V Ljubljani v vlorek 24. februarja 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 „ 75 „ „ „
p o pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. zapol leta3 „ 60 „ „ „ začet. ,2, 5 „„ „
J
NAPREJ •
Oznanila. Za navadno tristopno
vrsto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat, 9 „ „ „ dvakrat, 12 „ „ v „ trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Rokopisi se ne vračujejo.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
m. 16.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I.
Ljubljanski deželni zbor.
Najprvo podajamo dr. Tomanov nasvet o davkih, kterega je dal deželnemu zboru 19. februarja:
„Da je denarstveni zakon za upravno leto 1863 povikšal prave in vzlasti zemljiške davke, to je kranjskej Vojvodini neprimerna teža, ktere ne more nositi brez deželne škode. Torej se zdi kranjskemu deželnemu zboru, da mu je neogib-ljiva dolžnost, da Nj. veličanstvu v prošnji, ki bode z vzroki dobro podprta, izreče: 1) svojo bojazen, 2) da prosi: a) naj se ta denarstveni zakon za leto 1863 po kranjskej vojvodini rabi, kar je največ mogoče prizanesljivo in po milosti; b) da c. k. ministerstvo prihodnjemu državnemu zboru na ustavno presojevanje poda načrt, kako bi se v red spravili zemljiški davki na podlagi, ktera bi vsem avstrijskem kraljestvom in deželam bila enako pravična, da bi potem Kranjske dežele ne zadevali več neprimerni zemljiški davki, kteri so bili postavljeni po stanovitnem katastru. — To prošnjo naj podade Nj. veličanstvu presvitlemu cesarju trije udje, poslani iz deželnega zbora. Naj se izvoli odbor petih udov, da narede prošnjo, ktera se kmalo poda zbornici."
21. februarja. (17. seja.) Zadnje seje zapisnik se je prebral in potrdil. G. prvosednik je potem zbornici oznanil nujen nasvet (dringlichkeitsantrag) g. grofa Antona Auers-berga, da bi se praznoval 26. februar zarad ustave, ktero smo dobili ta dan leta 1861. Soglasno je potrdila zbornica, ko je bila vprašana, ali ima ta nasvet priti v pretresanje, in ali je res nujen ali ne? Govoril je g. grof Anton Auers-berg, rekoč, „da poslanci delajo na podlagi oktobrove in februarjeve ustave; da se je pri tem delu treba ozreti proti nebu; da sicer še ni žetvenega praznika, temuč pomladnji, ki mora biti pa še lepši, ker ne bode nikakoršnega samoprida pri njem; da bi želeti bilo, naj bi se ta dan praznoval z večo svečanostjo, ali da ljudstvo uže zdaj mora nositi nespodobne (ungebuhrliche) teže, naj torej narod stori sam, kar se mu zdi pripravno; da bi se trebalo pogovoriti o tem s cerkvenimi načelniki; da naposled želi, naj bi poslanci soglasno potrdili, kar je nasvetoval," in — potrdili so, kakor je želel g. grof. Potem je oznanil g. prvosednik, da je deželni odbor o tej stvari uže govoril s cerkvijo. Na to je g. dr. Toman zbornici podal ta-le nasvet z 20 podpisi: „Ker je želeti zarad omike, zarad družbinih in političnih zadev, da se zopet vpeljejo porotnice na Kranjskem; ker je dalje zelo potreba, da se zdanji kazenski red prenaredi po ustavnih principih, kar je tudi uže kazalo, da visoka državna vlada misli storiti: zatorej deželni zbor kranjske vojvodine po zmislu §. 19. deželnega reda nasvetuje: naj visoka vlada izvoli, ako je mogoče, uže prihodnjemu državnemu zboru na ustavno pre-
tresovanjc podati kazenski red, v kterem naj bodo ustanovljene porotnice za javne in domače velike hudobije in vsa kazni vredna dela, storjena z natisnenimi besedami. Naj se izvoli v odbor 5 poslancev, da se v tej reči poprej posvetujejo." G. prvosednik je oznanil, da ta nasvet pride v enej prihodnjih sej na vrsto. Potem je bil razgovor, kako bi dežela zopet dobila svoj stari imetek, kterega je zgubila po raznih nezgodah (incamerirung des provincialfondes.) G. pl. Strahl je o tem vprašanji spisal knjižico, ki je natisneno podal zbornici. Naprošen je jo namestu njega bral g. dr. Zupan. Na to je g. pl. Strahl zbornici nasvetoval, naj nov-čnemu odboru na pretres izroči vprašanje: „za koliko more v tej zadevi kranjska dežela lehko terjati državno blagajnico?" Ta nasvet je bil vzet brez kacega razgovora. Potlej je prišlo na vrsto, da bi po sedaj nihče več ne ukazoval, koliko mora kruh vagati. Poročevavec g. Ambrož je opomnil, da je vendar zdaj še le prišla zbornica do tacih vprašanj, ki se tičejo djanskega živenja; da ta stvar ne zadeva samo Ljubljane, tem.uč vso deželo, in ker v tem vprašanji gre za vsakdanji kruh, zato bi upati bilo, da pride uže denes na razgovor. Razlagal je dalje, da ključ zdanjej krusnjej ceni je uže bil narejen leta 1773, samo da je bila v reparjih (batzen) ta cena, ki je bila potlej kešnje prenarejena po nemških novcih (denarjih.) Nasvetoval je naposled: „ visoka zbornica naj sklene, da se na Kranjskem odpravi tarifa krušnje cene, in deželni odbor naj bi o tem poročil deželnej vladi." Vse je čakalo, kdaj se oglasi g. Kromer; celo poslanci so se vedno ozirali na levo stran, kdaj vstane in svinčnik vzdigne, ter začne s paragrafi žugati; videlo se je, kako so se čudili, da je do zdaj le molčal. Izpolnilo se jim je upanje. Vstal in govoril je rekoč: po §. 55. obrtnega reda 20. decembra 1859 ne more ta nasvet obveljati; kajti moral bi deželni odbor poročilo podati ministerstvu notranjih zadev. G. Ambrož pa je odgovoril, da tudi on je to svetoval, samo z druzimi besedami. Zdaj se je oglasil g. dr. Toman, da je uže enkrat g. Ambrož kregal zbornico, kar se je potlej bralo tudi po časopisih; da on (Toman) se ustavlja besedam: „denes vendar smo še le prišli do stvari, ki se tičejo djanskega živenja," ker je bilo na vrsti do zdaj uže več tacega, na pr. blaznica itd.; da lani je g. Ambrož namesto val zbornici opravilni red, letos pa ne; da ima deželni zbor nad seboj cesarja in ministerstvo, a ne deželne vlade; da on tedaj podpira nasvet g. Kromerja. G. Ambrož je odgovoril, naj se po časopisih dožene, kar so časopisi rasglasili, on pa da se je držal stvari, ktero je razlagal. Na to je g. Kromer v boj pripeljal še §. 19. deželnega reda; ali g. baron Apfaltern ga je podrl z istim paragrafom. Glasovanje pak je vendar le potrdilo nasvet deželnega odbora. — V letošnjem deželnem zboru se je uže dvakrat zgo-
dilo, da so se med seboj nekoristno zbadali poslanci, za ktere menimo, da so sploh ene misli. — Prihodnja seja v vtorek 24. dan t. m. Na vrsto pride vladen načrt novih zemljiških knjig in dr. Tomanov nasvet.
Misli o sedanjih mednarodnih mejah.
Spisal M. P. III.
