29. številka. V Trstu, v sredo II. aprila 1888. Tečaj XIII. „E D i N O S T" izhaj« dvakriit n» teden, T«*ko tredo in soboto ob 1- uri popoludne. „Edinost" stane: za vbp l^to pl. fi.-; izven A vat. ».— pl. za polu lota „ 3.—; „ B 4.30 „ za četrt leta w 1,50; „ n 2.25 n PoRamirne Številke se dobivajo v pro-dftjalnicah tohAka v Tratil po » nov., v Gorici in v Ajdovščini po H nov. tfa siročbe brez priložene naročnine se upravniatvo ne ozira. Vsi dopisi ne pošiljajo uredniktva v u liri Torr^nte St. 12. Vnako pinmo mora biti frankovano, ker ne frank ovan« so ne npro-jemajo. Rokopisi se n« vračajo. Oglasi in 0Zn&nil& so rakune po 7 nov. votint v petitu; za naslove x debelimi črkami ho plačuje prostor, kolikor bi ga obseglo navadnih vrsti«'. Poslana, javne zahvale, osmrtnice itd. se račune po pogodbi. Naročnino, reklamacije in inserate prejema npravniitvo v ulici Torrente 12. Odprto reklamacijo so prosto poštnino. Glasilo , v t ' -V sloveHskbjg a političnega dnužtva za Primorsko. »V edinosti J« mo(i, Občni zbor političnega družtva „Edinost". v nedeljo 8. aprila 1888. Razni naši pozivi ao imeli vender vsaj nekoliko uspeha, da se je v nedeljo popoludne zbralo v prostorih „delalskega podpornega družtva" do 40 družtvenikov iz Trsta in okolice, ki spoznavajo preveliko važnost narodnega političnega življenja. Človeka je maralo posebno veseliti, da se je prvič udeležilo toliko domače inteligence, kar nam priča, da se hoče ta odslej bolj zanimati za družtvo. Zborovanje je počastil svojo navzočnostijo prvak isterskih Hrvatov, noustia'ni rodoljub,državni poslanec gosp. dr. Dinko Vitezič. Po 4. uri popoludne odpre zborovanje družtveni predsednik, državni poslanec g. Ivan Nabergoj, ki spomina navzočne, da je bilo uže več pritožeb o političnem družtvu, da se namreč tudi nečlanovi u-deležujo družtvonih shodov, zato prosi vbo pričujoče neude, da se udalje; konstatuje potrebno število članov; spomina se v le- Sem govoru britke izgube, ki je lani za-ela družtvo. Nemila smrt je pobrala ve-lezaslužnega moža, dušo našega družtva, dušo vsemu narodnemu gibanju v Trstu in okolici, Viktorja Dolenca. Bilo bi odveč, ako bi se zopet naštevale vse njegove zasluge. Zbor počasti na predsednikov poziv spomin, ustane raz sedeže ter zakliče trikratno „slavo". Predsednik predstavi na to vladnega zastopnika, gosp. Vidica, katerega zbor pozdravi z dvignenjem. S posebnim veseljem omenja dalje, da je pri zborovanji navzočen odlični narodnjak, državni poslanec gosp. dr. Dinko Vitezič. Gosta pozdravlja družtvo z burnimi „živio" klici. Spomina vredno je tudi, da je pristopilo družtvu po novem letu več uglednih oseb, katere bodo družtvu izvest-no krepka zaslotnba in podpora. Konečno poziva tajnika gosp. Grebenca, naj čita svoje poročilo o družtvenem delovanji. Poročilo slove: Slavni zbor! O delalnosti odborovej v preteklem letu poročam Vam znameni-tejše korake, katere je družtvo storilo za priboritev naših povse nam kračenih pravic. V onem žalostnem položaji, v kakor-Snem smo bili tržaški Slovani prod letom dnij, smo še dandanes. Zaman je vsaka PODLISTEK. 