ARHIVI XXV (2002), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
149
povabilu krške škofije niso vrnili v matično škofijo.
Objava arhivskega gradiva je navadno namenjena temu, da se "ponudi" zgodovinarjem v obdelavo. Obravnavana izdaja virov pa je nekoliko drugačna, zgodovinarju sicer ponuja mnogo prostora za obdelavo, a z reprezentativnim izborom v veliki meri že sama sebi riše svojo zgodbo. Delo je zelo zanimivo tako z vidika nacionalne kot tudi z vidika cerkvene zgodovine. Poleg medvojnega preganjanja slovenske duhovščine dobro osvetljuje stališče slovenskih duhovnikov in vodstva škofije Krka do nacionalnega vprašanja, ter njun medsebojni odnos. Ta tematika doslej ni bila deležna natančnejše obravnave, oziroma je tavala na obrobju zgodovinskih raziskav, a bila mnogokrat tarča različnih manipuliranj, še posebej glede vloge škofa Hefterja. Slovenski duhovnik je bil na Koroškem steber slovenstva, "odhod" velikega števila duhovnikov pa je pomenil hud udarec za slovensko narodno telo na Koroškem, ki ga v naslednjih letih kljub duhovniškemu naraščaju niso mogli nadomestiti. Govor o "koroškem vprašanju" je s slovenske perspektive vedno pomešan z neko "boljo o izgubi zibelke slovenstva", a glede "diagnoze" te boli velja pritrditi Igorju Grdini: "Celo medicina se včasih sooča s fenomenom, da že zdavnaj neobstoječi ud še vedno povzroča bolečine ... Koroško vprašanje je konser-virano: zadeva zgodovino, ne prihodnosti."1
Blaž Otrin
Branko Reisp, Redki stari tiski, Slovenska matica, Ljubljana 2001, 224 strani
Dr. Branko Reisp je kot zgodovinar in dolgoletni predstojnik Knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani eden najboljših poznavalcev razvojne poti slovenske knjige od Primoža Trubarja do naših dni. Področja, s katerimi se je največ ukvarjal, so prvi začetki in širjenje tiskarstva in pozneje tudi knjigotrštva na Slovenskem, življenje in delo polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja ter pomen in vloga gradov kot dragocenih spomenikov kulturne dediščine na naših tleh. Te tri temeljne teme je v številnih raziskavah in študijah povezoval in prepletal ter na njih utemeljeval tudi svoje analize nekaterih drugih pomembnejših dosežkov našega tiskarstva, založništva, pa tudi knjigotrštva v novejšem času.
Večina Reispovih raziskav je najtesneje povezana z njegovim delovanjem v eni najstarejših in najbogatejših znanstvenih knjižnic na naših tleh, saj je tam, kot pravi sam, "v neposrednem stiku s primarnimi dokumenti, na katerih temelji slovenska narodna kultura, dobil spodbudo za raziskovanje starega biblio-tečnega gradiva". Vsebina pričujoče knjige je zato prav izbor iz Reispovega dela na teh področjih slo-
Igor Grdina: "Nekaj misli o Koroški kot slovenski boli", str. 291, v: Koroški Slovenci 1900-2000: Mohorjtva založba, Celovec Ljubljana-Dunaj, 2000/2001.
venske kulturne in narodne zgodovine; poleg spremnih besed, strokovnih člankov in drugih spisov, že objavljenih ob različnih priložnostih, prinaša tudi nekaj doslej še neobjavljenega gradiva.
Na prvo mesto je postavljen, kajpada, Trubarjev Katekizem iz leta 1550. Med razmišljanjem o tem prvem temeljnem kamnu slovenskega knjižnega jezika in slovstva pa avtor seže še dlje nazaj, k znamenitemu nemškemu letaku z bojnimi vzkliki uporniških slovenskih kmetov iz leta 1515. Temu letaku s prvimi natisnjenimi slovenskimi besedami, zlasti tistemu od dveh ohranjenih primerkov, kije našel pot v rokopisno zbirko NUK, posveti posebno pozornost. Ker gre za osamljen primer, ga ne poveže z razvojem slovenske tiskane besede, ga pa natančno opiše, tako kot z bibliotekarsko natančnostjo v vseh razsežnostih predstavi tudi prvo Trubarjevo delo.
V	drugem poglavju dr. Reisp piše o knjigah diplomata Sigismunda Herbersteina. Predstavi ga kot uspešnega vojščaka in neutrudnega popotnika, ki mu je zlasti v njegovih misijah na vzhodu pomagalo znanje slovenščine. Njegov potopis po Rusiji Rerum Mosco-viticarum commentarii iz leta 1549 je doživel veliko ponatisov in prevodov, zelo odmevna pa je bila tudi Herbersteinova avtobiografija.