Sedanji čas hoče, da se opuste mednarodne meje, in združijo narodje enacega jezika. Pogledimo, kaj so prav za prav mednarodne meje v slovenskih deželah? Ko je nehal stari, skoraj sužnosti podobni absolutizem; ko so moč izgubile do malega vse pravice, po kterih so narodje volili si lastne svoje vojvode; ko je prišel imetek le-teh dežel, ki so zdaj le pod enim vladarjem, največ v državno blagajnico: potem so stare meje med Slovenci le še žalostni spominki, kako neusmiljeno so nekdaj trgali ta narod in tlačili ga v jarem po starem poganskem prigovoru: „divide et impera." Ali sv. Avguštin pravi: „napuhov duh reže jezike, ljubezen pak jih veže." Sedaj ni več sužnosti, ni več napuha, ampak milost in pravica je na vladnej mizi; zato denašnjim okolnostim kaj slabo ustrezajo mejniki, narejeni v žalostnih dnevih. Poleg druzih potrebnih prcmemb naj bi se tudi predrugačile mednarodne meje, ti bridki ostanci krivičnih časov, in utrdile naj bi se druge, sedanjosti primernejše.
To hoče imeti celo večni zakon, ki je v naravi. Ta zakon je tak, da vleče v družbo, kar si je v rodu. Južni Slo-vanje pravijo: „jedna krv nam po žilah teče; jedna je nam slava, jedna prošastnost; jectnim govorimo jezikom; jednoga imamo vladai-a: zašto dakle nesmo i u jednom okružju?" Za tega delj so tudi zdaj s tolikim veseljem razkosani udje slovenskega naroda obiskavajo po čitalnicah, pevskih društvih in o druzih prilikah; za tega delj časopise križem naročajo, vzajemno čitajo knjige, ter uče se z veliko skrbjo druzih bra-tovskih narečij. Kaj bi jim pa vendar vpiralo, ko bi se ho-- teli združiti vsi slovenski deli? Novčna (dnarna) zadeva gotovo ne, ker potem bi se odvrnilo mnogo sedaj dražili uradov, in s tem dosti velicih stroškov; tudi ljudstvo ne, kije to željo uže očitno pokazalo v tistej slovenskej prošnji, ktero je bilo z 20.000 podpisi dalo visocemu ministerstvu. Ali nekaj dru-zega bi utegnilo zavirati, namreč zavist srčnej radosti vseh Slovencev, tista nesrečna zavist, ki bi Slovence utopila v žlici vode, ko bi se dalo; ustavljala bi sc tudi tista nemška, Av-strii škodljiva politika, ki izhaja iz straha od velicega slovanskega naroda; ki pa ne pomisli, da izpodsekuje vejo, na kterej stoji. Ce hočemo graditi močno, po ustavi prerojeno Avstrijo, moramo skrbeti za veliko, trdno kamnje, pa ne za drobiž, kakoršen smo zdaj Slovenci. Novo telo, kakor bi zdaj Avstrija morala biti, potrebuje prostornejše, močnejše suknje, primerjene vsemu telesu vsacega naroda, pa ne stare mrzle mreže, v ktero smo Slovenci zapredeni, kakor muha v pajče-vino. Kaj pomaga dosti dežel, pa v njih malo moči a mnogo stroškov? Ali morda se vnenji sovražniki ustrašijo samih deželnih imen? Nikdar! To jili bode še le vabilo, dajalo jim srčnost, da se lote Avstrije; kajti uže dobro vedo, koliko velja in more ta ali una deželica; znajo, da se je laže poskusiti z razkosanimi ljudstvi nego s celim narodom. Napoleon I. bi nikoli ne bil tako lehko osvojil Nemčije, ako bi se mu bila njena ljudstva ustavila združena; zato pa Nemci dan denes nobene stvari bolj ne žele, nego da se zvežejo v celotno veliko Nemčijo. Zakaj so se osvobodili Grči in Srbje neizmerne turške sile? Zato, ker so bili en narod, srce ene misli; Turčija pa je imela vojake, prignane od vseh štirih vetrov. Naj
bi se torej ne zabilo v našej Avstrii, da so zdaj do dobrega drugi časi, nego so bili, in da se ni varno vtikati v večni zakon, ali izkušati, kako bi se ta zakon dal obladati; kajti prej ali poznejše se on čudno ostro maščuje zarad pomot, ki so se mu storile.
Naposled nam kaže vedenje vsega človeškega rodu, da le v združbi je prava moč in sreča. Kmetje sem ter tje podirajo stare plotove, ker je lesa malo, deske pa drage. Ljudje se devajo v društva in bratovščine, da bi si zložni laže po-mogli z manjšimi stroški, in po tem potu se res napravijo divne reči, ktere poprej še na misel nikomur niso mogle priti. Enako naj bi storila tudi Avstrija; združila naj bi razkosane narode. Samo tako bi se osnovala krepka moč, kterej bi se uklanjati morale tuje države; tako bi se prihranilo mnogo novcev (denarjev), davki bi se zmanjšali, in povrnila bi se zaupljivost, ki je tako zelo potrebna. Le združeni Slovanje bi imeli zmožnost, da bi pomagali, naj se ravnopravnost preseli s papirja v djansko živenje; drugi avstrijski narodje se ne bodo mnogo poganjali za ravnopravnost, ker uže zdaj uživajo, česar mi še le želimo. Vse njihovo prizadevanje bi le nam koristilo, njim pa ne, ker bi ali nas morali k sebi kviško potegniti, ali pa se k nam ponižati, da bi jim bili enaki; ampak ne vem da bi se to kdaj zgodilo. Zato se je tako mlačno držala nemška stran v državnem zboru, ko smo se mi poganjali za ravnopravnost. Noben avstrijski narod ni tako množen, kakor Slovanje, pa tudi sploh toliko ne mara za Avstrijo, kar se je pokazalo nam leta 1848. Da bi le hoteli razumeti, kako bi Avstrii koristilo, pa ne škodilo, ko bi Slovanom pomagali na noge, a ne trli jih!
Dopisi.
Iz Gradca 20. februarja. —K.— Zanimljiva v vsacem oziru je bila včerajšnja seja, česar ne moremo reči za nobeno poprejšnjih. Vrsta je bila najprvo zadela nasvet deželnega odbora, naj Štajerska sama ustanovi svojo blaznico (hišo za norce.) To jo deželni zbor dovolil po majhnem razgovoru, nekaj zato, ker se je bila uže poprej odcepila Koroška, nekaj pa menda tudi zato, ker je Kranjska sicer hotela stopiti v društvo, toda ne brez posebnih pogodeb. — Se važnejši pak je bil g. dr. Schreiner-j ev nasvet, naj se skrbno pregleda in predela deželni in volilni red. Deželni zbor je to reč hotel odložiti; ali ustavil se je ptujski poslanec, edini zastopnik slovenskih pravic v štajerskem zboru, vrli g. H e r m a n, s ve t o vaje, naj se precej izvoli 7 poslancev v odbor, v kterem bi se o tem skoi-aj začelo delati. V podpiranji svojega nasveta se je opominjal oktobrovega diploma in ustave 26. februarja 1861, rekoč, da je ta veliko vzel deželnim zborom, ki se zdaj morajo pečati vzlasti in skoraj samo z gospodarskimi stvarmi svojih dežel. Djal je, da to škoduje deželnemu samozakonju (autonomii), ker je izročeno državnemu zboru to, s čimur bi se morali pečati deželni zbori, ki so tolikokrat brezoblastni (inkompetentni), ker stvari ožega državnega zbora sezajo v deželne zadeve. To ne de nič, da se oži državni zbor dola celotnega, ker nobena stvar vendar ni to, za kar bi jo radi naredili, ampak to, kar velja, in kar more. Državni zbor ni celoten, zato pa tudi ne more prenarediti februarjeve ustave, in to zadaja vse napake, ki nas tero; to je krivo, da med narodi ni prijaznosti. Lehko pak bi pomagali deželni zbori, ki so poklicani, da združijo oktobrov diplom in februarjevo ustavo. —• To je ob kratkem njegov govor. Uže poprej si je mogel misliti vsak, da bodo nanj letele sulice, kar se je
tudi zgodilo. Prvega je sveta jeza zgrabila g. pl. Kaisers-felda, ki se je tolažil s tem, da se Hermanova beseda po deželi razgubi tako, kakor njegov tihi glas po zbornici; ali čudili smo se, da je smel to reči on, ki ima tako slab in hri-pav glas, kakor malokdo. Imenoval je Hermanov govor „ei-nen katzenjammer, den man im reichsrathe zum ekcl oft an-horen musste." To nas je opomnilo, da je pl. Kaisersfeld moral biti državen poslanec. Svetoval je, naj se ta nasvet zavrže, ker ga ni vredno podpiral govornik. Potezal se je dalje za državni zbor, in metal strele na oktobrov diplom. Culi nismo ne enega stavka, da bi vreden bil zavračevanja. G. pl. Waser je bil drugi, ki je izpustil svoj „quousque tandem" na ptujskega poslanca. Njegove besede so bile obrnene samo na Hrmanovo osobo; čudil se je, kako se more v štajerskem zboru oglasiti kdo, ki ne misli tako, kakor on, in kako si upa zajezditi „konja visoke politike." Dokler nam g. Waser ne pokaže lista, da je vzel politiko v najem, dotlej moramo biti preverjeni, da sta ga pri tem govoru vodila strast in oholost, ne ljubezen do pravice. Vprašal je celo, kako je mogel Herman priseči na ustavo, ktero zdaj graja, in kako se je mogel dati izvoliti; rekel je: mi nismo niti Nemci, niti Slovenci, ampak Štajerci. Che logica! Tudi mi bi lehko povprašali g. Waserja, kako je mogel podpisati našo prošnjo do državnega ministra, ali to naj bode tam, kjer je; kajti vemo, da bi mu odgovor bil težek. Naposled so združili Kaisers-feldov nasvet z odborovim in sklenili, da to pride na vrsto, kadar bodo zopet sklicani deželni zbori.
