V SPOMIN
Odšla si, naša Heda
Kot da Te hoče še poslednjič poča-stiti, je tistega dne, ko smo Te spremljali na zadnjo pot, sijalo pravo majsko sonce. Ampak Ti si dokonč-no odšla.
Veš, če sploh za koga lahko reče-mo, da je izgorel za sočloveka, si bila to Ti! Bila si legenda altruizma, ob tujih bridkostih si svoje odrinila vsiran, za Te je bila tuja ležava vedno pred Tvojo lastno.
Tvojo veliko nesebično dušo Ti je dala poštena, napredna, slovenska delavska družina, v kateri si zagledala
luč sveta tri leta pred prvo svetovno vojno. Iz Tebe, sestre in bratov je na-redila prave Slovence, pripravljene na vsako žrtev za sočloveka. Med drugo
svetovno vojno je bil Tvoj dom pogo-sto zatočišče in skrivališče tistih, ki jih je ledanja oblast preganjala. Zbirala si oblačila, zdravila, sanilemi material in hrano za borce NOV. Za vse to de-lo nisi nikoJj iskala priznanj in po-hval.
Se spominjaš, ko sva se nekoč po-govarjali oodlikovanju, ki si ga dobi-!a za svoje delo pri Rdečem križu? Se spominjaš, kako si skromno dejala: ,,Kaj bi o tem govorili, takrat je bilo treba delati . . ." In Ti si delala in po-zabljala živeti svoje življenje. Kolikim otrokom brez doma si našla toplo za-vetje, kollkim si v prvi povojni zmedi ne glede na to, odkod so bili, našla pot domov. Bila si izvoljeni predsed-nik Komisije za boj proti TBC, član Komisije za zdravstveno varstvo in prosveto,  član Sanitetnega odbora,
kot bolničarka si sodelovala v delov-nih brigadah, na športnih priredi-tvah, tekmovanjih, manevrih . . . Mnoge kosovske vasi se spominjajo Tebe in Tvojega deleža pri sanacij-skih delih.
Še zdaj, ko si bila bolna. si bila polna idej, kako bi bilo treba kaj ure-diti, kako komu pomagati, nisi mogla razumeti, da takih ljudi, kakršna si ti, ni več. Da danes človek misli samo še na sebe.
Veš, Heda, nekaj vrstic na papirju ne more povedati, kaj čutimo ob Tvojem odhodu. Ostaja mi grenko vprašanje: ,,Le zakaj Ti vsega tega ni-sem povedala, ko si še živela?"
Tvoja Marijana