0 človeških dolžnostih. Ital.spisul Silvij P e 11 ico, prel. Jos. Kompare (Konec.) XXX. o ponižnosti, krotkosti in oripustljivosti. Prevzetnost in jeza se no družiti z uljudnostijo; zatoroj ni nikakor uljuđen, kdor ne pozna ponižnosti in krotkosti. „Ako je katera krepost, ob katerej se razbije ošabno zaničevanje, izvestno je to ponižnost. Zaničevanje izvira od tod, da povišujemo sebe prispodabljajoči se z drugimi. Kako more tedaj tak občut usaditi »o v olikano srce; kako more razmišlje-vati o lastnoj ničevosti, kako more svoje zasluge pripisovati Bogu, kako spoznati, da pade lehko v vsako zlo, ako ga Bog ne vzdrži?" (Manzoni v izvrstnej knjigi: „O katoliškem nravoslovji.") Zatiraj v sebi vsako ljutost, sicer bo-deš surov ošabnož, kajti pravična jeza je le redko na pravem mestu in v pravoj meri. Kdor jo smatra vodno pravično, prikriva pod kureloem gorečnosti nokoliko zlobnosti. Ta pregreha je zelo obča. Govori z dvajsetimi ljudmi, z vsakim posebej, najdeš jih devetnajst, katerih vsak bode ši-rokoustno izlival svoj srd na tega ali naša proSfkja, ne posluša se naših protestov. Vsekako pa gojimo še nadejo, da bode po našem skupnem in vztrajnem delovanji enkrat moralo zasijati solnce pravice in svit boljše dobe. V seji dne 7. avgusta pr. 1. je odbor sklenol odposlati resolucijo na vis. mini-sterstvo pravosodja, v katerej je resnično opisal žalostno stanje primorskih Slovanov in ob enem slovesno protestiral proti neosnovanim pritožbam tržaške odvetniške, beležniške in trgovinske zbornice, uloženim na vis. c. k. ministerstvo proti ukazu, da so imajo pri c. k. sodiščih na Primorskem vse uloge zadevajoče zemljiščne stvari vpisovati v javno zemljiščno knjigo v onem zemeljskem jeziku, v katerem so bile uložene, odpravivši s tem dosedanje protizakonito postopanje, vsled katerega se je poslovalo v zemljiščnih zadevah izključivo le v italijanščini. To neosnovano pritožbo naših italijanskih sosedov je odbilo vis. c. k. ministerstvo. V istej dobi jo odposlal odbor temeljito razložen utok na ministerstvo za nauk in bogočastje proti odloki c. k. namest-ništva ko deželne šolske oblasti, s katerim se je odbil utok pol. družtva „Edinost" z dne 29. decembra 1884, in proti zaključku mestnega starešinstva, vsled katerega je isto v avojej seji prešlo na dnevni red o prošnji 1429 slovenskih očetov za ustanovljenje slovenskih ljudskih šol v mestu tržaškem. Na ta utok še nimamo odgovora; zaradi tega ima prihodnji družtveni odbor nalogo, da v tej zadevi stori še nadaljnje korake. Silni udarec zadel je naše družtvo o smrti bivšega našega tajnika in urednika „Edinosti" gosp. Viktorja Dolenca, 20. julija lanskega leta. Kaj so z rajnim izgubili tržaški Slovenci, ni mi treba tu opisovati, kajti znano nam je njegovo neumorno delovanje. V besedi „očeta" izražena je dovolj nesrečna izguba. Našemu družtvu pa se je zgrudil z njim steber, glavna podpora, katero nadomestiti jo sedaj dolžnost nevstrašnih, jeklenih mož, kakeršen je bil on in katerih bodemo našli med našimi prvaki. V proslavljenje njegovega spomina so darovali razni rodoljubi užo lopo svoto za njegov nagrobni spominok. onega, Arsi se nam domnevajo, da goro od gneva do krivice, kakor bi bili oni edini pravični na svetu. Kraj, kjer bivajo, jo vedno najslabši na vsej zemlji; leta, v katerih žive, so