Iz Tomina. -j- Naša čitalnica se prav dobro iu vrlo obnaša. Lepo je videti, kako so si pri veselicah v prijaznosti roke podajali kmečki in gosposki rodoljubje. Vso čast in hvalo možakom, ki se tako hrabro drže, in si tal ne dade vzeti izpod nog tukaj v zadnjih okrajih slovanske zemlje, kamor uže sezajo veje iz Nemškega in Laškega.
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Predvčeranjem se je nesreča zgodila na železnici. List „Laibacher Ztg." piše, da se je med Ljubljano in Borovnico z kolovoza zmeknil vlak, in da je več vojakov ranjenih; govorica pa drugače pripoveduje. Kaj je res ne vemo še. — Pravijo, da se mislijo naši poslanci 20. dan t. m. zbrati v kolodvorskej dvorani, da bi praznovali 26. februarja.
Istra. Vladika Dobrila misli deželnemu zboru podati nasvet, naj se katastralno ločijo slovanske srenje od laških.
Štajerska. Deželni zbor je sklenil, da Štajerska napravi sama svojo blaznico (hišo za norce); torej bode morala tudi Kranjska napraviti sama svojo.
—	Gradec. Časnik „Tagespost" piše, da je g. Peter pl. Radič našel vso knjižnico barona Valvasorja, ki je bila uže konci XVII. veka izginila iz Kranjske; v njej so knjige, iz kterih je zajemal, ko je pisal „Ehre des herzog-thums Krain," več nenatisnenih rokopisov in vse njegovo dopisovanje.
Dunaj. Nj. veličanstvi cesar in cesarica sta poklonila 200 zlatnikov (cekinov) odboru, ki se je ustanovil, da popravlja Žolkievsko cerkev, v kterej počiva več ljudi iz rodovine kralja Ivana Sobieskega.
—	Vsi polki (regimentje) na laškem bodo tako pomanjšani, da ostane samo 60 prostakov (gmajnarjev) v krdelu (kompanii.) Tretji bataljoni se pokličejo nazaj v svoje domače naborne kraje, kjer ima ostati v krdelu samo 20 prostakov. Potem bode naša vojska (armada) manjša za 24.000 mož.
—	Zadnja obravnava dr. Tkalčeve tožbe, kakor piše
„Wanderer," bode 4. marca t. 1., in da „Ost und West" 28. dan t. m. zopet izide pod vredništvom g. Sandiča.
—	List „Czas" ima novo tiskarno tožbo.
—	Več galiških deželnih poslancev se je vrnilo na Dunaj, med njimi tudi Smolka; menda zato, da bi se zopet odprla gališka deželna zbornica.
■— „France" pripoveduje, da so poljski plemenitaši poročili gališkim, naj ne bi počeli nič, kar bi jim utegnilo v nevarnost pripraviti svobodo, ktero jim je dala avstrijska ustava.
—	Vrednik časnika „Kikeriki," g. Berg je po cesarskej milosti izpuščen iz zapora.
Trojedina kraljevina. Odbor narodne čitalnice v Spletu misli nabirati vse najboljše knjige stare in nove, pisane v domačem jeziku, in vse tiste knjige — bodi-si v kterem koli jeziku — s kteriini so Dalmatinci povzdignili svojo domovino, in tudi tako bukve, ktere se tičejo zgodovinske, književne, umstvene in državne koristi slovanskega naroda. Nabira tudi slike (podobe) tistih mož, ki so s pisanjem ali djanjem zaslug zadobili si za narod. V ta namen odbor vabi vse domorodce, naj vsak pomaga kolikor more.
Ogerska. „Pešt'-Budinske vedomosti" razglašajo pismo, ktero je z mnozimi podpisi prišlo iz Slovakov Banjsko-Bistriš-kemu (Neusohl) vladiki Štefanu Moysesu. V tem pismu je zahvala, ker je dobil najvišo privolitev, da se sme osnovati narodno-slovstveno društvo „Slovenska matica," in prošnja, da bi se napravile primerne narodne učilnice po odročnejših krajih. Uže drugič opominjamo: Slovenci! kdaj stopimo pa mi na prste, da osnujemo svojo „matico?" Da je potrebna, tega ni treba razlagati. Oglasil se nam je tudi uže rodoljub, ki bi z novci (denarji) rad pomogel, samo da jih k temu še več pristopi.
Kuslia. Pišejo, da misli Francozka in Angleška svetovati v Petrograd, naj ruska vlada stori, kar je obljubila leta 1815, ter napravi, da se zopet povrne poljska ustava; tudi Avstrija neki da je s tem zadovoljna.
Poljska. Poljaci so 17. dan t. m. zgrabili Miehov, ali ruski topovi so jih zapodili in ubili jim 300 mož, ranili pa enoliko. Sicer pa čakajo vporniki še le pomladi, da zgrabijo na vse kriplje. „Politik" piše, da bi Rusjc utegnili imeti v Polj-skej 150.000 vojakov, in v Litvi 100.000. Vielopolski neki da še zdaj ni zdrav; njegova trdno zaprta kočija se vozi sicer z množno stražo vsak dan po mestu, ali v njej pišejo da sedi njegov strežaj. Nič gotovega se ne zna, kje biva zdaj Miero-slavski; toda nadjati se je, da se kmalo kje prikaže na dan; vojvodstvo mu pa ni izročeno.
—	Narodni odbor je v Varšavi, kakor pišejo, pa vendar ne morejo zaslediti nobenega njegovih udov. — Langievič stoji s 4000 ali 5000 vojaki na gozdovitili brdili zaStašovim; Rnsje so pa na unej strani teh brd; v samem Stašovu je neki 1000 Rusov. Iz Censtohova in Radoma je poklicanih 6000 Rusov do Ojcova.
Varšava. Veliki knez Konstantin misli poslati veliko zlato svetilnico (lampo) v praško kapelo sv. Venceslava, ker je njegov najmlajši sin krščen za Vaclava.
Srbska. „Pozor" pravi, da se je med Srbi in Turki bati, da bode kmalo zopet boj. V Belem gradu pišejo da je zaprt nek italijanski agent Riči, ki je bil poslan, da bi pod-kuril južne Slovane, naj se vzdignejo na vpor.