Tretje poglavje govori o prvem ohranjenem ljubljanskem tisku Janeza Mandeljca o Dalmatinovem prevodu svetopisemske knjige Jezus Sirah iz leta 1575, osvetli pa tudi pomembno vlogo družine Khisl iz Fužin pri Ljubljani pri širjenju reformacije in z njo slovenske tiskane besede na naših tleh. Naslednji razdelek je ves posvečen knjigotržcu in tiskarju Man-deljcu, kije v pičlih šestih letih v Ljubljani natisnil kar trideset del oziroma petino vseh slovenskih protestantskih tiskov 16. stoletja. Prispevek z izčrpnim pregledom Mandeljčevih izdelkov zaokroža seznam osemdesetih specialnih bibliografskih enot raziskav delovanja prve tiskarne na Slovenskem.
Peto poglavje je osredotočeno na nastanek in pomen Dalmatinove Biblije. Avtor navede vse okoliščine, ki so bodisi zavirale bodisi spodbujale prevajanje, zbiranje potrebnega denarja ter potek posameznih delovnih faz v nastajanju te dragocene knjige, kije po obliki, z lepim tiskom in dobrimi lesorezi, kot ugotavlja avtor, prekosila vse druge slovenske knjige 16. stoletja,
V	naslednjih dveh poglavjih Branko Reisp predstavlja zanimive neknjižne tiske, ki jih hrani knjižnica Narodnega muzeja, najprej tako imenovane kartele pozive na viteški turnir leta 1652 v Ljubljani in nato še dva letaka z opisom sončnega mrka, svojevrstna predhodnika današnjih časopisnih novic.
Osmo poglavje govori o izjemno bogati nekdanji knjižnici knezov Auerspergov (Turjaških) v Ljubljani ter o njeni usodi po ljubljanskem potresu leta 1895, ko so knjige iz poškodovane knežje palače preselili v Zgornjo Avstrijo ter nato pred dvajsetimi leti večji del inkunabul ter tiskov iz 16. in 17. stoletja ter drugih dragocenosti, med njimi tudi Dalmatinovo Biblijo kot edino slovensko knjigo, prodali na dražbi v Londonu.
Kratkemu poglavju o Mayrjevem knjigotrškem katalogu iz leta 1678, katerega edini primerek prav
150
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
ARHIVI XXV (2002), št. 2
tako hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, sledi pregled izdaj polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Reisp najprej opiše družinske korenine in življenjsko pot tega izjemno izobraženega in ustvarjalnega, delovnega in požrtvovalnega raziskovalca, nato pa drugega za drugim naniza še opise njegovih poglavitnih knjižnih del, ki so naše kraje in ljudi prek naravnih znamenitosti prvič prepoznavno vpisala v evropski zemljevid.
V	poglavju Čas slovenskih baročnih pridigarjev Reisp v prvi vrsti osvetli delovanje Janeza Sveto-kriškega in ob njem tudi pridige patra Rogerija Ljubljanskega in Jerneja Basarja ter njihovih predhodnikov in sodobnikov. Ob bok jim postavi za razvoj slovenskega knjižnega jezika pomembne tiskarje in založnike, zlasti Janeza Krstnika Mayrja ter člane Aca-demiae opero sorum Labacensium.
V	naslednjem poglavju se Reisp izčrpneje loti še svoje tretje priljubljene teme: razmaha tiskarstva na Slovenskem. Pod drobnogled vzame Ljubljano v letih 1678-1746, torej obdobje delovanja Janeza Krstnika Mayrja in njegovih dedičev. Sledi poglavje o velikem zemljevidu Kranjske Janeza Dizme Florijančiča (1744), temu pa beseda o najstarejšem tiskanem uradnem razglasu na Slovenskem patentu Marije Terezije o odpravi nekaterih praznikov (1754).
Petnajsto poglavje predstavlja monografijo o Cerkniškem jezeru, ki jo je napisal Franc Anton Steinberg, nadaljevalec Valvasorjevih raziskav. Zatem se Reisp znova vrne k tiskarstvu, in sicer najprej k številnim jezuitskim tiskom 17. in 18. stoletja, ki jih hrani knjižnica Narodnega muzeja, in nato po poglavju o prvih slovenskih koledarjih in pratikah še k slovenskim tiskom iz obdobja napoleonskih vojn.
Kratkemu poglavju o prvi samostojno tiskani diplomatski listini tako imenovani luenvillski mirovni pogodbi iz leta 1801 v slovenskem prevodu sledi izčrpna predstavitev knjigotrškega prospekta o izidu Vodnikovih Pesmi za pokušino. V enaindvajsetem poglavju dr. Reisp piše o brambovskih pesmih Jožefa Lipolda, v nadaljevanju pa o besedilih koroškega bukovnika Andreja Susterja Drabosnjaka.