najrevniša; vsak, kdor jim govori o veri in nravnosti, jim jo varalec ali goljuf; ako bogatin ne razsipljo svojega zlata, jim je skop; ako trpin prosi, jim je razsipač; ako so naposled koga obdarili s čim, jim jo nehvaležnež. Neprecenljiva slast jim jo obrekovati vso človeško družtvo iznimši morebiti nekatere osobne prijatelje. Najslabšo pa jo to, da srd, ki ga izlivajo sedaj na udaljono sedaj na prisotno, všoč je vsem, ki niso njegov neposredni predmet. Kričača in zbadljivca radi nazi-vajo junaka, ki bi lehko vladal ves svet; krotkega človeka pa gledajo prezirno kot pritlikavca in malovredneža. Kre posti, ponižnosti in krotkosti niso sloveče; vender drži se jih, ker veljajo več od slavo. Navadni izrazi jeze in prepira dokazujejo le občo nedostatnost ljubezni in milosrčnosti; splošno je natecanje, da se ljudje hočejo boljše iskazovati, nego so v resnici. Odloči so, da hočeš biti ponižen in krotak, ali kaži ob enem, da to ni plaši-vost, ne straši v ost. Na kak način? S tem morebiti, da izgubljaš potrpežljivost in kažeš zobe hudobnežem, sramoteč onega, ki to v govoru ali pismu napada? — Ne: | preziraj svojih napadovalcev, iznimši one slučaje, ki bo dajejo težko določiti, ne iz- NaB družtvenike pa veže dolžnost, da se spominamo bontelja ter mu iska-žemo svojo spoštovanje s tem, da se dvignemo raz sedeže ter zaklieemo trikratno „slafo" pokojniku! (Zgodilo se jo). Po smrti Dolenčevej je naprosil odbor g. Frana C e g n a r j a, naj vodi druž-tveno glasilo list „Edinost". Z novim lotom 1888. je oskrbel odbor dostojnega urednika, gosp. Lovra Ž v a b a, ki je prevzel težavni posel, posvečujoč mu vso svoje duševne in gmotne sile. Dasirnvno pa baš družtveni list deluje na vso kriplje v probujenjo našega občinstva k političnomu življenju, vender moramo žalibog priznati, da je imelo vse delovanje malo odziva, ker po okolici se širi strašna, neopisna letargija. Ni zatorej čudo, da je družtvo doslej le slabo napredovalo. Ni krivda odborova, ako število družtvenikov ne narasta. Edina krivda je zaspanost in mrtvilo našega občinstva, katero doslej še ni spoznalo prevelike važnosti našega družtva. Odboru pa je sveta dolžnost, da ljudstvo probuja, sklicuje je v tabore in zborovanja ter mu s tem dokazuje, da je slovanski živelj v Trstu in njega okolici krepko uko-renjen ter da ljudstvo tržaško okolico vedno nahaja trdno zaslombo v političnem družtvu „Edinost". Prepričan sem, da bodo v tem oziru deloval novi odbor, kateremu naj bode vedno pred očmi, da „Edinost" ni samo politično družtvo, kateremu jo naloga ponujati svojim članom berila, temveč pravi j o z proti navalu naših italijanskih nasprotnikov, ščit avstrijskega cesarstva na iskrajnej južnej meji. Izvestno se poprime odbor te prevzvišone naloge; gledal bode probujevati slovansko prebivalstvo in najlepša mu bodo zahvala, ako pogleda po kratkem neumornem delovanji na trumo novih pridobljenih članov, ter more ponosno vskliknoti: „Slovan je tu na svojej zemlji, no gospodari mu brezobzirni tujec več". Da se plemeniti cilj doseže, naj de-lujo vsak po skromnih svojih silah in potem še-le dokažemo, da smo vredni krasnega gesla, ki stoji na čelu našemu listu: „V edinosti je moč!" Zbor jo