( rnu gora. Črnogorci so podrli turške strelnice; imeli so uže boj zarad tega. Luka Vukalovič je popustil svoje bim-baševanje, in morda misli zopet svojim pomagati. Pri njem je bilo uže posvetovanje; pričujoč je bil, kakor pišejo, tudi nek srbski agent.
10] .1 2]
Oznanilo.
Po višem sklepu slavnega ravnateljstva prve ogerske občne zavarovalne družbe
v Pesti,
ki ima 6'/, milijonov gotovine,
ustanovilo seje 1. januarja t. ]. namestu dosedanjega glavnega opravništva za Štajersko in Kranjsko v Gradcu poglavitno ali generalno opravništvo za vso štajersko, kranjsko in koroško kronovino, zopet pod vodstvom podpisan i Ii v £ 1 i c i h trgovcev.
Ta prenaredba se oznanja slavnemu občinstvu, in razglaša se, da naša zavarovalnica po svojih glavnih okrajnih opravnikih, ki so po raznih krajih razpostavljeni, vselej in za odmerjeno malo plačilo jemlje v zavarovanje:
a)	fabrike, pohištva, poslopja vsake vrste, in tudi premekljivo blago vsake vrste zoper ogenj;
b)	zoper škodo, ktera bi se utegnila pripetiti blagu, ko se vozi po suhem ali po morji; c} človeško živenje, posmrtne odprave, žertitninske dote, letni dohodki in penzije.
V Gradcu 16. februarja 1863.
Poglavitna opravnika K. e s 1 e r in St o k s e r.
Popotni.
15.	febr. 1863: Gg. Meyer in Hein z Dunaja; g. Graner iz Brežic; g. Krišman iz Trsta.
16.	febr.: G. Huter z Dunaja; g. Schwarz iz Monakovega; g. Lenggl iz V. Ka-niže; g. Urbane ič iz Predvora; g. Hultsch iz Nixdorfa.
17.	febr.: G. Heinrich iz Draždan; g. Pitzele iz Droliobyča; g. Brockmann iz Frankfurta; g. Kurze z Dunaja; g. Schwarz iz Zagreba; g. Deverto iz Rovereda.
18.	febr.: G. Katzian iz Reichenberga; g. Golob z Vrhnike; gg. Gotzl, Eisler in Semele z Dunaja; g. Morsch iz Brna; g. Gossler iz Desava; g. pl. Gutmansthal iz Trsta; g. Czernits iz Gradca.
19.	febr.: Grof Kotulinsky iz St. Petra; g. Ihlenis iz Lasdorfa; g. Nessler iz Pariza; gg. Hoffingcr, Metzner, Fi-scher, Meier in Mosconi z Dunaja; g Mazzucato iz Trsta; g. Wassilievitsch iz Veršca.
20.	febr.: G. Gustav grof Thurn in g. Ja godic iz Radolce; g. Detela iz Ajmo-
Javne prodaje.
Dražbe
1.	2.
25. feb.	27.mar.
28. „	24. „
6. mar.	8. apr.
	2.mar.
	26.mar.
	20.mar.
	24. „
7. mar.	8. apr.
4. „	8. „
3. mar. 14. mar.
2. mar.
28.febr. 25. „
27.	„
25. „
18.mar.
28.febr. 27
Imena tistih, kterih posestvo se prodaja
Od kod so doma?
Okrog
24.mar, 7. apr. 15. apr.
13. apr.
28.mar. 28. B 30. „
27.	„ 24. „ 18. apr. 30.mar.
28.mar.
28. apr.
n .
o.maja 8. apr
26.mar. 20. apr. 24
9. maja
J. „
16.mar. 24. apr. 8. maj. 16.maja 14.mar. 4.maja
28.	apr.
27.
28. 30.
29. 27.
17 #
18.maja
30.	apr. 29. „
n n n n n
Miha Tomšič. France Rus. Jože Lindič. Anton Setina. Anton Korelc. Juri Sobec. Janez Zbašnik. Miha Srebotnjak. g. Janez Kramaršič. Ludvik in Johana Jentl. Jože Dovgan.
Juri Roje. Marija Santel. Gašper Vrbic. Janez Jeričič. Gregor Lagoj. Jernej Pire. Andrej Tomšič. Janez Marinšek. Janez Majerčič. Jakop Prunk. Matevž Jeras. Marija Steindl. Jernej Milavc.
iz Beča. ,, Jablane.
Kaplje vasi. Mokronoga.
n
„ Vrhpolja. „ Dolenje vasi.
n
Lazov. Planjave* Jesenic. Sembij. Jablanice. Belskega. Planine. Ustij. Volč. Knežaka. Smihela. Gorenj. Smihela. dol. Vrem. Saul. Smihela. Gorič.
Bistrica. Novo mesto. Mokronog.
Zatičina. Ribnica.
Planina. Mokronog. Kranjska gora. Bistrica.
Planina. T "
Ipava. Postojna. Brezovica. Senožeče.
Ljubljana.
Senožeče.
novega grada; g. Smola iz Grma; gg. Zunder, Goldschmidt in Schleisinger z Dunaja; g. Kleeman iz Frankfurta; g. Neuwirth iz Litomeric; g. Elsner iz Trsta; g. Schmidt iz Hrastnic; g. Marin iz Novega mesta.
21.	febr.: Grof Boos-Waldeck iz Čehov; gg. Supan in Schugel iz Kostanjevice; g. dr. Marschal iz Trebnjega; g. dr. Raspet iz Postojne; g. dr. Sandri iz Verone; gg. Berenger, Wegschaider, Gerlich, Skok in Miihlfeit z Dunaja; gg. Emminger in Blount iz Augsburga; g. Gross iz Stejerja; g. Krassnig iz Celovca; g. Santarosa iz Kodrojpe.
22.	febr.: G. Herrl iz Gradca; g. Jauch iz Manheima; g. JKreitz iz Liitticha; g. Hirschmann iz Čakaturna; g. Seidel iz Brna; gg. Piiringer, Rutter in No-wak z Dunaja; g. Slemenik iz St. Jurja pri Celji.
Umrli.
15.	febr. 1863: Apolonija Julijana Paur, stara 10 dni.
16.	febr.: Jožefa Bisovičeva, stara 16 dni; Janez Pisinger, star 57 let in Anna Hren, stara 26 let.
19.	febr.: Marija Krašovec, stara 28 let.
20.	febr.: Anna Cerar, stara 53 let; Janez Triplat, star 31 let.
21.	febr.: Marija Koss, stara 33 let; g. Jakop Paulin, star 30 let.
22.	febr.: Matija Srovin, star 32 let; Marija Poboljšar, stara 78 let.
Loterija 18. februarja 1863. Trst: 18, G7, 77, 22, 65.
Dunaj 21. februarja.
Nadavek (agio) srebru je 114.65.
Govori
iz 7. seje deželnega zbora kranjskega, v kteri je bila pravda za to: ali naj se stenografični zapisi natiskujejo tudi v slovenskem jeziku ali ne.
Po etenografionem zapisu. (Dalje.)
Poslanec dr. Lovro Toman (govori nemško za prestavljanje stenografičnih zapiskov v slovenski jezik). Slavni zbor! Nikakor naj se ne pričakuje od mene, da se spustim v vse posamnosti nasprotnih govorov, pa tudi to naj se ne pričakuje, da bodem govoril na vse strani že popred izduhtan govor, ali ga bodem celo bral; tudi nimam danes dostojne telesne moči, da bi siloviti napad na najdražo svetinjo, ki jo narod ima
—	na jezik njihov — spodobno zavrnil. Ali to naj se pričakuje od mene, da bodem govoril o pravici, za ktero je danes pravda, in da bodem zato terjal to pravico, pa ne tako razžaljivo, kar se je to storilo od une strani, in ne po takih ovinkih, kakor je moj častiti predgovornik sam rekel, da je govoril. To naj se pričakuje od mene, da bodem s tistim moštvom in s tisto določnostjo, s ktero že od svoje mladosti zastopam narodno stvar, danes se zoperstavil tudi plemenitemu gospodu grofu, in posebno zato, ker on je morebiti v tem zboru najbolj v to poklican, da ne zapusti tal ravnovažja in ravnopravnosti, in da v morje, ki je dosihmal mirno bilo, ne vrže kamna s tako silo, da vrtince dela, valove do brega žene in stanovnike ob bregu vznemiri. (Prav v središči in med poslušavci).
