. Celo na potepanje je pozabil.
Zajčja družina se je namreč začela množiti. Jaka je nekega jutra stopil v hlev. Pred zajčjim hlevčkom je bilo nekaj živega. Pa je izginilo. — Pst! — Tiho! — Spet se je prikazalo: eno — in še eno — pa še eno! Mladi zajčki! Jaka bi bil najrajši stopil na kup gnoja, da bi bil oznanil vsej vasi: »Poslušajte! Pri nas imamo pa mlade zajčke.« Tistega dne ni bil Jaka ne žejen ne lačen.
Toda odkar je imel mlade zajce, je polnila Jakovo dušo skrb za skrbjo Enkrat mu je poginil en zajček. Kako je Jaka žaloval za njim. In prišla je nova skrb; oh, pa vendar ne bodo vsi poginili? -.-----------
Pri Jaku so se pa oglašali tudi prijatelji.   Hoteli so od njega kupiti zajcev.   Torej spet nova, skrb: komu bi jih prodal in koliko bi zahteval       i zanje?  Preveč ne bi smel, premalo pa ne bi hotel.                                         I
In spet važna skrb: ali bo znal prav preračunati, koliko stane par 1 zajcev? V šolo je pač hodil — kajpada; toda v računstvu ni bil baš j mojster. Ni se kdovekaj brigal za to, koliko je dvakrat tri. Danes je uganil: J »2 X 3 bo 5«, jutri je pa trdil: »2 X 3 bo znabiti 6«. Zmota sicer ni bila I velika, a bila je vendar, Kaj tedaj, če bi bili zajci dražji? Znabiti so že J po 10 kron?  Morda po 10 dinarjev? Koliko je že desetkrat dve? Dvanajst      j
ali bo dvajset?   Kako bi človek rekel, da bi bilo bolj prav?-----------              j
Odkar je imel torej Jaka zajce, se je pričel res z veliko ljubeznijo •] učiti računstva. Kazalo mu ni drugače. Goljufati je bilo greh, goljufan j biti pa hudo.                                                                                                        ;
Jaka je torej prodajal zajce. Zajčja družina se je množila. In nele i pri Jaku, drugod tudi. Zajcev je bilo vedno več, kupčije pa vedno manj. 3 In spct so nastale nove skrbi: kje in kako bi človek spravil zajce v denar?       |
Tiste dni je zaneslo Jaka v Kranj. Vrhu klanca, zadaj za roženvensko       { cerkvijo, se zbirajo tam ob ponedeljkih golobarji in zajčarji. Kolikor dalcč       1 nazaj pomni človeški rod, je tam ob vodnjaku trg za golobe in za zajce.        ' Od Loke do Kranja pa od Kranja do Šmarne gore in še gor do sivih snežnikov — od vsepovsod prihajajo semkaj v ponedeljke golobji in zajčji       j kupci in prodajalci.   Možato — kakor njih  očetje  spodaj  na živinskem trgu — kupujejo in prodaajo tu golobarji in zajčarji, hvalijo in grajajo svoj
Pri svojem blagu.
L«to 53                 ______________VRTEC______________________Stran 57
drobiž. Samo ne vpijejo ne tako silno: vse se vrši bolj tiho in mirno. Ali        : se je vrcdno radi goloba dreti in prepitati?  Ali boš radi zajca klel in sc        j pridušal, kakor to dela vedno pijani mešetar Tes doli na živinskem trgu? Pa tudi lcpo ni.   Zajci in golobje so krotkc živali, zajčarji in golobarji pa krotki ljudje.
Zato so se takoj prikupili tudi Jaku, ko je v Kranju malo po nevedoma malo pa iskaje zašel mednje. In veste, kaj je storil? Da je sklcnil: drugi ponedeljek pa tudi jaz svoje zajce prinesem na ti-g, da bo kaj cvenka v žepu? Počakajte! Še tisti »cvenk« iz papirja, kar ga je imel v žepu, je dal za dve zajki, da jih ima zdaj pet.
Po očetu je namreč posnel misel: »Kaj denar! Blago, blago!« Taka  je zdaj mladina po vojni. Ali v korist sebi in v blagor narodu, bo pokazala bodočnost.   Gotovo pa je, da ni čiste rhladostnc sreče ne pri blagu nc v denarju.