vsprejel poročilo z odobravanjem na znanje. Poročilo blagajnika g. Skabarja je to-lo: gubljaj potrpnosti s hudobnožom; ne grozi se mu, ne zmirjaj ga. Kedar je miloba krepost in no nomoč jakoga čutenja, ima vedno pravo. Bolj poniža miloba napuh, nego najizvrstnejši jezni in prezirni govor. Kaži ob enem, da se tvoja krotkost ne dajo plašiti ali strašiti, in vedi so vodno dostojno s hudobneži. No odobravaj nikoli njih hudobij; ne zaslanjaj sena njih podporo; ne loči so od vere in časti iz strahu pred njihovim zaničevanjem. Uči se prepričanju, da ima vsak Človek neprijatelje; to pa naj te ne moti. Ni ga človeka, naj je še tako blagodušon, odkritosrčen in mil, da bil brez njih. Nekaterim jo zavist užo tako prirojena, da no morejo životi, ako ne tožijo in prezirajo poštenjakov. Bodi vedno toliko pogumen, da odpuščaš iz srca vsem onim nesrečnežem, ki radi škodujejo ali žele škodovati. „Prizanesi ne sedemkrat, temveč sedemdesotkrat sedem" — jo rekel Rešitelj, t. j. vselej. Dvoboj in vsako maščevanjo je stvar nedostojna in nesmiselna. Mržnja je neka zmes prevzetnosti in plitkosti. Ako odpustiš pogrešek, pridobiš si lahko iz sovražnika prijatelja, hudobneža pa dovedoš lehko na pravo pot. — Kako lepa je pač taka zmaga! koliko preseza vse drugo zmago maščevanja. Ako pa je tvoj nasprotnik nespraven vse svoje življenje, in da tudi umrje v nespravi, kaj si izgubil ti s toni, da si bil dober? Nisi li ohranil si Račun političnega družtva Edinosti za loto 1887: a. Dohodki: 51 udov je plačalo letnine po 1.20 kr. H. 01.20; U udje so plačali po 00 kr. H. 1.80; zatorej vsi dohodki fl. 03.00; troški iznašajo H. ^3.52. Ostane čistega prebitka fi. 29.48. Tudi to se brez prigovora odobri. Predsednik omenja zatem, da jo letošnje leto za avstrijsko državo veliko važnosti, kajti presv. cesar slavi dno 2. decembra 40 letnico svojega vladanja. Vsi avstrijski narodje se pripravljajo na ta zgodovinski dogodjaj ter tekraujo mod seboj, kako bi ga spodobnejše slavili. Ker je bilo politično družtvo „Edinost" vedno naudušono za avstrijsko idejo, jo prepričan, da govori iz srca vseh navzočnih, ako predlaga, da so naloži novemu odboru, naj se posvetuje, kako bi družtvo najprimerneje moglo izraziti svojo zvestobo in uda-nost prestolu in naj poroča o tem družtvu. Za denes poziva zbor, naj zakliče presvetlemu vladarju Franu Josipu I. trikratni „živio". Zbor se jo temu burno odzval. Gosp. M. M a n d i č podpira predlog predsednikov ter dostavlja, naj so uže denes naloži odboru, da se posvetuje, kako bi so ta historični dogodjaj najuinestnejBe slavil, da ne bi se moral navlašč zaradi tega sklicati drugi izredni občni zbor. Predlog se sprejme enoglasno. O posamičnih predlogih se oglasi gosp. M. M a n d i č in pravi, da mu je dalo poročilo tajnikovo orožje v roko, da stavi nujni predlog. V-i dobro vemo, da se šolsko vprašanje vleče uže več let; vemo pa tudi, da na tem ni samo magistrat kriv, kajti zakon veli, da zadostuje 40 otrok, da so mora odpreti posebna šola za nje. Pri nas pa jo podpisalo prošnjo 1429 očetov in še jo nimamo. Enako vprasanjo je bilo o svojem času v Ljubljani in v Brnu. Vlada je takoj peščici ljubljanskih Nemcev ustanovila nemško šolo, dasi