Ako bi bil jaz tako govoril, kakor je govoril moj predgovornik, za Boga! da bi me bili ustavili besedo (Pravi) in rekli, da se tak govor ne dotikuje stvari,
—	to se ni zgodilo predgovorniku mojemu, čeravno je najdražo svetinjo — jezik naš — tako napadel, kakor bi tega nihče ne smel na krajnskem deželnem zboru, v zboru dežele, v kteri od nekdaj stanuje narod slovanski, čeravno so morebiti včasi z vrha gradov nemški rogovi trobili, in čeravno je morebiti v kakem takem gradu knjiga „Schutt" pisana bila!
Povrnem se k poglavitnemu vprašanju. Tukaj gre za to, da izgovorimo pravico v principu in v izreki. Ta pravica, ena izmed nar znamenitniših lastnosti prave ustave, je pravica očitnosti ali javnosti. Deželnega reda 34. § pravi: „Dežeinega zbora seje so očitne ali javne." Kaj je ta javnost, moja gospoda? Je li morda javnost (na poslušavce kazaje) ta, sicer tako lepa s starimi stanovnimi barvami x olepšana, pa mala dvorana, v ktero more priti le nekoliko izvoljenih, ki so si tako rekoč po kaki naklučbi ali po kaki ugodnosti, ali s tem vstopnico pridobili, da so se podvizali jo sprositi?! — Ali je javnost morda mogoča pri obravnavi v nemškem jeziku, v kterem tudi jaz večidel govorim, da me umejo tisti gospodje, ki našega maternega jezika dobro ne znajo? Ali more naše ljudstvo semkaj priti? Ali more ljudstvo umeti naše obravnave? in to bi moralo biti! Kdor ne prizna tega, da ima ljudstvo to pravico, kdor ne prizna, da ljudstvo za-volj tega plačuje stroške, da bi zvedelo in umelo naše obravnave, on našemu ljudstvu jemlje zaumen prave ustave, on mu odrekuje še celo željo po pravi ustavi. Gospoda moja! v tem svojega ljudstva nikakor ne smemo žaliti! Javnost je ustavna pravica, javnost je del ustave, javnost je pravica, ki gre ljudstvu. Kakor ljudstvo ne sme in neče ne enemu delcu ustave odreči se, ravno tako se ne more odpovedati pravici, da sliši naše obravnave, ali da jih popolnoma zve,
ker še le potem spozna, kakor je bilo že rečeno, ako in kako poslanci spolnujejo njegovo pooblaščenje. Tej kontroli (temu opazovanju) se nikakor ne odtezajmo. Moja misel je, da je ravno to opazovanje, ta javnost ljudstvena pravica, ki je prvi kranjski deželni zbor vodila, da je brez ugovora, brez razgovarjanja, s pravim odkritosrčnim prepričanjem, ki so ga poslanci od doma prinesli — se ve da ne s prepričanjem, ki soi se ga na Dunaji navzeli — enoglasno sklenil: „Stenogralični zapisi naj se tiskajo v slovenskem in nemškem jeziku."
Ne bil bi se predrznil, vzrokom varčnosti v oči pogledati, ako bi odsekov prvosednik, kakor tudi stvahiik eridinega jabelka in oče 15. §. sama ne bila danes očitno spoznala, da ju posebno vodi varčnost. Stroški so jima zlasti preveliki, sta djala, in vendar sta tudi marsiktere druge vzroke še očitno izrekla. O teh bom pozneje govoril, ker sem to rekši dolžan jima odgovor dati, ter svoj izrek dokazati. V prvo pa hočem stroške preudarjati in pogledati, bodo li res tako veliki.
Jaz se nečem na nič naslanjati, tudi ne na to, kar je g. poslanec žl. Wurzbach rekel, zakaj zdi se mi, da je previsoko segel, ko je rekel, da bi zapisi poslovenjeni utegnili prizadeti 5000 gld. stroškov. Jaz sem od necega visoko spoštovanega deželnega odbornika za gotovo zvedel, da je bilo za prestavo ene pole 16 gld. in za tisk 17 gld. lani plačati, tedaj za eno slovensko polo vsega skupaj 33 gld. Ako bomo tedaj imeli 50 sej, in bo vsaka seja dala eno polo stenografičnih zapisov, bi stroški znesli 1650gld.; če bi pa tudi treba bilo dveh pol, bi bilo stroškov okoli 3300 gld.
Moji gospodje! 3300 gld. tedaj bi ljudstvo ne moglo in ne hotelo plačati, da bi zvedelo obravnave deželnega zbora, da bi ravnanje in obnašanje tistih mož, ki jih je semkej poslalo, zvedelo in moglo presoditi, kako so ondi govorili, kaj se jeza deželni blagor ondi storilo, da bi zvedeli, kako se jim bo šlo obnašati ob prihodnji volitvi, ali bi volili sedanje može ali druge! Tega jaz ne verjamem, da bi naše ljudstvo v ta namen ne hotelo obrniti kakih 3300 gld. Saj se vendar zgodi, da se enaki ali še veči zneski v kaki deželi ali kacem okraji nepošteno odvzamejo Ijudstvenemu žepu, in vendar se oni, kterim gre skrb, zato še ne zmenijo; ljudstvo samo pa bi ne moglo in ne hotelo 3000 gld. obrniti za svoje pravice ? — Bilo je že omenjeno, da se je marsikaj nepotrebnega lišpa napravilo; jaz bi mogel še kaj povedati, — toda nečem. Marsiktere reči morajo sicer biti, toda cenejše bi mogle biti, tako n. pr. lepšanje javnih poslopij.
Stroški meni niso nikakor tako važni, da bi zavolj njih zavrgli princip, po kterem nekteri sicer tudi, kakor pravijo, toda po druzem potu hrepenijo, dasiravno ga pa vendar, kakor pričajo izgovorjene njih besede, v djanji zametajo; — in ako bi bili stroški dvakrat ali trikrat veči, princip se vendar ne more zavreči, sicer bi se moralo reči: „celo nič naj se ne da na svitlo." Jaz se nikakor ne odpovem pravici javnosti. Moja gospoda! V fevdalnem dežel-
nem zboru sedimo, ako ljudstvo ne more priti v deželni zbor, ali ne zvedeti, kaj se v njem govori in obravnava.
Že zavolj svobode sem jaz zoper to, da se ne bi dajale na svitlo naše obravnave in naše besede (Dobro!) Ali naj bi Nemci ne smeli zvedeti, kaj bi bili mi govorili, ako bi nam namestovavci nemstva ne bili danes tako govorili? Ali naj bi Nemci ne zvedeli, da si mi odkritosrčno prizadevamo, da se tesno sklenejo avstrijanska ljudstva, toda le na podlagi enakopravnosti, in da smo le zoper to, da bi nad nami gospodoval kdo, ki je zoper ljudstvene pravice in po takem tudi nevaren sami državi. (Dobro! v eredi in med poslušavci).
Nikdo nima samotržja, da bi sam določil, kaj je Av-strii najbolja podlaga, nikdo, častiti predgovomik tako malo, kakor kdo drugi. Mi smemo svoje misli, kaj je v poveličanje in moč avstrijskemu cesarstvu, ravno tako razodeti kakor oni, ktere vleče v Frank-furt, in ne na Dunaj. (Dobro! v sredi in med poslušavci). Dunaj je središče, in na Dunaji ostani središče, tako mi hočemo; tukaj pa smo v deželnem zboru, in smo en del tega središča, ki ne vleče narazen, ima pa vendar tudi svoje posebno življenje, kakor je dete v maternem telesu z materjo v zvezi.