V	zadnjih treh poglavjih se avtor najprej ustavi ob vedutah Kranjske risarja, litografa in založnika Jožefa Wagnerja, ki je sicer večino svojih topografskih in drugih del posvetil Koroški. Predzadnje poglavje je namenjeno orisu tiskarstva v Sloveniji od srede 18. do začetka 20. stoletja, v kratkem sklepnem sestavku pa dr. Reisp spregovori še o starih knjižnih vezavah.
Zbrana besedila v širokem loku zajamejo različna področja naše natisnjene kulturne dediščine ter pričajo o Reispovem izjemnem poznavanju zlasti starejših piscev in tiskarjev na naših tleh. Spremljajo jih črno-bele reprodukcije starih tiskov, o katerih teče beseda.
Iztok Meh
Sigismund Herberstein, Moskovski zapiski.
Ponatis izdaje iz leta 1951 z dodano spremno besedo Vaška Simonitija, Slovenska matica, Ljubljana 2001, 290 strani
Slovenska matica v Ljubljani je ob koncu letošnje zime z drugo slovensko izdajo sklenila "praznovanje" 450. obletnice prve izdaje znamenitih Moskovskih zapiskov (Rerum Moscoviticarum commentarii) Žige Herbersteina. Predtem je leta 1999 Arhiv Republike Slovenije skupaj s Federalno arhivsko službo Rusije in Ruskim državnim arhivom starih spisov izdal obsežen razstavni katalog, leto pozneje pa v Ljubljani in Moskvi postavil še razstavi z naslovom "Žiga Herberstein — odkritelj Rusije. 16. stoletje v Rusiji in slovenskih deželah". Novo izdajo Moskovskih zapiskov sestavljata nespremenjen ponatis prve slovenske izdaje, ki jo je prevedel in z opombami opremil Ludo-vik Modest Golia (str, 7-275), in kratka, a posrečena spremna beseda Vaška Simonitija z naslovom Umetnost pogajanja in neizprosnost oblasti (str. 277-287).
Žiga (Sigismund, Si(e)gmund) Herberstein (14861566) se je rodil in zgodnje otroštvo preživel v Vipavi in tam spoznal jezik svojega okolja, slovenščino. Osemletnega je oče poslal v šolo k sorodniku Viljemu Weltzerju, proštu v Krki na Koroškem. Čez dve leti se je Žiga začasno vrnil v Vipavo, leta 1497 pa je, z enajstimi leti v torbi, odšel po znanje na Dunaj. Pam je dve leti obiskoval mestno šolo pri Sv. Štefanu, se leta 1499 vpisal na artistično fakulteto dunajske univerze in po borih treh letih dosegel bakalavreat. Svoje formalno izobraževanje je zaokrožil še z obiskovanjem juridične fakultete; pri osemnajstih letih je tako imel za tiste čase več kot izborno izobrazbo.
Sukanju peresa je sledilo isto opravilo z orožjem. Uspešno udejstvovanje v vojni z Madžari (1506), predvsem pa v vojni z Benečani, ki je izbruhnila dve leti zatem, je Žigo pripeljalo na dvor; konec leta 1514 ga je cesar odlikoval z vojaškimi častmi, mu podelil viteški udarec in sprejel v dvorni svet, s čimer se je začela Žigova dolgoletna dvorna in diplomatska kariera. Habsburškim vladarjem (Maksimilijanu I., Karlu V, in Ferdinandu I.) je na različne načine služil petinpetdeset (1506-1561), v diplomaciji osemintride-set let (1515-1553). V teh letih je opravil devetinšest-deset potovanj k tujim naslovnikom, od tega tri-inpetdeset diplomatskih misij, večinoma povezanih s habsburško vzhodno politiko (Poljska-Litva, Češka, Madžarska, turška nevarnost). Bil je na Danskem, v Švici, Španiji, Italiji, dvakrat v Moskvi, večkrat na Poljskem, Češkem in Madžarskem, srečal se je tudi s sultanom Sulejmanom Veličastnim.
Za habsburško diplomacijo tistega časa je bilo značilno, da je v stikih z vzhodnimi deželami, lep primer je ravno Rusija, zaradi znanja ruščini podobne slovenščine angažirala ljudi, ki so prihajali v dvorno službo s slovenskega prostora (Jurij in Hans Thurn, Herberstein, Krištof Ravbar). V stikih z Rusijo si z latinščino, kije bila sicer univerzalni diplomatski jezik v zahodni in srednji Evropi, ni mogla veliko pomagati. Herberstein je koristnost svojega znanja slovenščine tudi sam na več mestih poudaril. Zgledna izobrazba