so tudi druge nemške učilnico v Ljubljani, .lasno so vidi iz tega, da nam ni s a m o magistrat p r o t i v e n , temveč tudi vlada. Napravili smo 1884. leta utok, vlada ga je zavrgla; leta 1886. smo poslali drugi utok, ali odgovora š o ni m a m o. Dokazano je zatoroj, da nam je nasprotna v 1 a ti a in baš zaradi toga stavlja govornik predlog: največjega veselja, to jo da si ostal velikodušen ? XXXI. O pogumu- Vedno pogum! brez poguma ni kre-posti. Poguma treba, da zmagaš svojo sebičnost ter da bodeš darežljiv; poguma, da nadvladaš lenobo učeč so ozbiljno raznim predmetom ; poguma, da braniš domovino in podpiraš sobratc o vsakej priliki; poguma, da se obraniš zlob vzgledov in noopravieenega zasmehovanja, poguma, da pretrpiš voljno razno bolezni, skrbi iu toge; poguma v težnji do podpolnosti, do katere na tej zemlji sicer no moreš dospeti, vender ako no tožiš zanjo, izgubiš po besedah evangelija vso plemenitost. Modi pripravljen o potrebi žrtvovati za svojo dolžnost tudi imetje, čast in življenje, naj ti jo to še tako drago. Samozataja žrtvuje rajše vsako pozemsko blago, nego bi si je obdržala s krivo svestijo, O da, človek ni samo junak; on se more pretvoriti v strašanski pojav! Nikakor no more biti pravičen oni, ki se boji smrti, toge, prognanstva, ubož-tva; ali ki ceni bolj to, kar je temu nasprotno, nego li pravico" (Cicero «Ie ott'. I. JI., c. 9). Mnogi misle, da jo nemogoče živeti brez ljubezni do posvetno in minljive sreče. A tudi to je res, da, kdor ni hladnokrven v pohotnoj sreči, ne zna ni umreti ni živeti dostojno. „Naprosi se narodnega poslanca v državnem zboru, da v dogovoru z drugimi slovenskimi in hrvatskimi poslanci na Du-naji stavijo odločno interpelacijo na ministra Gauča zaradi rešitve utoka glede slovenskih narodnih sol v Trstu." Predlog se sprejme z naudušenim odobravanjem in se „živio" klici. O. predsednik omenja, da so iz-vestno trdno oklenejo ž njim vsi slovanski državni poslanci v državnem zboru te zadeve. Prošnja je bila izročena uže lani ministru, žal odgovora še ni v naših rokah. Prepričan je govornik, da take stvari ni treba mesece in mesece študirati; nasprotno je jasno, da dela minister liki tržaški magistrat. Denašnje naudu-šenje pa je porok, da bode stvar uspešno rešena. G. M. II a n d i ć prosi, naj se glasuje o njegovem predlogu. G. dr. I). V i t e z i ć poudarja, da je ta zadeva posebne važnosti ne le za one, ki poznajo tukajšnje razmere, ampak tudi za vse ostale Slovane. Vsi Slovenci in Hrvati so prepričani, da se v Trstu mora osnovati slovenska šola. Zaradi tega more uže sedaj zagotoviti, da bode dotično interpelacijo podpisalo mnogo poslancev. (Dobro!) Gosp. M. M a n d i ć prečita v drugič svoj predlog in na to se sprejme z velikim naudušenjem. G. predsednik se spomina naposled še moža, katerega je pobrala smrt, rodoljuba, kateri je uže ob osnovitvi političnega družtva za Primorsko neumorno deloval za nje, namreč Josipa Primožiča. Zbor zakliče njegovemu spominu trikratno „slavo". Zahvaljuje se zatem odboru na vsem trudu, posebno pa blagajniku, ki je prevzel svoj posel v tako težkih okolščinah ter ga vedno vestno vršil. (Živio.) Zaradi volitve se pretrga seja nekoliko trenotkov, da