Zakaj se bojite, moji gospodje! da bi Nemci zvedeli, da smo mi poštenih misli, in zakaj nečete, da bi slovensko ljudstvo zvedelo vaše nemške govore? Oboje je enako potrebno, da opravičuje nas in vas.
Dozdaj sem govoril le sploh; zdaj pa hočem bolj na drobno govoriti in skušati ovreči, kar je g. poslanec D e ž m a n trdil.
Poslanec Dežman je rekel, da je odsekova večina sklenila ta odstavek. — Prosim, gospoda moja! kakošna večina je bila to? Pet nas je bilo v odseku; gospod prvosednik grof Anton Auersperg, žl. Wurzbach, Kromer, Dežman in moja malenkost; štiri ure smo se semtertje prepirali, in bili so glasovi ,,al pari", to je na obeh straneh jih je bilo enako veliko, namreč na vsaki dva: gospoda Kromer in Dežman zoper princip slovenskih prestav; g. dr. VVurzbach in jaz pa za princip; zdaj unima dvema glasoma da svoj glas prvosednik, ki se pretresanja poprej ni veliko vdeleževal, in to je tista velika večina.
Komaj je mogoče, hude napade, ki jih je una stran storila, z molčanjem sprejeti. Zaznamvam jih le in želim, da se v zapisih z debelimi čerkami tiska: „0d une strani je bil prvi kamen vržen na nas". Pred menoj sta govorila g. posl. žl. Wurzbach in g. posl. dr. Bleiweis; nobeden nju ni napadal nemškega jezika; bodi torej svetu znano, da jaz le odgovarjam, in ne lučam prvega kamna (V središi klici: res je, res je!). To svetu naznanjam, ker mi ravno zdaj besede Njih Veličanstva, našega cesarja, srce pretresajo, besede, ktere sem bil tako srečen slišati iz ust visocega vladarja: „želeti je, da se v ljubljanskem deželnem zboru po zedinjljivosti doseže dober izid!"
Gospoda moja! svet, javnost, vladar naj zdaj sodijo, ktera stran je slogo prva motila, ktera stran nam je prva odrekla življenje in enakopravnost. £ Pohvala v sredi. Na levi in desni klici: ne, ne, tega ni nikdo storil). Jaz in stran, ki je mojih misel, nismo tega krivi. Da, taka je, — odgovor naj dajejo oni, ki so prvi zlogo motili.
G. poslanec Dežman je dalje rekel: Zedinili se vendar le bomo. Za Boga! jaz mislim, da to vprašanje ni tako važno, da bi v tem obziru ne potegnil z g. grofom Auerspergom, da je to le eno djanje, dalje menim, da to vprašanje ni tako silno
tehtno, da bi si mogel kdo gotove zmage v svesti in v zmagi zmeren biti; — ali, da je ravno g. poslanec Dežman to izrekel, da bo stranka v zmagi zmerna, to razodeva, da za kaj druzega gre, kakor le za stroške, da gre za princip, za zmago nemstva (nemir) ali slovenstva v naši domovini.
Moji gospodje! g. posl. Dežman je dalje rekel, da gre poslancem soditi, kaj je pravica, kaj čast, in da je njihova sodba vselej tudi deželna. Bodite prepričani, jaz menim, de bo slehrni izmed nas glasoval po svoji vednosti in po svoji vesti; bodite prepričani, da bodemo tudi mi s pošteno, dobro vestjo glasovali, kakor pričo ljudstvene sodbe, tako pred zgodovino.
Dalje je bilo rečeno, da si šteje slovenski kmet v čast, ako zna koga po nemški pozdraviti ali sploh nemški govoriti. In zakaj ne? Je Ii to kaj posebnega? Saj si tudi Nemci štejejo v čast, in v visoko omikanje, francoski govoriti v gosposkih dvoranah ali na ulicah, da jih njihovi rojaki, Nemci, ne umejo. Toda, če so naši kmetje nemški govorili, so vedeli, da jim je to kaj hasnilo, in to je bilo bistvo birokrati-škega nemstva do tiste dobe, ko bi bilo to imelo jenjati vsled enakopravnosti vseh narodov.
G. posl. Dežman je namestu stenografičnih oznanil časništvo vmestoval. Gospoda moja! Časništvu vsa čast. Jaz sicer ne odpiram vedno svojih ust, da bi hvalil svobodno časništvo; vendar pa mu vrednost morebiti bolj priznavam, kakor nekdo, ki ga je dvakrat ali trikrat hvalil; vendar pa ne bom sploh vseh časniških spisov hvalil, tudi ne „ljubljanskega časnika", kterega podpirajo državni denarji. ,,Laibacher Zeitung" je uraden list, kteri bi ne smel po glavi butati vsaj naroda, ki je deželna večina, ne smel bi obravnav, ki jih tukaj imamo, tako pomanjkljivo in napačno prinašati; ne smel bi pri nekterih osebah prijaznih, pri nekterih pa neprijaznih opazek delati. Da je taka, lehko spričam, ako je treba. Kar se tiče mene, navesti vam morem dve dogodbi.
Druge liste , kdo jih more siliti, da kaj pripovedujejo o naših obravnavah ? Mi imamo dva slovenska lista, ktera si pošteno prizadevata, slovenskemu narodu pomagati k omiki. In ako bi ,,Novice" že dvajset let ne bile razširjene med ljudstvom, gotovo bi se ne bilo zgodilo to, kar se godi v gospodarskem in obrtnem oziru.
Tudi se je reklo, da bi se prestave zakasnile. — Ali kdo je tega kriv, ako prepozno izidejo, ali mar ljudstvo? Velika tvarina se je že nabrala; ali nimamo sklepa zadnjega deželnega zbora, da bi se imela naznanila posloveniti in na svitlo dati? — Kdo je tega kriv, da prestave niso gotove in da zapisi niso že na svitlem ? To vprašanje postaviti imam pravico sredi svojega govora; naj si bo danes sklenjeno, kar si bodi, do današnjega dne morajo priti na svitlo zapisi v obeh jezikih.
Rečeno je bilo , da se prizna dolžnost deželnega zbora, jeziku pomagati k izobraženosti. Tedaj, gospoda moja, danes v djanji pomagajmo jeziku, ko gre za bistveno lastnost prave ustave, za ljudstveno pravico. Vedno se govori o „liberalnosti", in vendar se zapira pot, po kteri bi ljudstvo vse zvedelo, kar tukaj v njegovem zmislu obravnavamo in sklepamo.
Ne le tehični izrazi bodo v teh sporočilih, kakor se je reklo, in ako bi tudi kmetiško ljudstvo ne umelo vsega, se bo gotovo kdo našel, ki mu bo razložil to, česar ne ume, kakor se tudi nemškemu ljudstvu godi, ako hoče nemške zapise umeti, da mu jih kdo razlaga (dr. Bleivveis: popolnoma res.)
■Učilnicam je treba pomagati, tako se je reklo. Da, učilnicam se mora pomagati!! Toda ko bi danes
storil predlog zastran šol, ki nam odrejajo mladino za njen poklic, zastran srednjih in ljudskih šol, — mislim, — rad bi vedel, kako bi se sprejel?
Moje skušnje na Dunaji, moje interpelacije so me učile, da nam možje, ki vodijo državno osodo, tega ne delajo, kar imamo pravico zahtevati; zakaj na interpelacije, kako se spolnujejo postave, dane v enakopravnost narodnega našega jezika, se ni zgodilo, kar je bilo pričakovati, temuč ravno narobe.
Dandanašnji se zastava narodnega čutila izpostavlja in vzdiguje, se je djalo, Gospoda! mi svojo zastavo prav pametno in ponižno nosimo; ali danes se je zastava iz srede nemškega srca na našo slovensko domovino prinesla in zasadila, da bi v mnogoterem obziru posest vzela našo zemljo, da bi nam jo celo odvzela. (Na desni strani klici: Ne, ne!).
