653
LOJZE KRAKAR, GOETHE IN SLOVENCI
Krakar Lojze: Goethe in Slovvenien (Die Rezeption seines Werkes bis zur ersten Obersetzung von »Faust« I). Inaugural-Dissertation . .. Pbilosophi-sche Fakultat der Johann Wolfgang Goethe-Universitat zu Frankfurt am Main. (Geschichte, Kultur und Geistes-welt der Slovvenen, Bd VI.) Munchen, Dr. dr. Rudolf Trofenik 1970, str. 143. 8».
Disertacija vsebuje uvod (Goethe in Zoisov krog), štiri osrednja poglavja (Goethe in Primic, Goethe in slovenska romantika, Goethe in slovenski realisti, Mandelčev prevod Fausta I), informativni pregled prevodov iz Goetheja v času po 1863, seznam uporabljane literature (5 in pol strani), kritično bibliografijo prevodov iz Goetheja do 1863 (22 enot) in biografijo dok-toranda.
Disertacija zajema več področij slovenskega kulturnega življenja, predvsem pa literaturo, v katerih je bil navzoč Goethe kot pesnik, dramatik, romanopisec in estet. Prikazan je neznaten delež šole pri poznavanju Goetheja v času pred romantiko in po njej, omenjene so prve gledališke predstave Goethejevih dram v Ljubljani konec 18. stol., podčrtan je pomen zasebnih in javnih knjižnjic za poznavanje Goetheja pred romantiko. Tu se pretrga nit nadaljnjih prikazov gledaliških predstav in bibliotečnih fondov bodisi zaradi neraziskanosti ali prevelike obsežnosti gradiva, ki pa je za samo disertacijo bolj obrobne narave.
Sledi kritičen kronološki prikaz o navzočnosti Goethejevih del pri zastopnikih slovenske romantike in našega realizma v glavnem s treh vidikov:
1.  na podlagi citatov, izvlečkov in omemb v korespondenci, kritikah, ocenah ipd.,
2.  na podlagi ocene vplivov na slovensko originalno ustvarjanje v obliki
Lojze Krakar, Goethe in Slovenci
prevzemanja motivov ali kot zgolj utrinkov reminiscenc in asociacij,
3. na podlagi podobnega prikaza prevodov posameznih pesmi, drame in dramskih fragmentov.
Zaradi raznorodnega gradiva diser-tacijsko delo nima osrednje poudarjenega problema. Razvrstitev in obdelavo so pač diktirali dostopnost, raziskanost in obseg gradiva ter okvir, ki ga je določila doktorandova univerza. Vsako poglavje je pravzaprav enota zase, nekatera so poglobljene literarnozgodo-vinske študije (Goethe in Prešeren, Mandelčev prevod Fausta). Kjer je bilo gradivo že znano in tudi že literarno-zgodovinsko obarvano, prevzema avtor dosedanje izsledke, ko se je prepričal o njih pravilnosti, v dvomljivih primerih ali pri različnih razlagah se odloči za najbolj verjetno, vendar jo večkrat z utemeljitvijo tudi korigira ali dopolnjuje (str. 26, 29, 46, 47, 48 itd.).
Pravilno je njegovo stališče glede t. i. vplivov, avtor natančno loči motiv od dokončne obdelave, reminiscen-co od samostojne poustvaritve, variacijo od prevoda. S tem v zvezi presoja slovenske prevode in opozarja predvsem na metrično in formalno ter na jezikovno, manj pa na estetsko plat prevodov (adekvatnost izraza in podob, zvočnost, gladkost prevoda ipd.). Odzivnost takratnih prevodov je obravnavana bolj obrobno. Za naše razmere bi bilo treba ravno estetsko plat prevodov bolj poglobiti, lahko bi odpadle razne literarnozgodovinske razlage in povezave ter ponatisi tekstov. Disertacija, ki predstavlja Nemcem dobršen izsek naše, v tujini manj znane literature, pa je zahtevala takšen prijem, prikaz poznavanja Goetheja v sklopu takratnega literarnega ustvarjanja in izčrpno navajanje originalnih tekstov, ki jih spremljajo lepo ponemčeni prevodi.
Disertacija je plod dolgotrajnega iskanja,  zbiranja in  analiziranja vseh
Književnost
654
Dušan Ludvik
mogočih virov in pomagal od priročnikov do posameznih razprav in tiskane ter rokopisne korespondence. Metodično se giblje v območju kritične bibliografije in pozitivistične akribije. Potrjuje, da je avtor literarno razgledan, kritičen, samostojen ter ima še druge sposobnosti, ki jih terja znanstveno delo. Njegova disertacija je nekje na meji med germanistiko in slovenistiko, v glavnem pa gre vendarle za delo s področja slovenske literature. Kolikor je v nji vzporednic ali ozirov na nemško književnost, so le-te pravilne in jih
moramo sprejeti brez pripomb. Tudi nemščina disertacije je korektna in zelo lepa.
V jugoslovanskem okviru sodi Kra-karjeva disertacija v dolgo vrsto laz-iskav medsebojnih literarnih stikov, kakršne z uspehom publicirajo doma in v tujini univerze v Beogradu (Mojaše-vič), Novem Sadu (Kostič) in Zadru (Milovič), v slovenskem okviru pa je dostojen prispevek za širše in boljše spoznavanje enega dela našega slovstva.
Dušan Ludvik