se družtveniki dogovori o prihodnjem odboru. Oddalo se jo 39 glasovnic in skru-tinij je pokazal, da so bili malone vsi enoglasno izvoljeni pričujoči gospodje: Predsednik: g. Ivan Nabergoj. Odbor: gg. Kljun Iv. M., Mandić Mate, Mandić dr. Frane, Mankoč Ivan, Nadlišekv Štefan, Truden Ante, Vatovac Iv. M., Živic V. M., Žvab Lovro. Namestniki: gg. Gorup Ivan, Ferluga Jakob, Negode Jos., Požar Jos., Ražen And., Sancin Jos. vulgo Nemec, Sancin Ant. vulgo Drejać, Turk Jos., Zitko F ran. Pregledovalci računov: gg. Bartelj Srečko, Kalister Vekoslav, Mušič Andrej. Zbor je pozdravil novi odbor s prisrčnim odobravanjem. G. M. Mandić predlaga, naj se takoj pooblasti odbor, da imenuje družtveno poverjenike za Trst in okolico ter za Istro. Za denes preporoča zboru te-le gospode: a) Za Trst in okolico: Josip Mankoč in Janko Drašček Trst, dr. Gustav Gregorin Sežana, Martin Pečar Padrič, Iv. Balanč Prosek, Fr. Nadališek Kjadin, Ivan Mar. Martelanc Greta; b) za Istro: Dr. D. Trinaj9tić za Ivrk, Kozulić za Lošinj, Matanić za Vrbnik, Kaz. Jelušić za Kastav, dr. M. Laginja in M. Kundič za Volosko, Fr. Flego za Buzet, Širne Defar za Tinjan, Štefan Kramar za Motovun, Zanko Salić za Oprtlje, dr. Dukić za Pazio, S. Jenko za Podgrad, Grškovič Jerko za Osor. Vsi ti poverjeniki se potrde. G. predsednik se zahvaljuje pred-sedništvu delalskega podpornega družtva, ki je blagovoljno ustopilo polit, družtvu svoje prostore za glavni zbor in sklene zborovanje okolo G. ure. Takoj po občnem zboru je imel novo izvoljeni odbor sejo, ter si izbral: za 1. podpredsednika Ž i v c a M. V. za 2. podpredsednika M a n d i ć a Mat., za tajnika Z v a b a L. in za blagajnika Trudna Antona. Nas posebno veseli, da se je tega zborovanja udeležilo toliko odlične narodne tržaške gospode, ki se je doslej ne vemo iz katerega razloga nekako ugibala političnemu družtvu „Edinosti"; tim bolj nas je vzradostilo tedaj, ko smo zagledali toliko število inteligence slovenske; znamenje, da se je začela dramiti.tudi v tem obziru in upanje gojimo, da bode to zanimanje prinašalo obilnega ploda našemu družtvu in v obče slovenskemu političnemu življenju v Trstu in okolici. Novi odbor pa pozdravljamo s6 srčno željo in z vročim preporoČilom, naj se krepko bori za naša prava in naj se ne straši in ne plaši vsacega vetra; srčno naprej! ako nam zapro duri pri prvej hiši, idimo pogumno dalje do druge in tretje! Da se bode godilo tako, porok so nam imena odbornikov, znanih čistih domoljubov! Pogum mora naudušiti duha h kreposti ; ali ne sme nikoli preiti v prevzetnost in divjaštvo. Oni, ki misle, da se pogum ne daje združiti z milobo; oni, ki so navajeni groziti se liki Radainanta, pretepati se, delati nered in prolivati kri, zlorabijo moč, katero jim je Bog dal v korist človeštvu. Navadno so pa taki kričači v večjih nevarnostih najmenj pogumni. Prvi begunci v vojski so navadno oni, ki so se norčevali z bojaznijo svojih sodrugov in so prostaško zmerjali sovražnika. » XXXII. O visokem pojmu življenja in o c cg t ■) u a 1 o — = o S U r_ 1 P gis fl l S fcgl c t t t ^ 2 S222S222 "1 g ^ LJ £ L Lastnik pol. družtvo „Edinost*'. Izdajatelj in odgovorni urednik Lovro Žvab. Tiskarna Dolenc v Trstu.