Narodne zastave ne sprostiramo mi, sprostirajo jo oni, ki so poprej tako govorili, oni, ki pa zdaj pravijo, da ne.
Svobodna beseda naj se povsod glasi; — kaj je svoboda? Prva svoboda je, da človek živi. Človek mora živeti, preden je v stanu določiti, koliko pravice mu gre. Kdor ne živi, ne more še vedeti, kaj je svoboda. Ako sam ne vem, da sem oseba, in ako me drugi ne spoznajo za osebo, mi je celo nemogoče postaviti svobodi mejnikov (pravic), ki se mi prilegajo.
Ako se slovenskemu ljudstvu na Kranjskem ne prizna, da je res ljudstvo, kaj potem pomaga vse govorjenje o svobodi; ako se ne prizna, da je posebno ljudstvo, in da se torej ne da z nemškim ljudstvom zmešati, in ne izobraževati po enaki poti z nemškim, ampak le v svojem slovenskem jeziku?
Reklo se je: ako bosta g. posl. Zagorec ali gosp. grof Auersberg g„vorila, se bo slišalo po vsi deželi. Da, ako se bo tiskalo, kar je g. posl. Zagorec slovenski govoril, bodo po deželi zvedeli vsi, ki znajo brati; po nasvetovanem 15. §. pa kinetiško ljudstvo ne bo moglo umeti besedi grofa Antona Auersberga, torej mu še ne bo moglo odgovoriti: ,,NTi ne tako, ni res ne, kar se je od našega hrepenenja po nemški omiki govorilo".
Reklo se je, da se bo veliko tiskalo, ako se v obeh jezikih tiskajo zapisi. Gospoda moja! jaz se veliko men j bojim obilnega tiskanja, kakor skrivanja. Skrivanje je nevarno, ker ima v absolutizmu svoje korenine.
Spominjali so nas absolutizma Bahovih časov! Hvala bodi Bogu, da so minili; in vendar nam skoraj niso bili tako neugodni, kakor je sedanjost; zakaj v absolutizmovih časih smo dobivali postave v svojem jeziku, sprvega še celo kot izvirne, kakor bi se imele postave tudi dajati vsacemu narodu; da postavo pred vsem ume, in jo potem tudi spolnovati ve. Ako je tedej absolutizmova vlada še celo colno tarifo dala v našem jeziku tiskati, je pač nemogoče razumeti, zakaj bi se nam danes tiskanje stenografičnih zapisov odreklo, kako da bi jih mogli odreči ljudstveni poslanci sami. —
Zdaj hočem pa govoru g. grofa Antona Auersberga nekoliko v oči pogledati. Sprvega se moram lotiti podlage, na ktero je njegov govor zidan, podlage, ki more Avstrii biti ali koristna ali škodljiva, podlage raznih jezikov v Avstrii. Vprašanje o jezikih se more Avstrii v korist le rešiti, ako se jezikom posameznih narodov dajo tiste pravice, in puste tiste peruti, ktere je Bog, Gospod vseh jezikov, sam dal vsacemu, ki zna govoriti. Vprašanje o jezikih je v tesni zvezi z zavestjo narodov; jezik ni stvar, ki le po vrhu plava, jezik je bistvo vsacega naroda. Vzemi narodu jezik, in nehal je biti prejšnji narod.
Kdor ljubi narodov jezik, tudi narod ljubi, in zahteva, da ta narod v državni zvezi dospe do izobraženosti, do enake izobraženosti, pravim, kakor vsi drugi državni narodje, zlasti kakor nemški.
Govoril sem z jako starim gospodom, kteremu hvala gre, da je v časnikih izvrstno vodil svoje pero; in ta mi je rekel: „tega nisem žalosten, da je Avstrii prišel čas, ki je moral priti, čas prerojenja, čas rojstva posameznih moči in njihovega združenja v eno samo moč, čas, ko Avstrija more še lc doseči svojo naturno, pravo veličastvo. Dokler le en narod prevladuje in druge stiska, je nemogoče, da se izobrazi vsa avstrijska moč t. j. nemogoče je, da bi se vse posamezne avstrijske moči razvile in omikale. To so tedaj časi prave avstrijske velikosti, če se vsi narodje za narode spoznajo, če se njihovi jeziki mikajo, kadar bo izobražen je splošno; saj se mora vendar, tako mislim, —je djal, — spoznati, da z nemškovanjem ne gre."
Ako je vprašanje o jezikih, to je v Avstrii vprašanje časa, ktero gotovo v bistvu države tiči, in ni prisiljeno; ono je vzeto iz življenja posazmenih narodov in iz njih zedinjenja v eno državo; o tem vprašanju ne govore le narodi sami; ampak Njih veličanstvo cesar so obljubili ter rekli, da morajo vsi njihovi narodje v oziru jezika imeti enake pravice.
Konec cesarskega diploma stoji zapisano, da se ima ta diplom v slovenskem jeziku vložiti v deželni arhiv, in Njih veličanstvo cesar so sedanjemu deželnemu zboru ta diplom poslali; in z radostnim srcem smo gledali cesarjev podpis v slovenskem jeziku, kterega se še marsikdo sramuje. Veličastni Gospod in cesar so nam dali našo pravico!
Grof Auersberg nam je razlagal, kaj so prav za prav stenografičaa naznanila, in je djal: one naj bodo prvič poslancem vodilo pri njihovih daljnih delih; bodo naj njihova kontrola; drugič je njihov namen, uradije seznaniti s sklepi in nagibi deželnega zbora; in tretjič naj dopolnujejo javnost zborovih obravnav.
Jaz bi rad vedel, kako morejo poslancu, ki ne ume jezika, nemškega jezika, v kterem se govori, te naznanila, kterih ne umeje, biti vodilo v njegovih daljnih opravilih? Kar se tiče druzega namena, tudi nisem onih misli z govornikom. Želeti je res, da uradi zvedo, kaj mi govorimo; ali da bi ne mogli nagibov naših sklepov iz postav samih najti, tega ne verjamem. Toda nekomu druzemu smo dolžni nagibe svojih sklepov razodeti in naznaniti, — našemu ljudstvu.
Ljudstvo mora naše sklepe in njih nagibe zvedeti, ljudstvo, ki je sploh menj omikano, in menj ve postave, ono mora zvedeti, v kaki zvezi so sklepi z njihovimi nagibi, tako n. pr. oziroma undanšnjega vprašanja, da se med posamezne srenje in med deželni zbor ne vpletejo okrajne namestije.
Zastran tega, da bi morala biti naznanila natančen spregled naših obravnav, jaz pravim: da stenogra-fični zapisi naj bodo natančen spregled, toda oni naj naše obravnave tako oznanujejo ljudstvu, da jih bo moglo umeti. Ako se zapisi tiskajo le v jeziku, v kterem govorimo, bodi si v nemškem ali slovenskem, si bo slovensko ljudstvo zavoljo nekterih slovenskih govorov, ki jih ume, težko za drage denarce kupovalo stenografična naznanila, kterih večidel ne ume. Prestavijo naj se torej iz jezika v jezik, nemška naj se poslovenijo, slovenska pa ponemčijo, tako naj bodo dvojna naznanila, kakor so o prvem zboru bila. Gotovo g. posl. žl. VVurzbach ni nič druzega mislil.
Dalje je bilo rečeno, ali saj dvom se je izrekel, je li poslanstvu, ki ga imamo, primerno, da slovenski
govorimo. Gospoda moja! upam si očitno reči, da se mi je že enkrat vest glasila, ko sem nemški govoril, in da sem živo čutil, koliko žrtev v dar prinesem razmeri, ki se izhaja iz preteklih časov, ko je imel namreč nemški jezik prejstvo.
Ali tega nismo mi krivi, tudi ljudstvo ne, ampak le pretekla navada, na ktere mesto mora stopiti naša pravica; in prišli bodo časi, ko bodo v tem deželnem zboru sedeli Kranjci, ki bodo kranjski govorili, in da bodo hodili v zbor poslušat Kranjci, ki bodo kranjske govore umeli.
Dvom se je izrekel, ali bi bilo treba slovenskih stenografičnih izpisov? Moji gospodje! pač čudno vprašanje! Kdo ne pozna našega ljudstva, kdo ne ve, kako radovedno^ je, kako poprašuje o deželnem zboru; jaz sem prepričan, da si bo ljudstvo obilno kupovalo stenografična naznanila. Kako se neki more nasprotna misel trditi, kako reči: „ko bi vedel, daje tega treba, glasoval bi za ta predlog!" — Kako se more reči: „danes nisem za ta predlog" ker si nekteri le sami mislijo, da jih ljudstvo ne potrebuje? „Poskusimo" to bi bilo pravi sklep, ne pa koj reči: „tega ni treba."
Govorilo se je o prizadevanji tistih mož, kteri so si za svoj jezik nabrali mnogo zaslug, in kteri izobražujejo jezik. Ali za živega Boga! ti možje hvale g. grofa Auersberga ne bodo sprejeli po bridkih besedah, ki jih je koj po svoji pohvali izgovoril, da jezik, kakor ga zdaj pišemo, je le mešanica, jezik, ki ga še le sestavljajo, ne pa ljudski jezik, ne živ jezik, kakor se glasi v prelepih narodnih pesmih, ktere je ravno moj predgovornik Nemcem ponemčil. Slovenski jezik je tako bogat, in toliko olikan, kolikor se je nemški jezik še le v stoletjih izobrazil; in če bi šlo za to, da se primerjata, smo mi zmagavci; zmagavci v preteklosti, zmagavci morebiti še zdaj! še ni bilo nemške literature, ko smo mi že imeli izvrstno sveto pismo v svojem jeziku, ali saj v bližnjem narečji! (Dobro! v sredi). To je sploh znana stvar; očitna sestava je le zmišljena reč!
Ravno to je, kar razodeva namene tistih, ki pravijo: likajte si jezik. Kam hočemo s tako sestavljenem jezikom? Kako ga ljudstvu v last spraviti? Ali nam je mogoče ljudstvo v tem jeziku izobraževati?— Nikakor ne, je odgovor, in nasledek tega je, da pravijo: le v nemškem jeziku se da naše ljudstvo izobraževati. Ali naš jezik je živa žila, ki se izliva iz srca v srce našemu narodu, in ta narod je veja velikega slovanskega debla, in je poklican, poklican s svojo omiko na visocem sedežu sedeti v zgodovini sveta. (Slava ! v sredi in med poslušavci).
Če tudi nekterim izmed nas, morda tudi nekterim na kmetih nemški jezik ni tuj, vprašam pa: ali se iz tega more sklepati, da se moramo ponemčiti ? Kakor se je reklo, da ima le nemška omika tukaj pri nas svojo pravico, prav tako bi se moralo trditi, da se mora Nemec pofrancoziti, in poangležiti Francoz, ki angleške besede vpleta v svoj jezik, in prav tako narobe, in pri vseh narodih prav tako.
Stroški so g. grofu Auerspergu le kaj postranskega pri tem vprašanji, zakaj princip je više postavil, še više pa potrebo. Reklo se je: ako bi bile to resnične želje, naj se pa sprejme predlog, ki ga je storil g. žl. Wurzbach, ali kteri drug temu podoben, po kterem je mogoče, da se v obeh jezikih dajo na svetlo stenografična naznanila." Kaj nam pomaga ta želja, ko se nam je poprej reklo, da imamo le nov sestavljen jezik, umeten jezik, ki se mora še le na „kranjski" jezik prestaviti, da ga ume ljudstvo. Ti izreki so si prav navskriž, — oni
so navskriž besede, ki očitno in določno kažejo, da ti gospodje ne mislijo v resnici tako, kakor so govorili o principu in njegovem dopolnjenji, in da so to le besede, ki lepšajo govor, in se nam le sem ter tje do-brikajo , da bi nas pomirile.
Gospoda moja! ako zopet govorim o stroških, govorim le zavolj tega, da vam povem o naših obravnavah na Dunaji v denarstvenih predlogih za leto 1862 in 1863. Tam smo tavžente in tavžente dovolili za čisto nemške zavode, za zavode, ki so zunaj avstrijskega cesarstva! Tudi jaz sem za nje glasoval, lier sem bratovsko ljubezen in državno velikost imel v tolikem čislu, da sem si mislil: to dovoljujemo, svetu pokazati, da nam je za avstrijsko čast mar v ustavnih časih prav tako, kakor je bilo poprej ob absolutizmu. Ako bi od unih tavžentov za nemške, — nam tuje — stvari, le trije tavženti zadevali našo deželo, kako moremo danes tukaj mešetiti zavolj 300 gld. za pravico, ki gre našemu ljudstvu, za pravico, ktero ima naša reč? (Dobro 1 v sredi). Zdaj prosim, vprašajte vesti — jaz sem je vprašal takrat, jaz sem je vprašal zdaj! —
Visokočastiti grof Auersberg je na Dunaji v gosposki hiši, ko je šlo za povišanje davkov, v svojem izvrstnem govoru rekel, da kranjska dežela viših davkov ne more plačevati, „da bi bil slehrni posamezni silno srečen, ko bi se djalo: „„vsa Avstrija mora više davke plačevati, — le kranjska dežela ne," — da bi bili pa vsi skupaj razžaljeni, ako bi to zapisano stalo denarstvenem patentu, in da se plačevavci na altarji domovine darujejo."" — Tedaj, ako je tako daleč z nami, da smo darovani, in da bi bili razžaljeni, ko bi tega ne bilo, — tedaj mi dovolite izreči, da smo v imenu ljudstva razžaljeni, ako nam za naš najdražji blagor — za naš jezik — še 300 gld. ne dovolite ! (Dobro ! v sredi in med poslušavci).
Zavolj pristojnosti je semtertje treba, svoji pravici odreči se, — je bilo dalje rečeno; — zares pristojno bi bilo, da bi se ne bilo že zoper pristojnost ravnalo, (Oho na levi, posl. Kromer: ne, ne!), dostojno bi bilo, da bi se bilo obdržalo, kar je bilo v zadnjem deželnem zboru soglasno sklenjeno, in kar se je, kakor je deželni odbor mislil, umelo že samo po sebi! To bi bilo dostojno, da bi ne bilo ustvarjeno eridino jabelko, in ne med visoki zbor vrženo sredi opravilnega reda!
Posamezen človek naj ne začenja ničesa, kar bi bilo splošnosti škodljivo, — se je reklo. Da, te misli sem tudi jaz! Nemec naj nikar večno ne dela, kar je splošni državi škodljivo, kar škoduje vsem družim narodom, kar bridko žali vse druge narode, kar v večni boj z Nemci spravlja vse druge narode, tako da je nemstvo, ki je sicer že marsikaj vel cega ustvarilo, skoraj edino, ki pri nobenem narodu, med kterim živi, nima tistih prijateljev, kakor jih imajo drugi! Zakaj Francoza, zakaj Angleža, zakaj Italijana povsod ne sovražijo; zakaj se to godt Nemcu, ki je sicer tako velik v umetnosti in vedi? Zakaj ga so-vraže Italijani, Madjari, Hrvatje, Čehi, Srbje, zakaj Poljaki, Francozi? Gospoda moja! Jaz nisem nikakor nemstvu sovražnik, nisem sovražnik ne nemškemu jeziku, ne nemški omiki, in za vse, kar sem zajemal iz nje, sem hvaležen, kakor sem že lani na Dunaji govoril; toda bil bi samopridnež, ako bi samotržno omiko zagovarjal! Jaz zahtevam splošno omiko, in ta je le mogoča po jeziku naroda, kteremu menda nikdo ne bo odrekal življenja; kdo izmed smrtnih je v stanu skazati, da to ni res ? ,,Mi moramo na Dunaj gledati!" Da, iz vse svoje duše to besedo potrjujem, nikamor drugam kakor na Dunaj, in če bi